Stev. 14 Nedelja 2. aprila 1933 P/R.NAT »Ne bežim naprej, dokler ne najdem svoje hčerke!« de kraljica. A kralj nato: »Nimam kresila, da bi zanetil ogenj in prižgal baklje, V temi ne moreva uspešno iskati, a do jutra morava biti daleč na varnem. Ljudje, ki se Jim je izgubil deček, ga bodo iskali, našli namesto njega najino hčerko in skrbeli zanjo. Ko se vrnem na prestol, dobiva midva svojo hčerko in oni svojega dečka nazaj. Zveri tukaj Janez Rozencvet: Hudobna čarovnica 1. Hudobni kralj je vrgel dobrega s prestola in dobri kralfi je moral bežati. Ponoči, s kraljico in svojim detetom vred na enem samem kotuju in z dragocenostmi, kolikor jih je mogel v naglici spraviti v žepe. sta se obrnila, da poiščeta dete. Trudila sta se kralj in kraljica, vendar v temi v gozdu nista nič našla. Nazadnje upehana malo postaji t a in začujeta otroški jok. Gresta za jokom in najdeta pod grmom dečka, ki jima je ihte dopovedal, da se je izgubil. Konj se ie na begu utrudil. Kralj je mzjahail in vodil na povodcu konja, ki je nosil še kraljico in njegovo hčerko. Kraljica pa je od prestanega strahu in napora onemogla zadremala, da ni začutila, kedaj jti je z naročja zdrsnilo dete v povojih na tla, na mehki mah. Ko se je zdramila, je prestrašena rekla kralju: »Za božjo volno, dete sva izgubila!« Stopila je s konja in oba s kraljem ni čutiti iin pomisli tudi, da lastnemu detetu ne moreva nikoli nič koristiti, če naju hudobni krah vjame in ubije.« Kralj je s težka pregovoril kraljico, da je sedla z najdenim dečkom na konja. Bežaln so, kar so mogli in prišla zjutraj srečno v deželo sosednega prijateljskega kralia. Oni večer so v drvarjev! koči kraj gozda dolgo z večerjo čakali očeta, ki je delal globoko v gozdu. Nazadnje je oče prišel, mati je sklicala otroke in sedli so za mizo. Ko ie pa mati razdelila vsem žlice, ji je ostala v roki še najmanjša žlica In opazili so, da najmlajšega manjka pri mizi. Preiskali so hišo, hlev in vrt. če ni fant kje zadremal, a nikjer ga nii bilo. Tudi ni nihče vedel, kedai ga je zmanjkalo in kam je šel, zakaj pri hiši je bilo toliko otrok, da niso vsakega precej pogrešili. Hodili so pa zmerom v gozd, ker so ga bili otroci vajeni. Povečerjali so brž in oče je pripravil baklje. da so šli pogrešanca v g^zd iskat. »Če je šel na drugo strau proti vasem,« je dejal oče, »so ga že ljudje našli in pridržali čez noč. V šumi se ga pa lahko zver loti, tja moramo najpreje iti!« V gozdu so svetili in klicali na vse strani. Našli so deklico v povojih, ki je v mahu spala mirno kakor v materinem naročju. Drvarjeva žena jo je pobrala in pomagala naprej iskati svojega sina. Naleteli so na konjske stopinje in stopinje dveh odraslih ljudi, a sled se je na trdih tleh spet izgubila. Zveri niso čutili in ponekod se jim je zdelo, da vidijo otroške stopinje. Fantiča seveda ni bilo nikjer, ker ga je bil ubežni kralj seboj vzel. Se dolgo so drvarjevi iskali sina in poizvedovali za njim, vendar nihče ga ni bil videl, nihče ni vedel zanj. Tudi niso mogli dognati, čigava naj bi bila najdenika, ker nikjer niso pogrešali deklice in ljudje tudi niso vedeli, da je ponoči skozi gozd bežal kralj s kraljico in hčerko. Pri dirvarjevih so za najmlajšim, jokali. nazadnje so se pa utolažili. Človek ne more zmerom jokati. »Bog nam je enega otroka vzel in dlrugega dal« so dejali in obdržali naj-deniko pri sebi. 2. Ubežni krajj je našel s kraljico in najdencem kraljevsko zavetje pri prijateljskem kralju sosedu. Vendar ne kralj ne kraljica nista nikomur zaupala, da sta na begu izgubila svoje dete. Bala sta se, da se mu ne bi kaj pripeti- io, če bi izvedel zanj hudobni kralj, bi •»i je K;1 prisvojil oblast. Najdenca sta izdajala, oblačila in vzgajala za svojega sina in dobro se mu je godilo, posebno ker Bog kralju in kraMiici ni dal več drugih otrok. Oba sta bila prepričana, da pride vse njuni hčeri prav, kar storita najdencu dobrega. Dobrot se človek hitro privadi in v njih pozabi staro revščino. Otrok še posebno. Kraljev najdenec ie tudi kmalu pozabil svoje starše in brate in mislil, da sta kralj in kraljica njegov oče in njegova mati. Ubežni kralj se je trudil, da bi dobil nazaj kraljestvo in prestol. Vendar včasih tra.ia dolgo, predno dobra stvar zmaga. Hudobni kralj je ugrabljeno oblast trdo držal in drobnemu kralju se je vse ponesrečilo, kar je zasnoval. Pri vsem tem je najdenec dorasel in po kraljevski vzgoji, ki jo je užival od mladih nog, se miu ni več poznalo, da je drvarjev sin. Po postavi, obrazu, hrabrosti, bistroumnosti in dostojanstven. m vedenju je še prekašal resnične kraljevske sinove. Nič čudnega, saj postanejo tudi zdaj v mestu vzrejeni in vzgojeni kmečki otroci dostikrat še bolj meščanski kakor rojeni meščani. Drvarjevi najdenki se ni tako dobro godilo. Sicer ie h% pri hiši dosti starejših otrok, ki so jo vsi pestovali in razvajali, kar so jo mogli, vendar posebnih dobrot ni imela. Le-teh v drvar-skih kočah ni in tudi niso z njo .prišle, kakor se včasih v povestih bere. Ko je boli odrasla, je morala pač trdo delati in še daleč v šolo hoditi. Cvetko: Cvetni teden Drugi v postu in pokori — mi pa gremo v cvetni teden, naše radosti je vreden. Jutri vstanemo ob zori: tam za loko ob potokn vrba vsa je v mačicah, vsa v svilenih dlačicah . . . Sibje treba je izbrati, da bo v butari košati Iva, dren in božji les, zimzelen in bršljan vmes. A v nedeljo gremo k fari, da se po navadi stari z butaro postavimo, blagoslov dobavimo, da bo ljubo domačijo pred požarom leto in dan Jezus varoval z Marije in pa sveti Florijan. 1. A. Krilov: Britve* Nekoč sem z znancem se sestal in rade volje na poti z njim sem skupaj nočeval. Zarana komaj sem oči si pomencal, kaj vidim? — Znanca nekaj kolje!... Zasnula sva bila smeje se, brez skrbi, a danes se mi mož kar ves drugačen zdi: Zdaj vzklika, vzdiha, zdaj ječi... »Prijatelj, kaj ti je?« zavpijem, »si mar bolan?« — »Oh, nič!... Brado si brijem ...« »Samd?... Kako?... — Pogledam: revež moj v zrcalo se solzan tako cmeravo pači, ko da ga kdo iz kože vlači... Spoznal sem reve vzrok takoj. »Ni čuda,« mu velim, »da solze liješ! Pogledi, prosim te: to pač ni britev, a — sekač!... S tem se le mučiš, ne pa — briješ.« »Oh, bratec, ne tajim, da je bolj topa britev! Kaj bi ne znal tega, saj nisem tako plitev... A z ostro bi se urezal, se bojim.« »Prijatelj moj, prepričan bodi, da urežeš prej se z brttvo skrhano, a varneje se boš obril z nabrušeno, — le spretno jo ti vodi!« K povesti tej vam koj razlago dam: So mnogi, ki — čeprav jih je priznati sram — ljudi z razumom se bojijo in rajši tepce krog sebe trpijo! ♦ Iz knjige Krilov: »B^ni«, *f jo je poslovenil pok. Bogomil Vidovič. Glej današnje poročilo v rubriki »Knjige za vas«. M. Lamiutova: Vse narobe K čevljarju Bredlka se odpravi in zaupljivo mojstru pravi: »Poglejte dobri mož, kaj storil mi je brat — likalniku odtrgal je podplat; prerad se v moje delo vtika — im mojim punčkam srajčke lika.« Kar nič sočuten ni čevijar, še smeje se in pravi: »To bo popravi pa — klepar.« Začudi Bredka se, domov hiti in mamici ogorčena veti: »Pomisli, kaj mi reke! ie čevljar, da bo popravi to — slepar!« Boris Rihteršič: Jaket Siromašen je bil Jakec. Nikogar ni imel, ki bi bil zanj skrbed. Mati mu je umrla že pred tremi led. da se je komaj še spominjal njenega obraza. Očeta pa ni poznal. Vojna ga je vzela, ko je še ležal v zibelki. Plašen je M njegov obraz. Ljudi se je ogibal. Vedel je, da ga nihče ne mara, da je vsem v nadlego. Preživljal se je s tem. da je hodil od hiše do hiše. kjer so_ mu dajali ostanke kosila in večerje, časih pa je moral itii lačen spat v mrvo. V šestem letu je bil. Da ne bi bil ljudem v nadlego, so se domenil občinski očetje, da bo vaščanom pasel koze. Zato so mu morali dajati hrano. Počasi se je tega dela navadil Rad je plezal nad brezdmi. rad je ležal na sotacu. Le če koze ne bi bile tako podivjane! Venomer so uhajale stran, da jih je moral loviti. Toda plašen je ostal še zmeraj tako kakor prej. Ni se mogel navadiifci ljudi. Tako tuji so se mu zdedi vsi. Nekega dine pa je izgubil kozo. Ni paziil ta nenadoma ie izginila. Iskal jo je vsepovsod. Naposled jo je odkril mrtvo v nekem prepadu. Strah ga je prervzel. Vedeli je, da bo tepen, ko pride v dolfimo. Zato se je bal, tako strašno bal... Ko je prišel zvečer, je zbral koze. Povešeme glave ili je odgnal v vas. V začetku vasi jiih je pustil ki zbežal Proti mestu. Pusto je mesto in mrtvo. Strah je bilo Jaikca, tesno ga je stisnilo okoli srca, ko je zagledal velike hiše in gladke ceste. Mimo nijega so hodili Wudlje, toda komaj da Jih je opazil. Plašno se jih je ogibal. Lačen je biti. Vso noč je hodil in od prejšnjega jutra še ni nič jedel. Žalostno je postal ob neki hiši. Snel je čepico in poprosil nekaj ljudi, ki so šli mimo ... Nihče se ni zarnj zmenil. Le neka stara gospa miu je vrgla droben novec. »Kaij se potepaš?« je zagodtrnjala. Zahotelo ga je. Pobesiil je glavo iin zajokal. Potem je spet začel prositi. »Lačen sem...« iMamo je prišel grd človek m ga piremerii od glave do nog. »Kaj delaš?« »Prosim,« je zatjecljal »Prosiš? Domov poijdi!« »Ne morem.« »Zaikaj ne mo>reš? O. saj vem zakaj! Lažnjivec! Doma so te poslali, da pojdi^ beračit! Ali ne boš hjtro izginil?« Dvignil je roko, da bi ga udarili. Jakec se je zdrznil. Potem je stisnil čepico k sebi in jel bežati, bežati! »Čakaj, smrkovec,« je vpil grdi človek za njim. Jakec se še ozreti ni upal. Zdelo se mu je, da hiti neznanec za njim, da ga bo udaril. Da, uiti mu mora! Toda kam? Kam? Bela cesta se sveti v daljavo. Vse podno ljudi je na rcjeij. Grda človek za njim kriči. AB ne vpije: »Pnknite ga! Primi te ga!?« Ne, ne smejo ga dobiti, Jaikoa. Odvedli ga bodo nazaj na vas. Tam pa bo tepen, ker se je koiza ubila. Ne, ne smejo ga dobiti. Kam naj zbeži? Široka je cesta. Cez njo pojde. Na dxugi strani ni ljudi. In zbežal je. toda sredi ceste se mu je zameglilo pred očimi. Padel je in ni tnogel več vstati. Tedaj je po cesti pridrvel avto. Zaškripale so zavora toda bito je že prepozno. Povozil ga je ... Do mrtvega. Tak je bili konec ubogega Jakca. Gustav Strniša: Preluknjani novec Gospod je šel po cesti Na zlati verižici je imel pritrjen skromen bakren novec. Pa je prihitel naproti deček z vozičkom in se na ovinku zadel vanj. Gospod je nekaj zagodmjal in šel dalje, ni pa opazil, da se je njegova zlata verižica zapletla med veje butare, ki jo je peljal deček in se je novec odtrgal ter padel v blato. Ko je gospod kasneje slučajno pogledal na uro, je opazil, da je izgubil preluknjani novec, M mu je bil dragocen spomin, saj mu je rešil življenje. V vojski ga je namreč zadela krogla in obtičala v novcu, ki ga je imel v žepu, da je dobil samo nesznaftno rano. Po cesti je med tem prišel postopač. Zagledal je novec, pobral ga je in se zasmejal : »Preluknjani novec? Ta pač ni vreden niti pare!« Zažvižgal je m ga zaničljivo vrgel stran. Za njim je prikrevsail star berač. Tudi ta je zagledal novec in ga pobral. Ko je videl, da ima luknjo, ga je hotel zavreči, pa se je premislil in ga vtaknil v žep, M je bil strgan. Novec je zdrknil skozi luknjo in se spet zatrkljal po cesti. Tedaj se je vrnil deček, ki je peljal butaro. Zagledal je novec, razveselil se ga je in ga pobral: »Doma imam različne kovinaste kose, ki sem jih našel na smetišču; dal bom zraven še ta novec in vse skupaj prodal!« In res je bil novec še tisti dan pri starem kotlarju. Ko je starec iskal med ropotijo bakrene odpadke, mu je novec zdrknil na tla in je obležal na smeteh, ki jih je kotlar vrgel na smetišče. Sosedovi otroci so brskali po smetišču. Našli so bakren novec in kar za-vriskali so. Privezali so ga domačemu kužku okoli vratu, češ, naj ga no&i na-mestu pasje znamke. Kužek je skakal pred hišo in zadovoljno renčal. Pa je prav tedaj prišel mimo gospod, ki je izgubil preluknjani novec. S seboj je imel svojega velikega psa, krepkega Hektarja. Mali sosedov kuža je jel lajati nad njim. Pes se ni zmenil zanj. Ker mu pa ščene le ni dalo miru, je za-remčal in ga zgrabil za vrat, da ga je takoj minilo vse veselje. Gospod je Hektarja poklical. Pes je pritekel in nekaj prinesel v gobcu. »Daj sem!« je zakričal gospod. Medtem so otroci zajokali in prosili gospoda, naj vrne novec, ki je bil privezan okoli vratu njihovega kužka. Gospod je vzel psu novec iz gobca in se začudil: »Viš ga! Moj preluknjani novec!« Poklical je otroke in jih obdaril, novec je pa zadovoljno obesil nazaj na verižico, kjer ga nosi še danes, če ga ni že izgubil. I. S. Turgenjev: Na morju Potoval sem na neki majhni ladji iz Hamburga v London. Na ladji sva biila dva potnika: jaz in majhna opica, ki jo je poslal neki hamburški trgovec v dar svojemu londonskemu prijatelju. Opica ie bila z verigo privezana za klop na ladijskem krovu, neprestano se je preobračala in žalostno cviJila. Kadarkoli sem šel tam mimo, mi je opica nudila svojo črno, hladno ročico in me je gledala z žalostnimi očmi, ki so bile si i one človeškim. Kadarkoli sem jo zagrabili za roko, se je opica preneihala preobračati in tudi cvi-lHa ni več. Tišina. Morje se je razprostiralo kakor daleč ie seglo oiko nalik sivemu pregrinjalu. Pritisnila je megla, ki se je ovijala celo okolii vrhov jamborov in je z nekakšnim mehkobnim izhlapevanjem utrujala oči. Solnce je bilo v tej megli podobno bledo-rdeči žogi in proti večeru je ta megla porumeneila s čudnim tajinstvenim sijajem. Pod ladijskim vijakom je nastajala pena. bela kakor mleko, in se je pršeč razbijala v vijugaste proge ter se izgubljala nekje v megli. Na krmu je neprestano zvonil -vo-nec tako žalostno, toda otožno kakor opičimo cviljenje. Sem in tja je skočil na morsko površino morski pes, se nato pripognil in spet izginil v globočimi. solnca je kadil kratko pipo in pljuval v morje. Kadar sem ga kaj vprašal, je odgovarjal kratko in brezbrižno in vrniti sem se moral — hote ali nehote — k svojemu edinemu sopotniku — opici. Sedel sem poleg nje. Takoj se je pomirila in mi ponudila svojo ročioo. Gosta megla nas je ovijala v svoj vlažni plašč. Zatoplijena v negotove, temne misli sva sedete dirug poleg drugega kakor dva sorodnika ali rojaka ... Zdaj se smejem... ali tedaj je v moji duši prevladoval povsem drugače občutek. Vsi srno otroci ene matere — in milo mi je billo, kar se je uboga žival umirila in se takio zaupljivo in domače privila k meni, kakor k svojemu rojaku. Pri nas imamo mucko, s katero se vsak dan igram. Zelo jo imam rad, ker je taiko snažna. Nikoli je ne mučim in tudi jesti ji dajem. Zdravko Jezernik, uč. III. razr. osn. šole v Tržiču. Dragi strice k! Dovoli, da ti tudi jaz napišem o svoji kokiai. Nekega dne sem ji okrog noge privezal vrvico. Ona je seveda bežala, a jaz sem jo narahlo zopet potegnil k sebi. Dal sem ji ime Cučka in ji posvetil pesmico: Dušan po dvorišču hodi, pred seboj pa.Cučko vodi. Ej, kako je lepa Cučka ta, njegova mala kokica. Dušan Moškon, uč. III. razr. osn. šole v Središču ob Dravi. Doma smo kmetje in imamo več živali. Najljubša med vsemi mi je konj. Ko nekoliko dorastem, si želim, da po-jezdim z njim do bele Ljubljane, do »Ju-trove« tiskarne. Tam bi si ogledal stroj, kjer se tiiska naš preljubi mladinski list. Želel bi tudi spoznati spoštovanega Sifcrica Matica. Karol Kavčič, uč. IV. razr. Nova vas št. 23, 2iri. Naš kužek Naš Svito fletikan kužek je, Spanjolček Špringer zove se. Telo pokriva rjava dlaka, ušesa, glavo tudi taka. Ko prideš, vedno te »krega: »Hov. hov,« da daleč se razlega. Ko te spozna, telo skrivi in tačko v spravo pomoli. Pa hišo čuva nam zves,t6. to je od njega pač lepo! In vsako muco odpodi, ki večkrat pride po kositi. Jesen prišla bo, z njo pa lov, bo Svilo zajčke gonil: »-Hov!«, medvede, votlfce,' vse zveri bo strah pretresal do kosti. Majda Kratnar, uč. II. razr. II. drž. real. gimn. v Ljubljani. Moja najljubša žival je pes, ki ga imam zelo rada. Imenuje se Jupi in je volčje pasme. Ko grem iz šole. mi pride vedno naproti in skače okrog mene. Podnevi je privezan na verigi in sedi v svoji hišici. Kadar se gremo kopat, ga odvežem, da gre z nami. Ko mu vržem palčico v vodo, plava za njo in mi jo prinese. Ko je biil še majhen, je zadavil moje pišče, a zdaj se je že poboljšal. Ponoči nas zvesto čuva. Odkar ga iimamo. še nismo bili okradeni. Zato ga imam zelo rada. Ivanka Detiček, uč. II. razr. mešč. šole v Šoštanju. Največje veselje imam s konjem. Kadar hočeva z bratom na izprehod, se-deva na voz in konj naju pelje po beli cesti. Smili se mi, ker mora težko vleči. Če ne dirja dovolj hitro, ga še brat požene. Če bi jaz imel konja, bi se vedno vozil z njim daleč, a ga ne bi nikoli pretepal. Boris Cr,bron. uč. II. razr. deške osn. šole v Celju, Cesta na Dobravo, Ga-berje Pri nas imamo leipo mucko, ki ji Bibi je imt. Vedno snaži si telesce, ker pač čista mucka je. Sreba mllekce dan za dnevom, a meso tudi rada imž. Sitna je in neugnana, nikdar nam miru ne da. Ljuba Kratnar, uč. V. razr. osn. šole v Kamniku. . Moje najljubše prijateljice so kokoši. Rada jih imam, ker so koristne. Dnevno d »gledam v n*ho