OB   MENARTOVEM   PREVODU   COLERIDGEOVE   PESNITVE ]
O vsebinskih, estetskih in drugih vrednotah Coleridgeove poeme »Pesem starega mor- i narja« je bilo v angleški literarni kritiki že precej napisanega. 1961. leta je pesnitev izšla I v bibliofilski zbirki pri DZS, v opremi Vladimira Lakoviča in z zelo uspelimi simboličnimi ! ilustracijami Mihe Maleša, poslovenil pa jo je Janez Menart. V spremni besedi je Menart ] spregovoril o kulturnem ozadju, iz katerega je zrastel Coleridge, o njegovem življenju in j delu ter o sami pesnitvi. Zato o tem ne bi dalje razpravljal. Ozrl pa bi se na nekatere j formalne strani pesnitve in slovenskega prevoda. ;
Za prevajalca kot tudi za navadnega poznavalca angleščine besedilo pesnitve ne pred- i stavlja posebnih težav, kot se to često dogaja pri modernih pesnikih Eliotu, Poundu, VVhit- j manu in drugih. Le v nekaj primerih je Coleridgeov izraz nejasen ali dvoumen, kot npr. \ na str. 35 v prvi kitici prevoda (in v originalu seveda), kar pa je omenil Menart v poja- j snilih. Pač pa je obilica metričnih elementov tisto, kar nas navda s spoštovanjem pred ] Coleridgeovo umetniško močjo in tehniško spretnostjo in strahom pred prevajanjem, s Rima, asonanca, aliteracija so tiste osnove Coleridgeovega verza, ki bistveno prispevajo i k muzikalnosti pesnitve. V »Pesmi starega mornarja« se v marsikateri kitici vsi ti elementi • prepletajo, in če naj bo prevajalsko delo opravljeno tako, da bo pesem zaživela v tujem \ jeziku ne samo vsebinsko, ampak tudi oblikovno, se morajo ti elementi pojaviti tudi v i prevodu. Janez Menart je za to delo pokazal vso potrebno sposobnost in zavzetost ter j tako prevod pesnitve močno približal originalu. Mimogrede naj omenim, da se v zadnjem 1 času v Angliji vse pogosteje pojavljajo izdaje pesmi v izvirniku, npr. v ruščini, pod črto \ pa je prost prevod v angleščmi. Take izdaje pa bralcu, ki ne obvlada tujega jezika, še zda- ^ leč ne morejo predstaviti pesnitve tako, kot to lahko stori kvaliteten prevod oziroma J prepesnitev. i
Menart lepo podaja vsebinsko stran pesnitve. Manj važno je, da je slika starega mor-' narja pri Coleridgeu toliko popolnejša, ker ga je pesnik že v začetku opisal z »dolgo, I sivo brado« (spodaj omenjena paginacija je po izdaji »The Poems of Samuel Taylor Cole- \ ridge, edited by E. H. Coleridge, Oxford University Press, London 1945) in to na 187, 1, 3 ' (najprej navajam stran, nato kitico in vrsto); podobno tudi v tretji kitici istega speva: : 187, 3, 3. Coleridge tudi večkrat namerno ponavlja besede, kar je važen kompozicijski j element romantike, prav tako tudi Menart v slovenskem prevodu. Beseda tisoč ima prav j gotovo še poseben ljudski prizvok za prikazovanje številnosti, množine, bolj kot pa števnik | milijon. Najbrž je bil to vzrok, da je Coleridge pustil »milijon« le v prvi izdaji »Pesmi'] starega mornarja« v »Liričnih baladah« (»Lyrical Ballads«), ki jih je izdal skupaj z Words- i worthom 1798. leta in v prvem ponatisu 1800. leta, kasneje pa je ta števnik zamenjal s ' tisoč, da se poslednja dva verza četrte kitice v četrtem spevu sedaj glasita: ]
i
And a thousand thousand slimy things \
Lived on; and so did I. (197, 1,1) i
V slovenskem prevodu pa: j
le jaz sem živel in z menoj le sluzaste stvari. (41,4,3)
Coleridge je povečal muzikalnost verza s pogosto uporabo notranje rime, ki so tudi v \ Menartovi prepesnitvi. Dejstvo, da se prevod pri tem ni bistveno oddaljil od originala, i vtem ko je prevajalec obdržal zvočno strukturo pesnitve, je vsekakor zelo pohvalno. !
Tako je npr.: I
...češ da je ptič bil naš vodič (21,3,3), za angleško i
For all averred, I had killed the bird (190,2,3) \
89
v nekaterih primerih je rima, ki je zlasti važen m.uzikalen element, v prevodu celo bolj čista in zvočna kot v originalu. Razveseljivo je, da v Menartov! prepesnitvi ni opaziti, da bi rima delala silo besedi, kar se včasih zgodi, celo v bibliofilskih izdajah.
Mimo že omenjenih zvočnih efektov se je Coleridge zelo dosti posluževal aliteracije, ki je sploh značilna za anglosaško poezijo. Tako npr. v petem spevu stari mornar opisuje angelsko petje, ko mrtvi mornarji ožive in besede v tem verzu se začenjajo z glasom »s«, ki podaljšuje sladkost zvokov z večkratno ponovitvijo:
sweet sounds rose slowly through their mouths (200, 4, 3) Tudi V slovenščini se sičniki večkrat ponove v tem verzu;
in mili zvoki so iz ust. (53,4,3)
Navedem naj še en primer aliteracije:
The fair breeze blew, the white foam flew. The furrow followed free; (190, 4,1)
V slovenskem prevodu je:
Zefir je vel, brod je hitel
in brazdal morsko plan. (21, 5, 1)
V tem primeru je Coleridgeova aliteracija zelo učinkovita, saj se poleg aliteriranih glasov »f« in »b« v besedah največkrat pojavljata še r in 1, v prvem verzu pa je tudi notranja rima.
Precej efektov v pesnitvi je Coleridge zgradil na stavčnih nasprotjih, podobnih tistim v narodnih pesmih, ko so vse misli v prvi kitici vprašujoče, začudenje in presenečenje sta vedno večja, napetost se stopnjuje. Naslednja kitica pa je pravo nasprotje prejšnje in v njej pesnik odgovori na postavljena vprašanja. Seveda je efekt manjši, če ena ali druga oblika ni izpeljana do kraja, če npr. (35, 3) najdemo odgovor že pred koncem kitice, v kateri naj bi se napetost stopnjevala, samo z vprašanji.
Ker je v moderni angleščini v zadnjem zlogu precej vokalov nemih, je število besed, v katerih izgovarjamo več konzonantov in samo en vokal (pa čeprav je zapisanih več vokalov), torej enozložnih, zelo veliko. Coleridge je v pesnitvi uporabil veliko takih besed, saj je z njimi lahko povečal učinkovitost opisovanja in tudi stopnjevanja. Večzložne besede v slovenskem prevodu pesnitve zato hitreje izpolnijo metrično obliko verza. Takih primerov je v pesnitvi več. Na primer:
It cracked and growled, and roared and howled (189,2,3) in hreščal je in vreščal je (15,3,3)
Po zvočnih učinkih je slovenski prevod povsem uspel, saj s pomočjo onomatopoije dovolj približa dogajanje. Razlika med originalom in prevodom pa je v tem, da naštevanje še poudarja in stopnjuje dogajanje,-saj so v angleščini za isto dejanje štiri besede, v slovenščini pa samo dve.
Podoben primer predstavlja eden dramatičnih viškov pesnitve v petem spevu, ko mrtvi mornarji spet prično voditi ladjo. Ladja se prične premikati, bliska se, v tistem trenutku:
zaječal je mrlič. (50,4,4)
The dead men gave a groan. (199,6,4)
Vidimo, da je Coleridge tu uporabil množino, Menart pa ednino. Prvi verz naslednje kitice se glasi:
Za njim so zaječali vsi (50,5,1)
They groaned, they stirred, they all uprose (199,7,1)
Občutek groze, strašen vtis ob ječanju mornarjev je morda celo močnejši ob stopnjevanju, ki ga je uvedel Menart. Vendar je tu bolj pripovedni stil, medtem ko je Coleridge v istem verzu z več enozložnimi besedami dosegel večjo dramatično napetost in večje dogajanje. Pri tej stopnjujoči vsebinski plati, odsekani govorici, vse tri poudarjene eno-zložne besede nosijo poln naglas, vsakokrat se ponovi tudi glas »r«, ki posnema glasove in šume.
To grozeče stopnjevanje pa je Coleridge prekinil takoj v drugem verzu te kitice in v njem celo postavil kot kontrast dvakratno nikalnico. Tudi oba glagola v tej vrsti (spake, moved) sta po zvočnem učinku nasprotje zvenečemu »r« v glagolih v prvem verzu in oznanjata tišino. To dramatično dogajanje zaključi Coleridge z meditacijo o dogodku, ki je v prevodu ni. Zaradi boljše preglednosti navajam kitici v celoti.
90
They groaried, they stirred, they all uprose, I
Nor spake, nor moved their eyes; \
It had been strange, even in a dream, \
To have seen those dead men rise. (199,7) '
Za njim so zaječali vsi, j
ječe vzdramili se ]
in nemo, s togimi očmi, I
vrvjä lotili se. (50,5) j
Omenil sem le nekaj problemov, s katerimi se je srečal Janez Menart pri prevajanju ] Ccleridgeove »Pesmi starega mornarja«. Za vse te metrične in stilne elemente, ki jih je ]
uporabil Coleridge, je moral prevajalec najti domačo besedo, da jih je lahko skladno!
poslovenil. V celoti tako uspelo prepesnitev je lahko opravil samo pesnik.    ¦ , ^ „ ,.,  „ , i
Irl Z T K O J U T d fC i