»Ne uide več ! — Hlapca ga že imata, — Kdo je tat ? — Tisti, ki je pomagal iskati, ki je denar našel, ker je vedel zanj. Tisti, ki ga je skril v zid in položil kamen pred razpoko,«
Fiza se je dvignil,
»Plemencik, kdo pa?« —
Oči so štele in so naštele devet samo, Ko-roninec je naštel deset: vsi, ki so bili na sumu, so bili v baraki razen Brusa,
»Kdo? — Brus!« je zavpil Grm in položil roko važno na brado in potem v drugo roko,
»Ali ga imajo že ?«
»Saj smo zmeraj trdili!«
»Pa se je držal,   kakor bi bil grablje požrl,«
Italijan se je pa smehljal in smehljal in zmajal z glavo,
»Sam je pomagal,«
Tistikrat se je zabliskalo v glavah, od ust do čela so švignile črte polne začudenja — za trenutek je vse molčalo in spet lovilo besed z očmi in rokami, samo za hip je bila še tista mora v duši in bližal se je trenutek, ko so smeli udariti, Dvignili so pesti in baraka je bila spet polna hrupa, krika in vika,
»Sodnik! — Niti pregledali ga nismo.«
Italijan pa je kimal z glavo in potrdil,
»Grižar,«
Zunaj po dolini je bila megla, da bi je na-tlačil v meh kakor moke, da bi jo rezal in se je nasitil kakor pogače, če bi zinil,
V meglo in dež je bežal Brus, kaplje so mu hladile čelo in prsi, lice je gorelo v mrzlici. Pa je bežal, da uide krvnikom in orožnikom, da uide mori in megli , , .
SPOMIN.
Zložil Silvin Sardenko.
Visoko  iznad cerkve slovesen glas
In v  oknih  se  obrazi pojavljajo, oznanja  dan Gospodov       smehljaje dan Gospodov
skoz trudno vas.
pozdravljajo.
Le  ena sama okna
zastrta so, le  ena sama vrata
zaprta so.
Potrkal bi na vrata:
Odprite se! A ti si v grobu, mati
Kdo naj odpre?
-----*&*-
PESEM O MOJEM KRALJESTVU.
Zložil Dolenjcev Cene.
Glej,  dekle,  teh polj  rumenih, in za njimi tam domov: glej čez našo to deželo Bog je zlil svoj blagoslov.
Pa v  deželi tej  presrečni kralj  je  kraljeval bogat, ki  oblačil  se razkošno v  dragoceni je škrlat.
V svojem veličastvu lepši bil ni modri Salomon, kakor na prestolu zlatem tu sred polja bil je on.
Tam na njivi, tam teh kraljev makov poljskih bom nabral zate, o devojka moja, in bom  s  tabo  kraljeval.
SERENRDICA.
Zložil J o s. Lovrenčič.
Skozi noč gre  mraz:
do  tvojih   oken  skloni  svoj  obraz
in dahne vanje
svoje sanje.
-«$&»
In bodo cvetele,
v svitu nebeških zvezdic blestele
osamljene,
omamljene . . .
Beli  dan jih  z zlatimi  prsti vtrga po  vrsti in ti  poveže jih v žalosten vzdih!
^E3EB^