Or. OZbald Ilaunig — OOEcfnih. Pred 60 leti, dne 26. julija 1876, se je rodil v priprosti kmečki hiši na Reberci pri Železni Kaplji odličen sodnik in zaslužen narodni delavec dr. Ožbald Haunig. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, gimnazijo pa (do leta 1898) v Cetovcu. Prvotno je hotel postati duhovnik; ostal pa je v semenišču le eno leto. Nato j'e študiral pravo na graškem vseučilišču, kjer je leta 1905 promoviral. Začetkom 1. 1904 je vstopil kot sodniški pripravnik v bIuzdo pri deželnem sodišču v Celovcu. Leta 1907 je postal sodnik in služil v raznih kraj-h nemške Korojke. Maja 1908 je dobil mesto na okrajnc-m sodišču pri Sv. Len- rtu v Slov. goricah. Tukaj je ustanovil svoj d<jm in tu deluje že celih 28 let. Leta ly20 je poital predstojnik tega sodišča. Svoj rod in dom je vzljubil Haunig že v rani mladosti in "zvest sin naše zemlje je ostal vse svoje življenje. Spoznal je, da narod ne rabi takozvanih sijajnih juristov, ki poznajo le paragrafe in pravne teorije, temveč dobre sodnike, ki čutijo z Ijudstvom in ki žele vsakemu le najboljše. »Dober sodnik je samo dober človek«, to je njegovo osnovno načelo, po katerem se je vedno ravnal. Zato uživa v vseh slojih prebivalstva neomajeno zaupanje ter spoštovanje; kajti narod ve, da mu je »ata« Ilaunig zaščitnik pravic, pravi oče Bvojih varovancev in odkritosrčen prijatelj vseh. Tako je vzgled pravega ljudskega sodnika. Rebeški Ožbe — tako so mu rekli za časa njegovih dijaških let — se je bavil vneto z našim jezikom in slovstvom že kot srednješolec. Njegov učitelj in vzornik je bil znani rodoljub in pisatelj dr. J. Šket, ki ga je tudi pravilno ocenil, ko mu je dal v maturitetnem spričevalu odličen red iz slovenščine. Že takrat in pozneje je priobčil v tedanjem edinem slovenskem listu na Koroškem »Miru« več smešnih in resnih člankov in povesti. Med temi je ugajala priprostemu ljudstvu najbolj njegova pristna koroška humoreska »Tine in Barigeljc«. Sotrudnik in tovariš mu je bil ožji rojak in znani pisatelj dr. France Kotnik. V njegovi družbi ali sam je prepotoval Reberški Ožbe v počitnicah ves elovenski Korotan in nastopal kot humorističen predavatelj zlasti s svojim »Nosanom — beračem« na številnih zborovanjih in Ijudskih veselicah. Kjerkoli se je pojavil s svojirn širokim klobukom, so napolnili domačini sobe in dvorane do zadnjega kotička. Tako je budil s humorjem narodno zavest. Pa tudi pozneje je našel kljub obilnim skrbem in poslom v siužbi še vedno dovolj časa, da je napisal v »Slovenskem gospodarju«, »Slovencu« in drugih listih' marsikaj poučnega in zanimivega. Zlastf se je zanimal za preteklost našega naroda, kar dokazujejo njegove zgodovinske povesti »Slednji vitez Reberčan« (1927), »Črni križ pri HraBtovcu« (1928), »Kapelški punt« (1928) »Tatenbah« (1930) in druge, kakor tud razni članki, n. pr. o kužnih križih v Slo Venskih goricah itd. Njegov slog je lahek in priprost; zato so se njegova dela pri Ijubila posebno kmečkemu ljudstvu. »Cr ni križ« ie dramatiziral bogoslovec Pe tančič in ta igra se je vprizorila z velikim uspehom v raznih krajih naše domovine, med drugimi tudi v Mariboru. Da ohrani živem spominu strahote čarovniških procesov, ki jih opisuje v tem delu, je dal pred kratkim postaviti pri Crnem lesu ob cesti proti Sv. Lenartu črni križ. V osebnem občevanju je »ata« Ilaunig skromen, dobrohoten in ljubezniv. Vsakega sprejme rad v svoji gostoljubni hiši in vsak se čuti srečen v njegovi vedno vedri držbi. Prijatelju in sotrudniku Ožbaltu želimo ob njegovem življenjskem jubileju iz polnega srca: »Bog živi in na mnoga leta.« V. T.