ČASOPIS S PODOBAMI ZA SLOVENSKO MLADINO.
Stev. 2. V L j al) lj ani, 1. februvarija 1894. Leto XXIV.
Ob uri duhóv.
pölüoöi za sto gradóv
Ne stopim v cerkev sam, Napolnjen mrtvili in dulióv Takrat je božji liram.
Ko bi med nje zašel zemljan
V molitvi jih moteč — Gorjé! Vse prošnje so zaman Ne vrnil bi se več !"
— „Veljaj ! A sémkaj raz oltdr -
Da nas ne boš slepil — Svetilnikov prinési par, V dokàz, da tam si bil.
Tu bomo te Čakali mi,
Da vrneš k nam se spet, Potem dobiš bokale tri
In v dar še smodk — deset!"
— „E, pojdi! To je strah otrók,
Mozàk je pa — možak, Ne plaši ga vsak prazen stók, öe kdaj je bil vojäk.
Ko v laški vojski sem nekoč
Samec na straži stal, Sred mrtvili čul sem celo noč In nič se nisem bal.
Plačajte mi bokale tri,
Kupite smodk mi pet, Pa še nocój o polnoči
Grem v cerkev mrtve štet!" —
-— „ Veljàj ! Pokazati vam hčem,
Da mrtvih ni me strah, Da res vojak pogumen sèni In ne kot zajec piali!" • —
Ko polnoči odbilo je,
Zaiikal je, zapél. Da se v goró glasilo je Tn Sèi od njih vesel.
*
* *
Ko prvi svit čez plan in
Medi đ je posij al, Pokraj oltarja bled mrlič Na golili tMh jo spal.
grie
Zadrto v sènce je imèl Svetilnikovo óst — K tovarišem ni več priSM Duhov pnnočnili stfst.
Jos. Vole.
Moja taščica.
(Zimska, slika.)
Ljubezen naju je družila, Kar ti si bil, to bil sem jàz ; Prehitro sreča je minila, Pogrešam vedno tvoj obràz.
mei sem bratca, ime mu je bilo Eajko. Vzel ga je vže Rog k sebi, a spomin na njega ni me ostävil. Kakor bi bilo včeraj, zdi se mi, da me zreta njegovi ljubeznivi bistri in črni očesci; zdi se mi, da mi še vedno njegov mili glas udarja na uho. Ko se pozno zvečer v sivem cerkvenem stolpu teško kladivo hrščaje oglaša ter bije po starih zvonovih, da se njih zvonki glas daleč razlega, v jasno zvezdnato zimsko noč, sedim v samotni sobi, oziram se skozi okno po sneženi ravnini ter si mislim, kdo ve, kako je to \in óno ! V peči ugasuje plamen, plapola in umira; tii in tam kaka grča razpoči, da iskre radostno plešo in polete na kratko potovanje. Hej, to je veselje, to prasketanje in šepetanje; žal, da le kratek čas, samó nekoliko tre-notkov! Iskre so pomrle in temno je postalo v stari, zeleni peči. Tiho, zapuščeno je vse okolo mene . . .
Kaj je to?! — Iz kotička tam nad sv. Razpelom se oglaša tili, prikupljiv in droben glas taščice. Kako prisrčno drobi svojo ljubeznivo pesenco, glasek se trese in raste in pada; to so drobnega ptička skrivnosti! In prijatelja sva : drobna, modroprsna taščica in jaz — zvesta, iskrena prijatelja! Poznava se vže dokaj let, a početkom najinega zri ans t va nas je bilo več. Bili smo: moj rajnki bratec, Rajko. jaz in dve taščici, kateri je nekega zimskega dne, ko sta mraz in vihar besnela po našem vrtu, našel bratec premeti in polumrtvi v zajčjem lilevci mej senom skriti. Hej! kako veselo je pritekel Rajko k meni v sobo, položil na mojo knjigo prezebla ptička ter me prosil, naj jima pomagam k življenju, če morem. Ponosen seveda na njegovo zaupanje, poskušal sem vse'potrebno storiti, da bi se povrnilo v drobni telesci skoraj zamorjeno življenje. Varno sem vzel zdaj jedno taščico v roko ter se bližal k gorkej peči in hukal svoj gorki zrak v- ži valico. Takisto je storil tudi bratec z drugo, in glej ! ni bilo dolgo, in živalici sta se jeli gibati ter s svojimi temnimi očesci radovedno po naju in najinem domu ozirati. Napravila sva jima v kotu pri peči iz volnenih nogavic mehko ležišče, položila ju vanje in bratec je gostoma ukazal počakati tam notri, dokler jima ne poskrbiva kosilca in pijače.
Ploha vprašanj in prošenj se je vsula potem nad zlato najino mater. ICakó sva pa tudi mogla drugače znati midva, še malozmožna šolarčka, kaj bi najbolje prijalo najinima zimskima gostoma! In gosta naše hiše sta taščici postali, ker sva od matere izprosila dovoljenje, da ju smeva obdržati v hiši čez zimo.
In kako hvaležna sta bila ptička za teh malo drobtinic kruha in druzega jedila, kav jima je padlo od naše mize! Vse muhe in pajke in bogsigavedi še kako drugo sodrgo sta polovila po hiši ko sva jaz in Rajko bila v učilnici. In petje, oj to njuno petje! Domóv prišedši, bilo je, zna se najino prvo pozdravilo najinim dobrim starišem, potlej pa ni bilo slišati druzega nego: „Palček, Balček, Plavka, Plävka, kje sta?* — (Takó sva namreč imenovala najini taščici.) In ni ga bilo poprej miru v hiši, dokler nista nama prileteli na roko, ramo ali glavo ter naju pozdravili s svojo milo pesenco. Ko sva se učila na knjigo ali pa izdelovala domačo nalogo, sedeli sta nama taščici na ramah in se tiho, dejal bi nekako zapovedujoče ozirali na naju in po najinih nalogah, kakor bi hoteli reči: „Oj poniglavčka, zdaj ni časa zabavi in petju: najprej je treba, da izpolnita svoje dolžnosti, potlej se hočemo kratkočasiti, dokler se vama poljubi." In res, kakor da bi znali najini taščici, kdaj sva zvršila svojo dolžnost, jeli sta cvrčati in drobiti svoje pesence ter letati po sobi sèmtrtja, a midva za njima. Zna se, da so se kuhinjske duri po večkrat odprle, in najina ljubezniva mamica je pogledala noter ter nama velela, da morava mirna biti, a mnogo ni izdal ta opomin, ker „Balček" in „Plavka" sta bila preveč živa in ju nisva mogla ujeti, če se nista pustila sama; prostost sta namreč ljubila nad vse. In kako prostost sta imela? Izprehajati sta se smela po vsi sobi; ko je pa solnce skozi okno posijalo, smela sta tudi iz hiše vèn med drugo perjdd pod našim oknom, kder je najin oče pribil desko, na katero smo otroci vsako jutro in opóludne potresali drobtinic, prosa, konopelj in bučnih pešek. Oče je nama večkrat dejal, da se moramo po zimi spominjati gladnih ptičic, katere nam bodo vzpomladi vračale to posojilo, ko bodo ovočje in druge sadeže objédale gosenice, hrósti in druge take kvarljive živali.
Pa tudi lično utico je napravil oče na vrtu iz starih plohov blizu ulnjaka, v njej mnogo okenc in vratie, a vänjo je postavil za prst debele in drobneje paličice ter jo v posebno mrzlih zimskih dneh pokril s slamo. Ta lična utica je bila „ptičji dom." Tu je bil najin raj, tù je nama dajal najin preljubi oče ob zimskih solnčnih dnevih lepe nauke, katerih ne bodem pozabil nikoli. In ta „ptičji dom!" O jćjmiua, to vam je bilo veselje poslušati in opazovati to cvrčečo, pojočo in na vse strani se podečo družbo malih pernatih dvonožcev! Sinice, strnädi, ščinkovci, vrabci, čižki, palčki, kraljički in še razne druge pasme v naših krajih zaostalih selilk, veselile so se brez strahu „ptičjega doma," a mej njimi sta se seveda najbolj odlikovali najini taščici. Da-si majhni in neznatni v toliki družbi, vedli sta se vender toli oblastno proti drugim, kakor bi hoteli reči: „Kaj vi drugi? Vi ste le zgolj prosjaška druhal! Medve, ki imave ležišče za gorko pečjo v hiši, dovolj jedi, nobenih skrbij, medve sve, pred katerima se morate vi gladeži in kradeži, priklanjati do tal!"
In kakor bi hoteli gladnim ptičicam pokazati svojo posebno veljavo, vzleteli sta nama na ramo ali pa naravnost v sobo za gorko peč.
Takó sta se udomačili najini taščici, da je vsak domačih prav oprezno hodil
2*
bodi si po veži ali sobi, boječ se, da ne bi stopil na ljubko živalico, ki je hodila po tleli. Pri kosilu in večerji smo večkrat čuli pred zaprtimi durmi tiho drobenje najinih taščic, ki sta prosili vstopa.
Kakor sva bila jaz in Rajko nerazdružna, tako sta bila nerazdružna tudi „Balček" in „Plavka." če je nestalo jedne, letala je druga toliko časa cvrčiije po hiši, da je našla svojo družico. O taki priliki je nama oče večkrat dejal: „Glejta, če se vže živalici tako ljubita, kakó mora še-le človek ljubiti svojega bližnjega; saj mu je Bog dal pamet in mu v srce vsadil plemeniti čut ljubezni do bližnjega!"
Prišla je vzpomlad. Kar hkrati je .izginil sneg s polja, travnikov in vrtov. Snegulčice in zvončki so začeli klenkati, in vesela vzpomlad je bila tix. Gozd je ozelenel, mati je imela na vrtu, oče na polji obilo dela. Lastavice so cvrčale okoli poslopij in iz biikovja se je oglašala kukavica. Taščici sta bili vže dlje časa zelò nemirni in z Bajkom sva vedno pričakovala, da ju neki dan ne bode več nazaj iz vrta, ker je nama oče povedal, da je zdaj prišel óni grenki čas slovesa, ko bosta najini taščici vzleteli v zeleni gozdič delat si gnezdo.
In res! nekega due ni bilo več ne Balčka ne Plàvke blizu. Najina žalost je bila neopisna. Iskala sva ju in hodila daleč na okolo, povpraševala sva Ijudtf, če so videli kje najini taščici, a bilo je vse zaman; bilo ju ni in ni več nazaj!
Bilo je neko nedeljo popöludne. Solnce je prijetno sijalo. Oče, jaz in bratec Rajko smo sedeli pri ulnjaku na vrtu in gledali pridne čebele. Nakrat sede na Rajkovo roko drobeu ptiček, veselo začne peti in nas prijazno gleda s svojimi črnimi bistrimi očesci. „Balček" je bil, naš ljubi zimski gost. čudno se je vedel. Skakal je od jednoga do drugega ter veselo pel kakor bi nas pozdravljal. A kmalu je odletel na bližnjo hruško, od ondii zopet na Rajkovo glavo in zopet na drevo ter to ponavljal nad dvajsetkrat. Čudeč se, gledala sva najino taščico a očetu se je nekaj zazdelo, prijel je naju za roki in peljal do hruške. „Balček" je vzletel na daljno češpljo, a mi smo šli za njim in tako nas je privèl iz vrta na paróbek našega gozdiča k skriti seči in tam smo vže slišali čivkanje. Priletela nam je tudi „Plavka" nasproti. V seči je bilo lično gnezdice, iz katerega so se trije lačni kljunčki odpirali. To je bilo veselje v naši hiši! Vsi od hlapca^pa do stare babice so šli gledat ljubko gnezdice ob parobku zelenega gozdeka.
lu bila je vže zopet jesen tu ; velo listje, veter, megla in slana. Mraz je pritisnil in snežec je čez noč pobelil dol in plan. Radovedno sva gledala jaz in Rajko iz postelje skozi okno, ko je naju oče zbudil in dejal: „Prvi sneg je zapadel!" Rajko ine je dregnil v hrbet in vzdihnil: „Bog ve, kje sta zdaj „Balček" in „Plavka!" A hitro je dobil odgovor. Znad stare stenske ure so se oglasili tihi, mili glasovi in tam zgoraj sta sedela najina lanska zimska gosta. V „ptičjem domu" so se pa nastanili njuni otroci.
Vsakega veselja je jedenkrat konec, pravi star prigovor, in tako je tudi naju na svetili treli kraljev dan obiskala velika žalost. Po novem letu je Plavka klavrna postala, nič več ni pela, le ždela je na Rajkovem vzglavji ter glavico mej perje stikala. Oče je nama rekel, da je bolna in bila je res. Tudi Balček je molčal, posedal tik družice ter ni hotel na prosto, da-si so bili lepi, gorki zimski dnevi, skoraj brez snega. Bratčeve žalosti in moje ni mogoče popisati, a tudi drugim domačim se je poznalo, da jim gre bolezen naše taščice do srca. Na sv. treh
kraljev popóludne je bilo, ko sva z bratcem sama v izbi ostala. Za pečjo sva sedela, ßajko je držal Plävko v roei, a meni je sedel Balček na rami in se žalostno oglašal, pa takoj zopet utihnil, ker mu ni Plavka odgovarjala. Dokler bodem živel, ne bodem pozabil onega trenotka, ko je ßajko na ves glas zavpil: „Plavka, Plavka umira!" in začel se je jokati in iliteti. In res, le nekolikokrati se je stresnil ubogi ptiček in bil je mrtev. Oj kakó sva se žalostila jaz in bratec pa tudi drugi nasi z nama, tega vam ne morem povedati.
Na gredici zunaj na vrtu sva skopala grobek in pokopala mrtvo taščico z òlio častjo, kakor se spodobuje najboljši prijateljici. Jaz in ßajko sva s solzami močila zadnjo posteljico ljubljene Plavke in Balček jej je pel nagrobnico . . .
čas naglo hiti v večnost. Minula so od tediij leta. Tudi po Kajkota je poslal Bog svoje krilatce in odnesli so ga kmalu pred njim umrli zlati mamici v nebeški dòm. V nebesih prebiva zdaj, pri mamici se veseli ter gleda setu doli name in moj samotni dom; izvestno tudi na svojega nekdanjega ljubega ptička „Balčka," ki mi ravno zdaj drobi otožno pesenco spominjajoč se najine prisrečne mladosti.
Osta vil sem dom, ker starejši postajam. Našel sem pretečeno poletje o počitnicah pod svojim oknom rodne hiše svojo ljubo taščico z zlomljeno nožico ležati; izlečil sem jej rano, a ker ni bilo do cela to mogoče, vzel sem jo s sebój in zdaj živiva tiho, mirno življenje ter se često spominjava najinih mrtvih in živih znancev . . .
In zima je zopet tii! Glad in mraz sta tovariša drobnim ptičkom.
Spominjajoč se očetovih besed in milega bratca, nasipljem sleharni dan pod svoje okno na desko drobtinic, pešek, konopelj, prosa in drugih takih stvarij. Napravil sem tudi velik „ptičji dom" na vrtu, kamor nosijo pridni in usmiljeni otroci živeža mojim in svojim ljubljencem, katerih bi lahko naštel po več sto, a uajbolje sem radoveden, ali imajo tudi v drugih krajih otroci, učenci in odrasli ljudje takó usmiljeno srce, da ljubijo ptičke, kakor jih ljubim jaz in kakor jih je ljubil moj rajnki bratec ßajko, ki je zdaj pri dobrem Bogu v nebesih.
Bog daj obilo blagoslova in veliko sreče vže na tem svetu takim dobrim ljudem !	^ ^ ^ ^	a. m. v.
Moj voz.
II.
2. P v Y i j) i p e c.
ä, ha, ha! pipec pa na voz! Taje lepa! Za pipec ti je pa res bilo treba voza! čudo, da nas vže ne prosiš, naj ti potiskamo. Ha, hà, ha.! — — I, meni se pa ta smeh zdi čisto nepotreben. Kje ali kdaj sem neki obljubil, da ne bodem ničesar majhnega naložil na svoj voz? Sicer pa tudi sam vem, da bi ga prej napolnil z hlòdi ali vrečami, ali kaj, ko nimam takega blaga. Toda čemu bi prazne razdiral V Pipec je na vozi pa je mir in konec besedi) ' A še nekaj. Ker človek nikoli ne ravna dovolj previdno in varno — tako so me vedno učili doma in drugodi — privezal sem pipec z drobno vrvico za ročico,
in ni se bati, da bi ga izgubil, ali da bi se mi zmuzal z voza, kar bi bila velikanska škoda za mene in moj ljubi pipee!
—	Jej, jej, kdo bi to škodo nadomestil? — Hi, ha, Ini !
—	Le posmehujte se, jaz se ne bodem : preljub mi je pipce in težko bi ga pogrešal na svojem vozi, prav težko. Potrpite nekoliko še vi, poredneži mali, ki si sedaj hudomušno pomežikujete, še vi ga bodete morda sčasoma ogledovali z večjim spoštovanjem.
—- Komaj čakamo — ha, ha! —	»
—	Prvi moj pipee, kje sem te vže dobil? Kupil tc nisem, to dobro vem. Kako neki? Se sedaj se me denar izogiblje, kakor da sem trikrat kužen, ali kaj še le tista leta, ko sem dobro začel trgati hlače. Toliko so mi povedali in pokazali, da je denar okrogel, več pa nò, češ, kaj bodeš neki otrok z denarjem. Toraj kupil pipca nisem.
—	Nò? — Našel si ga!
—	Podaril mi ga tudi ni nihče. l)a bi ga bil ukradel, tega pa še misliti ne smete, saj ste se vže učili, daje tatvina grešna; uo, tudi meni je bilo to znano, in nisem si prilastil pipca po nepoštenem potu, nò, ampak vse drugače seje namerilo, da sem ga vtaknil nekega dne v žep kot Svojo lastnino. Veste: prislužil sem si ga, in da me ne bodete izpraševali, kako in kje in kdaj, razložim vam brž kar sam.
Sosedov Janko in jaz sva bila zelò prijatelja. Janko je imel dva pipca, jaz pa nobenega. Neki grški modrijan je sicer trdil, da je svojina jednega prijateljev tudi svojina drugega. Nama z Jankom pa vender to ni veljalo do cela, da-si sva bila zelò prijatelja, kakor sem vže omenil. Kako jabolko, kakšno hruško, kruh - -no, take stvari sva si pač delila, toda pipee je prevelika vrednost, kar meni nič tebi nič mi ga Janko ni mogel dati.
Nekoč sva krave pasla in močno so nama nagajale. Meni prav za prav ni bilo treba tekati za živino, vender včasih me je pa prijatelj le preprosil, da sem šel vračat.
—	Kolikokrat mi greš vračat, Ivan, — nagovoril me je, ko se je bil vže utrudil, kolikokrat greš vračat za tä-le pipee? —•
—	Desetkrat! — obljubil sem brž ves vesel.
-— Štirinajstkrat pojdi, pa bode tvoj, — dražil je Janko pipee.
—■ Vže velja, kar daj mi ga — štirinajstkrat. —■
—	Štirinajstkrat, dà — nà, tu imaš pipee, a sediij steci, dimka je vže prestopila na sosedov svet. —
Kakor bi me bil veter nesel, tako sem jo vcvrl za dimko in prav nič me ni bodlo po trnji, saj nisem mislil na nič drugega, kakor na pipee, ki bode kmalu popolnoma moj. Pred to pogodbo mi je bilo vselej nevšečno, kadar je kaka krava kam ušla, ker sem jo moral urno pobrati za Jankom, ali pa samovati tako dolgo, da se je vrnil. Sedaj sem pa komaj čakal, da bi šel vračat in strašno dolga se mi je dozdevala tista póludruga ura, katero sem si služil pipee. Janko pa je zadovoljno sedel na mehkem mahovem sedeži pod košato lipo in štel, kolikokrat sem vže zavrnil živino.
—	Štirinajstkrat ! — vzkliknil sem ves srečen, ko sem naštel dogovorjeno število.
—	Jeden k rat primakni, saj si zelò vredno dobil pipec. Včeraj sem ga nabrusil. taku reže kakor britev, — pregovarjal me je še Janko. In rad sem mu ustregel, zakaj pipec je bil res dober. Bog seveda ni bil več tako živo-rdeče pobarvan kakor pri novem, toda kaj rog! da je le jeklo dobro in rado ostro. O, oster je pa bil moj prvi pipec, to sem izkusil še tisti dan.
Takòj sem si urezal novo palico ter jo lepo opisal, kakor jo znajo samó pastirji — ej, pa je šel pipec tako rad v les, skoro bi dejal: kakor vam zobki v kruli. Toda mehka leskova palica in trd, suh les — to sta dve različni stvari! Doma sem namreč pokazal materi prislužeui pipec in jo preprosil, da se je stegnila v žličnik — visel je visoko na steni ■— ter mi dala mojo žlico. Veste: zaznamovati jo je bilo treba, če ne, mi jo pri jedi lahko kdo zamenja, pa mu ni moči dokazati, da ni vzel svoje žlice. Ako pa naredim na žlici — kajpada lesena mora biti, kakeršne so bile pri nas doma — nekaj zarez, potem pokažem samó zareze, pa velja, kakor bi pribil. Toraj žlice sem se lotil in jo zarezal vže na treh krajih, pa mi ni bilo dovolj znamenj, še v četrto sem se je lotil, kar mi izpodleti pipec v levi palec.
Predrti pipec! mislil sem si in otresal ranjeni palec. Kar na jok se mi je nabiralo, in da-si me je ranil moj ljubi pipec, iztresel sem ga. Ej, res je, res, kar zatrjujejo izkušeni ljudje: „Otrok ima jok in smeh v jednem meh'."
No, žlica je bila pa le dobro zaznamovana — z zarezami in s krvjo. Toda. kaj, če sem se majhno urezal, kri se je ustavila, solze so se posušile, pipec sem pa le imel ! Na vsaki trski sem poskušal, če še vedno dobro reže in se ni morda vže skrhal. Pa pri jedi! Nikoli poprej nisem rezal kruha, ampak drobil z zobmi, a odslèj — tako drobno sem ga razkosava!, da me je mati vprašala, ali sem ga narezal za piške ali ka-li. Tudi jabolka in hruške seru vse olupil. I, čemu bi mi pa bil pipec, če bi ga ne rabil? Zarjavel bi mi bil, a potem bi bil grd.
Kadar pa nisem ničesar rezal, tedaj sem ga pa ogledoval ali vsaj skrbno segal v žep, ni li morda izginil iz njega. Tako je bilo teden dnij. Kar se nas je naletelo nekega dne na sosedovem vrtu köpa otrok : to so vam prišli onégav Nacek in Janček, moj prijatelj Janko in njegov brat Franek in ne vem, kdo še vse, pa smo se začeli prekucovati po travi in postavljati na glavo. Nismo se še do sita naskakali, vže sem moral domov: stelje je bilo treba nanositi v hlev. Po tem opravku sem pod streho iskal, kje ima grahasta kokoš gnezdo, ker si je je bila prebrala tiste dni ; nazadnje sem stikal nekaj za pečjo — zvečer pa ni bilo pipca nikjer! Héncano me je pogrelo! Vse žepe sem obrnil, pa ni bilo nič.
V velikih skrbeh sem bil in brž jel premetavati razno navlako za pečjo in iskati pipec. Najbolj seni se bal, da bi ga ne bil izgubil pod streho ali v stelji; kako bi ga našel le-tain V
—	I, kaj pa prašiš? Vso obleko mi bodeš okadil! — posvaril meje oče, kije šival za mizo — saj sem vam menda nekoč vže povedal, da je bil krojač.
—	Pipec sem izgubil, — obtožil sein se žalosten.
—	Ej, pipec — kje pa? —
—	Ne vem. —
—	Hm, po tem takem ga bodeš pa težko našel. —■ In nadalje je vlekel moj oče šivanko, zakaj zelò se mu je mudilo, konec tedna je vže bilo. Meni se je pa čudno
zdelo, da mu je moja velika nesreča tako malenkostna. Saj vender pipec ni tako pod nič! Ce bi pa šivauka padla pod mizo, naročil bi mi takój, naj pogledam iu preiščem po vseh špranjah. Pa kaj je šivanka v primeri s pipcem?
Kajkrat se naključi, da kdo kaj išče, pa strašno dolgo ne more najti. Tudi meni je nagajalo. Spat sem moral brez pipca. Zjutraj mi je bila prva skrb, da vnovič poskusim svojo srečo. Po jutranji molitvi in zajutreku sem precej smuknil iz hiše in hajdi! hodimo za pipcem. Ta nepridiprav, koliko skrbij mi je nakopal na glavo, sam je pa tako mirno ležal na sosedovem vrtu v travi ! Ko sem se namreč prejšnji dan na glavo postavljal, prijelo se je tudi pipca to veselje, kar iz žepa mi jo je pobrisal in se postavil tudi v travo na glavo. Toda nazaj pa ni mogel. Morda mu je bilo po noči prav tako hudo po meni, kakor meni po njem, No, da sva se le našla, pa je bilo dobro. Kaj, če bi ga bil pobral kdo drug? Ne rečem dvakrat, da bi bila potem midva ločena za vselej.
—- Mati, vže ga imam ! — privpil sem domov.
—• Kaj ti pa koristi, ko ga bodeš zopet kje vsejal? — brzdala je moje nezmerno veselje mati in mi tudi takój modro svetovala: „Priveži ga, priveži na kako vrvico, da se te bode bolje držal."
— Kako pa? — bil sem brž zadovoljen in srečen, da ga odslej ne bodem mogel izgubiti. Sam namreč nisem imel vrvice, pa tudi nisem vedel, kako bi prav za prav privezal pipec, pa skrbna mati mi je vse naredila: dala je vrvico in mi privezala pipec za hlačni rob. Vidite pa sem imel zopet pipec in vrh tega še krepko pritrjen. Oj tisočkrat blagor otroku, ki ima dobro, ljubečo mater — vse ima!
(Konec prihodnji«.)
Petelinček in petelin.
m
llfV^o dvorišči gòri, dòli Petelinček pleše, A z ostrogo drgne v pesku, Da se iskra kreše.
In glavó bahato meče Na okrog pregrešno, S tenkim glaskom vpije, piska, Da zares je smešno.
Vse početje to otročje Dolgo s panja gleda Stari petelin, ki tukaj Njemu gre beseda.
Prej je on po dvoru hodil, Klical kure svoje, Mnogo skrb prebil je zanje, Mnoge ljute boje.
Zdaj pa to nihče, ki jajce Komaj zapustilo, Rado bi na tem dvorišči Gospodar vže bilo!
Petelinu huda jeza Vstane v koži stari: „Pokoriti se mi moraš Ti — kokótek järi!"
Neprestano gòri, dòli Petelinček pleše In z ostrogo drgne v pesku, Da se iskra kreše.
Stari stopi s panja, proti Njemu se odprävi, Ko bahaček se obrne, Pot mu brž zastavi.
Mlado revše pa togotno
V	boj se našopiri,
Češ: če kàj ti je poguma, Pa z menój se miri!
Stari lopne ga s perutjo, Sune z nogo strani, Kakor ni bil še nikogar Letos niti lani.
Petelinček glasno joka, Iz prahu se dvigne,
V	kotu niti z glavo niti Z nogo več ne migne.
Modest.

Ko sem prišel domóv, prašal me je oče, kako je bilo. Mislite, da sem povedal, kaj se mi je primerilo? Pokleknil sem na sredo sobe na jedno koleno in oddrgaval jermene od čevljev. Vmes sem pa pravil, kako da me zebe v noge, pa da so si gospodje v cerkvi tudi meli roke in da bode treba marsikaj potrpeti, če bodem iiodiì streć k siužbi božji.
Ker sem pa izpoznal, da me oče ne posluša dosti in se meni mirno z drvarji, ki so bili tistega večera pri nas v vasi, obmolknil sem naglo ter bil vesel, da se je tako izteklo. Dobro sem odvezal jeden čevelj in premenil nogi, da bi pričel drugi sezuvati. Kar plane v hišo mati in zavpije: „Jezus, Marija! Pomagajte, gori!"
Požigalec.
rvič sem tedàj Stiegel pri litanijah in takòj prvič sem bil tako nevkreten, da sem iztresel žrjavico iz kadilnice. Zato me je bilo pa tudi takó sram da sem jo naglo pobrisal iz cerkve domóv. Saj bi bil tudi neumen, ko bi bil čakal, da bi bili starejši strežniki norce brili z mano, in bi mi hudi cerk-venik navil uro. Sam sem se vlekel proti domu, kakor megla brez vetra in sleliar-nemu človeku sem dejal v kraj. Takó je, če ima človek slabo vest.
Kakor bi odrezal, utihnila je glasna govorica v hiši. Vsi so skočili k višku, in komaj sem se zavedel, pa je bila prazna soba.
Tedaj sem jo pa še jaz na jedno nogo bos pocedil za njimi. Z dvorišča — ker je naša hiša na hribčeku — videlo se je okrog. Tam sem dobil očeta in mater; drugi so pa vsi vže odtekli proti goreči vasi. Oče je naročal materi, naj se ne gane z doma in vedno pazi na veter. Oe bi pričel preveč vleči, naj pospravi iz hiše v klet vse vrednostne stvari. Potem je pa še oče odšel za drugimi.	«
Takó sva ostala z materjo sama. Povijal sem se v njeno krilo in drgetal strahu in mraza. Godilo se je to namreč v adventu. — Pa je bil tudi grozen pogled na gorečo vas Peko. Krvavi plamen se je stegal proti nebu, ki se je tako strašansko žarilo, kakor bi bilo razlito po njem krvavo solnce. Gore so odsevale v sneženem lesku in luna je kar poteinuela. Po stolpih je bilo plat zvona tako žalostno, kakor bi vsi zvonovi jokali in prosili pomoči. Od Beke se je pa čulo silno prasketanje ognja, pokanje hlodov in trušč streh, ki so jih potezali krepki gasilci z železnimi kavlji na tla. Vmes je pa tulila živina, ki je vsa preplašena begala po polji okolo goreče vasi. In kako so upili ubogi vaščani! Vsi so bili ob pamet. Gospodarji so tekali okolo gorečih hiš, klicali na pomaganje, a sami niso vedeli, kje se jih drži glava. Matere so stiskale deteta v naročjih in mnogo jih je pribežalo v našo vas iskat streho in zavetja.
Mnogokrat je vže ponehaval ogenj in misliti je bilo, da ga uduše. Ali tedaj je zatulil veter, zavrtil plamen po vasi, udaril z njim pod slemena slamnatih streh, in kar posvetilo se je na drugem konci. Se sediij se zgrozim, če se spomnim ónega požara. Ni čuda, če sva tediij z materjo oba jokala in prosila sv. Florijana. naj vender pogasi ogenj.
Ko sva tako prezebala na dvorišči in tòpo gledala gorečo vas ter sočutno poslušala obupne klice, zahrstela je snežena skorja za plotom, ki je ograjal dvorišče in majhen vrt. Takój sem čutil, da je nekaj za vrtom. Še bolj sem se pritisnil k materi ter prašal:
„Mati, ali ste slišali?"
„Tiho bodi; menda je nekdo prišel gledat ogenj."
Ali tedaj je bilo zopet slišati, kakó se je udiralo nekomu v sneg, ki je oprezno koračil za plotom. Mater je bilo menda tudi strah. Zato sva se pomaknila prav tjà na ogel hiše, da bi bila prej pri vratih, če bi bilo treba bežati.
Zdajci zaškriplje leseni plot, na njem poči roč, ki je vezal kole. Potem je bilo nekaj trenotkov vse tiho.
„Na plot se je naslonil," pravi mati. „Le tiho bodiva, da ne pride doli."
Prav takrat pa bukne z nova plamen iz strehe neke hiše, ki je stala prav na konci Beke. Visoko pod nebo so leteli ogorki desk in kòsmi goreče slame. Mnogo jih je padlo v našo vas. Da ni bilo snega po strehah, izvestno bi se bilo unelo tudi pri nas.
Neznanec ob plotu tedàj vzdihne:
„Oh, kaj sem napravil? Vse je preč, vse je preči" In zopet je zaškripal plot, zahrstele so hitre stopinje v snegu. Neznanec je bežal proti gozdu.
Naju je pa prevzel tak strah, da sva se umaknila v hišo, zaklenila dveri in tamkaj pri oknu slonela malo ne do jutra, da se je vrnil oče.
Mati je razlagala očetu, kako je naju strašilo. Uče je pa raztolmačil najin strah tako-le:
„Požigalec je bil za plotom! Nihče drugi nò ! Ko bi bil jaz donni, pa bi ga imeli, ali vsaj poznali!"
n.
Ubožci so bili tediij Bekanci. Božič se je bližal, pa še strehe niso imeli. Potikali so se pri dobrih ljudeh, če niso hoteli prezebati po ožganih stanicali. Mnogim je pogorelo prav vse, da še obleke niso imeli za zimo. Otroci in žene so hodile prosit v sosednje vasi, možje so pa delali donni na vse kriplje, da so si zbili vsaj za silo stanovanje. Nekaj hiš je bilo res zidanih; tiste so bile pač okajene in ožgane; imele so razbita okna; ali bilo je vender moč stanovati v njih. Toda gorjé je bilo tistim kočarjem, katerim so pogorele lesene hiše od slemena do praga vse — še celo v zemljo zakopani bruni. Zato so se pa ti tudi smilili ljudem. Kdor je kaj imel in kdor je mogel, vsak je dal pogorelcem v denarjih ali pa v blagu. Tesarji so delali vsi zastonj in tudi drugi so jim pomagali. Kar trlo se je ljudstva na pogorišči, in kakor gobe so rasle lesene koče iz tal in nove strehe po hišah. Kladivo in sekira sta pela od ranega jutra do pozne noči. Vmes se je pa govorilo le o požaru. Vsak je hotel povedati, koliko je otel, koliko škafov vode prinesel, kako se opekel in malo ne v ogenj prekucnil, ko je polival ònegavo streho. Ali vsem je bila nerešena uganka, kako se je zažgalo. Ugibali in sodili so vse mogoče, a zdelo se jim je, da pravega ne zadenejo. Še le vaški prosjak, Mlekuž, jim je sprožil pravo misel.
„Menite se, kdo bi bil ukresal ta ogenj, jeli?" vtaknil se je nekoč v pogovor tesarjev in sedel na obtesano bruno.
„Lahko se norčuješ, ko ti ni pogorelo drugega, kot beraška malha, poprime ga za besedo Kravän in udari s sekiro ob grčo, da je le-ta odletela ravno v berača.
„Lej ga, ne ubijaj me nikari zaradi tega; za Božjo voljo, ali sem kaj rekel, če sem prašal, ako se vam kaj zdi, kdo bi bil Beko zakuril. Jaz sem zdaj-le prišvedral iz trga in sem jo zvedel po poti, da ne verojamete. Vso pot sem jo potem sukal po glavi, in vedno bolje se mi je zdelo, da ue bode ta misel tako pod nič."
„Kaj si zvedel," prašajo vsi zajedno in sekire za trenotje utihnejo.
„Veste, kje stoji Legatov stòg (kozolec), kaj nò! Legat ima tako vsega preveč in zato pušča repnik in korenjevec v stogu, da mu ga zajec pojéda in veter raznaša. Tam pri Legatovem stogu torej sem danes srečal Fiisovo Mico/' tisto, ki s kurami kupčuje. Pa me ženska ustavi in praša, če sem jaz tudi pogorel:
„I, kako pak," odvrnil sem malo nejevoljen. „Saj je bila vsa vas moja in jaz vse vasi." Pa sem se zastavil dalje. Ali Mica postavi kurnik na tla in pravi: „Ne zdi se ti pa ne, kdo bi bil zažgal? Vidiš, meni pa to-le po glavi hodi. Tisti večer sem se oddihala prav s tem-le kurnikom in pa pri tem-le stógu, ko jo prikadi iz trga Muznjek. Vso pot je besedoval sam s sebój, in večkrat ga je zaneslo v sneg. Zato sem pa šla s kurnikom za stòg; zakaj pijancu pravijo, da se mora ogniti s senenim vozom. Ko je prišel do stoga, prižigal je žveplenke in

jih vtikal v repnik. Ne veš, v kakem straliu sem bila. Sreča je le to, daje bilo pre-vlažrio in se ni unelo. Pijanec je krenil potem dalje in ko je bil vštric mene, dobro sem ga slišala, da je rekel: „Nocoj mora goreti, koder bom hodil." Vidiš, Mlekuž, toliko vem in nič več in nič menj. Ne sodim pa nič in ne rečem tudi nič, da ne bodem imela potem potov in ovinkov okolo gosposke." Mica je zadela kurnik ter odšla, jaz pa tudi. Po poti sem pa tako-le premišljal:
„Tisti dan je tekla pravda Muznjekova zoper Komaca. Muznjek je bil spodaj zato je v trgu pil na jezo, zvečer je šel pijan in jezen na Komaca domóv. Tisti večer je gorelo. Zakuril je, kdor je, pri Komacu Muznjeka ni videla živa duša gasiti —■ torej kaj se vam zdi?"
Tesarji so strmeli nad to novico ali pritrdili so pa vsi, da ni nemogoče, kar trdi Mlekuž. In kmalu je o tem govorila vsa župnija in marsikdo je v lice rekel Muznjeku, da je Beko požgal. Ta je takim pretil s tožbo, a tožil vender ni nobenega. Tudi najin strah se je raznesel po okolici, in voz je tako tekel, da ni nihče drugi zažgal, kakor Muznjek. Spričati mu pa vender le niso mogli. Zato je srečno odšel kazni. Ali izpremenil seje popolnoma od tedaj. Izogibal seje Ijudij; tudi v cerkev ni več zahajal, trdeč, da ondu oznanjujejo novo vero. Prav mu je na to odgovoril star Bekanec: „Prijatelj, če je tista stara, da smeš vasi požigati, potem je ta vže nova, ki nam to prepoveduje."
III.
Minulo je od tedaj dvajset let. Bekanci so si opomogli in si postavili čedne hiše, da je Beka sedàj jako čedna vas. Pozabili so bridke nesreče in h krati se je tudi razkadila mržnja na Muznjeka. Nič več se ni govorilo o požaru in poži-galcu. Nikdo se ni brigal za Muznjeka, ki je bil zadnja leta malo ne ves zmešan. Ležal je po cele tedne zdrav in se ni ganil iz postelje. Sanjaril je vedno o mrtvaških glavah, prorokoval o bodoči sreči in večkrat dejal, da mu je tako vroče pri srci, kakor bi Beka gorela.
Tedaj, se pa primeri, da se nžge vas, kjer je bil doma Muznjek. Bilo je prav tako hudo, kakor tedaj, ko je gorela Beka. Saj mati je tako trdila, ko sem prišel drugi dan domov pogledat pogorišče. Mnogo živine je pogorelo in mnogo otrok je bilo opečenih na smrt. Zakaj ogenj je nastal okolo polunoči in spomladi, ko so bila poslopja prazna in strehe suhe. Ker je bil tudi veter, bil je vsak vesel, da je unesel življenje. In res se je vsem posrečilo uiti, čeprav so nekatere vlekli skozi okna, ker je bila vže vsa hiša v ognji. Toda pogrešali so vsi Muznjeka. Kar duha ne sluha ni bilo po njem. In takrat se je vzbudil stari sum in se združil z novim, kaj ko bi bil starec požgal tudi domačo vas. Ne bi rekli, da iz hudobije. Ali norec je norec. Kdo mu more kaj, če zažge.
Stali so tedaj na Muznjekovem dvorišči gasilci, ki so popraševali sina, kje da ima očeta. Ta je trdil, da je moža poklical, ko je začelo goreti, in da je ta takoj vstal ter šel vén. Pozneje ga pa ni več videl. To je vže odvalilo sum od starega Muznjeka. Gasilci so pričeli razkopavati in pogašati hlode, ki so še vedno tleli. Muznjekova hiša je bila lesena pa ometana. In take prav posebno dolgo tie. Ko prekucnejo podboje vrat, ki so vodile v čumnato, kjer je ležal stari Muznjek, zadenejo kakor na osmojeno klado mej vrati. Da ni les, spoznali so hitro. Prično
pregledavati natančneje — in bilo je ožgano človeško truplo. — Ljudje so vreli skupaj in od ust do ust se je glasilo:
„Muznjek je zgorel." Tudi Mlekuž je prikrivenčil, da ogleda ostanke nesrečnega človeka. V tem, ko so drugi ljudje nekam strahopetno in skrivnostno pošepetavali drug drugemu : „Kazen božja je to," povedal jo je Mlekuž na vsa usta: „Gosposki je ušel, pravici Božji pa né!" Ljudjè mu niso glasno pritrdili;
ali večkrat potrdimo najbolje s tem, da molčimo.	Basnigoj.
---
Ob póti.
lvs|o gladki cesti sanjke drče, Ponosen vranec dirja pred njimi, Kragüljoi na vratu mu glasno brné In kratek čas delajo mräzu in zimi.
Blagrüjem potnik tebe, gospod, — Ledéne burje ti ne občutiš, Kaj mraza prebije uboščekov ród Po Ivnatili stèzali — na sanjkali no slutiš.
V odeje gorke skrbno zavit
Sloniš na mehkem sedežu zložno, S krzučnim ovratnikom v glavo zakrit Le malo v daljavo ti zreti je možno.
Mogoče ... V misel mi hodi rek, Ki pravil često moj ga je dedek: Ni dušnim bolestim obilica lek, A često britkóst je bogastva nasledek.
In vender — duša ti radostna ni — Òe pògled mračni tvoj me ne vara — Nemir ti odséva iz kalnih oči, A srce obupa kipi ti nemara.
Srečnejši pač kot žlahtni gospod, Ki vódi v sanjkah iskrega vranca, Otrók siromašnih saninka se ród Na sanjkah lesénih s pogórskega klanca.
Jos. Vole.
Kanarčkova povest.
1. Jutranji sprehod.
L^ .'opet sem t domači hiši ! Grozo mi kedó popiši, Stisko in zasméh in bol, Kar trpel sem dneva pol. Pa kakó se to zgodilo? — Zjutraj, ko zasvetil dan, Vstanem čvrst in pokrepčan, Grem iz kletke v razvedrilo, Saj izhod je bil odprt: Na omaro sedam, na limono, Gledam to in gledam ono, Skozi okno vidim vrt. Mene prime radovednost, — Radovednost, ta ni čednost! — Mislim si, kakó je zunaj ? Nič ne vem, le malo slutim, Za sprehod veselje čutim, Yèn, po svetu, primojdunaj !
Prost sem zdaj. Tu čudno jo: Sklonena so vsa drevesna. Ni ga videti peresea, Beli sneg zakril je vse. Kaj je sneg, nu, to zdaj vom, Torej lahko dalje grem; Precej mrzel se mi zdi, Tam pod streho ga pa ni. Dvignem se, neumnost moja! Tjà v drvarnico hitim, Na polenu obsedim Blizu glasnih vrabcev röja. Vrabci se spoglédajo, To in to povédajo, Vrat, peroti stézajo, S psovkami me drezajo. S strahom gledal jaz som nanje, Cul som pikro zabavljanje.
2. Mej vrabei.
Glejte ga! iz grada škrije, Plemeniti izmej ptic, Suknja mu je res gòspftska, Pa je trapast kakor gòska ! Kaj bi neki ptič se pačil In rmeno se oblačil! — Kam pogledal bi, ne vó, Tresejo se mu noge. M('d-se, bratci, ga vzemimo Ter mu perje populimo ! Glejte ga, sedàj beži, Skoro vjamemo te mi! Res, da ti si plemenit, Res, da ti si vedno sit, A vse to ti ne pomaga, Mi te skavsamo sovräga. Zdaj, alia! si v naši srédi, Jedel boš, kar nam je v skledi,
Prazna pa je skleda naša! Vendor čujte, milost Vaša! Vi povejte, dobri atrije, Kje dobi se kaj slaščic? Vi povejte, nam, gospod ! Kje je jed za vrabcev ród ? Morda bi pri vas kosilo Ptičem lačnim se dobilo? Vsega dosti je pri vas, Vrabec glad trpi in mraz. Ali nismo vsi jednaki? Ste li naši vi prvaki? Vi da bi lenobo pasli Ter imeli polne jasli? Vrabec vedno trudi se, Kdaj mu kaj ponudi se? Daj kosila, daj večerje, Sicer spulimo ti perje!
3. Napad in rešitev.
To največji vrabec djàl, Jezen vame se zagnàl Drugi, veliki in mali, Vpili so čiv, čiv! kriv, kriv! Oj, kakó so mi vreščali, Pomnil bom, dokler bom živ! Jaz preplašen zajecljam:
„Bevež, saj domóv ne znam!1-— Tepec, jaz ti pot pokažem, Zraven dobro te namažem. Kavsne s kljunom me strašnć, Jaz pa zaječim premilo, Pred očmi se mi stem Ilo. — Toda kaj in kdo je tó?
Vrata urno se odpró, Dečki vstopijo tri j 6, Vrabci brž se razkropé. Jaz se skrivam mej polòni, Toda po nobeni céni V drvih mene ne pusté. Kakošen jim je namen? Premišljujem preplašen, Kar pa me klobuk pokrije, Meni vzdililjej se izvije, Deček me prav nežno prime,
Stisne v roko me vesel: Pravi : Ptiček ! sem te vjél ! Kaj uhajaš sredi zime? Kje bi hrane si iskal, Tega nisi nikdar znàl. Meni prav ! Saj tri dvojače Mi obljubljene je plače,
V	kletko nesem te nazaj, To pa si zapomni zdaj :
V	kletki ti je najbolj varno, Zunaj ti je previbärno.
Fr. Krek.
Izgubili smo v23. dan meseca grudna p. 1. odličnega in jako spretnega pisatelja za našo nežno slovensko mladino. Umrl je namreč v Pragi — daleč od svoje drage domovine — kamor si je šel zdravja iskat
Josip Freuensfeld,
v Ljutomeru na Štajerskem. Bil je blagi pokojnik jako nadarjen pesnik in pisatelj slovenski, vzlasti za slovensko mladino.
Bil jc več let zvest sotrudnik tudi našemu „Vrtcu" in prvi njegovi umotvori so baš z našim listom prišli v javnost. Ker se spo-dobuje, da „Vrtec" prinese obširnejši životopis o svojem več let zvestem sotrudniku, ki je znan „Vrtčevim" čitateljem največ pod imenom JJevojan, prinesli bodemo v jednem prihodnjih naših listov popis njegovega delovanja pri „Vrtci" a za danes mu stavimo na tem mestu skromen spomenik z besedami: Počivaj mirno prijatelj slovenske mladine in vzprejmi svoji delavnosti primerno plačilo v nebesih pri dobrem nebeškem Očetu.
^ Rebus.
(Priobčil F. Stegnar.)
»IT ?
y^'f .
rih
(Köäitov iu iiuenn rcšiicov v prihodnjem lista 1
mm	i
• i
—•♦< 40 *—
Rešitev briljanta in rebusa v 1. „Vrtčevem" listu:
Rešitev briljanta :
								V								
							k	r	t							
						C	e	1	.j	e						
					k	u	h	i	n	j	a					
				N	0	v	0	m	e	s ■	t	0				
			s	1	0.	k	a	v C	a	I'	1	j	a			
		k	0	v	a		n	i	C	a	P	1	u	g		
	Z	a	g	0	r	j	e	t	r	b	0	v	1	j	e	
j	e	1	e	u	s	r	n	a	i	n	1	i	s	i	C	a
0	n	d	e	1	j	e	k	t	0	r	e	k	s	r	e	d
i	1	li	o	s	r	e	v e	e	v	n	o	v	e	m	I	e
a	n	0	s	T	r	i	g	1	a	v	0	s	t	r	i	e
S	a	v	a	I	d	r	i	j	C	a	D	0	n	a	v	a
	a	d	v	e	n	t	n	e	z	0	r	n	i	C	e	
		F	r	a	j	h	a	m	P	0	n	k	v	a		
			k	0	v	a	č	V	r	t	n	a	r			
				d	r	v	a	r	n	i	e	n				
					v	r	e	t	e	n	0					
						b	r	e	z	a						
							i	C	a							
								a								
			Obilno			sreče		v	novem			letu				
p o n d e 1 j e k t o r e k s reda Obi 1 n o s r e « c v il o v c i« I o t n
Na nos T r i g 1 avOs t r i c a
Vrlim čitateljem „Vrteča"!
*
*
Obeliska uganil ni nihče.
Rešitev rebusa:
Blagor mu, kdor sna veslo besede po okolnosti {-asa, tovarišije in kraja,
prav ravnati.
Prav so ga rešili: Gg. Jak. IngliS, naduč. v Idriji; M. Rant, naduč. na Dobrovi; Pran Kranjc, naduč. v Slivniei (Štir.); Mat. Vurnik, orgljavee v Kresnicah; Gr. Koželj, učit. pri sv. Gotardu; Hen. Robinšek, uradnik v Gornji Radgoni; Retenski Gruden pri Laščah in Ant. Šlamberger, uè. v Ljutomeru. — Aria Vurnik v Kresnicah; Marija in Leopoldina Rantova na Dolirovi.
I,ist Ilica. Gosp. A. U. V. v Lj. : Vašega spisa „Jnrijček" pa res ne moremo vzprejeti v „Vrtec," ker béri človek ta Vaš sestavek takü ali takó, nikakor ne pride na sled zares ubožnerau življenju tako imenovanih „kretinov" ali „bebcev." V vsem sestavkn ni najti nobenega pouka za otroke, tndi ni omenjeno, da je bil „Jurijßek" taka uboga sirota ; povedali ste le, da mu sta umrla oće in mati in to je vse. Do tacih otrok pa imajo vsi otroci usmiljenje, ni treba, da bi jim pisal še posebej povesti o tem. Toliko naše mnenje ! Sestavek Vam leži na razpolaganje do konca tekočega meseca.
„Vrtec" izhaja 1. dné vsacega meseca in stoji za vse leto 2 gld. 60 kr., za pol leta 1 gld. 30 kr. Napis: Upravništvo „Vrtčevo", mestni trg, štev. 23, v Ljubljani.
Izdajatelj, založnik in urednik Ivan Tomšič. — Natisnila Klein in Kovač v Ljubljani,