cena 6 din
28. julija 1978
Glasilo Zveze sindikatov Slovenije, glavni urednik: Vojko Černelč, odgovorni urednik: Bojan Samarin	]E O Kf O ^5	^ ^
Pogovor s podpredsednikom RS ZSS Miranom Potrčem ob počitniškem predahu
Zadovoljstvo s pridihom trezne kritičnosti
Berite na tretji strani
Kako letujejo naši delavci po počitniških domovih?
Jedo in spijo dobro, le ta nadležna žeja...
Berite na četrti strani
Dr. Anton Vratuša govoril na skupni seji zborov slovenske skupščine
Delovni človek — nosilec vseh procesov
Ciril Brajer
Na skupni seji zborov slovenske skupščine minuli teden je v uvodu govoril predsednik izvršnega sveta skupščine SR Slovenije dr. Anton Vratuša. Pojasnil je ocene in stališča izvršnega sveta o gospodarskem položaju naše republike in spregovoril o nadaljnjih naporih za stabilizacijo. Delegatsko skupščino je obvestil o akcijah izvršnega sveta v zvezi z nalogami, ki se zastavljajo ob pripravi resolucije za leto- 1980 in pripravi družbenega plana razvoja SR Slovenije v obdobju 1981 do 1985.
Opozoril je na zapletene, negotove razmere na svetovnem trgu, ki so nas presenetile. Nismo mogli predvideti težav z nafto, podražitve le-te in drugih energetskih virov, surovin in repro-materialov, srečali smo se z novimi pojavi recesije in vse bolj protekcionistično politiko najrazvitejših držav. Tudi doma nas je prizadel potres v Črni gori, ki bo terjal pomembna sredstva celotnega združenega dela, neugodne vremenske razmere pa peste kmetijsko proizvodnjo in delno turistično dejavnost.
Z marsičem pa se lahko tudi pohvalimo. Rast gospodarstva in naložb v osnovna sredstva je sorazmerno dinamična, krepi se
osebni in družbeni standard delovnih ljudi in občanov, zaposlenost prebivalstva je v glavnem polna... Osebna, skupna in splošna poraba rastejo počasneje od dohodka in industrijska proizvodnja raste z dokaj visoko stopnjo.
Vendar ne moremo biti zadovoljni z zunanjetrgovinsko menjavo, gibanji cen in rastjo zaposlovanja, ki je letos kar.za 40 odstotkov nad planirano. Tudi pri učinkovitosti naložb smo zaostali za planom, kar gotovo vplivi na nestabilnost gospodarskih tokov. Zaskrbljujoče je, da je večina teh težav dolgoročne narave. To seveda obvezuje, da morajo biti tudi vsi napri, kako se jih znebiti, dolgoročno naravnani.
Anton Vratuša je mčd drugim poudaril tudi vprašanje smotrnosti naložb, katere bomo morali usmeriti predvsem v prednostne dejavnosti tekočega planskega obdobja —cestno infrastrukturno, hrano, prestrukturiranje in posodabljanje predelovalne industrije in v stanovanjsko komunalno gospodarstvo. Opozoril je na pomen JE Krško in na veliko škodo, ki bi jo povzročilo nadaljnje zavlačevanje gradnje. Omenil je nekatere ukrepe na področju cen, ki smo jih sprejeli v
začetku leta in vzroke, ki so kljub ukrepom povzročili prenaglo rast cen. Tudi ti vzroki, posledice odmikanj od osnovnih planskih usmeritev, so dolgoročne narave in hkrati eden osnovnih izvorov inflacije. Odpravili jih bomo z ustvarjanjem dohodka z učinkovitim delom, z doslednim nagrajevanjem po delu, zavzetostjo in uresničevanjčm vseh oblik samoupravnega povezovanja in inte griranja interesov združenega dela.
Omenimo še nujnost hitrejšega razvoja manj razvitih območij, tudi obmejnih, predvsem na osnovi združevanja dela in sredstev, ustrezne davčne politike in drugih ukrepov. Krepili bomo sodelovanje z drugimi republikami in pokrajinami, gospodarsko sodelovanje z neuvrš-.čenimi in sosednjimi državami, še posebej z obmejnimi občinami in kraji...
To je le nekaj težav, ciljev in nalog iz obsežnega uvoda. Povejmo še, da bomo vse zastavljeno uresničili le, če bo osnovni nosilec teh procesov delovni človek, ki bo motiviran za dobro delo in gospodarjenje v svojem interesu in odgovoren do drugih delavcev ter celotne družbene skupnosti.
Ivan — »živa legenda« samoupravljanja
Trideset let zelo uspešnega dela v družbenopolitičnih organizacijah v delovni organizaciji (ki ji je — Meblu — zvest od samega začetka in ji bo ostal do upokojitve), kraju ter v organih, družbenopolitičnih skupnosti kraja, republike in celo zveze je najbrže dovolj tehten razlog za dodelitev enega izmed priznanj in nagrad samoupravljalcev, ki jih je letos podelil RS ZSS.
Ivan Drekonja, vodja vzorčne delavnice v TOZD pohištvo novogoriškega Mebla je priznanje sprejel, tako nam je pripovedoval, nekolikanj presenečen, saj je po njegovem prepričanju tudi v Meblu še kak delavec, ki je za razvoj samoupravljanja storil toliko kot on.
Ivan Drekonja
»Presenetilo me je zavoljo tega, ker sem v zadnjem letu dni
malo izpregel družbenopolitično delo«, je dejal. »Toda, če so me sindikati nagradili za trideset let dela, sprejmem to z velikim ponosom in kot izjemno priznanje.«
Toda v kolektivu, pa tudi v širši družbenopolitični skupnosti se še vedno spomnijo na Ivana Drekonjo, kadar potrebujejo ljudi, ki bi poprijeli za takšno ali drugačno organizatorsko delo, ,ali pa kadar je treba drugim posredovati bogate samoupravljal-ske izkušnje. Ivan Drekonja je »živa legenda« samoupravljanja, saj je od prvih korakov naše družbenopolitične usmeritve V samem središču dogajanja. Bil je prvi predsednik Upravnega od-
bora v Meblu, od takrat pa so se samoupravne in družbenopolitične funkcije vrstile same od sebe.
Zavoljo tega ni čudno, da smo Ivana Drekonjo, ko smo ga obiskali v Meblu, našli ne za njegovo delovno mizo, pač pa kot »svetovalca« profesorja sociologije iz Združenih držav, ki že nekaj časa pri nas proučuje samoupravni sistem in njegov vpliv na življenje in delo delavcev. Izkušnje Ivana Drekonje so za »radovednega« ameriškega profesorja nadvse primerne. Hkrati pa seveda tudi sam izkoristi čas, ki ga prebija z gostom, da zve kaj o ameriških delavcih.
»Po vsem, kar mi je pripovedoval, ne bi zamenjal našega na-
čina dela in življenja za njihov višji standard. Tudi profesor sam pravi, naj nikar ne storimo napake in naj ne posnemamo njihove poti v bogato, toda do skrajnosti potrošniško družbo. Materializem, se pravi hoteti imeti vedno več osebnih potroš-nih dobrin, lahko naš razvoj samo zavre in pripelje v slepo ulico.«
Tako je zadovoljen nad navdušenjem uglednega tujega strokovnjaka pripovedoval Ivan Drekonja in navrgel še to ali ono zanimivo podrobnost. Čez leto dni in pol bo, komaj 5b-leten že izpolnil pogoje za upokojitev. Z odgovorom, kaj bo počel potem, pa nas je v toku celega razgovora
najbolj presenetil. Nismo namreč pričakovali, da bo tako mlad in energije ter volje do dela poln mož razmišljal, da bi se tudi dejansko — upokojil. Oči pa so se mu zasvetile, ko je »priznal«, da ima »hobi«, kateremu namerava v bodoče posvetiti vso svojo energijo: gojenje rož. Ne bomo pripovedovali, koliko časa smo se potem pogovarjali o rožah, niti »izdajali« vseh skrivnosti gojenja vrtnicah krizantem, ki nam jih je. posredoval iz desetletnih izkušenj. To navsezadnje niti ni — sindikalna ali samoupravljal-ska tema.
Boris Rugelj
KAJ SMO STORILI
Občinski svet ZSS Koper ocenil lastno delo
Molk ni	Osnovne organizacije zaostajajo
vedno zlato
Ciril Brajer
Miloš Svanjak
Če se res pošteno vprašamo, »kaj smo storili?«, si moramo, žal, kar pogosto odgovoriti, da še zdaleč ne dovolj. Podobno velja tudi za smernice za pripravo družbenega plana. Tekoče plansko obdobje se izteka, novo je na pragu... Marsikaj zastavljenega se je zataknilo na pol poti, sem in tja je začrtana pot zavila vstran. Vse to bi moralo biti resno opozorilo za nadaljenje delo. Pa je res tako?!
Prav zdaj v občinskih in v republiški skupščini sprejemajo smernice za pripravo družbenih planov za obdobje 1981—1985. Drži, da je to novost v našem sistemu planiranja — a prav zato bi se jih morali lotiti še posebno zavzeto in odgovorno. Ti pomembni akti naj bi jasno opredelili razvojno strategijo za prihodnje plansko obdobje, poudarili smeri, ki so najpomembnejše za gospodarski in celotni družbeni razvoj v obdobju, ki je pred nami. Ko so te akte pripravljali, so si marsikje belili glavo, v kolikšni meri naj bi bili konkretni — toda rezultat razmišljanja pogosto daleč od konkretnega.
Zvezni izvršni svet je te priprave ocenil. Pokazalo se je, da je bila dejavnost s pripravami in sestavljenjem planskih dokumentov izredno široko zastavljena, pa kljub temu priprave ne tečejo usklajeno, niso dovolj intenzivne, prav redke so tiste temeljne organizacije in skupnosti, ki so pripravile osnutke smernic za izdelavo planskih dokumentov ...
Tudi v analizi možnosti razvoja naše republike s smernicami za pripravo družbenega plana SR Slovenije v obdobju 1881—1985 veliko organizacij in skupnosti ni našlo pravih možnosti za »zakoličenje« svojih cipljev. Ni dovolj poudarjeno, katerim razvojnim usmeritvam bomo morali dati prednost, kriteriji za nove naložbe niso jasno oprede-Ijani, razmerja glede razporejanja in delitve dohodka niso jasna...
Podobno velja tudi za Ljubljano — in če posežemo še v občino, denimo Ljubljano-Center — je konkretnosti še manj; združeno delo v smernicah ne more najti svojih možnosti, ciljev in
potreb. Na seji občinskega sindikalnega sveta smo slišali obilo pripomb na razvojne smernice mesta. V Centru pravijo, da ne zajemajo niti vseh tistih nalog, ki jih v tekočem planskem obdobju nismo uspeli uresničiti, zanemarjeno je marsikatero izredno pomembno področje — ceste, okolje, voda, zelenice...
Pripomb pa ni bilo na občinske smernice. Pa ne da bi bili z njimi zadovoljni, preprosto se predstavnikom sindikata ni zdelo vredno dajati pripomb na tako pomanjkljiv in nekonkreten dokument. Predlagali so celo, naj bi se predlog smernic preimenoval v osnutek. Pustimo zdaj vsebino teh smernic in si raje malo oglejmo pot do njih.
Že januarja je občinski sindikalni svet skupaj z izvršnim svetom občinske skupščine začel široko akcijo v osnovnih sindikalnih organizacijah. Pozvali so aktiv predsednikov in podpredsednikov koordinacijskih odborov krajevnih skupnosti, predsednike delavskih svetov in osnovnih organizacij sindikata, naj organizirajo razpravo. Le-ta menda teče, pomembnih pripomb pa občinski sindikalni svet skoraj ni dobil. Do 10. septembra bodo dali republiškemu svetu sindikatov celovit pregled vseh teh aktivnosti, ki jih bodo še spodbujali in spreminjali, če bo treba.
Do tedaj pa se lahko le sprašujemo, kje se je zataknilo. Nekje se je že moralo, saj na smernice, ki so jih na seji »raztrgali«, združeno delo ne da pripomb.
Molče tudi krajevne skupnosti, čeprav jih kljub mnogim lepim besedam, kako mora prav vsaka najti svoje mesto v smernicah, sploh ne omenjajo... Na seji je nekdo namignil, da pripomb ni, ker jih pač ni na kaj dati. Lahko bi le rekli, da smernice niso nič vredne, tega pa združeno delo menda ne bo reklo... Spet nam ostane le vprašanje, zakaj ne? Menda se borimo prav proti temu, da bi nekdo govoril v imenu delavcev!
Člani Občinskega sveta ZSS Koper so na programski seji minuli petek obravnavali polletno delovanje občinske organizacije ZSS in sprejeli osnovna programska izhodišča za delo sindikata za naslednje obdobje. Na seji so ugotovili, da so bili doseženi pomembni rezultati v organizacijski, vsebinski in kadrovski krepitvi Zveze sindikatov v občini, kar pa ne moremo trditi za osnovne organizacije zveze sindikatov. V nekaterih osnovnih organizacijah je še vedno čutiti preveliko pasivnost in odmaknjenost sindikalnega članstva od problematike, ki je pomembna za delavce. V osnovnih organizacijah zveze sindikatov je še vse preveč forumskega dela, premalo načrtnosti in sprotnega razreševanja aktualnih problemov družbenoekonomskega in socialnega značaja. Prav zaradi tega bo potrebno v nadaljnji krepitvi sindikata povečati njegovo organizacijsko — politično
učinkovitost in sleherno osnovno organizacijo neposredno vključiti v vsakodnevna dogajanja, v uresničevanje temeljnih vsebinskih nalog, ki izhajajo iz sklepov kongresov Zveze sindikatov iin drugih družbenopolitičnih dokumentov. Iz analize oziroma ocene o delu občinske organizacije ZSS je razvidno, da je bila osnovna pozornost dela sindikatov namenjena vprašanjem družbenoekonomskih odnosov in gospodarjanju, uveljavljanju samoupravljanja in političnega sistema ter kadrovskemu dograjevanju sindikalne organiziranosti. V razpravi so člani sveta poudarili, da pomeni stalno spremljanje rezultatov gospodarjenja ter prevzemanje odgovornosti za dogovorjene usmeritve bistveno sestavino sindikalne dejavnosti. Spremljanje gospodarskih rezultatov je ob tem neločljivo povezano z delitvijo po delu in rezultatih dela. Ob tem pa velja večjo pozornost nameniti pridobivanju
dohodka. V delovnih kolektivih s slabše razvitimi samoupravnimi odnosi pa še vedno posvečajo vse preveč pozornosti le vprašanjem delitve dohodka, ne pa njegovemu pridobivanju.
Takšna delavčeva usmerjenost pretežno k problemom delitve bistveno zamegljuje dejanske dileme, ki se pojavljajo v procesu gospodarjenja in poslovanja. To pomeni, da delavec še nima odločilnega vpliva na celoten proces družbene reprodukcije. Takšni nerazviti samoupravni odnosi pa so največkrat vzroki za pojave tehnokratskega ravnanja, odločanja v ozkih krogih in kršitve samoupravnih pravic delavcev.
Člani občinskega sveta ZSS so podprli programska izhodišča za delovanje občinske organizacije ZSS v drugem polletju. Osnovni poudarek v delu sindikatov bo namenjen krepitvi družbenoekonomskega položaja delavcev v
združenem delu, nadaljnjemu uresničevanju akcijskih programov delitve po delu in rezultati dela, sprejemanju novih srednjeročnih planov, uveljavljanju družbenoekonomskih odnosov v stanovanjskem gospodarstvu in aktivnost na področju samoupravne preobrazbe in vzgoje in izobraževanja ter zdravstvenega varstva.
Člani sveta so soglašali z vsebino gradiva o nadaljnji demokratizaciji odnosov in kolektivnem vodenju v ZDSS. Dogovorili so se, da je razpravo treba organizirati odgovorno ter ob tem temeljito analizirati delovanje, osnovnih organizacij zveze sindikatov v posameznih okoljih. Dogovorili so se tudi o organizaciji in rokovni izvedbi razprave o uveljavljanju družbenoekonomskih odnosov v stanovanjskem gospodarstvu. Razprava v osnovnih organizacijah bo potekala od septembra dalje.
Za uresničevanje načel delitve po delu
Izključno naloga sindikatov?
Majda Gajzer
Na zadnji seji predsedstva občinskega sveta ZS Ptuj so ocenili aktivnosti v osnovnih organizacijah sindikata glede uresničevanja načel delitve po delu. Ugotovili so, da so bile vse aktivnosti okrog uresničevanja stališč republiškega sveta v ptujski občini dobro zastavljene in tudi v potrebni širini. Kritično so ocenili vključevanje ostalih družbeno — političnih organizacij v te priprave. Vse preveč namreč prevladuje mnenje, da je delitev po delu izključno naloga sindikatov.
Kljub temu, da je predsedstvo ocenilo to aktivnost kot zelo uspešno, pa v občini ne morejo biti zadovoljni z rezultati v dislo-
ciranih obratih in enotah. Za svojo neaktivnost so v le-teh iskali najrazličnejše izgovore in poudarjali, da se ta vprašanja pri njih rešujejo na ravni delovne organizacije, da niso obveščeni in drugo. Ob vsem tem pa ugotavljajo, da dislocirani obrati premalo sodelujejo pri samoupravnem odločanju in so tudi premalo vključeni v družbeno — politično delo tako v samih TOZD kot v okviru občine.
V programih aktivnosti za uresničevanje načel delitve po delu so zabeležena glavna vprašanja s tega področja, ki jih bo potrebno ustrezno razrešiti in vnesti v samoupravne splošne akte. To so nagrajevanje po delu glede na
prispevek posameznika. Postavlja se tudi zahteva, da se ustrezno uredi nagrajevanje delavcev v skupnih službah in enotah vzdrževanja ter na podlagi tega svobodno menjavo dela med delovnimi skupnostmi skupnih služb in temeljnimi organizacijami. Tudi tako bi lahko preprečili odliv strokovnih delavcev iz proizvodnje v druge dejavnosti. Poleg tega pa se prepočasi uveljavljajo dohodkovni odnosi in še vedno prevladujejo stari odnosi na podlagi marž.
Že dosedanje aktivnosti pri uresničevanju načel delitve po delu so pokazale, da se delavci zavzemajo za to, da se stroški
prehrane pokrivajo iz dohodka in ne iz čistega dohodka. Če tega ne bi uspeli urediti, bi po zdajšnjem stanju v ptujski občini ostalo brez tople malice blizu 1600 delavcev, ker ne ustvarjajo dovolj čistega dohodka. Odločno so tudi zahtevali, da se sprejmejo ustrezni občinski in regionalni dogovori za usmerjanje delitve, da bi ne prihajalo do neskladij zlasti še v odnosih med materialno in nematerialno proizvodnjo. Prav tako pa ni mogoče na osnovi stališč republiškega sveta objektivno določati osebnih dohodkov iz minulega dela, so menili v osnovnih organizacijah sindikata. V tem pogledu ostajajo stališča nedorečena.
/z občinskih organizacij
Premalo odločni
S seje predsedstva občinskega sveta Zveze sindikatov Ljubljana-Center
Bo plan opravičil pričakovanja?
VELENJE
Ciril Brajer
Preusedstvo občinskega sveta zveze sindikatov Velenje je na zadnji seji ocenjevalo stanje na področju pridobivanja in razporejanja dohodka ter uveljavljanje načela delitve po delu. Splošna ugotovitev je bila, da stanje ni zadovoljivo, tudi zategadelj, ker so bile osnovne organizacije zveze sindikatov kot sindikalni aktivisti premalo odločni v prizadevanjih za spremembo odnosov v zvezi s pridobivanjem in razporejanjem dohodka ter uveljavljanja načel delitve po delu. Niso pa izpolnile tudi vseh nalog. Sprejete smernice oziroma akcijski programi pa tudi niso zagotovilo, da se bo položaj že v kratkem izboljšal.
Novoustanovljeni svet za dohodkovne odnose in delitev po delu občinskega sveta ZSS Velenje ter komisije in sveti občinskega sveta ZSS Velenje bodo morali zdaj nemudoma oceniti akcijske programe za uveljavljanje sindikalnih stališč v temeljnih in drugih organizacijah združenega dela ter delovnih skupnostih ter izoblikovati predloge za konkretne ukrepe, ki naj pripomorejo k menjanju stanja. V akcijo pa bo treba v večji meri, kot doslej vključiti delavce. Akcijske programe in samoupravne splošne akte s področja pridobivanja in razporejanja dohodka ter delitve po delu bo treba čimprej dopolniti, v prizadevanja za spreminjanje odnosov pa se bodo morale aktivneje vključiti tudi strokovne službe v združenem delu, ki so zadovoljne z obstoječim stanjem, saj skorajda nimajo predlogov za spreminjanje odnosov.
Kljub večernemu času je bilo v petek na 18. seji predsedstva občinskega sveta Zveze sindikatov Ljubljana-Center kar vroče. Res začetek ni kaj prida obetal, toda po počitniško na-dahnjenem uvodu je razprava dobila še kako resen ton. Lotili so se obravnave predloga smernic za pripravljanje družbenega plana za obdobje 1981—1985 občine Ljubljana-Center in mesta Ljubljane. Skupaj z izvršnim svetom skupščine občine so že januarja sprožili akcijo, pozvali so predsednike delavskih 'svetov in osnovnih sindikalnih organizacij, naj organizirajo javno razpravo in ta zdaj teče. Dobili so tudi prve povratne informacije, ki pa ne vsebujejo bistvenih pripomb na smernice.
In prav nad tem, da pripomb
ni, se moramo pošteno zamisliti. Udeleženci seje so jih namreč imeli prav veliko. Vsi so se strinjali, da to sploh še ne bi smel biti predlog, ampak le osnutek. Smernice so le golo ugotavljanje dejstev, predvsem negativnih, nikjer pa ni sledu o razvojnih usmeritvah, ciljih in možnostih gospodarskega razvoja občine Center. Pogrešali so tudi naloge, ki v zdajšnjem planskem obdobju niso bile uresničene in bi jih kazalo vnesti v prihodnje.
Tako se lahko vprašamo, ali je predlagatelj zgrešil z naslovom ali z vsebino. Gotovo je, da naštevanje omejitvenih faktorjev ne more predstavljati razvojnih usmeritev, s katerimi bi si združeno delo pri pripravi svojih planov lahko pomagalo. Smernice so, kot smo slišali, nasploh pre-
malo konkretne, nosilci razvoja niso jasni, občinske naloge prav tako ne. Smeri ukrepov ni moč razbrati, ni jasno, kako bodo zagotovljena sredstva. Kljub pogostemu ponavljanju, da mora vsaka krajevna skupnost tu najti svoje mesto, jih smernice skoraj ne omenjajo.
Naj bo dovolj, čeprav so se načelne pripombe še vrstile (za konkretne so se udeleženci strinjali, da jih sploh nimajo na kaj dajati). Res pa je presenetljivo, da združeno delo, ki si s takšnim izdelkom ne more pomagati, pripomb sploh nima. Slišali smo nekaj o tem, da konkretnih prav tako ne more imeti, načelno pa predloga ne more zavrniti — toda kdo ga naj potem?!
Spregovorili so tudi o smernicah mestnega družbenega plana.
Čeprav so te mnogo bolje pripravljene, bolj jasne in konkretne (že to nekako ni logično), so bile vendarle deležne marsikatere bridke.
Tako je vse preveč dokončnih izrazov kot, »bomo uresničili«, čeprav gre za razvojni proces, ki se bo vlekel vsaj še skozi naslednje plansko obdobje. Tudi tu je vse premalo vsebinskih in organizacijskih ukrepov, v njih ni čutiti širšega pomena naše prestolnice, izognile so se nekaj zelo perečim problemom —vodi, onesnaževanju okolja, zelenicam. Ne vsebujejo niti vsega, kar smo si zadali v preteklem obdobjupa nismo uresničili. Tako je na primer v prejšnjem planu dosti več cest (kaj smo storili na tem področju menda ni treba omenjati) kot v tem, ki je pred nami...
Ob počitniškem predahu z Miranom Potrčem:
Zadovoljstvo s pridihom trezne kritičnosti
Igo Tratnik:
Čas pred »visokim« poletnim oddihovanjem je vsekakor najbolj primeren za oceno, kakšno delo je bilo opravljeno v prvi polovici leta; obenem si je pametno osvežiti spomin o nalogah, ki bodo v ospredju zanimanja v zadnjih mesecih leta. Tako delajo ta čas v vseh družbenopolitičnih organizacijah. Tudi v sindikalni, kjer so pred nedavnim podrobneje spregovorili o uresničevanju letošnjega delovnega programa. Več o vprašanjih in zanimivostih v zvezi z njimi, ki ob takšnih delovnih' inventurah največkrat pridejo na plan, smo se pogovarjali s podpredsednikom republiškega sveta Zveze sindikatov Slovenije Miranom Potrčem.
»Za začetek bi kazalo povedati, da se je Zveza sindikatov Slovenije letos poskušala lotevati vprašanj, ki so temeljnega pomena za delavce in tudi nasploh za družbeni razvoj. Koliko smo v naših prizadevanjih uspeli, je seveda drugo vprašanje in je morda objektivnejši odgovoi; laže najti od zunaj kot iz naših •vrst; vendar se mi le zdi, da smo lahko sorazmerno kar zadovoljni. Predvsem smo uspeli spodbuditi delo v osnovnih organizacijah sindikata, kar se je seveda pokazalo tudi na višjih ravneh, na občinski in republiški. Zaradi nekaterih nalog, ki so zahtevale polno aktivnost članstva, smo dosegli tudi napredek v učinkovitosti organizacije.«
»Bi lahko rekli, da delavec bolj živi s sindikatom?«
»Nekaj akcij je letos prav gotovo bilo takih, da se je družbeno angažirani delavec lahko zavedal in tudi prepričal, kako je sindikat nekaj naredil in — skratka — da je tukaj. Odnos delavca do sindikata se je prav gotovo moral utrditi.«
»Katero od polpreteklih akcij bi po učinkovitosti postavili v ospredje?«
»Prav gotovo gre za tisto v zvezi z zaključnimi-računi. Pomembno je, da smo uspeli pritegniti k sodelovanju tudi druge družbenopolitične organizacije, poslovodne organe, strokovnjake... Vsi pa so vedeli, da je sindikat nosilec aktivnosti... Nekaj podobnega se je morda zgodilo le ob razpravah o zakonu o združenem delu. Lahko rečem, da sem akcijo dokaj pozorno spremljal. Bil sem v petih občinah in desetih kolektivih in prav vse razprave so pokazale, da je uspeh treba iskati samo v usklajenem delu vseh organizacij.
Nekaj podobnega se je morda pokazalo tudi ob delitvi dohodka in osebnih dohodkov. Morda zaenkrat manj uspešno, vendar ...«
»Gre največkrat za zelo pekoče stvari...«
»Ne glede na to, kaj govorimo, moramo priznati, da imamo opraviti s stvarmi, ki jih niti približno ni lahko rešiti. Najteže pri osebnih dohodkih je očitno tam, kjer doslej niso imeli objektivnih meril. Lahko je reči, bodimo vsi nagrajeni po dejansko vloženem delu, toda če nam ni povsem jasno, kakšna je dejanska vrednost dela in kako nameravamo ocenjevati dejanski delovni pri-: spevek delavca, potem je verjetno še najpametneje, da se ne spuščamo v eksperimente. Zavedati bi se morali, da gre pri na-
grajevanju za procese, ki jih nikakor ni mogoče spremeniti čez noč. Prepričan sem, da je velika večina delavcev v resnici za to, da so v plačah tudi velike razlike, če sole rezultat dela, ki ga pa je seveda treba zelo nantačno meriti. In če tega ni, potem je morda res bolje ne načenjati ničesar..,«
»Omenili ste na prvem mestu akcijo zaključnih računov. Pustimo za hip ob strani vsebino delovanja... Kaj bi lahko povedali o izkušnjah, mislimo na izkušnje o ljudeh, ki jih je akciia navrgla?«
»Za vse nas, ki delamo v sindikatih, je bilo zelo prijetno presenečenje, ko smo ugotovili, kako je pretežna večina sindikalnih aktivistov zelo dobra in dejavna. Pokazalo se je, da je tipičen slovenski sindikalni delavec ob konkretno zastavljeni nalogi sposoben vestno opraviti delo. Za vse nas je to spoznanje prav gotovo spodbuda za vse naslednje naloge, saj se lahko zavedamo, da bodo naši sindikalni delavci — od temeljnih organizacij naprej — tudi v prihodnje kos obveznostim.«
»Mislite na pripravljenost ali na sposobnost?«
»Sindikat je zelo množična organizacija, tako da nas problemi usposobljenosti kadrov za delo morda bolj prizadevajo kot druge. Seveda gre bolj za usposobljenost kot za pripravljenost! V prihodnje se bomo morali prav gotovo bolj posvetiti vsem vprašanjem, ki tako ali drugače zadevajo omenjena vprašanja. Kako usposobiti sindikalnega'delavca, da bo laže in bolj kvalificirano opravljal svoje delo? Zelo odgovorno delo, da se razumemo! Nikakor ne gre za stvari, ki bi jih lahko opravili kar tako, na hitro...«
»Kje se najraje zatakne v praksi?«
»Največkrat ugotavljamo, da se po pravilu najpogosteje vrtimo ob ugotavljanju problemov. Potem se seveda zastavlja vpra-
šanje, ali smo probleme prav ugotovili ali ne. Saj se razumeva: če pride že pri ugotavljanju do razkoraka s stvarnostjo, si ne moremo obetati v prihodnje pretiranih uspehov pri reševanju. No, zdi se mi, da smo pri ugotavljanju še kar uspešni, težave se pa začno takrat, ko se moramo prav organizirati, da bi bili kos vsem - zadevam, ki nam niso pogodu.
V prihodnje bomo morali v sindikatih bistveno več razmišljati prav o teh zagatah, če bomo hoteli doseči večjo učinkovitost svojega dela. In navsezadnje si prav to vsi želimo — tudi delavci, zaradi katerih smo organizirani. ..«
»Omenili ste odnos delavca do sindikata... Še malo in smo pri vprašanju, kakšna je pravzaprav vloga sindikata v tistih organizacijah združenega dela, kjer je prišlo do prekinitev dela. Potem smo slišali obljube, kako bodo vse popravili, vendar so rezultati dokaj ničevi. No, ostanimo pri sindikatu... Največkrat slišimo vprašanje, zakaj sindikat pri sprejemanju samoupravnih aktov (velikokrat so prav ti vzrok za prekinitve dela!) ni ugovarjal, čeprav je bilo očitno, da stvari niso v redu. Gre v takih primerih za dober ali slab sindikat?«
»Vprašanje nikakor ni, tako površinsko, kakor bi se zdelo komu na prvi pogled... Verjetno bomo ob podrobnejšem pregledu vedno trčili na osnovno stvar: ali je izvršni odbor povezan s svojim članstvom ali ni.
Naj pojasnim... Zaradi najrazličnejših razlogov so samoupravni akti-sprejeti po hitrih postopkih in po površinski javni razpravi, tako da se prava vprašanja pokažejo šele takrat, ko se akti začnejo uporabljati. In če se zdaj ustavimo pri sindikatu, pravzaprav ni veliko filozofije na voljo. Ce bi sindikalna organizacija bila polno prisotna že takrat, ko so v delovnem kolektivu ta ali oni samoupravni jrkt pripravljah, ne bi smelo biti dileme, ali ga bodo delavci sprejeli ali ne. Prav
to je tisto, na kar sem mislil, ko sem govoril o povezavi. Če te povezanosti med sindikalnim vodstvom in bazo ni bilo, potem si šele velja zastaviti vprašanje, zakaj sindikat ni protestiral, ko je bil postavljen pred izbiro, ali naj podpre sprejem akta ali ne.
Dober sindikat ali slab?
Prav gotovo ni bil slab zato, ker ni dal veta na sprejem neprimernega samoupravnega akta. Slab je bil verjetno že zato, ker je sploh dopustil, da se je tak neprimeren akt pojavil na referendumu ... Poenostavljanje seveda ne bi pripeljalo daleč, ampak blizu smo...«
»Učinkovitost dela?«
»Morda bi kazalo povedati le to, da smo sami zelo kritični do svojega dela in vedno znova ugotavljamo, kje se je zataknilo, če Stvari ne gredo tako, kakor bi si želeli. Prej sem omenil, da smo močno uspeli aktivirati dejavnost v osnovnih organizacijah. No, odvisno je pač tudi od narave in vsebine akcije, vendar osnovna ocena drži... Na drugi strani pa je seveda tudi res, da učinkovitost sindikata — če govorimo o njem v celoti — nikakor ni takšna, da bi bili lahko z njim pretirano zadovoljni. Kar tako na hitro je zelo težko oceniti, kje so ozka grla, torej kje stvari ne gredo dovolj hitro in učinkovito naprej... Morda je to v občinskih organih, kjer se nemalokrat pritožujejo zaradi preobremenjenosti, ali pa v republiških organih... Vsekakor bomo morali v prihodnje zelo pozorno pregledati dejanske razmere, da bomo z ukrepi prispevali k izboljšanju. V interesu in tudi v zadovoljstvo vseh...«
»Omenili ste usposabljanje... Kje je največji razkorak med pričakovanji in realnostjo?«
»Morda nismo dovolj prepričljivi takrat, ko govorimo o dejanskem interesu delavca, vse skupaj pa prikazujemo tako neprepričljivo, da ne prepričamo delavca, kako gre v resnici za njegov interes. V razpravah ob zaključnih računih smo tak stik v dokajšnji meri dosegli in pričakujemo lahko, da se bo nekaj podobnega zgodilo tudi proti koncu leta ob stanovanjih, zdravstvenem varstvu ali pa planiranju. Vsekakor nas prav na omenjenih področjih — in morda še kje — čakajo izredno odgovornfe naloge. In malo se tudi bojim vsega, kar nam utegne prinesti življenje, ker morda sem in tja težino nalog tudi podcenju-
Bo šlo?
jemo in šele prav zagrizemo komaj takrat, ko smo že sredi največjega dela.«
»Dopusti bodo pobrali kar lep del drugega dela leta. Kaj pa potem, ko bo spet vse steklo v polnem teku?«
»Letos seveda nikakor ne smemo pozabiti na konferenco, ki bo jeseni. Prav tam bodo seveda prišla do polne veljave vsa najbolj aktualna vprašanja, ki jih bomo obdelovali tudi posebej. Veliko časa in naporov bomo morali posvetiti kolektivnemu delu, demokratizaciji v delu sindikatov, planiranju in še čemu. Saj nalog je toliko, da že za naštevanje lahko porabiš veliko časa: preverjanje dela republiških odborov in svetov pri republiškem svetu, klubi samoupravljavcev in delavske univerze, informiranje od tistega v temeljnih organizacijah in prek glasil delovnih organizacij do Delavske enotnosti! Potem pridejo na vrsto občni zbori, celoten splet vprašanj v zvezi s kadrovsko politiko, saj nas čakajo nove volitve in s tem izbira kadrov za vodstva za prihodnji dve leti...«
»Dela vsekakor ne bo zmanjkalo, toda... kje je po vašem mnenju glavni poudarek?«
»Prevečkrat se mi zdi, da v vsem našem delu skoraj obvezno naletimo na zadrego, kako od zgolj registracije in ugotavljanja problemov preiti k temeljitejšim, naj rečem bolj analitičnim, vsebinsko bogatejšim ugotovitvam. In na podlagi takih ugotovitev tudi do . stališč in ukrepov, ki bodo v korist delovnega človeka
—	če je to mišljeno na prvi pogled kot kratkoročna dejavnost
—	in obenem tudi v dolgoročnejšem družbenem interesu.
Saj kaj veliko ni izbirati, ker smo lahko kar takoj pri planiranju —- politiki cen, stanovanjskem gospodarstvu, zdravstvenem varstvu in še marsičem, kar zadeva v živo praktično vsakega delavca...
Zdi se mi, da bomo morali biti v prihodnje tudi bolj pozorni do tega, da bo sindikat bolj sposoben izoblikovati svoja stališča do najbolj življenjskih vprašanj delavcev. In to ne samo zato, ker bi to drugi od nas pričakovali — tako pričakovanje je navsezadnje tudi upravičeno — ampak tudi zato, ker takih odločitev ni mogoče ločevati od vsebine našega dela. To pa seveda zahfeva tudi polno mero odgovoriiosti, strokovnosti, poznavanja problemov...
Dela, kakor vidite, niti' približno ne bo zmanjkalo!«
Kje so problemi?
Fotografije: Andrej Agnič
Ocena za nazaj?
In kako naprej?
Pa sindikat?
!
Kako letujejo naši delavci po počitniških domovih?
Jedo in spijo dobro, le ta nadležna žeja...
Nekateri so očitno za vroče. Tako kot tale možakar, ki se je peklenski vročini navkljub podal na plažo kar v obleki
tv na
plaži ob domu velenjskih rudarjev nikoli ne pojenja.
Po kosilu se prileže počitek v senci trt. Na sliki je nekaj letoviščarjev žalske Montane. Druga z leve je kuharica Ivana Prekoršek, ob njej pa upravnik Adolf Kraus.
Damjan Križnik
Neverjetno, toda resnično! Turistična sezona na slovenski obali je v svojem zenitu doživela tolikšen boom, da so se celo prostori občinskega sveta Zveze sindikatov Piran spremenili v neke vrste počitniško poslovalnico. Pa ne, da občinski sindikalni možje v dolgem vročem poletju ne bi imeli kaj delati. Nasprotno, nalog in problemov jim ne manjka, kot tudi drugim po Sloveniji ne. Toda...
»Moral bom ali v intenzivni tečaj nemškega jezika ali v šolo za turistične vodiče, še najbolje pa bi bilo, če bi se specializiral v zdravnika splošne prakse«, z nasmehom pripoveduje predsednik OBS ZS Piran Ljubo Koler. »Problem je namreč v rdeči tabli, na kateri sicer piše, da je v tej zgradbi Občinski svet Zveze sindikatov, toda kdo lahko terja od Nemcev, Avstrijcev in drugih gostov, naj to tudi tako razumejo. Vidijo pač samo rdečo barvo in so prepričani, da bodo tu lahko dobili kakšno zdravniško uslugo, ki jo na podlagi medržavnih pogodb lahko zahtevajo pri nas...«
No, prvo pomoč takim tujcem na sindikatih tudi nudijo. Predsednik Koler ali sekretar Bogomil Lisjak se v takih primerih prelevita v »turističnega vodiča« in vodita — dan za dnem, kot pravita — zdravniških uslug potrebne turiste po piranskih ulicah na ustrezen naslov. Pa še naj kdo reče, da ob morju ne žive prijazni ljudje...
Nekateri si turizem razlagajo po svoje
Seveda je pogovor nanesel tudi na resnejše »turistične« stvari, v katerih pa ima sindikat odločilne jšo vlogo. Omeniti velja gostilno Riva, eno izmed TOZD Hoteli Strunjan, ki je v Piranu posebnost zato, ker je odprta do treh ponoči. Občinskim odlokom navkljub — ob takih urah so namreč lahko odprti le bari — pa vendarle. Do enih zjutraj strežejo gostom na vrtu, tisti najbolj žejni pa morajo po tej uri v notranjost. Pred kratkim pa so si trije mladeniči okoli dveh zjutraj zaželeli pijače na vrtu. Natakar, ki je tega dne sicer že zjutraj opravil 10-urni šiht, jim je prijazno povedal, da v tej gostilni vlada takšen red, da se po eni uri ne sme preganjati nadležne žeje zunaj na vrtu, pač pa notri v gostilni. Toda njegova lepa beseda ni našla lepega mesta. Eden izmed teh nadobudnežev je natakarja udaril, nanj pa sta nato skočila še druga dva. Nastal je pretep, kakršnega smo sicer bolj vajeni iz kavbojskih »saloonov« kot pa kranjskih gostiln, v katerem je natakar seveda potegnil krajši konec. Kaj je hotel drugega, kot da je ves raztrgan in krvav zaprl lokal?
Toda njegov direktor je naslednjega dne menil drugače. Verjetno izhajajoč iz svojega razumevanja »fenomena turizem« je natakarja kratko malo — odpustil ...
Za velenjske rudarje je dobro poskrbljeno
No, naš namen ni bil, da bi po Piranu iskali take in podobne turistične cvetke. Želeli smo pokukati v nekatere izmed Itd počitniških domov, kjer lahko naenkrat letuje 4196 delavcev, in pogledati, kako se kaj imajo, kako so zadovoljni ...
V čudoviti, zelenja polni Fiesi imajo svoj počitniški dom velenjski rudarji. V lepo urejeni zgradbi — vse sobe gledajo na
morje — imajo 180 ležišč, v katera lahko vsakih deset dni sprejmejo po 50 družin. Pen-zionska cena velja 190 dinarjev, jo bodo oa morali nekoliko povišan, ker so stroški v zadnjem času izredno narasli. »Se pa to rudarjem ne bo preveč poznalo na njihovem žepu, ker jim bodo v REK pač dali višji regres«, pripoveduje upravnik Karlo Celec. »Delavec namreč sedaj plača 76 dinarjev, njegov otrok pa 55. Razliko do 190 dinarjev pa pokriva iz regresa...«
Z upravnikom smo se pogovarjali v lični jedilnici, lahko bi ji rekli kar restavracija, v kateri so se natakarji prav tedaj pripravljali na serviranje kosila. Pogledali smo v lonec, kaj bo dobrega. Dišeča gobova juha, dušena govedina, široki rezanci, mešana
solata (s paradižnikom, kumaricami in papriko), za poobedek pa še pomaranča. Dobro, ni kaj. »Ja, vsak dan znova se trudimo, da bi ja pripravljali kar najboljša jedila in morani povedati, da so vsi gostje zadovoljni s kuharicami«, je dodal Karlo.
Ni lahko biti upravnik takega doma
Beseda je seveda nanesla tudi na upravniške posle. »Ja, sedaj v polni sezoni je ogromno dela. Zato pa sem pozimi bog in batina, ker tedaj upravljam le sam sebi«, se nasmeji, nato pa resneje doda, da je v Fiesi že polnih 13 let, »šef« pa je zadnja tri leta. Tako je Fiesa njegov drugi dom. Dobesedno, kajti v svoj pravi dom se hodi zadnje čase le
spreoblačit in spat, ves drugi čas pa prebije tu. Trinajst let je pa že tudi tako dolga doba, da spoznaš vsakega gosta, še zlasti, če tu večkrat letuje, njegove navade, želje, njegov način življenja.
»Zato smo tu, da bi bilo vse najboljše,« poudari. »Prizadevamo si, da bi vsakomur ugodili v njegovih zahtevah, željah.. /, pa čeprav vemo, da je to zelo težko, saj smo si ljudje zelo različni.«
Karlo pravi, da bodo dom še izboljšali. Letos nameravajo v vse prostore napeljati centralno kurjavo in prhe. V nadaljnjem načrtu pa imajo tudi dograditev depandanse, v kateri bo še 60 postelj, in pa bazen. Tako bo dom lahko odprt tudi pozimi. Urediti nameravajo še plažo, ki jo sedaj uporabljajo prav vsi, ki so v Fiesi, pa tudi cesto želijo posodobiti.
»Veste, je pa sicer Fiesa nekoliko zanemarjena, pa ne z naše strani. Ni trgovin, pošte... In tako vse sili v Piran. Tam pa spet nimajo kje parkirati svojih avtomobilov ali pa jih na prepovedanih mestih, pa jih miličniki potem kaznujejo. Na tem področju bo treba nekaj ukreniti...«
Take hrane še doma ni
Stanko Glinšek — prav letos je minilo 30 let, odkar s krampom in lopato koplje po velenjskih šahtih ,— je v Fieso pripeljal svojo štiričlansko družino in še dekle svojega starejšega sina povrhu. »Ja, drugič sem na morju«, pripoveduje. »Pred tem pa za počitnice sploh nisem vedel. Saj veste, gradnja hiše...«
»Plačal sem po 900 din na osebo, tako da me bo tole letovanje stalo okoli 500 starih jur-jev, ki jih bom poravnal v petih obrokih. Drugo bo krilo podjetje z regresom. To je res poceni letovanje, verjetno najcenejše, kot je lahko.« Pravi, da se kopajo, sončijo, hodijo na izlete v naravo... »Skratka, pridobivamo si novih moči«, in se zasmeje.
Pripoveduje tudi, da so se morali v upravi REK letos precej potruditi, da bi zagotovili zadostno število počitniških zmogljivosti za svoje delavce, kajti prvič so uvedli kolektivni dopust. »Jaz sem dobil mesto tudi zato, ker lani nisem letoval in sem imel tako neke vrste prednost. Sicer bi šel pa v drugo izmeno.
»Z domom sem zadovoljen. V sobi imamo toplo vodo. Tudi čez hrano nimam kaj reči. Doma si take ne morem privoščiti. Pa tudi pijača ni draga. Pivo je po devet dinarjev, pa še »Laško« je povrhu. Ob večerih pa imamo prosto zabavo s plesom. Za nas rudarje brez vstopnine...«
Nekateri so za več plesa
Šestindvajsetletnemu rudarju Milanu Škofleku pa je v Fiesi tako lepo, da si je letovanje podaljšal še za en teden. Živi v šotoru, v zgornjem kampu, kot pravi. »Vedno se vlačim po teh domovih, pa sem letos rekel, da bom za spremembo pod platneno streho. In moram reči, da je O. K.: nobenih problemov nimam, spim odlično...« No, v malo »poglobljenem« razgovoru je priznal, kje pravzaprav tiči zajec. Dekleta.. .«
Čez dan se malo kopa, malo balina in malo pije, komaj pa čaka večera, ko je ples. Ob našem snidenju je bil malce zagrenjen. »Ja, ob ponedeljkih, torkih in sredah ni plesa. No, te tri dni bom že nekako »pregu-ral«, menim pa: če si na dopustu, bi moral biti ples vsak dan!«
Tudi Milan nima nikakršnih drugih pripomb na račun Fiese. Za šotor plača 17 din dnevno. »Stanovanje« ga je tako na »rednem« dopustu veljalo 446 dinarjev, ker pa se mu — kot že rečeno — ne gre domov, ga bo do nedelje letovanje stalo še nadaljnjih 250 dinarjev. Za kosilo odšteje 60 dinarjev, koliko stanejo drugi obroki, pa ne ve. »Večerjam konzerve v šotoru, za zajtrk pa pivo, pa je...«
Žeja prazni denarnice
V počitniškem domu Montane iz Žalca pa Stanko Virant ni bil tako zadovoljen s cenikom pijač, kot naši sogovorniki iz Velenja. »Vino je po 70 in 60 dinarjev, v Piranu pa ga ponekod dobiš že za 35«, nerga, drugi ga
pa brž dopolni: »Le cigarete imajo takšno ceno, kot povsod drugod...«
»Sicer pa nimam pripomb«, nadaljuje Stanko Virant. »V hišicah so namestili nov pod, tako da lepše izgledajo, hrana je dobra... Le postelje malce preveč škripljejo.« In ga drugi spet dopolni: »Kaj hočeš, zdivjane so!«
Pripoveduje, da si izmene sledijo vsakih deset dni. Za člane kolektiva je penzion 140 dinarjev, za nečlane pa 180. Regres, ki so ga dobili, znaša 2140 dinarjev.
»Največ se Kopam in pijem, sicer pa igram namizni tenis, badminton, šah, karte..., pač vse, kar dobim v roke. Pa daljnogled imam s seboj in ponoči Trst gledam. Pa vsak večer pojemo.«
Sicer je pa tudi med dopustom njihova glavna tema vsakdanjih pogovorov — plača. In tisti večni — nekaterim so jo dgii gor, nekaterim pa dol. »Strojni tehnik sem in 25 let že delam, pa dobim komaj pol starega milijona in še 80 jurjev za leta zraven. Včasih sem dobil več, sedaj so pa pri nas nagrajevanje po delu kar ukinili...« In v zboru so vsi menili: »To ni pravično!«
Če je nekdo trmast...
Upravnik doma Adolf Kraus pa meni, da je pijača pri njih celo prepoceni. »Poglejte, nabavna cena, denimo, brinjevca je 238 dinarjev, mi ga pa zaračunamo po 260. Vidite, v lastno izgubo prodajamo... No, odslej bo po 300 dinajrev. Pivo je po 10 dinarjev, še lani pa je bilo po 15«, pravi in pokaže stari cenik. »Pocenil sem ga zato, ker ne želim, da bi naši gostje hodili piti k sosedu.«
Tudi drugi naši sogovorniki pritrdijo, da se je v tem počitniškem domu marsikaj spremenilo na bolje, odkar je letos prijel za vajeti nov upravnik. »Tukajle ne bo noben debel ratal, so mi govorili preden sem sprejel to delovno mesto, danes so pa vsi zadovoljni«, pripoveduje Adolf. »Veste, trmast sem in tu želim ustvariti nekaj takega, kar še ni bilo. No, nekateri dopustniki so se že zredili. To je že uspeh. In hišice smo začeli popravljati. Prej pa 10 let v ta dom niso vložili niti dinarja. In le enkrat so imeli 300 jurjev dobička, vse ostalo pa je bila zguba Zaklel sem se, da se kaj takega ne sme zgoditi...«
Slovo kuharice Ivane?
Za hip se je od štedilnika odtrgala tudi kuharica Ivana Prekoršek, ki pa ni bila preveč zadovoljna nad laskanjem gostov, češ kako dobro kuha. »Raje imam, da me pokarajo, kot pa venomer le hvalijo«, se jezi. »Včasih mi kaj bolje porata, včasih slabše. Kuham pa bolj domačo hrano, brez kakršnihkoli kapric. Je pa res, da doslej še nihče ni izrekel kakšne pikre na moj račun.«
Pravi, da bo 25. julija minil že en mesec, odkar je tu, da pa se kopa izključno le pod tušem, ker poti do morja zaradi pomanjka-nja časa še ni našla. »Ja, časa pa res ni. No, saj imam v kuhinji študentko, ki mi pomaga prenašati lonce, je pa res, da mi ni olupila še nobene čebule.«
Ivana je že 19 let v pokoju, v tem domu pa kuha 23. sezono zapored. Iz ljubezni, pravi. »Je pa res, da sem letos zadnjič tu. Lahko me ostrižete, če to ne bo res«, odločno trdi. Je pa res, da j« takšno stavo doslej še vselej izgubila. Zadovoljni gostje upajo, da je bo tudi tokrat...
Turizem v Sloveniji šepa, kako ga pospešiti?
Ne znamo pobrati denarja, ki se ponuja
Nande Žužek
IZ PRAKSE SODIŠČ ZDRUŽENEGA DELA
Piše: Ivan Žužek
PRETEP ZUNAJ TOVARNIŠKE OGRAJE — HUJŠA KRŠITEV DELOVNE OBVEZNOSTI
O tem, kako pomembna gospodarska dejavnost je za Slovenijo turizem, priča med drugimi podatek, da je lani prek mednarodnih mejnih prehodov v Sloveniji prispelo v državo 20 milijonov potnikov. Ob tako močnem tranzitnem prometu, ugodnih podnebnih razmerah in na-jraznovrstnejših naravnih lepotah in posebnostih v naši deželi brez dvoma obstajajo vsestranski pogoji za hitrejši razvoj stacionarnega turizma v obmorskem in celinskem delu Slovenije.
Da pogoji za razvoj turizma v Sloveniji niso ustrezno izkoriščeni, govori več podatkov in kazalcev. Naj navedemo samo nekatere: Jugoslavija se je več let mukoma približevala magični meji — deviznemu dotoku iz turizma v višini ene milijarde dolarjev. To mejo je lani naposled presegla, sočasno pa je Španija devizni dohodek iz turizma v letu 1978 povečala na nad 5 milijard dolarjev. Avstrija je istega leta v turističnem gospodarstvu iztržila skoraj 4 milijarde dolarjev, tako da je na prebivalca prišlo že skoraj 500 dolarjev deviznega prometa iz turizma (v Jugoslaviji pa komaj okrog 39 dolarjev).
Za Jugoslavijo in Slovenijo je neugodna tudi primerjava povprečne dnevne porabe tujih gostov. Ta je lani v Španiji znašala 54 dolarjev, v Italiji 57 dolarjev in v naši državi le 28 dolarjev. Pri tem velja ugotoviti, da je dnevna poraba tujih turistov pri nas tako nizka zato, ker le-tem poleg postelje, hrane, zraka in vode ne znamo ponuditi skoraj nič drugega.
Skrb zbujajo tudi podatki o razmerju med nočitvami tujih in domačih gostov, ki se v Sloveniji in tudi v Jugoslaviji iz leta v leto poslabšuje na škodo tujih nočitev. Nizka raven in šibka izbira storitev sta poleg nezadostnih in nepopolnih infrastrukturnih naprav vzrok za to, da je predlanskim med vsemi turistično razvitimi državami edino Jugoslavija v primerjavi z letom 1976 zaznamovala padec števila tujih prenočitev. Ta pojav se z vso kritičnostjo kaže tudi v Sloveniji, kjer udeležba tujih nočitev v skupnem številu prenočitev stanovitno nazaduje že več let. Tako se je zmanjšala od 48 % v letu 1970 na 38 % v letu 1977 in celo na 35,5 % v letu 1978. Nič nenavadnega ni, da ob tako neugodnih gibanjih nazaduje tudi udeležba tujih nočitev Slovenije v jugoslovanskem merilu, in to od 10,2 % v letu 1970 na 8,1 % v letu 1977 ter na 7,9% v minulem letu.
Če primerjamo to, kar smo v •slovenji na področju turizma dosegli, s tem, kar bi morali ustvariti glede na planska predvidevanja, ugotovimo, da tudi po teh merilih razvoj turizma pri nas ni zadovoljiv. V prvem dveh letih srednjeročnega planskega obdobja, v letih 1976 in 1977 je Slovenija namreč dosegla 6,5 % manj vseh prenočitev, pri tem pa za 1,3 % domačih več in kar za 8,9% tujih nočitev manj kot je predvideno po planu. Obenem je bilo v prvih dveh planskih letih doseženih le 86 % predvidenega dotoka deviz. V turistično ugodnejšem letu 1978 pa smo pri skupnih prenočitvah za 1 % presegli planska predvidevanja, pri tem pa razmerje med domačimi in tujimi nočitvami še poslabšali, saj je ob udeležbi domačih nočitev, ki je večja za 5,4%, delež tujih nočitev manjši od načrtovanega kar za 10,4 %. Posledica tega je, da je slovensko turistično
Turistom nudimo le malo več, kot sonce in morje
gospodarstvo ustvarilo le okrog 90 % deviznega dotoka oziroma dotok v višini 184 milijonov dolarjev. Domači turizem, ki je bil v razvojnih načrtih glede na tujski promet potisnjen v ozadje, je, kot smo lahko ugotovili, močno presegel predvidevanja. To nesorazmerje, ki nespodbudno vpliva na raven doseženega deviznega prometa, lahko primerjamo z neskladji, ki jih srečujemo tudi v sedanji blagovni menjavi s tujino. Preveč porabimo doma in premalo izvozimo, zato je tudi nastal tako visok primanjkljaj v naši plačilni bilanci s tujino
Med vzroki za neugoden razvoj turističnega prometa v Sloveniji in ne nazadnje za kritično poslabšano razmerje med domačimi in tujimi nočitvami je treba omeniti tudi zaostajanje pri vlaganjih v prenočitvene zmogljivosti in infrastrukturne objekte. Tako je bilo leta 1976 v Sloveniji razen turističnega naselja Bernardin na novo urejenih le 822 ležišč v primarnih in okrog 900 ležišč v dopolnilnih objektih, medtem ko je bilo leta 1977 v primarnih objektih urejenih okrog 980 in v komplementarnih okrog 1000 ležišč, to je skupno 1100 oziroma 22 % ležišč manj, kot predvideva srednjeročni plan. Lani pa je bilo zgrajenih oziroma adaptiranih 600 ležišč v primarnih in okrog 800 ležišč v dopolnilnih objektih, kar za primarne objekte pomeni, da so za več kot polovico pod planskimi predvidevanji.
Zaostajanje pri investicijski izgradnji je vzrok, da je tudi delež Slovenije v primerjavi z razpoložljivimi prenočitvenimi zmogljivostmi v državi iz leta v leto nižji. Znižal se je namreč od 11,4% v letu 1965 na 7,2% v letu 1977 in na okrog 7 % v minulem letu.
Razkorak med predvidenimi in dejansko uresničenimi investicijskimi naložbami nastaja ne le zaradi nizke akumulativnosti in
razdrobljenosti ter šibke organiziranosti turističnega gospodarstva, v katerem je združevanje sredstev še nedosežen cilj, temveč ga povzročajo tudi nestvarni in pogosto površno izdelani ra-
zvojni in naložbeni programi. Pereči kadrovski problemi te težave še zaostrujejo.
Med problemi z investicijskega področja je financiranje izgradnje turistično-gostinskih objektov gotovo na prvem mestu. Ker hotelskim in drugim turističnim organizacijam primanjkuje lastnih sredstev in kar tudi ni na voljo drugih finančnih virov, graditev prenočitvenih in drugih zmogljivosti v turizmu temelji skoraj izključno na bančnih posojilih, kar pa seveda močno bremeni poslovne rezultate organizacij — investitorjev, ki zaradi tega poslujejo na robu rentabilnosti ali celo z izgubo.
Pogosto investitorji tudi ne upoštevajo razmer na trgu in zahtev gostov ter še vedno gradijo ponajveč velike hotele kategorije A in B, dasiravno je povpraševanje že nekaj let vse bolj usmerjeno na manjše in cenejše obrate, avtokampe, domače penzione, kmetije in podobno. Za primerjavo velja navesti, da se druge evropske turistično razvite dežele dosti prožneje prilagajajo potrebam in zahtevam turistov, saj imajo v skupni sestavi nočitvenih zmogljivosti že tudi do polovice cenejših, v Jugoslaviji pa delež takih obratov nižjih kategorij dosega komaj okrog 18%.
Visoki stroški investicijske izgradnje so nadaljnji vzrok za zaostajanje na fem področju. V zvezi s tem je značilen podatek, da so se v tretjem letu tega srednjeročnega obdobja investicijski stroški na ležišče že podvojili. Medtem ko je po srednjeročnem načrtu za. eno ležišče predviden izdatek v višini okrog 200.000 din, se je danes cena enega ležišča povzpela že na nad 500.000 din. Pri tolikšnih stroških za eno ležišče bi stvarna cena ležišča ne smela biti nižja kot 800 din. Ker pa s tako ceno ne bi mogli konkurirati na mednarodnem turističnem trgu, so izgube v našem hotelskem gospodarstvu neizbežne.
Kar zadeva vire financiranja graditve turističnih objektov, so druge republike v ugodnejšem položaju kot Slovenija. V večini republik in avtonomnih pokrajin
je še vedno v veljavi sistem beneficirane obrestne mere, in to do 7 %; /rhu tega pa poznajo še nekatere intervencijske ukrepe, kot so na primer brezplačna zemljišča, davčne oprostitve in olajšave in podobno, kar vse pospešuje razvoj razširjene reprodukcije v turizmu. Pri nas pa novi sistem financiranja temelji predvsem na združevanju sredstev na dohodkovnih osnovah, ki pa zaradi nizke akumulativnosti turističnih in drugih organizacij, ki so zainteresirane za vlaganja v turizme, ne more zaživeti, tem manj, ker je tudi združevanje na ravni bank za te namene zelo skromno oziroma omejeno le na tudi še vedno nezadovoljivo izgradnjo infrastrukturnih objektov. Drugi viri, med temi tudi tuji krediti, so neznatni in tako ni čudno, da je v takšnih razmerah investicijska dejavnost v slovenskem turističnem gospodarstvu domala zamrla. Tako tudi ne preseneča napoved, da bomo v naši republiki ob koncu tega srednjeročnega obdobja v investicijski izgradnji dosegli komaj polovico planskih predvidevanj.
Eden osnovnih vzrokov zaostajanja slovenskih turističnih dosežkov za jugoslovanskimi je nedvomno razdrobljenost turističnega gospodarstva. Tudi dohodkovno in poslovno povezovanje, ki bi ugodno vplivalo na investicijsko dejavnost in učinkovitost ponudbe zlasti na tujih trgih, je tako rekoč šele na začetku. Celo znotraj sestavljenih in drugih organizacij, v katere se je integrirala turistična dejavnost, še ni prišlo do združevanja dela in sredstev v proizvodnji in prodaji, niti ne do drugih oblik sodelovanja na osnovi skupnega dohodka. Razdrobljenost turistične ponudbe se je kljub omenjenim integracijskim procesom le neznatno omilila, ponekod pa se je sodelovanje med integracijskimi tvorbami ob zapiranju v občinske in druge regionalne meje celo poslabšalo. Nasprotno pa se na domačem in tujem turističnem trgu z enotno ponudbo pojavljajo za slovenske razmere velike integrirane tvorbe iz Istre, z območja Kvarnerja, Šibenika in Črne gore, od katerih mnoge premorejo več hotelskih ležišč kot vsa Slovenija.
Ob boljši organiziranosti in tesnejši poslovni ter dohodkovni povezanosti turistično hotelskih in tudi posredniških organizacij oziroma agencij bi v Sloveniji kljub nizki akumulativnosti turističnega gospodarstva vendarle dosegli ugodnejšo reprodukcijsko oziroma investicijsko sposobnost. Seveda pa obsežnejše graditve turistično-gostinskih objektov ni mogoče pričakovati brez hkratnega učinkovanja še nekaterih drugih ukrepov. Med temi velja poleg nujne opredelitve turizma kot razvojno prednostne dejavnosti omeniti doslednejše premiranje v turizmu doseženega deviznega dotoka in dodeljevanje ugodnejših bančnih posojil z združevanjem bančnih sredstev za graditev infrastrukturnih objektov, kot so plaže, smučišča, žičnice, pokriti bazeni, športna igrišča, zabavišča, kinodvorane in podobne naprave. Nadalje bi morali doseči, da bi se organizacije združenega dela, ki so udeležene v turističnem prometu, dohodkovno povezovale in združevale sredstva za naložbe. Za investicije v turizmu bi s pridom lahko uporabili tudi dinarska in devizna sredstva zdomcev in drugih občanov, ki želijo investirati na tem področju.
Pravilnik o delovnih razmerjih temeljne organizacije določa, da je hujša kršitev delovnih obveznosti tudi povzročitev nereda ali pretepa v temeljni organizaciji. Enako določbo vsebujeta tudi Zakon o združenem delu (člen 196) in Zakon o delovnih razmerjih (člen 152). Marsikdo si je razlagal to določbo tako, da je sodelavca prepovedano pretepati znotraj tovarniške ograje, ker to pomeni hujšo kršitev delovne obveznosti, čim pa se prestopi prag ograje, take kršitve ni.
Delavec, ki je bil nagnjen k temu, da je fizično poravnaval svoje spore s sodelavci, je bil disciplinsko kaznovan z ukrepom prenehanja delovnega razmerja, ki je bil pogojno odložen za dobo enega leta. Zavedal se je torej, da vsaj eno leto ne sme storiti hujše kršitve delovne obveznosti, ker mu bo sicer pogojna odložitev preklicana. Prav zato ni kot običajno napadel svojega sodelavca, ki ga je že ob začetku de’a opozoril na malomarno ravnanje pri delu, ampak mu je zagrozil, da bosta kasneje že obračunala. Svojo grožnjo je uresničil takoj po končanem delu, ko je sodelavca^točakal tik za tovarniško ograjo in ga pretepel. Disciplinski postopek je zaradi tega dejanja stekel nemudoma in pogojno odložitev ukrepa prenehanja delovnega razmerja je disciplinska komisija preklicala. Enakega mnenja je bil tudi delavski svet temeljne organizacije.
Delavec se je obrnil na sodišče združenega dela z zahtevo, da se odločba o preklicu pogojne odložitve razveljavi, saj dejanja ni storil v zvezi z delom, zato ne gre za hujšo kršitev delovne obveznosti. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo delavčevi zahtevi in spremenilo preklic pogojne odložitve v disciplinski ukrep opomina. Menilo je namreč, da je delavec storil lažjo kršitev delovne obveznosti, ker se je ob začetku dela sprl s sodelavcem, sicer-pa pretepa zunaj tovarniške ograje ni šteti kot kršitev delovne obveznosti, ampak gre za osebno obračunavanje in seveda za kaznivo dejanje, za katero je pregon prepuščen prizadetemu delavcu.
Pritožbeno sodišče pa se s takim stališčem ni strinjalo. Spremenilo je odločbo sodišča prve stopnje, delavčev zahtevek zavrnilo in potrdilo odločbo temeljne organizacije. Pretep zunaj tovarniške ograje je sledil sporu v zvezi z delom in se je odvijal neposredno po končanem delu. Ni šlo za osebno obračunavanje, ampak za poskus medsebojnega fizičnega obračunavanja zaradi nesporazumov pri delu. Delavec, ki si je skušal sam krojiti pravico,je vse dopoldne čakal na trenutek, ko bo lahko namišljeno krivico poravnal in sodelavca pretepel. Razumljivo je, da tako postopanje pomeni motnje v razmerjih med delavci in da je odločitev o prenehanju delovnega razmerja povsem utemeljena.
-------—------------------------------------
OSNOVNE ORGANIZACIJE ZVEZE SINDIKATOV
Priloga Delavske enolnosti SINDIKALNI POROČEVALEC št. 6 (7. 7. 1979) objavlja gradivo za javno razpravo:
— Izhodišča o demokratizaciji odnosov in krepitvi kolektivnega dela ter odgovornosti v Zvezi sindikatov Slovenije
Priloga Delavske enotnosti SINDIKALNI POROČEVALEC
št. 7 (14. 7. 1979) objavlja:
—	Stališča o uporabi samoupravnih sporazumov dejavnosti v letu 1979
—	Stališča RS ZS Slovenije o uresničevanju usmerjenega izobraževanja
—	Program uresničevanj stališč in sklepov problemske konference »Delavka v združenem delu«
Prilogi lahko dodatno naročite po 6din za izvod na naslov: TOZD DELAVSKA ENOTNOST, Ljubljana, Dalmatinova 4 ali kupite v naši knjigarni na Tavčarjevi 5 v Ljubljani.
NAROČILNICA
Pri TOZD DELAVSKA ENOTNOST nepreklicno naročamo
... izvodov SINDIKALNI POROČEVALEC št. 6 in
... izvodov SINDIKALNI POROČEVALEC št. 7. Naročeno
nam pošljite na naslov:
Naročeno, dne ...	(ulica, poštna št., kraj)	žig
k,		(podpis naročnika)	
KDO JE KDO
Vest sveta, ki je človeška solidarnost
OD SOBOTE DO SOBOTE
AHMED SEKOU TOURE predsednik republike Gvineje
Florjan Laimiš
Za portret človeka, ki g£ je te dni gostil predsednik Tito, je dovolj podati nekaj grobih, hlastnih potez, saj se že z njimi izoblikuje lik neomahljivega revolucionarja in borca za neodvisnost Gvineje ter vse črne celine, človeka, ki je znan tudi kot vnet zagovornik neuvrščenosti in miru v svetu. To je hkrati tudi človek, ki si je v letih, ko se je Afrika komaj začela prebujati in ko je bilo kaj takega še »bogokletno« slišati, upal de Gaullu reči »ne« (leta 1958), ki je poudarjal, da ima njegova dežela »raje revščino v svobodi, kot izobilje v suženjstvu«, ki je skupaj z Nkrumahom sanjal o
»združenih državah Afrike«, ki je v očeh napredne afriške mladine predstavljal in predstavlja simbol afriškega dostojanstva, vztrajnosti, kljubovanja, boja proti kolonializmu in tuji agresiji-
Sekou Toure, človek, ki se je z vsemi svojimi žilami in krvjo utelesil v gvinejskem javnem in političnem življenju, ki je že postal tudi neločljivi del njene zgodovine, se je rodil leta 1922 v muslimanski družini. Le-ta mu je s svojo versko vzgojo kljub kasnejšemu približevanju marksizmu pustila močan pečat. Njegova politična pot se je začela že pri 15 letih, ko so ga vrgli iz tehniške šole zaradi pripravljanja stavke, svojo sindikalno pot pa je kljub temu nadaljeval. Že kot 22-letni mladenič je postal generalni sekretar gvinejskih sindikatov, medtem ko je leta 1957 ustanovil splošno zvezo delavcev črne Afrike UGTAN. Njegova pot pa ima tudi močna ter značilna obeležja. Že leta 1946 je namreč Sekou Toure ustanovil tudi politično stranko »gibanje za demokratično zbiranje Gvineje,« ki je kasneje prerastla svoje okvire in postala »enotna gvinejska demokratična stranka«. Tej stranki je Sekou Toure stal na čelu, ko je Gvineja leta 1958 na referendumu dokončno rekla de Gaullu »ne« in »da« svoji popolni neodvisnosti. Naš nedavni gost je tako postal prvi predsednik mlade neodvisne države, ki se je 3 leta pozneje udeležil tudi prve konference neuvrščenih v Beogradu. S tem je izpričal svojo privrženost politiki, ki ji je ostal zvest vse do danes.
Pota neuvrščanja se v tednih, ki nas še ločijo od velikega srečanja šefov držav in vlad v Havani, vsebolj križajo na naših tleh in se stekajo k nam. Obiska sejšelskega predsednika vlade in gvinejskega voditelja sta bila delovni dogovor o sodelovanju med neuvrščenimi in prijateljskimi državami, bila pa sta tudi dobro izrabljena priložnost za strateški dogovor pred konferenco.
Ni naključje, da toliko silnic iz sodobnega sveta izrablja navzkrižja v odnosih med državami ter poskuša spodkopati zaupanje sveta v neuvrščeno gibanje. Kolikor več narodov in držav zaupa možnostim za življenje zunaj vo-jaško-političnega področja ene ali druge velike sile, toliko hujši je moralni pritisk velikega dela sveta na tiste, katerih vodilo v svetu je ideja podrejanja in ukazovanja. Da bi zmanjšali pritisk in obnovili obseg svojega vpliva, se ne ustavijo pred nobenimi prijemi.
S svojim dogovarjanjem in kljubovanjem številnim viharjem na poti do konference v Havani je gibanje neuvrščenosti dokazalo svojo moč in prožnost, svojo življenjsko moč in poslanstvo. Vse preizkušnje, ki so zdaj že mimo, in vse brezuspešno nastavljene pasti potrjujejo daljnovidnost vseh tistih, ki so se gibanju priključili brez vsakega sebičnega pričakovanja. V Havani se bodo gibanju pridružili novi člani, konferenca bo preudarno ocenila prehojeno pot in v svoje dokumente zapisala dokaze o zaletavih poskusih nekaterih, ki bi želeli razdeliti svet po
načelih, ki jih je večina narodov že zdavnaj zavrgla.
Podobno je že dokazala minula konferenca članic Organizacije afriških držav. Na dnevnem redu je bilo veliko žgočega, celo tako zahtevnega, da so morali počakati z jasnim odgovorom na sproženo vprašanje. Takšne so življenjske razmere v gibanju in v organizaciji, tako zahtevno, kot je življenje prebujajočih se narodov, je tudi delovanje na sestankih njihovih najvišjih voditeljev. Osvobojeni čutijo dolžnost, da najprej pomagajo tistim, ki tega še niso dosegli, za urejanje medsebojnih spornih političnih vprašanj bo na voljo še marsikatera priložnost. Ni torej naključje, če se je konferenca v Monrovi i postavila ob bok saharskim Nomadom in njihovi osvobodilni fronti Polisario, če se je zavzela za pravice Palestincev in če je terjala obračun še o nekaterih pojavih na celini, o katerih prav tako ni mogoče molčati.
Zdaj se tudi Afriki ni treba bati biča. Sama se zna postaviti za svoje pravice in terjati njihovo uresničitev. Čeprav je Maroko nasprotoval in še vedno nasprotuje, se je konferenca zavzela za referendum v Sahari, da bi nekdanji pastirji iz španske afriške kolonije zaživeli po svoje, čeprav brez vsakega blišča. Težko bo preprečiti referendum v Zahodni Sahari, težko pa bo tudi prepričati Maroko, da njegov »zeleni pohod« v Saharo ni uspel, da so minili časi, ko je neka država izkoristila svojo vojaško premoč, da si je za dolgo časa prilastila nebranjeno ozemlje. Majhna in
revna bo dežela Nomadov, toda živeli bodo svobodni. Tri leta se bojujejo zanjo in z vsakim letom sega njihova usoda globlje v zavest človeštva. Nazaj ni več poti.
Precej daleč od doma pa vodijo pota množice beguncev iz jugovzhodne Azije. Krvava drama množic bi lahko imenovali ta beg in iskanje pribežališča. Čeprav je na svetu veliko brezdomcev, po nekaterih podatkih kakih 10 milijonov, je drama azijskih brezdomcev še posebej potrkala na vest človeštva. Zelo neusmiljeno, z ostrino brezupa je v ljudi prodrlo spoznanje, kako močno se razlikuje obljuba od dejanja, napoved od resničnosti. Bežijo najrevnejši, kajti bogati so si že prej poiskali oziroma kupili pribežališče. Združeni narodi so potrkali na človečnost, da so odpadli politični zadržki, zaradi katerih so se prenapolnjene ladje potapljale in vlekle na morsko dno le človeška življenja, medtem ko so revščino, brezup in klice na pomoč puščale na površini.
Vsak drobec človeške tragedije, za katerega je zvedela svetovna javnost — kakor tokrat glede beguncev iz jugovzhodne Azije — odpira nove možnosti, da bo nekega dne ali leta, morda pa šele stoletja le zmagala človeška solidarnost nad preračunljivostjo, nakar bodo padle mnoge pregraje med nami vsemi.
/	"N
Osnovne organizacije zveze sindikatov!
Iz zbirke Knjižnica SINDIKATI št. 19:
Mag. Gabrijel Sfiligoj:
TEMELJNA ORGANIZACIJA ZDRUŽENEGA DELA
Posebna vrednost knjižice je v tem, da na novo zelo natančno, razumljivo in predvsem uporabno opisuje in razčlenjuje posamezne samoupravne in gospodarske funkcije in vlogo ter naloge TO kot integralne samoupravne in gospodarske celice naše samoupravne družbe.
Brošura obsega 184 strani, cena 120 din.
Brošuro lahko naročite na naslov: TOZD Delavska enotnost, Ljubljana, Dalmatinova 4.
NAROČILNICA
Nepreklicno naročamo pri TOZD DELAVSKA ENOTNOST, Ljubljana, Dalmatinova 4
.....brošur knjižnica SINDIKATI št. 19 pošljite na naslov:
(ulica, poštna št., kraj)
Naročeno, dne:------------------------
Žig	podpis naročnika
Račun bomo plačali v 15 dneh po prejemu brošur.
V_ ________________________________________________J
PRAZNOVANJA V CELJSKI OBČINI. Letošnje praznovanje občanov celjske občine, praznujejo ga v spomin na ustanovitev I. Celjske čete, je obsegalo poleg bogatih kulturnihiprireditev več novih delovnih zmag. Mednje vsekakor sodijo otvoritev nove tovarne grafičnih plošč v Cinkarni, otvoritev novega poligona za šolanje voznikov v Bukovžlaku ter asfaltne ceste na Svetino. Poligon so zgradili zvečine s prostovoljnim delom. Letošnji dobitniki Šlandrovih nagrad, najvišjih nagrad skupščine občine Celje najzaslužnejšim kolektivom in občanom so dobili: Delovni kolektiv Ingrada, Krajevna skupnost Šmartno v Rožni dolini ter Igor Bele in Jože Bobnar. Na posnetku del svečanosti med otvoritvijo šoferskega poligona.
Fotografija: Damjan Križnik
Na slovesnosti v Strunjanu, ki so se je udeležili tudi Janez Vipotnik, Mitja Ribičič, Marijan Brecelj, Marjan Lenarčič in 'najvidnejši predstavniki nega življenja v
Franc Leskošek-Luka položil temeljni kamen za nov dom vojaških vojnih invalidov, ki se bo imenoval »Hotel Svoboda«. V njem bo prostora za 170 ljudi, skupno s starimi prostori pa bo tu 300 ležišč. Investicija bo veljala 1,573.030.000 dinarjev. Pomembna pridobitev za celoten kraj pa bo tudi nova moderna cesta s strunjanskega križišča do doma, s čimer bo na slovenski obali odpravljeno še eno ozko prometno grlo.
družbenopolitič-' piranski občini, je
Sobota, 21. julija
-V Vinici so ob 60-letnici Vini-ške republike odkrili spomenik 300 aktivnim udeležencem tega revolucionarnega dogodka.
Nedelja, 22. julija
“Po vsej republiki so slovesno proslavili dan vstaje slovenskega naroda. Osrednja slovesnost ob tej priložnosti jer bila v Beli krajini, kjer je bil slavnostni govornik izvršni sekretar predsedstva CK ZKS Franc Šali. Sredi Podšumberka v trebanjski občini pa so isti dan odkrili spomenik trem narodnim herojem: Milovanu Šaranoviču, Predragu Jevtiču-Draganu in Ivanu Kavči-ču-Nandetu,
Ponedeljek, 23. julija
— V Jugoslavijo je na tridnevni uradni in prijateljski obisk pripotoval predsednik ljudske republike Gvineje Ahmed Sekou Toure. Na Brionih ga je sprejel predsednik SFRJ Josip Broz Tito.
— Skupščina SR Slovenije se je sestala na zadnjem zasedanju pred počitnicami. Po uvodnem govoru predsednika republiškega IS dr. Antona Vratuše so delegati razpravljali o uresničevanju tekočega srednjeročnega družbenega plana, sprejeli smernice plana za obdobje 1981—1985,
Torek, 24. julija
— Na uradni in prijateljski obisk je v našo državo dopotoval predsednik republike Sejšeli Albert Rene. Na brniškem letališču je gosta pozdravil predsednik predsedstva SR Slovenije Viktor Avbelj.
Sreda, 25. julija
— Delegati skupščine izobraževalne skupnosti so obravnavali smernice za oblikovanje vzgoj-noizobraževalnih programov v usmerjenem izobraževanju in sprejeli sklep, da jih bodo dokončno proučili do jeseni.
— Začele so veljati nove cene moke, kruha in cigaret. Za kruh je treba odslej odšteti poprečno 11,4 odstotka več, medtem ko so se cigarete podražile od 21 do 30 odstotkov.
Četrtek, 26. julija
— Koordinacijski odbor za tržišče in cene pri GZS je med drugim obravnaval priprave na sprejem dogovora o skupnih izhodiščih in merilih za razporejanje čistega dohodka in za delitve sredstev za osebne dohodke
Petek, 27. julija
— Predsedstvo skupščine SR Slovenije je razpravljalo o programu skupščinskega dela za prihodnje tromesečje.
Ob XII. taboru likovnih samorastnikov Jugoslavije
S tretjih kmečkih iger »Vransko ‘79«
Brazilec o Trebanjcih Mladi
za »stare igre«
Janez Sever
Damjan Križnik
»... Jugoslovanskim slikarjem in kiparjem, zbranim na XII. taboru likovnih samorastnikov, so se tudi letos pridružili slikarji iz nekaterih dežel Evrope, Afrike in Južne Amerike, ki v svojih delih izpovedujejo tudi ideje človečnosti in prijateljstva med ljudmi. Tako ta vsakoletna srečanja preraščajo iz nekakšne množične delavnice v vsebinsko bogate dneve spoznavanja z življenjem, naprednimi težnjami, kulturo in umetnostjo raznih narodov. S tako razsežnostjo vsekakor prispevajo k utrjevanju mednarodnega prijateljstva in sodelovanja.,.«
(J. Gartnar v predgovoru h katalogu)
Na slikarskem stojalu je do polovice poslikano platno, na koncu nosa očala, v votlino pod košatimi brki zaboden obgrizen čopič. Vse to skupaj je moč videti skozi okno Galerije likovnih samorastnikov v Trebnjem. Pravilneje: je bilo moč videti tistega deževnega dne, ko je Ivonaldo Veloso de Melo prav zaradi tega dežja enega izmed razstaviščnih prostorov spremenil v svoj atelje. Takole skozi okno bi človek menil, da je umetnik del pričujoče razstave, če bi na njegov sedež kdorkoli pritisnil listek z napisom LIKOVNI SAMORASTNIK PRI DELU.
Ivonaldo Veloso de Melo se je pred 36 leti rodil v Caruaru, pokrajina Parnambuco v Braziliji. Zdaj živi zvečine v Belgiji, Franciji, Jugoslaviji in Braziliji, če seveda ni v kateri izmed držav, ki jih praviloma vsako leto obišče. In teh držav ni malo. Kot kratkohlačnik je začel s prodajo spominkov. Potem je začel slikati in se preseljevati.
»Prav sem začel živeti šele od 1965, ko sem začel slikati,« pravi, ko posedamo pod brajde v oštariji na oni strani ceste. »Medtem sem počel to in ono, bil bančni uradnik, preprodajalec, izdajal zdravila v, lekarni, razvažal težke tovore in delal kot dninar. Toda predvsem sem slikal. Toda od slikanja se v Braziliji ta-
Ivonaldo Veloso de Melo: » Trebnjega ni na nobenem večjem zemljevidu, vendar zanj ve ves kulturni svet...«
krat še ni dalo živeti. Zato sem moral prihraniti toliko denarja, da sem se lahko spravil čez veliko lužo v Evropo. S prihodom v Evropo sem se ponovno rodil...«
Ivonaldo Veloso de Melo ali kot ga kličejo Trebanjci — naš Ivo, je že tri leta zapovrstjo gost tamkajšnjih taborov likovnih samorastnikov Jugoslavije. V Trebnjem je, kot pravi, srečal toliko dobrih ljudi, toliko prijateljev, da je svoj »dom« moral raztegniti še na eno državo.
»Kot zdaj vem, vas je Slovencev v prim er javi z ostalim svetom komaj zaznavna peščica. Toda toliko prijateljev in tovarišev na kupu še nisem srečal. Na videz ste vase zaprti, kar pa ni res. Znate se poveseliti, znate žalovati, predvsem pa znate živeti. Kulturno živeti. Zato sem srečen, da sem med vami. V Trebnjem ostajam še dolgo zatem, ko je Tabor že končan, iz Trebnjega s prijatelji potujem na vaše morje, v mesta, za katera nikoli prej nisem slišal in ki hranijo toliko kulturnega bogastva, da bi jih drugje kovali v nebo.
Pri vas kot nikjer na svetu cenite umetnost. Tudi uradna politika podpira umetnost. Pri vas tako dober samorastnik kot dober akademik uživata enako pozornost,enako podporo. To je
zelo pomembno za vsakega umetnika. Jaz sem moral prehoditi težko pot, da sem uspel priti v kakšno galerijo. Danes je to povsem druga pesem, ker mnogo galerij hrani moja dela. Toda v teh delih je mnogo vaše poštenosti in odprtosti in mojega temperamenta. Ob tukajšnjih vsakoletnih srečanjih z vašimi umetniki, to so sami samorastniki, kot sem samorastnik tudi jaz, se nenehno učim. Tega mi nobena akademija ne bi mogla nikoli dati. Zato tudi toliko delam. Garam. Vedno znova ugotavljam, a se moram še mnogo učiti pri vas. Imate sicer mnogo galerij, vendar imate izredno stroge kriterije. Pridem v Pariz — malomeščansko in me-šetarsko gnezdo. Po nekaj tednih življenja v Amsterdamu se začnem dušiti. Ne, za svoja platna danes dobivam toliko, da bi lahko lepo in z manj dela živel. Toda doživel bi isto usodo, kot je cela vrsta vaših samorastnikov, ki danes nimajo in ne znajo povedati nič več novega, čeprav ustvarjajo na metre platen. Tudi prodajajo. Mar ni to največje priznanje, kot ga doživlja vaš narod, da veliki narodi, kot so Italijani in Nemci, pa Francozi danes hlastajo za deli vaših umetnikov! Da se pri vas učijo. Tu, v Trebnjem. ..«
Če bi po cestah namesto avtomobilov vozile kočije, potem bi lahko rekli, da smo se nedavno tega na Vranskem vrnili v prejšnje stoletje. Na idiličnem grajskem dvorišču pod mogočnim Taborom, kjer so marljivi domači člani aktiva mladih zadružnikov pod pokroviteljstvom RK ZSMS, Zadružne zveze Slovenije in krajevne skupnosti Vransko že tretjič priredili »Kmečke igre 79«, so v rokah »veteranov« spet peli cepci in z zamolklimi »pik-poki« skomponirali novejšim generacijam »glasbo« nekdanjih dni, spretni prsti pre-dic pa so pričarali, kako se zunanja »obleka« ovac s pomočjo kolovrata spreminja v toplo volno... Na drugi strani pa so spet vrle mladenke dokazovale, da so vešče zamesiti takšen kruh, ki bi jim ga še stare mame zavidale, in pripraviti izvirna kmečka jedila, (v izziv vsem našim gostilničarjem, ki znajo izmed »slovenskih« specialitet peči le še džulbastije, pleskavice, vešali-ce..)Tudi mladeniči so uspešno zamenjali motorne kosilnice z vitkimi, a kar živahnimi kosami. Tudi pijačo, ki je ob takih opravilih vselej zaželena, so z dobrimi • »potegi« pretakali iz soda v sod. In nekaj tudi vase, seveda, čeprav so sodniki bolj upoštevali količino, ki je ostala zunaj vselej presušenih grl...
Kar 20 ekip mladih zadružnikov z 250 nastopajočimi iz vseh koncev Slovenije pa celo iz Srbije in rojakov iz Italije je torej pripravilo imenitno doživetje, ki mu kakšna kmečka ohcet v slogu »Ljubljanske 79« ne sega niti do pasu. V zadovoljstvo kakih 3.000 gledalcev...!
Sejem bil je živ. Kot njega dni. Krav pa toliko, da se nam ne bi smelo bati pomanjkanja mesa, mleka, masla, sira...
Če pomislimo, da so že stroji v naših tekstilnih tovarnah precej v letih, koliko so potem stari šele takile kolovrati! Pa vendarle znajo spretne predice z njihovo pomočjo še zmeraj napraviti pravo, debelo, toplo volno.
Pretakanje vina je povzročilo precej smeha med številnimi gledalci. A k-terji pa so menili: » Vi se kar smejte, glavno, da mi nismo žejni...«
Fotografije: Branko Vodušek
Z obiska delegacije ZSS v Kataloniji (IX.)
Obisk v občini Vilanova
Ivan Godec
Da bi naša delegacija čim-bolje spoznala vse oblike aktivnosti delavskih komisij, so Katalonci predvidevali tudi obisk in razgovore v občini Vilanova. Tu smo si najprej ogledali kovinsko podjetje Geltru in imeli pogovore s tovarniškim komitejem. Sedaj imajo tisoč zaposlenih, od tega sto žensk. Tudi tu je lastnik multinacionalna družba in proizvodnja služi za evropsko tržišče (proizvajajo manjše avtomobilske dele). Približno 80 % delavcev je včlanjenih v sindikat. Daleč največ je članov CC. OO. (600). Problemi pri delu sindikata so podobni onim. ki smo jih že spoznali v ostalih podjetjih.
Tudi delavci tega podjetja so se zelo zanimali za razmere v Jugoslaviji. Nivo znanja in osveščenost je zelo različen. Tako smo ob svojem obisku med drugim
naleteli tudi na vprašanje, zakaj Jugoslavija ni v vzhodnem bloku, kar kaže na majhno poznavanje svetovnih razmer pri posameznikih. V Geltruju pa smo pozno zvečer razpravljali o prednostih in slabostih administra-
tivnega in samoupravnega socializma. Nismo bili povsem enotnega mnenja pri teh vprašanjih.
Isti večer smo opravili še pogovor z izvršno komisijo lokalne zveze CC. OO. v Vilanovi. Gre za občino, ki šteje 60.000 prebivalcev. Največji problem je nezaposlenost (7 %) in premajhno sodelovanje delavcev pri delu sindikata. Odkrito in pošteno so govorili o težavah pa tudi o uspehih svoje občine.
Najvišji organ CC. OO. je svet (125 članov), ki ima izvršno komisijo (20 članov), ta pa sekretariat (8 članov). Sedaj dosegajo
prve uspehe pri izobraževanju in usposabljanju delavcev. Pozno ponoči smo končali s sestankom, tako da od predvidenega srečanja z ribiči na barki ni ostalo mnogo. Ker je bilo prehladno za posedanje na ladjici, so nas postregli z ribiškimi specialitetami v svojem »baru«. Ta noč mi je ostala v najlepšem spominu. Bili smo.v družbi ribičev in delavcev, ki so srečni, da se je končala dolga mora diktature, da se smejo svobodno poveseliti in da lahko zvedo tudi.kako žive ljudje drugod po svetu. Od nas so želeli zvedeti čimveč o stanju v Jugoslaviji. Postregli so nam z vsem, kar so imeli. Opazil sem, da Katalonci po običaju malo pijejo, raje imajo dobro hrano. Na kraju so ponudili še kavo oziroma konjak. Jože Pečnik jim je pripravil veliko veselje, ker se je odločil za
»karahiljos«. Seveda ni vede^kaj bo dobil. Izkazalo se je, da gre za mešanico kave in konjaka. V Barcelono smo se vrnili proti jutru.
Zaključili smo svoj obisk v Kataloniji
Ob vsem obisku v Kataloniji smo bili zelo lepo sprejeti. Na srečanjih z delavci smo ugotovili, da vedo za Jugoslavijo, za njeno samoupravno socialistično ureditev. Povsod so nam naročili pozdrave za tov. Tita. Zelo jih zanimajo odnosi med republikami in federacijo v Jugoslaviji. Ob koncu obiska smo na seji sekretariata CC. OO. Katalonije, ki jo je vodil Jose Luis Lopez Bullafsprejeli naslednje dogovore:
Jose Luis Lopez Bulla
SecretarioGral. CC.OO. de Catalunya
CCM
foitiissimts Obrerrs de Cafalunya
T+9
1.	Oba sindikata si bosta redno izmenjavala časopise, revije in dokumente svojih organizacij.
2.	Meseca oktobra tega leta bosta obe organizaciji izmenjali predavatelje v korist boljšega spoznavanja in izkušenj. Ts izmenjava se bo nadaljevala.
3.	V mesecu oktobru bodo Delavske komisije Katalonije v
svoji najvišji sestavi obiskale Slovenijo z namenom, da vzpostavijo tudi konkretne oblike sodelovanja med strokovnimi sindikati rudarskih, transportnih, kovinarskih in tekstilnih delavcev.
4.	Dogovorili smo se za sodelovanje med lokalnimi organizacijami Sabadella in Velenja.
Jože Strle o nalogah notranjske medobčinske zbornice
Monokultura je »nevarna«
KOMENTATORJEV STOLPEC
Čisto vino
Boris Rugelj
Boris Rugelj
Malce nenavadna se sprva zdi odločitev o ustanovitvi notranjske medobčinske zbornice, ki zajema občine Postojna, Ilirska Bistrica in Cerknica. Občine gospodarsko prav gotovo niso tako razvite, da bi same imele takšen organizem združenega dela. Toda predsednik zbornice, Jože Strle, sicer direktor cerkniškega Bresta, nam je obrazložil pomen medobčinske zbornice za tako — relativno — majhno področje.
»Družbenopolitične organizacije, ki so dale pobudo, so vsekakor imele trdne razloge za svojo odločitev«, je dejal predsednik notran jske medobčinske zbornice. »Čeprav so doslej gospodarsko in upravno gravitirale k dvema središčema — Cerknica k Ljubljani, drugi dve občini pa h Kopru — imajo ven-
Dvakratna podražitev načrtovane investicije, na kateri temelji celoten sanacijski program, osemmesečno razpravljanje o dolgoročnem reševanju pa zraven malo konkretnih ukrepov in počasno zbiranje sredstev so kolektivu celjske Cinkarne dokaj »načeli živce«. Delavci čedalje pogosteje in čedalje glasneje sprašujejo — za zdaj še v tovarniških prostorih — ali jih je družbena skupnost nemara pustila na cedilu. Za zdaj razen zahtev po celovitem reševanju sanacijskih in ekoloških problemov Cinkarne in obljub kolektiv ni bil deležen občinske ali republiške pomoči.
Tako trdijo v Cinkarni, o pomoči, ki naj bi je bili deležni,pa pripovedujejo takole: Začetek gradnje nove proizvodnje žveplene kisline, ki je temelj sanacije delovne organizacije, je ponovno preložen na letošnjo
darle toliko skupnega, da kaže težnje in težave reševati skupno«.
Najbolj skupno vsem trem občinam, kar jih v veliki meri tudi razlikuje od okoliških občin, so bogati gozdovi in dohodek, ki ga iz njih črpajo. Dobro polovico narodnega dohodka ustvar ijo v teh občinah.z izkoriščanjem gozdov in s predelavo lesa. Druge gospodarske dejavnosti — industrija, kmetijstvo in živilstvo ter turizem — imajo sicer lepe možnosti za razvoj, toda za zdaj so »v senci« gozdarstva in lesarstva.
Navezanost razvojnih možnosti (trenutnih) na gozdarjenje in lesno predelovalno industrijo pa je v teh krajih postal velik »kamen spotike« za ljudi, ki gledajo daleč naprej. Ne samo, da je treba ti dve dejavnosti modernizirati in racionalizirati, treba bo
jesen, čeprav bi morali začeti graditi že marca letos. Problem je lokacijsko dovoljenje, ki ga občina ne more (upravičeno!) izdati zavoljo tega, ker kolektiv še nima zbranih vseh garancij (manjka garancija republike). Medtem se je investicija že dvakrat podražila in zdaj velja namesto prvotnih 178 milijonov din kar 311 milijonov dinarjev. Tu so všteta tudi sredstva sovlagateljev, ki so že dvakrat pristali na zvišanje investicijskih stroškov. Pa je vprašljivo, ali bodo to storili še tretjič. Za program zaščite okolja naj bi v Cinkarni potrošili 151 milijonov dinarjev, kolektiv pa naj bi prispeval 36 milijonov dinarjev. Trenutno so na voljo samo ta sredstva... Še zmerom namreč nista razčistili medsebojnega odnosa pri finansiranju tega programa občinska skupščina in IS SRS, pa tudi poslovni partner iz Vzhodne Nem-
vlagati vse več sredstev v razvoj drugih, donosnejših dejavnosti.
»Tu pa se začne velika vloga naše, po številu zaposlenih (danes in v bodoče) majhne medobčinske gospodarske zbornice«, je nadaljeval Jože Strle. »Morali se bomo spopasti z miselnostjo ljudi, ki so že dolga leta navezani na gozd in les. Sicer smo marsikaj dosegli že doslej, brez medobčinske zbornice, ki je bila ustanovljena kot vse druge medobčinske zbornice aprila letos, vendar se bomo morali še krepko bojevati, da bomo navadili ljudi gledati naprej in ne samo nazaj in predse.«
Sicer pa je predsednik Strle, ki je pravi domačin v vseh treh občinah (izhaja iz ilirskobistriške, delal pa je v postojnski in zdaj v cerkniški) opozoril še na eno veliko napako v razmišljanju mno-
čije, sovlagatelj v proizvodnjo TiCh, še ni dal pristanka na soudeležbo pri investiranju »ekološkega programa« Cinkarne. Glavnih »postavk« tega programa sicer ta zamuda ne bo ovirala — tako sodijo v Cinkarni — del programa pa je vendarle ogrožen, zavoljo morebitnih podražitev v naslednjih čakalnih mesecih. Povsem v redu uresničujejo le tretji del investicije, naložbo v valjarno.
Težave pri uresničevanju tako imenovanega programa ekološke in ekonomske sanacije kalijo zadovoljstvo kolektiva nad polletnimi rezultati, ki so, razen v TOZD titanovega dioksida, kaj spodbudni. Že ob polletju so ustvarili štirikrat večjo maso sredstev za poslovni sklad, kot so je načrtovali v celem letu, ostanek čistega dohodka je za 25 odstotkov večji kot lani ob polletju, vrednost družbenega proizvoda
gih odločujočih v tej »regiji«. Gre za razvojne programe, ki jih bo treba po njegovem prepričanju zelo skrbno izbirati in potem še skrbneje uresničevati. Dogaja pa se, da se marsikje preveč »navdušijo« nad posameznimi programi, ki pa — če trezno razmisliš o n jih — ne obetajo prevelikega gospodarskega učinka. Tokrat je na voljo vsekakor premalo prostora, da bi se razpisali o posameznih primerih, ki jih je predsednik omenil. Vsekakor bo po besedah Jožeta Strleta medobčinska zbornica prav na tem bojišču bila veliko bitko. Če jo bo dobila, je ta hip seveda še vprašanje, saj vsi poznamo investicijske apetite naših gospodarstvenikov in negospodarstveni-kov.
pa za eno tretjino. Ti rezultati so še toliko bolj ugodni, če upoštevamo, da so se stroški na račun podražitev surovin in reprodukcijskega materiala povečali že ob polletju za 70 milijonov dinarjev! Žal pa so del dohodka delavci Cinkarne morali neplani-rano namenjati za uresničevanje sanacijskega programa, namesto da bi ga uporabljali za finansiranje tekoče proizvodnje — in zavoljo tega se zdaj kolektiv koplje v likvidnostnih težavah. Ob tem pa je seveda tudi že vprašljivo poslovanje v prihodnjem in tudi še v letu 1981, kajti sanacija, ki naj bi bila zaključena v letu 1980 (žveplena kislina), bo rezultate začela dajati šele v letu 1981. Zavoljo tega pa utegne Cinkarna v prihodnjem letu biti v še večjih zagatah, kot je letos,
Dr. Anton Vratuša, predsednik izvršnega sveta, je na zadnjem zasedanju slovenske skupščine pred letošnjimi počitnicami »opredelil položaj« našega gospodarstva. Koordinate, na katerih smo, so naslednje.
Stopnja rasti industrijske proizvodnje je 7,4 odstotka. Toda večino izdelkov prodamo doma, surovine in reprodukcijski material pa v glavnem uvažamo. V Sloveniji pokrivamo 58 odstotkov uvoza z izkupičkom od izvoza. To je bolje kot v jugoslovanskem merilu, vendar pa je v naši republiki v prvem polletju zunanjetrgovinski primanjkljaj kar za dobro polovico večji od načrtovanega. Cene na drobno in cene življenjskih potrebščin so že ob polletju presegle raven, ki naj bi jo dc segle ob koncu leta. Investicijska poraba je velika, predvsem pa je usmerjena v napačne — premalo donosne projekte. Zaposlovanje je večje za 40 odstotkov od predvidenega in močno presega naravni prirast prebivalstva. In tako naprej.
Smo torej sredi močno vzbur-kanih voda. Zatišje, ki ga sicer še čutimo na domačem trgu — kjer je mogoče prodati skorajda vse, kar naredimo — je samo začasno, kajti tudi v tem, za marsikaterega slabega gospodarja varnem zalivu so valovi čedalje višji.
Čeprav smo v času, ko so se podirali okviri z resolucijo začrtanega razvoja (resda ne vedno samo po naši krivdi, kajti vmes se je dvakrat podražila nafta in vrsta surovin, močne industrijske države so še bolj zaščitile svojo proizvodnjo, ki omahuje pod
udarci recesije), dosegli nekaj pomembnih uspehov, kot je-po-časnejša rast osebne, skupne in splošne porabe, je vendarle predsednik Vratuša z vso utemeljenostjo pribil:
»Zaostrujemo odnos do produktivnosti dela, do sodobne tehnike, do uravnovešenja zunanjetrgovinske bilance, do več-središčnega razvoja republike...«
Pravzaprav jeskrajni čas — ne le za ukrepe, kajti z njimi smo pač vedno malo v zamudi, pač pa da se vsi skupaj ovemo, kje smo in kako nestabilen je naš položaj. Da se ovemo, kako z umetno ustvarjeno konjunkturo na domačem trgu in z najemanjem posojil ne moremo dolgo podpirati gospodarstva, ki je, vsaj kar zadeva nakup surovin in tehnologije, močno odvisno od svetovnega gospodarstva. Da se ovemo, kako moramo najprej ustvariti ter šele potem trošiti: da to ne samo spoznamo (o tem že dolgo govorimo na vseh ravneh), ampak da tako tudi ravnamo!
V nasprotnem primeru nam bodo razmere na svetovnem trgu in v svetovnem gospodarstvu, še bolj pa razmere doma vse bolj oteževale uresničenje zastavljenih razvojnih načrtov. Ti so, kot vemo, zahtevni — saj želimo v tem in naslednjem srednjeročnem obdobju nič manj kot stabilizirati gospodarstvo in ga razviti do stopnje, ki nam bo omogočala mnogo bolj enakopraven »dialog« z razvitimi industrijskimi državami. Toda za ta cilj bomo morali predvsem mnogo več in mnogo bolje delati.
Nova tovarna Papirnice Količevo
Konec uvoza kartona
Delavci Cinkarne sprašujejo, kdaj bo stekla sanacija
Osem mesecev obljub...
Boris Rugelj
Tovarna dušika v Rušah spreminja razvojni program
Izgube ne kaže »proizvajati«
Boris Rugelj
Delavci tovarne dušika v Rušah so se letos odločili za revizijo razvojnega programa. Povsem jasno je namreč postalo, da nadaljnji razvoj proizvodnih zmogljivosti tako imenovanih kompleksnih gnojil v TOZD Agrokemija ne bo prinesel kolektivu nič dobrega. Že dosedanja prva faza izgradnje, ko znaša obseg proizvodnje 125 tisoč ton gnojil na leto, se je izkazala za zgrešeno naložbo, saj prinaša samo izgubo. Da bi poslovali rentabilno, bi morali cene kompleksnih gnojil (NPK) dvigniti za več kot tretjino, česar pa seveda ni mogoče pričakovati. Težave so tudi z nabavo surovin (pretežno iz uvoza) in z njihovo kakovostjo, pa tudi cene letos skokovito naraščajo. Prav tako v Rušah nimajo nikakršne ekonomsko upravičene možnosti, da bi razvijali lastno surovinsko bazo za proizvodnjo teh gnojil — kar bi
bila pravzaprav edina rešitev, če bi hoteli to proizvodnjo širiti še naprej.
Delavci so se laže odločili za revizijo razvojnega programa, ker razmišljajo o nekaterih drugih programih, ki pa so ekonomsko mnogo bolj zanimivi in upravičeni kot pravkar opuščeni. V Rušah se resno »spogledujejo« s tako imenovanim »gardening« programom, ki zajema sredstva za nego in zaščito,vrtnih in sobnih rastlin, spogledujejo se torej z ljubitelji in gojitelji cvetja v domačih vrtovih. Poleg tega bodo povečevali proizvodnjo sredstev za zaščito rastlin (skupaj s Pinusom), povsem nov pa bo program proizvodnje tako imenovanih organskih gnojil. (
Organska gnojila so, tako pripovedujejo v Tovarni dušika, eden najbolj obetavnih programov v TOZD Agrokemija. Zelo poenostavljeno povedano, gre za
predelavo številnih organsk odpadkov, za izločanje strupen in škodljivih snovi iz njih in iz d( sedanjih naravnih gnojil, saj s mnoga brez te predelave pral tično neuporabna v kmetijsn (na primer gnoj s prašičji farm). Kot primer naj povemi da je mogoče v organsko gnojil predelati tudi lesne odpadke : premogov prah... Organsl gnojila pa so mnogo bolj up< rabna kot NPK in druga neo ganska gnojila, saj ob tem, c rastline prehranjujejo, tudi b< gatijo zemljo z organskir snovmi. Pri nas jih doslej k; prida v kmetijstvu — tako pred« lanih namreč, hlevski gnoj p tem seveda ni upoštevan -nismo uporabljali, niti ni pred« lovalcev. Torej bodo v Ruša praktično orali ledino tako proizvodnji kot na trgu.
Tako v Rušah gledajo v b< dočnost. Kaj pa glede proizvot
nje kompleksnih gnojil, ki jim prinašajo izgubo? Jo opustiti? Odločili so se, da bodo proizvodnjo strogo racionalizirali: opustili ali vsaj močno zmanjšali bodo izdelovanje tistih kompleksnih gnojil, ki prinašajo najmanj oziroma povzročajo največjo izgubo. S tem namreč ne bodo le zmanjšali neposredne izgube, ampak tudi porabo deviz, ki jih mora TOZD Agrokemija drago kupovati, ker sama ne izvaža. Tako bodo prihranili tudi precej sredstev. Zavoljo tega nemara izguba ob koncu leta le ne bo dosegla planirane višine 16 milijonov dinarjev (ob tem velja dodati, da so v tej temeljni organizaciji v prvih petih mesecih letos prigospodarili samo milijon dinarjev izgube, ker so gnojila izdelovali iz lani kupljenih zalog).
Matjaž Brojan
Na Količevem so svečano odprli novo tovarno za izdelovanje visokokvalitetnih premaznih kartonov. Papirnica Količevo, ki je investitor novega objekta, (običajno ga poimenujejo kar — Kartonski stroj 3) pa bo z novo tovarno pridobila tudi kalorično postajo ter ostale spremljajoče objekte.
Investicija je veljala 1 milijardo 15 milijonov dinarjev. 60 odstotkov od te vrednosti so inozemski krediti in delež sovlagal-cev, 40 odstotkov pa so domača sredstva. V finansiranju so poleg Papirnice Količevo sodelovale 3 inozemske firme, 6 domačih delovnih organizacij kot sovlagatelji. Nekaj domačih organizacij pa je pri investiciji sodelovalo s krediti, ki sta jih prispevala tudi Ljubljanska banka Domžale ter Zavarovalna skupnost Triglav.
Pri novem kartonskem stroju bo zaposleno cca 150 delavcev, ki bodo delali v 4 imenah, kar pomeni, da bo stroj neprekinjeno obratoval. Produktivnost dela na stroju bo na svetovni ravni, saj bo vsak delavec izdelal na dan 1 tono izdelkov. Za primerjavo naj navedemo, da v starem delu tovarne 6 delavcev izdela na dan 1 tono papirja.
Vrednost nove proizvodnje bo 700 milijonov din letno. Začetek obratovanja kartonskega stroja na Količevem je velikega pomena za celotno naše gospodarstvo, saj v prihodnje premaznih kartonov ne bo treba uvažati, poleg tega pa bo del proizvodnje Papirnica Količevo izvozila, in tako bo devizni efekt izvoza znašal na leto več desettisoč mark.
Na kartonskem stroju bodo proizvajali visokokakovostne premazane kartone za potrebe grafične, grafično — predelovalne, prehrambene, farmacevtske in drugih industrij, lahko pa bi izdelovali tudi druge vrste kartonov.
Začetna zmogljivost stroja je 150 ton kartona na dan, letno pa 50 tisoč ton, kasneje bodo lahko proizvajali do 70.000 ton letno oziroma 200 ton na dan. Za osnovno surovino pri proizvodnji kartonov uporabljajo papirne odpadke, ki pomenijo večino vseh surovin, ostalo pa je celuloza in druge surovine. Papirni odpadki, bodo še vnaprej v pretežni meri iz uvoza, celulozo pa so si v Količevem oskrbeli v tovarni celuloze v Rebrci na slovenskem Koroškem, kjer so s 25 odstotki sovlagatelji.
Tudi rečno brodarstvo je del transportne verige
m
Brez družbene pomoči ne gre
Duško Kukič
Problematika rečne plovbe se je nedavno tega že četrtič znašla na dnevnem redu izvršnega sveta skupščine občine Sisak.
Izhodišče v reševanju celotne problematike je v dejstvu, da donavski Lloyd kot edini republiški rečni ladjar zadnjih 10 let kljub izjemnemu zavzemanju kolektiva in nenehnemu naraščanju storilnosti posluje na meji rentabilnosti, z najnižjimi osebnimi dohodki, brez vsakršne možnosti obnove ladjevja, ob
osipu strokovnega kadra, naraščanju obveznosti ter številnih drugih problemov, tako se zastavlja vprašanje, ali lahko ta ladjar, za katerega je bilo odločno rečeno, da mora obstajati, reši svojo problematiko brez pomoči širše družbenopolitične skupnosti?
Program stabilizacijskih ukrepov je, kot meni posebna komisija, objektiven in realen. Skupni dohodek je v obdobju od 1975 do 1978 naraščal po stopnji 15,7%, porabljena sredstva po
stopnji 10,3%, sredstva rezervnega sklada in sklada skupne porabe pa so v zadnjih 3 letih vse manjša. Vse to priča, da je pozitivno poslovanje posledica odpovedovanja delavcev in posledica nizkih osebnih dohodkov, ki še zdaleč ne pokrivajo niti naraščanja življenjskih stroškov, pa tudi minimalnega izločanja sredstev, ki onemogočajo višji standard in boljše delovne razmere zaposlenih.
Vse to jasno opozarja, da je treba zagotoviti osnovne možno-
sti za uresničitev stabilizacijskih ukrepov. Dejstvo je, da so postavke za prevoz blaga na spo-rednih transportnih zvezah v notranjem prometu omejene z nizkimi. neekonomskimi železniškimi prevoznimi tarifami, za kar vsa družbena skupnost prek kompenzacij pokriva razliko do dejanskih Stroškov transporta. SR Hrvaška bo samo letos izločila več kot 2,8 milijarde dinarjev! Kaže, da bo nujno potrebno sprejeti takšne zakonske predpise in ukrepe v okviru Hrvaške, s kate-
rimi bi v celoti uresničili obveznosti, ki jih je republika prevzela s podpisom dogovora o temeljih družbenega načrta Jugoslavije za razvoj rečnega brodarstva in pri-staniščnega gospodarstva v obdobju od 1976. do 1980.1eta.
Zagotovitev nekaterih pogojev bi bil edini in resnični prispevek k uresničitvi družbenega dogovora o prometni politiki Jugoslavije, saj bi tako v bližnji ali daljni prihodnosti objektivno lahko prišli do znatnejšega zmanjšanja skupnih transportnih
stroškov z uporabo najcenejšega transporta, ki bi ga opravljali z najbolj ekonomičnimi in modernimi plovnimi enotami. Z boljšim vzdrževanjem plovne poti reke Save — o tem bi morali doseči dogovor republik, skozi katere teče reka,in Vojvodine — ter z zgraditvijo kanala Šamac-Vu-kovar bi do neslutenih razsežnosti valorizirali primerjalne prednosti, ki jih imamo.
Nujni ukrepi za stabilizacijo	Na rob delitve priznanj ob srečanju samoupravljavcev
Zaviranje	Različnost meril
navkreber
Karmelo Vlahov
Zahteva zbora republik in pokrajin skupščine Jugoslavije, da razen v najnujnejših primerih zaustavimo naraščanje cen, je gotovo poteza, ki je vse drugo prej kot presenečenje. Lahko bi predlagali tudi drugo, znatnejšo korekcijo, razmerje cen med proizvodnimi panogami. Na to potrebo je opozoril tudi CK ZKJ na zadnji seji, vendar je to zahtevnejša in dolgotrajnejša pot, za katero doslej, kot kaže, ni veliko časa. Stabilizacijo navsezadnje najbolj potrebujemo, saj sodeč po tem, kakšni so odnosi na široki fronti proizvodnje in porabe, utegnejo nastati še resnejše motnje v proizvodnji in porabi, zaradi katerih bi morali poseči po bolj strogih ukrepih.
Čeprav se vsi zavedajo, da gre za administrativne ukrepe, pa prevladuje prepričanje, da bo obrzdanje cen — ob skladnejši rasti osebnih dohodkov, ki ne bodo presegli naraščanja življenjskih stroškov in ob večji storilnosti ter ob omejitvi splošne in skupne porabe in investicij v okvire dejansko- razpoložljivih sredstev, ob varčevanju na vseh ravneh, zlasti ko gre za varčevanje z energijo — pripeljalo do tega, da se bo tržišče umirilo in da bo laže najti trajne rešitve.
Vse to je res in v tem velja izreči podporo tudi administrativnim ukrepom; vendar se mo-
ramo bati, da se ne bi primerilo, da bi vsa prizadevanja končala pri administrativnih ukrepih, ki devalvirajo sistem. Ta strah so izrazili tudi delegati zbora republik in pokrajin, ko so jasno povedali, da ne bi bili pripravljeni sprejeti ukrepov, ki bi nas oddaljevali od dosežkov družbenih dogovorov. Zato je treba o tej nevarnosti govoriti, ker sam pojav poseganja po administrativnih ukrepih, ko pride do težav, že tako in tako ni nov. Tega smo bili navajeni že v prejšnjih letih, v bolj izraziti obliki pred 4 leti, in to skoraj zaradi enakih razlogov in v podobni obliki.
Zakaj tako? Zato, so ocenili delegati, ker sistema ne uresničujemo povsod in ker načrtovanih nalog ne uresničujemo tako. kot je bilo dogovorjeno. Ne gre torej za to, da sistem ni dober, marveč za to, da sistema ne uresničujemo. In če je tako, potem imamo več pravic zastaviti vprašanje, kdo in kje podstavlja coklo. Takšnim administrativnim ukrepom nihče ne bi ugovarjal.
In če je tako, potem imamo več pravice do vprašanja: kdo in kje zavira, celo takrat, ko se s težavami vzpenjamo, zakaj administrativne ukrepe proti tistim, ki zavirajo v sistemu in čemu vedno znova ukrepamo le proti posledicam, ki jih povzročajo?
fDE	1
PRAVKAR IZŠLO!
V družboslovni zbirki založbe Delavska enotnost je izšla nova knjiga:
Dr. Vladimir Štambuk:
KIBERNETIKA
Možnosti in stvarnost
Knjiga vas želi seznaniti s temelji kibernetike in opozoriti predvsem na nujnost kritičnega odnosa marksizma do kibernetike, kar pravzaprav pomeni, da moramo znova razmisliti o vseh prednostih pa tudi o vseh pomanjkljivostih kibernetike kot discipline, kadar jo uporabljamo pri proučevanju družbe.
Knjigo lahko naročite na naslov: TOZD DELAVSKA ENOTNOST, Ljubljana, Dalmatinova 4 ali kupite v naši knjigarni na Tavčarjevi 5 v Ljubljani.
V____________________________________ J
Stanimir Boianič
(
Edino zmoto med novinarji, ki so spremljali letošnje srečanje samoupravljalcev v Novem Sadu, je povzročil seznam dobitnikov listin in plaket Združenja klubov samoupravljalcev Jugoslavije — za uspehe v razvoju samoupravnih, družbenoekonomskih odnosov. Slovenija je namreč, ne tako kot druge republike in pokrajini, predlagala samo 1 kandidata, čeprav bi jih lahko 6.
Kolegi iz press-biroja so morali ničkolikokrat ponavljati isti odgovor na vprašanje, ali ne gre za strojepisno napako ter potrjevati, da je listino in plaketo iz Slo-
venije dobil le Izobraževalni center ljubljanskega Litostroja.
Kolikor vemo, je to prvič, da kaka republika ali pokrajina ni izkoristila v celoti svojih pravic pri predlaganju posameznikov ali delovnih organizacij za tako priznanje. Sicer pa smo delitev priznanj, nagrad, listin in plaket po republiškem in pokrajinskem ključu pogosto grajali, vendar doslej še ni prišlo do vidnejših sprememb.
Vprašanje, ali v Sloveniji res ni 6 organizacij in posameznikov, ki bi prispevali toliko k razvoju samoupravljanja, kot je preostalih 6 iz drugih republik, je bolj
absurdno kot resno. Navsezadnje gre za najbolj razvito zvezno enoto... Prav zato je prav, da globlje razmislimo o merilih, zlasti ker pravila pravijo, da republike lahko predlagajo do 6 nagrajencev, pokrajini pa do 4 nagrajence. Očitno je, da so bila merila različna, iz vsega pa sledi, če bi seveda sodili po ortienjenih listinah in plaketah, da je samoupravljanje v Sloveniji najmanj razvito.
Narobe! Glasilo slovenskih sindikatov — Delavska enotnost — priobčuje več člankov o Dnevu samoupravljalcev, o delitvi občinskih in republiških priz-
nanj organizacijam in posameznikom, in to prav ob tej priložnosti. In ni potrebno posebej poudarjati, kako so bila merila izenačena ali pa ne, sa j gre za podelitev zveznih priznanj.-Vendar se lahko vprašamo: koliko je kdo zadovoljen z lastnimi dosežki v razvoju samoupravljanja?
Če bi pogled s tega gledišča jemali kot merilo republiških in pokrajinskih prizadevanj, da bi čim hitreje razvili dohodkovne odnose in vse drugo, kar je značilno za samoupravljanje, potem bi Slovenci verjetno že zdaj zaslužili največ plaket in listin pri prihodnjem »žrebanju«.
Kako letujejo naši delavci po počitniških domovih?
Rešitev so skupna vlaganja
Tomislav Kadič
V Prištini je bilo dvodnevno posvetovanje o samoupravnem združevanju dela in sredstev in skupnih vlaganjih organizacij združenega dela z razvitih območij v razvojne programe združenega dela nezadostno razvitih krajev in republik ter Kosova. Navzočih jč bilo približno 200 predstavnikov organizacij združenega dela, organov in organizacij federacije in drugih družbenopolitičnih organizacij in skupnosti.
Predsednik zvezne gospodarske zbornice Ilija Vakič je na začetku posvetovanja v pozdravnem nagovoru poudaril, da ima le-to velik pomen v iskanju najustreznejših oblik in možnosti za reševanje vprašanj uresničevanja politike hitrejšega razvoja gospodarsko nezadostno razvitih območij ter združevanja dela in sredstev teh območij z delom in sredstvi razvitih krajev naše države.
Kar zadeva dosedanje rezultate pri zmanjševanju razlik med gospodarsko razvitimi in nezadostno razvitimi območji, je Vakič poudaril:
— Dosedanji razvoj gospodarsko nezadostno razvitih območij in SAP Kosovo se je gibal na ravni 6,2 odstotka, kar je pri-
bližno enako rasti na ravni države. V prvih treh letih tekočega srednjeročnega razvojnega načrta pa izvzemši pri zaposlovanju ne uresničujemo nekaterih planskih predvidevanj. Čeprav so dogovorjeni in določeni ukrepi za spodbujanje hitrejšega razvoja gospodarsko nerazvitih republik in Kosova uresničevani v celoti in pravočasno, saj je tem območjem prek fonda podeljenih približno 34 milijard dinarjev in približno 13 milijard dinarjev iz proračuna federacije, pa je v pfvili treh letih tekočega načrta družbeni, proizvod gospodarsko nezadostno razvitih območij ra-stel po stopnji, ki je za približno pet odstotkov višja od poprečja države, predvidevali pa smo, da bo 20 do 25 odstotkov nad splošnim poprečjem Jugoslavije.
Na nezadovoljiva'gospodarska gibanja v gospodarsko nezadostno razvitih območjih so vplivala investicijska vlaganja, ki jih ne uresničujemo po planskih predvidevanjih ter nezadostna stopnja združevanja dela in sredstev na kvalitativno novih dohodkovnih odnosih. To je, kot je poudaril Vakič, vplivalo na slabitev akumulativne in reproduktivne sposobnosti gospodarstva, kot tudi to, da se nekatere bolj
razvite republike pretežno ukvarjajo z razvojem svojih občin in krajev. Vakič je dalje poudaril, da nerazvita območja vidijo svoj interes v skupnih vlaganjih z razvitimi pri finalizaciji lastnih virov surovin, to pa pomeni v graditvi predelovalnih zmogljivosti. Treba je tudi omeniti, da razvita območja doslej niso bila dovolj obveščena o razvojnih programih nezadostno razvitih in njihovih vlaganjih v te programe.
O združevanju dela in sredstev na samoupravnih temeljih in na dohodkovnih odnosih je obširno govoril tudi pomočnik generalnega direktorja zveznega zavoda za družbeno načrtovanje Jovan Kepčija. Posebej je poudaril, da združevanje dela in sredstev TOZD v letu 1978 znaša 16,5, OZD pa približno 49 milijard dinarjev. Le gospodarstvo Vojvodine, ki bi doslej lahko združilo 7 milijard dinarjev, ni ničesar združilo v razvojne programe teh območij.
Direktor sklada federacije za kreditiranje hitrejšega razvoja gospodarsko nezadostno razvitih republik in pokrajin Kosovo Klime Čorbe pa je poudaril, da je lani samo 4 % vseh naložb v jugoslovansko gospodarstvo ustvarjenih s pomočjo združeva-
nja dela in sredstev na relaciji gospodarsko razvitih in nezadostno razvitih. Tudi banke so bile na tem področju premalo angažirane.
Iz predloženih informacij na posvetovanju in razprav povzemamo, da je nujno potrebno vlagati v nezadostno razvite, zlasti na Kosovu. Dinamičnejši razvoj nezadostno razvitih mora omogočiti večje zaposlovanje, nadaljnji pretok kmetijskega prebivalstva in zmanjšanje nezaposlenosti, večje povezovanje z razvitejšimi območji, povečanje akumulativne in reproduktivne sposobnosti in zmanjšanje razlik na ravni zadovoljevanja skupnih in družbenih potreb glede na poprečje države.
Udeleženci posvetovanja, zlasti predstavniki iz delovnih organizacij in razvitejših krajev so sicer poudariali pripravljenost svojih delovnih organizacij, da vlagajo v razvojne programe in načrte organizacij združenega dela iz nerazvitih območij. Nujno pa je treba sprejeti konkretne prograrpe o tem, katere objekte je treba zgraditi v prihodnjem obdobju.
Ob 60-letnici ustanovitve KPJ, SKOJ in združitve revolucionarnih sindikatov Jugoslavije	XVI.
Rojstna leta in prvi boji delavskega razreda
Vinko Blatnik
Vsaka družbenoekonomska formacija ima, ne glede na prepletenost starih in novih momentov, svojo specifično strukturp, specifično medčloveške odnose, specifično eksistenco, razredne odnose med ostalimi družbenimi sloji in grupacijami, specifični značaj dominacije, izkoriščanja, specifične odnose znotraj osnovnih elementov same strukture, specifično družbeno psihologijo, tj. psihologijo posameznih razredov in slojev, lastne možnosti materialnih in duhovnih manifestatij itd. To pa je tisti »okvir«, znotraj katerega se razvija in giblje vsaka posamezna dežela s svojimi individualnimi značilnostmi.
Zakaj razredni boj in revolucije?
S pomočjo kategorije »družbenoekonomska formacija« je Marxu in Engelsu uspelo utemeljiti tudi, zakaj razredni boj.
V	družbah z razrednimi razlikami se ekonomsko nasprotje in protislovje izraža v razrednih nasprotjih in protislovjih. Razredi so (po Marxu in Engelsu) velike skupine ljudi, nastale na osnovi diferenciacije in delitve dela, in imajo izrazito zgodovinski značaj. Razredi se med seboj ločijo po položaju, ki ga zavzemajo v določenem sistemu družbene proizvodnje, po svojem odnosu do produkcijskih sredstev, po načinu ohranjanja svoje eksistence, po vlogi v delitvi in odločanju o presežnem delu in presežni vrednosti, po svoji vlogi v družbenem, političnem in kulturnem življenju dežele kot tudi po specifični razredni psihologiji, značilni za vsak razred posebej.
V	razrednih deželah se torej protislovje med produkcijskimi silami in produkcijskimi odnosi izraža v razrednih nasprotjih in konfliktih, ki preraščajo v politične revolucije po obliki, po vsebini pa v socialne revolucije.
Zakon razrednega boja je eden od zakonov zgodovinskega razvoja, vendar ne splošen zakon, pač pa takšen, ki velja za določeno, relativno zelo kratko obdobje družbenega razvoja. Razredna družba je namreč tipično zgodovinska, kar pomeni prehodna družbena formacija. Nastala je na določeni stopnji družbenega razvoja, ko je razvoj produkcijskih sredstev prvikrat omogočil eksploatacijo člove/a, izginja pa v sedanji epohi, ko stopnja razvitosti produkcijskih sredstev zavrača eksploa-
BSHHBBBBT. S- Wl Tl rWITT1IWr TT—HB——fflga—
tacijo človeka nad človekom, razreda nad razredom, ker le-ta zavira nadaljnji napredek, in ko človeštvo že zavzema okvire novih brezrazrednih družbenih odnosov.
In tako smo se že srečali s pojmom revolucije.
O vprašanju revolucije prevladujejo tudi še danes različna mnenja med sociologi, pa naj so marksisti ali ne.
Glede na to, da so revolucije v razrednih družbah bolj ali manj uspešno reševale zaostrene konflikte v temeljih samih družbenih sistemov, to se pravi protislovja v ekonomski bazi družbe, ki so se izražala kot ostra razredna nasprotja, je bila večina doseda-njih revolucij nasilnega, oboroženega značaja in so vodile tudi k strmoglavljenju prejšnje oblasti. Pomembno pa je pri tem ločiti revolucije od njenih zunanjih oblik in političnih sprememb, ki jih spremljajo. Razlikujemo socialne revolucije, ki vedno pomenijo odpravo stare družbe, starih družbenih odnosov in vzpostavitev novih, ter politične revolucije, ki pomenijo strmoglavljenje stare oblasti, ni pa nujno, da prinesejo tudi odpravo starih družbenih odnosov. Vsaka socialna revolucija je bila vedno tudi politična revolucija — politične revolucije pa pogosto niso bile tudi socialne revolucije-
Socialne revolucije — lokomotive zgodovine, kot jih je imenoval Marx —: predstavljajo najpomembnejše, najvitalnejše trenutke človeške eksistence in zgodovinskega razvoja. Z njimi družba odpravlja zastarele odnose, razrešuje konflikte, ki zavirajo nadaljnji razvoj produkcijskih sil, s tem pa tudi družbe v celoti. Socialne revolucije so torej način usklajevanja produkcijskih odnosov, z na novo nastalimi produkcijskimi silami, sočasno pa predstavljajo tudi trenutek prenosa oblasti iz rok enega razreda v roke drugega.
Oblike in poti revolucije — v sedanjosti in prihodnosti socialistične — bodo vedno specifične, v vsaki deželi različne. Njihova vsebina, bistvo pa bo vedno enaka: odprava kapitalističnih odnosov in vzpostavitev socialističnih.
Marx in Engels sta v času svojega delovanja, še zlasti pa ob primeru Pariške komune, opredelila tudi nastanek, bistvo in odmiranje države. Država je nastala skupaj z razredi. Ko se je družba pričela ločevati v razrede, v eksploatatorje in eksploatira-ne, je vladajočemu razredu postala nujno potrebna
organizacija, ki bo ščitila njegove interese in mu zagotavljala privilegiran položaj v družbi.
Ta ustanova, ta aparat, ki ima v razrednih izkoriščevalskih družbah nalogo, da s pomočjo znanih organov: vojske, policije, sodišč itd. ščiti oblast eksploatatoi jev, se torej imenuje država.
Delovanje državnega organizma — še posebej v najnovejšem času — se ne sestoji le iz zagotavljanja oblasti vladajočega razreda, ker morajo državne ustanove v vedno bolj kompliciranem družbenem razvoju prevzemati tudi določene splošne družbene funkcije. Ne glede na razloge takšnega razširjanja dejavnosti državnega organizma pa ostaja država v bistvu vendarle vedno organ vladajočega razreda, a vse aktivnosti, ki se jih loteva, služijo vzdrževanju tega razreda na oblasti.
Obdobje razvitega kapitalizma predstavlja že tako visoko stopnjo razvoja produkcijskih sil, da je postalo privatno prilaščanje plodov družbene dejavnosti očitna zavora nadaljnjega napredka. S tem je postala oblast enega razreda in eksploatacija drugega razreda povsem brezpredmetna in poraja ostre notranje, potem pa tudi mednarodne spore, ki vodijo človeštvo iz ene krize v drugo. Rešitev teh protislovij med produkcijskimi silami in buržoaznimi produkcijskimi odnosi sta Marx in Engels odkrila' v strmoglavljenju buržoazne oblasti, ki ga mora izboriti delavski razred, in v vzpostavitvi socializma.
Edina možna razrešitev teh protislovij je potemtakem vzpostavitev neeksploatatorskih družbenih odnosov, odprava oblasti nad človekom, odprava razredov sploh, s tem pa tudi odprava organa razredne oblasti — države.
V primerjavi s tem končnim ciljem pa je socializem kot prehodno obdobje h komunizmu še vedno družba razrednih razlik, v kateri je oblast v rokah delavskega razreda. Ker je še vedno treba računati na večji ali manjši odpor razlaščenih razredov, ki so deležni domače in mednarodne podpore in lahko računajo na povezovalne interese, je socializem nujno še razredna oblast — diktatura proletariata.
Da bi se socializem kot obdobje še vedno razredne oblasti razvijal v smeri odprave razredov, mora najprej odpraviti privatno lastnino nad osnovnimi produkcijskimi sredstvi. Produkcijska sredstva, nato pa tudi preostale družbene ustanove, morajo preiti iz državnih v družbene roke. To po-
meni, da je odmiranje države osnovna zakonitost socialističnega razvoja in da je to samo druga plat enotnega procesa socializacije družbenih odnosov. Oblika tega odmiranja je delavsko upravljanje proizvodnje in drugih ustanov, v katerih delajo, in sicer z organizacijskimi metodami oblasti in družbenega upravljanja — s sveti ih komunami.
Razvoj naše družbe praktično uresničuje in dokazuje pravilnost Marxovih in Engelsovih misli na sedanji stopnji družbenega razvoja. Na drugi strani pa krepitev centraliziranega državnega aparata,' koncentracija upravljanja nad celotno proizvodnjo in delitvijo presežnega dela nujno pelje do začasnega pomanjkanja nekaterih bistvenih elementov-socializma, na primer socialistične demokracije in do birokratsko-etatistične deformacije socializma.
Država delavskega razreda mora potemtakem nujno odmirati hkrati z odmiranjem razredne strukture. Odprava razredov je veliki cilj boja delavskega razreda in drugih naprednih sil človeštva. Državne oblike oblasti bodo po tej poti izginile, nadomestil pa jih bo sistem družbenega upravljanja in družbenega dogovarjanja.
Marx je to zelo določno ugotovil v Kritiki goth-skega programa z besedami: »Med kapitalistično in komunistično družbo je razdobje, v katerem se prva revolucionarno preobraža v drugo. Temu ustreza tudi politično prehodno obdobje, katerega država ne more biti nič drugega kot revolucionarna diktatura proletariata.«
Za socializem lahko rečemo, da je v celoti obdobje »revolucionarne preobrazbe« kapitalizma v komunizem, da je to torej tudi prva faza komunizma (Marx), družba, ki se še ne izgrajuje na svojih lastnih temeljih, pač pa izhaja iz kapitalističnih družbenih odnosov. To je še vedno razredna družba, ker razredov ni mogoče odpraviti trenutno. To je še vedno tudi družba, v kateri en razred nujno ustanovi državo in državno oblast, tj. diktaturo proletariata.
Prav zato, ker tega dejstva pariški komunarji niso upoštevali in niso do kraja uveljavili svoje diktature, je Pariška komuna doživela zlom, delavski razred vseh dežel pa nauk, kako si izvojevati oblast in jo tudi obdržati v svojih rokah.
(Se nadaljuje)
ZALOŽBA
DRUŽBOSLOVNA ZBIRKA:
Stanko Ilič:
PSIHOSOCIOLOŠKI ASPEKT INFORMIRANJA V ZDRUŽENEM DELU
Humanizacija delovnega okolja
Knjiga je namenjena vsem, ki se ukvarjajo z informiranjem v organizacijah združenega dela, pa tudi sociologom, psihologom dela, članom organov upravljanja in poslovodnih organov, družbenopolitičnim delavcem in drugim pri njihovem delu.
Cena 250,— din
• ~ ^ PRAVKAR IZŠLO!
Dr. Ana Krajnc:
METODE IZOBRAŽEVANJA ODRASLIH
Andragoška didaktika
Prvo celovito delo o metodah izobraževanja odraslih v slovenščini.
Knjiga je namenjena usposabljanju vseh, ki so tako ali drugače povezani z izobraževanjem odraslih, predvsem pa delavskim univerzam, izobraževalnim centrom v OZD, učiteljem, profesorjem, študentom pedagogike itd.
Cena 260.— din
Bogdan Kavčič in Ivan Svetlik:
POGLAVJA
IZ SOCIOLOGIJE DELA
Delo., ki celovito obravnava problematiko in organiziranost združenega dela kot tudi dela na področjih, kjer so sredstva za delo v zasebni lasti. Priporočamo ga predvsem študentom za študij sociologije dela, teorije organizacij in podobnih predmetov v programih visokošolskih organizacij; v pomoč pa bo tudi tistim, ki se v organizacijah združenega dela ukvarjajo z organizacijo dela in z upravljanjem.
Cena 360,— din
NAROČILNICA
Pri TOZD Delavska enotnost, Ljubljana, Dalmatinova 4, nepreklicno naročamo
izvodov knjige PSIHOSOCIOLOŠKI ASPEKT INFORMIRANJA V ZDRUŽENEM DELU
.... izvodov knjige METODE IZOBRAŽEVANJA ODRASLIH ..... izvodov knjige POGLAVJA IZ SOCIOLOGIJE DELA
Račun bomo plačali v 15 dneh po prejemu knjig.
Knjige pošljite na naslov:
(naziv OŽb! TOZd'
(ulica, poštna številka, kraj)
Naročeno, dne: ...........................................
(ime in priimek podpisnika)
Žig	(podpis naročnika)
______________________________________________________________J
V knjižnici SINDIKATI založbe Delavska enotnost je izšla nova brošura št. 20:
Joža Košir:
DRUŽBA — DRŽAVA
Politična .zhodišča delegatskega sistema
Knjižica obravnava politična izhodišča, razvoj in funkcijo delegatskega sistema in delegatskih razmerij. Delo razgrinja pred bralca na kratko in shematično zgodovinski razvoj problema političnega predstavništva od prvih oblik do današnje jugoslovanske koncepcije, ki jo je uzakonila ustava leta 1974.
Delo magistre Jože Košir deloma posega tudi v analizo dosedanjih izkušenj v delovanju delegatskega sistema in uresničevanja delegatskih razmerij. Nakazuje tudi nekatere smeri za izboljšanje sistema in razmerij. Prav v tem je posebna vrednost tega dela.	|7 preCjg0v0ra; ga je napjSa|
dr. Bogdan Kavčič
Cena 65.— din. Brošure lahko naročite na naslov: TOZD DELAVSKA ENOTNOST, Ljubljana, Dalmatinova 4, ali kupite v naši knjigarni na Tavčarjevi 5 v Ljubljani.
NAROČILNICA
Nepreklicno naročamo___izvod(ov) brošure št. 20.
Naročeno nam pošljite na naslov:	...........
(ulica, poštna št., kraj)
Naročeno, dne:	..........
Račun bomo plačali, v 15 dneh po prejemu brošur.
(podpis naročnika)
Žig "
v____________________________________________________________J
v.
i
-
"N Humoreska
Varčevalci z nafto
Jože Olaj
Ko so se težave z nafto zne-nada zgostile, so bili ljudje v pristojnih organih budni in so se tako rekoč čez noč odločili, da velja omejiti tovrstno porabo.
Tako smo dobili parne in neparne dneve.
Seveda pa omenjeni zvezni organi sami samcati ne morejo odpraviti vseh tegob, ki jih prinaša pomanjkanje nafte ali njena visoka cena. Njihovim tovrstnim naporom bi se tedaj morala pridružiti tudi prizadevanja drugih.
Zato so se, razumljivo, tudi drugi začeli zavzemati za omejitev porabe nafte in njenih derivatov.
Na primer proizvajalci avtomobilov. Domači, seveda, kai je povsem pravilno, kajti le-ti tudi najbolj poznajo domače energetske probleme. In domači proizvajalci avtomobilov ter njihovih sestavnih delov tudi manj mislijo na svoje dobičke kot tuji, saj nikoli ne govorijo o zmanjšanih profitih, marveč največkrat samo o izgubi, ki da jo imajo s tem, ko delajo (domače) avtomobile (po tuji licenci).
Domači proizvajalci avtomobilov so za varčevanje z bencinom poskrbeli že s tem, da je na njihova nova vozila potrebno čakati tudi po leto dni. Resda na dvoriščih (domačih) avtomobilskih tovarn domala zgotovljena vozila že skoraj gnijejo, preden jim pristojni zvezni organi odobrijo nove (višje) cene, toda kupcem niti ta resnica nič ne pomaga na njihovi poti do vozila.
In avtomobilov ni in ni: pravijo, da ta hip čaka na nove avtomobile vsaj 17.000 občanov. Veliko ljudi — pa veliko neprevo-ženih kilometrov. Če, denimo, sleherni avtomobilist, ki zdaj (še) ne premore svojega vozila, prevozi na leto 20.000 kilometrov in
porabi vsaj po 2.000 litrov bencina, pomeni to skupaj 34 milijonov (privarčevanih) litrov dragocenega goriva (ali dobrih 350 milijonov — novih — dinarjev!).
Zahvala za to varčevanje z gorivom gre tako domačim proizvajalcem avtomobilov kot uvoznikom in neposrednim dobaviteljem.
Seveda pa ob tovrstnih pohvalah nikakor ne smemo pozabiti avtomobilskih servisov, na katerih »visijo« avtomobili — zavoljo čakalne dobe, pomanjkanja nadomestnih delov, slabe organizacije dela in še česa — tudi po nekaj tednov. Vse to spet prispeva k manjši porabi bencina.
K njej pa prispevajo tudi tisti, ki se s svojimi vozili prav veselo zaletavajo sem ter tja. Po nekaj tednov čakajo, da se jih usmili kateri klepar, za njim še ličar, nakar čakajo na denar, ki naj bi jih odrešil muke — in spet bi lahko preračunavali, kolikokrat koliko dni po koliko kilometrov... Skratka — varčevanje z bencinom.
Jeze na račun (zveznih) omejitev voženj je bilo še pa še. In če dobro premislimo, je bil zvezni varčevalni ukrep skorajda brez potrebe. Stari avtomobili gredo na odpad, nove težko dobiš — celo za devize ne — zaletavajo se čedalje bolj...
Seveda pa s tem ne' grajamo zveznih organov in njihovih odločitev. O nečem pač morajo odločati.
Še manj pa grajamo vse druge, ki smo jih omenili. Navsezadnje vendar po svoje prispevajo k varčevanju z nafto ter njenimi derivati...
Nagradna križanka št. 28
Rešitve pošljite do 8. avgusta 1979 na naslov: TOZD DELAVSKA ENOTNOST, Ljubljana, Dalmatinova 4, s pripisom na ovojnici NAGRADNA KRIŽANKA ŠT. 28. Nagrade so 200, 150 in 100 dinarjev,-
Rešitev nagradne križanke št. 26
Vstajenje, pasivnost, Otokar Keršovani-Čiro, javor, omote-nost, ten, nravi, met, Tone, vaba, Air, Naonis, jeklo, ol, Jure, Ar, Krk, Tahiti, Naab, Elba, Akron, TNT, Mr, Lotar, Erkel, Baje, In-donezijka, korelat, razkajenost, agogika.
Izžrebani reševalci nagradne križanke št. 26
1. nagrada 200 din: Ivica Zorko, Katarija 12, 61251 Moravče; 2. nagrada 150 din: Božena Stibilj, Endliharjeva 14, 61113 Ljubljana; 3. nagrada 100 din: Srečko Ploj, Framska 4, 62000 Maribor.
Nagrade bomo poslali po pošti.
	ALKALOID V VOLČJI CeSnji	GLAVNO MESTO MADAGAS-	KDOR JE PRIJET. ARETIRAN	NASE NAJVECJE PRISTANIŠČI	TEGA LETA	SESTAVIL: R. N.	FRANCOSKA FILMSKA IGRALKA MOREAU	LEGEND. KELTSKI BOJEVNIK IN BARD	KONEC POLOTOKA	DEL SKAKALNICE	VEDA O AVTOMATI ZACIJI	BAJESLOVNI KRALJ ELIDE	AFRIŠKI VELETOK	SLAVA KLAVORA		VNETJE SLUZNICE	del voza	STARORIM. OBLAČILO	MITOL. REKA V PODZEM
ZAČETEK TEKME						FLAMSKI SLIKAR GRM STRDIM LESOM									IZMERJENA VlSlNSKA TOČKA BANJA				
SLOVENSKI PARTIZANSK PESNIK						! i i i													
KRAJ NA KOČEVSKEM					BEOGRAJSK/ IGRALKA LOVEC NA RAKE	I			SENENA KOPICA					GLAVNO MESTO GRČIJE UP					
BOGOMILI KATARI					■				KRAJ BLIZU KAMNIKA								IRIDIJ DEL FOTO- APARATA		
OSEBNI ZAIMEK				KARINA					VELIK KOS POHIŠTVA i						DEBENJAK				
				5VIC. LETOV					ANDREJ KURENT						ODPADEK PRI KOVANJU				
OTOČEK V OMANSKEM ZALIVU						ZNAK ENAKOSTI ULITA TISK. ČRKA	■						DUŠAN SKEDL			DESNI PRITOK VISLE			
													GREBEN			POLET. VNEMA			
NAJVISJA GORA TURČIJE							GLAS. ZVOK	NAJVECJA ŽIVAL				KRAJ BLIZU POSTOJNE				1		NEZNANKA V MATEMATIKI	NATRIJ
								IN TAKO DALJE				MANJŠE NASELJE							
MENIHI. FRANČIŠKAN									VELIKI BOG HINDUIZMA ORANJE					DELON ISAAC NEWTON					
AMERIŠKI SKLADATELJ AVANT. GLASBE					JAMA NA OLŠEVI Z OSTANKI PRAČLOVEKA							i l l							
MARJETKA FALK					TIROLSKI BOREC ZA SVOBODC HOFER								GORA NA NOTRANJSKEM						
Delavska enotnost, glasilo Zveze sindikatov Slovenije. Izdaja ČGP Delo, TOZD Delavska enotnost. List je bil ustanovljen 20. novembra 1942. leta. List urejajo Andrej Agnič, Ciril Brajer, Vojko Černelč (glavni urednik in direktor), Sonja Gašperšič, Milan Govekar, Marjan Horvat, Damjan Križnik, Ivo Kuljaj, Rafael Lindič (tehnični urednik), Boris Rugelj, Bojan Samarin (odgovorni urednik), Janez
Sever, IgoTratnik, Andrej Ulaga in Janez Voljč. Založniški svet Delavske en^t- 313-VI; naročninski oddelek tel.: 310-033, int. 278, 322-947. Uredništvo tel.: nosti — predsednik: Miran Potrč: čjani: Tilka Blaha, Silva Bočaj, Urška Svetko,	316-672, 323-554 in 316-695; komerciala: Ljubljana,	Tavčarjeva 5, tel.:
Janez Čebulj, Majda Emeršič, Slavko Grčar, Janez Korošec, Edo Lenarčič, Mira	312-691. Račun pri SDK Ljubljana, št. 50100-603-41502.	Posamezna številka
Maljuna, Jože Ogrizek, Boštjan Pirc, Janko Sedenja, Vlado Šlamberger, Jože	stane 6,00 din, letna naročnina je 300,00 din. Rokopisov ne vračamo. Poštnina
Varl. Naslov uredništva in uprave: Ljubljana, Dalmatinova ulica 4, poštni predal	plačana v gotovini. Tisk »Ljudska pravica« Ljubljana.
Z vseh strani so na Kremenjak krenile mladinske pohodne enote. Na poti so se jim pridružili tudi krajani iz vasi, skozi katere so hodili
Po poteh spominov in izkušenj
Andrej Agnič
Letošnji 22. julij, dan vstaje slovenskega ljudstva, smo po vsej republiki slovesno proslavili. Preživeli borci, mladina in krajani so se zbrali predvsem v krajih, pomembnih za razvoj narodnoosvobodilnega boja pri nas.
Borci II. grupe odredov so prišli na Kremenjak pri Ivančni gorici, na kraj, kjer so spomladi 1942. leta iz 2. partizanskega bataljona ustanovili 1. štajersko brigado,' ki pa se je kasneje z ukazom glavnega poveljstva partizanskih odredov reorganizirala v II. grupo odredov.
Na kraju, kjer je bilo več me-
secev partizansko taborišče, se je zbralo več kot 200 preživelih borcev, med njimi tudi Ivan Maček-Matija, Franc Kimo-vec-Žiga in Franc Poglajen. Spomine na dni pred 37 leti je obudil nekdanji borec Ivan Ferlež, nekdanji namestnik komandanta II. grupe odredov Peter Stante-Skala pa je odkril 9 obeležij nekdanjim bataljonom in četam II. grupe odredov, ustanovljenih na Kremenu.
Na svečanost je prišlo tudi 6 mladinskih pohodnih enot iz Ljubljane, Novega mesta, Dobrega polja pa Trebnjega, Mo-
kronoga in Stične. Mladinci so hodili po poteh nekdanjih borcev, spoznavali njihove takratne akcije in se tako seznanjali z načinom partizanskega vojskovanja.
Mladinsko pohodno enoto Franc Rozman-Stane iz občine Ljubljana Moste-Polje je vodila pot tudi preko Lužarjevega kala. Krajani so mladim pohodnikom in nekdanjim borcem, ki so enoto spremljali, pripravili prisrčen sprejem in jih po tradiciji pogostili s pijačo in partizanskim golažem. Mladinci pa so jim pokazali vajo iz partizanskega voj-
skovanja. Starejši krajani in nekdanji borci, nekateri so bili prvič po vojni v teh krajih, so obujali spomine na dogodke pred 37 leti. Pogovorov ni bilo ne konca ne kraja. Vsak je hotel zvedeti kaj novega o nekdanjih znancih, prijateljih in soborcih. Po zborovanju je pohodna enota meščanske mladine skupaj s krajani odšla na uro hoda oddaljeni Kremenjak.
Na Kremenjaku so mladinske pohodne enote postavile tabor, prenočile in se drugega dne udeležile odkritja spomenika padlim borcem v vasi Srebotnica.
Med mladimi moščanskimi pohodniki so nekateri na Lučarjevem kalu doživeli tudi »partizanski krst«, ki pa ni bil čisto neboleč
Na Lučarjevem kalu so se krajani še posebej odrezali in mladim pohodnikom pripravili partizanski golaž
Na proslavi na Kremenjaku so najboljši mladinci trebanjske občine, ki sestavljajo mokronoško mladinsko pohodno enoto »Milana Majcna«, dali slovesno zaobljubo
Presežena pričakovanja
Tovarniška godba na pihala Gorenje Mute je bila prejšnji teden na dveh gostovanjih v Zahodni Nemčiji. Najprej so godbeniki obiskali Grassau, kjer dela podjetje Gorenje—Kor-ting.
Dobrih tri tisoč obiskovalcev je z največjim navdušenjem spremljalo večurni program, ki so ga izvedli pevci podjetja Gorenje iz Velenja ter godbeniki iz Mute. Vsi so navdušili, toda godba še posebej. Na to prvo kulturno srečanje je prišlo tudi
izredno veliko naših delavcev iz bližnjih in daljn ih mest in vsekakor je sleherni obiskovalec odhajal s prireditve še bolj ponosen. Gre preprosto za to, da je v te kraje prišlo tudi spoznanje o naših kulturnih sposobnostih na glasbenem področju. Dejstvo, da so godbo iz Mute dobesedno iz avtobusa zvabili nazaj na oder, da bi uživali še ob zadnjem nastopu, najbolj kaže, kako so godbeniki »vžgali«.
Godbeniki so naslednjega dne nastopili v Freilasingu. To je kra j,
s katerim godba iz Mute že osem let goji kulturni stik in pristno sodelovanje. Freilasing je kraj s 30 tisoč prebivalci.
Kljub poznim nočnim uram so godbenikom iz Mute pripravili prisrčen sprejem. O koncertu, ki je bil v nedeljo, bi lahko zapisali, da je bil svojevrstno doživetje za mesto in obiskovalce ter godbenike same. Skoraj dve uri je nepretrgoma trajal program, ki sta ga izvedli domača godba iri godbeniki iz Mute.
Kristl Valtl