SLAVISTIČNA REVIJA ČASOPIS ZA LITERARNO ZGODOVINO IN JEZIK LJUBLJANA XII. LETNIK, 1-4 1959/60 91191 VSEBINA RAZPRAVE Dušan Pirjevec: Oton Zupančič in Ivan Cankar. (Prispevek k zgodovini slovenske Moderne) ..........................................................1 France Bezlaj: O nalogah slovenistike ......................................................................95 Mirko Rupel: Slovenski Katekizem iz leta 1615 ......................................................104 France Bezlaj: Pomenska kategorija »gozd« v slovenščini ..................................114 Joka Zigon: Prešernoslovne študije ............................................................................131 Bojan Čop: Etyma balto-slaviea IV ..........................................................................170 Tatjana Kopitar: Olivera Goldsmitha The Vicar of Wakefield pri Slovencih do leta 1876 ................................................................................................................194 France Bezlaj: Etimološki doneski ............................................................................224 Jakob Rigler: Glasoslovni razvoj predlogov in predpon na, za, nad ............230 ZAPISKI IN GRADIVO .......................................................249 KNJIŽNE OCENE IN POROČILA ............................................................................287 SLAVISTIČNA REVIJA Izdajajo Slavistično društvo v Ljubljani Inštitut za slovenski jezik pri Slovenski akademiji Inštitut za literature pri Slovenski akademiji Uredniški odbor: FRANCÈ BEZLAJ, ANTON OCVIRK, DUŠAN PIRJEVEC, JOSIP VIDMAR Rokopise sprejema odgovorni urednik ANTON OCVIRK Murnikova 18, Ljubljana Reklamacije in naročila sprejema Državna založba Slovenije Tisk Triglavske tiskarne v Ljubljani S LAVISTIČNA REVIJA ČASOPIS ZA LITERARNO ZGODOVINO IN JEZIK LETNIK XII 1959/60 LJUBLJANA Uredniški odbor FRANCE BEZLAJ ANTON OCVIRK DUŠAN PIRJEVEC JOSIP VIDMAR Odgovorni urednik ANTON OCVIRK Izdajajo SLAVISTIČNO DRUŠTVO V LJUBLJANI INŠTITUT ZA SLOVENSKI JEZIK INŠTITUT ZA LITERATURE PRI SLOVENSKI AKADEMIJI Založnica DRŽAVNA ZALOZBA SLOVENIJE V LJUBLJANI Za založbo odgovoren Ciril Vidmar Tiska TRIGLAVSKA TISKARNA V LJUBLJANI KAZALO RAZPRAVE Bezlaj Francè: O nalogah slovenistike ...................... 95 Bezlaj Francè: Pomenska kategorija »gozd« v slovenščini ... 114 Bezlaj Francè: Etimološki doneski: 5. Slovensko bràmor, mrâ-mor »gryllotalpa vulgaris«. 6. Slovensko dial, leča »napitnina«. 7. Slovensko olik in olih. 8. Slovensko sodra, sodrga in sorodno ............................................. 224 Čop Bojan: Etyma balto-slavica IV: 1. Boràoiti. 2. SI. Kgpina, Kçpa. 3. SI. éédfr in sér®. 4. Lit. asys, esys »preslica«. 5. SI. šatriti .................................................. 170 Kopitar Tatjana: Olivera Goldsmitha The Vicar of Wakefield pri Slovencih do leta 1876 ..............................................................194 Pirjeoec Dušan: Oton Zupančič in Ivan Cankar. (Prispevek k zgodovini slovenske Moderne.) ................................................1 Rigler Jakob: Glasoslovni razvoj predlogov in predpon na, za, nad ..................................................................................................230 Rupel Mirko: Slovenski Katekizem iz leta 1615 ..............................104 Zigon Joka: Prešernoslovne študije ....................................................131 1. Gospodična iz Gradca ................................................................131 2. »Leto... dvakrat devetsto tri in trideseto«. Prva ljubezen 152 ZAPISKI IN GRADIVO Berkopec Oton: Aškerčeva pisma Jaromiru Boreckemu ............249 Boršnik Marja: Doslej neznano Tavčarjevo pismo Hribarju .. 263 Ilajnšek Milena: Historični infinitiv v slovenščini ........................268 Rigler Jakob: Akcentski tip kolo v južni notranjščini ................283 Rigler Jakob: Zanimiv morfološki pojav ..........................................285 Rupel Mirko: Dva nova rokopisna odlomka Primoža Trubarja 265 Rupel Mirko: Novi izvodi slovenskih protestantik ........................286 Slizinski Jerzy: Przyczynck do slowensko-polskich stosunköw kulturalnych w pier'wszej polowie XIX wieku ........'... 258 Smolej Viktor: France Rebec in Čehi ................................................271 KNJIZNE OCENE IN POROČILA Badalič Josip, Jugoslavica usque ad annum MDC (Mirko Rupel) .................................................... 294 Kranzmayer Eberhard, Ortsnamenbuch von Kärnten. I. Siedlungsgeschichte Kärntens von der Urzeit bis zur Gegenwart im Spiegel der Namen. II. Alphabetisches kärntner Siedlungsnamenbuch (France Bezlaj) ........................ 28? Simonovič Dragutin, Botanički rečnik (France Bezlaj) ....... 296 Franku Wollmanovi к sedmdesâtinâm. Sbornik praci (Boris Urbančič) .............................................. 302 DROBNO POROČILO Starejši slovenski rokopisni teksti v budimpeštanski univerzitetni knjižnici (Mirko Rupel) ........................... 308 TABLE DES MATIERES ARTICLES DE FOND Bezlaj France: Sur les tâches des études slovènes ........... 95 Bezlaj France: La catégorie sémantique «forêt» en slovène .. 114 Bezlaj France: Contributions étymologiques: 5. Slovène bramer, mrâmor «gryllotalpa vulgaris». 6. Slov. dial, leca «pourboire». 7. Slovène olik et. olih. 8. Slovène sodra, so- drga et termes apparentés .............................. 224 Čop Bojan: Etyma balto-slavica IV: 1. Boràviti. 2. SI. Kçpina, Кдра. 3. SI. šédъ et sér-ô. 4. Lit. asys, esys «prêle». 5. SI. šatriti .................................................. 170 Kopitar Tatjana: The Vicar of Wakefield de Goldsmith chez les Slovènes jusqu'à l'année 1876 ........................ 194 Pirjeoec Dušan: Oton Župančič et Ivan Cankar (Contribution à l'histoire de l'Ecole moderne slovène) .................. 1 Rigler Jakob: Evolution phonétique des prépositions et préfixes na. za, nad ........................................ 230 Rupel Mirko: Le Catéchisme slovène de 1615 ................. 104 Zigon Joka: Etudes sur Prešeren ............................ 131 1. La demoiselle de Graz ................................ 131 2. «L'an... deux fois neuf cent et trente-trois». Le premier amour .................................................. 152 NOTES ET DOCUMENTS Berkopec Oton: Les lettres d'Askerc adressées à Jaromir Bo- recki ................................................... 249 Boršnik M ar ja: Une lettre jusqu'ici inconnue de Tavčar adressée à Hribar ............................................ 263 Hajnšek Milena: L'infinitif historique en slovène ............. 268 Rigler Jakob: Le type d'accent kolo dans les parlers méridionaux de la Curniole Intérieure .......................... 283 Rigler Jakob: Un phénomène morphologique intéressant .... 285 Rupel Mirko: Deux nouveaux fragments manuscrits de Primož Trubar ............................................ 265 Rupel Mirko: Quelques exemplaires nouveaux des ouvrages publiés par les protestants slovènes ...................... 286 Slizinski Jerzy: Przyczynek do sloweûsko-polskich stosunköw kulturalnych w pierwszej polowie XIX wieku ........... 258 S mole j Viktor: France Rebec et les Tchèques ................ 271 COMPTES RENDUS ET CHRONIQUES Badalic Josip, Jugoslavica usque ad annum MDC (Mirko Rupel) .................................................... 294 Kranzmayer Eberhard, Ortsnamenbuch von Kärnten. I. Sied-lungsgescliichte Kärntens von der Urzeit bis zur Gegenwart im Spiegel der Namen. II. Alphabetisches kärntner Siedlungsnamenbuch (Francè Bezlaj) ........................ 287 Simonovič Dragutin, Botanički rečnik (Francè Bezlaj) ....... 296 Franku Wollmanovi к sedmdesâtinâm. Sbornik praci (Boris Urbančič) .............................................. 302 NOTICE Les manuscrits slovènes relativement- anciens conservés à la bibliothèque universitaire de Budapest (Mirko Rupel) ---- 308 Dušan Pirjeoec OTON ŽUPANČIČ IN IVAN CANKAR PRISPEVEK K ZGODOVINI SLOVENSKE MODERNE Literarno delo Ivana Cankarja, Otona Župančiča, Josipa Murna in Dragotina Ketteja označuje naša literarna zgodovina s skupnim izrazom: slovenska modema, in s tem poudarja, da tvori umetnost teh štirih pesnikov pravzaprav enoten pojav.1 Takšno ravnanje je v precejšnji meri upravičeno in utemeljeno, saj ima literarno idejno gibanje, ki ga predstavljajo imena Cankar, Zupančič, Murn in Kette, skupen družbenopolitični izvor, vsaj na začetku so ga usmerjali enaki estetski cilji, uveljavljalo se je pri vseh štirih v podobnem umetniškem izrazu in označuje ga slednjič tudi težnja vseh njegovih predstavnikov, da bi si ustvarili kar se da tesne in pristne medsebojne zveze. Pri tem pa ne gre pozabiti na razlike v nazorih, estetskih okusih in sodbah o raznih perečih zadevah. Znano je, da se Cankar dolgo časa ni mogel ogreti za Murnovo poezijo in jo je zelo kritično ocenjeval. Kette je razmeroma odločno zavračal dekadenco, ki je bila Cankarju nekaj časa literarni program in vzor. Murn se ni mogel sprijazniti z nekaterimi lastnostmi Cankarjevega temperamenta in karakterja ter njegovega dela ni vedno kdo ve kako visoko cenil. Med mladimi pesniki so se porajala najrazličnejša nasprotja, vnemala so se razpravljanja in celo spori. Iz teh nasprotij in razlik so nastajali včasih razni nesporazumi in zamere, hkrati pa so spodbujale posameznike k intenzivnejšemu delu in iskanju. Pojavljale so se ob povsem načelnih vprašanjih, kadar je šlo za estetski ok us ali za nazore o umetnosti in svetu, včasih pa so bile tudi popolnoma osebnega značaja. Vsa ta trenja so naravna in nujna. V njih se razodevajo in uveljavljajo štiri izrazite osebnosti, ki jih je čas združil v okviru enega samega literarnega gibanja, ne da bi jim mogel odvzeti ali prikriti njihove indi- 1 Izraz sum in njegov pomen imata svojo zgodovino ter vzbujata vrsto perio-dizacijskih in terminoloških vprašanj, o čemer pa naša študija nima namena posebej razpravljati. I Sluvističnu revija i vidualne svojevrstnosti, ki dajejo gibanju njegovo posebno in enkratno notranjo strukturo in ki včasih ogražajo celo enotnost gibanja samega. Smrti Ketteja in Murna pomenita zaključek prvega večjega obdobja v zgodovini slovenske moderne. Ostala sta samo še Ivan Cankar in Oton Župančič, dva velika ustvarjalca, ki s svojo umetnostjo obvladujeta obe prvi desetletji našega stoletja. Njuno delo kaže tudi v tem času vrsto takih značilnosti, zaradi katerih smemo še vedno govoriti o določenih skupnih načelih in izhodiščih. Hkrati pa postajajo razlike med njima vedno večje in vedno bolj občutne, njuni spori težji in usodnejši, medsebojne zamere pa dolgotrajnejše. Oba ohranjata v svojem delu vrsto bistvenih impresionističnih in simbolističnih sestavin in načel, medtem pa si postajata v nekaterih svetovnonazorskih vprašanjih vedno bolj tuja, njuni estetski nazori in okusi si večkrat popolnoma nasprotujejo in ne moreta se več sporazumeti o vseh zadevah tedanjega slovenskega družbenega, političnega, kulturnega in literarnega življenja. Na to so opozarjala že dolgo vrsto let najrazličnejša dejstva. Ivan Cankar je že v Beli krizantemi javno povedal, da sta z Zupančičem sprta. \ Cankarjevem zborniku pa je bila leta 1921 objavljena njegova izjava iz leta 1900, češ da ostaja Zupančič vedno »za hribom«. Odslej je podobno gradivo nenehoina naraščalo, pridruževala pa so se mu najrazličnejša pričevanja Cankarjevih sodobnikov. Danes imamo že toliko gradiva o tem, da moremo s precejšnjo zanesljivostjo rekonstruirati odnose med pesnikoma. Ti odnosi niso bili vedno enaki, marveč so se spreminjali in razvijali, tako da moremo v njihovi zgodovini dovolj jasno razločiti nekako štiri obdobja ali laze. Hkrati nam ohranjeni dokumenti zelo jasno osvetljujejo značaj obeh pesnikov, razkrivajo njune nazore o svetu in o umetnosti, pojasnjujejo njuno vlogo v tem in onem političnem ali kulturnem dogodku, kažejo njune poglede na celo vrsto tedaj perečih javnih vprašanj, dopolnjujejo tako njuno podobo, kakršno je ustvarilo dosedanje raziskovanje, ter hkrati odpirajo dokaj novih literarnozgodovinskih problemov.- 2 Naša študija opozarja na vse danes dostopno gradivo in prinaša vrsto še neobjavljenih dokumentov. Vsak od teh bi potreboval podroben komentar: opisati bi bilo treba dogodke, ki jih omenjajo, osebe, na katere namigujejo, knjige in druge publikacije, o katerih govorijo, razložiti bi 1>Иџ treba posamezne aluzije ter dodati pri pismih še druge podatke, kot so poštni pečati, naslovi prejemnikov pisem itd. Ker pa objavljamo te dokumente le zuto, da nain osvetlijo en sam problem, in sicer vprašanje odnosov med Zupančičem in Cunkarjem, bi bil tuk podroben komentar odveč. Pač pu bodo dobili potrebnu dopolnila in I Cankar je prvikrat srečal Zupančiča na stanovanju Janeza Evangelista Kreka, in to najbrž v februarju leta 1893.3 Vendar ni nobenih dokazov, da bi se bila mlada pesnika v tem času pobliže seznanila ali si postala celo prijatelja. Značilno je, da je Zupančiča za člana Zadruge predlagal Fran Derganec in da se Cankar ni udeležil polemike, ki je nstala zaradi tega predloga. Vse kaže, da si Zupančič in Cankar tja do jeseni 1896 nista bila kaj več kot dobra znanca. Cankar se je družil zlasti s Kettejem, Govekarjem in Murnom, medtem ko sta se z Zupančičem v tem času spoprijateljila le Kette in Murn.'1 V jeseni leta 1896 sta se Zupančič in Cankar zopet našla na Dunaju. Prve dni je bil Cankar sicer bolj v družbi Ellerja in Govekarja, in ko je okrog 16. oktobra napadel v Slooeniji nedelavnost in apatičnost slovenskih dunajskih akademikov, Župančič tedaj ni bil prisoten. Vendar pa ga v pismu bratu Karlu z dne 4. novembra 1896 že omenja med tistimi, ki so vstopili v novi, realistični literarni klub. V pismu bratu z dne 11. novembra ga imenuje med »pametnimi« ljudmi, kot so tudi Eller, Vidic in Govekar, ko pa devet dni kasneje opisuje fotografijo članov realističnega kluba, uporablja oznako »pohlevni Zupančič« in ga našteva med tistimi mladimi literati, ki naj bi po Bežkovi želji in spodbudi prevzeli nase glavno skrb za leposlovni del »Ljubljanskega Zvona«. Oton Zupančič je bil v tem času še »tako plah. da je Govekar rekel o njem: ... ,Iz tega fanta pa ne bo veliko'« (Obiski, 11). Kljub temu so razlage, ko bodo objavljeni v Cankarjevem oziroma v Zupančičevem Z branem delu. Na koncu naše študije je popis vseh teh prvikrat objavljenih dokumentov. Tam je povedano tudi, kje so danes shranjeni, zato v študiji sami praviloma ne navajamo njihovih nahajališč. Tudi pri citatih iz tistih Cankarjevih dopisov, ki so objavljeni v Cankarjevih pismih I—111, ki jih je leta 1948 uredil Izidor Cunkur in izdala Državna založba Slovenije v Ljubljani, ne navajamo posebej knjige in strani, marveč samo datum. 3 Glej Izidor Cankar, Obiski, It; Ivan Dolenec, Krekovi zbrani spisi 11, 16—24. Največ podatkov o zvezah med Cankarjem in Zupančičem v letih 1893 do jeseni 1896 nudi arhiv Zadruge v NUK. Poleg tega glej še: France Koblar, Delo Ivana Cankarja v Zadrugi I, II. Slovenski jezik 1939, 170, in 1941. 58; Dr. Л1. Merliar, Okoli Ketteja in Murna. Slovenski jezik 1939, 149; France Koblar, Ljubljanska dijaška Zadruga I, II, Slavistična revija 1949, 51 in 184; Dušan Pirjevec, Cukrarna, Socialistična misel 1955, 147. 4 To potrjujejo poročilu Frana Govekarja v njegovem prispevku Pisma Ivana Cankarja meni. I.Z 1934. 95 itd., ter Spomini na Ivana Cankarja, ki jih je napisal dr. Rudolf Mam v LZ 1939, 6. i 3 postajale vezi med njim in Cankarjem čedalje tesnejše, zlasti še po Govekarjevem odhodu v Ljubljano. Y zimi 1896/97 sta bila Cankar in Zupančič pogosto in veliko skupaj. Skupno sta preganjala študentovsko revščino, skupaj prebirala tedanje nemške literarne revije, zlasti »Die Zeit« in » Jugend«. Y začetku februarja pa je povedal Cankar Gove-karju, da je Zupančič med mladimi dunajskimi pesniki edini resnični talent in da ga skupaj z Govekarjem prišteva med svoje edine prave prijatelje, v katere je naravnost zaljubljen. Kmalu zatem sta se Govekar in Cankar sprla. Cankarja je sicer že pred tem minilo navdušenje za naturalizem in se je že pred tem ogrel za nove, nenaturalistične literarne smeri in pisatelje, vendar je šele ta spor pomenil konec tiste idejne enotnosti, ki se je izrazila v nastanku realističnega literarnega kluba na Dunaju. Spor se je polagoma razraščal in zajel slednjič tudi Aškerca. Ne dolgo zatem ko se je spri z Govekarjem, je odšel Cankar v aprilu 1897 v domovino. Živel je med Ljubljano in Vrhniko ter odpotoval poleti 1898 v Pulj, kjer je ostal vse do srede novembra. Iz tega časa je ohranjenih sedem Župančičevih dopisov Ivanu Cankarju. Najstarejši se glasi: Dragi Cankarl Ljubljana 22/8. 97. Kuj, da se ne daš nič videti? Da ne pišeš nič — no, v tem oziru Te že poznam — sicer pa tudi ne smem zahtevati od drugih tega, česar ne vršim sam, to je stvar pridigarjev. A da prideš v Ljubljano in se ne oglasiš pri meni, je vsekakor čudno. Du je moje finančno stunje kuj boljše, posetil bi Te na Vrhniki — u pomisli: z Dunaju sem prinesel celih 5 (reci pet) kr. av. v. uli 9 (sain ne vem več), te sem pa tudi že zapravil, u od tukrut nisem imel niti boru v žepu. lluzven tegu sem dolžan Kržiču 50 pesnij, katerih se nikakor ne morem lotiti. Ali res ne pojdeš več nu Dunaj? Gotovo si prej dobro premislil, u du Ti je količkaj mogoče, bolje bi bilo pričeti z modernimi jeziki, kot v pisarni sedeti — kujti tu Ti tako ne bodeš dolgo vztrajal. Sicer sem tudi ju/, grozno rudoveden, kuko pridem letos nu Dunaj. Od nikoder nimam nikakih virov. »Rudogoju« bodem prosil, a kuj je tistih 100 gl.; če bi jih vsuj nujedenkfrit dali. Ali kuj deluš? Ju/, nekoliko. Du vidiš, kuko priložil sem pur pesnij. Prosim Te, odpiši mi kmalu in povej mi odkrito svoje mnenje o njih; potem pošljem kuj v »Zvon«. Aškerc bode priobčeval sedaj v njem (v »Zvonu«) cikel: »Pavlihu v orijentu«, kot mi je pravil Vidic, ki je bil ta teden pri Govekarju. Tudi Bežek je sedaj tukaj — kar Ti pu menda ni novo. Videlu s'vu se v čitalnici. Prašal me je. nimam-li kaj duljšega v prozi. Torej gotovo proze rabi. Pošlji mu Ti kuj! Tu Ti torej nekuj pesnij, da boš videl, kuko delam sedaj: [Pripisane so pesmi Parček, ZD I, 38; Stari Kiš, ZD I, 100; Nedolžnost, ZD I, 43.] P.s. Murna sedaj ni tukaj, že cele počitnice ne. Ali Ti piše kaj Kette? Meni nič. Jaz mu bom. Govekar bode pisal sedaj nekako povest ali kaj iz asirske ali babilonske zgodovine! Cuj in bodi radoveden z mano vred! [Pripisana je pesem >Jaz zvedela sem, da ste pesnik.« — »»Tafco?««, glej ZD I, 250.] S tem bodem odgovoril svojim kritikom-apologetom, ki so tu tako čezme pali, kak neverec sem. Jaz omenjani še, da mi zadnje tri pesni najbolj ugajajo, a danes slučajno »Stari Kiš« najmanj, dočim drugekrati najbolj. Kako sodiš Ti o njih? Prosim Te, odpiši mi kmalu, kmalu in pošlji kaj svojega, gotovo si mnogo napisal, ko si imel toliko časa. Dramo si zavrgel, to se pravi končal je nisi — kot mi je pravil Govekar — zakaj? Ali Ti piše kaj Kette. (Mimogrede: kakšni talipani! Ti/lipani!! Kako sva si s talipani glavo belila in besedo hvalila!) Zadnji obe pesni Kettejevi mi ugajata. Murn pa zopet posnema Lermon-tova — ker mu »ugaja njegov ponos, s katerim prezira cel svet« — a to še ni uikak vzrok, da bi treba Murnu hliniti čuvstva, katere je imel Lermontov, a katerih on nima. Kaj pa »Vida«. Govekarja veseli, da se je tudi ženska lotila resnejšega predmeta, jaz pa mislim, da se je lotila predmeta, kateremu ni kos. Kako ti? Ker nimam več papirja, sklepam. »Večno življenje« bom čisto popravil. Torej: odpiši takoj!!! Pozdravlja Te Tvoj O. Zupančič Pismo je bilo poslano na Vrhniko, nastalo pa je v Ljubljani, kjer je Zupančič preživljal svoje poletne počitnice. V prvi polovici septembra je nenadoma odpotoval na Dunaj. Svoj odhod je pojasnil prijatelju na posebni dopisnici takole: ni i Dunaj 19.9.97. Dragi Cankar! 1 Kaka neumnost! 12. t. m. ali kedaj dobim od ujca telegram, da sem nastavljen pri trgovsko-statističnem oddelku v trgovskem ministerstvu in nemudoma sem moral odriniti iz Ljubljane — še posloviti se nisem mogel nikjer. In sedaj sem — pisar. Po šest ur na dan praskam s peresom po papirju, pišem suhoparne številke, urejam liste — vse po številkah — sedaj sem poln številk, za vsako stvar na svetu imam sedaj številko: fige — 5, tobak — 9, jabolka — 55, breskve — 54, grozdje — 47, čevlji — 367, itd... To je proklet posel, ne sicer težaven, a za-ine ni, ostal bom tu kuka 2 meseca, da si malo gmotno opomorem in da nekoliko spoznam to življenje po pisarnah, o katerem doslej nisem imel niti sluha. Ako prideš, poseti me takoj, ko prideš — Tvoj Oton V/I Griesgasse 18. III. Stock, Th. 33 ista hiša, samo zgoraj bolj skoz na desno popolnoma na koncu. Na dopisnici naroča Zupančič Cankarju, naj ga takoj, ko bo prišel na Dunaj, obišče. Sodeč po tem naročilu, je Zupančič mislil, da se bo Cankar že v jeseni 1897 vrnil na Dunaj. Isto dokazuje tudi naslednja dopisnica, ki se glasi: Dunaj 3. il. 97. Dragi Cankar! Kaj da Te ni? Ali si že tu, pa Te ni k meni? Najbrž Te ovira finančno stanje — drama, kot sem slišal, ni sprejeta. Ali je res? Ako pojde tako dalje, Slovenci sploh ne dobimo nikdar drame. Zadnjič bi Ti bil moral in sem tudi hotel pisati Ti mnogo, a v naglici sem na vse pozabil. Kadar se odločiš gotovo, piši, kedaj prideš, da Te grem čakat na kolodvor, ako bodem imel prosto. Vsak večer si bodeva kuhala pri meni čaj — imam že vse, celo skodelico sem si kupil — a sedaj se mi nikdar ne ljubi pred deseto domov. V slovstvenem klubu (»Slovenijinenu) so razven Drganca, Lavrenčiča, Kraigherja in Verčona kar se tiče literature — glede drugih stvarij ne govorim — grozni butci — prej nisem tako nizko o njih mislil. Nocoj sem čital pesmi, katerih ni niti kritik razumel. O. Z. Iz konca leta 1897 ni ohranjeno nobeno Župančičevo pismo več, čeprav je očitno, da sta si prijatelja bolj ali manj redno dopisovala. Pač pa so ohranjeni trije Zupančičevi dopisi Cankarju iz januarja 1898. Prvi se glasi: Dunaj 5. 1. 98. Dragi Ivan! Srčna Ti hvala na iskrenem listu! Ko sem ga prečital, bil sem vesel vsega: ker si mi pisal, kar si mi pisal, Tebe, sebe in celega sveta. Oprosti le, da Ti nisem tako dolgo odgovoril. Vsak dan sem si očital in očital veliko brezbrižnost, sedel pa le nisem in pisal. Pridi le res kmalu sam, da nama ne bode treba samo pismeno občevati. Res sem bil že obupal, da prideš; u ko Te vidim tako nepotrtega, krepkega, polnega zaupanja v bodočnost, seni uverjen, da prideš. In to je prav. Vsi drugi smo kimovci, katere potlači vsaka malenkost — Ti si v tem oziru srečen. Jaz sem še sedaj v pisarni. To je vrag. Mislil sem, da se do novega leta vse kako preobrne in da bodem lahko živel na svojo roko, toda ne gre. Od »lladogoja« ne le da nisem dobil nikake podpore — še založil mi je spričevala nadinženir Žužek; dobil sem jih šele pred kakim mesecem — ko jih skoro več ne rabim. Moral sem plačati šolnino — Vadnalu sem jo še dolžan. Drugod ne dobim podpore. Ako ne dobim štipendije, naj vzame vse študije hudič, ako se more ž njimi kaj okoristiti, ako ne, naj pusti. Sile ne bi rad delal nikomur. Ne veš, kaka mora je zame ta pisarna. Po šest ur sedeti — in to delo: duševno-mehanično; takrat spi v tebi vse, kar je boljšega, višjega; ti si stroj. In predno se otreseš te otrplosti. Jaz čutim v sebi moč, veselje do življenja in do dela, jaz sem ves drugi človek, nego sem bil luni. Lani si se bal za-me — vem — in opravičeno, du bodem zuspul in zgnjil v brezposelni leturgiji. Tudi jaz sem se bal — u seduj sem se izmotal iz onega neznosnega dušnega'stanja, ki me je morilo lani, vzlasti prvi tečaj. Letos o božiču se mi je malo zasvetilo v lanski mrak. Bil sem na sveti večer pri stricu — zabaval sem se — no, kolikor se da pri stricu, ki je čisto drugih nazorov, kot sem jaz. Cesar sem se bal, se je zgodilo: za drugi dan me povabi na kosilo. Dobro. A potem na izprehod. V Schönbrunn in še kake pol ure naprej. Komaj sva prestopila prag, jelo mi je stiskati možgane nekaj mrzlega, težkega — ledenomrzel železen obroč, ki se počasi, prav počasi oži in zmanjšuje; pred očmi pa plava pištola, blizu, prav blizu in se ti ponuja. Ob nobenem človeku ne trpim toliko, kot ob njem — zakaj, tega ne vem. Vesel sem, da ne stanujem pri njem... Ta božič torej sem našel vzrok oni lanski potrtosti. On je moj stric, dobrotnik, ima me rad, jaz njega tudi--o vrag, o vrag! Vkljub vsemu temu pa bi službo pustil, da nimam dolgov, da imam kaj obleke in da ne žive doma v skrajnem siromaštvu. Dosti jim sicer ne morem pomagati, a vsaj nekoliko bi jim rad pokazal svojo ljubezen do njih. Toda Tebe zanimajo druge stvari. Literarne novice! V zadregi sem. Takoj, ko sem prejel Tvoje pismo, jel sem štefnjati po predalih spomina — našel sem jih skoro prazne. Samemu sebi sem se začudil: saj sem vendar vedno čital »Zeit«, »Neue Revue«, »Wiener Rundschau« (krasen list — ne vem ali je lani že izhajal ali ne, Verčon mi je rekel, da ne bode več izhajal — kakor je čital nekje). Moraš se torej zadovoljiti z nekaterimi drobci iz najnovejšega časa. Ver sacrum!5 Ta lepak me je vznemirjal kakih štirinajst dnij, in vsakega, ki ga je videl in videti ga je moral vsak Dunajčan, seveda ne — slepec. Pred par dnevi pa je bil prelepljen srednji venec z listom, na katerem stoji nekaj temu podobnega: Ver sacrum — Organ der »Vereinigung der bildender Künstler Österreichs« in: Litterarische Beiräthe: Hermann Bahr und Max Burckhard (da je odstopil od ravnateljstva dvornega gledališča, Ti je najbrž znano iz političnih časnikov). Lista še nisem videl, čakam ga z veliko nestrpnostjo. Pri »Josephini« — »ein Spiel v. Herrn. Bahr« — sem bil. Amusantna igra, čeprav nič posebnega. Napoleon je tukaj res že karikatura — v nekaterih prizorih. No — Bahr je ravno to hotel, in če se ostaviš na njegovo stališče, je svoj namen dosegel. Neumno se mi zdi v »Preši« naštevanje zgodovinskih momentov iz Napoleonove ljubezni do »Josephine«, katere je Bahr izpustil. Kaj nas briga to, česar ni tu! Poglejmo rajši, kako je napravil to, kar nam je podal. Tako motri in ocenjuje Bahr dela drugih in tako bi morali ocenjati in soditi njega. Da je Napoleona potegnil popolnoma v vsakdanjost, očitajo tudi Verešča-ginu. Bil sem pri njegovi razstavi. Hladen je ta Rus, jako hladen. Njegova narava je res narava prava, kakor jo vidimo in — nič več. Kadar spopolnijo fotografski aparat tako, da bode zaznamoval vsako barvo, vse nijanse, kot jih vsprejema — imeli bodo ljudje polno takih slik. Pri vsej realnosti in resnicoljubnosti ima vsak umotvor nekaj, česar nima narava sama na sebi — ali pa morda ima, samo da tistega vsak ne vidi. In baš to drugo se mi zdi pravo: umetnik vidi stvari jasnejše, popolnejše in resničnejše, kot navadni človek; vidi jih morda čisto drugače, kot navadni človek. Narodnemu pesniku je gora vedno »zelena gora«. Pojdi pa in glej in videl bodeš večkrat vse druge barve, 5 Tu je Župančičeva risba lepaka, ki je naznanjal izid nove revije Ver sacrum. Risba bo objavljena, ko bo pismo ponatisnjeno v Zupančičevem Zbranem delu. •7 C Dušan P i г j eo e с kot zeleno, da, zelene skoro nikdar ne. In če bi gore kdo imenoval na primer »sinje«, bi se mu smejali — vsaj pri nas. Ali bi pa dopovedal kedaj kmečkemu malarju križevili potov, da gora ni vedno zelena — razven če mu je zmankalo v lončku zelene barve? Vereščagina imenujejo sicer slovanski listi »modernega«, toda meni se zdi, da so vzbujali senzacijo samo predmeti, ne pa izpeljave njegovih slik. V tem je res originalen, v koncepciji. On zgrabi kak predmet od čisto druge strani, kot si pričakoval — v tem je velik. Zdi se mi večji v tem, kar negira, kot v tem, kar izvrši. Boj proti tradiciji je njegovo geslo — 110 in dobro je tudi to. On išče, drugi bo našel (morda Rjepin). On je tudi pisatelj. V »Mladosti« je nekaj njegovega. Danes sem jo videl — krasna. Hvala bogu. da smo dobili list, v katerem se bomo lahko oglašali prosto in krepko, neomejeni od raznih ozirov. Saj si jo menda tudi Ti že dobil? Nekaj je notri od Catulla Mendesa, od nekega modernega Madžarja tudi, nekaj od Vereščagina: Vidic piše o novejšem slov. slovstvu, kjer dobro okrca Pavlino. Dve hrvaški pesnici sta tudi jako lepi. Vnanjščina uredbe je posneta po »Wiener Rundschau«. Razpisana je nagrada za novelo — dolgo pet stranij (tiskanih) — 50 gl. Piši in pridi potem na Dunaj. Jako sem radoveden, kak bo letošnji »Zvon« in kaj bo v njem. Ali ima Bežek kaj Tvojega? Proze mu mora grozno mankati: Muren mi piše, da je vzprejeta njegova novelica in Bežek hruli mene za pripovedno prozo. Kako sem prišel jaz med pesnike kot so Medved, Hribar, Gangl, si lahko misliš. Rabil sem denarja, poslal nekaj Lampetu in ga nahrulil za 20 gl. Ker sem mu za 20 gl. premalo poslal, sem mu obljubil še kaj poslati — on pa porabi hitro priliko: »Zvesti nam ostanejo:..« Po isti pravici bi bil tiskal Tebe tam, ker si mu nekaj dal. Plača pa mož dobro — če se ga le dobro nahruli. Ko mu bodem prihodnjič pisal, razjasnim mu vse natanko kake misli imam o literaturi in kateri možje so mi vzorniki. Jaz in Verčon bova naročila iz Trsta več del d'Annunzijevih. On zna italijansko dobro, ker je študiral osmo šolo v Trstu. Pravi, da se dobe v nekaki izdaji po 12 kr. To je nekaj vredno! Ali imaš Ti še Verlainea in Baudelaireja? Ako ne misliš še kmalu priti, pošlji ju meni, ako hočeš na posodo, ali pa na prodaj. Polnoči je že; zaspan sem. Dalje jutri zvečer. 5.1. 98. Baš sedaj sem bil z Drganeem skupaj. Zadnjič sem gu imenoval med onimi, ki nekaj razumejo, tudi njega. Danes tega ne moreni reči. Ori sodi o umetnosti, kukor vsak trgovec, on ne pozna individualnosti, duše; zametuje vsako posebnost kakega umetnika in jo imenuje bizarnost ter »Originalitiitssucht«. Baš predno sem prišel z njim skup, sem prečital v »Mladosti« člunek o Vereščaginu in videl, da je mnogo mojih misli rekel bi iz moje gluve prepisanih. Celo o fotografiji, o kateri sem Ti sinoči pisal, je notri. Ko sem isto opomnil Drgancu, rekel je, da bode sploh fotografija nudoineščala umetnost, ko se spopolni — da se potem ne bode noben slikar več trudil dolgo let nad jedno sliko — ampak samo fotografiral. Pokrajine ima tako v naravi — za žaner ali za zgodovinske slike pa bode sestavljal skupine in jih fotografiral. In to bode izpodrinilo vse slikarstvo — kajti namen slikarstva je, popolnoma, do pičice nam predočiti to, kar vidimo. Rekel mi je. da sem jaz vedno pijan. To me je veselilo, kakor Tebe sodbe Tvojih kritikov. Tukaj pa Kraigher, fin dečko, ki piše krasno prozo. Vesel ga bodeš, ko ga spoznaš, kakor sem ga vesel jaz. Poslal je nekaj v »Narod« pod imenom »Ja-mec«, ki je sprejeto, kakor smo čitali v zadnji listnici. In v njem ni niti malo filistra — bodeš videl! »Zvon« in »Dom in Svet« sem videl tudi danes. Zvonova oblika mi ugaja, vzlasti vinjeta nad uvodno povestjo je krasna. Ellerjeva pesnica bi bila jako ljubka, da je — razven v zadnjem verzu — oblika bolj okretna, »Izmail« me je razkačil. Poslal sem ga v sili — a pod drugim imenom, ta prokleti Lampe pa zapiše Gojko — čisto samovoljno. Sicer je pa vkljub vsem tiskovnim in drugim hibam boljša kot vse Medvedove, a to je slaba tolažba. Tu Ti pošiljam nekaj pesnij, katere sem naredil tu. Prosim Te, povej mi o njih svoje mnenje. Jaz sam mislim, da sem nekoliko napredoval. — »Velikonočne sonete« (v drugi številki »Mladosti« izidejo) smatram za najboljše, kar sem sploh kedaj zložil. Situvacija je čisto resnična — vse je bilo ravno tako. Poleg njih mi ugaja najbolj »Vihar«. Za »Pepico« mi je sploh žal. da sem Ti jo napisal, no imej jo. »Ob prenosu itd...« ima vse polno slabostij, a nekoliko mi le ugaja, vsaj ni taka, kot so druge prigodnice. Tak črn pojem o Rusiji sem dobil iz Brandesove knjige »Aus dem Reiche des Absolutismus«. Očitalo se mi je namreč, da je prečrn — u jaz mislim narobe. Vladni sistem ni ruski narod in ta je krepak in silen. Med Rusi je Cehov najbolj moderen. Skoro vsak list je prinesel kaj od njega ali o njem. V »Zeit« je bil kratek, a precej dober članek o njem. Karak-terizuje ga nekako tako: on piše popolnoma objektivno — vse njegove osebe so mu objekti, zu katere se samo zanima, a ne vnema. On jih riše take, kot jih je videl, ne da bi kazal kje svojo simpatijo ali antipatijo. V tem, pravi dotični članek, je Čehova moč in njegova sluba stran. Med Nemci je izdal svoje poezije Levetzov, katere hvalijo vsi listi, katerih pa jaz nisem čital. Zložene so v prostih ritmih — mislim vse. Hvalijo — Björn-sen — tudi Mio Holm: »Mutterlieder«. Knjigo sem videl v izložbi — vnanjščina krasna. Dve njene pesni sem čital že v »Simplicissimu«. Bili sta lepi. O Parizu Ti bodem pisal le malo. V »Wiener Rundschau« sem čital o nekem modernem bohemienu Jehan-u Rectus-u. Tako nekako: Čital je pesem človek s krasno Kristusovo brado — Jehan-u Rectus-u: »Onemogel, obupan tava bednik po ulicah, z izmučenim, bledim licem... A glej, pred njim stoji Kristus, poln usmiljenja, po obrazu razlito sočutje s siromakom... Ta pa se hipno zdrzne: v zrcalu je spoznal samega sebe...« Ne glej, prosim Te, na to. kako sem Ti jaz povedal to, ampak misli si, kako krasna pesem mora biti to. In to se je čitalo v nekem neznatnem lokalu na Montmartru, kjer se poraja, kot piše »Wiener Rundschau« moderna francoska narodna pesem — bohemieni jih či-tajo in drugi dan se pojo po pariških ulicali. Pa poskusi pri nas kaj takega!0 Letos sem čital tudi prvič Zolo. Popolnoma me je pridobil za se. On po-hujšljiv! Veselje do življenja, do dela ta nauk sem čital jaz v njem in to naj bi bilo narodu škodljivo štivo? Čital sem tudi nekoliko Maupassanta. Življenje, kakršno je, z vso nizkostjo in navadnostjo je vzvišeno, polno poezije — to je deviza Maupassantova in sploh vseh velikih umetnikov, od prvega početka poezije, pa do najnovejših časov. Pa naj bode dovolj. Vem da si se nasitil mojih čenč. S srčnim pozdravom ostajam Tvoj Oton PS. Odpiši mi kmalu! Vzlasti Tvoje mnenje o poslanih pesmih bi rad vedel. Zdrav!' Pismo je Župančič zaključil 5. januarja, oddal ga je pa morda šele naslednji dan. Nekaj dni zatem je moral Cankarju spet pisati. Pošiljal mu je naslednjo dopisnico: Dunaj 10.1.98. Dragi Cankar! Oprosti, da Ti nisem takoj odpisal. Mislil sem, da slučajno kaj zvem — zvedel nisem ničesar. Vendar vem, da bi se kaj dobilo, samo takoj ne — odvisno je od slučaja. Juz bi Ti svetoval, da se preskrbiš z denarjem vsaj za kake tri mesece, v tem času pa bi že kaj našel. Tako je pa težko, da bi bil Ti na Vrhniki, pa bi Ti kdo drugi iskal službe — saj veš sam. Ako pa prideš gor, kot sem rekel, ni hudič, da ne bi kaj našli. Ali si dobil moje pismo? S Tvojo dopisnico se je križalo. Prosim, odpiši mi kmalu in pošlji kaj svojega! Tudi jaz se že dolgo pripravljam, da bi pisal Ketteju, doslej pa še nisem tega storil. Pozdravlja Te Tvoj Oton Sedaj stanujem: VIII. Wickenburggasse 23, 11. St, III. St. 18. Iz Zupančičeve dopisnice je razvidno, da ga je Cankar v neohra-njenem dopisu prosil, naj mu pomaga najti kje na Dunaju primerno zaposlitev, da bo mogel zapustiti Vrhniko in Ljubljano. Zupančič spočetka ni našel ničesar, vendar pa je že zadnje dni januarja poslal prijatelju dopisnico s konkretnimi nasveti. Piše mu takole: " Zupančič ima tu v mislih poročilo, ki ga je v »Wiener Rundschau« priobčil dne 13. decembra 1897 Stefan Grosmann pod naslovom 'Montmartre. 7 Pismu je Zupančič dodal naslednje pesmi: Ob prenosu kosti j Kopitarjevih in Vukooili 1 J. oktobra ali kedaj (Kandelabri gore, ZD I, 289): Velikonočni soneti I—III (ZD I, 14—16); Vihar (Divje polje duša moja, ZD I, 29); Pepica (Tu, ZD I, 42). Dunaj 28. i. 98. Dragi Ivan! Ako si se odločil, magari po šest ur na dan pisati, prosi: eine Diurnisten-stelle im handelstatistischen Departement, oder im Fachrechnungsdep. ewentuell bei der Postsparkasse. In sicer vse skupaj v jedni prošnji s kolekom za 50 kr. Morda se kaj dobi. Jaz sem priložil maturitetno spričevalo, krstni list in do-movnico, ko sem prosil, dobil sem v kakih treh ali štirih mesecih. Najbolje bi bilo, da se greš za kak mesec ali dva predstavit ministerijalnemu svetniku Mataji. Za sedaj pa vloži prošnjo, 50 kr. riskiraš, to ni dosti. Prosim Te, pošlji mi naslov pesni j Verlainea in Baudelairja. Zakaj mi pa ne odpišeš? Ravno sinoči sein nahrulil zopet Lampeta ter mu poslal 5 pesnij, katerih gotovo ne sprejme — a jaz rabim denarja. Prosim Te, odpiši mi takoj. »Ver sacrum« sem videl samo v izložbah. Krasno. O prvem denarju se naročim. Pozdravlja Te Tvoj Oton VIII. Wickenburggasse 25 II. III. 18. Z obema zadnjima dopisnicama je Zupančič med drugim tudi urgiral Cankarjev odgovor na svoje dolgo pismo, ki ga je bil napisal 4. in 5. januarja. Cankarjev odgovor je izgubljen, pač pa je ohranjen Zupančičev dopis, ki je nastal po tem odgovoru. Glasi se: Dunaj 21.3.98. Dragi Ivan! Hvala Ti srčna! Ne veš, kako sem vesel Tvojega priznanja, čeprav bi skoro rajši, da mi nisi tega povedal; zakaj, veš menda sam. »Pepica« Ti najbolj ugaja? Jaz je niti več nimam — že zdavnaj sem jo raztrgal. Prosim Te, prepiši in pošlji mi jo o priliki. Tega, kar mi kaniš poslati, se že naprej veselim. Glej samo, da držiš besedo in mi res pošlješ! Jaz sem prepričan, da bode nekaj izvrstnega, kajti va te sem zaupal vedno. Kako Ti ugajajo Aškerčevi »Grešni verzi«? Meni prva pesen bolj kot druga. Aškerc ni lirik pa je ven. Njegov jezik je za liriko pretrd in pre-okoren. Ta mesec sem naredil malo. Hotel sem namreč inalo Kržiča potolažiti in sem delal največ za-nj. Dve pesni od teh Ti pošiljam, ker mi ugajata, ker sein jih res vesel. Murnu sem obljubil »diurnista«, ki ini je takrat baš ugajal, sedaj pa mi ne več. Vendar Ti ga napišem. Ali pa ne. Kakor pride. Sploh o tem, kar Ti pošiljam sedaj, sam ne mislim visoko, vendar Ti pošiljam, ker hočeš. Ti pa povej o njih svoje odkrito mnenje. Murn je postal nekoliko preponosen. Nekoliko uspehov (čeprav majhnih), mu je zmešalo glavo; kakor sem razvidel iz njegovih nuivnoodkritosrčnih pisem, igra sedaj v Ljubljani ulogo ženijalnega, duhovitega pesnika — Weltmanna in mnogo koketuje s svojim talentom. Pisal mi je tudi, da »odslej ne pošilja več svojih pesnij v oceno, ampak samo v pregled« — Inn, hm! — »Ti sam si kriv« pride v 5. ali 6. št. »Mladosti« (ne spominjam se več) in dve Ellerjevi pesnici. Filer je lepo napredoval. Poslal je »Mladosti« precej lepih pesnij. Jeclna najlepših se mi zdi »Kirije eleyson«. Potem je poslal tudi neki mlad dekadent, čisto dekadent, Regali — »Jaro Dem« — nekaj pesnij. Vidic ni vedel, kaj bi z njimi počel. Morala sva jih skupaj gruntati. V sedmi št. pride od njega nekaj, menda »Requiem«, ki je najlepši. Stanuje v Ljubljani — morda ga poznaš? Moji »Zimski žarki« pridejo v 9. št. Danes je rekel Plavšič, da bodo razpisali v kratkem nagrado za najlepšo lirsko pesen — čim krajša tem ljubša — 50 gl.! To bi bilo nekaj, fant. kaj ne? Sedaj čitam »Pana Tadeja« v hrv. prevodu. Mislim, da ga premlatim celega, čeprav je začetek precej pust, klasično mrzel in miren. Kar se tiče Lampeta, sodim jaz o njem precej jednako kot Ti. Samo ne vem. je li res hinavec. Ali pa je v tem tako veli. da ga človek ne premotri. Na vsak način pa je gladek, kakor riba in zoperno pomirljiv. No, najini poti sta se ločili — in mislim, da se ne srečata kmalu. On sam mi je najprej pisal, da bi želel, naj bi bil jaz reden sotrudnik in za redno sodelovanje bi dobival redno nagrade, tako da bi o tem lahko končal svoje študije. Jaz sem mu na to odpisal. da sem pripravljen, a ob jednem sem mu razložil svoje nazore o poeziji in umetnosti sploh. Na to: »Sodelovati se more le na podlagi iste vere, iste ljubezni, istega mišljenja!« Tn potem je bilo vsega konec. Ne morem Ti povedati, kako sem bil navdušen, ko sem prečital Tvoji črtici, poslani »Mladosti«. To bodo nekaj novega, pristnega. Filistri seveda bodo majali s svojimi plešastimi glavami, kakor inajo vselej, kadar butijo ob kaj, o čemer se jim niti sanjalo ni. Ali še veš. kako sva midva lani treščila ob zid neke zagate? Midva sva se smejala, filistri pa bi se srdili in filozofirali. Toda jaz pišem neumnosti. Kaj pa je s Tvojimi pesnimi? Kedaj izidejo? Sedaj bi bil vendar že čas. Ako jaz ne dobim nikjer nikake podpore, primoran bodem, tudi svoje prodati, ako bi jih kdo hotel. Toda nimam jih še dovolj. Počakati bo treba še kako leto ali kai takega. Julija meseca pridem v Ljubljano ali pa v sredi avgusta. Kur pišeš o mojih pesnih je res. Čustva so res napeta do skrajnosti. A resnična so. V meni se je nabralo tekom zadnjih dveh let mnogo strupa. Moral sem ga izbruhniti iz sebe. Te pesni so samo izbruhi. Ko sem jih pisal, bil sem ves v ekstazi, ves sem se tresel — morale so biti take. Te. ki Ti jih pošiljam sedaj, upam, da so zadnje te vrste, vsaj jaz bi tako želel. Kako pa pride, niti sam ne vem. Prosim, piši mi tudi o teh odkrito. In pošlji, kur si obljubil, pošlji kmalu, kukor si obljubil, silno željno pričakujem. In potem Ti bodem zopet kuj pisni in poslal, če brtdem kaj imel. Pozdruvljn Te VITI. Wickenburgg. 25. II. III. 18. Tvoj Oton Cankarjev odgovor na to Župančičevo pismo se пацт ni ohranil, čeprav se pismena zveza med prijateljema ni pretrgala. V polelnih počitnicah 1898 je prišel Župančič v Ljubljano šele okrog prvega avgusta, ko je bil Cankar že davno v Pulju, kjer je ostal tja do srede novembra. Tako sta se prijatelja našla šele konec novembra, ko je Cankar drugič odšel na Dunaj. Ves ta čas sta si redno dopisovala, a od vsega tega dopisovanja so se ohranili le štirje Cankarjevi dopisi iz Pulja. Objavljeni so v prvi knjigi Cankarjevih pisem. Iz razmeroma obsežne in redne korespondence, ki zajema čas od jeseni 1897 do jeseni 1898, je ostalo torej le enajst dopisov — sedem Župančičevih in štirje Cankarjevi. Kar je ohranjeno, je vsekakor zelo zanimivo in pomembno, saj jasno in nazorno razkriva miselni in čustveni razvoj obeli pesnikov, kaže njuno umetniško pot od naturalizma preko dekadence do simbolizma 1er še naprej preko kritike modernih smeri k izvirni in lastni vsebini in pesniški obliki. Zlasti pa je iz teli dopisov moč razbrati, kako so se odnosi med obema pesnikoma v času enega leta nenehoma utrjevali, postajali vedno bolj neposredni in čedalje bolj polni medsebojnega zaupanja, lo se ne kaže le v primerih, kadar je šlo za vsakdanja vprašanja, za pomoč pri premagovanju stisk in pomanjkanja ter pri iskanju primerne zaposlitve. Razodeva se zlasti ob vprašanjih poezije, v ocenah tedanjega položaja slovenske literature ter v izpovedih o lastnih mislili in čustvih. Župančič opisuje in razlaga Cankarju svoja razpoloženja in svoje notranje stiske ter mu pripoveduje o svojih ljubezenskih zvezah. Brez pridržka se navdušuje nad prijateljevim literarnim delom, izjavlja, da povsem zaupa v njegov talent, in ko izve, da v Ljubljani ne bodo igrali Cankarjeve drame, se nad tem zgraža in dostavlja, da spričo takega ravnanja Slovenci sploh ne bomo dobili prave dramatike, hkrati pa že kritično misli o Aškerčevih lirskih poskusih v »Mladosti« in se norčuje iz Govekarjevih načrtov za zgodovinski roman, kar dokazuje, da je bil s prijateljem približno istih misli tako o Aškercu kakor tudi o Govekarju. Tudi Cankar se Župančiču izpoveduje, saj 11111 razkriva svoja najintimnejša čustva. Hkrati pozorno spremlja prijateljev pesniški razvoj. Že v zimi 1896/97 je na Dunaju odkril v Zupančiču resničen pesniški talent, vendar je 23. januarja 1897 pisal Govekarju med drugim tudi tole: »Moderna sta zdaj v nas samo Aškerc in Kette, katerima se mislim pridružiti tudi jaz v vsi ponižnosti.« Čeprav je že tedaj spoznal Zupančičevo nadarjenost, vendar se mu je zdelo, da sta prava moderna pesnika le Aškerc in Kette. Že čez leto in pol pa je sodil popolnoma drugače, saj je v pismu z dne 21. avgusta iz Pulja povedal Zupančiču takole: »A povem Ti še enkrat, — v pesmih ni mene; moja stvar je noveleta, morda drama ... pesem ne! To prepustim Tebi in Ketteju ... V prozi imam svoj značaj in svoje barve, — v verzih ne; in to, prijatelj, je veliko!« Od prvotnih predstavnikov moderne poezije je ostal samo še Kette. Aškerca in sebe je izpustil, zato pa dodal Zupančiča. Njegova izjava nikakor ne pomeni, da se je hotel enkrat za vselej odpovedati verzom, pač pa kaže predvsem, kako drugače je sodil o lastnih pesniških delili in kako močno se je spremenila njegova sodba o Zupančičevi poeziji. Podoba je, da je zelo hitro in jasno spoznal značaj svoje nadarjenosti. O tem je približno v istem času večkrat spregovoril tudi v pismih Ani Lušinovi. Dne 24. avgusta 1898 ji je potožil: »Jaz ne vem, zakaj ne morem vliti v verze toliko ljubezni, kakor bi hotel. Če jih primerjam s svojimi resničnimi čuti, zdi se mi pesem tako prazna in suhoparna.« Nekaj dni kasneje je poslal Ani pesem Večerni koncert in pri tem dodal: »A kako daleč je od teh verzov do resnice.« Res je sicer, da so to pravzaprav nekakšne ljubezenske izjave, v katerih se med drugim skriva misel, češ da ni sredstva, s katerim bi mogel izraziti vso svojo ljubezen. Kljub temu pa nam vendar smejo biti tudi dokaz, da je Cankar čutil, kako se v pesmih ne more dovolj svobodno izražati in res povsem sprostiti. Na Cankarjevo oceno lastnih stihov je utegnila odločilno vplivati tudi Zupančičeva poezija, kakor jo je spoznaval iz raznih objav, zlasti pa iz prijateljevih pisem, ki so mu prinašala njegove najnovejše verze. Dne 22. avgusta 1897 mu je Zupančič poslal pesmi Parček, Stari Kis, Nedolžnost in »,/az zvedela sem, da ste pesnik«. — »Tako/« Kako je Cankar o njih sodil, ne vemo, ker je njegov odgovor izgubljen, pa tudi v Zupančičevih pismih ne najdemo prav nobenih oporišč zu kakršnokoli domnevo. Dne 6. ali 7. januarja 1898 je prejel Cankar naslednje Zupančičeve pesmi: Kandelabri gore, Velikonočni soneti I—III, Vihar in Tu. Cankarjev odgovor na to pošiljko je prav tako izgubljen, vendar je iz Zupančičevega dopisa z dne 21. marca 1898 povsem jasno razvidno, da je bil nad poslanimi verzi navdušen. Prav tako so ga očarale tudi pesmi, o katerih je pisal prijatelju iz Pulja dne 21. avgusta 1898. Za Cankarjevo oceno in sodbo o prijateljevi poeziji so bile torej po vsem videzu odločilne tiste pesmi, ki jih je prejel v prvi polovici leta 1898. Značaj teli pesmi nam utegne v precejšnji meri razložiti Cankarjevo navdušenje zanje. Vse so namreč izraz važne spremembe, ki se je izvršila v jeseni in zimi 1897 v Zupančičevem čustvovanju in mišljenju in ki je dala svojevrsten pečat vsej takratni njegovi poeziji. V tem času, ko je bil sam na Dunaju, se je Zupančič zelo intenzivno zanimal za moderno evropsko poezijo. Kakor sam poroča Cankarju, jc zlasti vneto prebiral dunajsko revijo »Wiener Rundschau«. Revija je bila predstavnik najbolj modernih literarnih teženj. Y njej je Župančič lahko bral dela Le-vetzova, Schaukala, Eversa, Dehmla, Stephana Georgeja, R. M. Rilkeja, Hofmannsthala ter prevode Maeterlincka, med drugim njegovo dramo Alndine et Palomides, Oscarja Wilda, Baudelaira, Verlaina in D'Annun-zija. Ob istem času je postal Zupančič tudi sourednik »Mladosti«, ki je hotela biti kar se da aktualna ter posredovati bralcem s prevodi in poročili vsa najnovejša dogajanja v tedanji evropski književnosti. Povsem naravno je, da so moderni literarni tokovi, ki jih je tako neposredno spoznaval, vplivali tudi na njegovo pesniško delo. Zato se je Zupančič prav v tem času dokončno otresel vseh vezi pesniške tradicije in konvencije in zato se v tem času izvrši v njegovi poeziji zelo izrazit vsebinski in oblikovni preobrat in ravno v tem času ustvari prve prave svobodne verze. Yse te vsebinske in oblikovne novosti so vzbudile v Cankarju »resnično občudovanje«. O novih Zupančičevih pesmih je izjavil v pismu z dne 21. avgusta 1898 tole: »To so pesmi, o kakoršnih doslej nismo imeli pojma.« Yendar je Cankar tedaj že precej kritično ocenjeval dekadenco in simbolizem, kar je Zupančiču tudi povedal. Prav tako se tudi ni povsem strinjal z nekaterimi prijateljevimi filozofskimi naziranji. A vse te razlike v nazorih in literarnih simpatijah niso mogle še prav nič vplivati na njune medsebojne zveze. In ko je prišel Cankar v novembru 1898 spet na Dunaj, je bila njegova prva pot k Župančiču, kakor je dne 22. novembra poročal Ani Lušinovi. Na Dunaju se je Cankarju in Zupančiču pridružil še Josip Murn, ki pa je že v začetku leta 1899 odšel v Ljubljano, medtem ko je Zupančič zapustil Dunaj šele v poletnih počitnicah. Kakor lahko sodimo po Cankarjevih pismih, sta bila na Dunaju z Zupančičem mnogo skupaj in živela »pravo« bohemsko življenje. Njuno prijateljstvo se je še bolj utrdilo in, ko je Cankar pisal Etbinu Kristanu o njegovi kritiki Čase opojnosti, je dostavil: »On [Zupančič] je pač najboljši naš lirik, kar jih imamo zdaj.« II Cankar in Zupančič sta si bila v tem času res dobra prijatelja. Vendar pa sta bila njuna vloga in njun položaj v tedanjem slovenskem kulturnem življenju dokaj različna. Izmed vseh mladih ljudi, ki so se instinktivno upirali vladajočim nazorom in hoteli uveljaviti nove etične in estetske vrednote, je bil Cankar najbolj borben in dosleden. Zato je prav Cankar prvi zapustil naturalistični »prapor«, se spri z vi ovekarjem in začel kritično misliti o Aškercu. Zlasti pa je svoje nove nazore kar se da glasno izpovedoval in odločno branil. Župančič se sporov in polemik, ki jih je povzročal Cankar, večinoma ni udeleževal, vsaj v javnosti ne, ali pa je sodeloval v njih z neprimerno manjšo prizadetostjo. Naravno je tedaj, da je naletelo njuno delo v slovenski javnosti na precej različen sprejem. Ko je poslal Cankar v Ljubljano svoje prve vinjete in prve pesmi iz cikla Dunajski večeri, je pričel Govekar obsežno gonjo proti njim. Aškercu na primer so bili Dunajski večeri še kar všeč in je to Govekarju tudi pisal. Le-ta pa je skušal nato pesnika Balad in romanc v posebnem pismu prepričati, da so Cankarjevi verzi slabi.8 O Zupančiču govori Govekar v svojih pismih razmeroma redko, kadar pa že govori o njem, je čutiti, da mu je neprimerno bolj simpatičen kot Cankar. Ta razlika v odnosih in v ocenjevanju se je pokazala tudi. ko sta oba mlada pesnika izdala svoje prve knjige. Naznanilo Čaše opojnosti v »Slovenskem Narodu« je napisano z dosti večjo mero prijaznosti in navdušenja kot pa naznanilo Erotike. Za Erotiko in Vinjete je Govekar sam osebno poskrbel, da je bila njuna kritika v »Slovenskem Narodu« kur se da negativna in odklonilna. Pač pa je objavil o Časi opojnosti kar dve navdušeni recenziji. Precej podobno je tudi z Aškerčevo kritiko Čaše opojnosti in Erotike. Kljub vsem pohvalam so kritične misli o Cankarjevi zbirki neprimerno ostrejše in daljnosežnejše kot pa kritične pripombe o Zupančičevi knjigi.0 Nekaj mesecev po izidu in velikem uspehu Čaše opojnosti je Zupančič poleti 1899 zapustil Dunaj in ostal v domovini vse do konca decembra. Sredi avgusta je Cankar prejel od Govekarja pismo, ki se ni ohranilo in v katerem je našel takšno poročilo o Župančiču, da je nanj takoj in ostro reagiral. Dne 24. avgusta je pisal namreč Govekarju tudi naslednje: J edino, kar me je v Tvojem pismu nekoliko iznenadilo — ne užalilo — je hilu opomnja, du sta Tavčarjevih misli j o mojih »delirijili« tudi Aškerc in H O tem glej Govekarjeva pismu Vidicu in Aškercu ter Aškerčeva pisma Govekarju, vse v NUK. " Podrobni podatki o tem so zbrani v Cankarjevih pismih I. 98; v opombah k Beli krizantemi, Klasje št. 28, in v opombah k Časi opojnosti v prvi knjigi Župančičevega '/.branega tlela. Zupančič... Kar si rekel o Zupančiču, ni resnica. Jaz sem prepričan, da ni zinil besede o umetnosti, ki bi je ne mogel podpisati jaz. Da bi se kdo v tako kratkem času oblatil z ljubljanskim blatom, tega ne verjamem. Pozdravi ga prav iskreno v mojem imenu; pisal mu bom v kratkem. Cankar je torej Govekarjevo poročilo kar se da odločno zavrnil. Ali si je Govekar tedaj svojo vest kar sam izmislil, ne da bi imel zanjo kakršno koli stvarno oporo? Ohranjeni dokumenti njegove novice res ne potrjujejo v celoti. Zlasti ni verjetno, da bi bil Zupančič istih misli o Cankarju kot Aškerc. Pesnik Caše opojnosti je bil takrat sicer večkrat skupaj z Aškercem, zahajal je celo v Narodni dom, kjer so se redno zbirali priznani književniki in likovni umetniki. Sedem ali osem let kasneje je sam v nedokončanem in neodposlanem pismu Cvetku Golarju popisal, kako je bil tam sprejet in kaj je doživel. Zupančič piše med drugim takole: In kaki realisti so ti možje, Aškerc in recimo Govekar. Spominjam se še zelo dobro velikega razočaranja, ki sem ga doživel v družbi slovenskih velemož. Po »Caši« pridem v Ljubljano, mlad fant, ki se mu odpira svet stvari in idej, navaljuje na njegovo čustvo, na njegove misli. Seveda sprejet v krog naših mož. Kuj sem si obetal od tegu občevanja! Kako bodo rasle tvoje misli, ki jih bodo zalivali taki možje. Aškerc tu. grča po telesu in duši, z nimbom preganjanega mučenika svobodnega prepričanja, umetnik desk Ineman, Govekar. naturalist, ki se ne boji ne bogu ne hudiča, je bifsteke in pije vino itd. Veru, narod, človeštvo, duša, umetnost — glej može, tu bodo padale tehtne besede o vseh teh problemih, tu boš srkal, mladenič, in potem okrepčan z napojem zrele modrosti in jusnega prepričanju, pojdeš nuprej po poti. ki je tako blesteča pred teboj. In _ filistre vidiš naenkrat mladi, sramežljivi fant, ki ti komaj poganja prvi puh pod nosom, zučutiš, du tu ne bo šole kaj pridu. Zatem popisuje Zupančič razgovore, v katerih se je po njegovem prepričanju izkazala Aškerčeva duhovna revščina, takole: Čutil sem, du to niso ljudje, nu kutere se bo mlad Slovenec nuslonil, ki išče poti v bodočnost. Puhlost, frazerstvo brez vsebine in globine — ne morem si pomagati, a to je že od takrat moja sodba, ki je včasih bolj jasno vstala na površje, včasih malo poniknila, a ostala do današnjega dne, in kakor bi rad, da bi bilo drugače, bojim se, du ostane pri tem... Od kruju sem mislil, du se da vkljub temu tudi s temi ljudmi izhajati, da se zbližamo vkljub temu, bogme, mlad sem bil in sein res mislil, du si bodo dali recimo Aškerci od nus kaj dopovedati — V Zupančičevi zapuščini sta ohranjeni še dve varianti tega pisma. V eni izmed njih je svoje spomine na Narodni dom v letu 1899 precej podobno popisal, dostavil pa je še: 2 Sluvističnu revija 17 Mi smo jim varali njih pričakovanje — a zakaj? Ker so oni prevarili naše, ali, ker za druge pravzaprav ne vem, vsaj moje pričakovanje: Kje so bili njih nauki, ki bi jih bili mi sprejeli vase? Ne pozabim pri tem Aškerčevih zaslug za razvoj nas vseh: njegove balade in romance, to je bilo poleg Gregorčiča, ki je pa takrat tudi že pojemal, naša hrana. Tudi je dobrohotno pospremil naše prve knjige v javnost — hvala mu za vse to. A jaz sem bogme od osebe njegove pričakoval več — ne pouka v poeziji, nego v pravi modrosti, nekako šolo, veščega kažipota naprej, kar je največ vredno. Preveč sem pričakoval, kakor sein že povedal. Skrajno banalnost sem našel v vsaki diskusiji v njem — naravno, da se spremeni tako varano pričakovanje v trmast odpor. Tega retrospektivnega poročila res ni mogoče razglasiti za popolnoma točen opis misli in čustev, ki so se vzbujala mlademu pesniku, ko je zahajal v Narodni dom med slovenske »velemože« in se razgovarjal z Aškercem. A čeprav moramo gledati na te Župančičeve izjave z vsemi pridržki, vendar je očitno, da ga je Aškerc v tem času razočaral in da se že zaradi tega ni mogel z njim združiti proti Cankarju, kakor je v neohranjenem pismu trdil Govekar. Cankarjevo in Zupančičevo mnenje o Aškercu v tem času sicer ni bilo povsem identično, razlike pa vendarle niso bile tako velike, da bi avtor Čase opojnosti začel prav zaradi njih neprijazno soditi o Cankarjevem delu. Pač pa so se v tem času začeli spreminjati Župančičevi nazori o moderni poeziji sploh. Že 28. julija je v pismu Francu Dergancu izjavil tole: »Tu sem rad. To je zame — čisti zrak in prosta narava. Vrag vzemi vso dunajsko opojnost in dekadentsko nervoznost. Žal mi je, da se nisem več učil, da bi bil prej rešen tistega inoloha.« Podobne misli je zapisal tudi v pismu Alojzu Kraigherju z dne 27. septembru 1899. Tu berem: Jaz sem se ti precej izpremenil — a ne misli, da pod vplivom ljubljanskih literatov. Daleč so moji nazori od njihovih. Nemogoče je trobiti v čredniški rog Aškerčev kakor tudi v sentimentalne diplice Ganglove. Upam, da so to zame tempi passati, kakor one pretirane in nejasne dekadence. Upam, da me razumeš. Kako zdrava in krepka poezija mi puhti naprot od ljubljanskega polja in njegovih borštov, od barja in od Krima! To me polVii z življenjem in močjo, a ne z zadimljenimi, onemoglimi sanjumi, kakor ponočne kavarne. Svežosti in ljubezni je trebu našim proizvodom, a zato je treba svežega in čvrstega življenja. Pa kaj bi modrijanih ko se mi morebiti smeješ. A meni se zdi kljub temu prav tako. Podobne misli in podobno kritiko dekadence je Cankar zapisal že pred letom dni, in sicer v pismu Zupančiču z dne 21. avgusta 1898. Zato bi sprememba, o kateri je pesnik obvestil Alojza Kraigherja, še ne mogla biti vzrok za kakršne koli nesporazume.'Vendar pa je začel Zupančič hkrati s to spremembo drugače soditi tudi o Cankarjevi prozi, zlasti o njegovih Vinjetah. Dne 3. septembra je o tej zbirki črtic pisal Alojzu Kraigherju takole: »,Vinjet' še nimam, dobim jih pri Govekarju; pisal bom o njih v ,Narod'. Ali boš Ti kam pisal? Saj lahko tudi Ti v ,Narod' pišeš, da bo kaj reklame.« Toda Župančič se je kmalu premislil. Y tistem pismu Kraigherju, v katerem je spregovoril o svoji notranji spremembi, je večkrat omenil tudi Cankarja. Pohvalil je njegov prevod Hamleta, vprašal, če še živi pri Puklu v Enzensdorfu in dodal: Jaz bi pisal o »Vinjetah« a rajši ne maram, ker ne bi bilo niti njemu niti meni po volji. A najbrž bom kljub temu pisal. Nisem več tako navdušen zanje, kot sem bil. a baš zato jih poznani bolj kakor prej — vidim jim bolj napake, a vidim neizmerno bolj njihove vrline. Ljudje jih precej kupujejo vkljub visoki ceni. Brez dvoma so mejnik v naši prozi, — čitaj 11. pr. suho-poetično povest Prijateljevo v zadnjem »Zvonu« pa boš videl, kako nerodno vpleta Cankarjeve tone med svoj bombast. Ni neverjetno, da je za Župančičevo kritiko dekadence in za njegove misli o Vinjetah zvedel tudi Govekar. Z nekoliko fantazije in tendenci-oznosti se mu je lahko kaj hitro posrečilo napisati vest, ki je Cankarja osupnila in ki jo je tako odločno zavrnil. Namesto Zupančiča pa je kritiko o Vinjetah napisal Vladimir Leveč. Kritika je bila skoz in skoz odklonilna. To je moralo Cankarja prizadeti in precej začuditi, saj mu je bil Govekar v posebnem pismu sporočil, da bo pisal recenzijo Zupančič. Vse kaže, da ni Cankar nikdar zvedel vse resnice, niti ne po Zupančičevem prihodu na Dunaj. Takšen zaključek se nam vsiljuje ob njegovem pismu bratu Karlu z dne 22. marca 1899. V tem pismu pripoveduje Cankar tole: Ali sem Ti že povedal, kako je bilo s kritiko o »Vinjetah«? Govekar mi je pisal takrat par laskavih pisem ter mi povedal, da bo pisal kritiko Zupančič. Toda Govekar ni naročil Zupančiču ničesar, pač pa Vl.Levcu... Meni pa je pisal: »Nisem mogel drugače, — moral sem to kritiko natisniti. Zupančič odlaša predolgo. Ljudje se jezé nad mano, češ, da iz zavisti ne priobčim nobene ocene...« Tako je bilo. Nekaj krivde ima sicer res tudi Zupančič, ker ni pisal ničesar; ali njega opravičuje lenoba. Dne 3. septembra je Zupančič res še mislil na to, da bi pisal poročilo o prvi knjigi prijateljeve proze in je pričakoval od Govekarja recenzijski izvod, tako vsaj kaže njegovo pismo Kraigherju. "V resnici pa je Govekar že 24. avgusta zaprosil za kritiko Vinjet Vladimira Levca in mu hkrati poslal tudi primerna navodila.10 Zato je Cankarjeva domneva, češ da ni Govekar Zupančiču ničesar naročil, vsaj deloma utemeljena. Vendar pa pri Župančiču ni bila samo lenoba, oviralo ga je po vsem videzu zlasti spremenjeno mnenje o Cankarjevih črticah. Župančič se je vrnil na Dunaj zadnje dni meseca decembra. Cankar je kaj hitro opazil, da prijatelj ni več tak, kakršen je bil. Že dne 4. januarja 1900 je v pismu Aškercu povedal med drugim tudi tole: »Zupančič je tukaj; zdi se mi, da se je nekoliko spremenil.« Ta stavek nain sicer ne pove, kakšne spremembe je opazil na svojem prijatelju. Nekoliko bolj zgovorno je šele pismo bratu Karlu z dne 9. marca. V njem pripoveduje, da se zaradi literarnih zadev ne razburja več tako hudo kakor včasih, nato pa dostavlja: Celo tisto majhno razočaranje, ki sem ga doživel z Zupančičem, me ni več pretreslo. Upijanila ga je prva slava in zdaj je pričel tain zanemarjati, kjer bi moral skrbeti zase, a tam, kjer tega ni treba, se spopolnjuje. Spopolnjuje se namreč v samozavesti, a nazadnje v svojih delih in v svojem resničnem izobraževanju... Zupančič n. pr. je bil v Ljubljani mesec in prišel je na Dunaj že pol zaprašen. Ali ni to žalostno? In on sain tega niti ne ve. No, njegov talent je tako velik, da se ne more pogubiti. Škoduje mu samo to življenje, ki ga živi zdaj — slabše življenje od mojega — škoduje mu tista skrita samozavest, ki je mnogo bolj pogubna od očitne in škoduje mu najbolj to, da je ostal popolnoma naiven, kakor je bil že od nekdaj. Jaz mislim, da vse to nič ne pomeni in da ima samo ošpice... Naposled, naj bo kakoršen hoče: vse sedanje slovensko literatstvo mu ne seže niti do popka. Kljub spremembam, ki jih je opazil na prijatelju in kljub »razočaranju«, ki ga je doživel z njim, pa Cankar ni nehal niti za trenutek verjeti v Zupančičev talent in njegovo poezijo. O tem ne pričajo le citirani stavki iz pisma bratu Karlu, marveč tudi izjave v pismih drugim znancem, n. pr. Zofki Kvedrovi in Franu Govekarju. V njih poudarja, da se more edino Zupančič meriti z Aškercem, da mu sega Murn komaj do kolen, in z navdušenim začudenjem govori o njegovem optimizmu. Prav v tem času so postajali vedno bolj pogostni spori med Cankarjem na eni ter Aškercem in Govekarjem na drugi strani.11 Ob izidu Kette- 10 Glej Cankarjeva pisma 1, 100. 11 O tem glej: Marju Boršnik, Aškerc, in sicer poglavju Fin de siècle, Proa leta n Ljubljani in Urednik; Marja Boršnik, Zupančičeou pisma Aškercu in Ketteju, Nova Obzorja 1949, 390; Marja Boršnik, Aškerčeva pisma Zupančiču, Aškerčev zbornik 1957, 84; Dušan Pirjevec, Opombe k drugi knjigi Murnovega Zbranega dela, str. 387, 391, 402. 403. 407 in 436. jevih poezij pa je prišlo do končnega obračuna in preloma. Kakor kažejo Cankarjeva pisma bratu Karlu. Govekarju in Aškercu, so hoteli »Ljubljančani« v teh spopadih pridobiti Župančiča zase. Župančič pa je Aškerčeve in Govekarjeve dopise pokazal Cankarju in slednjič dne 2. aprila 1900 v posebnem pismu razložil Aškercu, kje so vzroki nesporazumov in nasprotij.12 Pismo sicer res ni tako ostro, kakršno bi bilo, če bi ga napisal Cankar. Vendar vemo, da ga je Cankar bral in z njim soglašal, kar kaže, da sta bila prijatelja v glavnem istih misli in ravnala v istem duhu. Aškerc je Zupančiču odgovoril v dolgem, enajst velikih strani obse-gajočem pismu.13 Tako Aškerčevo kakor Zupančičevo pismo kažeta, da so bili njuni odnosi v tem času mnogo bolj prijazni kot pa odnosi med Aškercem in Cankarjem. Pomembnejši spori med urednikom »Ljubljanskega Zvona« in pesnikom Čase opojnosti so nastali šele v poletju 1900. ko je prišel Zupančič v Ljubljano. Svoja tedanja srečanja z Aškercem je Zupančič popisal v že omenjenem nedokončanem in neodposlanem pismu Cvetku Golarju takole: Л k Aškercu spet. Meni je njegova psiha problem, ki se bavim z njim. oziroma bi mu rad prišel na pravi sled izza tistega časa. ko je nehalo moje brezpogojno občudovanje njegovega duha. In to je bilo hitro, ko sem ga osebno spoznal. In — imenuj to poštenost ali naivnost — zgodaj sem tudi v lice izrekel svoje mnenje in svoje pomisleke proti njegovi poeziji. A pravzaprav me je izzval. Pavliha je rekel, to je delo, ki bi vzbudilo senzacijo, da je izšlo v nemškem, francoskem ali angleškem jeziku!!! Na tega slona samozavesti sem posadil komarja svoje skepse in — slon se je stresel! »Vam gre za Vašo slavo!« je zakričal nadme. Bil sem osramočen, ker to ni bilo res. Jaz sem hotel diskusijo, besedo sem, besedo tja, misel tako in misel onako — meni je šlo za jasnost in sporazumek, on pa — slava. Tega prepiru — Aškerc je vpil, du sem revolutionär. anarhist — je bil nema priča Reguli. Mefisto s tistim smehom, samo njemu lastnim, pod brki. To je bil začetek razdora. Vendar sem hodil še k njemu in hodila sva skupaj na izprehode. Zopet mi je začel: »Glejte, cel komplot proti meni: vsi pišejo, da je Izmajlov propadel — a ni, nuruvnost uspel je na odru!« — »Jaz tegu ne morem presoditi, ker me ni bilo v Ljubljani takrat.« — »Pa čitali ste ga. ne? Kaj pravite?« — Povedal sem mu, kakor rahlo sem mogel, da mi pruvzupruv ne uguju. »Prosim vus, Žid Eibenschitz (ali kukor se že zove) to vam je kurukter, ki gu nima svetovnu literatura!« — Evo, kaj hočeš na take besede. Ne izzivajo odporu, pa da si še tak diplomat v občevanju? Tukrut že sem videl, du Aškerc nima toliko avtokritike, kur bi v oko dejal. 12 Pismo je objavila Murjn Boršnikova v Novih Obzorjih 1949, 596. 13 Pismo je objavljeno v Aškerčevem zborniku 1957, 84. Priča opisanih nesoglasij in sporov je tudi Aškerčevo pismo Zupančiču z dne 10. januarja 1900. V njem pravi urednik, da mu je dal Zupančič ob svojem odhodu po poletnih počitnicah 1899 na Dunaj razumeti, češ da ne bo več objavljal svojih pesmi v »Ljubljanskem Zvonu«.14 Vendar je Župančič še v letu 1899 objavil v Aškerčevi reviji članek Misli o Kettejevih poezijah. Članek je izšel v avgustovi številki, torej potem, ko je bila ostra polemika med Cankarjem in Govekarjem zaradi Kettejeve pesniške zapuščine že zaključena. V tej polemiki je bil storil Govekar Cankarju hudo krivico, ko mu je očital, češ da ni ničesar storil za pokojnega prijatelja, in ga hotel s tem pred javnostjo moralno diskvalificirati. Očitek je Cankarja hudo prizadel in razjezil, zato ga je prizadelo tudi, ko je videl, da je Zupančičev članek napisan tako, kakor da bi ob izidu Kettejeve knjige ne bilo nobene javne polemike, kakor da ne bi ureditev Kettejevih pesmi in Aškerčev uvod vzbujala prav nobenih tehtnih pomislekov in kakor da Cankarju ni bila prizadejana nobena krivica. Cankar je repliciral Župančičev članek kmalu po njegovem izidu v pismu Alojzu Kraigherju z dne 19. avgusta 1900. Pritožuje se nad krivično Govekarjevo obdolžitvijo ter pravi: Denarja Ketteju nisem mogel (lajati, ko je ležal na smrtni postelji; saj sem sam stradal. No. kaj bi govoril, — svinje so, pa je! Zupančič pa tudi ni mogel ziniti besede, ko je gotovo čital Govekarjeve laži in o katerih je vedel, da so laži. Zupančič ostaja zmirom za hribom; tako res ne bo nikoli nič priletelo nanj. Zaradi te skušnje ni Cankar prav nič spremenil svojega visokega mnenja o Zupančičevi poeziji. Leto dni kasneje je v pismu Ani Lušinovi z dne 1. septembra 1902 pisal o prijatelju tole: Ker že govorim o literatih, Te moram pograjati zuradi Zupančiča. On je morda naš edini poet, ki ni prav nič hinavščine v njem; duša «kakor studenec. Zdaj je pri vojakih v Gradcu in tako je naravno, da ne more delati veliko. Toda o veliki noči najpozneje izide pri Schwentnerju nova zbirka njegovih pesmi. In ta knjiga bo čudovito lepa. Knjiga, ki jo je imel Cankar v mislih, je bila zbirka Čez plan. Dobil jo je v roke, ko je bil od oktobra 1903 do začetka februarja 1904 v Ljubljani. Zdela se mu je tuko »epohalna«, da je ob njej napisal kar tri 14 Glej Aškerčev zbornik 1957, 95. članke: dva v »Slovana« in enega za »Ljubljanski Zvon«.15 S tem je hotel preprečiti, da bi o zbirki pisal v neklerikalne revije še kak drug, manj poklican recenzent. Vsi trije članki dokazujejo, da je Cankarja v Zupančičevi zbirki presenetil in očaral predvsem njen življenjski optimizem, njen pogum in vera v bodočnost. Nenehoma se vrača k temu optimizmu in se trudi, da bi si pojasnil njegov izvor in našel potrdilo zanj. Njegovi članki vzbujajo vtis, da ga je prijateljeva optimistična poezija očarala kot »kres, plapolajoč do nebes«, kot »grom, bobneč od obzorja do obzorja«, skratka, kot nekakšen elementaren pojav, ki mu je bil izraz neke doslej še ne razodete notranje moči pesnika, naroda in vse mlade generacije. Vendar pa se hkrati zdi. da ga Zupančičevo optimistično življenjsko občutje ni moglo res do kraja prepričati. Tako domnevo vsiljuje zlasti zaključek recenzije v »Ljubljanskem Zvonu«. Tu navaja Cankar najprej naslednje Zupančičeve verze: ' Vi drugi imate ljubice, vi drugi imate denar, a jaz — jaz imam po strani klobuk, pa kaj mi vse drugo je mar! Tem stihom dodaja naslednje misli: »Najboljše je, res!... Samo da bi ne bilo tistih ,hudih sanj', ki so nadlegovale že našega praotca Hamleta in ki tudi vnukom njegovim ne dajo mirnega spanja ...« Najbrž ni pretirana trditev, da je Cankar ob zbirki Čez plan spoznal, da gleda sam na življenje precej, če že nc kar bistveno drugače kot pa Zupančič. Svet se mu je zdel tako krivičen, položaj naroda in ljudstva, pesnika in človeka pa tako težak in brezupen, da »ni videl sonca«, kakor je rekel v enem izmed treh člankov, ter tako sam opisal razliko med svojim in Zupančičevim odnosom do življenja. V približno istem času je tudi Župančič prvikrat jasno spoznal, da se v marsičem razlikuje od Cankarja, le du ga je to spoznanje zaneslo po vsem videzu mnogo dalje kot pa avtorja Hiše Marije pomočnice.10 15 Ti trije članki so: Silvin Surdenko: V mladem jutru, Sn II, 92, ponatisnjen je v CZS XXI, 187; Oton 'Zupančič: Čez plan, Sn II, 92, ponatisnjen je v CZS XXI, 190; Oton Zupančič: Čez plan, LZ 1904, 175, ponatisnjen je v CZS VII, 360. 10 O tem je na kratko spregovoril že Anton Slodnjak v uvodih k prvi in drugi knjigi Prijateljevih Izbranih esejev in razprav, Ljubljana, Slovenska matica 1952 in 1953. Prva Cankarjeva knjiga, ki je že pred leti vzbudila v Zupančiču prve dokaj razločne in precej daljnosežne kritične misli, so bile Vinjete. Vendar se Zupančič tedaj še ni dovolj jasno in določno izrazil. Mnogo določnejša je njegova ocena komedije Za narodov blagor, o kateri je v pismu Josipu Regaliju v februarju ali marcu 1901 napisal naslednje besede: Cankar dobiva počasi korekture svoje komedije... On jo ceni visoko in si obeta velikega uspeha od nje. a meni se zdi vkljub vsem vrlinam malo pre-pridigarska, ali kako bi se izrazil. Tisti osnovni kritični občutek, ki je narekoval pesniku izraz »malo prepridigarskac, se je uveljavil tudi dve leti kasneje v Zupančičevi kritiki Cankarjeve novele Življenje in smrt Petra Novljana. Zapisal si jo je dne 19. aprila 1904 v svojo beležnico in se glasi takole: Peter Novljan. Sanjač, kakor smo vsi. In naravno, da podleže. To je zakon in to je tragedija. To bi bila tragedija, ako ne bi Cankar zasledoval v nji tendence in ne samo stal na strani Novljanovi, ampak sploh neagilnost njegovo propagiral za princip življenja. A to je enostransko naziranje sveta in tendenca izziva protest. Cankar ne bi mogel propagirati takih idej, če bi imel več naravo-slovske podlage pri svojem mišljenju in sklepanju. Zakon življenja je delo, ne brezplodne sanje; namen človeka je spopolnjevanje vsega bistva, ne umetno gojenje rudimentov, ki so ostanek prošlosti in nimajo za sedanje razmere več pomena. Umetnik glej svet s svobodnim, ne za vidnim očesom!; bodi odkrit proti sebi in ne huduj se nad razmerami, ako si sam kriv; spopolni sebe, popravi sebe — vse okrog tebe se bo spremenilo v hipu. Ne obožuj sebe in svojih napak. To je moja misel in moje stremljenje. Mislim, du ni velikega umetnika brez velikega človeka in za to je treba samovzgoje. Zadnje dni marca istega leta je izšla Hiša Marije pomočnice. Zupančič je knjigo bral že na Dunaju v rokopisu. V dneh od, 30. aprila do 4. maja je o njej objavljal Fr. Kobal v »Slovenskem Narodu« kritiko, v kateri je očital Cankarju pornografijo.17 Zupančič, ki je tedaj živel v Ljubljani, se je ob tej priložnosti spomnil, da je delo že bral, in si je dne 3. maja zapisal v isto beležnico naslednje misli: 17 Najvažnejši odlomki Kobalove kritike so ponatisnjeni v CZS VI, 355. Kobal pravi med drugim: »Cankar nam je podal z istim svojim največjim umotvorom delo, ki bi gu pruv rudi pogrešali v svoji literaturi, podul nam je rafinirano, umetniški dovršeno pornogrufijo.« Regali je podšuntal Kobala, da piše proti heterski poeziji Cankarja. Jeli opravičen? Fure dvomi, Lajovic pravi ne — jaz pa mislim, da ima vsakdo pravico do blamaže. Meni je dal Cankar rokopis in čital sem ga večinoma v postelji, torej brez posebne pazljivosti. Od začetka sem se silil, da sem čital, ker mi Cankarjev slog že preseda. Ne moreni si vtem pomagati — monoton je. No po kakšni dvajseti, trideseti strani ine je imel v oblasti — ali se je premenil slog, ali me je zaplel on? Ko sem prečital vse, me je Cankar sam od sebe prašal, ali se mi ne zde ona poglavja prehuda. Niso se mi zdela. Čudna sicer — drugega nič. Mogoče bi bila popolnoma nepotrebna — moram citati vse skupaj še enkrat, da vidim, vkoliko se je res Cankar ob tem sam naslajal. In tudi če bi se — ali se naj potem zaletavajo vanj sodniki? Kje je potem sploh meja, do koder sme umetnik, da ne zadene ob ograje moralistov? V imenu »morale« se navsezadnje ne bi smeli niti akti slikati. Proč roke odtod. Jaz za svojo osebo mislim, da nisem lasciven in vendar mi to očitajo. Prosto jim. Na oni strani govoriti o umetniški svobodi, je sploh nesmisel. Kam pa zajadramo, ako se utesnjuje umetnost celo med liberalci? Nad črto svinjarije — semtertja tudi pod črto — to je dovoljeno. A če se priznan umetnik dotakne resno uinu-zanosti življenja, je njihovo moralno čuvstvo žaljeno. Jaz. zase, vidim svoje cilje drugje, nego Cankar, ker je — sedaj šele vidim — najino svetovno naziranje povsem drugo. Ne vem pa. katera pot je prava in kdo naju pride dalje. Ali sem jaz sploh umetnik? Po njegovem ne. In če je njegovo mnenje pravo, potem sploh ne. A če delam človek, kar delam, ali je moje delo brez vrednosti? Včasih mislim, da je sploh najboljše vse pustiti, ker tako nikoli ne dosežeš onega, kar hočeš. In dnevi so, ko sem popolnoma prazen in nesposoben za samostojno delo. A zakaj pridejo zopet dnevi, ko se mi samo snuje in izlivu kar brez moje volje iz duše? Komaj tri strani za temi vrsticami je v isti beležnici še naslednji zapisek: Zakaj je vsa naša literatura — izvzemši mogoče edino Prešerna — tuko malenkostna? Ali ne tiči vzrok temu v muteriulnih prilikah? Od literature same se pri nas ne du živeti — in tuko se nosi tudi v proizvode filisterstvo iz pisaren. In kdor živi samo ob tem — ta gleda ves svet skozi naočnike pesimizmu. In navsezadnje mogoče tudi moralnega mačka. A tu pesimizem ni utemeljen v bistvu pisateljevem, nego je samo posledica omejenih razmer, v katerih živi. In vidi se, da je to stališče postalo pozersko iz sile: lisica noče grozdja! Kje je samo eden, ki bi se bil v resnici odrekel dobrotam tega svetu? Cunkur? Preveč poze. Preveč se vidi zavist do blagostanja in do zdravja. Ne zaničevanje — zavist je to. Misli, ki so se mu nabrale y beležnici, pa Župančič ni ohranil le zase, pač pa je o teli vprašanjih spregovoril tudi v pismu, ki ga je pisal dne 29. maja 1904 Ivanu Prijatelju iz Ljubljane v Varšavo. »Človek čudi potrebo, da se razgovori čez hribe in doline,« pričenja Župančič, zatem sporoča Prijatelju, da mu je napisal že dve dolgi pismi, ne da bi ju oddal, na široko opisuje uspeh slovenske umetniške razstave na Dunaju ter hkrati na kratko ugovarja Prijateljevmu eseju Moderna manira in Imitkov >Poc«, nato spregovori še o Cankarju takole: Ali si čital »Marijo Pomočnico«? Kaj praviš? Jaz sem jo čital v rokopisu, ko je bil Cankar še pri meni. Od kraja sem se moral siliti, ker mi njegov slog že preseda, a po kakšni 20—30 strani me je imel. In ostalo — mi je od nje samo par nejasnih slik. ideje nobene. Cankar sam me je prašal, ali se mi ne zde dotična poglavja »prehuda«. Meni samemu se niso zdela, čeprav nimam osebno posebnega dopadenja nad takimi stvarmi. No, bodisi da so potrebna ali ne, čimdalje bolj vidim, da greva s Cankarjem narazen v vsem pojmovanju življenja in vsled tega tudi umetnosti. Hodila bova pač vsak svojo pot. ako se on ne obrne. »Hudo« pa se mi zdi. kovati iz moralnega mačka svetovno naziranje, kar je storil Cankar v »Petru Novljanu«, kjer ni pripovednik nego agitator za princip življenja, ki je brez dvoma kriv. Ni naključje, da je Župančič te svoje misli v tem času sporočil prav Ivanu Prijatelju. Domnevati smemo, da ga je k temu spodbodel Prijateljev feljton Umeiniški cilji v »Slovenskem Narodu«. Ta feljton je odgovor na Cankarjevo polemiko proti Prijateljevi sodbi o Žinitkovem Pocu, in v njem je našel Zupančič tudi takšne misli o Cankarju, ki so bile nekoliko podobne njegovim lastnini ocenam ali pa so jih vsaj potrjevale. Prijatelj je Župančiču hitro odgovoril — a najprej si je napisal koncept, ki se je ohranil v njegovi zapuščini. Pismo, ki ga je odposlal, pa je v Zupančičevi zapuščini. V njem razpravlja najprej o najrazličnejših problemih slovenske umetnosti, slovenskega kulturnega in literarnega življenja. Ko se slednjič dotakne tudi Cankarja, ponovi v glavnem svoje misli iz »Narodovega« feljtona in jih precej na široko razprede. Ta del Prijateljevega pisma se glasi: i Cankarja že dolgo nisem nič čital, dasi vem, da bi ga moral, ker njegov veliki poklic v naši literaturi stoji. V zadnjem času se je opredelil jasno in jaz mislim, da je tudi izvršil v našem narodu nalogo, ki jo je prejel od boga s svojim talentom, ali pa jo bo izvršil v kratkem. Pisal bo še zmirom veliko in morebiti čedalje več — lahkota produkcije je zapopadena v naturi njegovega talenta! — a povedati ne bo imel našemu narodu (svojim učencem!) nič več. (Prerusli ga bodo!) Ako je Govckur poklutil pred našim čebelnjakom trdi v nebesa rastoči osat (ali bolje: porezal kite) trejalstva, je Cankar oživil, razšnmil panjove s svojim artizniom. Kako jaz mislim o njem in njegovem pomenu za našo deželo, sem povedal zadnjič v »Narodu« določno, čeprav le ob kratkem. C. je odprl naši hiši vrata in okna, ko je hodila vnovič pomlad po svetu, a potem je z za-pečka pokazal našim ljudem neko jutranjo meglo, namesto, da bi jih bil peljal ven na hrib gledat solnčni vzhod. On je Argonavt — ni zastonj Vrlmičan! — in njegova Muza — Medeja. Z njo išče zlato runo naše umetnosti, a ne odkrito ko Herkul svoje zmage (zato nima dovolj sile), ampak s pomočjo nekih zvijač, spretnosti in coprnij. In tudi sicer tiči v njegovi muzi neka čisto niedejska zloba do bratov. Drugače se odlikujejo moderni v vseh deželah zlasti v tem, kar imenuje Nietzsche šesti — »historični« — čut, s tem, da se skušajo obogatiti z vso prošlostjo, sledeč zlasti v domačem slovstvu z ljubeznijo za vsemi kapljicami duha. Cankar ima za vse, kar vidi pod seboj, samo porogljiv smeh. Taki ljudje niso veliki--Tvoj izraz »agitator« izcrpljivo karakterizira njegov tešči intelekt. Da bi on mogel izvršiti kako umetniško dejanje, bi moral imeti veliko, prekipevajoče-globoko dušo od narave; kakor Ti. Taka duša na tak način odkriva svetovne, velike resnice, kakor sem gori rekel o Segantiniju. Kjer take duše ni, pa je vendar sila vzprejemanja vtiskov ali pa intelektualna lati-tuda, tam se mora hoditi podobno pot, kakor jo hodim jaz in ki je pot vežbanja, utrjevanja sil ob največjih duhovih človeške kulture. Težka je to pot na visoko »sveto« goro človeštva. Mi moramo nanjo kobacati, Vas nosi nanjo Vaš »daj-mon«. A še na gori ste Vi tam bolj človeški, čim višji ste, ker ste vsak hip zopet pri človeku, a mi le prepogosto samo na papirju in v bibliotekah. Ako bi si bil Cankar napolnil svoj um z neumljivo človeško vsebino, bi bil pri svoji lepi ekspresiji nekaj povedal Slovencem, tako pa jim je samo odzunaj pokazal, kako je zložena moderna duša in da se nekaj dela v nji. O njeni vsebini sam bore vé. Kadar govori o njeni vsebini, je agitator za grošne »ideje«. A od »idejnega« agitatorja Cankarja bo našemu narodu manj haska kakor od političnega Štcfeta. Kot odkrivatelj novih potov (ne ciljev!) pa je meni centralna figura dosedanje naše moderne, ki nosi njegovo barvo, kakor boš Ti pozlatil nje klasje, ako Te le Tvoj bog ne zapusti — Prijateljeve misli o Cankarju so logična posledica njegovih tedanjih naziranj o umetnosti in njeni vlogi v narodovem življenju, v njih se izraža njegova vizija o harmonični sintezi dionizičnega in apoloničnega elementa in iz njih govorijo njegove predstave o zakonitostih, ki urejajo življenje narodov in človeštva. Prijatelj o Cankarju sicer ni sodil natančno tako kakor Župančič, vendar se je v svojem pismu postavil na Zupunčičevo stran, in kakor vse kaže, so oba, pesnika in literarnega zgodovinurja, vznemirjale iste Cankarjeve lastnosti: njegovo delo se jima ni zdelo dovolj življenjsko niti ne dovolj polno in spodbudno. Oba je motil predvsem Cankarjev pesimizem, ne da bi doumela, kaj se za tem »pesimizmom« skriva. Oba je odbijala Cankarjeva »agilatorič-nost«, ne enega in ne drugega niso mogle prepričati ideje, ki jih je izpovedoval, verjel vanje in jih zagovarjal. Prijatelj je rekel o njih, da so to lc »grošne« ideje, Zupančiču pa so se zdele povsem napačne in v nasprotju z nekaterimi temeljnimi spoznanji moderne znanosti in filozofije. V letu 1904 sta se torej v naslednjih treh knjigah: Čez plan, Življenje in smrt Petra Novljana in Hiša Marije pomočnice uveljavila dva v bistvu različna kompleksa nazorov o svetu in družbi, dva povsem razlikujoča se odnosa do življenja in dve različni osebnosti. A ne samo uveljavila. Župančič in Cankar sta v tem letu prvikrat tudi dovolj jasno spoznala, v čem se med seboj razlikujeta. Naj so bila ta spoznanja še tako jasna in neutajljiva, vendar niso povzročila nikakršnih hujših posledic. Danes sicer še ni mogoče dognati, ali je Cankar kdaj zvedel, kaj je o njem mislil Zupančič v aprilu in maju leta 1904. Vendar pa lahko z vso gotovostjo trdimo, da je ostalo med njima še mnogo skupnih točk. Prav v času, ko je pisal Cankar svojo recenzijo zbirke Čez plan za »Ljubljanski Zvon« in ko so dozorevale Župančičeve kritične misli, sta se oba, Cankar in Zupančič, enako močno navdušila nad slovenskimi slikarji in kiparji, ki so v začetku leta razstavljali na Dunaju. O razstavi sta oba napisala vsak svoje navdušeno poročilo, prvi za »Slovana«, drugi za »Ljubljanski Zvon«. Njuna članka pričata, da sta se oba enako zavedala pomembnosti te razstave in oba sta enako mislila o celi vrsti načelnih vprašanj. Tako sta tudi oba odklonila Prijateljev zagovor Zmitkovega Роса in pri tem uporabljala približno enake argumente. Zato je razumljivo, da v Cankarjevih pismih iz jeseni in zime 1904 ni nobenih kritičnih misli o Zupančiču in povsem naravno je, da je hotel Cankar v projektiranem almanahu jugoslovanskih umetnikov in pisateljev, katerega slovenski del je urejal Govekar, nastopiti skupno z Zupančičem.18 Ko je ta almanah nastajal, je bil Zupančič v Ljubljani. Zdi se, da ga je Cankarjevo sodelovanje pri zborniku nekoliko presenetilo, zato je prijatelja pismeno prosil za pojasnilo. Cankar mu je odgovoril v pismu z dne 17. decembra 1904 naslednje: с Dragi! Glede »almanaha« Ti dajem pravico, da izjaviš v mojem imenu tole: Ja z nisem bil dal sooje stvari (črtico »Javna pravica«) brezpogojno Govekarju. Poslal sem mu jo v prvi vrsti za »Slovana«, pa sem rekel, da »naj jo da, če hoče, »tudi »almanahu« (stvar se mi je zdela namreč takrat prav tako malo važna kakor danes). Omenil pa sem izrecno in jasno, da hočem biti med t mladimi*; 18 O »almanahu« glej Govekarjevo poročilo v LZ 1434, 709, Regalijev članek v Sn 1904 in Cankarjeva pisma I, 230. to je v pismu! Zdi se mi zelo, da sem imenoval tudi »akademijo«, vendar pa bi ne mogel priseči. Da bo jasno, povej gospodi v mojem imenu: Jaz hočem biti poleg Tebe in Zofke, ali pa nikjer. Spis »Javna pravica« je »Slovanov«, ki ga je tudi plačal. Ako ga Govekar noče izročiti, tedaj ne sodelujem pri »Alm«. — Z lepimi pozdravi tebi in družini 17. dec. 904. Ivan Cankar Leto 1904 je bilo torej za zgodovino notranjih odnosov v slovenski literaturi vsekakor važno. V tem letu se je položaj prvikrat nekako izeistil, in tiste svojevrstnosti, zaradi katerih sta se Cankar in Župančič že od vsega začetka drug od drugega jasno razlikovala, so dozorele do takšne mere, da sta se jih oba pesnika tudi dovolj jasno zavedla in jih vsak po svoje definirala ali vsaj opisala. Diferenciacija sama je potekala in se izvršila predvsem v območju pomembnih načelnih vprašanj in prav zato ni mogla odločilneje poseči v osebne odnose med pesnikoma. Ostali so v glavnem nedotaknjeni vse do začetka leta 1908. Dokaz temu je že zgoraj objavljeno Cankarjevo pismo, a prav tako prepričljivi so tudi drugi dokumenti. Iz let 1905, 1906 in 1907 se je od korespondence med prijateljema ohranilo razmeroma malo: eno Cankarjevo pismo, ki je objavljeno v prvi knjigi njegovih pisem, in trije Župančičevi dopisi. Dne 25. julija 1907 je pisal Zupančič Cankarju z Dunaja v Ljubljano naslednje: Pisal sein zopet Schwentnerju, naj mi pošlje za »Cyrano de Bergerac«, ki ga prevzamem zu gledališče 200 Kron; ali pa na račun pesmi, ki bi izšle za božič. Moram imeti denur in sicer takoj, če se hočem rešiti. Dunaj bi potem ostuvil v enem, dveh tednih. Seveda moram dobiti to svoto, ker sem zadolžen, imam zastavljene knjige, vso obleko in zlatnino in srebrnino (!), sploh vse posvetne zaklade. Prosim Te, pojdi tukoj k Schwentnerju in prisili ga, du mi pošlje takoj. In prosim Te, obvesti me brzojavno o uspehu, kujti zdaj je sila prevelika. Do kedaj ostaneš Ti doli? Rad bi Te že videl, a vsuj tega pisma počakaj. Če mi ne pošlje sedaj, sem porinjen v gnojnico. Prosim stori in brzojavi mi na dom: kratko: V redu. Nič ni. Pa mora biti prav. lozdravlju le lvoj Oton Pozdravi Kristana VIII. Tigerg. 14 a I. 7. Na koncu pisma je Cankarjev pripis, ki je nekoliko težko čitljiv in ki se glasi menda takole: Se je po želji zgodilo I. C. Tri mesece kasneje je poslal Župančič Cankarju na razglednici takle pozdrav: Bodensko jezero. 24. oktobra 1907 Prelepo pozdravljenje! Cujem, da pojdeš skoraj v Ljubljano, ali si pa že odšel. Povej no kaj! Tvoj O. Z. Pozdrave Štefki in g. Lüfflerjevi in fantoma Kmalu zatem je Zupančič prejel in prebral Hlapca Jerneja. Svoje vtise o knjigi je sporočil Cankarju na dopisnici z dne 31. oktobra 1907 s Kisslegga na Dunaj takole: Danes sem dobil »Hlapca Jerneja« in sem ga prebral v eni sapi. Naravnost po sredi čela si mahnil. Bog je bil s Teboj in Tvojim duhom in tako bodi. Amen. Srčen pozdrav Tvoj O. Z. In kje. in kako in kdaj? Povej no besedo! 111 Prvi večji nesporazum in celo spor je nastal med pesnikoma šele v začetku leta 1908. V prvih dneh januarja se je Cankar vrnil na Dunaj iz Ljubljane, kamor je bil odpotoval v decembru prejšnjega leta, da bi se udeleževal vaj in videl premiero svojega Pohujšanja o dolini Šeni-florjanski. Že kmalu po vrnitvi je 20. januarja lakonično poročal Adi Kristanovi: »Z Zupančičem sem se spri.« Podrobneje jé o tem pisal isti prijateljici v pismu z dne 14. februarja takole: Z Zupančičem seveda ni bilo nič hudega. Sprla sva se v krčmi, ker sem mu očital, da je že deset let zaročen in da je njegova nevesta strikava. Po teh očitkih lahko sklepaš, kakšen sem bil. Ampak prav sem le imel. — Celo jaz, ki sem klavern do konca, mu moram energijo podpirati... Zdaj mu bom, Boga mi. naročil pisarja, da mu pesmi prepiše; drugače ne pridejo nikoli k Schwent-nerju. In ob svoji brezvolji strada. Ze čez enajst dni pa je prav tako Adi Kristanovi pisal takole: Sinoči sva z Zupančičem krokala do jutra. Pa je bila lepa noč, ker sva hotela biti popolnoma sama. Njemu se jako slabo godi; jaz pa bom že danes, precej zdajle, zaropotal pri Schwentnerju. On ga mora rešiti... Morda je res mogoče, da pride Zupančič v Novo mesto... Jaz sem mu delal krivico, ko sem ga zmerjal zaradi njegove »nemarnosti--. Saj sem moral vendar razumeti, da so У bili očitki v njegovem srcu grenkejši nego na mojem jeziku; in to ni bila nemarnost, temveč žalostna socialna krivica. Iz vsega, kar je Cankar pisal Adi Kristanovi, lahko povsem upravičeno sklepamo, da je bil spor pravzaprav nepomemben in da ni mogel imeti dolgotrajnejših posledic. Prijatelja sta se 24. februarja že pobotala, Cankar sam pa je spoznal, da so bili njegovi očitki krivični in neutemeljeni. V nasprotju s temi zaključki pa so nekatere Cankarjeve in Zupančičeve izjave, ki so nastale sicer šele v zimi 1908/09, a segajo retrospektivno nazaj v začetek leta 1908 in povsem določno govorijo o sporu med pesnikoma, hkrati pa pojasnjujejo tudi sporna vprašanja ter že odpirajo novo poglavje v zgodovini medsebojnih odnosov Cankarja in Župančiča. Dne 25. decembra 1908 je poslal Cankar Župančiču pismo, v katerem mu pripoveduje, da nameravata s Smrekarjem izdati nekak album z naslovom Konkurz, in prosi pesnika za sodelovanje. Hkrati pa dostavlja, da mu je urednik »Ljubljanskega Zvona« ponudil, naj napiše kritiko SamogoDoroD, kar pa je odklonil. Zc dejstvo, da Cankar ni hotel pisati poročila o najnovejši Zupančičevi zbirki, je dovolj zgovorno in nedvomno priča, da med pesnikoma ni bilo vse v redu. O tem nas še bolj prepriča nadaljnje dopisovanje. Zupančič je Cankarjevo pismo prejel na gradu Kisslegg in je nekaj dni zatem že začel pisati odgovor, ki ga pa ni dokončal. Glasi se: 2.1.1909. Pišeš mi, da bo Tvoj novi opus: Konkurz. Da boš objokovul s Smrekurjem »žalostni konec vse slovenske govorjene in prikazane umetnosti«. Nameravaš napraviti »nekaj resnega in grenkegu«. »Tako torej,« praviš mi, »imaš nekaj pojma o stvari.« Nimam gu, drugi moj — Kdo je prišel v konkurz, kedaj in kako? Mi, pisatelji, kur nus je, pismarjev in pesmarjev? In Jakopič s svojimi poezijami v barvali? In Juinu s svojo moško melanholijo in Grohar s svojo keljo? In Berneker s svojim dletom? Konec? Žalosten konec? Ali je Tebi pero otopelo? So se meni krilu povesila? Je Jakopičev čopič razeefran. Jami paleta preklana, Groharju kelja vegasta, Bernekerju dleto skrhano? — To ne. — Kaj pu? Nam je premalo zaslombe v občinstvu? Nas ne more razumeti? Poučimo ga. Nas noče razumeti? Primorujmo gu. Je kritika krivična, zaslepljena, pri-strunsku. hudobna? Vse to je, in vendar: ali je kritiku občinstvo? Ti je premalo slave? Tolaži se. Cankar, po smrti bo dvignjen Tvoj križ visoko nebu pod oblake. Ali--slovenski umetnik ne more živeti. To stoji že od nekdaj. Prešeren je hodil v pisarno — Jurčiču je odpovedal želodec ravno, ko je bil nastavljen (Jurčič in želodec namreč), Levstik je robotul svoj živ dan, i. t. d. Mi? Namestu jajca kamen — evo, naš delež. Tlaka da je odpravljena? Slovenskemu literatu ne. In — kaj potem? Ali si si obetal zlate gradove? Lahko jih zidamo v oblake. Vase, človek, moj, vase! Mladost smo zanoreli, ali hočemo zanoreti tudi moška leta? Oslabeli so nam živci, vem; in vsa obupnost izhaja odtod, dragi moj. Veriij človeku, ki je ležal v grobu, dalje nego Lazar, a je vstal. Veruj mi: Odrešenik. ki Ti poreče vstani, to je Tvoja volja. Tvoj zdravi instinkt; ako Ti še ni zamrl, poslušaj ga. Pusti kavarno, pusti gostilno in pojdi ven, v majki prirodi se izgubi in tam se najdeš; in ko se prebudiš iz svoje malodušnosti (ki ni nič drugega nego z alkoholom impregnirani in z nikotinom ožlindrani živci) boš trezen kot kristal in mlad kakor rana rosa na bilki pomladanji. In videl boš, da je življenje lepo, da je zdravje čist cvet, da je svet med in Ti bučela. In čutil boš, da si središče vesoljstva, da je v Tebi solnce, luna in vse zvezde, navadne in repatice, in človeštvo in domovina, da je vse v Tvojem srcu. In da je vse tako, kakršno je Tvoje srce. Zdravo, zdravo kri v srce in vse bo dobro na svetu. Potem bo veselje veselje in žalost žalost, in resnica bo resnica in sen bo sen: in vse bo blaženost. Kajti, sedaj, dragi moj. Ti veselje ni veselje, in žalost Ti ni žalost, in resnica se meša s sanjami, da ne ločiš ničesar več. Ti se ne znaš smejati, kajti Tvoj smeli naredi iz Tvojega lica karikaturo; ne znaš se jokati, ker ne čutiš prave žalosti; ne upaš se ji udati. ker se bojiš (in to po pravici) da ni slabost; in ne smeš vzdihovati, ker se sramuješ in bojiš; zdruv človek pa se smeje kakor zvon, in joče, ker se ne boji, da mu odplava duša s solzami, o ker je brez strahu; je brez strahu, tako brez strahu, da si upa jokati in vzdihovati. Bojiš se. da ne poreko: glej mehkužneža! Zakaj se bojiš? O ker si res mehkužen. Tudi meni je rekel mož, da ne poznam drugega nego obup, strah; ne zamerim možu, ker me ne pozna. Ne ve, da lahko obupavam, zato ker sem poln upa, da me je slobodno strah, ker sem poln poguma. Mož me je videl v uri bridkosti in je dejal v svojem srcu: glej siromaka! Jaz pa sem bogatejši od njega. On ve (in tudi jaz vem) da je življenje boj, in da je našemu narodu treba krepkosti (krepkost je krepost srečno nijansiranje in izjednačenje rimskega pojma virtus) in zato ne smeš iz pedagoških ozirov odmekniti trobente od ustnic. Meni pa je pedagogija druga stvar, čeprav mislim, da sem vsaj tako dober pedagog kakor on. A jaz sem pedagog odraslih ljudi, ljudi, ki ne prodajajo več platna (dušnega platna iz svojih dušnih hlačic visečega). Pogledal sem v svet vsaj toliko kakor ta pedagog, in videl sem najbolj krepke duše z nuj-nežnejšimi čustvi; ker se krepka duša ne brani grenke kupe, iz svojega nezavednega instinkta, da je trpki napoj ne premore. Bolna duša se boji žalosti, ker rabi veselja, smeha, srečnega razpoloženja za dijeto, ker jo bi žalost opojila, vtopila. In narod in pesnik njegov? Narodu treba zdrave hrane — brez dvomu. A ni m ti treba dijete. Ker je zdrav. Naš narod je zdrav, tako da vžije njegova duša brez skrbi Tvojo resnično žalost tako kakor Tvoje veselje. Tudi malo strupa mu ne škodi: njegov zdravi organizem ga izvrže iz žil, predno mu jih napolni. Mehkužnosti pa ne mara. Meško ni h runa narodu; meško je za višje deklice, dokler ne dobe daljših kril (dušnih namreč); in zu kontese, žalimeško jih nimamo odveč. Cankar — Ti si strup. Ti misliš, du je narod bolan, in du gu z njim zdraviš — veruj mi, narod je zdrav, in če bi bil Tvoj strup hujši, bi gu otroval, a hvala bogu, naš mali narod je le prevelik organizem za tako količi-nico. Drastilo za živce — sem pa tja ne škodi, a za vsakdanji kruh ni. Tako mislim jaz o Tebi, Cankar; odkrito rečeno: dokler ne boš velik, pravi človek, ne boš velik, pravi umetnik. To mislim: umetnik naroda, dušni vsakdanji kruh narodu. In pravi človek še nisi, ker si — nervozen nevrastenik. Oprosti, a pojdi vase, in če Ti hi izsušen ves instinkt, uvidiš sam resnico mojih besedi in pravico mojega sveta. Jaz? Jaz bi rad dal narodu umetnost; veliko umetnost; ne vsakdanjega krulia, ne morem tega, vidim sam. A dal bi 11111 pogače in potic za praznike. Kako bo in kako ne bo, tega ne vem. O tem razmišljati ni moja stvar. Moja stvar je: narediti iz sebe človeka, zdravega krepkega telesa in duha, ki je dobre volje. To se pravi: ki je tako močan, da si upa bojevati boj, veseliti se, omahovali. trpeti, padati, vstajati, iskati resnice in skrivnosti z umom in srcem, z mislijo in voljo, z vero in skepso, z upom in strahom. Hoditi pot, ki jo spoznaš za pravo; poskušati in iskati,-slediti drugim in odvračati jih, grabiti in deliti, vse, vse. To je moja stvar: narediti iz sebe posodo, v katero gre ves svet, nebo in zemlja in vse kar je, zato da more potem iz mene ves svet, nebo in zemlja in vse, kar je. L'art pour l'art? Je, in ni. Naj povem jaz po svoje. Umetnik bodi odkrit — iz neresnice ni umetnosti. Torej: to. in samo to iz sebe, kar je v tebi. Torej 1'art pour l'art? Da in ne. Kaj je v Tebi? Dano Ti je od prirode telo, ponavadi s petero čutov, ki gledajo svet in vežejo notranjost z vnanjostjo. Dana ti je vzgoja taka ali taka; in potem? Potem je vse to tvoja last; gospodari, gospodari! Sam si svoj upnik in sam svoj dolžnik. To je vsa modrost. Prigospodari si lastnosti, ki jih nisi imel. razvij zmožnosti, ki čutiš njih kal v sebi. obogati svoj um. oplemeniti svoje srce, razbistri svoje oko, pofini si uho, okrepi svojo voljo; z eno besedo: gospodari! Gospodari zase — in zu svet Rekel sem: sam svoj upnik si in sam svoj dolžnik. Res je, klicali Te 11e bodo pred sodbo, ako Ti je uni otopel po lastni nemarnosti, ako so Ti čustva odrevenelu, ker jih nisi vadil, uko si si izteknil oko po lastni neprevidnosti. A: iinuš vest? Si si ustvaril svoje telo sam? Ga nisi prejel od dveh, iz soka, ki je pritekel od štirih drugih, in zopet od osmero drugih in tuko nuprej? Nisi izšel iz družine? Iz naroda? Iz človeštva? Ono ti je podarilo svoj dragoceni sok. ki gu pretukn iz veka v vek — ali boš to dragoceno dedščino vnemar pustil? Je 11e boš hranil v spodobni posodi? Ga ne boš čuvul nesnage in nezgode? Ne boš pazil, da gu odduš čistega naprej, vsaj čistega, kakor si ga prejel, če si navaden človek, in če si pravi človek, še čistejšega, žlalitnejšega? Ne čutiš dolžnosti? Proste dolžnosti, ki je ne terju od tebe z besedo niti z orožjem nihče, u ki jo terja vesoljstvo s tihim glasom tvoje notranjosti? Umetnik, mislec, poet: ne čuješ tega glasu v sebi? Trdi mi, Levstik, kolikor hočeš, du ni drugega merila zate nego Ti sam: suni na sebi boš čutil, da si zvezan z družino, z narodom. s človeštvom s tisoči in tisoči vezi. In če jih res 11e čutiš — potem si odpudek z drevesa, svinje te pojedo in v govnu je tvoju sled. Juz čutim v sebi to tajno vez; kri mojih prudedov živi v meni, vem, zdrava, burna kri. In čutim v sebi zdrave instinkte rodu iz kuteregu sem izšel, povsod, po vseh svojih potih — in romal nisem sunio od peči do prugu — v vseh svojih ^ Slavistična revija strasteh — divjale so kakor konji brez uzde, v vseh svojih mislih — bile so jasne in mračne, in bile so moje, in vaše, dedje blaženi! — v vseh svojih čustvih — kakor strune na harpi so trepetala — v svojem obupu — teman je bil, da me je strah, pogledati v tista brezdna — v svojih upih — ni bilo zvezde tako visoke--Povsod, povsod in vedno. In zato se ne bojim svojih potov, ne bojim se dalje, ker vem, da nosim s seboj nit Ariadnino, en konec je v moji roki, drugi konec v roki moje majke, — pa saj to ni konec, med njenimi prsti gre naprej, do sključenih že prstov mojega starega očeta — starec štiriinosem-desetletni, živi mi, vsaj še toliko časa, da te pogledam še enkrat, in iz njegove roke gre naprej v grob pri cerkvi, in od tam v druge grobove okoli cerkve viniške in v Toplice, in gre preko Kulpe v grobove bosanske in bogve kam za Karpate nazaj. V Zupančičevi zapuščini pa najdemo še en koncept pisma Cankarju. Koncept učinkuje kot nadaljevanje zgoraj objavljenega fragmenta in se glasi: Iz enostranosti padaš v enostranost — nikoli ne pogledaš življenja izcela, ker nisi sam izcela — mož. Omejenost, a ne ona velikih narav, ki je kakor nekaj prirodnega, pred čimer stojiš z občudovanjem — na primer pri Tolstem. Ne, ono malo prevrgavanje in premikanje stališčeca, ki izvira iz nervoznosti. Razvoj je temeljni princip življenja, razvoj mikrokozma od kaosa do kozma se ponavlja v nas — vse naše čustvovanje, misli, hrepenenja, v mladem srcu in v glavi tako burna in tako zmešana stremijo ravno tako po jasnini, po harmoniji; ravnovesje sil. ki so v tebi, medsebojno, in soglasje tebe s svetom, to je cilj, po katerem sem stremel od prvega. Izprva se je redilo, padalo in vstajalo, jasnilo in temnilo vse to po instinktu; a zrel mož ima voljo, ki vodi ta instinkt krepko po potih, kamor vidi razum, da je prav. Mogoče se je pri nas volja zbudila pozneje nego v drugih, ker jo je tako dolgo preraščalo čustvo, u bila je vedno, v meni vsaj. pojavljala se je vedno odločneje, evo, dokler ji nisem pripoznal mesta, ki ji sodi v ustroju moje psihe. In z njo — naprej! Ne dvakrat živeti, ne plakati nazaj po velih rožicah, po izgubljenih čarih — kar je mrtvo, mrtvo je za vedno, a kar je živega, organskega v preteklosti, to prepleta tudi sedanjost, gre v bodočnost. Ali res nimaš ničesar v svojem življenju, kar bi ti bilo dragocen zaklad, ki ga ne daš nikomer nikoli? Nisi vesel svoje bujne mladosti, ki je cvela in klila, kakor roža v rosi? Vseh sanj, ki so bile tuko plahe, du so se bule že nepozvanega pogleda; in hrepenenju, ki je bilo tako močno, du ti je ruzrivulo žile, širilo prsi in vžigalo oči? Nimaš rud onegu nepremišljenegu pogumu, ki je zgrabil, kur se mu je zdelo, izzival nevarnost, igral se z ognjem, nupival smrti? In ljubezni, čiste in polne skrivnosti, polne bolečine in čistega veselja? Kako, da je vse to izgubljeno, kje je? Mrtvo? Si ti mrtev? Ali nismo iz tega vzrasli? Vse, vse je v meni, vse, grehi, kes — hej, kje! Veruj mi, nisi premugal še vsegu tegu, dokler boluješ od tegu. Juz sem svoje mladosti vesel, in hvalim Boga, du je bila in da je bila tuku. Kaj si izgubil, kaj je temnega? Kuk konkurz? Je življenje zu nami? Dragi moj, v veliki zmoti živiš: suj smo šele začeli! Saj smo šele zbirali, kako bomo prazni, saj smo nosili skup, kako bomo razmetani? Vse je pred nami, vse delo, plodno življenje, življenje moža, resno, prevdarjeno delo z uspehom in razočaranjem, z borbami, zmotami, strastmi, zadoščenjem — to nas šele čaka. Kako si pa misliš življenje. Trideset let in sedaj sedeš na svoj lovor in vživaš sadove potu, ki ga nisi prelival? Potem si romantik, daleč od življenja, ti, ki kličeš smrt estetom, estet od začetka! Ali bomo mi javkali nad nehvaležnostjo domovine? Kaj smo ji pa dali, da naj nam bo hvaležna? Tistih par verzov, ki so kaj vredni ali ne, tistih par novelet in črtic — prava reč vse to., Verze dam vetru, a dušo mojo, misli moje ostanejo z menoj, in ako so kaj vredne, ne vsahnejo. Najmanjša kal, ki nosi življenje v sebi, vzklije prej ali slej — njena doba pride. To vem. Vem pa tudi, da odpade z drevesa življenja vse, kar je nezdravega, v jedru gnilega, in meni bo najmanj žal za vse to. Zoper naravo punt, to je greh, ki ga kaznuje narava s smrtjo, z zatorom. Pa naše drevo ne raste pod svobodnim nebom svobodno; soseda imamo, ki nam hodi režat žive veje. Počakaj, sosed, da te podkrepelim. In ne bo sosed nič opravil; raste, raste mi drevo, košati se na vse strani, išče solnca. razpreza se vetru, globoko korenini v rodni majki, v zemlji. Tako vidiš, ti čutim jaz sebe, svoje delo in vrednost svojega dela. Vem zase, kje je sovražnik. Oglasil se je. Jaz sem gojil svoje drevo, pa se je obregnil vame. Mene lahko pobije, do mojega drevesa nima moči. Klerikalizem. Veselo ga je gledati, kako organizira ljudstvo, kako zbira moči, kako deli delo do zadnjega moža: vse se giblje, navdihnjeno od ideje. Veliko delo je delo njegovo in naše delo ni, ovirati ga v tem. A drugje? Tam — jaz bom najprej organiziral sebe, prebudil vse, kar spi v meni, pozval v življenje vse, kar hoče v meni živeti in sem magari sam proti vsem. Spoznanje. Spoznanje je tebi vir vsega zla, oziroma spoznanje daje človeku svetle oči, da vidi vse grozote življenja, da vidi svojo pogubljenost, brezplod-nost vsega svojega in sveta nehanja. Ponižal si Boga, vrgel nebeščana v blato. Spoznanje je bolest, a bolest je mati dela. Spoznanje odpira normalnemu človeku nova pota v nove dežele, nove možnosti življenju, inaterijalnega in dušnega; razširi mu obzorje — novih lepot, novih resnic in novih ugank mu ponuja. In to spoznanje bodi prokleto? Ne hodi mi na pot s Prešernom; ne bij -me, živega človeka z mrtvaško kostjo. Oba ta dva koncepta oziroma fragmenta sta ostala v Župančičevi miznici. Vendar moremo z vso gotovostjo trditi, da je Zupančič Cankarju na njegovo prošnjo za sodelovanje pri Konkurzu vendar nekaj odgovoril — tako lahko sklepamo po Cankarjevem pismu Župančiču z dne 8. januarja 1909. Glasi se: Dragi Zupančič! — Ker veš, da Ti ne bom, Ti odgovarjam takoj. — Posebno zato, ker praviš, da bi se rad s Schwcntnerjem spravil. To me resnično veseli; že v Ljubljani in koj od začetku mi je bil nadvse siten ta razpor. In trdno sem uverjen, da bo 3' 35 Schwentner prav tako rad segel v Tvojo roko kakor Ti v njegovo. Jaz sem ga zdaj dodobrega spoznal — da bi mu bilo več enakih! — S »Konkurzom« pa je stvar taka: V Ljubljani se mi je nekoč prav slabo godilo, pa sem zinil besedo o vsesplošnem konkurzu slovenske umetnosti. Prav ob istem času pa me je Smrekar — napumpal! A hkrati mi je poslal za privatno veselje par imenitnih karikatur: sebe, mene, Aškerca in Levstika. Nato sem nameraval napisati obširno satiro. Smrekar pa naj bi mi bil napravil zanjo 20—25 celostranskih karikatur. Še preden sein začel pisati, sem se premislil. Otročje bi bilo, z lahkimi besedami in plitkimi dovlipi odpraviti vso to veliko tragiko naše kulture. Saj ona ni kakor drevo v puščavi. Če pahnem kulturo v konkurz, bi moral ves narod z njô. Zares, imenitna misel je bila: odreženi mu glavo, pa ga tolažim: Néboj se brate — na mnogaja leta! — Pustil bom torej vsako nepotrebno zubavljuuje in zafrkavanje, zato pa bom posegel globlje v problem našega narodnega življenja. Ne bom pisal dolgočasne jeremijade, temveč pripovedoval bom; celo troje kratkih črtic bo vmes. Solzà pa nič — rajši humor! — Tako bo tekst spodobna protiuteža Smrekarjevim risbam, ki so po večini zares imenitne. Tebi je dal tisto znano gesto — kadar živo pripoveduješ; jaz sem podoba absolutne klavernosti; Aškerc je tuk, da se boš zakrohotal: skoraj nič karikiran, ampak s pokrivalom protestantskega predikanta; Zofka klepeče —• Prijatelj jo posluša z viržinko v ustih (Ti veš, kako Prijatelj posluša); Govekar je direktor — kobilo drži v kletki... in tako dalje. Prav poštena revija! — Mislim, da bo marca meseca knjiga že na svetlem. Pa še enkrat Te prosim: če imaš par verzov, pošlji mi jih — naj bo karkoli, slabo pač ne bo! — Kar se tiče najine jeze — v meni je nikoli ni bilo veliko. Saj je mogoče, da bi se danes spet sprla, če bi nadolgo in živo govorila — pa kaj za to? Dobro vest imam, da Ti nikoli pred drugimi ljudmi nisem delal krivice — kvečjemu v obraz! In da je vse Tvoje življenjsko naziranje za dobrih sto klafter narazen od mojega — za to ne moreva obadva nič! — Ampak veselilo me je, da si ravno ob času najine »jeze«, v maju, dosegel lep triumf iz mojih ust: predaval sem tržaškim delavcem par Tvojih pesmi — lica so jim gorela! Ti bi bil vesel, da si videl, kuko Te je razumelo tristo ljudi v pluvih bluzah! — Tudi še nedavno sem bil v Trstu; z Verčononi in Dolencem smo obživili stare spomine. Obadva sta ostala funta, kakor sta bila. — Sedem mesecev sem bil v domovini. Ljubi moj, veliko bolezen sem tam dobil! Saj je smešno — ampak moje življenje se zdaj ziblje na ostrini; — ali pade na to ali nu ono strun. Du bi že vsaj padlo! To je: človek jefleta in leta kakor v brlogu, in ko pride v svež zrak, pod solnce. ga vse omami. In jaz imam zruven še to nesrečo, da naletim zmirom nu najboljše in najvišje duše. Tako se je zgodilo; — zdaj pa pomisli, kako bi mogel to svoje dunajsko življenje naprej živeti; in kuko bi mogel pobegniti, ne du bi bil nepošten! Danes mi je pisal Dermota iz Gorice (viu Zanetti 3 u), da nuj mu kuj pošljem za »N. Zapiske«, ki bodo s februarjem spet izhajali in so zdaj gmotno podprti. Vpraša me za Tvoj nuslov in če Te sme v prospektu imenovati sotrud-nika in da mu kuj pošlji! Prosim, odgovori niti! Jaz bom že zraven. Pruv lepo Te pozdravlja t 1Qno Tvoj Ivan Cankar Cankar torej povsem odkrito govori o »jezi« in o »sporu«. Ta spor pa je moral nastati, preden je bral v Trstu delavcem Župančičeve pesmi. Ker pa je zapustil Dunaj že ob koncu aprila 1908, je povsem očitno, da sta se z Župančičem sporekla pred tem datumom. Spor sicer ni vplival na Cankarjevo mnenje o Župančičevi liriki, vendar je povzročil, da ni hotel pisati kritike Samogovorov. Cankarjevo pismo pa hkrati razodeva, da avtor Hlapca Jerneja svojega spora z Zupančičem ni preveč tragično jemal in da je na razlike, ki so ju ločile, gledal z nekega višjega, povsem brezosebnega stališča. Sam poudarja, da v njem ni bilo nikoli veliko »jeze«; dejstvo pa, da sta si z Zupančičem v svetovnonazorskih vprašanjih »sto klafter narazen«, se mu zdi nekaj naravnega, nekaj, česar pač ni mogoče spremeniti in s čimer se je treba sprijazniti. Tako ni čudno, da je v pismu lahko ohranil vso neposrednost prijateljstva in sobojevništva. Župančiča vabi, naj sodeluje pri »Naših Zapiskih«, hkrati pa mu izpoveduje svoja najintimnejša čustva in pripoveduje o svojih notranjih stiskah. Cankarjeva pojasnila o Konkurzu Zupančiču niso zadoščala niti ga niso prepričala. Spregovoril je o njem spet v neodposlanem in nedokončanem pismu Antonu Lajovicu, ki se je ohranilo v njegovi zapuščini. Pismo je precej obsežno. Spočetka govori pesnik o sprejemu, ki so ga doživeli Samogooori pri slovenski kritiki, omenja, da Cankar ni hotel pisati kritike o njih, pripoveduje, da mu je Cankar sporočil o ponovnem izhajanju »Naših Zapiskov« ter dodaja, da je reviji že poslal nekaj prispevkov. Y drugem delu pa spregovori še o Cankarju in njegovem delu takole: S Cankarjem pa se meni čudno godi. Velike reči pove marsikdaj, a vedno imam čut, da je hotel to drugače povedati. »Za križem« mi je poslal. »Pavličkova krona« recimo — jokal bi, če bi še mogel. V večini svojih del pa Cankar življenje stiliziijo; to sem čutil že pri »Vinjetah« in sem pisal Zižotu [Alojzu Kraigherju) na Dunaj, da radi tega ne morem o njih pisati ocene. In Cankar ui psiholog. Je zaman, v tem ne bova nikoli skupaj. Na videz ga zanima samo duša, in najfinejše utripe čustev lovi — a življenje, normalno namreč, se ne vrši izključno v tej atmosferi, volje in dejanja ni v njegovih ljudeh — zakaj ne? Ker je ni v njem. On je nervozen in ne uvidi, da svet ni nervozen, da je natura, z zdravim očesom pogledana, vse kaj drugega, širjega in globljega nego jo more videti bolno oko. Bolečina je bolečina in radost je radost in vse skupaj je volja do življenja iu do obstanka in do ljubezni itd. Zato Cankar mene večinoma potlači, ker me vsili s svojim bleskom v svoj krog — a samo za ta čas, dokler ga čitam. Odložiš knjigo, čelo ti je težko, a pogledaš skozi okno, zmaneš si oči, in vidiš, da je vse to pravzaprav tako brez pomena kakor neprijeten sen. V »Polikarpu« in v »Hlapcu Jerneju« — kolikor se jaz spominjam vsaj — je gledal tudi Cankar z zdravejšimi očmi (čeprav ne popolnoma zdravimi) svet — in evo, po mojem so ti to dela, ki bodo ostala dolgo, dolgo, in samo še nekaj malega jim manjka, in bila bi za večnost, tipa in vrednoti človeštva. Sedaj piše »Konkurz«. Jaz ga težko pričakujem; pripovedoval bo. pravi, globoko tragiko naše kulture, konkurz vse naše govorjene in prikazane umetnosti brez sentimentalnosti. Ce bo to res, dobro. Ce bo samo pripovedoval. A jeli »Konkurz« pravi naslov? Saj smo šele začeli, življenje in delo je pred nami, ne za nami. Saj ne živimo od občinstva kakor trgovec od odjemalcev. Lepi razvoj »Mutice« me neizrečeno veseli. Dobro, da so klerikalci odnehali s svojim nasprotstvom, Sploh — klerikalci delujo imenitno, kakor se meni zdi, in mislim, da je za naš narod in za slovenstvo najboljše, da je zavladala ta stranka skoraj neomejeno. Novega se ni moglo doslej iz naše inteligence nič izcimiti — Stoje in drugi so pametni in idealni ljudje, politične izobrazbe pa imajo premalo. Z liberalizmom pa tako ni bilo nič. Take brezidejnosti, kakoršnu vlada med njimi, ne najdeš izlepa v večji skupini ljudi; njih lenoba (klerikalci so šli med ljudstvo) izvira iz dušne praznine — če nimaš sam ničesar v sebi, kako bi druge dramil. S čim boš polnil srce in glave ljudstvu, ako ni v tvojem srcu in v tvoji glavi ničesar velikega. Poglej, kako je naš narod sedaj probujen, kako se zboruje, posluša, prepira, razpravlja — probuditev naših mas k zanimanju za stvari, ki so prvotno izven njihovega okrožja, je delo klerikalcev. Duša jim je Krek, ta človek s širokim obzorjem in jasnim očesom, in s tako polnim moškim srcem, da je človeku veselje pogledati ga. Ce ni 011 edini poštenjak med njimi, je pu edini, ki je v njem poštenost prepričanju in visoku inteligenca v lepem ravnovesju. Velik del kulturnegu dela so izvršili. In — višja, ona svobodna kultura? Ona nima od njih pričakovati ničesar, ker je menda povsod izprva samo v nekaterih glavah, in preide šele po daljšem času po zakonih, ki mi niso znani, med ljudi in med širino. — 'Г11 bo torej boj ostal, ne vem ali bi rekel žalibog ali hvala Bogu. Je bilo vselej tako in tako bo tudi pri nas. One epohe. kjer je kultura enotna in objema vse — je enotnu samo na videz. Renesansa na primer: delali so jo in negovali brezbožniki in cerkveni možje skupaj — a kaj je imelo pravzaprav ljudstvo od nje? Pri nas — jaz bi rad umetnost za ljudstvo, samo da si to predstavljam mulo drugače nego na primer Govekar. In tako prideš navsezadnje z modrovanjem v circulus vitiosus — samo rezultat pokaže, kdo je imel pru*. In tu rezultat se pojavi prej ali slej. — Mož je, ki hodi svojo pot brez skrbi zanj. i Citirani odlomek sicer ne govori samo o Cankarju. Vendar se je zdelo potrebno, da ga objavimo v celoti, saj nam razkriva nekaj važnih pesnikovih nazorov o tedanjem kulturnem in političnem dogajanju na Slovenskem — in prav ti nazori nam utegnejo posebno nazorno osvetliti nekatere bistvene razlike med obema pesnikoma. Slednjič se je Zupančič le sprijaznil s Cankarjevo idejo o Konkurzu. V njegovi zapuščini je namreč ohranjena neoddana in nedatirana razglednica, namenjena Cankarju. Nanjo je pesnik zapisal: Kaj je s Konkurzom? Piši ga, če ne ga bom jaz. Pozdravljenje Oton Zupančič Ta stavek, ki je spodbuda in izjava o solidarnosti hkrati, pa nikakor ne pomeni, da so se v Zupančiču polegli že vsi dvomi, ki so se v njem zbujali ob Cankarjevem delu in ob njegovih posegih v slovensko javno življenje. V neoddanem pismu Antonu Dermoti je o Cankarjevih Pismih Jeremijeoih, katerih zadnji del je izšel v novembrski številki »Naših Zapiskov« za leto 1909, spregovoril takole: Cankarjeve Jereinijade se mi zde preveč ocvetličene — si ne morem pomagati. Je še vedno roža namestu kruha. In, se mi zdi. brez treznega pogleda, ki bi našel kljub vsej klavernosti v našem narodu — ki pravzaprav sam pravi, da ne ve. kje je — zdrave instinkte in silo odpornosti. Še vedno: strup namestu kruha. Verjetno kmalu po tem pismu si je sestavil pesnik tudi načrt za daljše pismo nekemu neugotovljivemu znancu, ki ga je tituliral z »mon-signorjem«. Koncept se dotika Cankarja le na kratko, zato pa tem bolj na široko razpravlja o splošnih vprašanjih življenja, naroda in umetnosti. Vse to razpravljanje ima večinoma polemični značaj in očitno je, da ga je navdihnila in navdihovala pesnikova želja, da bi čim nazorneje opisal in čim natančneje fiksiral svoje nazore, kar se da jasno opredelil svoje stališče nasproti Cankarju in tako pokazal vse razlike, ki so ju razdvajale. Prav zaradi tega objavljamo celotni koncept, kakor se je ohranil v pesnikovi zapuščini. Clasi se takole: Dragi monsignor! Odgovarjam Ti z obratno pošto — filister od nog do glave. Hočeš še več dokazov? Evo! Študiram na žive in mrtve, ker hočem junija vreči tisto prokleto moro s sebe. ki se zove skrb za izpite; 18. t. m. in 1. sem vrgel v peč skoro poln mešiček zibcenarja; literaturi in njenemu napuhu pa sem zaklical še izdavna: »upage Satanasc. Tako je sedaj: če si letos ne zgradim čolna, potem je boljše, da zropotam z vsem skupaj v dno brezdna. To bi rud videl, ali sem zmožen obrzdati tega konja, ki je življenje, ali ne, in ga voditi po svoji volji. Doslej se mi zdi, da gre vse tuko, kakor trebn in gledum v bodočnost s tisto samozavestjo, brez katere življenje sploh ni življenje — vsaj zame ne. Moj cilj je: tista lepa harmonija med besedami in dejanjem, mož, ki pravi Platon o njem, da je uglašen ne nu jonski ne nu frigiški način, nego po edino pravi dorski skuli i. t. d. In od te poti me ne odvrne poslej prav noben cinizem od prav nobene struni. Zbiraj v sebi zdravje in moč, dobro voljo junaško — vse drugo je po tem urejeno po Tvoje, dobro in slubo, bolečinu in radost; vse prenesti, vso slast in ves obup življenja, to šele se mi zdi pravo spoznanje in vredno moža, in tuk \ mož šele lahko vrže rokavico svetu pred noge: evo ti in jaz — poskusiva se. Dorasti do svoje višine, izzoreti s pozivom zdravega notranjega soka sadove na vseh svojih vejah — to je ideal, ki se mi zdi, da ni nevreden življenja. Kaj bom dal narodu, kaj človeštvu, če sem pa sam siromak v sebi, kdo se bo senčil pod mojim drevesom, če so mi veje trhle, komu bom ponudil sad, če je vel in zgrbančen, predno je dozorel? In tako vidiš, vidim jaz začetek vse morale, vsega dela za druge: v delu zase. za svojo individualnost; kdor je vzgojil ostro in brez usmiljenja s samim seboj svojega anthroposa, vkristalil je hkrati v njem težnje časa, hrepenenje naroda, voljo človeštva; in samo od sebe bo vse, kar se lije iz tako zrasle duše, diku sebi in vžitek bratom; v vseh emanacijah svojih. Jaz imam tu oko svobodno in brez doktrine gledam delo ljudi. Literaturo zaničujem — a kako? Tako kakor zaničujem »narod« — kakor ga zaničuje Cankar: tiste rodoljube, ki so se postavili kakor španska stena med srca pravih ljudi in med istiniti narod; istotako ono literaturo, ki ni znak prekipevajočih notranjih sil, nego limonudu, izprešana iz velikih src, Žida, vlečena iz riti, ker je literat pri svoji ljubici pogoltnil klobčič. Prava literatura pa je prav tako životvorna, kakor so plodni vsi viri resničnega in krepkega življenja. Pesem — kaj je lepšega in mamljivejšega nego čist odzvok duše, ki je vlita iz prave, izbrane kovine? In tako vidiš, naj vlada pravica in resnica povsod. Jaz se za ostanke za seboj ne brigam, ker vem. da je neminljivo tisto, kar je vzraslo naravno iz krepkih tal, in ker vem. da je mrtvo rojeno vse, kar je samo beseda. Lahko ima prazen sod mogočen glas — a slavili bomo tistega, ki smo ga načepili in se je odzval z vsebino. Jaz iščem jasnosti na vse strani, zadnje resnice vsega, pa naj bo še tako strašna, hočem ji pogledati v obraz. In gledal sem našo literaturo — in sem se zgrozil. Videl sem dunse inacabre, kjer bi morali rajati živi ljudje, videl sem obup, kjer bi morala strmeti energija granitna v nebo, videl sem sentimentalnost, kjer bi morala stati bolečina; in sem gledal, kje bi bil vzrok; čul sem glasove: naše malenkostne razmere, hinavstvo rodoljubov, zaspanost našega meščana, zaostalost in tercialstvo našega kmeta in podobne stvari. Vsemu temu pu nasproti neka justumentna ženijalnost, ki pa v svojih sanjah ne vidi, da je nje uzorpirana krona iz papirja, nje škrlatni plašč rjuha — in smeh našega največjega cinika — režanje mrtvaške glave. To: v literatu je tičal ves neuspeh, v umetniku, ki je bil prej umetnik nego človek, ki je tičal v svojem kabinetu, sestradan in prepit ter vlekel iz svojih bolnih možgan karikature, ki jim je dajal etikete živih ljudi. Človek je prvo. In kakeršen si človek, tak si umetnik. Najžeijijalnejši umetnik brez tesnega stika z življenjem je — frazer, če ne že prej (ker nekaj spominov na pravo življenje nosi vendarle s seboj) pa slej. Dolgo me je motila takozvana ženialnost. Videl sem, res je: tam je dušna kiluvost, tukaj je zalet; tam gomaranje za dnevnimi cilji, tu pobleski v širino, sonde v globino. Da — lepo si cvela, mladost naša, polna obetov, hrepenenja, ljubezni, bratstva, poguma. Zvrgoleli smo, kakor gnezdo škrjunčkov smo bili, po letu smo bili bolj spočiti in čili nego pred njim. In gledal sem: kam bodo splavala ta krila, kadar dorasto, oj — orli se nadlctavajo — tako sem si mislil našo bodočnost; delavno, trdo, trpko a vendar mlado, polno zaleta, ponosa. novih ciljev — zavist in spodbuda za ono nemo živino tam spodaj. A — kje je ostalo to? Kje je rezultat? Predolgo smo rajali in prišlo je jutro in z njim moralni maček. In namestu, da bi si ga bili izmeli iz oči, izgnali iz žil, iztrebili iz živcev — kaj se je zgodilo? Največja fraza, ki jo pozna naša zgodovina: da je mogel par let Cankar pisati iz svojega mačka in ga zavijati v fraze nekega vzvišenega demonstva in hamletskega pesimizma. Namestu reči: mea culpa — je kričal: vestra culpa. In — nad to mizerijo se je povzdignil — kako? »Rešil sem se na planko satire!« — Klanjam se! Prekrasna rešitev notranjosti z novo pozo: režim se, da ne vidiš, kako sem v duši slab, sentimentalen, klavrn in brez moči. Ne, tako se prašanja, tičoča se duše in življenja, ne rešujejo. Rešiš se samo, ako stopiš pred zrcalo, se ozmerjaš kakor psa, si pljuneš v obraz in •— postaneš drugi, postaneš ono, kar si obetal s svojo mladostjo, popraviš z energičnim delom nad samim seboj, kar si grešil zoper nebo in zoper sebe; — ako še moreš? Pojdi, pojdi v sanatorij, umetnik slovenski, da nam ne boš deliril. Alkohola nočemo za Apolona, a v tvojem proročišču je prorokoval Alkohol. Varanje sebe — žalostno; varan je sveta o sebi — ostudno. In tuko je zbudil pogled na naše literarne razmere od blizu v meni žalost in stud. In to — kdor dobro vidi — mora vzbuditi v vsakem zdravem in nepokvarjenem srcu, in zato se ni čuditi, ako pijejo iz tega vrela samo še histerične devojke uli slaboumni dijaki, ki mislijo, da so bogvekaj, ker jim je urednik natisnil par verzov, ukrudenih iz »Čaše«, in če nosijo po struni klobuk. Du — vse to naše tarnanje in tavanje po temi — tudi to je bilo naravno, dokler smo bili mladi. Na katerega zdravega, a mislečega mladeniču ne navali obup z vso svojo težo? Slab duh, omejena duša, ki ni začutila v svoji duši razkola, ki gre skozi vse stvarstvo od započetka in je najgloblji v čuteči duši slab duh — uli ne vidi uli si ne upu odpreti oči. A istotuko slab duh pravim, ki ni prešel preko tega obupa, ki ni našel zuse tolužbe v sebi — kukorkoli. brez vseh inuiuil in slepljenj, nego resen mož, ako ni prišel do tegu, du je tisti ruzkol uli samo navidez, uli pa da ga nosi vsa kreatura in vesoljstvo že v svojem zametu in prvi kuli — u ne uvidi, da je vsa naloga umetnega bitju, uiti sili usode in slučuja, ki smo vrženi vanj, z voljo in z delom, ki se zadovolji s tistimi temnimi barvami, ki jih je zagledalo njegovo mlado oko, in goji in neguje v svojih prsih kačo — lep mik in drastilo odkruju zu živce, u pogin in smrt, ako t raju dolgo. Zasledovati življenje naprej — doslej si ga samo z zdravimi instinkti u življenje je širje. vse obsežno; ne polustiš se ga, ako si ga videl samo od ene struni. Misli, čustvu, volje — vsega je treba. Človeku, zdravemu mislim (in kateri človek naj bi bil zdravejši nego umetnik — on izven-človek, nadčlovek) ni treba razmišljanja o umetnosti — a treba mu je razmišljanja o življenju, treba mu je živeti najprej s seboj, globoko, kukor je globoka duša njegova, in potem z ljudmi, in le, če je v sebi trden in ustanovljen (a ne trd in krhek) bo našel pravo razmerje do zunanjega sveta, do svoje okolice, do njih. ki mu morajo biti bratje. Le tako bo mogel z njim trpeti, a tudi veseliti se z njimi, obupavati z njimi, a tudi iskati izhoda z njimi in zanje. Večja je naloga umetnika, nego kogarkoli na svetu, večja nego politika uli duhovnika uli zdravnika — kajti on je svojemu narodu vse to Dušan P i rjevec hkrati, in ne samo za čas svojega življenja, nego i preko sebe naprej, rodovom, ki jih ni. In t« je še: iskati poti i za rodove, ki bodo. za kali, ki spe v zemlji, rahljati prst za seme, ki je še v shrambi in čaka sejavca, da ga vrže s brazde časa. Vse to, vse to, zdi se mi, kakor da se ozirajo vame milijoni oči, oči bratov, ki živim z njimi, in brezkončna vrsta rodov, ki se bodo šele rodili. Vsem tem. vsem tem daj misli, duševnega kruha, mističnega medu. Ali te ni strah, umetnik slovenski, teh rok ki prosijo? Ali se ne bojiš, da bo premalo zakladov zanje v tvoji roki, premalo zrnja v tvojih žitnicah? O glej, zato: zbiraj, zbiraj, stiskaj moč, ne daj ji iz sebe brez cilja, ne potrati niti zrna, niti praška ne izpusti, gneti v sebi testo, kvasi misli, plodi, plodi svoje sile, da boš močan, da boš ščitil druge, da boš bogat, da boš hranil nje, da boš res velik, da bodo gledali z zaupanjem vate. Komu govorim? Sebi, bratje, sebi. Nekako v istem času, verjetno okrog 10. novembra 1909. je nastal tudi naslednji zapisek: Da ni življenje kriterij umetnosti? Le življenje in stokrat življenje. In to poudarjam, baš tukaj je razloček med najboljšimi zastopniki slovenske moderne in recimo — ker nam je najbližja, dunajske: da je iskala vedno stika z življenjem in du se ni izgubila prav nikoli v zgolj estetsko igračkanje. in celo hiperarciestet Cankar, ki je zašel v popolen estetieizem in sentimentalizem. se vrača — seveda ne z onim naivnim instinktom, s katerim Kette in Muren — nego baš tepen, iz krize, ki jo je doživel v svojem patološkem pretiravanju esteticizma — v realnost. Kdor bo meril slovensko moderno po merilu Altenberga. Ilofmunnsthulu in drugih takih sviloprejk, ji bo delal baš tako krivico, kakor oni. kdor jo bo vzporejal z Aškerčevim nazovi realizmom. Nekakšno nadaljevanje tega zapiska sta dva koncepta za precej obširno definicijo slovenske moderne in za opis njenih značilnosti. V njih pesnik sicer nikjer ne omenja Cankarja, vendar je očitno, du meri večkrat tudi nanj in natihonia polemizira z njim. Isto velja še za nekaj drugih zapiskov iz pesnikove literarne zapuščine, v katerih razmišlja o umetnosti, o literaturi, o življenju in o sebi. , V začetku leta 1910 je pesnik posebej glosiral dve Cankarjevi knjigi: Hlapce in Kurenta. O Hlapcih oziroma o idejah, ki jih izpove učitelj Jerman, ko govori o usodi Slovencev in njihovi moralni strukturi, si je zapisal naslednje misli: Saj ne pravim, da mora poznati literat zgodovino (čeprav bi tudi to ne bilo napačno), potem se je nuj tudi s primerno spretnostjo ogiba. Protirefor-macija je pomorila naše ljudi. Iščem po svojem spominu, prelistavam papirje, stare knjige — kje so vendar te sicilske večernice, kje ta šentjernejska noč? Ne najdem je. Ce je mislil Cankar, da so dušam glave sekali — naj bi bil pa tako povedal. A to je nekaj drugega. Prav tako, če ne še bolj strogo, je sodil Župančič tudi o Kurentu. o katerem si je zapisal naslednje -rstice: Kurent — Ni ga človeka, ki bi znal tako sladko frazariti, tako visoko bobneti, tako plesti rože — variirati in stilizirati misli in čustva, ki so jih mislili in čutili drugi pred njim. Sem mislil, da bo pevec domače zemlje, glasnik nje skrivnosti, da pel bo, pel bo. Str. 1. Sem mislil: Glej — ljubezen ga prerodi, mu vdahne poleg čustva voljo do življenja, in mu vdahne misel človeka do človeka — živel bo, živel bo. Na strani 6 sem mislil: nesreča — ni za ljudi, odrekel se bo, in bo znanik krepke moške resignacije pa se odreče, predno je sploh kaj sklenil. Str. 10. bo človek prirode, pesnik nje skrivnosti — še enkrat. In laže — nevede, ker — — — —: postiljal sem si od rojstva, pa sem si nazadnje le smrtno posteljo postlal. Str. 12. Odkar sein izpregledal, nisem videl veselega obraza; odkar sem shodil, so me tepli; ko je prišla v moje srce ljubezen, so ine zasrainovali, v srce so mi pljuvali. Ti pa stori, da bodo vsi veseli, kadar stopim mednje; stori, da poljubim nekoč tiste ustnice, ki jaz sam vem zanje. Torej: milo za nedrago — filantrop. in za nameček (da ne bo čisto brez egoizma) za nameček tisti poljub. Dne 26. februarja 1910 je začel Župančič pisati daljše pismo Franu Mešku. Pisma ni dokončal niti oddal. V njem govori o slovenskih literarnih razmerah, se pri tem navdušuje za Madimirja Levstika ter zavrača Cankarja. Ta odlomek se glasi: Vse drugi mož je recimo Levstik. Človek visoke inteligence in pogumnega umu, poln telesnih in duševnih potenc; čustvo, ki se s strastjo in slastjo opaju ob kričečih dissonancah sveta in duše, vsled gotovosti zdravega organizma, da vso to grozoto lahko prenese uli premaga; prenese, če je neizogibna in objektivno vtemeljena, premaga, če je samo subjektivna zmota in privid dušnega očesa. Čital sem — pozno sicer, neokusna naslovna slika me je odvračala dolgo od knjige — njegove »Obsojence«. Ta knjiga se mi zdi nakaznica za moderni slovenski roman. Cankar če še ni mortuus, je moriturus — vive Levstik! V tem času si je zapisal Zupančič tudi naslednjo misel: Veste koga se veselim? Veselim se Golarja ... On bo dokument naše dobe. Ne veselim se pu Cunkarju, ker je žongler. Ne vemo, če so te sodbe in ocene, ki si jih je zapisoval Zupančič v letih 1909 in 1910. prišle tudi do Cankarja. Vendar pa se je Cankar prav v tem času odločil, da javno spregovori o svojem sporu s pesnikom Samogooorov. Storil je to v Beli krizantemi. V tej knjižici pripoveduje, da je v neki družbi z navdušenjem govoril o Zupančičevi poeziji. Neka gospodična pa se je začudila, kako more tako toplo in prijazno govoriti o Zupančiču, ko je vendar sprt z njim. Cankar ji je odgovoril: »Zaradi mene in najine stvari niso njegove pesmi nič manj lepe,« in s tem jasno opisal svoje stališče, ki ga je ohranil v vseh razpravljanjih in sporih s prijateljem. Na Belo krizantemo je reagiral Zupančič v pismu Ivanu Prijatelju junija meseca 1910. Pisal mu je takole: Cankar je naredil s svojo Krizantemo ljubljanskemu filisterstvu najklaver-nejši poklon — možakar, se mi zdi, je izgubil še tisto malo tal izpod nog, kar jih je imel — namreč svojo poudarjeno osebnost, pa bodi že taka ali taka. Na ta način pa je še Ottakring boljši zanj nego Ljubljana. Pa kaj! Živimo po resnici in pravici, in potem mora biti tudi naše delo resnično in pravično. Amen. Vse to gradivo i/, let 1909 in 1910, zlasti še Zupančičevi zapiski, njegova oddana, a prav tako tudi neodposlana pisma, je za raziskovalca, ki hoče rekonstruirati zgodovino slovenske literature v prvih dveh desetletjih našega stoletja, izredno pomembno in dragoceno. Predvsem nas prepričuje, da se tista notranja diferenciacija, ki se je izvršila leta 1904. ni zaustavila, marveč se je nadaljevala in zavzemala vedno širše področje. V tem procesu je bil, kakor se zdi. najbolj aktiven in najbolj nemiren Oton Zupančič. Nenavadno mnogo je premišljeval o Cankarju in tehtal zdaj to. zdaj drugo stran njegovega dela in osebnosti, zelo pogosto je skušul opredeliti svoj odnos do njega ter v zvezi s tem tudi svoje nazore o umetnosti, o življenju ter o takrat perečih družbenih, političnih in kulturnih vprašanjih, in tako določiti svoj položaj m svojo vlogo v tedanjem javnem življenju. Cankarjeve sodbe pa so bile bolj stalne. Zdi se, da so bile notranje bolj utemeljene. Zato so doživljale tudi manj sprememb in bile so mirnejše. V procesu le diferenciacije in določanja stulišč je prišlo v letu 1908 med prijateljema do prvega ostrejšega spora, ko slu skupaj ugotovila in hkrati tudi drug drugemu povedala, v kakšni meri se njuna nazi ran ja razlikujejo med seboj. »Za sto klafter,« je rekel Cankar, kar je gotovo pomenilo, da stojita na diametralno nasprotnih stališčih. Isti občutek in isto spoznanje je navdihovalo tudi Zupančiča, saj pravi v svojih zapiskih, da je Cankar cinik — in ta izraz nam sme nedvomno pomeniti, da je Zupančič Cankarjeve poglede na svet in umetnost dosledno zavračal in jih celo obsojal. Zupančiču sc je pridružil Ivan Prijatelj. To se je zgodilo že leta 1904. Pa tudi kasneje se položaj ni bistveno spremenil, saj je Prijatelj v javnem predavanju dne 3. marca 1908 rekel, da je Cankar »dionizijski nihilist«. In med Župančičeve somišljenike moramo slednjič prišteti tudi Vladimira Levstika, čeprav z nekaterimi pridržki. Že samo dejstvo, da Zupančič s svojimi načelnimi pogledi ni bil osamljen in da so podobna naziranja uveljavljali tudi drugi avtorji, je dovolj trdna podlaga za domnevo, da pri notranji diferenciaciji, o kateri razpravljamo, ni šlo zgolj za privatne odnose med dvema pesnikoma, marveč za mnogo več. Dogajanje, ki ga moremo danes rekonstruirati na podlagi objavljenih in opisanih dokumentov, je bilo po vsem videzu takšno, da smemo govoriti o nekih posebnih idejah ali idejnih tokovih, ki so se uveljavljali pri nas mimo in proti tistim idejam, ki so našle svojega interpréta in branilca v Ivanu Cankarju. Vendar pa Župančič in Prijatelj v svojih privatnih in javnih polemikah s Cankarjem nista razpravljala zgolj o filozofskih in podobnih načelnih problemih. Nenehoma se vračata k čisto konkretnim zadevam, govorita o političnih in družbenih vprašanjih in dogodkih ter ugotavljata, da so njuni nazori o položaju, usodi in bodočnosti slovenskega naroda drugačni od predstav, v katere je verjel Cankar. Spričo tega nam objavljeno gradivo služi kot dokaz za misel, da so se v različnih načelnih nazorih o svetu in umetnosti izražala povsem konkretna družbena dejstva in konkretni družbenopolitični tokovi — posamezniki pa so formulirali svoja načelna stališča o umetnosti in svetu tako, da so ustrezala njihovim internim družbenopolitičnim tendencam. To nas opozarja hkrati, da Zupančičeve poezije in njenih svojevrstnih posebnosti ni mogoče razložiti zgolj kot plod logičnega in doslednega razvoja ter povsem naravnega, le v sebi samem utemeljenega sproščanja in uveljavljanja osnovnih lastnosti njegove osebnosti. Vse to, kar daje Zupančičevim verzom pečat in značaj enkratnega umetnostnega pojava, ni zgolj izraz pesnikovega notranjega dozorevanja ali, kakor bi sam rekel, njegove »samovzgoje« in njegove volje, njegove izobrazbe in svobodne presoje. Linija notranje rasti, ki se pne od Čase opojnosti do Samogovorov, sicer res kaže, kako so se polagoma, druga za drugo razodevale temeljne lastnosti pesnikove psihofizične strukture — vendar pa tega procesa niso sprožile in usmerjale le te lastnosti same, ne moremo si ga razložiti samo s pesnikovim karakterjem in temperamentom. Povzročale in vodile so ga tudi zunanje sile, se pravi dogajanja, ki so potekala izven pesnika, a s katerimi je prišel pesnik v neposreden stik in so nanj tako ali drugače vplivala. To pa so bili najprej različni družbenopolitični procesi in pretresi, a njim so se pridruževali najrazličnejši idejni tokovi, ki so vdirali k nam, doživljali pri nas spremembe in se tako preoblikovani bolj ali manj odločno uveljavljali. Ob tem so nastajali v ljudeh novi etični problemi in nova posebna čustvena razpoloženja, ki so si našla svoj izraz tudi v tedanji naši poeziji in prozi. Družbene tendence, ki so se zrcalile v Cankarjevem delu. so že precej znane in razjasnjene, saj je Cankar sam o njih dovolj jasno spregovoril. Isto velja tudi za idejne tokove, ki jih je sprejel, in za misli, ki jih je zagovarjal. Drugače pa je z Zupančičem. Objektivna dogajanja, ki so sooblikovala njegov subjektivni svet, so še vse premalo raziskana; še vse premalo natančno poznamo ideje, ki so vdirale v pesnikov svet, niso pojasnjeni njihovi izvori niti ne pola. ki so jih pripeljala k nam; še dosti manj pa se je naše raziskovanje ukvarjalo s tistimi družbenimi in političnimi gibanji v Evropi in pri nas, zaradi katerih so te ideje sploh nastale in se nato uveljavile tudi na Slovenskem. Spričo tega govorimo pri Zupančiču običajno in pretežno le o njegovi lektiri, o njegovem literarnem obzorju, o Bergsonu, Whitmannu in Verhaernu, kakor da morejo ti trije avtorji vplivati na bralce vselej samo tako, kakor so učinkovali na našega pesnika; temu dodajamo po navadi še nekaj opazovanj o pesnikovi osebnosti in njenih najbolj izrazitih posebnostih, kakor da bi bili nazori, ki jih je izpovedoval v svoji poeziji, plod povsem svobodne izbire suverenega duha. Zaradi vsega tega se marsikomu dozdeva, du se vije pesnikova pot visoko pod nebom, vsa bleščeča in neomadeževana od zemeljskega prahu. Objavljeni dokumenti dovolj zgovorno pričajo, du diferenciacija, o kateri govorimo, nikakor ni bila samo nekakšno privatno razčiščevanje pojmov med pesnikoma, marveč mnogo več: to je bila razmejitev dveh idejnih tokov, ki imata vsak svoj družbeni ekvivalent. IV Razmejitev, o kateri pripovedujejo dokumenti iz leta 1908 in 1909, je bila leta 1910 že nepreklicno dejstvo. V tem letu je Cankar obnovil svoje prijateljstvo z Alojzom Kraigherjem.19 Kakor se je svoj čas navdušil za Zupančičevo poezijo, tako se je zdaj ogrel za Kraigherjevo dramo Školjko. V pismu z dne 9. maja 1910 je o drami prvikrat obširneje spregovoril in jo njenemu avtorju močno pohvalil. Kraigher je bil Cankarjeve laskave ocene očitno vesel in še preden je drama izšla, je o njej poročal tudi Zupančiču v pismu z dne 1. novembra 1910. Kraigher in Zupančič sta si prejšnje čase precej dopisovala, zdaj pa je bila njuna pisemska zveza že daljšo dobo pretrgana, zato je pošiljal Kraigher svoja pisma kar »na slepo«, ne da bi vedel za pesnikov naslov. O Školjki pa je poročal Zupančiču takole:20 Cankar jo je zelo pohvalil. Upam, da se lahko zanesem na njegovo kritiko. A še bolj sem radoveden na Tvojo besedo. Zato bi Ti jo jako rad poslal 1 izvod. Oglasi se torej, prosim, da bom vsaj siguren, če živiš in kje. Zupančič je Kraigherju odgovoril dne 21. novembra. Uvodoma pravi, da sta ga pismo in vest o drami razveselila in dodaja, da je prepričan v njene umetniške kvalitete. Nato pripoveduje o svojem življenju in zaključuje tukole: Kako Ti? Rud bi Te že videl in pomoževal s Teboj. Tako dolgo smo že narazen, da se komaj še poznamo. Pu ni prav to, vsaj pisati bi si morali večkrat. Tudi s Cankarjem je tako čudna reč — iščemo se in odbijamo in vendar vem, da spadamo po vseh pravicah skupaj. V Ljubljani, upam, da ga bom videl. Sploh pa — saj je vse dobro, pa če še ni, pa bo — zdi se mi, da imamo vsi, vsak po svoje nekako mreno pred očmi, in da bi treba prav malo, pa jo pre-deremo. — Amen. Ko je Kraigher prejel Zupančičevo pismo, je bil pri njem že Ivan Cankar — in povsem verjetno je, da je pismo prebral tudi Cankar. 19 Poleg Cankarjevih dopisov Kraigherju, objavljenih v prvi knjigi Cankarjevih pisem, se je doslej našlo v Kraigherjevi zapuščini še dvuindvajset Cankarjevih dopisov istemu nuslovljeneu. 20 V Zupančičevi zapuščini se je ohranilo osem Kraigherjevih pisem, v Kraigherjevi zapuščini pu 34 Zupančičevih dopisov, med njimi je 14 razglednic in dopisnic s pozdravi in voščili. Kraigher je z odgovorom precej odlašal, in odlašal bi bil morda še dlje, če ne bi prejel Cankar 14. decembra naslednje Šlebingerjevo poročilo: Pred par tedni je prišel v Ljubljano Zupančič in se brati izključno z Levstikom, ki ga je dobil popolnoma v svojo oblast. Pri Pleteršnikovem večeru sem slišal, da Te misli Zupančič javno napasti. Poslal je Levstika, da Te izvabi na bojno polje, pa se mu ni posrečilo. Kar si povedal v R. Praporju je ravno dovolj. Ako hočemo razumeti, kako je Cankar sprejel to Šlebingerjevo vest, moramo upoštevati, kakšni so bili tedaj odnosi med njim in Vladimirjem Levstikom. Cankar se je svoj čas z Levstikom precej spoprijateljil in ga je v pismih Adi Kristanovi celo branil pred raznimi očitki. Ko pa se je vrnil iz Sarajeva v Ljubljano, je spoznal, da je postal mladi pisatelj »žalosten pijanec«, kakor je poročal dne 29. novembra 1909 Štefki na Dunaj. Levstik sam pa se je že več kot leto dni prej začel oddaljevati od Cankarja, zato pa se je tembolj navezal na Otona Župančiča. Dne 4. marca jc pisal Zupančiču med drugim tudi tole: Ce se Ti ne zdi neizogibno, ne kaži tega pisma Cankarju, da ga ne bo glosiral, veš, on mi v silno očetovskem tonu venomer namigava, da sem sploh šele nekakšno embrionalno bitje. Morda zato, ker sem tak fanatski sovražnik socializma? In meni ta ton ne prija; če mu pa rečem, du gu ne prenašam rad, bi ga morda razžalil. a tega ne maram, ker je drugače tako fest fant. V tej izjavi jc kljub vsej kritičnosti še velika mera taktnosti in spoštovanja. Vendar pa sta bila Levstik in Cankar dva tako različna človeka, da nista mogla ostati dolgo časa prijatelja. Konec aprila, ali prve dni marca 1910 sta se res sprla in Levstik je ob tej priložnosti Cankarja tudi fizično napadel.21 Temu privatnemu spopadu se je kmalu pridružil tudi javni spor. Levstik je postal v letu 1910 sodelavec Plutovega »Jutra«. Njegovo sodelovanje pa je bilo večkrat takšno, da je moralo zbujati v Cankarju samo kritiko in celo odpor. Pisal je namreč kratke, včasih zelo frivolne in neokusne »impresije« pod naslovom Kaleidoskop in jih podpisoval z zgovornim psevdonimom King-fu, skrbel za rubriko Korespondenca, ki je prinašala fiktivne ljubavne dopise, in prevajal Zevaccov »roman« Otroci papeža. Podobno sumljivo delo je opravljal tudi Vitomil Jelenec. 21 O tem piše Levstik s precejšnjo mero samovšečnosti Ivanu Prijatelju 3. marca 1410; NUK. To početje je Cankar javno napadel v poročilu o romanu Žena.22 Kmalu zatem je o istem vprašanju nekoliko obširneje spregovoril še v poročilu o deveti knjigi Trdinovih Zbranih spisov.23 Poudaril je, da nekateri mladi književniki prevzemajo od starejših samo lepe fraze, hkrati pa »pljujejo na svoj talent, zlagajo inseratne pesmi ter pišejo šundromane«. Cankar pri tem sicer ni povedal nobenega imena, vendar mu je Levstik kar naravnost odgovoril v »Jutrovem« podlistku dne 17. in 18. novembra in mu očital med "drugim celo, da laže.24 Levstikov odgovor ni bil samo grob, marveč tudi neutemeljen, ker so bili Cankarjevi očitki povsem upravičeni. Zato je Cankar poslal »Rdečemu praporu« kratko gloso, v kateri je Levstika ostro in prepričevalno zavrnil.25 Spričo vsega tega je povsem naravno, da ga je morala Šlebingerjeva vest, češ da je Župančič sodeloval kot iniciator pri Levstikovem napadu, precej prizadeti. Zato je verjetno, da je Cankar tako ali drugače vplival na Kraigherja, da je le-ta takoj po prejemu Šlebingerjeve novice pisal Župančiču, čigar pismo je čakalo na odgovor že od 22. ali 23. novembra. Kraigherjevo pismo je datirano z dnem 16. decembra 1910 — in v njem je bral pesnik med drugim tudi tole: Vrag vedi, kaj je s Teboj! Pišeš, da pošlješ naslov; in ga ne pošlješ. Pišeš, da spadaš po vseh pravicah tudi s Cankarjem skupaj: in sedaj slišim, da ga hočeš celo javno napasti. Zakaj in kako, tega ne vem. In tudi Cankar si ne more misliti. Sedaj torej niti slovenska umetnija ne izhaja več brez intrig!? Ker to je brez dvoma intriga. Pridi Ti k meni, da se razgovoriš s Cankarjem in da si predreta drug drugemu mrene lia očeh. Jaz sem prepričan, da se vse podere, kur so sezidali med Vama. Pismu je pripisal Cankar naslednje vrstice: Res bi rad vedel, kuj du je nu govoricah, ki so segle prav do sem. Lepo Te pozdravlja Ivan Cankar Župančič je dolgo odlašal s pojasnili, ki sta ga zanje prosila Kraigher in Cankar. Izšla je že Kraigherjeva Školjka in v januarski številki »Ljubljanskega Zvona« za leto 1911 še Cankarjeva recenzija 22 Cankarjevo poročilo je ponatisnjeno v CZS XVI, 79. 23 Cunkurjev članek je ponatisnjen v CZS XVI, 80. 24 Podrobneje poroča o Levstikovem nupudu Izidor Cunkur v CZS XVI, 326. 25 Cunkurjev odgovor Vladimiru Levstiku je ponatisnjen v CZS XVI, 328. 4 SluvistlČIlH rcvijil 49 drame — Župančičevega odgovora pa še vedno ni bilo. Tako je razumljivo, da sta Kraigher in Cankar začela verjeti Šlebingerjevemu poročilu. Vendar sta si hotela priti na jasno in zato poslala Župančiču novo pismo, ki pa ni ohranjeno. Šele nato je Zupančič napisal naslednji odgovor, ki ni datiran in ki je naslovljen na Kraigherja: Dragi žižo! Kakšen vrag Vama meša možgane obema skupaj? Kje intrige, kje zamera, kje malouvaževanje in zla volja? Pisal Ti nisem, zahvalil se Ti nisem, odpisal nisem niti Tebi niti Cankarju — to je vse. Ali me ne poznaš? Prvi dan nisem odpisal, prvi teden ne in potem se zdi človeku preneumno iskati kilavih in jalovih izgovorov, ki so vsi skupaj nič — pa sploh ne pišeš. Če tega ne razumeš, ne morem pomagati. Nad »Školjko« da bi se zgražal, praviš? Vesel sem je bil, kakor malokatere slovenske knjige — prvega dejanja po moji sodbi sploh nobeden med nami ni zmožen tuko napisati, niti eden, med vsemi, kar nas je. Kopja sem lomil zanjo med ljubljanskimi literati in na Dunaju, kjer sem bil zadnji mesec. In drugič: Kaj bi imel v tej zvezi Cankar opraviti? Da bi jaz imel samo odduleč misel na tuko podkupovanje — bogumi, kuni sta vteknilu gluve, ko stu pogruntulu to gromonosnost? Saj nismo Govekurji, Bog Vas dul! — Kuko mislim o Cunkurjevi kritiki kot kritiki, to je druga stvar. Po mojem se sploh (v kritiki namreč) ni poglobil v dramo in nje probleme in piše (iz lenobe, ali kaj) kur splošno; površen je. z eno besedo. Odpruviti pu Ibsenu tukole mimogrede, kukor kakegu frkolina — prosim Te, Zižo, uli se ni zdelo to Tebi sumemu otročje? Nehote Te je smešil — v očeh pametnih ljudij. Pa kaj ima taka sodba moja s babjimi intrigami in klepetom. Pa še glede Cankarja. Pisal mi je in mi očital, da podpihujem Levstiku proti njemu, du sem inspiriral juz njegov nupud na Cankarja. Fukut pu je, du je dotični napad izšel še predno sem prišel v Ljubljuno in mi ga je moral Levstik v administraciji poiskati, sicer ga jaz sploh ne bi bil videl, du pu je bil Levstikov nupud, oziroma odgovor upravičen, te misli mi menda Canknr sam ne more šteti v zlo. Saj je on prvi začel z visokega stola govoriti in krcati Levstika rudi »Jutra«. Tisti očitki so se mi zdeli in se mi zde še sedaj bubji in prebabji za resne možakarje. Cankar moralist ni moj Cankar. , Ali je treba še kaj besed? Seduj sem v Ljubljani in upam, du za stalno. Če dobim kaj blinkov, pri-voham prej uli slej mulo k Tebi, du se porazgovorimo, kuko je in kuj ni. Keduj pride Cankar v Ljubljano? — Kuj njegova drama »lepa Vidu« uli »Niobu«? Kristan je imel v soboto lep uspeh, Verovška sem bil vesel, du je kaj. Govekar je iskul kompanjona, pa gu ni našel. Kako Tebi in Cankarju? Z lepim pozdravom Tebi. njemu, ženi Tvoji in zarodu sem Tvoj Oton Wolfova ul. 12. Ill.nudst. nu levi. Iz teh Župančičevih vrstic ni težko dognati, kaj vse mu je Cankar očital v neohranjenem pismu. V odgovoru je Zupančič pojasnil, da ga v času, ko je objavljal Levstik svoj napad na Cankarja, sploh ni bilo v Ljubljani, pohvalil Školjko, povedal pa, da ne more brez pridržkov sprejeti Cankarjeve ocene te drame in se hkrati postavil pravzaprav na Levstikovo stran. Danes se nam zde Župančičevi ugovori proti Cankarjevemu navdušenju nad Školjko in proti njegovi ostri oceni Ibsena ne le povsem razumljivi, marveč pretežno tudi upravičeni. Vendar pa nikakor ne moremo pritegniti njegovi sodbi o Levstiku — v tej zadevi je imel Cankar skoz in skoz prav. Zupančičevim pojasnilom je Cankar odgovoril dne 28. marca 1911 takole: Dragi Zupančič! Veseli me prav zares, da je bila tista govorica le neumni klač. Ali meni so tako pisali (tudi Kraigher je pismo bral) in ker Ti nisi odgovoril, sem moral klaču verjeti. — Zaradi Levstika tole: njegov napad je bil surov in brez duha. V zamero me gotovo ni spravil pri nobenem pametnem človeku, meni pa je bil še en dokaz več, da smatra Levstik vso umetnost za špas in šport. On se je izgubil v tistih letih, ko sem se jaz komaj dobil. Zaradi moje kritike o »Školjki«: preberi jo natanko, kakor sem jaz »Školjko« bral. In koj nuto beri n. pr. lbsenovo »Noro«— ki si jo bral morda pred desetimi leti — zato du boš preklical svoje očitke! Kaj jc res treba, da se moramo z Nemci navduševati za vsak skandinavski šmir? Če le Brandes prdne, pa voha že cela Evropa! V resnici pa je en sam akt Molièra, ali ena sama farsa Courtelinova umetniško višja kot ves Ibsen z Björnsonom vred... Pa kaj bi tisto — V Slovenskih goricah ostanem še prvi aprilski teden. Vsekakor pa se odpeljem v Ljubljano pred prazniki. Kraigher Te vabi, da pridi še ta čas sem, zato da se pomenimo vsi trije »kako je in kaj ni«. Res bi bilo lepo — pridi! »Lepa Vida« napreduje zelo počasi; vendar pa se polugoma bliža koncu — Izduti je ne mislim same, temveč v družbi nekaterih svojih črtic. Kakor si knjigo mislim, bi ne bila napačna. To za danes! Prisrčno Te pozdravlja Ivan Cankar Dokončno je bila ta zadeva urejena in spravljena s sveta, ko se je Cankar vrnil v Ljubljano in se z Zupančičem ustno pogovoril. O teh razgovorih je že 20. maja 1911 poročal Alojzu Kraigherju takole: Z Zupančičem sva že veliko klepetala. Vse tiste reči so bile popolnoma zlagane! Krasen fant je, kakor je bil. Res ga je bil Levstik nekaj omamil, ali zdaj se mu prav tako gnusi kakor meni. Vidim tudi, da Oton ni brez namena stopil v odbor »Matice« in da je o llešiču čisto najinih misli. Po vsem tem je Cankar seveda lahko sprejel Šlebingerjevo ponudbo, naj napiše poročilo o drugi izdaji prvih dveh Župančičevih zbirk. Ob tej priložnosti je tudi popravil to, kar je zamudil, ko je odklonil pred leti Zbašnikovo prošnjo, naj bi napisal recenzijo o Samogooorih.2a Vendar pa to ne pomeni, da se je pesnikoma posrečilo najti v vseh, zlasti v najbolj važnih vprašanjih skupno stališče. Nikakor ne! Stare načelne razlike so ostale in ni jih bilo mogoče premostiti. Tako je na primer Cankar svojemu bratrancu Izidorju spet povedal, v čem se loči od Zupančiča. »Jaz upam v bodočnost našega naroda,« pričenja Cankar in zaključuje takole: »to upanje izraža Zupančič jasno in veselo, jaz pa v satiri, tragiki in paradoksu«.27 Tudi Zupančiču se je kmalu ponudila priložnost, da javno pove svoje misli o Cankarju, njegovem delu in pomenu. Storil je to v naznanilu za premiero Lepe Vide.'2* Takole je pisal: ln tako je Cankarjeva dramatična fantazija tragična labodnicu one tako sanjave, bolne in vendar po svoje tako pogumne generacije, ki je legla deloma že v grob, hkrati pa izročilo onih na smrt obsojenih novemu, krepkemu rodu: blugoslov s trudno roko mlademu, prebujajočemu se pokolenju. In nekaka izpoved Cankarja, tega »nihilista« ; obračun s preteklostojo, okret v bodočnost. Zupančičevi stavki so dovolj zgovorni. Lepa Vidu mu pomeni zaključek določenega obdobja v Cankarjevem umetniškem ustvarjanju, in ko hoče opisati značilnosti prehojene poli, govori o sanjarski in bolni generaciji in o ljudeh, ki so obsojeni na smrt. Nasproti tej preteklosti pa poslavlja novi, krepki, mladi in prebujajoči se rod. Cankar se je na tej prekretnici med preteklostjo in sedanjostjo po Zupančičevem mnenju sicer postavil na novo stališče in napravil obračun, vendar meni, da je njegova roka »trudna«. Po svoji vrnitvi iz Slovenskih goric je živel Cankar vse do svoje smrti večinoma v Ljubljani. Tako sla se mogla z Zupančičem pogosto 2e Glej Dušan Pirjcvec, Opombe k drugi knjigi Zbruncgu dela Otona Zupančiča, str. 359. 27 Izidor Cunkur, Obiski, lb. 58 »Slovenski Narod« 29. januarja 1912. Ponatis v Oton Zupančič. Dela IV, str. 113. srečevati, nekaj časa pa sta celo skupaj stanovala na Rožniku. Imela sta torej dovolj možnosti, da sta se o vsem kar ustno dogovorila in uredila vse, kar se ju je tako ali drugače dotikalo. Pisanih dokumentov, ki bi nam pripovedovali, kakšni so bili v tem času njuni odnosi, pravzaprav ni. Pač pa hranijo njuni sodobniki še precej spominov in vedo povedati marsikatero anekdoto. Vendar, kakor se zdi, pa vsa ta pričevanja ne razkrivajo ničesar bistvenega, v njih so se ohranili samo drobni zunanji dogodki in dokazujejo le to, da je ostalo med pesnikoma še marsikaj skupnega, čeprav so nastajale med njima od časa do časa rahle napetosti in nejevolje. Poseben izraz takih napetosti je tudi Župančičev epigram, ki si ga je v svojo beležnieo zapisal dne 6. junija 1917 in ki se glasi: C—ju: Orlici se nadletavajo, orli — vsak zase plavajo. Prispodobo o orlih je zapisal Zupančič že, ko je v neodposlanem pismu neugotovljiveniu »monsignorju« pripovedoval, kako si je svoj čas predstavljal bodoče sožitje štirih mladih pesnikov, bili naj bi kot orli, ki se nadletavajo. V epigramu je to misel zavrgel. Ni si želel' nobenega »nad let a van j a«, se pravi nobenega tekmovanja. Verzi zbujajo vtis, kakor da je bil zdaj, v letu 1917, Cankar tisti, ki si je želel tekmovanja in preizkušanja sil. medtem ko Zupančiča njegova stara predstava ni več navduševala in zavrnil je prijatelja: »orli vsak zase plavajo«. Podobna napetost, ki se je sprostila v citiranem epigramu, je verjetno povzročila, da je prišlo med pesnikoma tudi do težjega spopada.20 Cankarjeva smrt je golovo priklicala Zupančiču v zavest vso dolgo zgodbo njunega prijateljstva in sobojevništva, njunih medsebojnih raz- 2" O tem ve ustno izročilo veliko povedati. Tu naj opozorimo le nu to. kur je Zofku Resnikova pripovedovala Milii Malešu. Cankarjeva prijateljica se spominja, da je neke viharne jesenske noči trkal Cankar nu tistu vrata hotela Union, ki so vodilu v posebno sobo, v »Rožce«. »Cankar je bil brez klobuku, ves moker in silno razburjen... Jokul je. Ko gu je vprašala, kaj je bilo, je odgo- voril: .Ali sem jih! Ampak veš, Zofku, — Zupančič me je udaril!'... Nekaj so imeli v [unionski] kleti... Čez nekaj dni za tem je ves srečen prišel povedut Zofki, da gu je Zupančič poklical k sebi na dom, kjer je ležal nekaj bolan, in gu prosi I odpuščanju. Tuko sta se pobotala. In zopet sta bila prijatelju. Tegu je bil zelo, zelo vesel.« (Glej Mihu Maleš, Gospodična Zofka in Cankar. Podoba Ivana Cunkarja I, 159.) pravljanj, sporov in zamer. Bila je povod, ki ga je silil, da v duhu preleti vse Cankarjevo delo in življenje ter skuša opredeliti vrednost prijateljeve osebnosti in umetnosti. V nekrologu za mrtvim pisateljem Podob iz sanj je Zupančič zapisal: »Sam jaz Ti priznam, da stojim zmeden pred Tvojimi spisi, da jih ne morem pretehtati, ne znam preceniti v celoti, kakor jih nisem mogel dostojno ceniti sproti.«30 V Gradivo, ki smo ga objavili, dejstva in dogodki, ki smo jih popisali, nam nazorno prikazujejo medsebojne odnose Ivana Cankarja in Otona Zupančiča, pripovedujejo nain o neutajljivem in intenzivnem spopadu dveh nasprotujočih si načel in dajejo hkrati" slutiti, kako obsežna je bila notranja diferenciacija, ki je značilna za našo Moderno. Ni zajela samo nekaterih splošnih problemov, razširila se je na celoto in prodrla do vprašanj o načelnem odnosu do sveta, človeka, družbe in umetnosti ter odločilno vplivala tudi na mnenje o najrazličnejših, tedaj aktualnih družbenih, kulturnih in političnih dogodkih in dogajanjih. Zupančič in Cankar nista samo na splošno ugotovila, da so si njuni nazori »sto klafter narazen«, spoznala sta tudi vse posledice, ki so izvirale iz tega globokega načelnega nesoglasja, ki ga ni bilo mogoče niti prikrivati niti ne spraviti s sveta. Silovitost in daljnosežnost diferenciacije pa vzbujata upravičeno začudenje in nam vsiljujeta vrsto vprašanj, saj je splošno znano, da je idejno literarni razvoj obeh pesnikov potekal spočetka vzporedno in da ju je ob koncu prejšnjega stoletja vezalo res iskreno prijateljstvo. Objavljeno gradivo je tedaj takšno, da glasno zahteva nekaj pojasnil. V letih pred jesenjo 1896, ko sta bila Zupančič in Cankar še v Ljubljani in »predavala« v Zadrugi, nista še našla pravega medsebojnega stika. Živela sta vsak v svojem svetu in zato v njunem delu ne najdemo mnogo skupnega, razen tistih potez, ki so plod splošnih razmer in splošnega literarnega vzdušja. Ko pa se je Cankar v zimi 1896/97 na Dunaju začel oddaljevati od naturalizma, se ogrel za dekadenco in simbolizem ter razmišljal o moderni liriki, se je »plahemu« Zupančiču bolj približal ter ga pridobil za svoje ideje, tako da se je tudi Zupančič navdušil za 30 Glej Oton Zupančič, Ivanu Cankarju. »Slovenski Narod« 12. decembra 1918. Nekrolog je ponatisnjen v Dela IV, 77. nove, nenaturalistične idejno literarne smeri. Naravno je tedaj, če je v njunem delu, ki je nastalo po tem času, marsikaj skupnega, saj je bilo izraz skupnih literarnih vzorov, enakih nazorov o življenju in umetnosti pa tudi podobnega čustvovanja. Župančič in Cankar sta tako prva prinesla v slovensko literaturo nova izrazna sredstva, nove ideje in motive. Oba opevata v svojih zgodnjih pesmih prešuštno, izvenzakonsko ljubezen. Cankar v pesmih Ne vstajaj, ne vstajaj in Pod oblačnim sivim nebom, Zupančič pa v pesmih Tu in Mrak. Kakor je Cankar blasfemično oboževal »nebeško krasoto greha«, »veličanstvo pregrehe« in ovijal svojo kupljeno ljubico z Madoninim plaščem, tako je Zupančič iz enake blas-femične pobude popisal v Velikonočnih sonetih, kako je Kristusu ukradel poljub, ogovarjal je svoje dekle z »Moja Madonna« ter v Zimskih žarkih zapisal naslednje stihe: In v nunskih srcih spokornic cipres zavrelo je pregrešno poželenje: proč samostanska halja, pajčolan! Cankar je opeval »razkošnost« strasti, pel o »poželenju«, o drhtenju »pohotnih usten«, o »poželjivih« rokah ter napisal himno Veneri in njenim telesnim čarom. Prav tako je tudi Zupančič pel o »divji orgiji« in »bakhanaln strasti«. Iz verzov obeh pesnikov vejeta tedaj blasfemija in senzualizem, hkrati pa ju navdihujeta tudi dekadenčni obup in »spleen« oziroma tisto čustvo, ki mu pravijo Francozi »la tristesse de chair«. Telesni užitki se jima upirajo in vzbujajo samo še odpor. Cankar je sicer oboževal lepoto Venerinega telesa, ki ga je popisal v Erotiki z za-nosnimi besedami: Kipi in trepeče ji belo telo, prozorna megla je po udih razlita, pretkana s kristali sončnega svita; nu polne ramé valijo mogočno se črni lusje, in njeno oko, poželjivo in mokro, blešči se kot brušen nož. Vendar pa ga hkrati to telo tudi odbija. V črtici Zadnji večer pripoveduje: »Zdelo se mi je, da vidim nocoj prvikrat njen rninenkastobledi. od strasti in življenja upali obraz, njene globoke, meglene oči, polne sramu in utrujenosti, — da čutim prvikrat njeno zoprno mehko, opolzlo telo, njene mokre, težke lase...« Telo, ki je bilo nekoč belo in ki ga je ovijala »prozorna megla«, »pretkana s kristali sončnega svita«, je zdaj »zoprnomehko« in »opolzlo«. Kajti: »Preveč je bilo šampanjca... Od telesa vise samo še raztrgane pisane cunje; lica so zamolkla in v prsih je prazno...« V telesnih užitkih si je »pogubil dušo« in zdaj je krog njega »brezupna noč«, iz njenega dna pa segajo »roke črne in ledene«: kot opolzle, mrzle kače drsajo po mojih licih; mraz leden leži na udih, v srcu mojem strah in stud. V tem »strahu in studu«, »sramu in utrujenosti«, obdan od »brezupne noči«, si je zaželel smrti: Ah, nagni se k meni, ti zaželjena. ti mirna poslednja noč. Župančič pa se v »absintsko meglenem večeru« opoteka »obupa pijan«, nad njim »vise brezplodne ure« s svojimi »samotami večernimi« in »tihotami enakomernimi«, nad njegovim »žitjem je ugasnil dan«, tako da ne ve ne kod ne kam, kajti: V moji deželi ni cest, na mojem nebu ni zvezd, v mojih očeh tema, v moji duši bolest. Tudi zanj je minil »šunini bakhunul«, in pogusnile so sveče, po tleh ruzbite kupice leže — črepinje sreče... Napetih ustnic med — pfuj, pfuj! Naslade vse — ostudne! Ne dvigneš iz mrtvilu je, ne dvigneš duše trudne. Edino čustvo, ki ga še navdihuje, je »stud v življenju, gnus v nu-sladalu, rešitve pa ni nikjer: ln nikjer, nikjer tolažbe duši ni potrti. Nikjer ni tolažbe, pač pa: Izpita je, izpraznjena do dna sladkosti kupa, a zdaj srce želi, hlepi po časi polni strupa ... Vsem tem verzom o strasti in orgijah, o obupu, studu, kesu in smrti seveda ne smemo pripisovati tiste vsebine, ki je nimajo. Bolj so plod navdušenja za določene literarne vzore kakor pa izraz resničnega doživetja. Kljub temu pa kažejo, da sta oba pesnika ustvarjala spočetka pod močnim vtisom dekadenčne blasfemije, senzualizma in pesimizma. Pomembno in tudi zanimivo bi bilo, ko bi mogli do vseh podrobnosti in odtenkov pokazati tiste prvine, ki družijo zgodnje Župančičevo in Cankarjevo delo, saj bi s tem postalo jasno, kako, kdaj in po kakšni poti je prodiral v slovensko književnost miselni in čustveni svet evropske dekadence in simbolizma. Toda čeprav naš prikaz teh skupnih potez ni in tudi ne more biti popoln, vendarle potrjuje misel, da je bila tista notranja sprememba, ki se je izvršila v Ivanu Cankarju v zimi 1896/97, podobna notranji preusmeritvi Otona Župančiča. Mimo vseh skupnih lastnosti in kljub podobni idejni in estetski usmerjenosti pa se v Župančičevih verzih hkrati pojavljajo tudi ideje in čustva, motivi in snovi, kakršnih zaman iščemo pri Cankarju in ki so dovolj jasen in prepričljiv dokaz, da je bilo med mladima pesnikoma tudi precej razlik. Opisati izvore teh razlik, zasledovati njihovo rast in uaoloviti, kako so v skladu s svojim stopnjevanjem vedno bolj odločno vplivale na odnose med pesnikoma, bi pomenilo popisati notranjo dinamiko slovenske Moderne in orisati njeno resnično notranjo strukturo. Ker pa je naš namen, da pojasnimo samo tiste glavne pobude, ideje in nagnjenja, ki so se izrazila v povsem konkretnih nesporazumih in sporih, ter lako prispevamo k boljšemu razumevanju objavljenih dokumentov, naše razpravljanje pač ne more izčrpati vprašanja v celoti. Poleg tega bo naša pozornost osredotočena predvsem mi idejno literarni razvoj Otonu Župančiča, medtem ko nas bo Cankar neprimerno manj zaposloval. Vzrok tej enostranosti je v tem, da raziskujem Cankarjevo miselno in pesniško rast v samostojni razpravi. Ko si skušamo pojasniti vse tisto, kar je Župančiča ločilo od Cankarja. in se trudimo, da bi doumeli vzroke, pravo vsebino pa tudi intenzivnost njunih sporov, se najprej sama po sebi vsiljuje misel, češ da imamo opraviti z dvema, če že ne povsem, pa vsaj z dokaj različnima osebnostima, ki sta se zaradi svoje notranje intenzitete, ki je znak slehernega resničnega ustvarjalca, morali kar najbolj sprostiti in se razviti v vsej svoji prirodni obsežnosti, tako da sta neogibno trčili druga ob drugo. Ta načelna misel dobi svoje potrdilo in svojo stvarno vsebino že, če nekoliko natančneje opazujemo Cankarjevo in Župančičevo življenje. Pri tem moramo najprej upoštevati, da sta naša pesnika iz dveh različnih pokrajin. Prav gotovo je bila splošna atmosfera v Beli krajini, kjer je odraščal Oton Župančič, in v Novem mestu, kjer je nekaj časa obiskoval šolo. dosti bolj patriarhalna kakor pa na Vrhniki in v Ljubljani. Prav tako pomembno pa je, da se oba pesnika razlikujeta tudi po svojem socialnem izvoru. Sicer ne moremo reči, da bi izhajala iz dveh popolnoma različnih ali celo nasprotnih socialnih plasti, kljub temu pa so te razlike vendarle važne. Cankar je prišel tako rekoč »iz dna« in njegova težka mladost je zapustila v njeni neizbrisne sledove, za vedno jc bil obremenjen s spominom na socialno in moralno revščino okolja, iz katerega je prišel. V svojih delih se presenetljivo pogostokrat vrača v zgodnjo dobo svojega življenja in nenehoma pripoveduje o moralni in socialni krutosti, ki jo je gledal ali pa tudi sam doživljal. Zupančičeva mladost pa je bila, kot vse kaže, mnogo bolj srečna in ko se spominja mladih let, vidi »bose pete v travi«, »breskve in trte«, »cerkev na hribu«, »bela dekleta v soncu« in »bele breze«. (Dela IV. 149.) Vse je sončno, svetlo, belo, razgibano. Kakor se razlikujeta po svojem socialnem izvoru, tako se razlikujeta tudi po vsem svojem življenju. Cankar si ni nikdar mogel ustvariti kolikor toliko urejene in varne eksistence, medtem ko si je Zupančiču to posrečilo. Zupančičevo ravnanje je bilo mnogo bolj smotrno, medtem ko je za Cankarja značilno, da je le počasi in mukoma uresničeval svoje odločitve. Pomisliti morumo samo na to, kako dolga in mučna je bila vsa njegova zgodba s Štefko, kako je notranje ves razbolen nihal jned odločno prekinitvijo in samomorom in kako je pravzaprav prepustil samim dogodkom, da so uredili in zaključili lo. česar sam ni mogel urediti in zaključiti. Zupančič je bil mnogo odločnejši in je znal tudi udariti, medtem ko je Cankar dovolil, du so padali udarci po njem. V vsem Zupančičevem življenju se razodeva večja mera aktivnosti, laže in hitreje se je znašel v zadevah tega sveta, bolj suvereno jc znal ravnati s stvarmi in ljudmi, z večjo zanesljivostjo je oblikovul svojo eksistenco kakor pa Cankur. Za Cankarja lahko rečemo, du je fizično propadel kot žrtev lastnega življenju. Zupančič pu je znal vzdržati »tlako« prevajanja in duhomorne službe v mestnem arhivu in v gledališču. Njegovo življenje je harmonično zaključeno, medtem ko je Cankarjeva smrt krivična, tragična, nasilna. V liniji in ritmu njunih eksistenc opažamo torej velike razlike in prav tako velike razlike odkrijemo tudi v njuni idejni in estetski usmerjenosti. Y skladu s svojo naravo in tistimi splošnimi, objektivnimi težnjami, ki jih je po logiki svojega socialnega izvora predstavljal, si je Cankar že v letih 1897—1899 ustvaril svojevrsten svetovni nazor. Nekatere temeljne teze, na katerih si ga je zgradil, je ohranil vse do svoje smrti, vse do Podob iz sanj. Problem Cankarjevega svetovnega nazora je sicer neprimerno bolj zapleten, kakor se zdi na prvi pogled, saj moramo predvsem poiskati racionalno jedro simbolov, s katerimi ga izpoveduje, ter odkriti resnični, življenjski substrat miselnih kategorij, ki jih uporablja. Poleg tega pa ga moramo opazovati v njegovem razvoju, in tedaj se nam prikaže kot nenehen spopad najrazličnejših prvin, kot izraz neprestanega iskanja in boja. Prav s tem svetovnim nazorom pa se Zupančič ni mogel sprijazniti. Zdelo se mu je, kakor pripovedujejo naši dokumenti, da »agitira« Cankar za neagilnost, prepričan je bil, da so prijateljeve ideje nekaj nezdravega in celo strupenega, v njih je odkrival neko »vzvišeno demonstvo« in »hamletski pesimizem«. V nasprotju s tem pa je Cankar v Zupančičevem delu našel optimizem in voljo do življenja, medtem ko je sam zase trdil, da gleda na svet mnogo bolj pesimistično. V svoji prvi kritiki prijateljeve zbirke Čez plan pripoveduje: »V zadnjih letih je vladal skoraj obupen pesimizem v naši literaturi in drugače ni moglo biti. Kdor je imel odprto oko in srce pesnika, kako ne bi bil pesimist?...« Nato pa ugotavlja: »Iz zatohlega pesimizma se je vzdignil Zupančič s silno močjo... Vesela luč je zasijala v temi, glas je kriknil iz teme« (CZS XXI, 190). Podobno je razmišljal pesnik tudi v svoji drugi kritiki iste zbirke: »Zelo majhen ali zelo velik je človek, ki v današnjih časih ni pesimist. Zelo velik je človek. ki je izpregledal in ki je občutil vso bolečino našega narodnega življenja, a vendar ni povesil glave. Optimistov tiste vrste, ki niso gledali in niso čutili, sem srečal toliko, da sem se spotikal obnje. Človeku, ki je zavriskal veselo iz ranjenega srca, sem videl samo enega. Ozreti sem se moral navzgor in sram me je bilo« (CZS Vil, 361). Cankarjeve besede so povsem jasne in določne. Sebe je imel za pesimista, Zupančiča za optimista. Za nas je pri tem posebej važno to, da so Cankarjeva razmišljanja nastala v času, ko si je Župančič pisal svoje kritične misli o Življenju in smrti Petru Novljana in Iliši Marije pomočnice. Če smemo torej uporabiti Cankarjeve izraze, moremo reči, da je spor med njim in Župančičem v bistvu spor med optimizmom in pesimizmom. Pri tem pa se seveda zavedamo, da imata ti dve besedi pri Cankarju svojevrsten pomen, ki bi ga bilo treba šele ugotoviti in podrobno opisati. Čeprav tega ne storimo, pa nas njegove izjave vendarle opozarjajo, kje in v kakšni smeri moramo iskati, ko skušamo dognati tiste glavne lastnosti, po katerih se je Župančič tako bistveno razlikoval od Cankarja. Kljub temu, da je Zupančič v svojih zgodnjih verzih pel o obupu in hrepenenju po smrti ter izjavljal, da so vse naslade ostudne, so v njegovih pesmih istočasno spregovorila tudi druga čustva. Tako beremo na primer v Nočni melodiji naslednje stihe: Kaj je to švignilo z neba na zemljo skoz noč? V duši trpeči nenadoma nekaj se dvignilo: Moč! Zupančič še vedno govori o trpeči duši. Toda v tej duši se je nekaj prebudilo. A to, kar se je prebudilo, ni Cankarjevo hrepenenje, ki je neizpolnjeno in neizpolnjivo ter povzroča zato še hujše trpljenje, marveč je moč, ki vliva pesniku samozavest in vero v bodočnost, kajti: Glej, in ceste se križajo vsepovsod, vsepovsod — voli — svobodna je pot — zvezde nebeške se bližajo, čuvajo potnika zmot... < Ko prebiramo te verze, se povsem upravičeno sprašujemo, kaj se je zgodilo, da se je v mladem pesniku nenadoma prebudila moč in mu vlila zaupanje v samega sebe in v bodočnost. Na to vprašanje seveda lahko odgovorimo, da so čustva in misli, ki se razodevajo v citiranih stihih, samo spontan izraz pesnikove osebnosti in njenih naravnih teženj. Ničesar nimamo proti takšni razlagi, celo priznati moramo, da se skriva v njej dobršen kos resnico — pa nas kljub vsemu nikakor ne more zadovoljiti. Vse te, sicer naravne, globoko v pesnikovi osebnosti zakoreninjene težnje bi se namreč uveljavile drugače in kasneje, morda tudi slabotneje in mnogo manj določno, pesnik sam pa bi se v življenjskih dilemah opredeljeval drugače, njegovo delo bi imelo druge idejne in estetske značilnosti, če bi ne živel v povsem določeni dobi in povsem določeni duhovni atmosferi. Če naj torej razložimo nastanek Župančičevih idej, ki so bile odločilne za njegovo sodbo o pesniku Erotike, in tako vsaj v luči enega problema prikažemo nekatere bistvene značilnosti slovenske Moderne, ne moremo mimo različnih literarnih in idejnih tokov, ki so se prepletali v tedanjem duhovnem življenju Evrope. Popisati moramo njihove najpomembnejše lastnosti in ugotoviti, kako so učinkovale na našega pesnika. To pa je tem bolj neogibno, ker nain že površen pogled pokaže, da se je tudi v tedanji evropski literaturi pojavilo nasprotje, ki ga je ugotovil Ivan Cankar, ko je govoril o sebi in Župančiču, o optimizmu in pesimizmu. Ko pa označujemo nekatere poteze tedanje evropske literature z izrazom »pesimizem«, moramo posebej poudariti, da pri tem ne mislimo predvsem in samo na Schopenhauerjevo pesimistično ideologijo. Če bi namreč besedo pesimizem uporabljali samo takrat, kadar bi mislili na avtorja znanih Aforizmoo, bi pač za nobeno delo, ki je nastalo pred njim, ne smeli reči, da je pesimistično. Zato s tem izrazom opozarjamo na vse tiste ideje, čustvovanja in razpoloženja, ki so po tej ali oni plati podobna Schopenhauerjevim načelom, ne da bi se pri tem posebej spraševali, ali so jih sprožile prav njegove ideje ali pa so nastala povsem sama od sebe. Pesimizem je bil značilen zlasti za pretežni del tako imenovane dekadenčne literature/11 Nekateri njeni predstavniki so ustvarjali celo pod močnim in neposrednim Schopenhauerjevim vplivom, kar velja zlasti 31 Nastanek, razvoj in značilnosti tako imenovane dekadenčne literature v Franciji je doslej najobsežneje in najbolj podrobno opisal Guy Michaud v štiri knjige obsegajoči monografiji Message poétique du Symbolisme, Puris 1947—1951. Za naš problem so zlasti važna naslednja poglavja: »Schopenhauer et le pessimisme«, 210; »Les Decadents ou le mal du fin de siècle«, 235; ter »Une crise d'âmes ou la génération de 1885«, 273. Pesimistična razpoloženja se pojavijo že v prvih literarnih delih mlade dekadenčne generacije. V reviji »Hydropathe« najdemo že 22. januarja 1879 pesem Andreja Gilla z naslovom Horoscop, ki govori o »coupe amère« in ugotavlja: Isolé, combats, souffre, pense, le sort te garde en recompense le dédain du sot triomphant. Podobne izpovedi najdemo tudi v drugi pomembni dekadenčni reviji »Nouvelle rive gauche«, n.pr. v pesmi Spleen, ki jo je v številki zu 12.—19. januar 1883 objavil Jeun Moréas in ki pravi: za pesnika Julesa Laforgua in za Huysinansov roman A Rebours.32 Seveda pa ne smemo misliti, da so francoski pesniki v celoti prevzeli Scliopenliauerjevo ideologijo. Huysmans je sam pojasnil, katere teze nemškega filozofa so ga posebej privlačevale. V svojem romanu o Des Esseintu pripoveduje, da je nemška pesimistična teorija učinkovala na izbrane duhove in vzvišene duše kot velika tolažba. Razkrivala jim je resnično podobo sveta, pripovedovala o vrojeni neumnosti žensk, varovala jih je pred razočaranji, ker jim je svetovala, naj si čim manj obetajo od življenja in naj se čim manj ukvarjajo z načrti, hkrati pa jih prepričevala, da so lahko srečni že, če jim ne pade opeka na glavo.33 Ni treba podrobno poznati vseh Schopenhauerjevih del, pa že lahko ugotovimo, da je dobila njegova misel pri Huysmansu svojevrstno podobo in prav posebne poudarke. Že to dejstvo nas prepričuje, da nekdanji Zolajev privrženec Joris-Karl Huysmans ni bil pesimist predvsem zaradi tega. ker je bral Schopenhauerja, marveč iz globlje, življenjske nujnosti. Zato Pierre Cogny z vso pravico poudarja, da imamo opraviti s precej »osebnim pesimizmom«, ne pa s premišljeno teorijo, vklenjeno v formalno logiko.34 Podobno bi lahko trdili tudi o drugih predstavnikih dekadenčne miselnosti in literature ter njihovih pesimističnih razpoloženjih. zlasti še. ker so tudi Kantove, Fichtejeve in Ilartmannove agno-stične in subjektivistične teorije prav tako vodile do pesimističnih Je sens éelore en moi le désir obsédant: d'être écrasé par l'omnibus de lu Villete. Splošna razpoloženja mlade generacije so se morda najbolj jasno izrazila v zbirki Névroses, ki jo je leta 1883 izdal Maurice Holliant in ki je vzbudila zelo velik odmev. Nu čelu zbirke je progruinatična pesem z značilnim naslovom Memento quin pulvis es. 32 О Schopenhauer jcvem vplivu nu Julesa Laforgua piše poleg Michauda še Bruce Archer Morrisette v delu Let aspects fondamenteaux de l'esthétique symboliste. Clcrmond-Ferrand 1433. ter Leon Guichard v delu Jules Laforgue et ses poésies. Paris 1450. О Schopenhauerjevem vplivu na lluysmansa sta podrobno razpravljala Brunner in Coninck v delu En marge d\A Rebourst, Paris 1929. 33 «Mais sa théorie du Pessimisme était, en somme, la grande consolatrice des intelligences choisies, des âmes élevées; elle révélait la société telle qu'elle est, insistait sur la sottise innée des femmes, vous signalait les ornières, vous sauvait des désillusions en vous avertissant de restreindre autant que possible vos espérances, de n'en point du tout concevoir, si vous vous en sentiez la force, de vous estimer enfin hereux si. à des moments, inopinés, il. ne vous dégringolait pas sur la tête de formidable tuile . A Rebours. 118; citiram po izdaji v Bibliothèque Charpentier, Paris 1955. 3< Pierre Cogny, J.-K. Huysmans à la recherche de l'unité, Paris 1453, 96. zaključkov.35 Vsa ta razpoloženja so rezultat določene družbene in duhovne krize. V njih se razodeva brezizhodni upor proti vladajoči družbi in veljavnim normam, porajajo se kot posledica senzualističnega imora-lizma, so hkrati tudi znak razkroja in nemoči pozitivizma, a ob enem vendarle razodevajo težnjo človekove osebnosti po sprostitvi.30 Pesimistične prvine vsebujeta tudi simbolistična poezija in simbolistična miselnost, le da se je pesimizmu pridružila še spiritualistična mistika. Morda sodi med najbolj značilne predstavnike takega odnosa do sveta Maurice Maeterlinck s svojo zbirko esejev Le trésor des humbles.3' Maeterlinck zatrjuje, da je človek obdan s samimi skrivnostmi in da usmerjajo njegovo življenje skrivnostne sile in skrivnostni zakoni. Vsak človek ima svojo usodo in svojo zvezdo. Toda: »11 n'y a pas de destin de la joie; il n'y a pas d'étoile hereuse. Celle qu'on appelle ainsi est une étoile qui patiente.« To spoznanje se v eseju Les Avertis stopnjuje do' trditve: »C'est notre mort qui guide notre vie et notre vie n'a d'autre but que notre mort. Notre mort est le moule où se coule notre vie et c'est elle qui a formé notre visage.« Naravno je tedaj, da avtor ugotavlja: »11 semble, par moments, que nous soyons au bord d'un pessimisme nouveau, mystérieux et peut-être très pur.« Hkrati pa Maeterlinck tudi dosledno zanikuje življenje in sleherno aktivnost. Vsukdanje, zunanje in stvarno življenje je zanj povsem ne- 35 Vpliv omenjenih avtorjev na dekadenco in simbolizem je splošno znano dejstvo. Zu dekadenčne in simbolistične estetske teorije glej zlasti že omenjeno delo Les aspects fondamenteaux de l'esthétique symboliste (glej opombo 32). Primerjaj tudi naslednje Poizatove trditve o simbolistični generaciji: »La nouvelle génération ... avait trouvé juste sur son chemin lu philosophie de Kunt, dont lu conclusion essentielle étuit qu'il n'y avait des réalités certaines que nos idées et par conséquent aussi nos songes«, Poizat, Le Symbolisme, str. 156. Paris 1911. To potrjujejo tudi nekateri teksti, ki jih najdemo v prvih deka-denčnih publikacijah. Tuko n. pr. v »Nouvelle rive gauche« z dne 17. novembra 1882: »Rien n'existe, il n'y a que des relations, le bien et le mal. le vrai et le faux, le beau et le laid ne sont point tels par eux-memes... mais l'idée qu'ils représentent n'a pas de réalité en dehors des nos cerveaux.« Ta agnostična teza dobi nato v istem članku nusledrtje izrazito pesimistično dopolnilo: »Notre désire, notre rêve ù nous serait d'échapper à cette société détéstable où nous sommes.« яв Primerjaj: Guy Michaud, Message poétique du symbolisme, str. 403. 37 Mueterlinckova zbirka esejev je izšla leta 1896. posamezni sestavki so bili napisani že zdavnaj prej. Naši citati so iz izdaje iz letu 1910, ki je izšla pri Mercure de France. O Mueterlincku in njegovih nazorih glej še naslednja dela: Adela Gerardino, Le théâtre de Maeterlinck. Puris 1954: Maurice Lecat, t.e Maeterlinckisme I. II. Bruxelles 1937—1938: Gaston Compère, Le Théâtre de Maurice Maeterlinck. Bruxelles 1955. pomembno, brez vrednosti, tako rekoč nesmiselno. Pravo človekovo življenje je le življenje njegove duše, ki pa ne pozna ne volje ne razuma in tudi ne strasti, marveč je v intuitivni zvezi z vesoljem, predaja se čisti, neaktivni kontemplaciji, ustvarja si mistični stik z drugimi dušami, prisluškuje skrivnostim, ki so okrog nas, in je brezpogojno pokorna usodi oziroma mističnim silam, ki nas nezmotljivo vodijo. Zato posebej poudarja v eseju o Novalisu: »Mais notre vie reelle et invariable se passe à mille lieues de l'amour et à cent mille lieues de l'orgueil. Nous possédons un moi plus profond et plus inépuisable que le moi des passions ou de la raison pure.« Maeterlinck je vabil človeka v popolnoma spiritualne, nestvarne, mistične pokrajine in pri tem posebej poudarjal: »Nous sommes des êtres invisibles.« Belgijski pesnik in dramatik se je, česar ni težko ugotoviti, marsikje še bolj oddaljil od ortodoksnega pesimizma, vendar pa je še vedno oznanjal dosleden odmik od realnega sveta, od stvarnih zadev, utemeljeval je teorijo popolne neaktivnosti, govoril o nepomembnosti vsega zunanjega in pisal o tragičnosti vsakdanje človekove eksistence. Podobne misli in razpoloženja so značilna tudi za druge simboliste. In prav zaradi tega je Henri Régnier v javnem predavanju leta 1900 izjavil, da se vsi očitki na račun simbolizma združujejo v trditvi. Češ da zanemarja življenje.38 Podobno kritiko je kasneje izrekel tudi André Gide, ki poudarja, da se simbolistična poezija ni kdo ve kako zanimala za življenje. Sinibo-listi so bili pesimisti, naš svet jim je'bil samo žalostna bolnišnica, in edino zatočišče pred odvratno stvarnostjo jim je bila poezija. Življenju so odvzeli ves čar in dvomili, če jc sploh vredno živeti. Zato po Gidovem mnenju niso bili sposobni ustvariti nove etike.''0 Zadnji Gidov očitek je krivičen in zato kaže. da takšne in podobne kritike, ki v neki meri sicer upravičeno govorijo o pesimizmu simbo- « 88 »Le reproche général que l'on fait au Symbolisme et qui les résume tous en un mot, c'est d'avoir négligé la Vie«, Henri Régnier, Poètes d'aujourd'hui et poésie de demain, predavanje z dne 6. februarja 1900. 38 »L'école symboliste. Le grand grief contre elle, c'est le peu de curiosité qu'elle marqua devant la vie... tous furent des pessimistes, des renonçants, des résignés, las du triste hôpital qu'etuit pour eux notre patrie (j'entends: la terre), .monotone et imméritée', comme disait Laforgue. La poésie devint pour eux un refuge; la seule échappatoire aux hideuses réalités, on s'y précipitait avec une ferveur désespérée. Désenchantant la vie de tout ce qu'ils estimaient n'être que leurre, doutant qu'elle valût lu peine .d'être vécue' quoi d'étonant .s'ils n'apportèrent pas une éthique nouvelle . André Gide: Journal des Faux-Monnayeurs. Paris 1920. iizma, v resnici ne zadevajo prave vsebine simbolističnega odnosa do sveta. Pač pa kažejo predvsem, kako je simbolizem učinkoval na svojo okolico. V zgodovini simbolizma pa lahko odkrijemo tudi drugačne pobude in prvine, ki imajo prav malo skupnega na primer z Maeterlinckovimi nazori. Med predstavnike takih pobud moramo prišteti najprej Re-néja Gliila, čigar svetovni nazor lahko spoznamo iz njegove razprave Traité du Verbe. Izumitelj tako imenovane »instrumentation verbale«, instrumentacije besed, je evolucionist in njegovo osnovno prepričanje se glasi: »La Matiere n'est pas, et en la perpetuelle diversité de sa manière de se produire et dans l'illimité, — elle devient.«40 Materije ni, ker se giblje in nastaja. Njeno gibanje pa poteka v določeni smeri: »et de l'amorphe éta de ne se pas savoir ne pouvant se toute extraire, éternelle et illimité se transmue au Plus et aux Mieux, vers le plus de son être,— Savoir étant Être«. Materija se tedaj giblje od brezobličnosti k obliki, od kaosa k redu, od čiste snovnosti k zavesti, skratka od nižjega k višjemu in boljšemu. Ob Ghilu bi lahko imenovali še koga, zlasti Verliaerna in Vielé-Grifina.41 Vendar ti trije avtorji niso mogli sami preusmeriti splošnega toka. Moral se je najprej spremeniti družbeni in duhovni položaj in šele potem so se lahko uveljavile v okviru simbolistične poezije nove ideje, nova čustva in nova razpoloženja. Takšna zunanja sprememba se je v Franciji izvršila v začetku devetdesetih let, ko je dobilo notranje življenje tretje republike drugačno lice. O teli preobrazbah podrobno pripovedujeta Guy Michaud v svoji obširni monografiji o simbolizmu in Claude Digeon v obsežni študiji, ki obravnava predvsem odnos Francozov do Nemčije v letih 1870—1914.42 Ako na kratko povzamemo ugotovitve teh dveh raziskovalcev, moremo reči, da je nekako do konca osemdesetih let ležala nad francoskim duhovnim življenjem še vedno môru vojne katastrofe in Komune iz leta 1871. Čim bolj pa sta se konso-lidirala notranji in zunanji politični položaj Francije, čim bolj je bledel spomin na poraz in revolucijo, tem bolj intenzivno so se francoski 4" Glej René Ghil, Oeuvre:s complètes III. Paris 1939. 41 Glej Miehaudovo monografijo, kjer govori o teh dveh avtorjih. 42 Glej tretjo knjigo Michaudove monografije, zlasti uvodno poglavje, poleg tega pa še poglavji: »Le symbolisme sociale« in »L'Apel de la vie«. Poleg tegu: Claude Digeon, Lu crise allemande de la pensée française. Paris 1959, zlasti poglavje »La générution de 1890 :. "î Slavističnu rcviju 65 intelektualci zanimali za aktivno življenje, za družbena in politična vprašanja. V neposredni zvezi s temi spremembami je tudi nastop Jeana Moréasa, ki je leta 1891 v posebnem manifestu oznanil konec simbolizma ter začetek nove pesniške šole, tako imenovane »école romane«, ki naj bi ustvarila »une poésie franche, vigoureuse et neuve«. Pri teh izredno važnih notranjih preusmeritvah francoskega duhovnega življenja je svojevrstno vlogo odigral Friedrich Nietzsche. O tem, kako je njegovo delo polagoma postajalo znano v Franciji, kako je vplivalo na tedanje francosko duhovno življenje, kaj so odkrivali v njem posamezni avtorji, katere njegove ideje so jih navdušile, v kakšni meri so jih prevzeli, kako so jih preoblikovali in k čemu so jih spodbudile, o vsem tem nam ne manjka podatkov, in ni nam mogoče, da bi popisali vse, kar so dognali posamezni raziskovalci.43 Nietzscheja so popularizirale v Franciji predvsem simbolistično usmerjene revije, a so njegove ideje naletele spočetka na odpor in so se le polagoma uveljavljale. Zlasti močno je učinkoval njegov imoralizem, ki je zbudil hkrati tudi interes in veselje nad telesnostjo, kar se vse zelo jasno kaže v nekaterih delih Andreja Gidea. Hkrati se je pojavil tudi poseben dionizični kult, ki je značilen zlasti za verze Alberta Sanmina in kontese de Noailles. Nič manj ni bilo popularno Nietzschejevo geslo »Wille zur Macht«, ki je podpiralo imoralistične in individualistične tendence, hkrati pa dalo pobudo za nastanek določenih političnih koncepcij, zlasti tistega francoskega nacionalizma, ki so ga izpovedovali Barrés, Péguy in Suarès.44 Naš skopi oris razvoja francoskega simbolizma in njegove notranje preusmeritve hoče povedati samo, kako sta teorija o neaktivnosti in omalovaževanje zunanjega življenja izgubljala na privlačnosti, kako se je kontcmplativni spiritualistični subjektivizem vedno bolj umikal v i 43 O Nietzschejevem vplivu na francosko misel glej zlusti: Geneviève Biunquis, Nietzsche en France. L'influence (le Nietzsche sur lu pensée française, Paris 1929; Guy Midland, Message poétique du Symbolisme III, str. 518 do 527; Renée Lang, André Gide et la pensée allemande. Paris 1949, zlasti prvih pet poglavij; André Digeon, La crise allemande de la pensée française, zlusti VIM. in IX. poglavje; Julius Wilhelm, Friedrich Nietzsche und der französische Geist, Hamburg 1939. 44 Nietzsche je vplival tudi na Maetcrlincka, kar potrjuje med drugim Gi-dovo razmišljanje o Maeterlinckovem razvoju po Trésor des humbles. V Lettre à Angèle pripoveduje Gide: »Depuis le Trésor des humbles, qu'u-t-il donc rencontré sur su route? — La vie et Nietzsche.« Maeterlinck je postal kasneje komunist. unarhist, nacionalist in slednjič je koketiral celo s fašizmom. ozadje in kako so polagoma prevladali drugačni nazori in druge ideje. Hkrati pa smo hoteli pokazati še, da sta pri vseh teh spremembah na svoj način sodelovala tudi delo in misel Friedricha Nietzscheja. Vsa ta dejstva pa niso pomembna le za tistega, ki se ukvarja z zgodovino francoske književnosti in francosko-nemških odnosov, prav tako važna so tudi za raziskovalca slovenske Moderne, pa še posebej za nas, ki skušamo dognati, kako so nastale ideje, na katere se je opiral Zupančič, ko je ocenjeval Cankarjevo delo. Dejstva in dogajanja, na katera smo opozorili in skušali omeniti njihove bistvene značilnosti ter najpomembnejša gibala, jasno kažejo, da Župančič s svojimi posebnimi težnjami in idejami ni bil nikakršna izjema, hkrati pa nam zastavljajo tudi posebno in pomembno vprašanje: ali niso bile morda prav Nietzschejeve ideje tista zunanja pobuda, ki je povzročila, da so se nekatere Zupančičeve povsem prirodne težnje tako hitro uveljavile. Kolikor poznamo Zupančičevo literarno obzorje, ne bi mogli trditi, da je postal na Nietzscheja pozoren zaradi opisanih dogajanj v francoskem literarnem in duhovnem življenju. V devetdesetih letih Nietzsche-jevo delo ni bilo slavno samo v Franciji, marveč prav tako in še bolj v Avstriji in Nemčiji, kjer so se zanj navduševali predvsem predstavniki mlade literarne generacije od Hermanna Bahra pa do Stanislawa Przy-byszewskega. Vendar pa avstrijska in nemška literatura Nietzscheja nista odkrili kar sami od sebe. Res se je zanj že okrog leta 1886 navduševal eden glavnih pobudnikov nemškega naturalizma, Hermann C011-radi, sprejel teorijo o nadčloveku in črpal pobude predvsem iz knjige Also sprach Zarathustra.** Kljub temu pa so za razširitev Nietzschejevih idej in slave mnogo več storili Skandinavci in med njimi najprej Georg Brandes, ki je ob koncu osemdesetih let kot privatni docent kopenha-genske univerze en cel semester posvetil razlaganju Nietzschejeve filozofije.4" Po Brandesovem posredovanju se je začel za nemškega pesnika in filozofa ogrevati tudi Avgust Strindberg.47 Vendar pa je za Nietzsclie-jevo popularnost med mlado nemško literarno generacijo storil morda največ Ola Hansson. Та švedski pisatelj in publicist, navdušen privrženec Avgusta Strindberga, se je skupno s piscem Gospodične Julije ogreval za avtorja razprave o grški tragediji in zu njegove ideje že pred svojim odhodom v Nemčijo, kamor se je preselil v maju 1890. Njemu gre 45 Glej Charles Andler, Nietzsche sa oie et sa pensée IV, 460. Paris 1928. 4,1 Pruv tum, str. 492. 47 Prav tum, str. 534. zasluga, da se je začel za Nietzsclieja zanimati Richard Dehmel, ki je že v svoji prvi pesniški zbirki Erlösungen leta 1891 objavil posebno himno An Friedrich Nietzsche. Za Dehmlom se je pod vplivom Ole Hanssona navdušil še Stanislaw Przybyszewski in leta 1892 izdal posebno študijo Nietzsche und Chopin.48 Nietzsche je postajal tako polagoma vedno bolj znan in slaven. Drug za drugim so začeli izhajati ponatisi njegovih spisov, množile so se izdaje njegovih neizdanih tekstov, leta 1894 je njegova sestra objavila prvo knjigo biografije o njem. ob istem času pa je izšel že osmi zvezek njegovih Del. Učinek njegovih idej na nemško publiko je bil tako močan, da kaže, kako je Nietzsche v prvi polovici devetdesetih let postal živa in aktivna sila nemškega kulturnega in literarnega življenja, njegov sestavni del. Za sedaj nimamo še nobenih oporišč, da bi lahko z vso potrebno zanesljivostjo povedali, kdaj in kako je Nietzsclieja spoznal Oton Župančič. V slovenski publicistiki se njegovo jnie pojavi že leta 1892, in sicer v kratki polemični notici »Slovenskega Naroda«. Pisec notice zavrača neko poročilo »Tagesposte« o ljubljanskem deželnem gledališču ter na koncu sprašuje uredništvo in dopisnika nemškega dnevnika, »če sta morda kdaj slišala za nekega v res izobraženem svetu čislanega nemškega pisatelja Friderika Nietzsclieja, ki je pisal, da sta nemška literatura in nemška znanost literatura in znanost slabo vzgojenih opic« (SN 1. oktobra 1892). Narodov člankar je v svojem polemičnem zanosu trdil, da je Nietzsche med pravimi izobraženci čislan pisatelj. Zato pa je manj prijazno sodil o njem Josip Stritar, ki je leta 1894 v predavanju Nooa pota zapisal naslednje besede: »Beri, če imaš krepke živce, Nietzschejevo knjigo ,Tako govori Zarathustra', to ti je kaj novega, to so glasovi, ka-koršnih nisi še čul; tu so mesta neke, rekel bi. grozne lepote, strahovite' poezije! Ko si pri kraji, ko knjigo zapreš ter se ozreš in vidiš, da ti še sonce sije, oddahneš se, zdi se ti. kakor da si se probudil iz težkih, mu-kovitih sanj« (LZ 1894, 395). Kakor vidimo, se Stritar za Nietzsclieja nikakor ne ogreva, prišteva ga med negativne pojave fin de sičela ter ga postavlja v isto vrsto s 4H Glej Maurice Gravier, Sirindberg et le Théâtre moderne I, str. 9, Lyon-Paris 1949; Adolf Hösel, Dehmel und Niet/sehe. München 1928; Maxime Herman, Un sataniste polonais, Paris 1939, zlasti poglavje »Ola Hansson« (er Nietzsche und Chopin . Striiidbergom, Dostojevskim, Tolstojem in Ibsenom, skratka s pisatelji, ki jih »ne moremo biti veseli«. Kljub temu pa je bil Stritar morda prvi Slovenec, ki je nemškega misleca tudi v resnici bral. Vendar smemo domnevati, da je spričo velikega in burnega odmeva, ki so ga v Nemčiji in Avstriji zbudila na začetku devetdesetih let Nietzschejeva dela, postal pozoren nanj razen Stritarja še kdo med slovenskimi izobraženci. Zlasti bi mogli to reči za urednika »Slovenskega Naroda« Miroslava Malovrha, ki je bil naročen na dunajski tednik »Die Zeit«.49 Tu pa je že v prvem letniku našel kar dva članka o piscu Götzendämmerung. Dne 12. januarja 1895 je Hermann Bahr, v članku Der Neue Nietzsche razpravljal o osmem zvezku njegovih del, ki je prinašal naslednje spise: Der Fall Wagner, Götzendämmerung, Nietzsche contra Wagner. Antichrist in pesmi. Isti zvezek Nietzschejevih del je spodbudil tudi Moritza Brâscha, da je 2. februarja istega leta priobčil daljše razmišljanje o odnosih med Nietzschejem in Richardom Wagnerjem in skušal pri tem opredeliti nekaj bistvenih potez Nietzschejeve osebnosti. Jeseni istega leta, se pravi 5. oktobra, je začela »Die Zeit« priobčevati dolgo Nietzsche-jevo pismo o recitiranju antičnih verzov, medtem ko je v številkah z dne 7. in 14. marca 1896 izšla precej dolga študija Franza Servaesa pod naslovom Nietzsche, Wagner und Hellas. Kljub temu, da je bilo Nietzschejevo delo v prvi polovici devetdesetih let v Nemčiji ne le splošno znano in tudi slavno, čeprav je povzročilo že marsikatero notranjo spremembo ter sprožilo v nemškem in avstrijskem duhovnem življenju marsikatero preusmeritev, pa vendarle ne bi mogli trditi, da je bil Nietzsche pred jesenjo 1896 Otonu Zupančiču kaj več kot golo ime. Pač pa je imel naš pesnik priložnosti več kot dovolj, da se je podrobneje seznanil z njim, njegovim delom in idejami, brž ko je prišel študirat na Dunaj, kjer je imel na uporabo vrsto časopisov in revij, ki mu v Ljubljani večinoma niso bili dostopni.5" Že 21. novembra je lahko v dolgem članku, ki ga je pod naslovom Jung-Berlin začel v »Die Zeit« pri občevat i Kranz Servacs, odkril poseben odstavek, posvečen piscu 4" Vsi letniki Die Zeit«, ki jih je prejemal Malovrh, so danes v NUK. "" Kutere časopise je Zupančič prebiral nu Dunaju, ni težko ugotoviti. Pri tem si pomagamo z njegovimi pismi, prav tako pa s pismi Ivana Cankarja, Fruna Govekarja, Frunu Vidica in Frana Ellerja. Za gotovo smemo trditi, du je prebiral naslednje publikacije: »Die Zeit«, »Neue Revue«, »Simplicissimus«, Jugend«, »Wiener Rundschau«, Ver sacrum«, verjetno pu tudi »Aus fremden Zungen«, kasneje tudi »Die Insel«. knjige o Zarathustri. Ze naslov sestavka kaže, da se avtor ukvarja z najnovejšo nemško literaturo, njenim razvojem v najnovejšem času in njenimi najvidnejšimi mladimi predstavniki. Prav zaradi tega je še posebej utegnil pritegniti pozornost naših mladih pesnikov in pisateljev, ki so tedaj študirali na Dunaju, in tako so iz Servaesovega prispevka zvedeli med drugim, da je Nietzsche prvi izpovedoval čustva in misli, ki so navdihovala in vodila kasneje tudi mlado naturalistično nemško generacijo, čeprav njegovega glasu »ni takrat nihče slišal«. Kmalu zatem je Zupančič utegnil naleteti na Nietzschejevo ime v reviji »Wiener Rundschau«. V tej reviji je namreč dne 1. decembra objavil Emil Schäffer daljše razmišljanje o Altenbergovi knjigi 1Vie ich es sehe in ob koncu svoje recenzije ugotovil, da so Altenbergovi nazori o umetnosti po vsem videzu podobni Nietzschejevim pogledom, za katere je prepričan, da so strnjeni v naslednjem sestavku: »Damit es Kunst gibt, damit es irgend ein ästhetisches Thun und Schauen gibt, dazu ist eine physiologische Vorbedingung unumgänglich: der Rausch.« Y naslednji številki iste revije, ki je izšla 15. januarja 1897, je izšla pod naslovom Zur Psychologie Nietzsches obsežna študija, katere avtor je dr. Paul Weisengrün. Ze pet dni zatem se je Nietzschejevo ime pojavilo celo v podlistku »Neue Freie Presse«, kjer je Karl von Thaler ocenjeval Türkovo knjigo Der geniale Mensch. Uvodoma se je dotaknil tudi Nietzscheja ter poudaril, da ga mladi pesniki naravnost obožujejo. Razlog navdušenju vidi podlistkar v tem, da je Nietzschejeva »Herren-moral« tako udobna, saj je nadčloveku vendar dovoljeno vse. Treba je samo, da se človek proglasi za nadčloveka, pa že misli, da je rešen vseli moralnih dolžnosti. Dne 30. januarja je o Nietzscheju zopet obširno spregovorila »Die Zeit«, kamor je Philo vom Walde prispeval daljši sestavek z «naslovom Das Leben Friedrich Nietzsches. Avtorja je spodbodla k pisanju druga knjiga Nietzsehejeve sestre. Pisec se očitno ogreva za Nietzschejeve nazore, posebej razlaga nekatere njegove ideje, pripoveduje o njegovem življenju in se zlasti zaustavlja ob vprašanju njegovih odnosov do Richarde Wagnerja. Za popularizacijo Friedriclm Nietzscheja sta precej storili še dve nemški reviji, in sicer »Neue Deutsche Rundschau«, glasilo naturalistov, in razkošno opremljeni četrtletnik »Pan«. Ti dve periodični publikaciji nista pomembni le, ker se v člankih mnogokrat pojavi Nietzschejevo ime in ker sta si redakciji priskrbeli temeljite razprave o njem, marveč zlasti zaradi tega, ker sta objavili tudi odlomke iz njegovih del. Nobenega direktnega dokaza sicer nimamo, da je Zupančič ti dve reviji tudi v resnici prebiral. Vendar pa vemo, da je hodil »Die Zeit«, »Jugend« in »Simplicissimus« brat v kavarno, ki je bila na te časopise posebej naročena. »Pan« in »Neue Deutsche Rundschau« sta bili dve zelo popularni publikaciji in zato nas nič ne more ovirati, ko domnevamo, da je kavarna, ki je bila naročena na »Die Zeit« in »Jugend«, prejemala tudi »Pana« in »Neue Deutsche Rundschau«, tako da ju je Zupančič vendarle lahko opazil. Kakor lahko domnevamo za ti dve reviji, tako smemo reči tudi, da je imel v rokah morda še Przybyszewskega študijo Nietzsche und Chopin. Na to sklepamo iz dejstva, da to brošuro posebej omenja Kette v pismu Stamcarju z dne 16. julija 1898, ko pravi: »Pri Murnu sem dobil... neko paralelo mej Nitschejem in Chopinom« (ZD II, 143). Povsem jasno je, katero delo ima Kette v mislih. Za nas pa je pomembno predvsem to, da je dobil brošuro od Murna, od katerega je polagoma izterjal tudi izbor Verlainovih pesmi.51 Prav za to knjigo pa vemo, da jo je Murn dobil od Ivana Cankarja, ki si jo je prinesel z Dunaja. Zato je povsem naravno, če pomislimo, da je tudi Przybyszewskega študijo prinesel v Ljubljano Cankar in du je prej ali slej prišla tudi do Zupančiča. Vendar pa Nietzschejeve ideje niso prodirale do Župančiča samo preko najrazličnejših razprav in člankov, marveč še dosti bolj posredno: preko verzov in proze tedanje mlade nemške literarne generacije, ki se je tako zelo ogrela za njegove ideje, da jih je v svojih delih bolj ali manj naravnost izpovedovala. Nietzschejev učinek na mlado literarno generacijo je bil nenaden, a zato tem močnejši. Komaj je prišel v maju 1890 v Berlin Ola Hansson in opozoril nanj literarno publiko, je že nekdanji naturalist E. M. Kafka dne 1. julija objavil v reviji »Moderne Dichtung« članek z naslovom Vom modernen Individualismus. Avtor takoj na začetku ugotavlja, da se bliža »neuindividualistisches Zukunftszeitalter«, čeprav ni dolgo tega, kar je nemška literatura premagala nekdanji in-dividualizem in subjektivizem ter postavila v središče nemškega duhovnega življenja objektivnost. Kafka očitno govori o nemškem naturalizmu in hkrati priznava, da se uveljavljajo že nove ideje ter med nosilci novega individualizma omenja predvsem Nietzscheja in Olo llanssona. 51 Glej drugo knjigo Murnovega Zbranega dela, str. 351 in 352. Kar je E. M. Kafka leta 1890 napovedoval, je bilo leta 1896 že ne-utajljiva realnost, in tako je moral Caesar Fleischlehn v četrtem zvezku revije »Pan«, ko je opisoval najnovejši razvoj nemške literature, posebej spregovoriti tudi o Nietzscheju. Avtor pripoveduje, da sta na nemški naturalizem vplivala predvsem Zola in lbsen. Za njima pa se je nenadoma pojavil Friedrich Nietzsche in razvoj zadnjih let je potekal skoraj izključno v senci njegove osebnosti. Njegov vpliv sicer ni na zunaj tako viden kakor vpliv Zolaja in Ibsena in se kaže predvsem v samotni, notranji filozofski koncentraciji, skratka v tihem notranjem izgrajevanju samega sebe." Če smemo torej verjeti Caesarju Fleischlehnu — in zakaj bi mu ne — se je notranja podoba nemške literature v prvi polovici devetdesetih let pod Nietzschejevim vplivom bistveno preoblikovala. In res, ko prebirate tedanjo nemško poezijo in prozo, knjižne zbirke in revije, se vam dogodi, da za metaforami, čustvi, razpoloženji, motivi in idejami nene-homa odkrivate Nietzsclieja. Nanj se spomnimo, ko beremo Bierbaumovo pesem Frei-Weg, ki opisuje nedostojno življenje »črednih« ljudi, hkrati pa opeva svobodnega moža, ki z žareči mi očmi, veselimi koraki in odprtimi rokami stopa preko lažne morale. Sam, a vendarle vesel, s trdnim ciljem pred seboj gre svetli resnici nasproti, kamor ga vodi skozi za-dušljivo temo žareča luč, ki mu gori v srcu/'3 Nietzsche je inspiriral Stanislawa Przybyszewskega. da je v Vigilijah napisal zanosilo himno hrepenenju, in od Nietzsclieja je prevzel Przybyszewski tudi estetiko opoja in dionizičnc ekstaze, ki postane ne le eno glavnih čustvenih razpoloženj. marveč tudi najpomembnejša prvina tedanjih estetski h teorij.64 »Die Lyrik ist ein sinnliches Vergnügen,« trdi Bierbauni v svojem članku t 52 »Die letzten Jahre der Entwicklung gehören fast ausschliesslich ihm [Nietzsche]. Sein Einfluss allerdings ist äusserlich in keiner Weise so'bemerkbar und zu Tage tretend, wie der Zolas oder Ibsens. Er besteht hauptsächlich in einer im Stillen wirkenden philosophischen Konzentrierung des Einzelnen, in einem stillen, inneren, festenden Ausbau und einer immer fruchtbarer werdenden Wertung seiner Anschauungen und Gedankenläufe . Caesar Fleischlelin, Zur modernen Dichtung. Ein Rückblick, »Pan«. zvezek IV, str. 255. 53 Pesem je izžla leta 1892 v zbirki Erlebte Gedichte. 54 Tu smo omenili dvoje pojmov, ki sta izredno važna tudi zu našo Moderno: hrepenenje in opoj. Ze Verlaine je pel o »langeurs monotones , medtem ko govori Maeterlinck v Trésor des humbles o »je ne suis quels efforts insaisissable et incessants des âmes vers leur beauté ou leur vérité«. Bolj kot za francosko pa je za nemško literaturo značilen izraz hrepenenje — Sehnsucht, ki ga pozna seveda že nemška romantika. Ponovno pa se začne zelo intenzivno uveljavljati z dekadenco, zato se pojavi že v prvi res dekadenčni nemški zbirki, o Delimlu (»Die Zeit«, 51. oktobra 1896). Nietzschejeva misel je bila tisti prvi sunek, ki je Hermanna Bahra pognal stran od marksizma, hkrati pa mu je nudila tudi oporišča, da si je zgradil svojevrstno kulturno-politično koncepcijo ter oznanjal posebno avstrijsko literaturo, ki naj črpa iz posameznih avstrijskih plemen in pokrajin.55 Nietzsche je s svojim imora-lizmom in kritiko krščanstva sprožil val veselja nad telesnostjo, opevanje telesne lepote človeka. Pesniki so hoteli oživiti poganski ideal človeka in oznanjali poganski odnos do ljubezni in spolnosti. To je povzročilo, da Kristus ni več utelešenje asketske strogosti. Spremenili so ga v nadčloveka in v Dioniza, postal je tolažnik Marije Magdalene, lepotec, ki se predaja čutnim užitkom, v razbrzdanem bakhanalu slavi svojo poroko s pogansko Psyché in oznanja svobodno ljubezen. Tako se v nemški v Dörmanovi Neurotica, kjer najdemo med drugim tudi posebno pesem z naslovom Sehnsucht. Ta izraz postane polagoma nekakšen osrednji pojem moderne avstrijske in nemške literature. Ko je n. pr. Bahr v svojem modernističnem manifestu, v članku Die Moderne, ki je izšel 1. januarja 1890 v »Moderne Dichtung«, opisoval sodobne težnje, je vzkliknil med drugim: »Wir wollen wahr werden! Wir wollen gehorchen dem äusseren Gebote und der inneren Sehnsucht!« Tudi Nietzsche uporablja v svoji knjigi o Zaratustri pogosto izraz Sehnsucht in nu mnogih mestih najdemo pri njem podobo »Pfeil der Sehnsucht«. Poleg tegu je v isti knjigi posebno poglavje z naslovom Über die grosse Sehnsucht. Przybyszewski govori o hrepenenju že v uvodu k svoji študiji Nietzsche und Chopin, poleg tega pa je v tretjem poglavju svojih Vigilij nupisul celo himno hrepenenju. Medtem ko je nemški nuturulizem zu glavna gibalu človekovih dejanj ruzglušul fiziološke prvine, pa so nenaturalistične smeri ravno v hrepenenju odkrile edino resnično pobudo človekovega bivanja. To je n. pr. posebej poudaril Bahr, ki je pisni dne 30. oktobru 1896 v »Die Zeit« recenzijo o Hirsch-feldovi drami Die Miitter, medtem ko je v istem časopisu z dne 13. marca 1897 ugotovil o ideji Hauptmannove drame Die versunkene Glocke naslednje: »Diese ist die Sehnsucht, die ewige Sehnsucht eines in Finsterniss Bedrückten nach der reinen, freien Welt seiner Träume.« Tudi opoj pozna že dekadenca, kur nuin pove že površni pregled Diirniu-novc zbirke Neurotica. Przybyszewski je prenesel pojem opoja in ekstaze pod neposrednim Nietzschejevim vplivom v svojo estetsko teorijo. Pod Nietzsche-jevim vplivom se tu pojem izredno močno uveljavi v tedanji nemški literuturi, zlusti pri Delimlu, in zuto je razumljivo, da je dal Paul Fechter v svoji knjigi Die deutsche Literatur vom Nuturalismus bis zur Literutur des Unwirklichen, Leipzig 1939, tistemu poglavju, v katerem govori o Delimlu, naslov: Der Rausch der Zeit. Oba ta dvu pojma imata velik pomen tudi v Cankarjevem in Zupančičevem delu in njunih naziranjih. M Glej NugI, Zeidler, Castle, Deutsch-österreichische Literaturgeschichte IV. str. 1649—1852, Wien 1931. poeziji nenadoma pojavijo opisi poganskih rajanj, ki se pogosto spre-vržejo v bakhanal in orgije.5' Nabrali bi lahko za celo antologijo primerov, v katerih se kaže bolj ali manj jasen vpliv Nietzschejeve ideologije. Pri tem pa moramo seveda ugotoviti, da posamezni predstavniki mlade nemške literarne generacije niso prevzemali te ideologije v celoti, kot nekaj enotnega in kot v sebi zaključen sistem. Razkrojili so jo na njene sestavne dele in uveljavljali zdaj te, zdaj druge njene prvine. Presajali so jih v svoj lastni svet, v svet naturalizma, dekadence in simbolizma. V tem novem okolju so dobivale Nietzschejeve ideje seveda svojevrstne nove poudarke in poseben pomen. Po drugi strani pa je vdor nietzscliejanskih idej v nemško literaturo povzročil, da so dobile splošno evropske prvine naturalizma. dekadence in simbolizma v Avstriji in Nemčiji nove poteze in celo novo vsebino. Oton Župančič je tedaj lahko že zgodaj prišel v stik s tenii ali drugimi Nietzschejevimi idejami. To seveda ni bila tista ideologija, kakršno lahko rekonstruira samo podrobna anuliza tekstov. Bila je to le vrsta posameznih idej, ki so bolj ali manj močno navdihovale nemške pesnike, pisatelje in publiciste in jih po svoje usmerjale. Vendar naj bo tako ali drugače, spričo vsega, kar je bilo Župančiču na voljo, spričo dejstva, da je prebiral nekatere najpomembnejše nemške revije tistega časa, smemo po vsem tem z vso upravičenostjo vprašati, kako so Nietzschejeve ideje učinkovale na našega pesnika. Čeprav ni naš namen, da bi podrobno pretresali (o vprašanje, natanko raziskavah, kdaj in kje lahko prvikrat zasledimo v Župančičevih verzih, v njegovih javnih uli privatnih izjavah bolj ali manj določne odmeve Nietzschejeve ideologije, kako so te ideje v pesnikovem miselnem in čustvenem svetli zaživele, kakšne spremembe so jih pri tem doletele in kako so vplivale na njegove nuzore o svetu in umetnosti, je гш problem, ki nas predvsem zaposluje, vendarle potrebno, da vsaj načelno odgovorimo, uli lahko v Zupančičevem delu ugotovimo kakršnekoli sledove idej, ki jih je uveljavljal nemški filozof in pesnik in ki so jih razširjali in se 5e Vse to je značilno zlasti za Dehmla. Omenim nuj suino naslednje njegove pesmi: Symbol, Erlösungen, 90; Jesus im Getsemane, pruv tum, 175; Jesus der Künstler, Aber die Liebe. 79; Jesus und Psyché, Lebensblätter, 32; Jesus bettelt, Weib und Welt. 57; Mit heiligem Geist, pruv tam, 110. Poskus oživiti poganski ideal ljubezni, se kaže zlasti v Dehmlovih pesmih, posvečenih Veneri. Tudi Zupančič je poskušal vzeti Kristusu asketično gloriolo n. pr. v Velikonočnih sonetih in v pesmi V galeriji slik. Medtem pu je zu Cankarja značilno, du se ni nikdur s takimi blasfeiničnimi težnjami dotaknil Kristusove osebe. ogrevali zanje skoraj vsi nemški pesniki, pisatelji in publicisti na prelomu devetnajstega in dvajsetega stoletja. Ko naletimo n. pr. v Zupančičevem neoddanem pismu neznanemu »monsignorju« na vizijo poeta, ki je »izven-človek« in »nad-človek«, nas že ta dva izraza povsem upravičeno spomnita na knjigo Also sprach Zarathustra. Vendar bi to še ne pomenilo veliko, zlasti ker je Župančičev stavek iz leta 1909, torej iz časa, ko je že poznal Bergsona in ko je tudi v knjigi L'évolution créatrice bral znane misli o nadčloveku.57 Kljub temu upravičenemu pomisleku- pa Nietzschejev izraz, ki ga uporablja naš pesnik, vendar jasno dokazuje, da je Zupančič vedel za teorijo o nadčloveku. Na to teorijo pa spominjajo še druge njegove izjave, zlasti tiste, v katerih podrobneje opredeljuje svoj etični ideal in poudarja voljo, moč in suverenost osebnosti; ko se sprašuje, če more s svojo voljo obvladati življenje, skratka vsi tisti stavki, v katerih govori o močni, aktivni in povsem suvereni osebnosti. Res je sicer, da Nietzsche-jeve ideje niso nastale kar same od sebe, za marsikatero izmed njih vemo, da je že dolgo časa živela v kulturni zavesti Evrope. Dolga je vrsta avtorjev od Sehillerja in Chainforta pa do Stendhala in Emersona, pri katerih je našel Nietzsche marsikatero zelo pomembno pobudo.58 Isto velja tudi za njegovo teorijo o nadčloveku, za njegovo vizijo o močni osebnosti. Ze Stendhal je govoril o vsestransko aktivnem človeku in si ustvaril svojo teorijo o energiji. Podobne misli je razlagal tudi Emerson, medtem ko je Guyau utemeljeval posebne vrste imoralizem. Prav zaradi tega raziskovalci še danes ne morejo povsem določno odgovoriti na vprašanje, ali in v kukšni meri je Barrèsova ideologija kulta osebnosti nastala neposredno pod Nietzschejevim vplivom, v kakšni meri pa je samo logična posledica določenih splošno evropskih teženj.00 Tako je morda tudi naš pesnik utegnil najti marsikatero misel, ki se izraža v njegovem etičnem idealu, pri avtorjih, ki nimajo nobene zveze z Nietz-schejeni. To velja zlasti za Emersona, ki ga je skoraj gotovo poznal, medtem ko ga je Cankar podrobno študiral.80 O učinku Emersonovih 57 »Tout se pusse comme si un être indécis et flou, qu'on pourra appeler, comme on voudra, homme ou surhomme, uvait chercher à se réaliser«, Henri Bergson. L'Evolution créatrice, citiram po izdaji iz leta 1939, Felix Alcan, 289. 5" Glej Charles Andlcr. Les Précurseurs de Nietzsche, Paris 1920. и Glej Geneviève Bianquis, Nietzsche en France. 00 Ivan Cankar je v svojih pismih sum večkrat poudaril, da študira Emersona, in je o njem razpravljal tudi z Zupančičem v svojem pismu z dne 17. septembru 1898. idej je podrobno govoril Hermann Bahr v »Die Zeit« 29. decembra 1894. Bahr poudarja, da uči Emerson mlade ljudi ponosa in da jim priporoča: »Glaube an nichts als an Dich. Vertraue Dir. Gehorche Dir. Halte Dich nur immer an Dich. Höre, was Deine Seele verlangt, und folge ihr unverzagt. Es ist Dein Recht. Deine Triebe führen Dich gut. Achte sonst kein Gesetz, als nur Dich selbst... Nur aus Dir selber wirst du mächtig. Lass Deine Triebe walten.«61 Ali ni nekaj podobnega oznanjal tudi danski mislec Sören Kierkegaard, za njim pa tudi Henrik Ibsen v svojih dramah? Kljub temu pa ne moremo mimo dejstva, da je prav Nietzsche iz najrazličnejših individualističnih teorij in teženj ustvaril svojevrstno ideologijo, ji dal aktualno vsebino, jo vrgel v svet kot nekaj novega, sprožil s tem vrsto važnih premikov v zavesti evropskega izobraženca in dosegel, da so težnje, ki so vse do njegovega nastopa živele bolj v ozadju, stopile mahoma v ospredje. Prav zaradi tega in spričo nenavadno močnega in celo hrupnega odmeva, ki so ga doživele njegove misli, smemo domnevati, da je zu tisto podobo človekove osebnosti, kakršno postavlja Zupančič proti Cankarjevi »neagilnosti«, nekje v ozadju vendarle ravno Nietzschejeva ideologija. Naš pesnik je torej črpal pobude predvsem iz tistega splošno evropskega toka. ki je oznanjal aktivnost in suverenost individua, občudoval voljo, moč in samozavest, in ki mu je ob koncu prejšnjega stoletja dal novega poleta prav Friedrich Nietzsche. Neprimerno bolj določni in neutujljivi pa so sledovi Nietzschejeve miselnosti v Zupančičevem vitalističnem in voluntarističncm imoralizmu, ki se razodeva n. pr. v njegovi podobi ustvarjalca. Nietzsehejev Zaru-tustru trdi: »Alle Schaffenden sind hart.« To pomeni predvsem, da ustvarjalec ne sme poznati sočutja in ljubezni. Znano je, kuko odločno je Nietzsche zavračal krščansko sočutje, in poglavje, iz katerega smo vzeli zgoraj navedene besede, je v celoti naperjeno ravno proti sočutju ter posebej opozarja: »Seid mir gewarnt vor dem Mitleiden: daher kommt den Menschen eine schwere Wolke.« Zaradi tega se ustvarjalec tudi ljubezni ne sme udujati in Zaratustra v poglavju Vom Wege (lex Schaffenden posebej poudarja: »Und hüte dich auch vor den Anfüllen deiner Liebe.« Hkrati pa je ustvarjalec popolnoma suveren, niso mu mar moralni zakoni, ki se jim podrejajo množice, pač pa živi po svojih lastnih 01 Članek je Ihihr ponatisnil v zbirki svojih esejev Renaisance, ki je izšla ob koncu letu 18% in za katero vemo, da si jo je kupil Fran Govekar in jo posodil Frunu Ellerju, ko je le-tu pisal svoj sestavek Moderno kritično stališče. načelih in je sani svoj sodnik. Zato sprašuje Zaratustra: »Kannst du dir selber dein Böses und dein Gutes geben und deinen Willen über dich aufhängen, wie ein Gesetz. Kannst du dir selber ein Richter sein und Rächer deines Gesetzes?« Vsem tem zahtevani mora ustrezati pravi ustvarjalec in zato je »eine neue Kraft und neues Recht«, zato je »ein aus sich rollendes Rad«. Tem in drugim enakim Nietzschejevim predstavam so podobni Župančičevi nazori, ki jih je izpovedal v Jerali. Res je sicer, da je za Nietzsclieja pravi ustvarjalec filozof, medtem ko ima Župančič v mislih predvsem umetnika. Га razlika pa nas ne more odvrniti od tega, da, primerjamo Nietzschejevo podobo filozofa z Župančičevim prividom pesnika. Ko opisuje avtor Čaše opojnosti ustvarjalca in njegove lastnosti, sicer res nikjer ne ponavlja, da je »eine neue Kraft« in »ein aus sich rollendes Rad«, toda tudi njegov ustvarjalec je tako rekoč elementarna sila, kajti: »kdor ustvarja, moj dragi, ta govori iz viharja«. In kakor Nietzsclieja, tako tudi tega ustvarjalca ne zanimajo običajna moralna pravila in zato: »z nameni, z moralo in srečo se nič ne ukvarja«. Predvsem pa je ta ustvarjalec trd kakor sam bog, o katerem pravi Zupančič: in mlini so mleli meso in kosti sinov njegovih — in ni gu zapekla očetovska vest. Trd in neusmiljen je ta ustvarjalec, kajti: on trga in lomi in reže in gnete snovi — kaj to, če kdaj med prsti mu kaj zaječi! Podoben amoralizem pa ni značilen samo za Zupančičevo predstavo o resničnem ustvarjalcu, marveč je zajel tudi pesnikove splošne nazore, kakor dovolj razločno kaže njegova pesem Ob Koarneru. V treh samostojnih verzih ugotavlja ta pesem najprej, da je morje vse lepše, starejše in močnejše kot sveti križ. Močnejše pa je morje zato, ker mori »samo v svojem imenu« in se ne boji pravice in postave. Zuto ga tudi pesnik posebej občuduje ter poje: Ti samo si pišeš zakon svoj. In tvoj zakon je mir in tvoj zukon je boj, tvoj zakon je tvoja volja, Pozdravljam te velika volja, pozdravljam te svobodna moč. Pesem sieer res spominja na nekatere verze iz Verlainove La mer est plus belle,6- vendar pa moramo hkrati priznati, da se v navedenih Zupančičevih stihih in mislih dovolj jasno in določno razodevajo predvsem nekatere najpomembnejše in najznačilnejše Nietzschejeve ideje. Kritika krščanstva in njegovega sočutja, teorija suverene sile in volje, ki si ustvarja lastne zakone, se ne boji ne pravice ne postave, stoji tako rekoč »onkraj dobrega in zla«, vse to tako močno spominja na Nietzschejevo ideologijo, da bi se hudo oddaljili od resnice, če bi trdili, da imamo opraviti samo s spontanim, neposrednim in docela izvirnim izrazom naravnih teženj pesnikove osebnosti. Morda se je Zupančič opiral na nemškega misleca tudi. ko je opredeljeval v določenem trenutku svoj odnos do ženske. Vsi vemo, da je bil nemški filozof ženskam zelo neprijazen in njegov aforizem o biču je splošno znan. Prav tam, kjer je zapisan ta izrek, se pravi v poglavju Von alten und jungen Weiblein, pa beremo tudi naslednje stavke: »Oberfläche ist des Weibes Gemüt, eine bewegliche stürmische Haut auf einem seichten Gewässer. Des Mannes Gemüt aber ist tief, sein Strom rauscht in unterirdischen Höhlen: das Weib ahnt seine Kraft, aber begreift sie nicht.« Ženska lahko torej moč moža samo sluti, ne more pa je razumeti, saj je površna in plitka in tako rekoč nima samostojnega življenja. Zato dostavlja Zaratustra še tole misel: »Das Glück des Mannes heisst: ich will. Das Glück des Weibes: er will.« Zcnska je torej srečna samo ob izpolnitvi moževe volje, zato je njena edina skrb in edini kriterij njenega ravnanja samo vprašanje, ali se bo moževa volja izpolnila ali ne. и Prvi dve kitici Verlainove pesmi se glasita: La mer est plus helle (|uc les cathédrales, nourrice fidèle, berceuse de râles, la mer sur (|iii prie la Vierge Marie. Elle a tous les dons terribles et doux: j'entend ses pardons gronder ses courroux... Cette immensité n'a rien d'entêté. l'a pesem je tudi v tistem izboru Verluinovih del, ki gu je kupil Ivan Cankar in ga posojal svojim prijateljem. Zdi se nam, da so te Nietzschejeve ideje kakorkoli že sodelovale pri nastanku pesmi Umetnik in ženska. To žensko muči ena sama skrb: ali bo mož dosegel svoje cilje. To vprašanje je zanjo temeljno vprašanje njene eksistence in moževo stremljenje je merilo, ki določa tudi njeno ravnanje. Naša pesem sicer ne poje o globinah in podzemnih votlinah, marveč o zračnih višinah in daljnih carstvih. Tja pa ženska ne more, mož se ji zdi ves »tuj« in »teman«, saj ga ne razume in prizna, da ne more za njim. Menim, da smemo na podlagi navedenih primerov sklepali, da je Nietzschejeve miselnost zapustila v Zupančičevem delu dovolj jasne sledove. Vendar pa bi s tem še ne pojasnili vsega. Upoštevati moramo še nekatere svojevrstne lastnosti tedanje nemške literature, za katere težko rečemo, v kakšni meri so posledica Nietzschejevega učinka, koliko pa so samo logičnu posledica določenih posebnosti v razvoju nemške literature, za katero je značilno, da se je naturalizem uveljavil v času. ko sta v Franciji že zdavnaj prevladala dekadenca in simbolizem. Tudi nemška in avstrijska literatura se nista mogli izogniti nekaterim tipičnim lastnostim teh dveh literarno idejnih tokov. O tem pričajo zlasti Dörmanovi, Georgejevi in Ilofmaiinsthalovi verzi."" Isti Bierbaum, ki je opeval svobodnega človeka, kako gre svetli resnici nasproti, pa je hkrati zapel tudi tole pesem:*4 Sonntagsfriede liegt heilig über Stadt, ach, wie ist mein Herz seiner Wochen satt. Quallen, Keuchen, Kampf um ein karglich Brot, — ach, wann machst du frei, Lebenssonntag — Tod. Pesmi s podobnim pesimističnim ali težko melanholičnim razpoloženjem bi lahko našli še mnogo. Toda ob njih se istočasno pruv tako, če ne še bolj močno uveljavlja tudi drugačna liriku, mnogo svetlejša, dosti и O avstrijski dekudenčni literaturi, zlusti o Dörmunu in Hofmannsthalu glej delo Geneviève Binaquis. La Poésie autrichienne de Ilofmannsthal ù Rilke, Paris 1926. O Štefana Georgeju pu predvsem: E. L. Duthie, L'Influence du Symbolisme français dans le renouveau poétique en Allemagne. Paris 1953; Claude David, Stefan George, son œuvre poétique, Lyon-Puris 1952. "4 Pesem je v zbirki Erlebte Gedichte iz leta 1892. bolj optimistična, razigrana, razposajena in celo razbrzdana. V tej liriki je še mnogo dekadenčnih motivov od napadov na filistroznost meščana in banalnost življenja do kar najbolj sproščene senzualnosti. Ko pa opozarjamo na vse te posebnosti, ki jih lahko ugotovimo že na prvi pogled, se zavedamo, da se s tem dotikamo ne le izredno pomembnega vprašanja o nastanku moderne nemške lirike, marveč še posebej vprašanja nemškega literarnega impresionizma, katerega prvi pobudnik in teoretik je bil Arno Holz in ki se je oblikoval pod močnim vplivom filozofije Ernsta Maclia.65 Za sedaj moramo pustiti vsa ta vprašanja ob strani. Za nas je pomembno le dejstvo, da se v nemški literaturi ob prelomu dveh stoletij uveljavljajo poleg dekadenčnega obupa, spleena in studa hkrati tudi bolj optimistična in bolj samozavestna čustva. Pri tem naj posebej opozorimo na lnünchensko revijo »Jugend«. Že sani naslov je program zase.00 Se bolj zgovoren pa je uvodnik v prvo številko. Tu beremo: »Jugend ist die Daseinsfreude, Genußfähigkeit, Hoffnung und Liebe, Glauben an die Menschen — Jugend ist Leben, Jugend ist Farbe, ist Form und Licht« (Jugend 18%. št. 1/2, str. 4). Te izjave niso prav nič podobne mislim in čustvom Huysniansovega Des Esseintesa, ni jih mogoče spraviti v sklad z Maeterlickovimi eseji v Trésor des humbles in zelo daleč so od stihov Julesa Laforgua. Prav to optimistično razpoloženje pa je povzročilo, da so nekateri dekadenčni motivi dobili v nemški literaturi nove poudarke. Čutni užitki ne vzbujajo več kesa in odpora, iz erotične strasti izgine deka-denčna morbidnost in opisi narave niso več zaviti v težko melanholijo, kakršna preveva n. pr. vso Verlainovo Chanson d'automne. Ko tako opazujemo nemško literaturo in njene posebnosti, odkrijemo najprej pesmi, ki govorijo o lahkotnem, razbrzdanem, veselem- igrivem 05 Svojo impresionistično teorijo je Arno Holz sum razložil v vrsti načelnih razprav. O tem glej Realleksikon der deutschen Literaturgeschichte pod geslom »Naturalismus*. Poleg tega pu še: F. Bartaux, L'influence de Zola en Allemagne v »Revue de lu littérature comparée 1424. 73; August Gloss, Die Freien Hliytmen in der deutschen Lyrik. Bern 1447. O zvezi med Machovo filozofijo in nemškim impresionizmom glej Oskar Wal/.el, Deutsche Dichtung oon Gottsched bis zur Gegenwart II, Potsdam 1930, str. 221. Nekatere stilistične lastnosti nemškega impresionizmu je opisala Louise Thon v knjigi Die Sprache des deutschen Impressionismus. München 1928. и О Jugend« in njenem vplivu na slovensko in hrvaško Moderno je pisal že Fran llešič v »Njivi« letu 1922, 78, in posebej poudaril, du je prav v naslovu iniinchenske revije iskati izvor naslovu hrvaške »Mladosti . erotičnem čustvu, ki se ne more nikjer ustaliti in kakor metulj beži od cveta do cveta, pri čemer pa ta nestalnost ne povzroča nobenih notranjih pretresov, ne vzbuja nobenih skrbi in bolečin. Takšni verzi so značilni n. pr. že za prvo pesniško zbirko Detleva von Liliencrona, Adjutantenritte, ki je izšla leta 1884.67 Prav takšen je tudi velik del Bierbaumove erotične lirike, ki opeva hkrati Jeanette, Charlotto in Josephino.08 Moralno načelo, če smemo tako reči, te poezije je morda najbolj plastično in neposredno opisal Gustav Falke v naslednji pesmi:09 Du Zierliche, Leichte, wenn ich dich erreichte! Du Feine, Zarte, warte, nur warte, wenn ich dich fing! Solche zierliche Dinger fass man mit Daumen und Mittelfinger wie der Knabe den Schmetterling. Hkrati pa najdemo tudi pesmi, katerih osrednji motiv je prav tako erotika, vendar ne več tako lahkotna, marveč mnogo bolj seiizualna, strastna. Od igrivosti se je pozornost prenesla na seksuulnost samo. Ta vrsta pesmi govori o nasilnem poželenju. >Mich frisst die Wuth, mich frisst die Gier... es rast mein Blut, es rast mein Hirn,« poje Bierbaum.70 Hkrati pa pripoveduje tudi o opoju seksualnega užitka, kakor pesem Arna Holza Du. Pesem se pričenja z opisom poželenja:71 Dich haben, dich haben. dich endlich einmal haben, ganz und nackt, ganz und nackt. Nadaljevanje pesmi je samo popis izpolnitve pesnikovih želja. Svet, zunanji svet je ob tem izginil, samo sonce je še ostalo, nato pa je luč ugasnila, skozi tišino je bilo slišati samo še udarjanje njenega srca in nato: »Seligkeit.« "7 N. pr. pesmi Four in hand. Mit der Pinasse in Müde. 0K Glej pesmi Jeanette. Charlotte in Josephine. ki jih je Bierbuuni iz prejšnjih zbirk sprejel v svojo antologijo Irrgarten der Liebe, Leipzig 1402. ee Citiram po zbirki Die Ausmald, Gedichte von Fulke. Hamburg 1410. ™ Erlebte Gedichte. 41. 2. izdaja. 71 Arno llolz. Du v »Moderner Musenalmanach auf das Jahr 18(Л , herausgegeben von Otto Julius Bierbauin. Slavistična revija HI Še prav posebej značilni pa sta za tedanjo nemško literaturo impresionistična pesem in proza, polna svetlih barv, sončnih pokrajin, v katerih najde pesnik nedopovedljivo srečo, kakor popisuje vse to Johannes Schlaf v naslednjem odlomku iz zbirke In Dingsda:72 Sonne! Sonne! Die ganze Welt ist trunken von Sonne. Weit die Hänge hinunter, hinauf und wieder hinunter; in die Länge und Breite und Tiefe. Weit! Weit! Und oben: mächtig, mächtig der lerchenschmetternde Himmel mit dem grossen, gleisscnden Sonnenauge. Sonne! Sonne! Die Morgenluft wühlt in werdenden und verblendenden und wieder neuen silbrigen Wellen über die weitgedehnten Felder hin. Und jeder Gedanke ertrinkt mir in diesem, goldigen, weitleuchtenden Lichtmeer. Naš opis nekaterih značilnosti nemške literature na prelomu stoletja je bil potreben zaradi tegu, ker je Zupančič to literaturo poznal. Prebiral je najrazličnejše revije in poznal verjetno tudi nekatere knjižne izdaje. Zato lahko rečemo, da ni vedel samo za tiste štiri avtorje, na katerih dela smo se v našem orisu opirali. Ko bi hoteli res v celoti navesti vse pesniško gradivo, v katerem se razodevajo iste tendence, kot smo jih popisali v našem orisu, bi morali poleg Lilicncrona, Bierbauma, Arna Holza, Gustava Falkeja in Johanncsa Schlafa navesti še lepo število imen. Predvsem pa bi morali imenovati Richarda Dehmla. Brž ko pa smo zapisali Dchmlovo ime, smo že prišli do avtorja, ki je, kakor vse kaže, izredno pomemben za problem, ki nas v pričujoči razpravi predvsem zanima. Richarda Dehmla je Zupančič lahko spoznal že takoj po svojem prihodu na Dunaj v jeseni 1896. saj je Otto Julius Bier-bauin objavil 31. oktobra 1896 v »Die Zeil« daljši članek z naslovom Ein Privatissimum vom Dichten. l u je bralec izvedel, da je Dehmel najpomembnejši sodobni nemški pesnik. Njemu je posvečen pravzaprav celoten Bierbaumov sestavek, ki govori o pravkar izšli Dchmlovi zbirki Weib und Welt in objavlja iz nje nekaj najznačilnejših pesmi.7Я Odslej se je Zupančič z Dehmlom nenehoma srečava!, bodisi da je prebiral sestavke, ki so govorili o njem, 72 Johannes Schlaff. Iii Dingsda, citiram po izdaji založbe »Insel iz I. 1412. str. 26. 78 Med njimi je tudi motto, ki ga je kasneje uporabil Cankar v svoji polemični črtici Strupene krute. CZS II. 329. bodisi da je bral njegove pesmi, ki jih je objavljal v revijah: »Wiener Rundschau«, »Jugend«, »Simplicissimus«, »Pan« in drugje. Poleg tega, kar je našel v najrazličnejših periodičnih publikacijah, pa je imel Župančič v rokah tudi večino Dehmlovih pesniških zbirk, kakor lahko sklepamo iz ohranjenih dokumentov. Tako beremo n. pr. v Župančičevem pismu Josipu Murnu z dne 8. marca 1898 tudi naslednje stavke o Dehmlu: »,Weib und Welt" pa nimam jaz, ampak Kraigher. Jaz sem kupil Dehmla zanj ... .Lebensblätter' imam, toda tudi ta knjiga je v Mariboru. Dr.Vidic jo je vzel s sabo... Kraigherju .Weib u. W.' bolj ugaja, meni pa ,Lebensblätter'. V .Weib u. Welt' se mi zdi prevladuje že bolj razum (sprva često skrit pod simboli), dočim kipi v .Lebensblätter' fantazija in nebrzdano čustvo.« Zupančič je torej imel v rokah in, kakor vse kaže, podrobno poznal vsaj dve Dchmlovi pesniški zbirki: Lebensblätter, ki je izšla leta 1895, in Weib unci Welt iz leta 1893. Vendar je naš pesnik poznal še druga Dehmlova dela. V njegovi knjižnici se je ohranila zbirka Aber die Liebe iz leta 1893. Na strani 203 tega izvoda si je Župančič zapisal: »Simplicissimus«. To je naslov satirično humorističnega časopisa, nad katerim je bil Cankar zelo navdušen, kakor kaže njegovo pismo bratu Karlu z dne I. marca 1897. Domnevati sinemo, da si je Zupančič njegov naslov napisal v času, ko je bil časopis zanj še nekaj novega, se pravi, v prvih mesecih svojega bivanja na Dunaju, kar potrjujejo tudi poteze črk. Za tri Dehmlove pesniške zbirke je torej nedvomno dokazano, da jih je imel naš pesnik ne le v rokah, marveč jih je tudi vneto prebiral in imel o njih svoje zelo jasno določeno mnenje. Vprašanje pa ostane, ali je poznal Zupančič tudi prvo Dehmlovo zbirko Erlösungen, ki je izšla leta 1891. Poleg teh zbirk moramo omeniti še izbor iz Dehmlovih pesmi, ki je pod naslovom Ausgewählte Gedichte Don Richard Dehmel izšel okrog leta 1900 v Berlinu pri znani založbi Schuster und Löffler. En izvod tega izbora se je ohranil v zapuščini Ivana Prijatelja — in skoraj ne moremo dvomiti, da ga je poznal tudi naš pesnik. Ze Lucien Tesnière je v svoji monografiji opozoril na zveze med Otonom Zupančičem in Richardom Dehmlom ter navedel nekaj zelo prepričljivih paralel. Podobnih paralel bi lahko našli še dolgo vrsto in pri tem odkrili celo podobne stilistične in ritmične značilnosti.74 Vendar 74 Temu problemu hi bilo treba posvetiti obsežno razpravo. Znano je, da Zupančič pogosto opeva vihurje; u za Dehmlu je značilno, da se nenehoma vrača k viharjem in nevihtam, bliskom in grmenju. Znano je tudi. du je Zupan- pa nam ne gre za to, da bi ugotavljali podobnost v motivih, snoveh in izraznih sredstvih, ker nas zanimajo predvsem druga vprašanja. Zdi se nam namreč, da je bila Dehmlova miselnost zelo odločilna za nastanek in obliko nekaterih Zupančičevih načelnih izhodišč pa tudi za nekatere njegove sodbe o Ivanu Cankarju. Ko beremo med kritičnimi mislimi, ki si jih je naš pesnik dne 19. maja 1904 zapisal v svojo beležnico o Življenju in smrti Petra Noo-Ijuna, tudi trditev, da ni velikega umetnika brez velikega človeka in da je za to potrebna »samovzgojac, se spomnimo na Dehmlova razmišljanja v uvodu k njegovi zbirki Lebensblätter, ki je bila našemu pesniku tako zelo všeč. Delnnel pričenja svoja razmišljanja z naslednjo tezo: »Der schöpferische Wert der Einzelkreatur ist ihre Bedeutung für die Zuchtwahl der Gattung... die Kraft eines Menschen zur Entwickëlung der Menschheit, das ist sein Wert.« Te osnovne misli privedejo Dehmla povsem logično do naslednjega spoznanja: »Also auch den höchsten Wert des Künstlers macht sein Wert als Mensch aus... Aber ein vollkommener Künstler bleibt trotz Allein ein unbedeutender Künstler, wenn er nicht auch ein bedeutender Mensch ist« (Lebensblätter, str. 7). Misel, da je umetnik vreden le toliko, kolikor je v njem človeške vrednosti, je Zupančič ohranil in se opiral nanjo tudi, ko je pisal vsa tista nedokončana in neoddana pisma, ki so se nam ohranila iz leta 1908 in 1909. Prav tako pa je ohranil tudi svojo misel o samovzgoji — in tudi ta misel spominja na Dehmla. O samovzgoji je spregovoril Delnnel že v uvodu k svoji zbirki Lebensblätter, mnogo določnejšo obliko pa ji je dal v svojih verzih. Na čelo svoje zbirke Aber die Liebe je postavil kot motto naslednje 1 .ilieneronove besede: čičeva poezija močno vizionarska. Tudi pri Dehinlu najdemo nešteto vizij in sanjskih podob. Zupančičev stil se odlikuje med drugim po izredni dinamiki, ki se kaže tudi v kopičenju pridevnikov, glagolov in samostalnikov, kot n. pr. v Prebujenju, kjer so znani verzi, ki se pričenjajo: »mi pa pod njimi se bijemo, vijemo«. Podobne pojave odkrijemo tudi pri Delimlu, tako n. pr. v pesmi Im Nebenzimmer, ki je iz zbirke Erlösungen in iz kutere naj navedemo naslednje verze: Quellende l.uute. schmeichelnd raunende. flüsternd berückende, perlen daher: quellende Klänge, jauchzend wallende, rauschend stürmende. drangen, umwogen, erwühlen mich. Auf meiner Schlachtfahne soll in leuchtender Schrift das edelste Wort glänzen: Selbstzucht. Samovzgoja, »Selbstzucht«, to je ena izmed vodilnih Dehmlovih misli. S tem naslovom je opremil tudi pesem v zbirki Lebensblätter, katere prvi verz se glasi: »Mensch du sollst dich selbst erziehen.« V že omenjenih kritičnih pripombah o Petru Novljanu ugotavlja Zupančič, da je Cankarjev junak »sanjač, kakor mi vsi«. Naš pesnik tudi sebe proglaša za sanjača, vendar pa hkrati dostavlja, da Cankar greši, ko stoji na strani svojega junaka, kajti »zakon življenja je tlelo«. Ce upoštevamo, kako so formulirane Zupančičeve misli, in se pri tem opiramo tudi na nekatere izjave v dokumentih, ki so ohranjeni iz let 1908 in 1909. potem vidimo, da je bil pesnik mnenja, da je mlad človek sicer lahko sanjač, vendar mora prej ali slej opustiti sanjarjenje in se lotiti dela. Vsa ta njegova razmišljanja močno spominjajo na Dchmlovo stališče, kakršno se nam razodeva iz njegove pesmi Wendekreislauf. ki jo je uvrstil v zbirko Aber die Liebe. V prvih dveh kiticah opisuje Dehmel sanjarski, subjektivistični odnos do sveta takole: Nehmen wir Geschehn für Leben, hüben wir's nicht recht verstunden; Menschenleben ist das Leben so nur, wie wir es empfunden — ja. so schwärmt' ich seelentrunken. Wie mir alles wohlhchagtc, was ich fühlte, was ich sagte, in mein Spiegelbild versunken! Toda dovolj je sanj in zaverovanja vase, kajti: Doch jetzt heisst es: mit den Zielen, mit den Wegen sich beraten. Zwar den Jüngling ehrt sein Fühlen, doch dem Manne ziemen Theten. Primeri, ki smo jih navedli, so takšne narave, da jih nikakor ne bi mogli proglasiti zgolj za slučajne podobnosti, slučajne parulele in slučajno soskludje. Zdi se, da gre za mnogo več, predvsem pa za precej podoben odnos do svetu in človeka. Kakor vse kaže, je Zupančiča privlačevala predvsem vizija močnega, u vendar v sebi uravnovešenega človeka, ki sicer ne ovira svobodnega poleta svojih nagonov in teženj, a je kljub temu sposoben samega sebe in svoje življenje obvladati in obrzdati. Kakor je razvidno že iz njegove himne An Friedrich Nietzsche, Dehmel ni v celoti sprejemal Zaratustrovega nauka o nadčloveku. Njegov skrajni individualizem in dosledno zaničevanje množice, črede, ga nista mogla ogreti, saj je izšel iz socialne demokracije in napisal nekaj izredno lepih socialnih pesmi, med njimi znano Der Arbeitsmann. Kakor smo videli, je po Dehmiovem mnenju vrednost posameznika skrita v tem, v kakšni meri prispeva k razvoju vrste. Toda Delnnel ni hotel omejevati svobodnega razmaha osebnosti. »Ich will entlodern all die Glut, die mir im Herzen brennt«, poje v pesmi Bekenntnis (Erlösungen,, 6). To üelunlovo stališče pa ni identično s senzualizmom dekadence, saj govori o samovzgoji in obvladanju samega sebe. Prav to misel izraža njegov motto k zbirki Erlösungen: Wenn du auch irrst auf den Pfaden des Strebens nichts ist vergebens denn du rnirst. Nur: bleibe Herr deines Strebens. Skoraj povsem takšna je tudi misel, ki je navdahnila znane Zupančičeve verze: Predaj se vetrom — naj gre kamor hoče, nuj srce se na vriska in izjoče. Vendar mornar, ko je najvišji dan. izmeri daljo in nebeško plan. To je torej vizija človeka, ki je sposoben sam urejati svoje življenje in ki se nikdar v tukšni meri ne prepusti svojim notranjim jmpulzom. du bi življenja ne mogel več obvladati. S tem pa postane kriterij našega ravnanja življenje samo. Življenje razsoja o vrednosti posameznika in ga preizkuša. V tem duhu je napisana Delunlova pesem Wenns trifft, ki se glasi:76 Schicksal hämmert mit blinden Schlägen: Wachs bleibt Wachs, Gold lässt sich prägen. Eisen wird Stahl, Clus zerspringt, springt au hundert eiserne Thiiren. keine Klinke will sich rühren, die den Scherben Rettung bringt. 75 Lebensblätier. HO. Tudi za Župančiča je življenje kovač, ki preizkuša človekovo moč. In tudi zanj je sodba življenja edino veljavna, pa tudi pravična. Tako vsaj kažejo njegovi znani verzi, ki se glasijo: Kuj me življenje kuj! Če sem kremen, se raziskrim. če jeklo, bom pel. če steklo — naj se zdrobim. Ko tako razpravljamo o skupnih potezah Otona Župančiča in Ri-charda Dehmla, se nenehoma zavedamo, da ni naš namen v celoti in do vseh podrobnosti raziskati odnos med tema dvema pesnikoma. Zaradi tega tudi ne poskušamo opisati tistih razlik med njima, ki jih opazimo, brž ko tehtamo estetsko vrednost njunih verzov in zato tudi ne opozarjamo posebej na očitno dejstvo, da sta pomen in vloga Dehmlove poezije v razvoju nemške književnosti bistveno drugačna od pomena in vloge Zupančičevega dela in njegove osebnosti v zgodovini slovenske literature. Hoteli smo samo pokazati, kako moramo pri analizi Župančičevega pesniškega in idejnega razvoja upoštevati tudi Dehmlovo delo, zlasti pa še ideje, ki jih je izpovedoval. Samo tako je možno spoznati, ob katerih literarnih in idejnih pobudah se je oblikoval Župančičev odnos do sveta. Prav v tem odnosu do sveta pa moramo iskati tudi razlago za tiste ostre kritične besede, ki jih je izrekel Zupančič tudi o Ivanu Cankarju prvikrat leta 1904. V letih 1908 in 1909 je prišlo nato do novega in ostrejšega spopada. Dokumenti, ki govorijo o njem. kažejo, da je Zupančič ob tem novem konfliktu ponovil marsikatero sodbo, ki jo je zapisal že pred štirimi leti. kar pomeni, da se njegovi splošni pogledi niso kdo ve kako bistveno spremenili. Pač pa so se razširili, utrdili, pridobili na intenzivnosti, pa tudi izpopolnili. To je povsem naravno in je na eni strani plod logičnega notranjega razvoja, prav tako pa tudi posledica novih zunanjih pobud. Mednje smemo v prvi vrsti prišteti dejstvo, da se je Zupančič seznanil z deli Bergsona, Whit mana in Verhaerna, ki so vsak po svoje učinkovali nanj in prispevali, da so postala njegova naziranja trdnejša, obsežnejša in v sebi bolj zaključena." Vendar moramo pri tem upoštevati predvsem, da je odkril Zupančič pri omenjenih treh avtorjih predvsem misli, za katere se je ogreval že zdavnaj, preden je sploh spoznal njihovo delo. 70 Da se je Zupančič posebej zanimal za te avtorje, lahko razberemo iz njegovih izjav Izidorju Cankarju v Obiskih. Ta naša trditev dobi svoje potrdilo, brž ko si ogledamo njegovo izjavo o Bergsonu. Naš pesnik meni namreč, da je francoskemu filozofu »princip življenja volja — 011 trdi, da človek nima uma v svrho špekulacije, temveč v svrho dela« (Obiski. 172). Ni važno, ali je Zupančič pogodil bistvo Bergsonovega filozofskega sistema, pač pa je važno, da je odkril v njem natanko tisto, kar je sam že zdavnaj opeval, občudoval in oznanjal: voljo in delo. Podobno se godi tudi nekaterim drugim idejam, ki jili je Zupančič v letih 1908 in 1909 uporabil v polemiki proti Cankarju in za katere se nam na prvi pogled zazdi, da pomenijo nekaj novega. Podrobnejši pretres pa vedno znova pokaže, da so njihove temeljne sestavine bile že zdavnaj prej prisotne v Župančičevem miselnem svetu, ali pa lahko do-ženemo zanje, da jih je pesnik vsekakor utegnil poznati, ker so bile sestavni del tedanje duhovne atmosfere. Tako n. pr. poudarja Zupančič v nedokončanem in neodposlanem pismu Cankarju: »In čutil boš, da si središče vesolja, da je v Tebi sonce, luna in vse zvezde, navadne repa-tice, in človeštvo in domovina, da je vse v tvojem srcu« (glej str. 32). Te izjave zelo živo spominjajo 11a Bergsonovo teorijo intuitivnega spoznanja. Saj tudi francoski mislec poudarja, da sta življenje in snov, ki napolnjujeta svet, hkrati tudi v človeku; sile, ki delujejo v vseh stvareh, čutimo tudi v sebi. Notranje bistvo tega, kar je, in tega. kar se ustvarja samo, je tudi naše bistvo. Zato je dovolj, če se poglobimo vase, če stopimo v lastno notranjost.77 Ideja intuicije je zelo stara, a ponovno je oživela z vso silo prav v času dekadence in simbolizma, ker je ustrezala nekaterim temeljnim težnjam teh dveh tokov. Tako so v tem času spet zaživele Platonove, Plotinove, Emersonove in Hartmannove misli. Predstavniki slovenske Moderne so ta prerod intuitivizma doživljali zlasti preko Emersona in Maeterlincka. In pruv pri teh dveh avtorjih je ,Zupančič utegnil spoznali nauk o intuiciji že zdavnaj pred letom 1908. Spoznal pa ga je lahko tudi pri Hermannu Bahru, čigar misel, ki govori o intuitivnem dojemanju sveta, je zašla celo v »Ljubljanski Zvon«. To je zasluga Frana " »La matière et la vie qui remplissent le monde sont aussi bien en nous; les forces, qui travaillent en toutes choses, nous les sentons en nous; quelle que soit l'essence intime de ce qui est et de ce qui se fait, nous en sommes. Descendons ulors à l'intérieur de nous-mêmes: plus profond sera le point que nous aurons touché, plus forte sera la poussée qui nous renverra à la surface.« Henri Bergson. L'intuition philosophique, communication faite au congrès de philosophie de Bologne le 10. avril 1911. Ellerja, ki je v svojem sestavku Moderno kritično stališče citiral tudi naslednji Bahrov stavek: »Das Leben fühlen, durch das Gefühl das Wesen aus der Hülle holen, fühlend sich selber in den Dingen und die Dinge in sich selber und seine Einheit mit der Schöpfung finden — das war immer der Sinn der Kunst« (LZ 1898, 151). Podobne misli, ki se prav tako približujejo intuitivizmu, je Zupančič lahko našel tudi pri Dehmlu, ki je v uvodu k zbirki Erlösungen poudarjal: »Was ist denn Künstlerschaft im Grunde anders als die Fälligkeit, die Welt vom Ich aus so zum Ausdruck zu bringen, dass dies Ichwelt nun auch Anderer sinnliches Besitztum wird.« To, kar druži Dehmlov stavek z intuitivizmom, je zlasti misel, češ da je notranji svet človeka enak objektivni stvarnosti. Vendar pa se Dehmel od intuitivizma hkrati tudi močno oddaljuje in njegovi stavki izražajo najbrž predvsem tista razpoloženja, ki so značilna za impresionistično liriko in ki razodevajo popolno zlitje človeka s prirodo. To enotnost človeka in prirode je Dehmel popisul tudi v naslednjih verzih: Zehntausend Sternen, aller Enden, zehntausend Sonnen stehn und spenden uns ihre Strahlen in die Brust! Kolikor se Dehmel oddaljuje od pravega filozofskega intuitivizma, toliko bolj je bližji zgoraj navedenim Župančičevim stavkom, za katere prav tako ne moremo reči, da bi izražali res dosledno intuitivistično naziranje. Prav ta sorodnost z Dehmlovimi nazori in razpoloženji nam pojasnjuje specifičnost Zupančičevih pogledov, nudi nam oporo, ko si skušamo razložiti tiste posebnosti, ki ločijo avtorja Samogoooron od Berg-sonove teorije o intuiciji. Intuitivistični nazor je dobil pri Dehmlu in Župančiču stvarnejšo vsebino, kakor kaže med drugim tudi pesem Zlata jutra, ki poje: »vse je v tebi« 1er nadaljuje: »v tvojo dušo se lije večnost brez konca« in se tako v bistvu sklada z Dehmlovimi verzi, ki pripovedujejo o deset tisoč zvezdah in deset tisoč soncih, se pravi, o neskončnem in večnem vesolju, ki pošilja svoje žarke v pesnikova pršu. Naravno je tedaj, če se nam vsiljuje trditev, da notranja doživetja, ki so jih zbudili v našem pesniku Bergson, Verhaeren in Whitman, niso bila odkritje nečesa novega. To ni bil sunek v novo smer, bilo je sumo potrdilo že utrjene poti in že izbrane smeri. S tem pa smo že pri rešitvi našega osrednjega vprašanja. Iz vsega, kur smo doslej ugotovili, iz dogajanj, ki smo jih popisali, in iz gradiva, ki smo ga pregledali in pretresli, je jasno razvidno, v katerih splošnih okvirih je potekal notranji razvoj Otona Župančiča, kateri tokovi in pojavi so ga predvsem privlačevali ter tako ali drugače učinkovali na njegov miselni svet pa tudi na njegov odnos do Ivana Cankarja. Ko pa smo te tokove in pojave nekoliko podrobneje opisali in zasledovali, kako so se najprej uveljavili v Franciji, smo morali v skladu z dognanji nekaterih raziskovalcev posebej poudariti, da niso nastali slučajno, marveč da so v zvezi z vrsto zunanjih dogodkov, predvsem s konsolidacijo notranjega in mednarodnega položaja tretje republike. Podobna konsolidacija pa je značilna za vso Evropo in celo Ameriko ter je posledica sprememb v ekonomskem življenju obeh teh dveh celin.78 Kakor pripovedujejo zgodovinska dejstva, se je okrog 1873 začela v Evropi in Ameriki huda gospodarska depresija, ki je zajela vsa področja gospodarske in finančne aktivnosti: kmetijstvo, industrijo, promet, banke, trgovino itd. Га kriza je bila znak razkroja liberalističnega gospodarskega in političnega sistema, ki ni bil sposoben obvladati spontanih gospodarskih in družbenih sil. Položaj se je začel spreminjati v devetdesetih letih in glede na to spremembo v gospodarskem življenju se prične za zgodovinarje novo zgodovinsko obdobje z letom 1895. Od tega leta dalje se gospodarsko življenje regenerira in dobi nov polet, nastopi čas konsolidacije in relativne prosperitete, čas »novega elena«, kakor pravi zgodovinar Robert Schnerb. Nikakor ne mislimo, da premiki v gospodarski strukturi takoj, neposredno in mehanično učinkujejo tudi na duhovno življenje ter izzovejo v njem ustrezne spremembe. Zato vemo. da se tudi v času ekonomskega razmaha in materialne prosperitete lahko pojavijo hude duhovne krize in depresije, zlasti v družbi, ki je notranje neenotna in zgrajena na nenehnem konfliktu sovražnih si razredov. Vendarle se nam je zdelo potrebno, da opozorimo na ugotovitve zgodovinskih raziskav, ki pripovedujejo o novem gospodarskem poletu, relativni stabilizaciji in blagostanju, skratka o pojavih, ki vzbujajo občutek varnosti ter zago- 78 Pri tem se opiramo predvsem na osemnajsti zvezek znune zbirke Peuples et civilisation, Paris 1944. ki ima naslov L'essor industriel et impérialisme coloniale, ki ga je napisal Maurice Baumont. Do enakih zaključkov pa nas vodi tudi šesti zvezek prav tako znane zbirke Histoire générale des civilisations — pod vodstvom Maurica Crouzeta — ki gu je napisal Robert Schnerb in mu dal naslov Le XIX siècle, l'apogée de l'expansion européen, Paris 19"); Glej Se: Louis Poinmery, Aperçu d'histoire économique contemporaine. 1890—1945, Paris 194У tovljene bodočnosti in ki lahko za nekaj časa prikrijejo globoke notranje razpoke in sovražnosti ter zabrišejo pomembnost težkih in akutnih socialnih in političnih problemov. Morda bomo prav v luči teh zgodovinskih dejstev laže razumeli nekatere splošno evropske literarne in idejne pojave, za katere lahko trdimo, da so po svoje učinkovali tudi na Otona Zupančiča, morda nain morejo prav ta dejstva pojasniti, zakaj je pesnikov razvoj potekal tako, da se je vedno bolj oddaljeval od položajev, na katerih je stal in se boril Ivan Cankar. Pri tem ne smemo pozabiti, da se je Ivan Cankar srečal pravzaprav z istimi pojavi in tokovi kol njegov prijatelj, vendar je odkrival v njih drugačno vsebino, našel je v njih argumente za drugačno življenjsko orientacijo. Vendar pa razpravljanje o tem ne sodi več v okvir naše razprave, ki je hotela pojasniti samo izvor in oblikovanje tistih najpomembnejših Župančičevih naziranj, zaradi katerih je tako dosledno odklanjal ideje in delo Ivana Cankarja. * GRADIVO. Prva štiri poglavja so nastala predvsem ob gradivu, ki je bilo vse dotlej še neobjavljeno. Tu podajam popis tega gradiva z navedbo nu-hajališča, to pa v tistem zaporedju, kakor objavlja naša študija posamezne dokumente. Ob vsakem dokumentu je navedena najprej stran, kjer je ta ali drug dokument objavljen v naši študiji: Sir. 4. Zupančič Cankarju dne 22. avgusta 1897. Zapuščina O.Zupančiča. Str. 5. Zupančič Cankarju dne 19. septembra 1897, Zapuščina O. Zupančiča. Str. 6. Zupančič Cankarju dne 3. novembra 1897, Zapuščina O.Zupančiča. Str. (i. Zupančič Cankarju dne 5. januarja 1898, Zapuščina O.Zupančiča. Str. 10. Zupančič Cankarju dne 10. januarja 1898. Zapuščina O.Zupančiča. Str.lt. Zupančič Cankarju dne 28. januarju 1898, Zapuščina O.Zupančiča. Str. 11. Zupančič Cankarju dne 21. marca 1898, Zapuščina O.Zupančiča. Str. 17. Zupančič Golarju, neodposlano pismo, Zapuščina O.Zupančiča. Str. IS. Zupančič Golarju. neodposlano pismo, Zapuščina O.Zupančiča. Str. 18. Zupančič Dergancu dne 28. julija 1899, hrani Blaž Tomaževič. Str. 18. Zupančič Kraigherju dne 27. septembra 1899, Zapuščina A.Kraigherja. Str. 19. Zupunčič Kraigherju dne 3. septembra 1899, Zapuščina A.Kraigherja. Str.21. Zupančič Golarju, neodposlano pismo. Zapuščina O.Zupančiča. Str. 24. Zupančič Regaliju februarja uli marca 1901, hrani Josip Begali. Str. 24. Oton Zupančič, zupisek o noveli Življenje in smrt Petra Nooljuna. Zapuščina Otonu Zupančiču. Beleinica VIII. 61. Str. 25. Oton Zupančič, zupisek o Hiši Marije pomočnice, pruv tum. str. 65. Str. 25. Oton Zupančič, zupisek o Ivanu Cankarju, prav tam, str. 66. Str. 26. Oton Zupančič Ivanu Prijatelju dne 29. maja 1904. NUK. Ms 895. Str. 26. Ivan Prijatelj, koncept pisma ütonn Zupančiču, NUK, Ms 973. Str. 26. Prijatelj Zupančiču Na Rešnjega telesa dan 1904, Zapuščina O.Zupančiča. Str. 28. Cankar Zupančiču dne 17. decembra 1904, NUK, Ms 820. Str. 29. Oton Zupančič Ivanu Cankarju dne 25. junija 1907, NUK, Ms 819. Str. 30. Oton Zupančič Ivanu Cankarju dne 24. oktobra 1907, NUK, Ms 819. Str. JO. Oton Zupančič Ivanu Cankarju dne 51. oktobra 1907, NUK, Ms 819. Str. 51. Zupančič Cankarju dne 2. januarja 1909, Zapuščina O. Zupančiča. Str. 35. Cankar Zupančiču dne 8. januarja 1909, Zapuščina O. Zupančiča. Str. 37. Zupančič Lajovicu, neodposlano pismo, Zapuščina O. Zupančiča. Str. 39. Zupančič Cankarju, neoddana razglednica, Zapuščina O. Zupančiča. Str. 39. Zupančič Dermoti, neoddano pismo. Zapuščina O. Zupančiča. Str. 39. Zupančič »monsignorju«, neoddano pismo, Zapuščina O.Zupančiča. Str. 42. Oton Zupančič, zapisek o Cankarju. Zapuščina O.Zupančiča. Str. 42. Oton Zupančič, zapisek o Hlapcih, Zapuščina Otona Zupančiča. Str. 43. Oton Zupančič, zapiski o Kurentu. Zapuščina Otona Zupančiča. Str. 45. Zupančič Mešku dne 26. februarja 1910. Zapuščina O.Zupančiča. Str. 43. Zupančič, zapisek o Golarju in Cankarju, Zapuščina O.Zupančiča. Str. 44. Oton Zupančič Ivanu Prijatelju junija 1910, NUK, Ms 895. Str. 47. Cankar Kraigherju dne 9. maja 1910, Zapuščina A.Kraigherja. Str. 47. Kraigher Zupančiču dne 1. novembra 1910, Zapuščina O.Zupančiča. Str. 47. Zupančič Kraigherju dne 21. novembra 1910, Zapuščina A.Kraigherja. Str. 48. Janko Šlebinger Ivanu Cankarju dne 14. decembra 1910. NUK. Ms 819. Str. 48. Ivan Cankar Štefki Lüfflerjevi dne 25. novembra 1909. NUK. Ms 947. Str. 48. Levstik Zupančiču dne 4. marca 1908. Zapuščina O.Zupančiča. Str. 49. Kraigher Zupančiču dne 16. decembra 1910, Zapuščina O.Zupančiča. Str. 50. Zupančič Kraigherju, Zapuščina A.Kraigherja. Str. 51. Ivan Cankar Otonu Zupančiču dne 28. marca 1911, NUK, Ms 820. Str. 53. Oton Zupančič, epigram C—ju. Zapuščina Otona Zupančiča. Il és u m с L'auteur décrit l'évolution des relations entre Oton Zupančič et Ivan Cankar, en utilisant des documents inédits qu'il publie ici pour la prqinière fois. Il constate que leurs rapports ont été assez changeants, et y découvre quatre phases successives. La première commence ail début de l'année 1893, lorsque les deux poètes firent connaissance, et se termine en automne 1899. Au cours de ces années, ils devinrent des amis sincères, unis par leur commune recherche des principes philosophiques et esthétiques nouveaux, dépassant le naturalisme et proches du symbolisme; leur confiance réciproque était entière et leurs jugements sur toutes les questions d'actualité, notamment sur les problèmes littéraires, étaient presque identiques. Le deuxième phase s'étend jusqu'aux premiers mois de l'année 1908. Au début de cette période, Zupančič formula dans su correspondance avec des amis ses premières observations critiques sur l'œuvre littéraire de Cankar, et il commenta aussi ù juger d'une manière différente certaines questions uctuellcs de lu littérature, ("est pourquoi il ne prit pas purt aux polémiques publiques en- gagées par Cankar qui n'admettait aucun compromis dans sa lutte pour de nouveaux principes éthiques et esthétiques. Ce fut suffisant pour que Cankar se prononçât dans ses lettres privées d'une manière assez dure sur le caractère de son ami. mais ce différend n'influença nullement son admiration pour l'œuvre poétique de Zupančič qu'il considérait à sa juste valeur, ne doutant pas un instant de son importance pour l'évolution littéraire et générale du peuple slovène. Cankar ne changea 11011 plus d'avis en 1904, lorsque le recueil poétique «Čez plan» (A travers la plaine) lui révéla combien grande était devenue la différence entre sa propre conception du monde et les opinions de Zupančič. Au cours de cette même année, Zupančič reçut un choc semblable en lisant deux œuvres de Cankar qui venaient de paraître: «Življenje in smrt Petra Novljana» (Vie et mort de Peter Novljan) et «Hiša Marije Pomočnice» (La Maison de Notre-Dume du Secours). 11 nota quelques pensées critiques sur les points de vue-idéologiques de Cankar et sur son œuvre littéraire en général. 11 ne garda cependant pas pour soi ce jugement désapprobateur, mais en fit part à l'historien littéraire Ivan Prijatelj qui accepta et confirma les opinions de Zupančič sur les idées et l'art de Cankar. Les documents contemporains nous permettent de supposer que cette année 1904 représente une date importante pour la littérature slovène, puisqu'elle vit s'accomplir une différenciation intérieure d'une considérable portée idéologique; toutefois, les divergences d'opinion n'ont eu uucune répercussion sur les relations personnelles des deux grand poètes slovènes. Leur différend 11e s'envenima qu'au début île 1908, uu commencement de lu troisième phase qui duru jusqu'au milieu de l'année 1910. Leur différenciation intérieure devint de plus en plus apparente, pour éclater enfin dans un conflit dont Cankar a parlé dans son livre «Bela Krizaiitema» (Le Chrysanthème lilunc). Les documents conservés prouvent que cette diseusion entre Cunkar et Zupančič marque lu séparation définitive des deux courants idéologiques dont chacun possède son propre fondement politique et sociul. Ce fait trouve su confirmation dans les lettres que Zupančič avait écrites à Cankar, à Lajovic et à un «monsignor» 11011 identifié, muis qu'il n'a ni achevées, ni expédiées. Lu dernière phase commence lorsque Cankar renoue son amitié ancienne avec Alojz Kraigher et lorsqu'il uttuque dans la presse le journalisme équivoque du jeune écrivain Vladimir Levstik. 11 publia en même temps une critique très élogieusc du drame «Školjka» (Le Coquillage) de Kraigher, qui lui offrit l'occasion de porter 1111 jugement sévère sur l'œuvre drumutique d'Ibsen. Zupančič se fit pour 1111 certain temps le défenseur de Levstik, et il réugit uussi violemment ù lu critique d'Ibsen, ce qui provoqua 1111 malentendu avec Cankar; ce conflit, d'ailleurs vite upaisé, montra cependant que les deux poètes étaient d'opinions trop différentes pour arriver encore à un uccord durable. Dans leurs déclarations publiques, ni Zupančič ni Cankar 11e cachent plus ce qu'ils pensent l'un de l'autre, et cela aigrit plus ou moins leurs rupports pendant toute cette dernière période qui se termine avec la mort de Cankur. Tous les documents publiés et utilisés prouvent que les conflits et les discussions entre Cankar et Zupančič u v aient leur origine dans leurs principes différents, mais aussi dans leurs vues divergentes sur les problèmes du jour, tant politiques que culturels. Néanmoins, Cankar n'oublia jamais que Zupančič était un des plus grands poètes slovènes, et il n'a jamais écrit une ligne qui pourrait susciter le moindre doute quant à la haute valeur de son œuvre poétique. Les jugements de Zupančič sont plus sévères: lorsqu'il critique les idées de Cankar, il lui arrive de critiquer aussi ses œuvres littéraires. Cela explique son attitude au moment de la mort de Cankar, lorsqu'il a déclaré publiquement qu'il ne connaissait pas son œuvre entier d'une manière assez précise, et qu'il n'avait pas su apprécier à leur juste valeur divers de ses ouvrages au moment de leur publication. Signalant les différences relatives aux origines sociales et aux traits personnels des deux poètes, l'auteur essaie de fixer les causes des grandes divergences entre eux. En même temps il met en évidence les courants d'idées et les mouvements littéraires d'Europe qui ont particulièrement influencé Zupančič, en l'orientant dans un sens de plus en plus opposé à celui de Ivan Cankar. France Bezlaj O NALOGAH SLO YENIST 1 K E* Že stara je primera, da si vsak znanstvenik omisli svoj vrtiček, ki si ga ogradi s plotom. Tam goji in neguje samo tiste ideje, ki so mu najbolj pri srcu. Pri tem se pa rado zgodi, da ga vedno manj zanima vse, kar ne spada v n jegovo področje. To velja prav posebno za jezikoslovce. Njihova stroka je že davno razpadla v celo vrsto specializacij in še vedno se porajajo nove. Meje med njimi seveda niso ostro začrtane in tudi ne smejo biti. Ostro opredeljena raziskovalna področja se le malokdaj obnesejo. Kadar pa postanejo stalna, pomenijo konec razvoja. Vsak jezik je obsežen sistem pojavov, ki jih ni nič manj kakor v slehernem živem organizmu. Nikoli ne sme jezikoslovec pozabiti, da je takšen sistem neločljiva celota, toda raziskovalno delo posameznih strukturnih elementov zahteva marsikdaj dokaj različne priprave, posebnih metod, specifičnega znanja in celo nadarjenosti. Ako danes slišimo o nekoin, da je slovenist, bomo takoj vprašali, ali je fonetik, fonolog, dia-lektolog, leksikolog, sintaktik, onomastik, strukturalist in tako dalje. Svetovni razvoj stroke si je sčasoma izsilil vse te specializacije. Našli bomo posameznike, kakor je bil pri nas na primer Ramovš, ki so enako tvorni na dveh ali celo na treh takšnih sektorjih, nihče pa ne more biti več niti pasivno kos vsemu tistemu, kar bi današnje jezikoslovje zahtevalo od raziskovalca slovenščine. Razvoj naše narodne kulture pa se je vendar bistveno razlikoval od evropskega. Kar sta pri večjih narodih opravila tradicija in kontinuiteta množice delavcev iz roda v rod, je bilo pri nas prihranjeno genialnim posameznikom. Za kontinuiteto nam je manjkalo osnovnih pogojev. To mnenje gotovo ni pretirano. Gotovo lahko govorimo o bogati slavistični tradiciji pri Slovencih, saj so nas včasih zaradi Kopitarja, Miklošiča in cele vrste drugih pomembnih slavistov imenovali narod filologov. Vendar lahko na prste seštejemo vse tiste delavce, ki so si v poldrugem stoletju ustvarili poklic iz ljubezni do jezika. Šele današnji čas nam je prinesel nove pogoje. Danes je na naših znanstvenih zavodih na razpolago naj- * Predavanje na slavističnem kongresu v Zagrebu septembra 1959. manj dvanajst sistematiziranih inest za slovenistiko in za vzgojo znanstvenega kadra. V potrebi bi se to število dalo še pomnožiti. Zavedamo se, da je samo naša krivda, ako ta mesta niso zasedena tako, kakor bi morala biti, in ako še vedno govore o krizi v slovenistiki. Spremenjeni pogoji nam nalagajo dolžnost, da razmišljamo, kako bi s harmonično razporejenim in sistematičnim raziskovalnim delom čimprej nadomestili vse tisto, česar prejšnji rodovi niso utegnili opraviti, obenem pa preprečili, da v bodoče na nobenem sektorju slovenistike ne bi več zaostajali vsaj za povprečjem svetovnega razvoja v jezikoslovju. Ne morem se strinjati z izjavami, kakor smo jih v prejšnjih letih večkrat slišali na slavističnih forumih, da je treba vse sile posvetiti dialektologiji. ker se naša narečja naglo izgubljajo. Za dialektologijo je pri nas sorazmerno dobro preskrbljeno in ni se treba bati, da bi ta plat slovenističnega raziskovanja vsaj v bližnji bodočnosti zaostala za drugimi. Mnogo bolj kočljivo je stanje na drugih področjih. Nekatera so tako slabo in površno preiskana, da bi nas moralo biti sram, ako ne bi upoštevali objektivnih pogojev, v katerih se je razvijala slovenistika. Brez doslednega poklicnega dela ne moremo nikjer pričakovati sisteniatičnosti. Naše sedanje težave so dokaj različne. Javnost pričakuje od nas temeljnih slovenističnih del, pričakuje sintez, brez kuterih je tudi jezi-kovnu kultura obsojena, da samo životari. Vsi se zavedamo, da nimamo niti ene opisne slovnice, ki bi presegala potrebe srednjih šol. Imamo samo torzo historične gramatike. Nimamo sodobnih slovarjev. Nimamo slovenske fonetike, sintakse, jezikovne stilistike, frazeologije, imenoslovja. Manjka nam skratka vsega, kar pri drugih večjih narodih sproli nastaja ter se poglablja in izpopolnjuje iz roda v rod. Po drugi strani pa med nami skorajda ni delavca, ki bi si v doglednem času upal misliti na takšne sinteze. I.aliko je govoriti, da v sedanjem rodu žal nimamo dovolj sposobnih delavcev. Toda spomnimo se Ramovša, ki mu nihče ne more odrekati veličine. Vendar je obnemogel sredi dela, ker je bil sani, čeprav so bili njegovi napori usmerjeni najbolj v historično in dialektično glaso-slovje. Nihče ne more sam opraviti vseh potrebnih preddel. Kdor se loti sistematičnega dela na tem ali na drugem sektorju slovenistike, "se kmalu znajde sredi problemov, ki se jih še nihče ni dotaknil, ki so nekakšne bele lise na zemljevidu. Pri tem pa skorajda ni problema, pri katerem ne bi vsako desetletje odlašanja poglobilo in zaostrilo zahtev znanosti za dostojno, sodobno rešitev. Kako naj napišemo slovensko sintakso, če ne najdemo do sedaj v slovenščini niti treh sintaktičnih študij, ki zares zaslužijo to ime? Sin- taktični omnibusi v šolskih slovnicah so samo prirejeni po tujih jezikih. Raziskovanje stavčnih konstrukcij pa nam odpira vedno nove probleme. Dokler se ne bomo sistematično pregrizli skozi snov, ne moremo misliti na sinteze. Seveda niso vsa področja preiskana tako slabo, kakor je sintaksa, kjer skorajda nismo imeli delavcev ter se je ta stroka po svetu šele v zadnjih desetletjih začela intenzivno razvijati. Ne bomo pa našli nobenega delovnega sektorja brez težkih in na gosto posejanih vrzeli, ki jih je treba venomer dopolnjevati. To pa je počasno in zamudno delo. Brez znanstvene priprave pa se tudi kultura jezika ne more uspešno razvijati. Dokler imamo samo Pravopis, najsi bo še tako in tolikokrat izpopolnjen, ne moremo pričakovati, da bi se moglo bistveno popraviti sedanje stanje, s katerim gotovo ne moremo biti zadovoljni. Kultura jezika ni in ne sme biti samo purizem, ampak sinteza vsega, kar vemo 0 svojem jeziku. Da pa tega pri nas ni veliko, spoznamo že iz naše šolske prakse. Slovenci smo edini narod v Evropi, ki je praktično odpravil pouk jezika iz višjih srednjih šol. Ni mogoče v nedogled ponavljati sklanjatve, spregatve in kaj je objekt, prav tako pa tudi historičnega in dialektičnega glasoslovja ne moremo uvajati v srednjih šolah. Učitelj, ki bi hotel povedati nekaj primernega, bi se moral najprej sam preleviti v raziskovalca slabo in površno znanih funkcij jezika. Znanstvena in praktična slovenistika sta mnogo ožje povezani, kakor po navadi mislimo. Ločila ju je šola mladogramatikov, ki je priznavala samo historizem za pravo jezikoslovje, tako imenovano deskriptivo pa prepustila morebitnim ljubiteljem. Tudi to je dediščina preteklosti. Na prvo mesto moramo postaviti potrebo po slovenski, ne v starem smislu besede deskriptivni, ampak po znanstveni opisni slovnici, ki bi zajela zakonitosti vseh pojavov v jeziku in v njegovi logiki. Malo pa je upanja, da bi se kmalu prikopali do takšne slovnice. Po vojni se je na naši univerzi res ustanovila posebna stolica za opisno slovnico. Zal pa ni bil njen namen poglabljati znanstvenih pogledov na jezik, ampak samo prvemu letniku študentov dvigati prenizko raven, ki so jo prinesli 1 z srednje šole. To je stolica, od katere bi pričakovali neprimerno več. Šele priboriti si bo morala tisto mesto in pomen, ki ji pripada. Raziskovanje funkcij jezika je med najmanj organiziranimi sektorji slovenistike. Z njim je tesno povezano vprašanje slovenske sintakse, opisne in historične, kolikor je pri nas sploh mogoče govoriti o historični sintaksi. Kakor pri glasoslovju bo verjetno tudi pri sintaksi šele raziskovanje dialektičnih sintaktičnih pojavov pomagalo osvetliti razvojne tendence. 7 Slavistična revija 97 Važnosti slovenske filologije v zvezi s temi vprašanji niti ni treba posebej poudariti. Jezik naših starejših pisateljev je glasoslovno in morfološko vsaj deloma že raziskan, čeprav ne sistematično. Manjka pa vseh drugih analiz, ki jih ne bo mogla pogrešati ne historična gramatika ne zgodovina knjižnega jezika ne znanstvena opisna slovnica. Težko je razumeti, da organizatorji naših znanstvenih centrov niso mislili na ta obsežni in tako potrebni kompleks slovenističnega dela in ga upoštevali v svojih načrtih. Morda bo kdo oporekal, češ da ta ali oni že pripravlja nekaj s teh področij. Vendar to na stvari nič ne spremeni. Kakor bom vesel vsakega pozitivnega prispevka v slovenistiki, se vendarle bojim, da ne bomo dosegli pomembnejših uspehov, ako ne bomo organizirali stalnega delovnega središča za raziskovanje strukture slovenskega jezika, sintakse, jezikovne stilistike in slovenske filologije. Kakor na vseh drugih področjih je treba tudi tukaj misliti najprej na sistematično zbiranje gradiva. Šele to bo omogočilo stvarne analize problemov, in tega potrebujemo mnogo bolj kakor avtoritativnih norm, kakršnih smo navajeni v naših slovnicah. Tudi za te sektorje dela je treba pravočasno vzgojiti naraščaj, da bo čimprej kos konkretnim nalogam. Posebno poglavje pa je vprašanje naše historične gramatike. Ramovševo delo je ostalo nedovršeno. Poleg posameznih delov, ki so izšli deloma v obliki knjig, deloma skript, so na razpolago še nekatera Ramovševa predavanja, ki še niso dozorela do definitvne oblike. Vokalizem v Kratki zgodovini .slovenskega jezika pa je zgrajen na drugačnih principih kakor posamezni deli velike Historične gramatike. Bilo bi koinuj mogoče rekonstruirati celotno delo po prvotni avtorjevi zamisli. Laže in bolj primerno bi bilo napisati novo s primernimi popravki in dopolnili, obenem pa izdati izbor najboljših in najpomembnejših Ramovševih razprav. To je tema, o kateri naši jezikoslovci nekam neradi razpravljajo, je pu zadnji čas. da kritično pretresemo položaj in razmislimo, kako bi organizirali takšno delo. Naša diulektologija je ostala zvesta Ramovševemu historičnemu pojmovanju in čeprav trenutno ni med nami delavcu, ki bi bil nu vseh področjih enakovreden Ramovšu, smo vendarle lahko optimistični, da bo sedanji rod tudi ta nučrt lahko sprejel v svoj program. Naj mimogrede omenim, da berlinski profesor Vasmer že deset let išče Slovencu, ki bi napisal slovensko historično gramatiko v eni knjigi za nemško zbirko »Oris slovanske filologije«. Do sedaj ga še ni našel. Slavistika se že zaveda, da je slovenščina s svojimi arhaičnimi potezami in nič manj zanimivimi inovacijami nekaj podobnega, kakor je island-ščina v germanistiki. Čeprav stara panonska teorija o poreklu cerkvene slovenščine ni bila pravilna, je bilo v Kopitarjevih in Miklošičevih nazorih o pomenu slovenščine vendarle nekaj resnice; vedno bolj neprecenljiv vir postaja za študij praslovanščine. Toda naša dolžnost je, da najprej mislimo na naše domače potrebe, čeprav bi zelo grešili, ako bi slovenščino kdaj le za trenutek abstrahirali iz splošnoslovanskega okvira. Pregledno in kompletno historično gramatiko potrebujemo prav tako sami kakor primerjalna slavistika. Kljub solidnim Ramovševim osnovani pa takšnega dela vendarle ne bo mogoče realizirati v doglednem času. Moralo pa bi biti kategorični imperativ in če si te obveznosti ne bi upal prevzeti en sam delavce, bi si lahko pomagali z delovnim kolektivom. Še bolj kočljivo in kritično pa je stanje v slovenski leksikografiji. Naš edini znanstveno uporabni slovar je stari Pleteršnik. Ni niti popoln niti vedno enoten, v marsikaterem pogledu je zastarel, vendar ga cenimo, kakor zasluži. Več kakor šestdeset let si že pomagamo z njim. Priznati moramo, da za noben sektor slovenističncga dela javnost ni pokazala toliko razumevanja kakor za nov, sodoben slovar. Najmanj devetdeset odstotkov vseh dotacij za slovenistično raziskovanje v letih po vojni je bilo porabljenih v ta namen, vendar do danes ni razčiščeno niti vprašanje, kakšen naj bo ta slovar. Načrti zanj se od leta do leta spreminjajo. Gotovo je zadnji cilj slovenske leksikografije Thesaurus linguae slooenicne s kompletnim knjižnim, historičnim in dialektičnim besednim in imenskim fondom, toda to je načrt, ki bi ga bilo mogoče realizirati komaj v tridesetih do petdesetih letih. Pomislimo samo na usodo hrvaškega »Akademskega Rječnikac. Ni znano, zakaj je Akademija opustila prvotni načrt, da izda najprej slovar slovenskega knjižnega jezika, nekakšno dopolnilo Pleteršnika, ter se šele nato postopoma loti težjih in zahtevnejših slovarskih del, ki bi terjali ne samo več časa, ampak tudi neprimerno globlje izobraženega delovnega kadra, kakor ga ima Akademija danes na razpolago. Hiše vendar ni mogoče začeti graditi pri strehi in upravičena je bojazen, da bomo še dolga desetletja ostali brez najbolj potrebnih slovarskih pripomočkov. Historična leksikologija je neločljivo povezana s celotno problematiko slovenske filologije. Tudi zbiranje dialektičnega besednega fonda bi bilo treba vskladiti s študijem starejših in mlajših pokrajinskih piscev. Zal pa se jc naša filologija in dialektologija v preteklosti omeje- vala predvsem na glasoslovne pojave, zanemarila pa je narečno leksiko, semantiko in sintakso. Podrobno bi bilo treba preiskati izrazni fond različnih historičnih obdobij, pri katerih pa ne bi upoštevali samo tiskov, ampak tudi rokopisno gradivo in listine. Prav tako bi bili potrebni slovarji posameznih narečnih okolišev, kakor je na primer prekmurski ali beneško-slovenski, koroški itd. Tudi posamezni sektorji izraznega fonda, kakor je geografska terminologija, agrikultura, rastlinska imena in drugo, bi zahtevali svoje posebne, temeljite obravnave. Šele takšna dela bi položila solidne temelje naši leksikologiji, ki je že nekaj desetletij skoraj izključna domena raznih amaterskih zbirateljev in diletantov. Ni dovolj samo zbirati izrazni fond, treba bi ga bilo tudi sistematično proučevati. Seveda ne mislim s tem samo etimologije, čeprav bi bil tudi etimološki slovar slovenskega jezika zelo potreben. Dosedanji slovanski etimološki slovarji upoštevajo manjše, periferne slovanske jezike samo mimogrede in niti od daleč še niso izčrpana vsa poznanja, ki jih skrivajo v svojem izraznem fondu slovenščina, slovaščina, makedonščina, lužiška srbščina, poiuorjanščina itd. za splošno slavistično problematiko. Prav tako pa tudi stična slavo-romanska, slavo-germanska in slavo-madžarska področja še niti od daleč niso dozorela do sinteze, in obžalovati je treba, da naša slovenska univerza v svojem novejšem razvoju po smrti prvega rodu delavcev ni več mislila na važnost takšnih študij. Bolje je pri nas poskrbljeno za besedno geografijo. Prvi del Lingvističnega atlasa Slovenije, z osnovnim poudarkom na glasoslovju, je danes gotovo edini slovenistični načrt, ki v redu iu nemoteno napreduje. Drugi in tretji del je Akademija že najavila, vendar podrobni osnutki zanj niso dostopni širšemu slavističnemu krogu. Zdi se, da so za to delo najeli etnogra fe. Bistveni del izraznega fonda je tudi onomastika, ki pa'ima nekaj svojih posebnih potreb. Občutno je pri nas pomanjkanje primernega seznamu naših krajevnih imen, kjer bi poleg uradne pisave imena našli tudi skrbno transkribiruno dialektično obliko, čimbolj točno akccntua-cijo, a tudi najvažnejše sklone s predlogi, izvedena adjektiva 1*11 stanov-niška imena. Gradivo za takšen seznani je pred vojno že zbiralo Slavistično društvo, vendar ni niti popolno uiti zanesljivo, ker so ga zbirali povečini neizvežbani srednješolci. Historični imenski leksikon pripravljajo zgodovinarji že več desetletij in zanj sinemo upati, da bo kmalu realiziran. Zbran je tudi seznam današnjih priimkov, ki pu bi ga bilo potrebno dopolniti še s historično dokumentacijo in po možnosti tudi I (K) s hišnimi imeni, preden bi mogli misliti na objavo. Potreben bi bil tudi nekakšen slovar slovenskih toponimičnih baz. ki se pojavljajo v gorskih imenih in v mikrotoponimiji. Tudi imenska geografija odkriva svoje posebne probleme in načrt našega lingvističnega atlasa ne bo nikoli popoln, če ne bomo posvetili potrebne pozornosti tudi imenom. Šele kadar bi bilo vse to opravljeno, bi se dalo misliti na veliki Thesaurus linguae slooenicae. Pri današnjem stanju naše leksikologije pa je takšen načrt seveda popolnoma iluzoren. Res pa je. da je vse zbirateljsko delo na področju izraznega fonda tesno povezano in se medsebojno dopolnjuje, čeprav zahteva vsak drugačne organizacije pri delu in včasih tudi dokaj različne strokovne priprave. Priznati pa moralno. da za noben sektor lingvističnega prizadevanja današnji povprečni slavist ni manj pripravljen kakor za raziskovanje izraznega fonda. I o je eno najbolj kočljivih vprašanj v slovenistiki. V tem širokem orisu se nisem posebej dotaknil nekaterih sektorjev, ki so vsaj deloma že vključeni v gornja področja. Izognil sem se fonetike, za katero bo treba najprej šele poiskati in vzgojiti primernega delavca. Vendar fonetika ni specifično slovenistični problem, ampak ga moremo reševati samo v sklopu s potrebami različnih lingvističnih stolic na univerzi. Nisem omenjal posebej akcentologije, ki je sicer vključena v historično gramatiko in dialektologijo. a nas vendar upravičeno skrbi, če bo to. kar do danes vemo o slovenskem naglasu, zadoščalo za solidno izvedbo našega leksikološkega programa. Ob strani sem pustil tudi vse, kur spada v kulturno nadstavbo jezika, ker se stroke, kakor je lingvistična stilistika in podobno, ne morejo uspešno razvijati, dokler slovcnistika ne dobi zanesljivih in trdnih temeljev. Veliko se je pri nas že razpravljalo o posameznih delovnih programih. le malo pa o širših perspektivah celotnega kompleksa slovenistike. Brez dvoma so danes že dani tisti osnovni pogoji, ki jih prejšnji rodovi niso imeli in ki nam omogočajo sistematično delo v mnogo širšem obsegu. Imamo dva raziskovalna centra za slovenistiko, Inštitut zu slovenski jezik pri Akademiji in Seminar za slovansko filologijo na univerzi, du možnosti stolic za slovenščino na drugih jugoslovanskih univerzah niti ne omenim. Vsaj deset do dvanajst delavcev se lahko poklicno posveti slovcnistiki. /nanosi pa seveda ni šahovska deska, kjer manjkajoče figure lahko nadomeščamo z gumbi, ne da bi zaradi tega kvarili kvaliteto igre. Delavcev, ki bi bili dorasli nalogam, imamo zelo malo, neprimerno manj kot razpoložljivih delovnih mest. Tudi znanstvenemu naraščaja je malo, uiti toliko, da bi lahko sproti nadomestili starejše delavce, ki se drug za drugim poslavljajo. I ako dobivamo vedno več tako imenovanih »nemih« službenih mest, namesto delavcev uradnike, ki so sami sebi edini namen. Slovenistični program se je razkrojil, zdi se, da ni nihče več za nič odgovoren. Kadar pa javnost vprašuje, kje so objavljena dela, kaže s prstom na nas, na majhen in skromen kolektiv slavistov, do vratu zakopanih v delo in brez moči, da bi vplivali na razvoj. Prvo, kar bi morali ukreniti, bi bila neka stalna, enotna organizacija dela. Ne zanima nas borba med univerzo in Akademijo, katera naj ima izključni monopol za znanost. Го je samo spor, da ena stran poveča svoje kredite in naprti drugi čimveč odgovornosti za delo. Slovenifetika pa ni samo znanost, ampak tudi kulturni program, ki ga brez znanosti ni mogoče realizirati. To je njena specifična posebnost, po kateri se razlikuje od drugih jezikoslovnih panog. Skrb za kulturni program pa terja od nas slovenistov, da ne cepimo svojih sil in delovnih možnosti. Storiti moramo vse, kar je v naših močeh, da postopoma, drugo za drugim realiziramo najvažnejša in najbolj potrebna slovenistična dela. Ne morem vnaprej videti, kako bomo to dosegli. Po dosedanji poti skoraj gotovo ne, kakor nam kažejo skušnje zadnjih desetih let. Akademija ni zmogla nič drugega kakor Pravopis in pripravlja sedaj novega. Univerza ni vzgojila dovolj znanstvenega naraščaja. Peščica delavcev pa ne zmore vsega, in če bi se vsi lotili enega samega, najbolj nujnega dela, bi bilo to verjetno pogubno za vse druge sektorje. Ne zdi se mi pa slaba pobuda Slavističnega društva, naj bi osnovali posebno lingvistično sekcijo kar v okviru svoje strokovne organizacije. Njena naloga naj bi bila skrbno proučiti okvirni načrt celotnega slovenističncga programa, pretehtati nujnost posameznih del in njihove realizacije. Seveda ne bi nihče zahteval od nje, da pripravlja nekakšne na pol uradne načrte, ampak da postane stalen organ za analizo notranje problematike posameznih sektorjev dela, njihovih potreb in perspektiv. Slavistično društvo je dovolj močna strokovna organizacija, da bi mogla uveljaviti pobude takšne sekcije povsod, kjer bi bilo potrebno. Morda Iii bilo mogoče na ta način sčasoma izoblikovati nekaj delovnih skupin, neodvisnih od biro-kratizma in sposobnih, da prevzamejo odgovornost za realizacijo enega ali drugega načrta. To je seveda samo ena izmed sugestij. V strokovno problematiko niso mogoči nobeni avtoritativni posegi, sama si izsili svoje mesto, svoje delovne pogoje in smotrno povezavo. To, kar nam najbolj manjka, pa je, da bi se vsi podredili njenemu kategoričnemu imperativu. Kakor nismo podedovali sistematičnosti, ki je v slovenistiki najbolj manjka in ne moremo brez nje nikamor naprej, prav tako si bomo morali šele najti za nas najbolj primerne oblike organizacije dela. Napori posameznikov so vredni upoštevanja, niso pa merilo. Resničen napredek so samo skupna prizadevanja generacije, harmonična rast našega poznavanja na vseh sektorjih, v globino in v širino, v teoriji in v praksi. To mora biti naša naloga, zadnji cilj vseh prizadevanj in vodnica na naši poti. Il é s u m é L'auteur expose les circonstances peu favorables qui conditionnaient les recherches sur la langue slovène au pusse. Partant du fait qu'une grande partie des travaux fut accomplie pur quelques savants isolés, l'auteur insiste qu'il est difficile de parler d'une tradition ou des études continues. Actuellement, notre slovénistique éprouve l'absence des oeuvres de synthèse indispensables aux recherches ultérieures, et pratiquement à la culture de la langue slovène. Il y a peu de domaines où, dans un proche avenir déjà, les études puissent mener aux synthèses globales. Analysant les exigences internes, l'auteur suggère quelques propositions touchant les perspectives des études slovenistiques, en espérant qu'elles deviendront sujet de discussios des milieux, professionels. Mirko Ril pel SLOVENSKI KATEKIZEM \Z LETA 1615 0 Kanizijevem slovenskem katekizmu iz 1615, eni prvih katoliških knjig, so že večkrat pisali, prave predstave o njem pa nismo imeli, ker je veljal za izgubljenega. Danes, po srečni najdbi izvoda te knjižice v miinehenski univerzitetni biblioteki (signatura: 8° Th. past. 13), lahko kaj več povemo o njem. Že leta 1605 je škof Hren v instrukciji za teološke kandidate v goril jegrajskem semenišču omenil mali slovenski katekizem v tejle zvezi: »Cantiones sclauicas et orationes cum Catechismo parno sclauico per nos facto...«* Iz tega sledi, kakor bi bil Hren sam sestavil katekizem, vendar je znano, da je treba pri Hrenu tisti »per nos facto« razumeti z vso previdnostjo. Vsekakor je moral obstajati rokopisni mali katekizem, bodisi da ga je res Hren sestavil ali dal sestaviti, zakaj v naslednjem letu je kazalo, da se bo kmalu natisnil. Dne 3. maja 1606 je namreč jezuit Krištof Zigelfest iz Ljubljane sporočil Hrenu v Gornji grad, da bo — kakor upa — slovenski katekizem kmalu šel v tisk. Takole piše: »Wid-manstadii officina admodum modo occupatur, ut nescio quando Germa-nicus (sc. catechismus) sit habiturus locum, Slavonicum tarnen ita commendavinuis, ut spereni brevi proelo dnuduni. Slavonfci 2000 exeni-plaria iudicabam ponenda. Et videntur non nimis multa fore. Nam Carinthiaci etiam cum desiderio videntur expectare«.2 Zigelfest je torej v kratkem nameraval natisniti v Widnuinstiidtovi tiskarni v Gradcu 2000 izvodov slovenskega katekizma; tolikšna naklada se mu ni zdela prevelika, saj so tudi Korošci knjigo željno pričakovali. Katekizem — bil je Kanizijev — pa se tedaj ni natisnil, kakor je Hren pozneje sam pojasnil Čandku v pismu z dne 10. aprila 1612: »Ego sane iamdudum et Canisii Catechisniuni cum eisdem Evangeliis, Epi-stolis et Hymnologio liabui prae manibus el cupiebain typis edere ad profectuin Patriae Nostrae spiritalem. Sed iniuria et ineuria pariter Sacerdotum sibi cominendato describentium factum est, ut distraherentur 1 I. Orožen, Das Bisthum und die Diözese Lavant II, 2 (Marburg 1877), 57. 2 J.Mal, I/, dobe Tomaža Йгепа; Cas IX (1Ч1Г>). 339. 4P Тг/фР^штщ^ Таßjeßa Sapuvtd. VI. Ti nimaih pi Jh fluotAti. amm . et usque modo in lucem non prodirent.«3 Hrenov rokopis Kanizijevega malega katekizma se je torej izgubil, ker so ga (kakor rokopis lekcio-narja in rokopis pesmarice) prepisujoči duhovniki raznesli. Tri leta kasneje pa je katekizem vendarle šel v tisk. V Hrenovem pismu predstojniku admontskega samostana Sebastijanu Nebelu z dne 28. januarja 1615 se bere: »An vezo Drukht man zu Augspurg Catlie-chismum Slauicum cum Imaginibus ad usum simplicis Catholicorum Plebeculae.«4 Avtorja ne omenja, dasi v istem pismu imenuje Evangelije in liste iz 1615 »meum partum Carniolanicum« (mojega kranjskega otroka) in obeta pesmarico, ki da jo je sam polagoma zbral in sestavil: »Hymnologium Slauicum das ist Ein Crainerisch von Mir nach vnd nach zusamen gesamblet: vnd verfastes Gessangbuech auf alle Fest Tag des ganzen Jahrs.« Jezuiti pa so istega leta (1615) zapisali v svoji kroniki: »Edidimus hoc anno sumptibus Admoduin Reverendi Domini Decani Labacensis Catechismuin cum imaginibus Augustae impressum.«0 Tudi jezuiti niso imenovali avtorja, dasi kaže tisti »edidimus« (smo izdali) na jezuita, ker založil je knjižico ljubljanski dekan Mikec. Iz Carcanovega dekreta škofu Hrenu 5. decembra 1620 — ta dekret je izzval škof sam — pa izhaja spet kot avtor Hren, ker se tu dovoljuje Hrenu, »da vnovič izda mali katekizem, katerega je že davno sam sestavil ...«" Ker nam tudi knjiga sama ne odkriva avtorja, bi glede na nesoglasja v sodobnem gradivu lahko s Kidričem dejali, da je treba razumeti pripisovanje Hrenu ali njegovo prisvajanje avtorstva v smislu »dal prevesti« in da je treba iskuti prevajalca malega Kanizijevega katekizma med jezuiti. Edini izmed ljubljanskih jezuitov, s čigar imenom se veže Hrenova literarna akcija, pa je bil Čandck.7 Pri tem sklepu pa Kidrič ni upošteval omembe malega katekizma v Hrenovi instrukciji za teološke kandidate (1605) in v Zigelfeslovem pismu (1606). Ali je bil že prevod iz 1605 oziroma 1606 Candkov? Ali ne gre vendarle za dva prevoda: » V. Steska, Janez Candik: 1MK XII (1902), 8. 4 Pismo ljubljanskega škofa Tomaža Hrena iz leta 1615: Novice XXXV (1877), 565; P. Radies, Tomaž Chrün: LMS 1878, 111—IV, 20. 5 V. Steska, I.e., 11. « Л. K(ohlar), Nekaj o škofa Hrena spisih: LZ 1886, 700. 7 Fr. Kidrič, Opombe k protiref. (katol.) dobi v zgodovini slovenskega pis-menstva: OJKZ III (1921-22), 86. Hrenovega, ki ni izšel, in Candkovega, ki je izšel 1615? Z doslej znanim gradivom se to vprašanje ne da rešiti. Ker je naš katekizem tako redek in se ni ohranil v nobeni domači biblioteki, je razumljivo, da so o njem tudi netočno poročali. Valvasor je v Slavi8 pravilno zabeležil: »Joannis Tschandik verdolmetschter Catechismus... Von ihm ist der Catechismus Petri Canisii, in Craine-rischer Sprach, zum Druck gekommen.« Prav lako je pravilno označil Mikčevo vlogo: »Michael Mikèz, Doctor der Heil. Schlifft, und Thum-Dechant zu Laybach, hat einen Crainerischen Catechilmum in Octavo, mit schönen Holtz-Schnitt-Figuren, für die Laybachische Jugend, auf seinen eigenen Verlag, in Druck gegeben, zu Augsburg, im Jahr 1613.«" Pohlin ni videl knjige, pa si je izmislil naslov, ker piše: »Mikcz (Mich.) ... imprimi curavit: Ta mali Catechismus, ali Kcrshzhanski Navuk. Aug. Vindelicor. 1615, cum figuris ligno incisis«.1" Leta 1816 je knjižico iztaknil Dobrovsky ter pisal 7. februarja Kopitarju:" »In der kön. Bibl. zu Stntgard — Catechismus Petri Canisii skusi malane figure naprej postavlen (also vorgestellt) 1615. 124 S. in 8. Vorrede unterschrieben: 25 fulzhu 1615. — sa krainze inu vseshlaht Slovénze — fol. ultimo — v sakladi tiga velike zliasti vredniga Gospuda Michaela Mikeza. s. Pisma Doctèrja inu Dehanta v' Lublani. Augsburg. Die Holzschnitte sind auf indianischen Buxbaum, die auch zu ähnlichen Katechismen in andern (slav.) Sprachen, z. B. böhin. polnisch, lat. griech. ital. franz. span. engl, portug. ungr. Wie viel etwa davon in Wien seyn mögen?« Cop je citiral Valvasorja, a vzel naslov po Pohlinu ter dodal »Spisal Miha Mikèz«.11' Ta podatek je prevzel tudi Simonie.13 Pravilno poročata o našem katekizmu Gruden14 in Grafenauer,1''' a oba s pripombo, da se ni ohranil noben izvod. Kidrič je opozoril na poročilo Dobrovskcga v pismu Kopitarju ter iskal katekizem v Stuttgartu in Tiibingenu, toda brez uspeha.1" » Valvasor, Slava VI, 352. » Valvasor, Slava VI, 331. 10 M. Pohlin, Bibliotheca Carnioliac», 1862, 36. 11 V. Jagic, Briefwechsel zwischen Dobrowsky und Kopitar (1808—1828). Berlin 1885 (Istočniki I), 413—414. 18 P. J.Safafik, Geschichte der südslawischen Literatur, Prag 1864, 115. 15 Fr. Simonie, Slovenska bibliografija I, Ljubljana 1903—1905, 202. 14 J.Gruden, Sola pri sv. Nikolaju: Carniola VI (1915), 13—13. 15 Iv. Grafenauer, Kratka zgodovina slov. slovstva. Ljubljana 1920s, 82. Fr. Kidrič, Opombe k protiref. (kut.) dobi: CJKZ lil (1921-22), 106—107. Izvod miincheuske univerzitetne biblioteke je zvezan skupaj z dvema drugima tiskoma: na prvem mestu je naš katekizem, na drugem J. Slu-per, Omnium fere gentium... habitus et effigies, Antv. 1572, na tretjem La civilité puerile... Verdun 1605. Vezava je svetlorjavo telečje usnje; sprednja in zadnja platnica sta uokvirjeni z zlato vtisnjenimi črtami: velikost vezave je 9,5 X 15 cm, velikost listov 9 X 14,5 cm. Kako je ta zvezek prišel v miinchensko univerzitetno biblioteko, se ne da dognali. Žig »Ad Bibl. Acad. Land.« dovoljuje sklep, da je prišel vanjo med 1800 in 1826, ko je univerza bila v Landshutu. Verjetno izvira iz kakega bavarskega samostana, sekulariziranega 1803. Ali je ta izvod isti, o katerem pravi Dobrovsky, da ga je videl v Stuttgartu, se ne dâ reči. Vsekakor ga danes v Stuttgartu ni, kakor sem se sam prepričal po natančnem iskanju. Vprašanje je še, ali je precej natančni bibliografski zapis, ki ga ima de Bucker-Soinmervogel,17 narejen po tem ali po kakem drugem izvodu. Knjižica obsega naslovni list (dve neoštevilčeni strani), nato 124 oštevilčenih strani in na koncu še en list (dve neoštevilčeni strani). Naslov s podobo (gl. prilogo) se glasi: »Catechifnius Petri Canifij Soc. I ES V Tli. Skusi malanc Figure naprej postavlen. S' Ceffarfkim oflobodovajnem. 1615.« Impressum dopolnjuje na prvi strani zadnjega lista natisnjeno besedilo: »lstifkanu v' Ceffarfkim Méftu Augfpurgi. fkusi Chriftophora Mangia, v' sakladi tiga velike Zhafty vrédniga Gofpuda Mihaela Mikeza, S: Pifma Doctcrja. inn Déhanta v' Lublani & c. v' Leti M.DC.XV.« Druga stran naslovnega lista je prazna. Na str. 1—3 je predgovor; glasi se: Na Sèrzadobriga Brajnza. Is lnnogiterih Vrshahou, su katerih volo îo îe oil sazhétka tiga Kàrîzhan-itva v'téj Catholilliki Cérkvi védiui inn vîelej ty malani Duhovni Pildi îhpogali, néj letu nar ta inanihi. katériga je S. Gregorius vezh kakor pred enim jesérain Lét s' takuîhninii beîiédami povédal: Quod legèntibus [criptura, Iwc idiotis praejtat picture cernentibus: quia in i p ja etiam ignorantes vident, quod jequi debeunt: in iftu legunt. qui Hieras nefciunt. Tu je: Kar tu Pitmu téin, katéri tuiîtu brati snajo, tu tém, katéri tiga nesnajo tv Malani Pildi, kakor jih vidio. îturée: v' teh numrizh tudi tiga Pifina nevuzheni vidio, zheîfàr le dèrshati imajo: v' letéli berô. katéri Pifmu nesnajo. Letimu, inu drugim Svétim od Bugu rcsl'vetlenim Ozhakom. katere je CI1R1STVS fvoji Cérkui Vuzhenike odlozhil. 17 De Backer-Soinmervogel, Bibliothèque de lu Compagnie de Jésus, Bibliographie T. 5 (1894), stolpič 814. néj bilu nevéjdezhe, de îe ty ïkusi takove S. inalane Pilde, kateri brati nesnujo, dobru inu lahku moreo v' Kûrîzhanîki18 Véri inu v' tih te Vére Rezheh pod-vuzhiti, tuliku namrizh, kuliku je en vîaki Kùrîzhenik snati dolshan inu su-vésan, aku on îieer hozhe timu vshe îturjenimu Boshjimu Obîojejnu v'jiti, katéru ta S. Apostel lléjdnimu napréj dèrshy, ker taku praui: Ignorans iguo-rabilur, tu je: Kateri nesmi (saîtopi Kàrîzhanîki Vuk inu Véro) kar ima snati, taiïti tudi nebode od Buga snan. Sa tiga volo tèdaj nalhiga Tovaruihtva P. IOAN. BAPTISTA ROMANVS, po Voli tiga Svétiga Tridentinlkiga S'bra-liîzha ali Concilia, îe néj près velikiga Prida podïtopil, takuihne h' Catholi-ihkimu Vuku îliîheozhe S. Pilde, v' ene Bukvize pèrpraviti, katérimu io nekiteri drugi lih s' takuîhnim Bogabojezhim napréj vsétjom nak |!| pèrîhli, slaîti, debi te inalane Figure, po Cateehismu B. P. PETRI CANISIJ, kir je îicèr vshe ïedaj il' veliku Deshelah inu jesikih. nu îvitlobo dan. rovnane bile. Dokler îe рак takuîlyic Bukvize nemoreo povîod dobyti, ali vékîhi Saklade iméti hozheo, kukôr kéj ty prenioreo, kutéri nvh potrebujejo, tuku néj (Hvulu Bogu) na takulhnimi Bogabojezhimi Perîonami v' Lublani doli îlilu, katére h' Zhasty Boshji inu tiin lubim mladim Otrozhizhkom k' dobrimu, tudi drugim, kutéri nesnajo Piîmu, s' Svetovajnem inu Pomozhjo îe cilu volné najdeo, debi ta osgoraj iménovani Catechismus P. CANISIJ. v' letéli Bukvizah. nujîi nikâr s' malu dènarji, îkusi nove malane Figure vun dan bil. katére k' vékîhi Zhuîty Boshji, lih kukôr popréj sa Nemze, taku tudi îedaj sa Krajnze inu vîeshluht Slovénze cilu Pridne bodeo. Se taku iina dobru vupati, de letu dobru namiîhlenu Déllu vîéin Bogashelnim Fajnioîhtram, duhovnim Paîtirjam, vîéin Catholiîhkim Stariîhim inu Shuniaîlitrom, tudi Duhovni inu Deshelîki Goîpoîzhini (katerim Isvelizhajne îvoili Podloshnikou v' Sèrzi leshv) lubésnivu inu dopadlivu bode: sluiti tudi su tiga volo, île s' pèrvoléjnein tehistih, katéri îo sukluduli, je lctû Rezli 1Г timu narejena konzu. debi en vîakiteri takuîhnc letéli Bukviz Exeni-plaria sa bulîhi Kûp. kukôr je îicèr v' navadi, dobiti mogàl. Tu vîigamogozhni miloîtivi BVG daj îuoj Shégùn, de îe tu zhakani inu vupuni duhovni Prid pèr vieil teh, katerim je letu Déllu naméjnenu, bogutu tèr obilnu iskushe. V' Augî-purgi, nu 25. dan tiga Suîliza: I.: G: 1615. Kakor ta slovenski predgovor je za zgodovino knjige važna še latinska aprobaeija na str. 5. Ta se glasi takole: FACVLTAS R. P. PROV1NCIAL1S SOC1ETATIS 1ESV PER SVPERIOREM GERMAN1AM. SACBAE Caei. Marieit. uutoritute ae priuilegio noltrac Societati pro libris quoque piuruin imaginuni, Л i p fis iiiiuginibus îcparatini eiuîdein îtudio edendis, 20. Septeinb. Anno 1612. Prague conceîîo, ego MELCHIOR HÄRTEL1VS Socie-tutis IESV j>er îuperioreni Gerinaniam pruepoîitus Prouincialis, lioneito viro Chriîtophoro Mangio, Typogruplio Auguftano poteltateni facio edeiidi Cute- 1M V tej besedi je û (namesto à) tiskovna napaka. chilmum noitri II. P. PETRI CANISI1, opera P. Georgii Mayr Societatis noltrae per imagines expreîlum, vnà cum textu Slavonieo. In cuius rei fidem hoc ei teîtimonium manu mea îubîcriptum. & îigillo munitum dure volai. Auguîtae, 18. Oetob. Anno 1614. Melchior Härtelius. Ce hočemo razumeti podatke v predgovoru in aprobaciji, je treba povedati naslednje stvari. Jezuit Peter Kanizij (Canisius), 1521—1597, je priredil več vrst katekizma. Najprej je izdal veliki katekizem v latinščini z naslovom Summa doctrinae Christianae (Dunaj 1555).10 Zatem je priredil leta 1556 latinski mali (pravzaprav najmanjši, kakor sledi iz nadaljnjega), a 1558 nemški mali (najmanjši) katekizem. Ta najmanjši katekizem ima 59 vprašanj.-" Šele pozneje, 1559 in 1563, je izdal latinski oziroma nemški katekizem, ki ga je treba uvrstiti med prvega in drugega, ker obsega 122 oziroma 116 vprašanj; tudi ta se imenuje mali (Parvus catechismus catholicorum).21 Vsi ti katekizmi so se neštetokrat ponatiskovali z različnimi naslovi. Še za Kanizijevega življenja in najbrž z njegovim sodelovanjem je nastal Kanizijev katekizem v podobah. Podobe niso bile zgolj okras, temveč bistvo knjige, ker so bile namenjene pouku tistih, ki ne znajo brati. Pobudo za Kanizijev katekizem v podobah je dal znamenitemu untwerpenskemu tiskarju Krištofu Plantinu prvi katekizem v podobah, ki gu je 1587 izdal Johannes Baptista Romanus (rojen kot Zid v Aleksan-driji, potem jezuit, delujoč v Egiptu in v Rimu).22 Romanus se je naslonil na priporočilo tridentinskega koncila, ki je na 25. seji (3.—4. decembra 1563) pouduril korist svetih podob zu pouk ljudstva.28 Plantin je dal izdelati 103 podobe (bakroreze) slikarju in bakrorezcu Petru van der Boreht24 in natisnil leta 1589 delce: »INSTITVTIONES CHRISTIANAE, sen PARVVS CATECHISMVS CATHOLICORVM... PRIMVM quidem à P. IOANNE BAPTISTA Romano, Societatis Jesu, in rudiorum & idiotarum gratia m. iuxta SS. Concilij Tridentini decretum O. Braunsherger, Entstehung und erste Entwicklung der Katechismen des seligen Petrus Cunisius. Freiburg im Breisgau 1893, 27. » Prav tam. 104. 108. 21 Prav tum. 117. 129. ä! Prav tam. 157. гя Sucros. concilii Tridentini canones et décréta, Coloniac Agrippinae 1621. 326—529. г4 Braunsberger, Entstehung 158. O Petru van der Boreht (1545—1608) gl. U. Thieme-F. Becker, Allgemeines Lexikon der bildenden Künstler IV (Leipzig 1910), 542. sess. 25. imaginibus distinctus, nunc vero aereis formis ad D. PETRI CANISII, Societatis Jesu, Institutiones eleganter expressus. ANTVER-PIAE, Excudebat Christophorus Plantinus, Architypographus Regius, sibi & Philippe Callaeo. M. D. LXXXIX.«25 Slovenski katekizem iz 1615 pa ni sestavljen po Plantinovi izdaji, temveč po priredbi, kakršno je izdal Georg Mayr. Ta bavarski jezuit in filolog (ok. 1565—1623) je pod vplivom Plantinove izdaje dal izdelati nove lesoreze ter jili porabil skupaj s Kanizijevim najmanjšim katekizmom za izdajo v raznih jezikih. Vpliv Plantinove izdaje nam kaže že primerjava njenega naslova s predgovorom v nemški oziroma slovenski Mayrjevi izdaji. Lesorezi v Mayrjevem katekizmu pa le od daleč spominjajo na bakroreze Petra van der Borcht;2" kdo jih je Mavrju izdelal, ni znuno. Od Mayrjevih izdaj so razen slovenske znane še izdaje v grščini (1613), v nemščini (1614 in 1618), v češčini (1615), v latinščini, francoščini in italijanščini.27 Vse so bile tiskane v Augsburgu z istimi podobami. Podobe so skoraj na vsaki strani; vseli je 104. Besedilo (vprašanja in odgovori) je nad podobo in pod njo, le včasih obsega vso stran. Podobe so precej velike (na splošno ok. 85 X 58mm) in dokaj spretno izdelane (prim, prilogo), le zdi se. da so se lesorezi obrabili. Slovensko besedilo tako v predgovoru kakor v katekizmu kaže, da gre za dobeseden prevod iz nemške, morda latinske Mayrjeve izdaje (latinske izdaje nisem videl). Zato je razumljivo, zakaj v predgovoru ni več podatkov o slovenskem besedilu in o prevajalcu. Prevajalec je v predgovoru pustil vse, kakor je stalo v izvirniku, spremenil je le Augs- 25 Prav tam. 159, op. 2. 20 Tako lahko sodim po nekaterih podobuh Plantinove izdaje, ki'so v fotografskih posnetkih na voljo v Narodni in univerzitetni knjižnici; posnetki so bili narejeni po izvodu, ki ga hrani Kraljeva biblioteka v Bruslju (prim. Braunsperger, Entstehung 150). — Natančno kopijo podob Mayrjeve izdaje sem zasledil v Kanizijevem katekizmu, ki ga je izdal bakrorezec Joli. Christophor Haffner 1709 v Augsburgu (Catechismus catholicorum. Per imagines pro igno-rantibus, qui litteras nesciunt, expressus). 27 Grško izdajo sem videl v stuttgartski Landesbibliothek, obe nemški, latinska. francoska in italijanska so v mtlnclicnski Bayerische Staatsbibliothek, za češko gl. Knihopis českych a slovcnskych tiskii II. 2 (Praga 1042), št. 1427. Prim, še Wetzer-Weite's Kirchenlexikon VIII (Freiburg im Breisgau 1H022), 1116; ta navaja z vprašajem še poljsko izdajo. Še več jih našteva v svojem pismu Dobrovsky, gl. zgoraj str. 106. burg v Ljubljano,28 omenil »Krajnze inu vfeshlaht Slovenze«2" ter izpustil predzadnji stavek, ki naznanja, da se bodo posamezni deli katekizma tudi posebej natisnili. Nemški predgovor ima avtorjev podpis: »Georgius Mayr, Societatis IESV«, slovenski ga je izpustil. Besedilo katekizma ne nudi posebnih zanimivosti. Vsebina je proti-reformacijska po naukih, ki jih uči.-Očitnih protireformacijskih osti ni, le pri drugem vprašanju (Gdu je en Catholifhki Kàrfzhenik?) je podčrtano, da ni biblija edino potrdilo za nauke rimske Cerkve. To je takole povedano: »Ta, kir po prejétim S.Kàrfta Sacramentu, vfezhihèrnu véruje inu fposnâ, kar ta ftara logcrfka Catholifhka Rimlka Cérkou véruje inu fposnâ, bodi fi tuiftu v' Biblii sapiffanu, ali nebodi.« V pravopisu in jeziku se naš katekizem ne razločuje od Evangelijev in listov 1613. Črkopis kaže iste značilnosti, kakor so: dokaj dosledno razločevanje / in s, fh in sh, raba apostrofa pri predlogih, pogostna raba akcentskih znamenj (gravis za polglasnik, akut za poudarek) ipd. Kakšen je jezik, kaže spredaj ponatisnjeni predgovor, a tu naj sledi še odlomek iz Evangelijev in listov 1613, ki ga najdemo tudi v našem katekizmu: Eoang. in listi 1613, str. 125 Ti imalh lubiti Golpuda tvojga Bogu, is céliga tvojga îerza, is cele tvoje duîlie, inu is céle tvoje miili. Letâ je ta lier vékîhi inu pèrva sapuvid. Ta druga рак je letéj enâka: Ti imaîh lubiti tvojga blishniga kakor sam sebe. V' leteli dvéih sapuvidah viîii vîazhihèrna Postava, inu Preroki. Katekizem 1615, str. 45 Ti iniaîli Goîpudi tvojga Bogâ lubiti is céliga tvojga Sèrza, is céle tvoje Du îhe, is céle tvoje Mifli, inu is vïih tvoili Mozliy: 'Га je ta pèrva inu nur vékîhi Sapuvid. Tu druga рак je letéj enaka: Ti imaïh lubiti tvojga Blishniga kakôr lam sebe. V' leteli dvéih Sapuvidih villi inu ïtoy vîa Poïtava inu Preroki. Razlike v tem odlomku izvirajo iz različnih predlog: v prvem tekstu se je moral Candik držati sv. pisma, v drugem pa Kanizijevega teksta, in storil je to v obeh primerih zelo natanko. V jeziku samem in pisavi pa ni bistvenih razločkov. 2M also hat es (Gott lob) an solchen eyferigen Personen zu Augsburg nit geinungclt tuku néj (Hvala Bogu) nu tukiiHinimi Bogabojezhinii Perîonami v' Lublani doli îImIn. 211 welche |sc. Figuren) dann nicht allein jetzt für die Teütsche, sondern auch künftig für andere mehr Sprachen, sehr dienstlich seyn werden — kutére |sc. Figure|, k'vékîhi Zhuïty Bosliji, lili kakôr popréj su Némze, taku tudi îedaj sa Krajnze inu vîeshlaht Slovénze cilu Pridne bodeo. Še eno besedilo je, ki zasluži, da ga tu prikažemo. To so verzi, natisnjeni na str. 4 (med slovenskim predgovorom in latinsko aprobacijo). Glase se takole: Boshjim inu S.Catholifhke Kàrfzhanfke Malere Cérkoe pokornim Otrozhizhom. S'obïtojn, ô Zhlovik, vshivaîh Ràrlzhanîkiga Iména, Zlie nevmélh, vuzhée kaj tebe te Bukvize. Zhe prave Vére néjmaîh, ni Boshjiga îtrahu. Nemoreîh nigdar v' Boshje Krajleïtvu priti. Vuzhy ïe к' Véri, brumnolt tudi îtara drushiti: V' takim te brumnolt vsdignila v' Nebu bode. Latinski izvirnik teh verzov ali kak prevod (n. pr. nemški) se ne dû zaslediti v nobeni izdaji Kanizijevega katekizma, ki jo je priredil Georg Mayr. Bili pa so v kaki drugi izdaji. Tu naj jih navedem po srednji izdaji Kanizijevega katekizma (122 vprašanj), ki je izšel v Ljubljani leta 1729.30 Glasijo se: Christianorum pu er i s Frustra Christ i cola puer usurpabis honorem. Ni benè cognosces, quae docet iste liber; Ni pietate flagres, & religionis umore, Non potes aetherei scandere régna poli, Alma fides literis probitas societur avita lllustris virtus praemia larga feret. Slovenski distihi so narejeni po načelih latinskega jezika in skoraj povsod, kjer je le dovoljeno, stoje spondeji namesto daktilov. Težko pa je reči, kako je slovenski verzifikator določal dolge in kratke zloge. Vsekakor so njegovi slovenski verzi malo posrečeni. So pa prvi poskus, kako prenesti klasični latinski verz v slovenščino. Candkov katekizem v lični opravi in s spretno sestavljenim Kanizi-jevini besedilom je bil izvrstno pomagalo zu utrditev protircfofmacijc na Slovenskem. Vendar so katoličani ob lahki zmagi nad ostanki reformacije kaj kmalu zanemarili slovensko knjigo. Ker veliki Kanizijev katekizem po vsej verjetnosti ni izšel," je postal naš katekizem zadnja slovenska knjiga za več ko pol stoletja. Katoliškim voditeljem je bilo malo mar za preproste slovenske vernike, odkar nova vera ni bila več nevarna zanje. ^ Institutiones christinae pietatis sen Parvus catcehismus catholicoruiu. Authore Petro Canisio. Labaci 1729, str. Ai h. " Kidrič. Opombe: CJK/. III. 87. Résumé Sous le titre «Le catéchisme slovène de 1615», l'auteur étudie l'édition slovène du catéchisme illustré du p. Canisius. publiée en 1615. C'est un des trois livres slovènes publiés par les partisans de la contre-réforme catholique, entre 1595 (date du dernier livre protestant) et 1672, et on croyait jusqu'ici que cet ouvrage était perdu. On connaissait son existence par une lettre de Dobrovskv adressée en 1816 à Kopitar; Dobrovsky avait vu le livre à la bibliothèque de Stuttgart, mais il ne s'y trouve plus à présent. Pourtant un exemplaire, probablement l'unique qui se soit conservé, fut découvert récemment à la Bibliothèque universitaire de Munich. Ce livre slovène est une traduction du catéchisme illustré de Canisius, rédigé par le jésuite et philologue bavarois Georg Mayr. On connaît, en outre de la traduction slovène, des éditions en grec (1613), allemand (1614 et 1618), tchèque (1615), latin et français. Tous ces ouvrages furent imprimés à Augsburg et illustrés de mêmes gravures sur bois. Chaque gravure occupe presque toute une page, et il y en a 103 ou 104. L'auteur suppose que ces gravures avaient pour modèle des gravures sur cuivre exécutées par le peintre Peter van der Boreht pour l'édition Plantin du catéchisme de Canisius, publiée à Anvers en 1589. Il est presque certain que lu rédaction slovène du texte soit l'œuvre du jésuite Janez Candek et que l'initiutive fût donnée par l'évêque de Ljubljuna Tomaž Hren; l'ouvrage fut publié par les jésuites aux frais du doyen Mihael Mikec de Ljubljana. Le texte est-celui du Petit catéchisme de Canisius (rédaction abrégée destinée aux enfants). L'écriture et la langue qui sont assez soignées rappellent l'édition slovène des Evangiles et épîtres (1613) qui fut rédigée elle aussi pur ce même Candek. On trouve en introduction trois distiques qui représentent un premier essai, assez peu réussi, d'introduire cette forme latine classique dans les lettres slovènes. La jolie présentation et le texte adroitement rédigé de Canisius faisaient sans doute de ce catéchisme de Candek un outil efficace pour la lutte contre le protestantisme en Slovénie. Mais les catholiques, après avoir remporté au début du 17e siècle une victoire facile sur les vestiges de la réforme, n'avaient plus le moindre intérêt pour les lettres slovènes. Depuis que la nouvelle religion ne représentait plus un danger, les dirigeants catholiques ne se souciaient plus du menu peuple slovène. Il n'est donc pus surprenant qu'un nouveau livre slovène ne fût publié que 57 ans après la publication de notre Catéchisme. H Slavistična rrvlju I 15 ) POMENSKA KATEGORIJA »GOZD« V SLOVENŠČINI Malo je pomenskih kategorij, ki bi v vseh jezikili. ne samo slovanskih, povzročale toliko etimoloških težav. Znano je, da je pojem »gozd« neke vrste abstrahiran kolektiv in miselne poti, ki so privedle do današnjih izrazov, niso tako jasne, da bi nam nudile dovolj opore pri prazgodovinskih rekonstrukcijah. Indoevropščina ni poznala še nobene skupne besede »gozd«, vse so se razvile šele kasneje v samostojnem razvoju posameznih jezikovnih skupin in v vsakem jeziku najdemo danes besede, ki jih ni mogoče zadovoljivo pojasniti. Za jezikovno paleontologijo je izredno važen celotni kompleks vseh vprašanj, ki so se nakopičila okoli te pojmovne kategorije, saj bi jasne in nedvomne etimologije »temnih« besed bistveno izboljšale naše poznavanje starejše zgodovine Indoevropejcev in kolonizacije Evrope. Slovani so razvili izredno bogato terminologijo, ki je že dolga desetletja predmet ostrih sporov v strokovni literaturi.1 Ne nameravani se spuščati v etimološko dokazovanje, kjer bi bilo mogoče povedati le malo novega, opozoril bi pa rad, da niso izkoriščeni še vsi podatki, ki bi jih bilo mogoče zajeti iz notranjega razvoja besed in pojma v posameznih slovanskih jezikih. Pri tem je treba upoštevati tudi imenoslovje, saj so v tej pomenski kategoriji le redke besede, ki ne bi bile obenem tudi toponimiČne baze. Onomastika si kot pomožna metoda' pri historičnem proučevanju besedi in njihovih pomenov vedno bolj utira pot in mnogokrat lahko nadomesti skopost starejših filološkib virov. Poleg tega pa se v leksikologiji vedno bolj poudarja potreba po širših kritičnih obdelavah celotnih pomenskih kategorij, ker nam paralelni semantični prehodi in njihova problematika omogočijo vsaj relativno vrednotenje posameznih etimoloških mnenj, ki jih ni mogoče neposredno dokazati. 1 Naj opozorim samo na znani članek A. Brilcknerja, »Waldnamen und Verwandtes* JA XXXIX (1925), 1—11, in na najrazličnejša stališča pri posameznih geslih v novejših slovanskih etimoloških slovarjih. Slovenščina je deloma ohranila, deloma pa samostojno razvila večino praslovanskih osnov, ki pridejo v poštev za pomensko kategorijo »gozd«. Domačo terminologijo pa je prav tako kakor drugi slovanski jeziki dopolnjevala z izposojenkami. Vedeti moramo, da imamo le malokdaj opraviti s pravimi sinonimi, ampak samo z nadaljevanjem procesa, ki se je začel verjetno že v baltoslovanski ali vsaj v praslovanski epolii. Vsak tip gozda je imel svoje posebno ime. bodisi po botanični karakteristiki, bodisi po legi in terenskih značilnostih, šele kasneje tudi po gospodarskih funkcijah. Abstrahirani kolektiv, ki je začel izpodrivati druge izraze, je plod mlajšega, verjetno celo zelo mladega razvoja. Semantično vrednotenje posamenzih osnov v različnih razvojnih stadijih pa je seveda težavna in kočljiva naloga, ki je ni mogoče vedno zadovoljivo rešiti. Ena izmed najbolj razširjenih splošnoslovanskih besed za pojem »gozd« je Ičsb. Pomenski razvoj variira med »lignum« in »silva« kakor pri starejšem nemškem Holz ali stvn. mitu, angl. wood (A. Bach, DNK II, 1, 371). Edino zanesljivo etimološko sorodstvo je stangl. Mes »Weide« < *lêsos, kar je po mnenju nekaterih avtoVjev paleoevropski relikt (Vasmer, REW II 33; Machek, ESC 264). Dvomljiva je sorodnost z leska »corylus avellana«, kar je po Machku (ESC 271) nastalo po metatezi iz *koslo-kot lat. corylus in stvn. hasala. Ni pa mogoče zanikati možnosti primerjave tudi z grškim ali celo predgrškim à'Aaoç »gozd«. Sloven, je danes les splošno samo »lignum« kakor v sbh. Pomen »silva« je pri nas izpričan samo lokalno v pasu Štajersko—Dolenjsko, n. pr. lëis »silva« (Ruše pri Mariboru), lêis »silva« (Loški Potok); sbh. lijes »silva« je znano samo v Hercegovini (Kurelac, Rad XII, 1870, 6()). Toda Pleteršnik omenja s širšim arealom (staro Kranjsko) črni les »der Nadelwald«. Pomen »lignum« je izpričan tudi v ruščini in stčeš.; sicer pa je stčeš., stpolj. in današnje luž. v prvi vrsti »listnat gozd«, drugje samo indiferencirano »gozd«. Poda v albanščino je beseda sprejeta dvakrat iz južne slovanščine: Tis »hrast, drevo« in l'es »krsta, mrtvaški oder« iz mlajšega sbh. pomena (C. Meyer, AEW 242). Za onomastiko pride v poštev samo pomen »silva« (Miklošič, ONap-pell. 304). Prvič je osnova izpričana v imenu avstrijske reke die Liesing, 860 Liestinicha., 982 Lieznicha < *lèsbnica in Lessach, 1070 Lessach < *U'šjane (Pirchegger, ON im Miir/.g. 33). Ni pa mogoče ugotoviti iz imen, kakšne vrste gozd naj bi označevala ta osnova. Na današnjem slovenskem ozemlju je treba omeniti top. Zalisec, 1324 Seleysetz, 1467 Saleis (M. Kos, STL) ali 1442 Janko... pod lessern ((dauert, Südost forsch., 1952, 52). Sorazmerno malo je krajevnih imen tipa Lesnik, Lesno Brdo. Manj jasen je vendarle tip Leše, Lešane, n. pr. Leše pri Tržiču, 1040 Lesehalle, 1050—1065 Leschach (M. Kos, STL) < "'leščane, kar je bolj verjetno iz leska kakor iz deminutive 1ёвъкъ. Gotovo pa ne pride v poštev stvn. lisca »Riedgras«, kot mislijo germanisti (A.Bach, DNK II 1, 161). Prav tako nejasno je Lescè, 1175 Lezeza, 1333 Le z, 1352 Lescz (M. Kos, STL), ker se je lahko razvilo kakor Jesenice iz starega lokativa sg. "оъ lëscë k leska ali 1ё$ъкъ. Zelo veliko pa je pri nas ledinskik imen tipa Les (Blatni, Črni, Gluhi, Gosti, Grajščinski, Gmanjski, Mladi, Mali, Mestni, Pusti itd.), Lesi (V Zagrajenih Lesih), Lesov je (Malo, Spodnje, Široko, Zagrajeno) in tudi sbh. imena Les, Lijesi, Lijesje se pojavljajo na mnogo širšem ozemlju kot apelativ lijes »silva« (Šenoa, Nast. vjesnik IV 51). Pozornosti zaslužijo imenski tipi Lesina, Lesine, ki jih najdemo v Sloveniji le na skrajnem jugozahodu, v Srbiji pa okoli Valjeva (ARj. VI 14), prim. rus. lésina »Baumstamm, Balken« in tip Podles (Podiesa, Podlešca, Podlešnice), stsbh. Podlesko (Glasnik XV 297) poleg rus. pod-lésok »grmovje na robu gozda«. K temu se je verjetno samo sekundarno razvilo sloven, podlesek »colchicum autumnale«, ki ne raste samo pod leščevjem. Tudi slovansko drëvo »arbor« s starim pluralom cln,va »lignum« kaže vsaj deloma enake semantične tendence. Samo za zg. luž. dr jemo je poleg pomena »Holz« izpričano tudi »Wald«. Stari imenski tip *Drëv-Ijane je težko razložiti drugače kakor »prebivalci v gozdu«. V slovenski onomastiki spadajo sem Drevlje na Koroškem, nem. Draulach, 1261 Draulach in morda tudi Droolje, nem. Dreilach, 1496 Dremlach (Kranzmayer, ONB o. Kärnten 11 56). Toda tudi imenske tipe v mikrotoponimiji Pr Drin. Drevi, Drevje. V Drevji, ki jili srečujemo ponajveč na Gorenjskem. bi semantično težko razložili drugače. V slovenski Istrj je driey, drev danes eden izmed številnih sinonimov zu pojem »querctis« (T.Logar, Gradivo za LAS). Zelo star mora biti imenski tip Drevišče, ker najdemo tudi v Nemčiji imena Draiveist, Drafeist poleg zgornjelužiškega apela-tiva drjevisčo »Holzschlag« (Trautinann, Elb. Il 38). Mlajše je 411110 slovensko Drvošec, Drvosečina, poleg lokalno izpričanega dial. apel. drvošec »kmečka gozdna parcela« (Naklo pri Kranju). Etimoloških težav pri drevo ni toliko kot pri 1ёаъ, ker se zdi, da je ide. sorodstvo jasno, čeprav ni lahko rekonstruirati izhodne oblike (Machek, ESC 98). Zanimivo pa je, da imamo v obeh primerih izpričan tudi obratni semantični razvoj do pojma »drevesna species«, v našem primeru »quercus«. Težko je reči, kje in kdaj je treba iskati vzroke teh prehodov, za katere je dovolj paralel tudi pri drugih osnovah. Tako pomeni slovansko Ъогъ »pinus« (slovensko, sbh. in češko), deloma tudi »juniperus« (dial, sloven., sbh. in slovaško), poleg »iglast gozd« v drugih slovanskih jezikih. Čeprav je edino zanesljivo etimološko sorodstvo samo stangl. bearo »gozd« in stislandsko borr »drevo, gozd«, je vendar dokaj problematično, da bi za praslovanščino suponirali za Ьогъ izhodni pomen »iglast gozd«. Upoštevati je treba, da ima tudi beseda borovnica »vacci-nium myrtillus« podoben areal kot Ьогъ »pinus« (sloven., sbh., češ., slovaš.). Vse to bi kazalo že na praslovansko dvojnost. V imenskih tipih Bor, Borek, Borič, Bori, Borovi, Bor je, Borovje, ki so vsi splošnoslovanski (Miklošič, ONappell. 19), ne samo slovenski in srbohrvaški, moramo izhajali iz pomena »gozd«, čeprav pri južnih Slovanih ni neposredno izpričan. Prav tako suponirajo različni avtorji, da je slovansko с1оЬъ »quercus« etimološko sorodno s srednjebolgarskim dobn »gozd« in splošnoslovan-skim dobrava, dobrova »gozd, log«. Tu gre za obsežno skupino besed, ki so morda slučajna homonima, čeprav jih vedno znova poskušajo semantično uskladiti.2 Machek, ESC 100. se je pri dobr, zaradi češ., rus. in ukr. pomena »čreslo«, sbh. duhiti in rusko dubitb »strojiti« odločil za staro Uhlenbeckovo primerjavo z nem. Tanne < *ianmo-, kar naj bi bil paleo-evropski relikt. Dokaj šibko pa je utemeljena Machkova domneva (ESC 92), da bi se dobn in dobrava razvilo po metatezi iz ide. *drumos »gozd«. Za to osnovo so izpričani v slovenščini normalni refleksi, rus. drëm, drom »pragozd, gošča«, bolg. dnmka »grm«, sloven, drmašča »gošča, vejevje«. Tudi makedonsko drma »pogozden svet« in staro čakavsko, že leta 1379 izpričano drmûn »gozd« ni nujno izposojeno iz grš. Ôqv(â>(1)v »gozd, hrastov gozd« (Skok, Slav. i roin. 1 23). Osnova je izpričana tudi v traškem imenu aiv-ôqvfir) (Georgijev, Trakijskijat ezik 61), je pa redka v slovanski onomastiki, n. pr. bolg. V^lčednm (Duridanov, Lomsko III), sloven. Drmožnik, Drmašlja, sbh. Drm, Drmo, Drmnik. Z dobri, in dobrava ta osnova gotovo nima nič skupnega. Ne vemo, zakaj se pri Slovanih ni ohranila stara ide. *perquos »quercus«, kur je med drugim tolikokrat izpričano tudi v balkansko-ilirskih imenih, n. pr. Nympliae Percernes, Cercetius, Cercinium, Kerkinë (H. Krahe, Spr. u. 2 Glej n. pr. najnovejše K. O. Falk, Slavjanskoje nuzvunije duba, Scando-slavicu IV (1938), 265—285. Vorzeit 68). Za csl. prègyna, str. peregynja, danes pereginja »Waldgebiet«, kar je v slovanski onomastiki izpričano samo na Poljskem in na Ukrajini (Vasmer, REW II 338 z literaturo: k temu še Galas, Onom. III 144), je zaradi dolgega -П- le malo verjetno, da bi bilo izposojeno iz got. fairguni »hrastov gozd«. Zelo problematična je tudi etimologija iz gonoti, s suponiranim pomenom »neraven, hribovit teren«, čeprav ni semantična relacija »gora« 4—*■ »gozd«, kot bomo še videli, nič nenavadnega. Svoj čas je trdil že J.Grinim, da die Dorste/hingen eiche, bäum und holz laufen meistens in einander, vendar nimamo za slovenščino nobene opore, da ne gre morda samo za kasnejše pomenske prehode. Srednjebolgarsko dobro »gozd« sovpada s stčeš. dûbra »pašnik« v gorski dolini« in polj. dial. di\brza »hrastovje« in je zelo verjetno etimološko sorodno z dobrava, kjer je treba suponirati, da je pomen »hrastov gozd« samo sporadičen. V slovenski onomastiki sta izpričana oba tipa dobrava in dobrova, prvič 973 Szovrska Dubravua, 989 Zourska Dobrauua (F. Kos, Gradivo II 445 in 490). Ako bi bil osnovni pomen »hrastov gozd«, ne bi pričakovali, da bi bilo na istem ozemlju toliko krajevnih imen tipa Dob, Dobje in podobno. Za kolektiva tipa Bor je, Brezje, Dob(l)je. Lip(l)je itd. je popolnoma jasno, da je treba izhajati iz konkretnega pomena »gozdni sestav določene drevesne vrste«. Malo pa je verjetno, da bi nominativili imenski tip Dob dobil ime po nekem karakterističnem drevesu, kot misli n. pr. Profous, Češ. mîstnî jména I 429. Kako bi potem razložili deminu-tiva toponima tipa Dobec, Lipica? Mnogo bolj je verjetno, da so v tem imenskem tipu ohranjena stara kolektiva, singularia tantum kakor rus. rijba, ptica. V slovenščini je la imenski tip zelo star. Dob pri Stični je prvič zapisano 1114 Euchen. 1296 Aich (M. Kos. STL), Dob pri Zetičah 1175 91 Aich (Kranzmayer. ONB v. Kärnten 11 15), Dob pri Domžalah 1223 Eich s, 1359 Dub (M. Kos. STL). Dobec 1275 Dobi/. (M. Kos, STL). Ali n. pr. Lipa v Dravski dolini 1065 1077 Linlu; Lipa pri Grebinju 1237 Linth (Kranzmayer, ONB v. Kärnten 11 144); Lipa pri Šopjanah 1292 Tylia; Lipa pri Komnu ca. 1340 Li p pa (M. Kos, STL)-, Lipica ca. 1300 Lipiza (M. Kos, STL). Gaber pri Stični je izpričan prvič 1136 llaggen-buoch; Gaberk pri Poljanah 1286 Gabricli, 1291 Gaberch (M. Kos, STL). Naj navedem še Brest, 1330 Eraezzen, Vrezzen, 1401 Brezzt (M. Kos, STL) in Podsmreka pri Velikih Laščah, 1436 Vnder der Tunn (M. Kos, STL). V slovenščini ni nobenih sledov, da bi se vsaj del teli imen razvil i/, adjektivov, kot n. pr. češ. Dubu, Lipa. polj. Dqby, gen. Dçbego, gornje- » luž. Duby, Dubo, gen. Duboho ali Lipa, gen. Lipeje itd. Vsaj deloma bi v tem primeru pričakovali metatonijo, kot je n. pr. v breza »kravje ime«. Tudi akuzativni tip s predlogi sestavljenih imen je mlajši in se je verjetno razvil šele v novejšem času. Podlipo pri Podkloštru je zapisano 1238—61 Lint, Podhruško pri Kamniku 1312 vor ein malt zem Pirpamm. Podsmreko pri Litiji 1448 Sand Merthen pey der Tannen (M. Kos, STL). Zanimivo bi bilo raziskati podrobno areal tega imenskega tipa. Na slovenskem ozemlju nisem doslej našel niti enega mikrotoponima te vrste na Štajerskem, kjer tudi ni izpričano nobeno krajevno ime. Na srbohrvaškem ozemlju pa se zdi, da se pojavljajo samo na skrajnem zahodu in na vzhodu. V centralnem pasu prevladuje pluralni imenski tip Dubi, Duhovi in s sufiksi izvedena kolektiva. Vendar bi bilo treba preiskati ta imena za vsako drevesno species posebej, tudi v mikrotoponimiji, s sklanjatvijo in historično dokumentacijo, preden bi mogli reči, da gre za dialektična praslovanska kolektiva. Najdemo pa vse te imenske tipe tudi pri kasnejših drevesnih imenih. Hrast pri Škocjanu je prvič omenjen 1291 Chraz, Chrazt, Hrast pri Vinici 1342 Kchrazt, Hrast pri Suhorju 1463 zu Krasta (M. Kos, STL). Pri tem pa ne smemo pozabiti, da so Ilrašče pri Postojni še leta 1300 prevedena v nemščino s Hard, Harde (M. Kos, STL) k stvn. hard »Bergwald, waldiger Höhenzug, lichter Weidewald« (A.Bach. DNK II I, 372). Tudi izposojenka v madžarščino haraszt pomeni »gozd«. Samo zg. luž. dial. chrost »Steineiche« (Muka, Hist. Laut- и. Formenlehre des Nso 23, 223) kaže enak pomenski razvoj kot v južni slovanščini, sicer je osnova *chvovst* v slovanskih jezikih izpričana samo v pomenu »grmovje, vejevje« (etim. Vasmer, REW III 237; Macliek, ESC 162). Ker so takšni pomenski prehodi dokaj pogostni, ni nujno, da bi že za praslovanščino suponiruli vsaj dial, pomen *chvorsti, »quercus«. Vendar je mogoče, da so to že dokaj stari relikti. Sloven, graden, gradenj, gradnjak, gradnik, graglînec »quercus«. kar je v onomastiki izpričano že 1136- 1230 (irade-niez, Gredeniz (M. Kos, STL) za današnje Gradenec in je dokaj pogostno v imenih Graden, Gradnje, Gradenje, Gradinje, etimološko ne moremo ločiti od sbh. in bolg. granica »quercus«. Gotovo spada k splošnoslovan-skemu granb, grana »veja«, kar spravljajo preko suponirane oblike '"graiul-nb v zvezo s srvn. gra^, »veje iglavcev, mlado iglasto drevo« (Macliek, ESC 143). Slovenska besedna in imenska družina z ohranjenim -d- kaže znatno arhaičnost, ki jc verjetno tudi pomenska. Prav takšna pomenska relacija »arboris species« *—»silva« se pojavlja tudi pri osnovi *chooja z dokaj nejasno etimologijo (Vasmer, REW 111 238; Macliek. ESC 166). V večini slovanskih jezikov pomeni »veja ali mladika iglavcev«, slovaško in srbohrvatsko tudi »listavcev«; sloven. hoj a, hvöja »frisches Nadelholzreisig, der Nadelbaum« poleg »abies pectinata«, črna hoja »abies excelsa«. Zahodno slovensko pa je hôja tudi gozd«, n. pr. vipavsko »v hojo iti«. Tudi polj. clioja, chojna pomeni »Kieferwald« poleg »Kienbaum«, luž. (sp. in zg.) chöjca »Kiefer«, chojna »Kiefernreisig«, chöjnica »Kiefernwäldchen«. V slovenski onomastiki najdemo vse za drevesne species običajne imenske tipe, tako Hoja, ital. Coia, Höje, Hoje, Hojice, Ilujka, Hôjovje, Hujeona, Iiojče, Hojevče, Hojičevje (zbirka MSI rkp.), predvsem na zahodu in na jugozahodu. Tudi osnova drçzga je v csl. izpričana v pomenu »gozd«, enako bolg. drezdak, sicer pa »grmovje, vejevje«. V slovenščini je iz te osnove samo nekaj toponimov, tako Dreinica, 1187 Dresnitz, Dresniz (M. Kos, STL), dalje Drežniške Ravne, dvakrat Drei a in na nem. Štajerskem Drasling, 1382 Dresnig (Zahn. ONB 145). Zasledil sein doslej samo eno ledinsko ime Dreinica pri Dražgošah (Bluznik. Kolon. 41). Zdi se, da je morala biti ta osnova zgodaj pozabljena, ker je tako redka v mikrotoponimiji. Tudi na sbli. ozemlju sem le nekaj osamljenih ledinskih imen našel v zahodni Bosni in Črni gori (SEZ, Naselja, indeksi). Tudi lo/.a je v slovenščini poleg splošnoslovanskega »veja, mladika, deblo, steblo, vinska trta« izpričano v pomenu »gozd« v južnem pasu (Bela krajina. Dolenjsko, Kras). Toda areal pogostnih imenskih tipov Loža (Brezova. Javorska, Grajska), Lože (Grajske, Komenske), Lozica, Lozice zajema tudi Gorenjsko in Posočje, kar kaže na starost in na nekdanjo razširjenost tega pomena. Tudi v primorsko-hrvaških in staro-srbskili spomenikih je loža večkrat izpričano v pomenu »go/xU^Kureluc, Rad XII 59). Kot toponimičnu baza se /oza pojavlja tudi na poljskem in na ruskem ozemlju (Miklošič, ONappell. 320; avtor, SVl I 360). Pomen »gozd« torej verjetno ni šele sekundaren. Etimološko povzroča loža velike težave (Vasmer, REW 11 53). Macliek, ESC 277, sprejema Tedescovo domnevo, da je sorodno s perzijskim raz. Janko, Praoëk 43. je suponiral pomen »gozd« za slovansko chuloga, prim. sbli. haluga »dichter Wald. Gestrüpp« poleg »Kluft«, polj. chalaga grmovje«. Vendar pomeni csl. cliuloga tudi »ograja, nasip«, strus. celo »cesta«, nkr. in bclorus. chaluga »koliba« itd. Osnova je preobremenjena s pomeni, ki vsaj kulturno-historično kažejo na zvezo z »lignnin«. I.e bolg. aluga »pes-hčlivo i trevisto mjasto pokraj reka« povzroča vsaj na prvi pogled nekaj težav. Žal pa je etimologija te besede popolnoma nejasna (Vasmer, REW III 227). Pri nas so imena iz te osnove omejena samo na severovzhodno Štajersko. Poleg pokrajinskega imena Haloze (Raič, JA I 620: Kelemina, ČZN XXVI11 116) se nekaj gozdov poleg Ljutomera imenuje Halužnica, Haležnica, Haležinca (zbirka MSI rkp.) in tudi dial, apelativa halôza, haložje »das Gestrüpp, das Reisig, abgeschwemmtes Reisig, dichtes Unkraut« so poleg pohorskega lialovžje »gosta hosta« izpričana samo na Štajerskem. Bidermann, Romanen 202. omenja tudi ime Halos v Defere-ški dolini na Tirolskem. Sbh. so pogostna imena Aluga, Aluge, Haluga, Haluge (Schütz, Geogr. Term. 59), bolg. Aluga. Nimam pa na razpolago dovolj podatkov, da bi ugotovil, če se tudi na srbohrvaškem ozemlju obe osnovi, loža in dialoga, razlikujeta po arealih tako ostro kakor na slovenskem. Imena Halänga. Halunga se pojavljajo tudi v Romuniji (Petroviči. Daco-slava 5). Med izraze za gozd s ^podobnim semantičnim razponom bi bilo treba prišteti tudi r. knejti »gozd sredi polja«, polj. knieja »gozd. namenjen za lov ali za čebelarstvo«, v prenesenem pomenu »skrivališče, votlina«. Na slovenskih tleh poznamo Knej pri Turjaku, 1389 zu dem Kne, 1463 in der Kney a, 1467 Кпеуа, 1484 K ne y (M. Kos. STL) in pri Laškem se omenja 1428 Kney, 1453 am Kney, 1448 Knega (Zahn. ONB 102. identificira ta kraj z današnjim Knežak). Sbh. že 1228 Silva Megna Knea (Smičiklas, CD III 291). 1284 super frutices Keneye (Cod. Blag. II 49). Areal teh imen ni jasno določen, zdi se. da so omejena na hrvaški zahod (Mažu-ranic. Prinosi 515: Dickenmann, AECO VII 176). Imena iz te osnove se pojavljajo tudi na Češkem, n. pr. Knije, 1379 Knigie in Knihy, 1379 Kniege (Profous, Mîstnî jména II 260). Etimološko spravljajo to osnovo v zvezo s slovanskim *къпъ, sloven, knjâcek »grčav štor« (Vasmer. REW I 579). Z ruskim pomenom apel. knejti bi bilo mogoče primerjati slovensko okrešljaj, okrišljaj. okriželj, okrišelj »ein Wahl zwischen Gereutwiesen« poleg »der Umkreis, die Heuscheibe auf Wiesen«. V imenih se ta osnova pojavlja dokaj redko, poleg znanega Okrešlja nad Logarsko dolino, v Terezijanskem katustru 1749 alben и Kresli, v Jožefinskem katastru 1787 v Kreschel (Glauert, Südostforsch., 1952, 64) bi omenil še Okreselj pri Ljubušnjah: Mell-Pirchegger, Gerichtsbeschr. 388. navaja 1581 in tal bei Okrech. Na hrvaškem ozemlju so v 14. stoletju izpričana imena Okrisel mons, Okrisel vinea poleg apel. okrišal z nejasnim pomenom (Mažuranič, Prinosi 821), v 15. stoletju okrišlb »tabernaculum« (Miklošič, Lex. Pal. 499). Macliek, ESC 337, zavrača Bernekerjevo mnenje, da bi bila vsa ta obširna slovanska besedna družina izposojena iz nem. Kreis s sorodnimi pomeni in spravlja stč. okrslek, okršl v zvezo s csl. okrbstb »okoli«, lit. ap-kritys »okraj«, kakor že svoj čas Miklošič. EW 427.3 Slovenski pomen morda ni tako presenetljiv in sekundaren, ako primerjamo s tem stč. iijezd »Waldbezirk, der durch Umreiten oder Umfahren zwecks einer Schenkung abgegrenzt wurde«, kar se večkrat pojavlja v imenih na nekdanji zahodno-slovanski nemški meji (Muka, SO 111/IV 5; Eichler, BzN IX 290). Vendar ta semantični razvoj morda še ni praslovanski, ampak se je razvil šele v fevdalnem obdobju, verjetno pod nemškim vplivom. J. Schütz, Geogr.Term. 59, navaja tudi sbli. k rüg v pomenu »silva«, poleg romunskega cnng »silva«, kar je gotovo slovanska izposojenka < *krqgii. Toda rus. krjaž »Klotz, starker Baumstamm« in sbli. krüg »Baumstamm zur Einfassung eines Brunnes« gotovo niniu nič opraviti s številnimi ledinskimi imeni in tudi topoiiimi slov. Krog. Krožeč, Krožišče poleg Okrog, Okroge, Okrogi, Okrogica. Okrožnice. Med njimi „ najdemo tudi imena gozdov, n. pr. Jelenj Krog (Lukavci pri Ljutomeru). Oba imenska tipa sta pogostna tudi v .slih., kjer je za apel. k rüg izpričan tudi pomen »hrib, vrh« in celo »ograja«. Zdi se. da bi lahko prav tako kakor za Okrešelj ali zali. slovanski Ujezd v toponomastiki laže kot kaj drugega suponirali tudi za *(o)krog-„, *krçg7, primarni toponimični pomen »odmerjen kos zemljišča ali gozda«. Iz te agrarno-pravne rabe se je kasneje razvil tudi upravno-politiČni pomen teh apelativov. Isto velja tudi za imena slov. Okolica, Okolice, Okulce na Goriškem in na Štajerskem, sbli. Okoliš, Okoliš te, Okolišta (Ali j VIU 833). Zelo star arhaizem pa je gotovo slovensko meja gozd . Panes je meja v tem pomenu izpričano samo v Baski Grapi in na Tolminskem. Areal imen je pa obsežnejši in sega do ljubljanske kotline. Prvič se omenja prelaz Meja med Soško in Tersko dolino sredi 13. stoletja ud locum dictum Me ye (M. Kos, STL). Kmetija Omejec pri Polhovem Gradcu se imenuje 1303 zem Geschayt, 1498 Name a (M. Kos, SIL). Vendar ni a Popolnoma nejasna pa so mikrotoponima Okrš. Okršič, Okršič, Okrilje nu vzhodnem Štajerskem in nu Gorenjskem. S češkimi dialektičnimi apelativi okrile, okHek, uokršel, okržle, slš. okrial in č. dial, okolinsko, okolica /.a sušenje ponovno ruzprostrta kopica senu iz iste osnove okrbstz .okoli«, je mulo verjetno, dn hi imela kaj pomensko skupnega. mogoče dvomiti v pomen »silva« v pogostnih današnjih led. imenih Dolga (Gosta, Grda, Kačja, Kaočja, Hrastova, Velika) Meja. Ker je lit. mèdè in stprus. median »silva«, suponira Janko. Praoëk 44, ta pomen tudi za praslovansko *media. Saj je razvoj pojma »Grenze« dokaj pozen, prve meje so bile ločnice med kultivirano in nekultivirano zemljo, kot kaže n. pr. rus. rubež, čakavsko za vod, r. očeresti itd. Tudi slovansko *granb, granica je pomenilo prvotno »konec, rob, kraj zemljišča« verjetno sorodno z nem. Granne »trepetlika« (Macliek, ESC 143). Kasneje je bil gozd ali vsaj pas gozda meja med posestvi. V sbh. se je sled tega nekdanjega pomena slovanskega '"media ohranila samo v narodni pesmi »Eto. majko, iz medje medjeda« (ARj VI 570). Sekundarni baltski razv.oj, na primer lit. médis »drevo, deblo«, kaže, kako deluje analogija v celotni pomenski kategoriji. Pomensko zvezo »meja« *■ »gozd« najdemo tudi v starorus. rama »Grenze, Acker, der am Wald grenzt«, današnje rus. rama »Grenzmark« poleg ramenbje »dichter Wald, an Felder grenzender Wald« in ramen/, Msto« z nejasno etimologijo, kar veže Vasmer, REW 11 489. dokaj neprepričljivo z гатъпъ »stark, riesengroß« in гатепъ heftig, stark«. To zanimivo, samo rusko besedno družino je mogoče vsaj posredno dokazati tudi za slovenščino. Rokopisni slovar F. Miklavica iz Ribnice na Pohorju pozna dial. apel. ramicu »pristojbina od blaga, poslanega čez mejo« in pri Trstenjaku je izpričano rameše »Waldblüsse«, kar je povzel tudi Zahn, ONB n. Steiermark 379. pri razlagi imena Ramšak, ca. 1375 in der Schulter, 1452 Rabenschel (pri Slovenjem Gradcu). Težko bi iz ramq »Schulter« pojasnili ledinska imena tipa Stara ramena pri Doslovčah {JiS 1 290), Ramence, večkrat okoli Krškega in na Goriškem, n. pr. 1700 v Pleterskem urbarju Ramen/.a (Družinska vas), Ramelzach (Gradac) ali Ramence. Na Ramencah, Ramenski S kol v rokopisni zbirki MSI. Tudi srbskih in makedonskih ledinskih imen Ramnište, Ramna, Ramne, Rum-nice, Ramnina, ki jili najdemo od Beograda do južne Makedonije (SE/. Naselja V -LX1X indeksi), že zaradi sufiksov ne moremo spravljati v zvezo z ramq »Schulter«, v imenih Rame (Šenoa, Nast. Vjes. IV 56). Vendar v srbohrvaščini ni izpričan noben apelativ, ki bi kazal na zgornjo osnovo. Najbolj razširjen in splošen pa je danes v slovenščini apel. gozd »silva«. Etimološko je osnova nejasna, veliko vprašanje je, če je goozdbjb žebclj«, sloven. za gozda in praslovansko * gvozdz poleg * gozdi, »silva« res ista beseda (glej llolthausenovo kritiko Vasmerja v ZfslPh XXII 148 in Macliek, ESC 152). Iz staročeškili in staropoljskih primerov bi se dalo sklepati, da je *g(v)ozdb pomenilo prvotno »gorski gozd«. V Sloveniji imena iz te osnove niso tako pogostna, kakor bi pričakovali po današnji frekvenci apelativa. Vendar se omenjajo že zgodaj, n. pr. Gozd pri Kamniku, 1257 Stizliolz, 1426 Na Gozde (M. Kos, STL) ali Gozd pri Golniku, 1273 de Walde (M. Kos, STL). Današnja imena glej avtor, SVI I 191. Tudi če pritegnemo imena v Avstriji, tipa Göttnitz, 1265 Gosnutz (Zahn, ONB 222) ne moremo z gotovostjo suponirati, da bi bila izhodna slovenska oblika *gozdb, kot je izpričana v lužiški srbščini in v poljščini. Sbli. Gvozd je pogostno v imenih (Šenoa, Nast.vjesnik IV 49), apelativ s tem pomenom je izpričan samo v starejših tekstih (Mažuranič, Prinosi 369; Dickenmann, AECO VI 137; Schütz, Geogr. Term. 58). Imena so splošno slovanska, pojavljajo se tudi v Rusiji in osnova g(v)ozch je pomensko najbolj enotna v obsežni slovanski sinonimiki za pojem »silva«. Ne moremo pa tega reči o prav tako splošno slovenskem host (f.), hôst (m.), hôsta (f.) »silva«, kar najdemo samo še v kajkavskem hosta, husta »Gebüsch« (Kurclac, Silva; Rad XII 56). Etimološko je prav tako nepojasnjeno kakor g(o)ozdъ in ni izključeno, da gre samo za sporadično obliko k gornji osnovi. Strekelj, JA XXVII 48, in po njem Berneker sta hosta izvajala iz chvostb »rep, metla«, kar je malo verjetno. Imen te vrste je pri nas zelo veliko, tipi Host, Hostec, Hosta, Hostja, Hostje, Hoste, Hostile, Hostnik, Hostnicu se pojavljajo v vsej Sloveniji od Rezije do Prekmurja. Toda v listinah niso ta imena nikoli prevedena, n. pr. Hosta pri Škof ji T,oki 1291 Chötze, 1318 Choczte, kasneje Kast, Chast (M. Kos. STL), Hoste pri Kanalu. 1277 Laste (M. Kos. STL). Hosta pri Vačah, 1444 Kast, Krast (M. Kos. STL). na Štajerskem nelokalizirano 1259 villa Chost pri Mariboru in 1380 das Clioezzt, 1418 Kchost (Zahn, ONB 109—110). Pomenska rekonstrukcija te osnove ni nič manj težavna kakor etimološka. Mogoče je * chost ъ samo nezveneča dubleta k *g(v)ozd7,. kar bi govorilo v prilog Machkove domneve. Sicer pa se gorski gozdovi po navadi imenujejo kratko malo gora. Pomen »silva« za slovansko gora je izpričan staročesko in slovaško (h or tir »gozdar«) in sbli. že v Dušanovem zakoniku »fkmo da stoi pusta, da raste gora« in v današnjem jeziku (Kovačevi«'. Naš jezik VI 117; Schütz, Geogr. Term. 22). Tudi bolg. gorâ pomeni poleg »Berg« tudi »Wald«. V slovenščini je pomen gl)ra »Wald, Bergwald« znan samo v Beli krajini, v Vasi pri Kostelu je guçra smrekov gozd«. Takšni pomenski prehodi so pri tej osnovi znani tudi v baltskih jezikih, n. pr. lil. nu-garti »po- bočje«; gire, giria »gozd«, lot. dzire »gozd«, stprus. garian, garrin »drevo« (sbh., bolg. in rum. gorun »hrast«). Iz slovenskih imen je težko sklepati na starejše pomene. V zgodovinskih listinah so imena Gora prevedena skoraj regularno z monte ali perg, n. pr. Stara Gora, 1175 de Monte (M. Kos, STL), Mlada Gora, 1241 Myltenberch (M. Kos, STL). vendar zaslužijo pozornost takšne hibridne tvorbe, kakor n. pr. Erzmald, 1174 Eysengoer (Stur, Sprachelem. 81). Melik je v študiji »Izvenalpske planine na Slovenskem« (Geogr. zbornik IV 275—307) opozoril na verjetnost, da je gora na slovenskem jugozahodu in jugu sinonim za današnje planina »Alm«. Toda na Pohorju je še živ pomen planina »gozd« kakor v sbh.! V okolici Ljubljane je tudi hrib »gozd« in celo popolnoma ravninske parcele s tem imenom najdemo n. pr. v Jožefinskem katastru. V listinah imena Hrib niso tolikokrat prevedena kakor Gora, n. pr. Hrib pri Selcih 1291 Nachribo (M. Kos, STL). Hrib pri Naklem 1312 mons de Crip (M. Kos. STL) poleg Perg, Perglein, Puhl, Monte izjemoma Kozlov Hrib 1291 in villa Pogsrukke ali Hrib pri Topljicah 1330 Huntstorf (M. Kos, STL). Iz Pregarij na Krasu je znano tudi riebar »gozd« (T. Logar, Gradivo za LAS) poleg že pri Vodniku izpričanega apel. rebrnica »gozd, gorski pašnik«. Čeprav so vsi ti pomeni bolj ali manj lokalni, so vendarle morali imeti nekje skupno izhodišče. Imena Planina so pri nas v listinah skoraj redno prevedena z Alben, n. pr. pri Ajdovščini 1275 Albe, pri Rakeku 1340 Alben, pri Radečah 1340 Albin, pri Drtiji 1341 Alben, pri Tomišlju 1368 Alben (M. Kos, STL), pri Trbovljah 1265 Alben (Zahn, ONB 45). Slovensko planina in hrib »silva« se je kakor sbh. planina »silva« moglo razviti samo analogno po gora. Za pojem »z gozdom porasel hrib« so služila morda tudi imena tip» Kučer, Kučelj, Kičer, Kičelj itd., kar se ujema s karpatskimi gorskimi imeni Kičera, Kiczora in polj. dial. apel. kiczora »lesista gora«, kar je etimološko gotovo sorodno s kuča, kijka, къка »koder, čop« (Macliek, ESC 243). V to besedno družino spada verjetno tudi sbh. kukrika »das Gestrüppe«, adj. kukričast »drvo. koje se čisti« (Kurelac, Rad XII 55). Poseben pomenski odtenek pa je treba suponirati za splošnoslovan-sko logt,, sloven, log »der Hein, der niedere Wald«, sbh. lug »silva, palus, neinus« poleg lužina, lužica, lužanjek, lužčič (Kurelac, Rad XII 61); bolg. lag, maked. lägot je nasprotje od gora »gorski gozd«. Rus. in nkr. lug, luh pomeni danes samo »loka«, toda stč. porubal luhy govori za pomen »gozd«. Primarni pomen je bil verjetno močviren, ravninski gozd«, prim. lit. lengé »nizko ležeč teren, gozd ali loka v nižini«. V slovenski onomastiki je to izredno pogostna osnova, prim. Log pri Bovcu. 1013 Lanc (M. Kos, STL), vendar je mogoče, da je med več stotinami imen marsikatero iz osnove *log-„ (kot Prelog, Volog). V nemških listinah 14.—15. stoletja so pogosto prevedena z Amen, Auen (M. Kos„ STL). V Avstriji je zgodaj izpričano Lungau na Salzburškem 899 Lon-gave (Stur. Sprachelern. 59). Na Češkem se imena Luliij pojavljajo samo na najstarejšem kolonizacijskem ozemlju (Šmilauer, Stud. rkp.), sbli. so koncentrirana na nižine na severu, kar je razumljivo zaradi geografske narave tal. Podoben pomenski razpon ima tudi osnova čretb, sloven. čret (m.), čreta (f.) »močvirna loka«, štaj. nem. schrette »močvirna loka«, sbli. čret »Sumpfwald. Torf«, stč. strite/. »Sumpfwald«. Ta imenski tip se pojavlja pri nas samo na severovzhodu. Sbli. je ime izpričano že 1291 Cheret locus (Smičiklas, CD III 349), sloven. 1355 Schriet, 1357 in Zrieden (Zahn, ONB 152), poleg düblet Cretve/., 1404 Tschretoes (Zahn, ONB 152). loda ta pri severnih in vzhodnih Slovanih bogato razvita pomenska skupina je v slovenščini slabo razvita in niti iz imenskega gradiva ni mogoče dokazati še drugih sinonimov. Metaforični apel. šuma »gozd« se pojavlja v Sloveniji samo na skrajnem vzhodu. Mikrotoponima Šuma, Špitalska Šuma najdemo okoli Ptuja in Ljutomera, na Dolenjskem pri Kostanjevici in pri Kočevju vas Šu-marje. Beseda ni samo sbli. in bolg.. najdemo jo tudi v češ. (Holub-Ko-pečny, ESC 377) poleg imena Šumaoa. Kljub Baričevemu drugačnemu poskusu razlage (Albanorum. Stud. 75) je najbolj verjetno od šumeti. Zdi se, da je metaforično tudi sbli. dial, mrčaoa »dichter Wald« (Črna Cora), kar spravljajo v zvezo s sbli. mrčiti dunkel werden« (Schütz, Geogr. Term. (tO). Pri nas se samo na Dolenjskem pojavljajo imena,tipa Mrt, n. pr. Volčji Mrt. 1436 am Wolsschangsperk, 1444 \Volfschangsperg, Wolfsekg (M. Kos, STL) poleg led. imen Dolgi Mrt, Goli Mrt, Slabi Mrt in Simrt. L. Pintar. Camiola III 92 in Ljub. Zvon 1913. 660. je suponiral za mrt pomen »goljava, pusta ledina, mrtvo močvirje«. Vendar je stč. mrt, gen. mrti »Gesträuch, trockenes Gehölz« (Gebauer, SS II 409). danes č. mrt »lesni stelivo« poleg top. Mrtnik, Mrtol (Profous, Mist, jménu III 148; Šmilauer, Stud. rkp.). Zdi se. da bi za slovenska imena Mrt luže suponi-rali pomen vrsta gozda«. Med metafore bi spadalo tudi splošnoslovensko gošča, goščava »gozd«, zelo pogostno v imenih tipa Gošča. Goša (Dobr-ška, Dravska, Gaberska, Marovška), Gošče, Goščava, Goščav je, Gošavec (zbirka MSI rkp.) poleg adjektivnih zvez Gosta Meja, Goste Drage, Gosti Log, Gosto Brdo itd. Za pojem »negovan, gojen gozd« pa imajo slovanski jeziki samo en skupen pojem gajb, sloven, giij »Hain«, verjetno etimološko sorodno z gojiti in žio (Vasmer, REIV I 251; Macliek, ESC 120). V slovenskih imenih se ta osnova pojavlja zelo pogosto. Prvič je izpričano v Benečiji 1275 Gay, in Gay (M. Kos, STL) za današnje Giai. Furlanska imena Gai, Giai, Giais, Gaiarine, Gaggio, Gazzo razlagajo navadno iz slovenščine (Tesaur. 1952, fasc. I) in spravljajo v pomensko zvezo z osnovami vizza, band, bant, uali, faule, spesse »gozd, v katerem je krčenje prepovedano« (Corgnali, Pagine friul. X, nr. 6, cap. 3). Imen tipa Gaj, Gaji, Gajé, Ga-jec, Gajič, Gajčec, Gajišče, Gajooje, Gajnica itd. je v Sloveniji na stotine. Pustimo ob strani vprašanje, ali je bil praslovanski pomen te besede mitološki ali ne; o tem je mogoče samo ugibati. Verjetno to ni bil sinonim za sloven, ščedem »Bannforst, der Wald, schlagbarer Buchenwald < štediti (Ramovš, Kratka zgod.), v imenih Sedem, 1322 villa Scheding, 1441 Schedim (Zahn, ON В 420), Skedenj pri Trstu, 1256 Seloola, 1339 Silvola (M. Kos, STL), Ščedem, Cedem, Šeden, Šedenk, Šedni, v Avstriji Tschad am pri Pulstu (Kelemina, GMD XIV 85). Vendar je dvomljivo, da bi bila ta osnova samo kalk za nem. Schonung, ker se ta imena, ki jih najdemo v Sloveniji samo v pasu zahod—jugozahod—jug, znova pojavijo v Srbiji, Štedim pri Nikšicu in pri Obiliču (Im.-Reg. II 1127). Verjetno imamo opraviti s prvotnim ptc. prež. pas. *štqdinn, k *štqdčti poleg štedriti, češ. štčdrij, sbh. top. Štedra, Stedrica, sloven, na Koroškem Cadram, nem. Tschedram. Osnova je torej že zelo stara, čeprav ni izpričana pri severnih Slovanih. V istem pomenu najdemo deloma v Sloveniji, v Istri in v hrvaškem Primorju imena Prepoved, prvič izpričano 1100 do Pripovidi (Surmin, Acta 428), v Srbiji Zabran (SEZ V 986). Tudi apel. prostimo v Istri »bosco pasculativo communale« (De Franceschi, Atti e mem, 1.1—1,11 171) je morda iz slovanskega *prosiimb, antiteze k *.štq-ditm? Sicer pa so v pomenu »negovan, zaščiten gozd« v slovenščini že zgodaj prevladale izposojenke iz nem. Bannforst, po eni strani v imenih Ban, Bant, Panooec, 1523 Pannholtz, Paanmald (M. Kos, Prirn.urb. II 192 d.), lokalno izpričano tudi apel. ban (Kaspret, CZN IV, in Kelemina, GMS XIV 85), po drugi strani pa v apel. bi)ršt, bbst. To je zelo pogostna mikrotoponimična baza, prim. Bost (Mali, Veliki, Zadnji, Jelenji itd.), Bošti, Boštek, poleg mlajše izposojenke Eoršt na Štajerskem. V podob- nem pomenu je sprejeto na zahodu bošk < ital. bosco, n. pr. Vadan Bašk (Voice), Vipaosk Bâsk (Kožbana), Boškič itd. Sicer pa so izposojenke v tej pomenski kategoriji dokaj redke, naj omenim sloven, teza, nem. die Tesen »Vogelherd, gozdič za ptičji lov«, furl, tèze < iensa »razpet« (Sturm, ČJKZ Vil 28: Kelemina. SR IV 195), v imenih Tezno pri Mariboru, 1265 Declisen, Toijssen, 1473 Thesen (Zahn. ONB 150) ali 1291 in 1318 Tezzen pri Nemiljah (M. Kos, STL). Popolnoma nejasnega porekla pa je apel. têja, tiêja »z grmičjem in kostanjevjem zarasel gozdič« (Medana), tija »gosta šuma« (Podsabotin), pogosto v imenih Tieja, Laška Teja, Tejé, Tijé, Tejca, Tija v Posočju (Rutar, Ben. Sloo. 20: zbirka MSI rkp.). Malo je verjetno, da bi bilo to izposojeno iz furlanskega tea »Tilia«, v Karniji tudi »Ulinus inontana« (Pirona, 1180). Imena Tej sem našel tudi v Makedoniji (SEZ LX1X 311) in celo v Pod-karpatski Rusiji Na Teji (Petrov, 137). Morila je podobnost teh imen samo slučajna, toda skok od romanskega tea do slovenskega pomena je vendarle prevelik za varno etimologijo. Prav tako nejasno je belokranjsko šakora »gosta hosta«, kar je morda v zvezi s sbh. šikara? V onomastiki se ta osnova ne pojavlja. Mogoče je pa, da so slovenska mikrotoponima Zabélja (Gorenje Polje pri Kanalu) ali Zabéoka (Petrova Vas pri Črnomlju) v zvezi s starosrbskim zabèlb »silva septa«, izpričano že v Dušanovem zakoniku. Osnova je dokaj pogostna v srbski onomastiki. n. pr. Zabel. Zabeo. Zabela in celo v hibridnih albanskih primerih najdemo oblike Zabel Iri, Zabelit (SEZ. Naselja indeksi). O etimologiji lahko samo ugibamo (Mažuranič, Prinosi 1627: Schütz. Geogr. Term.). Pritegniti bi bilo treba tudi stpolj. biel (f.) »niedriger, sumpfiger Wald« in rus. bih »Sumpf, wo nur Moos wächst« (Vasmer, REW 1 85). Se manj jasna so pa štajerska top. Kokarje, 1340 Chappel. 1424 Kapellen in šele 1461 Kokriach (Zahn. ONB 104),in Koko-riči, 1445 Kokonicz (Kelemina, OZN XXI 67). kjer je zaradi historičnih zapisov zelo problematično, ali jih smemo primerjati s sbh. imeni Kokori, Kokoraoa. Te je laže spraviti v zvezo s polj. dial, kokori i, r. kokôra »Knieholz. Krummholz« (Berneker. SEW 1 540: Vasmer, SI. in Grieclienl. 154). Poleg tega povzroča ta osnova velike težave zaradi številnih rastlinskih imen (Macliek. J mena rostlin 270) in zaradi možnosti mešanja z izposojenkami (Strekelj. Lelimok. 29). Tudi sbh. bus »Rasen, Staude, Strauch« poleg bùs »Btichsbaum«, kar razlagajo kot dve različni izposojenki iz ital. busso in bosco (Berneker, SEW 105), bi bilo težko dokazati v slovenskih imenih Busnik. Burna (avtor, SV I I 96), ker je mogoče suponirati tudi drugačno izhodišče. Prav tako ne moremo reči nič gotovega, če so res vsa izredno številna slovenska imena tipa Gole, Goleč, Golce, Golak, Golek, Goleš, Golaž, Golica, Golnik itd., res od golo »kalil«. Suponirati je mogoče tudi osnovo goh »veja« (Miklošič, EW 71), izpričano v zg. luž. hola »Heide, Wald«, sp. luž. gola »Heide, Waldung, Forst, Nadelwald« (Muka, SI. I 291) in tudi madž. galij »silva«. Slovensko je izpričano samo gol (f.) »abgeästeter junger Baumstamm«, plur. goli »drobna drva, obsekane veje«. Etimološko je morda goh sorodno z goH, vsaj tako meni večina avtorjev. Tudi za imena tipa KrakoDo, n. pr. Kra-kooo pri Radečah. 1441 in der Krokam (M. Kos, STL), Krakooo pri Ljubljani. 147*5 in Krakarn (M. Kos, STL), in Krakooo, top. na Štajerskem, 1427 im Krakaro (Zahn, ONB 111), ne vemo zanesljivo, ali so izvedena iz nekega antroponiina ali pa so sled starega apel., r. krjač, ukr. krak, krjak »deblo, drevo«, č. dial, krok, polj. krzak itd. »grmovje, vejevje« < *къгь, č. ker »grm«. V Srbiji je več gozdov in mikrotoponimov Krak, Krakooo, Krakooe (SEZ, Naselja, indeksi). Vendar južnoslovansko ni izpričan noben apelativ iz te osnove. V pomenu »gozd« najdemo lokalno tudi apel. zavod (Mozirje), omeniti bi bilo treba tudi omläd »mlad. obnovljen gozd«, kar najdemo večkrat v mikrotoponimiji na Tolminskem, vendar so to lokalni, mlajši izrazi. Rutar, SZ 73, omenja apel. valda »gozd?« (Kelemina. SR IV 192) na Štajerskem je znano oälnik »ein niederer Grenzwald«, v imenih okrog Litije najdemo tudi gozd Stari Tiare (zbirka MSI rkp.). na Koroškem apel. šrot »za poseko zrel gozd«. To so verjetno mlajše izposojenke. Pritegniti bi bilo mogoče še celo vrsto osnov tipa grm, lirek, veja, lirfisi in podobno; toda zanje ni nikjer pri Slovanih izpričan pomen »silva«, zato sem se jih v tem razboru izognil. Kakor v slovenskem izraznem fondu nasploh, najdemo tudi v tej pomenski kategoriji najbolj različne osnove, karakteristične zdaj za to. zdaj za drugo področje slovanskega sveta. R é s u m é Dans le fonds slovène de mots et de noms propres on rencontre la plupart des bases généralement slaves et slaves méridionales possédant la fonction sémantique de «forât», ainsi p. ex. lësy,. drëoo. dçbraoa. loza. chalçga. goozdb, ll'gb. gajb, kneja. šuma. meja, gora, ggšta. choostz; seulement dans les noms propres aussi *<1гътъ. drqzga, črčtei/, à côté de zabel. mit. kičer. krog, kokora, bus où l'on pourrait supposer, par analogie avec d'autres langues slaves, une évolution sémantique semblable. Les bases golf,, krak7, dans les noms propres 'I Sluvistirna rcviju 129 ne sont pas assez claires. Une attention particulière méritent les glissements sémantiques «essence d'arbre» -<—>- «forêt», ainsi p. ex. Ьогъ, (1дЪъ, clwoja, clwrastz, puisqu'il paraît que dans la toponomastique, les types de nom Lipa, Brest, Breza (singularia tantum) ne puissent pas être expliqués autrement d'une façon satisfaisante. Un intéressant phénomène de survivance présentent les mots du type ramica «taxe pour les marchandises envoyées à travers la frontière» et rameše «clairière», ainsi que les noms Ramence, Ramšak en Slovénie, et Ramnište, Rarnnice, Ramne en Serbie et en Macédoine, qui prouvent que les mots vieux russes rama «frontière» et ràmenbje «forêt» ont été connus jadis aussi chez une partie des Slaves du Sud. De formation exclusivement slovène sont les termes okrešelj < okrbsto «autour» (par analogie avec krog?), hrib (par analogie avec gora), localement aussi planina. Non élucidé reste le terme tija, teja «châtaigneraie» qui peut-être ne vient pas du roman t ilia; peu clair est aussi le terme local šakora, tandis que des mots d'emprunt comme boršt, ban. pan, bošk, šrot, oalnik, teza, hare laissent facilement deviner leur origine. Le terme slovène ščeden «forêt où il est interdit de couper les arbres» possède des parallèles dans les toponymes serbocroates Štedim, Stedra, Stedrica. Le terme roman d'Istrie prostimo «bosco pasculativo communale» sera lui aussi un participe prés. pas. slave de cet ordre. Joka Z i gori PREŠERNOSLOVNE ŠTUDIJE 1 GOSPODIČNA IZ GRADCA Prešernov sonet »Pov'dö let starih čudne izročila...« kakor tudi usoda, ki mu jo je namenil pesnik sam, sta znana šele slabih petdeset let.1 Vsebino zatrtih verzov raztolmačiti in dognati njih življenjske korenine sta poskušala že Luka Pintar in France Kidrič, le-ta celo ponovno, toda njuni zaključki niso bili zadovoljivi. Pesem je ostala uganka kot poprej. Zato se je Anton Slodnjak pred leti znova lotil problematike soneta in celotnega venca »Sonetov nesreče«.2 Njegovi izsledki se na kratko glasé: Prešernovo razmerje z Marijo Kajetano Khlunovo se je leta 1832 zaradi njegove »nezvestobe«8 končalo, ona pa je »kmalu po teh dogodkih umrla... od žalosti«,4 mogoče celo »tragično«5 [samomor?]. V sonetu »Pov'dö let starih...« pa Prešeren prikazuje, kako se umrla vrača k njemu kot Erinija in ga tira v obup. »S tem pa [pesem] izraža pesnikovo osebno krivdo [za smrt Kajetane] in iz nje izvirajočo osebno nesrečo, ki jo kažejo v novih, pretresljivih, a manj konkretnih podobah tudi naslednji soneti.«8 Proti Slodnjakovi osupljivi tezi o umrli ljubici — Kajetani Khlunovi in pesnikovi krivdi pa se koj začno zbujati pomisleki in dvomi, najbrž prav zato, ker jc preveč osupljiva. 1 Novico o najdbi in sonet sam je prvič priobčil Anton Funtek, Laibacher Zeitung 20. novembra 1909, exxviii, 266; slab ponatisk je še isti dan izšel v SN XLII, 267. — Tekst s kritičnimi opombami: I. Grafenauer, Iz Kastelčeve zapuščine, Cas IV, 1910. 230 in sep. — Original v ljubljanski Muzejski knjižnici. 2 Prispevki k poznavanju Prešerna in njegove dobe. 4. Sonetje nesreče; SR IV, 1951, 162—176. — V jedru enako tudi v SBL II, Prešeren, poglavje III. Življenjska nesreča, pos. 552—533. » O.e., 173. 4 O.e., 169. 5 O. c., 172: njen zgodnji in morebiti celo tragični konec«; 173: »njena tragična smrt ; 173: lu conclusion tragique«. — Vse, kur je v sestavku razprto (iskano, sem podčrtal jaz. « O.e., 165; o »krivdi« še 173, 176. 9' 131 Najprej je tu pesem sama: po Slodnjaku naj bi bila izraz »strašne nesreče«, ki se je zgrnila na pesnika po smrti Kajetane, ker se je zavedal, da je je kriv. V tercetali pa beremo: »Tako, ki ljubi mene, ni Kamena ..., ampak... pijavka je...« Trikrat torej stoji v teh verzih glagol v seda-njiku, zaradi česar je pač jasno, da v pesnika zaljubljena ob nastanku soneta še iioi. Nadalje imamo Prešernovo sporočilo o tem doživljaju v pismu Čela-kovskemu z dne 14. marca 1833, ko je bil četrti zvezek »Krajnske čbelice« že v cenzuri, potemtakem po nastanku soneta: »in zraven sim tako za-nikarni pisar, de se mi je ljubezen z' nekakšino Gospodično v' Gradcu le zavolj tega poderla, ker sim ji premalokedaj pisal«.7 Besedilo tega odstavka dopušča mislim le razlago, da je »gospodična« tedaj, ko pesnik o njej pripoveduje, še živ a v Gradcu. Ali, tretjič, ko so Prešernu zaradi graške ljubezni nekoliko sponašali kdo je bil to, ni gotovo —, je jezno odgovoril: »Jaz jej nisem nobene krivice storil: ona se brez mene lahko omoži in jaz pa tudi.«8 Te besede žal niso jasno datirane, tako da nič določenega ne povedo o tem, kdaj je Kajetana še živela, povedo pa dovolj odločno, da se pesnik po razhodu z njo ni čutil krivega. Slodnjak je v svoji razpravi želel odkriti »življenjske in umetniške vire in pobude«0 za »Sonete nesreče«. Zanje je skušal poiskati »bolj določne ,nesreče', ki jo je doživljal pesnik, ko jih je moral zložiti«,10 bolj določne od one, na katero so kazale starejše, »iz skrajne negotovosti in svojevoljnosti nastale razlage«.11 Med njimi se mu je zdel prvotni prvi sonet, to je »Pov'dô let starih...«, tako pomemben, da je vse druge pustil vnemar in se ustavil le ob njem. Ta mu je »temeljni akord celotnega speva«.12 Treba je torej za prvim sonetom poiskati »dnugačnega, globljega, a tudi mnogo bolj tragičnega d oži vet ja«,12,1 kakor so ga prejšnji komentatorji domnevali; s tem pa bi obenem odkrili tudi življenjske korenine celotnega ciklusa. Tako doživetje je Slodnjak menil odkriti že z interpretacijo soneta samega. 7 F. Kidrič, Prešeren I. 1936, 292. 8 SR IV, 168. » O. c., 162. 10 O.e., 163. 11 O.e., 166. 12 O.e., 163. 1г» O.e., 164. Po njegovem je Prešeren v tercinah apliciral »zgodbo« kvartet »na samega sebe in svojo pesnitev [»Sonete nesreče«], in sicer v tem smislu, da je Muza, ki ljubi njega in navdihuje njegovo pesem, .boginja Korita' iz kraljestva smrti, a ne olimpijska Kamena ali Muza. Zato mu narekuje pesem, v kateri se prepleta ječanje od Erinij mučene duše, s kletvami žalosti in obupa«. Za tako tragično aplikacijo pa je treba poiskati vse drugačnega opravičila, kot je ».razplet' neke domnevne [!j ljubljanske ljubezni in zadosten uspeli pri odvetniškem izpitu, ki bi mogla vznemiriti le plitvega [!] duha«. »Podoba mrtve ljubice in njene ,vampirske' ljubezni v prvem delu ne more biti samo nekaka vzporedna podoba Erinije, ,boginje Korita'... v drugem delu soneta«, ki naj bi mučila pesnika »zaradi tako malenkostnih [!| zadev, kakor sta neka samo postulirana [!], a nedokazana ljubljanska ljubezen, in zadostni uspeh odvetniškega izpita«. Kakšen smisel pa naj bi imelo prispodabljati mrtvo ljubico [iz kvartet] z Erinijo, zaljubljeno v pesnika? »To bi bilo ne samo popolnoma neustrezno pesnikovi umetniški misli, temveč tudi antičnemu pojmovanju Erinije kot maščevalke hudodelstev zoper bogove in družbo, zlasti hudodelstva prelomljene besede.13 Zato je zveza med prvim [kvarteti] in drugim delom |terceti| soneta ta: pesnik hoče prikazati s prvim delom, da se umrla ljubica vrača tudi k njemu, toda ne kot ljubeče bitje, temveč kot Erinija, ki mu narekuje strašno pesem obupa in prekletstev. Na to kaže z vsem poudarkom beseda ,Tako ...' v 9. verzu .. .«14 Pesnik je s tem »odkrito priznal svojo krivdo«. Ob tej interpretaciji najprej ponavljam, da po tekstu tercet v pesnika zaljubljena ni umrla, marveč še živi (»ki ljubi mene«). Od kod nadalje nenadoma Erinija, ko je v pesmi le pridevniška oblika »erin'jin«? Kako se je mogla »pesem njena« spremeniti v pesem njegovo, to je pesnikovo (»mu narekuje... pesem«)? In kaj je v tej interpretaciji tertium comparationis? Kakšne so bile pravzaprav prejšnje razlage našega soneta, da je z njimi Slodnjak tako hudo nezadovoljen? 13 Slodnjak tu ves čas polemizira s Kidričem, in sicer z njegovo razlago soneta samega iz leta 1911 (gl. op. 16) in z razlago celotnega venca »Sonetov nesreče« iz leta 1938, Prešeren 11. 221—222. Na le-tô se pričujoči sestavek, ki obravnava samo sonet »Pov'dö let starih čudne izročila ...«, ne ozira. — Kidričeve ruzlage te pesmi iz leta 1938 (gl. op. 17) Slodnjak ne omenja. 14 O.e., 163—165. Najstarejša je Pintarjeva: Ana je »neusahljivi vir očitanj« in s tem pesnikove nesreče:lr' paraleli sta potemtakem: mrtve deklice — njih žrtve |! Ana — pesnik. To razlago pa je Pintar potem sam zavrgel in sprejel Kidričevo: ne gre za Ano. sploh ne »za ljubico iz mesa in kosti«, marveč za »sovražno srečo«; kakor ljubi mrtva deklica svojo žrtev in jo uničuje, tako ljubi pesnika Erinija (= sovražna sreča, usoda) in ga ugonablja.10 Zopet shematično: mrtve deklice — njih žrtve jj sovražna usoda — pesnik. Enako razlago je Kidrič podal tudi šestindvajset let pozneje: pesnik »je izročen v oblast zle usode«;17 sprejel jo je tudi Jože Kastelic.18 Obe razlagi sta, ne glede na to, če sta pravilni ali ne, preprosti in jasni, za Slodnjakovo pa je to težko reči. Paralelizem naj bi bil menda ta-le: a) Mrtve deklice — njih žrtve j mrtva ljubica — pesnik — Erinija — njegova pesem, ali pa mogoče naslednji: b) mrtve deklice — njih žrtve || mrtva ljubica: Erinija — pesnik: njegova pesem? Negotovost glede druge paralele — varianta a) ali b) ali kaj? — daje misliti; nekaj tu ne bo v redu. Ali pa je sonet »Pov'dö let sturih ...« res tako zavozlan, da ga ni mogoče jasno in pravilno raztolmačiti? Tekst kvartet je lahko razumljiv in gu ni treba razčlenjati. Samo na kratko naj že sedaj omenim, da v tem delu soneta ne gre za mrtvo ljubico in neusojenega ljubljenca, kakor meni Slodnjak. marveč za mrtve deklice in njihove žrtve. Drugače je s tercetania; gostobesedni sta, sintaktično zamršeni in težko razumljivi: 15 L. Pintar, Satura; LjZv XXXI. 1911, 379. " F.Kidrič. Prešernov sonet »Pov'dö let starili čudna izročila«; LjZv XXXI, 1911, 428—429 in 428, op. 1. 17 F.Kidrič, P II, 236. 237. — Gledé Kidričeve razlage celotnega cikla »Sonetov nesreče« iz leta 1938 gl. op. 13! 18 J. Kastelic, Prešernova antika: Nsvet II, 1949, 214. Tako, ki ljubi mene, 111 Kamena Is boginj, ki v* Olimp jih îtavi mita],)19 Prijatliz pevzov îrezhniga imena; Ampak po liana boginja Kozita, Erin'jin îtôk, in kletva peîem njena, Yeîelja je pijavka nikdar lita. Zato je najprej potrebna prav šolska analiza. Obe terceti sta ena sama perioda s prorekom (prve štiri vrstice) in porekom (peta in šesta vrsta). Prorek je adverzativno priredje (»ni..ampâk [je] ...«), obstoječe iz dveh glavnih stavkov (prvi verz, začetek drugega in tretji verz: prvi stavek, četrti verz: drugi) in dveh odvisnih, relativnih (v prvem in drugem verzu), od katerih prvi (»ki ljubi mene«) nadomešča subjekt obeh glavnih stavkov proreka (osebkov odvisnik); »ni Kamena« in »[je] boginja« pa sta povedka k temu subjektu. Drugi relativni stavek (»ki v Olimp jih stavi mita«) pa je atribut k »iz boginj« (prilastkov odvisnik) in za njim seveda mora stati vejica. Porek je vezalno priredje, obstoječe iz dveh glavnih stavkov (peti verz: prvi, šesti: drugi). V prvem glavnem stavku poreka subjekt ni več »ki ljubi mene«, marveč »pesem«; atribut »njena« pa se seveda nanaša zopet 11a subjekt v glavnih stavkih proreka (»ki ljubi mene«) in ne morda na pripadajočo povedno določilo (»boginja«). Da bo to še bolj razvidno, navajam naslednjo preprosto periodo, analogno naši: Moja ljubica ni delavka, ampak učiteljica: njena pisma so kaligraf-ski izdelki. Tu ni mogoče dvomiti, na kaj se nanaša »njena« oziroma čigava so pisma. Prvi glavni stavek poreka se torej preprosto glasi: Njena pesem [sta] Erinijin stok in kletva. Drugi gluvni stavek poreka je nepopoln, manjka 11111 subjekt, ki si ga pa lahko mislimo — »ta, ki ljubi mene, je pijavka...«, to se pravi, subjekt je zopet isti kot v glavnih stavkih proreka. In prav to menjanje subjekta povzroča nejasnost: treba si jc peti verz samo odmisliti, pa je celota sintaktično takoj pregledna. Z drugimi besedami: prav peti verz dela glavne težave. " Original te vejice nima, dodali pa so jo že Pintur, LjZv XXXI, 376. Avgust Zigon, Prešernova čitanka, 1922, 9, Slodnjak, Poezije doktorja Franceta Prešerna, 1951. 170. Iz nadaljnjega bo razvidno, da je zares na mestu. Če po tej analizi »prevedemo« terceti v današnjo prozo, dobimo: Ta, ki me ljubi, ni Kamena [=Muza| iz [med] boginj, ki jib miiologija stavi v Olimp [,] [ni ena izmed] prijateljic srečnih pevcev, ampak boginja Kocita [je ta, ki me ljubi] (—prorek): njena »pesem«20 (»pesem« te, ki me ljubi,] sta erinijski stok in kletev; nikdar sita pijavka [mojega] veselja [= sreče] je [ta, ki me ljubi] (=porek). Skrajšano tudi: Ta, ki me ljubi, ni muza, ampak nikdar sita pijavka moje sreče. Še krajše: Ta, ki me ljubi, je pijavka, vampir. In če to prozo interpretiramo: Ta, ki me ljubi, ni deklica, ki bi me navdihovala, marveč deklica, ki obupno (=erinijsko) vzdihuje (»stok«) in me grozno (== erinijsko) preklinja (»kletva«) [ko sem jo zapustil] ter me [s tem] dela (»nikdar sita«) nesrečnega (»pijavka veselja«). In zopet skrajšano: Ta, ki me ljubi, me ne navdihuje, marveč onesrečuje. Za ves sonet: Ta, ki me ljubi, je pijavka, vampir, tako kot mrtve deklice »izročil«. Ali drugače: Kakor so nesrečne deklice »izročil« in njihove žrtve, tako sva nesrečna ta, ki me ljubi, in jaz. To je kratka vsebina pesmi; shema bi bila: mrtve deklice — nesrečne žrtve (kvarteti) j| ta, ki me ljubi nesrečni jaz (terceti); tertium comparationis je vanipirstvo, nesreča za subjekt in za objekt. Prešeren ne aplicira »zgodbe« kvartet »na samega sebe in svojo pesnitev«, to je na »Sonete nesreče«, marveč na to, ki ga ljubi, in na samega sebe; o »umrli [pesnikovi] ljubici«, ki se vrača, ni sledu; nihče nikomur ničesar ne -»narekuje«; in kar je glavno: pesnik z ničimer ne priznana svoje »krivde«., ne odkrito ne prikrito. Če sedaj na kratko pregledamo vse prejšnje interpretacije, lahko tudi ugotovimo, da so zgrešene prav zaradi napačne sintaktične analize. Pintar je sprva pravilno sodil, da je odvisnik »ki ljubi mene« osebkov stavek: »,Ki ljubi mene' = moja ljubica A. J. (?) (subjekt!)...«21 Toda Kidrič se ni strinjal: »,Ki ljubi mene' je pač tista izmed boginj, ki mene ljubi.«22 Sporni stavek je s tem postal prilastkov, iz povednega določila (»boginja«) pa je nastal osebek. To napačno analizo je potem sprejel tudi Pintar.2' Takô je v drugi, Kidričev paralelizem namesta Ane prišla Eri- 20 Podobno rabi besedo »pesem« W. II. Preseott, Osvojitev Peruja, 1957, str. 229, ko pravi, da so španskim osvajalcem perujske pesmi »zvenele ko pesmi iz pekla«. 21 O. c„ 578. 22 LjZv XXXI. 428. 2» LjZv XXXI. 428. op. 1. nija, usoda (v zgornji shemi prvi člen druge paralele). Slodnjaku pa je stavek »ki ljubi mene« najprej prilastek — »Muza, ki ljubi njega ...« —, potem pa osebek — »umrla ljubica«.24 Zdaj je tudi razumljivo, od kod v alternativi b) v prvem členu druge paralele nenadoma dve bitji (umrla ljubica + Erinija). Ker pa je nadalje tudi napačno sodil o sintaktični funkciji prilastka »njena«, namreč da se nanaša na pesnika, je zašla v drugo paralelo obeh variant še »njegova pesem«. Glede na življenjsko ozadje soneta je imel Pintar v jedru prav, ko ga je skušal tolmačiti realistično. Zmotil se je le v drobnostih in v tem, da je iskal »pijavko« v Ani. Kidričeva simbolična razlaga je presenetljiva — koliko se je prav on bojeval za realistično razlago trnovskega soneta — in nesprejemljiva. Slodnjak se je vrnil k Pintarju — da je sonet nastal »iz popolnoma realnega doživetja«, je ponovno opozoril že Ka-stelic —,25 njegove téze, zlasti »umrla ljubica« in pesnikova »krivda«, so pa nasilne. Iz svojih zgrešenih tez pa Slodnjak tolmači tudi, zakaj je Prešeren naš sonet za četrti zvezek »Krajnske čbelice« in za zmeraj črtal: pesnik da je v njem »tako odkrito priznal svojo krivdo |za smrt Khlunove], da je moral bodisi po lastnem preudarku, bodisi po nasvetu prijateljev za zmeraj onemogočiti natisk«.20 Tudi drugi dotedanji komentatorji so se ustavili ob tem zanimivem vprašanju. Pintarju se je zdel sonet »prerealen in preočito kažoč na slabost jasno in konkretno označene osebe«.27 Kidrič je večkrat menjal svoje mnenje: pesniku se je ob ponovnem premišljanju zazdela »primera |inrtve deklice: Erinija] pač nekoliko prisiljena«; videl je morda tudi, »da se dâ sonet drugače razlagati«;28 ko se je prepričal, da imajo prvi, četrti in peti sonet »slično misel«, je prvega zaradi številnih antičnih rekvizitov črtal.20 Za kakršnokoli pesnikovo »krivdo« v Slodnjakovem smislu ni v pesmi prav nobene opore in Prešeren vsakemu tako hudemu ali podobnemu sumničenju odločno ugovarja: »Jaz jej nisem nobene krivice storil.. .«80 24 O.e., 164 in 165. 25 O.e., 215. 2» O.e., 165. 27 I.jZv XXXI. 378-379. 2H LjZv XXXI. 429. 2» P II. 236. s» S К IV, 168. Vzrok proskripcije tiči drugod: pesnik je na trdo in krivično ravnanje deklice (Bodi preklet!) — kako drugače se poslavljata »Zapuščena« in »Mornar«! — v prvem navalu odpora, najbrž kmalu po osebnem »spopadu« v Ljubljani, trdo in krivično odgovoril (Ti si vampir: sama si nesrečna in še mene delaš nesrečnega!). Nato pa se je pomiril in sonet za vedno (taka je bila njegova namera) izbrisal, ker je bil preoseben. Psihološko pa je pesem opravila svojo funkcijo: občutljivi pesnik, ki je na vsako najmanjšo, včasih tudi samo dozdevno krivico zaradi svojega nežnega živčnega ustroja burno vzkipel, je z njo udarec »odreagiral«. Pintar je torej tudi v tem pogledu, če odštejemo zmoto v osebi, zadel v črno. Prešernovo domnevno »nesrečo«, to se pravi smrt deklice in njegovo »krivdo«, je skušal Slodnjak še bolj osvetliti in končno tudi identificirati »umrlo ljubico« »nekoliko s pomočjo novega, nekoliko z novo interpretacijo že znanega gradiva«.31 Med že znanim gradivom se je ustavil najprej ob Kopitarjevi opombi »Scilicet! noli mentiri.«, ki stoji v rokopisnem gradivu za četrti zvezek »Krajnskc čbelice«" ob sedmem verzu soneta o Vrbi: »ne bla mi vera v fvojo zeno vséta«. Slodnjak misli, da Kopitar ni hotel reči: »Kdo ti bo pa to verjel!«, marveč »si predstavlja, da je... zapisal svojo opazko potem, ko je prebral prvi sonet (Pov'dö let starili ...) in je zaslutil njegovo notranjo vsebino (kolikor mu morebiti sploh ni bila znana iz poročil znancev in zaupnikov), ter se je ustavil pri 7. verzu (Ne b'la mi vera ...) 2. soneta. Nato je zapisal v svoji brutalni odkritosti gornje besede, ki bi pomenile potemtakem: .Seveda! pa ne bi bil lagal! (ne bi bil prelomil dane besede!)'« Kopitar naj bi bil s tem pesniku očital »prav to, kur je tvorilo bistvo njegove krivde«, in »mogoče je, da je Prešeren tudi zaradi te opazke črtal 1. sonet«.33 Citirana opomba pa pomeni le: »O kajpada!34 Nikar ne laži!« Katje zapisal Slodnjak, je docela nemogoče in prisiljeno. To je morda geneza njegove interpretacije, ki pa prav nič nima opraviti z resničnim pomenom obravnavane opombe. Kopitarjev »noli mentiri« bi pravzaprav lahko imeli za nekako potrdilo Prešernove slutnje, kako malo ceni for- 31 O.e., 105. 35 Original v ljubljanski Muzejski knjižnici. >* O.e., 165. 34 Ironično! Nemški besednjaki, n.pr. H.Menge. K.A.Heinichen, imajo Freilich! Man denke nur! mularius njegove pesmi: Menda ima še zmeraj pred očmi, je pisal pesnik Copu iz Celovca 13. februarja 1832, samo moj zvezek carminum earn, iz šolskega leta 1825/26. »Daher mag es kommen, dass Kopitar meine car-mina für schwächer hält, als sie es vielleicht sind. Er wird sie auch schwerlich des Lesens roert halten.«30 Opomba se torej najbrž ne nanaša toliko na vrednost Prešerna-človeka kot na Vrcšerna-pesnika: Še zmeraj si v tem pogledu hudo domišljav! hoče reči Kopitar. Mogoče bo sicer marsikdo rajši verjel zavrženi interpretaciji, pravi nazadnje Slodnjak dodatno v opombi, toda to »ne bi moglo omajati nadaljnjega dokazovanja, ki izhaja iz drugega, važnejšega gradiva in nespornejšili predpostavk.«37 In kje bi bilo treba iskati po Slodnjaku Prešernovo »laž« in »besedo-lomstvo«, kar mu je bajè očital Kopitar? »V njegovem zgrešenem ljubezenskem iskanju in življenju«, kakor razodevata 1. in 2. »Sonet nesreče«. S tem pa se postavljajo »naši soneti v popolnoma neraziskano in, kakor se je doslej kazalo, v nepredirno temo minulega življenja zagrnjeno območje Prešernovega ljubezenskega razmerja z Gradčanko Khlunovo«.38 Od »važnejšega gradiva« so tu najprej Toma Zupana originalni zapisi pogovorov z Lenko. In kaj je pravzaprav v njih tako nenavadno novega? Ce primerjamo Slodnjakov posnetek Zupanovih zapiskov30 s tiskanimi Lenkinimi pripovedovanji, bi bilo novo samo dvoje: da je mati pesniku leta 1832 [nekako poleti] odsvetovala ženitev s Khlunovo in naročila, naj ji vrne pisma (točka 4), in da je Gradčanka potem še isto leto prišla v Ljubljano, da bi si osebno zopet pridobila pesnikovo ljubezen (točka 5).40 Kar pa je v posnetku še nadalje na videz novega, ne izhaja iz originalnih zapisov Toma Zupana, marveč iz Slodnjakovega napačnega tolmačenja tega gradiva. Najprej se mi zdi preveč trditi, da se je razmerje med pesnikom in Khlunovo »stopnjevalo do sklepa, da se vzameta«, ali celo govoriti o 30 P I, 279—280. 37 O.e., 165, o]). 8. 3B O.e., 165. '» O.e., 168—169. 40 Natančneje njenega prihoda v Ljubljano ni mogoče določiti. Po Slod- njaku, o.e., 172, op. 34.. naj bi bila Lenka rekla, da je videla Khlunovo na dun sv. Ane, 26. junija 1832 v cerkvi na Goričici, kar pa ne drži. Lenka ni povedala nobene letnice, dodal jo je le Tomo Zupan, in to iz svojega, v tiskanih pripo- vedovanjih, str. 21. — Tudi ni bilo omenjeni dun na Goričici »nekakšno žegna- nje«, kakor pravi Slodnjak: Snojeva žena je imelu god in zato so pač Sli k maši. Klilunovi kot nevesti (točka 1). Za »nevesto« jo je Zupan kratko malo naredil v tiskanih Lenkinih spominih.41 Za »sklep« ni nobenih dokazov, recimo izpovedi prizadetih ali vsaj prič. Iz pesnikovh šal o ženi-nem-škuti, iz njegovih ponosnih besed, da bo rajši sam ženo za gospo naredil (če se te besede sploh nanašajo na Khlunovo), in iz tega, kar so drugi govorili in želeli, je jasno samo to, da je nekaj časa zares mislil na že-nitev. Prešerna je marsikaj vleklo h Klilunovi; bila je lepa, bogata, ljubila ga je, in to kot prva v njegovem življenju, v zvezi z njo se mu jc ponujala kariera vseučiliškega profesorja4"' in Gradčanka je gotovo porabila tudi vse ženske umetnije, da ga priklene nase. Ženil se je pač, kakor pravimo, in to dosti nerodno; v njegove zadeve se je vmešavala tako rekoč vsa Ljubljana pa še pol Gradca povrhu in bi bilo pravzaprav bolje reči, ženili so ga. Prešeren Khlunove nikdar zares ljubil ni. Zato ni bilo treba nobene Julije, ki bi ji ga bila odtujila, kakor meni Slodnjak;43 samo da je odšla iz Ljubljane, pa je bilo njegovo srce kaj hitro zopet prosto. Ko se je dodobra zavedel, je predolgo odlašal z jasno besedo, tako da si nazadnje sploh ni več upal pisati v Gradec.44 To je pa, mislim, tudi vsa pesnikova »krivda«. Zadnji stavek Slodnjakovega posnetka, da je Gradčanka »kmalu po teh dogodkih umrla, in sicer, kakor je mislil Jakob Zupan, od žalosti« (točka 7), pa v dveh bistvenih stvareh ni prav točen: Lenka pravi le, da je »še mlada« umrla, Zupan pa, da »morda« od žalosti.45 In še nekaj je treba dodati — Slodnjak o tem v zaključkih molči —: Lenka je Zupanovo misel odklanjala. To bi bilo jedro Zupanovih originalnih zapiskov. Tiskani govore že enako: »Ona jc pa še mlada... vmrla.....Ona je morda žalpsli vmrla', 41 »Doktorjeva nevesta iz Gradca«, str. 21. — Tudi Kidrič, ki še ni poznal originalnih zapiskov, govori v Prešernovem albumu, 1949, 269, o »zaroki«, »zaročenki« in »ženinu«. 42 O tem drugje v posebnem sestavku. 4S SR IV, 163. op. 2; 176. P I, 287: »Nach Gractz getraue ich mir nicht mehr zu schreiben.« — Tudi Kidrič sodi o razmerju podobno: Prešernove Luvre: LjZv L1V, 1934, 613—614. 45 SR IV. 167, 168. — Lenka pripoveduje dvakrat, da je Zupan rekel »morda od žalosti« (167, II. odst., 7. v.; 167, op. 17), dvakrat pa, da je rekel »od žalosti« (168, I., 2—3.; 168, L, predzadnja v.). — Lenka pravi dvakrat, da je »še kot mlada« oz. »mlada umrla« (167, 11., 5.; 167. op. 17). — Da bi bil pa Zupan kaj trdil o času smrti, in to celo ponovno, kakor piše Slodnjak na str. 172, I. odstavek — »je ]>o ponovnem zatrjevanju iste priče [Zupana] kmalu, vsekakor pa še v mladih letih umrla« —, je docela neresnično. — F.Kidrič, РЛ 1949, 269, pravi samo, da je Gradčanka amenda kmalu po razdoru s Preš. u.«. je rekel [prefezar]. — ,0, morda [originalni zapisi imajo »menda«] pač ne od žalosti, sem mu jaz zavrnila.«46 Datiran je »kmalu po teli dogodkih« — pozneje celo »neposredno« potem17 — je brez vsake opore. Analiza soneta »Pov'dö let starih—« je pokazala, da je Gradčanka ob nastanku pesmi, nekako proti koncu leta 1832, še živela. Živela je tudi še tedaj, ko so končavali priprave za četrti zvezek »Krajnske čbelice«, to se pravi januarja 1833. leta, kajti če bi bila tedaj že mrtva, bi pesnik iz takta pač soneta ne bil namenil za tiskanje. In živela je tudi še sredi marca istega leta, ko je pesnik pisal Celakovskemu o neki gospodični v Gradcu. Mislim, da je za njeno smrt iz Lenkinih pripovedovanj mogoče celo določiti verjetni ante quem non in post quem. Soditi namreč smemo, da je Jakob Zupan svoje očitke izrekel kmalu po smrti Khlunove. Znano pa je, da se je to zgodilo ob nekem njegovem obisku v Št. Rupertu pri Beljaku,48 kamor je menda sani prinesel žalostno novico iz Celovca. Jurij Prešeren je prišel na to župnijo 1840. ali morda že 1839. leta,4" in tako bi bil ta čas obenem ante quem 11011 za smrt Khlunove. In ker je nadalje Lenka povedala, da je umrla še mlada, se to tudi ni moglo zgoditi veliko pozneje, potemtakem najbrž v začetku štiridesetih let. Slodnjak je zares postavil sonete, bolje rečeno, proi sonet, v novo območje Prešernovega življenja, to se pravi, Pintarjevo Ano je zamenjal s Khlunovo, toda to območje prej nikakor ni bilo takö »popolnoma neraziskano« in »v neprodirno temo zagrnjeno«, kakor trdi. V Lenkinih pripovedih pa je zares še nekaj novega, toda Slodnjak je to v svojem posnetku izpustil: obtožencev zagovor! »Jaz jej nisem nobene krivice storil ..Te odločne besede upošteva samo mimogrede v opombi/'1 češ da je z njimi pesnik le »tolažil sebe in druge«. Slodnjak potemtakem zagovor obtoženca presliši; spričo tega ni čudno, če sumniči tudi izpovedi prič, ki so zanj ugodne, češ Lenka je »bolj z jezikom |!] kot s prepričanjem odklanjala« misel, da je Khlunova umrla od žalosti/'2 in če precenjuje mnenje čudaškega Jakona o vzrokih Gradčankine smrti. 4(1 Kako Lenka Prešernova svojega brata, pesnika, popisuje, 1933. 22. 47 O.e., 173, op. 38. 4» SU IV. 168. 48 Sematizem krške škofije 1841, ki velja od začetka novembra 1840 dalje; Sematizma 1840 nisem imel v rokah. — Po Prešernovem albumu 1949, 285, in SBL II, 513, šele 1842, kar je pa nemogoče. M SR IV. 168. 81 O.e., 173, op. 39. и O.e., 169, op. 23. Joka Z i g on V prejšnjih vrstah smo slišali o neki Prešernovi »laži« in »besedo-lomstvu«. Kako je z »besedolomstvom«, smo videli. Z »lažjo« se pa sploh nismo srečali in celo Slodnjak sam je nanjo pozabil ali kaj. Lenkine »podatke«, meni nadalje Slodnjak. pa lahko »vsaj rahlo podpremo« celo s pesnikovimi besedami, to je z nekaterimi stavki iz njegovih pisem:53 da je neka celovška meščanka v začetku leta 1832 napravila nanj močan vtisk, »von dem jemand nichts erfahren dürfte«, da si v Gradec (pomladi leta 1832) ne upa več pisati in da se mu je ljubezen z Gradčanko le zato podrla, ker je tako zanikrn pisar. Tista »jemand« je po Slodnjaku »morala biti... edino Gradčanka Khlunova«,54 po Kidriču pa neka neznana Ljubljančanka.55 Naj bo že katera hoče — ta odlomek in druga dva pač marsikaj pojasnijo, Slodnjakovih inkriminacij, in za to gre, pa niti malo ne podpirajo. Zadnja skupina »važnejšega gradiva« so uradni dokumenti o tej Klilunovi. Kaj nam sporočajo? »Tako malo [!], zlasti po letu 1832, da bi že zato [!] mogli misliti na njen zgodnji in morebiti celo tragični konec [samomor?].« Kaj torej? Da sta imela Ignac in Kajetana Khlun, rojena Testaller, samo (loa otroka, dve hčerki. Marijo Kajetano, rojeno 1798, in Marijo Ano, rojeno 1801, in da se je zadnja poročila okoli leta 1821 z Janezom Krizostomom Snojem. Prešernova »nevesta« je torej lahko postala samo Marija Kajetana. »Vsa nadaljnja poizvedovanja po usodi zapuščene Kajetane Khlunove po letu 1832... so bila brezuspešna.« V nobenih graških matrikah, zapuščinskih aktih itd. »ni nobene vesti o njej«. »Ta molk o neki meščanki... je vendarle čuden. Toda če si pokličemo v spomin Lenkino pripovedovanje, zlasti po njej sporočene ponovne očitke Jakoba Zupana [prav: ponovno sporočene], da je bil Prešeren kriv zgodnje smrti Marije Kajetane Khlunove [ Jakon ni nikdar rekel, da je Prešeren kriv], ki da jc umrla od žalosti [prav: morda od žalosti], potem se ne moremo ubraniti misli na njeno tragično smrt. V tej misli pa nas podpira tudi sonet Pov'dö let starih čudna izročila... in celotni venec Sonetov — nesreče.«56 Ta »molk« ni prav nič čuden, kakor sc bo hitro pokazalo, čudno pa je zares, kaj iz tega »molka« Slodnjak zaključuje, kaj pripisuje »Sonetom nesreče« in s kakšno gotovostjo govori v nadaljnjem o »strašni ne- 58 O.e., 169. 54 O.e., 170—171. 55 LjZv L1V, 1934, 614. 50 O.e., 172—173. sreči«, ki da »jo je priklical Prešeren na Khlunovo in nase s svojo nezvestobo«, ter o nasledkih za njega in njegovo poezijo. Po pameti bi bilo treba reči, da molk nič drugega ne pomeni, kakor ignoramus et ignora-bimus, dokler ne dobimo — itd. Kako pa je s podporo sonetov, ali pravzaprav samo prvega, smo že videli. Slodnjakovi informatorji pri iskanju podatkov o Kajetani Khlunovi v Gradcu niso uspeli.67 »Toda ta neuspeh«, meni Slodnjak, »ne sme motiti nikogar, ki mu je mar, da se razjasni življenjsko jedro Sonetov nesreče, da ne bi nadalje iskal podatkov o življenju in smrti Khlunove. Šele če bi res mogli ugotoviti, da je umrla neposredno po teh dogodkih, bi dobili Sonetje nesreče vso življenjsko luč, naše pisanje pa končno potrdilo.«.™ Slodnjakove sodbe so zelo ostre: nezvestoba, laž, »hudodelstvo prelomljene besede«, »zgrešeno ljubezensko iskanje in življenje«, »precenjevanje ustvarjalčeve svobode v zasebnem življenju«58® — taki in podobni očitki lete na Prešerna. Za take obdolžitve je navada, da imaš v rokah trdne dokaze, preden jih spraviš v svet. Slodnjak pa je podoben sodniku, ki nad »hudodelcem« najprej zlomi palico, potem pa kar takole mimogrede pripomni, da za to pravzaprav še ni imel pravice. Ce Slodnjak ni našel podatkov o Kajetani Khlunovi v Gradcu, jih pa poiščimo — v Ljubljani. Tu je uradni list poročal sredi maja leta 1825, da so 9. maja odpotovali iz Ljubljane v Trst: »Die Herren Jacob v.Ratschiller, Chrysostomus Snoy, mit Gattinn und Schwägerinn, k. k.Landraethe, Jos. Mathias Snoy, Justiziaer und Criminalrichter .. .«.50 Nekoliko nejasno poročilo: zakaj se te osebe navajajo skupaj, to se pravi, kakor bi bile ena družba? In kdo je tista svakinja? Chrysostomus Snoy nam je že znan; imel je za ženo Ano Khlunovo. Jos[eph] Mathias je očitno njegov brat. In drugi »Landrath«, Jacob v. Ratschiller, ki je že 4. maja sam prišel v Ljubljano?00 1825/26 je bil sodnik deželnega sodišča v Gradcu; umrl je prav tam 17. januarja 1846 za neko pljučno boleznijo, star šestdeset let; poročil pa se je, zopet v Gradcu, 28. aprila 1822, v starosti šestintrideset let, s triindoajsetletno 57 Uspeli niso menda zato, ker so dobili napačne direktive. 58 O. c„ 173, opomba 38. 58" O.e., 173, 165, 164, 165, 173. 59 Laibacher Zeitung 17. maja 1825, št. 39, str. 156, Fremden-Anzeige. LZg 10. maja 1825, št. 37, str. 148. Kajeiano Khun [!], hčerko Ignaca in Kajetane, rojene Destalles (!|. Ta Kajetana v. Ratschiller je umrla 19. avgusta 1838 za jetiko, tudi v Gradcu. Imela je osem otrok.01 Kaj naj to pomeni? Lénkino izročilo o graški ljubezni vendar ne more biti neresnično, saj jo tudi pesnik sam omenja! Ali gre potemtakem za napačno ime ali celo za zamenjavo osebe kot pri Antonih Scheuchen-stuelih? Navedeni zapisek pravi dalje: »Frau Cajetana Khlun, Private, mit Toechtern Amalia und Maria .. .« Kajetana je naša stara Khlunovka, Amalija in Marija pa doe do zdaj neznani hčerki. Da je poročilo glede števila hčerk [2 + 2| točno, nam pričata še dve poznejši v navedenem listu. Dne 15. maja istega leta so prišli iz Trsta v Ljubljano: Hr. Jacob v. Ratschiller, k. k. Landrath, v. Triest n. Graetz. — lir. Crisostomus Snoy, k. k. Landrath. mit Fruu Gemahlinn und Schioaegerinn. — lir. Joseph Mathias Snov. Justiziaer. v. Triest n. Marburg.« Dne 6. junija pa so odšli iz Ljubljane v Gradec: »Frau Cajetana Khlun. mit 2 Toechtern, dann Fraeuleins Maria v. Zen-negg und Edle von Seharfenstein. nach Graetz.«62 Podatek о »Fräuleins« je poln napak. Dveh sester priimka Zennegg tedaj ni bilo več, ker se je ena, Johana. poročila že leta 1820. Gre le za eno osebo in bi moralo biti natisnjeno: »Fraeulein Maria Elisabeth Zennegg Edle von Seharfenstein«. Ta Elizabeta je bila nečakinja stare Khlu-novke." Maja in junija leta 1825 je bil torej v Ljubljani pravi shod Khlunovega sorodstva: bilo je. kakor bomo videli, pred poroko tretje hčerke in je šlo najbrž za kake premoženjske transakcije. Khlunova družina je torej imela razen Ane in Kajefanc še dve hčerki, Amalijo in Marijo. Vprašanje je sedaj, katera se je tako vnela za pesnika. O teli deklicah pa ni mogoče v Ljubljani nič več izvedeti; obrniti se je treba po pomoč v Gradec. el Graški upravni šeinatizciu 1825/26; L. Schiviz v. Sehivizhoffen, Der Adel in den Matriken der Stadt Graz, 1909, 38, 248, 38 za starše; za otroke po kazalu pod gesli Ratschiller. Zapuščinski akt Kajetane, gl. op. 64! — Dekliški priimek stare Kajetane je Destalles. ne Testaller, kakor ima Slodnjak. Schiviz v. Sehivizhoffen piše. o.e.. za Khlunovko ter za sestri in brata dosledno Destalles. Tudi graški šematizini poznajo ta priimek in še več podobnih, n. pr. Desclairs, Desfours, Desloges. (Jre menda za Belgijce v avstrijski službi. " LZg 20. maja in 10. junija 1825, št. 40 in 46^jhmIii}^ notico navaja že Kidrič, Prešernov album 1949, 264. u je ne tolmači pru\. ™ L. Schiviz v. Sehivizhoffen, o.e. Zapuščinski akt Kajetane Khlun. poročene Ratschiller, dd. 19.8. 1838 navaja kot najbližje sorodnike poleg moža. osem otrok in matere še naslednje: brat Ignac, konceptni oficial okrajne kameralne uprave v Brucku — torej že peti otrok Khlunovih; Ana Serov [prav: Snoj], žena apelacijskega svetnika v Celovcu, Johana Wisiak, žena deželnega svetnika v Gradcu, in Amalija Knarr, žena univerzitetnega profesorja prav tam — vse tri sestre pokojnice. Marije ni.04 O Ani že vemo, da se je poročila najkasneje leta 1822.°? Iz graš^ifil) poročnih matrik pa izvemo, da se je Amalija, rojena 27. septembra l/>05, poročila v župniji Mariatrost 27. septembra 1825, in Jolmna 15. februarja 1836 v župniji Mariahilf, stara triintrideset let, medtem ko jih je imel ženin triinštirideset.06 Marije pa 19. avgusta 1838 ni bilo več med živimi. Morala bi bila potemtakem umreti pred tem rokom, toda ne pred letom 1832, in sicer po Lenkinih mislih v Gradcu.07 Med leti 1828/29 in 1838 kakor tudi še pozneje so Khlunovi stanovali v Buergergasse 24 (od 1838/39 dalje nova številka 28), torej na področju graške stolne župnije.08 Toda v matrikah tega urada o Mariji Khlunovi za leta od 1825 do 1838 ni sledu."u Da bi bila umrla v kaki drugi graški župniji, to se pravi ne doma pri materi, je sicer mogoče, vendar ne posebno verjetno. Kaj je torej z deklico tega imena? Mislim, da se dâ za to najti razjasnilo. V družini Khlunovih je bila namreč navada, da so dajali otrokom poleg pravega krstnega imena še ime Marija, in to celo moškim, na primer Marija Kajetana, Marija Ana, Marija Franc (sin Kajetane mlajše) in podobno. V prej navedenih seznamih tujcev smo videli, da je Maria Elisabeth Zenegg vpisana samo kot »Maria«, in isto se je mislim pripetilo tudi njeni sestrični: Marija Khlun, znana samo iz nezanesljivega tiskanega vira, in Johana Khlun. izpričana iz graških aklov. bi bili torej ena oseba — Marija Johana, pri čemer je drugo ime glavno. 04 Landesarchiv der Steiermark, L. R. VII. 55/1838. Verlass aus dem Bez.-Gericht Graz, Sekt. II. poročilo na DAS, ddp. 5. julija 1957. št.251. 05 F. Kidrič, LjZv LIV, 613—614: P 11. 403: PA 1949, 279, — Snoj ni bil doktor, kakor pravi Slodnjak. Sil IV, 162, op. 11. 00 Dompfarramt Graz, poročilo dd. 16. julija 1957, Zl. 507 na DAS, ddp. 19. julija 1957. št. 269. 07 SR IV, 167. 08 Poročilo kot v op. 66. "" Poročilo kot v oj). 66. 10 Sluvistifnu revija 145 Marija Johana, kratko samo Johana, leta 1829 še neporočena, stara okoli šestindvajset let, torej ne še »dekle staro« ali »prezrela... ženska«,70 je potemtakem edina iz Khlunove družine, ki je lahko vzljubila Prešernu in ga skušalu pridobiti, leta 1832 pa celo od njega izsiliti nekaj, kar se izsiliti ne dâ. Ko se ji to ni posrečilo, je sicer, kakor zdaj vemo iz vampir-skega soneta, žalovala in jokala, besnela in klela — moral je to biti zares pravi furioso —, umrla pa zaradi tega ni, marveč se je rajši potolažila in — poročila: namesto »tragične smrti« Khlunove ter pesnikove »grozotne življenjske zagate«71 — navaden meščanski happy-end! Ob pričujočih ugotovitvah pa nastane samo po sebi še vprašanje, kaj je potemtakem z Lenkinimi in Zupanovimi mnenji o smrti Khlunove. Lenkino se dû razložiti. Videli smo, da je Johana umrla verjetno kmalu po letu 1838, torej pred svojim štiridesetim letom, in tako je pozneje zelo stara Lenka res lahko rekla, da je bila ob smrti »še mlada«. Zupanove domneve pa je treba kratko malo zavrniti v kraljestvo fantazije. Zdaj, ko se je pokazalo, da »nesreče« ni bilo, bi bilo tudi odveč razpravljati še o tem, ali je bila res tako strašna, da je »do dna spremenila« Prešernovo pesem;72 o tem, kakšna jc bila pesnikova »psihična reakcija«;73 o tem, če »Pesem od zidanja cerkve na Šmarni gori« obravnava isto témo kot vampirski sonet74 itd. In če ta sonet ni izraz »strašne nesreče«, je to še manj ves ciklus »Sonetov nesreče«. Zato je zgrešeno vse tisto, čemur pravi Slodnjak [od prejšnjih) »drugačna razlaga celotne pesnitve«:76 da se je hotel pesnik v njej »očistiti« svoje krivde;70 da tudi podpira »misel na ... tragično smrt« Khlunove;77 da je »v ostalih [šestih] sonetih... duševno agirai kakor človek, ki je po čudnem naključju [!],-etično tuko rekoč neprizadet zabredel v to krivdo«;78 da jo je doživljul »bolj antično kakor krščansko«70 itd. Slodnjak zaradi svoje »drugačne razlage« pripisuje sonetu tudi prevelik pomen v razmerju do celotnega cikla: da je »kažipot v ostale 70 SR IV, 172 in 173, up. 39. 71 SU IV, 173 in 174. 78 O.e., 173. 73 O. c., 173. 74 O. c., 176. 73 O. c., 163. 7« O. c., 165. 77 O.e., 173. 78 O. c., 173—174. 71 O.e., 174. sonete«, »začetni in temeljni akord celotnega speva«,80 »ključ za razumevanje nesreče«, o kateri ројб;81 da »šele ta daje celotni pesnitvi... pravico do naslova Sonetov — nesreče«82 in podobno. Od vsega, kar mu v tej zvezi pripisuje, je res le to, da je »začetni« akord, vendar ne tako pomemben, da bi bil Prešeren s črtanjem znatno oškodoval celoto ali celo onemogočil jo razumeti. Podrobnejše razpravljanje o »pravici do naslova« pa spada v poseben sestavek o celotnem ciklu »Sonetov nesreče«. Končno naj še omenim, da Slodnjak veže na ljubezen s Khlunovo tudi več drugih Prešernovih pesem, češ da »so vidni njeni sledovi v sonetih. Očetov naših imenitna dela... in Vrh sonca sije sončev cela čeda ...«; da »v prvem in drugem sonetu stavi pesnik ,drago' v nekakšno nasprotje s Kranjicami (1. sonet, 10. in 11. stih) oz. z .ljubljanskimi... gospodičnami' (2. sonet, 11. in 12. stih)«; da je tudi v romancah »Hčere svet« in »Učenec« »morebiti kak ugoden odmev tega razmerja, medtem ko je v pesnitvi Slovo od mladosti čuti disonance, ki jih je budila ta nekam neiskrena zveza v pesniku«.82'1 Proti tem trditvam in domnevam govori precej momentov, zadostuje pa. mislim, že eden: vse omenjene pesmi so nastale (vsaj v zasnovi) pred sonetom »Kupido...«; tu pa pesnik v prvotni formulaciji jasno pravi: She tridefeto leto prede Parka, nobena me fhe d'viza ni ljubila. (КС II, 27) Ce je potemtakem »Kupido...« starejšega datuma od začetka ljubezni s Khlunovo, so starejši tudi drugi zgoraj navedeni verzi in ne morejo z njo imeti nič skupnega. * V zvezi s sonetom »Pov'dö let starih ...« je bilo v literaturi obravnavano že tudi vprašanje, od kod je Prešeren dobil motiv vampirstva. Za Kidriča je bilo to »antična pravljica«88 in Jože Kastelic jc res ugotovil, da ima že helenistični pisec Publias Aelius Phlegon v delu Peri thaumasion« zgodbo o mrtvi nevesti, ki se je vračala k živemu m O.e., 163. 81 O.e., 175. O. c., 163. «»• SBl. II, 1952, 526. "» P II, 239. 10* 147 ženinu; zaradi krika staršev je potem na novo umrla, mladenič pa se je iz žalosti usmrtil sam. Te zgodbe pa, po Kastelcu, Prešeren ni prevzel direktno iz Flegona, iz antike, marveč iz Goethejeve balade »Die Braut von Korinthe »antični motiv je pripotoval v Prešernovo pesem indi-rektno«. Dokaz za to je motiv vampirstva, ki ga Flegon nima, pač pa Goethe.81 Ta sodba pa se zdi Slodnjaku »prenagljena«; Kastelic »ni upošteval, da je Prešeren prav Phlegontovo knjigo označil v sonetu kot vir. kajti ,let starih čudne izročila' ne pomeni nič drugega kakor prevod grškega naslova »Peri thauinasion«. Tudi »vainpirstvo« da ima Flegon, saj se ženin sam usmrti.™ Najprej je treba ločiti dvoje: antično snov, enkratno, »resnično« Fle-gonovo zgodbo — o njej poroča neki uradnik svojemu višjemu: mrtva nevesta, ki se vrača ljubit živega ženina, ter moderni (moderni v nasprotju z antičnim) mitološki motiv vampirstva, in sicer ne v splošni obliki (mrtvec vstaja iz groba in človeku pije kri), marveč v določeni varianti: mrtve deklice se zaradi nepotešene ljubezni vračajo iz groba in iščejo žrtve, moške, ki jim izsesajo kri do zadnje kaplje. Flegon pripoveduje samo zgodbe brez vampirstva, Goethe poje zgodbo in jo v duhu klasicizma moderno obrazloži (motivira) z vampir-stvom, Prešeren v sonetu samem ne pozna antične (Flegon-Goethejeve) zgodbe,86 marveč samo motiv vampirstva v opisani varianti, ki ga pa seveda iz Flegona dobiti ni mogel: kjer nič ni, se tudi nič dobiti ne da. Slodnjak snov (zgodbo) in motiv zamenjava in meša; zanj je vse Flegonova zgodba: »mrtva ljubica, vračajoča se v presilni ljubezni i/, groba k ljubljencu«, kakor tudi mrtve deklice in živi moški, katerim izsesavajo kri.87 Pri Kastelcu pa je iz obojega nastala nekaka kontaminacija: »motiv vampirske neveste«.88 To pa ni antično, marveč Goethejevo. O antičnem motivu v vampirskem sonetu sploh ni mogoče govoriti in seveda tudi ne, ali je vanj pripotoval direktno ali indirektno. Antika vampirstva v 1110- 84 J. Kastelic, Prešernova antika; Nsvet II. 1istost kraja v obeh dogodkih«; »obema dogodkoma mora biti prizorišče ista cerkev«. Le katera cerkev naj bi to bila, po Zigonu iz »Prve ljubezni« ne izvemo — »elegija nam je ne imenuje!«4 Toda v »Prvi ljubezni« ni o kakršnikoli cerkvi ne duha ne sluha! Kraj, kjer je Prešeren srečal deklico te pesmi, se sploh ne omenja. Druga stanca pripoveduje tako-le: PriIhlâ je angeljlke lepote d'viza — Deb' vidil jeït ne bil podobe njene! Rudezhi sor ofraniotc nje liza, lu nje ozlii ncbeïhkih svesd plaméne; 2 O. c., 209. 3 O.e.. 156. 4 O. c., 185, 187, 188, 206; 205. Vezli sdrav ne bode ta, ki ga puîhiza Pogleda biltriga v îerzé sadene; O, kdo popiial uît bi ljubesnivolt, ч. In kdo nedolshnih perî bi sapeljivolt! — (КС III, 18-19) Prvi verz te kitice se torej začenja lokalno povsem nedoločeno kot v pravljici. O Petrarki in njegovem prvem srečanju z Lavro govori tretja stanca: Nameît iîkat' savetje v' mnosh'zi golti, Ko ti enaka îtala je pred mano, Ki je od njé na sadnji petik v' poîti, Petrarka! tvoje blo îerze ushgano, Pogleda njen'ga vshival îim îladkoîti, Tak dolgo, de dobil îim îerzlmo rano, Ki pezhe nozli in dan me bres hladila, Kateri najd'ti ni nikjer sdravila. (КС III, 19) V prozi povedano: namesto da bi se bil umaknil med množico, ko je stala pred menoj, enaka tej, ki je na zadnji postni petek vnela tvoje srce, Petrarka — itd. Paralela se torej nanaša samo na zunanjost obeh deklic, ne pa tudi na kraj in čas srečanja s pesnikoma. V citiranih verzih je vse, kar ima elegija o kraju srečanja in o Petrarki: o cerkoi nobenega migljaja — nasprotno, več momentov govori proti njej: v katoliški cerkvi je pač malo prilike, stati pred deklico in uživati njen pogled »tak dolgo«, da dobiš ali »dokler de«5 dobiš »srčno rano«, še manj pa občudovati »nedolžnih prs ... zapeljivost«, kakor je storil Prešeren. »Nedolžnih prs« — deklica je torej imela globok bieder-meierski dckolté. In to naj bi bilo v cerkvi, pa še tisto hladno véliko soboto 1833 povrhu, ko je bilo zjutraj samo + 3" R, oblačno do devete ure in celo opoldne komaj +9°R!5tt Kraj srečanja v elegiji je po teh okoliščinah gotovo neki posvetni prostor, kjer se shaja družba (»množ'ca gosta«), neko zbirališče, recimo koncertna dvorana, gledališče, plesišče. Tega kraja tudi poznejši samostojni komentatorji, kljub temu da so dobro poznali Žigona, nikoli niso določali s cerkvijo, marveč povsem nevtralno. »Prvo pesnikovo srečanje 6 Varianta v »Poezijah« 1847, 105: »Doklèr, de je sercé dobilo rano...« 511 Laibacher Zeitung II. aprila 1855, št. 50. z .neusmiljeno devico" je le splošno označeno: ,v mnoz'ci gosti', kjer bi se bil mogel umakniti«, pravi Kidrič;6 podobno tudi Slodnjak: »srečala sta se nekje v množici« in »nekje v množici je srečal njo, ki je stala pred njim, podobna Petrarkovi Lavri, katero je italijanski pesnik videl in vzljubil na veliki petek o cerkvi«,7 V katoliški cerkvi je normalno mogoče pač samo kratko srečanje, srečanje mimogrede, kakor ga slika trnovski sonet: [Tedaj] ko je stopila v cerkev razsvetljeno, v sreé mi padla iskra je ognjena ... To srečanje in posledica, pravi coup de foudre, pa se toliko razlikuje od onega v elegiji, da ju nikakor ni mogoče enačiti. Od kod pa je potemtakem dobil Žigon »cerkev« v »Prvi ljubezni«, če ne iz pesmi same? Po citiranih odstavkih in odlomkih njegove razprave je razvidno, da mu je bil nenehoma pred očmi in v ušesih sonet •» Je od vesel'ga časa ...«, iz tega pa še posebno predstava »cerkve«, ki se v njem dvakrat poudarjeno omenja. Tudi iz Pctrarkovega soneta »Era '1 giorno...«, na katerega opozarja Prešeren v opombi pod prvim na-tiskom elegije, se mu je »cerkev« vtisnila v spomin, ne sicer neposredno iz pesmi, ker ta kraja prvega pesnikovega srečanja z Lavro ne imenuje, pač pa iz njegovega svojeročnega zapisa v neki kodeks, vtisnila na način, ki ga dobro ilustrira zgornji drugi citat iz Slodnjaku. V hudi vnemi in velikem navdušenju za dozdevna odkritja pa ga je nato po napačni analogiji projiciral tudi v »Prvo ljubezen«: »obema dogodkoma [iz »Prve ljubezni« in iz trnovskega soneta] mora biti prizorišče ista cerkev«! S tem pu se sesuje, »veselo zgromi«, da rabim Žigonov način izražanja, podstava njegove sto strani dolge razprave in resničnost njegove teze o letnici 1831 v Prešernovem življenju in poeziji. Mislim, da že samo motiv »cerkve«, razloček v kraju in razloček v načinu srečanja pesnika z deklico tu in tam narekujejo docela nasproten sklep: ker opisuje trnovski sonet (ne glede na to, uli ga komentiramo realistično ali ne) neko srečanje Prešerna z Julijo v cerkvi, »Prva ljubezen« pu neko drugačno srečanje z ne vemo katero deklico na nedoločenem, gotovo posvetnem kraju, elegija ne more veljati Juliji. • Prešeren 11, 1938, 201; pozneje samo P II. 7 Poezije doktorja Franceta Prešerna..., 1946. 170; Poezije doktorja Frçn-céta Prešerna 1951. 232; v nadaljnjem P 1946, P 1951. Razen z usodnim prenosom motiva »cerkve« in iz tega izvirajočimi zaključki, s tako imenovanim »tretjim faktom«, je Žigon svojo tezo o »Prvi ljubezni« dokazoval še z dvema. »Drugi fakt« se tiče gesla na čelu pesmi. Ta je namreč imela v prvem natisku namesto naslova znani Pro-percijev distill »Qui nullam tibi dicebas ...«. Po Zigonu »že ta naslov [?j ti sam napoveduje — neki dogodek nov, naglašuje ti neki kontrast s poprejšnjo dotedanjo dobo [»Sonetov ljubezni«]. In kar naslov, pripoveduje ti potem na široko pesen sama«.8 »Živo in jasno naglaša tu poet neko novo fazo svojega dušnega življenja, v nasprotju s poprejšnjo, staro [»Sonetov ljubezni«]; neko novo rano tu opeva...«® Brez dvoma — vsaka ljubezen, zlasti pa še prva, je v življenju vsakega človeka nekaj novega in tako tudi v Prešernovem. Toda da bi bilo to »novo« v elegiji kontrast z ljubeznijo petih sonetov, nekaj drugega kot to čustvo, in da bi bilo to »novo« začetek ljubezni do Julije, začetek nove faze — Julijine dobe, tega iz stane samih ni mogoče iztisniti. To je bilo mogoče samo Zigonu, ker se mu je posrečilo pretovoriti vanje »cerkev« in jih zasidrati dozdevno neizpodbitno v leto 1831. To datiranje elegije pa je njegov »prvi fakt«. Zigon je pravilno prvi ugotovil, da je pesem morala »eksistirati vsaj že v drugi polovici 1. 1831.«,10 to je, preden so tretji zvezek »Krajnske čbelice« poslali v cenzuro, pred 26. decembrom. Ta dan je iorej za elegijo post quem non; s tem pa seveda še ni docela datirana, saj ji manjka še ante quem non. O Prešernu vemo prav dobro, da leži ta rok za njegove pesmi lahko tudi pet, celo deset let pred končnim.11 Žigon pa je ne glede na ta pomislek svojo pravkar navedeno pravilno sodbo — »vsaj že« — spremenil tudi v ante quem non: »Te stance so namreč morale nastati, kakor smo dognali, 1. 1831.« in zato je treba tudi pričetek Julijine dobe »iskati v letu, ki ga določa letnica JPerve ljubezni': 1831.«12 In s čim je Zigon to dognal? S »historičnim dokumentom«: z romanco »Dohtar«. Tudi ta je po njegovem morala nastati »najkesneje v drugi polovici tistega [1831.] leta«,13 o čemer ni dvomiti; ta čas je pravilni post quem non tako za »Prvo ljubezen« kot za »Dohtarja«. — Za le-tčga z neko omejitvijo: pravilni samo za besedilo romance, kakršno naj bi bilo 8 CZN III, 152. » O. c., 155. 10 O.e., 155. 11 O tem glej F.Kidrič, Kronologija in oblika prvih Prešernovih sonetov; I.Z LIV, 1954. 471! ČZN III, 165; 170. 13 O.e., 159. izšlo v tretjem zvezku »Krajnske čbeliee«. kar se pa ni zgodilo. Za redakcijo »Dohtarja«. ki jo poznamo v rokopisu iz Kastelčeve zapuščine v ljubljanski Muzejski knjižnici in tiskano iz četrtega zvezka »Krajnske čbeliee«, namreč ni gotovo, da bi bila enaka oni neznani iz konca leta 1831. — »Romanca je izraz neke — nove ljubezni,« je nadalje sklepal Zigon. »Neka nova ljubezen tedaj tu — kakor v stancah ,She miru'. In to tako v dveh pesmih, v obeli enako, ki sta obe iz istega leta [!]: 1831! Komu pa veljaj sicer .Dolitar', če ne Juliji, ki je bila tiste mesece res ravno v šestnajstem!«14 — Da bi to bilo res. bi bilo treba prej še marsikaj dokazati, 11. pr.: da sta »neka nova ljubezen« v elegiji in romanci identični; da je za »Dohtarja« 1831.leto tudi ante quem non; da je bila Julija tedaj edina Ljubljančanka v šestnajstem letu. Po vsem tem mislim, da bi bilo odveč ugibati še, zakaj sta Čop in Kastelic črtala romanco iz tretjega zvezka »Krajnske čbeliee« še pred cenzuro, čeprav se je to zdelo Zigonu »dobra priča« za njegove domneve, češ Čop ni hotel spravljati Prešernu zaradi »preodkritih podatkov« — šestnajsto leto; teta, dèkle staro — »brez potrebe na vrat takih vplivnih ljudi zamero«, kakor so bili Scheuchenstuelovi, in ker »v zobe se je bal..., da bi znala dati ta pesmica blebetavi, omejeni Ljubljani Julijo,..15 »Dolitar« je po splošni sodbi, tudi Zigonovi (zanj je »prva ... izpoved« čustva do Julije), starejši od »Prve ljubezni«. Če pa ta ne more veljati Juliji, more »Dohtar« še manj. Dvoje momentov, ki tezo o »Juliji — 1831« tudi sicer delajo sumljivo, je poznal že Zigon sam in jih ni zamolčal, marveč skušal razložiti na svoj način. Najprej je tu naslov elegije »Prva ljubezen«, ki ga je Prešeren dal pesmi šele za »Poezije« 1847, ki pa pravzaprav ni nič drugega kot okrajšani Propercijev (listih »Qui nullani tibi dicebas ... haesisti...«: ».Pèrva ljubezen'«, je tolmačil Zigon, »potrja. da je tisto leto. ko je pesem nastala [po njegovem torej 1831.], v poetovi duši bila — prva ljubezen, namreč ne prva sploh (imel je poet vsaj graško nemškuto poprej!), a pač pa prva — do Julije! Tako je umevati to pristno narodno frazo...«10 Takô je uineval pač Zigon, ko je zaradi zgrešenega datiranja in adresiranja »Prve ljubezni« zašel v zagato, priznati, da naslov elegije 14 O.e., 160. 15 O.e., 163. 10 o. c., 165. govori proti njemu, ali pa najti za preprosto stvar kakršnokoli drugačno razlago. Kako je premagal Žigon drugo težavo, ki je nastala zaradi letnice »dvakrat devetsto tri in trideseto« v trnovskem sonetu, o tem pa kdaj drugič. Ce za zaključek na kratko posnamemo Zigonova izvajanja, dobimo naslednje teze: 1. »Prva ljubezen« in »Dolitar« sta najpozneje iz leta 1831; 2. v sonetu »Je od vesel'ga časa...« je značilni motiv »cerkev«; ker ga ima tudi »Prva ljubezen«, je ta prav tako posvečena Juliji; 3. v »Dohtarju« ogovarja pesnik šestnajstletno deklico; ker je bila Julija v tej starosti od 30. maja 1831 dalje, je romanca posvečena njej; 4. »Prva ljubezen« in »Dolitar« sta iz druge polovice leta 1831. Zigon je dokazal samo prvo, to se pravi, da bi bil rezultat njegove obravnave naslednji: 1. Prešeren najpozneje v drugi polovici leta 1831 sreča na nekem zbirališču družbe neko deklico in se vanjo nesrečno zaljubi (»Prva ljubezen«); 2. neki advokat (Prešeren?) najpozneje v drugi polovici leta 1831 izpoveduje ljubezen neki šestnajstletni deklici (»Dolitar«). To bi bilo vse glede elegije in romance, znatno manj od Zigonovib »dognanih dokazov«. Malo, bi na hitro utegnili soditi danes, toda iz historične perspektive je bilo tudi to veliko. Le žal, da je Zigon tudi nadalje vztrajal na vseh svojih dozdevali, tako v obeh knjigah o Prešernu17 in drugod kljub številnim tehtnim ugovorom vse do zadnjega. Realistično tolmačenje trnovskega soneta je bilo zanj »bajka... o letu 1833«, ki jo je »zatrl za vse čase«.17'1 * Dolgo, blizu trideset let so njegove nedokazane trditve držale kot v urokih skoraj vso slovensko literarno občino, ali bolje, jo po Kidričevih besedah »begale«. Največ je k temu pripomogel Ivan Grafenauer, ko je Zigonove domneve prevzel v svoje slovstvene zgodovine,18 ki so bile 17 Francè Prešeren, poet in umetnik, 1914/1925, 49: Prešernova čitanka, 1915/1922, 16—19. DS XXXXVI, 1935, 310, op. 9. 18 Zgodovina novejšega slovenskega slovstva I, 1909, 88—90; Kratka zgodovina slovenskega slovstva 1919, 143; 19202, 151—152. malone celo generacijo pomagala profesorjev, učbeniki dijakov in informativni vir za vse literarno-zgodovinske interesente. Žigonova dognanja vobče je najbolj vneto zagovarjal Josip Puntar, ki je dostikrat šel še dalje. Za »Prvo ljubezen« mu ni bilo dovolj samo to, da bi bila namenjena Juliji. Zanj je bila celota »Poezij« 1847 »peto-rična« in razporejena simetrično, »tako da tvorijo Različne poezije središče cele zbirke«, »Pesmi« ter »Balade in romance« na eni, »Gazele in sonetje« ter »Krst« na drugi strani pa »somerne dele«. »Različne poezije so arhitektonsko in vsebinsko središče Prešernovih Poezij. V njih je težišče in središče vse njegove pesniške sile, tu mora tičati ključ do pravega umevanja celega Prešerna.«10 Tu se morajo strniti vsi poudarki cele zbirke v eno samo žarišče. Zato »ni kar brez vsega zavestnega računa pesnikovega, če tvori ravno Perva ljubezen epično poudarjeno sredino te sedmorične skupine! Nasprotno: popolnoma v zmislu Prešernovega umetniškega ustvarjanja in razporejanja je«, če je posvetil četrto mesto v njej — Juliji. Naša elegija torej »tvori... tisto somernico in os, okrog katere se sučejo Različne poezije in ž njimi vred cela zbirku... Žariščno točko pa potemtakem ... tvori Perve ljubezni tretja središčna stanca ...« Kot slepcu, ki izpregleda, se nam po Puntarju godi, ko se nam tako odpre pogled v Prešernov »umetniški atelije«! Proti bi po njegovem govorilo le eno, če bi namreč »Prva ljubezen« ne bila namenjena Juliji. Toda Zigon je »dognal« — itd.20 Proti pa bi govorilo v resnici še dvoje. Prvo: »arhitektonika« »Poezij« namreč ni »petorična«, ampak — DŠesio-rična«/ Zadnji, šesti del, to je »Krst«, je Puntar najprej sploh spregledal; ko je to opazil, je »arhitektoniko«, ki je morala ostati »petorična«, popravil tako, da je združil dva samostojna dela, »Gazele«, »Sonete«, v enega: »Gazele in sonete«. Na to je zaman opozarjal že Kidrič; Puntar je vztrajal pri svojem.21 — In drugo: »Poezije« so bile prvotno (in so še danes v ljubljanski Muzejski knjižnici) v rokopisu celo — jsedmorične«/ Po Prešernovi numeraciji je bil VI. del »Namečik nemških in pončmčenih poezij«,22 VII. pa »Kerst«, tako da so bile IV. del, po »arhitektoniki« potemtakem »središče« — »Gazele«. Ko bi bil Puntar to vedel —! 19 Kaj je z arhitektoniko v Prešernu? DS ХХШ, 1910. 406. 20 O.e., 452—453. — Enako še na kratko: »Zlate črke« na posodi Gazel... I, 1912. 23. 69—70; za tezo »Julija — 1831« tudi Dunte 1921, 99. 112. 118. 21 Prešernov sonet »Pov'dö let starih čudna izročila«; LZ ХХХГ, 1911, 430 do 431. — »Zlate črke« ... T, 70. op. 2. 22 Reprodukcijo naslovne strani VI. dela glej v Prešernovem ulbumu 1949, 175! — O.e., 318. ima zu razdelka VI. in VII. napačno numcracijo in zaporedje, prav tako tudi Zigon, Kronološki pregled prvih tiskov____ 1915/1922, 72. Celo France Kidrič, ki je sicer odločno ugovarjal Žigonovi »arhitek-toniki« in nekaterim drugim njegovim domnevam glede problematike letnice 1835, se je ob »Prvi ljubezni« dal sprva prepričati Žigonovim argumentacijam; še leta 1925 je sodil, da pomeni elegija začetek Prešernove ljubezni do Julije in »da je letnica 1833 [v trnovskem sonetu] namesto golo kronološki pravilne 1831 (katere ugotovitev je zasluga Zigo-nova) tukaj odmev okoliščine, da je ostalo Prešernu v intenzivnejšem spominu od 1831. leto 1833 .. .«23 Šele čez pičlih deset let je v tisku — v svojih predavanjih menda že prej — nastopil tudi proti Žigonovi letnici 1851. Y sestavku o Prešernovih Lavrah je samo na kratko ugotovil, da »začetek tiste nesrečne ljubezni, ki govori o njej Prva ljubezen, je treba staviti ali v drugo polovico 1829 ali v prvo 1830, medtem ko je letnica 1831 iz kombinacije skoraj izključena«.24 V posebnem sestavku o elegiji pa je razložil tudi svoje dokaze. Prvi je v podatkih pesmi same: »,Že miru srčnemu nevarne leta, mladosti leta so slovo jemale. Ali niso sorodne besede že v prvih Prešernovih stancah, v elegiji Slovo od mladosti? Tam, torej 1829 je pesnik tožil: .Mladosti leta kmalu ste minule'! Ko se je bližal izpolnjenemu 29. letu, to je 3. decembra 1829, je torej že sodil, da so mu ,mladosti leta minula'! Y zvezi s Slovesom od mladosti bi prišli z doslovno razlago stavka o ,mladosti letih, ki so slovo jemale', v leto 1828 ali 1829.« K temu bi lahko pritegnili kvečjemu še leto 1830. »A kdo bo zagovarjal domnevo, da bi se bil zaljubil Prešeren v Julijo 1829. ali 1830. leta, torej štiri ali tri leta pred zasnutkom Sonetnega venca?«26 Kidričev drugi dokaz »je v omenitvi prejšnjih pesmi o nesrečni ljubezni«, to je v besedah »ne omeče je ... pesem žalostnih glasovi mili...«. »Kateri .žalostni glasovi'?!« Celo Žigon sam Juliji »izmed pesmi, ki so nastale pred Prvo ljubeznijo ali istodobno ž njo, ni prisodil več kakor samega samcatega Dohtarja. A Dolitar vendar ne vznemirja z .žalostnimi glasovi', ampak pomežikuje v radostnem pričakovanju. Pač pa je mnogo ,žaIosinih glasov milili' v tistih petih Prešernovih sonetih, glede katerih smo vsi mnenja, da ne veljajo Juliji, ampak neki drugi deklici...« To pa je potem treba reči tudi za »Prvo ljubezen«, če govori o isti »neusrni- 23 Iz delavnice za komentar Prešerna; LZ XLV, 1935, 54. 24 Prešernove Lavre; LZ LIY, 1954, 616. — Nastanek pesmi je datiral Kidrič zmeraj z letom 1851. to se pravi, da veljajo njegove letnice 1828, 1829 ali 1850 samo za začetek te ljubezni. 25 Prešernova »Prva ljubezen«; LZ LIV. 1934. 668. t-"" \ ljeni devici« kot petorica sonetov. Elegija potemtakem »ni začetek nove ljubezni, ampak obračun s staro ljubeznijo, ki ji veljajo že Ljubeznjeni sonetje iz 1830...«2e — Elegija poje o »srčni rani«, ki še »peče noč in dan«, in zato pravzaprav ni obračun z njo. to se pravi konec, ampak recimo poetično poročilo o akutni bolečini. Toda to je navsezadnje drob-njarija: jedro Kidričevega drugega dokaza je v tem, da so »Prva ljubezen« in »Soneti ljubezni« usedlina istega doživljaja. Kot tretji dokaz navaja Kidrič različnost čustva v elegiji in v trnovskem sonetu. Med obema pesmima da je sicer »več sličnega« — datiranje ljubezni, obračunavanje z njo. petrarkizem tu in tam —, a »v intenziteti čustva je... precejšnja razlika. V Prvi ljubezni nas preseneča isti... konvencionalni trubadurski aparat kakor v 3. gazeli in v Strunah ..., medtem ko je sonet moško ugotavljajoč. Prvo ljubezen more pesnik zaključiti z opominom, ki je skoraj humorističen. sonet se konča z golim priznanjem nemoči proti demonu ljubezni. Vse to je razložljivo, če gre za dve različni ženski, izmed kalerili je druga vzbudila v Prešernu močnejše čustvo od prve«.27 Mislim, da gre tu za dvoje, za čustvo (ljubezen) in za pesniški izraz. O prvem je treba reči. da se lahko spreminja tako po moči kot po barvi ob istem idealu, zato o njem eventualna različnost sama zase ničesar povedati ne more. Drugo pa so formalne kvalitete, »aparat«, kakor pravi Kidrič. Tudi te same zase o idealu ne povedo nič več kot prvo. Povedo pa nekaj drugega: pesmi z istim »aparatom« so nastale praviloma istočasno ali vsaj blizu druga druge in jih, kadar niso datirdne, po tem kriteriju večkrat lahko kronološko razvrstimo. Kidrič je končno opozoril še na neko okoliščino, ki zmanjšuje možnosti usodnega srečanja Prešerna z Julijo že leta 1831. l'o opisu v »Prvi ljubezni« bi se bilo to dogodilo na nekem skoraj gotovo posvetnem shajališču ljubljanskega meščanstva. Julijine korake v svet pa je oviralo že »materino odklonilno stališče do družbe sploh«, za leto 1831 pa še nekaj: »Izpolnjeno 16. leto je bil za dekleta po ljubljanskem družbenem kodeksu važen mejnik, ki jih je šele usposabljal za družbo.« Zato pač v sezoni 1831/32 stroga gospa še ni rada slišala Julijinih prošenj za na plese, a tudi zu gledališče in koncerte jih je lahko odbijala zaradi hude bolezni 20 О. е., 609. 27 O.e., 669. edinega sina Janeza. Po njegovi smrti, 28. marca 1832, pa seveda sploh ni bilo več misliti na kaj podobnega.28 Kako težko je bilo Julijo srečati še celo pozneje, je povedal Prešeren sam: Y oknu domačije ne da te najti, luč ti ljubezniva, v gledišu. na sprehodih sreča kriva, ne v krajih, kjer plesavk vrsta se vije. Glede »Dohtarja« je Kidrič leta 1934 sodil, da »je absurdno, iskati v vsaki snovni podrobnosti katere koli romance že takoj pesnikovo misel na konkretno podrobnost lastnih odnošajev, torej podrobnost o pesniku ali o kaki njegovi izvoljenki«, in zato načelno dvomil, če sploh spada »v področje Prešernovih naravnostnih ljubezenskih izpovedi«. Pesem siccr res pripoveduje o deklici, da je v šestnajstem letu in ima bogato teto-samko, »toda s pomočjo takih podatkov je naslovljenko skoraj nemogoče izslediti, če ni točno znan čas nastanka pesnitve. Vsaka deklica je vendar v nekem času v 16. letu in marsikatera ima bogato samsko teto!«29 O Juliji pa se razen tega lahko reče, da take sorodnice »po vsej priliki ni imela«.30 Za Kidriča je bilo po vsem tem docela jasno, »da izmed Prešernovih ljubezenskih pesmi iz te dobe [od 1828 do 1832, vključno »Strunam« in »Gazele«] ne more veljati nobena Primčevi Juliji«.31 Na tem stališču je ostal tudi v izdaji Prešernovega zbranega dela (1936, 1938). Glede »Prve ljubezni« je ponovil pravzaprav le svoj »drugi dokaz«, da namreč »ni začetek nove ljubezni, ampak obračunavanje z že opevano«, dodal pa nam že znani inondent, da je pesnikovo srečanje z deklico v elegiji »le splošno označeno...«32 Nastanek »Dohtarja« jc datiral z »1829 ali 1830« in ga že s tem ločil od Julije.33 Znova je nadalje poudaril, da bi se hudo motil, kdor bi iskal v sleherni podrobnosti pesmi biografskih paralel, češ da spada »šestnajst let« in »teta, dekle staro« »po vsej priliki« med fikcije. Nu vprašanje, zakaj »Dolitar« ni izšel že v tretjem zvezku »Krajnske čbeliee«, je odgovoril docela drugače kot Zigon: »Zatreti ga je 28 Prešernove Lavre, LZ LIV, 1934, 680—681. 20 O.e., 615; 616. 30 O. c., 676. 31 O. c., 618. 32 P II, 199; 201. 33 Preščren 1, 1936, V: pozneje samo P 1. H Slavističnu revija 161 utegnil tudi urednik sam iz povsem svojih razlogov, na primer spričo nedostajanja prostora, zaradi tega, ker je imel Prešeren sam v knjigi že tako več reči ali zbog česa podobnega«. Končno je še enkrat opomnil na težave, srečati Julijo v družbi že 1831. leta.34 * Kidričevi argumenti so, če odštejemo tretjega, po mojem dovolj prepričljivi. Zavrnil je drugačne in nasprotne domneve tako rekoč na vsej črti. Ostal je le še s tolikšno zgovornostjo sugerirani Zigonov »tretji fakt«, varljiva podstava njegove »letnice 1833«, ki sloni, kakor smo videli, na eni sami zmotni predstavi oziroma besedi (»cerkev« v elegiji), ki se ga pa za čudo direktno sploh ni dotaknil. In morda je prav ta kljub pomembnosti prezrti in do zdaj neizpodbijani motiv kriv, da Kidrič tega ali onega ni povsem in za zmeraj prepričal, med drugimi tudi Antona Slodnjaka. Za zmeraj, sem rekel, kajti sprva, leta 1934, je tudi on brez kakršnekoli rezerve sodil, da se je Prešeren zaljubil v julijo 6. aprila 1833.35 Toda že čez dve leti je v oceni prvega dela Kidričevega »Pre-ščrna« izjavil, da »po ponovnem branju« obeh antagonistov in pesnika samega ne more več verjeti, »da se prične za Prešerna Julijina doba šele 6. aprila 1833.1.« O problematiki »Prve ljubezni« Slodnjak tedaj ni govoril, dokazoval je le, da »Gazel ni mogoče odtrgati od Sonetnega venca«;30 da pa je sprejel Zigonov komentar elegije, kaže njegov roman »Neiztrohnjeno srce«, kjer je zasnoval dogodke tako, da Prešeren sreča Julijo v trnovski cerkvi na kresno jutro 1831.37 ( Obširneje pa je utemeljil in pojasnil spremembo svojega stališča leta 1946 in pozneje. Glede »zamotanega vprašanja, katerega leta se je pričela ta ljubezen«, je sprva izjavil, da se sicer nagibljc k Zigonovi razlagi, a se zaveda tudi tehtnosti Kidričevih ugovorov'. Mislil je celo na tretjo možnost, »da je Prešernu v I. 1831.—1833. važnejša stvar slovenska umetna ljubezenska pesem sploh, kakor pa misel opevati to ali ono dekle«,38 (o se pravi, da mu je prerodni namen nad osebno izpovedjo. »S tem nepristranskim stališčem, porojenim iz zadrege«, ker mu »ni pri najboljši ' 34 P II, 198 in 201—202; 249; 258—259. 35 Pregled slovenskega slovstva, 1934, 90, 91, 492. 36 Sodobnost IV, 1936, 480. 87 Neiztrohnjeno srce II, 1938, 82—84; enako v 2. izdaji 1956, 324—326. 38 P 1946, 22—23. volji mogoče odkriti trdnih dokazov za to ali ono prepričanje«, pa da si je »odvzel vsakršno možnost pesnitev [elegijo] zasidrati v Prešernovem osebnem življenju in tako najti življenjsko ozadje umetnostni podobi in melodiji«. Nemara da je ključ, ki pojasnjuje Slodnjakovo »zadrego«, v naslednjem stavku: »Življenjsko jedro Prve ljubezni je težko izluščiti, ker je razumevanje njenega bistva odvisno od tega, kako pojmujemo Prešernov sonet Je od vesel'ga časa.. .«30 Kdor prihaja k elegiji od tega soneta, je seveda že naprej bolj ali manj usmerjen, bodisi tako ali tako. Ce hočemo »Prvo ljubezen« razumeti, je po mojem treba najprej konzultirati pač pesem samo. Mislim, da se da o njej govoriti, in to z uspehom, kakor bi trnovskega soneta sploh ne bilo, in da se sicer ponovno izpostavljamo nevarnosti, ki je Zigona speljala na krivo pot z usodnim motivom dozdevne »cerkve«. Medtem ko se je Slodnjak leta 1946 k Žigonovi razlagi samo nagibal, se je čez pet let docela nagnil k njej: Prešernova »ljubezenska lirika, započeta v .Ljubezenskih sonetih'«, da »se je začela visoko dvigati s pomočjo posebne misli, s katero je spremljal nekako od druge polovice 1831.1. Julijo Primčevo .. .«40 »Geslo, novi naslov in vsebina [»Prve ljubezni«] govore, da opeva pesnitev nooo ljubezensko čustvo, ki je pesnika popolnoma prevzelo in dalo njegovi pesmi nov izraz in novo obliko ...« Za Slodujaka zdaj ni bilo »nobenega dvoma, da je ta pesem prvi glas Tijegovcga srca iz misli na Julijo in prvi člen v vencu: Gazele, Sonetni venec in sonetje po Vencu ter druge pesmi do sklepnega zapisa Prosto srce (1838)«.41 Vprašanje je sedaj, ali se je Slodnjak za takšno stališče odločil spričo kakih novih argumentov, in katerih, ali pa le spričo tehtnosti starih Zigonovih? Enega smo pravkar spoznali, to se pravi, da je »Prva ljubezen« nekaj novega po vsebini in izrazu. Ostale svoje razloge pa je Slodnjak podal obširneje v četrtem letniku »Slavistične revije«: »Podoba je, da je elegija sestra Slovesa od mladosti. ki mu v knjigi [v »Poezijah« 1847] sledi in s katerim jo družijo poleg enotnosti doživljanja tudi melodija, oblika in enako število kitic...« V pesnitvi »doživljamo nekaj vse bolj konkretno realnega in resničnega kakor v sonetih. Pa tudi po čisto čustveni plati je n. pr. med 38 O.e., 171. 4U P 1951, XX. 41 O.e., 232; »novi naslov« je elegija dobila šele v »Poezijah«! и 163 sonetom Kupido ti in... ter njo velik razloček. Tam je bil Petrarka objestno razočaranemu mlademu pravniku ... siromak, tu mu je vzornik in tovariš v trpljenju. Prva stanca je naravnost preklic onega soneta, pa tudi ostale, izvzemši prve štiri stihe predzadnje stance, učinkujejo pri ponovnem premišljanju docela realistično, četudi tu in tam nekoliko naivno. Vse kaže, da je dobila v njih Prešernova ljubezenska pesem življenjsko jedro in podstavo [— Julijo], kakršne doslej ni imela. Kje bi jo pa tudi mogla dobiti! Edina kolikor toliko izpričana Prešernova ljubezen v teli letih bi mogla biti Gradčanka Klilunova..., toda ta mu pač že nekaj časa ni več povzročala inspiracijskih prilik in neprilik ... Kolikor je torej onstran Prve ljubezni njegovih erotičnih pesmi, veljajo ... tako bežnim in lahkotnim srečanjem, da jih je z lahkoto opeval in pozabljal.«42 Da je »Prva ljubezen« sestra »Slovesa od mladosti«, je opomnil Slodnjak že 1946. leta in je nesporno. Ni pa, mislim, jasno, kaj je hotel s tem povedati v zvezi z obravnavano problematiko. Vsekakor bi sorodnost obeh elegij govorila le proti njegovi tézi, saj je treba koncepcijo »Slovesa od mladosti« staviti skoraj tri leta pred drugo polovico leta 1831, ko naj bi bil Prešeren srečal Julijo. »Sestri« bi pa, menim da morali biti nekako iz istega časa; v »Poezijah« 1847 stoji »Prva ljubezen« celo pred »Slovesom od mladosti«, ne pa obratno, kakor trdi Slodnjak. Da je v »Prvi ljubezni« nekaj »vse bolj konkretno realnega in resničnega« kot v »Sonetih ljubezni«, je dokazoval že Zigon: tu »hrepenenje duše njegove [Prešernove] po močni, globoki ljubezni«, tam »neki dogodek nov..., neki kontrast s poprejšnjo dotedanjo dobo«;44 »neki dogodek« — nekaj »konkretno realnega in resničnega« torej, česar o »hrepenenju« ni mogoče trditi. • Da je posebej »velik razloček« med sonetom »Kupido...« in elegijo, to se pravi glede razmerja Prešerna do Petrarke »po čisto čust\eni plati«, je gotovo. Toda kaj pa ta »razloček« pravzaprav pove? Da je bil nekoč poprej (v »Prvi ljubezni«) Prešeren podoben (»tovariš«) Petrarki in da je kot tli (»vzornik«) »pel hvalo brez plačila«, sedaj (v sonetu) pa noče več biti takšen »siromak«, zdaj je tega »sit«. Časovno zaporedje je torej prav obratno, kakor misli Slodnjak: razmerje med pesnikoma v elegiji je življenjsko starejše od razmerja v sonetu! 42 Prispevki k spoznavanju Prešerna in njegove dobe. III. Problem Gazel; Sli IV, 1951, 15. 4S P 1946, 169. 44 CZN III, 148; 152. Da bi bila prva stanca »naravnost preklic« soneta, je psihološko nemogoče. Ta stanca pripoveduje, da Prešeren še nikoli ni ljubil (»haesit« — »obvisel«), ker se je ljubezni trdno upiral; v sonetu pa pravi, da se je naveličal ljubiti »brez plačila«, kajti nobeno dekle ga še ni uslišalo. Na kratko bi torej bila vsebina prve stance: Še nikoli nisem ljubil. vsebina soneta: Že večkrat sem ljubil, a zaman; zdaj ne bom več. Življenjsko je torej večkratna (ali vsaj ena, »Prva«) nesrečna ljubezen pogoj za grenko razočaranje in resigniranje, ki ju izraža »Kupido...«; življenjsko je situacija prve stance (in tudi vseh ostalih, ki eno, »prvo« nesrečno ljubezen opevajo) starejša od situacije v sonetu, in prva stanca ni nikak preklic soneta. Nasprotno: le-tâ, sonet, je nekak preklic »pesmi žalostnih« in s tem tudi »Prve ljubezni«, »odpoved« ljubezenske poezije sploh, kakor je nekoč Slodnjak sam zapisal.45 Pesnik se v sonetu vrača na stališče pred »prvo ljubeznijo«, ki ga je opisal v prvi stanci elegije: ljubezni ni maral ne tedaj in je ne mara sedaj. Da je končno Prešernova ljubezenska pesem dobila v elegiji »življenjsko jedro in podstavo«, kakršne prej (v »Sonetih ljubezni«) ni imela? Recimo, da bi bilo tako — toda ali je »podstavo« mogla in morala dati edinole Julija? Ali je res samo ona lahko imela inspirativno silo za »Prvo ljubezen«? Slodnjakova sodba je zgolj sklep ex silentio o drugih deklicah, kakor smo ga slišali že pri Žigonu: »Komu pa veljaj sicer ,Dolitar', če ne Juliji...!« V svoji obširni biografiji Prešerna je Slodnjak glede »Prve ljubezni« na kratko ponovil svoje mnenje o »novem ljubezenskem doživetju«; pesnik da ga je v elegiji in v sonetu »že jasneje upodobil« kot n. pr. v »Dohtarju«, »četudi so še tudi v teh pesnitvah nekatere črte zabrisane. Y elegiji je prikril z mottom iz Properca in s hoteno naslonitvijo na Petrarkov III. sonet... stvarno neposrednost opevanega dogodka«,40 to se pravi, če dobro razumem, tiste okoliščine, ki jih tako natančno opisuje sonet » Je od vesel'gu časa ...« (6. april 1833, Trnovo in pod.). Spričo Slod-njakovega stališča glede »Prve ljubezni« pa je presenetljiva njegova 45 P 1946, 223. 4« SBL II, 1952, 531. trditev, da za bivanja v Celovcu ljubezen do Julije »še ni bila niti povsem živa« v Prešernu,47 torej tedaj, ko se je elegija v Ljubljani že tiskala. Ce za sklep še enkrat na kratko pregledamo Slodnjakove argumente, vidimo, da elegija kot »sestra« »Slovesa od mladosti« govori proti njegovim domnevani in da je primerjava soneta »Kupido ...« z elegijo kronološka zamenjava in psihološki filius ante patrem; za ostale tri pa smemo reči, da ne prinašajo nič takega, česar bi še ne poznali, saj bi jih lahko reducirali na Zigonov »drugi fakt.«: v elegiji je nekaj novega, neki kontrast s prejšnjim, s »Soneti ljubezni«. Kako pa s tem »novim« je, smo videli že pri Kidriču in bomo tudi še v nadaljevanju tega sestavka. Podobno kot o elegiji je Slodnjak svojo sodbo menjal tudi o »Doli-tarju«. V prvi izdaji Prešernovih poezij (1946) se mu je zaradi presenetljive »iskreno strastne izpovedi silne ljubezni« zdelo pač »umljivo prizadevanje nekaterih prešernoslovcev, da bi uvrstili našo romanco med one pesmi, ki jih je zložil Prešeren v ljubezni do Primčeve Julije...«.47" V drugi (1951) mu je bila mogoče »pravilna domneva, da je P. zložil Dohtarja v drugi polovici 1851 že v prvem miselnem obletavanju Primčeve Julije, ki je bila tedaj v .šestnajstem letu'...«48 V biografskem leksikonu je postalo vse določno: Prešernova pesem da »je dobivala... v drugi polovici 1831 polagoma novo vsebino...«; pesnik »jc v mislih iskal Julijo«, zaradi česar se je »premikal tudi življenjski temelj njegovih pesmi«, kar »razodevata posebno lepo romanci: Turjaška llozamunda in Dolitar, ki ju je zložil v tistem času...«; v drugi si obeta odvetnik ljubezensko srečo z deklico v šestnajstem letu...4" 1 Slodnjak torej tudi glede »Dohtarja« ni povedal nič drugega kot že Zigon: »nooa« ljubezen in tisto zapeljivo leto... Razen »Prve ljubezni« in »Dohtarja« pa je Slodnjak z neko rezervo vezal z Julijo še sonet »Strah«, danes »Dve sestri...« Leta 1934 je k temu samo pripomnil, da gre za »dve sestri, ki sta se preselili v Trst«.50 Pozneje je sodil, da sonet sicer najbrž »temelji na resničnem srečanju dveh sester, t. j. žensk, ki sta vzbudili močan vtis v pesniku«, du pu je »vsako 47 О. е., 532. 47« P 1946, 90—91. ,e P 1951, 212—213. '» SBL II. 1932, 531. - Na str. 529 je sicer »Dolitar. datiran s IH30. a to l><> le tiskovna napaka. so Pregled slovenskega slovstva. 1934, 91. ugibanje, kdo sta bili..., dandanes brezuspešno«.51 Končno pa je domneval, da »glede na zunanjo karakteristiko gospe Julijane Primčeve in njene hčerke Julije, kakor ju je sporočila Ana Jelovškova hčeri Erne-stini..., prikazuje P. v sonetu srečanje teh dveh ,sester po Evi'.. ,«52 Proti tej domnevi Ernestine je nastopil že Žigon leta 1906. Venera, v katero bi se bil pesnik utegnil zaljubiti, če bi ne bil pobegnil — Amor ljubezen samo simbolizira —, bi torej bila Julijina mati, ki je bila v usodnem času (druga polovica 1831) v petinštiridesetem letu (rojena 27. marca 1787). In ta naj bi bila »lepote cvet« in Prešernu nevarna? Ali po Zigonovo: »Prični pri materi, kdor hoče do hčere! Trivialno.« Zigon je opozoril tudi nu to, da sta bili Primčevi mati in hči, ne pa sestri, o katerih govori sonet zares docela jasno." I udi Kidrič se s takim razlaganjem »dveh sester« ni strinjal in je skušal dvojico poiskati v drugih ljubljanskih parih žena. Razen Snojeve žene in njene sestre Marije Kajetane Khlunove bi po njegovem utegnile to biti Crobathova žena Josipinu s »polsestro« Ano Endlicherjevo ali žena odvetnika Oblaka Terezija s sestro Marijo Mullitschevo; Ana in Marija da sta tedaj stanovali pri sorodniku odvetniku.54 — Snojevka in sestra sta kot »dve sestri« nemogoči, kajti sonet izrecno pravi, da sta obe »čast Ljubljane«, kar Gradčanka Marija nikakor ni mogla biti. Za ostali dvojici se Kidrič sklicuje na tako imenovane konskripcijskc pole v ljubljanskem mestnem arhivu iz leta 1830. Te pole pa v ohranjeni obliki niso iz navedenega časa, marveč iz leta 1846, kažejo v glavnem stanje prebivalcev za tedaj in iz njih nikakor ni mogoče ugotoviti, kdo je kje stanoval petnajst let poprej.55 Bolj od obravnavanih parov bi vsem okoliščinam ustrezale 11. pr. Schcuchensluclove hčerke, Julijana, rojena 18.septembra 1806, in Marija, rojena 19. decembra 1814, ali Antonija, rojena 13. juniju 1818,"'" ki bi bile torej v času nastanka »Strahu« stare štiriindvajset in šestnajst ali dva- 51 I» 1946. 221. " F 1951. 252—254 in enako SBL II. 1952, 551—552. — Spomini na Prešerna 1903, 135 -86. и CZN III, 140-141: 142. 54 Prešernove Lavre, IZ LI V, 1934, (>14; P II, 203; Prešernov album 1949. 269. Kidrič pravi Ani Fndlicherjevi vedno polusestra Josipine. Bila pa ni hči, marveč nečakinja Prokopa Endlichcrja. Josipininega očima, in torej s pastorko v nobenem sorodstvu. 85 O tem več v posebnem sestavku. sn L. Schiviz v. Scliivizhoffen, Der Adel in den Matriken des Herzogtums Krain. 1905. najst let. Y tej zvezi naj omenim še komaj znano okoliščino, da so Prešerna z Julijano celo ženili.57 Tako bi bilo mogoče pojasnjeno tudi, zakaj je sonet o dveh sestrah izšel šele leta 1832: prej je bil stari Scheuchen-stuel Prešernov šef, na katerega se je bilo pač treba ozirati. Seveda je in tudi ostane ta nova verzija o »dveh sestrah« za zdaj samo ugibanje. Gotovo in za pričujoče vprašanje dovolj pa je, da sonet »Strah« s Primčevo Julijo nima nobene zoeze. Résumé 1 Le sonnet Les étranges traditions du passé racontent, destiné primitivement à introduire le cycle des «Sonnets du malheur», 11e nous est connu que depuis 1909, car le poète l'a écarté lui-même de son recueil. Aucune des interprétations données jusqu'ici n'a pu résoudre son énigme. La dernière en date, celle de Anton Slodnjak publiée dans la Sluvistična revija IV, 1951, arrive aux conclusions suivantes: La liaison de Prešeren avec Marija Kajetana Khlun de Graz qui dutait de 1829 a pris fin en 1832 à cause de l'infidélité du poète, et l'infortunée est «morte de douleur... peu après ces événements», peut-être même «d'une manière tragique». Dans le sonnet en question, le poète parle de la bien-aimée morte qui revient de l'autre monde pour le pousser au désespoir. Le poète se sent donc personnellement responsable de la mort tragique de Kajetana et de sa propre détresse qui en résulte. Slodnjak étaye sa théorie par le contenu du sonnet même, par une nouvelle interprétation des faits connus et par des documents nouveaux. Il(est en effet le premier qui ait découvert un rapport entre le sonnet et cette demoiselle Khlun, mais l'explication qu'il donne et erronée. Dans ce poème, il n'y u en effet nulle truce d'une bien-aimée morte qui reviendrait hanter le poète, et Prešeren n'y confesse aucune culpabilité; il dit seulement que celle qui l'aime est le vampyre de sa joie, parce qu'elle le maudit à cause de son amour inassouvi. Son analyse des matériaux déjà connus (une note marginale de Jernej Kopitar et les souvenirs de Lenka, sœur du poète, notés par Tomo Zupan) n'est pus convaincante. Quant aux documents nouveaux, Slodnjak cite des renseignements sur Marija Kajetana Khlun et sur sa famille, puisés duns des sources officielles. D'après lui. ces sources seraient muettes sur son sort uprês 1832. ce qui confirmerait la thèse de sa mort tragique. Mais les documents officiels ne se taisent pas sur le sort de Marija Kajetana Khlun après 1832. Au contraire — ils racontent qu'elle est morte le 19 août 1838, mariée depuis 1822 et mère de huit enfants. Il s'ensuit que ce n'est pus elle qui a été la bien-aimée de Prešeren: ce fut plutôt su sœur johuna dont Slodnjak ignore l'existence. Elle était en effet la seule des sœurs 57 Povedala Lenka Tomu Zupanu, NUK, Ms; Slodnjuk, SBL II, 1952, 526. Khlun à n'être pas mariée entre 1830 et 1832. Mais après lu fin de leur liaison, elle non plus n'est pas morte d'une manière tragique, car elle s'est mariée le 15 février 1856. Nous ignorons jusqu'ici la date de son décès, mais elle est morte probablement peu après 1858. Les conclusions de Slodnjak sont donc sans fondement. Les historiens de la littérature slovène se sont demandés déjà souvent d'où venait ce motif du vampyrisme chez Prešeren. D'après Francè Kidrič et Anton Slodnjuk, il l'aurait emprunté directement aux sources antiques, et d'après Jože Kastelic, indirectement, par l'intermédiaire de la ballade de Goethe «Die Braut von Korinth». Muis comme le motif de Prešeren se différencie de ces sources untiques ou goethéennes pur quelques truits cuructéristiques, il doit être considéré comme une variante moderne que le poète a puisé dans les superstitions populaires ou dans quelque publication contemporaine. 2 Une des principales questions concernant la biographie de Prešeren et la création de ses poésiès est celle des début de son amour pour Julija Primic. C'est précisément dans cette question fondamentale que les opinions des historiens slovènes de littérature diffèrent considérablement. Quelques-uns parmi eux pensent qu'il faut croire le poète lui-même qui, dans le sonnet «Trnovo!», aurait fixé comme date de sa première rencontre avec Julija l'année 1853 (Francè Kidrič 1934. Josip Vidmar 1954). D'autres prétendent qu'il ne faut pas prendre cette date à la lettre et que l'amour du poète aurait trouvé son expression poétique déjà dans l'élégie Premières amours qui serait de 1831; cette année-là serait donc la date authentique de l'origine de sa passion (Avgust Zigon 1906, Anton Slodnjuk 1951). Duns le présent urticle l'uuteur unulyse les uns et les untres arguments et arrive à la conclusion que les suppositions en faveur de l'année 1851 seraient sans aucun fondement surtout (pie l'élégie elle-même est de beaucoup antérieure à cette date et la rencontre avec la jeune fille dans cette chanson différente de celle du sonnet «Trnovo!». Bojan Čop E T V M А В A L T O - S L А Y I С А I V * i. *BORÂVlTl se dobi le v srb. in bolg.: v prvem jeziku boraoïm, boraoiti »živeti, bivati«, boravište »bivališče, prenočišče«; v drugem Ъогаоъ »ukvarjam se — razpolagam — dotikam se«. Doslej je izvor te skupine neznan: Berneker, SI. EW 1 72, in Mladenov s. v. Pomeni, navedeni zgoraj, se dado vsi izvesti iz pojma »bivati kje«; eventualno z nekimi specifičnimi niansami, o katerih bo razsodila šele pravilna etimologija. Na vsak način gre na »bivati« ne le srbski pomen, temveč tudi bolgarski: »ukvarjati se, delovati« je v istem odnosu do »bivati« kot v slovenskem bdoiti se nasproti srb. baoiti se »zadrževati se kje«; dokončno potrdilo, da je »baviti se« sekundarno, »bivati« pa primarno, nam daje sestava z za-: srb. zaboraoiti — bolg. za-Ьогао'ъ »pozabiti«, kajti za- ima tu isto funkcijo in očitno na isti način zožuje pomen osnovnega glagola kot v splošnoslovanskem za-bjjti. Morfološka presoja glagola *boravi-1i je preprosta: ali gre za pra-jezični iterativ na *-eie- ali pa za denominativ od substantive *borâoa. Intonacija in mesto akcenta na vsak način kažeta isto podobo, kot je znana iz sestavljenk s predlogi kratkega vokala, n. pr. srb. baoiti (se) — do-baviti, bolg. Ьйо'ъ — do-bào'b oziroma srb. pô-klade = bolg. po-klâdi. Predvsem pa se moramo spomniti na skupino si. *besèda z glagolom *besedili; o tej glej spodaj. Vse kaže torej, da gre tudi pri glagolu *bornviti oziroma pri njegovi morebitni nominalni osnovi *borava za sestavljenko, katere prvi del je predlog bo- (gl. spodaj), drugi del pa ali iterativni glagol *ravi-ti ali nominalna tvorba na -a. *rava. Pri tej analizi se nam nudijo v primerjavo naslednje besede: gr. дшј »prenehanje (vojne: Iliada; bitke: Teokrit), umik, beg« z glagolom ègœétû zaostanem. preneham, ustavim se (v spopadu: Iliada)«. stvnem. moma = ags. rôto — stnord. rö »počitek, mir«, pa stvnem. rama isto: grške in germanske besede izpričujejo ievr. prn- * Glej SR V—VII (1954), 227 37. Sli IX (1956). 155- 61 in /bornih filozofske fakultete 111. Ljubljana 1959. obliki *гбцп in *rëuâ,1 gl. Pokorny, Idg. EW 338; poleg tega pa skoraj gotovo še ievr. iterativni glagol '"röiieiö »počivam, popuščam« v gr. èQœéœ. Vidimo, da je ta zbirka oblik nadvse ugodna naši praslovanski rekonstrukciji: * raniti — *röueiö, *rava = *röuä! Drugi del naše sestave dobi s tem, mislim, zadosti povoljno razlago. Preostane nam prvi del, predlog *bo-, in pa vprašanje, kako si je treba zamisliti razvoj pomena »počivati« do »bivati«, šele nazadnje pa malo pomembna dilema, ali je si. beseda nastala iz glagola "röueiö ali iz abstrakta *röuä. Le ena skupina besed je, kjer nahajamo podoben predlog: to je si. *be-seda »razgovor« z glagolom *be-sëdi-ti »razgovarjati se«. Samostalnik ima navedeni pomen v večini slovanskih jezikov: stcsl., rus., (srb.), češ., polj. in deloma tudi v slovenščini; mlajši je vsekakor pomen »beseda« kot osnovna enota človeškega govora (stcsl., sloven.). Etimologija tega izraza je precej jasna: gre za sestavo iz be- in -seda »sedenje«, torej gre 2. del k sedeti; vprašanje je le, kako pojmujemo 1. del in na osnovi tega seveda tudi razvoj pomena celotne besede. Berneker, SI. EW I 52, misli, da je be- nastalo iz *bez-, da je torej identično s predlogom Ьегъ, toda v našem izrazu naj bi kazalo še prvotni pomen »zunaj, izven«, kot ga ima sorodni sti. bahiš;2 *bez-sëda bi bilo = »Draußensitzen«.3 K temu bi pripomnil, da je prapomen si. *besëda vse prej »sedenje na skupnem mestu, vkup«, kajti za ta pomen kot osnovo za kasnejši »razgovor«, »govor« imamo na razpolago celo vrsto primerkov, za Berneker jeve domneve pa ni paralel; prim. srb. zbor — zboriti in ostalo, kar navaja Berneker. Razen tega je polj. pomen »pojedina« vsekakor prej priča za naš prapomen kot za Bernekerjevega, saj naravnost zahteva izvajanje iz »shod, zbor«; morda je tudi češ. pomen »zabavišče« neposredno iz »prostor, kjer ljudje sede vkup«. 1 Po normalnih formalnih analizah naj bi bil *-ya v *röuä, *гпцй sufiks, gl. Pokorny, Idg.EW 338 si., kjer je v tekstu podana gr.-germ. skupina navedena kar pod *ero-, *rè- »ruhen«. Za našo etimologijo je to pravzaprav brez pomena, kajti tudi v primeru, da gre za že ievr. glagol *rôuéiô (= gr. içwt'io) in ne za kasni denominativ od *bo-râoa. je tvorbu na *-éiô umljiva kot denominativ, seveda s sistemu й-jevskih debel tujim *-éiô, ki pa je prav lahko analogičen po iterativih izglagolskega tipa. 2 K sti. baliiš »zunaj, od zunaj, izven« prim. Pokorny, hlg.EW 112 si.; poleg *bhegh- naj bi ievr. prajezik poznal tudi *bhe, n. pr. v st. prus. bhe »brez«, lit. bè isto; toda v tem primeru bi *-gh v *bhegh moralo biti sufiks, to pa je skrajno neverjetno; utemeljeno je mnenje Meillcta, Études sur l'étym. 133, da jc baltski be izgubil konsonant na koncu. a K zvezi z lit. durutivno členico be- gl. dalje spodaj v tekstu. Gl. tudi op. 9. Te misli nas vodijo k domnevi, da se v be- skriva predlog s pomenom »skupaj, zraven, poleg«. Treba bo torej poiskati primerke tega predloga v drugih indoevropskih jezikih; najprimernejši sorodnik je nasi.: Funkcijo glagolske predpone je s popolno jasnostjo ohranila naša besedica v hetitščini: tu nahajamo predlog pi-e (čitaj /рё/ ali /Ъё/)4 v glagolskih sestavah, in sicer: a) kot se sicer preverbi v hetitščini pišejo kot samostojne besedice,5 se tudi naš pi-e piše ločeno pred glagolom har(k)- »držati, imeti«, рё hur (k)- pomeni po Friedrichu. Heth. JVb. 167 »hinhalten; darreichen; darbringen«, arhа рё har(k)- = »dem einen wegnehmen und dem anderen reichen« itd.; b) neločljive sestave tvori рё v vseh ostalih primerih; vsaka od teh sestav ima ob sebi ravno tako neločljivo sestavo s preverbom u-, ta pa kaže ravno nasprotni pomen; tako so nastali pari: päi- »gehen« — uu-a/i- »kommen«: ei- »iti«; pe-hute- »hinschaffen, hinführen« — u-uate- »herschaffen, herbringen«, deblo *uedh- »vesti, peljati«; pe-nna- »hintreiben« — u-nna- »hertreiben«, k näi- »voditi«; ре-da- »hinschaffen, forttragen« — u-da- »herbringen«, ievr. *dö-»premikati proti čemu. dati«; pije-ia- »schicken, hinschicken« — u-iia- »herschicken«.6 Predlog u- gre к ievr. *au-7 in po zgornjih primerih sodeč označuje »približevanje govorečemu«, рё- pa ravno nasprotno smer: »oddaljevanje 4 V hetitščini je fonetika precej negotova, kajti znaki klinojSisa. ki vsebujejo zapornike p, b; t. d; k, q, g, se uporabljajo skoraj brez vsakega reda in zato ne vemo, ali je treba čitati naš pi z fr-jem ali s p-jem v začetku; da je tako stanje zelo neizpodbudno za dognanje ievr. praoblik, je seveda tudi razumljivo. 5 Gl. k temu Friedrich. Heth. Elem. T 34. § 156 in 157. 6 K posameznim besedam gl. Friedrich, Heth. Wb. s. vv. — K etimologiji glagolskih debel — razen pe-nna-. u-nna, ki sta samo formalno nekoliko težavna — gl. predvsem pri Pcdersenu, Hittitisch 119 (penna-), 120 (peda-), 198 (pija-), (pe-hute-) in 129 si. (pfii-); Pederscn postavlja sem še реЩа- »weg-, hinabwerfen« (ibd., 151), vendar analizira v рё in glagolsko deblo, ki bi bilo identično s sti. iist/a-ti »meče«. — Težava, omenjena v op. 4, dovoljuje seveda misliti na ievr. praobliko s *p- v začetku in Pedersen, Muršil. Sprachl&hmung 62 si. je res primerjal gr. ilnnt. Pomen zveze рё har(k)- pa kaže, da ta zveza pomensko ne gre. , 7 Vcndur pa se mi zdi običajno navajanje tega u- na ievr. *au- »proč, dol« pomensko skrajno nesolidno; hetitščina vendar kaže naravnost nasprotno pomensko vsebino: morda bo boljša zveza z ievr. zaimkom *auo-, o katerem gl. Рокоту, Id g. EW 73 ss.; prim. zl. gr. <5 svço »sèm« in lit. aurè »evol«, iran. aoar »tukaj« (Nvberg, Symb. Phil. Danielsson 237 ss.). od govorečega«; ker pë har(k)- dokazuje za pë pomen »zraven, blizu«, bomo na videz nasprotno rabo pod b) razložili najbolje tako. da tudi tu izhajamo iz prapomena »blizu, bliže, k« in historični pomen pripišemo spremembi stališča opazovalca;8 da je tu šel razvoj tako daleč in v čisto ekskluzivno rabo, je umljivo zaradi konkurence predloga u-: pri pë har(k)- te ni bilo. Po ugotovitvi, da je v be- treba iskati ievr. *bhe- »pri-, poleg, zraven«, v bo- glagola boraviti pa ievr. *bho- istega pomena, se smemo lotiti vprašanja, kako se je razvijal pomen našega glagola. Izhodiščni pojem je bil za gotovo »počivati, mirovati« oziroma »počivanje, mirovanje«; predlog bo- je temu pojmu mogel dati ali specialno nianso glede na loka-lizacijo tega dejanja, ali pa — to se mi zdi mnogo nevarnejše! — nianso trajnosti: Pogodin, Rus. fil. vestn. 39, 1, je ob izrazu be-sëda izrazil mnenje, da gre za posebno ozko sorodnost v rabi predloga be- v tej besedi z rabo lit. be-, ki tvori durativne glagole: tal p besišnekant »ko so se tako razgovarjali«, ali pridevnike s pomenom trajnosti: ar besoeïkas, ar begy-oas? »si vedno zdrav, živahen?«. Prva možnost nam postavlja zahtevo, da gre bo-raoiti na prapomen »ob čem, zraven mirovati« itd., druga privede do prapomena »mirovati (stalno)«; zadnja je zato slabša, ker be-sëda nujno zahteva be- v pomenu »zraven, skupaj«, torej kot lokalizacijo iz-ražajočo členico; ni nobenega razloga, da bi bo- šel svojo pot in dosegel tisto razvojno stopnjo, kot jo kaže lit. be-. Potemtakem velja za bo-raoiti, *bo-ràva izhajati iz pomena »počivati zraven i. p.«. Pojem »počivati, počivanje« se čcsto razvije v smeri pojma »bivati«: govoreči pozabi na osnovno idejo tega pojma, »mir, nedelavnost«, in obrne svojo pozornost na postranske okoliščine tega dejanja: na kraj, čas. Tako se v zvezi s primernimi adverbi razvije pomen najsplošnejšega značaja, »bivati, bivanje«, t. j. »navzočnost« osebe ali stvari v prostoru ali času. K takemu razvoju nam daje najlepšo paralelo germ. *luoïlô »počitek, mir« (v stnord, Iwila »počivališče« je prapomen še ohranjen): v got. hroeila, stvnem. hroïla ni več sledu o »mirovanju«, ostula jc le nekdaj stranska niansa trajanja; besedi pomenita »doba, čas«; h glagolu *hroïlën, *hmilön »počivati« (v got. hmeilan še ta pomen) spada stvnem. (h)milön — nvnem. weilen »muditi se kje, bivati kje«; 8 K pomenu prim. Kronasser, Vgl. Laut- и. Forment, des Heth. 155 si. prim, tudi nem. beruhen, frc. reposer v abstraktnem pomenu »temeljiti na čem«.9 Dostaoek. Prof. F. Bezlaj me je opomnil, da so v zadnjih letih bile izrečene še nekatere etimologije našega glagola; za to opozorilo se mu tu najlepše zahvaljujem. Gre za bistveno različni razlagi Barica in Machka : 1. Barič, Arh. za arb. st. j. i etn. 3 (1926), 285, op. 1, pravi: »Auf dein idg. Perfektum *(bhe-) bhua-r beruht m. E. auch das slav. boraoiti: byti, das aus boriti -f- baoiti kontaminiert sein dürfte.« 2. Macliek (Spisanie na Bzlgarskata Ak. 70 [1945], 119—124: meni, žal, nedostopno) in ZfslPh. 21, 155—156. op. 1, pa gre čisto drugo pot: za-boraviti »pozabiti« naj bi šlo k ievr. *mor- »merken« (lat. memor, sti. smârati), pri čemer naj bi prišlo do glasovne substitucije, namesto *m-torej b-; za- pomeni tu neizpolnitev tega. kar izraža sam boraoiti. — Za boraviti »bivati kje« pa misli M. na zadnjem mestu, da mora iti proč od za-boraoiti, in to k ievr. *mor- v lat. moror »mudim se kje«; naknadno je seveda prišlo do stikov med obema glagoloma in do zbližanja v fonetični strukturi. Prva etimologija jc pravzaprav morfološko preusmerjena navezava na byti, ki jo je tvegal že Miklošič, EW 26 (ta jc analiziral v *bo-or-ao-, torej je videl v našem glagolu koren *bo- v ničti stopnji, in sicer redka sufiksa -or- in -ao-); v zadnjem času se je spet spomnil na byti Trubačev. ZfSl. 2. 669. Ker gre za etimološka poskusa dveh znanih strokovnjakov, se čutim il.-, ( ' dolžnega širšega odgovora. Etimologiziranje je jezikoslovna dejavnost, pri kateri je nevarnost zmote neprimerno večja kot pri drugih vejah naše vede. Vzroki so znani: predmet, s katerim se ukvarja etimolog, beseda, je v vseh časih izpostavljen neprestanim izpremembam: te zadevajo 1. glasovno zgradbo, 2. oblikovno zgradbo, 3. pomensko vsebino in 4. v skrajnem primeru — toda ne tako redkem — celo obstoj besede. Kot vidimo, prav nič v besedi ni nedotakljivo. Vendar pa se smemo tolažiti z izkustveno dokuzljivim dej- 9 K hetit. pë- kot nastalemu iz ievr. *blie prim. Sturtevant, Language 7, 1 ss. (meni nedostopno), in Comp.Gr.' 213, § 283; St. ni našel udekvatnega sorodnika v ostalih ievr. jezikih, pač pa je pomislil na nem. bei in tega sorodnike, ki pa so v zvezi z ievr. *a(m)blii, gl. Pokorny, hlg. EW 34. — O sorodnikih ievr. *bhe izven omenjenih dveh jezikov bom razpravljal kdaj pozneje; prim, že v tekstu o lit. be-. stvom, da so vse štiri skupine sprememb večinoma v oblasti strogih zakonov — še najmanj skupina 3. To vsem znano dejstvo vodi do zaključka, da moramo pri iskanju novih etimologij upoštevati prav vse zakone, ki kakorkoli stojijo v zvezi z razvojem in nastajanjem besed; na prvem mestu seveda se moramo strogo držati glasovnih zakonov in natančno upoštevati besedotvorna pravila jezika, ki mu pripada obravnavana beseda. Žal pri zgoraj omenjenih etimoloških poskusih ni tako. Barič je očitno prepričan, da navezava na byti v obliki, kot jo je predlagal Miklošič, ne ustreza morfološkim zakonom slovanskega prajezika: združba dveh redkih sufiksov -or- in -av- na ničti stopnji korena *bhü-/*bheu-je nedvomno zelo malo verjetna misel. Toda tudi pot, ki jo je sam ubral, ni prav nič manj zavita in je zato tudi vredna desetkratnega premisleka. Že misel na kontaminacijo *boriti in baoiti je tvegana, kajti tak proces smemo domnevati le takrat, kadar sicér vse popolnoma ustreza: etimolog mora imeti pred očmi, da vsak nezakonit proces, ki naj bi nastopil v razvoju obravnavane besede, močno zmanjša verjetnost predloga. Še teže pa bo objektiven kritik vzel kot prepričljivo formalno stran njegove razlage: izhodišče za deblo bor- naj bi bilo v 3. os. pl. perfekta na -r, torej v obliki, ki je kot del neke kategorije izginila v slovanskih jezikih že zelo zgodaj ; še težji očitek je to, da naj bi ta oblika obdržala svoje karakteristično osebilo -r: proces, pri katerem neka specifična oblika glagolskega sistema ohrani svoje osebilo, ko postane osnova za izgraditev novega sistema, in postane to osebilo končnik novega debla, je tako redek pojav, da moramo zanj najti prav močno verjetne razloge, sicer se cela razlaga zruši v nič; edini res priznani primer tega pojava je prehod 3. os. sg. prez. na -t(i) v prezentov sistem, pri čemer dobimo deblo na -t-, gl. Brug-mann, Grdr.2 II 3, 1. 362 in 371: lit. ei-t-ù »grem« je nastalo na osnovi 3. os. sg. eï-t(i) »gre«; dostaviti smemo še ir. preterituni na -t, n. pr. -biurt »nesel sem« iz *ber-t-, kjer je spet -t- verjetno izšel iz 3. os. sg. -ber-t. Da je bil pravkar omenjeni proces možen in uspešen, je treba pripisati: 1. dejstvu, da tudi sicer obstoji v vseh ievr. jezikih tvorba prezenta od debel s končnikom -t- kot karakterističnim formantom; 2. pa okoliščini, da se i v lit. 3. os. sg. prez. večinoma končuje drugače, s čimer je bil -t tako rekoč oproščen funkcije osebila zu to osebo, i v ir. -t v preteritovi 3. os. sg. večinoma izgubi, tako da je v -bert drugačno pojmovanje končnega /-jà bilo povsem umestno. Res je, da bi točka 2 veljala tudi za slovanski bor-, saj tudi tu govoreči po izginotju perfekta kot samostojne formalne kategorije ne bi več mogel analizirati v deblo bo- in osebilo -r; toda točka 1 ugovarja in pristaviti moramo, da je končnica 5. os. pl. v splošnem bolj specifična kot končnica 3. os. sg., tako da je njen prehod v drugo funkcijo oziroma izguba njene funkcije mnogo manj verjetna možnost. Nedvomno je torej, da Baričeva razlaga ni prepričljiva. Če je Barič grešil v oblikoslovnem pogledu, pa Macliek prvenstveno omalovažuje fonetične zakone: glasovna substitucija — b- za m- — je vedno malo prepričljivo sredstvo; poudariti moram, da bi morala ista substitucija po njegovi zamisli nastopiti kar v dveh etimološko različnih deblih, kar občutno zmanjšuje verjetnost hipoteze. Še hujša pa je njegova zahteva, naj za-boraoiti ločimo od boraoiti »bivati«: tu je vsak ugovor pravzaprav odveč, saj domnevam brez dokazov ne moremo do živega; njegovo mnenje, da za-byti »pozabiti« ni nobena paralela k za-boraoiti (ZfslPh., o.e., 155 ss.), ker da je za-bijti treba izvajati od ievr. *bheudh- »paziti«, je popolnoma neutemeljeno, saj je pot, ki jo M. predlaga za to, da bi pojasnil prestop glagola v pomenu »pozabiti« iz skupine debla *bheudh- v skupino glagola byti, tako zavita in tako malo verjetna C'bheudh- je v slovanskih jezikih zelo živo!!), da celotna hipoteza ne more prepričati. Verjetnostni račun bi pokazal, da je ustvaritev dveh parov z obakrat pomensko in formalno popolnoma paralelnima členoma, •kot sta to para (za-)byti in (za-)boraoiti, edinstvena in da ima polno dokazno silo. 2. SL. *KçPlNA, *KqPA Prva beseda je splošnoslovanska: stcsl. kopina yßdrog, rubus«, rus. kupina, kupina »grmovje; grm, snop«; mrus. kupynâ »gosto zarasla goščava; rečni otok«; bolg. кърта »robidov grm; robida (plod)«; srb. kùpina, slvn. kopina isto; češ. kupina »zrasel šopek; kopina (plod)«, polj. kqpina — sp. kqpa. Oblika *kopa pa živi le v zahodni skupini: polj. kqpa, кцра »grm; šop; rečni otok, porasel z goščavo«; luž. kupa »klopčič; gruča; olok«. K razlagam Berneker, SLEW 1 600; Vasmer, Russ.EW I 695 si. Pomenski odnosi so le na prvi pogled zapleteni: na luž. »klopčič, gruča« se že spričo izoliranosti ne bomo mogli ozirati, zdi se mi, da gre iu za sekundarni pomenski prenos iz »šop«, kajti v ozadju je stal pojem »v gručo stisnjenega«, sprva le vej in sploh rastlin, kasneje (udi drugegu. Pomen »rečni otok« gre čisto gotovo na pojem »goščava«: rečni otoki so po navadi porasli. Pojma »šop« in »grm« sla pa itak tesno sorodna, saj imata v bistvu isto obliko, samo da je prvi manjši. Tako bo naše pomen- sko izhodišče »grm« ali točneje »združba mnogih vej, stebel v gosto tvorbo«. Nejasno ostane edinole vprašanje, ali je v južnih slovanskih jezikih in v češčini zabeleženi pomen »robida« bil prav tako star kot pomen »grm«, ali pa je izveden iz zadnjega; »grm« namreč predstavlja višji pojem za specialne vrste rastlin, ki se razraščajo v tej obliki, »robida« pa je znana po tem svojstvu. Zdi se pa, da geografska razširjenost pomena »robida« govori za to, da je bil ta navzoč že od vsega začetka v naši besedi. Primerjati se da sedaj ievr. *qeub- »trnov grm«, znan iz stsaks. hiopo i., stvn. hiufo i., ags. hëopa, hëope, angl. hip, norv. lijüpa »šipek«; st. prus. kaäubri »trnje«, gl. Pokorny, Idg. EW 595. Ta skupina mora biti res starinska, saj kaže st. prus. beseda sufiks -r- nasproti sufiksu -n-V germanskih izrazih, z drugimi besedami, oboje predstavlja prastar heteroklitični paradigma z menjavo teh sufiksov, gl. Specht, Urspr. d. idg. Dekl. 66. Sem bomo pa postavili še lat. veprës, ki pomeni »trnova goščava« in kaže iste formalne značilnosti kot st. prus. kaäubri (=kaubrë!). veprë- bo najbrž iz *queprë-, z redkim odpadom *q- pred -u-, kot ga kaže zanesljivo le še lat. vapor »paru« iz *quapös nasproti gr. ^anvôq »dim« iz *quapnôs;10 pomenska enakost je najboljše priporočilo za to primerjavo. Nadaljnji pretres zveze te oznake za »trnov grm« z našo slovansko za »grm« in »robida« bo pokazal, da ni nobene težave fonetične ali semantične narave: *qeub- »trnov grm« ima poleg sebe varianto z ne-zvenečim izglasnim -p- v lat. *queprës, skupna baza le-teh je torej *qeuep/b-; da je pa -b- v *qeub- tudi v primeru, da lat. veprës odpade, naši zvezi nenevaren, ve vsakdo, ki pozna razmere v fonetiki ievr. pra-jezika: prvič je glas -b- v prajeziku ali nastal iz *p ali iz *bh, ali pa nastopa v onomatopejičnih tvorbah, kjer je neposreden posnetek naravnega glasu; zadnje za naš *qeub- ne pride v poštev, pač pa prvo, toda tudi tu le nastanek iz *p, kajti pri prvotnem *-bh- bi po nekem zakonu ievr. prajezika, po katerem koren, ki vsebuje na začetku in koncu zapornik, ne dopušča kombinacije tenuis z medio aspirato (*dhabh- in *dabh-, *dhab- so možni, ne pa *tabh- ali *dhap-), pričakovali najbrž M K zvezi lat. oeprës s *qeub-, ki jo je domneval že davno Wood, Post-Cous. го 47, gl. Walde-I loi mann. Lat. EW' II 755, ki pa žal to zvezo odklanja. K izgubi k- pred n v začetku besede v latinščini prim. Sommer, Lat. Laut- und FormentЛ' 221; v obeli besedah gre verjetno za fonetični pojav, pri katerem je odločilno deloval notranji -p-. 12 Slavističnu revija 177 v vzglasju *gh-. Za nastanek i» iz p v *qeuh- je tudi zadosten razlog v gramatični strukturi besede: *qeub- je delno deblo na -n-, torej je prvotni izglasni *-p- pogosto zašel pred sufiks -n- in tu postal zveneč; *-p- v našem *kopa, *kopina torej ni presenetljiv. Ker je sorodstvo izšlo iz u-jevskega korena, moramo *kop- izvajati iz *qu-m-p-. Slovanska skupina ima torej še to posebnost, da vsebuje nosniški infiks; razlogov za nastop le-tega je več: najverjetnejši se mi zdi ta, da spada beseda v pomensko skupino, kjer je ekspresivnejša oblika skoraj potreba; in za dosego tega namena je nazalizacija ena od najpogostnejšili metod. Nadaljnja analiza bi se gibala že v znanih vodah: skupni pomen za vse obravnavane besede bo nekako »grm« s posebnim odtenkom »trnov grm«, ki se je osamosvojil v germ. *hiupan- in prus. *kaubrë, eventualno še v lat. oeprës, pa se v slovanskih jezikih na jugu in zahodu držal do danes pod prevleko specializirane rabe za »robidovje«. 3. SL. *$ËDЪ IN *SËRЪ Prvi pridevnik je ohranjen v stcsl. sëdz „ло?и6д", rus. sedôj »sivolas«, mrus. sidy j, srb. si jed, sijèda, si. sêd, séda, češ. sedy, sedioy, polj. sxady, luž. šedžitoi/ itd. Drugi je prav tako razširjen: r.-csl. яёгъ »siv«, rus. séryj, mrus. éiryj, bolg. sër, sloven, sêr, sera »siv« in »plavolas«, češ. šery, polj. szary, luž. šertj itd. Dosedanje etimologije ne ustrezajo: gl. Vasmer, Russ. EW II 601 si. in 616 si. t Dve istopomenski besedi tolikšne podobnosti sta brez dvoma razkošje, ki ga je povzročil vpliv od zunaj: znano je, da za praslovanščino smemo rekonstruirati pet barvnih pridevnikov z vokalom -ë- v korenu in s končnikom -do-: štirje so vsem znani, to so b/črb, »bled«, gnëdz »rjav«, naš *ščdr, in srnëdi, »temen«; petega sein rekonstruiral jaz na osnovi spoznanja, da je mčdb »baker, med« v resnici le i-jevski abstraktni Substantiv k ne več ohranjenemu *mčdъ »rdeč«, gl. Linguisticu 11. 27 ss. Uinljivo je, da je večina teh adjektivov dobila svoj končnik -do- po enem od stu-rih; stara pa sta blčd7, in *пич!ъ, gl. na o. in. Za naš *sëdz je odločilno dejstvo, da ima poleg sebe obliko s sufiksom -ro-: misel na preoblikovanje zadnjega po pravkar omenjenih barvnih pridevnikih je torej nujna; lit. k temu jc omenjena pri Vasinerju, o.e. Gotovo je, da je -ro- v *Цгъ sufiks, gl. Vondrtika, SI. Cr. I 357 si.; povsem uinljivo je zato, da so naš pridevnik često postavljali k germ. *xai-ra-z »siv, sivolas, dostojanstven« i. dr. izvedenkam iz korena *k'ei-»temnobarven« (Pokorny, Idg.EW 540si.); prim, zlasti Petersson, KZ 46, 128 si. Seveda pa je v tej primerjavi napaka glasovno-historičnega značaja, tako da se ji moramo odreči. Češ. sery in polj. szary, pa češ. šed(iv)y, polj. szedzimy itd. se z doslej običajno nastavljeno slovansko praobliko s se- ne more pomiriti. To so že davno ugotovili, n. pr. Pedersen, ki zato domneva za praobliko ievr. *qh- in primerja ir. cïar »dunkelfarbig, dunkelbraun«, ags. här »siv, sivolas«, stvnem. lier »vzvišen«, pa še gr.%oÏqoç »pujsek«;11 gotovo pa je, da gre ir. cïar na ievr. barvni koren *k'ei-, kar bi nikdar ne moglo dati v slovanščini *x- > *s~ pred *-oi- > -ë-; dalje prim. Vondrak, SI. Gr. I 357 z op. 2; Vasmer, Russ. EJV II, l. cc. (bibl.). Vir praslovanskega x- ni bil samo ievr. *qli-, temveč tudi in še v veliko večji meri ievr. konsonantna skupina *qs-. Če posežemo po tej možnosti, se nam nudi kar cela množica primerjav, in to s samimi barvnimi pridevniki in substantivi! Na prvem mestu je omeniti: ievr. *qsei- »svetel« v iranskih besedah: a) avest. xsaëta-, fem. xsôijjnï »svetel, blesteč, sijajen«, lwara-xsaëta-»žareča sončna krogla, sonce« = nperz. xur-sëd »sonce«; nperz. sëd »blesk, sonce«; ievr. torej *qsoi-io-, participial na -to-; verjetno je s tem identično ime neke ribe stnord. seipr »merlangus carbonarius«; gl. Fick-Falk-Torp, Idg. Wh. III4 422 in Johannesson, Isl. EW 279 (drugače ta na str. 770); — b) s formantom -no-, torej ievr. *qsoi-no-, se dobi v iranščini negirani adjektiv s prvotnim pomenom »nesvetel«, kar seveda preide v poimenovanje raznih temnejših barv, tako predvsem »modre«: avest. a-xsaëna- »temnobarven« (Bartholomae, Altiran. JVb. 51 in IF 5, 360, op. 1), srperz. axsên, nperz. xasïn »modrikast, temnomoder«, oset. âxsïn »temnoseryj, dunkelgrau«, od koder ime »goloba« äxsinäg; k nadaljnjim iranskim sorodnikom, pretežno s pomenom »moder«, gl. Tomaschek, BB 7, 204; Horn, Neupers. Et. 109;12 pojem »zelenkast« prihaja na dan le v nekem imenu potoka (Ax.iin, zahodno od Siraha v Farsu), katerega voda je pobarvala perilo zeleno. Pomembnejše jc odkritje, da je pojem »moder« v tem adjektivu že stperz., tu namreč n.všaina- označuje neki drug kamen, po vsej verjetnosti turkiz, gl. k temu Bleichsteiner, WZKM 37, ЮЗ.1" K skupini v celoti Walde-Pokorny, I dg. JVb. 1 501 (v Pokornyju, 11 Pedersen, Kelt. Gr. 1 120. 12 Prim, sedaj še Abajev, ht.-et. si. oset. j. I 220 si. 13 K stperz. axiaina- gl. Kent, Old Persian* 165. 12* 179 Idg. EW pa ta skupina sploh manjka!); stnord. seipr je sicer res negotov, toda iranski dialekti govore zadosti jasno, da je *qsei- živel. Naslednja po mojem mnenju sorodna skupina je gr. olyaXôeiç, »blesteč, sijajen« (Homer v IL in Od.), očitno od substantiva *otyaXoq ali -ov »blesk, sijaj«, od koder sestava veo-oûyahoç »blesteč od svežega bleska« (Pind.) in glagol oCyalôo) »naredim gladko, gladim« (Apolon. Sof.). Presojo zgodovine te skupinice otežuje eksistenca besede oiaXüoarJiomïXai »narediti pestro« (Hesihij), pa od tega glagola izvedenega substantiva aidXco/м »kovinski obrobek ščita kot njega okras« (Polibij); zadnja dva imata na vsak način kratek t- v prvem zlogu; enak -i- pa ima tudi beseda za »rejenega prašiča«, aiaÀo-ç, znana že iz mikenskih napisov (Pilos Cn 608, 1 iz 13. stoletja pr. Kr.) in iz Homerja, tako da je pri tej neobstoj -g- zanesljivo star. Na drugi strani pa pomen »masten, oljnat« kaže tudi oîyaÀôeiç (Hermip, Numen.), in sicer kot atribut imen za »mandeljne, alge«; klasiki prevajajo v tem odtenku posredujoče »sveteč se od maščobe«, kar utegne zadostovati tudi etimologu; vendar pa bi smeli vprašati, ali ni morda v teh pestrih rabah dovoljeno gledati posledice medsebojnega vpliva dveh primarno docela različnih besed in njunih izvedenk: *otyaXo-q »blesk« in otaÂo-ç »rejen«; vsekakor sta Hesihijev oiakœoai in Polibijev амксоџа po mojem dokaz te pomešave, saj si skoraj ni mogoče izmisliti opravičilo za to, da je ta grška skupina imela od vsega začetka dve različni obliki, eno z -t- in -g-, drugo pa z -i- in brez -g-, pa še za to, da se je zadnja varianta ohranila v tako poznih zapiskih in le v teh; vmesni člen, ki je utegnil tej pomešavi dati zadnji zagon, bo ravno raba v zvezi z mandeljni i. dr. »mastnim« sadjem, o kateri je bilo malo prej govora. v olalo- bomo torej pri etimologiji rajši izpustili. Substantiv *atyaAo-g v »blesk« ima očitno sufiks -aAo-, znan le še v redkih primerkih iz iste pomenske družine: {i-aAo-g »prozoren kumen, alabaster, kristal itd.« in cù'i^-aAo-ç (in fem. -ttA??) »saje«; zadnje izvira od »gorim — žgem« in potemtakem pomeni »to, kar je ostalo od ognja«. Ostane aly-, ki je razčlcnljivo v koren oi- (o kvantiteti -i- gl. takoj) in korenski determinativ -g-, ki ga tudi sicer srečujemo v korenih s podobnim pomenom, print. *bhlei-'fl- »bleščati se« v ugs. blican »isto«, nem. Blick, lit. blizgëti »blesteti« (Рокоту, Idg. EW 156 si.), *bhera-g, »bleščati se, bel« v sti. bhrûjaië »blešči se, sije« itd. (Рокоту 1 ЗУ) i. dr. ali *sp(h)el-g- v let. spulguôi »bleščati se, iskriti se«, dnem. flinkem »blesteti«, sti. sphulinga-8 »iskra« (Рокоту 987). *([sei-g- je po vsem tem čisto verjetno; na drugem mestu bom dodal še eno besedo istega korena iz armenščine, kjer je prav tako nastopil determinativ -g-. Yo-kalizein grškega 0Г7- je dvoumen: ali gre za sekundarni prestop korena *qsei-g- v vrsto težkih baz, ali pa je -i- nastopil namesto kratkega -i-, ki bi bil tu normalen, po posebnem grškem ritmičnem zakonu, ki zahteva odstranitev zaporedja več kot 3 kratkih zlogov.14 Ostane le še težava z začetnim s- v grščini: tu je namreč normalno, da se ievr. vzglasna skupina *k's- oziroma *qs- ohrani kot taka; vendar pa je dialektično ks-večkrat prešel va-, so pa za to tudi posebni razlogi, n. pr. prehod pre-pozicije £vv v ovv moremo pripisati močnejšim tendencam po destruk-ciji konsonantizma v proklitičnih besedah; pri oly- bo tičal vzrok za odstranitev k- v disimilaciji nasproti notranjemu -g-. Sem bomo postavili še eno skupino besed, to pot iz tračanskega jezika: v tem je namreč kot sestavni del lastnih imen imel pomembno mesto element a-ksio-, in sicer v: a) imenih božanstev 'AÇî-едоg »De-metra«, 'Aïio-xégoa »Persefona«, 'AÇcô-%eçooç »Hades« (Shol. k Apolon. Rod. I 917); po Dečevu, ZONF 7, 196 ss. = (po vrsti) »črna zemlja«, »črna ubijalka«, »črni ubijalec«; za htonična božanstva vsekakor primerni izrazi! b) krajevno ime 'Äzl-ола (grècizirano 'A^iov -nofaç), mesto, ki se še danes imenuje Černa-ooda: po Dečevu, ZONF 7, 193 in 196, pomeni tudi ime tračanskega naselja isto; c) rečno ime 'AÇiôç in "A£wç, nekdanje ime Vardarja, znano že iz Homerja, 11. II 849 itd.; značilno je pričevanje Strabona, knj. 7. frg. 21 : on б 'A^iôç #oAe()ôç gel »da Yardar ima kalno vodo«, predvsem pa Plinija, Nat. hist. 31. 14: in Macedonia qui velint sibi Candida nasci ad Haliacmonem ducere, qui nigra au t fusca ad Axium; dalje je treba pripomniti, da pozneje edino rabljeno ime te reke, Вадб-CLQioç—Vardur, najbrž pomeni »Črna voda«, saj spada zelo verjetno k got. smarts »črn«, gl. Krähe, ZONF 11, 86, in Die Sprache der Illyrier 94. Pomembno je tudi, da je ime 'Afyôç nosila reka, ki se steka v Donavo in ima še danes ime Černa-ooda. Gl. še Dečev, Tlirak. Sprachreste 18 si. — Priče klasikov o tem elementu so tako soglasne, da je izven vsakega dvoma razlaga Dečeva, ZONF 7, 194 si., po kateri je primarni pomen besede a-ksio- »ne svetel, ne bleščeč = črn, kalen«, a- je torej negativna partikula = ievr. *џ- »ne«; drugi del sestave pa je izvedenka našega korena, in sicer ali *qsiiô-s ali *qsi-uo-s »svetel, prozoren«. Ievr. *qsei- »blesteti, svetel« je torej gotovo. Drugič pride na spored še ena skupina besed, tokrat izvedena od se/-baze *qsiä-. Gl. spodaj št. 5! 14 Gl. Schwyzer, Gr. Gr. 1 23<). 4. LIT. asys, esys »PRESLICA« Poleg tega asiüklis, esiüklis. V letonščini se dobi asi, asaoi, ašk'i, ažg i, ašenes v pomenu »preslice, trsi«; po Fraenklu, Lit.EW 124 so letske besede bodisi sorodne z litavskimi ali pa identične z let. ask'is, pl. ask'i »žima iz konjskega repa«, kjer imamo zanesljivo opravka z izvedenkami korena *ak'- »oster«, prim. lit. ašatas, ašutas »konjska žima iz repa ali grive«. V letščiui preide ievr. *k' normalno v s, skupaj z j da s, tako da aši itd. res nudi dve možnosti; litavski -s- v asys itd. pa ne more predstavljati drugega kot ievr. *-s-. Treba je poskusiti, ali se da v teli okoliščinah najti primerna navezava. Rastlina »preslica« se večkrat imenuje po »konjski žimi«, saj je njena zunanjost zadosten razlog za to; prim, lat. eqiiiselum (eqiius + seta »žima«); dalje se opaža na njej ostrina, šilasti značaj vejic: Fraenkel omenja lit. izjavo asiaï yra ästrüs »preslice so ostre«; v to smer kaže tudi fin. a/ima »preslica«, od germ. *а/гша-»rastlina z ostrimi listi«, = Šved. dial, am »močvirna trava, Cladium mariscus«, ievr. *ak'-mo- od omenjenega *ak'-. Na mestu je torej primerjati lit. asia- z oznakami rastlin in rastlinskih delov, katerih bistvena lastnost je, da so šilasti, ostri, podobni ši-vanki, ostri dlaki, ščetini i. p. Tako pomensko osnovo kaže nedvomno lat. arista, saj pomeni »osina na klasu, klas, ščetina, ribja kost«: beseda je brez dvoma lepo izvedljiva iz *as-ista, pri čemer je -ista sufiks, najbolj verjetno nastal iz *-es-ta,la kolektivno ime k nevtralnemu *as-es- »šilasti del rastline itd.«, »ost«. Zvezo z asys je predlagal že davno Bezzenbcrger, BB 23, 298: Walde-Hofmann, LEW' I 67 to zavrača, češ da je lit. beseda tujka, iz finskih jezikov; pri Fraenklu vidimo razloge, zakaj hipotezu o tujem izvoru ne drži. Bezzcnbergcr je najbrž zadel pravo. še z večjo pravico pa bomo primerjali naslednjo grško besedo: a) homerski rjïa »pleve« v Od. 5, 368: *айрр,а bi morda pričakovali prej *0&џџа zaradi grške tendence, da se skrajša dolgi vokal pred istozlož-niin nazalom ali likvido v sredini besede; prim. Schwyzer, Gr. Gr. I 280. Pako bomo rajši izhajali iz korena z vokalnim končnikom, torej iz *a«-. K temu je ой- v odrpa redukcijska stopnja, ä torej nastal iz ievr. *-a-. Posledica zgornje odločitve pa je ta, da moramo kompleksu -(pa v od-(pa priznati funkcijo sufiksa, in sicer adjektivnega sufiksa, kajti adverbov na -(pa te vrste in tega pomena grščina ne pozna. Adverb od-(pa bo potemtakem akuz. plur. ntr. o-jevskega pridevnika *oa-(fô-ç »jasen, svetel, viden«; k takim adverbom Schwyzer, op. cit., 621. Sufiks -(po- v adjektivni funkciji nahajamo predvsem pri barvnih oznakah, n. pr. v gr. ÙQyv-(po-ç »blesteče bel«, lat. nl-bu-s = gr. dAgpôç »bel«, v grščini prešel v oznako za neko kožno bolezen, itd., gl. Brugmann, Grdr. II 1, 586 ss.; iz tega je razvidno, da gre za ievr. *-bho-. Redukciju v korenu (oà-) je tedaj razumljiva, saj adtpa kljub historičnemu poudarku na korenskem delu izvira iz sistema, ki je nekdaj imel pretežno akcent na sufiksu. Grška skupina dokazuje koren art- od- in s tem kaže. da je ievr. predloga imela osnovni vokal *-п-. Slovunski -а- v šutriti nam pri tem ne bo delal težav. Tudi ioliarskemu -o- bomo prišli zlahka do živega. Sicer je res, da ievr. *-ä- toharščina v večini primerov ohrani kot vsaj pod poudarkom, prim. В гппсег, A mäcar »mati« iz ievr. *màtër; vendar nam tu ali ona beseda prinaša refleks -o-, tako v besedi za »brata« dialekt B: 22 Sti. dhyû-man- »misel« je pozna tvorba, zabeležena le pri leksikografih, in zato ne pride nikakor v poštev kot sorodnik gr. aà/ла; tudi glagol dhyüyati »misli« ni tako stur (šele vedska proza), da bi ga vzeli že kot praievr. tvorbo; Waekcrnaglov poskus, da bi v Avesti našel sorodno tvorbo (gl. Kl. Sehr. 319), ni ravno uspešen. K vsemu Muyrliofer, Aind.EW II 114 si. procer (toda A pracar) iz ievr. *bhrâtër, v besedi za »laket« pa kar oba dialekta: A in В poke nasproti ievr. *bhäg'hu-s — gr. nrj'/yç, sti. bahil-š; gl. Pedersen, Tocharisch 226. Ratio za tako diferenco ni povsod vidna, zdi se mi pa, da je prehod *-a- v -o- (najbrž -ö-, kajti toharski alfabet pri e-ju in o-ju ni sposoben razločevati dolžine od kratčine, Pedersen, /. cit.) v poke vsaj v neki meri odvisen od nekdanje u-jevske fleksije te besede, priin. grško in sti. besedo!23 Če tvegamo to razlago tudi za šotri, šotre, je vse v redu, saj gre tudi tu za prvotno u-jevsko deblo. Preostane nam naloga, da doženemo, kaj se skriva za slovanskim in toharskim š- in gr. o- v začetku korena. Slovanska beseda dopušča pra-oblike *.sjâ-, *хјп- in *xë-; zadnja mora odpasti, saj grščina zahteva primarni vokal *ä; toharska dovoljuje *sjü- ali *ksjü-, možnosti z *-ë- niso neverjetne samo s stališča grškega аа/ла, temveč tudi s toharskega gledišča, kajti le malo vérjetno je, da bi *.së-tr-u- prešlo v šotru-. Preostane grški o-. Tu opažamo v splošnem, da iev r. vzglasni s- preide pred vokali, pa tudi pred r, I, m, n in pred polkonsonantoma u in i v pridih h: *septm da gr. ёлга ravno tako kot *suek'uros »tast« preide v .' fexvQÔç in dalje v èxvQÔç, ali kot ievr. *siu-mën »vez« da gr. v/ir/v »kožica«. Vendar pa pri začetni skupini *.su- opažamo tako številne izjeme, da jc razlaga le-teli dostikrat res problematična: a) primeri kol olydù) »molčim« : nem. .schweigen (Boisacq, DKGr. 86>) so razložljivi s tendenco, da se ojači sičnik in s tem poudari na pol onomatopejični značaj besede; ß) oéXfia »ogrodje, bruno, klop« s Immer. èvaaeX/лод »z dobrimi klopmi za veslače« kaže, da stoji v ozadju a-,-oo- ne samo il-vr. *su-, kot bi kazala primerjava s stvnem. smelli »bruno, prag«, temveč polnejša kon-sonantna skupina, najbrž *k'su-, kol bi smeli po Perssonu, Beitrüge I 379 ss. zaključiti iz nadaljnje primerjave z gr. |ûAoi' »bruno, les«, pa lit. šulas »steber, kol« i. dr. Druga možnost utegne biti za nas odločilna: od-(pa in aà-fia sta tako daleč od besed onomatopojičnega značaja ali od izrazov, kjer je čustveno ozadje moglo priti do izraza v ojačitvi izreke začetnega s- in s tem v 23 V zadnjem času je Benveniste. 4SI. и, str. 62. povedal precej pomembne misli o morfološki strani toluirskih besed, predvsem o tem, da ne kažeta ne oblika dialekta Л ne dialektu H pripadajoča na prvotno u-jevsko fleksijo. Siceršnje nepravilnosti v fleksiji teli besed pu dokazujejo tudi, du ne moreino izhajati iz tvorb s sufiksom -<>-. vsaj A poke temu nasprotuje brez možnosti obhoda. Zdi se mi pu. du Л poke dovoljuje nastavitev prutoliarskega debla na *-й- kot vzporedne tvorbe k deblu ua -o- v H poke. njega ohranitvi do historične dobe, da nikakor ne bi mogli pojasniti začetni o- z ievr. *si-. Preostane nam samo ena možnost: o- je nastal iz *ksj-, kjer nam k predstavlja kateregakoli od ievr. treh guturalov (*k\ *q ali *qli). Samo po sebi umevno je, da slovanski š- in isti toharski konsonant dopuščata brez ugovora tako praobliko. 3. Sedaj je prišel čas, ko smemo spregovoriti o že omenjenem sti. glagolu khyä-ti. Pomen glagola je »pripoveduje, slavi«, ne pa »gleda«, kot je navedel Petersson. Že ta okoliščina govori kaj malo v prid navezave na našo skupino; druga težava je v tem, da bi kh- moral nastati dialektično iz kš, pri tem pa bi ostal nedotaknjen -y-; v srednjeindijskih dialektih, ki edini prihajajo v poštev, bi pa morala cela skupina kšy-preiti v enoten refleks. Zato bomo morali ta sti. glagol, ki bi nam sicer nudil odlično sredstvo, da se pojasni formalna stran grškega огјџа, saj bi predstavljal tisti atematski prezent, od koder je ta grški samostalnik izveden, za nekaj časa pustiti ob strani. Drugi pri njega razlagi niso bili srečnejši, prim, razlage pri Mayrhoferju, Kurzgef. EW d. Al Und. 313 in še Charpentier, Monde Or. 26—27, 168, op. 4. Grški огјџа, оаџа nam izpričuje ievr. glagolno deblo *ksiü- »gledati, videti, opazovati« ali »kazati«, k pomenu prim. nem. Zeichen — zeigen in lat. signiirn — nem. sehen, gl. zg. Od tega glagolskega debla je izšla formacija z nominalnim sufiksom *-tro-, *-tru-: *ksiä-tro\ä- »kar se vidi« ali kot ime dejanja »gledanje«, od katere je izveden slov. šatri-ti in pa tisti denominativni glagol, ki je v toliarščini dal deverbalni šotr-i, -e. Vzporedno je ustvarila grščina še starinski adjektiv z labialniin forman-tom, *ksid-bh6-s »viden, jasen«. Koren *ksi-ä- je očitno težka dvozjožna baza, nastala z dodatkom formanta *-п- na cnozložni *ksei-. Tu se nam nudi primerjava s *qsei-»svetel, blesteč — svetlobarvcn«, obravnavana v številki 3 tu zgoraj; to bi nam dalo pravico, da tudi našemu *ksiii- nakažemo ievr. velarni *q-V vzglasju. Pomenski odnos med preprostim *qsei- »blesteti itd.« in med našim *qsiu- »gledati, videti« bi bil prav tak. kol so ga že neštetokrat opažali, prim. gr. Xevooo) »gledam, vidim s sti. locate »gleda«, lôcâyati »opazuje« itd. od korena *leuq- »svetel« v si. luč, gr. Xevxôç »bel«, Рокоту, Idg. EW 687 ss., zlasti 689; ali si. *glqdJo »gledani« od korena *ghlend- »blesteli — gledati« v nem. Glanz, glänzen, prim, tudi norv. dial, glettu »kukati«, Рокоту, ldg.EW 431. Prim, tudi si. *zbrjq »zrem« nasproti si. zarja, zorju, zora, koren *g'her- »blesteti« (Рокоту 441 si.), sti. sum-bhidayati »gleda« nasproti blinlam »blesk, čelo« (Рокоту 118). "em. Blick, prv. »blesk, blisk« in »pogled« itd. Војап Čop Résumé 1° SI. *boräoiti, conservé dans serb. boraoiti et bulg. Ьогао'ъ, le premier signifiant «vivre, se trouver qq part» (le deuxième ayant pris le sens secondaire de «s'occuper de qq chose, etc.», tout comme *bàoiti sç «se trouver qq part» [conservé inaltéré en serbe] a pris le sens de «s'occuper de» en slovène), a dû être en quelque mesure synonyme de baoiti sç et de byti. De même que le dernier a donné le composé za-byti «oublier», boraoiti, avec le même préverbe, donne serb. za-bàraDiti et bulg. га-Ьогао'ъ «oublier». Le corps du verbe *borâoiti étant trop long pour qu'il puisse passer pour un thème simple, on peut y chercher un composé parallèle au groupe *besëda «conversation» et *besëditi «parler» (russe beséda, serb. bèsjeda, bèsjediti); pour ces derniers, Berneker (SI. EW I 52, après d'autres) a montré qu'ils se composent de be- (issu selon lui de *bez- «en dehors») et du thème de sëdéti; mais en s'inspirant des exemples zbor «assemblée» — zboriti «parler», etc. (v. Berneker /. cit.), on verra dans *be-séda un sens priin. «le fait d'être assis ensemble, l'un uuprès de l'autre»: *be- devra être séparé de *bez- «sans», en tant qu'il signifie «auprès de» et non «à l'écart de», «en dehors». C'est ce *be-, à un autre degré d'apophonie, qu'on retrouve dans notre *bo-ràviti: le deuxième membre de ce composé peut être identique à gr. içwi'io «cesser, s'arrêter», i.-eur. comm. *rôuéiô, ou bien le verbe entier sera dénominatif de *bo-ràva, dont le deuxième membre peut être comparé avec gr. fçcorj «cessation, repos» et all. Ruhe, issus de *röuä. Le tout signifiera: «(le fait de) se reposer auprès de, à côté de, avec...», la préposition devant avoir marqué une sorte de localisation spéciale qui nous échappe. Pour le développement du sens (de «se reposer» à celui de «se trouver qq part»), on rappellera all. meilen, verweilen, qui reposent sur germ. *hwïlôn «se reposer». Les deux formes du préverbe en question, i.-eur. *bhe et *f>/io (s'il n'y a pas eu une assimilation de si. be- dans bo-râviti, prim. *bhe-röu-), trouvent leur correspondant le plus exacte dans Ге préverbe hittite pi-e, c.-à-d. pè ou bë\ on le trouve dans: a) pë har(k)- «hinhalten; darreichen; darbringen» (Friedrich, Heth. JVb. 167); b) dans des composés verbaux inséparables, pë- met en relief Féloignement du sujet parlant: all. «hin»; son contraste, u-, signifie au contraire «her», c.-à-d. il se rapporte à l'objet qui se rapproche du sujet parlant; ainsi: pûi- «aller» — uu-a- «venir»; composés de *ei- «aller»; pe-liute- «hinschaffen, hinführen» — u-uate- «herschaffen, herbringen»; composés de *uedh- «conduire»; pe-nna- «hintreiben» — u-nna- «hertreiben»; de liai- «conduire»; ре-da- «hinschaffen, forttragen» — u-da- «herbringen»; de i.-eur. *dö-«faire mouvoir vers...; donner»; pi/e-ia- «hinschicken» — u-iia- «herschicken»; i.-eur. *jfë-; etc.; pour l'étymologie, v. Pedersen, Hittitisch passim; pour le sens, Friedrich о. с. s. vv.; etc. Le sens de pë- dans les exemples sous b) est secondaire; le contenu primaire de pë s'est conservé dans la locution pë har(k)-: ici, on le trouve au sens de «auprès de», «chez»: il relève le fait que l'objet se trouve tout proche de la personne à laquelle il est destiné. On voit que cet usage cadre très bien avec le sens que nous avons reconnu dans si. be-, bo~. Nous ajoutons que c'est déjà Sturtevant, p. ex. dans sa Comp. Gr.1 p. 213, qui ramenait liitt. pë à une forme à *bh- initial; il compare all. bei et ses congénères, mais peut-être à tort, car le groupe de bei semble être issu de *a(m)bhi «tout autours de», ce qui ne peut pas être sûr pour notre *bheJblio. 2° SI. *kgpa, conservé en pol. et en sorbe, et *kçpina, répandu dans toutes les langues slaves, désignent a) «broussailles» (russe, pol.) ou «buisson» (les mêmes), d'où «île dans le fleuve, couverte des broussailles» (b. russe, pol., sorbe) et sans doute aussi «bouquet», en tant que c'est la même forme extérieure qui relie un buisson à un bouquet: teh.; de la même image sont partis: «gerbe» en russe, et «balle, pelote; peloton» en sorbe: 011 sentait dans le mot désignant «buisson» et «bouquet» l'idée prim, de «matériel serré et compact»; b) «ronce» en bulg., serbe et slovène, de même que dans v. si. kçpina; et en tchèque. On voit que le sens «ronce» doit être aussi bien proto-slave que le sens «buisson, broussailles». En partant de ce fait, on pourra comparer i.-eur. *qeub- «buisson épineux», conservé dans v. sax. hiopo, v. ail. hiufo, etc., et dans v. pruss. kaäubri = kaubrë; Pokorny, Idg.EW 595; en outre, on tirera lat. oeprës m/sens de *quep-r-ë-s, c.-à-d. de la forme à *-p- final.15 O11 posera la racine dissyllabique *qeuep/b-, ayant servi à désigner «buisson» (de toute sorte), mais surtout le «buisson épineux»; c'est ce dernier sens, qui u seul survécu en germanique et en v. prussien, vraisemblablement aussi en lat., si oeprës- est parent; et c'est le même sens spécialisé de «buisson épineux« qui survit dans les désignations de la «ronce», en slave du sud et en tchèque. Pour le slave, on partira de *qu-m-p-; c'est à son caractère expressif que cette forme doit son «infixe» nasal. 3° Les deux adjectifs si. *sëdb «gris» et *ёегъ «gris», en slovène aussi «blond», uppurtiennent à une racine i.-eur. *qsei- «luire, être de couleur claire» que nous trouvons duns les groupes de mots suivants: a) iran. *xsai-ta-, attesté par av. xsaëta- «clair, lumineux, brillant» et Iwara-xsaëta- «soleil», pcrs. mod. sëd «éclat; soleil», xur-sëd «soleil»; et iran. *xsai-na-, attesté avec le préf. nég. a- au sens de «dépourvu de l'éclat, = (de couleur) sombre», d'où «bleu», dans av. axsaëna- «de couleur sombre», pers. mod. xasin «bleuâtre, bleu foncé», ossète äxsin «gris foncé», v. pers. axsaina-«nom d'une pierre précieuse, turquoise?», etc. — v. pour le groupe iran. Horn, Npers. Et. 109; Abajev, lst.-et. si. oset. j. 220 sq.; Kent, Old Persian2 165; etc.; b) gr. olyaÀôeiç «luisant, brillant», туаХиш «rendre brillant, polir», veo-oiyaÀoç «brillant d'un éclat récent»: ils reposent sur un subst. *alyaÀos/v «éclat», formé au moyen du suffixe -аЛо- sur une racine oiy-; celle-ci présente l'élar- 15 V. Wood, Post-Cons, ю 47; pour la phonétique Sommer, Lat. Laut- und F or meni2 3 221. gissement -g-, bien connu d'ailleurs dans les racines au sens de «briller, être clair, étinceler», p. ex. *bliera-g- chez Pokorny, Idg.EW 139, *blilei-g-, ibd. 136 sq., *sp(li)el-g- ibd. 987; — il n'y a pas d'exemple de notre racine non élargie, car ашЛш/иа «bord métallique d'un bouclier» et oiaXüoai ' noixlÀai semblent être le résidtat d'un croisement de notre olyaÀôecs au sens «huileux, luisant de graisse» et de oîaAos «porc gras»; c) les noms propres thraces: a) 'АдС-cçoç «Dèmèter», 'Acio-xtpaa «Persé-phonè» et 'AÇw-y.eçoog «Hadès» sont des divinités chthoniques dont les noms signifient, selon Detschew, ZONF 7, .196 ss., «la terre noire», «la tueuse noire», «le tueur noir»; ßj 'Agl-ола, nom d'une ville, auj. Černa-ooda «Eau noire», signifie le même dans la langue thrace, selon Detschew o.e. 193 et 196; y) 'Agios, le nom ancien du Yardar (celui-ci = Baçôdçioç, parent de got. smarts «noir», selon Krähe, Die Sprache der Ulyrier 94!), du fleuve dont l'eau boueuse et noire était bien connue aux anciens, v. Strab. 7, frg. 21; Pline, Nat. hist. 31, 14, signifie selon le même auteur «Le noir»; on remarquera qu'un autre fleuve portant le même nom (affluant de l'Istre) se nomme auj. justement Černa-voda; pour l'ensemble des formes et des références, v. Detschew o. c. et Thrak. Sprachreste 18sq.: il analyse l'élément aksio- en a- privatif et *ksei-, *ksi- qu'il retrouve dans le groupe iran. *xšaita-, *xšaina-. Le slave a donc hérité de l'i.-eur. comm. cette racine au degré o; car c'est *qsoi- seul qui donne une explication exacte du si. historique, avant tout du š-des formes du slave occidental. On ajoutera que *éèdb est secondaire, formé de *ёёгъ sur le modèle de blèdъ «pâle»; etc. (v. Vasmer. Russ. EW II 601 sq.). 4" Lit. esys. asys. etc. «prêle», à moins qu'il ne remonte à finn. hosia; etc., v. Eraenkel, Lit.EW 124, pourrait être parent de lat. arista «arête, barbe d'épi, épi» et de gr. ijia «balle du blé (Horn., Od. 5, 368, à séparer de IJia «provisions de route»), restes de tige; etc. d'un légume (Phot.)». On purtira d'un *as- ou *es-«pointu; objet pointu; purtie saillante, pointue des plantes»; pour lit. esjjs, cf. finn. ahma «prêle» en tant qu'emprunt un germ. *ahma- «plante à feuilles pointues», racine *ak'- «pointu»; pour lat. arista, provenu d'un *as*es-tâ «pourvue de pointe(s)», cf. all. Ähre de *ak'-, etc.; pour gr. ijia, reposant sur *ësiio-m ou *Hsiio-m, neutre d'un adj. *â/ësiio-s «pointu», on comparera lat. acus «balle du blé» et ail. Agen «balle du lin ou du chanvre» de *ak'-. On ajoutera m. irl. eoma «orge» de *es-or-n-iâ «pourvue de barbe»; pour le sens, cf. gr. dx-oo-irj «orge» en face de got. alts «épi», etc., et i.-eur. comm. *gherzda, ghrzd- «orge» de *gher(s)- «être saillaitt, pointu» dans lat. horreô, v. Pokorny, Idg.EW 443 sq. Ceci implique que le vocalisme primitif du groupe était e-, latin arista pouvant avoir emprunté son a- au groupe de acus, agna. Lu même explication vuut pour le vocalisme de deux mots de sens très séduisant, s'ils sont parents île notre groupe: arm. liask «épi», remontant à i.-eur. *as-(/o- «pourvu île barbe», si son h- pouvait être expliqué pur analogie, et rappelant en ce cas le mot lette ask'i «prêles», qui pourrait remonter à la même forme indo-européenne; enfin, ligure asia «sorte de blé» (secale, selon Pline, Nat. Iiist. 18, 141) pourrait rejoindre gr. ijia, en tant que démontrant un *asio- «plein de balles, de pointes ; mais on sait que les philologues ont lu le texte de Pline d'une façon différente, en évoquant \. ind. sasyâm blé . 5° SI. *šatriti «considérer, observer» (pol. szatrzyc, teh. šetriti) avec slovène šatrija «magie», šatrati «ensorceler» dérive de la formation nominale *šatro ou *šatra «observation» ou «signe»; la même formation sera à l'origine du nom toklia-rien В šotri «signe (de reconnaissance)», plur. šotru-na. A šotre: celui-ci est un vieux thème en *-ii-, selon Pedersen, Tochariscli 67 sqq.. le *-п- ayant passé en finale à -i, -e historique, selon les dialectes; mais ce šotr-i, šotr-e présente un suffixe -i, -e, qui ailleurs sert à former des abstraits verbaux, p. ex. rek-i, rak-e mot, paroles de тек-, rak- «dire», etc.: on a donc le droit de supposer que šotri, šotre repose sur un thème verbal tout proche de si. šatri-ti, lui-même dérivé du même nom en *-tro/a- qu'on a supposé pour le verbe slave, v. plus haut. Le parallélisme entre le groupe slave et le mot toklmrien devient ainsi complet. Le substantif qui a servi de base des deux verbes contient à coup sûr le suffixe bien connu des noms abstraits déverbaux et des noms d'instruments; pour la racine, il ne reste que sa- du slave et šo- du tokharien. Cette même racine se retrouve dans gr. od-ipa «clairement, manifestement» (d'où aacp^g, v. Leumann, Homerische Wörter 112, note 77), adverbe en -a (acc. pl. ntr.?) d'un adjectif en -ô-s «clair, évident» (pour le suffixe, cf. lut. al-bu-s «blanc» et gr. 5(>yv-(). 21. 31 Josip Stritar. »Literarni pogovori. J. Jurčič«. Z 1877, 30. 32 Istoriju najnovije slovenačke književnosti od dr. Ivana Prijatelja, Letopis Matice Srpske 1907) 80. 33 Glej opombo 14. str. 360. 34 Prevedel je prvo poglavje in del drugega (NUK, Ms 1047, č. št. 6). tinooi Metki in v Sodnikovih.35 Toda Zorinova izjava: »Goldsmithov .Vicar' mi je zdaj najljubša dušna hrana,«30 je edino le dokaz več za Stritarjevo suženjsko posnemanje Goethejevega Wertherja in nikakor ne gre iskati v njej Stritarjevega osebnega nagnjenja do Goldsmithove umetnine. Drugi odločujoči motiv za Stritarjev izbor pa je Goethejevo navdušenje nad Goldsmithovim romanom in le-to Stritar celo jemlje kot merilo za resnično vrednost romana. Saj pravi: »Toda kaj je treba tu opravičevanja? Saj se nam poroča, da ga je sam Goethe štirikrat prebral, in Goethe je vedel, kaj je lepo!«37 Kako pa je sodil o Župniku Wakefieldskem Stritar sam? V zvezi s tem problemom nam njegova izjava, češ da je Župnika Wakefieldskega Goethe »štirikrat prebral«, pomaga odkriti nekaj zelo zanimivega. Navedena Stritarjeva izjava namreč ni točna. V resnici si je Goethe roman izposodil trikrat iz Weimarske knjižnice;38 izposodil si ga je od Johanne Falmer; čital ga je v Sesenhcimu. čital ga je s Herderjem; skratka: čital ga je večkrat. Sicer Stritarjeva pomota v številu niti ne bi bila v tej zvezi omenjena, če ne bi prav ta vodila k neki ugotovitvi v zvezi s Stritarjevo »lastno« sodbo. l isti, o katerem se v resnici poroča, da je ta roman štirikrat prebral, ni bil Goethe, pač pa Herder. In da ga je Herder prebral štirikrat, se je celo večkrat poudarjalo. Tudi v izdaji Goldsmithovega Župnika Wakefieldskega iz leta 1874 v uvodu beremo: »In der That giebt es wohl auch wenige Werke dieser Art, die des Lesers Aufmerksamkeit besser zu fesseln wüßten, als dieser Roman, den auch unser großer Goethe den besten Roman nennt, der je geschrieben wurde, und von dem Herder sagt, daß er ihn bereits zum vierten Male gelesen und sich stets an ihm ergötzt habe.« In Stritar je vedel za to dejstvo, a verjetno ga je bral pred več leti in je ob tolikem poudarjanju Goethejevega občudovanja tega romana tudi to štirikratno prebiranje zdaj pomotoma pripisal Goetheju. Toda tega podatka, ki se mu je očitno zamešal, Stritar gotovo 35 Motive, ki jih jc v teli delih Stritar prevzel iz Župnika Wakefieldskega, podrobneje navaja Fr. Koblar v svojem uvodu k »Stritarjevim pripovednim spisom«, DSM v Celju, 1946, 60. Josip Stritur, Zorin, Zbrano delo III, 109. 37 Glej opombo 14. str. 360. 38 O tem je že letu 1831 izdal von Kendel! razpravo »Goethe uls Benutzer der Wciniurer Bibliothek . (Glej I,. M. Price, English literature in Germany, University of California I'ress. 1933. str. 209, opomba 18!) ni črpal iz navedenega uvoda. Njegova sodba o Župniku W akefieldskem je dokaz, da je moral podatek črpati naravnost iz Herderjeve korespondence s Čarobno Flachsland.39 Herder je pisal Carolini: »Haben Sie den Landpriester von Wakefield gelesen! Ich lese ihn jetzt wohl schon zum viertenmal; er ist Eins der schönsten Bücher, die in irgend einer Sprache existiren und sehr, sehr, gut übersetzt... Er ist von der Seite der Laune, der Charaktere, des Lehrreichen und Rührenden ein rechtes Buch der Menschheit.« In v kasnejšem pismu je Herder spet ponovil: »Als Roman hat er Viel Fehlerhaftes, als Buch Menschlicher Gesichter, Launen, Charaktere, und was am schönsten ist, Menschlicher Herzen und Herzenssprüche, will ich für jede Seite so viel geben als das Buch kostet!« V Stritarjevem sestavku o Župniku W akefieldskem pa so njegove prve in osnovne besede o tem romanu naslednje: »Župnik Wakefieldski je res neka posebna prikazen med romani; morebiti mu ni verstnika v vseh literaturah. Gotovo je romanov, dasi ne mnogo, ki imajo morebiti višjo estetično vrednost, ali tako ljubeznivega, tako dobrodejnega, priserčnega, mi vsaj ne vemo. Zato smo hvaležni gospodu pisatelju, da nam ga je podal v domači obliki.«40 Mar ni ta njegova oznaka izrazito odsev Herderjeve, v Stritarjevem spominu že nekoliko obledele izjave? < Stritar je torej pojmoval Goldsmithov roman prvenstveno s te Herderjeve perspektive, torej s strani »der Laune, der Charaktere, des Lehrreichen und Rührenden« in ni imel posluha za zunanje dogodke v njem; označil ga jc kot »psihologičen« roman, kot roman, v katerem-nam pisatelj »odpre človeško serce,... posveti v njegovo globočino, razsvetli nam skrivnostna kota njegova«. Ob takem Stritarjevem dojemanju Župnika IVakefieldskega in ob Stritarjevi osebni disponiranosti k takemu načinu pripovedovanja, tudi v njegovem lastnem romanu po tem vzorcu ne bo dosti zunanje razgibanega dogajanja. Stritar je pisal leta 1876 svojega Gospoda Mirodolskega z določenim družbeno-vzgojnim namenom. Globoko človekoljubna nota Župnika Wakefieldskega in pa njegovo dosledno — čeprav ne vedno direktno — izpodbujanje k dobroti namreč mnogo pripomoreta, da se le-ta v velikem 311 'l'a korespondenca je bila objavljena v Herders Lebensbild leta 1849. (Glej L. M. Price, English literature in Germany, 207.) 40 Glej opombo 33, str. 360. obsegu pojmuje in uporablja kot vzgojni roman. Pri nas je takšno gledanje najbolj direktno izrazil Janez Jesenko v uvodu k svojemu prevodu Župnika Wakefieldskega. Tudi Stritarju je služil kot vzorec za njegov družbeno-vzgojni roman v njegovem novoustanovljenem družbeno-vzgoj-nem listu, za katerega bi bil roman po zgledu Župnika Wakefieldskega, ki je izrazito »le roman de la famille et du foyer«41 — tembolj primeren. Kakšen je ta Stritarjev roman, ki je izhajal v Zvonu v letu 1876, torej v letu, v katerem je 14. oktobra izšel tudi Jesenkov prevod Gold-smithovega romana? Stritarjeva odvisnost od Goldsmithovega Župnika Wakefieldskega je tako vidna, da so le-to opazili že Stritarjevi sodobniki. Ti so na Gospoda Mirodolskega reagirali takole: Trinajst let ni slovenski tisk omenjal Gospoda Mirodolskega. Res se pojavi v Slovencu 1. februarja 1876 napad na Stritarjev »brezbožni« način opisovanja Zore in Brede Mirodolske, a dela kot takega se ta napad ne dotika, saj je do tedaj v Zvonu izšlo šele prvo poglavje Stritarjevega romana. Edini, ki je do leta 1889 pisal o Gospodu Mirodolskem, je bil Stritar sam. Mesec dni po izidu Jesenkovega prevoda Župnika Wakefieldskega je v svoji recenziji Župnik Wakefieldski. Poslovenil J. Jesenko obenem opravičeval sebe in svojega Gospoda Mirodolskega z besedami: »Sklenili smo pisuti izvirno povest, ne da bi se merili z angleškim pisateljem, to bi bilo najivno — uvesti smo hoteli samo ta ,genre' v slovensko slovstvo. Da je v tej povesti — Zvonovi bralci jo poznajo, samo če jo bero — tu pa tam kaj, kar nekoliko spominja na ,Župnika', za to se ne bojimo, da bi ne dobili odveze od vsakega leposlovnega sodnika; hoteli vsaj nismo posnemati...« Prav iz izjave: »hoteli vsaj nismo posnemati« pa se vidi, da jc tudi Stritar sam čutil, da je Gospod Miro-dolski zelo očiten posnetek. — Tu Stritarjev lastni zagovor se je pojavil, ne da bi mu kdorkoli prej v tisku očitul, du je posnemal Goldsmithovega Župnika Wakefieldskega. Toda verjetno so prodrli prav do njega glasovi neodobravanja, ki so se širili med javnostjo; kajti »med mladino je vrelo in kipelo. Kaj poreče Stritar, kako se opere? Nekateri so hoteli nmlika že strmoglaviti z visokega piedestulu izvirnosti, drugi so ga še branili .. .«42 — Kljub temu, da so to sicer kasneje napisane besede Stritar- 41 E. Legouis, L. Cezamian, Histoire de la littérature anglaise, Paris 1921, 824. 42 V. В., »Ruska biblioteka« in nuši prevodi slovanskih izvirnikov«, DS 1891, str. 330. jevega nasprotnika Viktorja Bežka, pa mora vsekakor biti v njili nekaj resnice; čemu bi se sicer Stritar opravičeval? Prvo besedo je nato izrekel Anton Mahnič. Ko je namreč v enem izmed sestavkov Več luči ali nekoliko poglaoij o idealizmu v »Rimskem katoliku« leta 1889 napadal Stritarja nasploh, mu je obenem očital še njegovo odvisnost od Goldsmithovega Župnika Wakefieldskega, in to takole: »Ljubezen do idiličnega življenja na kmetih — odpeljanje hčere — nje krepost, da se ne dâ zapeljati — nje bolezen in končna rešitev — nepričakovani srečen izid: to so glavne točke tu in tam. Značaj Burchella spominja na Zaboja; Edvina najdemo tu in tam, mošnja z vsem kar je notri, opomina na blagega oglarja v gozdu: šc celo lastno domače vino, župnikov poseben ponos, si je moral Stritar izposoditi za g. Mirodol-skega .. .«43 Dve leti kasneje se je spomnil na Gospoda Mirodolskega Viktor Bežek. Skrit za začetnicama V. В., je v članku Ruska biblioteka in naši preoodi slovanskih izvirnikov pripovedoval, da so bralci ob prebiranju Jesenkovega prevoda Goldsmithovega romana takoj spoznali Stritarjevo odvisnost: »... prebravši prevod začeli smo šepetati med seboj in najprej boječe, potem vedno glasneje povpraševati se, nismo-li že kaj podobnega čitali. Kje? — V Mirodolskem! Da v Mirodolskem! Kakor luskine nam je padlo z očij! Da, Mirodolski, to ni nič drugega, kakor Zlipnik Wake-fieldski sam! — c44 Zagovornika pa Stritar ni našel. Spet se je branil sam, in sicer v pismu Pavlini Pajkovi. To pismo ji je tudi dovolil objaviti. Tako stoje v 73. številki »Slovenskega lista« v letu 1897 njegove besede: »Juz sem menil, da ljudje že nimajo več kamenja zame; pa sem se zmotil. Priletel mi je eden, najdebelejši. Očita se mi... — tatvina, literarna tatvina! To bi bil res smrten udarec, ko bi me zadel, a me ni: Jaz nisem kradel nikoli, ne posnemal vedoma, nikoli! Za take podobnosti nisem jaz odgovoren. Jaz sem vedno poudarjal, da pisatelj bodi najprej izviren, če hoče imeti kaj veljave, in tako sem tudi sam ravnal... g. Mirodolski ni niliče drugi, nego jaz v poznejši dobi.« Šele »Ljubljanski Zvon« je leta 1900 prinesel nekoliko bolj izpod-budne besede. Avtor Z., t. j. Zbašnik, piše med drugim takole: »Nato nam je podaril Stritar ,Gospoda Mirodolskega'. Za zgled mu je bil pri tem 43 Anton Mahnič, Več luči ali nekoliko poglavij o idealizmu, Rimski katolik 1889, 375. 44 Glej opombo 42, str. 330. spet ,Župnik Wakefieldski'... S tem nočem reči, da je Stritar posnemal. Res je, kar trdi sam, da je vse, kar je spisal, njegova last, in nikajcor se ne strinjam s tistimi, ki so mu očitali ponarejen denar! Stritar je po mojem mnenju le hotel različne žanre romana uvesti v naše slovstvo.«45 A tudi ta Zbašnikov zagovor se takoj pokaže v drugačni luči, če pomislimo, da je bil napisan kot oglas ob izidu sedmega zvezka Stritarjevih Zbranih spisov, in je bil torej v nemali meri narekovan po komercialnih potrebah založbe. Edini, ki je želel Stritarja prikazati kot popolnoma izvirnega, je bil Josip Tominšek. Ko je Stritar prišel v Ljubljano, je v svojem slavnostnem govoru, ki je bil nato objavljen v »Ljubljanskem Zvonu« leta 1906, zavračal Mahničeve očitke z besedami: »Da je Gospod Mirodolski posnetek ,Župnika Wakefieldskega' so očitovalcu kar verjeli tisti, ki tega spisa niso čitali; drugi pa ne! — Kak spomin na razne tuje vzorce najdemo naposled pri vsakem pisatelju, ki daje kake dalekosežne življenjske ali estetske nauke.« Toda Ivan Prijatelj je v svoji recenziji v »Naših zapiskih« leta 1907 Tominškov članek načelno popolnoma razvrednotil.40 Ivan Prijatelj je tudi prvi, ki je o Gospodu Mirodolskem razpravljal literarnozgodovinsko, in sicer v svoji Istoriji najnooije slovenačke književnosti, objavljeni leta 1907.47 Tu je poudaril, da se Stritar sploh zelo rad naslanja na kak slaven zgled. V zvezi z Gospodom Mirodolskim je Prijatelj pokazal na Goldsmithovega Župnika Wakefieldskega. Kakšno stališče pa zavzemajo naše literarne zgodovine? Tudi te ne morejo preko dejstva, da je Stritar posnemal Goldsmithov roman. Edina izjema je le Karla Glaserja Zgodovina slovenskega slovstva iz leta 1894, v kateri je Gospod Mirodolski prikazan kot originalno delo. Vse ostale literarne zgodovine pa bolj ali manj prizanesljivo in bolj ali manj podrobno opozarjajo na Stritarjevo odvisnost. Leta 1927 je Avgust Pirjevec v svojem delu Slovenski možje ugotovil, da se izmed Stritarjevih glavnih pripovednih del zlasti Zorin in Gospod Mirodolski naslanjata na vzorce iz svetovne književnosti, a je nato označil Stritarja kot pripovednika, »ki se je učil iz svetovne književnosti in ki prinaša njene bogate zaklade v lepi in dovršeni obliki med Slovence«.48 45 Z., Književne novosti, LZ 1400, 446. 40 Ivan Prijatelj: Dr. Jos.Tominšek, Jos.Stritar. Anuliza njegovega življenja in delovanja, Lj. 1406. Ponatis iz LZ 1906. — Naši zapiski 1907, str. 72—80. 47 lstorija najnovije slovenačke književnosti od dr. Ivana Prijatelja, Letopis Matice Srpske 1907. 4H Avgust Pirjevec, Slovenski možje. DSM 1927, 177. U Slavistična revija 209 Y svojem Pregledu slovenskega slovstoa leta 1934 Anton Slodnjak sicer najprej prizna, da je Stritar v Gospodu Mirodolskem kot osnovo uporabil Goldsmithov roman The Vicar of Wakefield, a Stritarja takoj zagovarja, češ da »s snovno odvisnostjo od angleškega izvirnika ni zagrešil Stritar literarne tatvine, ker je tujo snov napolnil s svojim duhom in življenjem«.49 Podobno najdemo tudi v Slodnjakovem članku Ob Stritarjevi stoletnici najprej njegovo priznanje: »Tudi povest o Gospodu Mirodolskem je posnetek,« a takoj nato spet zagovor: »Večkrat omenjena sorodnost te povesti z Goldsmithovim Župnikom Wakefieldskim je Stritarjeva hotena poteza.«50 — Tudi v svoji Geschichte der Slowenischen Literatur iz leta 1958 Anton Slodnjak na str. 212 Stritarja opravičuje: »Sein Roman war kein Plagiat, auch keine Ubersetzung oder Umarbeitung, sondern eine originelle — Stritars Überzeugung nach — echt slowenische Weiterbildung der Goldsmithschen Idee.« V tretji knjigi Stritarjevega Zbranega dela France Koblar v svojih opombah h Gospodu Mirodolskemu pravi med drugim tudi: »Pisatelju je bil pred očmi Goldsmithov Župnik Wakefieldskim1 in pa: »Zgled Župnika Wakefieldskega je oblikoval Gospoda Mirodolskega.«52 Posebej pa je Koblar v snovnem, oblikovnem in idejnem oziru primerjal oba romana v svojem uvodu k »Stritarjevim pripovednim spisom«.53 Tu Koblar imenuje Gospoda Mirodolskega »poleg Zorina ... najizrazitejši primer Stritarjevega oblikovanja ob tujem zgledu«, in piše med drugim tudi: »Natančnejša primerjava bi našla še več sporednosti med obema romanoma: župnik doktor Primrose — profesor Mirodolski; Olivija in Zofija — Zora in Breda; Viljem Thornhill — Edvin; dve mestni gospodični — gospa Jarinova; skrivnostni posebnež Burchell (preoblečeni baron Thornhill) — Zaboj. Nekatere lastnosti župnikove žene so upodobljene v mirodolski gospodinji Barbi, celo hišni petelin ali vino, ki ga iz robidnic pripravlja župnikova žena, pa mirodolski petelin in vino gospoda Mirodolskega so take značilne malenkosti, da si nc moremo misliti ene brez druge. Predvsem pa so Goldsmithovi razgovori o družbi, pesništvu, revščini, trpljenju in dolžnosti, o kazni in ječi tista posebnost, ki je Stritarja učila, kako naj piše roman za izobražence. In če se spom- 40 Anton Slodnjak, Pregled slovenskega slovstva, 1934. 239. 50 Anton Slodnjak, Ob Stritarjevi stoletnici, Sodobnost 1936, 103—108. 51 Josip Stritar, Zbrano delo III, 436. 52 Ibidem, str. 437. " France Koblar, Stritarjevi pripovedni spisi, DSM v Celju, 1946, 53—61. nimo, da Viljem v razvnetem družinskem razgovoru pravi: »Ljubezen, svoboda in veselje so moja načela, nam živo stopijo pred oči razpravljanja na vrtu pri gospe Jarinovi in njih junak Edvin. Celo njegovo ime srečamo v čudoviti baladi, ki jo bere Burchell zbrani družbi. Upravičeno lahko sporedimo družabne zabave pri gospe Jarinovi — ribji lov, večerja, — jesensko razvedrilo, ki ga gospod Mirodolski pripravi svoji družbi, s podobnimi prizori pri Goldsmitliu: večerni razgovori na župnikovem vrtu, kosilo na polju, zabave pri sosedu Flamboroughu.«64 Večina literarnih zgodovinarjev se torej strinja, da je Stritar v Gospodu Mirodolskem posnemal Župnika Wakefieldskega, in da je ta odvisnost prvenstveno v snovnem in vsebinskem pogledu. In ob vseh teh motivnih, vsebinskih podobnostih in podobnostih v značajih, na nekatere se je do danes kazalo, češ da so prevzeti po Goldsmitliu, bi lahko dodali še mnogo drugih, manj izrazitih odvisnosti: izrecne Goldsniithove omembe glede imen obeh deklet tudi Stritar ni izpustil;66 prav tako ne sanj;60 stari rekvizit sentimentalizma — omedle-vanje —, najdemo prav tako v Gospodu Mirodolskem.6T V obeh romanih se pri vsakem fizičnem delu znajdeta skupaj oba bodoča zakonca: Sofija in Burchell oziroma Breda in Radovan. In po Goldsmithovem zgledu pripoveduje tudi Stritar takoj v prvem poglavju s primero (ki pa je različna od Goldsmithove), kakšen zaklad da so otroci. Očitno je, da je Stritar Goldsmithove motive in like uporabil popolnoma nesamostojno. Kakih novih motivov pa v zgodbo skoraj ni vnesel. Pri nas so doslej skušali Stritarju opravičiti, češ da je vendar vnesel svojo docela osebno noto v upodobitvi značaja gospoda Mirodolskega. V resnici pa so Stritarjeve spremembe v liku glavnega junaka pogojene žo v razliki med angleškimi in našimi verskimi predpisi. Občutek ne-sorodnosti med obema junakoma dobimo tudi zato, ker je gospod Mirodolski brez vsakršne župnikove donkihotske poteze, čemur pa nista vzrok Stritarjeva samostojnost in izvirnost, pač pa njegovo dojemanje lika župniku Wakefieldskega, kakor ga je povzel po Goethejevi interpretaciji. Župnika je namreč Goethe v svojem delu Dichtung und Wahrheit leta 1811 oznanil kot najvišji ideal in v vsem vzoren značaj: »... er erscheint, wie Melchisedech, als Priester und König 111 Einer Person; M Ibidem, 58—59. " Josip Stritar, Zbrano tlelo III (Gospod Mirodolski, poglavje II, str. 168). f'« Ibidem, poglavje XVII, 510, 511, 312. « Ibidem, poglavje XI, XVI, 268, 306. U' 211 ... er ist Vater, Hausherr, Landmann und so vollkommen ein Glied der Gemeine. Auf diesen reinen, schönen, irdischen Grund ruht sein höherer Beruf: ihm ist übergeben, die Menschen ins Leben zu führen, für ihre geistige Erziehung zu sorgen, sie bei allen Hauptepochen ihres Daseins zu segnen, sie zu belehren, zu kräftigen, zu trösten und, wenn der Trost für die Gegenwart nicht ausreicht, die Hoffnung einer Glücklicheren Zukunft heranzurufen und zu verbürgen. Denke man sich einen solchen Mann, mit rein menschlichen Gesinnungen, stark genug, um unter keinen Umständen davon zu weichen, und schon dadurch über die Menge erhaben; gebe man Ihm die zu seinem Amte nöthigen Kenntnisse, so wie eine heitere gleiche Thütigkeit, welche sogar leidenschaftlich ist, indem sie keinen Augenblick versäumt, das Gute zu wirken — und man wird ihn wohl ausgestattet haben. Zugleich aber füge man die nöthige Beschränktheit hinzu, daß er nicht allein in einem kleinen Kreise verharren. sondern auch allenfalls in einen kleineren übergehen möge; man verleihe ihm Gutmüthigkeit, Versöhnlichkeit, Standlmftigkeit und was sonst noch aus einem entschiedenem Charakter Löbliches hervorspringt, und über dies alles eine heitere Nachgiebigkeit und lächelnde Duldung eigner und fremder Fehler, so hat man das Bild unseres trefflichen Wakefield so ziemlich beisammen.« < Tako je dojemal Goethe značaj wakefieldskega župnika. In če zdaj vzporedimo Stritarjevega Gospoda Mirodolskega ob to Goethejevo sodbo, vidimo: Tudi gospod Mirodolski je oče, gospodar in kmetovalec. Toda ker ga Stritar pri nas pač ni mogel prikazati kot svečenika in očeta obenem, mu je to svečeniško potezo pridal vsaj na božični večer: »vse leto je bil gospodar, oče: delal je. trudil se in skrbel za svojo družino, nocoj ji bode — svečenik«, je za družinske očete na splošno izjavil Stritar v zadnjem poglavju. In ko je Mirodolskega družina končno srečno zbrana na božični večer, je tudi gospod Mirodolski tak svečenik. — Tudi gospod Mirodolski je pred svojo upokojitvijo vodil mladino, skrbel za njen duhovni razvoj; kakor zvemo iz njegovih pogovorov, je tudi on z velikim znanjem in predanostjo opravljal svoj poklic. Celo v skromnejše razmere. iz mesta na deželo, je prešel tudi gospod Mirodolski. Ko je pisal svoj družbeno-vzgojni roman, je pri upodobitvi junaka, ki naj uči družbo pametno živeti, imel Stritar pred očmi lorej prav lik župnika iz Goldsniithovega romana. Ta župnik se je zdel Stritarju oseba, po kateri nas Goldsmith uči ter nam kaže življenjske ideale in meščansko moralo. Taka koncepcija /.upnikovega značaja tedaj pri nas ni bila izjemna. Tudi Levstiku se je zdel »veljaven domačin«. Če pa gledamo Goldsmithov roman z literarno-razvojnega vidika v sklopu Goldsmithovega celotnega ustvarjanja, se nam pokaže, da takšno gledanje nasprotuje Goldsmithovi dejanski zamisli. »Le modèle qu'il nous propose,« ugotavlja Jlenri Roddier, »ce n'est point le Docteur Primrose mais Burchell qui comme Asem, a refait sa fortune dilapidée dans sa jeunesse par une aveugle générosité. Rendu plus sage par cette dure expérience, celui-ci mène maintenant une vie libre, indépendante, où la raison corrige les excès du cœur.«58 Ako nas bi Goldsmith sploh hotel poučiti, nas bi poučil z likom Burchella, z možem tedaj, kakršnega je že nekoč upodobil v svojem eseju Asem the Manhater; an Eastern Tale. Tak, v življenjskem izkustvu prečiščen in prekaljen človek naj bi nas zdaj s svojim zgledom opominjal k zmernosti, nujni celo v dobrosrčnosti. Župnikov značaj pa je Goldsmith že od vsega začetka obdal s komičnimi črtami. Prikazal ga je kot »philosophe livresque«, kot značaj, iz katerega se je norčeval že v svojem Citizen of the world. Saj vidimo, da je župnik otroško naiven, nepraktičen v življenju, in — če ponovimo kar oznako H. Roddiera: »idéaliste disputeur intempestif, ses écarts et son ignorance de la vie pratique sont cause de nombreux malheurs qui fondent sur sa famille«. Neodločen je in popustljiv. Dasi ne more svoje avtoritete uveljaviti niti v svoji družini — saj dopusti, da jahajo k maši, da odpro pismo, celo slikanja jim ne zna prepovedati, — pa se kljub temu sam celo pobalia: »The opinion a man forms of his own prudence is measured by that of the company lie keeps; and as mine was mostly in the family way, I had conceived no unfavourable sentiments of my worldly wisdom.« Z vsem svojim bistvom, dosledno, pa je ta župnik predan ideji monogamije, če treba tudi za ceno sreče svoje družine. Tn čeprav trči vedno znova in znova ob življenjsko prozaičnost, in zabrede v premnoge težave, ki mu jih povzroči zlobni svet, njegova vera v človeštvo ne upade. In prav s svojo globoko človekoljubno potezo si pridobi naše spoštovanje in simpatijo. Tudi Goldsmitha samega je vidno vse bolj in bolj prevzemala simpatija do svojega junaka; ironične črte na župniku vse bolj in bolj zbledevajo, in tako se zgodi, da »le raisonnable Burchell n'émeut guère le lecteur. Avec tous ses défauts, le pasteur l'emporte de beaucoup sur son rival.«5" se Henri Roddier, J. J. Rousseau en Angleterre un XVIII« siècle, Paris 1949, str. 90. 58 Ibidem, 90. Tako je pred nami lik, katerega napakam se sicer smejimo, a katerega idealizem spoštujemo. Pred nami je nekak »don Kihot«. In dejansko je ta Cervantesov lik posredno, preko Fieldingovega »pastorja Adamsa« tudi vplival na Goldsmitha pri njegovi kreaciji župnika.00 A Goethe je šel popolnoma preko te donkihotske župnikove poteze, in ga je razlagal kot popolnoma vzoren značaj, kot lik, v katerem nam avtor kaže vzor pravilnega človeškega življenja. Ker Goethe pač ni poznal razvoja Goldsmithovega ustvarjanja in ga ni dojemal v njegovi celoti, seveda ni zasledil, da nas Goldsmith poučuje po Burchellu. In tudi ko ne bi vedeli za Goethejevo interpretacijo, ki je v zmoti prenesla vse težišče na župnikov značaj, tudi naše kulturno občinstvo, naš Stritar in Levstik — ki se kot Lessing in njegova doba ne poglablja v to, kako in iz kakšnih komponent je neka umetnina nastajala, a išče prvenstveno njen namen —, tega prav gotovo ne bi zasledili. Manj verjetno pa je, da bi ta naša kulturna javnost brez omenjenega, tedaj splošno znanega Goethejevega oznanjanja najvišje popolnosti žup-nikovega značaja tudi sama gledala v njem res tak popoln vzor. Zlasti pa ga gotovo ne bi prevzeli za junaka vzgojnega romana. Stritar pa je Goethejevo koncepcijo zelo očitno sprejel in prevzel. Šele ko imamo pred očmi Goethejevo interpretacijo župnika Wakefieldskega, takoj spoznamo tesno sorodnost v bistvu obeh glavnih junakov in v njuni osnovni življenjski vlogi. Seveda so različne ideje, ki jih oznanjala oba junaka. Te so res deloma Stritarjeve osebne, deloma pa ideje, ki so se izkristalizirale v svetu v razdobju sto let, v razdobju, ki loči oba avtorja drugega od drugega. Prav tako so Stritarjeve tudi ideje ostalih oseb v romanu. In prav Stritarjev namen, da oznani svoje vzgojne ideje, je poleg njegove želje, da »uvede ta ,genre' v slovensko slovstvo« — eden najpoglavit-nejših faktorjev, da je Stritar začel pisati svoj roman in da si je zanj izbral za vzorec Goldsniithovcga Župnika Wakefieldskega. Prav z vidikov in namenov, ki so delovali na to, da je bil naš roman napisan, ga moramo tudi vrednotiti. Stritar se je spet pokazal — če uporabljamo izraz Ivana Prijatelja — popolnega »občana«. Gledano le z estetskega stališča, je Gospod Mirodolski res prav revno obnavljanje Goldsniithovcga umotvora. Njegova vrednost je vzgojnega značaja. Ni slučaj, da 110 To ugotavlja tudi Erieli Schmidt v svoji knjigi »Richardson, Rousseau und Goethe«, Jena 1924, 67. naletimo prav pri Deteli v liku Stojana iz njegove Trojke vidne sledove Gospoda Mirodolskega. Kajti Detela je gledal na slovstvo le z vzgojnih vidikov. Goldsmithov Župnik Wakefieldski torej Stritarju nikakor ni bil pobudnik za njegovo lastno sprostitev. Zelo vidno je to tudi v Stritarjevem Zorinu. Goldsmithova svojstevna črta v Župniku Wakefieldskem je ljubezen do otrok in do preprostih ljudi. Po ugotovitvi L. M. Prieea je to svojstvenost prevzel Goethe v svojem Werther ju.61 In Zorinova ljubezen do otrok ter njegovo nagnjenje do preprostih ljudi je pač kopija teh Wertherjevih lastnosti. Čeprav je Stritar poznal Župnika Wakefieldskega, torej osnovni vir teh dveh potez oziroma občutij, tema občutjema ni našel lastnega sproščenja v kaki samostojni podobi, pa čeprav je bilo eno od teh občutij celo interno v njem, saj je prav poudarjal svojo ljubezen do otrok. Nesamostojno ju je obnovil šele potem, ko ju je našel v Goelhejevein Wertherju tako poudarjeni. Stritar je iz Goldsmitha le zavestno, le miselno povzemal motive. Sicer pa je Stritarjevo posnemanje Goldsmitha imelo zanj hude posledice. Prav zaradi tako očitnega posnemanja in zaradi tega neprepričljivega opravičevanja je njegov ugled pri mladini — ki ji je bil nekoč malik — zdaj popolnoma upadel.62 Prav Gospod Mirodolski je največ povzročil, da je bil Stritar ožigosan za plagiatorja in da so avtorji »a + ß + у«63 v članku Plagiatoostoo v >Ljubljanskem Zvonu« leta 1897 govorili tudi o Stritarjevem posnemanju. In prav članek Plagiatovstvo je Stritarja »pognal iz slovenskih literarnih glasil«.04 Tako se je zgodilo, da se je slovenski realizem v neki meri afirmiral prav iz odpora do romana, ki je nastal po Goldsmithovem zgledu. Tudi Viktor Bežek je izjavljal, da je bila zadeva z Gospodom Mirodolskim glavni vzrok Zoonovemu propadu: »vzornik in njegov list sta bila pokopana. Posledice se sicer niso takoj vidno pokazale, a ,Zvon' je moral od tega trenutka rapidno propadati... Ne ugovarjam, da ne bi se dali najti in navesti še drugi vzroki temu strahovito naglemu propadu ,Zvo-noveinu', a glavni vzrok je bil gotovo ta,- da je s prevodom Jesenkovim 01 L. M.Price, English literature in Germany, University of California Press, 1053, str. 211. 02 Glej opombo 42, str. 330. 03 To so: Bežek, Goestl in Govekar (Bibliografski oddelek v NUK). n4 Ivan Prijatelj, Stritarjeva antologija, 1919, 62. in s tisto izjavo hipoma obledel sijaj izvirnosti, ki je obdajal Stritarjevo glavo.«65 Vsekakor je možno, da je bil Gospod Mirodolski ena izmed sil, ki so vplivale na to, da se je moral Stritarjev »Zvon« umakniti »Ljubljanskemu Zvonu«. 5. SLOVENSKI PREVOD GOLDSMITHOVEGA ROMANA THE VICAR OF WAKEFIELD Slovenski prevod Goldsmithovega romana smo dobili leta 1876. Dne 15. oktobra ga je takole naznanil oglas v »Slovenskem Narodu«: »Slovenska knjižnica. Peti zvezek te zbirke, roman ,Župnik Wakefieldski' (iz angleščine poslovenil J. Jesenko), je prišel včeraj v Narodni tiskarni na svetlo.« Prevajalec, 38-letni Janez Jesenko, ki je do zdaj pisal edinole šolske zgodovinske in zemljepisne knjige, navaja kol nagib, da je prevedel to delo. naslednje dejstvo: »Šolske knjige spisavati, sem se naveličal... brez dela pa živeti ne morem.«66 Goldsmithov roman pa jc izbral prav iz svojih inladinsko-vzgojnih vidikov in ne zaradi njegovih morebitnih estetskih kvalitet. V uvodu k svojemu prevodu je namreč napisal: »Goldsmith, zdelo se mi je, narisal je človeka, kakoršen bi moral biti, če hoče v resnici srečno živeti. Ta uzor doseči nam pač nij mogoče, a sveta dolžnost nam je hrepeneti po njem. Uže takrat — in pozneje pogostem — sem mislil, da bi ustregel zlasti rahločuteči slovenski mladini, ko bi kedo jej ponudil to povest v materinem jeziku... Naj bi ta povest našej mla-deži v sreči vzbujala toliko veselja, v žalosti pa jej dajala toliko tolažbe, kakor meni.«67 Sploh se je tedaj pri nas še vedno v veliki meri gledalo na literaturo le s tega vidika. Tako se je n. pr. neki »x« v »Slovencu« neposredno v tem obdobju (26. februarja 1876) spotikal v svojem članku pod naslovom Doktor Zober ob Jurčičevo »preveč realistično in gmotno, tedaj premalo idealno in vzorno narisano« dejanje ter menil: »In uprav danes je živa potreba, prilastiti vzvišenih vzorov mladeži, ki živi pod vplivom sedanjega plitkega materijalizma. Kajti kam dospe mladina brez idealov?... brez vzorov, ne samo estetičnih in filozofičnih, marveč v pervej vrsti 05 Glej opombo 42. str. 331. 00 Jesenkovo pismo Jurčiču, 22. I. 1870 (NUK. Ms 473, VIII. B). 07 Oliver Goldsmith, župnik Wakefieldski, Ljubljana 1870, uvod, str. 1. verskih vzorovP« In Župnik Wakefieldski more idealno zadostiti tem zahtevam. Slodnjakovemu mnenju o vzroku, da je Jesenko izbral Goldsmithov roman Vi mogoče pritrditi. Anton Slodnjak v svojem Pregledu slovenskega slovstva iz leta 1934 namreč izjavlja: »Ker je bil Jesenko prijatelj s Stritarjevimi idejnimi in slovstvenimi nasprotniki v Ljubljani, mislim, da so mu ti vdihnili misel, naj posloveni Goldsmithov roman ter razkrinka Stritarja.«68 In tudi v svoji Geschichte der Slowenischen Literatur iz leta 1958 takole komentira dejstvo, da sta Stritarjev Gospod Mirodolski in Jesenkov prevod Goldsmithovega romana izšla istega leta: »Diese Koinzidenz, die keineswegs ganz zufällig war, obwohl der Übersetzer seine Arbeit Jurčič aus eigenem Antriebe offerierte, beraubte Stritar seiner bisherigen unumschränkten literarischen Autorität bei einem größeren Teil des Publikums.«60 Da pa v resnici sploh ni šlo za nikako nasprotstvo do Stritarja, opazimo takoj, ko časovno zasledujemo nastajanje tega prevoda. Jesenko je namreč že 22. januarja 1876 pisal iz Trsta Jurčiču: »Dragi prijatelj... Sedaj pa nekaj prav novega za vas, pravim le za vas. Za ,slovensko knjižnico' namenili ste tudi razne prestave. Ali bi me vi ne odvernili z gerdo, ko bi jaz prozaičen človek kot sem, vam prestavil kak roman ter ga ponudil za slovensko knjižnico... Privadil sem se raznih jezikov in poslovenil bi vam leliko kako italijansko, francosko, špansko, portugalsko ali pa angležko delo. Ko sem še v šolo hodil ter se angleščine učil, čital sem ne preobširni roman Goldsmithov ,Vicar of Wakefield'; uže takrat sem mislil, da bi bilo dobro to delo posloveniti. A na delo se vendar nisem nikdar spravil. Vi ste gotovo čitali ta roman. Ali je vam ugajal? Ali bi slovenskemu občinstvu ugajal? Ali bi ga vi sprejeli med prestave svoje .slovenske knjižnice'? Sodite in odločite! ... Vaš prijatelj Jesenko.«70 Ponudba za prevod je torej prišla tako zgodaj, da do tedaj res še ni bilo mogoče misliti na to. da je Stritar tukaj odvisen od Goldsmithovega romana. Do 22. januarja je v »Zvonu« izšlo šele prvo nadaljevanje Gospoda Mirodolskega, torej vsega samo prvo poglavje. Iz tega še ni bilo mogoče prav nikomur slutiti na nadaljnji razvoj romana, ki ga je Stritar 88 Glej opombo 49, str. 238—239. Anton Slodnjak, Geschichte der Slowenischen Literatur, Berlin 1958, str. 212. 70 Jesenkovo pismo Jurčiču, 22.1.1876 (NUK, Ms 973, VIII. B). celo sproti sestavljal. Povrhu vsega je bila vsa odločitev pravzaprav v rokah Jurčiča, in ta je bil v tem obdobju daleč od »razkrinkavanja« Stritarja. Zavedajoč se germanizatoričnega pritiska nove Auersperg-Lasserjeve vlade, je celo klical k pomiritvi slovenskega kulturnega boja. Dne 16. decembra 1875 je v »Slovenskem Narodu« tudi dejal: »Pri vsakem narodu je literatura najvažnejši faktor napredovanja v vseh rečeh. Nekoliko let sèm smo zanemarjali zlasti oni del slovstva, ki zahaja v najširše kroge, namreč beletristiko. Z Novim letom bo bolje. Izdajal bo Stritar zopet ,Zvon'. Gotovo ga bodo tedaj prijatelji slovenske beletri-stike, posebno pa slovenska mladina z obilno naročbo podpirali, mi drugi bodemo pa gotovo vsak po svojih močeh duševno radi pomagali pri delu.« Jurčič je Jesenkov predlog takoj odobril. Vendar ni znano, iz kakšnih vidikov se je Jurčiču zdel roman primeren. In čeprav nam Jurčičev odgovor na Jesenkovo ponudbo sicer ni dostopen, pa je očitno, da je Jurčič odgovoril še isti dan, kajti 24 januarja mu je Jesenko že odpisal: »Dragi prijatelj! Vaš list sem prijel in serčno me veseli, da me niste od-vernili od vašega podvzetja. Res me skrb tare, ali bodem mogel ustreči vsaj nekoliko vašej želji, pa škoditi gotovo ne morem hvalevrednemu početju, če bode moja prestava prav prelesena ... Jutri al! pojutrinjem začel bom prestavljati. Prašatc me, do kterega dne bi mogel delo dover-šiti. Tega vam pa natanko ne morem povedati. A prepričani bodite, da bodem redoma in stanovitno delal... Ko bi mi naložili delo izveršiti v 3 mesccih, morebiti bi vam bil pritcrdil. Pa po naznanilu na vašem Dr. Zobru imate za perve mesece tako dovolj gradiva. In če vain črez 5 mesece prestavo pošljem, ne bode vsaj prepozno. Če pa drugače želite, pišite mi ob kratkem in naravnost, premislil bodem stvar, ali mi je mogoče jo prej izdelati...« Prevajalec je delo dokončal v 33 dneh. Dne 28. februarja je že sporočil Jurčiču: »Snoči sem izveršil prestavo.«71 Dne 14. oktobra je bil roman dotiskan. Kakšen je bil odmev knjige med javnostjo, se da razbrati iz kasnejšega članka Viktorja Bežka. V njem le-ta poroča: »A jesen..., če se ne motim mesec oktober, prinese nam (1. novembra, to dobro vem, imeli smo ga že v rokah) izvrstni prevod Jesenkov, ,Župnika Wakefieldskega'; / 11 Glej Jesenkovo pismo Jurčiču. 28.11.1876 (NUK, Jurčičeva zapuščina). hlastno smo segli po njem, splošno navdušenje in hvala toliko o izvirniku kolikor o prevodu.72 Prvi je o prevodu spregovoril Stritar, da je obenem branil »izvirnost« svojega Gospoda Mirodolskega. Njegov članek, ki se glasi Župnik Wakefieldski. Poslovenil J. Jesenko, se je — kot smo omenili že spredaj — pojavil dne i. decembra 1876 v »Zvonu«. Prevod je omenjala tudi »Soča«.73 Dne 6. decembra 1876 pa »Slovenski Narod«. Ta je svojemu uvodnemu oglasu: »Roman, Župnik Wakefieldski. Y izvrstnej slovenskej prestavi prof. Jesenka je oni dan izšel v Jurčičevej zbirki beletrističnik knjig v ,slovenskej knjižnici'...« dodal zaključek iz Sočine kritike. Ta zaključek je le navedba Goethejeve, llettnerjeve, Carrièrejeve ter Ma-caulayjeve hvale Goldsmithovega romana. Ob tem prevodu se je posebno poudarjalo, češ da je Jesenko prevajal iz izvirnika. Tudi Jesenko sam je v uvodu k svojemu prevodu zapisal: »Prestava se natanko — semtertje morebiti še prenatanko — drži angleškega izvirnika, katerega sem v V. Scottovi izdaji imel pred seboj.« In tudi v pismu Jurčiču (28. februarja 1876) je celo sam predlagal, naj Zarnik primerja prevod ob izvirniku. Pisal je: »... pošljem vam tudi knjigo — in ropotač Zarnik bode vam lahko primerjal original s prestavo«. Zarnik je bil v tistem času med tedanjo »jezikovno malo erudirano in svetovno bolj iz druge roke orientirano mladoslovensko generacijo«74 eden redkih, ki so obvladali angleščino. Tudi Stritar je v svoji recenziji hvalil Jesenka: »...gospod pisatelj zajema naravnost iz vira, dober začetek! Angleški roman prevaja iz angleškega, ne morebiti iz nemškega. To se človeku takoj pokaže, ko bere samo pervo stran; to bi se mu verjelo, ko bi tudi pisatelj ne bil pristavil, da je prevajal po angleščini.«76 In vendar se da ugotoviti, da Jesenko ni prevajal po angleščini. To je očitno n. pr. v IX. poglavju. Tu najdemo angleški izraz: »1 was not such a stranger to the world ...« Jesenko je to prevedel kot: » Jaz nijsem bil na svetu tak novinec...« Od kod ima Jesenko izraz »novinec«, ko vendar slovarji in specialni slovarček k Župniku Wakefieldskemu navajajo za besedo »the stranger« prevod »der Fremde, Fremdling«, za frazo »to be a stranger to« pa izraz: »etwas nicht kennen, mit etwas 72 Glej opombo 42, str. 330. 73 Tega letnika »Soče« ni v Ljubljani. 74 I. Prijatelj, Slovenska kulturnopolitična in slovstvena zgodovina III, 27. 75 Glej opombo 14, str. 359. unbekannt sein«. V nemškem prevodu Karla Eduarda von der Oelsnitza (v izdaji iz leta 1851. izdani v Leipzigu) je ta angleški stavek preveden dobesedno z »ein solcher Fremdling war ich in der Welt nicht...«. I udi v f rancoskem prevodu, kakršen je v trojezični niirnberški izdaji iz lela 1833. je izraz pravilno podan z »Je n'étais pas assez peu instruit du monde pour«. Toda v trojezični niirnberški izdaji iz leta 1833 se Win-terlingov nemški prevod glasi: »Ich war in der Welt kein solcher Neuling.. .< Od tod torej Jesenkov izraz »novinec«. Drugi tak na videz svobodno prevedeni izraz, v resnici pa dobesedni prevod Winterlingovega prevoda najdemo v X. poglavju. Tu beremo v angleškem tekstu: »but I mean, we should go there in as proper a manner as possible«. Za »manner« navaja nemški slovar: »die Art, Weise; Sitte. Manier. Miene«. A Jesenko si ne izbere niti enega od teh izrazov. Medtem ko je Gohlsinithovo misel Oelsnitz pravilno prevedel z »aber ich meine, wir sollten doch auf die möglich ständige Weise hingehen«, in medtem ko se v tem smislu glasi tudi pravilni francoski prevod: »mais ce que j'entends, c'est que nous devons y aller d'une manière aussi convenable«. najdemo v Jesenkovem prevodu nekaj popolnoma drugega. Tu beremo: »a menim, mi bi morali t Je iti v kolikor mogoče zali obleki«. In to je dobesedni prevod dr, Winterlingovega »aber ich meine, wir sollten in einem so säubern Anzug als möglich dahingehen«. Prevod pa, ne le, da ni točen, a je glede na nadaljnje stavke tudi vsebinsko popolnoma nelogičen. Nekaj podobnega zasledimo tudi v petnajstem poglavju. Misel: »and left us quite astonished at the serenity of his assurance«, ki jo je Oelsnitz pravilno prevedel kot »und ließ uns in Erstaunen über seine Ruhe und edle Dreistigkeit«, je dobila v Jesenkovem prevodu tole obliko: »ter je nas zupustil vse osupnjenc nad veselo nemirnostjo njegovega obraza«. Ta dostavljeni »obraz« — ki samovoljno omejuje Goldsmithovo misel —, Jesenko spet dolguje Winterliiigovcniu prevodu: »verlief) er uns ganz erstaunt über die Heiterkeit und den Gleichmuth seiner Mienen«. Povrhu pa je Jesenko sam zagrešil še drug, vsebinski lapsus. Medtem ko Goldsmith v tem stavku ravno poudarja »mirnost« Burchella in takoj nato še dostavi, da je prav to, da Burchella nobena stvar ni mogla vznemiriti, župnikovo ženo posebno jezilo, pa Jesenko pripoveduje o »nemirnosti« Burchellovega »obraza«. Vidno je, da je Jesenko uporabljal Wintcrlingov prevod. Vendar verjetno v kaki izdaji, kjer je ta prevod objavljen sam brez dodatnega francoskega prevoda. Ako bi Jesenko, ki je pozneje celo sam prevajal tudi iz francoščine, imel v rokah Wintorlingov prevod v sestavu tro-jezične izdaje, bi ob pogledu na francoski prevod moral opaziti neskladnosti v obeh prevodih in napake v Winterlingovem prevodu. Iz oblike, v kakršni je slovenski prevod danes pred nami, vendar ni mogoče ugotoviti, koliko je Jesenko prevajal izključno le iz nemškega' prevoda in koliko si je s tem prevodom le pomagal. Originalen Jesenkov prevod namreč ni dostopen. V tem tiskanem prevodu sicer res ni čutiti nemških konstrukcij, in res ni prevod nikjer suženjsko dobeseden. Vendar s tem še ni izključeno, da ni Jesenko prevajal samo iz nemškega prevoda. Kajti za lepo slovenščino sta poskrbela Jurčič in Maks Pleterš-nik. Ko je namreč 28. februarja 1876 Jesenko naznanil Jurčiču, da je prevod dokončal, je zapisal tudi: »Sedaj bodete oba pač imela dovolj opraviti. Župnika Wakefieldskega tako olikati, da se sme ponosno predstaviti slovenskemu občinstvu.« In v decembru 1876 je spet pisal: »Jaz sem ljudem tukaj brez ovinkov imenoval... tudi oba likarja povesti (vas in Maksa).«70 Stritarjeva pohvala, češ da je prevod »pisan v čisti, pravilni slovenščini«,77 o čemer je danes nekoliko težje soditi, ker je izražanje glede na današnji knjižni okus že nekoliko zastarelo, pravzaprav dejansko ne zadeva Jesenka. O slovenskem prevodu v roman vstavljenih pesmi je Stritar sodil takole: »Radovedni smo bili. kako se mu bode posrečil prevod pesmi, zlasti perve, balade: .Turn gentle hermit of the dale', ki je tako lepa, da ne poznamo nič lepšega te verste v nobeni literaturi. In ravno zato smo se bali njene prestave, a reči moramo, da naš strah je bil prazen; prijetno srno bili iznenadjeni: pesem je tako dobro poslovenjena, da jo človek bere brez izpotike___Gospod pisatelj nam bode gotovo sam priznal. da mu je prestava te pesmi prizadela mnogo preglavice: ali isto tako nam bode priznal, da mu ne delamo krivke ako terdimo. da v svoji prestavi ni dosegel izvirnika: zdi se nam, da ni sani z njo po vse zadovoljen. Na potu iz Angleškega na Slovensko se je izgubila mnoga lepota: izginil je zlasti tisti pervotni .kolorit', tisti nepopisni duh.. Ali tega ni kriv pisatelj sam, tega jc kriva posebnost angleškega jezika nasproti slovenskemu sploh in zlasti posebnost izvirnega dela.«78 S tem je Stritar 70 Jesenkovo pismo Jurčiču, december 1876 (NUK, Jurčičeva zapuščina). 77 Glej opombo 14. 35<). 7H Ibidem, str. 560. nevede ocenjeval Kersnika. Kajti prevajalec te balade ni bil Jesenko, pač pa Kersnik. Jesenko je namreč prevedel pesmi le v prozo ter je menil, naj bi jih nato oblikoval Jurčič. Razvidno je to iz naslednjega njegovega pisma Jurčiču: »V prestavi ste tudi dve pesmici — prav za prav 3... Če hočete olikati župnika, morate se speti na pegaza ter sestaviti rečene pesmi in verzke. Jaz sem jih vam od besede do besede poslovenil — tako da bodete prav lahko zveršili svojo nalogo... Pri pesmih leliko pristavite svojo firmo, da ne bode kcdo mislil, da okorni Jesenko tudi verze kuje; s tujim perjem se šopiriti pa tudi ni moja navada.«70 Jurčič pa je to delo poveril svojemu prijatelju Kersniku in je sam verzificiral le elegijo An elegij loritien on the death of the-dog. Saj je Jesenko v deccmbru 1876 pisal Jurčiču: »Kersnika in vas bi pa moral znova karali, da niste pod pesmi postavili svojega imena.« Jesenkova glavna vloga pri prevajanju Župnika Wakefieldskega je bila torej ta. da je oskrbel res točen prevod, v katerem ni izpuščena niti najmanjša malenkost in v katerem nas le zelo redko presenetijo nekatere Jesenkove svojevoljnosti. * Vplivna učinkovitost Goldsmithovega Župnika Wakefieldskega se je, kot vse kaže. v slovenski literaturi končala s Stritarjem. Tudi kakega vidnejšega zanimanja za ta roman pri nas v kasnejših fazah ni več zaslediti. Résumé Dans son article, l'auteur étudie les échos du roman d'Oliwcr Goldsmith «The Vicar of Wakefield» chez les Slovènes jusqu'à l'année 1876. Mais avant de traiter ces échos eux-mêmes, il se demande comment les Slovènes ont appris à connaître ce roman, puisqu'ils avaient en ce temps très peu de contacts avec la lointaine Angleterre et qu'il y-avait très peu personnes qui comprenaient la langue anglaise. Il cite deux faits qui ont joué sans doute un rôle décisif: ce fut Goethe qui attira l'attention du public sur ce roman anglais; dans les pays de langue allemande, les traductions du Vicaire de Wakefield étaient très populaires aussi parmi le grand public. L'auteur énuinère ensuite les échos du roman chez les Slovènes dans leur ordre chronologique, et il arrive aux conclusions suivantes: Avant l'année 1858, le roman n'éveilla qu'un intérêt tout extérieur. Ses qualités sentimentales particulières ne trouvèrent d'écho que chez de rares personnes cultivées, dont notamment France Prešeren. On le considérait en général Jesenkovo pismo Jurčiču, 28.11.1876 (NUK, Jurčičeva zapuščina). comme un roman éducatif. Ainsi le professeur Peter Peruzzi, qui a fait dans les années quarante et cinquante le plus pour la popularisation de ce livre en Slovénie, le recommandait uniquement à cause de ses valeurs morales. La sensiblerie de Goldsmith n'a eu aucune influence sur la prose slovène contemporaine. Jusqu'à l'année 1858, le Vicaire de Wakefield n'a influencé d'aucune manière la littérature slovène. C'est seulement en 1858 que Fran Levstik conseilla aux romanciers slovènes de prendre pour modèle ce célèbre roman anglais. Il croyait que ce modèle était tout indiqué si l'on prenait en considération le degré d'évolution de la prose slovène et la nécessité d'éduquer graduellement le goût littéraire d'un public peu cultivé. Par son côté sociologique, ce roman était aussi en accord avec les opinions esthétiques de Levstik qui était, en ce qui concerne la prose, partisan d'un réalisme naïf. Mais l'influence du Vicaire sur la prose slovène ne se fait sentir qu'à partir de 1876, lorsque Josip Stritar le prit comme modèle en écrivant son roman social et éducatif Gospod Mirodolski. L'influence du modèle était d'ailleurs si évidente que les contemporains de Stritar criaient au plagiat; la conséquence en fut que Stritar se voyait peu à peu évincé de toutes les revues littéraires de son temps, et que même la revue propre de Stritar déclinait rapidement et disparut peu après. Toutes nos histoires littéraires soulignent le manque d'originalité de Stritar, mais on lui a concédé jusqu'ici une note personnelle justement dans cette figure du monsieur de Mirodol. Il est pourtant facile de constater que ce caractère est dessiné minutieusement d'après l'interprétation que Goethe a donné du vicaire de Wukcfield dans son ouvrage Dichtung und Wahrheit. Le jugement de Stritar sur le roman de Goldsmith rappelle lui aussi un autre jugement — celui de Herder. Stritar l'exprime en rendant compte de la traduction slovène du Vicaire de Wakefield, publiée la même année que son Gospod Mirodolski. Le traducteur, le professeur Janez Jesenko, a choisi l'œuvre de Goldsmith pour des raisons d'ordre éducatif. Il a traduit le roman mot à mot, puis cette traduction fut polie par Josip Jurčič et Maks Pleteršnik, tandis que les vers ont été traduits par Janko Kersnik. Jesenko affirmait que le roman était traduit de l'original, mais de nombreux passages indiquent d'une manière fort claire qu'ils sont traduits d'après la traduction allemande de Winterling. ETIMOLOŠKI DONESKI* 5. SLOVENSKO BRAMOR. MRAMOR »GRYLLOTALPA VULGARIS« Med številnimi slovenskimi besedami, ki jili še nihče ni poskušal razložili, je tudi pomensko zanimiva družina brdrnor (111.), gen. brdmorja »Gryllotalpa vulgaris; der Spath, der Knoten am Knie (eine Krankheit bei Pferden und Ochsen«, tudi »Wurm, Fingergeschwür«; plur. bramorji »Skrofeln, der Beinfraß; k temu brdmorka (f.) »Gryllotalpa vulg.; der Beinfraß«, mrdmor (т.), gen. mrdmora ali mranwra »Gryllotalpa vulg., der Beinfraß«, plur. mramori »die Skrofeln«, mramörka (f.), mramorica (f.) »der Beinfraß« in rdmor »eine Verdickung unter der Haut bei Rindern«! Ni razloga, da bi za te besede iskali različnih izhodišč. V slovanskih in drugih jezikih jc dovolj primerov, da se različni podkožni tvori in vnetja imenujejo enako kot različni črvi in druge živali. Nekaj takšnih besed navaja že Štrekelj, ČZN VI 62 d.. 11. pr. čfb, črni »eine brandige Entzündung, der Karbunkel, der Anthrax, der Mitesser« poleg črv »der Wurm« z zanimivim arhaizmom črm < *kuçmis ali ôgrec »Geschwür, Furunkel« poleg »Engerling«, želve, zôlve, /.под »die Skrofeln« poleg želva »die Schildkröte«,1 kuščarji »Mandeldrüsengeschwür« poleg kuščar »lacerta viridis«, bezgavke »die Skrofeln« poleg bezgavka »die Spitzmaus«. Tudi alternacija b- : m- je preveč pogostna, da bi nas mogla motiti, 11. pr. čebela : čemela, gumno : gubno in podobno. Med sinonimi za »Gryllotalpa vulgaris« najdemo v slovenskih dialektih izraze tipa črv, podjed (podjêdec, podgeidac), podlaka, rôvar in nejasne, kakor vréver, madleivac. Zdi se, da je tudi brdmor, mrdmor, rumor nekaj domačega, saj je po arealu najbolj razširjeno med vsemi sinonimi in alternacija b- : m- opravičuje mnenje, da so te besede v svoji današnji podobi plod različnih asimilacijskih in disimilacijskih procesov. * Glej SR XI (1958), 169—177. 1 Primerjava ni gotova, čeprav vztraja Vasmer, REW I 414. pri razlagi za rus. ieloâk, ïolob, ïeloyj »Beule, Geschwür, DriisengeschmuUtu, nkr. ieloék, češ. žluou. žuoa »Skrofel« pri tem starem mnenju. Prepričljiv je Macliek, ESC' 131, ki pritegne tudi sls. hal'oa in madž. golyoa in sklepa na iregularen razvoj iz gl ion. Najbliže, kar je mogoče navesti iz drugih slovanskih jezikov, bi bilo staro rusko ропогооъ, ponorovb »ogrec«, ukr. pandrak, ponur, češko ponrava, pondraoa, pondravice, pondrav, pandrav, pandrab, kondràt, kundrât, kondraoec, kondrava, koirava »ogrec«, staro poljsko pandromie »ogreci«, današnje pandry »gliste« poleg pamromie, pqdra, pqdrak, pandrôm, ponrava za razne vrste žitnih in živalskih zajedavcev, kašub-sko ponor, slovaško pandrav, pandrava, pandrak »ogrec« in tudi srbohrvaško je pundrav, pandrav poleg pamräk, pamräv »ogrec«. Kljub različnim glasoslovnim iregularnostim se vendar vsi avtorji strinjajo, da je treba izhajati iz osnove *po-noro-, deloma iz kolektivne oblike *po-norv-bje »tisti, ki žive v luknjah« k ruskemu nora, nor, погъ, ukr. nora, č. nora, polj. nora, nur a z osnovnim pomenom »luknja, jama«,2 izpričano tudi v sin. nora (f.) »die Höhle, die Grube« pri Jarniku, Miklošiču, Cigaletu in Pleteršniku. A tudi če je sin. nora samo umetno uvedeno v slovenske slovarje, je ponor, pondréti, ponirek, pondirek in ime reke Mirna iz *Nyrbna dovolj zgovoren dokaz za eksistenco osnove *ner-, *nor-V slovenščini. Današnje sin. vrever lahko razložimo iz *nerverb z asimilacijo začetnega n- k -v- v prihodnjem zlogu. Na enak način bi moglo iz *norvorb preko *mraoor nastati najprej rnramor in nato po disimilaciji bramor. Naj k temu omenim še rusko norica »Widerristfistel, Krankheit am Nacken der Pferde durch Druck verursacht«, kar podpira verjetnost naše rekonstrukcije tudi pri pomenih, prenesenih na bolezni. 6. SLOVENSKO DIAL. LEČA »NAPITNINA« Pleteršnik 1 504 navaja po Štreklju dialektično besedo léca (f.) »das Trinkgeld« iz Poljanske doline in s Tolminskega z Levstikovo razlago iz bavarskega ze letz geben »als Trinkgeld geben«. Vendar jc malo verjetno, da bi bila to nemška izposojenka, že zaradi glagola zalécati, za-lécam »die Höhe des Lohnes. Preises bestimmen, verlangen« (Notranjsko). Zadnjega ne moremo ločiti od polj. zalecac. siq »potegovati se za naklonjenost, priporočati se« poleg polecic (siq) »priporočiti (se), naročiti«, siš. zaliečat sa »potegovati se za naklonjenost, prilizovati se« itd. Cerkvenoslovansko je izpričano Шь (f.) v frazah let г, jestb, lëtbjo jesib »licet«, lëlbba »licenlia« in Miklošič je svoj čas (Lex. Palaeosl. 351) spravljal s tem v zvezo slovensko izpodbudno partikulo le, leprao, a je 2 (Hej Miklošič. EW 212: Vasmer, REW II 404 in 226 z literaturo; Macliek. ESC 184; Brückner, SEP 393. Г> Slavistična revija 225 ™ to mnenje v EW opustil. Danes je razen beloruskega leč »spodobi se, primerno je« ta besedna družina razvita samo v zahodnoslovanskih jezikih. Sem spada staro češko letenstoie »dobrohotnost, naklonjenost, gizdavost« in adj. letny »naklonjen«, staropoljsko (v 14.—15. stoletju) le-cienstmo »svoboda« in današnje češko zâlety, zâletnik, zuletnice, slovaško zaliecny, zaliecavy, poljsko zaloty, zalotny, zalotnik poleg zalety, zaleczanki, zaletny. Etimologija je nesporna iz ide. korena *le(i)- (Walde-Pokorny, VW II 394; Berneker, SEW I 714; enako Brückner, SEP 644 in Machek, ESC 581). Sorodno je litavsko lëta »stvar, prilika«, staro indijsko rätis »naklonjenost, darilo«, grško ?.dVQOV »vinar«, gotsko unlëds »reven« itd. Težave pa povzročajo posamezne slovanske oblike. Če hočemo vskladiti slovenski -c- z zahodnoslovanskim, je mogoča samo rekonstrukcija glagola *zа-lèt-sati > zalecati in iz tega postverbale leča, eventualno tudi *lehsa. Slovaški -c- je analogen in tudi poljski -o- v zaloty ni organski. Sicer bi pri zahodnoslovanskih rekonstrukcijah lahko izhajali tudi iz -ti-. Slovenske besede so zanimiv arhaizem, kakor jih je toliko v naših dialektih, morda celo zahodnoslovanski infiltrât. с 7. SLOVENSKO OLIK IN OLIH Pri Dalmatinu in pri Megiserju je izpričan adverb olik s pomenom »nalašč, navkljub«. Kasneje navaja tudi Jarnik, Versuch 29 koroško dial. oTk »nikakor«, Pleteršnik 1 819 pa doda še pomen »ne«. Beseda je osamljen arhaizem, ki ga je mogoče vezati s češ. liknooati se »izogibati se, vzdržati se, obotavljati se, kljubovati« poleg liknavy »nemaren, zanikrn«, slš. liknovat'sa »lenariti, obotavljati se«. To je že Berneker, SEW I 710 izvajal iz osnove *leiqu-, kar je s podaljšavo *leiqy-so dalo splošno slovansko Исћг »brez para«, sin. adj. lih in adv. Tis. Za slovenščino moramo izhajati iz oblike *о-Икъ s pomenskim razvojem, ki se zdi razumljiv in ne zahteva podrobnejše osvetlitve. Z drugačnim korenskim vokalizmom imamo še csl. о1ъ1ёкъ »relikvije, ostanki«, st.rus. 1ёкъ, о1ёкъ, о1екъ in rus dial, otlečiibsja »zaostajati« ter morda tudi ôlek »zgornji del gozdnega panja, kjer začenja satje« (Berneker, SEW I 718; Vasmer, REW H 263). Neprimerno teže pa je pojasniti sin. ôlih (m.) poleg oliih (m.) »kol, čok, pilot itd.«, lokalno tudi oluh »tcpcc«. Rusko ôluh (m.) »tepec« jc morda samo slučajen homonim in čeprav so v vseh jezikih zelo pogostne semantične paralele »kos lesa« »tepec«, tipa štor, teslo itd., ni mogoče v rus. ugotoviti izhodnega pomena. Etimologija ni jasna, Vasmer, REW II 265 se odloči za *оо1ис1гъ »pastir volov«, Berneker, SEW I 308 za "ogluchb. Pri sin. olih in ohih, izpričanih samo na vzhodnem Štajerskem, imamo verjetno dvojno sufiksacijo; zaradi različnega naglasa, ki je pri Pleteršniku itak rekonstruiran, je manj verjetno, da bi bil -i- < -Ü- < -u-. Oboje je mogoče rekonstruirati z izpadom -t- iz *о-ЫиИс1гъ, bodisi k osnovi tblo »tla« ali tblčti »tleti« ali celo k tblkti »tolči«. Saj je za rusko ôlek »panj« rekonstrukcija *о-Шёкъ prav tako verjetna. Sin. imamo n. pr. volühar (m.) »llypudaeus terrestris« ali »Hypudaeus arvalis« < *otbh, saj niso redki primeri, da se je tudi sekundarno -ti-, nastalo po onemitvi polglasnikov, reduciralo v -Z-. Vendar je v sin. še drugo àlih (m.), izpričano prvič pri Pohlinu s pomenom »neka strupena goba«, ohranjeno v istem pomenu v Halozah, medtem ko navaja Pleteršnik za vzhodno Štajersko pomen »neka užitna goba, ki je piskrcu podobna in raste v jelšju«. Zal ni mogoče bolj natančno opredeliti gobje vrste, ker novejša botanična literatura ne pozna tega imena. Z rezervo bi se dalo sklepati na НсЬъ »slab«, kar nekateri avtorji vežejo z liclu »brez para« (glej Vasmer, REW II 48 z literaturo), drugi pa z lit. liésas »suh« (n. pr. Macliek, ESC 269). Toda pozornost zaslužijo tudi imena gob kot rus. oolnûcha »Agaricus tonninosus« poleg dial, oôldancij, vôlgancy (plur.) »isto« (Olonec), volvjânka »isto«, belo-rns. vilveni (plur.), volvénja, völvjanica »isto« in celo lot. vïlnis »Agaricus vellercus«. Gotovo imamo opravka s prastarim gobjim imenom in težko se je strinjati z Vasmerjem (REW 1 216—219), ki za vsako skupino teh imen suponira drugačno poreklo, oolnûcha in lot. vïlnis naj bi spadalo k volna (tako tudi Miihlcnbach-Endzclin, Lett.-deutsch. IVB IV 595), volvjânka itd. pa k vol. Za vso to skupino baltsko-ruskih imen iste strupenjače je mogoče suponirati isto izhodišče *vblv- z različnimi disimi-lacijami drugega -v-. Slovenski začetni o- se je v številnih narečjih lahko razvil iz do- in disimilacijski izpad drugega -v- ne bi presenečal; olih < *volvih ne bi povzročalo glasoslovnih težav in številne severnoruske in slovenske paralele v rastlinskih imenih, splošnem besednem fondu in onomastiki podpirajo možnost takšnega sklepanja. Slovansko *vdv- bi bilo mogoče izvajati iz korena *џе1- »täuschen« (Walde-Pokorny. Vgl. Wh. I 298) z neko podaljšavo, kot je n. pr. lit. vilbinti »locken, äffen, zum Besten haben«. 15* 227 8. SLOVENSKO SODRA. SODRGA IN SORODNO Pleteršnik II 530 je razlagal slovensko besedno družino sodra (f.), sôdrug (m.), sôdrah (m.), sôdraga (f.), sôdrga (L) z deniinutivi södricu, sodrašica, södriica »kleinkörniger Ilagel. Graupcl« poleg södra in sôdrga »Pöbel, Gesindel« zaradi srbohrvaškega sùgradica »die Graupeln«, izpričano samo v Dubrovniku, iz *sq-gradb k splošnoslovanskemu grach »toča« z metatezo g/d. To mnenje je v zadnjem času prevzel tudi Anton Bajee, Besedotoorje IV 115. Vendar so se v strokovni literaturi že davno uveljavila drugačna mnenja, čeprav problem teh besed še vedno ni zadovoljivo rešen. Miklošič, Etym. Wb 42 veže slovensko sôdrga »das Zusammengescharrte« z osnovo *derg-, sin. drgnili. Berneker, SEW 1 212 opozarja na rusko padoroga »Unwetter« in sklepa na neko baltoslovan-sko skupno osnovo *dorga, lit. darga »schlechtes Wetter« itd. To je sprejel tudi Vasmer, REW 11 300, vendar z rahlo rezervo, da bi rusko padoroga vendarle moglo spadati kakor sudorožica »Weglosigkeit« k doroga »pot«. Da bi bile težave še večje, imamo v ruščini tudi sudra »Schneesturm« in pâdera, pûdora, pâclart, »Unwetter« ter glagol sâdrihsja »pooblačiti se«. To vse spada po Vasmerju k osnovi derti, dbro. Za slovenščino moramo poleg različnih dialektičnih izvedenk, kakor sodraš, sodrSča, sôdriga itd., navesti tudi oblike sobra, sdberca, sobrin »drobna toča, babje pšeno«, karakteristične za skrajni zahod, in belokranjska in vzhodnoštajerska sinonima sôlika, sôoec. Od drugih sinonimov bi omenil za Istro šariš, šališ, dalje činčibe, črčafkn, komezèr (gradivo za LAS) in gotovo predslovansko briža, brižje (o tem J. Hubschmidt, Zeit sehr. f. гот. Philol. LXVI 59). Ugotoviti bi bilo treba, če je mogoča pomenska zveza med pojmi »babje. pšeno« in »Gesindel«. Zdi se, da je, ker bi bilo težko ločiti srbohrvaško slbta »babje pšeno« (Banat) od splošnoslovanskega glota »Gesindel«, slovensko glota in /.lota »plevel, sodrga«. Vendar je pri tem treba upoštevati tudi rusko gôlolb, kôlolb »led« in češko holet »inje«, kar je etimološko nekuj drugega, lahko pa je vplivalo na medsebojno križanje. Nejasna je tudi zveza med srbohrvaškim lauža, alauž.u »dež pomešan s snegom« in češkim lauza, laza, lilùza »Gesindel«. Vse to so visoko ekspresivne besede, izpostavljene vedno novim besednim križanjem in iregularnini glasoslovnim spremembam. Kljul) Bernekerjcveniu in Vasmerjeveinu mnenju je (udi Miklošičeva razlaga E t im o I oš k i d o n e s k i vredna upoštevanja. Rusko sudoroga, sûdorga, ukrajinsko sûdorlia pomeni »krč«. Naj omenim iz Pleteršnika tudi slovenske glagole okrcati in okrégniti »starr werden von Kälte«. Pri zadnjih ruskih besedah se vsi etiniologi strinjajo, da jih je treba izvajati iz *so-derg-. Češko dav od daviti je poleg pomena »gneča« (od gnesti) dobilo tudi pomen »Gesindel«. Težko bi bilo ostro ločiti rusko sudra in sin. sodra. Gotovo pa so na vse strani delovala tudi besedna križanja. Naj omenim še vedno dokaj nejasno češko šutera, šutefica, šutorica, sôtoren itd. za enake vremenske pojave, kar primerja Macliek, ESC 114 poleg futef, fukér, fukyf »isto« z ruskim kuterbga, kutorgii, kuterbma (glej o tem Vasmer, REW I 706). Srbohrvaško sùgradica je samo en osamljen primer naslonitve na drugo besedo; pri toliko podobnih besedah iz drugih slovanskih jezikov je gradъ seveda najmanj verjetno izhodišče. Résumé 5. Les mots slovènes brâmor, mrämor «Gryllotalpa vulgaris» à côté de brâmor. mrâmor. râmor «Skrofeln, Beinfrass» et nréoer «Gryllotalpa vulg.» peuvent être expliqués en partant de *погоогь, *петагъ de nora «trou», d'abord par l'assimilation *mrai)or, mramor, puis par la dissimilation en brumor. ramor. ft. Les termes slov. léca «pourboire» et zaléeati, zaléeam «fixer le montant du sulaire» ne seront pas empruntés au bavarois ze letz geben «donner comme pourboire» (Pleteršnik I '504). mais sont dérivés du slave têtь (f.) «licentia», attesté dans les langues slaves occidentales. 7. Le terme slovène olik «à dessein», ou dans son sens plus récent «aucunement», appartient tout comme le tchèque liknooati se «éviter, braver» à la base non allongée *lej.qu-, cf. slave eccl. ot7Jêkz. Mais le vieux-sln. ölik «champignon vénéneux» peut être comparé avec le russe oolvjânka. volnûcha, vôldancy, vôl-gancy «Agaricus terminosùs», lett. oïlnis «le même» < *ot,lo- avec l'assimilation du deuxième -o- et le développement interne slovène du vo- initial en o-. Un cas différent représente élili, oluh «pieu» < *o-tbluUch~„. H. Le terme slovène sodra, sôdrga «Hagel, Graupel; Pöbel, Gesindel» ne vient pas du *sQ-gradi, (Pleteršnik II 530). et n'est pas apparenté au lith. darga mauvais temps» (Berneker. SEW I 212). niais représente comme le russe sûdra «tempête de neige etc. un croisement des buses *derti, d/,rç et *derg- (Miklošič, EW 42). Jakob Rigler G L A S O S L O V N I RAZVOJ PREDLOGOV IN PREDPON NA, ZA, NAD Da prehajajo v nekaterih dolenjskih govorih predlogi in predpone na, za, nad, če niso bili stalno dolgo poudarjeni,1 v ne, ze, ned, je že znano. O tem sta pisala predvsem Skrabec in Ramovš. Skrabec (Cv. IX 8 b—c) je mislil, da je ta prehod nastal zaradi premika akcenta zašal > zešal in iz takih primerov bi se e posplošil tudi v neakcentuirano pozicijo.2 Čeprav pa bi seveda šlo tukaj za kasnejši akcentski premik, kot je oni v tipu glâoa, in bi akcent preskočil že na kratki a, je vendar razvoj a-ja v e nerazumljiv, in to zlasti še v takih dialektih, kjer sicer kratki a (naj bo neakcentuirani ali kratkoakcentui-rani) ni doživel nobenih sprememb in sploh ni nič reduciraj. Poleg tega menim, da tak akcentski premik, kot si ga zamišlja Skrabec, v dolenj-ščini sploh ni mogoč. Saj n. pr. v kratkih infinitivih, če je bil akcent pri zgodnjem premiku obdržan na koncu, tudi pri sekundarnem premiku na a ni preskočil, ampak le na o in e, tako da imamo razmerja: pokropat, zdrobat, zriadat »zrediti« itd. proti ogradat, pogasit itd. (Ribnica). Prav tako se v primerih kot na vasa, učasta proti po noč a, na piača (Ribnica) akcent drži na koncu, kar si razlagam na ta način, da je и v lokalu (po nominativu) kasnejši kot akcentski premik glaoa > glâoa — kajti primeri z etimološkim a kot par strâna, umâsta (Ribnica) imajo premaknjen akcent — kasneje pa akcent na a ni več preskočil.3 Po vsem tem je jasno, da je e v predlogih (predponah) moral nastali pred akcentskim premikom in da z njim nima nobene zveze. Škrabčevo razlago je sicer zavrnil že Ramovš, JA XXXVII 323, vendar tega ni dovolj utemeljil. 1 Sem spadajo primeri kot nanj, zanj, analogično z anus, zâvas, nanus, nänjo, tip zaseka ipd. 8 Isto razlago je sprejel Strekelj, Hist, slovnica 61—62 in še nekateri drugi. 3 V govorih, kjer naglašajo na vtisi enako kot pri sir&ni, gre lahko le za analogičen akcent, kot gre v nekaterih drugih govorih, kjer naglašajo pri strani (oziroma z akcentom na prvem zlogu, u s kvaliteto, ki kaže na zadnji premik) najbrž le za analogijo po na vast Drugače je ta pojav razlagal Ramovš v Slovenische Studien (JA XXXYII 322—325). Dolenjske primere je razlagal z analogijo po prefiksu rez, ki je glasoslovno (po asimilaciji a-ja na r) nastal iz raz; ker sta pač nekaj časa živeli druga ob drugi obe obliki raz in rez, bi še k na, za, nad nastopilo ne, ze, ned, kar bi podpirali ostali prefiksi z e-jem (pre, pred, brez, čez). Kasneje je mislil, da gre za asimilacijo a > e, sproženo po den-talnih glasovih pred a-jem, in vpliv številnih predlogov' z e (HG VII 129, KZSJ 237). Od dolenjskega pojava pa je ločil notranjskega, ker po njegovem mnenju nastopa le pod sekundarnim akcentom, in ga povezal s kraškim pojavom tipa kedit < kedit < kadit, za katerega je sprejel Štrekljevo razlago (JA XXXV 143). Isto razlago je obdržal tudi kasneje (HG VII 65, KZS J 237-238). Toda že ob pregledu doslej znanega gradiva, lahko opazimo, da taka razlaga ne zadošča in da notranjskih primerov ni mogoče razlagati na tak način. V kraškem dialektu (govor Gorjanskega) namreč lahko dobimo ç < a le preko g (najbrž mora dolžina nastati analogično), ta pa lahko nastane iz a le v zlogu, ki mu sledi sprednji vokal ali pa v soseščini palatalnih konzonantov.4 Tudi pri naših predlogih je v kraščini e omejen le na takšno pozicijo, vsaj Št rekel j ne navaja drugačnih primerov. Drugače pa je v notranjščini; že pri Ramovšu (HG VII 65) prevladujejo nasprotni primeri in sploh prehod a > g v zlogu pred sprednjim vokalom ni notranjski pojav, zato *g-ja < ki bi moral biti po Ramovševi razlagi predhodna stopnja k ç, ne moremo pojasniti. Notranjsko je samo kadU, ne *kedjt ali *ked[t in tudi postojnski primer čestat kot dubleta к cqsVM (JA XXXVII 322, 323). na katerega se je Ramovš pri svoji razlagi oprl, ni identičen s kraškim kedit. Tu gre za preglas a-ja za č-jem: častit(i) > čestli(i). Preglas za palatalnimi konzonanti, ki je v slovenščini dokaj pogosten, je znan namreč tudi postojnskemu govoru.8 *čest'it je potem regularno dalo čestot, akcentska dubleta čestate pa je bila ponovno vplivana po substantivu cîist (nom.) in je z mlajšim prevzemom a-ja dala čgsffl ali čestat. 1 Vsi primeri, ki jih navaja Štrekelj (v JA XXXV 143—144 in ki jih lahko najdemo tudi v Morph, in drugod), so takšni; izjemni primeri (ki jih navaja I. c. 144) pa so drugačnega nastanka in imajo tudi v drugih dialektih e. 5 Prim, tudi Breznikovo rkp. sem. nal. Westkruinerdialekte, Ramovš, HG VII 70 in Logar, Razprave SAZU V (1959) 13. 0 Takšna oblika je ohranjena med drugim tudi v Borovnici, prim. Ramovš, KZSJ 237. V starih tekstih je zelo pogostna. Notranjski primeri kot zênas < za nas ipd. nimajo torej nobene zveze s kraškim pojavom tipa kêdit. Pa tudi prehod a-ja omenjenih predlogov v e samo pod sekundarnim akcentom je le navidezen. Res je prav obratno: kot v dolenjščini je tudi v notranjščini a v teh predlogih (vedno velja isto tudi za prefikse) prešel v e v nepoudarjeni poziciji in šele potem je nanj preskočil akcent. Ce pa ta e ni prišel pod akcent, je v nadaljnjem razvoju v nekaterih govorih spet prešel v a. In to prav tako v dolenjskem kot v notranjskem dialektu. Nista namreč a in с v ne-poudarjenih predlogih omejena prvi na notranjski in drugi na dolenjski dialekt, ampak najdemo v obeh dialektih oboje vrste govorov. Prav isto najdemo tudi v belokranjskem šokarskem dialektu. Že to jasno kaže, da moramo notranjske in dolenjske primere obravnavati na enak način in jih enako razlagati. Da pa je zakâi v tistih govorih, ki imajo zešu < za-šal, res na novo nastalo iz *zekâi, nam poleg primerov, v katerih je predlog (oz. prefiks) prišel pod sekundarni akcent in se je na ta način ohranilo starejše stanje, kaže predvsem razvoj nikalnice ne. Da prehaja nikalnica ne, kadar nima samostojnega poudarka (niti stranskega), v številnih narečjih v na, je sicer že znano (prim. Skrabec,« Cv. IX 8c; Oblak, LMS 1889, 164; Ramovš, JA XXXVII 309); niso pa opazili, da imajo na tistem ozemlju, kjer prehaja nikalnica ne > na, vedno a tudi v nepoudarjenih predlogih na, za, nad. Ce pa imajo nekje nezâi, ne buom in drugje nazal, na budni, a ob tem v obeh krajih zešu, jc jasno, da je nazaj prav tako iz *nezai, kot je na buom iz *ne buom. Da se e v nepoudarjeni nikalnici res razvija paralelno z e-jem v predlogih ne, ze, ned < na, za, nad, pa imam še drug dokaz. V nekaterih krajih, kjer imajo ne, ze, ned, je šel razvoj deloma drugačno pot. Oslabitev artiku-lacije e-ja se ni javila v zniževanju jezične ploskve in v razširjanju proti a, temveč v težnji k srednjejezičnemu reduciranemu glasu a. In tudi tam gre razvoj paralelno v predlogih in v nepoudarjeni nikalnici, prim.: zakâi, nazai in na buom proti zelen, nebû (Ribnica). Ta pojav je mlad, saj ga navadno dobimo le pri mlajši generaciji, medtem ko ima starejša v islili krajih še e ali vsaj £.7 Le lokalno se dobijo primeri, da ned < nad zaostane v razvoju (glej na koncu). Težko pa je točno določiti ozemlje, ki naj bi ga bil prvotno zajel prehod za > ze (in seveda na, nad > ne, ned). Obseg razvoja nikalnice ' Lokalno se lahko tudi na ozemlju z a pojavi v predlogih in nikalnici redukcija v a (n. pr. Dvor nad Ljubljano). ne > na nam pri tem nič ne pove, saj je ta razvoj nastopil lahko tudi tam, kjer ni bilo prej prehoda za > ze. Opiramo se lahko le na primere tipa zešu, teh pa je zelo malo in še tisti se izgubljajo in nadomeščajo z drugačnimi oblikami (s končno akcentuiranimi — z akcentom iz nepre-figiranik oblik). Že v Hrovači, kjer e pri teh predlogih v nepoudarjeni poziciji ni šel v a, ni več vseh tistih primerov tipa zešu, ki jih je poznal še Škrabec,8 še laže pa so se izgubili tam, kjer je e spet prešel v a, ki se je nato lahko analogično vrinil tudi v sekundarno poudarjene zloge, pri čemer mu jc pomagal še knjižni vpliv. Poleg tega moramo upoštevati, da gre pri primerih kot natič lahko tudi za prvotno natič z zgodnjim akcentskim premikom. Na j obširnejše strnjeno ozemlje, kjer je e v ne, ze, ned do danes ohranjen (oz. je lokalno prešel v a), je v jugozahodnem delu dolenjskega dialekta. Meja gre nekako po ribniški Mali gori na Raščico, ki je tik na meji, vendar danes že na a-jevski strani, dalje gre meja pod Robom in nad Bloško planoto 1er med Menišijo in borovniškim kotom. Onstran Javornikov se to stanje nadaljuje v ožjem pasu v južni notranjščini s približno severno mejo nad Knežakom, pod Narinom, nad Premom, pod Vremami preko Brkinov nad Markovščino.0 Vendar tu e-jev ne govorijo več popolnoma dosledno, kar je razumljivo, saj jih izpodriva od severa ponovno nastali a < e, od juga prvotni a, ki je v jelšanskem govoru ohranjen ali restavriran najbrž po čakavskem vplivu,10 a obema pomaga še knjižni vpliv. Deloma (vsaj v nekaterih severnejših delih, kjer kake točnejše meje sploh ne moremo določiti) pa gre, kot kažejo dubletne oblike tudi pri nikalnici, za širjenje istega fonetičnega procesa, ki je severnejc že izvršen. Poleg tega imajo e tudi v šokarskem dialektu v Beli krajini (razen severnega dela) in večinoma v posavskem dialektu. Drugod bi se dobili le še manjši otoki (n. pr. Senožeče). Za ilustracijo nekaj primerov: ne g aie, ne uîpaine, zegüizda — ne Ьиот (Rakitnica); nebrBu, nabran, zekéi, zakaj — ne miniram, na miniram (Ribnica); neriedu, neknpou, ne gaie, na mizo, začet — ne budm, na bußm (Zamostec pri Sodražici); no puota, zeknj — ne griém (V. Poljane); na nva, na vôza, nazai, nat %iša (Struge); naz&die, na gma^i »pri miru«, zapečak — na budm (Podgora pri Dobrepolju); паргпЦ, na uda, zagnâhi e Prim, opombo 12. 0 Po Brkinih in tudi še nekoliko proti zahodu se govori notranjščina, prim. Rigler, RSI XXI 27-35. 10 Jelšanski a ni glasoslovno razvit iz e. kot kaž.e nikalnica z ohranjenim e. — nu véim (Raščica); ne pieč, nezâi — nç buôm (M.Lašče); пеоеИсеЦ, nepüsada, zetuôyju, net — ne buôm, ne griém (Brankovo); na tléiy., na sâmam, zažigle — пайтэп, na buoš (Rob); nepriéza, ze oduô — ne buôm (Kramplje); ne niva, zetû — neùman, ne оТцт (Nemška vas pri Blokah); ne stolaiy, negäje, zestuôpam — neuiman (Loški potok); nestîlu, zçtû, zçmet, net %išo — ne griem (Cerknica) ; ne mizi, net šiše »nad hišo« — ne Daim (Kožljek); па гаках, na tašče, zamazane — пайтэп (Rakitna); na mizi, zatü — na vem (Postojna); nqpi-ët, nqt yis-ç — пџ Dem (Matenja vas); na miz[, zatû — ng buam, nq vîerie »verjame«, ne тпэге (Pivka); nqrdili, na sünci, na trPiunj.k, zaptdlu (Parje); zečiela, zeslyili, za siiode, na dan, ne recyn (Koritnice); na spumlat, na prâyJ, zaiiftou — щ bûom (Nadanje selo); ne skriž, ne praii, znnu%anca, zekui — ne muore (Ki-lovče); ne môsti, ne tašče — ne yriem (Prem); m>i soêti, zgbit — nqûman, lié, mi yram (Vreme); mi zadrie, ne debielu, zekuôpat, zqpr'-lôdat, nardîli ne nerdijo (Barka); nqniêsta, zqplêta (Hrpelje); nerjunu, zepišen — ne bûom (Markovščina) ; ne mîzi, ze dryiya — ne oêtn (Zajelše); ne mîsu, ne rSmo, nerîedy, naveličala, zeslyzak, ze zîvit — ne oein (Trpčane); na tešče, na pašo, za mlêiku — ne znSn < znam »vem« (Novokračine) ; nazâi, nardîli, za zanêitit, zastüon — ne znan (Jelšane). In še v šokar-skem dialektu v Beli krajini: nepisat, ne mizi, ze %išo, net yjšo (Črešnjc-vec pri Semiču) ter v posavskem dialektu: žešhlšt, nezai, nqt glavi (Lošce pod Bohorjem); zepiçlçu, neprêi, ned [Ivo (okolica Leskovca pri Krškem); zemuknit, nebôu, neuzdûl (Velika Dolina — po Matkoviču, JF V 188). Ramovš navaja v HG VII 129 v naših predlogih e tudi za Sulio krajino, na str. 125 pa ima med primeri iz doline Krke med Sotesko in Novim mestom tudi ne < na. Vendar primerjaj že zgoraj navedene primere za Struge in dobrepoljsko dolino, dalje: napisala, začadila, zančvala na buôm, пайтэп (Žužemberk); dalje prim, za dolenjščino še: na pieč, zamet — na büom (Vrh pri Višnji gori); na miz, za yjšo, mit yjšo — na buôm, na vém (Nemška vas pri Trebnjem); nalapila, zab(du — na griém (Otočec pri Novem mestu); nayjiôdan, zaiù, začne — пайтэп, mirât (Šentjernej — a je rahlo reduciran).11 Tudi za Raščico ima Ramovš pri- 11 K.er je v nikalnici a, lahko domnevamo, da je a tudi v vzhodni dolenj-ščini v predlogih sekundaren. Razni zapisi s tega ozemlja kažejo sicer drugače. Tako so v SNP poleg Štrekljevih zapisov s Krasu iu Breznikovih iz Ihana še najbolj fonetično zapisane pesmi iz Šentjerneja, toda v njih jc dosledno a v predlogih in e v nikalnici (prim. št. 821, 1228, 2401, 2590, 7093), kur bi knzulo. mere z e (glej JA XXXYII 322), medtem ko sem si jih jaz zapisal le z a (glej zgoraj). Ni izključeno, da se je a v nekaterih krajih razvil v zadnjih desetletjih in da so tedaj, ko jih je zapisoval Ramovš, še govorili e. Povsod, kjer imajo e v neakcentuirani poziciji, imajo e tudi pod sekundarnim akcentom. Le nekaj primerov: niàyfit, zjaslon, ziašu, zia-met poleg zamet (Ribnica); z iešlu, ziep ar t, zienas, zievas (Trpčane pri Ilirski Bistrici); niêzi < nazaj, rde pri, niêtli% < na tlêch, zieoit, zie.prt, zleoas, ziênas (Črešnjcvec pri Semiču); zešu (Lošce pod Bohorjem) itd. Poleg tega imajo v sekundarno poudarjenih zlogih e tudi v nekaterih govorih, kjer je v nepoudarjenih že a. Za notranjščino je to razmerje znano, a so ga napak razlagali; prim, še (nepoudarjene primere glej zgoraj): niebrou, zienas, zjepart (Vreme); ziêparl, ziêprii (Matenja vas). Enako razmerje je tudi v severnem delu šokarskega dialekta: niebral, niegnat, njespat, nievit, niêpju < napil, ziep ju < zapïl, zielp, ziêpu < zapàl, zjepnl »zapeti«, toda nabrala, nagnala, nariedat, za ruçko (Rožni dol nad Semičem). V dolenjščini pa je teže dobiti takšne primere, ker je več oksitoneze, vendar se posamezni primeri le dobijo. Na Igu imajo neiitač < *netič za prvotno * natič kot пеаЩ < ne Ы poleg na pieč, za-гшеЦ < *ne peč, *zeméti za prvotno *na peč, * zameti kot nabuom, navém < *ne bom, *ne očim; dalje imajo v Zdenski vasi zedpenc »zape-nec« pa z a ku i in na budm, v Podgori pri Dobrepolju sem zapisal neatki plur. »protje za fižol« za *natiki s posplošenjem nominativnc oblike (*netak < natlk) v ostale sklone (nepoudarjene primere glej zgoraj). Toda takšni primeri so razen v severni notranjščini in v severni šokar-ščini toliko, redki, da se pri določanju prvotnega obsega tega pojava ne moremo opirati samo nanje. Če n. pr. v zahodni notranjščini najdemo le: nupani, zapori, zašu, zan/js, ziioqs (Gabrje pri Ajdovščini), za nas, znons (Dobravlje pri Ajdovščini), s tem ni dokazano, da tam nekoč ni bilo prehoda za > ze (glej še spodaj pri obravnavi Svetokriškega), ampak le, da akcent zaradi vpliva sorodnih oblik ni preskočil ob času preskoka v tipu žena, oziroma da so pozneje zmagale sprva najbrž redkejše dubletne zc (sporočilo prof. Bczlaja). Vendar se na vse te zapise ne moremo zanesti, ker je treba povsod upoštevati možnost etimologiziranja. Nedvomno je bil prvotno znan prehod za > ze vsaj v določeni poziciji (glej spodaj in op. 20) tudi vzhodni dolenjščini, saj so inovacije, ki so izoblikovale vzhodno-dolenjski dialekt, znatno mlajše od začetka tega pojava. oblike s končnim akcentom,12 in ze v notranjskih in dolenjskih govorih ter v šokarskem in posavskem dialektu, ki izkazujeta vse značilne zgodnje dolenjske dialektične poteze, potem je jasno, da se v vsakem od teh predelov ni razvil samostojno, ampak da ga je treba imeti za skupni pojav dolenjske dialektične baze, ki se je moral začeti razvijati razmeroma zgodaj. Mislim, da je ta pojav poznal tudi medijski dialekt, vendar prvotnega stanja ni mogoče zanesljivo ugotoviti (nikalnica je na); sedanje zešla (Turje) namreč ni identično z dolenjskimi in notranjskimi oblikami (sicer bi moralo biti *zje.šj[a), ampak je mlajše z razvojem kratko poudarjenega a v <)/£.13 Seveda ni izključeno, da bi bil v nekaterih obrobnih govorih prvotne dolenjske dialektične baze razvoj za > ze oviran ali izpodrinjen po kakih sosednjih vplivih. Začetek razvoja za > ze spada torej še v čas, ko še niso bile povsem pretrgane vezi med dolenjskim in notranjskim dialektom in ko so tudi še posavski dialekt zajemale dolenjske inovacije. Izven dolenjske dialektične baze pa najbrž ni nikoli prodrl.14 To bi vsaj kazali stari teksti. Rateški rokopis ima n. pr. trikrat na (in vedno pred zlogom s sprednjim vokalom — prim, spodaj), v kranjskem rokopisu beremo: na (3-krat). na pre y (3-krat), Sa (3-krat), fa, Sapuuid. In tudi naslednji teksti bi kazali isto (gl. šc spoda j). Samo a-je najdemo sicer tudi v stiškem rokopisu, ki je nastal na ozemlju dolenjskega dialekta, prim.: zapumidy, fapuuedy, zatayll (2-krat), na boffyam, naprid (2-krat), vendar nas to ne moti, ker v teh primerih tedaj e-jev niti ne bi pričakovali (ker so pred zadnjimi vokali — glej spodaj, primer naprid pa je bil naglašen na prvem zlogu — prim. n. pr. v notranjskem dialektu v Sabonjah napori »naprej«). 12 Prim, v Ilrovači oh Skrabčevem času še zeâiet (Cv. IX 8e), danes le zečel uli začet. 13 To je mlajši razvoj; zajame tudi primere, ki so nastali po ukunju iz o: sntyp/snÇp < *snftp < mop. 14 Vendar so pojavi kot daleč > deleč izraz v glavnem enakšnih izpreminje-valnih faktorjev. Pojavijo pa se e-ji v omenjenih predlogih in prefiksih pri Trubarju, vendar tudi pri,njem niso tako pogostni, kot bi se dalo sklepati po Ramovšu, ki pravi, da so zapisi z a-jem »last ebenso oft« kot oni z e-jem. Zapisov z e-jem je v primeri z onimi z a-jem le neznaten odstotek. Vzemimo za primer v K (1551): naprei А IV a, 29, 55, 36, 46, 50, 59, 63, 65, 71. 110, 116, 119, 126 (2-krat), 127, 133, 165, 167, 197, 199, 219, 221 (2-krat), 234; neprei 18; /akai je zapisano okrog 70-krat in niti enkrat z e; fagui/hati 51, 54, 57; faguifha 58; faguiflian 60; faguifhanim 59; faguifhnenom 171; feguifhan 235, 236; feguifhani 110 ipd. Če je običajen a, ne mislim, da bi morda ze v govoru Raščiee takrat že prehajalo spet v za, čeprav se dobi pri Trubarju nekaj zelo redkih primerov, ko ima za nikalnico na: na-noffi »ne nosi« K (1551) 129 (in še nekaj, glej JA XXXVII 124).ln Nasprotno menim, da e še ni popolnoma prodrl, precej a-jev je seveda treba pripisati Trubarjevemu etimologiziranju in vplivu drugih dialektov. V takih primerih, ko piše a za e v nikalnici, pa gre najbrž za hiperkorekturo, morda le za tiskovno napako, teže je z Ramovšem misliti na gorenjski vpliv, ker je premalo primerov in ker ni gotovo, če so takrat v gorenjščini že govorili v nikalnici a. Prav zaradi diferenciacije z nikalnico je najbrž pri Trubarju ne < na (o našel glej spodaj) lako izredno redek, znatno večkrat je namreč zapisal ze < za. Zlasti v določenih besedah Trubar pogostokrat piše e. Nekaj primerov: fe rifnizo K (1551) 19. fezhel, fezhelu K 149, fezheli K 117, fezhni K 165. Mat (1555) 49 b, PNT (1557) 58, CNT (1582) I 83 poleg fazhne К В IIb, 49. 121, 217, 219. 237 (2-krat), Mat 26 a. PNT 8. 30. CNT 12. 43.... kar je najbrž naglašeno začne, fazlieli K 40. fazhel KDT (1575) 36, 62, fazheli Mat A IVa. dalje fezhudio PNT 116. CNT 162 poleg fazhudio PNT 97. federfhi K 178 poleg faderfhite, faderfliani K 40, fedushe »zadušijo« PNT 105, CN T 148, feshla Mat 45 a, PNT 53, CNT 75 poleg faside Mat 45 a, PNT 53, CNT 76. fenefti K 49, 50, 55, 60, 104, 211, fenefe K 211, 235, jeneffo KD1 68 poleg fanefti K 51, fenefene »zunesenje« K 212, feneffene KDI 33. toda f ana f has K 75, fepelaii K 118. 120, fepelaio Mat 62 a, PNT 15 V primerih kot nakuliku PNT (1557) 98, KDI (1575) 562, CNT (1582) 1 158; nakatere KDI 12. 51 poleg nekatere PNT 116 (še nekaj drugih primerov glej v CJKZ II 275) itd. je pisan a pač za a, ki je nastal iz ê po m. v. r. ob sonorniku. Šele precej pozneje (Basar še piše nikateri 71, 78 itd., medtem ko ima za nikalnico na ali ne) so se naslonili taki primeri na nikalnico ne (z etimol. e), tuko da danes pogostokrat ne najdemo v njih več refleksa za ê, prim.: natakeSr »marsikateri« zu *nêkoten,ju (Podgora pri Dobrepolju), nextêra (Vinice pri Sodražici) in podobno. 72, 140, CNT 103, fepelani Mat 62 b, PNT 73, CNT 105, KDI 43, fepelaua Mat 15 a, PNT 17, CNT 24, fe pela »zapelja« CNT 105 poleg fapelauaio KDI 57, f epi fana К 221, fepifane К 213, fe pi ff trne, fepiffanu KDI 13 poleg fa pif fane KDI 76, fepri Mat 12 b. PNT 14, CNT 20, fepryzhanu »zapričanju« dat. sg. К 70. fepufli Mat 7 a (2-krat), PNT 8 (2-krat), 137, CNT 11 (2-krat) poleg fapufii К 21, 49, 133, PNT 97, 120, 137. fapuftiti К В Ilia, 47, 114, 148, 236, Mat 2 a, PNT 2, fefhlifhala К A VIII b poleg faslishala PNT 118, fafhlifhall К A VII b, faslishal Mat 7 a, PNT 3, 8, CNT 11, feflufhene К 82, 100, 109, feflufhil К 59, feflufhili К 68 poleg fafhifhene К 57, faflufhiti К 109, 241, faflufhil К 28, 242, feuupane К 120, 205, 253, PNT 56, CNT 78, feuupam KDI 68, feuupa К 211, 223, 235, feuupamo К В Ilia, 205, feuupaio CNT 181, feuefse »zaveže« К 35, feupye PNT 90, 125 (2-krat), CNT 127. 175 (2-krat), fe opye »zavpije« Mat 77 a, feupyo PNT 43, 115 poleg faupye PNT 97 itd. Medtem ko v besedah kot: zadosti, zahvaliti, zakaj, zabstonj, zapoved, zastopiti, zato itd. nisem našel primerov z e-jem. Pri tem preseneča to, da so e-ji skoraj dosledno v takih primerih, ki imajo v naslednjem zlogu sprednji vokal (mednje moramo šteti tudi u, ker je prešel v ü16). Ako bi bili a-ji samo korektura Trubarjevega govora po drugih dialektih in etimologiziranje, ne bi pričakovali take razdelitve, kajti, da bi bila samo slučajna, je težko verjeti. Vsaj deloma se mora v tem odražati živi govor. Če pa je Trubar odvisno od pozicije govoril а in e, poleg tega poznal а še iz drugih dialektov, je razumljivo, da se je e-jev izogibal, čeprav kakega popolnoma ustaljenega nazora o tem ni imel, kot kažejo njegovi popravki v tistih tekstih, ki jih je večkrat izdal: spreminjal je namreč v obe smeri. Nekaj primerov iz istega teksta: fe meno Mat 7 b > fa meno PNT 8, CNT 12; ned nim Mat 6 a, PNT 7 > nad nim CNT 9; fezhudil Mat 17 a. PNT 19 > fazhudil CN T 28: falifhi Mat 17 a > faslishi PN T 19 > feslislii CNT 28; fa tebo Mat 18 a, PNT 20 > fe tebo CNT 29; fagledaio Mat 19 b, PNT 23 > fegledaio CNT 32. S tem pa, da najdemo e-je v zlogih pred sprednjim vokalom, se nam pojasni tudi razvoj za > ze. Neintenzivno artikulirani (morda tudi kvun-titetno krajši) a v predlogih in prefiksih se je asimiliral sprednjemu vokulu v naslednjem zlogu s tem, da se je artikulaeija pomaknila naprej ,u Da ima ii/y lastnosti sprednjega vokala, vidimo tudi pri notrunjsko-istrski sekundarni palutalizaciji velarov. in je prešel v široki e. Gre torej za vokalnoharmoničen pojav.17 Res je, da je v drugih besedah v podobni soseščini a ohranjen, razen v posameznih primerih kot deleč < daleč, ki so izraz v glavnem enakšnih izpre-minjevalnih faktorjev, imajo pa drugačen areal, toda upoštevati moramo, da se isti glasovi v raznih naslonkah lahko drugače obravnavajo kot v ostalih primerih. In prav proklitična raba teh besedic je omogočila drugačen razvoj a-ja kot v drugih primerih in pozneje spet poseben razvoj novo nastalega e-ja. Sprva bi bili potemtakem govorili e-jc le v zlogih pred sprednjim vokalom, pozneje bi se bil e pričel posploševati. Možno bi bilo, da se je takrat v kakem govoru posplošil a.18 Ze ob Trubarjevem času pa jezikov čut najbrž ni več dosledno zahteval take razporeditve, kar jc razumljivo, saj je kmalu nato z močnejšim razvojem moderne vokalne redukcije nastopila v centralnih dialektih prav nasprotna tendenca vokalne disimilacije. Toda prvotna razvrstitev a-jev in e-jev se tedaj vsaj v Trubarjevem govoru še ni zabrisala, čeprav najdemo pri Trubarju tudi nekatere primere z e-jem pred zlogom z zadnjim vokalom (med Ramovševimi primeri so štirje takšni, od tega trije v CO).10 Naslednji protestantski pisci so se e-jev še bolj izogibali in jih tako rekoč odpravili, le v EDP (1563) so šc bolj pogostni kot pri Trubarju. Tu jih nc najdemo več samo pred sprednjimi vokali, kar bi kazalo, da se je e ponekod že posploševal ali tudi posplošil — in to je na vsak način možno, vendar nam EDP tega ne dokazujejo, ker je Juričič slabo poznal slovenščino in zato kake pravilne razvrstitve pri njem niti ne moremo pričakovati; kajti dd so bili e-ji všeč prav Juričiču (morda tudi le komu, ki mu je pomagal) in da ni treba, da so vse e-je napisali avtorji 17 Ki pu nima nobene zveze s kraškim pojavom tipa kêdit za kaditi, ker nastopa le v določeni kategoriji in je puč tudi sturejši. Tudi nekaj posavskih primerov kot sedi < sadi, zerl < zori (okolica Leskovca pri Krškem) je najbrž mlajšega izvora. Morda v jelšanskem govoru (južna notranjščina). Y vzhodni dolenjščini pa je, ker najdemo še danes v Veliki Dolini e, a v predlogih verjetneje razvit iz e. 10 Korekture CO (1564) je opravljal menda Konzul (prim. Kidrič, ZSS2 45), puč od njega bodo hrvatske značilnosti, ki jih najdemo v tej knjigi (prim. Ramovš, ЈЛ XXXVI1 127). Čudno pa je to, du so v CO primeri z e-jem v predlogih tudi pred zudnjimi vokali (kur ne more biti hrvatsko) in prav isto najdemo tudi v EDI' (glej spodaj), kjer so tudi hrvatski vplivi. Vendar Juričič ni mogel sodelovati pri korekturi CO, ker je mendu odšel iz Uracha, preden so pričeli tiskati ("O in tudi prej preden je poslal Trubar tja rokopis (prim. Elze, Trubers Briefe 186 in Kidrič, Kirchenordnung 43, 48). posameznih pesmi, kaže to, da je v že tiskanih Trubarjevih pesmih, ki jih je vključil v EDP. popravil faftopi K (1551) 155 v feftopi EDP 8 in da so prav v Juričičevih pesmih e-ji precej pogostni. Prim, v EDP v Juričičevem tekstu: [e fuie 137, Se vfo 137, Setu 166, fetu 167, Selo 168, fepuuedi 44. fepuuidi 46. 198, fepuueish »zapoveš« 170. feperl 137. 138. Sezhenie 138, fepelane 49, fepeliuie 170. fe slepili 198, nepreij 166. drugod so a-ji; v Kreljevi20 pesmi: nepafti (od napast) 47, fe nas 47; v Cveklje-vih: nef ai 120. 122, ne slamici 85, ne lim 119, ne 119, 123. 124. 125 poleg na 121, 125, nelushl 126, neftrani 128: v pesmih z oznako H. K. najdemo: ned tobo 60. Ned 103. 103, neshpishal 61. fenefti 144. nefizhene 200 poleg nafai 144. nadlug 145, 146. fashlush.it 200 itd.; enako seveda v anonimnih: nef ai 163. nef ац 116, fenas 134. ne 71, 76. fenefe 149 poleg fanefli 149, ned nami 118 itd. Y Juričičevi Postili (1578) pa ni več e-jev v predlogih, le izjemoma se še dobi kak primer kot nesai I21 37 b. sicer je običajen a. prim.: sa II 2 (2-krat), 3b (2-krat), 5 a. 5 b, 7 b (4-krat) 8 a (3-krat), 8 b. 10 a. 141). 17 a (3-krat), 20 b..., Ill 2 a (2-krat), 2b (2-krat). 3 a (2-krat), 4 a (3-krat)..., sazliel I 47 b. 51 b. Il II b. 12 b. 20 a. 101 a'. 111 4 a, 22 b. 34 a, 38 b, 42 b ..., sapuftiti II 19 b, III 6 a (3-krat). 22 b. 43 a, saflushenie 11 9b, 17 1), 20 b, naprei I 381), 44 b, 50 a (2-krat), 11 5 b, 19 b, III 2 a, 7 a. IIa. IIb (2-krat), 15 a. 20 b, 21 a. 23 a. 33 b. 57 b, nasai I 37 b. 39 b, 40 a (2-krat), 411). 51 a, 11 6 b. nad lil 25 a itd. Seveda ne moremo vedeti, koliko se v tem odraža tudi dvakratno popravljanje Juričičevega teksta. Krelj že v OB (1566) piše redno a-je, le nekaj primerov: sa oaf inu su nijh Л 8b, Salerri В 1 a, saflifhati E 3b, saflushiti F 6a. С За, saflushenie C 3 a, 7 b, 11 6 b, naprei E 6 b. F 1 a, 8 b. C 3 a, nareéni F 3 a itd. Enako tudi v Post (1567), n. pr: naprei 17 b. 20 b, 50 b. Ее en primer z e-jem mi je znan: nerasan Post 17 b. Izredno redke primere kot napohleoni OB F 61) poleg nepohleono Post 70 a, naokrotni Post 50 b,22 kjer je na pisano za nikalnico ne, bo treba prav tako kot podobne Trubarjeve imeti za hiperkorekturo ali napako. Tudi Dalmatin piše redno a-je že v prvem tisku J Sir (1575): na 3, 5, 8, 9 (2-krat), 10 (2-krat), 15, 18. 19 ..., naprei 1. 17, 45, 62. 91, 132. 138, 158, 168, 174, 201, 226, nasai 163, sakai 7. 9, 10. 76, 90, 119. 123 ..., sane f si 20, 21, 29. sauupai 23, 42, sazliel 71, 172, prav tako 20 O avtorstvu glej Kidrič, Bibliografski uvod 71. 21 I. del Postile je le nekoliko predelana nova izdaja Kreljevega prevoda (prim. Oblak, LMS 1894, 203). Krelj. l'ost 53 a ima na istem mestu nasui. -2 Pri Juričiču, Post 35 a je na istem mestu ueukrotni. tudi v drugih delili in v Bibliji (za nikalnico ima ne).'3 Izjemni primeri kot nepreiusetie J Sir 96 poleg napreiusetiu 137, nesai Mos (1578) 15 b24 poleg nasai 16 a so toliko redki, da ne pridejo v poštev, saj gre lahko le za tiskovno napako,25 pri nazaj, naprej ipd. besedah pa lahko tudi za liiperredukcijo. Samo a ima v obravnavanih predlogih in prefiksih tudi Bohorič. Enako najdemo le a-je pri Vipavcu Trostu (1588), ki se je sicer ravnal v pravopisu precej po Trubarju, prim.: fa 2. 3. 6, 8, 10..., fazhel 5, faslushenie 9 (2-krat), 10. faslushenia 2, 5, 8, 9, na 2 (2-krat), 4, 5 (3-krat), 6, 7, 8 (2-krat), 9 (4-krat), 10 (2-krat) ..., naprei 2. 5, nad 21 itd. V nikalnici ima pravilno e: nemore 5, 7, nepokurni 17, neframne 69 itd. In tudi v Trubarjevi Postili (1595), ki jo je za tisk priredil Savinec, so e-ji odpravljeni, saj je tedaj v knjigi že zmagal a in Savinec ga je kot Ljubljančan tudi govoril, prim.: savupainja I 12, saoupati I 18. fazhel 1 14, sazhelu I 14. Sapelauza I 17, fupelaufki I 18, sanefti 1 18 (2-krat); seveda so sami a-ji tudi v Savinčevem predgovoru. Nekaj primerov z e-jem najdemo spet pri Hrenu (1613): nesaj 1 21 b, 61 b, nesaj II За, 16 a poleg naša; I 56 a, 82 b, 119 b, II 13 a — kadar se tekst sklada z Dalmatinovim je navadno a (razen II За — vendar je stavek tudi tam nekoliko predrugačen), kadar pa ima Dalmatin drugačno konstrukcijo brez besede nazaj, je pri Hrenu navadno e (razen 11 13a). Prireditelj Čandck je bil Dolenjec, vendar, ker gre le za eno besedo, je te primere težko pripisati vplivu njegovega dolenjskega govora, ampak gre lahko za liiperredukcijo v kakem drugem govoru; mislim, da jih bo treba prišteti Hrenu ali jezuitu Maliju, ki sta tekst jezikovno popravljala. Z razvojem moderne vokalne redukcije pa se je, kot sem že omenil, začel e v nikalnici ne neintenzivno široko izgovarjati in jc prešel v a. Težko bi bilo točno določiti epicenter oziroma epicentre te inovacije; toda po Dolenjski in Notranjski se je, kot bi kazala današnja geografska razporeditev, pač šele od drugod, počasi širila in tu zajela tudi e v predlogih na, za, nad. Zanesljivo sicer tudi ne moremo določiti, kdaj bi se bil n, pr. v gorenjščini začel ta razvoj, ker nam manjka starih tekstov s tega V Bibl 1 28 b najdemo napèrpelam (poleg nepèrpelam nu isti struni), kar je puč le tiskovna napaka, saj že v Mos (1578) 40 b stoji na istem mestu neperpelam. 84 V Bibl 11 162 b ter 1 12 a sta navedeni obliki spremenjeni v naprejvsetje ter nana j. 25 Gotovo je nupaka na senefsi J Sir 53 namesto ne sanefsi (prim. Nesanefti, I.e. 63, 137) /. zamenjanimi črkami. Prim, tudi nomogo J Sir 83 numesto nemogo. 10 Slûvixliinu rcviju 241 področja. Y rateškem rokopisu je sicer ne muppellay, a lahko ima nikal-nica stranski poudarek; gotovo ima samostojni poudarek edini primer v kranjskem rokopisu: ne drugim (II); medtem ko Recelj (1582) piše premalo izrazit jezik, da bi se dalo karkoli sklepati.20 Vendar mislim, da se pred 16. stoletjem ta pojav ni začel razvijati, za začetek 17. stoletja pa ga že lahko dokažemo. Pri Stapletonu (pred 1613) so že številni zapisi z a-jem: nabo 3 b, 35 b, 44 a, 62 a poleg nebo »ne bo« 3 b, 56 b, 84 b, 99 a (2-krat), 100 a (2-krat), nabodo 24 b, 33 b, namore 42 b, 66 a poleg nemore 66 a, nafnam 35 b poleg nef nate 35 b, nagrem 44 a, nadershi 52 a, naf podobi 22 b, nafastopijo 24 b itd. Primeri: neprei 52 b, 64 b, 102 a, 109 a, 124 a poleg naprei 64b, 68a, 78a, 109 b, 126a, na prey 2a so lahko hiper-korekture, morda tudi hiperredukcije, enkratni ze: sepertimi 39 b je pač napaka, ki jih ne manjka, medtem ko primerov sekaj 53 b (3-krat) ni zapisal glavni pisec — on piše to besedo vedno z a — ampak nekdo drug. ki ga Kidrič, ČJKZ IV 80, označuje z В in za katerega je že Kidrič (1. c. 97) mislil, da je bil Dolenjec. Pri piscu В pa bodo najbrž na gréé 53 a, nasnanih 53 b hiperkorekture, s katerimi se je hotel približati jeziku glavnega pisca. Y naslednjih tekstih je dovolj primerov z a-jem v nikalnici. V blejski prisegi iz 1629 (Kos, CMDS XXII 73) beremo na snaio; pri Skalarju (1643) je sploh običajen a (prim. Oblak, LMS 1890, 190), dalje ga najdemo v Gorskih bukvah 1644 (prim. Oblak, I,MS 1887, 293) itd. Najdemo ga tudi pri Jankoviču (1659—1664), čeprav se ga jc izogibal, kar vidimo po hiperkorekturah (glej spodaj) in po primerih kot Namoresh 80 b, ki ga je takoj z istim črnilom popravil v Nemoresh, nasturè 21 b pa je kasneje popravil v nesturè; prim, še: namarnost 201» poleg Nemarnost 7b (3-krat). 8 a (3-krat), namarnost j 6 a poleg nemarnosti 5 a, 5 b, 7u, na gre 5b pa nebodesh 9 a, 113 b, nebosh 80 b, nemo-remo 5b, 17 b. 18 a itd. Nekaj primerov z a-jem v nikalnici sc pojavi tudi v Schönlebnovi izdaji Evangelijev in listov (1672): nasaftopim 323. nasbudite 326, na v'same 371. a pri Romualdu, Rogeriju, Busarju, Paglavcu (zlasti prvi tiski) pa Pohlinu itd. so zelo številni, pri nekaterih znatno prevladujejo. 26 Recelj (Gorske bukve) ima n. pr. Sekaj 14, nefaj 34, 42, 43, nemeftiti 34 itd. pa tudi napreiel 49 (glej Oblak, l.MS 1889, 164, 167, 180 si.). Katere so hiperkorekture (ali če je mešanje dialektov) ni mogoče z gotovostjo določiti, vendor bi ti primeri kljub gorenjskim značilnostim v tekstu kazali bolj na dolenjski vpliv. S prehodom nikalnice ne > na pa se je piscem, ki so govorili na, odprla možnost novih kombinacij: ker so večkrat po tradiciji (ob podpori primerov v akcentuirani poziciji) napisali za nikalnico ne, so prav tako tudi za predlog oziroma prefiks na lahko napisali ne. Zato pri takih piscih ne smemo imeti primerov z ne < na za odraz živega govora, ampak za hiperkorekturo, in jih ne smemo enačiti in navajati skupaj s Trubarjevimi, kajti z njimi nimajo nobene zveze. Pri nekaterih piscih se dobijo posamezni takšni primeri, pri drugih — zlasti pri takšnih, ki so se skušali izogibati a-jev v nikalnici -— jih je več. Morda spada semkaj že nekaj zgoraj omenjenih Stapletonovih primerov, gotovo pa primeri v ljubljanskih prisegah (1637; prim. Oblak, LMS 1887, 270), v Gorskih bukvah iz 1644 (prim. Oblak, I.e. 293); iste vrste e je pač tudi v nedleshin Skalar 74 a (dekomponiral je na-dležen), več takih primerov je pri Jankoviču: nepolnenu 8 a, nepihnen 8 b, ne febi 13 b, neloshenih 25 a, nemejnenu 175 a, morda tudi neprej 12 b poleg naprei 7 a, 9 a (nekajkrat je neprej, neprei popravil v naprej 14 b, 15 a, 18 b, naprei 22 b, 24 a, 24 b), nef ai 17a. Sem spada tudi nesnaine »na znanje« Schönleben 344 in podobni primeri. Med starejšimi pisci pa zasledimo razvoj a > e v predlogih in pre-liksih spet pri Kastelcu in Svetokriškem. Kastelec je bil doma z ozemlja, kjer še danes govorijo skoraj redno e (Kilovče). Razumljivo, da se to pozna v njegovem jeziku. Čeprav se je e-jev zaradi tradicije in morda zaradi poznanja drugih dialeklov izogibal, se mu jih je nekaj le zapisalo. Ze iz doslej povedanega je jasno, da v tem času e ne more biti več odvisen od pozicije kol pri Trubarju, ampak da ga moramo najti tudi pred zlogi z zadnjim vokalom. Nekaj primerov iz njegovega prvega tiska BB (1678):" sefhlushenîe 3, sefhluahenîa 255, sedeni 48. sepopadenu 111, se f hàl 125. sehvalite 139, gefpym 146 poleg safpym 292, neprei 68 poleg naprei 295, nemèftnik 74 poleg Namèflnik 87, 292, unerozhei 130, unerozheju 151, negnil 437, nepuhliu 455. ne 204 poleg običajnega na, ned 114, 142, 147, nedlugah 127, nedhih 227, nedluge 242, 427 poleg nad-luge 199, 241. 242. 270, 272 (2-krat), 286 sl„ 307, 417 itd. Niso mu pa ušli e-ji samo v njegov tekst in kadar je spremenil predlogo, ampak so se mu zapisali e-ji tudi v primerih kot nedlugah 109 za nadlugah v predlogi (Dalmatin, M |I595| 173), nepne 417 za napeti je v predlogi (CC [1595] « Nekaj gradiva iz BB navajam zato, ker citati pri Zavadlalu, Die Sprache in Kastelec' Bratovskc Bvqvice, Celje 1891, večkrat niso točni. K)' 243 433).28 Ker se menjavata e in a v predlogu na, je razumljivo, da najdemo a včasih tudi v nikalnici, za kar niti ni potrebno, da bi bil imel oporo v živem govoru (seveda v kakem drugem govoru, na Kilovčah nimajo nikalnice na): nadolsno 141. nadolshnu 435, napotèrpeshliu 452, na ubèshy 405. Tako prvi kot drugi primeri pa so v splošnem zelo redki, vendar je nikalnica na redkejša kot predlog ne. V kasnejših delih je še znatno bolj dosleden; v NC (1684) dobimo e le še v primerih: nedlesh-nofti 16, nedleshin 79, seuilia 103, sedene 117, perseneffil 213, perse-nefe 266, nesai 294, nedlushni 322 — sicer pa ima redno a-je. Prav tako najdemo e-je v predlogu na, a še pogosteje a-je v nikalnici ne pri Svetokriškem SP (1691—1707). Danes govorijo v okolici Ajdovščine v predlogih in v nikalnici a (oziroma v dialektičnem izgovoru precej reduciran g — primere glej zgoraj), toda ker piše Svetokriški tudi ze, ned (n. pr.: fepuoid II 353, sedofti 111 384, IV 302, nedlefhnofii III 444 — glej Tomšič, Č JKZ VII1 4) je moral poznati prehod a > e v predlogih najbrž iz domačega govora, kje drugje se ga skoraj ni mogel naučiti. V nikalnici pa bo a morda hiperkorektura, morda nekoliko tudi vpliv govorov nekaterih krajev, v katerih je živel (n. pr. ljubljanskega) — možno bi pa tudi bilo, da je v Vipavski dolini e prav tedaj prehajal v a. Prehod e > a v predlogih in nikalnici bi torej v Vipavski dolini ob koncu 17. stoletja še ne bil zaključen — ali pa je bil v sredi 18. stoletja že razvit, je težko reči, kajti v skoraj rednem a-ju v nikalnici pri Lavrenčiču (1752) ni nujno, da se odraža tedanji vipavski govor, ampak je prav lahko le vpliv sodobnih piscev, pri katerih jc zmagoval a. Razvoj predlogov in z njimi v zvezi tudi nikalnice bi bil s tem v glavnem pojasnjen. Omeniti pa je treba še nekaj posebnosti. Včasih naj bi kak prefiks ne bil več občuten kot prefiks pa bi potem ne bil doživel takega razvoju, kakor bi ga bil moral. Kot tak primer navaja Ramovš (JA XXXVII 325) z Ruščice zabeila (z a-jem proti e-ju v drugih primerili), vendar ni verjetno, da bi se na Raščici v zabeila držal skozi stoletja prvotni a — saj je za gotovo še občuten kot prefiks, kajti še danes imajo na Dolenjskem imperfektivni glugol beliti »fetten« poleg perfektivnegu zabeliti. To je zato, ker je Raščica ob meji med e in a. Vendar izguba občutka o izvoru besede vsaj lokalno in vsaj nekaj časa lahko zadrži 28 1'riin. tudi Rupel, SH 11 120 in o predlogah I.e. tli si. (pripomnil bi, da je že pred Cerinoin opozoril nu izvor II Kastelčevili pesmi Skrabec, Cv. XXII 6 c). f. razvoj. Tako sem n. pr. v Ribnici, kjer je že običajen a < e v predlogih, vedno slišal le xnezdüla z e-jem, medtem ko lahko dobimo drugod tudi pričakovane oblike, 11. pr. x'iazdûli (Podgora pri Dobrepolju, z a < e), dalje je na primer v Ribnici tudi v obliki ponetiška fažou e pogostnejši kot pri drugih besedah z istim prefiksom. Nasprotno pa se je v besedi natura »značaj« začetni zlog navadno obravnaval kot prefiks ter je prešel v ne: netura (Rakitnica) in naprej v natura (Ribnica) ter natura (Višnja gora), kar bi lahko predstavljalo tudi prvotno obliko. Prav tako se je lahko tudi začetni zlog ne- včasih razvijal kot nikalnica, na primer nabiésa poleg običajnega nebiésa (Ribnica), primerjaj tudi pri Skalarju nabesh »nebes« 213 a poleg nebeshki 10 b, nebeška 14 b in podobno, a obratno je lahko spet nikalnica zaostala v razvoju, n. pr. nedela (Vreme, sicer jc v nikalnici a), nedela (Košana), unedel'iç (Matenja vas), nedéle (Višnja gora) poleg nadaila (Ribnica), unadâile (Podgora pri Dobrepolju), toda tu je lahko pomagal še knjižni vpliv. Nekoliko drugačne vrste je primer začne. Že Trubar piše v prezentu redno a (glej zgoraj); na Dolenjskem dobimo poleg ziačne (iâ < é) in začne tudi začne (Ribnica), kar bi ustrezalo Trubarjevi obliki, medtem ko je v notranjskih govorih običajno začne, in to tudi v takih, kjer je e večinoma še ohranjen, zato 11e moremo misliti na razvoj *zečne > *začne > začne, prim.: zÇcne (б < и Ilirska Bistrica), гџспе (Zarečje) ter tudi začne, začnij (Matenja vas) itd. Menim, da se je a iz oblike začne z dolgo akcentuiranim a vnašal tudi v dubletno oksitonirano obliko in se na ta način ponekod ohranil. Manj verjetno je, da bi za ne bil občuten kot prefiks. Tudi primer našel ima poseben razvoj, zato ga pri dosedanji obravnavi nisem upošteval. To je beseda, ki jo pri starejših piscih najdemo najpogosteje zapisano z e, prim, pri Trubarju: neshal Mat I7a. 24b, 33b. 41 b, PNT 19. 28, 39, 49. CNT 28, neshil CNT 40. neshel CNT 56, hefhli K 232, nesli I i Mat 26b. 52a. 72b (2-krat), PNT 31, 84 (2-krat), KDI 43, CNT 44, 120 (2-krat) in fnefliall K 26, fneshla Mat 2a, PNT 2, f nesli I i KDI A 1 b poleg nashel PNT 133; v Postili (1395), ki jo je za tisk priredil Savinec, pa: nafhal I 12, na/lila 1 1, snuflilu 1 7. Krelj piše sicer navadno: naflial OB С За, nafhli Post 13a, 61 b, a poleg tega tudi snefhli Post 54 b. medtem ko piše Trost tudi fnaslial »znašel« 70. V Juričičevi Postili beremo: nasi,Ii I 37b (2-krat), 42a (2-krat), 44b, II 11a (2-krat), 12b, 13b, nasilla 1 42b, 45a, II 111), III 37b, 40a (2-krat) itd. poleg sneshli I 38b (e je že na istem mestu pri Krelju, Post 54b). Dalmatin piše u, prim. J Sir: nashil 73, 104-, 136, 137, 158, 194, 225, 227, 228, nashel 26, nashla 99, 100. Ramovš (l.'c. 522) navaja obliko sneshil iz Tulščaka 124b. Pri Hrenu najdemo neslili I 10 a, a Dalmatin ima v istem tekstu a; na splošno pa je pisal e-je Schönleben: nefhàl 113 (2-krat), nefh.il 285, nef lila 105, nef lili 120, 127, medtem ko ima Hren v istem tekstu nafhàl I 54 b. 55a, nafhil II 5a, nafhla I 50b, nafhli I 59a, 62b, vendar tudi pri Schön-lebnu nafhli 295, isnafhla 299. Dalje najdemo številne primere z e pri Skalarju (glej LMS 1890, 197), jankoviču: neshel 7a, 26a, 113a (2-krat) poleg nashel 25 b pa pri Rogeriju, Basar ju itd. Pri večini piscev ne moremo za gotovo vedeti, kaj predstavlja e: ali e ali э. Vendar nekateri označujejo polglasnik pogosto z gravisom, a v tej besedi pišejo е. V dialektih je danes običajnejši a. le redko se dobi e, n. pr.: naši) (Nemška vas pri Trebnjem), naši), našla (Višnja gora), našU (Raščica) — pričakovali bi *naSù ali *nešu (oboje iz *nešи < našSl). dalje prim, našu v Jelšanab, ker je tam а ohranjen, bi pričakovali *našu-, vendar najdemo tudi pričakovane primere, n. pr.: nitišu poleg novejšega näidu (Ribnica — le into-nacija je sekundarna). Toda povsod te oblike ne moremo zasledovati, ker je v več krajih že zmagala unalogična tvorba najdel (najdil): nûidu (Šentjernej, Otočec pri Novem mestu), nâidy (Matenja .vas), tiêidij (Vreme), naidu (Ljubljana, Kamnik), nûidu (Radovljica, Tržič) itd. Ramovš razlaga našù na Raščici z e > a zaradi sledečega š, vendar la razlaga ne zadostuje, saj š v drugih podobnih primerih ne vpliva na razvoj. Pravzaprav ne moremo niti reči, ali je nastalo današnje naši) preko *nešM ali naravnost iz па&Ы. Tudi če bi bil posrednik e, ta e vsaj ponekod ne bi bil identičen z dolenjskim e v predlogih, saj ni nastal, kot kažejo teksti, na istem ozemlju. Morda gre v tem primeru le še za posebno hiperredukcijo v pogosto rabljeni besedi, naj bo že naravnost iz a v a ali pa najprej z asimilacijo na sosednje sprednje konzonante (oz. v dolenjski dial, bazi v oblikah našli, našle /. regularnim razvojem) v e in nato /. nadaljnjo redukcijo v a. Verjetnejša je prva možnost. Tudi še v nekaterih drugih pogosto rabljenih besedah (naprej, nazaj) vsaj lokalno ni izključen enakšen razvoj. Najverjetneje pa je a v našit ana-logičnega nastanka po razmerjih kot ozâjde : »v.ailh.™ Oblike z e so v tem primeru lahko že mlajše tvorbe. 29 I'riin. \ dialektih še podobne oblike: najde »uide . je ubšu ušel«, obSjde obide , obbšu obšel (Sabonje). Obenem s predlogi na, za, nad > ne, ze, ned pa se navadno omenja še raz > rez. Vendar kake ožje zveze med njimi ni, saj najdemo rez na znatno širšem ozemlju in tudi njegov nastanek je drugačen, kajti razvil se je po asimilaciji a-ja na r. V starih tekstih je običajen rez (raz je redko), pri Dalmatinu rez in raz. Za Krelja vlada miienje, da je pisal raz, toda v OB je rez skoraj običajnejše, le v Post piše raz.30 Gradiva tu ne bom navajal, le za Krelja prim, v OB: resodel В la, resiesite E 2a, resodioene E 4 b, resoditi F 1 a. Šele pozneje pa je e v rez doživljal ponekod enako usodo kot e v predlogih ali nikalnici. Zlasti na Dolenjskem in Notranjskem je rez obenem z ne > na prešlo spet v raz, prim.: razbat (Nemška vas pri Trebnjem), razbît (Višnja gora, Ig), raspuôdli (Rob), rqskuÇ>p§t (Vreme) proti reskôpat (Raki! niča), raskopat (Ribnica), res-krît (Prem). V nekaterih govorih pa je r e zoževal in ni dopustil ponovne razširitve v a, oziroma ga je tudi reduciral. Zato srečujemo rez tudi pri takih piscih, ki imajo za nikalnico že na (Romuald, Rogerij, Basar), pri Stapletonu dobimo celo večkrat zapise z i: rifdelenu 31 a, risglafil 97b. Ponekod pa lahko doživijo podobno usodo tudi drugi predlogi in prefiksi z e-jem (n. pr. pre > pra — Trebnje), vendar so takšni pojavi omejeni na manjše ozemlje. Л obratno, vendar tudi samo lokalno, lahko zaostane v razvoju predlog ned < nad (n. pr. na predlog in nikalnica, za poleg ned — Ajdovec pri Žužemberku). Il é s u m é Les explications données jusqu'ici sur le développement des prépositions et des préfixes na, za, nad en ne, ze, ned duns le dialecte de Basse-Carniole, et sur les exemples du type zênas < za mis dans le dialecte de Camiole-lntérieure sont erronées. L'étude des dialectes modernes et des textes anciens nous permet de conclure que les deux phénomènes ont une origine commune. Du fait de l'usage proclitique, l'a des prépositions et des préfixes mentionnés était faiblement articulé, ce qui lui donna un développement particulier. Le glissement vers IV se fit d'abord par harmonie vocalique. Il s'est présenté relativement tôt dans lu base diulectale primitive de lu Basse-Carniole (qui embrassait les dialectes de Basse-Carniole, de Carniole-Intérienre, des Sokci, de lu vallée de la Save et de Medija) dans les cas où lu syllabe suivante avilit une voyelle antérieure. Plus turd, cet e se généralisa. Le territoire le plus étendu où cet e s'est conservé jusqu'à nos jours se trouve dans la partie sud-ouest du diulecte de Basse-Carniole, et il existe aussi dans quelques régions plus restreintes des 30 Vipavec Trost piše rez. dialectes de Carniole-Intérieure, des Šokci et de la vallée de la Save. Dans les autres parlers, l'évolution ultérieure de la réduction vocalique moderne a transformé cet e de nouveau en a. Ce fait est confirmé non seulement par les cas où l'e a reçu un accent secondaire, ce qui lui a conservé son aspect ancien, mais aussi par l'évolution de la négation non accentuée ne qui s'est transformée en na précisément dans les parlers qui présentent un a dans les prépositions na, za, n ad. Mais puisque le glissement de la negation ne na s'est produit sur un territoire assez étendu — le début de cette évolution se situe probablement en dehors de la base dialectale de la Basse-Carniole — 011 trouve souvent lu forme hypercorrecte ne pour la préposition et le préfixe na aussi duns certains textes appartenant aux diuleetes qui n'ont pus connu le glissement na > ne. Dans certains parlers, rez < га z s'est transformé finalement de nouveau en raz, par analogie avec ne > 11a. ZAPISKI IN GRADIVO AŠKERČEVA PISMA JAROMIRU BORECKEMU Aškerčevo zanimanje za narodno, politično in kulturno življenje češkega naroda, ki je izviralo sprva iz njegovega navdušenja za slovansko idejo sploh, se je po njegovem prvem obisku Češke leta 1885 poglobilo. Čeprav je bil ta obisk kratkotrajen, je Aškerc vendarle lahko opazil velik razmah češkega gospodarskega in kulturnega življenja, zlasti pa mogočen val narodnostnega gibanja, ki je zajelo tudi najširše množice češkega ljudstva. Uspehi, ki jih je dosegla češka buržoazija v dobro organiziranem narodnostnem in političnem boju z avstrijsko-nemško vlado na Dunaju in z gcrmanizatorsko orientiranim domačim nemštvom, so slovenskega intelektualca, ki je živel v podobnih raz-merah, kot so bile na Češkem, vsekakor navdušili in mu prepričevalno kazali smer, kako bi bilo treba delati tudi doma na Slovenskem. Poleg tega je Aškerc na svojem prvem potovanju na Češko navezal tudi osebne stike z nekaterimi češkimi kulturnimi deluvci, predvsem z Janom Legom, ki so mu pošiljali češke knjige in ga spodbujali pri delu. Češki znanci slovenskega pesnika pa so na drugi strani tudi pozorno spremljali njegovo literarno delo in v domačem tisku opozarjali nanj češke čitatclje, tako da so bili ti že zgodaj obveščeni ne samo o naglo rastoči slavi slovenskega pesnika, marveč tudi o njegovih nasprotjih in bojih s klerikalnimi in političnimi veljaki. Razumljivo je, da je bil naprednim potomcem Husa in Komcnskega možat nastop slovenskega pesnika simpatičen in da so inu skušali nuditi vsuj moralno pomoč. Aškerc je to tudi čutil in vse bolj in bolj hvaležno stiskal prijateljsko desnico severnega brata. Poglabljaj se je v njegovo zgodovino in čital dela češke literature. Poleg tega pa je z zanimanjem spremljal idejni in politični razvoj na Češkem, zlasti gibanje »Volne Myšlenky«, ki mu je bilo močno simpatično. Leta 1907, ko se je udeležil njenega zborovanja v Pragi, je javno izpovedal svoje nazore in svoj odnos h gibanju »Svobodne Misli«, ki mu je s srcem pripadal že davno prej.1 Med pristaši »Svobodne Misli« jc našel Aškerc svoje najboljše prijatelje. Ti so največ pisali o njem in prevajali njegove pesmi. Z njimi si je tudi dopisoval in jih seznanjal s svojim delom in s težavami, ki jih ima. Čeprav so se prvi prevodi Aškerčevih pesini in prve vesti o njem pojavili v češkem tisku že kmalu pO njegovem prvem obisku Prage (Lego, Stingl in drugi), vendar je šele znanu češka revija »Slovansky pïehled«, posvečena poznavanju slovanskega sveta, ki jo je od leta 1898 izdajal pristaš »Svobodne Misli« in znani češki pesnik in publicist dr. Adolf Cerny, največ pripomogla k ugledu, ki ga je užival slovenski pesnik ne le med Čehi, temveč tudi med ostalimi Slovani. Ze od prvega letnika dalje pa vse do Aškerčeve smrti leta 1912 je objavljala prevode njegovih pesmi in članke o njem. Od 29 prevodov, ki so izšli v tem času v »Slovanskem pfeliledu«, jih je 20 izpod peresa pesnika Juroiniru Boreckega, ostalih devet pa so prevedli A. Černy (5 pod psevdonimom Jiff Rubin), Juroslav Vreli-licky (3) in Lad. Brtnicky (1). Poleg »Slovanskega pïehleda« so objavile nekuj 1 Prim. M. Boränik-Skerlak: Aškerc, Ljubljana 1939, 374—375. prevodov Aškerčevih pesmi tudi nekatere druge češke revije in listi (Kvëty, Besedy Času. Kalieh,2 Literarni listv, Pravo lidu3). Največ pa jih je od Jaro-slava Vrehliekega. Ti so izšli pozneje tudi v posebni knjigi Vybor basni Antona Aškerce (Praha 1923) v redakciji in z uvodom Jaromira Boreckega. Sodeč po pismu pokojnega dr. Ivana Zmavca z dne 16. februarja 1956 prof. Marji Boršnikovi,4 je opozoril Ad. Černega na slovenskega pesnika šele dr. Ivan Zmavc, bibliotekar praške Deželne in univerzitetne knjižnice, in »dal pobudo k prevajanju Aškerčevih pesmi svojemu starejšemu tovarišu v knjižnici dr. Jaromiru Boreekemuc. Kolikor se nanaša Zmavčeva izjava na Boreckega, prav gotovo drži, zelo malo verjetno pu je, da bi šele Zma\c opozoril v slovanskih literaturuh zelo razgledanega Ad. Černega na slovenskega pesnika, o čigar delu so že veliko prej pisali ne samo češki (Vlust, lllidka literarni, 1'olitik, Narodni listv,5 Literarni listy, Ottûv slovnik naucny, Akademie in drugi), marveč tudi srbohrvaški in nemški časniki in revije. Cerny in Borecky sta bila osebna prijatelju in zuto je poleg Zmavca prav gotovo tudi Cerny dujul Boreckemu pobudo za prevajanje Aškerčevih pesmi in za članke o njem. V rokopisni ostalini Boreckega sem našel pri njegovih prevodih »Pesnitev« iz leta 1910 beležko »O relief knihy požudul mne Adolf dopišem z 15. ledna«, ki zgovorno priča, da je vsaj v poznejših letih prevajal Borecky Aškerčeve pesmi predvsem po želji urednika Slovanskega prehleda«. , Dr. Jaromir Borecky (1869—1951) je spadal nu prelomu stoletja med vidne češke pesnike Vrehliekega šole. Njegova čustveno globoka lirika, ki jo odlikujejo dovršena oblika iu fin smisel za moderni pesniški izruz in prispodobo, predstavlja prehod od Vrehliekega k novim smerem. Ze v prvi pesniški zbirki Rosa mysticac (1892), zlusti pa v poznejših, je opaziti pri njem veliko ljubezen do zahodnih, zlusti francoskih pesnikov, ki so v nemali meri tudi po njegovi zaslugi v prvih desetletjih tega stoletja vsebinsko in formalno močno vplivali na razvojno pot moderne češke poezije. Izvrstno poznavanje romunskih jezikov in literatur ga je sililo k prevajanju francoskih, italijanskih, španskih in portugalskih pesnikov, poleg njih pa se je najbrž po zaslugi Adolfa Černega — zanimal tudi za poljske pesnike, od katerih je prevajal zlasti Adama Mickie-wicza in Stan. Wyspianskega. Od slovenskih pesnikov je že od leta 1899 dalje prevajal za Slovansky p Fehled« poleg Aškerca zlasti Prešernu. Gregorčiču, Zupančiča. Ketteja. Murna in Cankarja in nameraval izdati tudi antologijo slovenske poezije.' Bil je pravzaprav pr\i prevajalec naše Moderne v češčino. Poleg literarnih pregledov, knjižnih ocen in krajših poročil, ki so jih vsako leto objavljali v tej ugledni reviji njeni slovenski sotrudniki (Vidic. Glonn r. Kidrič i. dr.), so tudi prevodi Boreckega veliko pripomogli, du so bili češki in slo-vanski čitatclji sploh dobro in razmeroma hitro informirani o literarnem življenju na Slovenskem. 1 Kalieh, let. 1912, 148—149: Z basni A. A. »Mučeniki«. Na hradč Lunšprechu. 164—165: Pisen vyhnyncûv. — Luteréna Krernenjaka ku/ûni nu ulici. (Pfei. Ant. Frinta.) V AB nezabeleženo. a A.Z. zabeleženo nepopolno. s Pravo lidu, let. 9 (1900), št. 537: A. Aschkerz: Uhlokopovc (prevajalec neznan). V AH in v A Z nezubeleženo. 4 LZ, let. 56 (1936), 141. » Narodni listv, let. 1896, št. 230: —1 (najbrž Koudelka): A.A. Lirskc m epske poezije. V AB in v AZ ni zabeleženo. « Prim, članek Slavice Volfovc »Slovinskû poésie v českč literature«. Csl.-jihoslov. revue, let. 6 (1936/37), 143. Zdi se. du Boreeky ni bogve kuko dobro obvladal slovanskih jezikov in da je bil pri prevajanju v veliki meri navezan na slovarje in na osebno pomoč svojih znancev. Tudi slovenščina mu je delala precejšnje težave, ki jih je pa na splošno uspešno premagoval. Če primerjamo njegove in Vrchlickega prevode, opazimo že na prvi pogled, kako sta se oba prevajalcu razlikovala že po odnosu do izvirnika. Vrchlicky je tolmačil Aškerčeve pesmi zelo svobodno, ustvarjal pri tem lastne pesniške prispodobe in izražal misel po svoje. Zato so nekateri njegovi prevodi pesniško lepši od izvirnika. Če ni poznal kake besede, se ji je že nekako izognil ali jo je pa napačno prevedel. Na njegovih prevodih je opaziti naglico. Boreeky pa se je kolikor mogoče zvesto držal izvirnika in je očitno svoje prevode pilil in skrbno popravljal. Le redkokdaj se mu je primerilo, da je slubo razumel besedo ali smisel izvirnika. V njegovih prevodih Aškerca sem zasledil samo dva verza v pesmi »Sopotnik«, ki jih ni razumel.7 Pri prevajanju iz slovenščine je imel pač v svojem poklicnem tovarišu dr. Žmavcu dobrega svetovalca, medtem ko je bil Vrchlicky navezan sam nase. odnosno na pomoč kakega slovenskega študenta.8 Juromir Boreeky ni Aškerca samo prevajal, marveč se je tudi drugače živo zanimal zu slovenskega pesnika in njegovo delo. Kakor vidimo iz njegovih poznejših člankov, je pozorno spremljal Aškerčeve boje s cerkveno reakcijo in njegove spore z mlado generacijo. Tudi on je soglašal z Aškerčevimi nazori o rimski cerkvi, o reformaciji in protireformaciji, tudi njemu je imponiral Aškerčev nastop v borbi za svobodô prepričanja in njegov trden značaj, ki se ni bal žrtev in boja. Zavedal se je velikega pomena Aškerčeve poezije v razvoju slovenske književnosti, vendar pa je tudi on dobro opazil slabe strani pesnikovega dela. Po letih prccej mlajši od Aškerca in starejši od pesnikov slovenske Moderne je skušul razumeti in pravilno presoditi neprijetne medsebojne spo-pade in obračunavanja, o katerih je lahko čital ne samo v slovenskem tisku, marveč tudi v »Slovanskem pfeliledu«.9 Dokler je bil slovenski pesnik še živ, ni mural posegati v te spore, po njegovi smrti pa piše o njih v daljšem članku »Anton Aškerc v češkem dnevniku Samostatnost:10 »Njegova (Aškerčeva) odkritosrčnost in energija, s katero jc branil svoje nazore, je tudi v literaturi zaostrila mnoge spore, ki so nastali zadnje čase med njim in mludo generacijo. Aškerc je oznanjal pesniški realizem in v dekadenci, ki se je po naravni razvojni poti pojavila tudi v slovenski poeziji, čeprav razredčena in oddaljena od svojih prvotnih izvirov, je videl nezdravo smer. Razumljivo je, da je v literarnih bojih za zmago ene ali druge struni prišlo do pretiravanja pomanjkljivosti, ki jih kritično oko kaj lahko opazi v Aškerčevem delu in ki so se videle predvsem v ruzvlečenosti in v nekaki formalni udobnosti, pa tudi v širokem pripovedovanju, ki cesto izzveneva suho. Medtem ko Aškercu niso bili mnogo mar napadi njegovih klerikalnih nasprotnikov, nasprotno, vpletal jih je v venec svoje slave, ga jc razkol s Cunkarjem in Župančičem hudo bolel in gu ni nehal boleti. Pritoževal se je, da ni priznan in da ga kritika preganja. Podobno je pisal Boreeky 7 Kuj meni Mekka tvoja, / kuj meni turban tvoji Prevod: Jak moje Mekka tvoje / juk m ti j je turban tvûjl _ H Pomanjkljivosti v Vrchlickega prevodih omenja ze И o reeky v uvodu k »Vyboru basni A. A. (str. У), po njem tudi Viicluv Burian v članku »Vrchlickega prevod Aškerčevih poezije v LZ I<>23. 709—711. » Prim. C;ionarje\ članek »Slovinski literatura r. 1910« v let. 13 (1911), 4o0 " 41» Samostatnost. let. 2 (1912), šl. 183. V AB in v AZ ni zabeležen. o pesnikovem delu in njegovih sporih z mlado generacijo tudi v predgovoru k češkemu izboru Aškerčevih pesmi, kjer tudi omenja, da »ima od njega v tem pogledu zanimivo pismo«. Ze prvi prevodi Boreckega v »Slovanskem prehledu« leta 1899 so Aškerca prijetno iznenadili in želel si je, da bi češki pesnik še nadalje prevajal njegove pesmi. Sam ni maral pisati o tem Boreckemu, pač pa je to omenil v pismu svojemu prijatelju dr. Zmavcu, o katerem je vedel, da je nameščen v praški univerzitetni knjižnici in da je Borecky njegov tovariš.11 Ko pa je leta 1900 pripravljal Prešernovo številko Ljubljanskega Zvona in ko je zvedel od dr. Zmavca, da Borecky prevaja Prešerna, se je obrnil nanj z nekaj vprašanji in se mu ob tej priložnosti tudi zahvalil za prevode svojih pesmi. Tuko je navezal z Boreckym stik, ki je trajal vse do Aškerčeve smrti. V zapuščini dr. Jaromlra Boreckega, ki je že nekaj let v rokopisnih zbirkah Literarnega arhiva Narodnega muzeja na Strahovu v Pragi, sem našel med drugim tudi Aškerčeva pisma, ki sem jih svoj čas, ko je prof. M. Boršnikova sestavljala Aškerčevo bibliografijo, zaman iskal. Tedaj mi je dr. Borecky dejal, da ima samo eno Aškerčevo pismo in da ga ne more najti, sedaj sem pa našel pet pisem, eno fotografijo in eno razglednico z Aškerčevim pripisom. Zdi se mi. da so ta pisma zelo značilna za Aškerca človeka in važna za poznavanje slovenskih kulturnih in literarnih razmer v začetku našega stoletja, posebno pa še za Aškerčev odnos do predstavnikov slovenske Moderne. Še bolj dragocena od teh pisem Boreckemu bi bila najbrž pisma, ki jih je Aškerc pošiljal svojemu glavnemu češkemu prijatelju in zaščitniku dr. Adolfu Černemu. Ko sem jih leta 1936 iskal, so mi rekli v družini dr. Černega, da sicer vedo zanje, da pa je dr. Cerny hudo bolan in da naj se oglasim nekoč pozneje. Tik pred vojno je nameraval ta pisma izdati dr. V. Burian,12 mislim pa, da do tega ni prišlo. Zelo verjetno je. da so se ta pisma izgubila in preostaja edino upanje, da se bo mogoče našel njihov prepis v zapuščini dr. Buriuiia. 1 Pisemski papir z glavico: Uredništvo »Ljubljanskega Zvona« V Ljubljani, dne 17. XI. 190Q Čislani gospodi Gospod dr. Zmavc, moj prijatelj, mi je pisal, da Vi, gospod, prevajate Prešerna, in du izide češki prevod v kratkem. Prosil bi Vas prav lepo, da mi blagovolite čimprej mogoče (vsaj do 24. t. m. novembra) naznaniti: ali ste prevedli vsega Prešerna? Kduj izide knjiga? Pri kom — pri Ottu, Simačku...? Ali bo knjiga ilustrovana uli sicer elegantna? Ali ste lahko prevajali? Katera pesem Vam ugnja najbolj in katera je najlažja za prevajanje? Jaz bi Vaš odgovor dal v jubilejsko št. — Prešernovo številko I,j ubij. Zvonu.1' 11 Prim, pismo dr. Znmvca z dne 19. septembru 1899 v I.Z 1936. 142. 12 Prim. Burianovo pismo z dne 20. julija 1938 v zapuščini Boreckega, v katerem med drugim piše: »Nameruvum izdati vso dostopno Aškerčevo korespondenci» s Cehi in obratno. Za korespondenco z g. A. Černvni bom vprašal osebno. Nekaj pisem Ad. Cernegu Aškercu je objavil Buriun leta 1923 v Slovanskem prehledu« (»Z dopisu Adolfa Cerného Antoninu Aškercovi«), str. 26 31. 1:1 Borecky je na tu vprašanja odgovoril. Aškerc jc tu njegov odgovor priobčil kot članek Prešeren v najnovejši češki izdaji v Prešernovem albumu, Ljubljana 1900, str. 873 874, s svojo opazko: »Gosp. dr. Zmavc mi je pisal, du Obenem se Vam o tej priliki, dasi pozno, presrčno zahvaljujem, da ste tako dovršeno prevedli na češki jezik več mojih poezij, ki sem jih čital v »Slovanskem prehledu«.14 Srčna Vam hvala! — Oprostite, če nisem Vaše adrese dovolj točno označil. Upam pa, da Vam je prišlo moje pismo v roke. Nadejaje se Vašega prijaznega odgovora, ostajam z odličnim spoštovanjem in z bratovskim pozdravom Vaš udani A. Aškerc, redaktor »Ljublj. Zvona« 2 Veleeenjeni gospod doktor! Ljubljana 4. Vi. tO Srčno se Vam zahvaljujem za krasne vrste, ki ste jih napisali v »Slov. Prehledu« čislo 7—9, str. 19. o mojih »Pesnitvah!«15 Hvala Vam lepa tudi za dovršene prevode mojih pesnitey! Sodba tako odličnega češkega literuta mi je sijajno zadoščenje za tistih par podlih painfletov, ki so jih objavili proti meni tukajšnji »Narodi, »Jutro« in »Ljublj. Zvon« (Cunkar) iz čisto nizkotne zavisti. Gabi se mi. da moram citati pamflete v svojem maternem jeziku.1® Sicer pu se ne zmenim za pasje lajanje in korakam dalje — s karavano. Pozdravite, prosim, o prvi priliki, gospoda urednika Ad. Černega. Z odličnim spoštovanjem in lepim pozdravom Vuž hvaležni Aškerc P.S. Dovoljujem si priložiti Vam razglednico s Trubarjevim spomenikom, ki ga je ustvaril nadarjen slov', kipar Berneker. Naslov na ovitku: Blagorodni gospod tir Jaromir Boreeky, urednik v uni-versitni knihovnč a spisovatel, Praha (Praga) Universita. 3 Razglednica Ljubljane (Križanke), ki jo je pisal dr. Jan Thon17 dr. Jur. Boreckcmu: prevaja priljubljeni češki pesnik, gospod Jaromir Boreeky v Pragi, na novo našega Prešerna in da ga izda v celoti. Obrnil sem se torej na prevoditelja s prošnjo in raznimi vprašanji, naj mi kaj sporoči o svojem prevodu. Gosp. B. mi je nato prijuzno odgovoril, in njegovo poročilo sem prevedel tukaj našim čitu-teljem. — Tudi rokopisna zapuščina Borcckegu priča, da se jc češki pesnik resno ukvarjal z mislijo, izdati izbor iz Prešernovih poezij. Poleg 18 prevodov, objavl jenih v »Slovanskem prehledu (let. 2, 1900, 209—212. in let.3. 1901, 103 do 111) in 5 objavljenih v Zvonu« (leta 1901. 125—124) se nahajajo v rokopisni zapuščini Boreckega še naslednji prevodi: Dccrina rada. Strunam. Di'vkäm. Vojcnskd. Boreeky je torej prevedel vsega 27 Prešernovih pesmi, ki pa niso nikoli izšle v knjižni izdaji. 14 Let. 1 (1899), 412 -417. 15 Prim. let. 12 (1910), 289—299. Boreeky smatra v uvodni beležki k prevodom petih pesmi iz zbirke Pesnitve« Aškercu za »nejvčtšfho současneho bds-nfka slovinskčho«. 111 Aškerc misli na članke V. M. Zalarja v SN z dne 2. aprila 1910. Vladimira Levstika v I z dne 26. marca 1910 in Ivana Cankarja v LZ 1910, 306—307. 17 Dr. Thon, takrat uradnik mestne knjižnice v Pragi, pozneje njen ravnatelj in docent Karlove univerze, je pisal razpravo »Potovanje Karla Ilynku 20. VII. 1910. Slovutny pane, Dosavadnî vysledek v otâzce mâchovské roven nulle! Aie jinak jest zde velini krâsne. Oddany Jan Thon. Najlepši pozdrav Vam Aškerc.17" 4 Velecenjeni gospod dr! Ljubljana 2. I. 12 Ze več let seznanjate v »Slov. Prehledu« Čehe z mojimi duševnimi plodovi in to na odličnem mestu, deloma z literarno-kritičnimi črticami, deloma s Svojimi lepimi prevodi. V znnk svoje hvaležnosti Vam pošiljam danes svoje najnovejše delce — »Poslednjega Celjana . Kratku črtica o celjskih grofih Vum pojasnjuje zgodovinski pomen teh pleinenitašev, v čijili posesti je bil v 15. stoletju največji del slovenske zemlje ... Obenem Vas prosim, da bi tudi o »Poslednjem Celjanu« kot epski pesnitvi spregovorili pur besed in morda tudi prevedli kako stran v »Slov. Prehledu«.18 V poslednji štev. XIII letnika »Slov. Pfchleda« je napisal v članku »Slo-vuiska literatura« neki Glonar na moje »Pesnitve (1910) pufnflet. Mož je namreč vrlo domišljav in infernulno zloben, sicer pu liimnm »časti ga poznati osebno. On je pisal po nalogu neke literarne klike, kakršnih je tudi med drugimi narodi dosti. Pri nas bi namreč nekateri mludi literati rudi povzdignili sumi sebe s tem, da ponižujejo svoje tovariše — torej juko komoden način! Jaz sem prepričan, da mi je gospod Cerny naklonjen in pravjčen; sprejel je Glonarjev pamflct le, da se kaže objektivnega nupram svojim sotrudnikoni. Sicer pu tisti Glonur tudi laže, da se mi je Schwelltner smejal, kajti s Schvvent-nerjem sem zaradi založbe govoril samo dne 7. julija 1911. torej ravno takrat, ko je bil Vaš »Prehled« dotiskan! Torej čisto navaden lažnjivcc.19 Mâche v Italijo« (1910). Dobil je v tu namen štipendijo pisateljskega društva Svatobora, s katero je odšel na študijsko pot. Bil je tudi v Ljubljani, katero je Mâcha obiskal s svojim prijateljem Strobachom kojiec avgustu 1814 lin povratku iz Italije in kjer se je srečal tudi s Prešernom. V Ljubljani se je dr. Thon srečal tudi z Aškercem, toda ne spominja se več, kako je prišlo do tega srečanja in kaj sta takrat govorila. 17,1 Sledi podpis Viktorja (Vinka?) Sušnika. ,e Borecky je priobčil svoj prevod »Üryvky z epické basnč Posledni Celjan v »Slov. prehledu« let. 14 (1912). 443, o knjigi pa je pisal v istem letniku revije, str. 294- 295, —n— (Ad. Cerny). 10 V omenjenem članku piše Glonar o Aškercu naslednje: »Nušu kultura in politiku zadnjih let se razodeva tudi v knjigi Ani. Aškerca (»Pesnitve«, peti zbornik). Ze Cankar je nuznačil, du sta Aškerc in naš liberulizein neruzdruž-ljiva prijatelja. V Aškercu si jc naš liberalizem napisni svojo kulturno zgodovino. Oba sta bila v istem času v razcvetu, oba sta v istem času zvenela. Dogajalo se je to sicer počasi, toda posamezne faze je mogoče dobro zasledovati-Kot glasnik in ljubljenec liberalizma v boju proti Mahniču je stal Aškerc na vrhuncu, ki gu je dosegel neobičajno hitro. Toda z vrhunca je šel nc/.adrženiu doli. Namesto žive invencije so se pojavili arhivski impulzi, možatost je zamenjala fraza, mesto Juvpnalovc indignacije je nastopila reklama. Ta-le zadnja Aškerčeva knjiga je verno zrcalo kulture današnjega liberalizmu. Velike besede in široke geste, toda brez notranje resničnosti; spretno poigravanje s starimi besedami in obrati, zu kuterimi je praznota in včasih tudi primanjkunje Čuvajte se torej drja Glonarja, ki je šele luni dovršil šole.. .20 Apropos, gospod dr! Vi sami ste prevedli že veliko število mojih pesnitev, nekaj je prevedel gospod Černy, nekaj drugi. Posebno VA:hlicky mi je pravil tukaj 1. 1905, da ima prevedenih mojih stvarij okoli 40 !21 Ali mi ne bi hoteli izkazati časti in izdati zbrane češke prevode mojih pesnitev za češko publiko? Gregorčič je izšel že zdavnaj,22 zdaj bi rad stopil med Čehe še jaz. Ali nisem preveč — — neskromen? Morebiti bi svobodomiselne Čehe nekoliko zanimal svobodomiselni Aškerc? Uspešno in zdravo novo leto! Z vsem spoštovanjem uda ni Aškerc P.S. Prosim, izročite moj pozdrav gospodu Černemu! okusa. Ali je mogoče ,13aluda o lepi Urški', v kateri se pesnik poizkuša meriti s Prešernom, izraz literarnega okusa? Tu pa tum zazveni nevsakdanji verz, ki nas spominja na Aškerca iz tistih časov, ko ga še niso bili pokvarili njegovi brezvestni recenzenti. Tisti recenzenti, ki so ga najprej po pravici občudovali, pozneje ga v obraz hvalili, za hrbtom se mu pa posinehovali in ga končno zopet hvalili, ko se jim je nasmehnil — njegov založnik« (prev. О. В.). Kakor je videti, Aškerc ni razumel zaključnega stavka Glonarjevega članka in ga ])o krivici zmerja z lažnivcem. V češčini se tisto mesto glasi ...když se na nč (t. j. na njih) usinai (t. j. nasmehnil) jelio nakladate! (t. j. njegov založnik). Glonar je hotel torej reči, da so Aškerca njegovi recenzenti zopet hvalili, ko so opazili, da si tako želi pesnikov založnik, od katerega so bili odvisni. Iz tega in tudi iz pravopisnih napak v češčini (kolikor jo je uporabljal v naslovih pisem in pod.) lahko sklepamo, da Aškerc ni znal bogve kaj češki. — Aškerc je upravičeno domneval, da jc Glonar napisal članek v »Slov. prehledu« »po nalogu neke literarne klike«, ker je po svoji vsebini zelo podoben Cankarjevi oceni Aškerčevih »Pesnitev« v LZ. let. 30 (1910). 306—307, kjer so n. pr. stavki: »Le naši nesramni in brezvestni literarni recenzentje so vedoma lagali ter varali občinstvo in pesnika samega. Kadili so mu, povzdigovali so ga v nebesa, po krčmah pa se norčevali iz njega...« »Najnovejša njegova knjiga priča, da več ne vé, kaj je poezija, več ne, kaj jc okus in žalibog tudi ne več, kaj je spodobnost.: 20 Zdi se. da to Aškerčevo krivično opozorilo ni zaleglo, ker Glonarja srečamo še tudi prihodnje leto med sotrudniki »Slovanskega pfehleda«. 21 Kakor je znano, se je seznanil Aškerc z Vrchlickym ob priliki odkritja Prešernovega spomenika v Ljubljani septembra leta 1905, ki se ga je udeležil slavni češki pesnik kot delegat Češke akademije znanosti. Oba pesnika sta se takrat veliko sestajala v Ljubljani in na izletu na Bledu. Aškerc je takrat prevedel v Ljubljani zloženo pesem Vrchlickega »Prešernu«, Vrchlicky pa jc posvetil Aškercu svojo pesem »Causerie na Bledském jezere« (Kvčtv 1905. 577). Vrchlicky ni mogel Aškercu govoriti o svojih prevodih njegovih pesmi v češčino že na obisku v Ljubljani, ker je začel prevajali A. pesmi šele po vrnitvi v Prago, kar izpričuje Jar. Boreeky v svojem članku »Jaroslav Vrchlicky a jell о pomer k slovunstvi« (Slov. pfehled, 15, 1912/13. 120): »Na prekladech lech pra-coval mistr včtšinou mezi 17. ziifim a 19. Hjnem 1905.' Najbrž je takrat Vrchlicky Aškercu obljubil, da bo po svoji vrnitvi prevedel kakih 40 pesmi. Vrchlicky ie nameraval le svoje prevode izdati v posebni knjigi pri praškem založniku KoČiju. toda do tega ni prišlo, dokler je bil pesnik še živ. Izdal jih je šele leta 1923 Jar. Boreeky v zbirki »Sbornik svetove poesie«, ki jo je izdajal založnik J.Olto. 22 A. misli knjigo Simon Gregorčič: Biisnč. Preložil Vojtčch Pakosta. Praha 1887, str. 160. Na ovitku spredaj: Velectëny pan Dr Jaromir Borecky, urednik v uni- versitni knihovnë a spisovatel Tr • , , .... r Universum biblioteka Praha — Praga Na ovitku zudaj: Pošilja A.Aškerc — Ljubljana in štampiljka: Arhiv in knjižnica na ljubljanskem magistratu. Pismu je priložena Aškerčeva fotografija iz delavnice D. Bovška iz leta 1903 s posvetilom: Gospodu drju Jaromiru Boreckemu Ljubljana 2.1. 12 Aškerc. 5 Velecenjeni gospod dr! Ljubljana 19. II. 12 Dovolite mi majhen post scriptum! S tem, da sem bil priložil svojemu pismu začetkom tega meseca tudi svoj »lepi« portret — kabinetni format, ker vizitncga nisem imel — sem Vam hotel samo izkazati svoje specialno spoštovanje zaradi pozornosti, s katero že več let spremljate moje literarno delo! Nikakor pa nisem hotel povzročiti, da bi se mi morali revanširati in mi poslati Svojo fotografijo. Tega absolutno nisem nameraval! Saj sem bil svoj čas poslal tudi g. Oktavti Wugnerju za njegove članke o mojih spisih svoj portretek.23 , Toliko v blagohotno pojasnilo, da me ne boste morila smatrali za vsiljivega človeka in da ne bo med Ljubljano in Prago nesporazumljenja... Z odličnim spoštovanjem udani Aškerc Brez ovitku. 6 Velecenjeni gospod dr! Ljubljana 31.1.12 llvala Vum lepa za Vaše prijazno pismo in za Vaše lirskc pesnitve z de-dikacijo!24 Moška, globoka in odlična lirika! Vzorna formu. Čudim sc, du so nekuteri ljudje tudi v literaturi tako zaljubljeni v tisto, kar je ravno »najmodernejše«. Dekadenca je bila »moderna — in kje je zdaj? Kdo se meni danes o njej? Homer pa je še dandanes moderen. Trajno veljuvo ima samo to, kur izviru iz globokegu tulentu, iz čiste umetniške duše brez \ sn ki h afcktacij. Samo izkristaliziran umetniški značaj, ki se je poglobil v življenje in ga pozna iz svoje izkušnje, more roditi pravo umetnost. Prius vivere, deinde philosophuri. Pesništvo pa ni nova kravata ali nova vestija! Jaz se ravnam natanko tako kakor mi svetujete, g. dr.. v svojem pismu, že celo vrsto let. Preziram in zaničujem razne Terzitese" in korakam svojo pot, ker veni, da hodim prano pot. Psi lajajo in karavana potuje dalje. 23 Oktavian Wagner, češki literarni zgodovinar in kritik (u. 25. februarja 1919 v Bcrounu. kjer je bil ravnatelj gimnazije), je priobčil v Slov. prehledu« leta 1904 recenzijo A. »Zlatoroga«, leta 1905 oceno »Primoža Trubarja«, v letu 1906 pa piše o Aškercu v članku »Pevci — buditeli in v poročilu o razpravi Poljaka Г. St. Grabowskega о A.A. V reviji »Besedy Času« pa je 1905 posvetil Aškercu poseben članek Pëvec. slovinské reformuee . Podrobnejše bibliografske podutke glej v AB. 24 Borecky je pisul Aškercu 24. januarja 1912 in mu poslal s posvetilom pesniško zbirko »Zpčvy života« (1911). 25 Tersites, plešasti grbec in hujskač v 2. spevu Homerjeve Iliade. Razni pamfletisti kažejo svojo slabost ravno s tem, da so se zvezali med seboj v nekak kartel, ker je vsak zase prešibek! In značilno je to, da se opirajo na nazadnjake in ultramontance. Bella compania! Simile simili gaudet. Z gosp. Vrehlickym sva bila m. junija preteklega leta v Opatiji skoro vsak dan skupaj v parku, kadar je igrala godba. Jaz sem bil v Opatiji 14 dnij.26 Sedel je s svojo postrežnico in večkrat tožil o svojih bolečinah. Prašul sem ga nekoč: »Gosp. profesor, ali Vas boli?« »A jak to boli,« mi je rekel Vrchlicky. Strašno se mi je smilil pesnik, ki ga čislam že od nekdaj, odkar čitam češko. Imam celo vrsto njegovih pesniških zbornikov; nekaj svojih knjig mi je bil svoj čas tudi podaril. Kudar sva šlu iz purka, je hodil silu težko, eno nogo je vlekel za seboj. Žalostno... Kakšna tragedija! Rad Vain bom pomagal, če boste sestavljali slovensko antologijo. V Vaš načrt nočem posegati niti se vmešavati, mislim pa, da je najboljše začeti s Prešernom, ker je on prvi pravi pesnik, Vodnik je še diletant brez svoje individualnosti. Potem bi se vrstili: 1. Prešeren 2. Levstik Franc 3. Stritar 4. Jenko Simon 5. Gregorčič Sim. 6. Pagliaruzzi Jože 7. Aškerc 8. Kette Drag. 9. Aleksandrov (Murn) 10. Zupančič Oto N. B. Cunkar je sicer izdal svojo »Erotiko« 1. 1899 (?) pa poslej ni pisal več verzov. On spada med noveliste. Ako Vum bo dovoljeval načrt, Vam navedem par žensk — pesnic po principu: Vuriatio deleetat. Med št. 5. in 6. bi prišel morda še nesrečni Cimperman Jože.27 Skoda, da je naredil Koči bankrot. Še večja škoda bi bila, ko bi se kaj Vrchlickega rokopisov poruzgubilo, n. pr. prevodi iz moje malenkosti, ker mi je V. obetal, da jih izda. Obetal mi je tudi, du prevede mojega »Zlatoroga«. Te dni je Cankar s svojo »dramo« (Lepa Vida) v gledišču popolnoma propadel.2" Jaz nisem bil navzoč, jeden njegovih prijateljeo je pisul v »Laibacher Zeitungi«, du sploh ni bila drama nego samo nekakšna »Duselei«. In ker je igrala med predstavo filharmonija, zato so ljudje govorili, da je propadel »mit Pauken u. Trompeten«. C. sploh ni dramatik. Reprize ne doživi njegova »drama« in tisti, ki so čitali njegovo reč, pravijo, da je neslana sentimentalnost. Nastopa 1. 15leten študent. 2. tuberkulozen študent in 3. liysterično mlado dekle... 2,1 Prva številka nečitljiva, mogoče 24. 27 V rokopisni zapuščini Boreckcga je veliko število prevedenih pesmi že omenjenih slovenskih pesnikov, med njimi tudi doslej še nenatisnjenih. Pričajo, da se je Boreeky resno pripravljal na izdajo antologije slovenske poezije. 28 Premiera »Lepe Vide« je bila 27. januarja 1912 v deželnem gledališču v Ljubljani. Članek v »Laibacher Zeitung«, o katerem govori A., je izšel takoj po premieri v št. 23, str. 213, in v št. 24. str. 220. 17 Slavistična revija 257 Busta! Toliko ad informationem. Relata refero. Sicer se pa jaz za izdelke svojih sovražnikov ne zanimam. Še enkrat hvala lepa za Vašo zanimivo pošiljatev, ki si jo štejem u čast ter se priporočam Vaši naklonjenosti. S posebnim spoštovanjem in najlepšim pozdravom tidani Aškerc P. S. Pozdravljam redaktorja Slov. Prelilcda. Ovitek spredaj: Velectëny pan Dr. Jaromir Borecky, spisovatel, urednik u universitni bibliotece. Praha-Praga Universitni knihovna (anebo: II, č 1777). Ovitek zadaj: štampiljka: Arhiv in knjižnica na ljubljanskem magistratu. Oton Berkopec PRZYCZYNEK DO StOWESlSKO-POLSKICH STOSUNKÖW KULTURALNYCH W PIERWSZEJ POtOWIE XIX WIEKU Nazwisko znakomitego poety i jçzykoznawcy sloweiiskiqgo, Walentego Vodnika, nie raz pojawialo siç na szpaltach pisin polskich. W »Kronice zugranicznej«, drukowunej w Bibliotece Wars/.awskicj z 1871 roku,1 mowa o »Odrodzonej narodovvošci Slowenska*. Dužii czçsé tej korespon-deneji poswi^cono vvlašnie Vodnikowi. Autor korespondeneji zaznaeza na sa-mym wstçpie: »Zatrzymainy glöwnie uwagi; na Wodniku i Preszernie, poniewaz ci dwaj przyczynili siç najwiçcej do rozbudzenia tak silnego dziS zycia naro-dowego u Slowciicöw. Wodnik tem jest dla swego kraju, czem Zoryan Choda-ko\vskis dla nas, a raczej dla calej Slowianszczyzny. Obaj mieli duszç wysoko poetycznq.« Nastçpnie omawia alitor »Kroniki« twôrczosé litcracka i naukowti poety i podaje krôtki jego zyciorys. O ile przytoczono vv tej korespondeneji kilka przckladöw vvierszy Prešerna, to nie umieszczono tam zadnych tluniaczeii utworôw Vodnika. Jedynie wiersz Karola Melzera, poswiçeony Vodnikowi oraz fragmcut innego utworu drukowany w wydanyin z setnej rocznicy zgonu ]>oety sloweiiskiego albumie i>t. »Voduikiiv Spomenik« znajdujemy w tej korespondeneji. W tymic pišmie oglosil w 1890 r. Piotr Miklawiec artykul pt. »Zarys ruchu literackicgo Slowencöw«.' I w tyni artykule iioswiçcono dnzo miejsca Vodnikowi. Czçâé IV rozpoczyna sic; od slow: »Istotny riich literacki w Slowenii rozpoczql sil,- dopiero z wstqpieniem na widowniç Walentego Wodnika, ktörego liczne prace zyskaly niezmiernii popnlarnošč w kraju.« Warto wspomnieé urtykul znakomitego slawisty i zwolennika zbliženia kulturalnego Slowian — Bronislawa Gralwwskiego, pt. »Piémiennictwo Slowen-skie w roku 1878«4 w ktôrym alitor, omuwiajuc utwory öwczesnych nowclistöw slowenskich — Jurčiča i Stritara — wyra/.a zdziwienie, že »autorowie slo-weiiscy tematôw swych nie biorq z zyciu iih;zöw odrodzeniu swego (...). Jeszcze 1 B.W. 1871, t 1, s 115—127. - Zoryan Dolçga Chodakowski (Adam Czamocki, 1784—1825) ctnogruf » archeolog polski. 3 B.W. 1890, t I, s ti4—85. 1 Niwa, 1874, г VIII, t XVI, s 751—745. wiçeej podnioslaby siç wartosc podobnego utworu, gdyby wprowadzic do niego ludzi takicli, jak Wodnik, Cojs, Preszern z ich otoczeniem, nalezq oni juž do historyi, a zatem niogq stač siç bohaterami powiesciowemi.«5 Wzinianki o Vodniku jako redaktorze »Lublanskich Novic« znajdujemy w przeglqdzie literatury slowenskiej za rok 1896, ktôry oglosil Grabowski pt. Literatura Slowenska« w Kuryerze Niedzielnym z 189" r.° Artykul, poswiçcony calkowicie poecie slowenskiemu napisal В. Grabowski z okazji odsloniçcia pomnika Vodnika w Lublanie w dniu 30 VI 1889 r. i oglosil na lam ach Przeglqdu Literackiego »Kraju«7 pt. »Walentyn Wodnik«. Wybitny slawista sklada hold poecie, ktôry »zaspiewal tak, iž na gtos jego zbudzil siç narôd caly i poczul, že jest jednostkq, majqcq prawo do samodzielnego žycia duchowego«. W artykule tym zamiešcil Grabowski wiersz — »Pobudka do rodaköw« — ktôry, jak twierdzi autor, »najlepiej muzç Wodnika charaktery-zuje«. Wiersz ten rozpoczyna siç w przekladzie Grabowskiego od slow: Tys slowenczc w zdrowej ziemi, zdobnej dary wszelakiemi. Z wierszy Vodnika thunaczyl i oglosil Grabowski jeszcze w »Obrazie lite-ratury powszechnej«8 utwôr pt. »Konic: niemiecki i slowenski«. O Vodniku pisze Plewniak w artykule pt. »Rzut ока na dzieje i pismiennictwo Slowien-côw«." Czytamy tam m. in.: »Wodnik jest poetq i doskonatym znawcq jçzyka ojczystego. On siç pierwszy zwröcil do piešni ludowej, ezerpiqc z niej motywa i formç, natchnienie i obrazy. Niewygladzony jçzyk naginal do wiersza, ktôry sic; staral jak najpiçkniej wygladzid, a Iqczqc znajomosé jçzyka z natchnieniem poetycznem, umial pokonač nastrçczajqce mu siç trudnosci i zdobyc sobie imiç pierwszego slowienskiego poety we wlasciwym tego slowa znaczeniu.« W pracy pt. »Odrodzcnie literatury slowienskiej w pierwszej polovvic XIX wieku«10 oirtawia J. Leeiejewski m. in. i twôrczosc poetyekq autora wiersza »Ilirja oživljena«, konczqc slowami: »Totcž dzialalnosé jego (Vodnika) peina poéwiçcenia, przytem cluirakter czysty i prawy, zjednaly mu wielkrç wziçtosd i mitose narodu.«11 Rôwniez w Swieeie Slowianskim12 oglosil artykul pt. »O literaturze slowienskiej« Vojeslav Molè. W tej pracy zaledwie 9 wierszy poéwiçcono autorowi Pesme za pokušino«.13 Ciekawym, nie znunym na ogôl szczcgôlem w dziejach wspôlpracy kultu-ralnej miçdzy Polskq a poludniowymi Slowianaini jest list, ktôry wystosowal Walenty Vodnik do znakomitego jçzykoznawcy j)olskicgo S. B. Lindcgo. Samuel Boguinil Linde (1771—1847), autor epokowego i do dzis dnia podstawowego 5 S 740. 0 К. N.. nr 17 z dnia 13 (25) IV 1897, s 194—195. 7 P.L.K., nr 27 z dnia 7 (19) VII 1889, s 12—13. 8 O. L. P., wyd. P. Chmiclowski i E. Grabowski, Warszawa, t II, 1896, s 600 601. 11 Dodatek niedzielny do Dzienniku Poznanskiego, 1902, nr 184. 10 Swiat Slowianski, 1905. r I, t 1, s 179—190. 11 Taraže, s 187. " S.S. 1909, r V, t 1, s 381—391. 13 Ta m že, s 383—384. i:« 259 dziela pt. »Slownik jçzyka polskiego«,14 zajmowal siç silq rzeczy rôwniez i jçzykiem slowenskim. Przy poszczegôlnych has lach czçsto podaje odpowiedniki z jçzyka sloweiiskiego, rozrôzniajac dialekty »krainski« i »windyjski«. Oto, со czytamy w »Objašnieniach przywiedzionycli dyalektôw i jçzykôw« о zrôdlach, z ktôrych Linde korzystai: »Crn. Carn. Carniolice, po Krainsku, dvalekt ktô-rym möwia w Karnioli, malo siç rôzniqcy od sqsiedzkiego Windyjskiego. о ktôrym nižej. Pierwszym stwôrcq grammatologii Kraiiiskiej byl Adam Bolio-rizh, ku koncowi 16go wieku. On albowiem pierwszy wytykat stosunki glosek Kraiiiskich do Lacinskich, on za przykladem wielkiego swego nauczyciela Fi-lippa Melanchtona, na wzôr tegož Greckiej grammatyki. skladal grainmatykç Kraiiîskq pod tytulem: »Adaini Bohorizii Horulae arcticae snbcisivae de Latino-Carniolana literatura ad Latinae linguae analogiam accomodata; unde Mosco-viticae. Ruthenieae, Pol. Boli. et Lusat. linguae, cum Dahn, et Croat, cognatio facile deprehenditur; cum tabb. ad Cyrill, et Glagol. Ruth, et Moscov. orthogr. Vitembergue 1584. 8.« 7, nowszych zaš dziel ten dyalekt czerpalem z nastçpujqeych: »Tu malu besedishe treh jezikov« d. i. das kleine Wörterbuch in drey Sprachen; conscr. P.Marcus a S.Antonio Paduano, Augustin, discale. Laibach 1782. 4. Jest to tedy Krainsko-Niemiecko-Lacinski slownik; do ktôrego jako do-]>elnienie nalezy jeszcze: »Glossarium Slavicum, in supplementum ad primam partem Dietionarii Carniolici, Vienn. 1792. 4.« Nakoniec korzystatem tež z tegož O. Marka Grammatyki; ktôrej tytul: »Kruinska Granimatyka, d. i. die Kraynerische Grammatik, v. Marcus a S.Antonio Paduano, Augustiner BarfUsser, der arbeitsamen Gesellschaft in Lay-bach Mitglied. Laybach 1783. 8.«15 Yind., Yd., Windyjski dyalekt w Styryi i t. d., siisiad blizki Krainskiego, przeto czçstokroé od niego nierozdzielny; znajduje sic; w tycli dzielach: »Dictionarium 4 linguarum Germ. Lat. Illyr., quae vulgo Slavonica apjie-latur, et I tal. auetore Hieron. Megisero, impressum 1592, (îraecii, nunc opera AA. RR. PP. S. J. Ciagen fit rt 1744. 8.« »Grummutica oder Windisches Sprachbuch mit einem Vocabulario. Clagen-furt 1758. 8.« »Slovenska Grammatyka, oder Georg Sellenko's Wendische Sprachlehre, in Deutsch und Wendischem Vortrage. Zilli 1791. 8.« »Windische Sprachlehre, von Oswald Gutsmann. Klagenfurt 1799. 8.« »(Deutsch-windisches Wörterbuch mit einer Sammlung der verdeutschten windischen Stammwörter, und einiger vorzüglichem abstammenden Wörter. Verfasset von Oswald Gutsmann. Weltpriester. Klagenfurt 1789. 4. 1.)«" Vodnik, ktôry suni zajmowal siç jçzykoznawstwem od dawna juž poinfor-mowany byl о pracach Lindego, prawdopodobnie m. in. i przez uczonych poludniowo-slowianskich, z ktôryini zetknql sit; Linde podczas swego pobytu w Wiedniu. Vodnikowi zuležalo na tym, aby slownik zawieral doktudne dane dotyczqce jego jçzyku ojczystego. Zwrocil si<; witjc w tej sprnwie listownie w czerwcu 1806 roku do uczonego polskiego. W lišcie tym, ktôry zuwiera niez-wykle cenne spostrzeženia i wskazöwski w sprawie »dialektu kraiiiskiego«. 14 I wyd. (6 tomöw). Warszawa, 1807—1814, II wyd. Lwôw. 1854—1861, III wyd. (fotooffsetowe), Warszawa, 1951. 15 Op. cit., wyd. Il, s LXII. " Op. cit.. wyd. Il, s LXIV. Vodnik ustosunkowal siç krytycznie do starszycli gramatykôw slowenskich. List ten otrzymat Linde w czasie, gdy rozpoczql juž druk swego dzieta. Za pôzno wiçc bylo na uwzglçdnienie wskazöwek. Zapewne pragnql Vodnik juž znacznie wczesnie nawiqzae kontakt z pol-skim filologiem. О tyin pisze zresztq w berneiiskim pišmie Patriotisches Tagblatt z dnia It VIII 1802 roku autor, kryjqcy siç pod literq G w Korespondencji z Wiednia. Podaje on tam wiadomosc o žyjqcym w Lublanie leksykografie Vodniku, ktôry przygotowuje diu jçzyka sloweiiskiego dzielo podobne, jak dzielo Lindego dla jçzyka |)olskiego. Wyraznie pisze G, že Vodnik môglby služyč pomocti Lindemu, »ktôry bierze ])od uwagç w sensie komparutywnym wszystkie jçzyki slowianskie«, o ile chodzi о jçzyk slowenski.17 Bye može, iž juž owa czçsc Korespondencji z Wiednia z 1802 roku inspirowana nawet byla przez samego Vodnika. List Walentego Vodnika do Samuela Bogumila Lindego z 1 lipca 1806 roku, napisany w jçzyku niemiéckim, znajdujqcy siç w zbiorach Dzialu Rçkopisôw Biblioteki Jagiellonskiej w Krakowie,18 podajemy w brzinieniu oryginalnym, bez wszelkich poprawek. Laibach d. lsten July 806. Woliledelgebohrener, Hochgelehrter Herr!! Der Ruf von Ihrem grossen, slawischen Wörterbuche bestirnt mich, Ihnen beyliegende, vorläufige Nachricht von dem meinigen zu überschicken.19 Ich habe Ihr Werk noch nicht gesehen, aber von zuverlässigen Männern gehört, duss Sie in demselben alle slawischen Dialekte, und folglich auch unseren krainerschen berücksichtigen. Für diesen letzten Full bezüglich erlauben Sie mir gütigst eine Bemerkung zu machen, damit Sie nicht wenn Sie sich streng nach Bohorich20 und den übrigen Schriftstellern über unsere Mundart halten, auch den Irrthü-mern dieser Männer folgen; Irrthiimer, die dem Ausländer nicht leicht bemerkbar, dem gebohrenen Kruiner aber auffallend sind. Erlauben Sie mir hier uns mehreren nur das nächste Beispiel anzuführen. Bohorich war aus einer Gegend des Landes gebürtig,21 wo sich im Munde des Volkes das genus neutrum in u endiget. Diese Endung macht er in seiner Sprachlehre zum allgemeinen Gesetze, und Hippolytus22 und Markus,ss die lange nach ihm Sprachlehren schrieben, folgten ihm in diesem Punkte gutmüthig nach. Nur in einem Districte unseres 17 Por. F.Kidrič, »Zgodovina slovenskega slovstva«, Ljubljunu, 1935, t IV, s 419. 18 Syg. B. J.: 3470. 19 Prace nad »Etvmologicon Vindicum rozpoczql Vodnik v roku 1800. Prace nad »Alphabeticuin Vindicum« rozpoczql Vodnik nieco požniej. Adam Bohorič (ok. 1520—1598) uezen Melanchtona, wspôlpracownik dzia-lac/.a protestanckicgo Trubara, autor m. in. pierwszego podrçcznika slowenskiego «IIa szkôt (1584) oraz slownika slowensko-Iacinsko-niemieckiego pt. »No-menclatura trium linguarum« (ok. 1580). 21 Bohorič urodzil siç w okolicach Brestanicy (Štajerska). 31 Kapucyn I lipolit (Janez Adam Gaigcr, 1667—1722) jest autorem lacinsko-nicniiccko-slowenskicgo oraz niemiecko-slowensko-lacinskiego slownika. Jest on tlumaczem »Orbis pictus« Komcnskiego na jçzyk slowenski. Hipolit wydal w roku 1715 ponownie podrçcznik Bohoriča. 23 Czlonek zakonu uugustynôw Markus (Marko Pohlin. 1735—1801), wy-dawea m. in. slownika (1782) oraz gramatyki slöwenskiej (1768). Landes spricht man dieses u, und zwar in jenem, wo die krainersche Mundart nicht am besten gesprochen wird. Uiberall, wo man eine bessere Mundart findet, hört man nur das o, und dieses hört man bey dem grösseren Theile meiner Landsleute. Also Dobro nicht Dobru. Ferner sind unsere gedruckten Sprachlehren auch über die Ortographie noch nicht einig; die Grammatiker haben in unser Alphabet Buchstaben eingemengt. die wir gar nicht brauchen. Ebensowenig, als in der Ortographie, bleiben sie sich in der Lehre von den Accenten gleich, und haben darüber noch nichts festgesetzt. Und endlich ihre Regeln über die Syntax! — Die sind gar nicht slawisch, sondern lateinisch, denn den grössteu Theil der syntaktischen Regeln über das Latein haben sie blindhin auf das Krainersche angewendet, ohne sie dem Geiste unseres Dialektes anzupassen. Es ist demnach leicht erklärbar, warum das meiste, was aus unserem Dialekte in Adelungs24 und Stulli's25 Wörterbüchern vorkömmt, ganz unrichtig ist. umso mehr, da wir Ausländer nie genug warnen können, unsere Krainerscheu Wörterbücher mit der grössten Behutsamkeit zu brauchen, da sich in denselben so viele Fehler, und eine besondere Menge Unrichtigkeiten bey der Angabe der Bedeutungen befinden. An Fehlern dieser Art ist vorzüglich das Dictionarium trilingue des Augustiners P. Markus sehr reich. « Nun wirft sich uns aber von selbst die Frage auf. wonach wir uns denn halten sollen? — Wir haben noch gar keine gute Krainersche Grammatik. Dieses Bedürfniss fühlte ich schon lange, und samle auch seit Jahren an Materialien zu einer besseren, als die bisherigen sind; jedoch bin ich keineswegs eitel genug zu hoffen, ich werde sie, bey diesem Mangel an besseren Vorarbeiten, mit allen Vorzügen und Vollkommenheiten einer recht guten Grammatik ausstatten können. Leider ist auch alles was wir bisher in unserem Dialekte gedrucktes besitzen in dem elendsten Kuuzelstile geschrieben, nur einiges Wenige ausgenommen, als z.B. die von Linhart20 herausgegebene Uibersetzung zweyer Lustspiele; jedoch ist sie nur zum Theile gut; denn Linhart hat sich zu dem Sprachstudium zu spät begeben, und ist zu früh gestorben, uls dass seine Schreibart zu einer gewissen natürlichen und kritischen Reinigkeit hätte gedeihen können, die bis jüngst ohnehin noch nie zuvor unter dem Landvolk aufsuchen, und du erst den charakteristischen Geist unseres Dialektes kennen lernen mussten. Zu dem Besseren in unserer Mundart muss man ferner auch alles nehmen, was bey der neuen Bibelausgabe der würdige Pfarrer Skriner27 übersetzte, nämlich die Weisheitsbücher, den Isaias und Jeremias nebst den kleineren Propheten und den Büchern der Macchubäer. Endlich glaubte ich auch, meine erst in diesem 24 Johann Christoph Adelung (1732—1806), jcy.vkoznuwcu niciniecki, alitor m. in. »Versuch eines vollständigen graminat.-kritischen Wörterbuchs der hochdeutschen Mundart« (5 t. 1774—1786, 2 wyd. 4 t. 1793-1801). 25 Joachim Stulli (Stulié), autor slownika luciiisko-wlosko-illvrskiego, wyd. w r. 1801. 21 Anton Tomaž Linhurt (1756 1795), poeta, drumaturg i liistoryk slowciiski. YV jego opracowaniu wystawiono w jçzyku slowenskim sztuki Beaumarchais »Wesele Figura -»Veseli dan ali Matiček se ženi« oruz »Die Feldmühlec Rich-teru-»2upunovu Micka«. Jahre unter dem Titel: Pésme sa pokiishino,28 herausgegebenen Gedichte rechnen zu dürfen. Diese Anmerkung machte ich absichtlich etwas weitläufiger aus wahrer Achtung für Ihre Bemühungen um die slawischen Dialekte und aus dem reinen Wunsche, Ihr mühsames Werk so vollkommen als möglich zu sehen, und ich kann Euer Wohlgebohren ungeheuchelt versichern, dass ich mir das grösste Vergnügen daraus machen würde, Ihnen auf Verlangen Berichtigungen über unseren Dialekt einzusenden. Erhalten Sie nur in gutem Andenken Ihren dienstwilligen Valentin Vodnik öffentlichen, ordentlichen Lehrer der Poesie. Jerzy Šlizinski DOSLEJ NEZNANO TAVČARJEVO PISMO HRIBARJU Med rokopisno ostalino Ivana Hribarja, ki jo hrani dr. Zlata Hribar, je našel znanstveni sodelavec Janez Logar še naslednje pismo, ki ga je treba uvrstiti v osmo knjigo Tavčarjevega Zbranega dela kot njegovo peto pismo Hribarju na stran 205. Pismo zadeva Tavčarjevo zastopstvo aretiranega političnega somišljenika Hribarja, ki so ga po izbruhu prve svetovne vojne osumili veleizdaje. V svojih Spominih Hribar obsežno poroča, kako se ga je spričo vojne nevarnosti lotevala zaskrbljenost in kako ga je Tavčar potolažil, naj v primeru, da bi imel kakšne sitnosti, nanj kot brauitelja računa kakor na samega sebe (Moji Spomini II. 104). Ko je Hribar 3. avgusta 1914 prejel policijski ukaz, da brez policijskega dovoljenju ne sme zapustiti ljubljanskega okoliša, je o tem obvestil Tavčarja, ki se je dva dni nato oglasil pri njem. Opozoril ga je na previdnost in mu vzbudil zavest, da mu je treba uničiti nevarne dokumente, kar je Hribar potem tudi storil (tum, str. 110 s). Tako policijska preiskava, ki jc bila nekaj dni nato na Hribarjevem domu, ni odkrila dovolj sumljivega gradiva; kljub temu je bil dne 17. avgusta aretiran in odpeljan v policijske zapore, in to »iz posebne obzirnosti« v zuporc deželnega sodišča (tam, str. 115 s.). Čeprav je pred odhodom v zapor doma naročil, naj Tavčarja o njegovi aretaciji takoj obveste, tega ni bilo takoj k njemu, zaradi česar mu je poslal »resoluten poziv«, naj ga obišče. Naslednjega dne je Tavčar res prišel kot Hribarjev zastopnik k zaslišanju. Kako jc Hribarjevo občutljivost prizadel, priča naslednja njegova izjava: »Radostno ga pozdravim. A ta radost se že v naslednjem trenotku izpremeni v pekočo britkost, kajti dr. Tavčar jame mi očitati, zakaj sein gojil prijateljstvo z dr. Trcsičem, češ, da mi je večkrat pravil, da na tem človeku nič ni in da imam sedaj zaradi njega sitnosti. V zapore da sem prišel samo zato, ker so se pri njem našla moja pisma, dočiin du bi sicer ne bilo nikukegu povoda za kako postopanje proti meni. Glede na pismo, katero sem mu poslal, še dodu, du me doslej zato ni obiskal, ker bi gu obisk pri meni v zaporu bil preveč ganil. Nato se je poslovil in odšel s pripomnjo, da me bo že zastopal, če bi bilo potreba. Ne da sem v stanu izpregovoriti le besedico, prožim mu molče roko. Štiri mesece ga potem nisem videl več.« (Tam, str. 123 s.) 2e »Pesnic za pokušino«, pierwszy zbiör poezii w jçzyku slowenskim, wy-dano w roku 1806. Kakor Hribar kasneje izjavlja (tam, str. 143), mu je prvi dan po njegovi aretaciji ponudil pravno branilstvo dr. Josip Furlan, Hribar pa da se mu jc za ta dokaz plemenitosti zahvalil, ker je računal nu Tavčarjevo pravno pomoč. Spričo navedenega Tavčarjevega ravnanja pa pisec Spominov na več krajih nakazuje svoje globoko razočaranje in sklep, da odslej ne bo iskal za obrambo nobene pomoči več, marveč da se bo branil sam. Da bi tembolj plastično prikazal razliko med prijateljsko zvestobo in nezvestobo, podrobno opisuje, kuj vse je storil v tem času zanj Dragotin Hribar: »Takoj, ko je izvedel, da so me zaprli, jel je obletavati vse mogoče oblusti, da mi pribori zopetno svobodo in nastopal je s takšno gorečnostjo, da mu je policijsko ravnateljstvo zagrozilo, da ga dd zapreti, če ne bo miroval. Kdo drug bi se bil te pretnje ustrašil; Dru-gotina je le še bolj izpodbodla. Obiskaval je preiskovalnega sodnika, da mi izposluje posebne olajšave in ga prepriča, kako je zaradi mojega slabotnega zdravja nujno potrebno, da me kar najpreje rešijo zapora; hodil nad ravnatelja Rabitscha z impetuoznimi zuhtevami, da mora obzirno ravnati z mano: povpraševal je pri Štruklju, če mi pošiljajo dovolj in okusne hrane; zahajal k deželnemu predsedniku baronu Schwarzu kregat se. zakaj se na Dunaju ne zavzame zame. Tega pa ni bilo še dovolj. Vozil se je na Dunaj k ministru Bilinskemu, v Gradec k predsedniku višjega deželnega sodišča in k višjemu državnemu pravniku in v Trst k dr. Rybdru, vedno z namenom da me reši zapora. Ko je bil general Matanovič, čegar sestra je bila v Ljubljani učitcljica, imenovan za poveljnika tretjega voja, peljal sc je takoj v Gradec, da tudi njegu pridobi za intervencijo v moj prilog. Poleg tegu je bil pri meni vsako nedeljo, ko sem smel sprejemati obiske. Kako tolaiilno je bilo хате, ko sem videl, du imam vsaj nekoga, ki besede prijateljstvu ni samo na jezik jemal, ki jo je temveč po njeni etični vsebini pojmoval in temu primerno tudi uveljavljal, ni mi mogoče popisatiл (Tam. 143 s.) V svoji prijateljski prizadetosti Hribar ni pomislil, du mu je tolikšno pri-jateljsko naklonjenost v teh politično nadvse kočljivih časih javno sicer lahko izkazoval tak ugleden veleindustrijec, kot je bil Dragotin Hribar, nikakor pa ni bil česa podohnegu voljan storiti politik in župan Tavčar, ki je skušal previdno zavračati vsakršen sum, du bi si ohranil lastno pozicijo. Pač pa je pooblastil prijatelja in političnega somišljenika Trillerja, da posreduje pri komandantu Matanovitschu, kur je deloma razvidno tudi iz naslednje Trillerjeve vizitke Ivanu Hribarju: Veleecnjeni prijatelj! V Gradcu sem prosil, nuj bi se rešitev Tvoje zadeve kur mogoče pospešila. Reklo se mi je, du leži še na mizi g. komandanta, da se mu bo pa prošnjo (on sum je bil odsoten) sporočilo, Urgirati bi zumogel sedaj le dr. Tavčar kot Tvoj izkazani zagovornik ter bom /.njim še danes govoril. Bojim se pa, da bi telegrafična urgenca prej škodovala kot koristila. Iskreno Te pozdravlja Tvoj vdani V Lj. dne 22/9 914 Dr. K. Triller Kako se je skušal Tavčar tej kočljivi zagovorniški dolžnosti odtegniti, je razvidno iz njegovega pisma (tipkopisa z lastnoročnim podpisom) Hribarju z naslednjega dne: , Dr. Ivan Tavčar odvetnik V Ljubljani, dne 23/9. 1914. v Ljubljani Dragi prijatelj! Pri zadnjem sestanku sem Ti rekel, da pojdem sam v Tvoji zadevi k generalu Matanovitsch v Gradec. Ker pa je imel te dnij Dr. Triller v Gradcu opravka sem njega naprosil za to intervencijo. Dr. Triller je bil zelo nemilostim sprejet in mu je neki nadporočnik, ki ga je sprejel mesto odsotnega generala, naravnost povedal, da so jim taki obiski zelo neljubi. Vendar mu je pa naznanil, da general navadno to potrdi, kar mu vojaško sodišče predlaga. Dr. Triller je skušal tudi glede Dr. Rosine dobiti neke informacije, pa brezuspešno, ker v sedanjem času od vsili sličnili korakov ni pričakovati nobenega uspeha. Sicer Ti pa popolnoma prepuščam, da imenuješ še jednega zagovornika pa bodeš uvidel, da tudi isti ne bode mogel ničesar doseči. Qr jvan Tavčar S prijateljskim pozdravom. Po prejemu tega pisma se je Hribar očitno obrnil po pomoč k TrillerjU, ki mu odgovarja naslednje: Velecenjeni prijatelj! Takoj sedaj se tudi jaz ne upam v Gradcu urgirati — ker bi dosegel — o tem sem prepričan, le nasproten efekt. 1. oktobra sem pa itak v Gradcu in ako do tja zadeva še ne bo rešena, bom šel rade volje zopet prosit. Srčen pozdrav! Dr. K. Triller I dan nečitljiv]/9 914 Značilno je, da Hribar v svojih Spominih Trillcrja kot posredovalca v tej zadevi sploh ne omenja, čeprav je tudi ta pisma ohranil v svoji zapuščini, in pripisuje vse zasluge- prijateljskim urgencam Dragotina Hribarja, zlasti njegovemu protestu pri državnem pravniku v Gradcu; temu da je njegovo prijateljstvo imponiralo, tako du je »menda pod tem utisom... jel takoj proučevati kazenske spise« in dal po nekaj dneh ljubljanskemu državnemu pravništvu sporočiti, da je kazenski postopek proti Hribarju ustavljen. (Tam, str. 139.) Triller je na to osvoboditev političnega preganjalca reagiral z vizitko: Velecenjeni prijatelj! Dovoli, da Ti iz vsega srca čestitam na zopet pridobljeni svobodi. Skozi dolge štiri mesece si bil žrtev razmer, ki nas ogražajo vse in v tolažbo naj Ti bo zavest, da se je na najsijajnejši način izkazala Tvoja popolna nekrivda. Bog Te živi! Vdani Dr.K.Triller V Lj. dne 12/12 914 Tavčar je vsekakor reagiral podobno, ni pa o tem doslej znan noben dokument. .. . л - -, Marja liorsnik DVA NOVA ROKOPISNA ODLOMKA PRIMOŽA TRUBARJA Čeprav je vsak drobec iz peresa našega prvega pisatelja nadvse dragocen, se zdi, da še nismo odkrili vseh njegovih rokopisov, zakopanih kdo ve v katerem arhivu. O tem nam pričata tudi dva odlomka; najdena v zadnjem času, od katerih je eden celo iz domačega arhiva. Prvi odlomek je spravljen v Državnem arhivu Slovenije (stanovski arhiv, fasc. 54, ovoj 3, snopič 1). Napisan je s Trubarjevo roko na četrtinki pole in se glasi: Haec quoque in fine pro eonclusione ponantur. [To je zapisano na robu.| Vnd ich zweiuel gar nicht, der ewig giietig gott von wegen seines sons werde durch disen meinen ainfeltigen dienst jine auch alhie vnd jn disen landen, wie anderstwo, gott lob, geschehen, ein rechte, gotsalige kirchen ersamlen vnd zurichten, die jn vnd seinen lieben son recht erkhennen, mit guetem frölichem gewissen jn hailigkhait vnd gereehtigkhait dienen, loben vnd anrueffen wirdet vnd der ro. kuy. nit. vnd dersclbigen aller nachgesetzten obrigkheiten ullen gehorsam mit trewen vnd willigen hertzen erzaigen vnd beweisen etc. Darzuc wöll vns vnser lieber herr vnd hailand Jesus Christus sein giiud, geist vnd segen geben vnd verleihen. Amen. Zal odlomek ni datiran. Ce je danes v arhivu vložen med dopisa Primoža Trubarja deželnemu glavarju, oskrbniku in odbornikom kranjskim z dne 7. decembra 1568 (Tli. Elze, Primus Trubers Briefe, 455) in 10. decembra 1568 (prav tam, 466), nam to pri datiranju ne more pomagati, ker ne kaže nobene zveze z njima in je torej po naključju zašel tja. Iz vsebine lahko sklepamo, da gre za odlomek posvetila ali predgovora, kakršnih je Trubar veliko napisal ne le za slovenske, temveč tudi za hrvaške knjige. V tistih, ki so izšli v tisku, pu bi gu zaman iskali. Potemtakem sodi k posvetilu ali predgovoru, ki se sploh ni natisnil. Formulacija v prvi osebi (»ich zweiuel gur nicht«) in besede »durch disen meinen uinfeltigen dienst« izključujejo domnevo, da bi bil namenjen naš tekst za kako hrvaško izdajo in da bi bil obležal, ko se je Trubar spri s Konzulom in Ungnadom. V nemških predgovorih, ki jih je Trubar od 1561 do 1563 sestavil za hrvaške knjige, govori numreč zmeraj v množini (»mi«). To velja za štiri hrvaške knjige, v katerih se je pod nemškim posvetilom sain podpisal (glag. Katehismus 1561, cir. Katehismus 1561, glag. Prvi del novoga testamenta 1562, cir. Edni kratki razumni nauči 1562), še bolj pa za tiste, v katerih sta se poleg njega podpisala tudi Konzul in Dalmata (glag. Edni kratki razumni nauči 1562, glag. Artikuli 1562. cir. Artikuli 1562, glag. Postila 1562, cir. Postila 1563, cir. Prvi del novoga teštamenta 1563). Tudi se ne bi bil skliceval na svojo pridigar-sko službo (dienst), temveč bi kvečjemu govoril o svojem literarnem delu. Po vsem tem je moral nastati naš odlomek kot dopolnilo predgovora, namenjenega za slovensko knjigo. O takem predgovoru pa smo dokaj dobro poučeni. To je namreč tisti, ki ga je Trubar napisal zu Slovensko ecrkovno ordningo. Usoda nemškega predgovora ali posvetila Slovenske ccrkovne ordninge je znana. Trubarjevo posvetilo kranjskim deželnim stanovom naj bi cerkvenemu redu dalo tisto veljavo, ki jo je takim cerkvenim zakonikom drugod, n. pr. v Nemčiji, dajal protestantski deželni knez (Fr. Kidrič, Die protestantische Kirchenordnung der Slovencu im XVI. Jahrhundert, 28 si.). Trubar ga je sestavil nadvse skrbno in v soglasju z deželnimi stanovi, saj ga je obljubil Ungnadu 5. oktobra 1565, u mu gu je utegnil poslati šele 9. decembra (Th. Elze, Primus Trubers Briefe, 348, 371). Znano je, kakšne težave so nastale pri izdaji slovenskega cerkvenega reda, znano tudi, da vojvoda Krištof s predgovorom ni bil zadovoljen; zato je Andreae dobil nalog, naj sestavi bolj primernega (Kidrič, n. m., 28 62). Tuko je dne 6. juniju 1564 Andreae poslal Trubarju osnutek novega predgovora in verjetno tudi vrnil starega (Th. Elze, Primus Trubers Mirko Rupel : Dva nova roko pisna odlomka Primoža Trubarja Briefe, 419). Deželni stanovi pa so se postavili za svojega superintendenta, odklonili Andreaejev osnutek ter 13. avgusta spet poslali Ungnadu Trubarjev predgovor (prav tam, 420). Ali je to bila prvotna reakcija ali pa je moral Trubar kaj popraviti, iz ohranjenih aktov ni razvidno. Rekel bi, da je Trubar po posvetu z deželnimi odborniki vendarle kaj popravil in kaj dodal. Na Nemškem pa tudi zdaj niso bili zadovoljni ter so natisnili Slovenski cerkveni red sploh brez predgovora. Dne 20. septembra je Ungnad z dopisom deželnemu oskrbniku in odbornikom kranjskim dokončno vrnil predgovor (prav tam, 422), pač njegovo drugo redakcijo. Predgovor se je izgubil, ohranil se je le zgoraj objavljeni drobec. Da se je ohranil prav v stanovskem arhivu, potrjuje pravilnost naših domnev. Naš odlomek — tako sodim — je bil eden izmed popravkov v predgovoru, poslanem dne 13. avgusta. Bistvo popravka oziroma dodatka je v izjavi, da bo cerkev v teh (slovenskih) deželah cesarju in njegovim oblastem poslušna in zvesta. Sicer pa je ohranjeni odstavek zelo splošen, pač v smislu vojvodovega navodila, da ni treba v predgovoru imenoma navajati teh ali onih oseb (prav tam, 405). Zal se ni ohranil ves koncept. Ta bi nam še nazorneje pokazal ves pomen Slovenske cerkovne ordninge, najimenitnejše Trubarjeve knjige. Je pa tudi ta drobec ])o svoje zanimiv, ker je izmed vseh za tisk namenjenih rokopisov našega reformatorja edini, ki se je ohranil do današnjega dne. * Tudi drugi odlomek se tiče Slovenske cerkovne ordninge. Spravljen je v glavnem državnem arhivu v Stuttgartu pod signature A 191, Büschel 6. f. 409. Na manjšem listu (le tri četrtine pisarniškega formata) je s tujo roko, torej ne s Trubarjevo, zapisano naslednje besedilo: Articl aus hcrrn Primusen Trubers schreiben, so er herrn Hunsen Vngnaden etc. gethon adj den 8. oetober 64. Was aber den titl vund die teutsche vorred vber die kirchenordnung be-lanngt, sollen e. gn. also jm vertrauen vnd jn der geliaim vnnd solchs niemandt dann allein vnnserm gnedigen fiirstcn vertrauen, das vnnser genedigisfer landts-fiirst ertzhertzog Carl vnnserm herrn vitzthomb nun zum anndern mal ge-schribcn vnnd ernstlich auferlegt, das er den herrn Georgen Jurschitz, der bey e. gn. zu Vrach gewest vnnd jetzund prediger zu Stuin jm spittal, aus der stat Stein weg schaffen vnnd an sein stat ainen anndern, der predige vnnd die heilig meß lese, verordnen solle etc. J tem, so hat jr f. dt. den herrn verordnenten gesellriben, wie sie glaubwürdig bericht sey, die herren vnnd landleüth haben ein kirchen Ordnung lassen zusamentragen, vnder jrm namen truckhen lassen \ und publiciern wollen, wclchs jnnen keinswegs on vorwissen vnnd zugeben j ros landtsfUrsten gepürt etc. Befeliht hierauf beim gehorsam jrer gethanen p flicht, das sie geinelte kirchen Ordnung niemandt galir kein exemplar auß-gebenn, sonndorn wol verwardt bey einandter behalten, biß auf jrer f. dt. weitem bcuelch vnnd abschied etc. Wie sich die herrn vnnd lanndtleut gegen disem beuelch halten werden, jst mir vnwissendt. Gre torej za prepis odlomka iz Trubarjevega pisma Ungnadu z dne 8. oktobra 1564. To pismo se nam ni ohranilo, o njegovi vsebini pa je Trubar nu splošno poročal 29. oktobra 1564 deželnemu oskrbniku in odbornikom kranjskim z naslednjimi besedami: »...hub ich ihrer gn. (t. j. Ungnndu) gesehriben, Zapiski in gradivo wie e. gn. (t. j. deželni oskrbnik Jošt Gallenberški in dva odbornika) nicht anheiin, aber täglich von Wien gewärtig, und daneben angezeigt, wie unser gnädigster landsfiirst die gedruckte windische kirchenordnung einzustellen den herren verordneten ernstlich auferlegt, und den herrn Jorgen Jursehiezs, prediger zu Stein wegzuschaffen dem herrn vicedom zum andern mal befohlen. Und solches zeig ihrer gn. (t. j. Ungnadu) an in der geheim und vertrauen, welches niemand allein unserin gnädigsten fürsten von Wurtemberg soll offenbaren« (Th. Elze, Primus Trubers Briefe, 433). S pismom 8. oktobra je Trubar odgovoril na Ungnadov dopis z dne 20. septembra (prav tam, 423), iz katerega je izvedel, da je vojvoda črtal njegov predgovor zu Slovensko cerkovno ordningo. Nuš odlomek bi ne potreboval posebnega komentarja, ko ne bi miselna zveza med prvini stavkom in naslednjimi izvajanji bila tako nejasna. Trubar namreč pravi nekako takole: »Kar zadeva naslov in nemški predgovor k cerkvenemu redu, nuj vušu milost (Un-gnad) zaupno in tajno razodene suino našemu milostnemu knezu (Krištofu), da je nuš premilostljivi deželni knez Karel zduj že drugič pisal našemu gospodu vicedomu in mu resno ukazal, naj gospoda Jurija Juričiču spravi iz mesta Kumuiku ...« Kukšna zveza naj bi bila med predgovorom v Slovenski cerkovni ordningi in pregunjanjem Juriju Juričiču? Menim, du ohrunjeifi odlomek ni pokvarjen in da se dâ razložiti. Trubarjev predgovor Slovenske cerkovne ordninge je vojvoda Krištof odklonil prvič, češ du je preoster (prav tam, 403), drugič pa z utemeljitvijo, du se je trebu ozirati na deželnega kneza, t. j. na nadvojvodo Karla, ki edini bi smel predpisati cerkveni red; prišel da bo še čas, ko ga bo mogoče objaviti v njegovem (nudvojvodovem) imenu (pruv tam, 421). Trubarja je moralo močno boleti, kur so počenjali na Nemškem zaradi Slovenske cerkovne ordninge, posebej še z njegovim predgovorom. Upiral se mu je zlasti ozir na katoliškega nadvojvodo, zato je hotel povedati nekako takole: »Moj predgovor je črtal vojvoda Krištof zaradi nadvojvode Karla, pa le povjte Krištofu, kuj počenja Karel: iz Kamnika hoče pregnati našega pridigarju Juričiču. ukazal je zapleniti naš cerkveni red. Mur je potemtakem predgovor preoster? Mar je prav, da se črtaj?« Trubar je pokazal prav v tistem času precej odločnosti in celo boje-V i tost i (prim, njegov dopis deželnemu oskrbniku in odbornikom kranjskim 29. oktobra 1364, Th. Elze, Primus Trubers Briefe, 433 si.), našel pu je pri svojih gospodarjih, deželnih stanovih, premalo podpore; moral je kloniti in celo zapustiti domovino. Mirko Rupel HISTORIČNI INFINITIV V SLOVENSCIN1 Dosedanji raziskovalci slovenske sintakse so prezrli zanimivo stavčno konstrukcijo, ki jo je, kolikor je doslej znano, v knjižni slovenščini uporabljal samo Valentin Vodnik. Med primeri v Vodnikovi slovnici »Pismenost uli Gramatika za perve šole« iz leta 1811, str. 140. najdemo stavek: Jes priti. mati mene oidit. in oji Jamakneni me objeti; je bilo oje па enkrat. Podoben primer je tudi v pesmi Na brumbovce: Saklizat' foetli Zefnr naj: Na noge! — Polki o bran! She pod baiulero meft' in naj se oder e jo na plan. (Rokopis Vodnikovih Pesmi zu brumbovce 1809.) Takšne konstrukcije, ki jih novejši sintaktiki imenujejo historični infinitiv, so v slovenščini na prvi pogled dokaj nenuvadne. Zato se je treba najprej vprašati, od kod jih je Vodnik dobil. Malo verjetno je, da bi Vodnik v svojih zrelih letih, ko se njegov jezik vedno bolj približuje ljudski dikciji, začel posnemati latinske klasike. Knjižna nemščina ne pozna historičnega infinitiva, pojavlja se dokaj redko v dialektih, predvsem severnih.1 Če pa so takšne konstrukcije v slovenščini res ljudske ali so vsaj kdaj bile, bi morali zanje najti sled v dialektičnih tekstih. In res je izpričan v zapisanem govoru iz vasi Palčje na Notranjskem, 11. pr. mačka nân, alo mi)n bližat, pbsa za n&m, ya tbryat, roçsu b'àrcat, petçlan ■. ■ petehn čb.fat..., in prâoi, pa ale špuatat, %mSl se têpst.. Po zatrjevanju prof. A. Bajca in 'Г. Logarja so takšne stavčne konstrukcije mogoče tudi v njunih domačih narečjih, v gorenjščini in horjulskem govoru, posebno v živahnem in neposrednem pripovedovanju. To bi se ujemalo s stanjem v srbohrvaščini, kot so ga ugotovili sintaktiki pred nekaj leti.3Tam je historični infinitiv izpričan v narodni pesmi in pri nekaterih starejših avtorjih. Po V. Babicu pa je pogost tudi v današnjem pogovornem jeziku ne samo pri preprostih ljudeh, ampak tudi pri inteligenci. Baje je v srbohrvaščini celo bolj razširjen, kakor je bil v klasičnih jezikih ali v ruščini. Vendar je za knjižni jezikovni čut nekaj nepravilnega in nedovoljenega, zato se ga v pisavi izogibajo. Historični infinitiv ima v zgodovini lingvistike precej nenavadno usodo. Že dolgo ga poznajo iz klasične latinščine, kjer so ga uporabljali pisatelji in zgodovinarji. Posebno pri komediografu Plautu je priljubljena sintaktična konstrukcija. Pogosto ga je rabil tudi Cicero v svojih prvih delih, pozneje pa se ga je izogibal, iz česar so filologi sklepali, da je v tistem času začel odmirati. Ker pa je velik del latinskih stavkov s historičnim infinitivom mogoče po smislu dopolniti s coepit »je začel«, so ga jezikoslovni teoretiki razlagali kot primer elipse, in to dokaj racionalistično mnenje se še danes vzdržuje v mnogih delih 0 sintaksi. Tako 11. pr. Peškovskij4 še v najnovejši izdaji S dela Russkij sintaksis trdi, da so taki primeri infinitivnih konstrukcij iz Cogolja, Puškinu in Ostrov-skega navadne elipse. Primere, kukor so n. pr. znani Puškinovi verzi: I carica çhochotatb, i plečami poiimatb, i podmigioatb glazami, i priščelkivatъ perstarni 1 oertetbsja podobočast, gordo o zerkahce gljadjasb je res mogoče dopolniti z načala, vendar to ni bistveno zu historični infinitiv, najsi bo že latinski ali slovanski. V latinščini so namreč našli stuvke, ki jih ni mogoče razložiti z elipso.5 Tudi Vodnikove primere morumo prišteti v to kategorijo historičnih infinitivov. Osnovna lastnost te stavčne konstrukcije je živahna neposrednost pripovedovanja, skoraj bi rekli dramatičnost, in trditi smemo, da so imeli umetniki, kot Puškin uli pri nas Vodnik, tanjši posluh za stilistično vrednost historičnega infinitiva kakor jezikoslovci 19. stoletja s svojim logicizinom. Tako ga Beliagel sploh 11e omenja za nemščino, pravi le, da je izolirani infinitiv ostanek primitivne rabe in ga je mogoče najti v pogovornem jeziku.0 Šele sorazmerno redki primeri, ki jih ni mogoče razložiti z elipso, so pripomogli do tegu, du se je teoretično jezikoslovje polagoma prikopalo do točnejše unulize. I H. Hirt, Indogermanische Grummatik VI. Syntux, str. 190. « T. Logui, Razprave SAZU V (1959), str. 56. 8 V. Babic, Upotrelm istoriskog infinitiva u govornom jeziku, in S. 2ivkovič Primer historiskog infinitiva u srpskohrvatskom jeziku. JF XIX (1951—1952). str. 215—224 in 225—228. * A. M. Peškovskij, Russkij sintaksis v naučnom osveščenii7 (1956), str. 40t. II H. Hirt, Indogermanische Grammatik V L* Syntux, str. 189. « O. Beliagel, Deutsche Syntax, str. 565. Brez dvoma je historični infinitiv v slovanskih jezikih prastara jezikovna dediščina. Vondrâk7 navaja ruske ljudske tekste in tudi en primer za staro češemo. Historični infinitiv poznajo tudi baltski jeziki, a ga v litavskih ljudskih tekstih ruzlagajo z elipso.8 V cerkveni slovenščini niso znani primeri te zanimive rabe infinitiva, kajti v prevodni cerkvenoslovanski književnosti ne moremo pričakovati stilističnih fines živega jezika. Prav tako v cerkveni slovanščini ne bomo našli historičnega prezenta; ta se tudi v nemščini pojavi šele v delili Martina Lutra; vendar danes noben sintaktik ne dvomi več, da takšne konstrukcije ne bi bile žive. Ni pa mogoče, da bi se odmrla gramutičnu kategorija ali njena funkcija rodila znova v isti obliki. Klasični latinski historični infinitiv ima še svoje posebne probleme, ki jim v slovanščini ne moremo slediti. Ker se v tej funkciji rabi vedno samo infinitiv prezenta, razen pri preterito prezentih tipa memini, sodi Hirt, da je prastar relikt iz časov, ko v indoevropščini še ni bil razvit temporalni sistem.0 Vendar to ne spada več v območje našega razpravljanja. S stališča slovenske sintakse je zanimivo, da se je pojavil historični infinitiv v knjižni slovenščini v dobi narodnega preroda, ko se začne podedovana jezikovna struktura prilagajati novim potrebam in neprimerno širši praksi, kot je bila v starejših obdobjih. Teksti za ljudstvo in umetniška prizadevanja so potrebovali bolj živahen in gibek izraz. Ne more pa biti slučaj, da so najpomembnejši avtorji tistega časa uporabljali infinitiv še nifilodane v vseh funkcijah, kar jih poznamo iz primerjalne slovanske sintakse. Pri Vodniku, Ruvnikarju ali Japlju jc še živ infinitiv v funkciji imperativa, s prav takšnim pomenskim odtenkom brezpogojne nujnosti in splošne veljavnosti, kakor ga poznamo 11. pr. v ruščini. Kasneje so ga v knjižnem jeziku puristi zatrli kot germanizem. Pri istih avtorjih je popolnoma običajen finalni infinitiv tipa: Stor se vredna v meni zažgati želje, pesem pet kranjsko (Vodnik, Izbrane pesmi, str. 7); z nevesto danes spati, sto milj moram dirjati (Prešeren, Poezije dr. F. Prešerna, str. 62). Ta konstrukcija jc slovenska posebnost, ki je drugi indoevropski jeziki ne poznajo, ki jc pa tudi pri slovenskih avtorjih v drugi polovici 19. stoletja ne bomo več srečali. Ista usoda je doletela slovensko posebnost, temporalni infinitiv, ki ga je pogosto rabil Ravnikar, najdemo ga pa tudi pri Prešernu. 11. pr. To vidif, mladenič se Urški približa; To viditi. drugi so vsi ostrmeli (Prešeren, Poezije dr. Fr. Prešerna, str. 69; 70). Drugi slovanski jeziki uporabljajo v tej funkciji purtieip perfekta. Zdi se, da je ta stavčna konstrukcija sorodna historičnemu infinitivu; verjetno se je razvila paralelno z njim kot izraz neposrednosti. Prav tako so naglo izginile zveze infinitiva z glagoli biti in imeti, ki jih še vedno srečujemo v slovenskih narečjih. Zdi se, du je k naglemu izginjanju infinitiva v knjižni slovenščini pripomogel Fr. Levstik, ki jc v Napakah slovenskega pisanja pavšalno obsodil infinitivne konstrukcije kar oil kraja.10 Vendar Levstikovega vpliva ne smemo 7 W. Vondrâk. Vergleichende slavisehe Grammatik1 11, str. 415. 8 Schleicher, Litauische Grammatik, str. "12. 0 II. Tlirt, Indogermanische Grammatik VI. Syntax, str. 189. 10 Tretja navada grdega nemškovanju pu je, du ločimo .mule stavke', devaje dopovedovnlui glagol v »nedoločnik« (infinitiv). Tako pišemo Vfci: bodisi Peter, bodisi Pavel. Zlasti le ta germanizem nam je v obili časti; rekel bi, da najboljši naših pisateljev še skoraj ne vedo, da je to neslovenski. Ne mislim, du naj se nedoločnika ogibljemo kakor Srbi ali celo Bolgari, ki gu danes že več nimajo; gotovo je pa vendar, du pri nas nikoli ne sme in ne more sluti namesto celega stavka po nemški navadi. Kmeta sem dobro poslušni pretiravati, saj tudi v srbohrvaščini lahko sledimo odmiranja infinitiva v istem obdobju. Mladi slovanski knjižni jeziki, ki niso imeli dovolj žive zveze z jezikovno preteklostjo, se niso mogli tako žilavo upirati logicističnim in purističnim tendencam druge polovice 19. stoletja kot n. pr. češčina ali ruščina z neprimerno bolj krepko jezikovno tradicijo. Purizem je bil deloma celo upravičen, kajti pod nemškim in italijanskim vplivom so slovenske prepozicije prevzemale vrsto novih funkcij. Predlog za z infinitivom je v pogovornem jeziku še danes zelo pogost. Pisali so ga tudi Vodnik, Japelj in Prešeren, n. pr. Inu kar ta Zerku naprej poftavi oeruvati (Japelj, Ta veliki katekizmus 2); Ke bi j ti ft enge na blo, bi mi blo prov hudo jhlo, tako je pa fhc sa prejtati (Prešeren, Prešernova čitanka VIII). Ravnikar pa je v takih primerih rabil infinitiv brez predloga, n. pr. Povej mi, je proftor prenozliiti na domu toojiga Ozheta (Ravnikar, Zgodbe svetega pisma I, str. 39); David jiromak, nizli nima jkorej shiveti v pujhavi (Ravnikar, ib., str. 167). Verjetno se je Ravnikar že zavedal, da so takšne konstrukcije kalki in se jim je skušal izogniti na najbolj preprost način, z golim infinitivom, ki pa v pogovornem jeziku najbrž v tem času ni bil več živ v takšni funkciji. Knjižni jezik pa kasneje ni več trpel zveze za + infinitiv, ki še danes povzroča težave. Zanimivo bi bilo preiskati, kakšen je v podrobnostih bil proces, ki je tako občutno zmanjšal funkcijsko območje infinitiva v današnji slovenščini. Grama-tični logicizcm se je namreč vztrajno boril proti vsemu, kar ni bilo dosledno in logično. V drugi polovici 19. stoletja bomo našli avtorje, ki si n. pr. niso upali uporabljati niti elipse, čeprav je nepogrešljiv stilistični element. Zato ni nič čudnega, da je izginil kot žrtev logicizma ne samo slovenski, ampak tudi srbohrvaški historični infinitiv kljub Vukovemu načelu »Piši. kao što govoriš«, ki ga v sintaksi nikoli niso upoštevali. .... „ . _ , Milena Hajnsek FRANCE REBEC IN CEHI Med prvimi prevajalci inludoslovenskega pokolenja, ki so začeli našemu odru posredovati češka dramatska dela, in med prvimi publicisti, ki so neposredno poročali o češkem kulturnem in sploh družbenem življenju v naših listih, je malone neznani, tu in tam komaj omenjeni France Rebec.1 in videl sem, da imamo veliko nesamostojnih glagolov, ki ga hočejo imeti za sabo. Ti so: hoteti, moči... Toda pri mnogih med tcini rabi kmet poleg nedo-ločnika skoraj še raje vežico »da«. Iz tisoč zgledov, kako naj se ne piše, izberimo samo kake tri: »Skoraj bi se bil tako daleč spozabil mu kroglo v serce poslati.« Tu je vsa misel malega stavka čisto nemška. Dobro vem, da bi te kmet tako govorečega debelo pogledal, ker bi ne vedel, kaj praviš. Imelo bi se reči: »Skoraj bi se bil tuko spozabil, da bi ga bil kmalu v srce ustrelil.« Dalje: »Olgo vedno veselo videti, tudi Vazil serčnejši postane,«, namesto »Tudi Vazil je bil srčnejši, ker jc Olgo videl vedno veselo.« 'Iukaj bi še Nemec ne dejal: »Die Olga immer froh zu sehen, wurde auch Wasil herzhaftet.« Se več takega se je prikralo v naše pisanje, kar pa vse skupaj nič ne velja, n. pr.: »sestro videti, skočim z voza«, ali: »to novico slišati, ostrmim«. To so skrčeni stavki nedoločilni (Infinitivsätze), ki jih prosti človek ne govori in razen nas tudi ne piše nobeno drugo nurečje. Se en zgled: »Ga utolažit poiščejo kake sladkarije.« Imelo bi se reči: »Da bi ga utolažili, poiščejo kakih sladkarij,« ali pa: »da gu utolažijo« itd. — (Levstik, Napake slovenskega pisanja, ZD Vi, str. 46—47.) 1 Družinski list s podatki za starše, starega strica Jerneja, zanj, brate in sestre (prepis oskrbel župni urad župnije Povir pri Sežani); izvestja tržaške in Bil je zadnji, deveti otrok v kmečki družini iz vusi na tržaškem Krusu. Rodil se je 24. marca 1841 v Brestovici župnije Povir pri Sežani. Da bi se mogel šoluti, ga je vzel k sebi stari stric (po očetovi strani) Jernej Rebec,* župnik v Burkovljah pri Trstu. Stric je prvi vplival na njegovo narodno usmeritev. Župnik Rebec je za Napoleonovih vojn ušel biričem, ki so gu lovili v vojake, in pobegnil na Hrvaško, kjer je služil v neki plemiški družini, zasebno pa dokončal latinske šole. Tako ga je mogel tržaško-koprski škof Matija Ravnihar 1814 posvetiti v duhovniku. V Burkovljah je služboval nepretrgano od 1833. Tu se je po njegovem prizadevanju sredi štiridesetih let ustanovila »začetna učil-nicu v Barkoli , od 1851 triletna. Jernejevo nurodnobuditeljsko delo v vasi, v šoli in v cerkvi je počasi rodilo svoje sadove. Leta 1848 je barkovljansku narodna straža z alarmom, streljanjem in hrupom preprečila, da sardinsko-napolitansko ladjevje ni izkrcalo italijanske revolucionarne vojske, ki naj hi zasedla Trst. /a to obrambo in rešitev Trsta pred italijansko zasedbo je avstrijska oblast dne 2. decembra 1849 na veliki paradi odlikovala z zlato kolajno župnika Jerneja Rcbca in še dva domačina. Stric Jernej je bil v živem stiku z narodnimi delavci, ki so v tistih desetletjih delovali v Trstu in okolici. Tako se je gotovo družil s Francetom Ceguarjem in Filipom Haderlaponi. Bivanje na Hrvaškem mu je odprlo širše slovansko obzorje, Trst sam pa mu je to obzorje še nadalje razpiral, saj je to rastoče mesto štelo med uradniki, trgovci in podjetniki mnogo Cehov, Hrvatov, Poljukov in Srbov. France je začel hoditi v gimnazijo v šolskem letu 1854/55 in jo je dokončal v letu 1861/62. Bil je vseskozi odličnjak. včasih prvi. včasih drugi, \časih tretji. V šestem razredu je dobil za častno darilo Schillerjeve zbrane spise v dvanajstih knjigah, prav Schillerju pa jc prevujal njegov učitelj slovenščine Fruncc Cegnar;8 tako je Rebca že v gimnazijskih letih opozorila nase dramatika. V sedmem razredu je na zaključni šolski slavnosti imel slovenski govor, ki gu je sestavil sam; to je bilo prvič, da se je na skupni gimnazijski proslavi slišala v Trstu slovenska beseda. Maturo je opravljal 1862, pismeno od 25. do 28. junija, listno pa 51. julija ter 1. in 2. avgustu. Naredil jo je z odliko. V bogoslovje ni šel, kakor so želeli starši in stric. Odločil se je za študij klusične filologije. Gimnazija, na kateri je France študiral, je bila kajpada nemška, delež slovenskega dijaštva na njej pa tedaj še zelo majhen. Večino so imeli Italijani. Ko je bil France v osmi šoli. je na primer od celotnega števila 252 dijakov bilo samo 57 Slovencev. Učni jezik je bila nemščina. Italijanščina oziroma slovenščina sta bili obvezni za dijake italijanske oziroma slovenske narodnosti. Ker za pouk slovenščine ni bilo usposobljenih moči. dalje pa se tudi nihče ni brigal za izvajanje določil o obveznem obiskovanju slovenskih tečajev, so ta določila večkrat ostajala samo na papirju. V Rebčevih letih so bili na gimnaziji trije tečaji za slovenščino, dva dveurna in eden enourni tedensko. A samo tretji tečaj je potekal v slovenščini, sicer je bil tudi pri slovenščini učni jezik nemščina. France je te tečaje obiskoval. Učitelji so mu bili od 1855/54 do 1855/56 suplent Anton Legiša, od 1856/57 do 1859/60 matematik profesor Josip Zivic iu končno goriške gimnazije; P. Medin-Dremovčev: Slovanski živelj na nemški državni gimnaziji v Trstu (1842—1918), Jadranski koledar I93<), 136 148; prenis i/, vpisnic na Dunaju mi je zu akad. študij oskrbela dr. M. Boršnik, medtem ko mi laki izpisi za Prago niso bili na razpolago. * Just Pertot: Jernej Rebec, barkovljunski kaplan in junak leta 1848, Ju-dranski koledar 1937, 97—99; šenuitizuii tržaško-koprske škofije. » SBL. od 1860/61 dalje France Cegnar, tedaj v Trstu brzojavni uradnik. Poleg omenjenih je imel slovenski priimek v Rebčevih letih samo še Trojanšek, ki je 1858/59 učil Rebca latinščino. Drugi profesorji so bili tujega rodu. Od leta nastanka gimnazije 1845 pa do njenega konca ob zaključku prve svetovne vojne si je slovenščina izsilila dostop v gimnazijsko izvestje enkrat samkrat, že po Ilebčevem odhodu: v izvestju za 1864/65 je nekdanji Rebčev učitelj — in v prevajanju dramatskih del brez dvoma mladostni vzornik — France Cegnar priobčil tri strani svojega prevoda Schillerjevega »Valenštajna«. Slovenščina je bila tudi predmet izpraševanja pri maturi. »Novice« poročajo, da so iz Reb-čevega letnika pri maturi odgovarjali iz slovenščine štirje, in pristavljajo: »Vsi so tako izvrstno odgovarjali, da so jih jako hvalili vsi, ki so sedeli pri pre-skušnji.«4 Razen neposrednega osebnega stričevega in šolskega vpliva na izoblikovanje slovenske in slovanske zavesti pri mladem dijaku moremo misliti še na posreden vpliv, ki ga je p o padcu Bachovega absolutizma imelo nanj bolj sproščeno javno življenje na Tržaškem in splošno na Slovenskem. Ko je France dozoreval v višjih, zlasti končnih dveh gimnazijskih razredih, je bilo slovensko nacionalno življenje že kar dovolj razgibano. Cegnar je 1860 izdal samostojno pesniško zbirko, v kateri je priobčil prevode tudi iz slovanske poezije, med njimi iz češke. Naslednje leto je izdal svoj prevod Schillerjeve »Marije Stuart«, 1862 pa »Viljema Telia«. »Narodna slovanska čitalnica« v Trstu je bila ustanovljena 29. januarja 1861. »duša vsega tega narodnega početja«5 pa je bil spet Cegnar. V Čitalnici so bili včlanjeni tudi Hrvati, Srbi, Poljaki in Čehi. Najbolj agilni so bili v društvu Čehi, največ uradniki. Med njimi je bil prvi Jan Lego," ki se je tu udejstvoval kot pevec in pevski organizator. Lego je pomagal Ceg-narju pri prevajanju »Babice« Boženc Nčmcove in v Čitalnici celo učil češčino. Levstik» je služboval kot tajnik Slovanske čitalnice v Trstu od velikega tedna 1861 do novembra 1862 in je tudi razmajal društveno življenje. Ni dvoma, da jc slovenska gimnazijska mladina zasledovala delo Čitalnice in tudi sama ob njej rasla. O počitnicah po maturi je Rebec z materjo obiskal Bled in se tu udeležil nekakega slovensko-slovanskega zborovanja. Ze leto prej so se namreč v dneh okrog 15. avgusta zbrali na Bledu slovenski in slovanski narodni delavci, mladini in starini. O zborovanju so pisale Novice,6 pa tudi tržaški nemški listi, ki so sestanek napadli kot leglo panslavistične propagande. Tako sta bila na sestanek opozorjena tudi mladi in stari Rebec in seveda tržaška Čitalnica. Po predlogu dr. Tomana naj bi se nu Bledu sestajali Slovenci vsako leto kakor nekdaj Grki v Olimpiji ter podeljevali najboljšemu slovanskemu pesniku ali pisatelju lovorov venec. Za leto 1862 naj bi bila ta manifestacija še širša. Mati Barbara in abiturient France sta se, pač v vrstah tržaških čitalničarjev, peljala z vlakom do Ljubljane, od koder so nadaljevali pot na vozovih. Postanek za prenočevanje so imeli v Kranju in v Radovljici. Poleg Kranjcev so se tedaj zbrali na Bledu še Primorci, Tržačani, Štajerci in Hrvati. Skupine so v jutru prikorakale iz Zagorice po klancu navzdol k jezeru. »Najprej se je vila zastava tržaška, z napisom za nas Slovence tako pomenljivim .Složimo se'.« Med zdru-vieanii med kosilom je posebno zdravico doživela Kraševka, Francetova mati Barbara, ki so jo »posadili gospodje v sredo ined-se«. Dr. Toman jo je posebej 4 N 20. avgusta 1862, 285. 5 N 2. februarja 1861, 48—49. « N 21. avgusta 1861. 279—281. IS Slavistiinu revijo 273 Zapiski in g r a d i v o pozdravil »zavoljo domoljubne Vaše čuti, zavoljo narodnega duha, ki Vas je tako dalječ od Jadranskega morja sem pripeljal. Pozdravljeni tudi zato, ker zastopate danes v -naši sredi kmečki stan, prvi stau. In vse kmečke slovenske matere, ki so odredile že toliko izvrstnih sinov za svoj narod, in jih še odgo-jujejo, pozdravljam s tem, ko Vam podajam roko«. Novice sklepajo poročilo: »Ginjena sta se zahvalila mati in sin pred odhodom za tako srčno prejetje. Vsa čast tedaj tudi vrednemu sinu, ki je kmečko mater pripeljal tako dalječ na narodni shod, ter se ni obotavljal pokazati, odkoda da mu je rod.«7 Rebec je prišel v Prago peš pod jesen 1862. Tu se je srečal z Josipom Sta-retom, tudi akademikom, poznejšim leposlovnim in strokovnim pisateljem.8 Starè je študije v Pragi dokončal. Rebec pa je bil tu le dve leti, medtem ko je v tretjem akademskem letu 1864/65 študiral na Dunaju. Studirai je klasično in slovansko filologijo (v Pragi predvsem pri Martinu lluttali, na Dunaju pri Miklošiču). Jeseni 1865 pa je bil z odlokom 22. oktobra postavljen za suplenta na goriški gimnaziji. Na opustitev študij je najbrž vplivala gmotna stisku. Oče mu jc umrl že, ko je bil v četrti šoli, stric, ko je bil drugo leto v Pragi (5. novembra 1863), mati pa, ko je bil na Dunaju (9. avgusta 1864). Sniri zadnjih dveh je pomenila, da nima od domačih ničesar več pričakovati; sicer pa ta pomoč ves čas ni mogla biti kaj obilna ali izdatna, ko se je mati-vdova ubijala doma s kopico otrok, ki so le polagoma odhajali izpod domače strehe, in ko je stric, skoraj čisto slep, užival le zelo pičlo pokojnino. Razen v gmotni stiski je iskati vzroku za odhod z Dunaja najbrž tudi v Fruncetovem osebnem značaju. Josip Starè, ki je Rebca upodobil v noveli »Vinko«," pravi o literarni pre'dlogi Vinka-Rebca, da »res izgleda malo sëntimentalno, ali tak jc bil. V narodnih stvareh, v filologiji, v zgodovini, estetiki je bil bistrega uma, v socialnem življenju zelo neukreten, dasi jako plemenitega srca in prav nič surov«.10 Slovencev, ki bi bili študirali v Pragi, je bilo tiste čase pičlo malo. Tedaj sta drugovala samo Rebec in Starè. Vezalo ju je zanimanje zu slovstvo, predvsem drumutsko, in za gledališče. Sicer pa sta v Prugi in nu Češkem odkrivala vse mogoče pobude, ki bi jih bila hotela uveljaviti tudi v domovini. Zvezo z domom so jima posredovale Novice, 1865 kratek čas tudi Naprej. Tako sta ob češkem časopisju še bolj čutila slovensko zaostalost. »Nam treba slovenskega dnevnika! Tako sva s prijateljem Vinkom [=Rebcem| ugibala skoraj vsak petek, ko sva že pred osmo uro zjutraj stopala... pred glavno pošto v Pragi,« pravi Starè v spominih na ustanovitev SN. Starè je pozneje (1867) sodeloval pri snovanju lista Slovenski jug, ki nuj bi bil glasilo mlado-sloveneev pod Levstikovim vodstvom. V Pragi sta si pobratima srce »ogrevala z Riegrovim .Narodom'« in Starè je za časjiik predlagal ime Narod, kar je v formulaciji Slovenski Narod tudi obveljalo. »Pazno svu motrila vsak korak, ki so ga Čehi storili v narodnem razvoji svojem, in pri vsuki novi njihovi pridobitvi ugibala sva, koliko bi se kaj podobnega tudi mej Slovenci dalo dognati... Skupaj sva snovala .izvirne dopise' za Novice, katerim je Vinko [=Rebec| bil stalen poročevalec... Rada sva tudi zahajala v češko gledališče, v katerem se nama je posebno milo storilo, du Slovenci še jiimumo svojega Tulijinegu hrama... Seveda sva snovala slovensko gledališče... Tako sva ži- 7 Navedki iz poročila v N 27. avgusta 1862, 295—297. 8 Janko Polec: Josip Starè, KMD 1953, 134 143. » LZ 1884, 408—412, 466—474, 541—546, 609—613, 674—679. 10 Korespondenca Leveč—Starè in Starè—Leveč v Prijateljevem prepisu, rkp. odd. NUK v Ljubljani, Ms <)73. VII./B. vela v samih idejah, pozabljala vse dijaške nezgode in hitro sta potekli dve leti.«11 Zanimanje za gledališče in dramatiko med Čehi je pozneje pri Rebeu in Staretu rodilo svoje sadove. Oba sta podprla delo Dramatičnega društva, ko je začelo izdajati »Slovensko Talijo«. Že v prvem letniku je Starè krepko podprl Josipa Nollija pri prirejanju »Priročne knjige za glediške diletante« po Čehu Boleslavskem, Rebee pa je v »Slovenski Taliji« priobčil (lokaliziran) prevod češke burke. Starè je forsiral češko dramatiko v »Slovenski Taliji«, kar je izrazito očitno v začetku, ko je nemška dramatika odrinjena, ne uveljavi pa se še v taki meri francoska. Franceta Rebca je Starè leposlovno upodobil v noveli »Vinko«. Vinkovo pravo ime je odkril v spominih ob petindvajsetletnici »Slovenskega Naroda«,11 že prej pa uredniku Levcu, kateremu je poslal novelo na vpogled. Dne 1. aprila 1884 mu je pisal:10 »Danes Vam pošiljam literarno igračo, ne za Zvon, ampak da mi kot prijatelj poveste svoje mnenje o nji ... sem hotel napisati nekaj spominov iz preteklih čusov. Tu stopi v duhu predme moj vseučiliški tovariš, ki sem ga prekrstil v Vinka. Kar sem napisal, to je vse gola resnica do zadnje pičice. Vse sem videl na svoje oči, ali pa slišal na svoja ušesa.«12 Novela »Vinko« je po umetniški strani nepomembna. Dogajanje jc bolj opisano kakor neposredno podano, kompozicija je mlahava, dogajanje zavirajo dolgi opisi in razpravljanje. Njena posebnost je v tem, da je postavljena v češko okolje in da ima za svojega junaka enega izmed naših kulturnih delavcev. Pisatelj začne Vinkovo zgodbo v Trstu z dogodki ob njegovi maturi. Spremlja ga na Bled, vendar brez matere Rurbare, in peš na Češko. Govoreč o starem stricu, piše splošno o njegovem narodnovzgojnem delu. saj gu kon-kretno ni poznal. V TIT. poglavju opisuje potovanje po češkem podeželju, kar je bolj poljudna nurodnopolitična in narodnogospodarska propaganda za povzdigo kmetijstva kakor leposlovje. Starè piše Levcu:10 »...to sva doživela med češkimi kmeti nekaj juz, nekaj Vinko. Pogovor v krčmi je resničen. Vinko je moral na svojem popotovanju res pokazati na Tomanovo podobo, da je dokazal, kdo du je.« V naslednjih poglavjih pripoveduje, kako sta se z Vinkom spoznala po branju Novic v kavarni. Vinko je prinesel nekaj denarja iz Trsta, kjer je »zadnji dve leti dobro zaslužil«. V Prugi je »na priporočilo slovenskega profesorja... dobil nekoliko zaslužka s poučevanjem, in za silo se je iznebil vsaj največjih skrbij«. Profesor, ki bi bil utegnil pomagati slovenskemu visokošoleu, je bil najbrž dr. Simon Strupi,1® univerzitetni profesor na živinozdravstveni stolici, kamor ji1 prišel po svojem šolskem in strokovnopisuteljskem delu na Slovenskem. Bil je po rodu iz Kranja kakor dr. J. Bleiweis. Priporočilo nanj je dul Rebcu pač Bleiweis, ki je Rebca tudi zasnubil za dopisnika iz Prage. V noveli vidimo, kako Vinko vedno bolj pada v pomanjkanje in naravnost v stradež, obenem pa zasledujemo njegovo ljubezen do češkega dekleta, ki je že zaročeno. To spodnese tla njegovim telesnim in duševnim močem. Pavle 1= Sturè] ga sicer iz teh depresij z besedami dvigu, vendar mu gmotno ne more nič pomagati. 11 Navedki v odstavku iz Staretovega listka Nekaj spominov na mlada leta, SN 1. aprila 1893. 12 Isto potrjuje po drugem, tudi osebnem viru Gluser IV, 118: »Slišul sem od slovenskega zdravnika, porojenega v tržaški okolici, da je povest vzeta iz življenja.« 13 Hugo Turk:.Trije znameniti kranjski zdravniki, rkp. razprava, rkp. odd. NUK v Ljubljani. 18' 275 Vinko se iztrga iz ljubezenskih sanj. Ker dalje nima, »da bi mogel živeti ob svojem«, se odloči, da poskusi nadaljevati študij na Dunaju. Tam bo mogoče zaslužil toliko, da se bo pretolkel do konca. Vendar tudi tu ne uspe. Zaslužka je malo, zdaj mu umre še stric. (V resnici je stric umrl, ko je bil France v Pragi. Zdaj mu je umrla mati.) Razen delne gmotne opore zgubi s stričevo smrtjo tudi moralno oporo. Vinko piše Pavlu v Prago: »Mala je sicer bila denarna podpora, ki mi jo je mogel naklanjati, ali kaj je bilo to proti veliki duševni podpori, ki sem jo imel v njem.«14 Zato se odloči in odide za profesorja na Rusko, kjer gu čaka kruh, čeprav nima študij dokončanih. Starè je dve Rebčevi praški leti združil v eno in ga poslal v Rusijo kar z Dunaja. V resnici je Rebec po enoletnem študiju na Dunaju služboval še nekaj let v Avstriji in šele potem odšel na tuje. Na goriški gimnaziji je bil od jeseni 1865, z zadnjim oktobrom 1868 pa je bil tu iz službe odpuščen. Ker ni imel dokončanih filozofskih študij in ni bil izprašan za profesorja, je bil odpust formalno utemeljen. Zakaj ni ustregel predpisanim obveznostim, lahko le ugibamo. Ali je bil preveč zaposlen v šoli in izven nje? Ali mu je manjkalo volje za trdo dvojno delo? Ali se je preveč uveljavljal v nacionalnem življenju Gorice in ni utegnil? Ali je treba upoštevati posebne Rebčeve značajske poteze? V Gorici je Rebec spočetka poučeval latinščino, nemščino in slovenščino. Tako je na primer učil vse tri jezike v šolskem letu 1866/67 v drugem b razredu, kjer je bil tudi razrednik. Isto leto je učil slovenščino v petem razredu ter kot prost predmet v tečaju za Ne-Slovence. V letu pred svojim odpustom pa je razen v tretjem in osmem razredu poučeval slovenščino že v vseh razredih, kar kaže, da se je usmeril k slovenščini. Nuslovi, ki jih je dajal dijakom za šolske naloge, kažejo človeka, ki je bil povezan z domačim ozemljem (priin.: Kako je mornarstvo razvitek človeštva podpiralo, Ali se Feničanje zastran naseljevanja in trženja lahko primerjajo sedanjim evropskim narodom, Potujmo, toda po-tujmo peši, ipd.). Padec absolutizma in uvedba delne ustavnosti 1860 sta razgibala slovensko društveno življenje tudi v Gorici in pospešila razvoj nacionalnega življenja v mestu in okolici. Tuko jc Rebcu zateklo v Gorici že kar razgibano nacionalno življenje. Isto leto kakor on v Trstu je na zaključni šolski slovesnosti v Gorici 1861 imel slovenski govor učenec četrtegu razreda normalke Franc Podgornik15 iz Čepovana, poznejši publicist in slavjanofilski urednik. Slovenska deklamacija na sklepni gimnazijski prireditvi konec leta 1861/62 je izzvala navdušeno reakcijo. Dopis iz Gorice v Novicah je ugotavljal: »Nepričakovani radostni klici pri slovenski deklamaciji tistega dne zaznamujejo za našo reč pomenljivo dobo; pokazala se je zbujena narodna zavest in moč tukajšnjega slovenstva, kakor nikdar popred. Trezni in pošteni opazovavec te prikazni je moral priznati, da jc bil to plamen narodne zavednosti, ki jc bil nenadoma kvišku švignil. Nauk, ki smo si gu iz vsega tegu posneli, je bil ta, da narodno čutje je že širje kroge prešinilo, kakor smo menili, in da je treba za kladvo zgrabiti, dokler je železo belo.«1' Po prvem poskusu aprila 1863, ki ni uspel, so pobudniki za ustanovitev Čitalnice znova vložili pravila in tržaško namestništvo jih je septembra, celô s slovensko odločbo, potrdilo. V nasprotju s tržaško je goriška Čitalnica zbirala predvsem urudništvo in goriške meščane. Ko je prišel Bebec 14 Navedki v odstavku iz objave v L/. 1884, 411, 544- 545, 740 iu 741. 15 N 9. oktobra 1861, 336. 16 N 10. septembra 1862, 310 311; N 8. oktobra 1862, 346; N 5. novembra 1862, 378; N 7. decembra 1864, 400. v Gorico, je Čitalnici predsedoval Andrej Winkler, с. kr. uradnik in deželni odbornik, tajnik pa je bil dr. Josip Tonkli, staroslovenski politik in četrt stoletja oficialni vodja goriških Slovencev. Y letih tik pred Rebčevim prihodom sta med drugimi delovala na gimnaziji Andrej Marušič,3 ki je bil tedaj še mlad navdušenec za slovenščino, ter Jakob Šolar,17 ki je obravnaval slovenska slov-niška vprašanja tudi v slovenskih razpravah ter kot strokovni ocenjevalec sodeloval pri Slovenski Matici. Slovenščino sta na gimnaziji učila zeniljepisec Janez Jesenko,3 ki je prevedel v slovenščino Goldsmithovega »Župnika Wakefieldskega« in 1865 izdal v Gorici prvi slovenski zemljepisni učbenik za gimnazije in realke, ter katehet Andrej Marušič, ki je dopisoval v Novice, slovenil sejne zapisnike goriško-gradiščanskega deželnega zbora, pesnil, urejal tri leta mesečnik Umni gospodar itd. Na realki je učil podobno kakor Rebec nedokončani filozof-učitelj Franc Zakrajšek,18 pesnik, prevajalec, publicist, slovstveni zgodovinar itd. Taki kolegi na gimnaziji in na drugih srednjih šolali v Gorici so morali vsekakor vzpodbudno vplivati tudi na novega suplenta Rebca. Slovenska je bila tudi večina dijakov na Rebčevi gimnaziji. Tako je bilo v prvem letu njegovegu službovanja od 570 dijakov 212 Slovencev, 120 Italijanov ter le 38 Nemcev. Kajpada je kljub vsemu temu bilu šola oficialno nemška. le verouk se je v prvem razredu poučeval po slovensko (a v vseh razredih od leta 1865/66). Novice so ob koncu šolskega leta 1864/65 ugotavljale, da kakor drugod »tudi v Gorici slovenščini še zdaj kruh mučeha lomi. Ako ne bi dobro vedeli, da imata omenjeni goriški učilnici Igimtiazija in realka] tudi izvrstne rodoljube med svojimi učitelji, ostro bi sodili učiteljstvo; nezadovoljnost tedaj, ki jo izrečemo, zadeva le nje. ki imajo šolske vajeti v rokah«.10 Med vnete rodoljube se je na gimnaziji uvrstil tudi Rebec. Tradicionalna dijaška slovenska proslava je postala v Gorici Vodnikova beseda.20 Prva je bila prirejena verjetno že februarja 1866 pod Rebčevim vodstvom. Priredili so jo v Šempetru, torej ne v Gorici sami. Ravnateljstvo je prireditev dovolilo, a udeležil se je je ves profesorski zbor. Naslednje leto so slovenski dijaki priredili besedo v Solkanu. Na njej jc bilo manj prisiljene navdušenosti, je pu v celoti uspela. Navzočen je bil ravnatelj, verjetno tudi profesorski zbor, gotovo Bebec. Šele tretjo besedo so priredili dijaki v Gorici sami. Tedaj jc Rebec za svoje narodno vzgojiteljsko delo dobil tudi zunanje priznanje, saj je dejansko predstavljal tedaj srce nacionalnega dela na šoli. Leta 1867 so namreč odšli iz Gorice Pleteršnik, Šolur in Jesenko. Posebno odhod profesorja Jakoba Šolarja je pomenil hudo izgubo in na Rebca je padlo vse breme nacionalnega delu med slovenskim dijuštvom. Za to delo je dobil javno priznanje ob tretji Vodnikovi besedi. Novice so v goriškem dopisu ocenile to besedo kot »sijajno ne le v obilnem številu pesem in govorov, temuč tudi po izvrstni izpeljavi; igrali so tudi burko .Novci za diplomo', ki jo je po italijanski poslovenil rodoljubni gos p. prof. llcbec, kateremu sploh gre čast in hvala, da 17 LZ 1883. 253; N 2. oktobra 1867, 328. 18 France Zakrajšek, sin Kranjca in Bovčanke, se je rodil v Gorici 1835 in tu umrl 1903; najprej začasni suplent, potem učitelj in končno zupit pisar, ki je mnogo pesnil, prevajal, pisal ipd. (Poizvedbe v Gorici v Italiji.) 10 N 27. avgustu 1865. 314 315. 20 Poročilu o treh goriških besedah: o prvi (listek: Vodnikov rojstni dan pa goriški dijaki) celovški S 10. februarju 1866; o drugi (listek: Druga dijaška beseda v Gorici v spomin Valentina Vodniku) celovški S 9. februarja 1867; o tretji (dopis i/. Gorice) N 12. in 19. februarja 1868. 55, 61. Glavne podatke o zadnji besedi je posnel A. Gabršček v svojih Goriških Slovencih, I, 114. je bil dijakom prijazen voditelj v osnovi te besede, kterej hvala je enoglasna in to v vsein zaslužena. Po besedi je bila večerja prav .židane volje' in mnogo napitnic se je čulo. Posebno tehtna je bila napitnica g. dr. Lavriča na hvalo dijakom goriške gimnazije in slavo prof. Rebec u«. Naslednji list Novic je priobčil célo Lavričevo napitnico. V njej je pohvalil dijake, ki so besedo priredili. »Kar pa nas goste najbolj veseli, je to. da slovenski mladeniči Vodnika slavijo se svojim gospodom učiteljem vred.c Nič ne more biti lepšega in bolj plodo-vitega, kakor da dijaki in učitelji skupaj žrtvujejo Muzain. »To ste že tretjič storili v Gorici in nocoj po načinu, ki jc dokaz izobraženega okusu, zatoraj kličem, zbrani gostje: živila goriška gimnazija, slava gosp. profesorju RebcuN Kaj je bilo z Rebcem v čusu po odslovitvi z goriške gimnazije do 1871, ne vemo za trdno. V letih 1869 in 1870 jc zapisan med udi Slovenske Matice*1 kot »profesorski pripravnik v Gradcu«. Z gradivom, ki je v Ljubljani in v Mariboru na razpolago, se ne da ugotoviti, ali je služboval na kakšni šoli v Gradcu. Mogoče se je prcživljul z inštrukcijami in se pripravljal, du dokonču študije. V letu 1870/71 pa se je odločil, du odide za profesorja v Rusijo in se tako reši iz življenjske zugute. Letopis Slovenske Matice ga ima 1871 med« članstvom že zupisunega kot »profesorja« v Rusiji, včlanjen pu je bil preko ruskega veleposlaništva na Dunaju. V Rusijo je odšel maja 1871, kakor beremo 5. muju v goriški »Soči«. List. ki Rcbca imenuje »suplcntu na tukajšnji gimnaziji«, obvešča bralce, da odhaja na Rusko, kjer dobi službo profesorja. Novico po-spreinlja 10. maja z naslednjimi stavki: »Gospod Rebec je izvrsten narodnjak; pečal se jc posebno se slovanskimi jeziki in Slovansko zgodovino. Obžalovati moramo pri tej priliki, da si morajo ravno nar iskronojši rodoljubi na ptujein kruha iskati, med tem ko nam domačih moči še zmerom primanjkuje.« Novice poročajo iz Gorice sumo na krutko: »Prof. Rebec je odpotoval nu Rusko.«" Ko je Stare poslul Leven 1. aprila 1884 že omenjeno novelo »Vinko«, v kuteri je upodobil življenjsko usodo Franceta Robca, ni izrekel nobeno sodbe, kuj je gnulo prijatelju v Rusijo, pravi samo: »lz desperacije je šel na Rusko in že 20 let ni sluha o njem.« O Rebčevi usodi nadalje nič gotovega no vemo. Štejemo gu v skupino tistih dokončunih in nedokončanih filozofov, ki so v drugi polovici šestdesetih let odšli v Rusijo, ko jo reorganizirala svoje srednje šolstvo in potrebovala zlasti klasične filologe." Kje je v Rusiji živel in kaj jo delal, vemo le mulo. Po eni vesti nuj bi bil odšel v Simferopol na Krimu. Zadnjo rahlo sled je pokazalo za njim Leven naključje. Ko je Lovec prišel jeseni 1871 na goriško gimnazijo, je tu gotovo slišal za nekdanjega profesorja. Ko mu je 1884 Sturf1 poslul »Vinku«, je v glavni osebi takoj spoznal Rebca. Odgovoril je Staretu takoj, še preden bi bil novelo prebral: »Iz Vašega pismu vidim, da je Vinko — Robec. O njem sem v Ljubljani od nekoga fotografa, njegovega prijatelju, zvedel te črticc. Robec je bil zadnja leta gimnazijski inšpektor v Kišinjcvu. Imel je jako razsipno ženo iu mnogo dece. Zaradi žene je izneveril okoli 4000 rubljev, in pretili so mu z ostro kuznijo. Baš tisti čas pa mu je umrla žena, iu zurudi njegovih šolskih zuslug so mu odpustili kazen ter gu posluli nekam v stepe, ako se ne motim, v Nižnji Urulsk zu gimnazijskega učitelja.«1* Zatem nimamo o Robcu nobenih vesti. " Imeniki članov SM v I.MS 1869, 69: 1870. 49; 1871, 84. «« N 12. muju 1871, 160. " Dr. M. Boršnik: Celestin. 19-51, zlusti 77 si. Po odhodu v Rusijo sc Rebec od (um nikoli ni oglasil v kakšnem našem časniku ali časopisu, ne objavil kukšnega prevoda iz ruske literature. Rebčcva publicistika in Rebčevo prevajanje se je končalo z letom 1871. V slovenskem kulturnem krogu je njegovo delo ostulo torzo. Stik z dr. J.Bleiweisom je imel gotovo že Francetov stric." Iz tega dejstva in po priporočilu za dr. Strupija v Pragi, o katerem smo govorili, smemo sklepati, da se je France na poti v Prago ustavil pri uredniku Novic, dobil od njega priporočilo za dr. Strupija in se domenil za dopisovanje v list. Dopisi v Novicah iz Prage so pred Rcbcein zaznamovani s šifro G. M. L., v čemer moremo videti Lovra Mahniča,' ki je tisti čas bil v Pragi, da bi dokončal slavistične študije. Zudnji dopis, signirun z G. M. L., je priobčen v Novicah 1. oktobra 1862. Za Rebcein se je kot pruški dopisnik angažiral Josip Sturè, čigar prvi dopis so priobčile Novice 14. oktobra 1864 (šifra +). Za dopise med temu dutumomu smemo soditi, du so Rebčevi. Zaznamovani so s šiframi: —b—, I—I, ? ter z. zvezdo nad polumesecem. Mordu je med praškimi dopisi v tem času kateri, ki gu je priredilo uredništvo po drugih virih ali pismih, u večina je brez dvoma Rebčcva. Ker sta dopise sestavljala skupaj s Starctoin. se Rebec zato verjetno ni hotel podpisati vsakokrat z isto šifro. Dopisi skoruj ne vsebujejo političnih novic, temveč predvsem vesti o društvenih, kulturnih iu gledaliških dogodkih (proslave Cirila in Metoda, pevski nastopi in prazniki, Strossmavcrjev obisk, spremembe med češkimi listi, pozitiven sprejem Nupreja v Pragi, Fiignerjcva telovadnica za Sokola itd.). Posebno obširen dopis pripoveduje o Nüprstkoveni rokodelsko-obrtnem muzeju; zagovarja žensko osvoboditev od gospodinjskih del ter predlaga slovenskim čitalnicam poleg dosedanjega veseljačenja in plesanja uvedbo tudi resnih predavanj; poudarja potrebo, da se dvigne obrt in tehniku in s tem gospodarsko utrdi nurodnost. Poseben dopis svetuje Slovencem, nuj po češkem zgledu združujejo na podeželju razdrobljene kmetije v zadruge, ker se bo tako kmečki živelj okrepil tudi narodno. Najpogosteje pu je govora v dopisih štajerski deželi izroči štajerskim odbornikom, da na tej podlagi obširneje izdelajo svojo deželo« (LMS 1868, 1). A Štajerci so si s tem naložili težje delo, kakor so si ga v svoji lokalni nacionalni navdušenosti predstavljali. Tako je njihov 1. snopič res izšel 1868 (»Slovenski Stajer«). III. snopič pa 1870, medtem ko II. in IV. snopič sploh nistu izšla. Rebec in Stare sta s praškimi dopisi, s sodelovanjem pri organizaciji in delu Dramatičnega društva ter s prevodi čeških odrskih besedil bistveno pripomogla, da se je na slovenskem odru uveljavila češka dramatika32 in pomagala izriniti nemško. Od Rebčevih dramskih prevodov iz češčine je izšel v tisku samo eden, »gluma v enem djanji Na mostu« dramatika Vdelava Klimenta Klicpere (Slovenska Talija, zv. 2 b, 1867). Burian sodi o prevodu: »Je dovolj zvest in se še danes da brati. Lokalizirana so samo osebna in krajevnu imena.« Naslov izvirnika je »Vcselohra na mostč« (1828). Prvotni slovenski naslov je bil »Na kranjskem mostu«, kakor je razvidno iz oznanila v Novicah, da se bo igra tiskala.33 Mislim, da moramo v lokalizaciji igre na most v Kranju videti poklon Kranjčanu dr. J.Bleiweisu. Burka je bila prvič uprizorjena v ljubljanski Čitalnici 24. oktobra 1867. Bila jc prva prireditev, s katero je stopilo pred javnost Dramatično društvo. Igro je 19. aprila 1869 uprizorila Čitalnica v Ptuju.34 Posebna čast pa jo je doletela še s tem, da je bila uvrščena v pisani spored prve redne slovenske predstave35 v Deželnem gledališču v Ljubljani 2. oktobra 1870. Drugi Rebčev prevod iz češke dramatike predstavlja veseloigra s petjem v petih dejanjih Josefa Kajetana Tyla »Jurčkove prikazni« ali »Jurčkove sanje« (izvirnik »Jirikovo videni«, 1849). Prevedena je bila vsaj v prvi polovici leta 1867, kjer je Dramatično društvo na svoji IV. in V. seji (20. junija) sklepalo o njeni izdaji: »Naj se izroči pregledovalcem igra .Slovenski Jurček'.« In prav tam dalje: »Jurčkove prikazni' poslal g. Rebec... se izroči pregledovalcem.« Gotovo gre obakrat za isto delo, ki je pri predstavi 1898 dobilo naslov »jurčkove sanje«.30 Igra je bila na razpolago med rokopisi Dramatičnega društva,37 ni pa doživela natisa. Prvikrat je bila igrana 19. novembra 1871 v Deželnem gledališču,38 drugič pu 18. novembra 1872 prav tam.30 V novem gledališču je bil Rebčev prevod uprizorjen 1898. Igro jc režirul Čeh Inemann in tudi vodilni vlogi sta igrala češku igralca Housa in Deyl.40 Preko češke priredbe smo dobili v Rebčevem prevodu tudi igro »Zurnalisti« Nemca Gustava Freytugu. V dopisu Novicam 23. decembru 1863 je Rebec poročal, kako praško gledališče prinese vsak teden kakšno novost. »Preteklo nedeljo je bila največja ,Zurnalisti', ki se jc vrlo dopadla; suče se namreč vse dejanje okoli mestnih volb; pristrižena je bila po praškem političnem agito-vanju o takih volbah.« Rebčev praški tovariš Starč se je pozneje te uprizoritve dobro spominjal in pisal: »Rada sva... zahajala v češko gledališče, v 32 O češki dramatiki pri nas v obdobju 1848—1924 je pisal Vâclav Burian v Machulovem Sborniku ..., 1925, 184—217 (o Rebcu 188, 194 in 217); to razpravo je avtor izdal v slovenščini pod naslovom: Doneski k starejšemu češkemu repertoarju v slovenski dramatiki, LZ 1925, 220—224, 290—297, vendar je češki izvirnik popolnejši in natančnejši. Istega področja sc kaipudu lotevuta tudi Anton Trstenjak: Slovensko gledališče, 1892, in dr. Frank Wollman: Slovinské drama, 1925. 33 N 7. avgusta 1867. 266. 34 SN 10. aprila 1869. 35 N 5. oktobra 1870, 326; gl. tudi SN 8. januarja 1871. 30 N 31. julija 1867, 258. 37 N 20. novembra 1867, 387, ter Nollijev Imenik slovenskih glediških igro-kazov v (Boleslavskega) Priročni knjigi za glediške diletante, 1868, 166; kot Rebčev prevod je zaznamovan tudi v '1 rsteujaku, n. d., 99. 33 SN 16. novembra 1871; podobno N 15. novembra 1871, 375—376. 30 Trstenjak, n. d., 119. 40 LZ 1898, 701; SN 10. oktobra 1898. katerem se nama je posebno milo storilo, da Slovenci še nimamo svojega Tali-jinega lirama. Neki večer pa so nas posebno ugreli Freytagovi .Zurnalisti', katere so Čehi za svoje gledišče kaj lepo in tedanjim svojim narodnim razmeram jako primerno lokalizirali. Po dovršeni predstavi se z Vinkom (Rebcem) kar nisva mogla ločiti in šla sva v bližnjo ,Litomčricko pivarno', kjer sva pri kozarcu piva do jedne po polnoči prebavljala raznotere gledališčine utiske. Seveda sva snovala slovensko gledališče. Vinko je v naglici izdelal cel ertež, kako bi se z dobro lokaliziranimi igrami dala v Ljubljani buditi nurodnu zavest, in kako bode prUv 011 z gledališko igro agitiral zame, da me bodo volili v krunjski deželni zbor.«11 Rebec jc priredil ali prevedel češko verzijo »Zurna-listov«, ki so bili v rokopisu potem na razpolago v arhivu Dramutičnega društva." Ker je Rebec prihajal iz nemško-italijanske šole v Trstu in je imelo tržaško mesto pretežno luški jezikovni značaj, mu je bila italijanščina pač dobro znana. To dokazujeta dva njegova sicer neohranjena prevoda iz italijanščine. Za prevod »Mojih ječ« pisatelja Silvia Pclliea vemo samo od Stareta. Starè v Vinku«41 pripoveduje, kako je nekoč v Vinkovi praški sobi opazil »večji slovenski rokopis, kateremu so na čelu stale besede ,Mojc ječe'«. Svetoval mu jc, naj prevod pripravi zo Junežičcvo Cvetje. »Sum sem že mislil nu to,« mu pritrdi Vinko-Rebec; vendar mora prej prevod še opiliti. Pavle-Starè se 11111 ponudi, da mu potem rokopis prepiše. Vendar Vinko delu ni dokončal, ker ga jc zagrnilo pomanjkanje in stradež. Starè sc še v pismu Levcu 1. aprila 1884 spominja tega Rebčevega prevodu in se sprašuje: »Kuni je prišla njegova prestava .Moje ječe'?« Pobudo zu prevajanje Silvia Pellica je mogel Rebec dobiti že v Trstu, kujpada 11e v šoli, ker je bilo delo protiavstrijsko, lahko pa 11111 je dal misel nu prevod češki zgled. Enodejanka »Novci za diplomo« je prišla na oder prvikrat v Gorici na tretji dijaški besedi. Igrali so jo Rebčevi dijaki.*" Čez leto dni so isto igro uprizorili ljubljanski gimnazijci 1111 Vodnikovi besedi 28. februarja 1869. Medtem ko govori poročilo o goriški uprizoritvi, du je igru prevedena iz italijanščine, pravi vabilo na ljubljansko dijaško besedo v Slovenskem Narodu, du je igru prevedena iz češčine. Ker je prevod »Novcev za diplomo« nustul za potrebe v Gorici in dosedanje iskanje med češkimi teksti ni odkrilo izvirniku, je enodejanka nuj verjetneje italijansko delo.4* Poročila o goriški in ljubljanski uprizoritvi pripovedujejo, du je enodejanka uspela.43 Ilurko so dalje uprizorili goriški dijuki44 vsaj še 1871 v Dornbergu (27. avgusta). Ob poročanju dopisnik v Novicah žalostno ugotavlja, da med goriškimi profesorji ni več takih, ki bi se šteli za Slovence, nasprotno, vzgojitelji slovenskega rodu zdaj srumotč dijake, ki slovensko nastopajo in bero slovenske reči. Tedaj Rebca ni bilo več v Gorici. Rebcu je bila dramatika notranja potreba, kur vidim še v priredbi slovenske igre po besedilu Davorina Trstenjaka. Trstenjak je pod psevdonimom Vicko Dragan v Matičinem »Narodnem koledarju in letopisu« zu leto 1867 pri- 41 Navedki LZ 1884, 610, 611. 4« N 24. februarja 1869. 65- 66: SN 25. februarja 1869: SN 4. marca 1869: N 3. marcu 1869, 73; Burian. 11. češko d., 217; Burian po SN ponavlja, da je enodejanka prevedena iz češčine, a ker ni zapisan avtor in ker prevod ni ohranjen, sklepa, du ni mogoče ugotoviti češkega avtorja; Trstenjak, 11. d.. 111. ne navaja igre med Rebčevimi prevodi, ampak samo med predstavami v ljubljanski čitalnici. 43 N 3. marca 1869, 73. 44 N 6. septembra in 4. oktobra 1871. 292. 324. občil »Starodaven vrbovski rokopis«, s podnaslovom »Kako si je Vrbovčan svojo svojeglavno ženko poboljšal«. Z aluzijami na V. Hanko in njegovo odkritje »staročeških rokopisov« tudi Trstenjak tvezi, kako je našel »v turnu sv. Miliala ... rokopis, gotovo iz starih časov«, in priporoča, da bi kdo temu libretu, kakor pravi, skomponiral še glasbeno spremljavo. Delce sestavlja vrsta prizorov v verzih in pripoveduje o pekovi hčeri trmoglavki in o krznar-jevem sinu, ki zna mlado ženo takoj po poroki ustrahovati, da mu je pokorna. Rebec je, pač med leti 1867 in 1871, Trstenjakovo besedilo predelal v »veseloigro v jednem dejanju Spokorjena žena«. Več o njej ne vemo. Najbrž ni bila niti uprizorjena.45 Od prvega praškega akademskega leta 1862/63 do odhoda na Rusko 1871. to je v kratkem razdobju osmih, devetih let, je France Rebec prevedel iz češčine štiri dela, od katerih so bila tri tudi tiskana, iz nemščine (verjetno s posredovanjem češke predloge) eno dramsko besedilo in iz italijanščine dvoje literarnih del. V celoti je to bilo sedem del, od katerih so tri doživela tudi knjižno izdajo. Ob tej prevodni dejavnosti stoji še en Rebčev poskus samostojnega dramskega oblikovanja in vrsta dopisov iz Prage. V celoti uspelo prizadevanje, ki je obljubljalo še več. Z odhodom v Rusijo je bilo Rebčevo delo za slovenski kulturni krog sklenjeno. Viktor Smolej AKCENTSKI TIP KÖLO V JUŽNI NOTRANJŠČINI Premik cirkumfleksa za zlog naprej (kolo>kol6) štejemo med stare splošnoslovenskc pojave. Ze Ramovš pa je dokazal, da se dolgi cirkumfleks v slovenskih dialektih lahko v novejšem času premakne spet proti začetku. Znanih je bilo že več področij s tem premikom cirkumfleksu nazaj, v zadnjem času pa je T. Logar (SR XI 147—8) dokazal tak premik še za del Rele krajine, za kar je Ramovš še mislil, du je po mešanju s hrvaškim akcentom. V južnem pasu notranjščine pa tudi dobimo primere,1 ki delajo vtis, da se je tam prav tako premaknil dolgi cirkumfleks proti začetku, kot n. pr.: kuolu, uoku, tiêhi. piêru, srjêbru itd. (n. pr. Sušak pri Jelšanah), dobimo pa v južni notranjščini tudi genitive kot muosta namesto mosta ob nom. must. %ladnu za hladno, kuosy za kosil ipd. Etimološka e in o izkazujeta v teh primerih tako kvaliteto kot pod sekundarnim poudarkom. Toda ker to ni splošno, kajti v tem predelu govorijo tudi: btayü »živina«, testu, sinu »seno« (Sušak) itd., je kljub temu, dn dobimo v posameznih primerih staro stnnjc tudi v ostalih predelih, kjer poznajo premik cirkumfleksa nazaj (prim. Slavia occident. 12, 130), kmalu jasno, du tu ne gre zu kuk fonetični razvoj. Lahko bi pomislili na takšno mc-šunje s hrvaškim akcentom, kot gu je domneval Ramovš (HG VII 137) za Belo krajino, zlasti ker dobimo — posebno pri tipu kolo — te primere najpogosteje v bližini čukavske meje. Vendar tudi na to ne moremo misliti, ker bi tak vpliv čakavskega akcenta moral nastopiti pruv ob čusii sekundarnega akcentskega premika, da bi lahko dobili kuolu. na drugi strani pa bi s to kronologijo ne shajali pri drenu (Subonje z p < ej < t>, zn sek. poud. e je tam jç), ker bi v tem času nepoudarjeni fi že sovpadel z i uli e (prim. п. pr. veža, trska). 4S Trstenjuk, n. d., 80. 1 Zaradi pomanjkanja znakov označuje no, {'o Brkinih (Tutre, Artviže, Vareje, Murkovščina, Povžane, Hrpelje), je razložljiva prav tako kot oblika kudlu. V pluralu je namreč poleg prvotnega *kolà lahko nastopila — najbrž iz določenih sklonov posplošena — še oblika *kdlu (značilna je tudi za večino ccntralnih dialektov, kjer pa je dobila svoj pomen), ki jc z zgodnjim podaljšanjem novoakutirunega o po vplivu gen. pl. dala külu, kar se je posplošilo v singular; v kraški (komenski) obliki kuolu (navaja jo Strckelj, Morph. 45) pa do zgodnjegu podaljšanja novoakut. o ni prišlo (ista kvaliteta kot v volja), je pà prav tako vdrla v singular. Obliko külu bi, ker ni na tem ozemlju več intonucijskih razlik, sicer lahko razlagali tudi s posplošitvijo iz predložnih zvez kot polje (prim. n. pr.: v kullu plejti »rädern«, Trubar, Post. 1 18 ipd.), vendar je zaradi bližine navedenih oblik kudlu po plur. *kolu in kuolu po plur. kolu verjetnejša prva razlaga. Prav tako je posplošen pluralni akcent pri čejvu (Sušuk), čevu (Hrušica) — pri tej besedi je tudi drugod navaden pl. čevu. Tudi udku (Sušuk, Jelšane, Pod- 2 Med Ribaričevimi (Srp. dijal. zl>. IX 15) primeri iz Slumu (slovensko-čakavski govor v Istri, ki je glede na slovenske poteze nadaljevanje južne notranjščine) dobimo n. pr. tudi zgüro »zgorel«, kur bi lahko razlagali le po vplivu tipa kosil v predložnih zvezah, in to bi kazalo nu to. da je bil ta tip v starejši dobi znan tudi v južni notranjščini iu da je šele kasneje odpravljen. ' lz oksitonirane oblike je najbrž izpeljan tudi v dolenjščini še znani pridevnik srebrni (omenja tu akcent tudi Plet. s. v. po Škrabcu). 4 Hrušica. ki je na meji med plur. oblikami kudlu in kulu, ima mešano; nom. je skoraj redno še kalu, prav redko kuolu ali kulu. gen. kudlu, kulu in kola, plur. kudlu in külu. Erjavec navaja za Ilrušico: kulti, gen. kôla (LMS 1882—83, 208). graje), gen. ибка ima akcent po pluralu. Tu je sicer res plur. oči (Sušak, Pod-graje), toda tudi ока ni neznano, vsaj v drugih pomenih, n. pr.: slêipa ибка »senca« (Podgraje). Za drevö <*drêvo, plur. *dre va (prim. rus. дерево — дерева) > *dréva (kar po izvoru lahko ustreza obliki kuola ali küla) je precej razširjeno drêvu (Sabonje).ki se s prehodom preko *drêu v dren zaradi enozložnosti v nom. lahko inaskulinizira (prim, drleu pri Streklju, Morph. 16). Oblika darvu »drevo« (Sušak, Jelšane) je pomešana z dir vu, ki je sing, od dbrva in ki drugod pomeni »poleno« (Topolec, Sabonje) — glasoslovno oblika d'brvu za drevo v jelšan-skem govoru, tudi če bi šlo za pozni akcentski premik, ne more nastati, ker se ê tam niti ob r-u do tedaj še ne bi popolnoma rcduciral. Pri tiêlu (Sušak) bi moral v suponiranem plur. *têlà ê preiti v refleks za etim. e že pred akcentskiin premikom. Možno pa je tudi, da so v nekaterih primerih ob odpravljanju s-sklanje k nominativni obliki s cirkumfleksom na koncu mehanično narejeni ostali skloni po razmerju kolü : kuôla. Primer uho pa ni šel z ostalimi s-debli, ker je po ušlesa nastopil še nom. ušle su (Jelšane, Sabonje, Hrušica). Južnonotranjske oblike tipa kölo nimajo torej nobene zveze z akcentskiin premikom cirkumfleksa proti začetku, ki ga srečujemo v več slovenskih dialektih, ampak je v vseh teh primerih akcent posplošen iz drugih oblik, kjer je nastal na drugačen način. Jakob Rigler ZANIMIV MORFOLOŠKI POJAV V slovenščini so glagolske končnice doživele precej sprememb. Med drugim je znano, da je v slovenščini splošna tendenca po odpravi starih krajših oblik v 3. os. plur. pres. Skoruj splošno so slovenski dialekti odpravljali krajšo obliko v 3. plur. tako, da so k osnovi, ki so jo izkazovale ostale osebe v prezentu, pritaknili iz tipa delajo abstrahirano končnico -jo; tako je stara končnica -o', -é, kolikor ni ponekod še ohranjena, večinoma izginila brez sleda, le v beneščini so pritaknili -jo kar na staro obliko: bolôjo z analog, -o namesto -e (prim. Ramovš, HG VII 52, Morf. 137). Ni pa bilo doslej še znano, da se ta -6 iz 5. plur. lahko prične razširjati celo v ostale osebe kot nekak tematični vokal. Tega sicer v večjem obsegu res ne zasledimo, vendar sem v ribniškem govoru (dolenjski dialekt) našel primere kot: poïguôte »požgete«, zepruômo »zapremo« itd. Taki primeri1 nastopajo pri glagolih z naglašenim tematskim vokalom -e-, kol žgčmo, sing. igèi, Če je v sing, glagol (simpleks) dvozložen, potem se je tam akcent premaknil na prvi zlog (razen na a), tip neseš in v ribniškem govoru se je ta singulurni akcent posplošil tudi v du. in plur. (v dial, izgovoru niasemo, yà < sek. poudarjen e). Medtem ko je ponekod drugod, kjer se v tipu nesemo ni posplošil singulurni akcent, končnica -črno prodrla celo v III. in IV. vrsto (glej IIG VII 98, 104, 121), je bil tukaj dolgo naglušeni tematski vokal e redek in gu je začel izpodrivati ô iz 3. os. plur. Danes slišimo v ribniškem govoru večinomu dubletne oblike. Glagol igati se v pres. sprega tukole: ž gern, žgeš, ige, igudma, f.guùta, iguöia, iguömo, iguöte, iguö in pri tem glagolu navadno redkeje ïgiâma, žgj/ita, žgidla, igiamo, igjate, ig[&{o in prav redko tudi ïguôjo. Pri nekaterih glagolih so pogostnejše ene, pri drugih druge oblike — odvisno pu je 1 Drugi del diftongu i/o je ozek. Na kratkih zlogih ni intonacijskih razlik. tudi od posameznega človeka,1 vendar se v govoru pri glagolih, kjer je to mogoče, radi izognejo obema. Tako je k takem »tkem« plur. navadno takamo, k cvatè plur. cvatiio, za glagole drem. trem govorijo diarem »derem«, tiarem »terem« in podobno. Z omenjenim načinom spregan ja imam zapisane iz Ribnice še te oblike: požguomo, zeïguômo, iruômo, poiruôte, otpruôrno, zepruômo, umarjuôte »umrjete«, parpnuômo, zevruômo. ocvruômo, zeènuômo. Nekaj teh oblik imam zapisanih tudi iz Sajevca pri Ribnici. Iz bolj oddaljenih krajev imam le začnuiite iz Raščice pri Velikih Laščah, in še to le individualno. Jakob Rigler NOVI IZVODI SLOVENSKIH PROTEST ANTIK Kreljeva Postila slovenska iz leta 1567, je bila doslej znana v enem samem izvodu v Nucionalni biblioteki nu Dunaju (signature: C. P. 2. В. 26). Vendar ni več iiiiikinn. ker sem našel še en izvod v Regensburgu v mestni«knjižnici pod signaturo: Script. 1215. Ta je lepo ohranjen, nima pa sodobne vezave. Tudi dunajski izvod Trubarjevega Katehismusa v slovenskim jeziku iz 1555 (österreichische Nationalbibliothek, signature: 51. X. 45) ni več unikum, ker je uspelo Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani, da si jc lani nabavila drugi, doslej neznani izvod te knjižice. Spravljen je pod signature^ R 97994. Za Trubarjevo Hišno postilo iz 1595 navaja bibliografija šest ohranjenih izvodov (Kidrič, Bibliografski uvod 223). Dodati je treba še sedmega, ki je spravljen v Rothenburgu nu Tuuberi v Konzistoriulni knjižnici (signuturu: Th 718). Posebnost tega izvodu je, da ima poleg naslovnega listu uvezano tiskano celo-stransko posvetilo. Z njim pošilja lohannes Schemelius iz Rothenburgu, študent filozofije tiibinške univerze in korektor Gruppenbuehove tiskarne slovensko Postilo rothcnburškim mestnim svetovalcem. Posvetilo, natisnjeno v obliki naslova. se glasi: NOBILITATE O EN Eli IS, ЛМ PLITVDI NE DIGNITATIS. PIETATE, DOCTRINA, PRVDENT1A & vîu rerum ornutißimis Viris, Dominis Conlulibus & Senutoribus inelytae Beipub. & Imperiulis ciuitutis, Rotenburgi ud Tubarim, Dominis & Patronis fuis, îummu utque pcrpetuu animi obîeruuutia colendis, HANG THEANDRI D. D. LVTHERI POST1LLAM, Sclauonico idio-mate îcriptam, humili îubiectione animi mittit Gliens lohannes Schemelius Rothenburgotuberanus Fr. Philoîophiae in Illuîtri Academiu Tubing. Itudiolus, & Typographicae officinac Gruppenbaehianae Corrector. 15. Culend. April. Anno lalutifcri, ANNO M. D. XCVI.c Schemelius sc je vpisal na tiibinško univerzo 25. uprilu 1594 in je 11. septembru tega leta postal baccalaureus (Hermelink. Die Mutrikeln der Universität Tübingen L 708). Gotovo mu je bila razkošno natis-njena slovenska Postila zelo všeč, da jo jc izbral za darilo mestnemu svetu svo-jega rojstnega kraja; pri tem je morda računal tudi s tem, du v Rothenburgu ime pokojnega Primožu Trubarju ni bilo neznano, čeprav je minilo že 43 let, odkar je bil zapustil to mesto. V Konzistoriulni knjižnici v Rothenburgu hranijo tudi izvod Dalmatinove Biblije (signutura: Theo!. 214), ki gu Kidrič (SBL I. 123) ni zabeležil. 1/. Rupel 1 Morda je slučajno, vendar sem dobil oblike tipa žguiimo bolj pri moških in oblike tipa igi&mo bolj pri ženskah. KNJIŽNE OCENE IN POROČILA Eberhard Kranzmayer, ORTSNAMENBUCH VON KÄRNTEN. I. SIEDLUNGSGESCHICHTE KÄRNTENS VON DER URZEIT BIS ZUR GEGENWART IM SPIEGEL DER NAMEN. II. ALPHABETISCHES KÄRNTNER SIEDLUNGSNAMENBUCH. — Archiv für vaterländische Geschichte und Topographie. Band L, LI. Herausgegeben vom Geschichtsverein für Kärnten. Klagenfurt 1956—1958. Ze dolgo napovedano in te/ko pričakovano Kranzmayerjevo delo o koroški toponomastiki zasluži, da mu tudi slovenistika in slavistika posvetita čim večjo pozornost. Avtorjevo ime je pri nas dobro znano, Kranzmayer je profesor germanistike na dunajski univerzi, nekdanji učenec Primusa Lessiaka, ki je bil tudi rojen Korošec in je svoj čas slovel kot eden najboljših poznavalcev nemško slovenskih jezikovnih odnosov, čeprav slovenščini in Slovencem ni bil tako pravičen, kakor bi pričakovali od znanstvenika njegovega formata. Kranzmayer je začel vzbujati pozornost že pred vojno, posebno njegova razprava Früh-romanische Mundarten zwischen Donau und Adria in deutschen und slamischen Ortsnamen v »Zeitschrift für Namenforschung« XV, 1959, je svoj čas povzročila veliko hrupa. Danes bi bilo odveč razpravljati o tem zgodnjem delu, ki je bilo slavistično skrajno pomanjkljivo. Za nas je še vedno merodajna kritika, ki jo je napisal S. Pirchegger v dodatku k svoji brošuri Die Siedlungsgeschichte der deutschen Ostalpenländer im Lichte der Ortsnamenforschung v zbirki »Kriegsvorträge Universität Bonn«, 15, 1940, 19—21. Med zadnjo vojno je Kranzmayer tiskal v Ljubljani kar tri monografije: Die deutschen Lehnwörter in der slowenischen Volkssprache, dalje Die wichtigsten Kärntner Ortsnamen I. Das Zollfeld in najvažnejšo, dopolnjeno posmrtno zapuščino svojega učitelja P. Lessiaka Die deutsche Mundart non Zarz in Ober-krain. A. Grammatik. Za zadnjo je resnično Skoda, da je bil v prvi povojni zmedi uničen večji del naklude, ker je rekonstrukcija izumrlega nemškega jezikovnega otoka na slovenskih tleh metodično zanimivo delo. Lessiuk ga je pripravljal dvajset let in čeprav ga je Kranzmayer dopolnil po naročilu, je pokuzal pri tem vendarle toliko germanističnega znanja, da mu je to delo pripomoglo do opravičenega slovesa. Ne moremo pa reči tega o njegovih Nemških izposojenkah o ljudski slovenščini, ki jc tendenčna, obenem pa tudi površna in začetniška Študija. Kolikor mi je znano, ni doživela nobene slovenistične recenzije in je niti ne zasluži. Onomastika Gosposvetskega polja pa je vredna pozornosti še danes. Takrat nam Kranzmayerjeva delavnost razumljivo ni mogla biti simpatična, med vrsticami smo večkrat občutiti tisto nesrečno naduto superiornost obmejnega nemštva, ki so jo Nemci že tolikokrat drago plačali. Bolelo nas je il. pr., kako se more nemški znanstvenih v uvodu Sorške gramatike leta 1944 tako bridko pritoževati nad slovenskim šovinizmom. Po Kranzmayerjevih navedbah naj bi ta knjiga izšla v Wcimarjii. Po vojni smo srečevali Kranzmayerjevo živahno in razgibano dejavnost na področju gerinano-slavike, posebno onomastikc ne samo v celovški Carinthiji, ampak tudi drugod. Objavil je in še objavlja številne razprave in monografije. Razvil se jc v prvovrstnega germanističnega dialektologa, priznanega strokovnjaka posebno za vprašanja bavarsko-avstrijskih govorov. Njegova študija o dunajskem narečju sodi baje med najboljša dela nemške dialektologije. Obenem pa je danes najbolj viden avstrijski imenoslovec. Ostal je v glavnem zvest Les-siakovemu pojmovanju jezikoslovja, toda onomastika zanj ni več samo pomožna metoda za določanje substitucij in relativne kronologije historičnega glasoslovja. Pozna se mu, da se je tesno približal Schvvarzovi šoli. Sclnvarzovo delo Die Ortsnamen der Sudetenländer als Geschichtsquelle je, kot bomo videli, idejno kumovalo Kranzmayerjevi knjigi o imenih. Manjka pa Kranzmuyerju Lessia-kove široke lingvistične razgledanosti, njegove kritične opreznosti, posebno pri etimologiziranju in ne v najmanjši meri tudi temeljitejšega poznanja sosednjih strok, brez katerega je včasih dokaj riskantno posegati v zapletene probleme lingvistikc. Toliko na splošno o avtorju. Ne gre za to. da bi ga sodili ali celo že vnaprej obsodili, potrebno je to, ker so mnenja o Kranzmayerju v naših strokovnih krogih deljena in se je treba izogniti nevarnosti črno-belega slikanja. Njegov Ortsnamenbuch je gotovo izredno pomembno delo, važno tudi zu nas, tako važno, du se bo treba velikokrat zatekati k njemu in ni mogoče izčrpati vse njegove problematike v eni sami recenziji. Bohemistika je za prebavljanje Schwarzove prej omenjene knjige potrebovala več kot četrt stoletja, preden je dokazala varljivost njegovih metod. Slovani še nismo utegnili izrabiti svojega imenoslovju zu zgodovino kolonizacije. Prvi modernejši poskus te vrste je Smil-uuerjevo Osidleni Čech ve svetle mistnich jmen, ki je nedavno izšlo pri čelio-slovaški akademiji. Zaenkrat šele iščemo metod, s katerimi bi se približali kočljivi snovi. Germanistično raziskovanje nas jc daleč prehitelo. Slavist na stičnih germauo-slovanskih področjih razpolaga le z dokaj pičlimi sredstvi, da bi mogel prepričljivo oporekati splošnim germanističnim trditvam. Glavni namen Krunz-muyerjeve knjige je dokazati visoko starost in dominantni obseg bavarske kolonizacije na celotnem ozemlju Koroške. Navidezno se mu jc to tudi posrečilo. Vendar ima bralec občutek, da bi bilo mogoče z enakimi sredstvi dokazati isto tudi za vse druge, danes čisto slovenske pokrajine in morda celo tudi zu del hrvaškega ozeinija. čeprav smo natančno poučeni, kuko redki in šibki so bili nemški jezikovni otoki in otočki v teh predelih skozi stoletju. Mnogokrut je bilo nemštvo omejeno samo nu nekuj oseb grujščinske fevdalne in samostanske uprave. Toda uradna jezika sta bila latinščina in nemščina, grafika naših krajevnih imen je bila do nedavnega nemška in zato bi brez večjih težav z imeno-slovnimi in glasoslovnimi sredstvi vsuj navidezno lahko dokazali, da je v vsej Sloveniji bavarski superstat že v 11.stoletju potisnil Slovence popolnoma v stran in jih reduciral na brezpomemben ostanek. Ker pa iz domače zgodovine ne vemo nič o kakšni Sentjcrncjski noči, ki bi oslabila prevladujoči nemški živelj, bi bil takšen dokaz seveda absurden; zato se ga nihče ne loti. Bil bi pa to najboljši možni odgovor Kranzmayerju, ker bi razgalil dvoreznost uporabljene metode. Drug takšen neugoden splošen vtis iz Kranzmayerjeve knjige se tiče uporabe slovenskega gradiva. Avtor hoče biti znanstveno objektiven in na jezikovno mešanem ozemlju nikoli ne pozabi navesti poleg nemškega tudi slovensko ime. Skoraj regularno ga zabeleži v dveh oblikah, v knjižni in dialektični, deloma celo po občinah, kjer več ne računamo niti z ostanki slovenske manjšine. Dialektična oblika imena služi Kranzmayerju za izhodišče pri etimologiziranju, kar bi bilo prav in v redu, če ne bi bila že tako rekonstruirana, da se zdi poleg nje tako imenovana knjižna slovenska oblika pravo skrpucalo. Kranzmayer pretirano posplošuje vse tiste ponesrečene slovcnizueije koroških krajevnih imen, ki so jih v prvi vnemi zagrešili lokalni rodoljubi v težnji, du bi si1 čimbolj približali zahtevam knjižne pisave. Svoj čas sta že Jaksch in Lessiak dovolj ironizirala nekaj takšnih primerov, ne zdi se mi potrebno, da bi jih ponavljal. Tako na nemški kakor na slovenski strani bomo našli vrsto uradno vpeljanih imenskih pok vek. žrtev diletantskegu etimologiziranja in naivnega nacionalizma. Saj niti Kranzmayer sani ne pozna vseh slovenskih glusoslovnih dialektičnih posebnosti, sicer bi ne izvajal n. pr. imen Sedlo, nemško Sattel poleg Zedlit/.dorf, Zeltschach. Zedl. Z odi iz sed-0lo Sattel . ko imamo \ teh primerih vendar opraviti z ohranjenim -dl- pri selo \as . praslovansko * sedlo. С с bi Kranzmaver etimologiziral po takšnih principih, bi moral priznati, du je nemško Sattel v germanizacijski pisavi skovano ime, ki ni moglo nastati \ stoletnem sožitju dveh narodnosti, naseljenih v neposredni sosedščini. Kranzmayerjevi dialektični zapisi slovenskih imen so vse prej ko dialektični. Rekonstruirani so tuko, da po eni strani podpro Kranzmaverjevo etimologijo. po drugi strani pu osmešijo tisto slovensko grafiko iinen, ki se je uvelju-vila v nekdanjih avstrijskih uradnih dvojezičnih Imenikih. Sicer pu Kranzmaver sam priznava, da je bilo njegovo delo v glavnem zaključeno že pred vojno iu gu je po vojni samo še kabinetno dopolnjeval. Nastalo jc v ozračju, ki je bilo Slovencem vse prej kot naklonjeno in mu je bila vsaka objektivnost v nacionalnih vprašanjih popolnoma tuja. Zamerimo pu lahko avstrijskemu znanstveniku, da se 11111 po vojni ni zdelo potrebno spremeniti svojih vindišarskih gledišč iu se jc novim časom prilagodil samo toliko, da je izraz vindisch zamenjal s slowenisch mundartlich . pomeni mu pa nutančno isto: slowenisch je samo nezaželen import od zunaj in knjižna pisava imen naj drastično pokaže, ........neten. primitiven iu neorgunski je tu import. S kakšnim veseljem vzamemo dunes v roke številne publikacije vzhodno-neniškcgu onomustičnega inštituta v Leipzigu! Vsaka knjiga je plod sodelovanju germanistu in slavista, ki se oba neprizadeto trudita, da doženeta objektivno rekonstrukcijo slovanske in germunske udeležbe pri kolonizaciji. Delo so si načrtno razdelili nu manjše sektorje, kjer je mogoče imensko grudivo sistematično preveriti nu terenu iu v arhivih v sorazmerno kratkem čusu. Germanist analizira germunske. slavist pu slovanske elemente, dvomljiva imenu in zaključna redukcija pu se u rede skupno in sporazumno. Impozuntna skladovnica publikacij tega Inštituta i/ zadnjih Ici vzbuja s solidnostjo obdeluvc in objektivnostjo metod spoštovunje na obeli straneh. Posebno se je pri teh delih proslavil slu v ist H.Fischer, ki izhuja iz iste šole kakor Schwarz in Kranzmaver, je pa s svojo pcdnntsko pravičnostjo in metodično preciznostjo /.u nus vse nedvomna avtoriteta. Krunznmyerjevo delo bi samo pridobilo nu vrednosti, če bi se uvtor nuučil kuj i/ povojne gerinnno-sluvistike. Suj slovenska manjšina vendar ne more ogrožati neništvu nasploh in koroškega licmštvu posebej. Podu ako preberemo uvodne besede, spoznamo, da je to samo zakasnela izdaja knjige, ki bi morala i/.iditi ob koncu vojne. Krunzinuyer je zbiral zanjo gradivo nu terenu vsukc počitnice \ letih I•> 1H 19W Zadnje kabinetne priprave je končul uvtor po lastni trditvi že letu 1940, rokopis pu je bil pripravljen zu tisk letu 1946. Zamudil je torej s s oj čas, ko naj bi bil natisnjen, za dobro leto. Nato pa je bilo trebu čakati deset let. da je knjiga lahko izšlu le / rahlimi retušaini. ne pa temeljito predelana. Zu Krunziiiayerja je Korošku Stilen in nedeljiv pojem. Kanalska dolina jc od prvih preddel zu knjigo (od 1918) spudala h Koroški samo zadnje leto vojne. Jezersko in Mežiška dolina pu štiri letu med hitlerjunsko okupacijo. Krunz-muyer jih je sevedu priključil Koroški. Temu primerno so redki tudi drugi i•» biavistična roviju 289 povojni popravki. Samo nu prvih straneh najdemo v opombi pod črto nekuj podatkov o najvažnejši novejši strokovni literaturi s področja lingvistične paleontologije. Uporabljena slavistična in slovenistična literatura je neverjetno skromna, poleg Miklošičevih Ortsnamen citira še Ramovša, M. Kosa in llaupt-inanna. ki pa jih pozna samo deloma. Pri takšni zasnovi se je moral razumljivo izogniti vsaki tcmcljitejši dokumentaciji posameznih problemov, sicer bi se pokazale grobe pomanjkljivosti in marsikje kar popolno nepoznavanje dosedanje strokovne literature. Razlage so subjektivno avtoritativne. V abecednem seznamu imen v drugem delu navaja poleg nemških in slovenskih verzij imenu še eden uli dva sturejšu historična zapisa in etimološko rekonstrukcijo uli vsuj poreklo imena. Za solidno moderno znanstveno izdajo je tega veliko premalo. Slovanski imenski substrat v nemških Alpah je že več kot sto let predmet intenzivnega študija. Najmanj štiri petine vseh imen, ki jih obravnava Kranzmayer, ima v dosedanji strokovni literaturi svoj historiut; poskusi razlage se včasih med seboj bistveno razlikujejo. V vseh takšnih primerih bi bila Kranzmayerjcva dolžnost, da bi citiral posamezna mnenja in zavzel ob njih kritična stališča. Z etimologiziranjem ex cathedra je znanosti dokaj malo pomagano. Ne moremo se na vse večne čase prepiruti, ali je slovensko Celovec prevod po smislu za nemško Klagenfurt, ali obratno. Doslej se niti na germanskem niti nu slovanskem ozemlju ni našlo nobenega imena izvedenega iz slovan. cviliti in nem. k-lagen. Vsaj omeniti bi bilo trebu novejši Skokov in Ramovšev poskus razlage, da je oboje samo slučajen* glasoslovni refleks za prcdslovansko * Aquilis ali *Aquilaoa, Ker Kranzmayerjcva knjiga niti od daleč ni mišljena kot navadna popularizacija, ampak kot samoniklo znanstveno delo z dalekosežnimi pretenzijami, so takšne pomanjkljivosti naravnost kričeče. Zgodovine kolonizacije in sintetičnih zaključkov o usodi cele pokrajine vendar ne moremo gruditi na površnih in enostranskih imenskih razlagah. Kranzmayer pruvi sam, du je bistveni del njegove knjige samo pr\i zvezek, kjer razpravlja o stratigrafiji naselitvenih plasti na Koroškem. V poštev pridejo po njegovem najprej Protoitaliki. nato Iliri, Veneti in Kelti. Sledijo jim Rimljani iu Romuni. Zu njimi pridejo Goti in Langobardi. Posebno poglavje je posvečeno Avarom in šele nato sledi slovenska kolonizacija. Vsem predslovauskim plastem je posvečenih skupno 45. Slovencem 38 in Nemcem 45 struni. Bistveni povzetek vseh Krunzmayerjevih tez bi bil, da je nu Koroškem izpričanih šestintrideset predrimskih imen, ki pripudujo vsa gotovo indoCvropskim plastem. Izredno pozornost posveti uvtor prednemški germanski udeležbi pri kolonizaciji dežele, domnevnim germanskim ostankom v antični antroponimiji domačih staroselcev, kasneje pu Gotom in Langobardotn. Slovenci so se nuselili na Koroškem \ 4. stoletju, obenem s svojo vrhnjo fevdalno plastjo, ki jc bila deloma iranskega, deloma vzhodnogerinunskcga porekla in s svojimi gospodurji Avari. Bavursku kolonizacija datira od srede 8. stoletja dulje in doseže v pičlih sto letih južno Koroško. Okoli 1300 pa je stanje v deželi že približno takšno, kakor gu poznuino danes. Kolikor daleč nazaj je mogoče sklepati, se je na Koroškem vtapljanje ene narodnosti v drugo \ršilo miroljubno in \ nujlepšcm sožitju. Knjigi so priložene tudi nadrobne tabele, koliko krajevnih imen v vsakem okraju pripudu tej uli drugi plasti. Vsu svetniška imena je Kranzmayer prištel nemški kolonizaciji iu dobil na ta način zu \so Koroško (it) % nemških imen proti 3H % (etimološko) slovenskih. Nu jezikovno mešanem ozemlju sumo južne Koroške pa je 56 % nemških proti 43 % slovenskih imen. Štirideset imen je ostalo nepojasnjenih. F. Bezlaj : Kranzmayer, Or t sn amenbuch о on Kärnten To jc cel kompleks trditev, od katerih bi vsaka zahtevala svojo posebno zgodovinsko in lingvistično, slavistično, germanistično, romanistično in jezikovno paleontološko kritiko. Čeprav nas v prvi vrsti zanima samo slovenski imenski plasti posvečeno poglavje, predstavlja vendar ves imenski fond Koroške strnjen kompleks in Kranzmayerjevo delitev lahko priznamo samo, če se in kolikor se lahko strinjamo z njegovimi etimologijami. Težko pa je sprejeti na primer takšne etimološke argumente, da so Trebnje, Trebili ja. nem. Treffen predslovanska imena iz *Trebonion samo zaradi tega, ker leže ti kraji na sturih kulturnih tleh, kjer ne pride krčenje v poštev in je torej slovanska osnova trebiti izključena. Še teže je verjeti tako imenovanim imenskim verigam, prevodom imen iz jezika \ jezik, ki so Kranzmayerjevo priljubljeno dokazovalno sredstvo. Karavanke naj bodo zato iz keltskega *karvanka košuta«, ker se en greben še danes imenuje Košuta. Licus. domnevno staro ime reke Zilje, ker se je tam stanujoče pleme imenovalo Ambilici, naj bo iz ide. *leiquos »der Netzende . ker sc danes vanjo izliva Čajna, nemško Netscli. starejše Nezzach po Lessiaku in Kranzmayerju iz stvn. *Netzalia »Bach, der seine Ufer netz«. Za slavista je jasno, da je to ime iz slovenskega antroponiina Nečaj. Lieser naj bo prcdroinansko *Elesura »Liehenbach . ker se vanjo izliva tudi potok Leoben, kur je po Kranzmayerju iz slovenskega Ljubljana, kur naj bi bilo iz ljub lieb«. Takšen način etimologiziranja vzbuja dojem naivnosti in je v ostrem nasprotju z metodami, ki so se uveljavile v onomastiki. Saj si niti preprostim in navidezno jasnim slovanskim imenom ne upamo suponirati izhodnega topografskega pomena, dokler ne poznamo njihove frekvence in areala po vsem slovanskem svetu, vse tipe sufiksalnih izvedenk in razvoj pomenov ustrezajočih apelativov v posameznih slovanskih jezikih. Toliko manj je verjetno, da bi se v tisočletnem imenotvornem procesu od jezika do jezika ohranila jasna zuvest o primarnem pomenu imena. V Sloveniji imumo en sum takšen, že neštetokrat citirani primer Ilrušica, v itinerarijih Ad Pirum. Obe imeni sta lahko nastuli čisto neodvisno drugo od drugega po karakteristični drevesni vrsti, ki je tam verjetno nekoč uspevala. Ponesrečeni pa so gotovo poskusi, da bi sturejše zu llrušico izpričano ime Ocra nions in etnikon Subocrini razložili iz neke pred-iudoevropske osnove s pomenom »hruška«, ko imamo na razpolago dovolj jasno protoitulsko sorodstvo, čeprav z drugim pomenom. Vsako ime. posebno suhstrutno. je organizem zase. Jezikoslovje imu na razpolago skopa sredstva za ugotavljanje jezikovne pripadnosti neznanih imenskih tipov. Analiza stifiksov in razširjenost osnove je še vedno malodune edino zanesljivo sredstvo. Iz literature, ki jo Kranzmayer nuvaja, bi lahko vedel, da novejši avtorji vedno bolj dvomijo v keltsko poreklo izrazitega hidroniina (daniš. Klani», na Koroškem Glina, die Glan, ker najdemo tu tip imen tudi tum, kjer nikoli v prazgodovinskih obdobjih ne moremo suponirati Keltov. Medtem ko v zadnjih desetletjih jezikovni paleontologi poudarjajo, kako redko nasejun je keltski substrat v jugovzhodnih Alpah, se lokulni koroški avtorji še vedno krčevito oklepajo sture keltomuuije. Kranzmayer je sicer previdnejši, vendar navezuje na domačo strokovno tradicijo precej več. kot bi se spodobilo za dunušnjegu jezikoslovcu. S tem seveda ni rečeno, da je treba vse odklanjati, kur prinašu Kranzmayer novega. Če je povezal rečna imenu Möll in Mellnitz, enkrat s krutkiin ä. drugič z dolgim, sevedu s posredovanjem slo-vunske fonetike, je to enuk primer kukor pri imenih Sava, So(o)ra in Saorca nu naši struni. Zgolj hipoteza pu je, da bi isto ime / ruzlično vokalno kvantiteto pripisovali jezikovno različne..... prebivalstvu, Ilirom in Keltom. Fonetično rekonstrukcije pri prebujanju imen iz jezika v jezik so zelo tvegane. l'o tem, kur je bilo doslej napisanega o rečnih imenih Suva in Drava, bi se morala v slovenščini glasiti *Sova in *Drova. V latinskih heksametrih je a v teh imenih vedno kratek, slovanske substitucije pa kažejo na dolžino na tako obsežnem ozemlju, da nas to preseneča. To so vprašanja, o katerih si še dolgo ne bomo na jasnem, zato bi nam bili ljubši suhi lingvistični podatki brez hipotez. Nič ni luž.jcga. kakor da raziskovalcu uide neka fonetična nudrobnost, ki pa je za rekonstrukcijo vendarle bistvene važnosti. Ime potoka Fragant, 1300 Fragan pri Hciligcn-blutu rekonstruira Kranzmaver preko slovenskega *liragana do predslovanskegu *Bargana. Ker nenaglašeni č v današnji«rožanščini prehaja v -a- in imamo na slovensko-hrvaški meji še drug potok Bregana. bi bila edinu možna rekonstrukcija *Brčgana. Tudi ju/, sem v Slovenskih vodnih imenih sodil, du je to ime predslovansko proti Dickenmunnu. Ne eden ne drugi pa nisva poznala koroškega Fragant. ki je ztt slovensko historično gramatiko zanimivo ime, ker kaže sturost široke substitucije zu nekdanji slovenski nenaglašeni č. kranzmayerju bi koristilo, če bi upošteval pri svojih rekonstrukcijah tudi enaka imena na slovenskih tleli in globlje prodrl v slovensko dialektologijo. ' Naj teh nekaj primerov zadostuje, du pokužemo najbolj bistvene pomanjkljivosti Krunzinayerjcvcga obravnavanju substratnih imen. Ilil je zmernejši kol \ svojih prejšnjih objavah, ki smo se jih deloma že dotaknili \ starejših letnikih Slavistične revije«. Zal pa Kranzmaver trdovratno prezira slavistične kritike, čeprav bi lahko dokazali, du jih je dobil \ roke že davno pred izidom svoje knjige. Za vsako ceno vztraja pri svojih teorijah o C lotih in l.angobardilt na Koroškem. Langobardska so zunj imena Vipava poleg die Wippa na Koroškem in sin. Grosuplje poleg Staj. nem. Grosslub, nu Koroškem pa tudi imena Kosliče in Goslina ves. nem. Göscheisberg, Gösselsberg in Göschl. Zu vzhodno germansko dediščino pu proglaša skupino imen tipu Maločepici, o katerih je pisal v Carintliiji 1050 (glej odgovor Slav. rev. V—VII. 1 <>53, str. 392 d.). Zu I mi ni dostopna Trcimerjeva kritika Kruiizmuyerjevih takratnih izvajanj \ Zeitschrift des Joanncums, 1452, ki jo Krunzinaycr zavrača kot neresno. Toda Krun/.mayer-jevi novi argumenti, ki jih navaja v knjigi (str. 56). so slavistično popolnoma zgrešeni. Pravi nuinreč, du bi se ime moralo nuglašati Malôiep. če bi bilo slovanskega porekla kakor n. pr. Velésono. Vendar je bil adjektiv mulr, v l>''"-slovuuščini korensko ukutiran, kukor kuže današnji srbohrvaški naglas m}[o. Ditlckosežnu Kranzinaycrjeva domneva, da bi imenu Muločep predstavljala vzhodno germansko zloženko iz mal, mahal »Versammlung, Gericht. Vertrag in nekega *kamp »Feldstein«, okoli kutere je nunizul celo hipotezo o knežjih kumnili in sturogermunskem pravu, je ligvistično tako šibko podprta, du je sploh ni mogoče resno obravnavati. Tukaj je Kranzmaver pustil daleč za seboj nekoč tako proslulegu Peiskerju, ki pu je svoje prazgodovinske hipoteze grudil vsaj na verjetnih, deloma celo na pruvilnih etimologijah. Imenu so včasih zelo trdi orehi. Naše Grosuplje je že doživelo nekaj razlag, od katerih se je najbolj prosluvilu tistu o hibridni tvorbi, nemško gross | slovensko Vpije. lUimovš je \ Ljubljanskem Zvonu kmalu po ustanovitvi ljubljanske univerze supouiral nek adjektiv * grem p močviren k osnovi gres. gre/.. Sodeč po sufiksu, je Grosuplje, gen. Grosupljega posesivuu udjektivna izvedenka i/, nekega untroponimu, ki gu pu ne moremo nutančneje opredeliti, l.ungobard-sko *Grass(ah)luuffia wilde Bachschnelle« že zaradi tegu ne more priti \ poštev. Isto velja /u ime reke Vipave in koroškega potoku H ippa, 12Ы IFippoo. I.ungoburdsko wiffe (iren/zeichen je mulo verjetno, ker srečujemo \ alpski liidronimiji imena Upi, Uppie, Upiabuchl, V pital (II. Krahe, (1 lot tu XX 192). kur kaže sorodstvo z litavskim upe »Fluss, Bach«. Ker kažejo slovenske dublete Vipaoa poleg tpaoa. da je začetni d- verjetno protetičen, ne bi bilo težko izhajati iz prvotno slovenskega *(о)ър-, ali celo *(o)yp- (gl. Liewehr, BzN 11 284). Ce bi hoteli sprejeti za Vipava germansko etimologijo, bi se raje odločil za Bu-ričevo (Lingvističke študije, 1954, 78) in Keleminovo rekonstrukcijo (CZN XXVII 121 in Etnolog XII 18) iz *up — ahma, ki ima samo to slabost, da je v german-ščini izpričano samo ара, medtem ko je upa baltsko, traško in retijsko (pozno- ilirsko?)- Pri imenih tipa Kosliče pa moramo upoštevati tudi novejšo bilingviteto, ki je pri številnih koroških imenih tudi v slovenski verziji tako izenačila nezve-neči -s- in zveneči -z-, da bi samo skrbna slovenistična preiskava vseh teh imen mogla ugotoviti naravo izhodnega konzonanta. Po vojni je bilo z avstrijske strani uradno preprečeno, da bi izve/bani slovenski dialektologi raziskali na Koroškem vso takšno sporno problematiko. Pri slovanskem siiliksii in današnjih nemških različnih -s-/-š- je več kot nevarno sklepati na predslovanski antro-pouim germanskega porekla. Niti ena izmed Kranzmayerjevih starogermanskih etimologij ne vzdrži kritike in ne more služiti za izhodišče stratigrafski teoriji, da Bavarci niso bili prvi germanski naseljenci na Koroškem. Tudi avurski imenski substrat je več kakor problematičen. Čeprav se l obre imenuje že v II. stoletju Iluneburg. ni nujno, da bi bila osnova etnikon obriin, Aware«. Slovenska apelativa obere, aberc »mala oteklina od pika, mehur na koži« poleg poljskega obrznileč »oteči« kaže. da je v praslovanščini eksistirala še neka homonimnu osnova, ki jo razlaga Macliek v Sluviji XX 214 iu bi mogla biti metaforično rabljena tudi v onomastiki. Na Štajerskem je pri Vitanju Obere. Koroško Obrje, nem. Abriach je ime. tvorjeno s sufiksom -jane, ki bi bil nerazumljiv, če bi bila osnova etnikon. Toda Obrje nu Posavju pri Ljubljani je letu 1490 zapisano Albriach, in to mora biti nekaj popolnoma drugega. Krunzmuyer opredeljuje imenu samo po zvočni podobnosti, brez natančnih analiz. Navedeni primeri nam pokažejo, da Kranzmayerjevo dokuzilno gradivo ni vsestransko premišljeno iu zanesljivo. Čeprav je od prvih začetkov dela do izdaje zadnje knjige preteklo 30 let, kaže vendar sledove naglice, zadovoljuje se /. enostranskimi informacijami, ne raziskuje problemov v globino in širino in dokazuje stvari, pri katerih bi se izkušen jezikoslovec zavedal, da jih ni mogoče dokazati. Bodočim raziskovalcem ni olajšal dela. Vsuko njegovo etimologijo bo trebu posebej preveriti, celo tam. kjer se zde njegove domislice dobre in uporabne. Kakor \ glavnem \s od tegu, du bi pri kateremkoli problemu te vrste mogli reči zadnjo besedo. Isto velju za substrutne, udstratne in superstratne elemente v vsakem južnoslovun-skem jeziku posebej. S kakšnim veseljem bi pozdravili skrbno in po sodobnih načelih urejeno zbirko doslej registriranih južnoslovanskih rastlinskih imen, ki bi domučemu in tujemu raziskovalcu olujšulu dolgotrajno in naporno delo iskanja in brskanju po neštetih virih. Toda že prvi, bežni pregled Simonovičevega slovarju nas v tem pogledu strahotno razočuru. Zbral je res sorazmerno bogato sinonimiko imen 2У8 pri vsakem posameznem rastlinskem rodu, vendar je ostal slep in gluh za vse kriterije, ki jih takšna zbirka zahteva. Po navadi je vsakemu geshi pripojil tudi etimologijo latinskega ali grškega imena. Mnogim izmed teh razlag se pozna, da se jih sploh ni dotaknila etimološka literatura zadnjih osemdesetih let. Prepisane so iz kakšnega zelo starega botaničnega priročniku, kolikor niso izrodek bolnih možgan. Toda v strokovnih krogih po svetu bodo krožile anekdote, kakšne razlage je mogoče najti v lingvističnih edicijah najvišjih jugoslovanskih znanstvenih ustanov ne letu 1859, umpuk letu 1959. Etimologijam imen quercus, juniperus itd. itd. se bo do solz grohotal vsak študent, ki je vsaj en semester poslušal primerjalno jezikoslovje. Nato sledi abecedni seznam domačih imen, ki so vsa transkribirana v cirilici, tudi slovenska. Razlikujejo se samo po tiskarskem tipu. Slovenska so podana v petitu. Tisto srbohrvaško iine. ki je splošno prevladalo v strokovni literaturi, je natisnjeno polmastno, ona, ki se šele uveljavljajo, v kurzivi, druga v normalni grafiki. Makedonska imena so označena s kratico m. v oklepaju. Pri vsakem srbohrvaškem imenu je v oklepaju s kratico označen botanik, ki je ime ali prvi rabil ali je ime vsaj prepisano iz katerega izmed njegovih del. Vsa imena so neakcentuirana,. in sumo izjemomu sem pri tem uli onem zusledil kratko lokulizacijo, 11. pr. Istra ali severozahod. Odpustimo avtorju cirilico in tistih neknj mehkih č, saj je v indeksu slovenski abecedni seznam vendarle podan v latinici. Mnogo bolj važni so osnovni principi, po katerih je scstavljul svojo zbirko. Mehanično abecedno nizanje imen, celo takšnih z neznatnimi grafičnimi variacijami, samo otežuje preglednost. Povečini se sinonimika, navedena pri imenu botaničnega rodu. znova ponovi pri različnih vrstah (species). Vse to zavzame ogromno prostora na škodo drugih, važnejših podatkov. Nedopustno je, da Simonovič ni upošteval arealov posameznih nazivov in tudi osnov. Pri mlajših metaforičnih imenih tipa marijini laski, Irana snete Lucije in podobnih areal res ni važen. Takšna imena se po navadi spreminjajo od kraja do kraja in natančno zbiranje bi jih ugotovilo nešteto. Drugačna pa je situuciju pri rastlinah, ki so kdaj v zgodovini imele kakršnokoli kulturno vlogo. Pri teh so pu ureuli imen po navadi bolj obsežni in se tisti imenski tipi mnogokrat znova pojavijo celo po nekaj sto kilometrskih presledkih. Ako vemo, da se n. pr. Juniperus na slovenskem severozuhodu imenuje boronlca, boronlčje, boroonlca, borovlnka, enuko tudi slovuško borovec, borôoka, borouniak, bôrka, bor, bôr, borica, borouica, bonienka, nus sevedu zanima, v katerem pasu srbohrvaškega ozemlja se rabijo imena borouica, borovnica, borooac, borouica za »Juniperus«. Pri razmerju med osnovami *smerk-, *8тгьк- »Picea« in *smerč-, *smtrč- »Juniperus« bodo vendar slehernega raziskovalcu zanimala tudi razmerja med centralnosloven-skim brinje »Juniperus in zuhodnim brina »Picea« (v Julijskih Alpah), uli med srbohrvaškim čapin »Picea« (kje?) in istrskoslovenskim čupln, čuplnj, čoplnj, čepinj, čiphi, tup'inj itd. »Juniperus-r. Ker se zdi. da je ta osnova vendarle v neki zvezi z latinskim herba Sabina, ki pa je zašla v jezik drugače kakor sbli. somina. sanina. slovensko seven itd., jc strogo določen areal te osnove vendar prvo, kur bo vpraševal raziskovalec. Ce hočemo ugotoviti, ali sta sploh v kakšnem medsebojnem razmerju gotovo predslovansko slovensko brančur »Juniperus« (Podjuna — Mežica) in brančin (Posočje) s srbohrvaškim brika »Juniperus«, moramo vendar poznati ureul tega imenu že zato, da lahko diulektološko ugotovimo izhodni vokalizem. Isto velja tudi zu celo vrsto drugih imen. Celo med nekaterimi variacijami isiili osnov so strogo začrtane meje. n. pr. med b-„z-, »Sambucus nigra in bzzgz-Iz južnoslovanskih krajevnih imen se lahko prepričamo, kako stare so te meje. Vsi boljši starejši zapisovalci so beležili lokalizacije rastlinskih imen. Enako tudi slovarji, kjer je areal imen mnogokrat že vsaj približno nakazan. Danes, v dobi, ko postajajo lingvistični atlasi in besedna geografija osrednji problem slavistikc, izda Inštitut za srbohrvaški jezik edicijo, ki se ji dozdevajo vse te potrebe popolnoma odveč! Ce bi bilo Simonovičevo ekscerpiranje še tako vestno in popolno, ne bi mogli biti z njim zadovoljni že zaradi naštetih pomanjkljivosti. Toda Simono-vičcva zbirka ni in niti noče biti popolna. Ze v uvodu pravi avtor: »Veliko število rastlin ima isto ime v makedonščini in v slovenščini kakor v srbohrvaščini. Da bi se izognili ponavljanju istega izraza, so vsa skupna imena navedena samo za srbohrvaščino. To je nezaslišan princip. Iz južnoslovanskega botaničnega slovarju se torej raziskovalec ne more prepričati, če so imena, kukor so n. pr. smreka, s pori š, limba, suš poleg stotine drugih tudi slovenska in makedonska. Ta princip je več kot nesmiseln. Tako reši n. pr. slovensko ime dob poleg srbohrvaškega dub samo slovenski refleks za nazal, ime breza pa poleg srbohrvaškega breza samo pridevniki breza pritlikava, breza puhasta, breza severna za različne vrste Betula! Postane pa (namreč princip) naravnost provokacija v primerili, kakor je n. pr. pri skorocel »Achillea millefolium« (splošno slovansko Plantugo), kjer odpade zaradi srbohrvaškega regularna oblika slovenskega imena, ostanejo pa dialektične tvorbe tipa korocelj. koroncelj. korancelj, skorejca, škaruncelj. ško-roncelj ild. Primerov te vrste je nu stotine. Brez pomena je. navajati jih še več. ker gre zu dosledno izveden princip. Zuhtevamo pa od Srbske akademije pojasnila, kako se je moglo uveljaviti takšno stališče, ki spomiuju na metode avstrijskega vindišarstva! Ako je avtor ustregel želji založnice, je seveda vsaka besedu odveč. Ako pa je storil to na lastno pest, je dokazal svoje nerazumevanje in nepo-znunje osnovnih principov takšnega dela. Iz celotnega duha Botaničnega rečnika bi se dalo sklepali, da je zadnje mnenje bliže resnici. Tako navaja Simonov ič. da je za slovenska ljudska rustlinsku imenu ekscerpirul Burleta, Bevka, IJenkoviču, Bega (Naše gobe), Pleteršnika in seveda tudi Šuleka. Vendnr se lahko hitro prepričamo, da to ni res. Pleteršnika sploh ni ekscerpirul, kvečjemu je včasih pri njem kontrolirul kakšen drug podatek. Ako bi ga bolje poznal, bi moral postati pozoren. nu imenu, kakor je slovensko mutprlka Viburnum lantana«. že zarudi tega. ker dopolnjuje dokuj temno srbohrvuško imensko družino veprika, lemprika, le-prika. meprika »Viburnum tinus . Poznal bi replncelj Valcrianolla« in Vero-nica beccabunga , poznal bi ime strela Sagittaria . ki jc za tu rod najbolj razširjeno v slovanskih jezikih. Ne bi prezrl n. pr. sinonimu kozji preslec Evo-nymus«, iz kateregu je neprimerno luže rekonstruirati izhodišče imenu kakor iz citiranih presnec in prosmic. Osnova je prqslen7, »vreteno . kot je latinsko fusurius < fusus vreteno , prim, nemško Spindelbaum. Ali so imenu pri drugih slovunskih narodih kukor sbh. bršlenku, rusko brusklen poleg brusklet. beresklet, staro češko brsniel, poljsko przmiel itd. sunio različne vuriucijc te osnove, kakor misli Macliek (Naše Reč XXXIV H«) in J mena 141), je težko reči. Pri ljudskih rustlinskih imenih so različne ljudske etimološke variacije in križanja različnih osnov zelo pogosten pojav, ki zahteva preciznega študiju. Zato upravičeno zuhtevamo od takšnih imenskih zbirk, tlu bodo upoštevale vse imenske variante neke določene osnove, kar jih je znanih iz dosedanjih objav, saj ni mogoče naprej slutiti, katere bodo važne za rekonstrukcijo izhodišča. Precizno ekscerpirani Pleteršnik bi znatno dopolnil Simonovičevo gradivo. Lahko pa je dokazati, da je tudi z drugimi, strožje botaničnimi avtorji ravnal dokaj svojevoljno. Tako pozna Barle za rod Peucedanuin slovensko ime smled, ki sem ga zaman iskal pri Simonoviču. Gotovo ga ni izpustil zaradi srbohrvaške oblike imena srnudnjak. saj je izpuščal samo grafične enakosti. Slovensko smled je za jezikoslovca izredno zanimivo, ker priča za izhodno obliko *smeld-, medtem ko češko smldnik, poljsko smlôd. smlid. ukr. smond enako kot srbohrvaško srnudnjak kaže na "srn/,Id-. Takšni podatki so vendar bistvene važnosti za nadaljnje raziskovanje te dokaj skrivnostne osnove, ki je verjetno sorodna / nemškim Stnilge Peucedanum«. Litavsko je méldas poleg meld k »Juncus, Seirpus . litavsko in lotiško smigla pa Aira. Deschanipsia, Molinia . nemško Schmale. Schmeel, Schmäle Molinia in Schmiele, Schmälclie Deschanipsia . K temu je treba prišteti še češko smrdi, smrdënka Molinia . staro češko smldie »neka vodna rastlina, poleg smudenka, smudčnka. smrdënka metla za čiščenje žita . smrdooka »vrša iz protju«. slovaško smudič »iz protja pleten naslanjač». staro poljsko smilz Aira. Deschanipsia« (gl. Macliek, Naše Reč XXX 01 ; Jména 292 in 164; Etymologicky slotmik 454). V slovenščini poznamo ob Muri cmolje, cmulje poleg smüdje, smüdtka, smOdovec »Juncus« z nemogočo razlago pri Št reki ju (JA XXVIII 497) in Vasmcrju (REW TT 6) kljub slovenskemu coolina »Cicuta virosa«, srbohrvaško coôlika »Conium, Laserpitium« < *.ч!ьоо1ъ, *st>,bol7, steblo«. Poleg tega je tudi slovensko krajevno ime Smolno pri Poljanah pisano 1291 Smoldin, 1485 Smelldin (M. Kos, STL), zato je tudi koroško snwlje Juniperus bolj verjetno iz *smt,ldje kakor iz smola. Drug slovenski sinonim za Juniperus« v Julijskih Alpah je smrlln, smrllnje, smrlina. smnnje, smrtna, kur najdemo tudi \ srbohrvaškem smrlj, smrljika, smarljika smrdljika »Pistacia in smrljika. smurljika, smarljika. smrdljika. šmarljika »Cercis . Zdi se. da so te osnove med seboj sorodne. Takšen majhen ekskurz v problematiko neke osnove nam pokaže, kako važne so vse variacije imen, in da Simonovičev Rečnik s svojim gradivom ne more nadomestiti ruziskovulcu tistih starejših virov, ki jih navaja med literaturo in jih je baje izčrpal v teku dvajsetletnega sistematičnega dela. Nihče ne zahtevu. da bi sam reševal težke in komplicirane lingvistične probleme. Dovolj bi storil, ako bi zbral imena tuko, da bi lahko koristila znanstvenemu raziskovanju domu in v tujini, kjer so viri za južnoslovanska rastlinska imena še mnogo teže dostopni. 'Tuko pu je potrebno za vsak njegov podatek odpreti celo vrsto knjig, med njimi tudi vse tiste, ki jih Simonovič citira, preden dobimo dovolj zanesljiv pregled nad variacijami osnov, njihovimi ureali. pomenskimi prehodi, križanji in analogijami. Raziskovalec, ki bi sc opiral nu Simonovičev Rečnik, bi sc sumo osmešil. Vprašujemo se, kaj je hotel doseči Simonovič s svojim slovarjem. Ce je hotel samo prevajalcem iz ruščine, angleščine, nemščine in francoščine \ srbohrvaščino olajšati delo, jc zbral veliko preveč sinonimov. Omogočil je s tem morebiti tudi tujim prevajalcem lužjo orientacijo. Za slovenščino in makedon-ščino pa tudi to ne velja, še manj pa za medsebojno prevajanje v okviru južno-slovanskih jezikov. Saino za takšno rabo pa je Botanični rečnik preobsežen in predrag. Uvrstiti gu moramo med tiste publikacije, pri katerih je cena v obratnem sorazmerju /. njihovo vrednostjo. Zdi so, du je Simonovič stalni sodelavec Inštituta zu srbohrvaški jezik pri Srbski akademiji znanosti, ker je naveden tudi v uredniškem kolektivu novega Rečnika srpskoliroatskog književnog i narodnog jezika, kuteregu prva knjiga je tudi nedavno izšla, in bo verjetno še obsežnejši kot je nedokončani Rječnik zagrebške akademije. Primerjal sem nekatere podatke o rastlinskih imenih v Rečniku z Botaničnim rečnikom. Tam so tudi botanični nazivi akcentuirani in pri \suki imenski varianti so viri podani z neprimerno večjo natančnostjo. I'ri najbolj znani vurianti pu so nanizana tudi vsa srbohrvaška sinonima. Po številu variant se oba Rečnika ne ujemata dosledno, verjetno zaradi tega, ker so za veliki Ilečnik ekscerpirani tudi drugi, nebotanični viri. Vendur razlike niso bistvene. Presenetile so me pa v velikem Rečniku opombe takšne vrste, kakor je n. pr. pri Apia (àpta) »Sambueus ebulus navedba v oklepuju t grč. akteat. Sodeč po nekaterih drugih geslih, naj bi bila to etimologija. Ker je srbohrvaško apta prav tako kakor številne druge variante te osnove sorazmerno še dokaj reguluren refleks za praslovansko *с1шЬъ1ъ< *chzbztz enako kakor slovensko hebet, hebed, hebat. Iiabat, liobet, libet. hmet in celo hilooina (*с1\ъЬъ1оо1па), češko chebdi, poljsko chebd, hebd, slovaško chabda, chabdie. chabz. cliabza. chabzda. chabzdie itd., vse »Sambueus ebulusc, so takšne opombe v Rečniku več kakor nesmiselne in luhko zelo škodujejo ravni slovarju, ki je plod šestdesetletnega dela beogrujske slavistike. Priporočil bi redakciji, da se v nadaljnjih zvezkih takšnim opombam roje izogne, osvoji pu. kolikor je to še mogoče, stare, dobre principe slovarjev devetnujstega stoletja, ki so pri rastlinskih imenih povsod, kjer je bilo to mogoče, beležili tudi areale uli vsuj krajevne lokalizaeijc. Vsak podatek takšne vrste, ki bi dopolnil naše dosedanje, še dokaj skromno in približno poznanje nreulov osnov in njihovih semantičnih funkcij, bi bil dragocen za slavistiko. V obeh delih, v Botaničnem rečniku in \ velikem Rečniku se nuni torej D. Simonovič predstavi kot marljiv zbiralec srbohrvaških rastlinskih imen, ki pu ni dorasel zahtevam znanstvenih edicij. Ni mi prijetno to povedati. Vse akademije v Jugoslaviji so bile zuradi pomanjkanja kvalificiranih znanstvenih kadrov prisiljene pritegniti številne amaterje za realizacijo svojih velikih nu-črtov. Včasih so jim celo prepustile vodilne, sumostojne vloge. Primer Siuio-novičevegu Botaničnega rečnika je zares mučen. Če takšni umoterji ne delujo nič, kur je reguluren pojav, je vse v redu, če so pu prizadevni in ustvurjalni. kakor je Simonovič, mora njihovo delo prej uli slej sprožiti ostre proteste in javno negodovanje, ki umuže sloves inštitucije. To je njihova trugičnu krivda. F. bezlaj FRANKU WOLUMANOVI K SEDMDESÀT1NAM. Sbornik praef. Vydulu Brnënskû universitu, filosofickû fukulto. Pruhu 1938. O slovesu Fronka Wollinunu v slavističnem svetu priča zajeten zbornik, ki ga je v počastitev njegove sedemdesetletnice izdala Filozofska fakulteta v Brnu. Med imeni dolge vrste piscev, ki so prispevali članke iu razprave, prevladujejo seveda domača, češkoslovaška, med tujimi sodelavci pa so zu-stopniki vseh slovanskih držav in nekaterih drugih slavističnih centrov. Temutiku zbornika se ravno po glavnih treh območjih jubilantovega znanstvenegu delu: literarna zgodovina s poudarkom nu skupnih vprašanjih slovanskih književnosti z medsebojnimi stiki in vplivi, folkloristiku iu dramatiku. Boris U r b un čič : Franku W o Ilm an od i к se el mdesâti nam Nekuj gradiva prinaša zbornik iz jugoslovanske problematike ali se je vsaj v kaki zvezi dotika. Tega niti ni tako malo in to tudi ni naključje. Wöllmen sam je posvečal po prvi svetovni vojni mnogo pozornosti našim problemom. Zato je pri nas dobro znan in tudi cenjen. Poleg tega je kot profesor pridobil med znanstvenim naraščajem nekaj ljudi, ki proučujejo jugoslovansko-češko-slovaške zveze in vplive v literaturi in na drugih področjih kulturnega življenja. In tako je razumljivo, da obravnava v zborniku, ki je posvečen Wollmanu, vrsta člankov ta vprašanja in da so avtorji Čehi, Slovaki in Jugoslovani, pa tudi drugi. To so: Jiiii Stanislav: Zo slovensko-juziioshrvanskych suoislosti; Viktor Kudčlka: Kollârooa koncepce slovanske vzajemnosti d jazykovê literarnim obro-zeni Slooincü; A. Schmaus: K. Herloszsohn und die serbische Volksdichtung; R. Kovijanič: Duro Uaničič и Bratislavi; Jiri Skalička: Fran Leostik a Jan Lego; Andrej Mraz: Z prenikania juhoslovanskej tematik у do slooenskej literaturi,i; Marja Boršnik: Petr Bezruč med Slovenci; M. B. Chleborâd: Češke cestopisy po Jugoslävii mezi dvema oâlkami a Wollmanûv prinos; Arturo Croniu: Un motivo boccaccesco nella poesia popolare serbo-croata?; Richard Pražak: Madarské obrozeni a srbska lidovd рое sie; Vladimir Murko: Vzpominky na cesty Maiyàsc Murka za jilioslovanskou epikou, in Josip Badalič: Češka i slooaika drama и hrvatskom narodnom kazalištu и Zagrebu. Da so kulturni stiki med Slovenci in Čehi še vedno predmet zanimanja tudi na oni strani, priča prispevek V. Kudčlke o Kollârjevem vplivu nu Slovence in J.Skuličke o stikih Levstika z Janoin Legom. Za obema člankoma slutimo Wollmanovo direktno ali indirektno pobudo. Wollmana že daljši čas zanima prerodno obdobje, o čemer govori vrsta njegovih razprav,1 na Legovo delovanje med Slovenci pa je opozoril v nekem svojem starejšem članku, na katerega se Skalička tudi sklicuje.2 V. Kudčlka, ki se je pred tem ukvarjal s sorodnim problemom,® je strnil dosedanja dognanja pretežno slovenskih avtorjev \ pregleden članek in skušal odgovoriti na vprašanje, kolikšen je delež Kollârja kot pesnika in ideologa slovanske vzajemnosti pri Slovencih do sredine 19. stoletja. Pravzaprav govorita o tem zadnji dve poglavji, medtem ko podajajo prva nekaj značilnosti slovenskega prerodnega gibanja in literature v prvih desetletjih 19. stoletja, kratko oznako dotedanjega kulturnega sodelovanja med Slovenci in Čehi ter Kol-hirjev odnos do Slovencev. V primeri s tistim, kur je bilo do zdaj napisanega o vplivu Kollârjevih idej med Slovenci, je Kudčlkov članek korak naprej v tem, du vnušu v problem več ideološke jasnosti.4 V prvi vrsti gu je zanimal odmev Kollurjevih idej v Prešernovem krogu. Zu izhodišče mu je služil Kidričev članek Osnove za KollArjev vpliv pri Slovencih do 1Н52.Ь Tu zbrano gradivo, ki še vedno čaka podrobnejše obdelave (deloma je to storil Pctretov Poizkus 1 Predchûdci Dobrovského. Sluvia 1954. 415—426. Josef Dobrovsky a jit/.ykovč literarni obrozeni u Slovanû. Sbornlk praci filosofické fakulty brnčn-ské univcrsilv. ruda litonirnčvčdim, 1955. 5 40. I.idowi slovesnost v jazykovê literarnim obrozeni Slovanfl. Sluviu 1956, 555 5K4. — Slovanstvl v jazykovê literarnim obrozeni Slovanû. Brno 1958. Prim, tudi članek O. Berkopca s podrobnejšimi navedbami o jubilantovem delu in o zborniku v NO 1959, št. 3. 2 Československo-jihoslovanské stykv kulturni do vt'ilky. Československo-jihoslovauskâ revue, 1954, 155—159, 172 ' 177. :l Z jugoslâvské literati)гу o ilyrisinu. Slavia 1958. 489—505. 4 Poglobljeno sintetično študijo, ki obravnava Kolliirjevo vlogo pri vseh jugoslovunskih narodih, jc objavil v Slavii 1959, 224 242. 5 V zborniku Slovanska vzajemnost. Praha 1958. ilirizmu pri Slovencih), predvsem ugotavlja priložnosti, ki so se ponujale Kol-lurju, da si razširi svoje znanje o Slovencih, ter opozarja. \ kateri smeri je treba" iskati sledove njegovega vpliva. Naj izrabim priložnost in dopolnim to Kidričevo gradivo z nekaterimi svojimi izpiski. Kidrič se upravičeno čudi, da si Kollur niti \ letih 1849 18)2. ko je bil profesor slovanskih starožitnosti na dunajski univerzi, ni ustvaril globljih osebnih zvez s Slovenci. Možnosti zu to bi seveda bile in jih Kidrič nekaj tudi navaja. Tem bi lahko dodali epizodo iz. 1849, ko je bil Kollur član komisije za sestavo pruvno-politične terminologije zu slovanske jezike v Avstriji. V komisiji so bili tudi trije Slovenci. Miklošič. Cigale in dr. Matiju Dolenc.11 Neko poročilo celo pruvi. du se je komisija, potem ko je končala svoje delo, še enkrat zbrala \ veseli družbi, kjer so med drugim štirje mladi slovenski pevci zapeli nekaj naših pesmi. Kollurju. ki je bil tudi navzoč, so bile baje zelo všeč.7 Terminologija, ki jo je sestavila tu komisija, nuj bi potem izšla v obliki slovarju za vsak slovanski jezik posebej. Andrej Einspipler pu se je začel v imenu celovških rodoljubov javno zuvzemuti zu en sum slovar, ki nuj bi združeval pravno-politično izrazoslovje vseh avstrijskih slovanskih jezikov, s čimer bi se manifestirala Kollarjevu zamisel slovanske vzajemnosti.8 Linspieler je pozval Kollurju. nuj lo nu pristojnem mestu tudi doseže. Nedolgo zatem je dunajski dopisnik Slovenije sporočil, da sta dr. Dolenc in Kolliir v resnici prodrla s takim slovarjem zu izdaje v jugoslovanskih jezikih, medlem ko pri ostalih to tii bilo mogoče, ker so šli že \ tisk." Kollur je bil zu slovunske rodoljube imenitna osebnost in se po prihodu na Dunaj pač ni mogel ubraniti vabilom, du pride mednje. Težko si jc misliti, da bi ob lakih priložnostih Slovenci munjkali. Mogoče jc bil kak naš rojak (udi v listi družbi Cehov. Moravunov, Slovakov in Jugoslovanov . ki je spomludi leta 1849 prebila s Kollarjcin nekaj uric.10 Najbolj brez pridržku so sprejemali Kollurjeve ideje izobraženci nu Stujerskem in Koroškem. V teh pokrujinuh je jc bila povezanost s sicer dokaj šibkim kulturnim centrom v Ljubljani uuj-ohlupnejša in torej sredobežne težnje najmočnejše, zato pa misel nu veliko slovansko družino, v katere zavetju so videli rešitev pred napredujočo gcrniu-nizucijo, tem vubljivcjša. V Gradcu, tukratnem kulturnem središču štajerskih Slovencev, so se rodoljubni slovenski bogoslovci po vsej verjetnosti obrnili na slavnega pesniku, ki je tedaj živel v 1'ešti. s prošnjo, da bi jim poslal katero izmed svojih publikacij. Knjižnica slovenskih bogoslovcev v Gradcu je namreč leta 1844 prejela od avtorju v dur knjige Slava bolivnč u ptivod jnična Slavûv čili Slavjunûv . Čitanku , Cestopis do I lomi Italic in mordu še kuj." Mucunu pu je Kol lûr je va poezija tako nuvdušila. du jo jc hotel pritegniti v svojo Jugoslavjiinsko krcstonmtijo ,1! V ljubljanskem semenišču so imeli spis o vzajemnosti iu lu je sredi 40ih let prišel v roke Andreju Zamejcu.1" 1'isti, ki o avtorju teh knjig iu brošur niso vedeli ničesar, so 1851 lahko dobili prve njo- " ( 'olj. Slov. Novine 1849. 137. 7 Sjn 1849, 395. N Prav tam, "578. " 1'ruv luni, 395. - To je bi Iu Juridisch-politische Terminologie für die sluvisehen Sprachen Österreichs. Deutsch-kroatische, serbische und slovenische Scparut-Ausgabe. Wien 1853. Intervencija jo torej sumo delno uspela. 10 Prav tum, ПО. 11 N 1844. 207. 1г ('olj. Slov. Novine 1849, 120; Sja 1849. 232. '» Murn. Jez. XXX. 39. govc življenjepisne podatke iz slovenskega vira.14 Ko pa je Kollar na začetku leta 1852 umrl, so »Novice« in »Slovenska Bčela« s številnimi noticami izkazovale pokojniku več pozornosti, kot so je bili za njegovega življenja vsi Slovenci deležni od »očeta slovanske vzajemnosti«. »Slovenska Bčela« je prinesla na str. 90 celo lalospéo slaonomu pesniku Jan Kolaru v devetih petvrstičnih kiticah. Tudi v naslednjih letih iu desetletjih lahko še zasledimo odmev Kollârjevih idej pri Slovencih. Vendar, če izvzamemo področje slovanske davnine, kjer pa je mogel s svojimi blodnjami poleg Davorina Trstenjaka komaj še koga prepričati, je kasneje čedalje teže ugotavljati direkten vpliv njegovih idej. Večinoma so šle z novimi časi in novimi potrebami v pozabo ali pa so jih prilagodili spremenjenim razmeram. Kot pesnik pa avtor »Sldvy dcere« »že prej ni imel za nas posebnega pomena, če ne štejemo nekaterih pesniških rekvizitov pri opevanju slovanstva. Medtem ko je Ceh Dobrovsky s svojimi stvarnimi pobudami, temelječimi na dobrem poznanju naših razmer in možnosti, napravil našim prerodnim prizadevanjem nemalo uslug, in je bila moralna pomoč, s katero je drug Ceh, Celakovsky, podprl Prešerna, dobrodošla v zadušljivem ozračju provincial-nega mestu, pa so Kollârjeve ideje Slovencem več jemale kakor dajale. Kol-lârjev delež v jezikovno-literarnem prerodu Slovencev še ni natanko odmerjen. Razvojnih zakonitosti slovenske družbe kajpada te ideje niso mogle spremeniti, med rodoljubno inteligenco pu so povzročile mnogo zmede. Nič čudnega ni, da je praksa izobražence prej ali slej postavila na trdna tla slovenske stvarnosti, le njih manjši del je obvisel osamljen v sferi jalovih sanjarij. Kljub nedemokratičnim in nerealnim postavkam, ki jih je Prešernov krog tako odločno zavrnil, pa je imelu ideja slovanske vzajemnosti važno pozitivno vlogo v procesu slovenskega narodnega prebujanja. Zlasti velik pa je njen pomen — doslej še ne v celoti in po pravici ocenjen - za slovensko kulturno orientacijo. Za to seveda ne gre hvala satno Kollârju, ki je le eden izmed ideologov in propugu-torjev slovanske vzajemnosti. Slovanska ideja je odpirala slovenski kulturi širša obzorja. Iztrgala jo jc iz enostranske avstrijske in sploh zahodne usmerjenosti in ji v vseh nadaljnjih obdobjih dajala tudi izrazit slovanski pečat. Rrez ideje slovanske vzajemnosti si je komajda mogoče misliti, da bi tako neznaten, nesvoboden in v razvoju oviran narod, kakor jc bil slovenski, našel v sebi toliko sil, da bi se povzpel nad kulturno območje, ki 11111 ga je določal uvstrijski držuvni okvir. Skaličkov članek Fran Leosiik in Jan Lego osvetljuje na osnovi njune korespondence, predvsem dvanajstih Lcgovih pisem, ki jih hrani naša NUK, in Lcgove zapuščine v Pragi, zveze med obema prijateljema. V teh zvezah se kažejo nekatere konkretne manifestacije slovanske vzajemnosti, ki so se spričo krepitve nacionalnih elementov v gospodarstvu in v razmerah usfoivnih svoboščin v 60 i h in 70ih letih izražale že precej drugače kakor še sredi stoletja. V tem obdobju jc manj razmišljanj o jezikovnih vprašanjih in zahtev po zbliževanju slovanskih »narečij«, več pa namigavanj na politični panslavizcm, ki so 111 ti različne družbene plasti dajale različno vsebino. Ozaljšani s slovan-skimi gesli, so se začeli poslovni, politični in kulturni stiki med Slovenci in Cehi živahno razvijati. Med tistimi, ki so se iz iskrenega slovanskega rodoljubja trudili za zbližanje obeh narodov, prepričani, da s tem po svojih močeh prispevajo k združitvi vsegu slovanstva uli vsuj njegovega avstrijskega dela nekje v bodočnosti, je bil gotovo eden najagilnejših češki uradnik Jan Lego, ki je 14 SB 1851, 25—26. 211 Slnvintiina rcviju 305 v letih 1857—1862 služboval v Kamniku, Ljubljani in Trstu, 1873 pa se je mudil na Bledu. Jih' Skalička, ki je pred nekaj leti raziskal Levstikovo bivanje л Olomoucu na podlagi arhivskega gradiva,15 je v članku o Levstiku in Legu prikazal skrbi in napore pionirjev češko-slovenskega sodelovanja. Ni dvoma, da bi s podrobnejšim raziskovanjem takih stikov, zlasti tudi Legovega deleža pri tem, napravili uslugo nuši kulturni zgodovini.16 V članku Petr Bezruč med Slooenci" govori Marja Boršnik o prvih informatorjih, ki so nam predstavili pevca »Slezijskih pesmic, ocenjuje in vzporcja prevode slovenskih prevajalcev, ki se jih je v pol stoletja nabralo že kar lepo . število, in išče sorodnih misli in razpoloženj ter vplive šlezijskega barda pri Cankarju, Zupančiču, Gradniku, Albrechtu, Tancu-Culkovskem in Kosovelu.18 Poleg teh člankov je v Wollmanovem zborniku zu slovcnista zanimiv pasus v prispevku Jaroslava Batuška Slovanska otüzka o Holomouckych rio-oinâch. Na strani 231 avtor mimogrede omenja, da je bil souredniU Iloloinouckih novin Jun Ilelcelet »iskren častilec Kollârjeve poezije in celo njegov učenec v nekaj samostojnih pesniških poskusih, du je občudoval Karadžičcve Junaške pesmi in da si je prevedel zvežčič verzov Franceta Prešerna«. Pisec članka mi na vprašanje, ali luhko pove kuj natančnejšega v zvezi s tem prevodom Prešernu, sporoča, da je podatek vzel iz študije Juna КаЬеКка v ediciji Korespondence a zâpisky Jana Ilelceleta, Brno 1910. Ker te knjige ni v Ljubljani, podajam tu v prevodu tisto mesto iz Kabelfkove študije, nu katero se je opirul J.Butušek in mi gu ljubeznivo posredoval: »V poznejših letih jc Ilelcelet opustil pesnikovanje, četudi je ravno kot zrel mož rad uživul zlasti lepote klasikov starega veku. Sočna poezija Fr. Prešernu (1800—1849), ki jc osvojilu žc Celakovskegu, gu je tako navdušila, du si jc za privatno potrebo napravil prevod njegovih .Poezij' (po ljubljanski izdaji iz letu 1866), ki je ohranjen nu 160 straneh mule 4", vezan. Ilelcelet si najprej nuznuči obseg originalu in shemo rim, nato pa sledi prevod pesmi v prozi, čimbolj dobeseden, ker se mu je zdelo, du je le tako mogoče .zadovoljivo podati mojstrsko formo in vsebino originala*, česar po njegovem mnenju svoboden, pesniški prevod često ne doseže. Dunes seveda ne mislimo več tuko.c Sklicujoč se na Kubelika, J.Batušek hkrati sporoča, da je Ilelcelet prevedel tudi Vruzovo pesem »Traži a dut če ti< iz zbirke C'unie i tumbura. To je edini Helceletov pesniški prevod, ki je bil objavljen. Izšel je v brnskem listu »Tydennikc 2. marca 1848. Та Vrazova pesniška zbirka je leta 1843 izšla v Pragi iu je torej kaj lahko prišlu navdušenemu Slovanu v roke. Vse, kur bi nus zanimalo v zvezi s prevodom Prešerna, pa mora ostuti vsuj za zdaj brez odgovoru. Batušek v omenjenem sporočilu samo domneva, du bi utegnil biti zvežčič v domačem arhivu Helcclctovcga vnuka, mugistru furmacije Mojmirju ilelceleta v Brnu. Aprilu letos pu je M. Ilelcelet umrl in ker še ni odločitve o usodi tega urhivu, bo trebu nekoliko pocukati. Prešernov prevajalec Jun 15 Fran Levstik v Olomouci 1834—1855. Sluviu 1951 323—335. .. Pri merjaj u. pr. člunck Dragotinu Cvetku: »Stiki Jana Legu s slovensko glasbo.« NSd 1955, 916—929, 1080 -1084. " Ponatis v NO 1959, št. 1. Kot zanimivost naj omenimo, da je A. Srebotnjnk uglasbil Bezručovo pesem »70.000«. 30b Helcelet (1812—1876), doktor medicine, moravski buditelj in politik," je bil profesor gospodarstva in prirodoslovja na olomouški univerzi in brnski tehniki. V javnem življenju je začel vidneje nastopati 1848. leta. Udeležil se je slovanskega kongresa, ki je bil tisto leto v Pragi. Kot urednik ali sourednik več listov na Moravskem je bil močna opora moravske slovanske stranke in je bil 1861 izvoljen v dunajski parlament. Kot človek velike kulture in široke razgledanosti je bil znan tudi v praških literarnih krogih. Leta 1851 se je intimno zbližal z Boženo Nčmcovo, toda njuna že tako redka srečanja so kmalu prenehala. Da se je neki Čeh sebi v veselje lotil prevajanja Prešerna, je sicer zanimivo, še zanimivejc pa je, da je verjetno že pred Helcelctom še en Ceh prav tako v prozi prevedel zvezek Prešernovih pesmi. Hrani ga rokopisni oddelek NUK v Ljubljani (sign. mg. 510), kamor je prišel iz arhiva Slovenske Matice. Zvezek je brez vsakršnega ovitka in obsega 118 strani prevoda, ki sta mu dodani 2 strani slovarčka, oboje v formatu velike 8°. Prevod ima naslov »Busnč pane Doktora Františka Prešerna», prcvajalec ni znan. Za predlogo mu je služila izdaja Poezij iz leta 1847. Preveden je ves tekst od motta k Poezijam do opomb h Krstu pri Savici. Pri vsakem naslovu je navedena stran, na kateri se pesem nahaja v originalu. Prevod sam, ki je, kot rečeno, v prozi, je zelo natančen, v oklepaju pa je pogosto svobodnejša, duhu češkega jezika ustrezajoča inačica, redkeje nemški izruz. Včasih jc prvotni prevod prečrtan in pripisan boljši z drugačnim črnilom, toda z isto roko. Slovarček jc slovensko-ncmški, v enem primeru je dodan še italijanski pomen. Tolmačcne niso le posamezne besede in fraze, ampak tudi celi verzi. Tekst je pisun z značilnostmi češkega pravopisa izpred leja 1849 (w, au, 1 za v, ou, s). V zvezek je vložen list z izvlečkom iz neke oporoke, napisane v italijanščini leta 1885 v Trstu in s podpisom Giusseppe dr. Dolnitscher. Roku, ki je pisala ta list, je pripisala v slovarček en Prešernov slovenski verz. Medlem ko o avtorju prevodu ni najmanjšega migljaja, lahko o ostalem vsaj ugibamo. Če predpostuvljumo verjetnost, du je od izidu Poezij do prelitju v češčino preteklo nekaj let, pravopis pa kaže nu čus pred 1849, bi smeli sklepati, da tu Čeh ni živel v svoji domovini, ampak odtrgan od nje. Oporoka in italijanski izraz v slovarčku govorita zu to, da bi utegnil prevajalec živeti v Trstu. Po pisavi sodeč, to ni bil Jan Lego. Ker pa tudi ni razloga, da bi datum nustanka potiskali daleč v drugo polovico 19. stoletja, zlusti ker je 1866 izšel Prešeren v novi izdaji, bi lahko prevod sovpadal s časom Levstikovega bivanja v Trstu 1861—1862. Seveda bi bilo tvegano misliti na kako ožjo zvezo z Levstikom. četudi bi bilo to vabljivo. Vsekakor je stal prevajalcu ob strani nekdo, ki mu je vsebinsko iu jezikovno pesmi dobro tolmačil. Kuj je neznanega Ceha nagnilo, du se je lotil prevujanja Poezij? Občudovanje Prešerna? Učenje slovenščine? Bržčas oboje. Manj verjetno se zdi. da je prevod služil prevujulcu uli komu drugemu zu nameravuno poznejšo prepesnitev in izdajo v češčini. Če bi imel tuko namero, pač ne bi prevajal Lenore in tujcu nerazumljivih epigrumov. Navsezadnje pa je bolj važno od vseh neznank nesporno dejstvo, du sta se v času, ko je užival Prešeren med svojimi rojuki še bore mulo priznanja, nušla dvu Ceha. ki ju jc nuš pesnik tuko navdušil, da slu si gu prcsudilu v materinščino. Boris Urbaniii " Glej Ottflv slovnfk naučny; Novék-Novdk. Pfehledré dëjiny «teratury češke, Olomouc 1936 1939. 448; Vaclav Tille in Mdoslav Novotny. Bozena N6mcovü, Prulm 1939, 138 »1. 10' 307 DROBNO POROČILO Starejši slovenski rokopisni teksti v budimpeštanski univerzitetni knjižnici. — V Studia Slavka Academiae seientiarum llunguricae II (1956) iu 111 (1957) je L. Hadrovics objavil dva zanimiva sloveuska rokopisa. V članku Ein Bußgebet der ungurländischen Slowenen aus dem 17. Jh. (Studia Slaviea 11, 388—394) poroča o prekmurskem rokopisu, ki vsebuje »Molitev pokore«. Tu Molitev bi bila drugi ohranjeni prekmurski tekst — prvi je pogodba iz Marijane 1645 —, vendar je pomembnejši, ker je jezikovno čistejši in brez primesi kajkavščine. Hvale je vredno, da je Hadrovics objavil tudi fuksimile Molitve. Drugi rokopis, objavljen v članku Gebete und Gesänge einer slowenischen Rosenkranzbruderschuft aus dem 17. Jahrhundert (Studia Sluvicu III, 597—401), je pridejan k Hrenovim Evangelijem in listom, torej podobno kukor rokopisi pri muzejskem in »šentvidskem« izvodu* Hrenovega lekcioiuiirja (prim. Kidrič. CJKZ 111, 114—125). Vsebuje več molitev in 12 pesmi, ki utegnejo zanimati ne le literarnega zgodovinarja, temveč tudi jezikoslovca. Medtem ko je Hadrovics zgoraj omenjeni slovenski tekst prekmurske Molitve podrobneje obdelul, se je pri rožnovenskih tekstih omejil na ugibanje o čusu in kraju njih nastanka. Po pisavi jih postavlja v drugo polovico 17. stoletja, po omembi sv. Dominika pa meni, du so nastali morda v Velcsovem. Vsekakor bi rokopis fožnovenske bratovščine, ki je kur obsežen, zaslužil podrobnejšo analizo. Ze oblike Roshni Krienzh, mueszh (beri: mueč), bratram, Bratrinie (t. j. bratovščine) ipd. kažejo na Koroško. Vsekakor je najdba obeh rokopisov iz časov, ko jc tiskanu slovenska knjiga bila tako redka, pomemben prispevek za raziskovanje našega slovstva, tem bolj, ker gre za rabo slovenščine v naših obmejnih pokrajinah. Fotogrufije obeh rokopisov so na voljo v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani. M Rupel * Opozarjam, du je tuko imenovani šentvidski izvod Hrenovih Evangelijev in listov z rokopisnimi dodatki, ki ie potem, ko ga je Kidrič popisal, veljal za izgubljenega (prim. J. Grafenauer, Razprave II filoz.-filol.-hist. razreda SAZU 215 in Z. Kumer. Razprave 2. razreda SAZIJ 111, 70), danes spravljen v semeniški knjižnici. SOMMAIRE ARTICLES DE FOND Dušan Pirjeoec: Oton Zupančič et Ivan Cankar. (Contribution à l'histoire de l'Ecole moderne slovène) ................................................................................i Francè Bezlaj: Sur les tâches des études slovènes ..............................................95 Mirko Rupel: Le Catéchisme slovène de 1615 ........................................................104 Francè Bezlaj: La catégorie sémantique «forêt» en slovène ............................114 Joka Zigon: Etudes sur Prešeren ...............................................................131 Bojan Čop: Etyma balto-slavica IV ............................................................................170 Tatjana Kopitar: The Vicar of Wakefield de Goldsmith chez les Slovènes jusq'à l'année 1876 ......................................................194 Francè Bezlaj: Contributions étymologiques ..........................................................224 Jakob Rigler: Evolution phonétique des prépositions et préfixes na, za, nad 230 NOTES ET DOCUMENTS ............................................................................................249 COMPTES RENDUS ET CHRONIQUE ..................................................................287 REVUE DE SLAVISTIQUE Publiée par la Société de Slaoistique de Ljubljana l'Institut linguistique de l'Académie slovène l'Institut de littérature de l'Académie slovène Comité de rédaction: FRANCÈ BEZLAJ, ANTON OCVIRK, DUSAN PIRJEVEC, JOSIP VIDMAR Prière d'adresser les manuscrits à M. ANTON OCVIRK, directeur de la Revue, Murnikova 18, Ljubljana Les abonnements et les réclamations sont reçus par la Državna založba Slovenije Imprimé par la Triglavska tiskarna, Ljubljana К Ч ■ -4'i • - ' - Г-Ж. --V ' ■ .;, . И - ■ I . л p." ' - г': Л ; ^ - p p - v. s-■-• ■ ■ .V r: * --.fc- - . » Л ■ - . v^ к .... ..... '(' -V y , ■. ЛР. ! '5. ■ ■ - ■ i . ' • v j ' - y. ' - T , , : • " ' 'Я - ж A KLS 1 . , , ' ' 4 v ■ : - 1 , '\ -, ' -Ч I - 1 ■ • • ■ . , * ф —