Kdor ne uboga, ga tepe nadloga
W|atiiče ie pasel v logn edino kravico, ki so jo "* J imeli niegovi revni starši. Krava je mulila in trgala šopke in iih je požirala hlastno. Matiiče ie pa stal ob niej in jo je držal za vrvico. da bi mu ne ušla
— 123  -
v škodo. Tako so mu namreč ukazali oče, ki so de-lali nedaleč od njega na polju; včasili so pogledali z bistrim očesom za sinkom, če še izpolnjuje njihovo zapoved.
Toda Matijče je bil pač Matijče. Pustil je vča-sih kiL.vi njeno volio. Zmotila ga ie morda veverica, ki ie brezskrbno skakljala po veiali bližnje smreke in se igrala; ali ga je zmotil pisan ptič; ali pa se je zamaknil v prirodo božjo. Tuinsem ga je zmotil tudi zajec, ki je plašno skočil s svorega Iežišča, kadar je zašumelo kai blizu njega, in zdirjal v goščo. V takih trenotkili jc pozabil Maijfie na kravo in na očetovo zapoved, pa ie popustil vse in je še]. »Ej. kako skače z veje na vejo in se igra! In ta ptič, kako je lepo pisan in kako lepo poje!« Zamaknil se ie Matijče in pozabil na vse.
Tedaj pa se je oglasil osorni očetov glas z niive, razlegal se je daleč skozi gozd in je klical: »Hoj, Ma-tijče. kie pa si? Ali ne vidiš, da je sivka v škodi?«
In brž se je streznil Mattiče, spomni! se je krave in očeta in bežal je nazaj. Prišli so tudi oče, zavrnili so sivko in dali sinku vrv v roko, rekoč: »Tako jo lepo drži in ne puščaj je samc! Pasi jo Jepo tja ob robu; da ne bo silila v škodo, pazi dobro! Qlej. kako lepo kaže žito; lepe potice bodo iz njega. Če pa krava vse pohlasta in pomuli, ne bo nič potic. Zato pa lepo pasi.«
Tako so djali oče in so šli na delo. Matijče pa Je pasel nekaj časa sivko na vrvi, toda spet ga ie kaj zmotilo, pustil ie kravo in je šei. »Ei, sivka je pridna, ne bo šla v škodo ne. Kaj ne. da ne pojdeš?« ji je rekel in jo pobožal po vratu, preden ie odšel. Pa je odskaklial v gozd.
In spet se je oglasil očetov glas, in brž je pribe-žal Matijče nazaj. Oče so mu dali spet vrv v roko, bili malo osorni in so rekli: »Moral te bom za ušesa, če ne boš ubogal. Pomisli, Matiiče, kaj bi bilo, če bi ktava ušla, zbežala kdovekam in bi je ne mogli več dobiti. Pomisli, nič več bi ti ne ktihali niati sladkega mfeka. ki ga piieš vsako iutro tako rad. Zato le lepo pazi, da se kaj takega ne zgodi.«                                  J^M
m
I
—  124 —
Tako so rekli oče, da bi priučili sinka pazljivosti. In odšli so spet na delo. Matiiče je pa pasel lepo in si je mislil: »Ej, pridna je sivka, pridna; ne bo odšla ne; saj vč, da bi se jokal zanio.«
In sklenil ie, da ne pusti sivke iz rok in ne izpred        j oči.                                                                                 j
Toda šment vedi, kako ie moralo priti to.  Ne-        | koč je pasel Matijče kravico v logu proti večeru in je pel zraven veselo pesem po pastirsko-  In očeta        i ravno takrat ni bilo na poliu v bližini, da bi ga nad-zorovali. In tedaj je priskakljal iz gozda mlad zaj-ček, ravno Matijcu nasproti, da ga je videl. Ustavil se je na porobku gozda, sedel na zadnje noge in migal z dolgimi ušesi.
»Ej, kako je lep in majlien,« se je začudil Matijče        i in pozabil takoi na kravo iti na očetovo naročilo.        > Skočil je za zajcem. Ta se je splašil in smuk zdirjal ie po hosli, Matijče pa za njim. Izginila sta on in        , zajec — nihče ni vedel, ni kod, ni kam.
Vrnil se ie Matijče, ko jc bil že mrak. Trepetala je večernica na nebu. Debelo je gledal Matijče po logu, napenial oči in iskal sivko, a ni je zagledal. In tedai so se mu usule solze v glasen in obupen jok.
iskal je kravico daleč naokolu:  po polju,  po        i gozdu, s solzami v očeh jo je klical: »Sivka moja, kie si? Oglasi se mi vendar, sivka!« A sivka se ni oglasila in ni slišala njegovega ioka.
S solzami v očeh se jc napravil domov. Na poti blizu hiše je srečal očeta, ki so bili iiamenieni prav poni. Čudno se jim je zdclo, ker ga ni bilo s kravo tako dolgo domov. Matijče je jokal in je povedal očetu vso nezgodo.
Oče pa so nevoljni dejali svojemu sinku: »Vidiš, ali ti nisem pravil, da pasi lepo in pazi, da krava ne uide? Cemu si popustil vrv? Zakaj si odšel od nje? Olei, zdaj ne dobiš nič vcL sladkega nileka, ki ga piješ v?ako jutro tako rad. Zapomni si pregovor, ki pravi: Kdor ne uboga, ga tepe nadloga.«
Tako so govorili oče in niso povedali sinčku, da stoji sivka že v hlcvu pri jaslih. Matijče ie bil silno
!
j
žalosten in pobit; a vendar je spal prav dobro in ie        l sanjal celo noč o zajčku v gozdu. ki ga je lovil. Že
ga je mislil ujeti-------, nepopisno veselje' ga je na-
vdajalo, — pa glej, v tisem trenotku ga vzbudijo mati in mu veliio, nai žetie kravo na pašo. Tedaj se ie raziasnil Matijčev obraz.
Od tedaj ni puščal kravice same.   Lepo jo je pasel na vrvi in jo prignal vsakokrat sito domov, da        \ sta bila zadovoljna s kravico in z njim oče in mati.        '
V. M.                 '