Dr. Simon Šubic: Svet, ki se je pogubil. 675 Svet, ki se je pogubil. Spisal dr. Simon Subic usodi svetov prirodoznanci, najsi so premeteni, niti dandanes ne vedo kaj gotovega. Vse, kar čujemo o začetku in konci, o porodu in pogubi svetov, vse je zgolj nezanesljivo ugibanje, kakeršno podaja vsakdo po svojem nazoru, svoji domišljiji ali svoji teoriji. V tem oziru je kaj imenitna prečudna usoda repate zvezde, ki se imenuje »Biela« ali Bielov komet«. »Kaj pak, da bi bila toli zanimljiva Bielova repatica!« tako mi ugovarja ta ali oni, ki se posmehuje vraži, da bi repata zvezda oznanjala usodo. Kje so že tisti časi, ko je še repata zvezda »prerokovala,« da je Bog sklenil kaznovati pregrešno življenje s kugo ali vojsko! Prav, če pri nas na kmetih prikazek repate zvezde ne vzbuja več takih vražnih mislij in če je v strah samo še otrokom. Ali če je pri nas občinstvo sezulo trde čevlje te stare vraže, kdo bi trdil, da je po vsem svetu tako ? Ne sam6, da bi si utegnili divjaki v Ameriki ali Avstraliji kaj hudega misliti ob prikazu repate zvezde, tudi indsko ljudstvo in kitajsko še ječi v sponah stare krive vere in se je še dolgo ne bode iznebilo. Toda kaj bi se čudili takim vražam mi, sinovi tistih omikanih evropskih roditeljev, katere so še nedavno strašile misli, da bi repata zvezda utegnila zemlji naši prinesti sodni dan 1 Zakaj naši očetje — in izvestno nekaj še živečega ljudstva — trepetali so od groze, češ, da utegne repata zvezda trčiti ob zemljo in pokončati naš svet. Tisti, ki zaničujejo ljudstvo in se mu rogajo zaradi njega vražnih mislij o repaticah, pač ne pomislijo, da dandanes cel6 učenjaki ne morejo za gotovo razjasniti vsega, kar se tiče teh skrivnostnih potnic. Zdi se jim pa vender dognano, da zemlja in repata zvezda ne trčita druga ob drugo in da bi tudi tedaj repatica ne poškodovala zemlje. Dasi je neverjetno, vender ni nemogoče, da bi se zemlja zadela ob repato zvezdo. Ali to nič ne de; saj pravijo zvezdoslovci, da je nje rep od tak6 tanke tvarine, da luči niti toliko ne zavira na njeni poti, kolikor jo zavirajo vodeni sopari v ozračji naše zemlje. Kaj ti hoče takšen tenak rep! Kar pa se tiče glave repate zvezde, o tem so misli različne. 4.3* 676 Dr. Simon Šubic: Svet, ki se je pogubil. Kakšen strah je provzročil Bielov komet, ko se je pred šestdesetimi leti prikazal na.nebu! Vse je trepetalo, da ne bi pokončal sveta ; toda kaj se je zgodilo? Pokončal ni nobenega sveta, pač pa se je pogubil sam. Kateri svet ga je uničil, tega ne vemo za gotovo. Dasi se je Bielova repatica pred očmi zvezdoslovcev razcepila na dvoje, vender je tisti trenutek, ko jo je zadela poguba in je bil na nji sodni dan, ušel zvezdoslovcem na zemlji. Morda so bili njih tovariši, zvez-doslovci na Martu, srečnejši, da so opazili, kaj je ugonobilo repatico! Naši zvezdogledi pa ugibljejo še dandanes po vidnih nasledkih, po razsutih kosovih tega sveta, kaj se mu je pripetilo. Kje se je porodila ta repatica in kje je prej potovala po brezkončnem vsemirji, tega ne ve nobeden zemljan in tudi nikoli ne bode zvedel. Kar jo poznamo, temu še ni kaj nad 150 let. Leta 1826., dne" 27. februvarja, jo je v Josefstadtu na Češkem ugledal avstrijski stotnik Biela. Po njem je dobila svoje ime. Marsikdo izmed starih ljudij se izvestno še spominja, kaj vse se je govorilo o tej imenitni repatici pred 60 leti, ko so astronomi oznanili nje prihod. Rekli sicer niso, da se zadene ob zemljo, ampak dejali so le, da se pot te repatice do 32.000 km ali 4266 milj približa poti naše zemlje. Ljudje pa so potem kar sami nekaj pridejali in zagnali govorico, da se skoro zadene ob zemljo in da pride tedaj sodni dan ! Seveda so se zvezdoznanci čudili takemu razlaganju svojega prerokovanja. Tega namreč niso nikoli trdili, da bi utegnila treščiti ob zemljo, ampak dejali so samoto, da se njiju poti do malega zadeneta. Zaman so se trudili z vzgledi poučevati ljudi, da se dva vlaka še ne zadeneta ondu, kjer se križata njiju tira; če le prvi vlak pride toliko pred drugim, da ga oni ne ujame prav na razkrižji, pa je vsa nevarnost odvrnjena. Strahu le ni bilo konca, predno se repatica ni odtegnila zemeljskim očem. Saj se jih je nekaj — ki so se šteli med omikance! — balo celo za pot naše zemlje, da bi se kaj ne potrla, če jo zadene repatica, češ, da imajo svetovi prav tako utrjena pota po vesoljnem prostoru, kakor ima vlak utrjen svoj železni tir. Mogoče pa, da so se nekateri menj boječi strahuni le rogali, ker vender ve in vidi tudi vsak preprosti človek, ki je kdaj imel puško v roki, da leti svinčena krogla po svoji poti v zraku, najsi ji nikdo ni naredil posebne poti. Zgodovina Bielove repatice je tako polna čudovitih dogodeb, da utegne zanimati vsakega izobraženca. Zvezdoznanci so leta 1826. natančno opazovali ta komet in izmerili vse odnošaje njegovega gibanja, tako da so do cela spoznali njega obhodni čas ali njega leta. Izra- Dr. Simon Šubic: Svet. ki se je pogubil. 677 čunjali so, da je njegovo leto jednako 63/4 naših let. Sklepaje po tem računu, prerokovali so torej, da pride Bielova repatica solncu najbliže dne 27. novembra 1832. leta. Na veliko čast računjajočega zvezdo-znanstva se je do pičice izpolnilo to prerokovanje. Repatica se je srečala z zemljo, ne da bi bilo količkaj vidnih učinkov, kakor vročine, potresa, ognja i. t. d. Da je niso opazovali zvezdoznanci, zemljani bi niti ne bili zvedeli, kdaj je šla mimo naše zemlje. — Ko se je leta 1839. drugič vrnila, obledela je tak6 vzpričo solnčnega svita, v katerem je stala nasproti zemlji, da je ni bilo moči ogledavati. Čim dlje je niso videli, tem bolj so se je razveselili zvezdoznanci, ko se je dne 28. novembra 1845. ^eta prikazala prav tam, kakor so prerokovali po svojih računih. Nedolgo potem se je pripetilo na Bielovem kometu nekaj tako imenitnega, da nam kaj takega ne kaže zgodovina vseh svetov. Nekaj tednov po svojem prikazu, dne 13. ja-nuvarja 1846. leta, pogubila se je, razpadši na dva kosa, izmed katerih je vsak imel vso podobo manjšega kometa z glavo in repom. Kaj se je zgodilo z repatičnim svetom, tega ne v€ živa duša. Nekateri sodijo, da je treščil ob katerega izmed tistih malih svetov, ki se tolpoma gibljo med Jupitrom in Martom. Ali sta se razsula oba svetova ali sam6 repatica, tega ne vemo. Drugi pa so takih mislij, da je repatica zadela ob meteorski ali utrinjavski roj in da se je zato razsula. Poznejše ogledovanje razcepljenih repatičnih kosov je pokazalo, da se oba čimdalje bolj pomikata vsaksebi. Mimo tega se je danes temu, jutri onemu nekaj časa bolj svetila glava. Ko sta že izginjala človeškim oč6m, bila sta si narazen okolo 33.333 milj. Leta 1852. je nastopil čas, ko bi se morala vrniti Bielova repatica. In res, prišla sta oba njena kosova! Toda vsaksebi sta si bila že okolo 266.666 milj. Leta 1859. s^a se bržkone zopet prikazala, toda videti ju ni bilo, ker je opazovanju kakor leta 1839. riagajal solnčni svit. Leta 1866., ko se je morala repatica prikazati iz nova, bile so vse okolnosti ugodne astronomskemu ogledovanju. Toda kaj se je prikazalo ? Pojavil se je najčudnejši oddelek iz življenja in zgodovine tega prečudnega nebeškega sveta. Dočim so radovedni astronomi že težko pričakovali, kako daleč bodeta narazen njega razcepljena kosova, ni bilo o Bielovi repatici nI duha ni sluha! Oba kosova sta se izgubila, izginila sta našim očem ! bj8 Dr. Simon Subic: Svet, ki se je pogubil. Kadar pričakujemo na kolodvoru vlaka, kateremu je priti ob izvestni uri, pa ga ni„ tedaj nas izprehaja misel: Ali se je zamudil, ali se mu je pripetila nesreča? Takisto so ugibali astronomi, vedoč, da bi se morala ob določenem času vrniti oba kosova, ako ju ni kaj pokončalo. Res, velika nesreča bi to ne bila, če bi se bilo kaj pripetilo Bielovemu kometu, saj se je že prej razklal na dvoje. Kaj se mu je torej pripetilo iz nova ? Dolgo ni nihče vedel pravega odgo- v vora. Ce bi se Bielova repatica ne bila pogubila, prikazati bi se morala nje kosova koncem prihodnjega svojega obhoda okolo solnca meseca oktobra 1872. leta. Toda ni ju bilo! Nikoli več ju ni bilo. Kaj torej? Ali ju je potegnil nase velikanski planet Jupiter, ko sta opešana po-tovalca preblizu drčala mimo njega; morda ju je požrl, kakor 11. pr. morski velikani požirajo ves živi ribji drobiž ? Ali pa sta se kakor nekdaj cela repatica kje razbila v prah in drobiž ? Kje je trdnejši svet, kje zavira, ob katero sta treščila in si razbila glavo ? Dasi temu ni pravega odgovora, nekaj znamenj je venderle prišlo na dan. Ko je sredi meseca novembra minil roj Leonidovih utrinjavk, prikazal se ni do teh let še nikoli drug utrinjavski roj. Sedaj pa se je pojavil v tistem času, ko so zvezdoznanci še iskali Bielove repatice — dne" 27. novembra 1872. leta — namesto repatice nov in velik utrinjavski roj. Pater Sechi v Rimu je naštel v 5 urah nad 14.000 teh utrinjavk; na drugih krajih pa so govorili, da so padale utrinjavke tako gosto, kakor bi snežilo. Le-ta novi roj imajo astronomi za naslednika razsute Bielove repatice. To misel podpira več vzrokov. Prvi je pač ta, da tega roja prej ni bilo, drugi pa je ta, da izvira iz zvezdnega krdela A 11 dr o m e-dinega, torej iz kraja, odkoder je prej prihajala repatica sama. Profesor WeiC, ravnatelj dunajske zvezdarne, prerokoval je, da pridejo namesto repatice utrinjavke, ker repatice ni bilo na dan. In glej, res jih je pridrl tako velikanski roj, da so po vseh večjih zvezdarnah na zemlji našteli več stotisoč utrinjavk. Samo na Italijanskem so jih v šestih urah štirje opazovalci našteli nad 33.000. Odslej se je redovito prikazoval utrinjavski roj Andromedin vselej ob obhodnem času prejšnje repatice, samo da se je zakesnil nekaj malega, in sicer, ker ga je premočno natezal planet Jupiter. Sosebno krasen je bil leta 1885. Takrat so našteli po nekaterih zvezdarnah okolo 75.000 utrinjavk na vsako uro. Tir novega utrinjavskega roja Andromedinega se tudi tako natančno ujema s potjo prejšnje repatice, da brez nobene dvojbe v p o- Dr. Simon Šubic: Svet, ki se je pogubil. 679 dobi utrinjavk Andromedinega roja o kolo solnca kroži prah in drobiž razdejane in pokončane repatice Bielove. Tistim zvezdoslovcem pa ni pritrditi, ki sodijo, da so se nekatere utrinjavke porodile iz kometov. Preskrivnostna so pota vesoljnega stvarstva. Po tisti pravici bi sodili, da repatice pometajo prah in pepel po vsemirji in da goste v sebi drobiž in razvaline razsutih svetov, dokler se iz vsega ne naredi nov svet, če se repatica ponesreči in ugonobi ob prehudi oviri. Roj utrinjavk na poti Bielove repatice, katerega so zvezdoznanci pričakovali okolo dne 24. novembra leta 1892., ni se sicer pokazal v Evropi, pač pa v Severni Ameriki. V Northfieldu v Minesotti so jih šteli od minute do minute po 15 do 20, med drobižem dosti kaj lepo svetlih in tolikih, kolikeršeti se kaže na videz Jupiter. V zvezdami v Princetownu so ob 8. uri zvečer opazovali vsakih pet minut okolo sto utrinjavk. Tamkaj so izračunjali, da se jih je vsega skupaj prikazala—^>kolo 30.OOO. V Palo-Altu v Kaliforniji so se vsipale kakor sneg; nepretrgoma so priletavale utrinjavke iz vse okolice Andromedinega krdela, da je bilo videti, kakor bi iz odprtega neba padal ognjen roj na zemljo. Po vsem tem so izračunjali astronomi, da se je dne 23. novembra 1892. leta na oni zemeljski polovici v 24 urah prikazalo okolo 500 milijonov utrinjavk Andromedinega krdela. Kdor pomisli, da že toliko let razpadajo ostanki Bielove zvezde, njemu ni treba šele zagotavljati, da ni bil majhen svet, ki se je pogubil vpričo zemlje! — Neprezorni so nam nameni božji, in skrivnostna so pota nikdar počivajočega stvarjanja in preoblikovanja vseh vidnih stvarij. Ne samo cvetica na vrtu prikali iz semena, rase, dozori in obrodi svoj sad ter razpade, dočim iz nje semena požene kal mlade cvetice — tudi med svetovi ne počiva prestvarjanje. Ta resnica se nam razodeva sosebno 6nkraj Rimske ceste. Od tam nam prinaša zvesta luč poročila, kaj je snovala roka božja pred tisoč in tisoč leti. Stvarnik tukaj stre svetove, ondu zbere njih razvaline v nove podobe, katerim napiše na čelo milijarde prihodnjih vekov, pa tudi uro njih končne pogube! —