Sbndeßek 20. št. V Liisöäjam, dne 22. avgusta 5921. Posamezna številka SOpQl» Neodvisno glasilo javnega mnenja Izhaja vsak pondeljek celoletno 12 din., polletno 6 din., četrtletno 3 din. Leto I. Kralj Peter. Beograd, 21. avgusta. — Državni odbor za pogreb kralja Petra je sklenil, da bo nosil zastavo kontre-admiral Priča, krono vojvoda Bojo-vić, žezlo general Miljutinović, jabolko general Tucaković, kraljevo sabljo pa en oficir, ki je odlikovan s Karagjorgjcvičevo zvezdo z meči, ki pa še ni določen. Naša mlada država je zavita v črno, ves jugoslovanski narod žaluje nad smrtjo svojega najboljšega sina. Kralj Peter ni bil navaden kralj, ki pride po pravici prestolonasledstva na prestol in vlada do smrti, kakor bi se to razumelo samo ob sebi. Ne, naš umrli kralj je prišel na kraljevski prestol po volji naroda, za katerega je živel in delal. Takrat — leta 1903. — je zavladalo po vseh jugoslovanskih krajih nepopisno navdušenje, ker vsi smo pričakovali, da kralj Peter, nekdanji hercegovinski vstaš Peter Mrkonjič, ni zastonj zasedel srbskega prestola, da pomeni njegov prihod na prestol novo dobo v življenju Jugoslovanov — začetek odločilnega boja za njihovo osvoboditev in ujedinjenje. Burno preteklost je imel kralj Peter. Sodeloval je v francosko-nemški vojni, bil ujet in navzlic številnim nemškim stražam se mu je posrečilo preplavati reko Loiro in — uiti iz ujetništva. Vodil je vstaše po Bosni in Hercegovini, boril se je za svobodo svojega naroda, narod je vse to vedel in odtod ono navdušenje leta 1904. povodom kronanja v Beogradu, ki mu je prisostvovala tudi slovenska in hrvatska omladina in z resničnim navdušenjem vzklikala: Živel jugoslovanski kralj! Ti vzkliki so bili takrat fantazija mladine in na Dunaju se radi njih niso preveč razburjali in vznemirjali, ker so mislili, da sedijo trdno in sigurno v sedlu, da jih tak-le kralj Peter ne bo vrgel s konja. Ampak fantazija se je uresničila. S stopanjem na srbski kraljevski prestol je mala, ali junaška in življenja polna Srbija začela voditi ono politiko, ki narodu ni bila tuja, temveč najpopolnejši izraz njegovih stremljenj in ciljev, Srbija je začela voditi jugoslovansko politiko, ona je postala jugoslovanski Pijemont, kar je mogla postati samo pod vlado tako strogo ustavnega vladarja, kot je bil kralj Peter. S stopanjem kralja- Petra na srbski prestol je bil odpravljen osebni re- žim, ki je vladal v državi posebno pod zadnjima dvema Obrenovičema in onemogočal uveljavljenje narodove volje. Svoboda je zavladala pod vlado kralja Petra v Srbiji in ta svoboda je bila ona moč, ki je zmagala pri Kumanovem, Bitolju in na Bre-galnici, ta svoboda je dala mali Srbiji privlačno moč — za Hrvate in Slovence. Kralj Peter ni bil samo narodni, temveč tudi ljudski vladar, ki nikdar ni pozabil, da je vnuk velikega Kara-gjorgja, rojenega v srbski kmetski hiši. Zato je bil pokojni kralj v resnici kralj «po volji naroda» in ne samo po milosti božji, zato je on vedno priznaval narodu pravico, da sam odločuje o svoji usodi in zato je bil kralj Peter pravi vzor ustavnega vladarja, ki predstavlja in zastopa voljo svobodnega naroda. Vsi Karagjorgjeviči so bili zelo nacionalni. Tako tudi kralj Peter, ki je za časa aneksijske krize naravnost zbolel od žalosti, da ne more bratom •v Bosni-Hercegovmi pomagati. Ampak njegova vera v lepšo bodočnost njegovega naroda je bila trdna, on je bil vztrajen, pogumen in požrtvovalen in bil je tudi zmagovalec, sreča mu je bila mila in dočakal je osvoboditev in ujedinjenje Jugoslovanov. Ta osvoboditev še ni popolna in kralj Peter je gotovo večkrat mislil na naše še nesvobodne brate. Ni mu bilo usojeno dočakati trenutka, ko bodo vsi Jugoslovani svobodni in u-jedinjeni v močni, svobodni domovini, ampak zapustil nam je sina-ju-naka Aleksandra, ki bo dovršil ono, kar je začel slavni Karagjorgje in spopolnil njegov vnuk, kralj Peter. Ta -sin-junak, naš mladi novi kralj Aleksander, ima enake lepe lastnosti, kot jih je imel njegov oče, tudi on bo vladal strogo ustavno in tudi on bo mislil na naše zasužnjene brate in njega bomo gotovo še proslavljali v goriških brdih, ob bistri Soči in na polju Gosposvetskem. Hvala in slava kralju Petru! Dolgo naj živi kralj Aleksander! Volitev ljubljanskega župana. Beograd, 21. avgusta. Vlada je prejela od pokrajinske uprave v Ljubljani rekurz JDS proti sklepu pokrajinske uprave, da se najpoprej izvršijo naknadne volitve za komunistične mandate in da se še-le potem konstituira občinski svet. Rešitev rekurza bo sledila v najkrajšem času v tem smislu, da se nemudoma izvrši konstituiranje občinskega sveta. peskova afera. Beograd, 21. avgusta. Minister notranjih zadev je na željo posl. Deržiča dovolil temu vpogled v spise, ki se nanašajo na Peskovo nepotrditev za ljubljanskega župana. Pesi. Deržič je bil silno neprijetno iznenađen, ker je videl v spisih potrjena ne .samo očitanja listov Pesku, temveč tudi naravnost neverjetne druge stvari, o katerih listi j niti pisati ne morejo! BIVŠI NADVOJVODA ARETIRAN V LJUBLJANI. Zagreb, 21. avgusta. «Agramer Tag-blatt» poroča, da je bil v Ljubljani aretiran bivši nadvojvoda Rainer Habsburg, ki se je po prevratu oženil s hčerko nekdanjega podbana dr. Nikoliča ter se zaman trudil, da dobi jugoslovansko državljanstvo, odnosno pravico stalnega bivanja v Jugoslaviji. (Ta vest zagrebškega lista ne bo točna hi je najbrže zamenjava v imenih, ker v Ljubljani se nahaja samo tast bivšega nadvojvode, bivši podban baron Nikolič, ki pa tudi ni bil aretiran. Op. m’.) ZAPADNA MADŽARSKA IN BARANJA. Budimpešta, 21. avgusta. Po vesteh iz Šopronja je kulturno udruženje tamošnjih Hrvatov odločno protestiralo pri generalu Hamelinu zoper predajo Zapadne Madžarske Asvtriji. Izročili so mu tudi spomenico, kjer zahtevajo, naj se pred evakuacijo izvede plebiscit. Budimpešta, 21. avgusta. Zveza narodnih udruženj je sprejela resolucijo, v kateri zahteva narodno akcijo, s katero naj bi se madžarska vlada prisilila, da uporabi represalije proti Avstriji. Resolucija zahteva nadalje, naj se takoj zapre meja hi prekinejo diplo-matični odnoSaji z Avstrijo. Budimpešta, 21. avgusta. Dunajska «Neue Freie Presse» piše, da je vse gospodarsko življenje v Zapadni Madžarski paralizirano. Vojaška in upravna evakuacija ozemlja je v teku. Budimpešta, 21. avgusta. Po vesteh iz Pečuha je razpoloženje prebivalstva mirno. Srbski polkovnik Gjorgjevič je včeraj razorožil četo komunistov in prepovedal vse politične manifestacije hi zborovanja. Budimpešta, 21. avgusta. Iz Szege-dina javljajo, da so madžarske čete dne 21. t. m. ob 5. zjutraj prekoračile demarkacijsko črto. BEDASTE ITALIJANSKE IZMIŠLJOTINE. Ljubljana, 21. avgusta. Laški listi od četrtka odnosno od petka objavljajo vest, da jo bolezen kralja Aleksandra posledica atentata, pri katerem je bil kralj ranjen. Ker je ta «dogodek» v Parizu ostal drugim nepoznan, gre oči-vidno za «tajni» atentat, h kateremu so bili povabljeni le gospodje «giorna-listi» od «Secola» in «Piccola». Seveda si je prepisala staro raco iz laških listov ljubljanska «Jugoslavija» ter jo danes servira svojim ubogim čitateljem kot najnovejši telegram. Da bi bila stvar še resnejša> je vprašal g. Pesek svojega dunajskega telefonista za mnenje, ali je to mogočo, nakar je slavni korespondent oddal svoje mišljenje, da najbrž ne. Naivna publika pa je danes mnogo govorila, da jc-kralj res postal žrtev atentata... Dunaj, 21. avgusta. Ogrski korespond. urad javlja, da se bo takoj po prihodu madžarskih čet v Baranjo izvršila zamenjava denarja in se bo izplačalo za 100 naših kron 70 madžarskih. (Na borzi pa je danes 100 jugosl. kron 220 madž. K). Pariz, 21. avgusta. — Večemiki poročajo iz Bytoma, da so Nemci samo v okraju Velke Strelce umorili 60 Poljakov, ki nikakor niso bili udeleženi pri vstaji v Gornji Šleziji. Nemci nadaljujejo napade na Poljake. Begunci, ki so pobegnili v Czen-stochowo, so zaprosili ministrskega predsednika, naj jih ščiti pred nemškimi napadi. Pariz, 21. avgusta. — Iz Carigrada poroča «Malin», da so Turki vsled naglega prodiranja Grkov evakuirali Angoro in se umaknili ob železniški progi proti Dccauvillu. Evakuacija je jako težavna, ker je ta proga ozkotirna. Turki so morali veliko svojega vojnega materijala, ki ga niso mogli odpeljati, uničiti. Grki napredujejo z veliko naglico in brez vsakega odpora, tako, da je pričakovati, da dospo v najkrajšem času do Angore. ftgainowelia poročila. Fred p o grebem kralja, Petra. Ma dan pogreba. Beograd, 21. avgusta. Prestolnica jc polna deputacij iz cele države, ki o prišlo k pogrebu. Slovenija je zelo častno zastopana. Ljubljano zastopa ravnatelj vnagist,ratnih «radov dr. M. Zarnik in načelnik kluba občinskih svetnikov JDS Jos. Turk; Maribor zastopa župan Grčar in jm-oI. Togi ar, Kranj župan Pirc, Sokolski Savez dr. Ravnikar in dr. Murnik, ljutomerski okraj Petovar. Navzoča sta tudi prvi predsednik narodne vlade Jos Pogačnik in predsednik višjega deželnega sodišča Iv. Kavčnik. Število oseb, ki bodo spremljalo mrtvo truplo kraljevo v Topolo, bo omejeno na toliko oseb, kolikor bo prostora v vlaku. Posamezni skupščinski klubi bodo zastopani samo po svojih zastopnikih. V Beograd prihajajo ogromne množico ljudstva iz vseh delov državo in saborna cerkev, kjer leži mrtvo truplo kraljevo, je naravnost oblegana od ljudskih množic, ki se hočejo od kralja posloviti. Smrt našega kralja-osvoboditelja je združila ves naš narod v globoki in resnični žalosti. S hvaležnostjo v srcu je vsakdo mislil na kralja-mučenika, katerega življenje je bilo sam boj za svobodo, samo požrtvovanje za narod, katerega sin je bil. Mislili smo, da ostane ta harmonija misli in čustvovmija vsaj do dneva, ko položijo umrlega kralji v grobnico in to bi se tudi zgodilo, ko bi ne bilo med nami raznih Korošcev in Kerubinov Šegvi-Ćev, od katerih je prvi bivši jugoslovanski minister, oba sta pa poslanca v narodni skupščini in oba sta smatrala za potrebno izpljuvati v teh dnevih žalost? nekaj protijugoslovanskega strupa. Dr. Korošec je protestiral pri predsedniku narodne skupščine dr. Ribarju proti temu, da se imenuje pokojnega kralja — osvoboditelja, češ, da so se Slovenci in Hrvati sami osvobodili! Kdaj ni kako so se Slovenci in Hrvati sami osvobodili? Ali morda s tem, da so ostali naši vojaki do zadnjega v strelskih jarkih, potem pa, ko Avstrijo ni bilo več, pometali orožje od sebe in tekli domov, da se ni moglo zbrati niti toliko vojakov, da bi osvobodili Koroško? Predsednik prve narodne vlade je bil vitez Pogačnik, poveljnik prostovoljnih strelcev v avstrijski armadi. Kje so bili ti njegovi prostovoljni strelci takrat, ko je trebalo vzdrževati v deželi mir in red in zasesti KororikoV Doma so čepeli, ker njihove matere Avstrije ni bilo več, za lastno domovino jim je pa bilo toliko kot za lanski sneg. V narodni vladi je sedel tudi dr. Lovro Pogačnik kot «vojni minister», ki se je pečal s tem, da je izdajal nekak naredbe-ni list, v katerem je poviševal svoje prijatelje, ni se pa pobrigal niti zato, da bi sestavil kako majhno vojaško krdelo, ki bi vzdrževalo red in mir v deželi, temveč so to delo morali prevzeti srbski vojni ujetniki, Id se jim je tudi mudilo domov, pa so vseeno moško vršili svojo bratsko dolžnost nasproti mlajšemu, nerodnemu bratu, ki svobode ni vajen. Ali smo bili mi takrat, ko smo svobodo dobili, sploh zreli za njo V Opozarjamo samo na 29. april 1919. na Koroškem, ko so oni slovenski vojaki, ki so za Avstrijo znali prelivati kri, ker jih je k temu gnala železna disciplina, bežali kot zajci, ker discipline ni več bilo — to je odpravil «vojni minister» dr. Pogačnik — čuta za svobodo pa še manj! Srbi, vojaki kralja Petra, so morali popraviti tudi to nesrečo in njihova krivda ni, ako je klerikalna deželna vlada zaigrala lani koroški plebiscit. Dr. Korošec je s svojo izjavo ne samo zakrivil brezprimerno netaktnost, temveč je storil tudi veliko politično napako, ker na tak način bo on v Jugoslaviji kmalu politično ' popolnoma nemogoč. Njegov tovariš Kerubin Šegvič jc bil še drznejši. On je sporočil predsedniku na^ rodne skupščine, da se kot poslanec Hrvatske ne more udeležiti kraljevega pogreba! Kje bi bila danes Hrvatska, kaj bi bilo z njo, da ni bilo leta 1918. srbske vojske? Podivjani odpuščeni vojaki, ki so takointako razbili skoraj vse kolodvore, bi uničili vse in na Hrvatskom bi danes skoraj gotovo vladali — nekdanji njeni gospodarji Madžar ji. ker ko bi ne bilo vojakov kralja Petra, nihče ne bi držal Madžarjev v njihovih mejah in nikogar ne bi bilo, ki bi jim na meji Hrvatske stopil nasproti... V tem oziru so bile razmere na Hrvatskom še slabše kot pri nas. Ni nam znaho, kak namen sta imela Korošec in Šegvič s svojo demonstracijo. Lep ta namen gotovo ni bil in to se bo zapomnilo, na to se nikdar ne bo pozabilo, da sta dva klerikalna voditelja izpljuvala svoj protijugoslovanski strup v dnevih splošne narodne žalosti. Ti, naš veliki kralj, naš osvoboditelj in ujedinitelj, ki Te danes položijo k večnemu počitku v Tvoji Topoli, sredi Tvo-jih hrabrih in rodoljubnih Šurnadincev — Ti počivaj mirno, ker si prevelik in previsok, da bi Te dosegel rimski strup! Ti večni optimist, veruj, pride čas, ko bo duh Šumadije, ta duh svobodoljubja in ljubezni do domovine preveval celo veliko Jugoslavijo, ki je v veliki meri Tvoje delo in takrat bodo med nami Korošci in Šegviči — nemogoči... na vrsto prihajajo tudi že poročeni delavci z otroci... Kam to vodi? K dobremu gotovo ne in kriza, ki jo preživlja naša železna industrija, je vprašanje, ki bi se morali pečati z njim prav resno naši merodajni faktorji. Brez lastne industrije naša država ne bo mogla dolgo izhajati. Ako bomo primorani vse industrijske izdelke kupovati v inozemstvu, se naša valuta nikdar ne bo popravila. Na stotine milijonov bi lahko ostalo vsako leto doma, ako bi vsaj one izdelke, ki jih domača industrija premore, kupovali samo in izključno pri domačih industrijskih podjetjih, ako bi domača železna industrijska podjetja imela toliko naročil, da bi se lahko nahajala v polnem obratu. Naša država ima vse predpogoje za to, da se v njej razvije cvetoča industrija, v resnici pa propada celo to, kar že imamo! Delavci v jeklarnah v Ravnah ne morejo razumeti, kako je vse to mogoče in verujejo nemško-avstrijskim hujskačem, ki pripovedujejo, da Jugoslavija nikdar ne bo imela svoje industrije, ker je nesposobna za to, da bi razvila kako delavnost. S propadanjem nase industrije se odpirajo nemško-avstrijski agitaciji na naši severni meji vrata na stežaj, kriza naše industrije je na severnem obmejnem ozemlju naš največji in najnevarnejši sovražnik. Temu zlu se mora napraviti konec, naša železna industrija ne sme biti uničena, ker ne samo, da nam je ona krvavo potrebna, temveč bi bila tudi naša narodna škoda, kot posledica tega propada, ncdo-gledna. Država ne sme več pokrivati svojih potrebščin na izdelkih železne industrije v inozemstvu, vse, kar se v državi izdeluje, se mora nabavljati samo v državi, ker je predmetov, ki jih sami ne izdelujemo in jih moramo kupovati v inozemstvu, takointako še veliko več kot preveč. To velja posebno za naše železnice in za vojno upravo. Proti devalvirani avstrijski kroni naj se pa išče drugo, izdatnejše sredstvo kot neznatno povišanje carinskih postavk za avstrijske izdelke. Zaščita domače industrije mora biti tako izdatna in radikalna, da bo avstrijska in druga konkurenca popolnoma izključena. Na ta način ohranimo obstoječe naše industrije, zboljšamo našo valuto in odpravimo draginjo, ker naši industrijski izdelki bodo takoj cenejši, ko bodo podjetja v polnem obratu, ker režijski stroški so skoraj enaki pri malem kot pri polnem obratu. Dosti dolgo so nas avstrijski Nemci zatirali politično in sedaj ni res nobene potrebe več, da bij se pustili od njih izkori-ščevati tudi gospodarsko, kar se dogaja sedaj, ko ne vživa naša domača industrija nobene zaščite in mora radi popolnoma devalvirane avstrijske krone — propadati. lezni in smrti, zopet je «pritisnila» v Beogradu in primorala našo vlado na izpraznitev Baranja. Zakaj? Angleži hočejo zagospodovati na Donavi in zato rabijo premog v bližini Donave. V Počuhu so veliki premogovniki, ki bi zadostovali angleškim donavskim potrebam in ako bi se nahajali ti premogovniki v naših rokah, no bi mogli Angleži z njimi razpolagati po svojih željah in potrebah, ako pa pridejo premogovniki v madžarske roke, bodo ostali Angležem popolnoma na razpolago, ker Madžarska je danes angleška kolonija, ki jo misli Anglija gospodarsko zasužnjiti in zato se antanta ni ozirala na obupnd klice baranjskoga ljudstva, ki beži v masah pred Hortyjevimi krvniki v Jugoslavijo, pečuhski premogovniki morajo priti v madžarske,rt. j. angleške roke, Jugoslavija se mora umakniti! Angleški oficirji so se pri tem vedli prav nekvalificirano, kot svoj čas v Radgoni in mi imamo vzroka dovolj vtisniti si dobro v spomin tudi baranjsko epizodo pri kateri se je vnovič pokazalo, da ml antante ne moremo pričakovati nobenega dokaza prijateljstva, ker v Parizu in Londonu nam niso nič bolj naklonjeni kot v — Rimu. Na lastne noge se moramo postaviti, samostojno politiko moramo voditi in to nam bo mogoče v razširjeni mali antanti, v kateri naj se združijo vse nove in stare države, ki se morajo braniti pred zapadno-evropskim imperializmom. Iz tega vzroka pozdravljamo stremljenja, ki gredo za tem, da vstopi v malo antanto tudi Grčija, popolna bo. pa mala antanta še-le potom, ko se ji pridruži tudi Poljska. Baranjska epizoda je nova, prav krepka lekcija, ki mora odpreti pri nas oči tudi največjim antantofilom! Živel Jugoslovanski kralj Bilo je 1. 1904. V Beogradu so se pripravljali na svečanost kronanja po ljudstvu izvoljenega kralja Petra. Svečanost je bila zvezana tudi z otvoritvijo prve jugoslovanske umetniške razstave in prvega kongresa jugoslovanske omladine. Tudi Slovenci so šli v Beograd in na zagrebškem kolodvoru so padali vzkliki: «Živel jugoslovanski kralj!» Policija ki je bila zelo številno zastopana, je začudeno gledala in iskala «veleizdajalce», ampak bilo je dosti temno in — bilo ni nobene žrtve. Na dan kronanja proti večeru je priredila jugoslovanska omladina pred kraljevim dvorom kralju Petru prisrčne ovacije in zopet so se slišali navdušeni klici: Živel jugoslovanski kralj! In ta naš jugoslovanski kralj se jo pokazal na oknu in se zahvalil z besedami: Hvala braćo! Hvala, braćo! Kako lepo se jo to slišalo iz kraljevih ust, s kakim burnim navdušenjem je omladina pozdravljala kralja in kaki upi so se porajali v mladih srcih! Krasen večer jc bil to, ki ga nikdar ne pozabi kdor ga je doživel. Nekaj tednov pozneje sem bil v Sofiji in sedel sem ravno v razgovoru o «jugoslovanskem kralju» s tedanjim poslanikom Srbije, g. Sveto Simičem, odličnim Kam to vodi? Prijatelj lista nam piše: Slučaj me je nanesel v Mežiško dolino, edini del Koroške, ki je pripadel naši državi in kjer je razvita lepa industrija. V Ravnah (Guštanj) je velika, popolnoma moderno urejena železarna, edina v celi državi in človek bi pričakoval, da se nahaja v polnem obratu, da stro,ji ne počivajo niti po dnevu, niti po noči, da zaposluje veliko številu delavcev in da je vid blagostanja v Mežiški dolini. Kaka zmota! Jeklarna v Ravnah počiva, veliko delavcev je že bilo odpuščenih in nove se še vedno odpušča, ker tovarna nima naročil, jekleni izdelki prihajajo v našo državo radi slabe avstrijske valute iz Avstrije, naša valuta pada, ker uvažamo iz inozemstva predmete, ki bi se lahko izdelali doma in naši delavci morajo zapuščati domovino, ki jim ne moro dati kruha in si iščejo kruha v — lačni Avstriji. Naravnost žalosten je pogled na to veliko tovarno, polno najrazuovrstnejših strojev, ki bi lahko izdelali jeklene izdelke za vso domačo potrebo, pa — počivajo in samo semintja se vidi malo obratovanja z nekaj čez 20U delavci — jeklarna bi lahko zaposlila čez 1Ü00 delavcev — ki pridno delajo, ali na obrazih se jim vidi skrb, ker ne vedo kaj bo z njimi jutri, kam bodo šli z družinami, ako bodo odpuščeni. Tovarno upravlja državni nadzornik, ki ima res srce za delavstvo in je odpuščal najprej neporočene delavce, ki so s tem 2a Koroško - garanja. V živem spominu nam je še postopanje antante z nami v koroškem vprašanju. Takrat smo o antanti dobili naše mnenje, ki se je še poslabšalo, ko smo zvedeli, kako je antanta pritisnila na našo vlado pred zaključkom rapallske pogodbe. Prišli smo do prepričanja, da antanta ni naša prijateljica in te dni smo dobili nov dokaz za pravilnost tega prepričanja povodom evakuacije Baranja,. Po trianonski mirovni pogodbi pripada Baranja Madžarski in ker je sedaj ta mirovna pogodba ratificirana, bi morali mi to ozemlje izročiti Madžarjem. Proti temu je pa nastopilo prebivalstvo Baranja brez razlike narodnosti, ker se boji Hortyje vega režima in je zahtevalo, da ostane ozemlje pod našo upravo vsaj dotlej, da se uveljavi na Madžarskem resnični demokratski režim, ki naj bi stopil na mesto sedanjega terorističnega režima. Na številno obiskanih shodih je stavljalo baranjsko ljudstvo to svojo zahtevo in naša vlada je podvzela vse diploma-tične korake, da pomaga tej splošni zahtevi baranjskoga^ ljudstva do uveljavljenja, In vendar ni nič pomagalo, naše oblasti morajo zapustiti Baranjo in jo izročiti Hortyjevim krvnikom, ki bodo upe-Ijali na baranjskem ozemlju krvavi režim, kakor so ga vjmljali v ostali Madžarski. Antanti je vse to dobro znano, ona dobro ve, kak jo Hortyjev režim na Madžarskem, ki že vpije po posredovanju ker je on sramota za Evropo. In vendar je izkoristila antanta naš slab diploma- Jugoslovanom in velikim zagovornikom ideje zbližanja med Srbijo in Bolgarijo, ki je tudi dosegel carinsko zvezo mod obema državama, ki jo je pa Avstrija razdrla. Med razgovorom vstopi g. Valčev, urednik sofijskega «Deva», ki je tudi zagovarjal idejo zbližanja med Srbijo in Bolgarsko, ampak, on je hotel balkansko federacijo, v kateri bi igrala prvo vlogo Bolgarska in mu je bilo jugoslovansko gibanje nesimpatično in sumnjivo. Klici «Živet jugoslovanski kralj!» ki so se orili po Beogradu v slavnostnih dnevih kronanja so tudi vznemirjali g. Valčeva, ki je g. Simiča tudi radi tega interpeliral, češ, da se to ne strinja z idejo balkanske federacije. G. Simič je bil spreten diplomat, nad vse ljubeznjiv gospod in je g. Valčeva prav lopo potolažil, ko je pa ta odšel, mi je rekel g. Simič: «Jugoslovanska, ideja je prva, Slovenci, Hrvati in Srbi se morajo združiti in združili se bodo tudi Bolgari, ako bodo pametni in Jugoslavija bo glavna moč v balkanski federaciji». G. Svetan Simič je že umrl1 in ni dočakal osvoboditve in ujedinjenja Jugoslavije, ni dočakal dneva, ko se prosto in svobodno vzklika od Triglava do Ritolja: «živel jugovslovanski kralj!» manj prizadeti, ali dela je vedno manj in 1 tični položaj, povzročen po kraljevi bo- Koncentracija reakcije. Daj se ona pripravlja ravno na Slovenskem, temu se res nihče ne bo čudil» ker pri nas je reakcijonamih elementov vedno bilo dosti in jih je tudi danes in zanimivo pri vsem tem je samo to, da vrši koncentracijo srbski politik, g. Stojan Protič, ki bi lahko lepše končal svojo politično karijero. G. Protič ima lepo politično preteklost, ta njegova preteklost je zelo bojevita in samo zadnja leta pred svetovno vojno je odšel močno na desno, v Jugoslaviji se jo pa popolnoma podesničaril in se združeval s strankami, ki v Jugoslaviji zaradi svoje preteklosti pravzaprav nič nimajo iskati. Tako je prišlo tudi do tega, da smo dobili in nekaj časa morali prenašati njegovo vlado, v kateri so bili zastopani tudi naši klerikalci in hrvatski pravaši. In vse to samo zato, ker g. Protič sovraži demokrate nad vse, ker so se oni znatno pomaknili na levo, ker niso zadovoljni s starimi političnimi metodami in gesli, temveč računajo z razmerami in zahtevajo socialne in druge refonne. Ta nesrečni demokratski program, s katerim se g. Protič kot konzervativen človek ne strinja, je kriv, da išče nekdanji demokratično misleči politik zveze z naj-reakcionamejšimi strujami, brez ozira na njihovo očitno nasprotovanje narodnemu edinstvu. Tam v Rimskih toplicah in v Rogaški Slatini sc vršijo dogovori in pogajanja, v katerih sodelujeta razum g. Protiča še zastopnika hrvatskega bloka gg. Trum-bie in Radič in najbrže tudi zastopniki naših klerikalcev. Vsi ti nasprotniki narodnega edinstva iščejo platformo, na kateri bi vzdržali nekako skupnost posameznih delov našega naroda, ali narodno edinstvo kot tako bi ubili, uničili, ker za narodno edinstvo niso niti naši klerikalci, niti g. Trumbič, niti g. Radie. Dr. Trumbič ima čudno, preteklost. Pri prvih volitvah v avstrijski državni zbor na podlagi splošne in enake volilne pravice leta 1907. je igral v Splitu prav čudno vlogo, ki ga je močno kompromi- tirala. Proti kandidatu resnično narodne in demokratske stranke dr. Smodlaki je stopil na stran sicer vse časti vrednega mons. Baliča, za katerega jo stopila v boj tudi — avstrijska politična uprava, ki je hotela na vsak način preprečiti izvolitev odločno jugoslovanskega kandidata dr. Smodlake in da je to dosegla, se je posluževala raznih protizakonitosti, ki jih je tudi takratni splitski župan dr. Trumbič odobraval. Za časa svetovne vojne, je bil dr. Trumbič predsednik ju-goslov. odbora v Londonu, pozneje naš minister zunanjih zadev in nikomur niti na misel nikdar ni prišlo, da bi prisodil temu možu — zvezo z Radičem. Kdo jo Radič? <8otovo neresen človek, ki je menjal v zrelih letih politična prepričanja kot suknje in se je končno ovekovečil kot demagog najslabše vrste. Ta človek vodi danes tudi dr. Trumbič», s katerim je skupno posetil g. Protiča v Rogaški Slatini hi dolgo konferiral z njim. G. Protič ima pred sabo samo o* cilj: uničiti demokrate, oziroma priti na. vlado preko in brez njih. To jc težka, stvar, ker demokrati so premočna stranka, da bi se moglo preko njih in proti njim vladati v državi, [»osebno, ker je malo verjetno, da bi radikalna stranka sledila g. Protieu. Radikalna stranka je večkrat imela priliko vladati in čisto naravno je, da je postala kolikor toliko konzervativna, ampule ona je še vedno narodna in to ji ho onemogočilo, da bi sledila g. Protiču v njegovem stremljenju, da ustvari reakcionarni blok, ki bi nasprotoval narodnemu edinstvu. Brez radikalcev jo pa tak blok nemogoč, ker so radičovci, klerikalci in hrvatski pravaši preslabi, da bi preglasovali radikalno - demokratsko-samostojno kmetijski blok. Koncentracija reakcije torej ni nobena nevarnost za mirni, nemoteni razvoj naših političnih prilik v smeri demokracije in narodnega edinstva. Dogovori in pogajanja v Rogaški Slatini niso brez pomena, ker oni jasno dokazujejo, da se zbirajo! nasprotniki prave demokracije in ideje narodnega edinstva, ampak politični položaj je danes v državi tak, da za «topni ki strujo ne morejo, imeti uspeha. Položaj je tak, da omogoča jačenjo ideje narojdxvega edinstva in demokracije in zato so vsi poizkusi reakcije obsojeni že vnaprej na neuspeh. Reakcija se bo koncentrirala, ampak ostala bo v — manjSini. Kralj Peter in jamstvo. Pred mnogimi, leti je srečal tedanji Peter knez Karagjorgjevič v neki družbi na Dunaj« nemškega «železnega kancelarja» Bismarka. V razgovoru je nekdo iz družbe omenil možnost povratka Karagjorgje-vičev na srbski prestol ih pri tej priliki je rekel Bismark: «To se ne zgodi vse dotlej, dokler sem jaz kancelar in dokler obstoja Nemčija, ker mi nikdar ne bomo pozabili, da so je knez Peter boril proti nam za Francijo.. Peter Karagjorgjevič je postal vendar srbski kralj in merodajne kroge na Dunaju je to zelo zaskrbelo, ker niso vedeli, kako politiko bo Srbija vodila pod njegovo vlado. Najbolj optimistično stališče je zastopal Kallay rekoč: «Avstrija nima nobenega vzroka bati se prihoda kralja Petra na srbski prestol, ker je tradicija rodbine Karagjorgjevičev vzdrževati dobre odnošaje z Avstrijo in Turško...» Kako sta se zmotila oba državnika! Knez Peter Karagjorgjevič je prišel na srbski prestol' navzlic temu, da jo Nemčija obstojala in ravno za časa vlade kralja Petra je Srbija zrušila Avstrijo in Turško in pokazala svojo moč tudi oholi Nemčiji. Nemci se tega dobro zavedajo in odtod ona gnojnica, ki jo zliva posebno dunajsko časopisje na našega mrtvega kralja-junaka. Ta gnojnica, seveda, pada nazaj na one, ki jo izlivajo, dolžnost vseh nas pa je, da pomečemo iz naših kavam in drugih javnih lokalov te umazane dunajske liste. £epa epizoda. Strašne dneve je preživela srbska armada pri. svojem umikanju čez albanske gore v jeseni in po zimi leta 1915. Vse strahote tega umikanja je doživel tudi naš pokojni kralj Peter in njegov naslednik : novi kralj Aleksander. V decembru mesecu so se zbirale ostanki ■ —M»d.e, sami skeleti, okolu Lješa, da bi jih zavezniške Indije rešile iz pekla, v katerem so se nahajali ti ostanki. Ljudje so umirali v trumah od utrujenosti in l;i-kote in oni. ki so še bili pri življenju, so so vlačili kot senca po blatnih potih. Ladij nikakor ni hotelo biti od nikoder, dmč pa so prihajali avstrijski aeroplani in metali bombe ... Tudi prestolonaslednik Aleksander je t>U pri teh ostankih hrabre armade. Bolan je bil, ampak držal se je po koncu in hrabril svoje vojake, trdno verujoč, da pridejo zavezniške Indije. Na koncu je prišla neka torpedovka z nalogom, da ukrca prestolonaslednika. In tukaj je, pokazal mladi princ, da jo pravi sin svojega očeta. Odpravil je torpedovko z besedami, da so vkrca selo potem, ko bo zadnji vojak vkrcan in torpedovka je motala odploviti, da prikliče rešilno ladjevje! — Tak je naš mladi kralj Aleksander. Mariborski jtaci. Iz Maribora nam poročajo: Ni šo dolgo temu, ko so zastopniki ■Mariborskih Nemcev povodom nekega državnega praznika na okrajnem glavarstvu zatrjevali, da so mariborski Nemci tesnično lojalni državljani in morda se jo ■Med nami našel človek, ki jim je verjel. Zakaj bi se jim tudi ne verjelo? Mari-jtor jo končno veljavno prisojen naši Wljevini in mejniki, postavljeni severno °d mesta, govorijo dosti jasno in glasno, da je Maribor v naši državi in onim Nem-'^m, ki so ostali med nami, resnično ne Preostane drago kot da optirajo za Av-"trijo in se izselijo, ali pa da se popolnoma sprijaznijo z razmerami in postanejo fMsnično lojalni jugoslovanski državljani, ker jih je veliko premalo, da bi mogli militi «a kako iredento, državi lahko nasprotujejo in si želijo osvoboditve samo fasužnjeni narodi, ali pa večji deli svo-~°rlnih narodov, ki so prišli pod tujo go-jPodetvo. Te pravice nihče ne bo odrekal °roškim Slovencem, ki živijo kompaktno v velikem delu dežele, še manj pa bi , 'Moglo odrekati lo pravico primorskim u8® Slovanom. Naši Nemci pa živijo med nami kot majhne oaze in so od vseh strani obkoljeni z našim narodom in zato jim nihče ne bo priznal pravice nasprotovati državi in misliti na kako prikjučitev k Avstriji, ker s priključitvijo Maribora Avstriji bi bila sicer «rešena» peščica Nemcev, zasužnjeno bi pa bilo veliko število Slovencev, ki živijo v mestu samem in na ozemlju med mestom in sedanjo mejo. Mariborski Nemci sami uvidevajo, da je najboljše in najpametnejše za njih, ako priznajo izvršena dejstva in odtod njihovo zatrjevanje, da so resnično lojalni jugoslovanski državljani, samo da ta zatrjevanja niso odkritosrčna, o čemur smo se že večkrat mogli prepričati, posebno pa v teh dnevih splošne žalosti radi smrti našega kralja. Vsa večja mesta v državi so se naglas, da je umrl naš resnično dobri kralj, odela v črno, da se pokaže žalovanje tudi javno, samo v Mariboru se še na zunaj kaže, da se nahajajo hiše še vedno večinoma v nemških rokah in da ti naši «lojalni» Nemci ne smatrajo za potrebno, da bi se z razobe Senjem črnih zastav na svojih hišah pridružili splošni žalosti, ki je zavladala v vsej državi na glas o smrti našega kralja-junaka, ki je v svojem življenju veliko prestal in veliko storil za svoj narod. V Maribora vidimo cele vrste hiš, na katerih ni niti najmanjšega znamenja žalovanja, ker mnogi Nemci ignorirajo splošno žalovanje. To jo izzivanje, ki si ga moramo zapomniti in primerno uravnati naš odno. šaj do teh nemških zagrizencev, ki si do-mišljujejo, da nas še vedno lahko izzivajo. Proti ljudem, ki so tako drzni, da na tako očiten, izzivalen način demonstrirajo proti naši državi, so mora nastopiti tako, kakor zaslužijo s svojim vedenjem. Ti ljudje so od nas v veliki meri odvisni in njihov obstoj med nami jim omogoča samo naša prevelika toleranca, naša prevelika nezavednost, ki podpira in vzdržuje nemške trgovce in obrtnike, ki bi brez naših odjemalcev že zdavnaj morali zapreti svoje prodajalne in delavnice. Vprašanje mariborskega nemštva se mora likvidirati. Ti Nemci naj postanejo resnično lojalni naši državljani, ali jih bomo pa morali smatrati za naše sovražnike in temu primemo postopati z njimi. Do take nesramnodzzivalne demonstracije proti naši državi, kakor je prišlo povodom kraljeve smrti, ne smo več priti! Razna lica $£S. V «Slovencu» kot nedolžno jagnje je, ki revček nad «volkovi» ljuti se; igra udane c’lo se monarhiste in svoje brani kapitaliste. V «Novem Času» drugo lice kaže, zavija jezuitsko, zvito laže, za delavstvo se «hrabro» v bran postavlja, nad krvosesi krutimi zabavlja. V «Domoljubu» sladko brani kmeta, in v svoji sred’ mu paradiž obeta; prot’ cenam v «Časi\» se živil bori. a v «Domoljubu» vse drugač’ golči. V «Gospodarju» rovtarsko udriha po vsem, kar farsko ti ne kiha. Kar kdo želi, obljublja drzno vse, saj za neumne č’talco ’ma svoje. A «Straža» bije v prvih vrstah boj, s kanoni, puškami — krvavi boj, saj za «katol’ško vero pravo» gre; za «lep» namen vršit’ grd boj sc sme! Zapiski. V NSS poka. NSS je stranka, v kateri so zbrani zelo različni elementi. Skraja je bila to stranka sicer poštenih in pa-triotičnih ljudi, ki jim marsikaj v našem javnem življenju ni bilo' po godu: enim je vlada premilo postopala napram trgovcem in obrtnikom, češ da so sami izkoriščevalci, dragim je vlada slabo gospodarila, ker ni znala plač pravočasno urediti, tretjim ni bilo prav, da se je izvažala živina, meso in pšenica, dokler je doma draginja. Zopet dragi so se razgrizli, da je na vladi «bankokracija» in korupcija, dasi vprašani za konkretne obdolžitve niso vedeli kaj reči, ter so bili užaljeni, ker se beguncev ni V; zadostni meri upoštevalo itd. Pozneje so se tem elementom pridružile temne eksistence. To so kmalu dobile odločujočo moč v stranki, «.Jugoslavija» jo postala glavna moč stranke, Peskova banka je dala denar za stran- ko, okoli Peska samega pa so se zbrali njegovi «prijatelji». Iz stranke nezadovoljstva. po vojni prizadetih slojev, ki po krivem dolže državo in njene predsta-vitelje, da je kriva njih nesreče, je nastala stranka verižnikot/i, bankirjev in spolno nezdravih ljudi. Ta čudna mešani-ea je začela zmešano politiko v skupščini. Nagnila se ja( h komunistom in glasovala ž njimi ne le zoper ustavo, ampak tudi zoper izročitev morilcev ministra. Draškoviča. Na drugi strani je sklenila tajen dogovor s klerikalci, da onečasti Ljubljano. Ti dve zvezi sta marsikojega pristaša NSS istreznili. Ljudje, ki so v dobri veri zaupali, so začeli dvomiti in trumoma odpadati. Pod pritiskom javnega mnenja lahko rečemo, pod pasjim bičem demokratov so poslanci NSS naenkrat okrenili taktiko in so morali glasovati za zakon o zaščiti države in celo za izročitev komunističnih poslancev, ki so bili manj osumljeni nego oni morilci, ki bi jih bila gg. Držič in Brandtner rada rešila. Tako se čez noč spreminjajo značaji.» Kmalu nato je začelo dvomljivo obnašanje znova: zopet prikrito kvalisa-nje komunizma in dobrikanje klerikalcev, ko se je izvedelo, da Pesek ni potrjen. En dan napadi na g. Hribarja* drugi dan pasje dobrikanje. Človeku se mora ta dvojna igra res gabiti. «Jugoslavija» taji, a mi vemo prav dobro, da v NSS poka. Pristaši odpadajo. Seveda Pcskovi «prijatelji», to ostane trdna garda, ki bo častna straža na grobu NSS. Kaj je g. Pesek izvedel v Beogradu? Ubogi g. Pesek. Vsakdo ga obrca in se vanj obregne. G. Pesek je sam kriv, zakaj pa hodi v cerkev. Nobeden bi se sicer zanj ne zmenil, zdaj pa se mu godi res kakor psičku v cerkvi. Z bičem je bil pognan v Beograd. Njegov drng Držič pri ministra, notranjih zadev je dobil primerno informacijo, ki razkrinkuje nesrečnega Peska veliko bolj, kakor če bi ga slekli do gola. Akti, ki leže v Beogradu, kamor jih je poslal g. Hribar, so smrtna obsodba Pcfeka. Poživljamo g. Držiča, da objavi vsebino. Kje je metla? Kako potrebni so nekateri naši uradi dobre metle! Mariborsko okrožno sodišče je n. pr. registriralo neko zadrugo v «Windisch-Feistritz», četudi kraja s tem unenom ni v celi državi in tudi ne v območju mariborskega okrožnega sodišča. Tudi je uradno prepovedana raba spakedranih nemških krajevnih imen, pa mariborsko okrožno sodišče ignorira tudi uradne odredbe deželne vlade! Radovedni smo, ako bodo oni, ki so zakrivili ta škandal, poklicani na odgovor. Kako laže! «Jugoslavija» ima menda namen postati najbolj lažnjiv list v deželi. Zlagala se je, da je neki urednik «Jutra» dobil — po protekciji, seveda — krasno stanovanje s štirimi sobami, v resnici pa mora dotični urednik še vedno stanovati s soprogo pri svojih starših, ker ne more dobiti v Ljubljani stanovanja! Laž jo glavno in edino orožje Peskove «Jugoslavije» in s tem orožjem se ne bo prišlo daleč. Kdo toži? «Jugoslavija» pravi, da bo «Pondeljek» še večkrat imel priliko zagovarjati se pred sodiščem. Nam ni čisto nič znano in tudi nikomur dragemu ne, da bi bil «Pondeljek» kdaj tožen in da bi se moral zagovarjati prod sodiščem in g. Pesek bi bolje storil, ko bi se pečal malo s številnimi sodnimi obravnavami in obsodbami, ki jih je bil deležen kot odgovorni urednik «Jugoslavije». Prosimo ' iu goslavijov res ni treba podeljevat: našega državljanstva, posebno ker se na rpcijsko pravico ta Nemec a!i Madžar ne more sklicevati. — Južna železnica je svoje vagone na jugoslovanskem ozemlju kolikor toliko slovenizirala in opremila vagone s slovenskimi napisi, tako, da se ne moremo v tem oziru pritoževati na njo. Priporočali bi ji pa, da nadomesti tudi na oknih nemsko-italijanske napise, da je nevarno sklanjati se čez okno, ker to ni nevarno samo za Nemce in Italijane, temveč v prvi vreti za Jugoslovane, ki se največ vozijo. Enako je z označbo «Für Nichtraucher», kor ta označba za Jugo- slovane, ki vedo, da je edini uradni jezik v Jugoslaviji srbo-hrvatsko-slovenski, sploh ni veljavna in vsak Jugoslovan lahko brez skrbi kadi v oddelku, ki je «Für Nichtraucher». O vzrokih železniške nesreče med Vidmom in Rajhenburgom poročajo zagrebški listi: Edina krivda pade na železniško upravo, ki je to progo tako zanemarila, da so pragovi skoraj popolnoma iztroh-neli. Potniki, ki so se nahajali v češkem brzovlaku so videli kako so železniški pragovi popustili in se pod težo vagonov lomili v trske. Nam se zdi skoraj neverjetno, da bi Južna železnica tako zanemarila važno progo. Nujno potrebno pa je, da se čim prej objavi rezultat uradne preiskave. — Prespala je dogodke. V Krakovski ulici je neka stara žena razobesila na hišo — črno-rumeno zastavo. Rova je videla, da so vse hiše v zastavah, pa je tudi ona hotela pokazati, da zna «kaj se spodobi» in razobesila je zastavo, ki jo je ravno imela pri roki. Pa so se zbrali ljudje in začeli energično demonstrirati, prišla je tudi policija in zastavo odstranila. Stara ženica gotovo niti ne ve, da je črno-rumena barva — barva habsburško hiše in reva morda niti tega no ve, da Habsburžani niso več na prestolu, da živimo v Jugoslaviji. Zdaj bo menda vedela vse to, kor ji bodo gotovo sosedje razložili dogodke zadnjih let. — Barabstvo. Sinoči je šla skozi Dalmatinovo ulico družba pijanih barab, ki je prav zverinsko «pela» in tulila. Pijanci bi se lahko malo vzdrževali od nočnih ekscesov vsaj dotlej, dokler naš kralj leži na mrtvaškem odru. Ta barabski incident je vrgel grdo luč na Ljubljano, ki sicer resnično žaluje in pokazuje to tudi na zunaj. — Delavske zbornice, ki so v bivši kraljevini »Srbiji obstojale že pred voj- no, se ustanovijo po vseh večjih mestih v državi in sicer: za Slovenijo v Ljubljani, za Hrvatsko-Slavonijo v Zagrebu, za Vojvodino v Novem Sadu, za Bosno-Hercegovino v Sarajevu in za Dalmacijo v Splitu. Uradni list pokr. uprave priobčuje dotično naredba Oblastveni boncesijonirani informačni zavod Drago Beseljak, Ljubljana, Cankarjevo nabrežje št. S dobavlja vse kreditne in privatne Informacijo v tu- in inozemstvu. V abunne-mentu ter posamezno, ceno zmerne. v Ljubljani Tvrdka J. Doleao, Ljubljana, Hilšer-Jeva olloa 5, priporoča v nakup najboljše Inštrumente prvovrstnih tovaren po solidnih in zmernih cenah. POLNOQUniJflSTI OBROCI ZA TOVORNE /IVTOnOBILE PNEVndTIKfl ZA KOLES/1 IH AVTOMOBILE KOLESA AVTOnOBILI najceneje I J. QOREQ LJUBLJANI! GOSPOSVETSKA C. 14 „JADRAN“ d. * o. x. LJUBLJANA ===== DUNAJSKA CESTA 9 ============= priporoča: kolonijalno in špecerijsko blago ter žilne pridelke. Točmls. in solidna» jp o s» & nož to ja. : ••€'^•^,4.,A;:«- . . j *at#V**> Ha obroke! Kredit! Da ustrežemo mnogokrat izraženi želji naših odjemalcev, prodajamo a olajšili pri plačevanju naše znane Itrassie remontoirke = (za najbolje opremljeno, 28 ur idoče, z dvoletno garancijo, za brezprimerno eeuo samo po 125 dinarjev proti ari 45 dinarjev in mesečnemu plačilu 8 dinarjev. Ura se pošlje takoj po sprejemi^ are priporočano. Dotični naročnik naj aam blagovoli naznaniti svoj poklic, će želi naročnik vso kupno cono plačati takej, dobi 5 “Z, popusta. Zaina ur 9D0LF HITH, Zapit, Saiaosfanslta ulica!. Telefon št. 508. St. pošt. ček. urada 12.051. OBRTNA BANICA V LJUBLJANI KONGRESNI 7RG 4 daje kredite v obrtne svrhe po izrednih pogojih, pospešuje ustanavljanje obrtniških in industrijskih podjetij, izvršuje vso bančno transakcijo najkulantnejo. ^iaSBSSSraiSBBBSaSSKSSSS^ISSSSnK Obrestuje vloge na tekoči račun in vložne knjižice s 4% od dne vloge do dne dviga. ZSEBEJB Jadranska banka - Beograd. I?©dx»už:ntlc3©: Celje, Dubrovnik, Kotor, Kranj, Ljubljana, Maribor, Metković, Sarajevo, Split, Šibenik, Zagreb. Sin, Opatija, Trst, Zadar, New-York, Fraalt Sahser, State Bank. Prevzema vloge na hranilne knjižice, žiro in druge vloge pod najugodnejšimi pogoji. Prevzema in izvršuje vse bančne ' posle najtočneje in najkulantneje. Poslovne zveze z vsemi večjimi mesti v tuzemstvu in inozemstvu.