eden izmed prvih, ki se je jel upirati taktičnemu nasilju in ga cesto odvrgel z uporabo sinkop.
Takti so dvodobni, trodobni, četverodobni, peterodobni, šesterodobni, sedmerodobni, t. j. enostavni in sestavljeni (enaki ali neenaki), kakor kaže sledeči shema:
A                         A
J J I J
A
i   H   I 0000
j
A                                                      A                             A
J       J      J      l    ^    l      J      J      J       J
JjJ
J
I         I
ali
Bistveno pri njih je to, da je prva nota za taktnico vedno poudarjena, zadnja lahka, srednje pa se ravnajo po vzorcu večje ali manjše poudarjenosti, kakor kažejo gornji primeri. Možni so tudi taktični kompleksi v zmislu  neenakosti, kakor postavim:
1 _ ± _ 1 _ 5    uH
4:       *       ^       5       *
Ta »politaktičnost« je bolj »naturalistična« od idealne »enake« taktike in je posebno lastna narodnim pesmim nekih narodov, posebno vzhodnjaških (Balkan!)
S taktičnimi akcenti so možna mnoga izrazna oblikovanja, kakor n. pr. učinek predtakta, ki je »agresiven«, »drzno zamahovit«, jambično moški (-—), v nasprotju z obliko zveze poudarjene in nepoudarjene dobe, ki ji pravijo »ženski«  (trohejski — -) itd. učinek:
A   J
I      ± O'    A-

S tema učinkoma, kakor bomo videli, so posebno romantiki opremljali svoja karakteristična temata in dosegali cesto silne dramatske konflikte z njima. (Beethoven, Wagner.)
Omeniti moram še učinek sinkope, ki pomeni neke vrste postavitev na glavo vseh pravii o predtaktnih efektih:
d   0
0    *    4

Nje bistvo obstoji v nenadnem, izrecno nakazanem poudarku naravno sicer »slabega« taktnega dela, ki se cesto zveze z naslednjo poudarjeno taktno dobo preko taktnice. Sinkopa učinkuje kot nasilen zadržek, upiranje in je važno sredstvo muzikaličnih konfliktnih tvorb.
Melodija
Formalne in estetske možnosti so že pri primitivni menjavi tona s pavzo, njega ponavljanja, dinamiziranja, ritmiziranja neštevilne. Še važnejše sredstvo od teh je morda — menjava tonske
Plečnikova šola (arh. Fr. Tomažič), veža I. nadstr. palače Zbornice za TOI v Ljubljani
višine, ki se odigrava s pomočjo druženja tonov v okviru  melodije.
V glavnem ima glasbenik dve osnovni možnosti druženja tonov v skupine: 1. lahko druži tone zapored v časovne skupine (sukcesiv-no) na tako zvani »horizontalni način« in dobi t ako melodi cen, linearen tvor , 2. pa lahko zveze dva ali več tonov »vertikalno«, da zvenita istočasno (simultano) kot sozvočje (najmanj trije toni v sozvočju dado akord).
Ti dve kombinacijski možnosti sta odločilni za dvoje temeljnih stilnih možnosti glasbe, vodoravno in navpično. To sta dva stilna svetova, kakor sta to podobno v slikarstvu plastični in slikoviti stil. Vsaka slikarska umetnina nujno pripada enemu izmed obeh, ali pa je mešanica obeh, bas tako je z glasbeno, ki je ali horizontalna, ali vertikalna ali pa kaže eno izmed neštetih možnosti mešanja.
Horizontalne stilne možnosti obsegajo v prvi vrsti melodijo, v drugi pa mnogoglasna, iz linij sestavljena glasbena telesa specifično horizontalnega značaja.
Bistvo melodije je linearno-vodoravno sklenjena vrsta tonov, ki se menjavajo z ozirom na svojo tonsko višino in ritmične kvalitete in kvantitete, zakaj brez ritma si ne moremo misliti
45