Po krščanskem svetu Misijonstvo je dolžnost kristjauov, osobito katoličajiov. Širiti božje kraljestvo na zemlji, je naloga, ki pripada po Kristusovi naredb: ne samo apostolom in njihovim naslednikom, marveč vsem vernikom sploh. Ce pomislimo na milijonske in stomilijonske poganske množice, katerim še ni zasijala luč Kristusovega evangelija, uvidimo, koliko je še dela na tem področju. Ni baš treba, da bi vsak vernik šel, kot misijonar med pogane. Treba pa je, da vsak vernik misijonsko deluje. Pretekla nedelja, ki je bila misijonska nedelja, je opozorila vernike, kako je to mogoče. Predvsem ie potrebna molitev za uspeh misijonOv m misijonarjev. Potem tudi gmotni darovi za ogromne stroške, ki ie z njirai nujno zvezano misijonarsko delovanje. Molitev in darovi so po besedah škofa Slomšeka tisti dve peruti, po katerih hiti glas evangelija med poganske narode. Vojna, ki se bije v Evropi, je misijonom v veliko škodo, ki se že zdaj kaže in ki bo od meseca do meseca naraščala. Med vojskujočimi se državami so takšne, ki so prav mnogo prispevale za misijone. Ti darovi bodo tam skoro popolnoma prenehali. Poleg tega se bo število misijonarjev zmanjšalo. Francija je dala precejšnje število misijonarjev. Ker velja v Franciji vojna dolžnost tudi za duhovnike, bodo poleg svetnih duhovnikov vpoklicani tudi misijonarji, patri in bratje. Nadomestilo, vsaj najnujnejse, bo moralo priti iz drugih držav. Resni in ponekod prav težki položaj misijonarjev opominja vernike, da pomnožijo svoje molitve, svojo skrb in svojo požrtvovalnost za zadeve misijonstva. Katoliško misijonstvo ne sme nazadovati, marveč mora napredovati, če bi bile potrebne še tolike žrtve. Papež Pij XII. nam daje v tem oziru najlepši zgled. Prihodnjo nedeljo — nedeljo Kristusa Kralja — bo v Rimu sam posvetil 12 misijonskih škofov iz raznih narodov. Med njimi je po narodnosti 1 črnec iz osrednje Afrike, 1 črnec z otoka Madagaskarja, 1 Indijec, 1 Kitajec, 1 Italijan, 1 Mehikanec, 1 Irec, 1 Američan, 1 Nemec, 1 Francoz, 1 Nizozemec, 1 Belgijec. Naaorna podoba katoliške Cerkve, v čije naročju počivajo vsi narodi in ki iz vseh narodov pošilja svoje glasnike resnice in milosti v kraje, kjer vlada tema in smrtna senca. Spreobrnjeni marksist. Eden izmed glavnih idejnih voditeljev marksizma na Španskem je bil dr. Andrej Ovejero, profesor na vseučilišču v Madridu. Nedavno je ta mož v javnem pismu jezuitskemu patru Peiro-u izpovedal svoje spreobrnjenje in razloge za ta svoj korak. V pismu pravi med druglm: »Ne morem dalje pripadati nevernikom, ker se moremo vsi kakor nekdaj apostol Tomaž dotakniti s svojimi rokami Kristusovih ran ter tudi kakor Tomaž v Kristusa verovati. Nauk Cerkve je edina rešitev za delavce in vse ljudi! Samo delo nas dela sposobne za zveličanje, delo, ki ni nič drugega kot molitev rok. Kot intelekualca me je moja ošabnost držala dolgo let proč od naukov krščanske socialne morale. Napram tistim, ki so prej delili moje zmote, hočem potrditi svojo vero s tem, da po zgledu prvib. kristjanov položim javno veroizpoved. Živeli smo v deželi, polni gladu po socialni pravici, pa nismo poznali naukov Cerkve. Zdaj, ko jih poznam, verujem v nje.« Krstil lastno mater. Ta primer se v naših krajih ne nahaja, dogaja pa se tudi v misijonskih krajih prav redkokrat. Nedavno pa se je zgodil. Poroča se namreč o takem slučaju iz mesta Bamako, ki leži v francoski zapadni Afriki (v zapadnem delu srednje Afrike). V bližini mesta je namreč misijonska postaja. Tu je bil domačin z imenom Diallo posvečen za duhovnika. Drugi dan je ta duhovnik krstil svojo, doslej pogansko mater ter ji podelil prvo sveto obhajilo. Glavna oerkev v finsni pre»t«lnicl v Helslnkih