ČASOPIS ZA SLOVENSKI JEZIK, KNJIŽEVNOST IN ZGODOVINO. VIII. LETNIK. 1. — 4. snopič. izdajajo in urejajo FR. KIDRIČ, R. NAHTIGAL, FR. RAMOVŠ. LJUBLJANA 1931. tiskala učiteljska tiskarna v ljubljani. VSEBINA VIII. LETNIKA. Stran Franc Tomšič: Sacrum Promptuarium in knjižna slovenščina .... 1 Anton Breznik: Vpliv slovenskih slovarjev na srbskohrvatske .... 16 Ivan Grafenauer: Poglavje iz najstarejšega slovenskega pismenstva . . 68 P. Skok: Iz slovenačke toponomastike.............118 Milko Kos: Nove študije k freisinškim spomenikom .......126 Franc Tomšič: Sacrum Promptuarium in knjižna slovenščina. V letih 1691.—1707. je izdal slovenski kapucin Janez Sveto-kriški celo vrsto knjig slovenskih pridig pod naslovom: SACRUM PROMPTUARIUM. Prvi dve knjigi iz te obširne, okoli 2800 strani obsegajoče zbirke, sta tiskani v Benetkah, ostale tri pa so izšle v Ljubljani. Pri takem delu, kakršno je SP., je velike važnosti določitev razmerja, v katerem se nahaja pisec do tedaj običajne knjižne slovenščine. Jezikovni razbor kaže, da je zavestno sledil knjižnemu jeziku, vendar pa pri tem ni mogel zatajiti svojega domačega dialekta, bodisi da gre za pojave, ki imajo svoj vir izključno le v zapadnih narečjih, ali pa za pojave, ki so se organično razvili tako v dolenjščini kakor v notranjščini, pa so vendar mlajši od XVI. stol., oziroma segajo vanj samo s svojimi početnimi fazami, so pa do konca XVII. stol. jezik že izdatno predrugačili. Marsikje je zapisal obliko iz svojega domačega narečja, pa mu je pri tem stala pred očmi pisana beseda iz starejše slovenske knjige: hoteč ugoditi živi govorici, pa vseeno ne kršiti knjižne tradicije, je kombiniral zato oboje. Ker predstavljajo dela Janeza Svkr. v glavnem vendarle nadaljevanje slovenske književne tradicije, se hočem v naslednjem omejiti predvsem na to, da podčrtam neskladnosti med jezikom slovenskih protestantov in njihovih neposrednih naslednikov ter med jezikom, izkazanim v SP. I. Grafika. Dasi je komisija za revizijo Dalmatinove Biblije 1. 1581. opredelila rabo črk i, j za podajanje glasov oz. glasovnih skupin i> h j, ji, ij (Ramovš, CJKZ. I. 115ss.) in je to po zaslugi Biblije v slovenski knjigi obveljalo, vendar v tem pogledu ne moremo v SP. zaslediti nobenega sistema. Rabi namreč v vseh omenjenih slučajih iste znake, vendar nikjer ne dosledno. Prim.: I. ij: a) v funkciji j: n. sg. m. moij II. 179, 237; nije IV. 359; b) za i: mijr II. 83; krijvizo II. 290; c) za ji: Troijze II. 342; jvoij II. 110, 112. 2. y: a) za j: poye I. S. 90; nyemu II. 23, 93; b) za i: Jaupyla II. 99; kryvizhna II. 299; c) za ji: napoyti II. 248; č) za ij: trye II. 93. 3. j v funkciji dolgo naglašenega i: hjsha II. 153: gen. sg. folj III. 221. Pri označevanju glasu u je zanimiva kombinacija v in u: -vu; prim.: adv. pravu II. 382 (5x): g. pl. revu IV. 382 (2x). Ker je za kratko -au govoril ou, je tudi za ou drugačnega izvora zapisal pogosto" au: paun I. S. 17, 23; shauzh II. 242; gen. pl. tergau IV. 152; posesivni adj. Davidau II. 177. Enako nedoslednost kakor pri i, j zasledimo v rabi sični-kov in šumevcev, le da prevladuje znak / tudi za z: fvefdi III. 359; Lubefan III. 249. Sporadična, a dosti pogosta je pisava sičnikov mesto šumevcev: defelo II. 345, 346: roffize IV. 102, 364. Redukcijski vokal označuje z e, i, a. Podajanje red. vokala z -a- je kakor pri Krelju utemeljeno z njegovim domačim izgovorom: a (Oblak, JA. 1«, 337): pafs IV. 238 (4x); pefs III. 444(3x); lehak II." 540; Ji fabo II. 533. M. Kastelec je v svoji knjigi Nebeshki Zyl 1 1684. podal v Observationes svojo ortografijo, ki jo je posnel po delih starejših pisateljev; tu je uvedel naglasni znak gravis v povsem drugačni funkciji, kot mu jo je dodelila revizijska komisija 1. 1581.; zakaj pri Kastelcu označuje gravis diftong ie (Strekelj, HS. 39). J. Svkr. je šel v tem še dalje ; pri njem kaže gravis izredno prožnost, saj ne označuje le diftongičnih ie, ei, ampak tudi kratko naglašene in celo nenaglašene vokale, dasi mu je v uvodu I. knjige določil le tisto funkcijo, ki mu jo je že pred njim odkazal Kastelec. Prim.: gre IV. 355 (5x); pet II. 345(3x): imeti II. 280 (2x), 408; vedil I. S. 194 (2x): shge III. 466; IV. 179:. prep. po III. 80, 101; blisii IV. 251 (5x); red. vokal: 2. pl. ind. padete I. S. 198. — V skladu z ortografijo XVI. st. stoji gravis — dasi le redko — nad vokaličnim -/--: vert I. 128; II. 468. — Akut ima enako vrednost kakor gravis, le da je znatno redkejši. — Dvakrat rabi pentljo pod vokalom: bakle II. 16» pom. gl. I. 114. II. Fonetika. 1. Vokalizem. Dolgo-naglašeni vokali. Redni zastopnik dolgo cir-kumflektiranega in v krepkih pozicijah tudi akutiranega o je v skladu s tradicijno slovenščino u. Primeri, ki kažejo oddaljevanje od tega pravila, nikakor nujno ne zahtevajo, da jih smatramo za importacijo iz tujega dialekta, zakaj v mnogih slučajih je mogoče to menjavanje o/u spraviti v zvezo z drugimi fleksijskimi oblikami, v katerih položaj o-ja ne ustreza pogojem prehoda o > u. Po drugi strani pa je svojevrstno obravnavanje prvotno dolgih diftongov dovedlo do posebnih, s pisno dolenj-ščino se neskladajočih produktov. Samo za majhen odstotek smo upravičeni govoriti o izposojanju iz drugih dialektov. Prim.: pomozh II. 95, 125; mozh III. 353; kratki diftongi: Bogovi III. 346, 580; sgonovi III. 371: valuvi 11.133; moj II. 217, 224; pojti III. 584 (4x); nebojfe III. 58; iz drugih dialektov: vus volniIV. 323, 361. — Oblike tipa pomoril, ki se razlikujejo od dolenjskega pomuril, krijejo v sebi po vsej verjetnosti akcentuacijo neprefigiranih oblik; to generalizacijo so proizvedla zapadna narečja, katerih člen je tudi vipavščina (Škrabec, JS. I. 224). Piše seveda tudi tradicionalne ter deloma kontaminirane oblike: potopil III. 226; potupil I. 180; utuopil III. 11. V genetivu pl. -ou je kratki -o- že podlegel asimilacijski sili istozložnega zjt in se zlil z njim v -u (namovš, JF. II. 230). Ta asimilacija, ki je v XVI. st. še neznana, je v jeziku J. Svkr. že vseskozi prodrla, dasi predstavljajo asimilirane oblike še vedno manjšino, zlasti še, ker se je gen. pl. -ou lahko naslonil na še ohranjeni -ov- v nom. pl.; kjer je bila ta možnost izključena, kakor pri besedici domov, piše konsekventno samo -u: damu IV. 338, 346. — Z goriško-kraškim poriid (dol. porod-porod) smemo istovetiti potup II. 370, 554; III. 238 (Ramovš, JF. II. 232). Temu se pridružuje še -o kot specifično notranjski refleks za dolgi o v nekaterih besedah: g. pl. otrouk I. S. 152, 157, 159; III. 106, 254; nouh II. 411; naufs I. 228; noufsa II. 248. V nasprotju z ej/e je za e nekolikokrat zapisal a j: iaijti II. 397; fvajfde II. 418; na maifti IV. 64; tu ni misliti na vpliv lokalnih notranjskih in dolenjskih dialektov z regularnim ai < e, marveč na enakšno križanje med izgovorom in knjižno obliko kakor pri ou — au; ker je govoril zdei < sbda-i, pisal pa de loma še po starem sdai, je tudi za e/ drugačnega izvora uporabil znak ai. m Dolenjščini kakor tudi notranjščini je znan prehod -er > ir, vendar je ta mlajši od XVI. st. (Ramovš, HG. II. 216; Slavia I. 35). J. Svkr. omahuje med -er- in -ir-: Zirku III. 269, 275 : Cerku II. 253 (2x), 313; kotira IV. 471, 474 (2x). Zapadna slovenska narečja pa poznajo tudi pojav ir > ier; koliko je ta pojav v zvezi s prejšnjim odločeval pri zapiskih z ir, er, ier (torej grafično), se ne da dognati; da je bila stopnja z ie že dosežena, pa je iz primerov jasno razvidno; prim.: Pafter II. 95, 105: IV. 66 (4x); shteri II. 129, 190 (3x); zier IV. 139, 275, 299; paftier III. 55; pjerje II. 263. Nekolikokrat je zabeležen diftongični izgovor etim. in nosnega e: ozhieffoh II. 306; shieti III. 143; 3. pl. bolie III. 74; sgubie III. 76; unjelu III. 574; otjel III. 143. Prim. slično pisavo v dolžnem listu iz 1. 1630. (Oblak, LMS. 1887, 308). Nenaglašeni vokalizem. Moderna vokalna redukcija, ki se javlja v svojih početkih, t. j. v neposredni soseščini sonor-nikov in pa kot vokalna harmonija, že v delih naših protestantov, je do konca XVII. st. znatno napredovala in preobrazila jezik malone do stopnje, na kateri se nahaja danes. J. Svkr., ki mu je bil jezik Dalmatina in njegovih neposrednih naslednikov glavno vodilo, je seveda zvečine pisal še stare, neredu-cirane forme, vendar je dal izraza: I. vsem onim pojavom mod. vok. redukcije, ki so tedaj presnavljali dolenjščino; II. nekaterim posebnim zapadno- slovenskim redukcijskim pojavom; III. za neke vrste redukcije smemo računati s tujim vplivom. Prim.: 1. 1. objeskat I. 73, 90(3x); lebesan II. 160; III. 271: terbej I. S. 55, 64, 80; vejdla III. 103, 114(3x); shrok II. 161, 583; ta boge David II. 180; inf. shivete I. S. 191; vok. harmonija: ftonovitnu IV. 1-23, 130(2x); vftonovili II. 450, 451 : ftanovitnu II. 111, 157. 2. a) preglas a > e za palatali je sicer že znan v XVI. stol.; ali ker ga pri Dalmatinu kakor tudi pri Hrenu, Schonlebnu ter Kastelcu ne zasledimo (Ramovš, JA. 37, 319), smemo reči, da ga je J. Svkr. pisal brez posredujočega vpliva pisane besede; prim.: pregaineni III. 104, 183; nagajeio III. 169; lepa gartroshe IV. 303; obeniga madefhe II. 46. b) mlajši je prehod ai > ei, v XVI. st. znan samo Juričiču, nato pa se pojavi pri pisateljih Gorenjcih (Ramovš, JA. 37, 320). Piše ga Kastelec in tudi J. Svkr.: sdej I. S. 14, 23; III. 560; sgorej III. 107, 616. Dotedaj se je ei mogel še dalje asimilirati v -i: snotri IV. 114, 279 (3x); semkaj prištej še preži I. 23, 32, 35. Adverb siuiru II. 49, 397 sloni na govorjenem zjutri in razmerju blizi-blizu: blifi II. 174, 215; blisu III. 387. c) na-, za-, nad- so v notranjščini pod sekundarnim akcentom prešli ne"-, zea-, nead- (Ramovš, JA. 37, 322ss.), vendar večina primerov, podanih v SP. ne ustreza pogojem notranjskega prehoda in jih smemo zato istovetiti z dolenjskimi ne-, ze-, ned-; prim.: nefaj II. 266, 384; nepolnil III. 209 (2x), 376; sedofti III. 384; IV. 302; nedlefhnofti III. 444. 3. Starejši teksti dolenjskega in notranjskega izvora ne poznajo a kanj a (primeri v Kastelčevih BR. niso zanesljivi), gorenjska narečja pa so v tistem času že proizvedla prehod poakcentskih o > a (Ramovš, JA. 37, 294-296; Oblak, LMS. 1890, 195). V SP. je akanje močno zastopano, dasi ne dosledno, kakor tudi ne v današnjem vipavskem govoru; prim.: damu III 62, 63 (2x); glaboku I. 26, 101; pakuro II. 453, 582; IV. 446 itd. 4. Prehod e > a je razširjen še najbolj pri negaciji ne, kar je podano že pri Trubarju, Krelju in Kastelcu (Ramovš, JA. 37, 309). J. Svkr. piše na'precej pogosto, vendar ni izključeno, da je to le analogija po vzoru ne < na; prim.: Navefta II. 156, 157; napresherni I. 227; navej II. 553 (4x). II. Specialno zapadnega porekla je redukcija predakcent-skega u > o in pa kratko naglašenih Ti > d: pogoblen II. 364, 403; poStiti II. 378; kopzy I. 204; III. 304; kroh II. 160, 213, 339; III. 57 (2x), 84 : kruh IV. 233, 234. Sem spada najbrž tudi dat. sg. m. n. -o : hudizho II. 70; ozheto I. 68; ferzo II. 124; nafhimo III. 28; njemo 1.34; prim. Ramovš, JA. 37, 162-164; Oblak, JA. 11, 527; LMS. 1891, 201. III. Iz gorenjšeine so izposojeni primeri z redukcijo pred-akcentskega o > u: nuzoj III. 560; IV. 319; ofmujen IV. 290; bulefni II. 141. Primeri kakor bogaboyezhu III. 417; vfakadajnu IV. 229, kakor tudi -om, -ov za palatalnimi glasovi v fleksiji ne predstavljajo fiziološkega procesa, ampak posplošenje po oblikah s predhodnim nepalatalnim konzonantom. Zastopnik starega t je v dolgih zlogih -ou-, v kratkih -u-, vendar je tudi semkaj že prodrl -ou-. Za labiali piše Janez Svkr. v kratkih zlogih po načinu XVI. st. še -u!-; prim.: zhoun II. 161; zholn II. 161 (9x); n. pl. vuzhje II. 266; zhunarij II. 159; iabuka III. 51 : jabouka III. 413; samulzhali I. S. 54. Oblika dauri I. 123, 129; II. 124, 131 se navidezno sklada z dauri pri Trubarju in Dalmatinu; vendar smemo radi priliub-ljenega pisanja grupe -ou- z au reči, da se za tem zapiskom skriva douri, kar eksistira v vipavskem, idrijskem in cerkljanskem govoru in je izkazano tudi za Krelja (Ramovš, Slavia, II. 207ss.). 2. Konzonantizem. 1. Po tradiciji piše za u < t še vedno /, dasi niso več redki primeri z u: paku II. 374 (2x), 385 (2x); orrn III. 281 ; padu I. 101, 111; proffu IV. 301 proti kombiniranemu: valvu II. 133, 282; Jtepul IV. 468; vedul I. 29; vouk III. 72 (2x), 76; shauzh II. 26, 29, 242. Na izgovor u iz l kaže še doholnih rezhy IV. 220; perdelika (t. j. pridevka) II. 570; polsot III. 62, 440; polsdignil II. 125, 133, 240.. Vipavščina je ohranila palatalna /', n (HG. II. 62, 114). Za prvo piše J. Svkr. po dolenjskem načinu običajno /, samo pri nekaterih besedah jI, Ij ter deloma še kombinirano jlj: kluzhe II. 42; vela II. 70 (5x); shelje III. 209, 462 (2x); krajliza III. 118, 135 (2x); vefjelje IV. 101, 129(2x); shejlie III. 5C6. — V inter-vokalični poziciji piše za -n- pretežno -jn-, poleg tega še nj, n: raineniIV. 192; isvelizhejne II. 100, 104; Skrinia III. 395, 396 (2x); ognia I. 89 (3x); lagainie III. 72; ranena II. 48, 250; ognom III. 516; pan III. 595. r. Sledeč svojemu domačemu govoru ne pozna skupine čre-, žre- (HG. II., §43): zheva III. 186 (2x); zhipino I. 198; shebli IV. 464, 465. m, n. Skupina -m n- se je v vipavščini diferencirala (HG. II. 95): lakouni I. S. 94; lakoumnofti II 408; rauminu IV. 377; raumnu IV. 269; spaunish I. S. 24; Spolni I. S. 208; II. 367; spo-umnio II. 272. Moški substantivi, ki se v nom. sg. končujejo na -l', -l, dobe v cas. obl. nastavek -n-, kije sprva in tudi še v XVI. stol. upravičen samo pri tujkah in se je mogel širiti izdatno šele pri onih pisateljih, ki so že proizvedli moderno vokalno redukcijo (Stapleton, Skalar, J. Svkr.); prim. HG. II., § 63. Jezik Janeza Svkr. se nahaja v tem oziru v prehodni fazi, ko nove oblike z -/i- že prodirajo, pa so stare oblike vedno še močne; v SP. vlada sledeče stanje: prjatl'— prjatela—prjatlna; posredovala so nomina tipa rabi'; prim.: priaielna I. S. 154; II. 43, 481; Apojtelni III. 617; IV. 268; fazonetelna III. 60(2x), 61, 75 : pria-tele 11.211, 316, 544; Apoftela III. 23, 383(2x), 392; fazonetela III. 70, 75. v. Svojevrstna usoda zadene skupino sv, kjer se v asimilira nezvenečemu s (HG. II. 152): sfariti I. S. 23, 49; IV. 302, 367; sfetlobo III. 325, 334, 350; sfiniz II. 81; IV. 132; — shfa-zate I. 228. Pri glagolu bugati je zunanji znak perfektivnosti u- še izredno redek (Ramovš, Slavia, II. 122s.): buga II. 122, 124, 284 : vbuga m. 88; IV. 349. b, p. Zabstoii se je deloma obrusilo v sastojn I. 17, 61; sastoin I. 76; S. 103, 106 proti pogostejšemu fabftoin III. 543, 544; prim. še analogični zapisek sabftopim IV. 284. V starejših slovenskih tekstih beremo samo prez, vendar poznajo koroški teksti že brez (HG. II. 184s.). J. Svkr. piše obe obliki in se zdi, da je mlajše brez bolj pogosto kakor prez\ pres I. S. 149, 150; III. 183, 190 (2x) : bres II. 253, 255; IV. 237, 240, 262. j Med a in / se je razvil prehodni konzonant j. (HG. II. 174): shtrajfinga II. 30, 41; IV. 155(3x); shtrajfa II. 163, 400 proti osamljenemu shtrafingi II. 417. — Radi anticipacije enega izmed elementov v artikulaciji sledečega dentala je -i- lahko izpadel (HG. II. 176): hushi I. 111, 135, 183; II. 210, 221: huishi IV. 155, 188; Ranik IV. 372, 400. t, d. V slovenski knjigi se je po zaslugi Dalmatinovi pri glagolih I. l.v ptcp. praet. act. II. ustalilo ti, dl, HG. II. § 112—113. Vipavščina ima danes samo /, ali kljub temu piše J. Svkr. dosledno le il — dl. Da v resnici ni tako govoril, moremo sklepati na podlagi zapiska fe vefedlj I. S. 79, kjer je -/- zamenjal z -dl- po vzoru govorjenega pali do pisanega padli. — Iz dublet vidila — vidla je vzniknila pisava padili II. 139, 274; kradili I. S. 184; II. 582; jeidili II. 262; IV. 240. V nasprotju z dolenjskim kej „ubi" se glasi notranjska oblika ki (HG. II. 215); vendar jo je J. Svkr. vpošteval izredno redko: kil. 26; S. 16 (3x) in prevladuje pri njem dolenjsko kej I. 150, 202; III. 530, 565. Posplošen pa je -i- v relativu kir I. S. 90, 105; II. 242(llx); prim. HG. II. 216; Slavia, I. 34ss. — V SP. beremo še drugi kir, ki je pa popolnoma drugačnega izvora, ker predstavlja obrušeno staro kadar > kar (Skrabec, JS. I. 68): sdaj kir Ji vfhe rnertu III. 371; od minute kir s materniga teleffa prideio IV. 418 poleg starega: kadar bi shlishala eno shtimo I. S. 99. Substantiv teden ne kaže oblik s tj-: teden III. 48, 58; g. pl. tednu III. 48 (2x); HG. II. 225. V XVII. st. se pojavi pri venr prehodni dental in se raba novih oblik vedno bolj krepi, tako da so v začetku XVIII. st. prodrle že na vsej črti (Ramovš, Slavia, III. 117 si.). V SP. so stare oblike brez -d- še prav izdatno zastopane, le v I. in II. knjigi je vender dokaj pogosto: vener 1. 106, 107; II. 22, 77 . . .: vender L 28, 32; II. 100(2x), 106, 110 . . . g, h. Novost v slovenski knjigi pomeni pisava -h- za prvotni -g-. Kastelec in J. Svkr. sta poznala prehod -g- > -y- iz svojih domačih govorov (HG. II. 233), ali Kastelec je le redko zapisal h za -g- (Zavadlal, 17); nekaj številnejši so primeri v SP., dasi so tudi tu v manjšini: Trinoha I. 22; III. 306; IV. 177; obohatit I. S. 106; dofehli II. 448(2x), 456; hreh I. S. 134 in umetno ufagnil I. S. 14; grege II. 459, 496; koshuga III. 403; neghualeshen II. 19; pregreghe II. 354 in celo vafgo II. 468; dusgo III. 403. Obsežnejši teritorij zavzema prehod končnega -g > -x, ki je med drugim znan tudi notranjščini; v XVI. st pišejo za to -g, -k (HG. II. 234). Za SP. prim.: dolh III. 62, 66, 168; ledih II. 159, 365 (4x); fnejh IV. 72, 192; nadluh IV. 327 (2x); nogh I. S. 61; 11.468; učena pisava: krug 11.318, 320(2x); moyg II 479. h- v funkciji protetičnega konzonanta: hofhtario III. 598, 599; g. sg. hozheta II. 300, 306, 307 (2x); Hogerske III. 430; gillu II. 118, 178 (Škrabec, JS. I. 525). — Enklitične oblike čem ne morem navesti iz SP. in je zato tudi nečem redko: nezhe II. 327, 586; III. 402, 529 proti običajnemu nhozhem IV. 91, 123, 142. Odpad začetnega h- je pri tem glagolu redek: ozhem II. 393; ozhemo IV. 405. k. Za staro višji je v dobi po XVI. st. nastopilo radi vekši tudi vikii (HG. II. 296): povikshan IV. 89, 90 (2x); vikshishi II, 383; IV. 474 : vishishi III. 166. Glede porazdelitve oblik na -ski/-ški v SP. prim. HG. II. 300s. K temu je treba pripomniti, da dvojica nebeški— nebeški ne sloni na grafični nedoslednosti, temveč gre za dublete živega govora; analogično -šk- se namreč radi jasno izkazanega -s-v besedi nebesa ni moglo uveljaviti. Zanimivo je, da se pri tej besedi menjujeta sk/šk samo v prvih dveh knjigah; v SP. III. berem samo enkrat Nebeshki III. 116. — Pri dosledno pisanem človeški bi bilo mogoče misliti na disimilacijo c-i > c-s; ali ker pišejo Trubar, Dalmatin in Tulščak poleg človeški tudi človečki (HG. II. 297s.), ni izključeno, da je v SP. -ski analogično privzet. Iz SP. sem si izpisal 34 primerov hočeš: hozhes II. 290, 339; III. »5, 197; n hozhes III. 95, 197. Morda imamo tu analogično naslonitev na staro atematično fleksijo, kar najdemo zabeleženo že pri Trubarju, Dalmatinu, Juričiču in Hrenu (Ramovš, ČJKZ. II. 130); kljub visokemu številu primerov pa ni izključeno, da gre v S P. za tiskarske pomote, saj te prav v teh knjigah niso redke. Dolenjci XVI. st. pišejo zvečine šč (HG. II. §§ 170, 171), J. Svkr. pa šč poleg š in je s, če že ne v večini, pa vsaj v ravnotežju s šč ter predstavlja vpoštevanje domačega vipavskega dialekta, ki je proizvedel asimilacijo šč > š; prim.: zhe-szhena IV. 81, 299; odpuszhajne II. 221, 456 : pushavi II. 105, 111; odpushajne II. 33, 123; pishata IV. 348 (2x), 349. III. Morfologija. 1. Substantiv. o-deklinacija. V zapadnih dialektih temelji -ova v gen. sg., zapisano v Kastelčevih BR. in pri J. Svkr.: tatova I. S. 9; Jijnuva I. S. 119 (Oblak, JA. 11, 420). Temu se pridružuje -ovi v dat. sg., kar je že v najstarejših tekstih redko (Oblak, J A. 422s.); v SP. beremo po križanju -ovi x -u nastalo -ovu: Synvu II. 97; Bogvu I. 45, 46. Sicer pa je v dat. sg. običajna končnica -u in se -i le redko javlja. V loc. s g. se je širila končnica -u od prvotnih u-osnov preko cirkumflektiranih enozložnic k enozložnicam sploh. V tej fazi razvoja se nahaja jezik J. Svkr., ali vidimo, da že prehaja v končno fazo, t. j. v generalizacijo k vsakemu o-deblu; prim. Oblak, JA. 11, 530, 537s. Razvojno sta vezani končnici dat. pl. in in str. sg.; vendar vlada v delih J. Svkr nesoglasje med obema. V instr. sg. je namreč v premoči -am, v dat. pl. -om. Na podlagi tega moremo rekonstruirati stanje v živi govorici in reči. da je v instr. sg. govoril -am, v dat. pl. pa -am poleg -om. Vpliv dativa pl. n. se je pričel udejstvovati razmeroma istočasno v dat. pl. m. in instr. sg. m. n.; ker pa je instr. sg. rab jen v primeri z dat. pl. mnogo pogosteje, se je zato -am v instr. sg. preje uveljavilo. Dublete -aml-om so rodile močno grafično analogijo v loc. instr. pl. m. n., dat. loc. instr. pl. f., kjer je povsod k govorjenim -am, -ami, -ah skombiniral -om, -omi, -oh; prim.: a) gre-hoh I. '200, 209; ozhefsoh I. S. 158; II. 94, 521; Gospudomy I. S. 202; grehomy II. 437, 462; b) Cerkvom I. 228, 230; sheljom III. 192; bolesnom I. S. 91 (3x); Bukvoh III. 344 (2x), 48*; rokoh II. 560; sapuvidoh I. 8, 215; befsedomij I. S. 85; Bukuomy I. 204. Ta analogija je segla še dalje v zloženo in pronominalno flek-sijo, kjer so ji podlegli instr.-loc. sg. m. n., gen.-loc., dat., instr. pl.; tu so se h končnicam -iml-om, -ihl-eh, -imil-emi pridružili še -aml-om, -ah'-oh in -ami/-omi; prim.: a) na naglam III. 567; nanaglom II. 110, 425; fmerdezhah I 98; fmerdezhoh II. 225; podvershenam III. 97; potrebnom III. 350, 357; debelami II. 183; nezhiftomij II. 514; b) taijtoh IV. 86; taiftom III. 104 (3x); taiftam IV. 387, 425; taiftomi III. 60; IV. 282. Starejši pisatelji so deloma še razlikovali med -om/em in -ov/ev; od začetka XVII. st. dalje pa se je to razlikovanje zabrisalo. V SP. sem med 223 mehkimi debli v instr. sg. naštel samo 9 -em, v dat. pl. pa med 60 samo 3; pred Cefarjem I. S. 20: s ogrnem II. 226; dat. tovarifhem I. 152. Za gen. pl. mi ni znan noben primer z -ev. krajlou II. 129, 155; prim. Oblak, J A. II, 557ss.; 12, 39s., 366s. V a c c. pl. nastopa pri starih i- in u-deblih končnica -i, ki se od od širi k cirkumflektiranim enozložnicam. Taki aku-zativi so znani razen Janezu Svkr. tudi Trubarju, Krelju, Dalmatinu, Schonlebnu in Kastelcu (Oblak, JA. 12, 373). Za SP. prim.: ftany II. 189; IV. 418; dary II. 311; IV. 243; goftij IV. 342; nohti II. 516; taty I. S. 10 in tudi vuoly II. 293, 348 (2x); otrobi IV. 215. Iz noininativnega -je je prodrl -j- tudi v acc. pl., kar je znano poredko Trubarju in Hrenu (Oblak, JA. 12, 381), v večji meri pa Janezu Svkr.: bratje IV. 166, 312; gostie I. 183, 211; lasje IV. 453, 462; prim. k temu še dat. ludjem II. 138; Ajdjou III. 245, 253. V osamljenih slučajih nastopa -ou v gen. pl. tudi pri onih moških substantivih, ki imajo sicer brezkončniški genetiv: koynou 111.556; moshou II. 114; Otrokou II. 196. Nenavadni so sledeči brezkončniški genetivi: oblak II. 21; Trinoh I. 96; otrozhizh I. S. 178. — V novejšem času se pojavlja v gen. pl. n. -ou (Oblak, JA. 12, 42): truplou III. 197; zhudou III. 300 (2x), 306; prikasajnou III. 450. V redkih slučajih se je razširilo to tudi na feminina: pregrehou (vpliv mask. grehov) I. 37; zhednostou I. S. 83. — Na slovenski zapad je omejena končnica -i: lafy II. 372; III. 419; darij I. S. 15; sobi I. 36. V gen. Krajleuftvi III. 526, 591, znanem že Trubarju in Dalmatinu, je pristopil -i v olajšavo izgovora. V loc. pl. se je v XVII. st. -ah razširil od nevter tudi k maskulinom (Oblak, JA, 12, 382ss.); v SP. prevladuje -ah pri nevtrih in maskulinih ter je -ih samo preostanek iz starejšega jezika. Končnica -ami vinstr. pl. m. n. je tudi mlajša od XVI. st. (Oblak, JA. 12, 400ss.); prim.: hribamy IV. 310; glidamij I. 18, 112.--mi gre na račun i- in u- fleksije: vftmy 11.346, 441; le trni I. S. 20; norzmy II. 496. Najnavadnejši za govor J. Svkr. je brezkončniški gen. pl. f.; -a ni izkazano niti enkrat in so tudi genetivi na -i, ki podpirajo nastop končnice -a, redki: beffedy III. 204, 458; oblubi I. 184 (2x); podobi III. 95; prim. Ramovš, Slavia, II. 210ss. Nasprotno beremo ponekod — kakor že v XVI. st. — brezkončniški genetiv v z-fleksiji: mifil I. 225, 228; sapuvid I. S. 125, 129 (Oblak, JA, 13, 34). Plod morfologične disimilacije je končnica -i v in str. pl. f. a- in z-deklinacije: pred moshkimi pershoni II. 166; s' re-vamy, inu shtrajfingi I. S. 44; v mej vfimij Jtuarij IV. 114. Vpliv a-fleksije na /-sklanjo je najjačji v dat. in str. in posredno tudi v loc. pl.: Japuvidam II. i33, 137; stvarom I. S. 119; bolesnamy I. S. 45, 48; fkerbami II. 240; manj pogosto v loc.: bolesnah III. 289, 434; miflah II. 426; prim. Oblak, JA. 13, 37ss. Gen. sg., acc. gen. pl u-in r-osnov so se glede svojih končnic vravnali po z-fleksiji: a) g. sg.: Cerkvi III. 143, 332; molitvi I. 195; S. 118: Zerkve IV. 248, 253; Hzheri III. 394, 396; b) acc. pl.: Zerkvi IV. 213, 426; Bukui III. 157; hzheriJIV. 330; c) gen. pl.: Cerkui 11.310: Zerku IV. 251; Bukvi II. 42 (2x), 148: bukov I. S. 78; hzhery III. 21. K nom. kri sta se sekundarno stvorih dve osnovi cas. obl.: starejša krij- in mlaiša kriv- (Oblak, JA. 13, 45—47). Za SP. so najobičajnejše oblike tipa krivi in je krij i pripisovati samo tradiciji; prim. SP. I.—IV.: 71 kriv-: 10 krij-. V instr. sg. mi je znana samo mlajša oblika: kryvio 11.110, 267. Kriv- so privzele za svojo osnovo vse sorodne besede: kryvau IV. 303, 446; okrivavila IV. 101 (2x); do krijviga fe gajshlat I. 132. Oča. Nom. sg. se glasi še vedno Ozha II. 55, 103; mlajše Ozhe III. 292; IV. 230 je še v znatni manjšini. Od stare flek-sije je ohranjen samo enkratni instr. sg. ozham I. S. 113. Zanimiv je brezkončniški gen. pl. ozhet I. S 159; prim. Ozhet Post. 78: III. 22a (Ramovš, Razpr. I. 392ss.). Posesivni adjektiv se glasi ozhetau III. 211. Na Goriškem je n. sg. drevo prešlo v mask. drev in to odseva tudi v SP.: pravi drev III. 323, 330 (2x) poleg drivu III. 321 (4x). V ostalem koleba ta substantiv med o- in s-osnovami: g. sg. dreva II. 260, 346; III. 225 : driveffa III. 264; IV. 464; dat. drevu I. S. 197 (2x) : driveffu IV. 198. Čudež. Čudo je vseskozi o-deblo, pač pa je podana s-osnova v čudes-, ki je preobraženo po prekozložni asimilaciji; v XVII. st. je prehajalo to v maskulinum ter izkazuje jezik J. Svkr. prehodno stanje: veljka zhudefha I. 87; bo zhudefha takushna delal I. 138: zhudesh I. 22, 122; II. 131, 351; acc. pl. zhudefhe I. 122; II. 64. Radi nevtralnih oblik sprejemam za J Svkr. izgovor čudesa k nom. čudes in šele kasneje se je to po razmerju madeš-madeža premenilo v čudeža. Pri subst. oči ni nobene sledi več o dualu, ampak se je poleg oči močno razprostrla prava pluralna forma očesa: ozhij III. 456, 550; ozhmy IV. 43 (2x), 60: ozhefsa II. 377 (4x); ozhej-famy III. 263, 370. Dual. Kar se tiče duala, je jezik, zabeležen v SP., v početnem razdobju pluralizacije, zakaj dualne forme še prevladujejo nad pluralnimi: lejti III. 34; IV. 438; duej celli urri III. 595; s' dusma kladuama III. 616; s' tema dvema revnima zhlovekama II. 256; nama I. S. 135: dvej slata telleta IV. 295; te vboge duei matere II. 574; vnim duema Starizom II. 257; mej dvema Rasbojniki IV. 480; s' dueimi peretnizami IV. 261. Niti ena dualna forma ni izkazana v gen.-Ioc. pl. personalnih zaimkov in zaimka za 3. osebo: Bugvafs je bil nage ftuaril, inu fe ve de fta en zhafs taku naga hodila II. 149; Jta bila nijh reisho obernila skufi tu Mestu Miro III. 598; prim. Oblak, JA. 12, 448s. V primeru tema duema SS. Apoftela III. 528 je dobil nom. du. funkcijo dativa. — Pri glagolu daje jezik prednost pluralnim formam, ki se širijo tudi tam, kjer je subjekt jasno podan v dualu in je pri zloženih časih ptcp. neredko še v dualu; vendar so primeri s popolno pluralizacijo številnejši: dokler ta dua Sueta Apoftela . . . fta rajshala III. 523; my dua fmo vshe tu nashe ftu-rila III. 531; lete dvej v Jak dan /o fe jokale III. 367. 2. Adjektiv. Adjektivne oblike lasku III. 240; leshkem I. 18; leftni II. 180, 306 se izvajajo iz Fuski, lastni, kar je nastalo najbrž pod vplivom prvotno nedoločnih oblik (Ramovš, Slavia, I. 228). — Končni -i v nom. sg. m. je po moderni vokalni redukciji zamrl in povzročil s tem mešanje med določno in nedoločno obliko: en fmertni greh II. 337, 510; ta dober leben III. 552; njegovi leftni Jyn II. 306. Pri substantivih je v nom. pl. n. -a dosledno vedno ohranjen, ne tako pri adjektivih, kjer so oblike na -e enako številne, če ne še številnejše kakor one na -a; ta pojav je znan že v XVI. st. (Oblak, JA. 12, 301). Za SP. prim.: dobra della I. 104, 110; III. 228; te fuhe, inu tarda ferza IV. 312; Nebefsa fe fo bile odperla III. 85; njegove velike zhuda IV. 295. Stariši „parentes" flektira še vedno po zloženi deklinaciji (Škrabec, JS. I. 425; Oblak, JA. 12, 373): acc. ftarishi 11.328 (3x); III. 79 (4x); ftarishih III. 608 (3x); ftarishym II. 329 (2x), 331. Stopnjevanje. Poleg običajnih komparativov rabi J. Svkr. še reduplicirane komparative, pri katerih tvori podlago že stara komparativna tvorba: vishishi IV. 356, 434; teshishi IV. 93 (3x); lushejshi IV."405; nom. sg. m. teshei II. 299; adv.: drashej (t. j. dražeji) II. 585; teshej III. 21, 367; za adverbe na -i prim. še: mozhnejshi III. 408; lahkejshi II. 90 in gl. za Kastelčeve BR. pri Zavadlalu, 28. — V superlativu je redko ohranjeno še staro stanje kakor pri Trubarju, da eksistira namreč ner kot besedica zase: ner tu vezh III. 48; ner tu lepshi III. 30. — Pri fleksiji komparativnih tvorb je za J. Svkr. značilna močna razširjenost končnice -i, zlasti pri femininih, kjer vlada skoro v vseh padežih: te ner huishi rane IV. 196; vekshi lakoto I. S. 154: s' to ner lepshi lepoto II. 227; vezhi della III. 218; tu ner lubishi deteze II 217. 3. Števniki. Gen. loc. du. se glasi dve i h v nasprotju z dveju- dvejuh v XVI. st.: dvej h III. 496, 599; dveh IV. 390. — Ob naslonitvi na nom. pl. nominalne fleksije je nastalo triji, kar rabi večkrat tudi Trubar in ni redko v SP. poleg trije: trij I. 115, 137; trij II. 118. Redki gen. loc. tryeh II. 129, 159; tryh III. 82 ter vrstilni števnik tryeti III. 82, 180 pričajo za vpliv nominativa. Števniki za 20, 30, 40 so še ohranili končni -i: dvajfeti 11.588, 589; tnjdeffeti III. 263 (4x); shteridesseti II. 481 poleg dvajjfet II. 391; fhierideffet III. 281. Pri vrstilnih števnikih beremo še stare oblike: na drugo inu dvajfeto nedelo I. S. 177 poleg novejšega shterijnaijti III. 607. Prim. še: sama drugu molit IV. 323; famazhetveru je povernil III. 186; fad famoftu IV. 118. Starejšim tekstom se pridružuje glede rabe germani-zmov v zvezi s števniki: Jedem Angely 111.153; shterij, inu dvajfeti krajly III. 243. Običajno je šteti predmet v genetivu, predikat pa stoji vpoštevajoč subjektovo pluralnost v pluralu: kir taushent lejt Jo kakor en dan II, 570. 4. Pronomen. Osebni zaimek. Instr. sg. je zastopan po oblikah tipa mano : Sabo I. 201, 206; mano I. S. 23 (2x). — V nom. pl. f. je redno še podana stara forma: vy shene II. 112 (2x), 114. — Acc. sg. n. je je zamenjan po maskulinu: ony bi hoteli letu blagu imeti, pak nezh n'hozheo sajn dati IV. 286. — Loc. sg. m. n.: per njemu III. 224, 416. — Acc. pl. m. je v SP. praviloma enak genetivu pl. in so stare akuzativne oblike le redki ostanki; približno isto stanje podajata Stapleton in Skalar, Trubar in vrstniki pa pišejo je (Oblak, LMS. 1890, 216); za SP. prim.: zhes nijh II. 163, 229; je sa nyh molil III. 557: zhes nje IV. 214; Pogledujte tiče pod Nebom .... inu ta Nebefhki Ozha je vener shivi I. S. 69. Tudi v acc. pl. n. je zmagala moška oblika: de bi vashe Jerza omezhili, k' g. Bogu ... y h obernili V. 175. Nji v dat. loc. sg. f. je za J. Svkr. ediua oblika; najdemo jo že v tekstih XVI. st. (Oblak, JA. 15, 469); prim.: ny III. 377, 384. Taisti flektira v prot. dobi še oba elementa; v jeziku SP. vlada naslednji štadij, t. j. nepregibnost prvega dela in prodira tuintam že končni štadij s premočjo akcentuiranega -i-. Za staro fleksijo prim.: tehistih I. 141; tuiftu II. 125, 132; IV. 319, 373; tisti: tijfto II. 320; tistiga I. S. 61. Osebna vprašalnica se glasi gdu II. 407, 414. Stvarna, en-klitično rabljena vprašalnica kej se lahko posploši tudi v orto-tonirano pozicijo: ie hotel veidit, kei bo s' njegoviga fynu II. 323, ali pa je nastopila reduplicirana forma: kejkaj taziga I. 101; je jvojo Mater kejkej proSsil I. S. 161. Neokrnjeni kir se rabi za vse spole in sklone: tiga per-viga kir najdeio 11.443; tu kir imaio 11.549. — Čigar je na podlagi česa, čemu . . . preobraženo v čegar: zhegar II. 234, 282; zheger III. 347. Takšen, kakšen sta pogosto nadomeščena z relativnim takršen, kakršen: Se Sgreua premishleozh v' kakorshno veliko revo ... .je padla II. 156; takorshen II. 85, 157. Nepravilna raba posesivnega zaimka svoj izpričuje pisateljevo pripadnost k zapadnim dialektom: da bi njemu pok dolh zhafs po fvoij lubi ne bil II. 142. — Od posesivnih zaimkov 3. os. se rabi le njegov, pa še ta poleg običajnejšega genetiva njega : njegovo III. 243: sa volo njega greha I. Š. 26; nijh glafs 1. 112. l^s volni flektira oba dela: vfiga volniga II. 20, 532; vfimu volnimu I. S. 78, 87 (2x). — Vesčihrni pišejo prot. pisatelji tako, da je drugi del nepregiben, v XVII. st. se sklanjata že oba, vendar srečamo še staro rabo : vfa zhiherna I. 64. : vfy zhiharnu greshniki I. 10. Acc-sg. m. je pri pronominih mnogokrat še enak nomi-nativu: Duh kateri fte prejeli, vafs je reshil IV. 228; poleg tega je tudi že enak genetivu: Ta je taisti dan, katiriga Jefuf je tulikajn shelel IV. 457. 5. Glagol. Po 2. pl. -ste je ponekod preobražen infinitiv, dasi jako redko: sposnasti I. 195; Jposnasti II. 20; vejdifti II. 42. — V ate-matično fleksijo je prešla 2. pl. fmejste IV. 260 (2x), 271. — Grem je že povsem prešlo v atematično sprego, medtem ko bodem s svojim korenskim vokalizmom za ta prehod ni bil tako prikladen in se je vršilo prehajanje v slovensko atematično vrsto kasneje, tako da najdemo daljše oblike poleg krajših tudi še v XVII. st. Da se bote že v tej dobi ni nadomestilo z boste, je zasluga 2. pl. bodete, ki je s svojo končnico ovirala pristop končnice -ste.,Da bi bote nastalo iz bodete po redukciji e-ja, je radi oblik izkazanih za XVI. st. nesprejemljivo (Oblak, JA. 13, 471ss.). V 3. pl. atematičnih in po njih vravnanih glagolov je še vedno -do in ni nobenega primera z -jo: dado II. 129, 277 (enkrat dade I. S. 108); gredo III. 255, 302; bodo I. 194, 206 (2x). V 3. pl. tematičnih glagolov se vrste oblike na -o, -e, z -jo. Pa rtiči p praes. se po svoji obliki in načinu tvorbe popolnoma strinja z oblikami, ki so zapisane v starejših tiskih, prim. Škrabec, JS. I. 431s.; Oblak, LMS. 1887, 277. Starejše tvorbe so poleg novejših ohranjene še dosti pogosto: rekozh IV. 45, 51; shivozhe I. 193, 197 (2x); gorezh IV. 96 (2x); ftojezh IV. 258 (2x); vedozh II. 209, 394. Od participov na -e mi je iz SP. znan samo 1 primer: molzhe III. 169 in pa kombinacija ptcp. -ex-č: jokajezh II. 433, 560; vupajezh III 293. — Novejše tvorbe: vuzhiozh III. 27; videozh III. 96 (2x); hozheozh II. 191; profeiozh III. 288; vprasheozh 11.244. — Za ptcp. praet. act. I. nisem zasledil v prvih 4 knjigah SP. nobenega primera. — Pri participu praet. pas s. so zanimive analogije glagolov I./6. po glagolih I./5: odrejt III. 460; odrejtiga III. 468 : oderte III. 469. Prim. nadalje: povijen III. 9; perfhtiven III. 184; v Refodi-vejni III. 453, 479 : resodenu III. 477. Dasi ima današnja vipavščina samo kratki infinitiv, je vendar ta v SP. v znatni manjšini, ker odločno prevladuje dolga forma. Seveda gre precej oblik daljšega infinitiva nedvomno na račun tradicijne knjižne slovenščine, ali kljub temu smemo sklepati, da je vipavščina poznala v XVII. st. še oba infinitiva, prav tako kakor ju poznajo danes sosednji notranjski in kraški govori, kasneje pa je kratki infinitiv dolgega izpodrinil; prim.: pejti III. 158, 270; odprejti IV. 69, 275; terpejti III. 249, 254: sgorit III. 173, 306; shelit I. S. 206; III. 156; rejshit II. 120, 142. — Iz vipavščine izvirajo sledeči infinitivi: primit III. 555; ojstanit 1. 145; greti (t. j. iti) I. 197. Supin se v pisavi meša z infinitivom, prim. Škrabec, JS. I. 248ss.; prim.: je bil poflal Svoje delauze shieti III. 143; kam ga gresh yskati II. 408: gre prezej yskat I. S. 196. Imperativ k glagolu I. 5. vzeti se glasi danes v notranjskem in kraškem govoru vzami in prav tako tudi v SP.: vfimi II. 237; III. 74 poleg vjemi IV. 94, 230, kjer je -e- prevzet iz infinitiva; redko tudi vsami III. 145, 333 z -a- po prezentovi osnovi. — Infinitiv vpliva na indikativ in imperativ praes.: objeme II. 144, 441; objemite IV. 337. proti osamljenemu objame III. 157. V primerih prajme I. 18, 92, 173: prejmemo IV. 433, 441; prajde I. 36; II. 142 imamo opravka z gori omenjeno kombinacijo ai za govorjeno e{. — Glagol rjuti je izkazan v formi e rjuti III. 242, 287; eriove III. 244; drugačne oblike so prav redke: erjovit I. S. 43. Nekateri glagoli II. vrste so prešli v IV. vrsto: ind. sklenite III. 282; IV. 58; pluni I. 109, 194; vtonimo II. 57: pahne II. 35, 412. — Jemati se je glede svojega korenskega vokalizma v prezentu vravnalo po jeti-jamem : jamle IV. 11 (2x), 389 : jemle IV. 218; jaemle III. 6. — V VI. glagolski vrsti je ohranjeno še vse troje: tradicijno -o v a-, -uva- in govorjeno -v a-: shaloval IV. 101 (4x); kupzhuvatil. S. 115; vervatlll. 110, 233. Iz infinitiva je prešlo -ov- tudi v prezent: fuetoua IV. 145; obvarua IV. 333 (2x). Enkrat je zapisal verujeta I. 131 (Ramovš, JA. 37, 314). — Hozhmo IV. 19, 153; hozhte I. S. 123, 132 se radi enakšnih oblik pri prot. pisateljih najlaže navezuje na staro 2. osebo sg. hoč, prim. Ramovš, CJKZ. II. 128s. Radi infinitiva povedati, gledati se je tudi imperativ izenačil s V. 1.: povedaj II. 19, 461; fapovedaj II. 133 (3x); gle-dajte IV. 213, 260: povej IV. 118, 238; poglejte I. S. 104. Prim. k temu še ind.: prepovedash I. S. 11, 73; povedate U. 485. Imperativ pojdite se je radi infinitiva poj ti skrčil v poj te; to krčenje se je vršilo že v XVI. st., vendar so takrat krajše oblike še v manjšini (Škrabec, JS. 1.413; Oblak, LMS. 1891, 84s.). Pri J. Svkr. znatno prevladujejo novi imperativi, zakaj v SP. I.—IV. mi je znanih 36 krajših in samo 10 daljših imperativov: pojmo II. 189, 219; pojte IV. 442 (5x): pojdite I. S. 53. 105. Moram se je v SP. izenačilo z morem tako glede prezenta kakor tudi preteklega deležnika, kar je lepo v skladu z osla-limi pisatelji XVII. st. in tudi s tedanjim živim govorom (Ramovš, Slavia, IV. 142ss.); prim.: vezhkrat ftradat morite lil. 72; shkodo je mogal terpeti IV. 205. Enkrat najdemo tudi moral III. 558, kar je lahko ali importacija iz XVI. st., ali pa k prezentovi osnovi mor- nanovo stvorjeni particip; prim. še: premoril IV. 249; samoril IV. 468. Pri nisem piše J. Svkr. dosledno samo oblike z -e-, medtem ko se pri nimam vrste nimam poleg nemam. Tu gre, kakor tudi pri Krelju, najbrž za isti pojav, kakršen se kaže v današnjem goriško-krajskem narečju, ki pozna oboje, eno poleg drugega (Ramovš, CJftZ. III. 52ss.); prim.: nima 11.133 (2x), 134; nema I. 170, 176, 201. Pri tkzv. vikanju stoji predikat sicer v 2. osebi pl., particip oz. povedkovo določilo pa v singularu, kar je v skladu z zapadnimi narečji: bodite potroshtan Gospud Vicari IV. 78; /e bote zhudila IV. 135. Jasno kažejo na pisateljevo domovino sledeče konstrukcije: vfe vishe Jo iskali Jturiti njega umorit III. 177; vezhkrat nam fturi Jtradatil. S. 46; je [t bom Jturil tebe molzhati 111. 62; — vmejshe-nami je celi dan sedel, inu predil, shnimi fatal II. 259; snaio fable, inu fatti pravit I. S. 157; de bi s' deshele bandishali Ari-Jtida Philofopha III. 179; ga proffi de bi eno fupliko njemu Jturil III. 179. — Na I£rasu in v vipavski dolini je znano adverbielno zalu aSehr" (Ramovš, Slavia, II. 216); prim. za SP.: salu I. S. 174, 208; IV. 119, 183; falu III. 339; IV. 182. Anton Breznik: Vpliv slovenskih slovarjev na srbskohrvatske. Ko je Maretič 1. 1892. v Radu (knj. CVIII, 68 si.: Ruske i češke riječi u književnom hrvatskom jeziku) prvič objavil svoje preiskave o slovanskih izposojenkah v srbskohrv. jeziku, je bil mnenja, da „potječu samo iz češkoga i ruskog jezika" (str. 72). Za poljščino ni mogel najti nobenega primera; da bi utegnila biti kaka srbskohrv. izposojenka iz slovenščine, na to še mislil ni. Primerilo pa se mu je pri tem, da je besedo, ki je vzeta iz slovenščine (površina), štel za izposojenko iz ruskega ali če škega jezika. Tako je jnislil tudi še v Gramatiki i stilistiki 1899, 681 si., pri poglavju „Cistoča", kjer je več besed, vzetih iz slovenščine, imel za kajkavske (n. pr. veža, 684) ali za domače neologizme (drvored, glasovir 687 itd.). Nadaljnje preiskave pa so mu pokazale, da je prišlo več izposojenk tudi iz slovenščine. Že v Akadem. rječniku, ki ga od 1. 1907. prireja, je več besedam našel slov. vir (mešetar, plaz), še več slov. izposojenk pa priznava 1. 1924. v Jezičnem savjetniku. Vendar se mu še tudi tu Vedno zdi, da v srbskohrvatskem besednem zakladu ni veliko slovenskih izrazov. V predgovoru tega dela piše: „Iz sloven-skoga jezika uzeli su Hrvati samo nekoliko reči; običnije su: izlika, mešetar, pogrešavati, srh, veža, manje su obične: spolovilo, voluharica, a glag.[ol] presenetiti se mogao bi i ne biti iz slovenskog jezika, nego iz kajkavskoga narečja. Srbi od tih iz slov. jezika uzetih reči (čini mi se da) upotrebljavaju samo: izlika; a i oni Hrvati, koji sede podalje od Slovenaca, slabo ih upotrebljavaju." K temu pa še pristavlja besede, ki bi jih znanstvenik ne smel zapisati: „Da su Slovenci Hrvauma tako malo reči dali, to ce lako razumeti onaj, tko zna, da Slovenci i nisu mogli mnogo dati, kako se najbolje otud vidi, što su oni od Hrvata uzeli veliko mnoštvo (i dobrih i losih) reči, da bi kako tako namirili preke potrebe svoga jezika" (str. XVI). Kdor pozna slov. besedni zaklad, ve, da imamo Slovenci mnogo lepih domačih besed, za katere rabijo Srbi in Hrvatje tujke. Kdor pozna dalje srbskohrvatske izposojenke v slovenščini, bo priznal, da smo Slovenci prav pogosto jemali brez potrebe, iz samega navdušenja za jugoslovansko vzajemnost in smo ob tem zanemarjali svoj lasten besedni zaklad. Slovenski vpliv na srbskohrvatski besedni zaklad je mnogo večji, kakor si misli Maretič, toda vse to je bilo do sedaj tako malo preiskano, da je celo Pleteršnik mnogo besed, ki so jih Srbi in Hrvatje vzeli od nas, v svojem slovarju zaznamoval kot srbskohrvatske. Omejiti se hočem tu samo na one besede, ki so prišle iz naših slovarjev. Ne omenjam besed, ki jih imajo srbskohrvatski slovarji iz drugačnih virov; tako ima n. pr. Akad. rječnik več slovenskih izrazov iz Antona Dalmatina, ki jih je v svojih prevodih dobil pri Trubarju, n. pr. izveličanje, obveza, bas na itd. Niti Maretič niti Budmani, ki je že pred Maretičem v Akad. rječniku zaznamoval par besed kot slovenske (n.pr. klesar), pa nista preiskovala, odkod bi bile prišle slovenske besede v srbskohrvatski besedni zaklad. Zadovoljila sta se le z ugotovitvijo, da je kaka beseda slovenska, virov nista iskala. V pričujoči razpravi mi je zlasti do tega, da pokažem vire, iz katerih so zajemali sestavljavci srbskohrvatskih slovarjev naše izraze. Vseli izrazov mi ni mogoče določiti, ker je material preobširen in ker je za Slovenca težko ugotavljati besede zlasti od tam dalje, do koder še ne seže Akadem. rječnik. Morda se bo tudi kaka moja trditev izkazala za prenagljeno, ravno tako gotovo pa je, da se bo našlo še veliko primerov, katerih jaz v teh slovarjih nisem še mogel zaslediti. Sumnim, da so zveze tudi med starejšimi slovarji, toda za zdaj se omejam le na novejše. Najbrž je uporabljal S t ulic 1806. našega Gutsmanna iz 1.1789. Gutsmann ima pod @tift (str. 303): famoftan. Maretič v Jez. savj. 128 pa piše: „samostan, Kloster; lu je riječ skovao St.fulič] bez potrebe, jer su naši stari (jedne i druge crkve) svagda pisali i govorili manastir . . . Mislim, da bismo i danas mogli biti bez „samostana", i ako riječ sama sobom nije loša." Pregledal sem vse hrvatske slovarje pred Stuličem in res nima nihče te besede. Torej bi bilo mogoče, da jo je vzel iz Gutsmanna. Pleteršnik jo je zaznamoval kot hrvatsko in češko izposojenko. Toda besede tudi noben češki slovar nima. Podoben izraz ima Thainov nemško-češki leksikon 1788: Sloftev famotow in tudi veliki Jungmannov Slownjk česko-nem. 1835—1839 ima pod Klašter „samotov Ros." [t. j. rukopisnj slownjk Waclawa Rosy, byvaleho ... pri Prazske apellacj rady (t 1689)], kakor je brati o njem v predgovoru v Jungmannu, str. V. — Pleteršnikova trditev je torej v obeh primerih napačna. Drug primer: Maretič piše v Jez.savj.124: „razuditi, razudba, zergliedern, Zergliederung, može podnijeti; glag. razuditi ima St.[ulič].tt Tudi tega izraza nima noben hrvatski slovar do tega časa, torej je zopet mogoče, da ga je vzel Stulic iz Gutsmanna, ki ima: ^ergliebera resvuditi, ,8erglieberung resvudenje, 3ergliebe= rungšfunft resvudna viednost, anatomia. Pri nas je izraz skoval že Hipolit v nem.-slov.-lat. besednjaku 1. 1712., kjer ima: res-vuditi Slnatomiren (II, 7), odtod je izraz vzel Pohlin 1781, iz njega Gutsmann in odtod je šel dalje v slovenske besednjake. Iz Murka ga je dobil Mažuranic in ga imajo poslej tudi srbsko-hrvatski slovarji. Zanimiva je tudi zveza med Gutsmannom in Vukom 1818. Gutsmann ima pod Satib&itcfjfe: piefkouniza (242). Vuk 1818 navaja isto besedo z istim nemškim izrazom: „necKOBHHija f. (y CpHjeM. y Banic. u y BaH.) bie @anbbiicf)fe, theca arenaria" in Akadem. rječnik (odslej bom rabil kratico: ARj) pravi o besedi, da se nahaja „samo u Vukovu rječniku". Najbrž je Vuk bral besedo pri Gutsmannu, drugače bi ji ne bil dal istega nemškega izraza. Najprej naj podam pregled onih seslavljavcev srbsko-hrvatskih slovarjev, ki so zajemali iz slovenskih virov. Njih število ni tako majhno. Mažuranic-Užarevic (SDeutfdEHIirifdješ SBorterbucf), tigrom 1842; odslej bom rabil kratico Mažuranic) je rabil Murkov nem.-slov. in slov.-nem. besednjak (®eutfc§=@Iotoenifcf)e3 §anbtoorterfmd) 1883; Slovenfko-N emfhki rozhni befednik 1833). Brezimni sestavitelj (Štefan Šanta) slovarja H-feMaiKO-cpčcKiH ptMHHK-b Beorpa,ay 1847) je rabil Murkov nem.-slov. besednjak. Rudolf Veselic (v nem.-ilirskem delu je podpisan Rud. grof)licf|) je v Rečniku ilirskoga i nemačkoga jezika (U Beču 1853) rabil Drobničev Ilirsko -nemačko-talianski Mali rečnik (1846—1849), v katerem je tudi več slovenskih besed. V nem -ilir. delu (§cmbraovterbudj ber beutfdjcn unb ilirijdjen ©pradje, SBten 1854) je rabil Surib if oli ti f df» e Serminologte. ©eutjd}=froatijcf)e, fer* bijd)e unb flooenifdfje @eparat41u3ga6e. Wien 1853, ki obsega tudi v hrvatskem in srbskem delu slovenske izraze (odslej bom rabil kratico Veselic z dotično letnico). Šulek (2)eutfdjH ; golgerecfjt, —ricfjtig aoaieaaH, —rnibrig He^oc^iejiaH. Šele Samšalovič je to izravnal; pod konsequent ima: do-sljedan. Naj nam odvisnost pokaže še par primerov. Popovič 1879: <5turm, m. (Ungeinitter), Bnxap, 6ypa, ojiyja, uiaTa, HeBpeMe, nenorojia; (im Hriege) jypHin; (Unruf»e, SunutU), 6yKa, BpeBa, jiapMa itd. Veselic 1854: ©tiirm, m. (Uugemitter), vihar; bura. oluja; plata; nevreme, nepogoda; (im ®riege) juriš; (Unrufie, Sumult) buka, talabuka, vreva; fig. larma, manteo. Mažuranič 1842: ©turm, m. vihar; bura. oluja; plata; nevreme, nepogoda; (im friege) juriš; (Utmtfjc, Suntult), vika, buka, talabuka^ fig. larma, manteo. Manj sta odvisna od Mažuraniča Šanta in Šulek. Šanta 1847: ©turm m. 6ypH, 6) pa, Biop-b (BeTap-b), 0JiyH, Henoro.ua; *HeMnp-b, 6yHa, CMyTHH; BH«a, 6yim Coit §a£>enidjt§ gospodin nemanič", kar so nekateri slovnikarji sprejeli, n. pr. Filipovič 1869: £>err d. §af>enid)t§ gospodin Nemanič; 1. 1875. Nemanjič; gospodin Nemanjič Jjerr Don" §abenid)tž (idjersljaft). Popovic to zavrača in je pod §cibenicf)t§ rabil druge izraze. sprejemata v večjem številu in še te obravnavata cisto ne-znanstveno, ker se neologizmi in slovanske izposojenke ne nahajajo samo v Šuleku in Popoviču, ampak tudi v drugih slovarjih. Slovenske besede v srbskohrv. slovarjih vkljub temu, da jih po večini ni nihče spoznal za slovenske, niso ostale neopa-žene. Oni, ki so srbskohrv. slovarje proučevali (Maretič, Rožič itd.), so opazili, da je v njih mnogo takega, kar ni dobro srbskohrvatski, kar je »nepravilno", „grdo" itd. in kar je treba uvrstiti v nezakonite kategorije. Prof. V. Rožič (Barbarizmi u hrvatskom jeziku; jaz sem rabil 3. izdajo iz 1.1913.) je dal več slov. besed med barbarizme. Maretič jih je v Jezič. savjetniku 1924 označeval kot nepravilne, grde, nepotrebne, kot nove skovanke itd., ne da bi bil vedel, da so besede slovenske. 1. Mažuranič (1842) je rabil češki Jungmannov in neki ruski slovar, zato je razumljivo, da je segel tudi po slovenskem pripomočku. Največ slov. besed je vzel iz nem.-slov. Murkovega besednjaka (1833), pregledal pa je tudi slov.-nem. del, kar dokazujejo izrazi žerac, izjam, slovstvo itd., ki jih ima samo slov.-nem. besednjak. Iz Murka je vzel tudi več čeških in ruskih besed, ki smo jih Slovenci že prej imeli ali pa jih je Murko sprejel v svoj besednjak. Za češ čin o je rabil Mažuranič Jungmannov Slovvnjk česko-nemecky, 1. zvezek izšel 1835, 5. zvezek 1839. Dokaz: Jungmann ima n. pr. obšjrny lueitlaufig, ansfitEjrltcf;, umftcinblid). Mažuranič ima izraz obširan pod vsemi temi nem. izrazi: SBeitltiufig obširan; SUišfii£)riicf) obširan; Umftaublicf) obširan. Ni moja naloga preiskovati Mažuraničeve češke in ruske izraze, navesti pa hočem tiste, katerih ARj ter Maretič v Radu r. t. in Jez. savi. nista upoštevala. Pod Gorrejponbenj ima Mažuranič: dopis. Izraz je vzel iz Jungmanna: dopis čM^rift, SIbreffe, $8riefwecf)jel, (Sorrefponben$. ARj besede ni sprejel, Maretič niti v Radu niti v Jez. savj. ne omenja, da je vzeta iz češčine. Po Mažuraniču se je splošno sprejela. Pod Setueiš ima dokaz, dovod; ARj ni sprejel nobene teh besed, tudi Maretič jih ne omenja kot izposojenki. Besedo dokaz je lahko vzel iz Murka, ki ima: 23ett>ciš dokas. Le-ta jo je vzel iz Dobrovskega ®eutfdE)=bbt)mijc^eS SSSorterbuct), 1821: 23ett)eiž butaj (glej mojo razpravo: Dobrovskega vpliv na slovenski pismeni jezik, Josefa Dobrovskega sbornik stati, v Praze 1929, str. 21). Domač izraz je tako v srbohrvaščini kakor tudi v slovenščini dokazanje, glej ARj. pod dokazanje; pri nas ima že Gutsinann 1789: Setoeig dokasanje. Iz Mažuraniča je šel izraz dalje v druge slovarje in v pismeni jezik. L. Zore je mislil, da je beseda domača skovanka. V Radu CVIII. 224 piše: dokaz je kovana riječ, a nije ni dokazati narodna u smisln provare. geitfcfjrift časopis; besedo je lahko vzel tudi iz Murka, ki jo ima iz Dobrovskega slovarja: ^eitjtfjrift čafopiS. V slovenščini je bila ta izposojenka že prej znana; ima jo že Japelj v slovnici 1807 (glej mojo razpravo Dobrovskega vpliv na m.r.). Tudi Šanta 1847 ima po Murku: „3eitfcf)rift jrfcTonncb (laconncb?)", Murko: geitfdjrift zbafopif, letopil'. Dalje imajo Veselic 1854, Šulek 1860, Popovič 1879, 1881 itd. ARj besede ne navaja; navaja pa jo Maretič v Radu r. t. (toda brez zgodovinskega ozadja); enako ima v Jez. savj. 8: „časopis, Zeitschrift, iz češ. jezika; u tom jeziku riječ je časopis dobra, jer Cesima „čas" znači: vrijeme. . . ali u nas časopis ne može u pravom smislu drugo značiti nego spis, koji izlazi na svijet od časa do časa!" 93eiftenb jedak; Maretič ne omenja, tudi ARj ne ve, da je beseda vzeta v tem pomenu iz češčine in jo zaznamuje kot domačo: „Jedak . . . U naše vrijeme kod pisaca u osobitom smislu . . . atzend . . . Šulek, rječn. znanstv. naz." Jungmann ima: gedky efjbar, beijjenb. Guotient količnik; Maretič besede ne omenja in tudi ARj ne ve, da je vzeta iz češčine ter jo našteva kot domačo: „I\oličnik . . . U naše vrijeme načinjeno od pisaca ... I u Šule-kovu rječniku". Vzel jo je iz Jungmanna: Količnjk £Ulotient. Slrdjito listo v niča; Maretič je ne omenja, tudi ARj je ne navaja v tem primeru. Jungmann: listowna Slri^io. Dalje ima: StrdjioariuS listovnik. ARj ima samo pomen: Listovnik... Ni je narodna riječ: a. pisar... Samo u Stuličevu rječniku: archivista, cancelliere, scriba. b. zapisnik. ©ejartgttmfe nape v; niti Maretič niti ARj ne štejeta med slovanske izposojenke. ARj jo beleži kot domačo: „Napjev. . . Izmeda rječnika samo u Šulekovu njem.-hrv. . . . i u Popovičevu (t. j. v srb.-nem. delu 1881) . . . U novijoj je književnosti to posve obična riječ." Besedo ima Jungmann, a jo že on navaja kot rusko: „napew (ms.) bie SMobie, ©nmjlrictfe". Slntor pisatelj; le-ta primer dovolj trdo priča, kako bi se neologizmi in slovanske izposojenke v ARj ne smele obravnavati. Akadem. rječnik pravi: »Pisatelj: U riječniku nijednom" (!) in navaja primer iz Vuka ter dostavlja: „U primjeru iz Vuka riječ je uzeta iz rus. nHcaTeJib." Mažuranič jo je lahko vzel iz češčine, Jungmann ima: pisatel Serfaffer, ©djrei&er. Besedo imajo še ti-le starejši srbskohrv. slovarji: Mažuranič jo ima tudi pod SSrieffMer, enako Šanta 1847: SriefjMer nncaTejib; Veselic 1854: 23rief|teIIer pisatelj. Slufmerfiam pozoran; Maretič je v nobenem delu ne šteje med slovanske izposojenke; vzel jo je iz češčine; Jungmann: pozorny aufmerffam. Slammer skoba; Maretič je ne šteje med izposojenke; vzeta je iz češčine. Jungmann: skoba §afen, Hlammer. Mažuranicu je Murkov nem.-slov. besednjak dobro služil tudi pri določevanju srbsko-hrv. besednega zaklada in je pogosto prirejal po njem srbskohrvatsko besedišče. Naj navedem nekaj zgledov. Pod ®ericf)t3ftube ima: sudnica. Oba izraza ima iz Murka: (SericfitSftube fodniza. Murko sam je vzel iz Danjkove slovnice 1824, 60: sodnica Gerichtsstube. Iz Mažuraniča je vzel to besedo Šanta 1847. Vuk v 1. izd. 1818 te besede nima, toda v 2. izd. 1852 ima: cy£HHu;a baž ®erid)t§f)au8 in odslej srečavamo po slovarjih oba nemška izraza: Murkovega in Vukovega. Veselic 1854 ima sudnica pod ®erid)tžf)au§ in pod ©eridjtšftube; enako Šulek, Popovic, Filipovič itd. Nadaljnji zgled: Sanb, m. (©inbanb), vez; (Sitdj, Stjeil), knjiga, dio, svezak. To besedišče je skoro dobesedno vzeto iz Murka, ki ima: 93anb, m. (ber ©inbniib) sveshnja, gem.(einf)in) aud) svesik; (33ud), STIjetl) bukve, kniga, del, aud) svesik. Mažuranicevo besedilo je šlo v nadaljnje slovarje. Iz njega ima Veselic 1854: 93anb, m. (Sinbanb), vez; (Sucf), ££)eil) knjiga, dio, svezak. Iz Veselica ima Popovic 1879: 33cmb, m. (©inbanb), Kopnu,e, Be3; (S3ucE), SEfieil) Kftnra, Aeo, CBe3aK; v 2. izd. 1886: 93cuib Koprnje, Be3; KH^nra, Aeo, CBe3aK. Iz Veselica in Mažuraniča ima Šulek 1860: 93anb, m. (Sin—), vez; (2Sucf), Stjeil) svezak, knjiga, dio. Zdaj hočem navesti slovenske besede, ki jih ima iz Murka. Popolne zbirke ne morem podati, ker knjige nisem od konca do kraja pregledal; zaznamoval sem si kakih 30 izrazov. Po abecednem redu so: Pod 23erfftatte ima: dela oni ca. Obliko je vzel iz Murkovega nem.-slov. dela: SBeifftatte delavniza, Murko ima iz Guts-mannovega besednjaka 1789: SBerfftatt delauniza. Oblika je šla v vse srbskohrv. slovarje. Šanta 1847: SBerffttitte /rb.naoHHua (ima tudi pod izrazom Officin). Sprejel jo je tudi hrv. in srbski odbor v Juridisch-politische Terminoiogie 1853: 23erf=@tatte tvo-rinara (djelaonica) [hrv. oddelek]; A"b^aoHHua [srbski oddelek]; 2Berf=gii£)rer upravitelj tvorinare (djelaonice) (hrv. del; srb. del rabi drugo slov. besedo: AtjiOBolja). Odtod ima Veselic 1854: SBerfftotte delaonica, 2Berffii£)rer upravitelj tvorinare (delaonice). Šulek 1860: SBerfftatt delaonica (enako pod SBerfftatte, Dffijin, Slrbeitšfantmer). V rečniku znanstv. naz. 1874 jo rabi Šulek za i tal. bottega. Iz Šuleka ima Filipovič 1870, 1875, 1878. Borde Popovic v nem.-srb. delu 1879 in 1886 slov. besede nima in rabi namesto tega pajuiOHnua, toda v srb.-nem. delu 1881 in 1886 ima slov. izraz: ,n,eJiaoHHU.a Slrbeitlftube, SBerfftdtte. Ker je Popovic v nem.-srb. delu nima, je tudi šamšalovic v nem -hs. delu nima, ima jo pa kakor Popovic v hs.-nem. delu: djelaonica. Pod $iibagog ima: det o vod; vzel iz Murka: ^čibagog detovod; Murko je besedo prikrojil po ruskem (rabil je: Heym, Russisch-Deutsches Worterbuch 1800, kjer je dobil Z(-feTOBOAHTeJib £ofmeifter). Iz Mažuranica so besedo vzeli Drobnič 1849, Veselic 1853 in 1854, Parčič; dalje ni šla. Sojdjljorn gasilo, gasionik; tu je združil pod en nem. izraz dve Murkovi besedi, ki sta tiskani pri njem v eni vrstici: 2ofcf)E)ora gafilnik. Sofdjmittel gafilo (poslednjo besedo ima Murko iz Prešerna, Lenora). Dobesedno sta prepisala iz Mažuranica Šanta (Sofdjtjorn racH.io, racnoHHK"b) in Veselic 1854: Sojdfjljom gasilo, gasionik. Za besedo ga sila c pravi Akad. rječ.: „Č7 naše vrijeme u Šulekovu rječniku. (feuerknecht, loscher)", toda besedo ima že Mažuranic: geuerfnecfjt gasiiac, kar je pač dobil pri Murku: Cofdjer gafiviz (tvorba je M. Ravnikarjeva), odtod Šanta 1847: geuerfnecfjt racHoirb, Veselic: geuerfnecfjt gasiiac, pozneje imajo vsi slovarji. SKamenStctg god, vzel iz Murka: SiamenStag god, odtod imajo Drobnič, Veselic 1853 in 1854, Šulek, Filipovic 1870, 1875 in 1878. Iz Filipovica je vzel tudi Popovič. srb.-nem. 1881: toa Sftontenštag (v nem.-srb. delu 1789, 1886 nima); Parčič. Slušnatjme izjam . . . 9lu§na£)m§roeife izjamno, po izjamu, dobil v Murkovem slov.-nem delu: Isjem Služnostne; besedo je naredil Vodnik, Pifm. 1811, 11: isjemi (pl.) itd. Iz Mažuranica so vzeli besedo Drobnič 1849, Vestlic 1853 in 1854, Parčič; dalje ni šla. Sanbfavte krajobraz, naredil po Murku: Sanbfarte semlje obras. Maretič misli, da je iz poljšMne. V Radu CVUI, 72 piše: „Meni je za sad poznata samo jedna hrvatska književna riječ, koja se nalazi u poljskom jeziku ... a to je riječ krajobraz. Ali . . . bi mogla biti i domača kovanica . . . jer u poljskom jeziku krajobraz znači njem. 2anb|'d)iift, a rječnici Mažuranic-Užarevidev i Popovicev pišu joj značenje Saubfarte." Isto misli še v Jezič. savjet. 44: „Neki pisci uzimaju krajobraz i u značenju firtttbfnrte ... a poljska riječ toga značenja nema." Budmani je v ARj (= Akademski rječnik) opustil misel na poljski vir in pravi: „Načinjeno u naše vrijeme." Ko poznamo zdaj zvezo med Mažuranicem in Murkoin in ker nima Mažuranic nobene druge poljske besede, moremo mirno reči, da je besedo naredil po Murku. Mažuranic je tudi druge besede spreminjal: 3ei,mef)er dobo mer (Murko: geitmeffer čas o mer); prim. izjam, žerac itd. Iz Mažuranica so sprejeli krajobraz Drobnič 1849, Veselic 1853 in 1854, Filipovic 1875 (hs. nem.), Popovic 1881, 1886 in v srb.-nem.: 1881, Parčič. j^auffcfjetn karstni list, iz Murka: Sauffdjein kerftni Kft, le-ta ima iz Dan j ko ve slovnice, 1824, 79. Iz Mažuranica so sprejeli: Šulek 1860.'Filipovic 1870, 1875 in 1878; ARj nima; dokaz, da beseda ni domača srbohrv. Maretič ni vedel za slov. izvor besede, zato jo dopušča v Jez. savj. 46: „krstan, Tauf—, n. pr. krsno ime (Taufname); bolje: kršteno ime..., ali krsni list može podnijeti pored kršteni list, krštenica." Rožič pa jo je obsodil med barbarizme: „krsni list; bolje: krsno pismo, krštenica " gfiHfet nadev, iz Murka: „. . . tuomit eine .. . Sadje gefiiHt ttrirb, ba§ guttjel . . . nadev"; Murko je dobil pri Vodniku, Kuhar. Bukve 1799, IX. Iz Mažuraniča je šla beseda v vse slovarje: Šanta 1847: giittfel HaatB-b, Drobnič: nadev §iiHe, giittjel, enako Veselic 1853, v nem.-ilir. 1854 ima: gtiUfel nadev, enako Šulek 1860, Filipovič 1869, 1875, 1878;^ Popovič 1879 in 1886 in v srb.-nem.: 1881, 1886: Ha^eB; šamšalovič nem.-hs.: Fiillsell (tako!) nadjev, hs.-nem.: nadjev Fiillsel; Ristič Ha^eB Fiillsel; Disalovic srb. nem.: Ha^eB Fiillsel; v nem.-srb. delu nima; Parčič. ARj nima; dokaz, da beseda ni srbskohrvatska. jErinflieb napitnica, iz Murka: Strinflicb napitniza. ARj ima: „U Popovičevu je rječniku zabilježeno značenje: Trinklied (t. j. počašnica), koje se ne čini pouzdano." Ker ARj. ne rabi novejših slovarjev, mu je neznano, da ima to nem. poimeno-vanko že Mažuranič in da je šla iz njega skoro v vse shrv. slovarje. Iz Mažuranica ima Drobnič: napitnica Srinflieb, enako Veselic 1853 in 1854; Šulek 1860, Filipovič 1870, 1875 in 1878. Iz Filipovica 1875 ima tudi Popovič v srb.-nem.; v nem.-srb. delu nima niti v 1. niti v 2. izdaji; Parčič. tlnirifj obris, iz Murka: Umrtfj obrif. Odtod Šanta 1847: Umrijj očpHCb, Veselic 1854: llmrijš obris, enako Šulek 1860, Popovic v nem.-srb. 1879, 1885; nima pa v nem.-srb. delu 1881, 1886. Filipovič 1870, 1875, 1878. Sumneč, da beseda ni prav srbskohrvatska, jo Maretič zavrača (Jez. savj. 73): obris, Abriss; bolje načrt. llmftanb okolnost. Maretič v Radu r. t. 89 šteje besedo za češko: okolnost Uinstand Šfulek], MU [Mažuranič], P[opovič]: č. okolnost'; enako misli v Jez. savj. 77. Ali stvar ni tako gotova; besedo je dobil lahko tudi pri Murku, ki ima: llmftanb okolnost, česar ni dobil v nobenem češkem slovarju, ker imajo vsi dotedanji slovarji: okoličnost (Tham, ©eutfd)=E>o[)mtfcf)e§9?ationaI= Iej:ifon 1788; Tomsa, SMIftcinbigeš ZBorterfmcf) ber bo£)m.=beuffcfj.= unb lat. @pracf)e 1791; Dobrovsky, '®eutjd)=bof)iii. SBorterbud) 1821). Besedo okolnost ima šele'Jungmann kot čisto mlado: „Okolnost Umftanb Zlob." (t. j. „Zlobickeho Jos. ze Zlobic professor česk. gazyka we Wjdni prjdawky k slownjku Tomsovu", kakor se bere v uvodu pri kraticah; Ie-ta je umrl 1. 1810.). Slovenska beseda ni odvisna od češke. Mažuranič jo je dobil lahko pri Murku ali pri Jungmannu. Stbfatl odpad, iz Murka; Slbfafl odpad, kar je vzel iz Guts-manna 1779: Sl6fatl odpad. ARj piše: „Otpad . . . Izmedu rječ-nika samo u Vukovu (Abfall, defectio) . . . Vuk u predgovoru Novoga Zavjeta kaže, da je 1'iječ o t pa d sam načinio (a poslije ju je unio u svoj rječnik)." Vuk ima to besedo šele v 2. izd. (1852), v 1. izd. je nima, kar bi moral ARj povedati; torej jo je Mažuranič vzel iz Murka; odtod imajo Šanta 1847, ki jo je pre- pisal iz Mažuraniča (Šanta: Slbfatl. .. (Don ber SReligiou h t. a.) OAnaat; Mažuranič: SUCbfaH . . . (ooit ber fKeltgion etc. [= et cetera] odpad); Drobnič, Veselic 1853, 1854, Šulek, Popovič v obeh delih, Filipovič 1869, 1875, 1878; Disalovič vsrb.-nem.: OTnan Abfall, v nem.-srb. nima; Ristič srb.-nem.: OTnafl StbfaH; Parčič; Šamšalovic nima. 93rieffteHer knjiga pismovna, pismovnik; iz Murka: 33riefbudj, Srieffteller pifmovnik, aud) pifmovnjak. (Besedo je skoval Murko; Mažuranič je po Murku skoval adj. pismovni (odtod imajo: Veselic 1854, Šulek 1860: Sriefpopier, Filipovič; ARj nima). Beseda pismovnik je šla skoro v vse srbskohrv. slovarje, toda ARj je nima. Iz Murka je na novo prepisal Šanta 1847: 33rief= bud) nHCMOBHHKt (Mažuranič ima samo pod SrieffteHer). Drobnič 1849 je nima, zato je tudi Veselic 1853 (ilir.-nem.) nima; ima pa jo (iz Mažuraniča) v nem.-ilir. delu 1854. Ker Janežič 1850 te besede ni sprejel, je Šulek ni prepisal iz njega, ampak iz Mažuraniča in Šanta, ker ima oboje: pod Sriefbud) in pod SrieffteHer: pismovnik. Janežič 1850 besede ni razumel in je pod izraz S3rieffteQer zapisal pismar, listar; beseda pa pomeni: zbirka ali knjiga pisem, vzorci za pisma. Svojo zmoto je kmalu spoznal in v slov.-nem. delu 1851 nima več tega pomena. Besede tudi Popovič ni razumel in je v nem.-srb. delu 1879 k izrazu nHCMOBHHK pristavil isti izraz kot Janežič (ali je to slučaj?): 93riefftetter nHCMap, nHCMOBHHK. Le-to pa pomeni v srbohrv. arhivar; v tem pomenu je imela prvič ta izraz Jur.-Pol. Termin. 1853: SIrd)it>ar pismar [hrv. del], odtod vzel Veselic 1854, dalje Šulek 1860, Filipovic 1869. 1875, 1878; tako ima tudi sam Popovič 1879: Slrdjitmriuš nncinap. Tudi Popovič je pozneje spoznal, da besede ni razumel, zato je v 2. izd. nem.-srb. (1886) dela to besedo (nHCMap) izpustil in je pridržal samo nHCMOBHHK. V srb.-nem. delu 1881, 1886 pa te besede nima, pač zato, ker je Filipovic v hs.-nem. 1875 nima. Ima pa Filipovic v nem. hs. delu 1869 še prvotno Murkovo besedo: 93rief= 6ud) listar (ali je to prepisal iz Janežiča 1850? Janežič 2. izd. 1867 nima!), listovnica, pismovnjak, pismovnik. (Ali je to slučaj ali pa je rabil Murka?) Dalje imajo še: Disalovič 1922: nHCMOBHHK Briefsteller in v nem.-srb. delu; enako Samšalovic v obeh delih; Parčič. fiinberttmrterin pestinja (če bi mu bila beseda iz lastnega jezika znana, bi bil pisal: pestinja), iz Murka: Stnbernmrteriu peftina; v Mažuraničevi obliki pišeta še Drobnič in Veselič 1.1853. in 1854.; Veselič 1853 je vzel iz Drobnica tudi slov. glagol: Pestovati, Sinber ttmrten. Odtod ima tudi Filipovič 1875, hs.-nem.: Pestinja . . . Pestovati ^inber raarten. Pravilno etimologično pisavo ima šele Šulek 1860: pestinja in Filipovič 1869: pje-stinja. Filipovič 1878 ima v hs.-nem.: pestinja, toda v nem.-hs. delu ima: pjestinja. Drugi slovarji nimajo. V. Rožič jo šteje med barbarizme. jKninen pl. podartine (plur. rabi radi tega, ker ima v isti vrsti tudi razvaline, kar se v srbhrv. rabi le v pl.), iz Murka: ifluine podertina. V slov. se rabi sing.: Primic, Branja 1813, 145: podertina bev 9tuin; enako Vodnik, Kerfh. n. 1811, i4; Hipolitov Diction. 1712, 20. Odtod Veselic 1854 fJiuiiten podertine (v^ilir.-nem. delu 1853 nima, ker tudi Dr ob nič nima!). Šulek ima v sing.: Dtuine /'. razvalina, podrtina, po Janežiču 1850: 9tuine /. podertina, razvalina; odtod Filipovič 1870, 1875 in 1878: podrtina; iz njega ima tudi Ristic: shr. nem.: noj.pTHHa. Beseda je šla tudi v ARj, kjer stoji: »Podrtina . . . Izmedu rječ-nika samo u Šulekovu njem.-brv. (Ruine) i u Popovičevu (podrtina, Bruchstucke, Ruine)" (t. j. v srb.-nem. delu; v nem.-srb. 1879, 1886 Popovič nima). Ima tudi Parčič: podrtine pl. Dberf(acf)(tcf) povaršan, Murko ima v slov.-nem. delu: po-verhen, kar bi se v sedanjem izpopolnjenem pravopisu pisalo povrhnji. Mažuranič je pa vzel obrazilo bm (srbskohrv. -an, na, no) in je moral h spremeniti v š: površan. Iz tega pridevnika so naredili sestavljavci Jur.-pol. Terminologije površnost OberfItid;licf)feit (za hrv.,^srb. in slov. skupino), kar se je takoj sprejelo (Veselic 1854, Šulek 1860, Popovic 1879 itd. so uvedli v srbohrv., Cigale 1860 v slov. pism. jezik). Maretič je razglasil površan, površnost, površina za ruske ali češke izposojenke. V Radu CVIII. 91 piše: „ . . . površina Ober-flache Š[ulek]. P[opovic]: r. n0BepxH0CTb, č. povrh ili površek. — površan, površnost oberflachlich Š, MU [Mažuranič-Užarevič], P, Oberflachlichkeit Š, P: r. n0BepxH0CTb, n0BepxH0CTHbiH, č. po-vrchni." Isto mnenje vzdržuje v enaki obliki še v Jezič. savjet. 101. Glede besede površina, ki jo je vzel Šanta 1847 iz Murka (Šanta Dberflac^e rioBpuiHHa, Murko nem.-slov.: Dberflčidje po-verftiina) in je šla s Šulekom 1860, Vukom 1864 (navaja Broz-Ivekovič pod: površina) itd. v srbskohrv. pismeni jezik, ne more biti dvoma, da je vzeta iz slovenščine, ker nima enake oblike ne ruščina ne češčina, v slovenščini je pa vknjižena že v Jap-ljevem prevodu sv. pisma, odkoder jo je Murko vzel. V zvezku Rihar-Šraj 1801, 658 beremo: bresna poverfhina (prevod Rosalinove besede Dbertljeil) fe fterdi. Ker je Mažuranič po Murkovi poverfhini naredil povaršaj (Dberfltidje), je bolj verjetno, da je tudi povaršan vzel po Murku in ne po češčini. SUieberfeit pravodušnost, iz Murka: ffiieberfeit pravo-dufhnoft; Murko je besedo prenaredil po Heymu, ki ima: SSieberftmt npaBoaym'ie. Pri nas ima besedo še Janežič v nem.-slov. (1850) in slov.-nem. (1851) besednjaku, toda Cigale 1860 in Janežič v 2. izd. nem-slov. besednjaka 1867 je nimata več, zato je tudi Pleteršnik ni sprejel. V srbskohrv. slovarjih pa se nahaja še v Šantu 1847, Veseliču 1854, Šuleku 1860 in Filipo-viču 1869, 1875 in 1878. Siteratur slovstvo, izraz je vzel iz Murkovega slov.-nem. dela: Slovftvo bie Sitteratur (v nem-slov. delu ga nima). Iz Mažuranica je vzel samo Veselic 1854: Sitteratur slovstvo (v ilir.-nem. besednjaku 1853 ga nima, ker ga tudi Drobnič nima). ©diiefjgraben, ©djiefj^auž, ©djiejjplatj, ©djiefjftatt (pisano v eni vrsti!) stršlište, vzel iz Murka: ©cfliefegraben, ©djiejjftatte (pisano v eni vrsti) Ttrelifhe. Odtod Šanta 1847: ©dnejjgraben, @d)ie&= fjauž, ©djiefjplatj, ©rfjiefcftatt cTpt^HLUTe; odtod Veselic 1854 ©d)ie&= graben, — 1)0113, —pla£, —ftatt strelište; odtod Popovic 1879, nem.-srb.: ©djiefcgraben,—f)au§,—pla^,—ftatt crpejiHinTe; v '2. izd. 1886 je izpuščeno samo ©cfjiefjgraben, drugo je ostalo. Šulek 1860: ©c^iefigraben strelište. Imajo tudi še novejši; Ristič srb.-nem.: CTpejiHUiTe, Bisalovic srb.-nem.: CTpe^HLUTe. Schiefistatte in nem.-srb.: Schiefiplatz, Schiefistatte. Cigale ima pri tej besedi: ©djieftljaug u.[ad)] V.[odnik] it.[nb] bem Serb. strelišče. Toda Cigale je videl to besedo v slovarjih, ki so jo vzeli iz slov.; beseda je pri nas že stara: Hipol. Diet. I, 274, II. 163. Gutsmann: ©cf)iej3= plat} 1'trelifhe. Opfevpriefter žerac, k temu je sam naredil Dpferprieftevin žerica (!). Vzel iz Murkovega slov.-nem. besednjaka (v nem.-slov. delu pod Dpferpriefter nima te besede): Sherez ber Dpfer* priefter. Murko je izraz napačno skoval po Dobro v-skega Institutiones (glej mojo razpravo: Dobrovskega vpliv na slovenski pismeni jezik, r. t., str. 20). V Institutiones, str. 95 je bral: „>Kpeu sacerdos, est a >Kpoy, >Kp-fe™ (m-pera) immolare, sacrificare. Norunt tamen Slavi et no>KpeTH ... de-vorare." Iz starocerkv. slovan. oblike >Kpeu je naredil sherez in Mažuranic ji je dal hrvatsko končnico! Odtod Veselic 1854: Opferpriefter žerac, Opferpriefterhi žerica (v ilir.-nem. 1853 nima, ker tudi Drobnič nima!). 2. Murkov nem.-slov. besednjak je rabil tudi oni, ki je sestavil HkMamKecTBa cp6-CKora KHbHronenaTHbOM-b. 1847. Pisec ni podpisan; na našem šentvidskem izvodu je pripomnjeno, da ga je sestavil Štefan Šanta. Besednjak je ogledalo tedanjega srbskega pismenega jezika, v njem kar mrgoli cerkvenoslovanskih in ruskih besed. Pri sestavi se je precej ravnal po Mažuraniču. Iz Murka ni veliko jemal, vendar se da zveza med njima za gotovo izpričati. Pri sestavi besedišča se je večkrat ravnal po njem, slovenskih besed pa ni veliko vzel iz njega. Pomembnejše so: Dberfliidje noBpuiHHa (enako priMurku); ŠRuin pa3Ba;MHa, Murko: ŽRuin ... rasvalina (srbska oblika je v pl.: razvaline, slov. pa v sing. Naša stara beseda je podrtina; razvalino je tvoril Holz-apfel, Kranj. Čbel. 1830, Rasvalina, kdo fi ti? [28], Rasvalina si in prah [29], odtod ima Murko: £alšbanb OBpaTHHKt, Murko ^alžbartb ovratnik; ©trumpf HoraBHua, Murko ©trumpf nogaviza, kar ima iz Gutsmanna: ©trumpf nogaviza itd. 3. Tretji slovar, ki ima več slov. izrazov, je Ve se lice v. V ilir.-nem. rečniku iz 1.1853. ima slov. izraze iz Drobniča, kjer pa so zaznamovani kot slovenski, n. pr. Anda (slov.) f.[iefje] Dakle (prepisal iz Drobnica); Birič (slov.) (Sintreibec ber 2lbgaben (prepisal iz Drobnica); Branjug (slov.) @rammet§Dogd (iz Drobnica) itd. V nem.-ilir. rečniku iz 1. 1854. pa ima slov. besede iz 3uribifdj=po(itifcfje SCertntnologie, 1853. Hrvatski, srbski in slovenski odbor, ki je sestavljal to terminologijo, je bil v živih medsebojnih stikih, kakor se vidi iz dela samega, pa tudi iz predgovora (str. III—XIV). Hrvatski član dr. Demeter sam pravi: ,,Ako za kakav izraz nismo podnipošto mogli naci shodne pučke riječi, utjecali smo se ostalim slavenskim narječima" (IV). Da bi bili vzeli kako slovensko besedo, odbor posebej ne pove, pač pa se vidi to iz dela samega. Včasih je vzel besedo samo hrv., včasih pa samo srb. odbor. Slovenske izraze je posredoval pač Cigale, kakor se iz dela vidi; naslanjal pa se je pri tem ali Cigale sam ali odbor največ na Janežičev slov.-nem. (1851) in nem.-slov. besednjak (1850). Veselic je jemal slov. izraze včasih tudi iz slov. dela Terminologije. Slov. izrazi so (po abecednem redu): Veselic 1854: ©ihnagen berzovoz; to je vzel iz Terminologije: @U=2Bagen brzovoz [hrv. oddelek]; 6p30B03"b [srb.oddelek]; spesni voz, brzovoz [slov. oddelek]. Srbskohrvatski odbor je sprejel slov. izraz, ki ga ima že Janežičev nem.-slov. besednjak 185(J: Siltuagen berzovoz (besedo je naredil Janežič sam). Dalje ima Terminologija: ®il=®ut brzovozno dobro (hrv. oddelek); 6p30B03H0 Ao6po (srb. oddelek). Iz Veselica so šli izrazi v nadaljnje srbskohrv. slovarje. Šulek 1860: (Silraagen brzovoz, Fili-povič nem.-hs. 1869: ©iltoagen brzovoz; hs.-nem. 1.1875.: Brzovoz ©djttellttiageti, ©ilroogen itd., enako 1. 1878.; Popovic v nem.-srb. 1879, 1886: (Silitmgen 6p30B03; enako v srb.-nem. 1881, 1886: 6p30B03 ©ilttmgeii, ©il^ug itd.; Parčič. Difi^ier častnik, iz Term., ki ima to besedo samo v hrv. in srb. delu: Dffijier častnik; lacTHHKt. Slov. del ima oficir, zato je dvomno, ah je srb.-hrv. odbor vzel ta pomen besede iz Janežiča. Janežič ima: Dffijier častnik; v tem pomenu je pri nas beseda že stara: Hipolitov Dictionar. 1711, 411 že ima: en officier zhaf'tnyk. ARj tega pomena sploh ne omenja. Beseda se je v tem pomenu med Srbi in Hrvati splošno sprejela; izmed slovarjev jo imajo Filipovič, Popovic itd., tudi novejši: Bisalovič, v srb. nem. delu: HacHHK Offizier, Samšalovic v hrv.-nem. SBerffitfjrer delovodja, iz Term., kjer je ta izraz samo v srb. in slov. delu: 38erf=giil)rer Ai^oBotja [srb.], delovodja [slov.]. Srbski odbor je tu prevzel slov. izraz, ki ga je pri nas naredil Janežič; le-ta ima 1850: SBerffiifjrer delovodja. Ker Sulek 1860, 1875 besede ni sprejel, je tudi Filipovič 1869—1870, 1875, 1878 nima. Vzel pa jo je iz Veselica Popovic v nem.-srb. delu 1879, 1886: SSetffu^rer: AejiOBO^a; zanimivo je, da je nima v srb.-nem. delu (1881, 1886), pač zato, ker je njegov glavni vir, Filipovič, nima. Kljub temu je prišla v novejše srbske slovarje: Bisalovič, v srb.-nem. delu: ,ae;i0B0i)a Werkfiihrer (v nem.-srb. delu nima), Ristič, srb.-nem. Iz Popoviča ima tudi Šamšalovič, nem.-hs. in hs.-nem. Maretič je čutil, da beseda ni prav hrvatska, zato se ji upira v Jez. savj. 15: djelovočfa Geschafts-fiihrer; prema onome, što je rečeno kod djelo, bolje je: poslovoda. SSerfteigerung dražba, iz Jur. pol. Term.: 33erfteigerung . . . dražba [hrv.]; .upajKoa [srb.]; dražba [si.]. Maretič pravi v Radu, CVIII. 86: dražba Licitation Š[ulek], P[opovič], Versteigerung P: č.feškij dražba. Enako v Jez. savj. 19: „dražba Lizitation, Versteigerung iz češkog jezika, u kojem dražba isto znaei." Ali stvar ni tako gotova. Hrv.-srb.-slov. odbor pri jur. polit, termin, je besedo lahko vzel pri J a n e ž i č u (kakor toliko drugih), ki ima v nem.-slov. slovarju 1850: Sicitation dražba, Sicitiren na dražbi kupiti; enako pod SSerfteigerung dražba, S3erftetgern razprodati po dražbi; slov. ljudski govor pozna glagol dražiti. Jur. pol. Term. ima besede tudi pod to poimenovanko: Sicitation dražba (za vse tri skupine), im Sicitationžioege ettua§ oerfaufen . . . po dražbi kaj prodati [slov. skupina]. Paralela kaže, da je odbor rabil Janežiča. Janežič pa besede ni dobil pri Konečnem, ktr je nima ne pod Sicitation ne pod SSerfteigerung. Iz Veseliča je vzel besedo Šulek, ker ima tudi samo pod poimenovanko fteigerung (pod Sicitation nima, kakor Veseiič ne). Odtod je šla beseda dalje: Filipovič, nem.-hrv. 1869, 1870 ima pod Sijitation in pod SSerfteigerung, enako 1875. 1878. Iz Filipoviča jo ie vzel tudi Popovič nem -srb. 1879, 1886, ki jo ima pod Sicitation in pod S3erfteigerung. Enako ima v srb.-nem. 1881: Apa>K6a SSerfteige« rung, Sicitation. Kakor iz tega vidimo, so podatki pri Maretiču v Radu pomanjkljivi. S3ucf)J)aIier knjigovodja, 33udjfi%ung knjigovodstvo, iz Term.: S9ud)=|)alter knjigovogja [hr.]; KHbnroBoh]a [srb.]; knjigovodja [si.]; 83udjfitE)rung knjigovodstvo, KHburoBOACTBO, knjigovodstvo. Srb. in hrv. odbor je sprejel slov. izraz, ki ea je že prej imel Janežič 1850: 23udE)f)aiter knjigovodja, Sudjfjaltetei knjigovodstvo. ARj pravi: „Knjigovočta: Načinjeno u naše vrijeme (po njemačkom jeziku)"; enako pod knjigovodstvo. Izraza je naredil Janežič, njegov češki vir Konečny ima knihdržitel, ruski in poljski: buchhalter. Vukl818 našteva med naročniki (str.XXIII): „BeH: Job. BanT. JXphntia, h. k. abopcke anaTene 93ud)t)alter." Izraze sta sprejela Šulek in Popovič in so šli v vse srbskohrvatske besednjake. ©nabengabe milo dar, iz Term. (hrv. in slov. del): @naben= ©abe milodar; £apb h3b mhjiocth (srb.); milodar. Hrv. odbor je sprejel slov. izraz, katerega je imel Janežič; le-ta gaje dobil iz Murka. Murko 1883 ima pod: SJImofen: milodar ober mili dar, pod SJfilbe: eine mitbe ®abe milodar, mili dar. Iz Veseliča je sprejel Popovič 1879, 1886 ©nabengabe MHTO^ap ter v srb.-nem. 1881: MHJiOAap ©obe, Sllinofen. Iz njega Šamšalovič in Bisalovič (srb.-nem.: MHJio,n,ap milde Gabe). Šulek slov. izraza ni sprejel, zato ga tudi Filipovič 1869, 1875, 1878 nima. ARj piše o tem: Milodar . . . njem. Gnadengabe. Jur pol. termin. 257. — Riječ je mil o dar načinjena prema njemačkoj te se danas u Hrvatskoj i Slavoniji upotrebljava kao službeni izraz za onakovu milostinju, koja se daje ljudma postradalim od kakve velike nesreče, od vatre, od povodnja i. t. d. Tko hoče da milodare po zemlji skuplja, treba da za to ima dopuštenje od oblasti." Taka razlaga bi sodila v upravno-policijski slovnik, za filološki slovnik je vendar premalo filologije. SlnfoCt, napad, iz Termin., kjer je ta izraz v vseh treh delih: Slufall, napad. Izraz je vzet iz slovenščine, imel ga je Janežič, pred njim Murko: SlnfaH napad, le-ta ga je vzel iz Gutsmanna: SlnfaH, napad. ARj piše o tej besedi: „Riječ su načinih književnici druge polovine XIX. vijeka" ter navaja samo naslednje vire: Jur. pol. term.; Šulekov njem.-hrv. rječnik in Popovičev pod Anfall, Angriff. Zopet dokaz, kako neznanstveno obravnava novejše besede ARj. Pripomniti je treba, da je iz Ve-seliča vzel Šulek 1860 in 1874 (Attaco napad), Filipovič, Popovič 1879, 1886; Šamšalovič v hs.-nem. delu, v nem.-hs. nima; enako Bisalovič, srb.-nem., v nem -srb. delu nima. po družni, gilioloerein podružnica, iz Term. (v brv. in slov. delu): gitial* podružni [hrv.]; podružni [slov. del]. yilial=9}ercin podružnica [hrv.], podružnica [si.]. Hrvatski odbor je sprejel znano slov. ljudsko besedo (našel pa jo je tudi v Janežiču: podružnica), ki je šla iz Veseliča v shrv. slo- varje: Šulek 1860: gilial, podružni, gilialtiereitt podružnica (poslednji izraz tudi 1875), natančno tako tudi Filipovič 1869, 1875, 1878, Popovič 1879, 1886 (nem.-srb. in srb.-nem.); Šamšalovič (hs.-nem. in nem.-hs.), Ristič (srb.-nem.), edini Disalovič nima. Maretič je o tej znani slov. besedi v Jezič. savjetniku 91 tako-le modroval: Kpodružnica, Filiale; mislim, da je Š.[ulek] tu riječ skovao prema ruskoj imenici noapyra, t. j. drugarica; kad u našem jeziku nema riječi: podruga, podružan, podružiti (a mislim, da ih nikad nije ni bilo), držim, da bi Š. bolje učinio, da je skovao imenicu prema glag. pridružiti, dakle: pridružnica, ali još bolje bi bilo, da ne bude kovao, nego zadržao francusko-njemačku riječ: filijala." Štiri leta pozneje (1929) sodi v ARj. še ^enako neznanstveno: „Podružnica . . . Izmedu rječnika samo u Šulekovu njem.-hrv. (Filialverein). Potvrde su još: podružnica, Filialverein, Zvveigverein. Jur. pol. term. 210, 683. Imenica podružnica nije dobro načinjena kao ni pridjev podružan (vidi taino)." In pod Podružan pravi: „Izmečtu rječnika samo u Šulekovu njem.-hrv. (podružni, područni, filial). Našle su se još potvrde (in našteva primere iz Jur. pol. Termin.) Riječ nije dobro načinjena, jer ona bi trebalo da znači lat. socialis (od socius, t. j. drug), a ne lat. filialis (od filius ili od filia, t. j. sin ili kci)." Čudno, da Maretič ni pogledal v Pleteršnika, ki ga pozna (prim. Maretič, Črtice o rječniku, r. t., str. 85, kjer ga imenuje „krasni slovenski rječnik M. Pleteršnika'-) in bi bil našel tudi pravo etimologijo. Veselic: Gšpibemie, pošast, pošlica, rednja, zaraza, pomor, iz Term.: ©pibemie pošast, rednja (hrv. del); nomacrb, peAHH, ennfleMifl, 3apa3a (srb.), pomor (slov.). Tu je sprejel Veselic tudi slov. izraz, ki je šel potem v srbhrv. slovarje. Iz njega je prepisal Popovid 1879: ©pibemie nornacT, pe/ut>a, 3apa3a, noMop, izraz ima tudi še v 2. izd. 1886; enako v srb.-nem. delu. Iz Popovica ima Bisalovic v srb.-nem.: noMop Sterblichkeit, Seuche. Odbor za Terminologijo je dobil slov. izraz pri Jane-žiču: $eft... pomor, Janežič je dobil pri Murku: $eft . . . in ©t.[eiennart] mor, pomor. Le-ta je prepisal iz Danjkove slovnice 1824, $Peft pomor 75, 92. Sftarfdj (ein SDhtfifftM) poputnica, iz Term. (srb. in slov. del): SDiarfd) (ein SJhififftiicf); nonyTHim,a [srb.]; popotnica [si.]. Srbski odbor je sprejel slov. izraz od Cigaleta, ki ga ima iz Janežiča: 3J?arfdj (in SKufil) popotnica; Janežič ga je prepisal iz Murka: 3J?arfcf) (in ŠDhtfit) popotniza; Murko ga je prepisal iz Danjkove slovnice 1824, 60: SHarfdjlieb, ber Marjet) (alg 2)htjtf|tM) popotnica. Iz Veselica se je beseda splošno razširila. Šulek 1860: 9Jčarjd) (SRufifftM) poputnica; odtod Filipovic 1870: 2Karf$ (2)?ufit|tiif£) [tako!] poputnica, enako 1878; v lis-nem. besednjaku 1875 ima: Poputnica 9ieifelieb, glavna poputnica ©eneraltnarftf) [!]. Popovid 1879, 1886: SKarjct) (ein 2Jhtfifftiicf) nonyranua; v srb.-nem. delu 1881: nonyTHHua 9J?arfd) (DJhrfifftitcE), v 2. izd. 1886 je besedo izpustil. Šamšalovič ima v hs-nem. delu: poputnica Marsch, v nem.-hs. delu besede nima več. Parčic: poputnica marcia (pezzo musicale). Original pervopis, iz Termin.: Original prvopis (v vseh treh skupinah). Hrv. in srb. odbor je vzel slov. besedo iz Janežiča: Original pervopis. Le-ta jo je našel v Vrtovčevi Kmetijski kemiji 1847, odkoder je vzel za besednjak veliko besed; str. IV: Kakor je bila naša „vinoreja", je tedej tudi kemija pervopis. Vrtovec jo je bralv pri Žemlji, Sedem sinov 1843, 32: u pervo-pisu ali originalu. Žemlja jo je dobil pri Vodniku, Kerfh. navuk 1811, 3: is pervopifa. Besede ni najti v nobenem drugem slovanskem jeziku in je pač Vodnikova tvorba. Zanimivo pa je, da jo ima' Jordan, Slovnik jazyka českeho i neineckeho, 1865, 2. izd.: prvopis Original, Urfdjrift. Ali jo je po naključju sam tako naredil kot Vodnik ali j o je prepisal iz slovenščine? Pred njim je nima noben češki slovar, tudi veliki Jungmannov je ne omenja. — Iz Veselica se je širila dalje: Šulek 1860: Original prvopis, enako Filipovic 1870, 1875; Popovic 1879, 1886 ter v srb.-nem. delu 1881, 1886; Parčič. ©jrotulirung razvoj, iz Term., kjer se nahaja v vseh treh skupinah isti izraz: ©Erotulirung razvoj (spisov). Izraz je vzet iz Janežiča 1850, pod Gšntroicfelung. Iz Termin, je vzel tudi Šulek 1860: (Sjrotulirung razvoj (spisah), odtod Filipovič 1869, 1875; Popovič srb.-nem. 1881; dalje beseda v tem pomenu ni šla. ^olijei redarstvo; iz Terminologije, in sicer iz hrv. in srb. dela: s$olijei redarstvo, pe^apcTBO. (v izvedenkah) redarstveni, slov. oddelek ima: policija. Tu imamo tak primer kakor pri besedi častnik: izraz je slovenski, a slov. odbor ga ni sprejel, dasi ga ima že Janežič 1850: ^olijei redarstvo. Pleteršnik ima besedo za srbsko h rvjitsko, toda srbskohrv. slovarji je pred Janežičem nimajo. Šulek 1860 je naredil tudi ime za delujočo osebo: redar (pod ^olijeibiener). Beseda se je splošno sprejela; imajo jo Filipovič 1870, 1875, 1878; Popovič 1879, 1886; 'enako v šrb.-nem. 1881, 1886; Šamšalovič: redar Polizist, Ristič, Bisalovič itd. Maretič se s svojega romantičnoljudskega stališča bori proti njej, pišoč v Jez. savj. 124: „redar, redarstvo . . . riječi nisu loše ... ali ja ne vidim razloga, zašto ne bismo radije upotrebljavali svjetske riječi: policist." Te besede sem si zabeležil iz Terminologije; vseh ne morem našteti, ker obširne knjige nisem do dobra preiskal. Par izrazov je pozneje vzel iz nje še Šulek 1860. En izraz je vzel celo Maretič, ki sicer slovenščini in kajkavščini ni naklonjen. V ARj. ima izraz: „Opekarnica; potvrda je samo u Jur. pol. term. 658 (za njem. Ziegelbrennerei)." Terminologija izkazuje to besedo samo v slov. delu: giegelbreitnerei opekara [hrv.]; onenapa [srb.]; opekarnica [slov.]. Maretič ne navaja besede, ki se nahaja tudi pod nem. izrazom giegekgmtte, 3iegel=@d)eune opekara [hrv.]; oneioapa [srb.]; opekarnica [slov]. Besedo ima že Janežič 1850: 3iegelt)ittte opekarnica. 4. Več kot vsi dosedanji slovnikarji je zajemal iz slovenskih virov Šulek v Nem-hrv. rečniku 1860. Iz prve polovice slovarja se da posneti, da je rabil Janežičev nem.-slov. in slov,-nem. besednjak; od črke N dalje pa je opaziti, da je rabil zlasti Cigaletov nem.-slov. besednjak (1860), Janežiča je rabil tu bolj redko. J)olgo mi je bilo uganka, kako je mogel Cigale vplivati na Šuleka, ker Cigale sam še tudi od črke M dalje večkrat citira Šuleka, dasi piše v uvodu, da ga je rabil samo do črke M („. . . »uelc^em Uebelftanbe. . . burd) bie ®etuifcimg anberer SBorterbiicfjer al§ . .. beg fcit 1853 in ber SDrudlegung unb Sluggabe begriffetten beutfdfj=froatifdjen [2Bbrterbud)e§] »on Boguslav Šulek (»oit A biž M)... abgeljolfen ttntrbe*, str. XII). Postavljen sem bil pred dve nasprotujoči si dejstvi: da iina Šulek od črke Ardalje mnogo besed, ki jih ni mogel dobiti drugje kot pri Cigaletu (n.pr. dimnica, kroš-njar, legar, napaka, odvodnica, prerod, učba, voluhar itd.), in nasprotno, da Cigale tudi od črke M dalje navaja Šuleka in ga je pač moral tudi uporabljati. Kako pojasniti ti dve nasprotji? Zunanji podatki nam pojasne le malo. Iz Šuleka se da spoznati, da je izšel na svetlo prvi zvezek rečnika 1.1853. (predgovor, I. del), posvetitev Strossmayeru pa nosi datum: l.rujna (= sept.) 1860. Cigale je začel besednjak sestavljati 1. 1854., kakor poročajo Novice, 1854, 192, 17. junija: „Iz Dunaja nam piše gosp. Cigale, da je čerko A za nemško-slovenski del našega slovnika že večidel izdelal . . . natis (se bode) . . . zamogel skoraj začeti." Predgovor je datiran s 15. januarjem 1860 in Slov. Glasnik 1. 1860., I, str. 186 poroča dne 28. maja v dopisu iz Celovca, da je Cigaletov slovar izšel in da so ga pregledali. Iz teh zunanjih podatkov smemo sklepati, da se je Cigaletov slovar od črke N dalje tiskal nekoliko prej kot Šulekov; da pa je ta sklep pravilen, nam potrjujejo šele notranji razlogi, ki se dado razbrati iz vsebine same. Uganka se je dala rešiti na ta-le način. Cigale tudi od črke M dalje še citira Šuleka, toda ko sem začel njegove citate primerjati s Šulekovim slovarjem, sem opazil, da se v večini primerov več ne ujemajo, dočim se do črke M do pičice ujemajo. Iz tega sledi, da od črke N dalje ni več rabil Šulekovega tiskanega slovarja kot doslej, ampak mu je dal v uporabo najbrže rokopis, ki ga je pa sam poprej pred natiskom spremenil, ali pa, kar je najbolj verjetno, da ga je Cigale prosil samo ustnih podatkov, ki jih je Cigale vestno citiral, Šulek sam pa jih ni porabljal, temveč jih je izpustil ali nadomeščal z boljšimi. Nasprotno pa je Šulek dobival od Cigaleta tiskane pole in jih je mogel še pravočasno porabljati. Iz tega pa tudi vidimo, da je ohranjena v Cigaletovem besednjaku starejša redakcija Šulekovega imenoslovja, ki je v nekaterih primerih (n. pr. pestič) zanimiva. Od citiranih mest se ujemajo s Šulekovim tiskanim slovarjem le kaka tri ali štiri; vsa druga mesta se ločijo, kar dokazuje, da je Šulek še med natiskom precej napredoval in da je moralo med tiskom Cigaletovega in Šulekovega slovarja preteči več časa, ne samo nekaj mesecev, kakor kaže natisk zadnjih pol. Cigaletovi citati se od N dalje ne ujemajo več. Cigale ima n. pr.: „sJjageIfdjmamm ber, n.jad)] Šul.fekJ klinčasti knjižac"; toda pri Šuleku stoji: 9ldgel}c|roamm, mirisni knjižak. — Cigale: 9?eunauge. . . nadj Šul.fekJ bem Russ. it. Poln. minoga; toda pri Šuleku stoje čisto druge besede: SJeunauge okatica, migulja, devetoka. — Cigale: JpiftiH .. . nadj Šul.fekJ plodnica; iz tega je razvidno, da Šulek od začetka še ni mislil na ruski izraz, za katerega se je pozneje v tisku odločil: v slovarju je namreč tiskano: ^iftiC . . . bot.fanikaj pestic. Maretič pravi o tej besedi v Jezič. savjet. 86: pestič, Stempel ... tu je riječ načinio Š [ulek] uzevši rusku riječ istoga značenja necTHK"b i promijenivši bez ikakvoga razloga -ik u -ič. Rusku riječ nije trebalo uzimati, jer je nepotrebna. Podobno v ARj: Pestič . . . U Šulekovu njem.-hrv. rječniku (Stempel), za koji je i načinjeno, i to tako, što je uzeta ruska riječ necTHKi> ... te je -hktj bez razloga pretvoreno u -ič. Zanimiv je naslednji primer. Cigale ima: 9tingeIraupemtiotte. .. nadj Šul.fekJ vitičar, toda v Šuleku je sploh ta nemška poimenovanka odpadla in torej tudi srbskohrv. izraza ni. — ©aljatjntid)... jalja^nlidjcr ©tein, £>citoib, nad) Šul.fekJ pasol; toda v Šuleku te nem. poimenovanke tudi ni. — Cigale: ©ilberftrid), ber, gospica (Šul.); toda v Šuleku stoji čisto druga beseda: ©ilberfirid) srebrn pis, srebropis. — Cigale: ©pecffteiit . .. nad) Šul.fekJ salovec; toda pri Šuleku stoje čisto druge besede: ©pecfftein tučnjak, mastni kamen, tebešir. — Cigale: ©terlet nad; Šul.fekJ čečuga; toda v tiskanem slovarju Šulekovem stoji druga oblika te besede: ©terlet kečiga, čiga, strljad. — Cigale: Sopinambur nacf) Šul.fekJ nahod; toda v Šuleku stoji: Sopinambur nahodnjak. — Cigale: Iragant . . . nad) Šul.fekJ kozlinec; toda v Šuleku je drugačna oblika: Sragant kozlinčina. — Cigale: £remolitfj, treinolit (Šul.); toda pri Šuleku te nemške poimenovanke sploh ni. — Cigale: Uran . . . nad) Šul.fekJ lugan, toda v tisku se Šulek ni odločil za to besedo, temveč je pri-držal tujko: Uran, uran. — Cigale: SSitriolfieš, uad) Šul fekj galič-njak; v tisku ima Šulek: SBitriolfieS, f.(ielje) ©djtoefelfiež in pod to poimenovanko ima: sumporni kučadan; besedogaličnjak je porabil za drugo nem. poimenovanko: ^itriolerj. — Cigale: SBeibeitbotjrer, nad) Šul. dervotoč; toda pri Šuleku te nem.poimenovanke sploh ni. Za to, da je Šulek rabil tiskanega Cigale ta in ne narobe, imamo še dosti drugih dokazov, n. pr : Šulek ima: ©taatžloagen svečana kočija, to je mogel dobiti Šulek pri Ciga-letu in ne narobe, ker je Cigaletov izraz vzet iz Metelka; Cigale: „@taat§u>agen ber, paradna kočija (lieber slovesna kočija; Me/.[elko])." Iz Metelka ni vzel Šulek, ampak je mogel le Cigale. — Dalje: Šulek: Sortrag . . . (im Sefjren) učba; Cigale ima pod Sortrag: SSortrag im Sefjrcn učba; da je Šulek 1. 1860. ta izraz res vzel iz Cigaleta, je v Rečniku znanstv. nazivlja 1875 sam priznal, ko navaja slovenski vir pri tej besedi; piše namreč: „Učba sl.[ovenski, prim. XXV: Tumač skraticah]" 2?ortrag; in pod ^ortrag: afabemijdjer S8.[ortrag], akademička učba sl.fovenskij; nadaljnje dokaze glej pod dimnica, legar itd. Cigale in Šulek sta se morala seznaniti tedaj, ko je Cigale sestavljal prvo polovico slovarja in je pri tem pridno uporabljal Šulekove že izišle zvezke (do črke M). Ko ga je Cigale s slovarjem dohitel, ga je moral prositi rokopisnih prispevkov in pri tem je Šulek najbrže zvedel za Cigaletovo delo in ga je prosil za že dotiskane, a še ne izišle pole, ki jih je od N dalje pridno uporabljal. Tako se je zgodil zanimiv slučaj, da ima prva polovica Cigaletovega slovarja veliko Šulekovega dela, druga polovica Šulekova pa veliko Cigaletovega dela. Najdba teh virov je za zgodovino srbskohrv. besednega zaklada velikega pomena, ker se je za veliko število besed do zdaj mislilo (Budmani, Maretič), da jih je skoval Šulek; s tem pa se je odkrilo, da jih je vzel iz slovenščine. Iz Janežiča in Cigaleta ni jemal samo posameznih besed, ampak pogosto tudi njuno slovarsko besedišče in pomenoslovje itd. Nekaj zgledov: Šulek: Koncert glasbena zabava-, to poimenovanje ima iz Janežiča: Koncert glasbena beseda, veselica. — (Sonferootorium glasbeno učilište; to imenoslovje ima po Janežiču: Sonfer&atorium glasbeno učilišče. — SDienagerie zverinjak; ta po men ima iz Janežiča: 93?enagerie zverinjak. — 9iofenbatjn veseo put; ta pomen ima iz Cigaleta: 9iofenbafyn pot vesela, polna rož. — sanf; ARj nima tega pomena, ©djleiftrog brusnica, iz Cigaleta: ©djleiftrog, brusnica; ARj nima @d)leiferf)anbtt>erf brusarstvo, iz Cigaleta: ter glasovir, vzel iz Janežiča: ®tabier glasovir. Odtod Filipovič 1869, 1875, 1878. Popovič v srb.-nem. delu 1886: rjiacoBiip (v nem.-srb. 1879, 1886 nima), zato ima tudi Šamšalovič le v hs.-nem. delu, v nem.-hs. nima, enako tudi: Bisalovič. Ristič ima v srb.-nem.: niacoBHp Klavier, Fltigel (nem.-srb. dela jaz nimam). Maretič, ki mu ni znan vir premnogim Šulekovim besedam, misli, da je besedo skoval Šulek. V Jez. savj. 23 piše: »glasovir, Klavier, vrlo rdava riječ, koju je skovao Š.[ulek] uzevši vir iz njem. riječi i složivši je s imenicom: glas, kao da je glasovir instrumenat, u kojemu je vir glasova, a to nema smisla, jer klavir nije ni vrtlog ni izvor (to dvoje znači vir) glasova, a ako tko kaže, da jest, ja mu kažem, da bi se s istim pravom glasovir mogle zvati i gusle, flauta, trublja itd. Da se njem. riječ ne svršuje na -vir, ne bi nikad Šulek posve dobru riječ klavir pretvorio u glasovir . . . Vrijedno je dodati, da drugim Slavenima nije palo na um za taj svjetski instrumenat graditi svoju riječ." Stiinmjettei glasovnica, enako pod SBa^ljettel glasovnica, vzel iz Janežičevega slov.-nein. 1851: Glasovnica ©timmjettel (1. 1850. še nima in tudi nima nemške poimenovanke). Iz Šuleka ima Filipovič 1870, 1875: Glasovnica Stimmjettel, 2Baf)ljettel, ima tudi 1878. Dalje: Ristič, Bisalovič: niacoBHHua Stiminzettel. Parčič: glasovnica ballota per votare. Beseda je prišla tudi v ARj: Glasovnica . . . U Šulekovu rječniku: ,stiminzettel'. ftopfpeiu, Kopfmel) glavobol, izraz je Šulek dobil v Jane-žiču: Slopfjdjtuerjen glavobol, Janežič ima iz Murka in ta iz Gutsmanna, ki je naredil več takih sestavljenk. Gutsmann : ^opfjdjmerj, SČopfttieije glavobol; SBattdjtoelje zhrevobol; Seberfud)t jetrobol; .Safjtifcfjmerj sobobol. 2reibinittel gonilo enako pod SreibtuerE, iz Cigaleta: £rcib= mittel gonilo, Sreibttier! gonilo. ARj navaja samo Šuleka. 3Jiiftfafer govnač, vzel iz Janežiča: 9Wiftfafer govnjač. Da je vzel iz Janežiča, dokazuje ARj, ki navaja samo to mesto iz Šuleka; v slov. je pa beseda izpričana že za staro dobo: ima že Kastelec 1680 pod scarabeus, Hipolit 1711, Diction. I. 588; II. 125. Iz Šuleka ima Filipovic 1870, 1875, 18878: govnae SfliftJtifer. Iz Cigaleta ima izraze: 9laupenlejer gu s en i čar, 9iaupenftein guseničnjak, 9faupentbbter guseničar najezdnik. Cigale: 9taupen= lefer goseničar; Oianpenfletn goseničnik; 9iaupentobter osa goseni-čarica, russ. najezdnik. ARj nekaterih besed od teh nima, za druge pa navaja edini vir Šuleka. Vse te izraze je vzel iz Šuleka tudi Filipovič 1870, 1875, 1878. umantft ljudomil. Parčič ima: ljudmio adj. filantropo. ©albftube mazaonica, iz Cigaleta: ©albftube mazavnica, Janežič nima. ARj nima. 3)Difd)cnreid) medjuvladje, iz Cigaleta: groifdjenreicf) med" vladje; odtod Filipovič 1870. ARj nima. Popovič 1879, 1886 je po tem naredil gtinfdjenrad) Me^BJia^aite; toda novejši imajo Šu-lekov izraz: šamšalovič Zwischenreich meduvlade. ajžonatSidjrift mesečnik, iz Janežiča: 9flonatšfd)rift mesečnik, Mažuranič ima še: 9Jčonatš|"d)rift dnevnik (!) mesečni, enako Šanta 1847: SftonatSjdjrift M-fece^HbiH zmeBHHK-b in Veselič 1854. Jur. pol. Termin.: 5DJonat3=@aK (v nem.-srb. in srb.-nem.); Filipovič 1870, 1875, 1878. ©eitfal mešetar, mešutar. Da je mešetar iz slov., je Maretič ugotovil že v ARj in v Jez. savj. 54. Toda vprajanje je, odkod je dobil obliko mešutar, Cigale ima samo: ©enfat mešetar, enako pod SJiafler. Meni je ta oblika popolnoma neznana (v slov. se rabi le kot lastno ime; pišejo se tako in pri hiši se pravi, n. pr. v Jaršah pri Ljubljani) in jo je Šulek dobil ustno. Ima jo tudi Filipovič, šamšalovič. SDŽtldjaber mlečnica, iz Janežiča: SDZildjaber mlečnica. Odtod Filipovic 1875; ARj nima tega pomena. Sftiillertjanbroerf mlinarija, mlinarstvo, iz Janežiča: 9D?iiUer= fjanbloerf mlinarija, mlinarstvo (obe besedi v istem redu kot Šulek); prvega izraza ARj nima; glede mlinarstvo pravi: „Izmedu rječ-nika samo u Stuiicevu." Iz Šuleka obe besedi: Filipovic 1870, 1875; 1. 1878. ima samo: mlinarija. ižeidjenfammer mrtvačnica, vzel iz slov. oddelka Jur. pol. Termin.: 2eid)en=Sammer mrtvačka komora [hrv.]; mptbamaK Riickschrittler, Ha3aAft>a4KH, Ha3a,n,ii>amTB0. Šamšalovič nazadnjak Riickschrittler, Reactionar in v nem.-hs. delu; pod Reaktion: nazadnjaštvo. Bisalovic: Ha3a,a,ft>aK Ruck-\vartsler, Ha3a;ui>amTBO Riickschlag; Parčič. Unfdjulb nedužnost, iz Janežiča ali Cigaleta. Odtod Filipovič 1870, 1875, 1878; Parčič. ARj pravi: „Izmedu rječnika samo u Šulekovu" [!]. SRitieral neraslina, SDčineralien pl. nerasline, SLUineralreidj neraslinstvo (toda pod ¥ da ima tudi 1. 1860. Dfadjaffen oponašati (koga), vze[ iz Cigaleta: StadjSffen oponašati koga. ARj ne navaja tega Sulekovega besednjaka, ampak pravi: „U Šulekovu rječn.zn.naz. (nach affen, nachmachen) i u Popovičevu (affen, nachahmen). Jamačno je Sulek^uzeo iz Bjelostjenca ili iz kajkavskoga kojeg pisca, a Popovič iz Šuleka." V rječn. zn. naz. je Šulek vzel iz Cigaleta, kar dokazujejo isti nemški izrazi; Cigale ima pod: Stadjftffen oponašati koga, pod sJiad)mad)en koga oponašati, enako Šulek: Oponašati nad)affen... oponašati koga nadjmaerf valjaonica pločevine, ŠRij^rbledj pločevina za cevi. ARj nima. gapfenbier podčepina, gapfentoein podčepina, iz Cigaleta, ki ima 3aPTenbier podčepina (tudi Janežič), Bapfenroein podčepina. Filipovič: Sopfenbier podčepina 1870. 1875, 1878. ARj nima. Irieb pogon, iz Cigaleta: Srieb pogon, ali iz Janežiča: ^Erieb pogon; ima tudi pod 23etrieb pogon. V Jez. savj. 93 je oglasil Maretič besedo za češko: »pogon, Betrieb, Triebkraft (u tehnici), iz češ. pohon." Štiri leta pozneje (1929) je v ARj opustil to misel: „Pogon .. . vodenje kakvoga posla, zanata, obrta; u gradi za ovaj rječnik sabranoj nije se našlo nikakve potvrde [torej so Šuleka prezrli], ali se u novije vrijeme govori i piše, na pr. u našoj tvornici je električki pogon. Riječ je načinjena prema njem. Betrieb." Beseda ni ne češka (Janežičev češki vir Konečny nima niti pod Srieb, niti pod SSetrieb tega izraza) niti nemška, temveč je metaforično rabljen domač izraz pogon. Iz Šuleka ima Filipovič 1870, 1875: Pogon Srieb. Bisalovič noroH Betrieb, Ristič noroH Antrieb. 23ermiffert pogrešiti (što), iz Cigaleta: 93ermiffen pogrešiti, pogrešati, enako Janežič. V Gramatiki 1.1899., 693 je Maretič pisal o tej besedi: „pogrješavati za njem. vermissen rdava je i narodu nerazumljiva riječ; bolje je: ne vidjeti." Te besede je sprejel tudi Rožič v Barbarizme: pogrješavati za njemačko »vermissen« rdava je i narodu nerazumljiva riječ, bolje je: ne vidjeti". V Jez. savj. 93 ima besedo za slov.: »pogrešavati, po-griješiti, vermissen, iz slov. pogrešati, pogrešiti." V ARj je to mnenje nekoliko omejil: »Šulek je glag. pogriješiti u navedenom značenju [t j. vermissen] uzeo iz jezika slovenskog (pogrešiti) ili iz češkog (pohrešiti), a iz Šulekova rječnika prodro je i u jezik gdjekojih hrv. pisaca." Da je dobil izraz tudi pri Cigaletu, je gotovo. Sanjlieb poskočnica, Cigale Sanjlteb poskočnica. Janežič ima besedo v slov.-nem. besednjaku 1.1851.: Poskočnica Sanjtieb; prepisal jo je iz Drobniča: Poskočnica Sanjgefang, tololieb. Drobnič je besedo prikrojil po Vuku 1818, ki ima: IlocKOHHua bie roeife, baS ŠMolieb. Odtod Filipovic 1875, Parčič. gadj .. . (Slbttjeilung) predel, iz Janežiča: gad) predel, predal, kar ima iz Murka: gad) predel, predal. Šulek je na tem mestu pozabil slov. obliko spremeniti v hrvatsko; storil pa je to pri poimenovanki: 2Ibtf)etlung . .. (gad)) predio, kar pa je v un& Skridjtigungen (1693) popravil: a.[dde] predel. Filipovič te poprave ni opazil in je pridržal prvotne Šule-kove oblike: 1869: 9(bt£)eilung (gadj) predio, pod gad} pa ima: prediel; 1.1875. ima: Predio, prediela 21btf)eilung; pod gadj ima 1.1878.: prediel. Srbi slov. izraza niso sprejeli in imajo rajši (})ax (n. pr. nouJTaHCKH 4>ax). Pri nas je beseda stara; ima jo že Dalmatin v Bibliji 1584,1, 5: fturi v njej [t. j. v Barki] predele. 9tubri£ (Spalte) predelak, vzel iz Cigaleta: „9iubrif... eine ©palte predelek" ali pa iz Jur. pol. Term., kjer je v slov. delu: Dtubrif (eine Spalte) predelek. Pri nas ima besedo že Pohlinov besednjak 1781. Odtod Filipovič 1870, 1875, 1878: predjelak 9iubrit; Parčic: predjelak rubrica. SSorfteHung predstava; iz Cigaleta: aSorfteHung predstava ali pa iz Jur. pol. Termin., kjer je v srb. in slov. delu: SBorjMung predstavka, predstavljanje [hrv.]; npejtcraBa [srb.]; predstava [slov.]. Beseda se je med Srbi in Hrvati splošno sprejela. Ma-retic jo v Gramatiki 1899, 687 šteje med „rdave germanizme" (za njim tudi Rožič), v Jez. savj. 104 pa jo že dopušča: „može podnijeti." 9?egeneratum prerod, iz Cigaleta: Megeneration prerod. Besedo je naredil Ravnikar, Zgodbe 1817, 282. Odtod Filipovič 1870, 1875: Prierod tRegenerajion, Parčic: prerod rigenerazione. SKeierfjof pristava, iz Janežiča: 9Jieierf)of pristava. Odtod Filipovic 1870, 1875, 1878; Parčič. ^Pflanje rastlina, iz Cigaleta ali Janežiča: ^flanje rastlina. Dalje pod @etoad)§ rastlina, iz Janežiča: ®eroad)3 rastlina. Odtod Filipovic 1869, 1875, 1878. Pod ©etnacpreidj rastlinstvo. Maretič, Jez. savj. 122: ras(t)lina, ras(t)linstvo, Pflanze, Pflanzenreich, iz češ. rostlina, rostlinstvo [ker ima na istih mestih kot Janežič, moremo sklepati, da je vzel iz Janežiča]; nepotrebno, kad mi imamo svoje riječi: biljka, biljno carstvo [takega germanizma bi Maretic ne smel zapisati!]. Enako Rožič: rastlina je nepotrebna češka riječ, kad imamo narodnu riječ: biljka... rastlinstvo... Treba reči: biljno carstvo [!]. Parčič ima: rastlina vegetabile, rastlinstvo regno vegetale. ©ntroidelung razvoj, vzel iz Janežiča: @ntwidelung razvoj. V rječn. znanstv. naz. 1874 je sprejel Šulek to besedo tudi za Slbttridelung, (Sntfaltung. Enako Filipovič 1869, 1875, 1878. Iz Šuleka se je splošno razširila: šamšalovič: ®ntwicfe(ung razvoj in hs .-nem.; Bisalovic: pa3Boj Entwickelung (nem.-srb. nima). Ristič srb.-nem. Všeč je tudi Maretiču (Jez. savj. 124): razvoj . . . nijesu lose riječi. 2ttild)ftraie rimska cesta, iz Janežiča: aJJtkfjflrajje rimska cesta. Odtod Filipovic 1870, 1875, 1878: rimska cesta 2RiW>. ftrafcej drugam ta slov. rečenica ni prišla, niti sam Šulek je 1. 1874.—1875. ni več sprejel. SKifroffop sitno k a z, naredil po Janežičevem: SJfifroffop drobno k a z. Janežič je besedo sam tvoril: nima je nobeden njegovih virov. Filipovic 1870, 1878: 9Wifroffop sitnokaz; Parčic. Sneto slador, naredil po slov. sladkor, kar je našel pri Janežiču. Slov. besedo ima prvi Gutsmann: gitčfer fladkor, flahkor; ^uefern fladkoriti. Šulek je besedo pogosto rabil: 23e= judern posuti sladorom; SleijucEer olovni slador; (Sattbiren oslado-riti; SSerjinfern zasladoriti, presladoriti itd. V slovarje so sprejeli : Filipovic 1870, 1875, 1878; Ristid, srb.-nem.: cjiajiop b.(hot) uiehep; Disalovič, srb.-nem.: slador Zucker (v nem.-srb. delu nima). Maretid se v Jez. savj. 134 bori zoper njo: slador, Zucker, najprije u Š.[uleka]; bez potrebe skovana riječ"; vendar se je beseda v srb.-hrv. splošno sprejela. ©djneeflode snžžinka, vzel iz Cigaleta: ©djtteeflode snežinka, enako Janežič. Šulek jo je vzel tudi v rječn. zn. naz. 1875: @c|neeflode snježinka. Odtod se je beseda širila dalje. Filipovic 1870, 1875 itd. — Pleteršnik jo je zaznamoval kot rusko, menda po pomoti, ker je bral pri Cigaletu: „©d)tteeflode . .. snežinka (M.furkoJ a.[ud)] rass.)." Pleteršnik se je pri določanju slovanskih izposojenk opiral na Cigaleta; toda pripomniti je, da pravi tu Cigale: audj russ. In res Murko ni vzel besede iz ruščine. Murko je jemal ruske besede iz Heymovega slovarja, toda te besede ni ne v nem.-ruskem, ne v rusko-nem. Heymovem slovarju. ©djlafgemad) spavnica, iz Cigaleta: ©djlafgemadj spavnica. Besedo je pridržal kar v Cigaletovi obliki (kakor tudi geigefhtger kazavac, Cigale: 3eigeftnger kazavec; pod geiger pa ima kazalac (kakor Mažuranic in Veselic), dasi bi bil lahko našel pri Janežiču etimološko obliko; Janežič ima: ©djlafgemad) spavnica in spalnica; Murko ima: (Sdjlafjimmer ipalniza; enako Gutsmann: (Scfjlafgemad) fpalniza. ®ejd)lecf|tžorgan spolovilo, Janežič ima to pod: ®efd)led)t§= tljeile pl. spolovila. Da je vzeto iz slov., je ugotovil že Maretid, Jez. savj. 140: »spolovilo ... iz slov. jezika"; toda vira ni navedel. Beseda seje splošno sprejela. Filipovic 1869, 1875, 1878: Spolovilo @efcf)led)t§organ. šamšalovic Geschlechtsorgane pl. spolovila pl., toda v hs.-nem. delu: spolovilo Geschlechtsorgan; Ristid: cn0Ji0BM0 mannliche Rute. Naravnost iz Janežiča ima Parčic: spolovila npl. Sijftern stavnica, iz Janežiča: gijftern stavnica. Besedo je napravil Janežič najbrže iz Mažuranicevega pridevnika, ki stoji zraven: gif stavan, ein fi^et ^Sunft piknja stavna. Besedo je sprejel samo Parčic: stavnica, zviezda, stella fissa. ©djtefeeit strelba, ©djtefjgarten strelnica, ©djiejjljauS strel-nica, vzel deloma iz Janežiča, deloma iz Cigaleta. Janežič ima: ©djiejjen strelba (Cigale nima), toda Cigale ima: ©djtefjljauš strelnica, kar ima že Gutsmann: @djief$Ijau§, ©djiefjljutte (v eni vrsti tiskano) ftrelniza. Pri Pleteršniku stoji: strelnica — russ.[kega izvora]. Cigale je pripomnil: strelnica (a.[ud)] poln. u. bohm.) in tako je najbrže Pleteršnik pozabivši namesto tega napisal rus. Pri Gutsmannu je ruski vpliv popolnoma izključen. 2ampe svetiljka, vzel iz Janežiča, ki je besedo naredil: Janežič: 2ampe svetilka (tvorba iz svetilo, kakor številka iz število, vezilka — vezilo); Janežič ima besedo tudi pod gacfel: svetilka. Popovič v nem.-srb. delu 1879, 1886 in srb.-nem. 1881, 1886 besede ni sprejel; Filipovic ima že 1. 1869.: Sampe svjetiljka in 1. 1878.; pozneje se je med Srbi in Hrvati tako razširila, da jo je Pleteršnik razglasil za srbskohrvat sko besedo in jo je zato v srbskohrv. obliki pisal: svetiljka. Po Pleteršniku sem tudi jaz sprejel to obliko v Slov. pravopis. Ker je zdaj dognano, da je beseda slovenska, jo kaže pisati v domači obliki: svetilka (kakor številka itd.). SBeltfarte s ve t o vi d, iz Cigaleta: SBeltfarte svetovid, enako ima Janežič v nem.-slov. delu; besedo je naredil Janežič (Ko-nečny je nima). Iz Šuleka je sprejel Filipovic 1870, 1878 v nem.-hrv. delu: SBeltfarte svietovid ter Parčič: svjetovid mappamondo. SBlei s vi na c, iz Janežiča: 93Iei svinc. Te besede niti Filipovic ni sprejel, pač pa Parčic. Sidjt svetloba, iz Janežiča: Sidjt svetloba; da je vzel besedo iz slov., je v rječn. zn. naz. 1875 sam priznal, kjer ima: Svjetloba sl.fovenskij Sidjt. Besedo je sprejel tudi Filipovic 1875: Svjetloba Sidjt, 2id)tglanj. L. 1878. jo ima v nem.-hrv. delu pod 2icfjt; Parčič: svjetloba. ©t)ftem sustav, ©gftental, ©tjftematifcfj sustavni. Maretič navaja besedo kot češko: Rad CVIII. 96: sustav System Š[ulek], P[opovič]: č. soustav; enako v Jez. savj. 148. Ali stvar ni tako gotova. Šulek je bral pri Janežiču: ©9ftem sostav, ©ttftematifd) sostaven; enako ima Cigale. V slov. je beseda v rabi izza Vodnika; Vodnik ima v Pifmen. 1811, 185 (slovarček): softav, systema, softaven systematicus; Pozhetki franz. Gram. 1811, 109: system softav; po njem ima Grabnar, Kranj. čbel. 1831, 9: foftav telefa. Po teh virih ima besedo Janežič in torej ni odvisen od svojega češkega pomočnika, Konečnega, ki ima besedo v ženskem spolu: ©t)ftem soustawa. V ženskem spolu jo ima tudi Jur. pol. Terminol.: ©tjftem sustava, kar je sprejel tudi Veselic 1854: ©t)ftem sustava. Iz teh podatkov je čisto jasno, da je napačna Pleteršnikova pripomba, češ da je beseda vzeta iz češčine ali hrvaščine (Pleteršnik: sostav... hs. sustav, češ. soustav). Iz hrvaščine ne more biti, ker je pred Šulekom niso pisali. Tudi iz češčine ni vzeta, ker je pred Vodnikom nima noben češki slovar (ne Tham, ne Tomsa), ima jo šele Dobrovskega slovar 1821: S^fiem fouftaroa, torej v ženskem spolu. V moškem spolu jo ima prvi Jungmann: „saustaw, u m, saustawa, y /. . . . rus.sostav = gujammenfefcung, 23ermijd)ung, Sompofition . . . ©^ftem." Šulek jo je mogel dobiti torej ali pri Janežiču in Cigaletu ali pa pri Jungmannu. Od Šuleka dalje imajo vsi obliko moškega spola: Popovic 1879, 1886 ©tjftem cycTaB, enako v srb.-nem. delu; Fdipovič 1870, 1875, 1878; Ristič: cycTaB (yXpBaTCK0j) System; šamšalovič: sustav System in v nem.-hs. delu pod systematisieren; Disalovič: cycTaB System, v nem -srb. nima. Strmenonftalt ubožnica, iz Janežiča: Slrmenanftalt, f.[ie£)e] 2lrmen£)au§ in pod to imenovanko ima: vbožnica. Le-ta jo ima iz Murka: Slrmenanftalt, 21rmenf)aii3 vboshniza; Murko jo je dobil pri Ravnikarju, Zgodbe 1817, 180. Beseda se je splošno sprejela: Filipovič 1869,1875,1878. Ristič: y6oJKHHua Armenhaus; Šamšalovič: ubožnica OSerjorgimgSanftalt, 2(rmen£)au§, v nem.-hs. delu ima samo pod 33erforgurtgšanftalt. Sprejel jo je tudi Broz-Ivekovič s pripombo: „. . . . riječ u novije vrijeme (dobro) načinjena." Sogif umoslovje, Sogifer umoslovac, Sogifdj umoslovan, vzel iz Janežiča: Sogif umoslovje, Sogifer umoslovec, Sogifd) umosloven. Odtod Filipovič 1870, 1875: Umoslovac Sogifer, umoslovan logisch, umoslovje Sogif; enako 1878; Parčič: umoslovje logica: umoslovac logico. @inbruif utis, utisak, obe besedi vzel iz Janežiča: @in= bruc! vtisek, vtis. Janežič je vzel iz Murka: ©inbrucf vtif, vtifk; le-ta ima iz Gutsmanna: ©inbrucf vtifk, vtifs; in ta ima iz Pohlina 1781: Utis, Utisk ber 3)ruc£. V ženski obliki je beseda tudi ljudska: vtiska na nogi. Iz Šuleka je šla beseda v srbhrv. knjiž. jezik. Filipovič 1869, 1875: Utis, Utisak (šinbruff; 1.1878., hs.-nem.: Utis, -ak ©mbrucf, enako v nem.-hs. delu. Popovic 1879, 1886: ©inbrucf yTHcaK; Ristič: yTHcaK Eindruck; Šamšalovič hs.-nem.; toda nem.-hs. nima; Disalovič. Maretič je, ne da bi poznal to zgodovinsko pot, razmišljal takole v Jez. savj. 168: „... utisak, Eindruck; njem. je riječ načinjena prema franc. (i engl.) im-pression, a to je iz lat. impressio ... tako je i rus. BneMaT-rfeme." Krajše ima Rožič: „. . . utisak je germanizam prema: Eindruck; bolje dojam"(iz češčine). Ima tudi Parčič: utis, utisak impressione. glur . . . (^aužflur) veža, iz Janežiča: glur veža; Šulek ima tudi pod: $au§flur veža. V Gramatiki i stilistiki 1899, 684 šteje Maretič ta izraz med kajkavske besede, toda v Jezič. savj. 174 piše: veža, Hausflur, iz slov. jezika. Besedo je sprejel Šulek tudi v rječn. zn. naz. pod Atrio veža, Vestibolo veža. Odtod Filipovič 1869, 1875, 1878; šamšalovič v nem.-hs. in hs.-nem. itd. Scfjraube vijak, iz Cigaleta: ©djraube vijak. Šulek je imel a v končnici za zastopnika polglasnika in sklanja: vijak, vijka (!): ©djraitbenfopf glavica od vijka. Beseda se je precej razširila; Filipovič 1870, 1875: Vijak ©djraube; 1878 ima v nem.-hs. delu pod Šdjraube, v hs.-nem. nima. šamšalovič: vijak Schraube, toda v nem.-hs. delu pod Schraube nima. Maretiču se v Jez. savj. 175 zdi še vedno toliko tuja, da priporoča namesto nje rajši nemški in turški izraz: vijak, Schraube, bolje: burma, šaraf (!). (Scfjarrmauš voluhar, iz Cigaleta: ©djarrmauš voluhar; enako pod SBafferratte vodeni voluhar, iz Cigaleta: SSafferratte, f.[iet)e] SBaffermauS in pod to besedo ima: voluhar. Janežič nima. Odtod Filipovič 1870, 1875, 1878. Maretič, Jez. savj. 178: volu-harica, Ratte ... iz slov. jezika. grufjftikf za ju trak, iz Janežiča: grutjftitcE zajterk, enako pod 9Korgenbrob zajutrak, iz Janežiča: 9ftorgenbrob zajterk. Tudi Murko ima pod obema besedama: grti()ftucf itt ©t.[eiermarf] sajterk (b. i. sajuterik), 9ttorgenbrot in anf hvala, zahvala, vzel iz Janežiča: ®anf hvala, zahvala; le-ta je vzel iz Murka: ®anf hvala, audj sahvala; Murko ima iz Gutsmanna: ®anf hvala, sahvala. Iz Šuleka je prepisal tudi Filipovič 1870, 1875: zahvala Sani, enako 1.1878. v hs.-nem. delu. Iz Filipoviča je vzel tudi Popovič v srb.-nem. del 1881: 3axBa;ia SDanf. Parčič: zahvala ringraziamento. ©rf)a§getb za klad ni novac, ©djafelammerfdEjein zakladnica, @$5tfc$ein zakladnica, dobil pri Cigaletu: ©djafcgelb zakladni dnarji, 8dja$fammer zakladnica, ©d)a|fcf)ein zakladni list. Tudi slov. del v Jur. pol. Termin, ima izraze: <3d)a|=tammer zakladnica; ©arter puškovnik, iz Janežiča, pod SBitcfjjenfpanner puškovnik (Šulek je za^ izraz 93ii(f)fenfpanner pridržal Mažuraničev puškonoša), iz Konečnega: iBudjfenjpanner puškownik. Odtod Filipovič nem.-hs. 1869: 83i'td)jen= raarter puškovnik, enako 1875, 1878. Popovič ni sprejel. —■ ©<$ni|er rezbar, ©djni&lunft rezbarstvo, enako pod S3ilbfcf)ni|er; iz Janežiča ali Cigaleta: ©cfjniker rezbar, ©d)ntfcfunft rezbarstvo. Pri nas je vzel besedo iz Dobrovskega že Danjko v slovnici 1824, 51: rezbar S3ilbljauer, Dobrovskega Lehrgebaude 1809, 41: rejbar 93ilbf)auer; iz njega ima Murko, Janežič itd. (glej mojo razpravo: Dobrovskega vpliv r. t. 7). Odtod Filipovič, nem.-hs. 1869—1870, 1875, 1878. Popovič nima; pač pa Bisalovič, Šamšalovič, Ristič. — ^Pfonij samolet, odtod naredil $£)6niEftf)marmer samoletac, iz Cigaleta: „^f)onij:, bei M.furko] nad) bem Bohm. u. Poln. samolet; ^pnijj(f)tt>armer neka vešča." Cigaletova opomba je pomanjkljiva, ker je besedo vzel že Danjko 1824 iz Dobrovskega: Samoiet ber ^£)5nif (77), Dobrovsky, Lehrgebaude 60: fatnolet ber ^fjonij: (glej mojo razpravo r. t. 8). Filipovič, nem.-hs. 1870: 5£f)oni£ samolet; ^|onijf(f)tt)armer samoletac. Parčič: samolet fenice. — Segenbe sveta priča, iz Janežiča: Segenbe sveta povest, Konečny: Segenbe swatopowest. Iz Šuleka ima Filipovič nem.-hs. 1869: Segenbe sveta priča; 1875 pod: Priča, sveta priča Segenbe. enako 1878. — 9Jčunition strelivo, iz Janežiča: Šftunition strelivo, Konečny: SKunition strelivo. Šulek je k temu naredil še: SDfnnitionar strelivnjak; SRunitionžmagajin strelivnik; DJiunitionSluagen strelivnjača. Vse te izraze je sprejel tudi Filipovič v nem.-hs. delu 1870; toda od 1875 dalje ima samo še strieljivo; besedo so sprejeli Popovic, šamšalovič itd. Maretič ni opazil češkega vira in piše v Jez. savj. 146: „streljivo, Schiessmunition, može podnijeti." — ©djroerpunft težište, Cigale, Janežič: težišče; Konečny: @(f)tt>erpunlt težište. Odtod Popovič, Filipovič itd. — ©d£)iff§rofe (tako!) vetrnica, nem. oblika po Cigaletu: ©d)iffgrofe i.[te^e] SBinbrofe in tam stoji veterna roža, toda Janežič ima: ©djiffrofe (tako!) veternica; Konečny: ©djiffrofe (tako!) wetrnice. Odtod Filipovič nem.-hs. 1870: @d)iffroje vjetrenica (!). Šulekovo obliko pa ima pod SBinb* rofe vjetrnica; enako 1875: Vjetrenica ©djiffrofe; Vjetrnica SBinb= rofe, tako še 1878. — ©onett znelka, iz Janežiča: ©onnet (tako!) znelka (Cigale nima te češke besede), Konečny besede nima, je pa češka, glej Jordanov češko-nem. slovnik, 2. izd. 1865: Znelka ©onett. Odtod Filipovič 1870: ©onett znjelka. Pozneje je ni več sprejel. Ima pa še Parčič: znielka sonetto. Iz ruščine so izrazi: 9iaupentobter najezdnik, guseničar; da je vzel iz Cigaleta, dokazuje beseda guseničar; Cigale: šftaupentobter, osa goseni-čarica, russ. najezdnik. ARj ima pomanjkljive podatke: Najezdnik . . . U Šulekovu rječn. zn. naz. ima pl. najeznici za neke ose . . . njem. Schlupfwespen. I to značenje ima rus. riječ. — Sfjitrbanb petlja, iz Cigaleta: SHjitrbanb russ. petlja. Odtod Filipovič nem.-hs.: SEjiirbanb petlja, enako 1875. Parčič: petlja arpione. ARj besede v tem pomenu ne beleži. — 9iol)r!aften vodojam, iz Cigaleta: 9tol)rfaften vodnjak, russ. vodojem. Odtod Filipovič, nem.-hs.: 9JoI)rfaften vodojam, enako 1875. Dalje beseda ni šla. Ima pa Šulek še nekaj slovenskih besed, ki jih ni dobil iz besednjakov, ampak iz kakih ustnih virov. Tak primer smo omenili že pri mešutar. Pod ®iftarjnei ima tro-vilo, o katerem pravi Maretič v Jez. savj. 158: „trovilo, Gift, Giftstoff, t. j. otrov, uzeto iz slov. jezika." Besede ni mogel najti v nobenem dotedanjem slov. besednjaku, dasi je beseda slovenska. — Pod £>oE)lfe£)le ima žlebi č, pod £>ot)Ifef)!enIjobel žlebičnjak; da je beseda slovenska, je v Rječn. zn. naz. 1875 sam pripomnil: Žliebič sl.fovenskij §of)Ifef)le, ^ofjlleifte (bet ®e= fimž). Jaz besede nisem našel v nobenem dotedanjem viru. Maretič omenja v Jez. savj. 34 tudi, da je izlika vzeta iz slov. jezika: »izlika . . . Vorvvand, iz slovenskog jezika; sva-kako je to bolja i ljepša riječ nego je u Iv.[ekoviču] vent, koja je valjada pokvarena iz njem. Vorvvand." Šulek ima res pod 33orit>anb i zlika, toda izraz je prepisal iz Veselica 1854: SSor» toanb izlika, le-ta ga ima iz Mažuraniča: 23om>anb izlika. Ker je beseda znana med Belokranjci (glej Pleteršnika), je najbrže znana tudi čakavcem, med katerimi je bil Mažuranič rojen. Čudno je sodil o besedi Bud m a ni v ARj: „Izlika . . . Nači-njeno u naše vrijeme od pisaca"; kot vir navaja Pavlinoviča iz 1.1876. in Petranoviča iz 1.1862.; izmed slovarjev pa edino Šulekov rječn. zn. naz. Iz Šuleka je vzel besedo Filipovič 1870, 1875 in 1878, iz njega jo je sprejel Popovič, toda jo je samovoljno spremenil v obliko moškega spola; v nem.-srb. delu 1879, 1886 ima: SBormanb h3;ihk, bcht; v srb.-nem. delu 1881, 1886 pa ima obe obliki: h3jihk3, h3jihk Sorroanb, ©djein. Popo-viceve spremembe ni nihče sprejel. Ristič ima: h3jihk3, Disalovič srb.-nem. in nem.-srb.: Vorvvand H3JiHKa, Ta zgled nam zopet kaže, kako neznanstveno ravna ARj, ker ne čisla novejših slovarjev. Maretič navaja kot slovensko besedo tudi presenetiti, toda nahaja se tudi v kajkavščini in je od tam šla v shrv. slovarje. V Jez. savj. 106 piše: »presenetiti se, betroffen werden, erstaunen, iz slov. jezika (ako nije iz kajk. narječja)." Maretič teh izrazov ni sprejel iz kakega srbskohrv. slovarja, ampak jih je povzel iz Pleteršnika, ki dobesedno tako pravi: »presenetiti se, erftannen, betroffen roerben." Da se beseda nahaja tudi v kajkavščini, nam je dokaz Filipovič, ki beleži v nem.-hs. besednjaku 1869: grappiren presenetiti, presunetiti; obe obliki ima tudi 1875: Presenetiti frappiren, enako: Presunetiti frappiren; tako tudi 1. 1878. Filipovič teh besed ni mogel dobiti v slov. besednjakih, ker jih pišejo v nekoliko drugačni obliki. Janežič 1851 ima n. pr.: Presenetiti se fidj tdufdjen, erfcfjrecfen, fidj entfe^en. Janežič nem.-slov. 1867: ©ntfe^en ficf): presenetiti se. Maretič se na omenjenem mestu besedi upira, ker ve, da je slov. ali kajk., zato priporoča: »začuditi se, prepasti se, ubezeknuti se", ali ti glagoli ne izražajo tega, kar presenetiti. Beseda je šla tudi v srbske besednjake. Iz Filipoviča jo je vzel Popovič v srb -nem. 1881 in 1886: npeceHeTHTH uberrafd)en. Tudi srh šteje Maretič med slov.izposojenke. Jez. savj. 141 piše: „srh, Schauder, n. pr. prolaze me srsi, iz slov. srhovi me prolaze; štokavski se to kaže: kožami se ježi, ili: podilaze me mravi (mravci)." Te zglede je prepisal Maretič iz Filipovičevega nem.-hs. besednjaka 1870: „©djauber... ein iteberfcf)lag (atmofpfjorifdjer); 1. 1860. te besede še nima; vzel iz Cigaleta: ^ieberf^lag ... ber atljmožptjarifdje 9fteberfd)Iag padavina. ARj piše: Padavina, ono, što iz neba pada^. . . samo u Šulekovu rječn. zn. naz. (Niederschlag). Odtod ima Šamšalovič v nem.-hs. delu: Niederschlag padalina, enako v hs.-nem. delu; ker te oblike ARj nima, smemo trditi, da je obliko samovoljno spremenil. Nekaj slov. besed se je splošno sprejelo, n. pr.: Lačni k c.ješko] s/.[ovensko] intestinum jejunum Seerborm. Besedo in nemško poimenovanko je vzel Šulek iz Cigaleta: 2eer= barm lačnik. Odtod Filipovič 1875: Lačnik Seerborm; iz njega ima Popovič v srb.-nem. 2. izd. 1886 (v 1. izd. 1881 še nima): jianHHK Seerbarm, toda v nem.-srb. delu 2. izd. nima. Proti pričakovanju dobimo besedo pri Parčiču: Lačnik intestino digiuno. Ker Parčič sicer ni jemal čeških besed in ker oni slov. vir, iz katerega je Parčič jemal slov. besede (Janežičev slov.-nem. besednjak 1851) nima te besede, bi mogli sklepati, da jo je vzel iz Šuleka; na to bi kazal tudi isti latinski in italijanski izraz. ARj nima besede. Le dni k ®Ietfcf)er, besedo je dobil pri Janežiču ali Ciga-letu, ki imata oba enako. Iz Šuleka ima Popovič v srb.-nem. delu 1881: JiejHHK ©letfdjer (v nem.-srb. delu 1879 še nima); enako v 2. izd. srb.-nem.: jie^HHK ©letfdjer, toda v nem.-srb. 2. izd. je obliko samovoljno spremenil: ©letjcfjer .aejieHHK. šamšalovič je pa naredil narobe, pod Gletscher ima: lednik, v hs.-nem. delu pa: ledenik Gletscher. — Po slov. besedi je Šulek že 1860 prikrojil obliko lednjak, pod ©letfcfjer ima: f.[ief)] 6i§berg in pod tem izrazom stoji: lednjak; iz Šuleka je vzel Filipovič 1869: ©letfdjer lednjak, enako 1875 in 1878. Odtod je sprejel izraz tudi Parčič, a mu je spremenil pomen: Lednjak serba-tojo di gelo. Navor si. v.(ide) Poluga, in pod tem izrazom ima: §ebel, tal. leva; ima iz Cigaleta ali Janežiča 1867: §ebel navor; enako Janežič 1851. Iz Šuleka je vzel Popovič v srb.-nem. 1881: HaBop §ebel, |>ebelbaum (tako!), enako ima v 2. izd. 1886; toda v nem.-srb. delu nima ne v 1. ne v 2. izdaji. Ker Popovič nima v nem.-srb. delu, tudi Šamšalovič nima v nem.-hs. delu, ima pa v hs.-nem. delu: navor Hebebaum. Parčič ima besedo ali iz svojega slov. vira (Janežič 1851) ali iz Šuleka: Navor. ARj je ni sprejel. Ob nebi je si. girmament; vzel iz Janežiča 1851, 1867 ali iz Cigaleta: girmament obnebje; besedo je naredil že Ravnikar, Sv. Mafha 1813, 236; Zgodbe 1815, 19; 1817, 18 itd. Filipovič je pomen nekoliko spremenil: 1875: Obnebje £>intmelgt)aut, ©autnen= f)out. Parčič je izraz nanovo vzel iz Janežiča 1851, Parčič: Obnebje orizzonte, Janežič 1851: Obnebje Jporijont. Razvodje SBafferjdjeibe, Šulek je vzel izraz iz Cigaleta: SBafferfcfjeibe razvodje (1. 1860. Šulek še nima). Odtod Filipovič 1875: Razvodje 2Baffercf)eibe, enako 1878 v hs.-nem. delu; v nem. hs. nima in ima še stare Šulekove izraze iz 1 1860. šamšalovič, nem.-hs.: 38afferfd£)eibe razvočte, enako v hs.-nem. delu. Ristič-Kangrga, srb.-nem.: pa3Bolje b(hah) Bojioae^HHua. Beseda je všeč tudi Maretiču, Jez. savj. 124: Razvode Wasserscheide, naj-prije ima Š.[ulek] u svome rječn. zn. naz., može podnijeti. Srčnik si. (gimrnerl.) 9ftaft (1.1860. še nima), dobil pri Ciga-letu: 9Kaft... bei$immerleuten ber grojje fettfrecfjte 93aum serčnik. Odtod Filipovič 1875: Srčnik 3Jia[t (b.gimmerl.), iz Filipoviča ima Popovič srb.-nem. 1881: cp^hhk 9ttaft (bei gimmerlraten), enako v 2. izd. 1886 (v nem.-srb. 1879, 1886 nima). 6. Med slovarskimi viri Filipovičevimi dobimo tudi slovenski pripomoček. V nem.-hs. besednjaku iz 1. 1869.—1870. je rabil Janežičev nem.-slov. besednjak 2. izd. (1867). Zajemal ni veliko iz njega; vzel je nekaj slov. besed, pogosto pa ga je rabil pri določevanju srbskohrv. besedišča. Iz njega je jemal izraze, ki jih ni imel njegov glavni vir, Šulek 1860. Nekateri zgledi naj pokažejo, kako je po njem prirejal srbskohrv. besedišče. Filipovič: ©lite izbor, cviet, jezgra. Besedišče je posnel po Janežiču 1867: ©lite cvet, jedro, izbor (Šulek je imel pod ©lite samo: izbor, jezgra. — Filipovič: ©ritfe.. . (bei $ferben) smolika, iz Janežiča: ®riife. .. (6. SCfjier.) smolika (Šulek nima tega izraza). — 3Impf)tbium dvoživac, iz Janežiča, ki ima prvi ta izraz: Slmpljibium dvoživka. — ©jtempo« rane ŠRebe govor bez priprave, iz Janežiča: ©jtemporieren brez priprave govoriti. — ©eljornero sluhovnik (živac), naredil po Janežiču: ©eijornero sluhovni živec. Ta izraz ima tudi v hs.-nem. delu 1875: Sluhovnik ©eprnerti. Iz Filipoviča 1869 je prepisal Parčič: Sluhovnik . . . živac, nervo acustico. — Sirdjfaljrt božji put, hodočašče, iz Janežiča: $ircf)fafyrt božji pot. — Snterimšrecognition začasno priznanje, iz Janežiča: Šnterim začasno; začasen itd. — Filipovič: Perun, vzel iz Janežiča: „,8eu§ Zevs; (slav.) Perun." Parčič, ki se je na Filipoviča močno naslanjal, ima odtod: Perun Giove (presso gli Slavi). Iz Janežiča je vzel tudi nekaj siov. besed, od katerih so nekatere prišle v splošno rabo. Našteti jih morem le malo, ker sem slovar le mestoma pregledal. 2lnt£)ologie cvjetober, izraz vzel iz Janežiča 1867: 2lnt§o= logie cvetober. Sofung geslo, iz Janežiča: SofungžtBort geslo. Da je izraz res vzel iz Janežiča, se vidi iz tega, ker ga ima tudi pod Sfterfnjort kakor Janežič. Filipovič je sprejel tudi v slovarje iz 1. 1875. in 1878. Šulek je za rječnik znanstv. nazivlja rabil tudi ta Filipovičev slovar in tako je vzel iz njega tudi geslo, ki ga doslej ni najti v srbskohrv. slovarjih. Iz Filipoviča ima tudi Parčič: geslo parola d' ordine, motto. V slovenščino je uvedel ta izraz iz češčine že Pohlin 1781. Budmani v ARj ne izkazuje za to besedo niti enega vira in tudi ugiba, ali je „na-činjena po češ. heslo ali po rus. gaslo, malorus. haslo" (njegova izvajanja je prepisal Pleteršnik); s tem je dognano, da je beseda prišla preko slov. virov iz češčine. 93etoegungšwerfjeug gibalo, Janežič ima pod Sriebmerf gibalo, Cigale pod 23ewegungžurfac£)e. Odtod Šulek rječnik zn. naz.: Gibalo Seroegung§apparat. Filipovič ima tudi 1875: Gibalo Setoegungž= raerfjeug (kakor 1.1869), Seiuegungšapparat (Šulekov izraz), enako 1878. Iz njega ima tudi Parčič: Gibalo organo motore. ARj navaja samo Parčiča: Gibalo ... U Parčičevu rječniku. Kakor nam ta zgled kaže, bi ARj tudi Filipoviča ne smel prezreti, če hoče določiti neologizmom prvi vir. Službunft hlap, Janežič: SluSbunftuttg hlap; enako pod 2>uitft hlap (oba). Filipovič ima tudi 1875 in 1878 v hs.-nem. in nem.-hs. delu. Iz njega ima Šulek rječn. zn. naz.: 2)unj"t hlap. Parčic: Hlap evaporazione. ARj besede nima, zato sklepamo, da je prišla v te slovarje iz slov. 3nbaltb izsluženik, iz Janežiča: Sttoalib izsluženec; odtod 1875, 1878. ARj nima. Sa^of kolodvor. ARj pravi o tej besedi: „Način.jeno u naše vrijeme" in navaja edino Šulekov rječn. zn. naz. Izmed slovarjev ga ima prvi šele Filipovič 1869, nato 1875 in 1878. Če sem besedo tu navedel, ne mislim, da bi jo bili vzeli Hrvati od Slovencev; ali k njeni zgodovini naj dostavim, da se je pri nas prvič zapisala že v Novicah 1843, 72: „koladvor (Bahn-hof)"; pozneje vedno v obliki: kolodvor; imajo jo pod S3at)ttIjof vsi slov. slovarji; v hrvaščini je nimajo ne Drobnič, ne Veselič, ne Šulek itd. ^jimbertoein malinovac, iz Janežiča: §imberjaft malinovec; odtod tudi 1875 (1.1878. nima). Ilešič je v Južnoslov. filologu (V. 189) priporočal Hrvatom, ki zahtevajo po kavarnah „Himber-saft", naj sprejmejo slov. malinovec, ne vedoč, da se je to v slovarjih že zgodilo. „U zagrebačkom ,Nastavnom Vjesniku' XXXIII, sv. 3. in 4. debatuje se o tome, je li hrvatsko-srpski bolje reči: ,malinov sok' ili ,malinin sok'. . . Taj se ,problem' mogao istom sada ispoljiti zato što se u kafanama, barem u Hrvatskoj, obično čuje samo ,Himbeersaft'.tt ®refdjfjauž mlationica, 2)refdjmafc§ine mlatilo, vzel iz Janežiča pod izrazom ®refd)mafdjiene mlativnica. Šulek besede ni sprejel, zato jo je 1875 tudi sam opustil. Sai nabrežje, iz Janežiča: nabrežje; enako 1875. ARj nima. ©aganftalt plinarnica, iz Janežiča: ©ažanftolt plinarnica; enako 1875; iz Filipoviča je vzel tudi Šulek: Plinarnica fabri!. Odtod je prišla beseda tudi v ARj: Plinarnica . . . samo u Šulekovu rječn. zn. naz. SKaffe ... (SDfaterie) tvarina, vzel iz Janežiča: Sftuffe tva-rina in pod SRaterie. Besedo je naredil šele Cigale 1860. Filipovič ima tudi 1875. Iz njega je vzel Šulek, rječn. zn. naz.: Tvarina Hftoterie, Sftaffe, 9»aterial. Iz Filipoviča ima tudi Parčič: Tvarina massa di un corpo. §oryontol vodoravan, vzel iz Janežiča: §orijonta! vodoraven; le-ta izraz je prikrojil po češčini Cigale 1860 (pod SSaffer« rec^t). Filipovič ima tudi 1875, 1878. Iz njega ima Popovič srb.-nem. 1881, 1886: BoaopaBaH fjorijontal, BOAopaBHHua §orijontale; enako v nem.-srb. 1879, 1886: fjorijontd BoaopaBaH. 7. Iz slov.vira je zajemal tudi Parčič: Rječnik slovinsko-talijanski (Zadar 1874). Parčič ima od vseh srbskohrv. slovarjev največ slov. besed, ker jih je prepisal iz Veselica 1853, Šuleka in Filipovica 1869—70; poleg tega je rabil na novo še Jane-žičev slov.-nem. besednjak iz 1. 1851. Veselica, na katerem sloni ogrodje njegovega besednjaka, je prepisoval tako nadrobno, da je celo njegove slov. izraze sprejemal v njegovi obliki; le-ta pa jih je dobesedno prepisoval iz Drobnica.1 Nekaj zgledov: Parčič: Mikanica (slov.) pennechio di lino o lana. Veselic 1853: Mikanica (slov.) rucica lana mikanoga, gladjSfjaar, ein 93itnb gefjedjeltett glacfifež. Drobnič: Mikanica (slov.) ručica lana mikanoga, glatfjžfjaar^ein Sunb gefjecfjelten gladjfež conocchia di lino pettinato. — Parčic: Ladati (slov.) governare, reggere. Veselic: Ladati (slov.) f.[iet)e] Vladati. Drobnič: Ladati (slov.) f. Vladati. — Parčic: Osupnuti se (slov.) restar attonito. Veselic: Osupnuti se (slov.) erftaunen. Drobnič: Osupnuti se (slov.) erftaunen rimaner attonito. Takih zgledov je brez števila. Mnogokrat je označbo ,slov." izpustil, n. pr.: Parčic: Fantiti se vendicarsL Veselic: Fantiti se (slov.) f.[ielje] Osvetiti se. Drobnič: Fantiti se (slov.) f. Osvetiti se. Iz Janežiča je jemal besede bolj redko; ker njegove slov. besede niso šle v nadaljnje besednjake in v srbskohrv. besedni zaklad, sem ga pregledal precej površno. Da pa je jemal iz njega, se da zagotovo dokazati. Nekaj zgledov. Dimi je basso ventre, inguine. Po ARj se v srbohrvaščini ta oblika ne nahaja, ampak le dimje, torej jo je vzel iz Janežičevega slov.-nem. besednjaka 1851, ki ima: Dimle ©cfjamfeite. — Jezica riccio di ca-stagna; ARj besede nima, torej smemo trditi, da jo ima iz Janežiča 1851: Ježica bie ftadjlige ©djale Don Kaftanien. — Lačni k, o tej besedi sem govoril že pri Šulekovem rječn. zn. naz., odkoder jo je najbrže dobil. Ne moremo si misliti, da bi jo bil iskal v Cigaletovem nemško-slov. besedišču pod Seerbarm. — Migavac colui che ammicca; besede nima noben srbskohrv. besednjak; ima iz Janežiča: Migavec ber einen Sljeil beS $orper§ forttnafjrenb betoegt. — Obnebje orizzonte; besede v tem pomenu ni mogel dobiti v nobenem srbskohrv. besednjaku; imata jo le Murko in Janežič 1850, 1851. — Perilo biancheria da lavarsi; po ARj beseda v srbohrvaščini nima tega pomena; vzel iz Janežiča: Perilo SBafcfje. — Spolovila n. pl. organi sessuali. Mno-žinske oblike ni mogel dobiti v nobenem srbskohrv. besednjaku, ima jo naravnost iz Janežiča: Spolovila n. pl. bie aufjeren ©e= fd)lecfjtgtf)eile. Popravki in pristavki. Izmed izposojenk črtaj naslednje besede: str. 26: nadev (beseda je srbhrv., ker jo ima Jambrešic s. v. Fartura); — str. 33: pomor (ima Jambrešic s. v. Pesti- 1 Drobnič pa je mnogo izrazov z označbo slov. prepisal iz Belostenca, n. pr. Fantiti se (slov.) f. Osvetiti se, Belostenec ima: Fantimfze Vindico me, ulciscor. — Anda (slov.) f. Dakle, Belostenec ima: Anda (Sc/Javonice, gl. Prologus, 6]). — Fačuk (slov.) f. Kopile, Belostenec: Fachuk (Scl.javonice] Kopile itd. lentia; — str. 64: cvetober (ima Jambrešic s. v. Florilegus). Str. 57. omenjam Maretica, ki pravi, da je trovilo vzeto iz sloven. jezika; Šulek je lahko dobil besedo pri Jambrešicu s. v. Venenum. Našel pa sem nekaj novih slov. izposojenk v srbhrv. jeziku: načrt (v Šulekovem Rječn. zn. naz.), dobil pri Janežiču; besedo je naredil Murko po Ravnikarjevem izrazu očrt (Ravnikar, Zgodbe 1815, 201: tempelna ozhert [= načrt], odtod Murko: $lan ozhert, nazhert); — nadglednik(Jur. pol. term. 42), iz Janežiča 1851, izraz izvira iz Novic 1848,159 si.; —oblik (Šulek s.v.gorm oblik, odtod Popovic); Sulek je povzel pomen po slov. izrazu oblika (Janežič 1850: §orm oblika; beseda se je naredila vNovicah 1. 1848, 141, 146 itd.) — perovočta (Jur. pol. term. 115 Concepift odtod Šulek, Concipift, Sdjriftfiiljrer), iz Jan. 1851: Concipift perovodja; izraz je naredil Andr. Einšpieler, Slovenija 1849, 139. — zapisnik (Jur. pol. term. 402, v uvodu str. V. se izreka hrv. odbor proti izrazu zapisnik in je nam. te oblike naredil napisnik, pozneje seje to opustilo; zapisnik so sprejeli Šulek, Popovic itd.); izraz je naredil Cigale, Novice 1848, 128: zapisnike (protokole) acc.pl.; str. 206 itd; Slovenija 1848, 18 itd. Beseda je šla tudi v češčino, n. pr. Rank, Novy slovnik jaz. česk. i nem. 1863: zapisnik (z chrv.) [= chorvatckeho] ba£ ^rotofoH; torej je sla slov. beseda v češčino preko hrvaščine; dalje Jordan, Slovnik jaz. česk. i nem. 1865; A. Kunz, nem.-češ. in češ.-nem. slovar itd. — Tukaj lahko pripomnim, da je šla tudi slov. beseda prvopis (ki jo omenjam na str. 33) v češčino. Po Cigaletovem posredovanju jo je sprejel češki odbor v zbirko Pravnicke nazvoslovi 1850; odtod jo ima Rank 1863: prvopis Original, Urfdjrift P (= Pravnicke nazvoslovi), dalje Jordan 1865 itd. V češčino je šlo še več slov. besed. Naj pristavim še: drevored (str. 39) ni naredil Janežič po češčini, ampak že pred njim neki dopisnik v Sloveniji, 1849, 11: drevored (Allee); — h vali s a ti se (str. 42) je naredil M. Majar, Slovenija 1848, 13: sami se (Nemci) hvalisajo, enako 185 itd.; zemljokaz (str. 54) je naredil Cigale v Sloveniji 1849, 193: zemljokaz (zemljopisna mapa), odtod vzel Janežič 1850. Ivan Grafenauer: Poglavje iz najstarejšega slovenskega pismenstva. I. Celovški rokopis. Letos 1. marca je minilo 50 let, kar je priobčil profesor dr. Gregor Krek v Kresu prvo poročilo »O novoslovenskem rokopisu zgodovinskega društva koroškega« (Kres, 1881., št. 3., str. 173—190); razpravica je izšla tudi v ponatisku in je opremljena s čednim, a malo točnim faksimilom (citiram RZDK). Od tedaj se ni nihče več podrobneje bavil s tem »Celovškim rokopisom« in njega vsebino. Pa bi bilo potrebno. Krekove opomnje k tej dragoceni objavi so bile po tedanji starofilološki metodi skoraj izključno paleografsko-pravopism>-lingvističnega značaja in so se le mimogrede ini nejasno doteknile vprašanja o postanku rokopisa in njega vsebine, ne glede na to, da Krekova jezikoslovna razimotrivana že tedaj niso bila prav brezhibna in so danes skoraj vsa že zastarela. Osporavajo pa se danes tudi navidezno popolnoma trdni rezultati Krekove razprave, deloma v zelo lakonični obliki s komaj označeno utemeljitvijo ali pa tudi brez nje. Tako sem trdil na primer jaz v nasprotju s Krekom (ki je dejal, da je naš očenaš res oslonjen na nemškega, RZDK, 10, Kres, I, 182), da je napaka »yno« v pomenu »tudi« nastala pod dojmom latinskega et : etiam (et in terra); iz tega sem nato izvajal, da so molitve v celovškem rokopisu prirejene po latinskem in nemškem (Slovenska čitanka za višje razrede sr. in njim sor. šol, II, 16, 227). Tako je univ. prof. Fr. Kidrič o Celovškem rokopisu lapi-darnd zatrdil: »gorenjski ali koroški duhovnik si; je prire-d i 1 okoli 1450. očenaš, avemarijo in vero« (K., Zgodovina slovenskega slovstva od začetkov do marčne revolucije, 1929, 13), v nasprotju s Krekom, ki je dokazoval, da celovški rokopis ni prvopis, ampak prepis, in da ga je oskrbel celo človek, »ki (slovenskega) jezika ni umel« (RZDK, 6, Kres 1, 178). Slovenski rokopis zgodovinskega duštva koroškega nam je postal torej zopet problem in skušati moramo, da ta problem rešimo. Ne domišljam si, da bom v naslednjem izrekel o Ce- lovskem rokopisu poslednjo, končnoveljavno sodbo, saj je vsak oilj znanstvenega raziskovanja relativen, izhodišče za nadaljnja raziskovanja, a upam, da bom pokazal, kako je problem Celovškega rokopisa neznansko bolj zapleten in dosti težji in globlji kakor pa smio si to doslej misliti, da pa nam odpira tudi mnog« širši in1 določnejši pogled v našo preteklost. Lotimo se najprej vprašanja, ki se nanaša na ves rokopis: ali ima prav prof. Fr. Kidrič, ki trdi, da sije očenaš, ave-marijo in vero CR-a priredil neki duhovnik o. 1. 1450. (to je pač tiskarska pomota m. 1430) nekako za svo>jo osebno porabo, ali pa ima prav prof. Gr. Krek, ki je domneval, da je nekdo, menda Nemec, ta rokopis prepisal. Krek izvaja svojo trditev kot logični sklep iz vrste pisnih napak, ki jih našteva po rokopisu, ki ga je imel sam v rokah (njegovi razpravi priloženi snimek namreč ni dovolj točen). Vendar pa se moramo zavedati, da ni vsaka pisna hiba že zadosten dokaz za to, da je kdo prepisoval po tuji predlogi; saj se pogosto motimo tudi pri prepisovanju svojih konceptov. Popolnoma prepričevalne so take hibe, v katerih se javlja ne-umevanje predloge; tehtne so tudi težje površnostne hibe, manjše pa le tedaj, če sd nenavadno številne.1 'Oglejnua si s tega stališča pisne hlibe, ki jiih navaja Krek (RZDK, 5—6, Kres, I, 177—8); lahkih močem naštevati, glej jih v RZDK, 6, Kres, 1, 178). Med) težje napake, ki nastajajo le redko pri prepisovanju svojega koncepta, bi štel to, da je pisec v 8. vrsti »vere« napisal kch »in zopet prečrtal, opazivši da je piisate za vrsto previsoka bil pogledal«, nadalje, da je v v. 5. »vere« namesto »marttaw« (mortuus: umrl) najptlej zapisal rnartraw (v prejšnji vrstici stoji »Martran«) in nato z majhnim, križcu podobnim t maidi črkama r-a to hiibo popravil,2 da je v 10. v. »vere« m. lwetikow napisal lwettkow, da je v 6. v. oče-naša m. od(ilega) najprej zapisal ob. 1 Prim. za naslednje priloženi snimek rokopisa. Na obraitni strani* ki je tu prvič objavljena, bi opozoril, dal >e v levem stolpcu prof. Krek napačno čital okrajšavo »proxima« za' »decima«; tisti stavek naj se bere torej: Paiule qui fuit pastor in Wurzein obiit proxima die post Blasy quae erat 'secumta feria LXXI°. Sv. Blaž, 3. februar 1471, je btil res v nedeljo, naslednji dan je bil ponedeljek (secunda feria); nedeljska številka I. 1741. je bila namreč f. Za pravilno črtanje gre zaihvala prof. dr. Jos. Miantuaniju. ' To hibo je čital Krek drugače, ker pravi: »Prav tako je (III, 5) v izvirniku najbrž stalo martuw (kar se ve da tudi nima tii pravega smiisla) ali on je po t pisali m, potemi prečrtal in nad vrsto zapisal t in mu je nastalo marttxv. RZDK, 7, Kres, I, 179. Neumevanje besedila, če ne celo neznanje jezika pa kaže pisec v 2. v. očenaša: ynne m. yme, v 5. v.: dalnykom m. dalfnikom, v 6. v. najprej zapisani in potem v 1 e ostrgani b e, v 7-/8. v. »vere« deilnuttczy m. def[niczy. Že to bi kazalo dovolj jasno, da je imel Krek prav, ko je zatrdil: »Gotovo je, da ni pisal pisar po narekovanju ali po spominu, ampak da je prepisoval«, prav tudi, ko je pripomnil še: »Marsikaj kaže celo, d a j e z i k a n i u m e 1«. Imamo pa za to domnevo Krekovo še popolnejši dokaz, ki čisto pozitivno ugotavlja, da gre za prepisovanje po tuji, slabo pisani in popravljeni predlogi, najbrže celo za napake, ki so se večale od predloge do predloge v daljši vrsti. Gre namreč za odstavek »Yait ueruyo \vuiwetiga ducha, S\vetiga kar lchanltwu«. Krek premišlja o tem mestu v RZDK. 15 (Kres, I, 187); na osnovi kesnejših stvn. obrazcev »an> die kristanhait gotlich unt allich«, »lin dy heillig gelaubig cristen-hait«, »in dy heilige cnistenhait«, zlasti pa pod dojmom staro-češke variante »w cyerkew swatu« (in enake staropoljske) ter staropoljske „w swyqthq czyrkyew kresciansk%" pravi: »Ker torej ne stoji v rokopisu ,v sveto karšanstvo'. a to kar stoji nima smisla, ker so srednja o-debla v tožilniku vedno enako se glaseča z imenovalnikom, bi sodil po onem. kar nam nudijo poljske varijante, da je prvotno stalo ,v svetiga karšan-stva cirkev' ali kakor bi že bil zasuknol pisec slednjo beseidot.« Krek ima nedvomno prav. da je tu pravi zmlisel porušen, a njegov poskus, da bi vzpostavil prvotno besedilo, se mi ne zdi uspel. Prezrl je namreč, da gre tu zaradi pridevnika »svet«, ki stoji tu dvakrat, najbrže ali za diitografijo ali pa tudi za haplografijo. Oglejmo si prvo možnost: V besedilu stoji pred našim pogreškom: »Yait ueruyo wulwetiga ducha«, sledila mu je v predlogi druga oblika istega pridevnika, in sicer ali »sveto« (tož. ed. ž.), če fe sledila beseda »cerkev«, ali »svetu« (tož. ed. sr.), če je sledila beseda »karšcanstvu«. Pisec pa je m. prave oblike še enkrat zapisal »svetiga« (dSto-grafija) in napaka je bila tu. Druga možnost bi bila, da je v predlogi m. sedanjega »svetiga duha« stala še prvotnejša latinska stava besedi »duha Svetiga« in je to kdo popravil v običajhejšo povrstnost »svetiga duha«, drugi »Svetiga« (za katerim je sledil nov »sveto« ali »svetu«) pa premalo energično prečrtal. Prepisovavec pa bi bil Dotem prepisal samo prvo (prečrtano) obliko besede, drugo (pravilni) pa izpustil (haplografija). Katerakoli teh dveh možnosti nam razloži hibo »Swetliga« preprosteje kakor pa precej prisiljena Krekova konstrukcija »svetiga karšanstva cerkev«, ki nima analogije prav ■ nikjer. Vsekako pa kaže ta ali ona rešitev, da prepisovavec slovenski ni znal a!ii vsaj zelo slabo. Gre pa še za pojasnitev čudne razstavitve kar fchanltwu. Latinsko besedilo »in ... sanctam Ecelesiam catholicam« (grškd tekst ima prav tako »"'s .. . &yiav 'Exxkt]Oiav x80. D en'k m.3, II. 458. 3 Taka- inafflta se naihaijai po iMassmiannu v God. Monac. 735. Fol. 117 a iz časa po 1. 1478.: »in dy heilig k.ristenlich krrchen«. skd ni nadomestil besede cerkev, ampak pridevek vesolj-nosti; prim. piotjsko inačico, kf jo navaja Krek na n. ms. po Wypisih polskih, Lwow, 1857, I, 18, oz. po Maciejowskega Pismiennictvvu polskem, I, Warszawa, 1851, 46.: »«> swyqthq czyerkyew krescianskq". Prav isto besedilo dmata pri nas Trubar in Alasia dia Sommaripa: T(Ta celi Catehismus, 1567, obj. E. Berneker, AfsPh, 24, 162) »Ieft ueruio v ... Ena fueta Kerfzhanska CerkcJu«, A (LMS, 1891, obj. V. Oblak, 99) »Ve-riem u ... fuetu Kerftianfco Circuu«. Iz te inačice pa po goli pomoti1 ali tudi po vrsti pomot ni moglo nastati sedanje okrnjeno besedilo v CR, ker gre tu za pravo, drugače se glasečo inačico, ki ;e plod dolgega samostojnega ali vsaj po največ samostojnega tekstnega razvoja. Mislim, da po vsem tem ne more biti prav nikakega dvoma, da je nekoliko preskopa forlmiulacija prof. Kidriča glede CR napačna in dia treba — ne glede na nekatere podrdbnosti — ostati pri mnenju prof. Kreka, da CR ne obsega nove prireditve, ampak prepis, lin sicer precej pogrešan prepis po človeku, ki slovenski ali vobče ni znal ali pa vsaj zelo površno.1 A. Očenaš Celovškega rokopisa. Drugo vprašanje, ki sem se ga zgoraj doteknil, se glasi, je li predloga očenaša v CR prirejena samo po nemškem dče-našu, kakor je mislil prof. Krek, ali pa ga je prevedel kdo, ki je znal tudi latinski in je razen nemškega očenaša upošteval tudi latinski izvirnik, kakor sem to z navedbo le enega dokazila čisto na kratko omenil jaz v Slovenski čitanki za v. r., II., 16, 227. To vprašanje ni tako malenkostno, kakor se zdi na prvi pogled. Zvezano je s sklopom dtugih dejstev in z njimi vred odloča, kako treba poskusiti rešiti problem, kje in kdaj je nastal prvi prevod slovenskega očenaša, t. j. tista inačica, iz katere je potekel1 tudi prepis v Cetovškemi nokopisu. Poglejmo najprej, kako dokazuje svojo misel prof. G. Krek. Najprej govori o drugi prošnji očenaša, ki se glasi v 1 Zelo skopa in zato premalo jasna je tudi formulacija prof. 'Kidriča glede Stiškega rokopisa (n. d. il3.). Beseda, da sta si neki češki in neki drugi cistercijan to in ono napisala', ne pove vse resnice, ki bi jo bravec smej zvedeti; ne zve namreč tega, da sta si zapisala bodisi po sluhu bodisi s prepisovanjem po starejših predlogah tekste, ki so biili prevedeni in pl r i službi božji v rabi že preden sta rabila prepjse naša dva meniha. Le prim. čehizme v slovenskem besedilu in docela pokvarjeni prvi prepis očitne izpovedi. Gl. o tem mojo razpravo o Stiškem rokopisu, DS, 1917, 239, 311 si. Več o Stiškem rokopisu gl. spadaj v Iti. članku. celovškem rokopisu: pridi bogaftwu twoye: »Za bogastvo (I, 2) ima Truber (op. cit. [t. j. Cat. s dveima isl., 1575, ki se tu prvič omenja v naši znanstveni literaturi], 24; Novi testament, v Tibingi, 1582, str. 20) in vse za njim kraljestvo (kra-levstuu), kakor stoji že v grškem tekstu ^ fiaoiteia cov ali v vulgati adveniat regnum tuum. To je cesarbstvije staro-slovenskih spomenikov, rihhi, riche staronemških, ... in tako ali podobno povsod1 v različnih slovanskih in neslovanskih spomenikih. Tem bolj čudno je, da ima naš rokopis sam in edini besedo, ki se z nobenim drugim ne sklada. Mislim, da se je ,bog_astvo'_ po pomoti vrinolo v očenaš. Stgnem. (stvn.) rihhi, nchi, riche, srgn. riche, rich (subst. n.) je namreč isto kar današnji n. reic_h regnum, imperium; ali onde imajo tudi prilog stgn. rihhi, rlchi, riche, srgn. riche, rich in zdaj reich v pomenu dives bogat... Ki je naš očenaš prevel, se je toliko spozabil, da je vzel iz enako se glasečih nemških besed ono, katere bi ne bil smel in tako so že davno pred časom našega rokopisa, mogoče že za brizinskih spomenikov ali še preje, utegnoli naši predniki prositi po bogastvu in ne po kraljestvu božjem.« RZDK, 8—9, Kres, 1, 180—181. Tu je treba najprej nekoliko popraviti Krekovo razlago stvn. nihhii. To namreč nista dve razni, le enako zveneči besedi, ampak ena sama, le da ima več pomenov. Rihhi ne pomeni samo regnum in dives, ampak vso* sledečo vrsto pomenov: rex, regnum, potestas regia, potentia, potens,1 divitiae, dives. Po običajnem imnenju je to izposojenka iz keltskega (staro-irsko n, rig, lat. rex regis, sti. rajan- kralj); od Keltov imajO namreč Germani celo vrsto besed, ki zaznamenujejo državne in pravne uredbe, verstvo in vojaštvo. Prvotni pomen besede je »kralj« in to pomeni tudi še v gotščini reiks; tudi kot pridevnik pomeni ta beseda v starem jeziku še »mogočen«. Tega razvoja v pomenu se čisto nič ne dotika dejstvo, da v novejšem času nekateri osporavajo, da bi bila beseda izposojenka in spravljajo germ. *nkaz in *rlks, stvn. rich. got. reiks »kralj« kot nomen agentis v zvezo z domnevnim glagolom * nkan »vladati« od1 korena ide. *reig, ki ga domnevajo vzporedno z dokazanim korenom reg v lat. regere in s preglaše-nim * roig v germ. raikjan »reichen«. Naumann, Altdeutsche Grammatik, S. Goschen, 1914, 9. Ta logična zveza pomenov ie za razumevanje prevajavčevega prevajalnega »pogreška« rihhi: bogastvo zelo važna. Kot drugi znak, da je naš očenaš preveden iz nemščine, navaja Krek besedico edneri v 6. prošnji: yno nafs ne wuppel- 1 Prim. za ta izraz »thie rieeo Crist« (mogočni Kristus) v staro-saški prepesnitvi evamgeHijev Heliand (Braune9, št. 44., A, v. 3.). lay \vednero yffkufbo. Ta besedica, ki jo pozna tudii rokopis •mesta Kranja (eneri) in Gutsmannov slovar (odniri) v pomenu noben, pravi Krek, da »je na tem mestu nepotrebna, vsled prvotnega gr. ,«'s xtiQaa/i6v' jn lat. ,in tentationem' kakor tudi stslov. ,vu napasti', stn. ,in khorunka' in vseh meni znanih starejših slovanskih tekstov. Ker se je pri nas najrajši po nemškem prevajalo, nam more znabiti kakova nemška formula očenaša tudi tu pomoči. V Massmannovi knjigi (Die deutschen Abschw6rungs-, Glaubens-, Beicht- und Betformeln vom achten bis zum zwol(ften Jahrhundert, Quedlinburg u. Leipzig 1839) natisnjen; očenaši se od drugih ne razločujejo glede tega mesta ali v nekem spomeniku (XIII. stol.) benediktinskega samostana v Št. Pavlu na Koroškem je pisano z našim ,v ednero iskusbo' v soglasju .in dehain cholumg' (m. chorung) in nam je to porok, da je oslonjen naš očenaš res na nemški.« RZDK, 9—10, Kres, I, 181—182.1 Besedna razlaga stn. dehein in etimološki poskus s slovenskim1 edneri, ki nato sledi, sta napačni. Stvn. dehein namreč ne pomeni samo ullus katerikoli, ampak v zvezi z nikal-nico, ki stoji pred glagolom,, tudi nullus., srvn. ne pomeni samo nullus (časih tudii sam zase), ampak razen tega kakor v stvn. tudi ullus katerikoli. .Prav tako se mi zdi tudi vse široko razpredeno izvajanje besede edJner iz * edinre * edemre * enre * edenr * enr (po primeru vendar: vem-da-re) z vstavkom samoglasnika e v zadhjem zlogu (ener) malo verjetno. Mislim, da gre tu preprosto za ločilni števmk: ni... edn§r, ker je glas in naglas prav tisti potisnjeni kakor pri četver, pet§r itd. in ker ni (ne) — edner tudi po zmislu točno odgovarja stn. ne... dlehei-n. Priiml A. Musile, Sto v. nobeden, Rad, 224, str. 214. S tema dvema nedvomno prepričevalnima zgledoma za odvisnost od! nemških vzorcev se je Krek zadovoljil. Zavedal se je sicer, da je prevod regnum : rihhi: bogastvo izredna, prav nenavadna napaka; a ni se vprašal, kako naj bi mogel ustreliti takega kapitalnega kozla človek, ki je le nekoliko razumel latinski, in rimskokatoliški duhovniki so znali v vseh vekih vsaj nekaj latinščine, niti se ni vprašal, zakaj naj bi bil prevedel očenaš recimo kak cerkvenec ali samostanski brat brez znanja latinščine, tisti očenaš namreč, ki ga je duhovnik moral po službeni dolžnosti ob določenih prilikah glasno moliti pred ljudstvom in jih tako učiti moliti. Niti se ni vprašal, kako to, da duhovnik, ki je očenaš v tem primeru vsaj prečital, preden ga je prvič rabil, napake ni spoznal in popravil. Krek 1 Podobno beremo tudi v kodeksu linške javne knjižnice iiz 14. stl. (sign. I. H3): »und verlaite uns nihfc in chein bechorunge.« Detikra.', II., 458. je videl, da tudi molitevni obrazci drugih narodov niso brez hib in se s tem zadovoljil. Videl je n. pr. »da se je nekaj enaksega nemškemu prestavljjavcu (G) v ,veri' ponesrečilo z latinščino. Passus sub Pontio Pilato je namreč prevel ,kimar-trot in kiiuualtiu Pilates', kar ni sub Pontio Pilato no sub po-tentia Pilati.1 Prav takioi je pisal ,'kiscaft himiles enti erda', t. j. creaturam mesti creatorem coeli et terrae.« Cit. Mullen-lioff und Scherer, Denkmaler deutscher Poesie und Prosa aus dem VIII.—XII. Jahrh., 2. Ausg., 1873, 164, 519. Dodati mi je po Kreku navedenima napakama še eno. G ima za lat. »remis-sionem peccatorum« prevod »urlaz sunticero« m. suntono (Wk. sundeonoi).2 Krek nato nadaljuje: »Da so enake napake bile tudi slovanskim prestavam lastne, nam priča poljska varijanta .pod pylutowim' ali ,pylotore znafiti tudi samo sub Pilaito (z izpuščenim: Pontio). 2 Tudi v 0-čenia'šu imia G sliono netočnost. 'Prva prošnja; se glasi' tu: »uuihi nainun dinan« (posvečuj svoje ime). Prireditelj je čital okrajšavo »sanctific &-« kot sanetMica. GK SpTachden'km. str. 28. pridi k nom obei1 befiedl imate en faitop. Amipag kir ty eni molio, pridi k nom tuie bogaftuu, ta beffeda bogaftuu tukai ne slishi, eden kir nei iaftopil Latinski ne Nemshki, ie to beffedo kraleuftuu na bogaftuu preobernil, bogaftuu inu kraleuftuu ne imata eniga faftopa.« Trubar tudi ni bil prvi, ki je opazil, da je prevod regnum : bogastva napačen, tudi ni bil prvi, ki ga je izkušal odpraviti, zakaj sicer pred Trubarjem ne bi bilo med ljudmi inačic pridi, oz. pridi k nam tvoje kraljevstvo. A vsaj do 1. 1575. to prizadevanje ni imelo popolnega uspeha. Zato se po pravici vprašujemo, kaka se je mogel prevod očenaša, ki ga je priredil človek, ki baje še latinski ni znal, tako razširiti, in to nedvomna po duhovnikih in cerkvi, ne da bi bil kdo izmed njih pravočasno opazil napako in jo kratko in malo popravil. To nas sili, d!a si vprašanje nekoliko natančneje ogledamo., pred vsem vprašanje prevajavčevega jezikovnega znanja. Prav gotoVo je, da je pri prirejanju slovenskega očenaša imel pred seboj nemška besedilo. To kaže razen dveh Krekovih zgledov tudi še prevod 1. prošnje očenaša; »poffwetfchenu body twoye ynne (ime)« odgovarja doslovno po pomenu in obliki nemškemu besedilu:1 F (Wk) Kauuihit si nama din, T si gihešagat thiini namo, N Din namo uuerde geheiligot (G ima drugače: uuihi namun dinan = posvečuj iirne tvoje). Tudi dovršili pomen je mnogo bolj čutiti v nemškem prevodu (saj se je iz »giVihit si«, »ist g.« počenši z 9. stoletjem začel razvijati trpni pretekli čas, a sedi. čas iz w;iird)it g.) kakor pa v latinskem sanctificetur; temu odgovarja miniogo bolj nedov. glagol stcsll. prevoda: da svetitu s§ imq tvoje, dasi ima grški original aorist dyiaq^rm. A z dokazili o vplivu nemških predlog, naj so še tako prepričevalne, še ni dokazano, da prevajavec ali prireditelj ni rabil vzporedno tudi še drugih in drugojezičnil virov, tu n. pr. latinkega očenaša. Treba, da besedilo tudi glede tega pregledamo. 1 Glavne dnalčilce stvn. očenaša so: šentgallenski očenaš (G) s konca 8. stf. (iBraune9, št. 2., Massmann, št. 48., Denkm.3, 1. št. 57., SprachdenikTns št. 5.), s t ar o b a v a r s k i (freisinški) očenaš (F) z začetka 9. stl. z varijamto iz svetoemmeramskega samostana v Regens-burgu, poteklo iz skupnega izvirnika ('Braune9, št. 8., Massmann, št. 49 do 50, 5S, Denkm.3, ;I„ št. 55., Sprachdenkm., št. 8.), očenaiš Weilien-burškega katekizmi a (W:k, Braune9, št. 9., Massmann, št. 45, 55, Denkm.3, L, št. 56., Sprachdenkm., št. 6.), očenaš Tacijanove evangeljske halimoaJje (T), Braune9, št. 16., 14.. Massmann, št. 51., očenaš N o t k er1 j e v e g a katekizma A, B (N, A B: Braune', št. 23, 16, (Massmainn, št. 47, 46, 67.; Denkm;3; I., št. 79, A, B. Vseh pel, brez inačic, ima tudi H. Naumiann, Althochd. Lesebuch, S. Goschen, <11914, 53—55. In glej, prav toliko znakov imamo za uporabo latinskega ko nemškega besedila. Najprej tisti yno, ki sem ga omenil že v Sk/v. čitanki, a ni povsem prepričevalen. V 3. in 5. prošnji očenaša se rabi čisto v pomenu latinskega et = etiam: kakor wriebeffich yno naiemly — sicut in coelo et in terra; kakor yno my odpuffchamo naften dalnykoni — sicut et nos dimitti-ilus debitoribus nostris. Najstarejši nemški očenaši tu sploh nimajo izraza za et : tudi, n. pr. O so in himile sosa in erdu, F sama so... sama, T so... so, N din willo gescehe in erdo, also in himUe; le edini Wk (prvopis je iz 8. stl.!) ima tu prav tisti prevod ko naš celovški rokopis: sama so in'himile endi in erthu. Na drugem mestu imajo vsi najstarejši očenaši zgolj izraze za primerjanje (so, sama so) brez prevoda za et, Notkerjev katekizem' (ioi. 1. 1000.) ima pa prvi pravilno nemški ouch: also ouh wir belazen unseren sciildigen. Vendar bi bila ta beseda prepričevalen znak za uporabo latinskega besedila le za 15. in recimo še za 13., 14. stoletje — Stiski rokopis že ima besedio tudi — ne bi bil pa prepričevalen za prejšnja stoletja, za čas pred 1. 1000. bi pa sploh ne dokazala ničesar; Freisinški spomeniki1 namreč besede »tudi« ne poznajo in imajo namesto nje starejšo* »i«, ki pomeni et in etiam; potemtakem ne bi1 mogli določiti, je li ta »i« prevod lat. et al!i nem. ouh. »Yno« bi dokazoval v tem primeru kveče-mu, d)a se je suženjsko ravnal po latinskem očenašu tisti poznejši pripisovavec, ki je nadomestil' starejši »i« z novejšim »yno« in ne s »tudi«.1 A oglejmo si kar začetek očenaša: Pater noster, qui es in coelis. Izmed nemških prevodov niti eden ni tak, da bi čisto točno odgovarjal latinskemu izvirniku, dasi so sicer docela dobesedni in ne preminjajo niti besednega reda: O Fater unseer, thu pist iin himile [F himilun], Wk... thu in himilom blst (N himile), T... thu thar biist iin himile.2 Naš previcid pa odgovarja do zadnje pičice točno latinskemu besedilu. Isto velja za 4. prošnjo očenaša: panem nostruimi quoti-diianum da nobis hodie. Staronemški prevodi imajo": G prooth unseer emezzihic (po Nanmanou: emeziich) kip uns hiutu, Wk broot unseraz emezzigaz ..., F Pilipi unsraz emtizzigaz kip 1 In še to je mogel storiti tudi po nemškem vzorcu. Cod. Vindob. 2749, fol. 8 b (Ma^smann, št. 53 b) iiz 15. stl. ima namreč tudi u n d za lat. et: »Dein w«ll gescheh ails in dem himel und in der erden«, »vergib uns unser sohuld als und wir vergeben unseren schuldigern«. Prim. Denkm'.3, II., 336. Sicer pa to besedilo ne odgovarja točno GR-u. 2 Podobno poznejši rokopfei do 15. stl. Tudi današnji »der du bist in dem Himmel«, ki sega v 15. stl., laitinsikemu (in slovenskemu) tekstu ne odgovarja dobesedno (du). uns eogawanna. V vseh teh prevodih je ohranjen sicer točno latinski besedni red, a zmisel je podan zelo netočno; saj ne prosijo vsakdanjega kruha (grški izvirnik prosi kruha za drugi dan), ampak trajnega, stalnega kruha, F celo ne le za danes, ampak za eogawanne — io-gi-hwanne, t. j. za »vedno kadar koli«. Šele prevod Tatianove harmonije evangelijev ima pravilno: unsar brot tagalihhaz gib uns hiutu, a z izpremenjenim besednim redom; enako tudi N, le da je besedni red še bolj izpremenil: unsar tagelicha brot... Enako v poznejših besedilih.1 Naš rokopis pa sledi točno in od besede do besede latinskemu očenašu: kruch nafs wledanny day nam dannafs. In končno si oglejmo še enkrat 6. prošnjo: et ne nos in-ducas in tentationem. Staronemški prevodi se glase: G enn ni uinsih frrleiti in khorunka (F ni1 princ),2 Wk ni gileidi unsih in costunga (T gileitest), N Unde in chorunga ne leitest du unsih. Za inducas imajo torej izraze »ne zavedi, ne zapelji«* »ne spremljaj«, »ne vodi, ne pelji«; niti eden teh izrazov ne odgovarja popolnoma latinsko-grškemu izvirniku »ne inducas, »M tiasvšyxt]su (stsl. »ne vuvedi«). Tudi Luther ima še »fiihre uns nieht in Versuchung« in prav tako današnji nemški očenaš. Naš prevod pa ima točno isti glagol ko latinska predloga: yno ne \vuppellay nafs wednero yffkufbo. Pripomnim pa že tu, da smatram tako besedo vpelji za poznejšo premembo prvotnega vveai, kakor besedo ednero za poznejši dostavek. Vsekako torej vidimo, da je prevajavec slovenskega oče-naša, ki se nam je ohranil v CR, uporabljal razen nemškega tudi latinsko besedilo očenaša, ne glede na to, je li prevod iz 14./15. stoletja ali pa, kakor dvomeče meni Krek, že »za bri-zinskih spomenikov ali še preje«. V tej luči pa se nam kaže prevod regnum : rihhi : bogastvo še kot dosti težja uganka, kakor pa se nam- je zdela že dozdaj. Ako je slovenščina le poznala besedo za regnum, se nam zdi čisto nemogoče, da bi človek, ki je znal latinski in se sicer oziral tudi na latinsko besedilo očenaša, da bi tak človek mogel zagrešiti tako napako, kakršna je prevod regnum: bogas^o'= divitiae. In vendar vidimo, da je prevajavec znal latinski, da je pri prevajanju uporabljal tudi latinsko besedilo', in kljub temu — prevod regnum : bogastvo je tu pred nami. Zdi se nam nemogoče, če je slovenščina le imela izraz za regnum, bodisi že kraljevstvo ali cesarstvo, da bi se mogel tak pogrešen očenaš širiti od cerkve do cerkve, od 1 iN. pr. Cod. Vindob. 2749, fol. 8b (Massmann, št. 53 b): Unser tagleich prot gib uns heut (prim. N); enako linški očenaš iz 14 stl.. (Denkm.3, 11, 458). 2 F (var. B) imai: »niuerleiti unsih in diie chorunga«. •duhovnika do duhovnika, od družine do družine, od človeka do človeka, rekel bi skoraj, da po vsem krščanskem Slovenskem, ne da bi bil kak duhovnik vendarle še pravočasno Opazil napako in preprečil, da bi se bila napačna inačica tako razširila. In vendar vidimo1, -da se je le razširila, da so jo zaradi tega rabili celo v cerkvah in da je bila v rabi še v drugi polovici 16. stoletja. Vsekako si torej niti prevajavec niti vsa duhovščina po širnih pokrajinah niso bili v svesti napačnosti ali vsaj neprimernosti prevoda regnum : bogastvo, vsaj toliko časa ne, da se je mogel v tem ta očenaš med ljudstvom že tako popolnoma udomačiti, da ga ni bilo več mogoče popolnoma izkoreniniti. Kako trdno se drži slab prevod v trdno udomačenem molite vnem obrazcu, čeprav vsi vedo, da nI točen, nam kaže slabi prevod angelskega pozdrava »češčena Marija«, ki se je držal v oficialnih knjigah do 1. 1930. in se bo držal med ljudmi še kdo ve kako dolgo kljub šoli in molitvenikom, ki jih pa v srednjem veku za prosto ljudstvo še ni bilo. Kaj bi moglo biti krivo temu čudnemu dejstvu? Mislim, da je mogoča iz te miselne zagate samo ena pot. Le pomislimo na izvor besede kralj in kraljevstvol Bil je čas, ko Slovenci še nismo poznali besede in menda tudi ne pojma kralj! Beseda kralj je nastala namreč šele v zadnji tretjini 8. stoletja iz imena frankovskega vladarja Karla Velikega (Kari — karf-b) in se konec 8. stoletja po> metatezi izpremenila v kralj (gl. Ramovš, CJKZ, VI, 22—26). Z imenom Karlovim so se mogli Slovenci seznaniti že od 1. 768., ko je postal frankovski vladar in s tem tudi vrhovni gospodar bavarski in posredno tudi slovenski; prav gotovo pa so si njegovo ime dobro zapomnili, ko je prisilil 1. 787. bavarskega vojvodo Tassila II. k pokorščini in ga 1. 788. zaradi zopetne upornosti odstavil. Slovenci so bili od tedaj neposredno pod Karlovim vrhovnim gospostvom in se v njegovih vojskah borili zoper Obre. Beseda »Kralj« kot vladarjevo ime je bila torej konec 8. stol. Slovencem vsekako že znana in domača. Težko pa, da bi se bila rabila že tedaj tudi v zmiislu občega iimena »rex : kralj«. Reklo »naš kralj Kari« je bilo tedaj jezikovno nemogoče, raba rekla »zamorski kralj (t. j. Kari) Harun Arrašid« skrajno neverjetna. Pač pa je beseda morala dobiti ta pomen takoj po Karlovi smrti ob nastopu njegovega naslednika: »Naš novi Kralj Ludovik« se je moralo takoj izpremeniti v reklo: »Naš novi kralj«. Pozneje bi se bilo to težko še zgodilo. Prim. s tem sijajno mesto v Shakespeare-jeveim Juliju Cezarju (III, 2,) kjer zakliče po Bratovem govoru tiit* Mmt"l«tfltto$afHwj mfti bfrr wd»ffmi vm luifi^mirKr u rti u^l *«Hm»i' toHirtm cumm& m o&puto ttmf I Kflfcor vtto t0 ošpttffijmo mftm Markam neit>u{p(itttynr4f!Ctv mutto temin trffr fr M&lrt ftttlflrpminfi fifl^iflfl ffiihs frtvgrfoiMr fio fiBtikn >*{jifinwf . 1. 1000., rajši pa že poprej. Naš prevajavec pa je bil tudi še povsem domač s prvotnim, pristno slovenskim izražanjem in njega nazornostjo, tako da mirno pomaknemo mejo za postanek prevoda v dobo, ki jO nam kažejo zgodovinski podatki, Karlovi zakoniti razglasi. 0 tem priča več zgledov. Latinski izraz »crucifixus« (sc. est) je preveden v nemških obrazcih z izrazom »in cruce pislaean« (G, Wk); N ima svobodnejši prevod: »an crucem gestrafter irstarb«.2 Naš prevod nima ne rekla »na križ pripet«, kar bi dobesedno odgovarjalo latinskemu cruc'ifixus, niti »na križ pribit«, kar bi se točno skladalo z nemškim besedilom, niti deležnika »križan«, kar bi točno odgovarjalo grškemu deležniku ^avgmd-hra. Pač pa ima prevajavec za čudo prav tisti izraz, iz katerega se je izpeljala naša beseda »razpelo«, in ki ga (mimo pogostejšega propeti) ima tudi stcsl. prevod evangelijev: »na kriz raffpett«. (Prim. Cod. Marianus, Mt, 27, 44: razbojnika rasptfa sii njimu- God. Zogr. Mt, 27, 1 Podobno Notker B. Še Cod1. Viind. 2749, fol. 16 a ima: »g e m a r t e r t under poncio pylato«, fol. 8b pa ima že: »Gelitten hat under poncio pylato« (Massmann, št. 15). 2 Cod. Vindob. 2749, fol 16 a in 8 b (Massmann, 15) ima že »gecreu-tzigt«, »gechreucigt«. 38: tugda raspejq su njimi dva razbojnika; Euch. Syn. v con-fessio Me i: raspgtii sumruti podujemi voljejq ... str. 67 a.) Ta izraz, ki se je ohranil še pri Alasiji, je v Schonlebnovih Ev. inu Lystuvih nadomeščen že z današnjim »križan«. Živo nazoren je tudi prevod latinskega glagola »sepultus« (sc. est): wu grab polofen. Stari nemški prevodi imajo dobesedni prevod »pic-rapan« (G, Wk, N). Ne enemu ni prišlo na misel, da »bigraban« tu ni pravilni izraz, kakor bi tudi stesl. v evangelijih večkrat rabljeni »pogreti, pogrebeniž« tu ne bil na pravem mestu. Saj Kristusovega telesa niso zagrebli v zemljo, ampak deli v grob, ki je bil v skale/ vsekan. Evangelisti zato soglasno govore, da je Jožef iz Ariiioateje z drugimi vred Kristusovo telo »posuit in monumenta« Mit, 27, 60, Mk, 15, 46, Lk, 23, 53; »Ibi ergo... quia iuxta erat monumentum, posuerunt lesum« Io, 19, 42. Zajemljivo je, da ima stcsl. prevod sv. pisma tu zopet prav tisti prevod kakor naša »vera«: »položi... vii... grobe« Mt, Lk, »vuloži ra grobu« Mk, tu že... jako blizu beaše grobu ... položiste isa« Io. Naš prevajavec je izbral ta nedvomno odlični prevod čisto samostojno, misleč samo na resnični dogodek, kako se je izvršii po poročilih vseh štirih evangelistov. Zajemljivo, da rabi stcsl. prevod nikejsko-cari-grajske veroizpovedii na tem mestu preprosto izraz »i pogre-ben'na« (V. Jagič, Psalterium Bononiense, 1907, 849). To dejstvo in skladnost )izrazc/v v naši veri in stcsl. prevodu sv. pisma govore toliko za samostojno razsodnost, kolikor za pristno narddno izražanje našega prevajavca. Še važnejši za označitev prvotnega besedila slovenske veroizpovedii pa je slovenski prevod za latinski izraz »inde venturus est iudicare vivos et mortuos«. Stara nemščina še nič kaj ne ljubi sestavljenega prihodnjega časa; če ga pa že rabi, ga tvori najrajši z glagolom sculan : sollen, redkeje z wel!en : wollen. Za prevod tega mesta imajo stvn. inačice »vere« ali pridevnik kumftig (tako G, N, Wk v Symb. Atha-nasiianum,1 enako tudi »confessio fidei« v II- benediktburški in munehenski Očitni (izpovedi)2 ali pa deležnik sed. č. (que-mendi, Wk). Naš rokopis ima pa pravi staroslovenski sestavljeni prihodnji čas s pomdžnikom imeti: »od tody iyma priti 1 01. Braune9, št. 9. d, str. 39. Denkm.3, I., št. 56., 208, Spracihdenkm. št. 7., str. 33., v. 104. Massmann, št. 17. 2 01. Denikm.3, I., št. 94 , 97., Spraichdenkm., 56, v. 42.; še linški rokopis iz 14. stl. ima chumiftig. Benediktbeuerska izpoved in vera I. pa ima »daz er noch chomen sool ze demo iungesten tage« (Sprachdenkm. št. 53, v. 14—il5„, Denikrn 3, I., št. 87.). ioclyti li\ve ynomartwe.« To se sklada na eni strani glede tvorbe časa_s stcsl. prevodom evangelijev (Mt, 16, 27: prti bo imatu snu človečisky vu slave otca svojega su angeli) stymi i togda vuzdastu komužudo po delomu svojimu, God. Mar.), na drugi strani pa še točneje z odstavkom Klimentovega izpovednega reda v Euchologiju Sinajskem, str. 67 a, v. 26—67 b, v. 4.: i paky imatu priti su nbse saditi hot§ živymu i mrut-vymu i vuzdati komužido protivo delomu iego. To mesto v EuchoSogiju in še nekatera sorodna so prišla, pravi Vondrak v svoji knjigi Studie z oboru cirkevneslovanskeho pisemnictvi 1903, 31, iz »confessio fidei«, ki je tvorila del očitne izpovedi, nastale menda' nekje na Bavarskem. A niti ena izmed nemških paralel, ki jih navaja Vondrak na o. m., v prvi polovici ni takd prepričevalna kakor naše mesto iz veroizpovedi celovškega rokopisa, tudi ne mesto iz Freis. spomenika III. 56—59 »igdafe pridef zodit Siuuiimi i mrtuirn comufdo pozuem dele«, ki ga primerja Vondrak ravno tam. To vzporedne je toliko bolj značilno, če viidimo, da ima na odgovarjajočem mestu nikejsko-carigrajska veroizpoved Sofijskega psaliterja manj točne) („i paky gr§dq.štaago saditi živymi i mrtvymi*, JagiČ, Psalte-riuin Bononiense, 849). Slovensko besedilo »confessio fidei« v očitni .izpovedi pa je moralo vplivati ne le na Klimentov izpovedni red, ampak — ne naravnost kot predloga, ampak kot nekako že v ušesih zveneče znano besedilo — tudi na oblikovanje prevoda celotnega novega zakona, ki ga je dovršil na osnovi bratovega evangelistarja sv. Metodij. Zgoraj navedeno mesto (Mt, 16, 27) se namreč ne nahaja v evange-listarju in se je prevelo totej šele, ko se je prirejal celotni prevod tetraevangelija. Ako pa naj bi bila vplivala slovenska »confessio fidei« že na oblikovanje evangelijskega prevoda in na sestavoi Klimen-tovega izpovednega reda, je morala bati znana v Panoniji vsaj že v letih 867.—874., ker pozneje je bila Metodiju in njegovimi učencem Panonija zaprta. Slovensko besedilo apostolske veroizpovedi pa je moralo biti še dosti starejše, da je moglo kot znano besediilo vplivati tudi na sestavo »ooofessio fidei« očitne izpovedi. To bi ga postavilo vsaj v prvo polovico, verjetneje pa na začetek 9. ali na konec 8. stoletja, torej v bližnji čas po Karlovem znanem ukazu. Naj pokažem še na eno vzporedje med našo veroizpovedjo in »confessio fidei« v Evhologiju Sinajskem. Staro-nemška veroizpoved v Wk prevaja lat. besedilo »descendit ad inferos, tertia die resurrexit a mortuis, ascendit ad coelos, sedet ad dexteraim Dei Patnis omnipdtentis« takole: »Nidhar steig zi helliu, in thritten dage arstua(n)t fona tootem, uf steig ci himilom, gisaaz ci cesuun gotes fateres almahtiges«. Naš rokopis ima: dolu yide kchpaklu na trettyi dan gorj wita od martwech — Goroi yiede wnebeffa feydi kchdeffnuttczy boga otfche wfemogotfchiga«. Že Krek je k temu mestu opomnil, da imajo tu aorist ali preterit vsi stari slovanski in nemški obrazci vere (RZDK, 13, Kres, I, 185), opozoril pa tudi na obliko ieydi, ki se fonetski ne sklada z rodilniki na -iga, s pisavo diwittcze, in pravi o tem na svoj nekoliko nejasni način: Iz tega... vidimo, da pisec rokopisa, iz katerega je celovški prepisan, ni čutil tega pravila (t. j. da je nenaglašen ali kratko naglašen e = i in le dolgo naglašen ej), kajti smel bi bil pisati rejši ali grejhov, pa ne sejdi kakor je pisal, razen ako bi bil velelnik..., kar pa tukaj ni. RZDK, 7, Kres, I, 179, Krek ni pomislil, da je tu še ena možnOst, namreč da bi »sejdi« tu ne bil sedanjik, ampak aorist, le nekoliko po prepisovavcu iz-kvarjen. Neko podobno izkvaro poznamo že pri Trubarju. Ta se v svdjem Cat. s dveima islagama (1575) srdi na različne katoliške »malikovske« pesmi in navaja v kitici božične pesmi tudi te-le dve vrstici: »Kilr Maria Boga rody... vpreprofte pleine pouye...« Že rima sama nam pove, da gre tu za dva aorista in da naj bi se drugi glasil »povi«. Prim. Slov. čit. za v. r., II, 28, 280. Prav isto, mislim, se je zgodilo tudi tu: namesto! »sejdi« naj bi se glasila besedna oblika »sejde« in glaso-slovje bi bilo rešeno. Glas ej za e je možen tudi v gorenjščini; o tem priča razen Skalarja tudi še rano umrlii mladi Fr. Pečar, ki piše v opomnjah »Fonetične posebnosti v jeziku Kolomono-vega Zegna« na platnicah Doma in sveta, 1895, št. 3, (zad. platn., spr. str.) »Dolžani na Gorenjskem' govore lejp, cvejt, svejt...«. Tako bi bil dokazan ej za e prav za bližino1 kraja, kjier se je Cel. rokopis nekdaj hranil. Velika verjetnost naše domneve je razvidna tudi iz tega, da ima tudi zgoraj navedena stvn. inačica »vere« (Wk), ena najstarejših nemških, na tem mestu preterit »gisaaz«. Druge stvn. inačice resda imajo tu sedanjik »sizit«, tako G, Wk v Symb. Athan., N. Ta preterit pa vendarle ni osamel; ker ima na tem mestu aoriist vprav tolikokrat že omenjena »confessio fidei« Kliimentovega izpovednega reda v Evhologiju sinajskem: (sumruti podujemi voljejq) viskruse tretej deni i vušedu na nbsa sede o desnqjq oca (i paky imatu priti. . .). Opozoriti treba, da se po tej popravi sklada tudi predlog »k« z vsem izrazom »sede k desni« = na desno; s sedanjikom pa bi bil ta predlog nespretno posnet po lat.-nemškem ad : zi.1 A tega slepega posnemanja drugod1 ne vidimo'. Tako, n. pr. tudi »kchpaklu« ni kar slepo posnet po lat. ad inferos ali netm>. zi helliu, ker 1 Al. da Sumerips ima tu: fedi na defniffii; ali je to zgolj pisna hiba ali ostanek starega »sede na desnico«? slovenski »k« znači ne toliko samo smer gibanja, ampak bližino; v predlogu se čuti, da je hotel prireditelj izraziti dejstvo, da Izveliičar ni šel v pravi pekel, ampak v predpekel. To so poznejši rodovi čutili in so izraz k peklu izpremenili »pred pekel« (Alasia da Sommaripa), česar v lat. besedilu ni. Za lat. ad coelos (Wk oi himilom, N Ze litaile, G in birmi) ima naš. rokopis wnebeffa. Tudi toi vzporedje veže prvopis našega besedila »vere« z najstarejšimi nemškimi inačicami, najstarejše prepise našega besedila pa s slovenskimi predlogami stcsl. pisateljev. Ob vsem tem miisliim, da ni preveč predrzna domneva, da germanizmi, ki jlih beremo v ohranjenem nam besedilu, ne izvirajo od prvega prireditelja, ampak od poznejšega prepi-sovavca. Med te germanizme poznejšega izvora štejem; pred vsem tiste okorne prislove dolu, gori pri' glagolskih aoristih ide in vsta, in to vkljub Wk-u. V najstarejši nemški inačici, G, namreč teh prislovov še ni: »stehie in wizzi, in drittin take erstoont fona totem, stehic in himiil.« Zdi se mi, da je glede teh prislovov, ki jih nima, ohranil celo mlajši Alasijev obrazec starejše lice od Celovškega rokopisa: »Pred pacou ie fou, na trechi dan ie od fimerti vitau. Stopeu ie na nebelfic.. -«.1 Enako smatram za mlajši1 »popravek« tudi izposojenko »martran«, saj poznajo Freisinški spomeniki še pravo slovensko besedo »močeniik« (I, 5, III, 16), ne glede na to, da bi1 bila za latinski passus (in za stvn. giuuizziinot Wk, kenothaftot N) boljša beseda »stradati« trpeti, ki jo Freis. spomeniki tudi še poznajo (ftradacho H, 98) kakor tudir nje sorodnico strast — trpljenje (II, 12, 108). Še dosti mlajši je osebni zaimek pri glagolu verovati — »Yast verujo« m. samega »verujo«. Še stvn. inačice pišejo to glagolsko obliko brez osebnega zaimka »ih«: G Ki-laubui, Wk Gilaubiu, Wik Symb. Athani. giteuba, N Killciubo.2 Najmlajša izmed vseh tujk pa utegne biti že prej omenjeni leben. Eno tujo glagolsko konstrukcijo, posneto: iz nemškega, pa je zakrivil le toliko kot gotovo prvi prireditelj slovenskega obrazca »vere« (vsekako pa je zelo star), to! je konstrukcija »kyr je poczett... royen ... polofen«. Že beseda počet sama je stara. Razen tega je ta pasiv točno posnet po nemški pasivni obliki: G »der inphangan (Wk -er) ist« s pomenom grškega perfekta s sedi. pomenom, ki tu ni upravičen. Stcsl. 1 »Gori ftopil vta Nebeffa« imai tadi Trubar v Cat. s dveima isla-gama. Gl. Ar,oh. f. si. Ph„ XXIV, 162. 2 Poznejši nemški obrazci imiajo seveda »lah gelaub« (Cod. Vind. 2749, fol. 8 b, 16 a, Massmann, št. 15). Tudi že Notker B piše: »Ioh gloube« (Denkm.3, I. št. 79 B). prevod ima tu aorist „zač$tu sg" (Evh. Sin., str. 67 a, enako C od. Mar. Zogr. Lk, 2, 21) in le pripovedni čas, aorist ali preterit, ddgovarja tu lat. historičnemu perfektu in grškemu participu aor. pas. Zato beremo tudi že ptli' odličnem staro-nemškem stilistu Noitkerju pasivni preterit, t. j. preterit pom. glagola werden + part. peri glavnega glagola: »Der ... in-phangen uuard.« Ker poznejše inačice redoma slede Notkerju, je mogla priti ta nova pasivna oblika v naše besedilo le do o. I. 1000.1 Pozneje bi se biilla ta pasivna zveza sprejela pač z aoristom, oz. preteklim časom pomožnega glagola. Tudi to je znak starosti1 našega besedila. Oglejmo si še, v kakšnem razmerju je tekstno' izročilo CR do drugih najstarejših inačic apostolske vere v slovenskem jeziku, pred vsem do Trubarjeve in do Alasijeve. Trubarjevega besedila žal ne morem primerjati po najstarejšem besedilu v katehizmu iz 1. 1550., ampak le po Ber-nekerjevi objavi Ta celega Catehisima iz 1. 1567. z inačicami iz Catehisma s dveima lislagama iz 1. 1575. v AfsPh., 24, 1902, 161—162. Alasijev tekst je obče pristopen po Oblakovi objavi v LMS, 1891, 99. Kjer bo treba, se bom oziral tudi na cerkveno besedilo v Evangelijih inu Lystuvih iz 1. 1672. (Sehonlebno-vih). Predvsem je tu nekaj mest, v katerih je T ohranil (starejši) latinski besedni red in z njim vred nekoliko tudi A. dočiim ima CR obratnega, mlajšega: CR nega fynn (-u) edyniga na/figa goipodi, T, A Synu (A Finca) nega diniga (A ie-), Go-fpudi nashiga; tako tudi Sch. CR, A royen ys (A od) diwittcze marie, T royen is Marie Diuice; Sch. se strinja tu s T. in Trubarje v-Schonlebnov besedni red je v vseh treh primerih obveljal d'o danes. — Trubar je ohranil v skladu s CR več starih 1 Tako se glasi to mesto v »oonfessio fidei« I, wessobruinnske izpovedi: »ih glouba dalz der go>tes sun inphangen uuairt fone demo heiligen keisti« (Spraehd., št. 28., str. ,135, v. 22—24., Denkm.3, I. 90.), v rno-nakovsiki (južnonemški) veri in fepovedii: daz er enphangen ward uone dem heiligen geiste« (Sprachdenkm., št. 56, v. 26, Denkm.3, I. št. 97.). e.iako v »confessio fidei« alemansike (Spraehd., št. 57, v 8., Denikmi.3, I. 93.), II. wessobrunnske (Spraohd., št. 59., v. 3., Denkm.3, I. št. 95.), I!l. benedikt-beuerske (Spraohd., št. 70., v. 6—7., Denkm.3, št. 96.), severonemške (mieder-deutsoh, Spraehd., št. 6|1„ v. 7., Denkm.3, 'I., 98. Massmann, št. 13); podobno v »veri« bamberške izpovedi: »Vnde gloubo daz diu sin gotelioha natura geinsamot wa,rt der menisclichun in der magidlichun wamba So gtoub ic'h daz des gotes sunes suanger wa.rt din sin kiuskista muoter miagit ewiga saneta Mairia« (Spraehd., št. 28. B, str. 136, v. 35^38 str 137 v. 1 4, Denkm.3, I. št. 91.). Cod. Vind. 2649, fol. 8b in 16 a pa ima še* stari »enfangen ist« (Massmann, št. 15.), dasi je iz 15. stl. oblik, ki so pri A večinoma pomlajene: (CR) T veraio, A ve-riem; (CR) T Synu, A finca; (CR) T (A) Golpudi; (CR) T Kir ie pozhet (A fpochiet). — Trubar pa ima napram CR tudi mnogo mlajših besednih in besedotvornih oblik: CR othlcho wlemogotichiga, T (A) Ozheta Vsigamogozhiga; CR Dolu yide kchpaklu na trettyi dan gori wftaa od martwech, Gory yiede wnebefla, T Doli shal htim Peklom. Na trety dan ie goriustal (C. s 2 isl. gori vftal) od tih Mertuih. Qori' shal (C. 2 •is,i. fiopil) vta Nebeffa, A Pred pacou ie fou, na trechi dan ie od fmerti vftau. Stopeu ie na nebeffic (pisna hiba za -a); Sch Doli je shell h'peklom (Trubar!), na tretji dan {pet gori vftal od mertvih, Oori je shell v'Nebeffa. — CR od tody iyma priti, T od vnot on fpet yde (C 2 isl. od' vnod pryde), A (Sch) Od tud (Sch Vunod) ima prit (Sch -i). — CR obtichyno f\vettko\v (t. j. l\vetiko\v), T ta gmaina tih Suetnikou, A Gmaino fueche-nicou(I); — CR witanye zhvota, T Vftanena tiga Meffa, A vftagnie tiga telefa. — T je popravil nekatere stare prevodne hibe, pa tudi lepe prevode, če so se imiu zdeli premalo natančni: pri A so ostale ali pa so se drugače popravile; Sch sledi nekaj Trubarju, nekaj pa stari tradiciji: CR Martran pod poncio pylatuifem, A. Martran ie pod1 Pontion Pilatufon, T Terpil pod Pomolom (C 2 isl. -t-) Pilatom- CR na kriz raipett, A .. ie.., T (Sch) Cryshan; CR marttaw yno wu grab polofen, A (fcrifa ie fnet) merteu ie u grob položen, T vmerl inu pocopan, Sch Vmerl, v'grob poloshen. — Nove, osamljene hibe Trubarjeve so: T fidy na Defnici Boshi fuiga Ozheta..., A fedi na defnifu Boga Ochieta..., Sch sedy na Defnici Boga Ozetha(I)..., CR Yaft ueruyo wu... Svvetiga kar fchanftvu obtfchyno fwettkow ... T Ieft ueruio v ... Ena fueta Kerfzhanska Cer-kou, ta (C. 2 isl.: -) gmaina tih Suetnikou... A Veriem u... iuetu Kerftianfco Cirquu, Gmaino fuechienicou..., Sch Ieft verujem v'... Eno fveto Chatotifhkoi Cerkou ... Razvidno je tudi, da so številni spolniki zgolj posebnost Trubarjeva, ki pa se je po njem pozneje močno razširila. Vse te variante nam kažejo, da moremo tu govoriti le o razvoju enega in istega besedila, da tu ne gre za več prevodov istega tujega besedila. Vidimo tudi, da je nekatere tekstne poprave izvršil Trubar sam in da je izmed njih nekatere pridržalo katoliško besedilo v Ev. inu Lystuvih iz 1. 1672., nekatere pa do danes, n. pr. »vftaiene (tiga) Meffa« (C. 2 isl.). Lepi prevod prvega prevoditelja iz 8./9. stoletja » sepultus: v grob položen« pa je pretrajal vseh 1100 in še nekaj let, odkar smo se Slovenci pokrstili pa do danes, vsaj pri katoličanih — kajti Trubar je poskusil, brez uspeha, prekiniti izročilo s prevodom, ki ga je na slepo prevzel od Nemcev, »begraben : pokopan«. Zgora.i navedene inačice se prepletajo, ne da bi mogli iz njih ugotoviti. kakOr pri očenašu in zdravimarijii po dve neko- liko ločeni smeri tekstnega izročila. Edina tehtna razlika, ki bi mogla kazati na tako relativno samosvojost besedila v obeh velikih cerkvenih območjih na slovenski zemlji, bi bila v prvi polovici 9. člena »vere«, ki pa j« v CR izkvarjena. Če se je glasila ta polovica tako, kakor sem v uvodu domneval (»sveto katoliško krščanstvo« napram T in A »sveto1 krščansko Cerkev«), tedaj sloni ta razlika na raznih poznejših nemških predlogah, po katerih se je prvotni skupni in enotni tekst v obeh cerkvenih območjih različno prenovil (nekako v 11.—12. stoletju). Sch se je vrnil zopet k prvotnemu lat. besedilu (a s Trubarjevim spolnikom): »Eno fveto Chatolifhko Cerkou«. Stojimo pred1 vprašanjem, kako se je mogla »vera« razširiti po vsem Slovenskem v tako bistveno enotni obliki in kako se je mogla ohraniti v celoti tako malo izpremenjena cd o. 1. 800. pa do Trubarja in do Alasije. Bistvena enotnost besedila govori z vso jasnostjo za enotno početo, torej za enega prvega prevoditelja, in prav tako odločno za širjenje po pismu, ne po sami ustni tradiciji. Ustna tradicija je prihajala pri »veri« že zato manj do veljave, ker »vera« nikoli nj bila tako pci-ljudna molitev kakor GospodoVa molitev in zdravamarija. Zato je bila mnogo bolj potrebna zapisovanja, zlasti za duhovnike, ki niso bili dovolj vešči slovenščine, in to so bili pogosto župniki na večjih župnijah, ker so bili pogosto plemiškega ali meščanskega rodu ali celo tujci, Nemci in Italijani. Da se je »vera« mnogokrat prepisovala, nam izpričuje tudi' ohranjeno besedilo CR samo. Cela vrsta sprememb je namreč popolnoma jasno pismenskega izvora, ker niso osnovane na narodni govorici, tako tisti gori in doli v zvezi z glagoli, život in lebeti, d'a ne govorim o nedvomnih potvdrbah besedila, nastalih vprav po slabih prepisovavcih. Tega vsega ni mogel storiti en sam grešnik. Pri tem^ je vsekako tudi pažnje vredno, da je bito po večini ustno izročilo, ki smo ga videli pri zdravimariji, vobče, vsaj glede besedja, dosti zvestejše ko pa po večini pisno izročilo pri veroizpovedi in nedvomno mešano izročilo pri očenašu. H koncu še vprašanje, zakaj se nam od množice prepisov očenaša in vere, ki so se morali nujno napraviti v raznih krajih in časih, zakaj se ni ohranilo od njih tako rekoč nič? Odgovor nam dado kulturne razmere v slovenskih krajih v srednjem veku. Pred vsem na strnjenih slovenskih tleh nismio dobili do 12. stoletja nikakega duhovnega središča, nikakega samostana. Zate) se Karlova določila glede ureditve samostanskih šol na slovenskih tleh do tistega časa sploh niso mogla izvajati. In tako tudi slovenski jezik ni mogel postati vsaj posrednik za učenje latinskih učnih tekstov in latinskega jez,ika, kar bi bilo nujno, če bi bili tedaj imeli na Slovenskem kaj samostanov in samostanskih šol. Tudi pri Nemcih, ki so imeli dosti takih duhovnih središč, so se ohranili jezikovni spomeniki i izpuščeni obširnejši odstavki O' nečistih grehih, o zakonskem občevanju ob časih, ko v tisti dobi ni bilo dovoljeno, o hudih grehih zoper zmernost, zoper bližnjega. Te okrajšave so se mogle izvršiti tudi že na slovenskem obrazcu, da je odgovarjal dejanskim razmeram kraja. 17._lig.) in dr.-Ve spe r a pa so večernice, me t din a (rmatutin, srvn. mettine mettin, metti, rnetten) jutranjice brevirja; prim. podobno mesto v W: danna uurdun gilesam heilego lection in dero chirrhun, mit unnu-zun spellun (spel': pripovest, govorjenje) ente mit itelen (nvn. eiitel) so uuas ih biifangan (v. 11.—12.) ali v S: enti othra (othaT: amder, andar) merda (mierren: motiti) theru helagun leociun (v. 40.). Vse to pa s praznovanjem svetih večerov (delopusta) nima nič opraviti. Med vsemi ohranjenimi izpovednimi obrazci soglašata tu edino le St in Freis. 1. 1 Gl. Baeseke, Reallexikcn d. d. Litg.. I, 125. Še kratko besedo o prevajalski tehniki prireditelje vi. Zajemljivo je, kolikrat je bil v zadregi, če je šltoi za prevod kakega bogoslovnega stre/kovnega izraza. Lat. »pro-miissio« (nem. geheizz, Ben III) je prevel s stavkom »kar fam oblubil«, (245 b 4—5) »in baptismate« s stavkom »kadar lam karit priell« (245 b, 5); zato pa je moral ostati izraz »p r o m e« in pasiv seveda nepreveden. »Cum tali disciplina, tali intentiione« je prevel povsem, poljudno »zmallo andahtyo« (245 b, 14—15); izraz, ki sledi, »bredko reywo meyga zareza« pa se zdi, da ne spada sem, ampak da je ostanek po pomoti kdaj izpuščenega stavka o obhajilu (Ben III: daz ich den heiligen lichnaimen nie so emzige nam, so ich solite; so ich in auer genam, so nam ich in ari rine miner sunden). — Tudi preprostega izraza »vota« ni znal naravnost prevesti, ampak je rabil za to stavek »kar lam wogu... oblubill« (246 a, 1), predhodnika za to je pa imel že na Nemškem (allez, daz ich got ie gehiez, Ben II). Tudi lat. immunditia, qua se homio coin-quinare potest« mu ni hotel iti prav od rok. Iimmunditia je prevel prav poljudno z »gard ob o« (246 a, 6—7), glagol coinquinare (omadeževati) pa z glagolom istega korena in še enim prav neprimernim »ogardity ynu omarzity« (246 a, 7), če ni drugi glagol morda pisna pomota za »umazali«; a ta pomota bi morala biti že zelo stara, ker je bil glagol že v predloigi našega obrazca opremljen z dostavkom (omarzi-ty) pruty \vogu yn\v nega iwetikom« (246 a, 7—8). Manjših neskladnosti v prevodu je še zelo mnogo, težava za presojo je samo ta, da nam ni dovolj znano besedilo, ki ga je prireditelj imel pred seboj. A že ti zgledi kažejo, da je prireditelj sicer ddvolj spretno rabil navadno, poljudno, vsakdanjo! slovensko govorico, da pa za višje naloge, za kolikor toliko znanstveno-hclmiletično rabo ni bil prav izvežban. To je pač nasledek tega, da se je slovensko pismensfco delo omejevalo ves srednji vek samo za najnujnejše poitrebe duhovnega pastirstva med preprostim kmeti-škim ljudstvom in da v šolah ni bilo mesta za slovenščino. Živa, krepka jezikovna sila naroda, ki je nekdaj ustvarila Freis. spomenike, očenaš in vero, pa je bila v stoletjih tujega gospostva, kolonizacije in asimilacije že hudo opešala. Kljub tem stilnim in jezikovnim hibam pa nam odpira stiski obrazec očitne izpovedi le pogled na neko pismensko tradicijo, ki smo jo v srednjem veku imeli, in naj je bila še tako skromna; in morda nam odpira pogled celo v neki čas, ko sta sli prvi Freisinški spomenik in stiški izpovedni obrazec nekje v zgodovini naše pismenosti podala roko. P. Skok. Iz slovenačke toponomastike.1 U polemici sa g. Mladenovim2 rekao sam da se nikako ne može usvojiti njegova tvrdnja da su sve one riječi^ koje pokazuju -ea-, -ia-, -a- u rumunskom, arnautskom i novogrčkom3 jeziku za e posudene bas iz bugarskoga jezika, t. bas u vri-jeme kada je zajednički južnoslovenski period ušao u fazu današnjega bugarskoga jezika. To tvrdim i danas. Razlog za ovo moje mišljenje leži u tome što imade i na srp.-hrv. i na slovenackoj teritoriji dosta primjera koji nesum-njivo dokazuju da su se današnji refleksi za e na ovim teri-torijama razvili iz zajedničkoga južnoslov. ia. Prema tome, bugarski je jezik sačuvao samo dulje vremena jedan arhaizam nego li ostali južnoslov. dialekti, a rum.-arb.-novogrčki refleks za e može da potječe djelomice i iz zajednicke južno-slov. faze. Kako su primjeri, koje sam navodio za gornju svoju tvrdnju, kojekuda raštrkani, hoču da ih ovdje još jednom pokupim. A. Primjeri sa srp.-hrv. čakavske teritorije u Dalmaciji: 1. dad a. 1062 pored ded, dedu i ostalih primjera sa e u domačim dokumentima i kod cara Konstantina.4 1 Upor. ČSJKZ, III, p. 24 sl„ V, p. 1 si., Etnolog, III, p. 179. Upotre-bljavam ovu priliku da ispravim svoje netačno učenje na str. 191 o Sora. Ramovš, Hist. gram., II, p. 142 dokazao je da Sora potječe od Sovra. Prema tome se tako imaju citati i njem -lat. potvrde Zoura. Drugo je, dakako, pitanje da li ovdje imamo slov. riječ *sQ-vbra u značenju »hudournik" i da li bi ovaj kompositum na sQ- mogao bas to da znači. Prvo i prvo, tako na-zvanih potoka i rijeka nema na slovenskim teritorijama. Stoga držim i ovaj puta da se radi od predslov. imenu Savara koje dolazi u Galiji kao Sevres (upor. GrShler, Franz. ON, p. 349) sa istim ispadanjem i oslabljenjem vo-kala a u penultimi baš kao i u našem obliku Sovra. Upor. o ovome problemu sada ZfrPh., L, p. 486, § 3. 1 raclchuk Ckouckoz HayiH0Z JIpyiuiuea, V, p. 339. Mladenov ope-tuje sada svoj nazor u Geschichte der bulg. Sprache p. 61, 66, 68. 3 Upor. u posljednje vrijeme za grčka imena mjesta slov. porijekla VVeigand Balkan-Archiv, IV, p. 24 i si., § 30, 31 i 32 Ne može se reči, da je s za e samo „in jungeren Elementen und in unbetonter Silbe", kako uci Weigand, jer nalazimo n. pr. fiedovpia ved kod cara Konstantina, a /?s6qov kod Oikonomosa za Btbdpo, upor. G. Meyer, Neugr. Studien, II {Sb , 130), p. 16. * Starohrvatska Prosvjeta, n. s., I, p. 171, § 17. Beličev 36opHUK, p. 122, bilj. 5. ZONF, IV, p. 221. 2. lat. persica >praskva po čitavoj Dalmaciji sve do Boke Kotorske.5 Ovdje se vidi likvidna metateza per- > prš- i dalma-tinsko-romanskoispadanje nenaglašene penultime. Ovo posljednje (cf. brassica > broskva) ne mora da bude, jer može biti i / > 6. e > a poslije r je kao i u štokavskom orah. Na ostaloj srp.-hrv. i slovenačkoj teritoriji imademo srp.-hrv. breskva, briška (Jur-kovo selo), slov. breskev. U ovom je posljednjem obliku samo p > b napadno. Upor. breveleg 13.—15. stolj. privilegium, Ak. Rj., I, p. 631, franc. Brancas za Pancratius. 3. Bribir (Skradin) < Varvaria.6 U ovom se primjeru vidi ponajprije likvidna metateza var° > bra-, za tim unošenja južno-slov. palatalnoga f mjesto roman, nepalatalnog r7: bra-. Na tom je stepenu nastao diftong -(a-, koji je bio identificiran sa e > e, i. Stepen e > e potvrden je kod cara Konstantina, koji i inače piše s za e, i kod Vitezovida: Brebera, Breber. 4. Identična pojava kao kod bfa- > bve- u Bribir opaža se i kod drugog likvidnog konsonanta l. Split je nastao iz Spa-letum sa dalmatinsko-romanskim ispadanjem nenaglašene penultime8 baš kao i u Melita > Mljet. Moglo bi se i za Spaletum suponirati oblik *Speleti,9 kako sam činio radi Bibinje.10 Kako taj oblik nikako nije potvrden, bolje je podi od potvrdenoga oblika Spaletum sa romanskom sinkopom nenaglasenoga e u penultimi > *Spaltum > *Splat, jer za la > le imamo primjer malo niže u lata > letva. 5. nažlo (u Baški po vlastitom čuvenju, cf. Berneker p. 313 čak. gnezlo). Ak. Rj. VIII, 273 ima nazlo iz Hrv. Primorja i sa ostrva Krka, < gnezdo. 6. nad (na Krku) »ružičast", nadi (u Lici) „crnkast, za-gasit" < gned-h, Berneker 312. Asimilaciju gn > n u ove dvije riječi pripisujem uplivu talijanske ortografije gdje je lat. gn = n, upor. za upliv strane ortografije, dosada konstatovan samo kod imena mjesta, na domači materijal: Kočevje, Raštevič, ČSJKZ, V, p. 11, JO, VI, p. 77. 5 ZfrPh , L, 486. Radi b pored p nije potrebno pomišljati na mozara-bičko posredovanje, kako čini Janko, Slavia, IX, p. 350 Upor Nastavni Vjesnik, XXIX, p. 227 s v. Blaža. 6 Upor. sada ZfrPh., L, p. 485 i si. glede razvitka -ari« > -ir. 7 Upor. Vondrdk, Vergl. slav. Gramm., I2, p. 382. 8 Upor. Bartoli, Das Dalmatische, II, § 317 i 318. Nije čudno sto je mletački dialekat sačuvao oblik bez sinkope: Meleda, jer o vaj dialekat kao i toskanski pozna sinkopiranje nenaglašene penultime samo u odredenim slučajevima. Izgleda mi da se je dalmatinsko-romanski sinkopirani oblik, od kojega potječe srp -hrv. Mljet, sačuvao u Zadru u imenu samostana opatica: monasterium, moniales de Melta (Sm X, 341 a. 1337, XI, 422, 428 a. 1347, XII, 349 a. 1356). Upor. Brunelli, Storia di Z ara, I, p. 407. 9 Ovako sam još mislio u Nastavnom Vjesniku XX, p. 454, XXVI, p. 26 i si. Upor. Asamus, danas ime rijeke Išmi (Albanija), očito preko *Esemi. Ciprianus de Splato a. 1349 (Mon. hist. SI. mer., XIII, p. 66) je valjda greška, a nije potvrda za *Splat. 10 Nastavni Vjesnik, XXIX, p. 226 i si. 7. nadra (Žumberak, katolici, Karlovac, cf. AfslPh, XXXII, p. 364 § 3). Ak. Rj., VII, p. 299, VIII, p. 272 ima nadra i na-, sto odgovara obliku jadro pored jedro < edro Berneker 270. Ovaki se oblici nalaze djelomice i na slovenačkoj teritoriji. Primjer nema velike dokazne moči jer se može suponirati i postojanje prijevojnog stepena *adro, na što upucuje na- bez palatalizacije. 8. maždac, g. maždaca s. m. „Stock zum Zerquetschen von Trauben, Kelter", mažditi „keltern" (Žumberak, katolici, Jur-kovo Selo), upor. slov. mSzdždc < mezga Berneker 54. i u dif-tongu ia < e izgubio se radi disimilacije prema palatalu što slijedi (v. niže C, 4). B. Primjeri sa srpsko-hrv. štokavske teritorije: 1. KQa6f^iEQ7], 2. TpaftoDvia. Oba kod cara Konstantina.11 3. orah. 4. prama. 5. svirala < svirehP Teritorija orah prema oreh, orih mogla bi se geografski ograničiti prema toponomastici. C. Zajednički primjeri srp.-hrv. i slovenačkoj teritoriji: 1. Slov. dreta, dretev (Pleteršnik, I, p. 170), srp.-hrv. dretva (tako i kod cakavaca u Žumberku), dreta (Belostenec), dritva (.Ak. Rj. II, p. 771 ne veli nažalost gdje se tako govori) Dokazuje isto tretiranje st. vis. njem. riječi dratn kao gore Bribir. Prema tome, zamjenjivalo se i njem. nepalatalno r sa južno-slov. pal. r. 2. Kao gore kod Split imamo na ovoj teritoriji primjer iz st. vis. njem. To srp.-hrv. letva, Ak Rj., VI, p. 22. Ovako govore i čakavci-ikavci u Žumberku. *litva nije dosada još nigdje zabilježeno. Slov. letva, IStev (Peteršnik, I, p. 513 i si.). < st. v. njem. lata.u 3. jad, (o)jaditi (se) < edi, Berneker 271 pored jed, jesti, jisti i t. d. 4. Srp.-hrv. svaki, slov. vsak, saki (Žumberak) < st. c. si. Vbsek-b, bug. seki, šakoi, šaka (Mladenov, Geschichte der bulg. Sprache, p. 137). Gubitak elementa i u diftongu ja < e mogao 11 Upor. Starohrvatska Prosvjeta, n. s., I, p. 170 § 17. 12 O ovoj riječi v. moj članak Iz balkanskoga vokabulara koji ima iziči u narednoj svesci Bariceva Apxuea 3a ap6. cuiapuHy itd. Za ceuptbAb upor. Miklošič, Lexicon palaeosl.-gr -lat. p. 826. 13 Berneker, p. 221 uzimlje da „die Formen mit e- Vokalismus beruhen wohI auf der Umlautsform". Čudno bi bilo da je prijeglas bio mjerodavan samo za Slovence i Srbohrvate. Sličnih primjfra za to ne znam. Deklina-cija -C dokazuje da se radi o vrlo staroj posudenici, dakle ne iz sr. v. njem. M Slovenački jezik pozna još lata i latua, a srp.-hrv. još letka letika, Ak. Rj, VI, p. 17, 20. Ovi primjeri jasno pokazuju da je kasniji njem. latte reformirao naš prvotni oblik, koji se deklinovao po deklinaciji jj. Tako se ima tumačiti vokal auc. dratev i t. d, mjesto refleksa za e. Iz Split letva-moralo bi se zaključiti da je Slovenima njem. odnosno romansko l zvučilo palatalizi-rano (upor. \ukt za Luft, mSja za Mehi u Žumberku). Ovaj problem ostavljam zasada neriješen. je da nastane zaradi disimilacije najprije u odredenom obliku, odakle je prenesen u neodredeni (v. gore A, 8), upor. Goj-merje > Gomirje (Hrvatska). D. Primjeri sa isključivo slovenačke teritorije: 1. patriarcha > podreka15. Romansko ri bilo je identificirano sa f kao u praskva, Bribir, dretva i u sufiksu -ariu > -ari,. 2. Sclavanorum,16 sclavanisca. 3. Pradigoi, dio sela Medea: a. 1170 villa Predegoy, a. 1275 villa Pradegoy, Prydichoy a. 1308 Pridigoy, a 1540 Pradigey (glede potvrda v. Kos, Razprave, V—VI, p. 365, a glede ličnog složenog imena Predigoj upor. Predesclaus = Predizla — Pre-celau potvrdeno od 9. stolj. dalje, v. Kos, Gradivo, II, 231, IV, 122, 472, 330, Miklošič, Personennamen 307 i ON aus Personen-namen 241). Primjer je iste prirode kao gore praskva. 4. Štandrež, ime mjesta kod Gorice, od Sanctus Andreas a. 1184 (Kos, Gradivo, IV, 330) sa -s > -ž kao u Miklavž, Matevž. Primjer doduše nije iste prirode kao patriarcha > podreka, jer akcenat počiva na e (cf. Andrej i Andrija). E. Primjeri iz tudica zajednički čitavoj južno-slovenskoj teritoriji: 1. Balk.-lat. rapa > repa,17 Ovaj primjer sadrži kao i Bribir, dretva zamjenu rom. nepalat. r sa slov. pal. f: ra- je bilo iden-ticirano sa ria- > re-. 2. Balk.-lat. sjeverno-tal. *aciale:8 > ocelb19 > ocilo, ocil, ocjel. Ovamo ide još Adrianopolis > Drenopolje Odrin > tur. Edirne, rum. Udriu,20 uza sve sto mi ovaj primjer radi i za e u bug. zasada još nije posve jasan. U svemu imademo, prema ovom izla-ganju više od dvadeset sigurnih primjera da se utvrdi opčijužno-slov. izgovor glasa e, ako necemo uzeti u obzir reflekse u rum., arom., alb. i novogrč. jeziku radi toga što mogu da potječu sa čisto bugarske jezične teritorije. Poznato je da na štokavskoj srp.-hrv. teritoriji oscilira još i danas arhaistički izgovor od e sa novijim poslije konsonanta r: pram(a) pored prema, orah (cf. imena mjesta Orahovac, Orahov Bok. Orahov Do, Orahovica, Orahovičica, Orahoviči, Orahovlje, Orahovo, Orahovštica (rijeka), Orašci, Oraščič, -i, Orašče, Orašac, Orašje pored Oreš, Orešac, Orešak, Orešje, Oreško Brdo, Orišje, Oreškovič i Oriškovič, Orijovac, v. A k. Rj., IX s. v.). 15 ČSJKZ, III, p. 24, bilj. 2. Kao primjer za lat. ri > slov. f > srhrv. r služi i Lauriana kod raven skog geografa, danas Lovran, kod stranaca L o vrana (Istra). 16 jo. vnr, p. 89, biij. i. 17 ZfrPh, L, p. 485 § 2. 18 O obliku *acisle mjesto acisrium upor. v. Wartburg, FEW, p. 20 i REN1 103. 19 ZfrPh, XLV1, p. 398, § 34. 20 Belidev 36opHUK, p. 122, bilj. 5. Za što se je arhaizam mogao da sačuva samo poslije r, to se može razjasniti sa gubitkom palatalizacije južnoslov. r na srp.-hrv. štokavskoj teritoriji. Neksus ria < re doživio je gubitak palatalizacije baš kao i lat. sufiks -ariu > -ar, morje > more i t. d. ili kasnije rie < re u breme pored vrijeme i t. d. i to baš u vrijeme prelaska diftonga [a u reflekse e i t. d. Kada se je to dogodilo, još se ima da utvrdi.21 Depalatalizacija r zahva-tila je prema mome shvačanju i prvi palatalni elemenat diftonga ia < e, ako se je nalazio poslije r, tako da je mogao ostati drugi velarni elemenat čitav. Posebno je, dakako, pitanje za što se to nije dogodilo u svim riječima koja sadrže re. To ostaje za sada neobjašnjeno. Kako se na slovenačkoj teritoriji opci južnoslov. konsonant f doživio dva različita tretiranja,22 od još večeg je interesa tra-žiti na ovoj teritoriji slučajeve gde se je arhaistički izgovor sačuvao do danas. Ima li na ovoj teritoriji još takovih primjera? Držim daje za to primjer naziv za pet siovenačkih mjesta: Čatež (srez Kozje, Kostanjevica; opč. Struge, srez Ribnica; opč. Velika Dolina, opč. Velika Loka); Čatežka Gora (opč. Moravče, srez Litija; dobila je ime po selu Čatežu što leži malo niže prema jugu, opč. Vel. Loka) i Čatež kraj Brežica.23 Prema sajapčenju g. dra. Koštiala nalazi se još jedan Čatež južno od Št. Jurja (sudski srez Radeče na Dol.). Slov. apelativ koji je suzvučan sa ovim imenom mjesta glasi čatež. Za nj Pleteršnik, I, p. 95. pozna dva značenja: 1. na slov. Krasu „nekak kratek pregelj, ki se rabi pri četveri", 2. u istočnoj Štajerskoj „neki pogorski duh".24 Veoma žalim što dosada nijesam mogao dobiti tačnijih obavještenja o prvom značenju. 21 Da je r postojao u vrijeme cara Konstantina na srp.-hrv. teritoriji, o tom v. Siarohrv. Prosvjeta, n. s., I, p. 188, § 38. Konserviranje arhaizma u štokavskim govorima poslije r naliči na cali slov. črt »vrag". Ali valja odmah istači i to da a mjesto e kao u držela > dežela može da potječe i od križanja sa drugim mitologičkim sinonimom škrat (oko Sutle), dem. škratec (akcenat prema dr. Uešiču) o kome upor. Pajek, Črtice i t. d. p. 226, Niederle, Ss, II, l2, p. 64. Ova poslednja riječ izvjesno potječe od st. vis. njem. scrat(o), n. vis. njem. Šchratt, Schretel. Samo se pita kako se ima opravdati dodatak apstraktnoga sufiksa -ei25 imenici koja označuje živo biče? To bi moglo biti samo analognim putem, nikako putem direktne derivacije. Imalo bi se uzeti da je ovaj sufiks došao od apstraktne imenice smfdež s. m. od smrdeti, jer se vrag u folklora zaista prikazuje kao smrdljivo pogansko biče. Kako se iz ove analize vidi, slaba je vjerovatnost da se u Čatež nalazi baš ova imenica, jer su adjektivi na -jb veoma stari, a analogička je tvorevina čatež »neki pogorski duh" za-cijelo mlada tvorevina koja je mogla da nastane jedino u jednom jako kristianiziranom milieu kakov je baš slovenački. Prema tome bi od čatež ovoga značenja očekivali samo adjektivnu izvedenicu na -ovb kao što zaista imamo u Crtovo (staro srpsko selo), Crtova kosa (planina na Pivi u Hercegovini, Ak. Rj., I, p 850) „vražje mjesto, vražja kosa". Ova imena mogu da idu medu one rijetke naše topografske nazive iz doba slovenskoga paganizma na Balkanu. Miklošič26 je medu toponomastičke izvedenice od čmfa metnuo i ime mjesta Črbtež iz 15. stolj. u Staroj Srbiji (upor. Ak. Rj., I, 850). Držim da se je veliki slavista varao u svome mišljenju. Ovo je ime mjesta zacijelo identično sa maloruskom izvedenicom čertež m. »Ackergrund, gewonnen durch Vernichtung 25 Upor. Vondrak, Vergl. slav. Gram., I, p. 628. U srp -hrv lupež „krad-ljivac" vidimo da se je nomen agentis razvio iz abstraktuma lupežb krada u st. cr. slov. (Miklošič, Lexicon palaeosl-gr.-lat., p. 344). 26 Die slavischen Ortsnamen aus Appellativen, II, § 72. des Waldes" (Berneker p. 172). Ide, dakle, u kategoriju mjesnih imena kao što su češ. ŽcTar i srp.-hrv. Požega, koja označuju krčenje šuma s pomodu požara, vatre. Ovdje je apstraktni sufiks -ež sasvijem u redu, jer se radi o izvedenici od^ glagolske osnove čntc? čresti kao i gore u smrdež ili, u Žumberku, prateš, g. -ži „Wasche" od prati. Prema Ramovševoj eksplikaciji od dažela < ddžela < držela, slovenačko bi ime mjesta Čatež zaista moglo biti identično sa starosrpskim Cntež. Medutim izpitivanje terena govori u prilog jednoj drugoj mogucnosti. Čatež21 koji znam iz autopsije, nalazi se u draži i polju pokraj Save. Teren mu je^ ne samo vlažan, močvaran, nego je i poznat kao ljekovit. Čateške se toplice posjecuju veoma mnogo od seoskoga svijeta. Opci je slov. naziv za ovakov teren črefa > slov. čret = čr$ta28 čretina, čretnik. Odatlje je je n. pr Začretje u Hrv. Zagorju. Interesantno je opaziti kod imena mjesta koja su uzeta od ove riječi zajednicu slovenačko-češku. Kod Ceha su dobila ova imena mjesta apstraktni sufiks -ež:29 Štritež (upor. Berneker). Kod Siovenaca isto tako: Čretež u nekadašnjoj Kranjskoj u opč. Turjak (srez Kočevje), Critež u Koruškoj i Čretvež30 u nekadašnjoj Stajerskoj sa nerazumljivim v (upor. Miklošič, Slav. Ortsnamen aus Appell II, p. 23, n°7J3). Kako se ova derivacija nalazi na razdalekoj teritoriji i kod Čeha i kod Siovenaca, mora da je veoma stara. Obzirom na kakvodu terena Čatež kod Brežica potječe od čretež. Prema tome, ovdje je identifikacija izvan svake sumnje. Ova je identifikacija glasovno i za to ispravna, što je Ramovš, o. c. § 43 utvrdio da se u dialektima r radi olakšanja teške konsonantske grupe31 ispušta najkasnije u 15. stolj. Prema tome Čatež vec sa ovoga gledišta može u ovom obliku da bude vrlo staro mjesno ime. 27 Akcenat ikavaca u Žumberku je Čatež, a pseudoštokavski u Zagrebu Čatež. 28 Prelaz iz deklinacije o u deklinaciju a nalazi se i u imenima mjesta: Čreta (opč. Kokorje, Celje) glasi kod Nijemaca Tschret još prema deklina-ciji o; Čret (opd Teharje, Celje), ali Čreta (Maribor). 29 Zacijelo kolektivnoga značenja (kao u mladež i t. d.) da bi se označio čitav močvaran kraj. 30 Kako dolazi v u ovu izvedenicu? Zarje postojala i deklinacija a od čreti, ? Upor. tadva za tada, odatle imena mjesta Ladvenjak, Ladvič {Ak. Rj., V, p. 866), ostfva u Žumberku (AfslPh, XXX, p. 344 n° 8) i odatle izvedeno ime mjesta Ostrvica kod Rudnika (Padueojeeuh, Cp6uja y cauu,u u peiu, p. 4) < ostrb po deklinaciji u. Zabilježiti je da Imenik krajev vojvodine Kranjske (g. 1875), p. 14 piše Četež u opc. Turjak bez r. Je li to štamparska greška ili nije? Ortschaften-Verzeichniss g. 1892, p. 136 piše samo Čretež. 31 Ikavski čakavci u Žumberku oblakšavaju ovu grupu svarabhahtičkim vokalom e čerlvo, čerišnja, čerip. Nas zanima ovom prigodom samo činjenica, i radi toga je ovo ime mjesta došlo u ovaj članak, da se je gubitak ko-sonanta r morao dogoditi na stepenu *čratež, dakle u vrijeme izgovora e > ia. Najstarija je potvrda iz dokumenata32 iz g. 1265.: villa nostra in inferiori Tzattesch in Marchia.33 Potvrda se odnosi na Čatež kod Brežica (srez Kostanjevica). Sa vokalom a iz e pišu se ova imena dakako i u 15. stoljecu: circa 1400: zu dem Nidern Szates, zu Obern Szatezu za Čatež u srezu Radeče, a. 1481. Tschates ili Tschatesch35 za Čatež u srezu Kozje. Prema tome iz potvrda izlazi da se Čre- > ča- dade potvrditi vec u 13. stoleču. 32 Ove potvrde ispiaao mi je g. prof. dr. M. Kos, na čemu mu naj-ljepša hvala. 33 Schumi, Urkundenbuch Krain, II, p. 277. 34 Mitteilungen des Musealuereins f. Krain, II., p. 20. 35 Zahn, Ortsnamenbuch der Steiermark, p. 151. Milko Kos: Nove študije k freisinškim spomenikom. L V »Paleografskih in historičnih študijah k freisinškim spomenikom«, objavljenih v četrtem letniku (1924, str. 1 dalje) tega Časopisa, sem slovenske tekste v cod. lat. 6426 Bavarske Državne biblioteke v Munchenu, znane pod iimenom freisinški spomeniki, proučeval med drugim tudi od paleografske strani. V tem sem prišel dO sledečega rezultata: »Glavne latinske in slovenske tekste nekdaj frelisinškega, a danes miinchen-skega kodeksa 6426 so napisale v območ,u bavarskih pisnih šol različne roke v četrtletju neposredno pred in po letu 1000. Glede slovenskih tekstov pa moram še posebej omeniti, da se v paleografskem oziru glede dtuktusa, oblik črk, ligatur, kratic in drugih znakov ravnajo po minuskuli, kakor je bila v omenjeni dobi v prvi vrsti v rabi za tekste napisane v latinskem jeziku« (str. 18). Že 1. 1922., ko sem prvič proučeval od paleografske i'n historične strani najstarejše zapisane slovenske tekste, sem iskal v munehenskih kodeksih freisinške pro-venience iz 10. in 11. stoletja rok, ki bi odgovarjale eni ali drugi obeh rok, v katerima so napisani slovenski teksti. Ta trud pa, ki bi mogel osvetliti naše tekste od novih strani, je bil takrat brezuspešen. Jeseni 1929 pa, ko sem v druge svrhe proučeval freisinško gradivo v Bavarskem Državnem arhivu (Bairisches Hauptstaatsarchiv) v Munchenu, sem prišel na sled) — tako mislim in hočem v sledečem pokazati — roki, ki je napisala v munchenskem cod. lat. 6426, na fol. 158'—161' tako zvani drugi in tretji slovenski spomenik. Poleti 1930, ob ponovnem študiju v Državni biblioteki in Državnem arhivu v Munchenu, sem tozadevna preiskavanja, katerih rezultati so podani v tem donesku, nadaljeval in dokončal. Državni arhiv v Munchenu hrani vrsto freisinških tradicijskih knjig. Opisal in vzorno jih je izdal Th. Bitterauf.1 Med 1 Die Traiditiomeii des Hochstifts Freising, I (744—926), ill (926—1283), Mtinchen 1905, ;190i9 (Ouellein und Erorterungen zur bayerischen und deut-sahen Geschichte, Neue Folge, IV, V). njmi -nas zanima posebno kodeks, ki je označen s staro frei-sinško signaturo 188, oziroma z danes veljavno 3 b. Na fol. 181—182 je zapisan tekst listine, glasom katere zamenjuje freisinški škof Abraham s plemenitim klerikom Ruodharijem zemljiško posest s cerkvami in nesvobodniki v krajih »Vua-laha«, »Lurna« in »Lisara« proti klerikovi v krajih »Velah« in »Stalla«. Vsi ti kraji, ki jih bom' kasneje točneje lokaliziral, leže na današnjem Zgornjem Koroškem. Tekst listine je bil že večkrat objavljen.1 Bitterauf, ki ga je izdal ponovno (II, 167—168, n. 1275), datira listino »977—981«. Roka, ki je v freisinškem tradicijskem kodeksu zapisala tekst te listine, je po mojem mnenju ista kot roka drugega in tretjega freisin-škega slovenskega spomenika. To naj pokaže ta priložena fak-sirnUa fol. 158' cod. lat. 6426 Državne biblioteke v Munchenu (slovenski tekt) ta fol. 181 kodeksa 3 b Državnega arhiva prav tam (listinski tekst), v podrobnostih pa dokaže primerjalna paieografska analiza obeh tekstov. Posamezne črk e. Zgornji deli črk b, d, h in l imajo v slovenskih tekstih prav take odebeline v obliki kola kot odgovarjajoče črke v tekstu listine. Ostro navzgor zavite sklepne črtice ob spodnjem robu črk najdemo v slovenskih tekstih pri črkah d, i, l, m, n lin u prav take kiot v listinskem tekstu. Roka slovenskih tekstov rabi poleg poluncialne oblike črke d večkrat tudi uncialno obliko <5, ki je v bavarskih rcčko-pisih, nastalih še v prvih desetletjih 11. stoletja, prav pogosta (Chroust, Monumenta palaeographica, III, 5; drugi slov. spomenik: f. 159, v. 8; f. 159', v. 1, 2, 3, 13; f. 160, v. 3; f. 160', v. 14; f. 161, v. 1, 6, 8, 13). Prav enako je razmerje med uporabo obeh oblik črke d v listinskem tekstu, kjer sem. našel prav tako uncialno obliko kot v listini uporabljeno na šestih mestih (f. 181, decimatam, decursibus, inquirendis; f. 181' Godemir; f. 182, redlitibus, de familia). V obeh tekstih vidimo prti črki e, ako stoji na koncu besede ali vrste, izhodno črtico, ki prehaja pogostokrat v piki podobno odebeline1. Spodnji lok črke g pisan je v obeh tekstih v dveh peresnih poitezah. Prav enaka je tvorba malega o. Lok pri črki h je rahlo proti levi na znotraj zavit in priostren. Enako tudi srednje deblo pri črki m. Spodnji del črke q ima na koncu navzgor zavihan repek. Visoki f je zgoraj večkrat lepo1 na dlesno in na znotraj zavit. Mala črka a se v obeh tekstih rabi v obeh 1 Zaton v Archiv tur Kunde osterr. GesdhichtsqueHen, 27, 259 (ad »c. 976«) im v Fontes rer. Austriacarum, II, 31, 39 (aid' »c. 975«); Jaksoh, Monum. hist. duc. Carmthjae, Hi, 48 (ad »957—993«); Fr. Kos, Gradivo za zgodovino Slovencev, U, 347, št. 452 (ad »okoli 975«), — Tekst listine na toneu razprave. oblikah, 'okrogli (k) iin špičasti (v). Velika črka U ima v obeli tekstih enake karakteristične poteze. Črka k ima v slovenskih tekstih obe pioševni črti tako oblikovani, da je zgornja nekakemu srpu ali preokrenj enemu arabskemu številu 5 podobna (K)- Enkrat opazimo prav tako obliko črke k tudi v tekstu listine (fol. 181, v. 10, beseda »kazne«). Zelo značilna v slovenskih tekstih je črka Z, ki sega visoko preko zgornje osnovne linije minuskulnega pisnega sistema. Najdemo jo napisano v dveh oblikah (Z, j). V citirani razpravi (Časopis, IV, 15) sem omenil, dia se taki obliki črke Z najdeta v bavarskih rokopisih, klii jih datirajo v desetletja pred in po letu 1000 (Chroust, Moki. pal., III, 6 a, 2, 4, 9; IV, 1 b; VIII, 1). Na las enaki Z najdemo v našem listinskem tekstu; tudi tukaj sega preko zgornje osnovne pisne linije Lni ga pisec piše v obeh oblikah (oblika 5 v Zidlebi t, fol. 181', oblika Z posebno pogosta v osebnih imenih na fol. 181')- V slovenskih tekstih lahko štejemo med' tako zvane velike začetne črke A, B, C, D, E, I, O. S, T, U, V. V tekstu listine je duiktus teh črk prav tak kot v slovenskih tekstih. Od 1 i g a t u r uporablja roka koroške zamenjaltne listine preobrnjeni et (&) v enaki meri kot roka, ki je pisala slovenski tekst (fol. 181', v. 8, fol. 182, v. 6, listine). Tvorba in uporaba lligatur st in ct je v tekstu listine prav enaka in prav tako pogosta kot v slovenskih tekstih. Od ligatur, ki so poleg teh treh, v latinskem pismu one dobe sicer zelo običajnih (et, ct, st), v slovenskih tekstih še v rabi,, sem omenil 1. 1924. v svoji zgoraj citirani razpravi (str. 16) še ligature ez, rz, sz in tz, ki si jih je pisec slovenskega besedila ustvaril kot nove, sicer v latinski grafiki nenavadne, ki pa so posebej prilagodene značilnim parom črk v slovenskih besedah. Prav take značilne ligature najdemo tudi v tekstu zamenjalne listine, toda ne v latinskih besedah, marveč v slovanskih in germanskih osebnih imenih (ez, fol. 181: Keza, Peza; fol. 181': Pezaman; tz, fol. 181: Liutza). Ae piše roka slovenskih tekstov v treh oblikah (ae, a ligiran z e, e = e caudata, e v ecc$ f. 158', v. 1, f. 159, v. 8; vu^ki f. 158', v. 6/7; bosige f. 158', v. 10; znicistvg, f. 160', v. 13; a prislonjen na e, pniuuae, f. 158', v. 13; ae, mariiae, f. 160, v. 13). Prav enaka je raba obeh črk v tekstu naše listine. Tudi tu najdemo vse tri grafike (ae, a ligiran z e, — quefm boner /r^vui^ukut ne pp l^Zninu uvi^tia 1111100/1^" f<7r077l riAnAfod^b -vue£l6 filtri Ipet^tli boi cio ncimoki dulcmijT -rp »<*- pommcm cLvt "Zirif uuebb/i rvi jcfcmlr boru mu fh^nem 'Zteb mij^cih dcL Sfbfurrr d ril fčrco nvnA -cuortm bjzetra. odevunam ffe. ■csruA fferd^bat ffeputn ugongemge- ffdron CKot fe* ntfAlZern fhipAm ffe-nc riAtiut2r nVZce rrf> det mtr2cnr , j bofim* o2tmA mo j (ere t?aromti ■'Zvrtat trn den iCAmt T^umeict efebefe pfiutur je- imutjc^tm -cer^nr pr1 tA^nmA uVnouutvi Acffc A-Uo/tu u^liubtfe Miinchen, Državna biblioteka, cod. lat. 6426, fol. 158' (freisinški spomeniki, začetek drugega slovenskega odlomka). . p. ivnemmc amu&tutduA&trvniTmf pUcuir Anj'čtte rirr inruener»V>tlc abr^A jhfingtnftf AecčtAe- cym ecaucncUT nobtlr dcftctt- ll^4Wtu Tjomtnccjuan' AZtnrfe fa&TV copUcrcmanr fic arftssf -K-CUT • nlcj> \6f'loctf-vcIaV ^f^ cr^dLx nancup^mf Accčfem turr ertcjrnTrict AltJij' fine- dcctmA- etkoljA^-v um mancijjuj' ftc noTntn«nf TtVmsr- Gc/ZnUt, Imt^t-Co^n^Aj • ^AcLago^-S^rc^o. ILtlt - ^otnnA- kivZne--StumA- limone • Ittttv^A . ?uVftfti>-tngilp«fc-Jkc^' tn^i^A.- * | te&v- gotauuaj". acl\1/uittt"' frck\nr=«'- cuatr • erAedtftcitf• pvmf j><\fcmf ftlmf-Acjvnf ^ttArrlve. iecujfibj tnotendimf pifc^o-ntL,- -vuf• ermuufi cjuj^rn/' ccm^uijrn^tf Miinchen, Državni arhiv, cod. 3 b, f. 181 (začetek Abraham - Ruodharijeve zamenjalne listine). II. Že od časloiv Dobrovskega (1814) in Kopitarja (1822) velja mnenje, da so služili v munehenskem kodeksu zapisani slovenski teksti članu freisinške cerkve pri izvrševanju diubov-sko-pastirskih dolžnosti' med Slovenci.1 Kasnejši raziskovalci so skušal lokalizirati postanek slovenskih tekstov v gotov krajevni okoliš. S tem vprašanjem se je posebno intenzivno bavil R. Nahtigal, ki spravlja med drugim naše tekste v zvezo s koroškimi posestvi freisinške cerkve, kaže na stike, ki jih je imel s temi freisinški šklolf Abraham (957—994) ter poudarja stremljenje tega škofa, pridobiti freisinški cerkvi posest na slovenskih tleh, posebno pa na srednjem in severozapadnem Koroškem, kamor kažejo tudi posestno-zgodovinski pripiski munehenskega koideksa in dialektološki značaj slovenskih odlomkov.2 Neidlvoiminioi je, da mlolramo spravljati slovenske tekste v munehenskem kodleksu v zvezo s posestvi freisinške cerkve na Slovenskem:, posebej še z onimi na Koroškem,. Zato je potrebno ogledati si posestno stanje freisinške cerkve na slovenskih tleh do konca 10. stoletja, to je do ohranjenega zapisa slovenskih tekstov. Freisinška cerkev je bila med prvimi bavarskimi cerkvami, ki so pridobile imovino na slovenskih tleh. Posest, ki jo je že 1. 822. poldelfl neki Matheri freisinškemu škofu in samostanu v Innichenu, se kasneje kot freisinška sicer ne omenja več in je mogoče že v 9. stoletju prešla v druge roke.3 Na Zgornjem Koroškem je udaril temelje posesti freisinške cerkve neki Karantanec Alpwinus, ko ji je med 854 in 875 podelil svojo lastnino v — prejkone Mallniških — Turah (»ad Taurn«).4 Ob istem času ima Freising tudi že posest na Otoku ob Vrbskem jezeru in jo pridloibiva v Rotžu.5 Proti koncu stoletja, L 891., pridobi freisinški škof Waldo od kralja Arnulfa kapelo s pritiiklimami v Sloveniji, ki leži pri kral evem dvoru, Liburna imenovaneimi (» capellam in Sclaumie partibus ad cur-tem nostram que Liburna vocatur consistentem«). Kapela je današnja cerkev sv. Petra, imenovana »im Holz«, pod nekdanjim kraljevim dvorom Liburna-Lurn (danes ruševine nad 1 Dobrovsky v Slovaniki, I, 1814, 249—i25il (dtat po V. Vondržku, Frismsike pam'atky, 67); K(oipitar), Jafttfbuciher der Literatur, 17 (1822), 102. 5 Važnost latinskega dela brižinsikegai kodeksa in njegovih pripiskov za vprašanje o postanku in domovini slovenskih odlomkov, ČJKZ, I, 1 d. 3 Jaksch, Mon. Carinthiae, M, 6; Fr. Kos, Gradivo, II, 70. — Jaksch, Geschichte Karntens, I, 83, 112. 4 Mon. Car., III. 10; Gradivo, II, 173. 5 Mon. Car., III, 15; Gradivo, II, 266. krajem Pusarnitz na Lurnskem' polju na Zgornjem Koroškem).1 Kralj Armulf je kasneje istemu škofu podelil še eno kapelo ptfi Liburniji (»apud Liburniam«).2 O obeh cerkvah bom še razpravljal. Tako je nastalo eno jedro freisinške posesti na Koroškem, to je na Lurnskem polju. Drugo jedro freisinške posesti na Koroškem se je pa ši-rlilo v raztreseni legi okoli Vrbskega jezera s središčem, pri cerkvi na Otoku, ki je že proti koncu 9. stoletja slovela radi tamkaj spravljenih relikvij sv. Primoža in Felicijana in koder se je mudil osebno freisinški škof Waldo (883—906).3 Veliki' madžarski navali od konca 9. stol. dalje niso uničili le pridobitev freisinške cerkve v Panoniji, marveč zavrli tudi teritorialno ekspanzijo Freisinga v Karantaniji. Več kot pol stoletja ne čujemo o pridobitvah freisinške škofije v Vzhodnih Alpah. Nova doba freisinške posestne politike začenja šele po bitki na Lechfeldu 1. 955., ko je bila odvrnjena od vzhdda madžarska nevarnost lin je sedel na freisinški škofijski stolici škof Abrahami (957—994). Pravilno, poudarja Nahtigal: »Ne moire bilti dvoma, da se z Abrahamom, pričenja za brižinsko cerkev glede posesti po Slovenskem popolnoma nova doba«, (Časopis, I, 52). Freisinška posestna politika, ki jo spretno vodi ta cerkveni knez je v ozki zvezi s takratno politiko Bavarske in nemške države ob vzhodnih mejah. Bavarski kot mejni deželi je šla pri zopetni državni in koldnizacijski ekspanziji Nemcev proti vzhodu v drugi polovici 10. stoletja važna naloga. To je uvideli tedanji nemški vladar Oton I., združil z Bavarsko. Veronsko marko (l. 952), podelil povečano deželo svojemu bratu Henriku (I.) in ga oženil z Judito, hčerko prejšnjega bavarskega vojvode Arnul-fa. Poi simrti' svojega prvega moža (1. 954) je prevzela Judi,ta sama za svojega mladostnega sina Henrika (II.) oblast v deželi, ki je segala od Bamberga do Verone. Judita je bila odločna žena, ki je gledala, da bi pridobila za Bavarsko čim večjo neodvisnost dd osrednje vlade. Eden glavnih podpira-teljev njenih stremljenj je Ml freisiilnški škof Abraham. Škof Abraham je pa tudi skušal iz ozkih zvez, ki jih je imel z bavarsko vojvodsko rodbino, posebno, pa z vojvodinjo Judito m vojvodom Henrikom, doseči kar največ za svdjo cerkev na kolonizacijskih tleh, ki so se po bitki na Lechfeldu 1 Mon. Car., III, 26; Gradivo, II, 298. — Jaksch, Geschiclite Karntens, I, 108. ' Gesta episcopoirom Fri&ingensdum saec. XI, Mon. Germ. hist., SS, 24, 316. 3 Mon. Car., IIJ, 19, 27; Gradivo,, H, 298, 327; posebni zapliismiik iiz srede 12. stol: Mon. Car., III, 349; Gr. IV, 281. odprlla na vzhddu in jugovzhodu. Dokler je bil živ cesar Oton L je uravnal Abraham svojo politiko v skladu z državno oblastjo, kakor je tako ravnala tudi vdjvodlinja Judita. Škofa najdemo v cesarjevi bližini, ko je ta o Božiču 1. 960. prišel na Bavarsko,1 in vidimo ga, kako posreduje pri cesarju Otonu v družbi z bavarskim vojvodom Henrikom II. in vojvodinjo-materjo Judito pri izdaji listin, ki se tičejo posestev in oseb na Koroškem.2 Tudi najdemo Abrahama v Ravenni (oktobra 968) in Rimu (26. maja 969) v bližini takrat v Italiji se mu-dečega cesarja.3 Plačilo za škofa, ki ga imenuje cesar sam »nobrs satis carus« ni izostalo. Z listino, izdano 28. maja 972. mu je podelil Oton I. dosmrtni užitek obširnih posestev v treviisanski in viceratiinski grofiji.4 Po smrtlil Otona I. (973) se je pa spremenilo razmerje bavarske voijvodske rodbine in tej zvestega Abrahama d!o novega vladarja, sina in naslednika prejšnjega, Otona II. Iz političnih in rodbinskih razlogov je zavzel vojvoda Henrik II. napram svojemu cesarskemu bratrancu protivno stališče, kateremu se je pridružil tudi stari prijatelj vojvodske hiše, škof Abraham. Abraham je pa ob začetku vlade Otona II. igral še kaj dvolično vlogo; v resnici nasproten cesarju, se je sukal kljub temu v njegovi1 bližini in ga pridobil, da je podelil freisinški cerkvi obširna posestva. Dne 16. junija 973 se je pojavili Abraham pri cesarju na državnem zboru v Wormsu3 in že dva tedna kasneje, 30. junija je izdal cesar svojo prvo veliko daroVnica za freisinškoi cerkev.8 S posredovanjem svoje matere Adelhajde in bavarsko-karantanskega vojvode Henrika je podelil cesar Oton II. freisinškemu škofu Abrahamu obširno ozemlje v Kranjski marki, na Sorskem polju in ob Selški Sc>ri. Ne dolgo za tem, prejkone proti sredi septembra 973,7 je cesar z listino, ki je datirana šele 23. novembra 973, to daritev na prdšnjo svoje soproge in bavarskega voijvode Henrika razširil na vse ozemlje od. Save do razvodnih gora med Soro in pritoki Soče ter na porečje Poljanske Sore do 1 Bohmer-Ottenthal, Regesta imperii, II, 289 c, d. 2 Mon. Germ. bist., Dipl., I. 303, 305 — Bohmer-Ottenthal, II, 293, 374; Gradivo, II, št. 407, 419. 3 Bohmer-Ottenthal, Regesta imperij, II, 474, 495. 4 Mon. Germ. hist., Dipl., I, 612 — B&hmer-Otteaithal, II, 451. 5 Gerhardi Vita UdailMci, ci. 26 (Mora. Germ. hist., Scriiptores, IV, 411). 6 Mon. Germ., Dipl., M, 56; Gradivo, II, 444. 7 Prim. radi datiranjal te listine: J. iFddker, Beitrage zur Urkunden- lehre, II, 277; Stokel, Mittheilungen d. Inst. f. osterr. Gesoh., Erganzungs-bamd II, il23; Uhlirz, Jahrbticher d. deutschen Reiohes unter Otto II. nnd Otto III., I, 39. Hotaveljskega potdka.1 S tem je pridobila freisinška cerkev zopet kompleks zemlje, ki je bil, čeprav ne na gosto, naseljen po Slovencih. Še v prvi polovici leta 974. sta bila škof Abraham in bavarski vojvoda Henrik v milosti pri cesarju. Dne 28. maja 974. je dobil škof Abraham na prošnjo cesarice Adlelhajde in bavarskega vojvode Henrika nazaj po krivici mu odvzeta posestva v zgornji Dravski dolini in v pokrajini Cadore ob gorenjem toku reke Piave.2 Dočim je cesar na tako radodaren način ustrezal željam bavarskega vojvode in freisinškega škofa, sta pa ta dva pletla pro!ti njemu zaroto. Vojvoda Henrik .'e skušal pridobiti zase v svoji obširni vojvodini kar največjo moč in veljavo. Gledial je, kako bi pritegnil koloinizacijsko Ozemlje na vzhodu in1 jugovzhodu tesneje na Bavarsko in ustvaril boljše zveze z Italijo., kjer je bila njegovi deželi pridružena Veronska marka. Škof Abraham, ki mu je bil med bavarskimi škofi edini zvesto vdan. mu je bil pri tej politiki močna opora. S podelitvijo koroških in kranjskih posestev freisimški cerkvi so priključene te pokrajine tesneje na Bavarsko, s podelitvijo pioisestev v Pusterški dollinii, ob zgornji Piavi in okoli Vicenze ter Trevisa je pa postala zveza Bavarske z Italijo ob veliki prometni črti Zgornja Drava-Piave-Benetke tem močnejša in. kar je važno, v freisinških. to je za vojvodo Henrika zanesljivih rokah. Upor proti cesarju je dosegel svoj višek s pristopata češkega vojvode Boleslava II. in poljskega kneza Mieczysla-wa na bavarsko stran. Ali še preden so mogli zavezniki prav udariti, prejkone julija meseca leta 974., je zaznal cesar za vstajo. Posvetoval se je s svojo okolico, odposlal sle in poklical vojvodo in njegove pomočnike pred se. Poslancem se je res posrečilo spraviti vojvodo, ki se najbrž še ni mogel združiti s svojimi češkimi in poljskimi zavezniki, na dvor. desairi pa zaenkrat ni hcitel sodno postopati proti krivcem, marveč je samo pregnal vojvodo v Ingelhelm, škofa Abrahama v Čorvey na Westfalskem, ostale zarotnike pa drugam. Zgodilo se je to prejkone med 13. in 30. avgustom 974. leta. ' Po ponesrečenem uporu se škof Abraham prav do svoje smrti (26. maja 994.) ni več mešal v državno politiko. Svoje dolžnosti dO države je spolnjeval,4 sicer se pa največ brigal za posest svoje cerkve, ki jo ;e s stalnimi zamenjavami, d'a- 1 Mon. Gertm, Dipl., II, 78; Gradivo, II, 445. 5 Mon. Germ., Dipl., II, 96; Gradivo, II, 450. 3 iPrirn. Sickel v Mittheilungen d. ilnstituts f. osterr. Gesch., Brgan-zungsband II, il31—1132; Uhlirz, prav tam, 5,3—54. 1 Mon. Germ., Constltutiiomes, I, 633. ravnicami in potrdili skušal kar najbolj zaokrožiti, povečati in utrditi. Od naslednika Otona II., njegovega sina Otona III., si je izposloval 1. 989. potrditev gorenjskega posestnega kompleksa, 1. 992. pa pritrditev posestev na Trevisanskeim: in Vi-centlnskem.1 V to dobo Abrahamovega pastirovansa spada tudi naša že večkrat omenjena koroška zamenjalna listina, ki jo Bit-terauf datira med 1. 977. in 1. 981. Slišali smo, da je že od druge polovice 9. stoletja imela freisinška cerkev posest v Turah, torej v zgornjem porečju reke Moli, pa tudi na L ur irskem polju, torej blizu tam, kjer se Moli izliva v Dravo. Ob srednjem toku reke, v krajih (Zgornja) Bela (Obervellach) in Stali, je pa imel posest plemeniti klerik Rulodharius. Da bi pridobil tudi to posest ob srednji Molli, ki je ležala sredi med freisinško zemljo ob zgornji, oziroma spodnji Molli za svojo oerkev, je dosegel škof Abraham sledečo zamenjalno pogodbo: podelil je v krajih »Vualaha«, »Lurna« in »Lisara«, ki leže, kot bomo videli, na Lurnskem polju, torej blizu spodnje Molle, posest kleriku, ta mu je pa zato zamenjal posest db srednjem toku reke Moli, ki je mejila zopet na posest freisin-ške cerkve ob zgornji Molli. S tem pa freisinška cerkev ni zgubila svoje posesti na Lurnskem polju, kajti kleriku Ruod-hariju je bila podeljena le pod pogojem, da pripade po njegovi smrti zopet freisinški cerkvi. Na ta način je škof zasigural za svojo cerkev v bodoče lepo posestno arondacijo na Zgornjem Koroškem. Listina, kli govori o tej zamenjavi, je vzbudila našo posebno pozornost, ker je napisana od iste roke, ki je v danes muncheinski kodeks zabeležila tako zvani drugi in tretji slovenski odlomek. Ker je listinski zapis sodoben, kakor smo videli, se nam kot najbližja vsiljuje misel, da je sam klerik Ruodha-rius, ki je bil eden zamenjalnih kontrahentov, pisec Histiinskega teksta in potemtakem tudi drugega in tretjega slovenskega odlomka. Priznavam, da je ta hipotetična domneva drzna, vendar ne govori nič proti njej, pač pa mnogi1 razlogi za njeno verjetnost. Razlogi se tičejo osebnosti kiertika Ruodharija in kolonizacijsko-cerkvenih razmer na Zgornjem Koroškem. Plemeniti klerik Ruodharius (niobilis clericus Ruiodharius) je bil sorodnik (nepds) škofa Abrahama in kakor ta prejkone iz kake odlične bavarske rodbine.2 Identičen bo pač z Ruod1-herijem, ki se v neki nekoliko starejši zamenjalni listini škofa Abrahama (iz idobe 957—972) imenuje še plemeniti dliakon (nobilis diacotnus nomine Ruodheri). Ruodharius je svojo posest 1 Mon. Germ., Dipl., U, 463, 520; Gradivo, II, 490. 2 Časopis, JV, 36. podelil škofu z roko plemenitega moža Rudolfa (una cum manu Ruodiolfi cuiusdam nobilis viri). Neki »nobilis Rudolf« se otoenja tudi v neki zamenjalni listini škofa Abrahama, ki jo Biltteraiuf datira 977—994.1 Obe listini, v katerih se poleg koroške omenjata Ruodharius in Rudolf, se tičeta bavarskih razmer in oseb in sta nastali, kakor vse kaže, na Bavarskem. Pa tudi koroška listina je, po pričah in- freisinškem fdrrnularju sodeč, nastala na Bavarskem. Mnenje filologov, da je drugi in tretji slovenski1 tekst napisal Neslovenec, slovenskega jezika malo ali pa celo nezmožen, in po diktatu bi se dala prav lahko spraviti v sklad s tem, kar vemo in sklepamo o rodu in izvoru klerika Ruiodharija. Ruodharius je imel osebno gotovo tudi interes, da je prišlo do zamenjave posestev na Koroškem, pridobil je z njo proti ozemlju v ozki dolini reke Moli okoli Bele in Stalla, mnogo ugodneje ležeče na odprtem Lurnskem polju, Vemo iz diplo-matike, kako je prav pogosto oni, v čigar korist se je izvršil pravni akt, listino o njem sam napisal. Pri naši koroški listini, ki smo jo spoznali kot sodoben, mogoče originalen zapis, bi imeli torej opraviti z vrsto listin, ki jo diplomatika pozna pod imenom »prejemnikov izdelek« (Empfangerherstellung). Ruodharius je bil duhovnik. Drugi in tretji slovenski tekst ter latinski teksti v mitnehenskem kodeksu, napisani od iste roke, se dajo spraviti v sklad s stanom, interesi in dušrvo-pastirskilmi potrebami duhovnika, ki je imej in zamenjaval na Koroškem! med drugim tudi cerkve. Drugi in tretji slovenski odlomek sta vpisana v oddelek miinehenskega kodeksa, ki sem ga označil kot šesti zvezek (fol. 149—169). Zvezek je služil za slučajnostne vpise najrazličnejše vsebine, po večini majhnega obsega. Z nekaterimi novimi opažanji, do katerih sem prišel pri ponovnem študiju miinehenskega kodeksa, mi je mogoče rezultate iz 1. 1922. še spopdniti in utrditi.2 Šesti zvezek kodeksa obsega, razdeljen po poteh sledeče: en ternij, od katerega je odrezan drugi folij (f. 149—153) + en kvinterniij, od katerega manjka sedmi list (f. 154—162) + en kvaternij, od katerega je odrezan oismi, to je zadnji list (f. 163—169), torej vsega skupaj 5 + 9 + 7 = 21 folije v (f. 149—169). Prva roka šestega zvezka — označili smo jo' s VI/1 — je začela pisatli v dveh stolpcih, toda tako, da je zunanji stolpec (ob robu folija) vedno ožji (7—7\5 cm) od notranjega (8—9 cm). Na ta način je popisala roka VI/1 folije 149—151. Tega načina pisanja, ki je bil podan že v naprej po pergamentu liniranem še od roke VI/1, se je držala tudi roka VI/2, ki je vpisala v 1 Biitterauf, II, 97, 198, n. 1177, 1315 p. 2 Časopis, IV, 7—8. zvezek nato' sledeče latinske (f. 151—153) in slovenske tekste (drugi in tretji! odlomek, f. 158'—161'). Ta karakterističen način pisanja v dveh neenako širokih stolpcih, ki ga sicer ne najdemo v celotnem munchenskem kodeksu, je nov dokaz, da je ista roka napisala latinske tekste na fol. 151—153 in slovenske na fol. 158'—161'. Latinski' teksti noke Vi/2 obsegajo: 1. tekst o tem, česar se ne najde v psalmih (Quid enim in psalmis non inueniitur, f. 151, kol. 1 — f. 152, kol. 2), 2. razlaga »aleluje« (Incipit interpretatio aleluič, f. 152, kol. 2 — f, 152', kol. 1), 3. razlaga »glorije« (Interpretatio glorie, f. 152', kol. 1), 4. notice o freisinškem posestvu Godego na Trevisan-skem (f. 152', kol. 2 — f. 153, kol. 1). Drugi in tretji slovenski odlomek obsegata tekste sestavljene in napisane v dušebrižne s vrhe med Slovenci (pridiga o grehu, oblika splošne izpovedi). Ako velja hipoteza, da jih je napisal klerik Ruodharius, bi se v odlični meri dali spraviti v sklad z /ozemljem, katero je na Zgornjem Koroškem baš ta Ruodharius irmel, oziroma zamenjal itn na katerem je glasom naše in drugih listin stalo že več cerkva. To ozemlje je bilo v 9. stoletju še po ogromni večini slovensko in v cerkvenem oziru že primeroma dobro Organizirano. Toponomastika kaže, da so Slovenci dolino reke Moli in njenih pritokov ter Lurnsko polje že zgodaj in primeroma intenzivno naselili. Pogled na vsako zemljepisno! karto večjega merila nam kaže gosto vrsto slovenskih krajevnih imen od vrhov Grossglocknerja pa do Drave pri Spittalu. Primeroma tmialo je med njimi imen iz protislovenske ali pa nemških iz zgodnje dobe. Slovenske kmetije, oziroma izmera zemlje po1 njih se omenja v Rangersdorfu (Molltal, 1006—1039), Lendorfu (1072), Oberdorfu in v »D6-lach« (1070—1080), v kraju »Dulieb« prli Oberdorfu (ok. 1060 do 1070), v Lieserhofenu in Altersbergu (1070 do ok. 1080) in v Goriach (1006—1039).1 Vse te slovenske kmetije se omenjajo, razen onih v Rangersdorfu, v krajih, ki leže na Lurn-skem polju ali pa v njegovi največji bližini, kar gotovo potrjuje posebno močno slovensko naselitev v teh krajih. L. 891. leži Lurnsko polje v Sloveniji (in ScDauini? partibus).2 Še leta 1253., oziroma 1320. se zovejo kmetje na Lurnskem polju v urbarialnih zapiskih briksenške škofije Lubein in Trageliub.3 Gosta naselitev Slovencev v diofini reke Moli in na Lurnskem polju nadovezuje na primeriomia intenzivno naselitev in 1 Moti. CairintMae, III, 93, 94, 132, 150, 151, 156; Gradivo, III, 20, 22, 211, 261, 262, 270. 2 Gradivo, II, 298; Mon. Carinthiae, III, 26. 3 God. Brixen, Hoohstift, II L 6, f. 74, 172', v Državnem arhivu v Miinohenu. kulturno prepojitev tega ozemlja že v predslovenski dobi. Lurnsko polije je bilo upravno in cerkveno središče nomanske-ga to romaniziranega prebivalstva Zgornje Koroške v pozni antiki. Noriško mesto Teurnia, ki je stalo pri današnji cerkvi St. Peter ilmi Holz na Lurnskem polju, poznata Plinius in PtoFe-maeus,.1 V drugi polovici 5. stoletja je »oppidum Tiburnia« središče notranje-nloriške cerkvene provinoije (metropolis Norici).2 Kelt škofijsko mesto se je Teurnia obidlržala vse do invazije Slovencev. Zadbjiič se kot »ecclesia Tiburniensis« omenja 1. 591.3 Bogate izkopiine kultnih in drugih stavb na Lurnskem polju, ki segajo do 6. Stoletja, spominjajo na bogato preteklost pred-slovenske Teurnije in njenega okraja.4 Kakor v mnogih drugih krajih je nadovezalo tudi pri Teur-niji prvo krščanstvo med Slovenci na kasno-antičnO krščansko središče. Od treh v »Conversio Bagoariorum et Carantano--rum« omen.enih cerkva, ki jih je kot prve med Slovenci posvetil škof Modest, je tudi cerkev »in Liburnia civitate«, danes cerkev sv. Petra imenovana »iim Holz«, postavljena na planoti, k er se je nekdaj razprostirala antična Teurnia.5 Za vlade škofa Waldoma (883—906) je freisinška cerkev pridobila to cerkev sv. Petra in še eno pri Liburnijii (aliam capellam apud Libuirniam).6 Dve cerkvi je pa po maši, že tolikokrat omenjeni zamenjalhi listini prejel od freisinškega škofa Abrahama v zameno klerik Ruodharius. Nedvomno gre za oni dve, ki jih je freisinška cerkev pridobila za časa škofa Waldbna. Abrahamova llstttma pravi, da prejema Ruodharius v zameno tri kraje »Vualaha«, »Lurna« in »Lisara« im v teh dve cerkvi. »Lurna« je nastalo iz »Liburnia«, kar je dialektična oblika antičnega »Tiburnia«, oiziroma »Teurnia«. Pri1 cerkvi nam je misliti na cerkveno središče Lurnskega polja, cerkev sv. Petra, ustanovljeno po škofu Modestu »in Liburnia civitate« in 1. 891. podeljeno freisinški škofiji. »Lisara« llokalizirajo v kraj Lieseregg na levem bregu reke Lieser.7 Tu naj bi se nahajala druga oibeh cerkva, danes cerkev Matere Božje v Liesereggu. 1 Pliinius, Nait. hist., III,, 24, 146; iPtolemaeus, Geogr., II, 13. 2 Eugiipii Vita Sevenimi, ed. Momtnsen, Scriipt. rer. Gerim in usum scihol., 29, 3il (ed. 1<8,98). 3 Gradivo, il, 102. 1 R. Egger, Frii-hehrfetliche iKirchenibauten im sudliehen Norilkum (1916), str. 1 d.: Teurnia, 'Die rormischen u,nd fruhohristliehen Altertumer Oberikarntens (1926). 5 Mon. Germ. hist., Scriptores, XI, 8. 0 Op. 1 i,n 2 na str. J37. 7 Ankersholeii v AraMv f. Kunde osterr. Geschiohtsquellen, V, 215. Citati v opombi ,na str. 127. — Klebel v Cartnthiji, I, 1925, 29, 43. »Vualaha« je po Jakschu mogoče kraj Fell pri Sachsenburgu, po Lessiaku ga je pa iskati pri Falkensteinu v dolini reke Moli.1 Po mojem mnenju je te lokafcaoija »Luma« = Sv. Peter na Lurnskem polju pravima. Glede ostalih lokalizacij in druge kleriku Ruodhariju pioideljene cerkve je pa upoštevati listino iz 1. 1072., po kateri ima freisinška cerkev »itn Liburnia« tri bazilike, »una sclicet sanctii Petri apud Frezna, altera sancti Michaheiis apuid Bosanriza, tercliam sancti Martini apud Velah«.2 Te tri cerkve se pa qm|enjiajo že sto let poprej1 v Abra-ham-Ruodharijevi zamenjavi. Cerkev v »Velah«, to je v kraju Zgornja Bela, nemško danes Obervellaoh, kjer še danes časte sv. Martina, je prejel škof Abraham od klerika Ruodharija; v njegovi listini se kraj omeiifia tudi z imenom »Velah«. Cerkev sv. Petra »apud Frezna« je cerkev sv. Petra v kraju »Lurna« zamemjalne listine; 1. 1072. se označuje s pridevkom »apud Frezna« po kraju Brezno, danes nemško Fresen tik pod sedanjo cerkvijo. Cerkev je torej, kakor določa zamenjalna listina, po smrti klerika Ruodharija pripadla zopet freisinški škofiji. Tretja cerkev .listine iz 1. 1072. je cerkev sv. Mihaela v kraju »Bosanriza«. Semkaj -stavim' ono drugo cerkev v kraju Vualaha, ki jo je potom zamenjave prejel klerik Ruodharius in ki je po njegovi smrti tudi pripadla zopet freisiinški cerkvli. V »Lisara« — Liesereggu, kamor so doslej lokalizirali drugo Ruodharijevo cerkev, se omenja cerkev šele 1. 1138.,3 medtem ko listina iz 1. 1072. med cerkvami), ki jih ima Freising »in Liburnia«, te cerkve ne omenja. »Vualaha« je po mojem mnenju starejše ime za »Bosanriza«, danes nemško Pusarnitz, to je sMvenska Požarnlica sredi Lurnskega polja, kjer je še danes župna cerkev posvečena sv. Mihaelu. Ime Vualaha spomina na Romane — Vlahe — Walchen, ki so, kakor smo videli, bili ravno na Lurnskem polju gosto naseljeni, imeli tamkaj svoje cerkveno središče in pustili tudi v krajnem imenu Fal-kenstein (starejše oblike Walihensteiin, Walchenstein:) v M611-talu sledi4 Klerik Ruodharius je torej prejel od freisinškega škofa Abrahama med11. 977. in 981. v zameno med dragim dve cerkvi: sv. Petra pri Breznem (danes St. Peter im Holz) in sv. Mihaela v Požarnioi-Pusarnltz. Omenjam, da najdemo, patrona obeh cerkva kot svetnika omenjena v prvem in tretjem slovenskem odlomku, ki sta po vsebini splošni javni izpo- 1 Jaksoh, Mon. Carinthiae, III, 48; P. Lessiak v Carinthiji, I. 1922, 5, 6. 2 Gradivo, III, 270; Mon. Garirrthiae, III, 155. 3 Mon. Cariinthiae, III, 274. 4 P. Lessiaik v Cairinfchiiji, I, 1922, 6. vedi Narod se po svojem duhovniku obrača do trojediinega Boga, na Mater Božjo in dO sv. Mihaela in sv. Petra ter drugih svetnikov, ki! pa se razen teh dveh pot imenih ne omenjajo. Ali obstoja kaka zveza med patrom1 obeh Ruodharijevih cerkva na Lurnskem polju im omeni tvijo istih svetnikov v slovenskem tekstu si zaenkrat ne upajm trditi. Primerjanje takih in podobnih tekstov, kot jih obsegajo slovenski spomeniki, bi znalo mogoče pojasniti, aLi so v tretjem slovenskem tekstu mišljeni svetniki določenih cerkva, ali se pa sv. Mihael iin sv. Peter omenjata kot dva v tekst in vsebino splošne izpovedi spadajoča svetnika, eden, ki grešne dluše tehta, drugi, ki dušam odpira vrata v nebeški raj. Mnogo bližja je domneva, da obstoja med zapisom slovenskih tekstov iin dušebriž-nimi svrhami na obširnem, primeroma goisto po Slovencih naseljenem ozemlju, ki je z dvema cerkvama pripadlo kleriku Ruodhariju, neka zveza. Na vsak način je imel ta, ki je imel interes napisati listino' o teritorialni zamenjavi na slovenskih tleh tudi interes, da se zapišejo za Slovence in dušno pastir-StvlO med1 njimi namenjeni teksti. S svojimi izvajanji sem pri kraju. Trdno stoji identičnost rok in sodobnost zapisa Ab r a h a m-Ru Od h arij e v e zamenjalne listine ter drugega in tretjega slovenskega odlomka. Izhodišče nadaljnjega izvajanja je seveda hipotetično in ga zato podajam z vso rezervo: klenik Ruodharius, po rodu Bavarec, je zapisal tako Istinski tekst kot oba slovenska odlomka, ta dva v duše-brižne svrhe na slovenskem ozemlju na Zgornjem Koroškem, ki ga je imel, oziroma potom zamenjave pridobil, ki je bilo gosto po Slovencih naseljeno in imelo že primeroma zgodaj urejeno cerkvena upravo. 977-981. Freisinški škof Abraham da plemenitemu kleriku Ruodhariju v zameno za dve cerkvi, pet kmetij in nesvobodnike v krajih Velah in Stalla dve cerkvi, deset kmetij in nesvobodnike v krajih Vua-laha, Lurna in Lisara pod pogojem, da slednje po klerikovi smrti pripade zopet freisinški cerkvi. Cod. 3b, fol. 181—)182, v Državnem arhivu v Miinchenu (sodoben, mogoče originalen zapis). Cod. 3 c, fol. 103, prav tam (prepis iz 12. stoletja). In nomine sanctae et individluae triuiitatis. Placuit atque couvenit inter venerabilem Abraham Frisingensis aecclesiae episcopum et quendam nobilem clericum Ruodharium nomiine quandam inter se facere camplicitationem^ sicut et fecerunt. Dedliit namque idem clericus iam dictus in duiobus locis Velah et Staila raincupatis aeccBesiam iure et legitime decimatam alianujuc sine decima et hobas V una cum mancipiis sic notni-natis Tih mar, Goztibil, [mizi, Gdztizai, Radagozt, Salacho, Rihmunt, Kisalhart, Vitiina, Kazne, Siuina, Lumota, Liutza, Rihpirlih, Engilpurc, Keza, Engiza, Peza, Gotauuar, Adalsuint, Erchanrat cum curtiferis et aedifiloiis pratis pascuis siluis aquis aquarumve decursibus imiolendiniis piscationibus exitibus et reditibus viis et inviis qučsiitiis et inquirendis et omnibus rebus iusta ad loca lila pertinentlibus una cum manu Ruiodiolfi cuiusdam nobilis viri in manus venera bili s episcopi et advo- cati sui Odalscalchi ad ecclesiam sanctae Mariae sanctiquc Corbinianli. Econtra vero laudabilis antistes cum consilio omnium suorum clericorum laicorumque una cum manu advic-cati sui iam dieti liln tribus locis Vualaha, Lurna, Lisara voci-tatis aeccfesias II deoimatas hobas X et mancipia sic nominata Zeiizo, item Zeizo atque iterum Zeiz-o, Gomman, Peratholt, Sanzi, Azio, Miinige, Pezaman, Ruodolf, Pitalo, item1 Comman, Engizo, Isanhart, Tichodrah, Lazdimir, Uulconga, Perahtolt, Zidebit, Godemir, Krazza, Engiza,b) Raza, Tihca, Azala, item Azala atque iterum Azala, Liupa, Aza, Uvipa, Lanza, Uviilli-purc, Engiza, Tupa, Sigila, Eccha, Meginpurc, Enzila, Chirieh-purc, Hiltigunt cum curtiferis aedificiis pratis pascuis silvis aquarumque decursibus molendinis piscationibus exitibus et reditibus viis et inviis qu?sitis et inquirendis et omnibus ad ista loca pertinentibus retradidit eo tendre, ut ille iam dictus clericus et suus nepio« Ruotharius nuneupatus loca dieta et accepta usque in finem vitae firmiter teneantc) atque possi-deant; postea vero omnia illa ad fcclesiam Frigisingenisemd) redeant atque respitlian.t. Testes: Arnolt, Ogo, Penmoi, Ratpot, Al.tuom, Eparheri, Uuiitagouo, Isanrih, Meginhart, Ogio1, item Meginhart, Koteschalh, Gumpo, Anno, Odalschalh, Helmpreht, Zacco, KisaMt, Erchanger. Dietnih, Zacooi. De familia: Asmar, Rihheri, Arfpo, Isar.grim, Adalhart, Vuolfhart, Humpreht. a) talko namesto coniplcicitcitioneui. b) z popravljen iz /. c) drugi /z dodan od sodobne roke nad črto. d) prvi g popravljen iz začetega s.