Stran 497.
Svatopluka Čecha: Slavija.
(Prosto pripoveduje A. Z a vadil.)
Med sedaj živečimi češkimi pesniki so najbolj priljubljena tri imena: Sv. Čech, Jaroslav Vrchlicky in Adolf Heyduk, ki so zares krasno trozvezdje na obzorju češke književnosti. Zlasti pa se je Sv. Čech omilil vsem slojem češkega naroda. Ideal mladine in dijakov, iskren prijatelj delavcev-trpinov, plemenit in kratkočasen spremljevalec narodno mislečih devojk po slovstvenih livadah je Sv. Čech svojim rojakom nekak narodni svetnik, vse ga obožuje. Rojen 1846 v Ostfedku na Češkem živi le svojim krasnim pesniškim sanjam; nemarajoč za puhlo posvetno slavo odklanja vse venljive lovre, in dočim se sam s svojim duhom vzpenja v zvezdne kraje, mu je edino veselje, blažiti človeško bol, tešiti v nadlogah, navduševati in krepiti v narodnih borbah. Na Češkem bi se smatralo za greh, ako bi kdo ne poznal Sv. Čecha, in ker pesnik goji nehlinjeno, pravo slovansko ljubezen do vseh slovanskih plemen, želim s tem veleumom nekoliko seznaniti tudi čitatelje „Novic° in v to svrho navedem tukaj vsebino njegovega najbolj občudovanega eposa „Slavijau, kakor se mi je ohranila v spominu še izza dijaških let — pozabiti mi je itak ni možno.
Ladija „Slavija" se vozi po Črnem morju in na tej so zbrani zastopniki vseh slovanskih rodov. Na krovu zamišljen stoji češki popotnik. Bol tare njegovo rodoljubno srce, ker je njegova domovina toli nesrečna. V tem je zaslišal globok vzdihljej, in ko se je ozrl, je zagledal malo v stran svojega prijatelja Rusa vsega otožnega. Pristopil je k njemu ter ga milosrčno vprašal, kaj je vender vzrok njegove žalosti? Ko je videl Rus, da ima ž njim brat Čeh odkritosrčno usmiljenje, mu je začel pripovedovati dogodbo svojega življenja, ki mu provzroča toliko bolečin:
Nekoč v pozimskem večernem času sem jahal skozi temen gozd v poljski deželi. Nakrat se mi je zazdelo, kakor bi videl bližati se vešče, ali kako sem se prestrašil, ko sem spoznal, da so to bliščeče oči lačne volčje tolpe. Izpodbodel sem konja — a ko so bili volkovi vendar že preblizu, sem vstrelil ter zadel prvega. S tem sem za nekaj hipov ustavil divje zveri, ki so se vrgle na mrtvega tovariša, ga takoj raztrgale in požrle, ali kmalu so bile zopet za menoj. Zagledal sem še pred seboj, kako so mi prihajali iz bližnjega gozda ljudje z bakljami na pomoč, ali volčje pijavke so že prijele mojega konja za vrat. Konj se je strahovito vzpenjal vsled bolečine in končno sem z volkovi vred padel v globok prepad. Pri padcu sem iz-letel iz stremenov ter padel v omedlevico ...
Po dolgem času sem se zopet osvestil. Ležal sem v mehki postelji in takoj sem spoznal, da mi streže skrbna roka. Pri peči je neka starka prebirala jagode na rožnem vencu. Ali v tem sem zagledal malo v stran od postelje devojko, zalo kakor angelj. Deviška sramežljivost je obsevala njen ljubki obrazek
Stran 498.
in v teh krasnih, kakor dva studenca jasnih očes h je utonilo moje srce. Hotel sem vstati, ali rana me je hudo zaskelela. O kako me je nežno prosila, naj ležim mirno ter se naj vsaj v bolezni varujem. Vprašal sem jo torej, kje da sem? „V hiši poljskega pleme-nitaša ste, toda zdaj le mirujte, da kmalu zopet okrevate" in potem je zbežala iz sobe. Malo nato je prišel k meni še čvrst, pa resnoben poljski plemenitaš, Jad-vige oče, in ž njim sem se razgovarjal dolgo in prijateljsko. Ali neka čudna senca je spreletela njegov, sicer mili obraz, ko sem mu dejal, da sem rodom Rus.1) Iz tega, kako se je vedel in kako je govoril, sem spoznal, da ni navadni brezbrižni kmečki plemenitaš, temveč jako izobražen in iskren narodnjak. Ali ona devojka od tistega časa, ko sem se po onem usodnem padcu zopet zavedel, ni prišla več k meni, dasi sem mislil nanjo vsak hip. Le zgovorna in prijazna starka mi je od nje donašala marsikake priboljške. Ko pa sem nekoč dobil od nje poljsko knjigo, sem videl, da je bila v nji pesem »Molitev" od Mickiewicza,2) v kateri prosi dični pesnik, naj Bog kaznuje krute morilce Poljske, ki je vsa s solzami skoro da premočena.
*) Poljaki strupeno sovražijo Ruse, ker domnevajo, da so oni provzročili propad poljskega kraljestva. >Moskval< (kar pomeni splošno Rusa, ker je bila Moskva svoje dni glavno mesto Rusije in še zdaj velja Rusom kot sveto mesto) je najhujša psovka med Poljaki. Dasi je carica Katarina II. zadala smrtni udarec poljskemu kraljestvu, prvi in pravi vzrok so bili vendar Poljaki sami, predvsem pa njih plemenitaštvo.
2) Adam Mickiewicz, najslavnejši pesnik poljski in slovanski sploh, se je rodil dne 24. decembra 179S v Novgorodku v Litvi, umrl 28. novembra 1855 v Carigradu.
Stran 505.
Poučni in zabavni del.
Svatopluka Čecha: Slavija.
(Prosto pripoveduje A. Zavadil.) (Konec).
Spomladanska voljna sapica je pihljala po kraju, ko sem prvokrat zapustil bolniško postelj. Gostoljubni gospodar me je še prijazno ustavljal in meni je to bilo celo po volji zaradi — Jadvige. Nekoč sem se izprebajal po grajskem vrtu. Ko sem se bližal k hlad-niči, sem začul, da ondi Jadviga poje in poje o ljubezni: „ Čudno, čudno hrepenenje se je vtihotapilo v moje srce. Sama ne vem, ali bi se veselila ali jokala. Ustavi se nad menoj, sivi oblaček, vzemi to neznano hrepenenje s seboj in izjokaj ga v solzah v široko morje. Ali pa si ulovim škorjančka in mu uložim to svoje hrepenenje v kljunček, da ga potem izpoje tam visoko pod nebeškim obokom. Ali žal! Oblaček je že izginil za goro, škorjanček pa v oblakih, le to čudno hrepenenje mi ne izginja iz srca".
Obmolknila je in jaz sem neopaženo stopil v hladnico. Spoznal sem, da je to čudno hrepenenje njena skrivana ljubezen do mene in to je bila za me omamljiva blaženost. In ta me je končno toli premagala, da sem se sklonil pred njo, ter iz stisnjenih prs vzdihnil: „Jadviga, jaz te ljubim! Ti si za me na svetu najdražji biser. Vsa moja usoda se trese na tvojih ustnih — povej, ali bom živel v raju ali mrel žalosti? O povej, povej!" Tresla se je in solzica ji je zablestela v očesih, ko mi je dejala: „Jaz sem Poljakinja, gospod! Nikdar ne dobi Rus moje roke in oče moj bi tudi nikdar ne privolil k temu. Bodite srečni, meni ostanete vedno dragi, toda drugače ne morem ravnati, kakor mi veleva sveta bolečina nesrečne moje domovine". Zaman sem jo prosil, da ljubezen ne pozna mržnje; končno sem pohitel k njenemu očetu, ter z vso strastjo ljubečega srca prosil za Jadvigo. Ali ta je srdito prijel za držalo dragocene karabele, ter mi ukazal, naj mu sledim v drugo sobo. Stopila sva v polumračno dvorano; le svetilka je z brlečo lučjo obsevala podobo Matere Božje Čensto-hovske. Po stenah so bile razobešene slike plemeni-taževih prednikov in njegove rodbine: »Semkaj zahajam vsak dan molit k Bogu!8 In v tem je snel zagrinjalo iz neke slike, na koji je bila podoba lepe gospe, kakor Jadviga, ki pa je zelo otožna gledala na naju iz okvira. Tik nje pa je bila druga slika. Brhek mladenič v vojaški obleki je razodeval s svojimi iskrenimi očmi, da hrabrost biva v njegovih prsih. „Glej", je dejal plemenitaš, „to je moj pogumen sin, moja nekdanja nada. Upal sem, da on kot mož obudi narod k novi moči in povzdigne moj rod; ali nekoč je na skrivnem pobegnil, le puško je vzel seboj kot zvesto družico. Doma je pustil pismo, ki se je v njem
opravičeval, da ne more več gledati na trpečo domovino, da mora oditi ter jo rešiti. Ali kmalu potem smo izvedeli nad vse nesrečno vest, da ga je nevarno ranilo kopje ruskega kozaka in zdaj najbrže kje gine v hladni ječi. Moja soproga, ki jo vidiš na prvi sliki, ko je izvedela o sinovi nesreči, je od tistihmal sahnela in venela, kakor izpodlomljen cvet in bolečina jo je končno ugonobila". In pri teh besedah so bliski švigali iz mračnih plemenitaževih očes, naposled je razburjeno dejal: »Zdaj poznaš mojo usodo! Povej torej: Ali Rus, ki mi je pokončal vse, kar je bilo dragega mojemu srcu, ki je mojo domovino pomandral v blato, ki me je oropal žene in sina in vse sreče — ali bi bi smel ugrabiti še zadnji moj dragulj, ki me še teši na stara leta, namreč mojo edino hčer? Ti si Rus in to je nepremostljivo brezno med nama; nič ti ne pomagajo prošnje, le sliši zdaj mojo slavno prisego: „Dokler bo le ena iskrica življenja grela moja prša, moje hčere ne ugrabi preklete ruske zemlje sin".
Kakor strela so me zadele te besede in sam ne vem več, kako sem izpeljal konja iz nesrečnega mi kraja, kjer sem zapuščal razvaline svoje sreče, svojega raja. Prejahal sem v gozdu brezov mostič ter se ustavil pri kapelici. Konj se je jel pasti in jaz sem pohitel v kapelico ob poti in v njej sem, o Bog, zagledal, kako Jadviga kleči pred sliko Matere Božje, nič ne sluteč, kdo posluša njeno ihtenje in zdihovanje: In tam je klicala vsa potrta k svoji ranjki materi: „0 zakaj si mi umrla, draga mati, zakaj na me ne gledajo več tvoje ljubeznipoJne oči, zakaj si ne morem na tvojem srcu olajšati svoje bolečine? Ti bi potešila svojo hčerko ter osušila njene solze s svojo materinsko ljubeznijo — toda zdaj vse zaman! Ti v grobu trdo spiš! Na sv, altar svoje nesrečne domovine polagam zdaj svojo ljubezen, svoje krvaveče srce, potrto mlado življenje.
Srce se mi trga, a raje umrem, kakor da se izneverim svoji domovini, A ta moja bolečina je še večja, ker po tej usodi trpi še drugo srce; o draga mati, tudi njemu izprosi v nebesih srčni mir, da ložje pozabi, mene pa le vzemi kmalu k sebi v nadzvezdne
kraje".
Komaj sem dihal zadaj pri kapelici. A grozna misel mi je šinila v glavo: kaj, ko bi jo ugrabil ter ž njo ubežal? In s to mislijo sem se približal Jadvigi, ter jo prosil, naj gre zdaj z menoj v mojo domovino. S solznim očesom je dejala: »Ne, z Bogom bodi! Za vselej nas loči očetova volja. In ko sem jo hotel objeti ter odnesti, je mahoma potegnila iz zanedrija ostro bodalce. Oko ji je žarelo od gneva in ponosno stoječ mi je dejala: ,Proč, odidi, drznež! Nikdar s silo ne upogneš svobodnega poljskega dekleta! Ali meniš, da so močnejše moške mišice, kakor ona ljubezen, ki sem jo premagala ? Z Bogom bodi, z Bogom za vselej!" In njena lica so žarela od dekliškega ponosa.   In vender odhajajoč  mi je  še enkrat rekla s
Stran 506.
tresočim glasom. nZ Bogom bodi!" ter potem izginila v goščavi proti gradu. Od tistega časa se je vsaj nekoliko zacelila srčna rana; ali rana je danes zopet omladela, ter me zaskelela veliko hujše, kakor kdaj poprej. Danes sem zazrl na tej ladiji Jadvigo z njenim očetom. Ali svoje vznemirjeno srce hočem ute-šiti z iskreno ljubeznijo do svoje domovine. Ako ne smem ljubiti Jadvige, hočem tem iskreneje ljubiti svojo domovino!
Med govorom pa je k njima prestopil brat Ivanov Vladimir, ter je pripovedoval, da je na ladiji neka jako zala Poljakinja s svojim očetom. „Zaljubil bi se v njo, ako bi ne bila ljubezen prazna beseda. Škoda, da je moje načelo: Nič!B je dejal. „Nič je naše bitje, nič smoter našega življenja, nič je tudi tista puhla beseda, ki jo imenujete ljubezen, vse na svetu je nič, le prevara in goljufija. In Rusija, naša domovina? Na videz mlada, še le stopa v življenje, a verige suženjstva jo kruto oklepajo. Nič mi ne ugovarjajta, da ni tako! Med našimi načeli je nepremostljiv prepad! Toda ne! Jaz sem brez načel! Le semintja se mi zdi, da moram seči po kiju, ter udarjati, kakor grom, uničevati brez odmora ta stari svet, ničvredno družbo, uničevati vso hudobijo, glupost in revščino ljudi!"*) V tem se je dalo na ladiji znamenje z zvonom, da se zberejo vsi k skupni pojedini.
Okoli jadrnika na „Slavijia so se zbrali vsi sinovi raznih slovanskih plemen. In dasi govori vsak v svojem jeziku, drug druga razume in na videz je med njimi ubrana sloga, Ali to ni trajalo dolgo in stara slovanska nesloga je završela po celi ladiji. Srb se prička s Hrvatom, a tudi med ostalimi slovanskimi rodovi se širi prepir, narodne šege, jezik, zgodovina, in celo vera jih loči. Po strani sta vse to opazovala Ivan s svojim prijateljem Čehom in Ivan je dejal: »Glej, da sem imel prav, da se morajo Slovani vladati z železno roko, da med njimi ne razsaja prepir".
Med tem pa je nastala na morju grozovitna nevihta. Bliski so le švigali semintja, potovalci so se skrivali v kajute, le Ivanov brat Vladimir se je z veseljem oziral na krovu okoli, njegovemu srcu je uga jala ta nebrzdana moč naravskih življev, to je nekam bilo balzam v njegovo enako razburkano srce. Kapitan ladije ukazuje med tem mornarjem, naj skrbe za rešitev ladije, a ti so se povelju uprli, češ, da ne izpolnijo ukazov kapitanovih, dokler ta ne izpusti iz ječe dveh njih tovarišev. In ker o tem ni hotel kapitan ničesar slišati, so ga umorili. Potem so se zbrali na posvetovanje, kaj imajo zdaj početi. Tudi Vladimir je k njim pristopil, a mornarji so ga hoteli ubiti, da nimajo priče za svoje hudodelstvo, a neki mornar se je zanj potegnil pri sodrugih,  češ,  da  ga  pozna, da
*) To »ptič« itd. je Gredo Nihilistov, ki so ruski anarhisti, zelo razširjeni in nevarni, ker imajo svoje člane tudi med najvišjimi sloji ruske družbe.
je Vladimir enak rogovilež in nezadovoljnež z ljudmi in občim rodom kakor oni. Ali v tem se je na tihem zmuznil brat Vladimirov Ivan v spodnji del ladije. Bil je skrit, ter opazoval ves krvav prizor. Kaj je imel početi? A ohrabril se je za energično delo ter stopil prvokrat, odkar je bil na ladiji, v kajuto Jadvi-ginega očeta. Začudeno ga je gledal strogi plemenitaš in na Jadvigi se je videlo, kako jo je iznenadil Ivanov prihod. Ali vest, ki jo je jima prinesel, je bila, važna in zdaj so morali hitro ravnati, da rešijo Slavijo. Grof se je prepasal s karabelo ter odhajal z Ivanom, Jadvigo pa je pustil v kajuti samo, dasi je hotela biti očetu po strani. Zato je Ivana tako milo za prosila, naj varuje drago ji očetovo življenje, kar je Ivan obljubil z največjim srčnim veseljem. In takoj sta stopila Ivan in grof v zbor še vselej se prepira-jočih Slovanov. Te je osupnila vest o uporu mornarjev in o umoru ladijinega poveljnika in izbravši si Ivana vodjem so planili na hudodelce. Vnela se je huda bitka; hudodelci so že omagovali, a v najhujšem jim je pripomogla strela, ki je udarila v jadrnik, da je začelo goreti. V zmešnjavi, ki je zdaj nastala, so se hoteli mornarji rešiti na rešilnem čolnu, samo na svojega vodnika Petra so še čakali. Ta pa je v svoji pohotnosti hotel ugrabiti še Jadvigo, ki jo je že nesel k rešilnemu čolnu. V tem ga je srečal Vladimir, ki je razmišljal, ali ima zapustiti brata v potapljajoči se ladiji, ali rešiti svoje življenje s puntanimi mornarji, h katerim ga ne vleče ljubezen, temveč ga druži ž njimi samo skupna mržnja do ljudi. Ko pa je zagledal Vladimir, kak plen ima puntar v naročju, vskipi v njem gnev in hoče pohotneža pobiti na tla. Vname se boj med Vladimirjem in Petrom. Vladimir nevarno ranjen se zgrudi na tla, ali Jadviga, ki jo je Peter med bojem pustil iz naročja, je porabila ta trenotek in vskliknivši: „Z Bogom, oče, z Bogom!" se je vrgla v morske valove, da se reši iz oblasti pohotnega lopova Petra. Dve srci sta se stresli pri Jadviginem obupnem vskliku. Hipoma sta bila Ivan z Jadviginim očetom pri hudodelcu, ki je padel preboden na tla. Ivan pa je skočil v razburkane valove in kmalu je držal v naročju ljubljeno bitje. Jadviga se je sicer v valovih onesvestila, a močna rama Ivanova jo je rešila pred gotovo smrtjo. Jadviga je ležala dolgo v nezavesti, oče je jadikoval in tarnal pri njej. Končno se je vrnila Jadvigi zavest in prva njena beseda je bila: „Kje je Ivan?" Ivan pa je s sodrugi pogasil ogenj na ladiji, ter jo zdaj vodil, ker mornarjev tu ni bilo več. Med tem pa je pristopil k Jad-viginemu očetu Ivanov prijatelj Čeh, ter ga prosil, naj da Jadvigo Ivanu saj vidi, kako se ljubita. „Nea, brani se starec, »tvoje besede vzbujajo le žalost in gnev v meni, jaz sem prisegel, da, dokler bom živel, Rus ne dobi žive moje hčere". Ali Čeh mu je prigovarjal: „Toda sama nebesa so te oprostila, da te tvoja  prisega  ne  veže več.   Pred  malo  trenotki je
Stran 507.
morje vzelo tebi hčer, in ti si se tudi živega že videl v grobu; Ivan ti je vrnil hčer, tebi življenje, ti pa zato hočeš njegovo življenje uničiti?"
Grof je gledal čmerno pred se, v njegovih prsih je vse vihralo. In ko je šel ravnokar mimo Ivan in skromno pogledal Jadvigo, ni se mogel več premagovati ter zašepetal: »Moj sveti gnev in bol, moje hladno srce in mržnjo v njem, tudi mojo prisego — vse si premagal. Izročam ti svojo hčer. Glej, peljal sem se, da pokleknem na grob svojega sina in med potjo sem našel drugega". In ko je Jadviga vsa blažena počivala v Ivanovem naročju, je zastokal umirajoč ranjeni Vladimir: „Tudi jaz ti želim vse dobro — bodi srečnejši kakor jaz, naj se te ne dotakne taka burja, kakoršna je divjala v mojih prsih in v mojem srcu".
Zdaj pridejo še vsi Slovani, kar jih je bilo na ladiji, k srečnima zaročencema, vsi so zopet složni, ter se vesele Ivanove in Jadvigine sreče in z združenimi močmi pripeljejo končno Slavijo v varno pristanišče.