Ocene in poročilo
CELJSKI ZBORNIK 1958
Celjski zbornik (Celje 1958, str. 324) prinaša članke o kulturni dejavnosti, o literaturi in gledališču, o arheologiji in spomeniškem varstvu, o gospodarstvu in zdravstvu. Nekateri bi utegnili zanimati tudi slavista.
J. Mlinar v svojem članku 150 let celjske gimnazije prikazuje življenje celjske gimnazije od ustanovitve (1808), govori o spremembah, ki so prišle z revolucijo 1848, o dobi absolutizma in ustavnosti, o gospodarskih krizah, ki so odjeknile tudi v šolstvu, o prvi svetovni vojski in slovenski gimnaziji med obema vojskama. Podaja zgodovino šolstva in statistično prikazuje naraščanje in padanje študirajoče mladine, tako Nemcev kot Slovencev. Opisan je pouk posameznih predmetov (za slavista pomemben pouk slovenščine —¦ najprej neobveznega, po letu 1848 za Slovence obveznega predmeta in po letu 1918 učnega jezika; o težavah zaradi pomanjkanja učnega kadra in učbenikov) in boj Celjanov za samostojno slovensko gimnazijo, ki pa so jo dobili šele v Jugoslaviji. Od leta 1895/96 so bile že slovenske paralelke. Prikazano je tudi kulturno in družbeno življenje dijakov, pa tudi njih ideološka usmerjenost. Celjska gimnazija je dala nekaj pomembnih kulturnih in znanstvenih delavcev; nekateri so si pridobili celo svetovni sloves. V obeh vojskah pa je imela zavedno in borbeno mladino.
Bruno Hartman je v članku Prvo leto celjske čitalnice opisal prizadevanje Celjanov za celjsko čitalnico; ta pomeni prvo večjo manifestacijo narodnega prebujenja v mestu, ki je proti koncu 19. stoletja postajala središče Štajerske. Celje je sicer pokazalo nekaj preroditeljskega duha v revolucionarnih letih, Bachov absolutizem pa je popolnoma ohromil družbeno življenje. Tako se je prava družbena dejavnost začela po letu 1860. Leta 1861 so obnavljali društva v Sloveniji in tudi Celje je pripravilo čitalnico, ki je imela prvo slovesnost 16. februarja 1862. Hartman je podrobno opisal slovesnosti tako imenovane besede in delo odbora, ki je bil vse leto v strahu za svoj obstoj. Članek je pomemben prispevek k literaturi o prebujenju na Štajerskem.
Janko Orožen je v sestavku Dva Kidriča v Rogaški Slatini pokazal, kako sta bila s tem krajem zvezana dva vidna rojaka, dr. France Kidrič, slovstveni zgodovinar, in njegov sin Boris, revolucionar. Orožen je po zemljiških virih in pripovedovanju ljudi prikazal Kidričev dom, razmere na domu in objavil rodovnik Kidričevih.
Vlado Novak je v nekaj črtah skušal prikazati književno delo VI. Levstika kot pesnika, esejista, prozaista in prevajalca ter ga tudi vrednotiti. Pripominja, da ob slovenski moderni le preveč pogosto mislimo samo na Ketteja, Murna, Cankarja in Zupančiča, treba pa bi bilo med ustvarjalci na prelomu stoletja omeniti še precej imen, med drugimi tudi VI. Levstika. Clankar poudarja, da je VI. Levstik skušal s svojimi članki in eseji tedanjim svetovnim tokovom čimbolj odpreti pot v slovenski literaturi. Ocenil je njegovo delo, posebno še prevode, kjer je prišla najbolj do izraza Levstikova živa, dejavna ljubezen do Slovenskega jezika. Obris Vlada Novaka je
82
fragmentaren, kot sam poudarja, vendar pomemben prispevek za nadaljnje raziskave ¦ in vrednotenje književnega dela VI. Levstika. |
Božena Orožnova je spregovorila o doslej malo znanem proletarskem pisatelju ; Janku Kaču. S svojim člankom je posegla v 30. leta 20. stoletja in prikazuje tedanje gospodarsko, politično in kulturno življenje, iz katerega je zrasel Kač, »v katerem je spodnja Savinjska dolina in njen prebivalec, samozavestni Savinjčan, našla polno-krvni izraz«. Prikazala je njegovo življenje in delo: analizirala je njegove romane in povesti, idejno, stilno in jezikovno. Oris Kačeve pisateljske fiziognomije je po- i memben prispevek literarnozgodovinskemu raziskovanju, saj je Kač spregovoril i o spodnji Savinjski dolini v istem času kot Prežihov Voranc o Koroški in Miško , Kranjec o Prekmurju, čeprav se z njima ne more primerjati po svoji umetniški \ zmogljivosti. Milena Hajnšek •