60319


60819
Zložil in založil
Jos. Stritar,
»Sapo zaperli!« -Nor.
Drugi natis.
--°#&8&>--
Na Dunaji 1873.
Tiskala oo. Meliitaristov tiskarna.
I.
e bo Se konca? Zdaj rni je zadosti! Do verka jeza mi je prikipela. Quos ego! da bi vse vas grom in strela Posluh! jaz eno hočem vam zagosti.
O da imel bi človek roki prosti! Gorjača bi okrog ušes vam pela; Doklej, druhal ti černa, boš norela? Dovolj je sleparije in norosti.
»Sramota, sveta jeza me pretresa; Slovenci smo poterpežljivi osli, Ne pride se prehitro nam do mesa.
A zdaj počivajo naj drugi posli, Zagosti čem v kosmata vam ušesa, Potem razbijem vam ob glave gosli.
—   3 —
II.
št
"vlovekov sin pač bil je duša zlata; On križ za nas je vzel na svete rame; A ko mu oskrunjala božje hrame Menjalcev, kupcev je druhal nosata,
In kar jih sploh živi o kervi brata — Serd, sveta jeza v persih se mu vname, Bič v svojo blago, krotko roko vzame, In zdajci, glej! preozka so jim vrata!
Oj pridi, rešenik, druhal razpodi Nesveto nam, ki se redi in pase, A ljudstvo lačno po puščavi vodi.
Kaj bo terpelo to vse večne čase? Oj žalost! vbogi narod je na škodi, Po verhu pa še svet mu krohota se.
1*
III.
sak svoje zakrament ima kreposti: Ta množi milost, ta nam vliva nove, Zakonske možu lajša ta okove, Ta zopet mašniku pomaga v posti.
'Drugod je sedem jik ljudem zadosti, Pri nas še osmi, nove je osnove, Ki „ sveto popervačenje" se zove; Obilost v njem prejema se modrosti.
O blagor njemu, ki je med pervake, Ki v bratovščino je sprejet izbrano, Med strijce, zete, kume te iu svake!
Kakor bi trenol vse je njemu znano, Omite v bipu vse so mu napake, Preskerbljen z dušno je, telesno hrano.
IV.
se zna pervak, ume in ve, kar hoče; Poet besedne korenine puka, Na plesu, odru z gracijo se suka, Komedijant s koturnom nam klopoče.
Na glavo polože roke mu Oče,
In Platon je Andrej, in Kant je Luka; Kaj truda treba njemu je in uka, Ko je pervak, vse njemu je mogoče!
Apostoli možje so bili prosti,
Dokler jih sveti duh ne predrugači; Po tem pa vsega vedeli so dosti.
Ti v glavo učenosti si ne tlači; Obilost podeli se ti modrosti, V Ljubljano pojdi ter se — popervači.
—   6 —
V.
ljudstvo ti slovensko zlata vredno! Pošteno, umno, kakoršnih je malo; Kako si tem sleparjem v roke palo, Ki te v pogubo vodijo dosledno?
Pred svetom sramote, gerde te vedno, In ti za vse jim to še daješ hvalo; S čestjo poprej si se imenovalo, Zdaj si ne upaš v družbo več sosedno.
Kako ti z blagom tvojim gospodari Ta zarod, samopriden in nesramen, Ki prid le in dobiček mu je mari!
Ti prosiš kruha — on ti daje kamen; Kaj ti še dosti dolgo ne slepari? Bog te odreši tega zlega — amen!
VI.
„^faufini slovnik" hočete izdati, Kakoršne drugi imajo narodi. Pervaki, kaj se vam po glavi blodi? Od strehe hišo jamete zidati?
Kedo ga hoče izmed vas pisati? Pomagali si bodete s prevodi; A moje nij, kar sosed mi posodi, Na svojih nogah mož poskušaj stati.
Drugod nikjer ne bere maš cerkovnik, Pri nas pa mora vse narobe biti, Tako da se nam smeje sam Germovnik
Veliko mora sam se prej učiti,
Kedor pisati če „naučni slovnik"; Oj slavni vi slovenski Abderiti!
— s —
VII.
JE&b Jove! — S tabo začnem, sveti nOče"! Se strehe vrabec nam na tla ne pade, Brez tebe, v zbor nihče se ne prikrade; Vse vidiš ti, nič nij ti nemogoče.
Oblast od Drave tvoja je do Soče, V te stavijo Slovenci svoje nade, Ti milosti deliš jim, ti „nagrade", Do tebe vsak pošilja prošnje vroče.
Ti nam germiš, ti delaš dež in jasno, Ti pišeš veliko in malo npratko"; Slovenija te moli enoglasno.
Kar hočeš, vse se ti izteče gladko, Če tudi časi zdi se nam počasno; češčeno tvoje nam ime presladko!
—   9 —
VIII.
<3>>i jeze bog si, nijsi bog ljubezni; Gorje mu, kdor v nemilost tvojo pade, Ker pozabiti nemaš ti navade, Ti maščevanja bog, neskončno jezni!
Strašni ukazi tvoji so železni;
Ti v strahu stare imaš vse in mlade,
In duše verne molijo ti rade:
V nevolji svoji ti nas ne pogrezni!
Začetek vse modrosti je „bojazen", Otrokom šiba poje novo mašo, Za to si mladim malo ti prijazen.
Izvoljenim le hraniš sladko kašo; A koger vdari roke tvoje kazen, Zapreš telesno mu in dušno pašo!
■
—  10 -
IX.
„f§linii" pušica tretja naj zadene. Ti, ki ime ti je italijansko, In v žilah sokervco imaš germansko, Kaj tebe je prineslo med Slovene?
Med Nemci nijsi našel svoje cene, Zato blago vse svoje pravdoznansko Prenesel sem- -v deželo si slovansko, Češ, veseli otrok se zlate pene.
Neumen nijsi, to se mora reči:
Oh! le predobro si Slovence sodil, Ti znaš očitno „več ko hruške peči".
Prej z blagom si okrog po hišah hodil, Zdaj jeli vsi sami so k tebi teči; Kako še dolgo boš za nos jih vodil!
— it —
x.
det"! tudi ti si na kurulskem stoli. Kedor otrok je ,. priden", vse doseže; Ti mirno pervakuješ brezi teže, Zboruješ, kakor da sedel bi v šoli.
Ne vbrišeš se, če se ti ne dovoli, V besedne ti ne vrivaš se tepeže; Ce ti jezika „Oče" ne razveže, Molče sediš, ne šepetaš nikoli.
Ročico kvišku pomoliš, učenček!
Ko hočeš ven, ter tiho greš iz klopi, Izvoljeni očetov ti rejenček!
Očetu hvalo poj in ženski jopi;
Po konci moško nosi svoj grebenček, Ter vsako leto v višji razred stopi!
—   12 —
XI.
■*>! med slovenske štet si literate, Ker v knjigi nas učiš, kako se kuha, Peko se piščeta, soli se julia, Kako se razne mešajo salate.
Ti znaš najbolje peči karbonate, Nij čudo, ako nijsi brez napuha, Okusa tebi treba nij in duha; Da le jedila ga imajo zate.
Visoke misli svoje in globoke
In vzore, ki rode se v tvoji glavi, Zavil si nam v paštete svoje roke.
Ne bom zabavljal; pater, oh! peccavi! Kaj de, da nam le delaš dobre cmoke, če cmok si sam, ki se težko prebavi!
—    13 —
XII.
JE)og plati Vam nauke literarne,
V podlistku rozložene mi „Narodau; Kaj je novela, kdaj je pesem oda, In več modrosti take suhoparne.
Kazali pote meni ste nevarne;
Vaš nauk, upam, nij mi bil brez ploda; Privrela ž njim na mlin mi spet je voda, Ter zavertila kamne mu nemarne.
Lepo sem pesem hotel Vam zapeti Za hvalo, ki iz serca mi izvira; Zdaj vidim, prave nijsem znal zadeti.
Kar rekel sem, vse pesem ta podira, Končano skoraj kam je treba šteti V Ne vem, je oda, ali je — satira!
-    14 —
XIII.
„ j^olina solzna", če nii nij po godi, Naj grem iz nje, velevate mi, spešno! Tak svet mi dajete? — to je pregrešno, Oj kristijan pobožni, sram vas bodi!
„Dolina solzna" — sama cerkev sodi
Tako — in vam, gospod se zdi to smešno Sveta gorje tajite vi nevtešno, Ki vsi pod njim zdilmjejo narodi!
Vam dobro se godi — lepo! jaz tudi Potrebne ravno ne pogrešam brane; Kaj de, če drug se poleg naju trudi!
Kragulja, ki človeštvu kljnje rane,
Gospod profesor! — ne bodite budi — Ne preženo nam „Šalice" neslane.
15 —
XIV.
učenik slovenskega jezika! Kako ti lepa je naloga dana! Mladina, za vse lepo, blago vžgana, Očeta naj te ljubi in vodnika.
A če nikoger tvoj poduk ne mika, Ce učenost je tvoja vsa neslana, Mladini pusta, neprebavna hrana; Tedaj izgled ti nijsi učenika.
Kdor vedno „ribott le in „rakau sklanja, Temne skrivnosti jorove razklada, Komur je slovnica verhunec znanja,
Abuna Soliman je Ilijada:
On od slovenščine mladost odganja, Mladost, ki nam tolažba je in nada!
—    16 —
XV.
erti, spreminja čas se brez prestanka! Prej časa, novcev bilo je izguba, Zdaj rodoljubje pase rodoljuba; Skerbi za svoje, kakor mati, stranka.
Temu se groSna v zakon da meščanka, Tam onemu je „sinekura" ljuba; In tega uda narodnega „klubaa Ravnatelja izvoli nova „banka".
Ko verze vlada kako jim ,,koncesijo", Huj! zbirajo okolo nje se kavke, Ter tilio v lepi zložnosti dele si jo.
In ljudstvo! kake imaš ti opravke? Ti stradaš, moliš, hodiš za procesijo, Ti vpiješ: Slava! — ter plačuješ davke! —
XVI.
Jfckedor je rodoljub, ne ker je „moda", Certi prepire prazne in razpore, Storiti iz serca želi, kar more, V razvoj in srečo drazega naroda;
A zraven sveta mu je luč, svoboda, Goji visoke v persih, jasne vzore, Pogled mu čez domače seza gore: Kam tak naj ide? vprašam vas, gospoda
Dvč stranki imate sedaj v Ljubljani — Ker tretja neče se še prav roditi — Nij mesta mu na tej, ne oni strani.
Tam narod svoj bi moral zatajiti,
A k vam svobodoljubje njemu brani; Težko človeku je Slovencu biti!
18 —
XVII.
P
- ezvitarstvo, hinavstvo, lumparija, Prekanjenost lisičja, zvitost kače, Politika se zde vam vse zvijače; Klin s klinom, z lumpom lump naj se pobija!
Krivi naj se pravica in zavija; Poštenost, plemenitost so igrače! Obrekovanje, laž, če nij drugače — Dovoljena je vsaka gerdobija.
Slabo ne more dobrega roditi,
Noč z dnevom, laž z resnico se ne druži: Kaj moglo bi iz take zveze priti?
Pred mašo mašnik ne brazda po luži; Poštenemu je rodoljubu biti, Svet bodi sam, kdor sveti stvdri služi!
19
XV JI i.
isatelji slovenski, časnikarji! Kako sirovi ste, neotesani; Bosi, nevmiti in nepočesani, Po govori, vedenji ste dervarji!
S peresi ne, vi pišete z loparji! Ce v mislih ste, v jezikn telebani, Vi menite, da pravi ste Slovani; Kje plemenitost v vašem je slovarji?
V psovanji strašno vi ste izgovorni;
Z „nemčurji", „mavtarji", nliberaluln" Nam pridno bogatite jezik vborni.
A kakor goba ste v bumorji suhi,
V salonu, kakor v coklah kmet, okorni; Za vso lepoto slepi ste in gluhi.
—   20 —
XIX.
_*3oriš se vedno ti samo s pervaki, Vse nanje tvoje letajo pušice, Le njih napake vidiš in krivice; Glej, kaki so nemškutarji!" — „„Enaki!"
„Zakaj ne mahaš njih?" — „„ Prijatelj, čaki Lepo po versti vse! — Najprej resnice Pri sebi mi iščimo in pravice; Sami najprej bodimo poštenjaki!
Ti Schrevi, Sckafferji, in kar gospode Enake je, kaj meni ti? — Sramoto Ko v naši kervi čutim, ta me bode.
Napako tujo vidim pač in zmoto, A iz domače dvakrat več je škode; Ta peče me, ta vžiga mi tegSto!'"'
■.
—   21 —
XX.
ušice prožil z l&hkega sem loka
V perv&ško neprijazno mi kerdelo; Lehko jili nekaj je mimo letelo, Preveč se" v jezi mi je tresla roka.
Zdaj molči jeza! — Žalost mi globoka
V prijazne svojcev verste vodi strelo; Potrebno, vidim, vendar bridko delo! Kaj čem? — Ljubezen pokori otroka.
Ne! strel ne bodem streljal. — Morebiti Krivico, nehote, komii bi storil, Hudo bi bilo mi kogd žaliti.
Iz serca bodem v serce jim govoril; O da bi mogel z upom se tešiti, Da iz med vseh en sam se je spokoril!
XXI.
o tožil sem o žalostni osodi Dežele nase, ki jo sini plenijo, Najboljši sini, kakor sami menijo —■ Mi vemo, da jih samopašnost vodi —
Tešili so me znanci: „Miren bodi!
Glej nado našo, mlado glej Slovenijo; Bodočnost njena je, visoko cenijo! Rešitev pride nam po mladem rodi.
Ta zarod pojde, z njim njegovi zbori, Nesramnost z njim in samopridnost pad Z njim vsi domači minejo razpori.
Kermilo pride v čile roke mlade,
Nove moči, visoki, blagi vzori — —* O kje ste, sladke moje serčne nade!
—   23 -
XXII.
„Eje mlada je Slovenija, oj kje je? Popotniku, prijatelj, mi naznani! Priromal sem iz daljne, tuje strani, Da serce se doma pri njej ogreje.
Kje so možje, za vzvišene ideje,
Za dom, človeštvo in resnico vžgani?« —
„„Slovenija? — Tu ena je v Ljubljani!
A mlada? — Ne! — Ideje?"" — Mož se smeje!
Odgovorilo se mi je dvoumno,
Ko v Maribori bil sem pri „Narodi"; „Primorec" rajni gledal meje sumno.
„Tu ali tam odgovor jasen škodi!" Novin ščipanje vseh je nepogimmo; Kam, vraga! naj še človek vprašat hodi?
—   24 —
XXIII.
..all^ožjč! zakaj sedimo tu pokojno? Pred nami laž šopiri se, krivica, Nesramnost ne zagrinja dnevi lica, tierdob kerdelo Siri se nebrojno!
In ti, zastavo dvigni nam trobojno, Orožje svitlo suče naj desnica; Dom kliče nas, svoboda in resnica. Naprej! in zmaga venca sveto vojno! —
Kako? Kaj vidim? — Nikdo se ne gane? Sovražno plaši vas, možje! kerdelo? Preveč, moči nasproti vam je zbrane?
Borili se ne boste za deželo?
Za svojo mater strašijo vas rane? — Naprej! pa naj si sam razbijem češlo!"
XXIV.
JOtao je na Dunaji, — oj duša blaga! Kako ze vsem, kar je lepo, se strinja Kako pervake iz serea preklinja! Človeka ne boji se tu, ne vraga.
Nad vse resnica sveta mu je draga, Nikoli misli on ne izpreminja; Poštena vsaka mu povsod stopinja, Nobena izkušnjava ga ne zmaga.
Otide, — mine leto, — že se skisa; Mož druge vere, druzega je duha, Poštene nij besede več, ne spisa.
Vert6 se misli mu okrog trebuha, Prijatelj gnjilega je nkompromisau, Na narodnem drevesi veja suha.
—   26 —
XXV.
Slovenija, dežela ti ubožna, Neinieniten krajček si Evrope, A literatov imaš cele kope; Ti v pisariji silno si premožna.
Vseh verst pisalcev družba tu je množna: Tu Goethe, tu Shakspear je, Dante, Lope, Cervantes, Heine, Swift, Jean Paul in Pope; Posvetila so peresa in pobožna!
Premogel nij težave še slovniške, Napoti mož že peš se k Hipokreni, Popiše iz Ljubljane pot do Šiške.
Ta n Servus-Petelinčka" posloveni, „Dopis" v predale pošlje ta Noviške: Pisatelj je — in lavor je po ceni!
—   27 —
XXVI.
v
e k suknji „gumb" privezom si za silo, Xe štejem se za to še med krojače, Ki suknje, plašče delajo in hlače, Zakaj? — Saj jih je že tako obilo!
Kedor steknol pri nas je „bilo" z ^nilo" Enkrat po sreči, od veselja skače; Versti se med parnaske postopače, In teto imenuje pevsko Vilo! ,
Otroci smo si hišice gradili,
Za k -atek čas, ne na ogled, ne v rabo: Ce kdo prišel je, že smo jih razbili.
Igrati z rimami, nij ravno slabo; Kar spišeš, kaži, čitaj svoji „mili", Potem zakuri peč — in mir bo s tabo.
XXVII.
jSeormir je gracija se nasmijala, Vse sme; postavi se lehko na glavo, Poreden, grob je — vse mu vpije „bravo Vse prfstoji, resnoba mu in šala.
Beseda derzna — njemu prav je pala! Igra z jezikom, zvija ga Šegavo, Vsi elegantno mu slave pisavo; Kar on počne — gotova mu je hvala.
Andrejčkov Jože! s skornjami čez ramo, Mehur za pasom čez pisarsko polje Korakaš pes, ponujaš svojo „kranio0.
Za mizo pri kozarci dobre volje Poslušamo te radi — žno samo: Tobak tvoj, Jože. ne diši najbolje!
XXVIII.
ospod, despot slovenskega jezika! Pred nami ti, za tabo mi korakamo; Po ternji, čez kertine pot pretakamo, Preširnega nam bog je dal vodnika!
Porednost tvoja z nami je velika:
Zdaj skočiš brez potrebe, mi vsi skdkamo: Ko se ti ljubi, sedeš, — zopet čakamo; Pokorščina ovčic te silno mika.
Od truda in od žeje skoraj sabnemo,
Kakor pod kapom pot nam s čela kapa; Postoj en čas, da malo se oddahnemo!
i
X i JE" J  '      • '
Cestiti družbi vsej uhaja sapa.
Počakaj, da si gerlo malo splahnemo — Jaz s težka še dohajam Haderlapa!
—   30 —
XXIX.
(Slovensko zgodovino literarno Učiš; iz tebe naj modrost zajema Mladina ter navdušenje si vnema, Ki ne vgasi življenje ga viharno.
Učenje tvoje strašno je nemarno:
nPreširna pesnik ta — in ta posnema Koseškega". — Prekrasna res sistema! Kaj hočeš s to modrostjo suhoparno?
„Preširnovič je, kdor ljubezen peva; Ljubezen, dalje, čut je subjektiven: Med subjektivne ergo naj se deva!
Kedor ne ljubi, — ta je objektiven!" — To dan na dan mladini se premleva; Nam zdi se nauk ta strašno — najiven!
—   31 —
XXX.
i hočeš zabavljati mi, sirota? Ti, srakoper, ki še za staro skaka? Med perjem še cvete ti „mišja dlaka", Perut dolgosti nema še života!
Potrebna ti je gnjezda še gorkota, Prezgodaj si iz njega palo, spaka! Če vsuje dež se nate iz oblaka, Perut bi starke bila ti dobrota!
Prehitro nje popustil si zavetje. Ko repka ti za palca pol poganja. Že čivkanjc se tvoje zdi ti petje.
Tvoj kljunček nij še vajen prav zobanja, In vendar jezno — smešno mi početje! V me, kosa terdokljuna se zaganja!
XXXI.
zelenji pišem ndunajske sonete". Že cveti jablanam se obletevajo, Marjetice, zlatice razcvetevajo, In rože so uže na pol razpete.
Veselje v krilu je narave svete:
Metulj se ziblje, sladko tiče pevajo; Stvari vse radost svojo razodevajo, V preblaženi ljubezni mladi vnete.
In jaz? — Ko cvetje, petje me obdaja, Ko ljubi vse, kaj bočem jaz početi? Serd, jeza, čutim, v persili se mi taja,
Pervak naj pride, hočem ga objeti! Velika moč cvetočega je maja. Mirujte zabavljivi zdaj „soneti!"
—    33 —
XXXII.
nA^Fa vse strani mahati brez ozira, Pušiee, čeruim žolčem napojene,
V može prožiti, čislane, poštene:
To veseli ga — strast mu je satira".
Oj ne! — Mini željan sem, ne prepira, Zavist ne vodi in sovraštvo nične; Cestil bi rad, ljubiti strast me žene,
V moža se radostno oko mi vpira.
Kjer morem, jaz spoštujem rad visoko; Pok&žite mej sabo mi junaka, Odkrijem se, priklonim mu globoko.
Pokažite mej sabo mi — Dedka — Oh, radosten možii poljubim roko , In oda bo potem mi pesen vsaka.
—   34 —
XXXIII.
opisi mi pošiljajo se gosti, Nevoljni, da mej mojimi soneti Naj slabši tebi vmerjen je, deveti, Ker v serce nijsem prav te znal zabosti.
Vele mi, če imam kaj mozga v kosti, Da mi od konca delo je začeti, Svoj prožni lok še enkrat mi napeti Klečeplaz! v te, da bode ti zadosti.
Ko vse naštel bi, kar jili vem, liistorije: Kak „ narodni niolitvar" terdovratni V katoliškem je društvu, kakšen v zbori je,
Kak v „klubu" on in v družbi je privatni, In kakovšen v Čitalničnem prostori je: „Zaperl bi sapo" zgagi tej zagtitni!
XXXIV.
JinKiiiavca, pismouka, farizeja
Ce božji sin nij mogel sam terpeti, Kako bi jaz ga mogel rad imeti, Jaz, na človeštva deblu šibka veja?
Ljubezen me navdaja najgorkeja
Do vseh ljudij, kar jih živi na sveti; Ne morem za hinavca se ogreti, Ce sili me zapoved najostreja.
Soneti moji, menim, dosti pričajo:
S pervaki nijsem bog ve kaj priljuden; Njih grehe in sleparstvo pridno bičajo.
A jaz jih bičati ne bodem truden, Dokler slepiti se ne naveličajo; Nad vse pa mi hinavec je ostuden!
— 36
XXXV.
IPosebne so kreposti škapulirja,
Ki, čujem, nosiš ga na golem vrati. Ti najpobožnejši mej advokati! Kar svetega je sveta, k tebi dirja.
Vse tercijalke z Udmata do Mirja Bose do tebe romajo po blati; Ko drug noben, ti moreš pomagati, Samo — ne brez petičnega meliirja.
Sancta simplicitas! — Ti iz pobožnosti, Smeje se, kuješ terde rumenjake, Sram nij, poklekar! te v debelokožnosti
Drugje ti prilike ne najdeš take;
Da z bogom si in vragom v lepi zložnosti. Za to, pobožnik! šel si mej pervake.
—   37 —
XXXVI.
lElepo čemerlom v gorccm je poletji: Obilo paše jim po polji, v resi je, Povsod cveto medene jim koncesije; Brenčeč letevajo okrog- po cvetji.
Obnožje, sterd, zalego v prizadetji
Množe si vednem, vzeti ne dade sije; Strupenim želom, ki jim zad v telesi je. Bore se hrabro v mahoveni zavetji.
A ko jes^n je, o kako medlevajo! Od dne do dne bolj redki siromaki Život z životom zmerzli si ogrevajo.
.Sertinci, ostrozbadni prej junaki.
Zamolklo zdaj, otožno pobrenčevajo. — Kaj pravite podobi tej, pervaki?
—   38 —
XXXVII.
j vi politiki visoki, slavni! Kako izbomo posel svoj umejete! V sklepavanji na persih gumbe štejete: Pojmo. — ne pojmo, — pojmo v zbor deržavni!
V Beč silna moč vas vleče starodavni, Modro tam klop širokoplatni grejete: Zakaj, to veste vi, a nam se smejete, Ker mislimo, da dedci ste veljavni.
Modrost, možje, globoka vaša taka je: Drag-6 je vse, drag živež, draga merva, Težavno zdaj življenje siromaka je.
Prislužka treba je za sol, za derva, Ker gaslo pravo pravega pervaka je: .Za vero. carja, dom" — a ta je perva !
—   39 —
XXXVIII.
ij sram, pervaki! strašne vas ubožnosti? Vi, ki sami se stavite najviše, Povejte mi, kedo iz vaše hiše Zasvetil nam se je v posebni zmožnosti ?
In vendar imate dovolj priložnosti; Poskusi eden naj, do denes ni še: Pošteno pesem, v prozi naj kaj spiše; Ne kazite se vedno v bosonožnosti!
Iz svojega nam dajte kaj peresa, Kaj tacega, da bode sad kreposti; Do zdaj še nijsmo videli ničesa:
Ni dela, kjer potreba je modrosti; Ni v&rza, ki ne žalil bi ušesa; Ni spisa strokovnjaške učenosti!
—    40 —
XXXIX.
lolezen nova, gorelo oportunstvo! Močvir, ki že topiS nam v kali nacle,
Ki v te zagazil je Sloveu do brade : Kako naj ti po naše rečem? — Kljunstva'
Ti paznoiibo zajčje trepetiinstvo! Beseda krepka ti iz ust ne pade, Predevaš sklepe, kakor mačka mlade; Prokleto ti vsestransko omabunstvo!
„ Ta stvar je lepa, dobra res v principi, A zdaj ne gre, nevgodne so razmere; To je gerdo, a dobro v tem je hipi." —
Pervaki, splob možaki stare vere, V tej novi včdi že ste prototipi, Dognanj strokovnjaki polne mere.
— -n —
XL.
ŠHerce mi kervavl, plamti mi jeza;
V fevdalstvo, hlapčevstvo in zagorjanstvo Vklenili nam pošteno ste slovanstvo; Nečastna družba mi, ostudna zveza!
Da vedno delj okrog po sveti seza
To žalostno o nas, Slovanih, znanstvo, Storilo vaše je neotesanstvo, Ki nas v sramoto vedno bolj pogreza.
Svet čuje naj moj glas: Mi nijsmo taki! Sovražniki ideje nijsmo n6ve! Svobodomorci, hlapci in mračnjaki!
Kedo je kriv, da svet tako nas zove? Oj ti, moj rod slovanski, blagi, jaki! Eazbij sramotne skoraj že okove!
-    42 —
XLI.
rijazni, o j pervaki! nijste meni, Prizadejal sem mnogo vam preglavice, Na teme zbral nekoliko žerjavice; Od jeze, slišim, bdi ste zeleni.
Sonete moje hvali svet pošteni;
Dajali so prijetne vam „zastavice",
V družini in v Čitalnici zabavice; Zdaj maščevanju čas je zaželžni!
Izpoved mojo čujte: Jaz svobodi
Iz serca vdan sem, — mirno poslušajte!
V politiki poštenje mene vodi;
Temo sovražim, — kamen pobirajte! Za mir gorim in spravo mej narodi; Slovenec liberalen sem, — metajte!
XLII.
aj čutiš sama že, pervaška stranka! Stebri da tvoje se majo oblasti. Ti veš, da skoraj ima vse razpasti; Kedaj? ne zdi se težka mi uganka.
Kar si stvarila, nema nič obstanka, Nič neče več ti vzhajati in rasti; Vsak dan si manjša, — kdo te ima v časti? Več ne pomore ti nobena „ banka".
Nekoliko se časa gospodari Z ležjo, zvijačami in sleparijo; Nazadnje vsak ležnik se sam pokvari.
Otroci pen se zlatih veselijo,
Odrasli človek vmiče se prevari: Torej zapri že svojo „kramarijo„!
—   M ~
XLIII.
erodovitna, kakor tla na Krasi. Slovenija je naša mati skopa, Pritlikav rod po njej, neslaven stopa; Kje mož kaj vreden zdaj se nam oglasi?
Nekdaj so, bratje! bili drugi časi: Preširna smo imeli, Cojza, čopa, Kopitarja poznala je Evropa; Se pomnijo jih starci sivolasi.
Iz serca mater svojo so ljubili,
Preblage duše, za vse lepo vžgane. Brez prida sebi, zanjo se trudili.
Na slabje vedno svet se preobrača;
Kdor zdaj pri nas za dom z mazincem gane, Moli že roko, da se trud mu plača.
45
LXIV.
i hočete mi biti kristijani ? — Ne strinja s kristijanstvom se pervaStvo: Ljubezen Krist učil je, — vi sovraštvo; On luč je ljubil, — vi temi ste vdani.
Krotak je, vsmiljeu bil, — vi ste tirani; Bogastvo ljubite — on siromaštvo; Sovražil lažje, — vam je laž junaštvo; Po kteri ste podobni vi mu strani?
Preganjan bilje on, —- a vi preganjate; Oznanjal mir je, — boj vi mej narodi; Hinavstvo je čertil, — vi se mu vklaujate.
Fanatiki ste vi, — on milo sodi;
On križ je nosil, — vi se nanj nasl/injafe: O pojte iz svetišča, sram vas bodi!
—   46 —
XLVI.
JaJLaterijalnost, neozdravna kuga! Ce krivo mi skerbno oko ne sodi, Na mladem tudi že se kažeš rodi; Mladina bila uekedaj je druga!
Ko mislim to, seree mi tare tuga; Pomočka jaz ne vidim taki škodi, Za upom zrem, ki plava mi po vodi; Pervak, poglej, to tvoja je zasluga!
Vse preterpela ti bi, domovina! Kar je grešilo se; to je najhuje, Ce upanja ne kaže več mladina.
Plevel razširjen težko se izruje,
Ne zmaga plemenita ga rastlina; — Gorje mu, kdor mladino pohujšuje!
XLVI.
JLolčanje lepo res je, modro delo, Ki misli: kar ne peče te, ne gasi! Z njim človek sitnosti ne nakopa si, Celo koristi svoje bo irnelo.
A vendar, bratje! meni bi se zdelo: Molčali smo dovolj, — prišli so časi, Da jasna, krepka se beseda zglasi, Ki reče: To je černo, to je belo!
Da vse nam gre na robe, kaj je krivo ? Povedati je treba to mej brati: Molčanje naše prepoterpežljivo.
Cas je, da že prestanemo mižati; Pomislite, vam priporočam v živo: Tu? greli na greRe drugih je molčati.
—   48 —
XLVII.
er, kakor vi, pobijam jaz pervakc, Ne mislite, da sem na vaši strani! Poštenje mi hoditi z vami brani; Vesel pomoči, družbe nijsem take.
Brezvestne stranke šibam jaz napake, A materi zvestost serce mi hrani: Vi tujej domovini ste udani, Torej ločimo skoraj že korake!
Iu vi, soneti! po deželi fdite; Ce vas pervak preklinja, to ne škodi; Saj vi mu tudi mnogokaj izpridite,
Le prestavljaeek milosten vam bodi! Nikomur se podobni mi ne vidite, Ko v strašnem nemškem gledam vas prevodi'.
NfiRODNfl IN UNIVERZITETNA KHJI2NICfi
00000421873
A00000421873A