46                                                    Slovstvo.
v 1. zvezku, kateri je izšel nedavno v lepi obliki (8°. Str. 64. Cena 25 kr.), podaje Tolstojevo »Djetinstvo« v Harambašičevem prevodu. Dobro bi bilo, da bi uspevala ta knjižnica, ker Hrvatom izvestno ne bi škodilo, če bi mesto nezdravega duha, katerega nabirajo iz francoskih in nemških knjig, in kateri se je počel vsiljevati tudi v hrvaško lepo knjigo, zajeli nekoliko zdrave resnobe ruskih pisateljev.
Češko  slovstvo.
(Piše Stjepan Z—c.)
Bogoslovna znanstvena literatura češka se je obogatila v preteklem letu s krasnim delom. To je:
»Život na onom svete.« Podava abbe Eliaš Meric. Brno 1889. 8°. Cena 1 gld. 20 kr. — Delo kaže v celoti globokega misleca in učenega bogoslovca, pa tudi zvedenega modroslovca in naravoslovca. Delo je sijajen zagovor temeljnih resnic krščanskih (neumrljivost duše, večna kazen in plačilo). A ni pisano, kakor druga znanstvena dela, suhoparno in dolgočasno, nasproti, pisano je zelo zanimivo in — kar je naj-važneje — tudi umevno. Ko je trdno dokazal, da je duša neumrljiva, preiskuje razne krive nauke o duši in naposled razlaga krščanski nauk o bodočem življenju, opirajoč se na najnovejše pridobitve v znanosti. Zato je razdeljena knjiga v tri dele. V prvem delu »Rozum a dukaz naši nesmrtelnosti« (str. 1—83) pobija nauke nasprotnikov in sicer: materijalistov, pozi-tivistov, fatalistov, deistov idr., nadalje pobija pisatelj takozvano fakultativno nesmrtnost (t. j. ako jo človek sam hoče), dovršuje pa ta del z dokazom iz božjih lastnostij, metafizičnim in zgodovinskim. — V drugem delu »Den po smrti a hranice rozumu« (str. 85 161) govori pisatelj o znakih prave smrti, in kako je težko določiti čas nastale smrti vkljub vsemu napredku eksaktnih znanostij. če se dokaže, da je smrt ločitev duše od telesa, vpraša se sedaj učeni bogoslovec: odkod pa pride ta duša? kam izgine? Ta vprašanja niso lahka. Potem razpravlja zanimivo vprašanje, ali so, in na katerih nebeških svetovih izven naše zemlje so razumna bitja. Pisatelj pritrjuje temu mnenju, katero zastopa poleg drugih tudi jeden izmed najodlič-nejših bogoslovcev in zvezdoznancev, P. Secchi, v svojem delu »o solncu«. Na koncu ocenja spiritizem. Tretji del imenuje »Učeni viry« (str. 163—251). Človeški um ne sega daleč. Kateri namen mu je Bog določil, kaj bode z dušo, ako se loči od telesa — to je zastavica, katere sam ne more rešiti, ampak potrebno mu je zato razodenje božje. Pisatelj govori o duši sami in njenih močeh, o vstajenju, o poslednjih dneh zemlje, in kaj odgovarja znanost na to; posebno pobija stari in novi hilijazem. Jako prijetno je citati o poslednjem plačilu, o lastnostih pove-ličanih teles, kjer se opira na nauke znamenitih bogoslovcev, osobito Tomaža Akvinskega, o sreči in slavi, katero bodo uživali dobri v neskončni ljubezni. Pisatelj zastopa tolažilno mnenje onih bogoslovcev, ki pravijo, da bode katoličanstvo rešilo veliko večino svojih vernikov.   Dalje go-
vori o peklu, v kateri so vsi narodi verovali. Naposled je razprava o vicah. — To delo bode izvestno zanimalo vsakega čitatelja, širilo mu in razjasnilo obzorje.   Zato je  toplo priporočamo.
O bide lidske ve prospeeh chudych ditek českveh škol v Brnč. 1890. Cena 50 kr. — Drugo leto se že izdaje ta letnik v jako plemenit namen. Izdal ga je »dobročinni komitet dam« v Brnu, uredila Ana Hubnerova. V zborniku je zastopano mnogo odličnih pisateljev, a kar ga posebno priporoča, so sicer majhne a lepe slike mnogih pisateljev in pisateljic, kakor: Jiraska, Heritesa, akademika Bartoša, Eliške Krasno-horske, Karoline Svčtle, Gabriele Preissove. Vladimira Sfastnega — urednika brnskega »Ob-zora« idr., zraven še nekoliko lepih slik v tekstu. Snov je vzeta iz trudapolnega ljudskega življenja, kakor kaže to že naslov. Razven nekaterih poučnih sestavkov je vse drugo zabavne vsebine. Zanimivo pisana je povest E. Krasno-horske »Rukavička«, lepa tudi idilska črtica Ji-raskova »Vzpominka«, istotako je dobra Heri-tesova slika iz življenja »Prace«. Gladko se bere tudi »Lesni pohadko« Ter. Novakove, samo začetek kazi to hasen — sama fraza1). Takih praznih fraz in neumestnih primer je tudi nekaj v »Roman-u ditete«, a za pesen Jaroslava Hva-pila >Vykfiky« (str. 80) bilo bi najbolje, da je niti v zborniku ne bi bilo, ker misel in tudi nekateri stihi ne odgovarjajo plemenitemu namenu knjige. Zunanjost knjige je okusna.
Nam že dobro znani priljubljeni češki pesnik Svatopluk Čeh je izdal novo pesniško delo z naslovom: »Kratochvilna historie op-taku Velikanu Velikanoviči versem na-psal Fr. C, illustroval V. Oliva, nakl.' Topič. V Praze 1890. Str. 88. Cena 85 kr. O tem delu ne bodem obširneje govoril, ker sem to storil na drugem mestu (zagrebški »Obzor« št. 165 v prilogi). Opomnim samo, da je to dobra pesniška alegorija, s katero naj bi se pokazale razne napake in razni pogreški v socijalnem in političnem življenju naroda češkega. Delo samo je dostojno velikega pesnika i po ideji i po besedi. Slike so z malimi izjemami primerne in dostojne ; edino muza je neumestnejša od me-dicejske Venere.
Jaroslav Vrchlicky, o katerem smo govorili lani v tem listu (Hofka jadra, str. 31), izdal je novo majhno zbirko izvirnih sonetov, o kateri bomo povedali kaj prihodnjič.
RBSKO   SLOVSTVO. (Piše —e.)
»Hapo^He nprniOBiijecTH h npecy#e ira aciiBOTa no Bokh Kotopckoj, Xepu;eroBHHH h Upiiojropji.« Hokviiho h cioaoio Bvk bht. BpneBirk. (Narodne pripovijesti i presude iz života po Boki Kotor-skoj, Hercegovini i Crnojgori. Pokupio i složio Vuk vit. Vrčevič.) Dubrovnik 1890. 8°. Str. 278. Cena 1 gld. 20 kr. — Največji in najbolji naslednik slavnega Vuka Karadžiča je izvestno po-
i) Glasi se: Když vvnofila se naše zeme z neurčita a nekonečna odkazana jest k peči Motky Pfirody, pani vznesene a neskonale dobrotive. (Str. 92).
„DOM IN SVETi' 1891, štev. 1.
47
kojni Vrčevic, kateri je umrl v avgustu 1. 1882. v visoki starosti. On si je pridobil neprecenljivih zaslug za književni jezik svojega naroda, odbravši, kakor njegov učitelj, za temelj lepo, korenito hercegovinsko narečje; a istotako mu bode slovelo ime zaradi dragocenih zbirk narodnega blaga, katero je nabiral in izdajal vestno in marljivo, kakor malokdo. Ne bodem govoril o narodnem blagu, katero je nakopičil v raznih letnikih dubrovniškega časopisa »Slovinca«, niti o njegovih: »Narodnih satiričkih podrugačicah, gatalicah, varalicah in basnih«, katere so izdane že vse po njegovi smrti: omenil bodem le zadnjo zbirko: »Narodne pripovijesti i presude«, katere so neusahljiv vrelec za poznavanje narodnih običajev, izrazov in življenja v Boki, Črnigori in Hercegovini. Vse to je opisal v malih povestih, v katerih so posebno zanimivi razgovori, katere je posnel pokojnik prav iz narodovih ust, pustivši jim prirojeno izvirnost in živahnost. Pripoveduje se tu o junaštvih onega hrabrega naroda, o krvni osveti. o dekliški ot-mici, o ženitvanjskih običajih, o hajdukovanju, o basnoverju in raznih dogodkih, kateri so se dogodili v zadnjih in pa v sedanjem stoletju. Čudiš se, koliko ceni ta narod poštenje; njemu je več »obraz«, kakor pa glava in življenje, in najmanja sramota in razžaljenje je cesto povod velikim nesrečam in prelivanju krvi. Hitro za-kipi tem junakom kri, rodovini zamrzi rodovina, med njima divja krvna osveta, in vendar jih po-
miri naposled skupščina pred cerkvijo, pokore se razsodbi preprostih seljakov in vaških starcev, katerih izbere vsaka stranka po dvanajst. Zanimivo je proučevati pravoslovcu te preproste razsodbe, katere se pa vender odlikujejo po svojem posebnem značaju, pravici in izvirnosti. Predaleč bi zašel, ko bi hotel naštevati pojedine slučaje, samo opozoriti sem hotel nanje, Začudil sem se, ko sem čital, da v Hercegovini fantje in dekleta onega dne pred Ivanjem ulove »neku malu letecu živinicu, koja se zove baburica; zavežu je nocu u kraj ubrusca, da ne bi po-bjegla, pa kad iz doma na kupanje krenu (ob zori), stavljaju je na dlan lijeve ruke; a dok ona puzi uz prste i hoče da s prsta odleti, govore: »Babe baburice, živ ti tata, živa ti mama, kaži mi, ne laži mi, od kuda cu se ja oženiti« (udati)? Proti kateri vasi odleti, iz one se bodo ženili ali možile. Kaj ne delajo istega tudi pri nas v Beli Krajini, ko govore dekleta božjemu volku (polonici): »Božji volek. božji volek, kadi se bom vdala?« — in vender kolika daljina! Ta knjiga bode tako ostala v zgodovini, kaker razne knjige Vuka Karadžica, ker jo krasi vzoren. uprav klasičen jezik, v katerem vse mrgoli prelepih narodnih izrazov in besedij, kakeršne so se ohranile le v onem oddaljenem kraju, prostem tujega upliva, v narodu, kateri je še najbolj ohranil svoj nekdanji značaj in pravo svojstvo.
Raznoterosti.
INTaše slike.
1.  0 prvi sliki nam ni treba tukaj govoriti. Pristavljamo le, da je glavno delo pri risanju izvršil g. S. Magolič.
2.  Druga slika nam kaže sveto družino. Lesorez je narejen po sliki Bernartz-ovi; galvanski odtis je kupljen od tvrdke A. Pustet-ove, založnika lista »Kathol. Warte«. Slika se odlikuje s tem, da deluje s svojo preprostostjo, z malimi sredstvi. Zlasti božje dete in njega deviška mati sta izražena čudovito lepo in ljubeznivo. Slika bi se v listu videla še lepše, ako bi naslednja stran ne bila tiskana. A bali smo se naročnikom podati prazno stran.
3.  Tudi o tretji sliki, ki je za nalašč za to pesem prirejena, ni nam treba govoriti.
4.  Četrta slika nam kaže soho Kačičevo na spomeniku v Makarski. Morebiti prinese pozneje list tudi cel spomenik.
5.  Peta slika je pač lahko umevna: kaže nam slikarja, ki slika Mater Božjo, čitatelj vidi, kako dela umetelnik.
6.  Obdarjevanje konj v Št. Jerneju (dne 13. septembra 1890). Ta slika je narejena po fotografiji. Prizor, ki ga stavi slika pred oči čitatelju, mo-
ramo imenovati važen za našega poljedelca. Koliko se trudi naš kmet z živino! Da bi povzdignila konjerejo, deli vlada marljivim posestnikom, ki imajo lepe konje, tudi darila — premije; tako deljenje daril (obdarjevanje ali .premii-ranje') nam kaže slika. Lep belec je na vrsti; njegov gospodar se pač nadeja, lepega darila. A ta natančna gosposka ali komisija je našla, da spričevalo o konju ni prav v redu. (Tudi konj mora imeti spričevalo o svojem rodu — kaj ne čitatelj, čudno! Mislil si, da potrebuje samo človek rojstvenega lista). Kaj pa sedaj? Oni le blizu konja z uradnim pokrivalom se zdi jako oster človek: jako natančno gleda v list. A upajmo, da zatisne komisija eno oko in da bode naš kmet šel domov ponosno poleg obdarjenega belca, ako ne bode rajši nanj sedel.
7. Poslednja slika kaže ljubljansko stolnico, a poleg nje škofijsko palačo. Spodobi se, da s to cerkvijo pričenjamo naročnikom podajati slike cerkvenih in drugih stavb v naši domovini. Risarijo je priredil za naš list po fotografiji dober prijatelj. Jako natančna je. Ker je na dveh straneh, treba, da opozore ob koneu leta naročniki bukvoveza,   naj je ne poškoduje.   —