©Za besedilo: Aleš Jelenko, 2021

			©Za to izdajo: Zavod Volosov hram, Pekel, 2021

			Vse pravice pridržane

			Brez predhodnega pisnega dovoljenja Zavoda Volosov hram, Pekel je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, dajanje v najem, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku, vključno s fotokopiranjem, tiskanjem, javnim interaktivnim dostopom ali shranitvijo v elektronski obliki.

			Knjižna zbirka AMONIT / Spremna beseda Sebastijan Pregelj / Lektoriral in uredil Robert Titan Felix / Naslovne grafike Katja Titan / motiv Deposithphotos / Elektronska izdaja Zavod Volosov hram, Pekel / Za založbo Katja Titan, / Pekel 2021

			Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani

			COBISS.SI-ID=56539395

			ISBN 978-961-7086-53-9 (epub)





Aleš Jelenko


			ZGODBE


			IZ PODTALJA




kratka proza





I saw your ghost tonight,

the moment felt so real.

If your eyes stay right on mine,

my wounds would start to heal.


			(Blink-182)


			Who cares if one more light goes out

in the sky of a million stars?

It flickers, flickers …

Who cares when someone‘s time runs out,

if a moment is all we are?

Or quicker, quicker …


			(Linkin Park)


			We‘ll never have our dignity,

‘till all you fascists are six feet deep!


			(Anti-Flag)





Vsem tistim,


			ki niso,


			da so.





1





MAZOHIZEM,


			FETIŠIZEM

			IN EKSCESI





KLETKA


			»Že od nekdaj sta me zanimala parjenje in literatura.


			Pa parjenje besed. Naskakovanje.«


			Davorin Lenko1



Pogovor je zašel v povsem drugo smer; razprava o poeziji se je prelevila v nekaj bolj surovega, prvinskega, v nekaj bolj prizemljenega, tuzemskega, če hočete. Ker: priznajmo si – pesniški teksti so lebdeči, ohlapni, oddaljeni … in (preveč) govoriti o lebdečih rečeh pomeni (preveč) lebdeti.

			»Se ljudje skrivamo za očali?«

			Skomignil sem z rameni: »Nisem prepričan, toda najbrž se skrivamo za fasadami nasploh.«

			Narahlo je prikimala, si z desno roko popravila dolge svetle lase za uho in vprašala: »Tudi ti?«

			»Tudi jaz.«


Sedela sva sredi sobe, spalnice pravzaprav; postelje so bile razvrščene ob stenah. Na njih potovalke, torbe, majice, hlače, hlačke in polnilci za mobitele.

			Sanja je dvignila noge, jih pokrčila, s podplati se je naslonila na rob lesenega stola ter z rokami zaobjela kolena.

			»Včasih se mi zdi, da se nikoli ne izživimo … da pač zgolj živimo,« je potihoma dejala.

			Naslonil sem se nazaj: »To pa predvsem zato, ker smo ukalupljeni.«

			»Ujeti,« je dodala.

			»Ja,« sem nadaljeval, »in krivi smo si sami, ker se ne znamo osvoboditi; ker ne zmoremo stopiti naprej; ker ne premoremo dovolj kritične distance.«

			S kazalcem in sredincem se je pobožala po spodnji ustnici in rekla: »Umetnost je neverjetna; potisne te – zlepa ali zgrda – izven cone udobja in ti pred obraz nastavi zrcalo.«

			Na njenem kazalcu je ostala živordeča sled.

			Dvignil sem pogled: »V svojem Bildungsromanu je to krasno zapisal že Aljoša Harlamov. In sicer pravi, da mora umetnost aktivirat k naporu, ne sme kratkočasit, postati del prostočasja. Spopadat se mora s človekom, on z njo, bit mora grda, zadajat nizke udarce, vabit na skale, ne pa ponujat zavetja in rokice v oporo, pridi, sinček moj, saj te držim … Mučit ga mora in ga nagega izpostavljat. Rogat se mu mora in ga udarjat po glavi še tri dni potem in vsakič zapovrh, ko se spomni na njo. Umetnost nikakor ni klimaks, temveč antiklimaks.2 In sam se lahko zgolj podpišem.«

			Polne ustnice je razpotegnila v vabljiv nasmeh.

			»In jaz vse skupaj dvakrat podčrtam,« je dodala in mi pomežiknila.

			»Welcome to the jungle!«

			Ostanki rdeče šminke na njenem prstu so v meni vzbudili občutke nemira. Nekaj mesenega je bilo v tem, nekaj nerazložljivo privlačnega.

			Brez skrbi, dragi bralci, ne bom poletel v pretirano sentimentalnost. Pa ne zato, ker literarno-teoretični aparat ne dopušča takšnih zdrsov, pač pa zato, ker v resnici ni šlo za nič tako banalnega, kot je romantičnost. Šlo je za nekaj več, za nekaj pristnejšega.

			Morda ob teh besedah zmajujete z glavo, češ, kako je lahko nagon večji od zaljubljenosti. Naj vas ob tem spomnim na dejstvo, da smo tukaj (tudi in predvsem) zato, da (pre)živimo in se razmnožujemo. Drugače povedano: da seksamo, da fukamo do onemoglosti.

			Ker: kaj je vendar lepšega, polnejšega od popolne združitve; od eksplozije tisočerih delcev v telo/na telo?


Za priprtimi vrati so se slišale stopinje.

			S pogledom sem sledil premikajočim se sencam, ki so polzele skozi špranjo.

			Nato je (spet) vse potihnilo …

			»In ko pišeš poezijo … kako se počutiš?« je vprašala in me povlekla nazaj v ta trenutek.

			»Kako se počutim?«

			»Pač … se lahko strgaš z verige?«

			Zavzdihnil sem: »Break the chain.«

			»Kaj?« je vprašala.

			»Nič, nič. Spomnil sem se enega komada … IAMX, poznaš?«

			»Ne, ne poznam. Bi morala?«

			»Besedilo je full hudo: […] I forget that there’s a world outside / Where I can be weightless in the sunlight / So many voices with me everywhere I go / And they’re serving me to the lions slowly […]«3

			»Ima to kaj opraviti s poezijo, s tabo?« je vprašala in si počasi slekla nogavice.

			Kot fiksiran sem opazoval njeno početje. Vzburjalo me je.

			In ko je s prsti podrsala po golih podplatih, sem se začel nemirno presedati.

			Potreboval sem nekaj časa, da sem se zbral, da sem lahko odgovoril na njeno vprašanje. V njenih očeh sem videl, da uživa; vedela je, da tudi jaz.

			Končno sem le odprl usta: »Ja, poezija je tisti svet onkraj sveta, kot pravi pesem. In zagotovo je tisti prostor breztežen; ni vsiljenih norm, ni družbene teže, utesnjenosti.«

			Sanja si je zavihala spodnji rob kavbojk: »Ni mamutov, ki bi sedeli na tvojih ramenih in kockali.«4

			Rahlo sem se nasmejal: »Ne, res jih ni.«

			»In zato se lahko tam … igraš?«

			Pogoltnil sem slino: »Najbrž se res lahko.«

			Sanja je vstala, naredila tistih nekaj korakov do postelje, se usedla in rekla: »Pa tukaj – v tem svetu?«


So trenutki, ko obnemiš,

			ko enostavno nisi sposoben izjaviti ničesar pametnega,

			pravzaprav nisi sposoben izjaviti sploh ničesar.

			To je bil eden izmed teh trenutkov.

			Zaprepadeno sem strmel vanjo in jo – v mislih – živo požiral.

			Želel sem ji pokazati, kako se dela poezija; kako je potrebno vso notranjost nekam zapisati, nekam poriniti. Na list, na kožo, v rit, kamorkoli.

			Toda nekako se nisem mogel premakniti. Okamnel sem.

			Počutil sem se kot v spalni paralizi. Premikal sem lahko zgolj oči.


Sanja je – že skoraj iz sočutja – stopila predme, me pogledala v oči in tiho dejala: »Zdaj mi boš pa pokazal, kako se igraš.«

			Odprla je gumb na svojih kavbojkah, nato zadrgo, ter jih slekla.

			Pred mano je stala v črnih hlačkah s čipkastim vzorcem.

			»Že lahko govoriš?« me vpraša z nagajivim nasmehom na ustih.

			»Najbrž lahko,« odgovorim.

			»Ooo, vidiš, da gre,« reče, mi odpne hlače in navzdol potegne spodnjice.

			»Želiš odkleniti verigo?« jo vprašam.

			»Da,« odvrne.

			Njena mehka sapa se mi zarije v nosnice.

			»Zakaj?«

			»Rada bi videla.«

			»Kaj bi rada videla?« jo vprašam in začnem pospešeno dihati.

			»Rada bi videla, kako pišeš pesem,« odvrne, si umakne hlačke ter se posadi name.

			Sapo globoko potegnem vase in z njo njen parfum, ki je lebdel v prostoru.


V naslednjih minutah mi je v mislih odzvanjal raskavi glas Freda Dursta: […] You wanna fuck me like an animal / You‘d like to burn me on the inside […].5





Fact 1:


			Poezija je res lebdeča. Ko se iztroši, eksplodira na novo in začne se nov krožni cikel. In tako dalje v neskončnost.





Fact 2:


			Etično-moralni kompas je naš anti-kompas; vselej nas usmerja navzven, nikoli navznoter. Razumete? Če ne, preberite zgodbo še enkrat …





Fact 3:


			Fuk je bil dober. Hočem reči – resnično dober.

			In kar je najpomembneje: Vanjo sem napisal pesem.

			Njen naslov? Kletka, itak.



* * *



			 				 					1	Davorin Lenko: Telesa v temi, str. 12 (Ljubljana: Center za slovensko književnost, 2013)



				 					2	Aljoša Harlamov: Bildungsroman, str. 77 (Maribor: Litera, 2009)



				 					3	 IAMX: Break the chain (Alive in new light, 2018)



				 					4	Jernej Županič: Mamuti, str. 34–47 (Ljubljana: Literatura št. 319/320, 2018)



				 					5	Limp Bizkit: Hot Dog (Chocolate Starfish and the Hot Dog Flavored Water, 2000)





KONCERT


			On


			Petek. V Mladinskem centru Patriot bodo zvečer zažigali Elvis Jacksoni. Njihovo glasbeno pot sem spremljal pravzaprav povsem od začetka. Buda je bend ustanovil leta ’98, ko sem sam šele dobro štartal v osnovni šoli. To so bili časi! Brezskrbnost, vsevednost, odprtost in vsemogočnost. Vse se je zdelo mogoče. Ne kot sedaj, ko pred sabo vidiš same ovire.

			Istega leta je izšel tudi prelomni album svetovne punk-rock scene: Enema of the state. Kdor pozna komad All the small things, ve, o čem govorim. Na glasbeno področje so prodrli pop-rock punkerji Blink-182. In kar naenkrat se je zdelo, da punk ni več zgolj underground glasbena mašinerija, pač pa je lahko – z nekimi komercialnimi vložki – namenjena tudi širši publiki.

			Pri nas so to lepo prikazali in dokazali ravno Elvisi. Z mešanico punka, rocka, skaja, reggaeja in metala so pridobili kar zajetno število poslušalcev in fanov. Z albumom Against the Gravity pa so se leta ’09 trdno zasidrali na slovensko glasbeno sceno.

			In danes bodo nastopili v Slovenskih Konjicah. MC ni ravno velik, a je kulten. V njem so igrali že MI2, Big Foot Mama in ostali pomembni rockerski bendi pri nas. Jasno, da bom šel na koncert!


»Stari, si pripravljen?«

			»Itak,« se zasliši glas iz telefona.

			Ustnice razvlečem v poševen nasmeh: »To mi delaj! Am, ob devetih pred blokom?«

			»OK, deal!«

			»Ajde, se vidiva,« rečem.

			»Ajde, seos.«

			Nekaj kulskega moram navleči nase. V tej razcapani trenirki pa res ne morem na koncert. Sploh pa ne danes.

			»Ej, mama, a veš, kje imam tiste črne kavbojke?« zavpijem iz sobe.

			Odpro se vrata: »Jernej, včeraj sem jih dala v pranje. Sušijo se še. A greš danes tudi ven?«

			Zavzdihnem: »Ah, pa ravno tiste … Pa ja, v MC-ja gremo na koncert.«

			»Glej, da ne boš do jutra v tisti bajti,« odvrne in zapre vrata.

			Nekaj drugega bom moral najti. Tu nekje bi morale biti tiste vojaške hlače …

			»Hah, evo jih,« vzkliknem in jih vržem na posteljo.

			Pa zraven še eno črno mikico, »to je to.«

			»Evo ga modela, kaj zdaj?« mu sežem v roko.

			»Pa nič, na luštno gremo, ni druge,« odgovori in se zasmeje.

			Pogledam na uro: »Ej, si pa točen kot ura.«

			»Kdo bi si mislil, ha?«

			»Ja, to pa res. To je menda prvič, odkar te poznam,« rečem in mu pokažem jezik.

			»A, daj nehaj. Povej raje, če bo na koncertu kakšna dobra mačka? Veronika in ostale pridejo?« vpraša.

			Ruknem ga v ramo in odgovorim: »Pridejo, pridejo. Ampak na Elvise bodo prišle še kakšne bejbe od drugod. Boš videl.«

			»Nice, nice.«

			Korakala sva po trgu in si ogledovala prazne izložbe trgovin. Še potok sredi trga se je pretakal melanholično in leno.

			»Ti,« ga nagovorim, »nekaj sem nabavil.«

			»Ha? Kaj si nabavil?« presenečeno privzdigne obrvi.

			Pogledam levo in desno, sežem v žep vojaških hlač, iz njih potegnem drobceno stekleničko s prozorno tekočino in jo Urbanu potisnem v roko: »Tole.«

			Urban obrača stekleničko, ki je bila brez napisa, vsebina pa povsem brezbarvna: »In kaj za vraga je to?«

			»Hja,« rečem, »nekaj, da bova domov šla potešena, veš, kaj mislim?«

			Urban me pogleda, nakremži obraz in se spet zazre v stekleničko: »Stari, pojma nimam, o čem govoriš …«

			»Ti bom pa jaz povedal,« rečem, »to, kar držiš v roki je tekoči E.«

			»Še vedno nimam pojma … Tekoči kaj?«

			Jezno zavijem z očmi: »Tekoči E. Kaj ne poznaš?«

			»Ej, ne. A bi moral?« me vpraša in mi vrne stekleničko.

			»Itak, da bi moral, stari. To je GHB, pizda!«

			Ko to rečem, se ustavi in me s široko odprtimi očmi pogleda: »A si ti normalen? GHB? A veš, da je to full nevarna droga?!«

			Cinično se nasmejem in odvrnem: »Nič ni nevarna, če veš, kaj delaš. Saj sem se prej vse podučil in to, da ne bo kakšnega nepotrebnega sranja. Sam na bejbe pa to baje noro vpliva. Postanejo mlahave in potrebne, ravno za naju.«

			»Jaz se s tem ne bom igral. To kar ti imej, če misliš. Mene odpiši,« reče Urban.

			Spet stopiva v korak: »Pussy si, ej. GHB ni nič drugega kot uspavalno sredstvo. S tem namenom je tudi bilo razvito. Pač povzroča nek evforičen občutek in lenobo. Kot alkohol pač,« pametno zaključim.

			Urban zmaje z glavo: »To je faking rape-drug, stari.«

			»So what?«

			»Pa ti si bolan! Kje si ta shit sploh dobil?« me vpraša.

			»Povej mi, kaj se danes ne da dobit prek spleta?«




Da bo danes pomemben koncert, se je videlo že na daleč; ko sva se namreč bližala Patriotu, sva srečevala vse več mladih rokerjev, tudi avtomobili so bili parkirani vsepovprek – po pločnikih, na travi in pred gasilskim domov, kjer je sicer parkiranje prepovedano, a koga to briga, ko na špil pridejo Elvis Jacksoni!

			Pred vhodom na teraso sta stala dva varnostnika; prvi je bil visok in čokat obritoglavec, drugi pa majhen in debelušen gospod srednjih let, ki ni dajal vtisa varnosti. Kakorkoli, pogledala sta najini osebni izkaznici in naju, ker sva seveda že polnoletna, spustila v MC.

			»A si videl tamalega varnostnika?« me vpraša Urban.

			»Ne govori,« rečem, »če pride do pretepa, smo ziher povsem varni.«

			Na ves glas se je zakrohotal. »You said it my friend!«

			Kazalec sem uperil v desno: »Glej, Rok, Dule & co.«

			»O, pa res, jih greva pozdravit?«

			Prikimam. »Z lahkoto.«

			Spretno sva vijugala med stoli, mizami in mladino na terasi, dokler nisva pristopicala do družbe v desnem kotu.

			»Če to nista Jernej in Urban! Dolgo vaju že nisem videl,« naju pozdravi Dule, vstane in nama da kepco.

			Vajo ponovi tudi Rok. »Ja, res se že dolgo nismo videli … od Carpe diem, ne? Tam smo še skupaj pili.«

			Prikimava.

			»Takrat je bilo res fajn. Komaj sva se privlekla domov!« odvrne Urban.

			»Sva se pa!« dopolnim.

			Dule spije požirek temnega piva in konča pogovor: »Jah, nič … se vidimo. Itak se bomo smukali po istem prostoru in čagali.«

			»Se vidimo, ajde,« odgovoriva in se odpraviva v notranjost MC-ja.

			Razporeditev prostorov je – to je treba reči –, povsem zgrešena. Imamo dva srednje velika prostora, ki ju ločuje zidna pregrada s tremi vrati (od katerih so dvojna skoraj vedno zaprta). V enem prostoru je majhen oder, pod njim prostor za plesanje in žuranje, povsem zadaj pa šank, ki obratuje le poredko. Drug prostor je namenjen vsakodnevnemu življenju; v njem so mize, stoli, šank (ki dejansko obratuje), miza za biljard, pikado, na steni pa velik LCD zaslon. Sem se pride popit kakšno pivo, poklepetat ipd. Vendar bi bilo veliko bolj smotrno, če bi vmesno steno porušili, kajti ko se odvijajo kakšni večji in pomembnejši koncerti (kar nocojšen vsekakor bo), je prostora pod odrom občutno premalo.

			Kar precej ljudi se je že nabralo. Kmalu se bo koncert začel. Tisti najbolj željčni so že stali tik pod odrom in vreščali. Sam sem najprej odšel na stranišče, izpraznil mehur, nato pa z Urbanom ob šanku spil enega heinekena.

			»Stari, saj ti ne misliš resno preizkusit onega sranja?« me vpraša.

			»Kakšnega sranja? Aja, pa ne vem. Če se mi bo zdelo primerno, ga bom. Poglej malo naokoli, punce prihajajo, med njimi pa je kar nekaj dobrih,« mu odvrnem.

			»Že, že,« začne, »ampak ne se spuščat tako daleč, res ti pravim. Se ne splača,« reče in me pogleda.

			»Saj pravim, bom videl,« zaključim ta pogovor in se obrnem drugam.

			Takrat so skozi vrata stopila tri dekleta, ki so takoj pritegnila moj pogled. Bolje rečeno: pritegnila ga je predvsem ena; tista na levi strani – črnolaska, z dolgimi ravnimi lasmi, krvavo rdečo šminko. Delovala je malce sramežljivo, za razliko od njenih dveh frendic, a ravno to je name učinkovalo. Oblečena v usnjeno jakno, krajše krilo (izpod katerega so rasle mrežaste nogavice) in bulerje, je počasi pogledovala na vse strani, dokler ni ujela mojega pogleda. Hitro je oči zasukala drugam in začela klepetati z dekletoma ob sebi …





Ona


			»Fak, danes pa bo fešta!« reče Lana.

			Suza prikima in jo dopolni: »Komaj čakam, da začnejo špil. Patriot bo čisto poln,« razmišlja in se zazre vame, »zakaj si pa ti tako zbegana?«

			Ošvrknem jo in odgovorim: »Ej, še sama ne vem, sorry.«

			»Ne opravičuj se, glej jo, ti se samo sprosti,« odgovori Suza.

			Lana pritrdi: »Točno to!«

			Prikimam in primem prijateljici za roko: »Full je fajn, da smo šle skupaj na špil, tako da ne bom več murkasta in vama ne bom pokvarila večera.«

			»O, ja, tako se govori,« odvrne Lana in povleče obe s sabo, »na to se pije! Hej, ti! – tri red bull vodke!«

			Suza se zasmeje: »A bomo začele kar pred koncertom?«

			»Ja dddd, potem je že prepozno,« zaključi Lana.

			Mlad in postaven mladenič temnih kodravih las postavi na pult tri polne kozarce: »Za vas, gospodične. Sedem evrov pa pol!«

			Lana iz denarnice izvleče desetaka in mu ga položi v odprto dlan: »Ostanek je pa zate, srček!«

			»O, tenx,« odgovori, jo pogleda v oči in ji pomežikne.

			Lana mu pomežikne nazaj, s pulta pograbi najprej dva kozarca; prvega da Suzi, drugega pa meni. Nato vzame še svojega: »No, pa nazdravimo, bejbi!«

			Suza jo hitro dopolni: »Ja, pa da bi se učile pecanja od najboljših,« reče in bruhne v krohot.

			Tudi meni se usta raztegnejo v širok nasmeh: »No, treba je reči, da ti gre to dobro od rok, Lana. Tale natakar je že tvoj.«

			»Pustimo zdaj to. Nazdravile bomo na nas! Me smo najpomembnejše.«

			S kozarci trknemo skupaj, da se nekaj pijače polije po tleh, ostalo pa v enem požirku zlijemo vase.


Na oder stopijo člani benda. Z dolgimi lasmi se za bobne usede Soki, bas in električno kitaro pograbita Slavc in Berto, pred mikrofon pa se postavi njihov pevec in frontman – Buda: »Kaj je zdaj, mularija?! A bomo samo stali ali bomo tudi kaj skakali?!«

			Začnejo z najbolj prepoznavnim komadom I‘m not here to pray. Kitarski riffi, ki začnejo to pesem, so vrhunski, sledijo udarci po bobnih, nato pa še Budov značilni vokal.

			Spomnim se trenutka, ko sem prvič slišala ta komad; moralo je biti nekje ob koncu srednje šole. Videospot je izdelan tako dobro, da niti malo ne daje vtisa, da gre za slovenski bend. Besedilo je seveda angleško, kar daje celotni skladbi globalni pridih. Ko sem ta spot pokazala svoji takratni frendici, se ji je zdel bedast in neumen. Tudi neujemanje na glasbenem področju je bilo krivo, da sva se sprli (poleg tipov, jasno). Zdaj imam ob sebi dve novi (no, zdaj sta že ‚stari’) frendici, s katerima se res dobro razumem. Imamo iste hobije, poslušamo podobno glasbo in – kar je najpomembneje –, niso nam všeč isti fantje.

			Včasih sem kar malo ljubosumna na tipe; ne ukvarjajo se s takšnimi detajli kot dekleta, punce … pravzaprav se sploh z ničemer ne ukvarjajo. Nikoli se ne bi toliko ubadali zaradi ene bejbe, če že, bi se stepli in je to to, potem pa furali dalje brez zamer in jamranja. To nam – puncam manjka. A tako pač je …

			From the north to the south, from the east to the west, the world goes crazy, every day seems to be the last [...] je odmevalo po rahlo zakajenem prostoru. Podplati so se lepili na mastna tla, ki so smrdela po razlitih pijačah in bruhanju.

			»Ta komad je dober za znoret!« je glasno zavpila Lana, da je preglasila zvok iz velikih zvočnikov ob steni.

			Suza ji piritrdi: »Ja, wuuhuuu!«

			»Ej, na en čik grem, OK? Takoj bom nazaj!« zavpijem in odvihram iz koncertnega prostora na zunanjo teraso. S tresočimi rokami si prižgem cigareto in dim globoko vdihnem vase …


S počasnimi koraki sem se prebijala mimo ljudi, ki so ves koncert preždeli zunaj – pili, čvekali in kadili. Šele, ko sem stopila mimo dveh povsem raznolikih varnostnikov, se je odprl prazen prostor. Glasba je iz MC-ja sicer še vedno glasno odmevala, a meni se je zdela tiha in odsotna. Ko prideš iz takšnega hrupa ven, se ti itak zdi vse umirjeno in tiho.

			Na parkirišču pri srebrnem avtu sta stala dva tipa; takoj sem se ju spomnila izpred začetka koncerta – skoraj z odprtimi usti sta nas opazovala, ko smo vstopile v Patriota. Tisti z vojaškimi hlačami je bil z ritjo naslonjen na zaprta voznikova vrata; v rokah je držal cigareto in nekaj na ves glas razlagal svojemu kolegu, ki je stal nasproti njega in s steklenico svetlega piva zadovoljno prikimaval.

			Čez nekaj trenutkov je pogledal proti meni, z roko ruknil kolega in mu nekaj rekel. Ta je obrnil glavo, se zazrl v moje oči in se nasmehnil. Hitro sem odvrgla napol pokajeno cigareto in se vrnila pred oder.


»Pa kje si bila tako dolgo, stara?« me je vprašala Suza,

			ko sem jo – po nekajminutnem iskanju – zagledala povsem zadaj.

			»Saj sploh nisem bila dolgo zunaj; še čik nisem povsem skadila,« sem ji odgovorila.

			Začudeno me pogleda: »Ti nisi skadila cigareta do konca? Kako pa to?«

			»Mah, hotela sem čimprej nazaj notri,« sem rekla in spremenila temo: »Kje je Lana? Nikjer je ne vidim …«

			»Saj je tudi ne boš, razen če boš šla na stranišče in pogledala v kakšen kotiček …«

			»Kaj?«

			»Ja,« odvrne, »Danija je – spet – srečala. Saj veš, kako se to vsakič konča ...«

			Primem se za glavo: »A se nista že kakšnih desetkrat razšla?«

			Suza odgovori: »Hja, mislim, da kar kakšnih dvajsetkrat.«

			»Lana pač,« zaključim.

			»Pa ja, kaj hočeva, takšna pač je. Saj jo že poznava.«

			»Res je,« odvrnem in jo povabim naprej: »Daj, greva bližje k odru. Žurke še ni konec!«

			»Misliš?«

			»Itak!« napol zakričim, jo primem za roko in povlečem v gnečo …


Kmalu zatem sem za sabo začutila moško telo, ki se je prav trudilo, da bi se me dotikalo. Ko sem vendarle pokukala nazaj, sem videla, da za mano pleše tisti tip, ki se mi je zunaj nasmehnil.

			Nekaj je bilo na njem, kar me je privlačilo, čeprav ni bil nič posebnega – povprečnež pač, a imel je nekaj, kar mi je bilo všeč.

			»A bi kaj spila?« me vpraša čez nekaj minut, ko je glasba malce potihnila.

			»Kdo? Jaz?« ga vprašam in se naredim malce neumno. Pravijo, da je dobro, če se delaš nedostopno in rahlo zmedeno. Fantje bi naj imeli to radi …

			»Ti, ja,« odgovori, »pridi, greva na eno pivo k šanku.»

			Najprej pogledam Suzo, ker sem hotela vedeti, kaj o vsem tem meni ona. In ko mi je prikimala in z očmi nakazala, da naj vendarle grem, sem to tudi storila.

			»Ti častiš,« rečem in se – skupaj z njim – odpravim k šanku. Tam je bila velika gneča. Kot kaže, je bila žeja neznosna.

			»Če želiš, lahko počakaš zunaj. Bom jaz prinesel. Prej sem videl, da kadiš. Prižgi si kakšnega, jaz pa takoj pridem,« ponudi rešitev.

			Res mi ni bilo do čakanja, zato sem samo prikimala in odšla ven.

			Tokrat se nisem izmuznila mimo varnostnikov na odprto, ampak sem počakala kar na terasi, iz žepa potegnila zmečkano škatlico cigaret, iz nje z dvema prstoma izvlekla enega, ga zaobjela z ustnicami in prižgala.

			Vsaka žurka ista zgodba, si mislim sama pri sebi. Vedno se najde nek tip, ki bi nekaj želel od tebe. Saj ne, da je s tem karkoli narobe – moški so pač lovci, ki zavzeto iščejo svoj plen –, toda sčasoma se tega rahlo nasitiš, kot se nasitiš pice, če jo ješ prepogosto.

			Z dvema pivskima steklenicama se primaje do mene.

			»Izvoli, zate,« mi ponudi eno.

			»Thanks,« odvrnem in nadaljujem: »Torej … častiš pivo, ker …?«

			Malce nerodno začne prestopati: »Ker si prijetna?«

			Dim izdihnem vanj: »Resno? To govori kateri drugi. Povej po resnici,« mu skoraj zaukažem.

			»Huda si, dobro izgledaš in sem te želel bolje spoznati, bolje?« vpraša.

			Prikimam: »Precej bolje.«

			Nasmehne se, jaz pa nadaljujem: »In tudi precej bolj iskreno, se ti ne zdi?«

			»Ja, itak,« reče in vpraša: »Kako ti je sploh ime?«

			»Tara sem, ti?«

			»Jernej,« mi ponudi roko.

			Gledam v njegovo iztegnjeno roko in se zasmejem: »Old school pristop?«

			Tudi Jernej se nasmehne, spusti roko in reče: »Nisi od tukaj, ha?«

			»Nisem. Ti pa – vsaj sklepam po vprašanju –, si?«

			»Mhm, sem,« odgovori, »čistokrvni domačin, bi se lahko reklo. S kod pa si ti?«

			»Iz okolice Celja. S kolegicami smo prišle sem, ker full rade poslušamo Elvis Jacksone.«

			»Ja, kul so. Sploh v živo naredijo pravo čago!«

			»Saj to …« začnem in naredim nekaj požirkov piva, »hitro izprazniva tole zadevo, da lahko greva nazaj na špil!«

			Jernej na dušek izprazni steklenico, me pogleda in reče: »Ti si na vrsti …«


Ko se skupaj vrneva v notranjost, spet začnem najprej mrzlično iskati Lano in Suzo. Nikjer ju ne vidim. Morda je Lana še vedno v akciji, toda kam bi lahko šla Suza?

			»Iščeš kolegici?« me vpraša Jernej.

			»Ja, ampak ju nikjer ne vidim.«

			Jernej zamahne z roko: »Bosta že prišli, pusti zdaj to. Koncert še traja – zdaj so že začeli skakati z odra na roke, vidiš?«

			Prikimam in se počasi spet vživim v koncert. Slišim samo kitarske solote, hud vokal in bobnarske vložke. Roke iz ozadja me prijemajo okoli bokov. Pustim jim, da drsijo …

			Nato se je vse zgodilo hitro. Začelo se mi je megliti pred očmi in se mi vrteti. Slišala sem samo še neke nerazumljive zvoke, za katere se je zdelo, da se oddaljujejo. Nisem imela moči, da bi se sploh premaknila. In nato – tema.


Zbudila sem se v kabini ženskega stranišča. Napol ležala sem na školjki. Nogavice so ležale na tleh, hlačke prav tako.

			Bila sem še malo omotična, zato sem nekaj časa še sedela in razmišljala, kaj se je pravzaprav sploh zgodilo. V notranjosti sem čutila občutke ugodja in bolečine hkrati.

			Z roko sem podrsala po stegnu navzgor … in še višje …





On


			»Kje si bil tako dolgo, stari?« me vpraša Urban, ko iz Patriota stopim na sveži zrak.

			»Pa nekaj opravkov sem še imel, sorry. Si me dolgo čakal?«

			»Ni panike. Samo nisem te našel. Špila pa je že zdavnaj konec,« pove.

			Najprej preverim, če so gumbi na hlačah zaprti, nato pa si grem z roko čez lase: »Ja, ja. Pa ti? Ni bil hud koncert?«

			Urban navdušeno odpre usta: »Noro, stari! Si me videl, ko sem skočil z odra na dvignjene roke publike? Ej, to je bil najboljši filing ever.«

			Malo odsotno prikimam: «Fajn, to je to, ja. Greva zdaj počasi?«

			Urban privzdigne obrvi: »Že?«

			»Pa ja, sem že utrujen pa to,« odgovorim.

			»Ti, utrujen? Kam si pa naj to človek zapiše?«

			»Moram priznati, da se to res redko zgodi …«

			Skozi steklena vrata stopi Tara in me povsem resno pogleda od pet do glave, nato pa se zazre naravnost v oči.

			»Urban,« začnem, »a greš po kako pijačo?« rečem. Urban je seveda vedel, da ni treba iti po pijačo, treba se je samo pametno umakniti za nekaj časa.

			»Ja, ja … že grem,« odgovori in odide v notranjost.


»Am, ti …« rečem.

			»Ja, jaz …«

			»... lahko razložim,« se začnem na nek način opravičevati.

			Tara pa me prime za roko: »Nič ne boš razložil. Vajo boš ponovil!«





TISTI DAN, KO JE TISTI ČLOVEK STORIL TISTO


			»Pridi, sem greva.«

			»A mami ve, da sva šla na sladoled?«

			»Seveda ve.«

			»Si ji ti povedal?«

			»Ja, jaz sem ji povedal.«

			»Okej, ker jaz ji nisem. Kdaj pa si ji povedal?«

			»Že nekaj časa nazaj.«

			»Koliko časa nazaj?«

			»Par dni.«

			»Super, ker drugače bi mami skrbelo. Vedno jo skrbi, tudi če grem zgolj k Anji. Anja je moja soseda in sošolka. Nikoli se še nisva skregali, veš?«

			»Ne?«

			»Ne, dobro se razumeva. Pa obe imava radi odbojko. Sva najboljši v našem razredu, zato naju vedno ločijo in dajo vsako v eno ekipo, da je bolj izenačeno.«

			»Lepo.«

			»Ja. Ti igraš odbojko?«

			»Ne, košarko sem igral, ko sem bil mlajši. Zdaj sem prestar.«

			»Pa nisi še tako star. Tako star si kot mami.«

			»Ja, s tvojo mamo sem bil pa jaz sošolec v osnovni šoli.«

			»Res?«

			»Res.«

			»Full dobro. Zato včasih prideš na obisk.«

			»Mhm, da ohraniva stike.«

			»Sta bila v osnovni šoli prijatelja?«

			»Seveda.«

			»Takšna kot midve z Anjo?«

			»Ja, ja … takšna kot vedve z Anjo.«

			»Kul. Ej, kam pa greva? Sladoledar je v centru …«

			»V park.«

			»Zakaj pa tja? Prej si rekel, da greva na sladoled.«

			»Bova šla kasneje. Zdaj greva v park. Se bova najprej malo igrala. Potem pa dobiš sladoled.«

			»Jaz bi pa že zdaj sladoled.«

			»Vem, potrpi. Saj ga boš dobila.«

			»Kako to, da si si premislil?«

			»Odrasli si včasih premislimo.«

			»Že, že, ampak zakaj?«

			»Ker dobimo boljšo idejo.«

			»In ti si zdaj dobil boljšo idejo?«

			»Ja.«

			»Park?«

			»Park, ja.«

			»Meni pa se ne zdi boljša ideja.«

			»Otroci razmišljate drugače.«

			»Vem, to sem opazila že nekajkrat, ko sem se pogovarjala z mami.«

			»No, vidiš. Mami tudi ve, da je tako.«

			»Mhm. Am, igrala so tam!«

			»Vem, da so. Midva greva še naprej, naprej do gozda.«

			»Ampak tam ni igral.«

			»Teh igral tam ni, ne.«

			»Če si pa ravno rekel, da se greva igrat.«

			»Saj se greva, vendar se greva igrat nekaj drugega.«

			»Kaj pa?«

			»Boš videla.«

			»Joj, zdaj me full zanima!«

			»Saj prav, da te. Tako kot za Božič čakaš na darilo, na presenečenje.«

			»Bo to tudi presenečenje?«

			»Tudi, ja.«

			»Po tej poti se gre tudi na grad. Tu sem že hodila z Anjo in njeno mamo.«

			»Ti pa že poznaš veliko poti.«

			»Veliko hodim z mami, pa z Anjo.«

			»Odlično. Hoja je zdrava. Ampak midva ne bova šla na grad. Midva bova tam pri tistem velikem drevesu zavila na desno.«

			»Ampak tam ni poti.«

			»Vem, da ni poti, ampak vseeno bova šla tja.«

			»Dobro.«

			»Tu je veliko korenin in kopriv. Glej pod noge.«

			»Gledam …«

			»Pazi … spolzko je … daj mi roko …«

			»Tu pa še nisem bila.«

			»Vse je enkrat prvič.«

			»Ampak sama tu ne smem hodit. Je mami rekla, da se moram vedno držati označenih poti, ker je drugod lahko nevarno.«

			»Mami ima prav.«

			»Zakaj pa midva hodiva tukaj, če je nevarno?«

			»Nevarno je, če bi šla sama. Zdaj sem pa jaz s tabo.«

			»A bom lahko mami povedala, kje sem bila?«

			»Lahko boš mami povedala, da.«

			»Tu je še mokro.«

			»Včeraj je bil dež.«

			»Čevlji so mi premočili. Zdaj bom pa zbolela.«

			»Ne boš, kar pridi.«

			»Rada bi šla nazaj. Ni mi všeč.«

			»Pridi naprej, sem rekel.«

			»Spusti me!«

			»Pridi! Tam je ena skala, tam se bova igrala.«

			»Če pa nočem tja …«

			»Čisto malo je še, daj greva.«

			»Joj no, saj me lahko spustiš, že grem.«

			»Te bom kar držal, da mi ne pobegneš.«

			»Če pa ne vem sploh, kje sva.«

			»To je dobro …«

			»Zakaj?«

			»Ker ne rabiš vedet, kje sva.«

			»Kako to misliš ...«

			»Nič, nič. Na, tule se nasloni na skalo.«

			»Mrzla je.«

			»Ker je tudi malo mokra od včerajšnjega dežja, nič zato.«

			»Raje bi šla na sladoled. A lahko greva?«

			»Nasloni se.«

			»Au, zakaj me potiskaš?«

			»Ker ne ubogaš.«

			»Ni prijetno.«

			»Ti bo zdaj bolj prijetno. Sleci hlače.«

			»Kaj?«

			»Ti jih bom jaz.«

			»Ej, pusti me! Kaj delaš?«

			»Pri miru bodi! Bova šla potem na sladoled.«

			»Jaz bi šla že zdaj! Kaj delaš? Pusti me!«

			»Glej kaj imam, vidiš to?«

			»Nehaj!«

			»Pšššššt!«

			»Ne! Nehaj!«

			»Še malo, še malo! Pššššt!«

			»Ab, ma-bb, aa.«

			»Kar tiho, drugače ti ne bom držal samo roko čez usta, ampak ti bom še kaj drugega potisnil tja.«

			»Naan, aammaaam, aa.«

			»Ahhh ...«

			Ptice so v jati zletele iz kostanja v bližini. Enkrat so zaokrožile nad krošnjami, nato pa so nemirno odletele drugam.

			Kača, ki je najprej glasno sikala za skalo, se je čez nekaj trenutkov odplazila čez mokro listje in si poiskala drugo zavetje.

			Še žužki so se poskrili v majhne, človeku skoraj nevidne luknje in tiho čakali.

			Vse,

			kar je ostalo,

			vse,

			kar je obstajalo,

			je bilo le glasno sopenje …





DRUŽINSKI RITUAL


			»sometimes when you‘re scared to take a look


			at the corner of the room

you‘ve sensed that something‘s watching you«


			Iron Maiden6


			Ko je iz nje izstopil, so prvi sončni žarki že prodirali skozi reže na aluminijastih roletah mladinske sobe v četrtem nadstropju.

			Mama in oče sta še spala; bila je nedelja in starša sta ob vikendih rada poležavala, počivala in si nabirala svežih moči za nov teden. Stresna služba z nekoliko neposrečenim delovnikom te izčrpa, da – slej ko prej – nujno potrebuješ sproščanje, takšno ali drugačno.

			Dvosobno stanovanje v blokovskem naselju je merilo dobrih petdeset kvadratov; spalnica, mladinska soba, kuhinja, kopalnica in kletni prostor. Dovolj za prijetno bivanje štiričlanske družine.

			»Tole je bilo pa noro,« je zadihano dejal Simon, ko se je z nje prevalil na posteljo.

			»Popolnoma sem zdelan, še vstat se mi ne da …«

			Z nočne omarice pograbi mobitel, s prstnim odtisom odklene zaslon in klikne na modro ikono s črko F.

			Vzklikne: »Stara, si videla to? Frenk se je poročil s tamalo Oblakovo … Kaj mu je tega treba? Očitno je že pozabil, kako se je gonila naokoli, ko je bil na službenem potovanju v Bratislavi. No, morda mu je pa ravno to všeč,« se zasmeje.

			»Uf,« se spet oglasi, »Dolores v kopalkah, not bad, not bad at all …«

			Glavo obrne k njej: »Kaj si tako tiho?«

			Rukne jo v ramo. Brez odgovora.

			»Kakor želiš, jaz moram pod tuš, nujno!«

			Splazi se mimo nje, vstane, nase navleče včerajšnje spodnjice z nekaj posušenimi kapljicami urina ter se potihoma odpravi iz sobe v kopalnico.


Klara leži na hrbtu in nepremično strmi v bel strop; kot da ne bi vedela, kaj se je ravnokar zgodilo, čeprav še kako dobro ve, a kot da ne bi hotela, kot da jo možgani ne ubogajo povsem.

			Spomni se, da so jo prebudili dotiki; prsti, ki so drseli po njeni nogi. Odprla je oči – ob njej je ležal Simon in se ji prodorno zazrl v oči. V njih je bilo nekaj temnega in nerazložljivega; kot da bi se demoni iz najglobljih rovov naselili naravnost vanj.

			»Kaj pa počneš?« ga je, še vsa omotična, napol v spanju, vprašala.

			Ni odgovoril, prst ji je položil na ustnico, z drugo roko pa zašel pod njene hlačke.

			Glasno je zavzdihnila: »Kaaj …?«

			»Pšššt, vse je okej, ne delava ničesar napačnega,« je

			zamrmral.

			»Ne vem, em, kako ne?«

			»Tako dolgo, kot se midva poznava, se le malokdo. Pa blizu sva si, ni to dovolj?« je vprašal in sredinec potisnil v notranjost.

			Zastoka in odvrne: »Ja, ampak … ne vem, ni to narobe?«

			»Le kaj bi bilo narobe?« jo porogljivo vpraša.

			»Vse to, Simon.«

			»Tako lepo jutro je, in ti, napol gola ob meni, le kaj je lahko narobe?« reče in se splazi nanjo.

			Široko odpre oči, odkima in ga poskuša odriniti, toda pretežak je. V višino meri okoli meter devetdeset, tehta pa dobrih petinosemdeset kilogramov.

			»Saj vendar ne boš rekla, da tega nočeš?« jo začudeno vpraša.

			»Nočem.«

			Roke ji pritisne ob posteljo, z usti pa se približa njenim: »In jaz? Ni moja želja nič pomembna?«

			»Je, toda jaz nočem, to ni prav,« odvrne.

			Telo prisloni ob njeno, jo poljubi in reče: »Ko bo konec, boš želela še …«


Z mokrimi skuštranimi lasmi in brisačo okoli bokov se vrne iz kopalnice. Na njegovem obrazu je žarela sled zadovoljstva in potešitve.

			Pred njo si odveže brisačo, jo spusti na tla, se odpravi do omare in iz nje izvleče sveže spodnjice, črno majico s podobo Marilyna Mansona in stare razcapane vojaške hlače.

			Med oblačenjem jo pogleda: »A boš zdaj ves dan tako ležala? Kmalu se bosta tastara zbudila in dvomim, da jima bo všeč, ko te bosta videla, sploh pa danes, ko gremo skupaj k maši.«

			Klara se obrne na bok in se usede na rob postelje, po katerem začne polzeti bela tekočina.

			»Na,« ji vrže paket robčkov, »potrebovala jih boš.«

			Prikima, ga odpre, iz njega izvleče tri robčke in mu ga vrže nazaj: »Dovolj bo.«

			»Okej, če ti tako rečeš,« odvrne, stopi do glasbenega stolpa in vstavi CD.

			Iz zvočnikov se zasliši srhljiv vokal: I never really hated a one true god, but the god of the people I hated …7

			»Huh, malo bom moral zmanjšati glasnost,« reče in rahlo v levo zavrti velik okrogel gumb.

			»Tako, bolje,« se obrne k njej, »sicer pa hud komad, ne? Ravno pravšnji pred odhodom k maši.«

			Klara ga pogleda: »Em, ja. Ja, itak,« medtem pa si s tretjim robčkov briše sledi sperme s stegna.


Ko so hodili po trgu proti cerkvi Sv. Marije Magdalene, je Klara ves čas odsotno strmela predse in (ne)namerno ignorirala pogovor, ki se je odvijal za njenim hrbtom.

			»…«

			»Poslušaj mamo, tokrat ima prav,« se oglasi oče.

			Mama zamahne z roko: »Prav že imam, a zdi se mi, da to ne pomaga kaj dosti.«

			»Ne težita mi, kaj je narobe z Mansonom? To je vendar mr. Antichrist Himself,« odgovori Simon.

			»Pa kakšen antikrist?« vpraša mama.

			Simon se zasmeje: »Tako je poimenoval sam sebe, ker je nekoč …«

			Oče prekine pogovor: »Dovolj neumnosti sem slišal! K maši gremo, ne bomo se med potjo prepirali o nepomembnih rečeh.«

			»Hm,« začne Simon, »niso ravno nepomembne.«

			»Končujem pogovor. Stopi raje malce hitreje, ne vidiš, da Klara hodi pred tabo povsem sama. Kakšen kavalir pa si?« ga vpraša oče.

			Simon pospeši korak, da ujame Klaro.

			»Disaster, stara, ta dva sta padla z Lune. Kdo – no, razen mojih tastarih –, ne pozna Mansona? Povej mi prosim …«

			Klara odvrne: »Jaz ga najbrž tudi ne bi poznala, če ne bi poznala tebe.«

			»Misliš?«

			»Ja, tako se mi zdi. Dvomim, da bi drugače prišla v stik s tem hudičevim otrokom,« razmišlja.

			»Fak, zdaj pa še ti!« zavpije, stopi še hitreje, da pusti za sabo tudi njo.

			Iz ozadja se zasliši glas: »Klara, ne mu zamerit, očitno je danes vstal z levo nogo.«

			Stara cerkev s svetlo rumeno fasado in dvema zvonikoma stoji na majhnem hribu sredi mesta. Obkrožajo jo štiri nadpovprečno velike lipe, ki v poletnih mesecih nudijo prijetno senco tudi vsem tistim faranom, ki med mašo raje ostanejo zunaj.

			Pot do vrha je tlakovana, čeprav tlakovce ponekod že prerašča trava. Na vsake toliko stojijo kapelice, pri katerih romarji molijo rožni venec.


Oče zadihano: »Smo le prispeli …«

			»Mhm,« reče Simon in zavije z očmi.

			»Kje bosta danes sedela?« vpraša mama.

			»Zunaj, pod lipo?« se zakrohota Simon.

			Mama ga presliši, pogleda Klaro in vpraša: »Kaj je ljubica, si v redu? Nekam tiha si danes …«

			Klara si z roko popravi dolge lase za uho: »Ja, ja, v redu sem, samo razmišljam.«

			»To vidim, ja … O čem pa?«

			Zdrzne se. »Mah, nič pomembnega,« odvrne in se prisiljeno nasmehne.

			»Če je karkoli narobe, mi povej, dobro?«

			Prikima: »Seveda, hvala.«

			Oče pogleda v severno smer in kar zasije od veselja: »O, gospod župnik pride!«


Proti njim prikoraka majhen sivolas možakar z dolgimi brki. Ob njem stopata dva mladostnika, najbrž ministranta.

			Župnik pogleda v njihovo smer: »Bogdaj, kako smo kaj na to lepo nedeljo?«

			Oče ponosno prime sina za ramo in odgovori: »Ja, res je čudovito vreme. Dobro smo, gospod, pa vi?«

			vljudno vrne vprašanje.

			»Imenitno, jah, seveda, kako pa boste drugače ob tako krasni ženi,« se na ves glas zasmeje, nato pa zakašlja, »oprostite, malo pa se lahko pošalimo, kajneda?«

			Mama zardi: »No, če ne bi bil tako prijeten, ne bi tako dolgo ostala z njim,« pomežikne.

			Župnik in oče se zakrohotata, nato pa skoraj v en glas izjavita: »Ah, ženske.«

			»Dragi moji, moram v zakristijo, da pripravim vse potrebno za mašo, oprostite mi, prosim,« reče in zakoraka proti glavnemu vhodu.

			»Faca, ta naš župnik, kaj?«

			»Res je pojava,« odgovori mama.

			Takrat se župnik, tokrat brez ministrantov, vrne nazaj po potki: »Saj sem vendar povsem brez kulture, brez osnovnega bontona,« in zraven krili z rokami, »kako sta vendar vajina sončka? Simon in … naj pomislim … Klara, ne?«

			»Joj, hvala za vprašanje, gospod, super sta; vedno več časa prebijeta skupaj, mislim, da sta se končno nehala prepirati,« odvrne mama.

			Oče prikima.

			»Pa to so besede,« reče župnik in ošvrkne Simona ter Klaro s pogledom, »zrasla sta.«

			»Itak, saj sva že v srednji šoli; jaz v tretjem, Klara pa v prvem letniku,« vskoči Simon.

			Mama ga prime za ramo: »No, no, Simon, malce bolj spoštljivo,« pogleda župnika, »oprostite, v takšnih letih je, veste …«

			»Ah, še predobro vem. Videti bi morali moje veroučence!«

			Simon se obrne h Klari in ji na uho zašepeta: »A misliš, da so mu smrklje všeč?«

			»Ne šepetamo si na uho, ko se s kom pogovarjamo, ne?« glasno reče mama in jezno pogleda Simona.

			»Nič, zdaj pa res grem, pridete tudi vi kar v cerkev?« vpraša župnik.

			Oče in mama prikimata: »Seveda, samo deset minut je še do začetka, »pridita, Simon in Klara, gremo.«


Mama se pred vhodom ustavi, obrne in zastrmi v svoja otroka.

			Ne more verjeti, da je od prvega poroda minilo že osemnajst let, od drugega pa šestnajst. Zdaj pred njo stojita že skoraj odrasla posameznika.

			»Spomnim se,« začne, »kako si Klaro že kot otroka imel resnično rad. Upam, da se tega še spomniš,« iz oči ji spolzijo solze, »ko sta bila še na nižji stopnji osnovne šole, ne vem točno kateri razred, si hotel vsako noč spati s Klaro, rekel si, da tako lažje zaspiš, ker je ob tebi nekdo, ki te ima res rad, se spomniš tega?«

			Simon prikima: »Spomnim se, mami.«

			»Dobro,« reče, ju poljubi na čelo in izgine v mrakobni notranjosti cerkve.

			Simon pogleda Klaro, ki je s pogledom zazrta v tla. Najprej pogleda naokoli, če ju kdo opazuje, nato jo zagrabi za rit in potihoma reče: »Little sis‘, si že kdaj porivala v zakristiji?«



* * *



			 				 					6	Iron Maiden: Fear of the Dark (Fear of the Dark, 1992)



				 					7	Marilyn Manson: Disposable Teens (Holy Wood – In the Shadow of the Valley of Death, 2000)





LOVCI IN KURBE


			Mama mi je vedno govorila, da smo ženske stroji za rojevanje otrok; da je naša vloga v družbi povsem jasna.

			»Nena vem, zaka bi vsi radi spremijali naravo,« je nekega poletnega večera razmišljala, ko je čakala na očeta, da se vrne iz vaške krčme, kjer se – kot vsi ostali brkati starci – slini okoli prsate natakarice, ki so jo zaposlili zgolj iz enega razloga: da privablja lokalpatriote v tretji puberteti, jim nudi (navidezno) ugodje in prazni usnjene denarnice.

			Ko sem mamo vprašala, če se ji zdi to očetovo pohajkovanje normalno in sprejemljivo, je odgovorila, da to tako pač je.

			»Čuješ, mala,« je začela, »vse tau je buljš pustit tak ku je, tak je Bog hotu in tak mare bit,« je zaključila.

			No, če bi ženske hodile vsakodnevno k nekemu moškemu, bi zadeva bila malce drugačna; hitro bi jih označili za vlačuge, kurbe, prešuštnice in prasice, ki želijo speljati vaške može na kriva pota.

			Tudi o tem sem se že pogovarjala z mamo, vendar pravi, da ni čisto tako; pravi, da obstajajo razlike med moškimi in ženskami, da so moški pač lovci in da tega ni mogoče spremeniti.

			»Sam za babe se pa to res nena spodobi,« je pridigarsko dejala, »že moja mat so rekli, da morjo žene dajat vzgled in ubogat svoje dedce.«


Svoje besede je očitno jemala zelo resno; ko je oče prišel domov, je nekajkrat zaklel, se usedel za mizo ter jezno udaril po prhki leseni površini.

			»Jožica, kje se spet sučeš?! Prnes mi liter belga, da mal poplaknem,« je s pijanim glasom zatrobil.

			Razmerja so torej popolnoma jasna, sem ob takšnih trenutkih ugotavljala; ni tako zelo nepomembno, kdo se oglasi in kdaj se to zgodi.

			Mama je seveda živčno pritekla v hišo. V levi roki je nosila steklenico rdečega vina. Ko jo je položila na mizo, je oče pogledal najprej steklenico, nato mamo ter dejal: »A ti nism reku, da prnes belga? Te sladke strele mi ni za pit. Neki bolj frišnega bi ...«

			»Belga ni več, Franci. Vse si ga že spil.«

			Oče vstane, z eno roko prime mamo za njeno, z drugo pa ji pritisne klofuto.

			»A pijanc da sm?« jo vpraša.

			»Nism to rekla,« odgovori mama in gleda v tla.

			Oče jo potisne od sebe, se usede nazaj na stol in z raskavim glasom reče: »Boljš za tebe, da nisi ... Zdaj pa idi v trgovino po kak liter rebule.«

			Mama se obrne na petah in brez besed odide iz hiše.

			Najbrž je to tisto sprejemanje naravnih vlog, o katerem je bilo govora.

			Oče me je šele čez nekaj časa sploh opazil ždeti v kotu jedilnice.

			»Ka pa ti zijaš? Glej, da neuš ti tud taka ko tvoja stara, ja?«

			Prikimam, on pa nadaljuje: »Treba je znat dobr kuhat, rihtat cote, da so oprane ... in nikol ne ugovarjat moškemu. Tau je tau, pa boš srečna.«


Nekatere stvari se s časom spreminjajo, spet druge pa z leti ostajajo iste.

			Hrib pred hišo še vedno prekrivajo vinske trte. Na vrhu ponosno stojita dva oreha, ki s svojimi lovkami nudita prijetno senco. Včasih si tja postavim plastičen stol in opazujem dogajanje v vasi pod mano. Razgled je imeniten, hlad pa prav tako.

			Ljudje le še redko hodijo peš, zgolj kakšna mlada mamica se tu in tam opogumi in se z vozičkom sprehodi po ozki asfaltirani cesti. Sicer pa je videti le šviganje raznobarvnih kovinskih škatel na štirih kolesih.

			Nikoli jih ne zmanjka. Podobne so vesolju, ki se – vsaj tako pravijo –, širi v neskončnost.

			Pod našim vinogradom je sto krat petdeset metrov obdelane njive; tam se najde krompir, koruza, solata in vse ostalo, brez česar na kmetiji ne gre.

			Pravijo, da je vse to nujno potrebno. Nikoli se nisem spraševala, ali je res tako.

			V hlevu krulita dva pujsa in se hranita z ostanki včerajšnjega kosila. Na ta način ničesar ne vržemo v smeti, vse se lepo porabi.

			Pozimi pa ju bomo zaklali. Priznam – nisem najbolj navdušena nad vsakoletnim praznikom mesa, toda kar je treba, je pač treba. Tako je vedno govorila tudi moja mama. Rekla je: »Pujsi so na sveti zato, da mamo mi ke za jest, ne pa za afnat in žulit!«

			Spomnim se lanskih pujskov. Ko smo ju želeli zvabiti ven iz hleva in ustreliti, se nista premaknila iz svoje kletke, kot da bi čutila, da prihaja nekaj temačnega, brez povratka. Ko smo ju ustrelili, sta me gledala v oči, resnično sta me gledala v oči.

			Podobno je s kurami. Imamo jih kar precej, zato jih vsake toliko časa nekaj obglavimo in spečemo. Da nismo lačni, ker samo od sadja in zelenjave se ne da živet. To vendar vsi vedo.

			Je pa pri njih vse skupaj manj osebno. Ni čutiti tiste pristne povezanosti. Pač udariš s sekiro in je konec. Ni pogleda. Ni tistega pogleda.

			Okoli rumenkaste hiše se smukata dve mački. Ena bela, druga črna. Morali bi ju kastrirati, da ne bi (spet) povrgli mladičkov, ki jih je potem vsakič treba zaviti v vrečo in vreči v potok, vendar nimamo veliko denarja. Odstranitev spolnih žlez pa je draga, zato moramo vsako leto delati čistko. Ni ravno prijetno, a se temu ne moremo izogniti, če nočemo imeti pred hišnimi vrati živalskega vrta.

			Kastrirali smo le našega Runota, mešančka med haskijem in nemškim ovčarjem, da ne skače po vseh psicah, ki jih zagleda. Zdaj je vsaj bolj miren in ubogljiv.


V sami hiši se ni spremenilo kaj dosti.

			Lesena miza v jedilnici je le še bolj prhka, kot je bila pred leti.

			Največja sprememba smo najbrž prav njeni stanovalci.

			Mama je umrla pred več kot desetimi leti. Rak. Oče pa hitro za njo. Žalost?

			Pred sedmimi leti sem se poročila z Matejem iz sosednje vasi. Pravijo mu tudi Jevšinekov poba.

			Priden je; zna z zemljo in dobro skrbi za hišo. Prišel je namreč živet k meni. Ostala sem sama v tej veliki zgradbi. Parcela je velika in bilo bi škoda, če bi vse skupaj šlo v nič.

			Njegovi starši so sicer gledali malce čudno, ko jim je povedal, da gre živet k meni, saj to ni v navadi. Žena vedno gre od doma in se preseli k partnerju. No, na koncu so le nekako sprejeli njegovo odločitev.

			Nisem pa prepričana, ali so jo tudi razumeli, a to niti ni pomembno.

			Vsak petek zvečer, ko pride domov iz službe, se skrijem v kopalnico in zaklenem vrata. Večinoma pomaga, ne pa vedno.

			Nazadnje je najprej zlomil vrata, nato pa še mene. Ko je končal z udarci, me je odvlekel v spalnico, vrgel na posteljo, mi strgal majico in hlače ter si me vzel.

			Siva, krvava in tresoča sem zaspala. V soboto je bil nov dan. Stare stvari je bilo treba potisnit v ozadje in iti dalje.

			Najnovejša novica je, da sem noseča. Želim si fanta, Matej tudi.

			Če pa bo deklica, bo tudi dobro. Samo ... povedati ji bom morala nekaj reči, ji dati nekaj nasvetov: »Moške je treba ubogat pa poslušat. Oni nosjo k hiši dnar, zato mormo bit pridne in jim pomagat v gospodinjstvu.«

			Ja, če bo punca, ji bom to povedala že takoj po rojstvu. So dolžnosti, ki jih je treba vedeti.

			»Tau je tau.«





NOČNA IZMENA


			»Only at night time I see you, In darkness I feel you ...

A bride by my side – I’m inside many brides ...


			Sometimes I wonder what goes on in your mind,


			always silent and kind unlike the others ...«


			Siouxsie and the Banshees8



Sedeli smo v pravokotni sobi, stene so bile sivkasto obarvane, sredi prostora je stala kovinska miza, na vsaki strani po en stol, na enem sem sedel jaz, na drugem pa rahlo plešasti možakar, neobrit, s čikom v ustih, gledala sva se ...

			»Če vas prav razumem, ste k njej odšli prejšnji teden?« vpraša.

			»Ja, v petek zvečer,« odvrnem.

			Nekaj si zapisuje v beležko in nadaljuje: »Kdaj točno je bilo to?«

			»Huh, težko rečem ...«

			»Vsaj približno?«

			Globoko izdihnem: »Moralo je biti nekje po enajsti, dvanajsti uri. Vem, da ni bilo več nikogar tam.«

			S pisalom je potrkal po mizi: »Ja, to mi je jasno, da ni bilo več nikogar tam. In pravite, da je niste poznali od prej?«

			»Ne, nisem.«

			»Zakaj pa ste se odločili ravno za njo?«

			»Glede na starost pač ...«

			»Glede na letnico rojstva?« vpraša.

			Prikimam: »Drži.«

			Možakar si je spet nekaj zapisal, odložil pisalo, se naslonil na naslonjalo stola in me pogledal. V njegovih očeh je bil prezir, a hkrati sem v njih zaznal tudi usmiljenje. Nikakršnega usmiljenja ne potrebujem, niti prezira, jaz sem nad vsem tem, moje videnje sveta je večje od njegove sposobnosti dojemanja. Na trenutke se mi zazdi, da se tega zaveda tudi sam ...

			»Priznam, da mi tole vse skupaj ni povsem jasno. To, kar ste storili, ne gre skupaj z vašim značajem,« je rekel.

			»Gre, gre, vendar morate vse skupaj dovolj dobro razumeti.«

			»Torej mi pomagajte razumeti.«

			Nagnem se naprej, se s komolci naslonim na mrzlo mizo in rečem: »Dve vrsti takšnih ljudi, kot sem jaz, obstajata.«

			Presenečno dvigne obrvi: »Dve?«

			»Ja, dve,« nadaljujem, »gre za dve popolnoma nasprotni skupini ljudi. Dajva prvo poimenovat podljudje, drugo pa nadljudje, ok?«

			»Do tukaj še sledim,« odvrne, odvrže ostanek čika v pepelnik in si prižge novega, »nadaljujte, prosim.«

			»No, tista prva skupina ljudi to počne zaradi nagonskih razlogov, zato je njihovo ravnanje posledica nekakšnih psiholoških motenj.«

			»In vi, če vas prav razumem, ne spadate v to skupino?«

			»Ne,« odgovorim, »moji razlogi so drugačne narave.«

			»Kakšne?«

			»Ne gre toliko za živalskost oziroma za živalskost, pomešano s psihozo, pravzaprav sploh ne gre za to, gre za ritual, ki se izvaja v popolni tišini in v popolni simfoniji z drugim, brez besed, brez upiranja ...«

			Cinično se nasmehne: »Brez upiranja pa zagotovo, ja.«

			»Ja, brez upiranja, brez želje, a tudi brez posilstva. Se vam zdi, da je šlo za posilstvo?«

			Možakar se odkašlja: »Niti ne ...«

			»No, o tem vam govorim, gre za višji cilj in višje dejanje,« rečem.

			»In kaj točno naj zdaj povemo njeni družini? Kaj mislite, kako se bodo počutili?«

			»Če bodo razmišljali kot vi, bodo najbrž ponoreli.«


Tisti petek je bil resnično poseben; že dlje časa sem se pripravljal na ta dogodek, potrebno je bilo le počakati na pravi dan, dan, ko so Sonce, Luna in Zemlja v ravni črti. Namreč, ko se to zgodi, se svetloba od Lune ne more odbijati, saj je v senci Zemlje, in tako sicer polna Luna postane temna. In na tisti petek je bila resnično temna, tako temna, da je povsem izginila ...

			»Priznam,« je možakar spet začel, »da ne vem, kaj naj z vami; zdi se mi namreč, da vam naša psihiatrinja ne bi kaj veliko pomagala.«

			»Vidim, da ste se nekaj iz najinega pogovora vendarle naučili.«

			»Toda ... izpustiti vas vseeno ne smem – to, kar ste storili, je kaznivo, in ...«

			»Vem,« sem ga prekinil, »situacija mi je povsem jasna. Vi storite z mano, kar pač morate.«

			»Vam je vseeno?«

			»Ne.«

			»Sam bi rekel, da vam je.«

			»Ne, ni mi vseeno, je pa res, da sem se sprijaznil z vsem skupaj. Povsem jasno mi je, da sem nerazumljen, ker družba še ni pripravljena na to.«

			Možakar je vstal in se začel sprehajati okoli mene, okoli mize: »Pa saj se vam verjetno ne zdi, da bo to v prihodnosti kdaj normalno?«

			»O, ja, prav to se mi zdi.«

			»No, tukaj se zagotovo motite, to je nemogoče.«

			»Zakaj?« sem ga vprašal.

			»Zakaj, zakaj! Ne vem zakaj, zato pač.«

			»To ni odgovor.«

			»Seveda je, nekatere stvari pač nimajo pojasnila.«

			»Oh,« vzkliknem, »prav vse stvari imajo pojasnilo. Se spomnite Jacka Razparača?«

			»Jasno, kdo se ga pa ne,« skoraj užaljeno odvrne.

			»No, tudi njegova dejanja imajo pojasnilo.«

			»Ja?«

			»Ja,« odgovorim, »vemo, da so bile njegove žrtve prostitutke, kajne?«

			»Tako bi naj bilo, ja.«

			»Ja, glejte, on je samo čistil.«

			»Prosim?« me nerazumljivo pogleda.

			»Hja, čistil je, pucal, po domače povedano, če vam je bolj razumljivo. Čistil je nesnago.«

			»Saj se hecate?«

			»Sploh ne, to so bile londonske prostitutke tretjega ranga, tiste, ki se fukajo zato, ker drugega ne znajo, in tako potem zbolijo, jih stranke okužijo, potem pa so one tiste, ki okužijo koga drugega, to niso bile profesionalke.«

			»Veliko veste ... ali pa se morda delate, da veste?« me vpraša.

			»Pravzaprav je vse skupaj povsem enostavno; on ni bil serijski morilec, kot ga dandanes označujejo, on je bil le očiščevalec. Skrbel je za čistočo, pač, ljudje ga niso razumeli. Tudi danes ga ne.«

			»Kot recimo mi ne razumemo vas?«

			»Točno tako.«


Takoj zatem je odšel iz sobe in se čez nekaj sekund vrnil z nekimi fotografijami. Spet se je usedel in mi pred nos vrgel par fotografij ...

			»Kaj je na fotografijah?«

			Čez usta mi je švignil rahel nasmeh: »Saj vendar vidite. Zakaj me to sprašujete?«

			»Vas ob truplu nič ne zmrazi?«

			»Sploh ne, bolj me zmrazi ob kakšni živi osebi. Mrtvi so pač ... no, saj veste – mrtvi.«

			»In nič vam ni čudaško in strašljivo, da ste to truplo izkopali, ga slekli in ... oh, sploh ne morem izreči ...«

			»Pofukal? Ja, sem, vse to, torej – izkopal, slekel in pofukal.«

			»Pa ... zakaj bi to kdo storil?«

			»Joj, spet se vračava na začetek. Zakaj, zakaj, zakaj? Zato, ker je to dobro. Veste, kakšna tišina je, ko porivaš mrtvo telo? Ni besed, ni pogledov, ni dihanja, ničesar ni, le spajanje telesa s telesom, telesa s truplom.«

			»Bojim se, da tega ne bom mogel razumeti,« je rekel in fotografije obrnil navzdol, »še teh fotografij ne morem gledati.«

			»To je pa zato, ker ste slabič,« sem rekel, »niste pripravljeni na nadljudi, ki zagotovo prihajajo. Veste, sploh se ne zavedate, kakšen občutek je, ko napolniš mrzlo, trdo telo in vanj izliješ toplo spermo. Kot da telo oživiš, vanj vliješ življenje, ga zagreješ.«

			»Dovolj ...«

			»Samo povem.«

			»Ni treba, imam dovolj. Pa ste se vi pred dejanjem zavedali, da je nekrofilija zakonsko preganjana?«

			»Seveda.«

			»Pa ste to vseeno storili?«

			»Ja, ker – kot sem vam že omenil –, to presega vaše razumevanje.«

			»Kakorkoli, dovolj imam, moral vas bom odpeljati v celico ... naslednjič bomo nadaljevali pogovor o dolžini prestajanja kazni. Imate pravico do odvetnika, čeprav res ne vem – se opravičujem, da bom to rekel –, kdo bi vas želel zastopati.«

			»Ne potrebujem odvetnika, hvala.«

			»Dobro, pridite z mano, vam pokažem vaše novo bivališče ...«


Prijel me je pod roko in me odvlekel iz sobe za zaslišanja. Korakala sva mimo celic, skozi katere so molele glave zapornikov in naju opazovale ...

			»Prišla sva,« je rekel in pokazal na prazno celico pred nama, »dobro se namestite, ker bo tole najbrž kar precej časa vaš dom.« Odprl je železna vrata in me potisnil v notranjost, »takole,« je dejal in zaklenil vrata za mano, »še kaj, preden grem?«

			»Pravzaprav je res nekaj ...« sem odvrnil in se približal vratom z druge strani.

			»Ja? Poslušam ...«

			»Pojdite prosim v moje stanovanje in spustite pse iz stanovanja, da ne bodo pocrkali.«

			»Pse imate?«

			»Ja in ne. Imam jih, vendar to niso navadni psi.«

			»Kakšni pa?«

			»No, to so moji fukači ... Vam povem eno zgodbo ...?«

			/.../



* * *



			 				 					8	 Siouxsie and the Banshees: Night Shift (Juju, 1981)





2





O ŽIVLJENJU


			IN NJEGOVEM

			NASPROTJU





KLAVNICA





I.


			Gospod Jerovšek, čas je! je rekla in s sodelavcem pohitela k meni.





II.




			Nad mano so švigale prižgane luči. Ena. Dve. Tri. Štiri. Pet. Šest ... Ni jim bilo videti konca. Bile so značilno štirikotne, vdrte v notranjost belega stropa.

			Postelja na kolesih, na kateri sem ležal, je drvela po hodniku. Potiskalo jo je četvero rok. Po dve na vsaki strani.

			Moje misli so bile v teh trenutkih na več straneh hkrati. To je bila namreč morda moja zadnja vožnja. V spomin se mi je prerinil njen smeh, ki me pred spanjem vsakič napolni in izpopolni. Dve leti sta že minili od njenega rojstva. Saj ne rečem, so dnevi, ki bi jih najraje prespal, a če potegnem črto, je življenje od tistega dne dalje polnejše. Pa potem ona, brez katere otroškega smeha sploh ne bi bilo. Pa potem moji teksti. Toliko še imam za napisati, toliko za povedati ...

			Na koncu hodnika se ustavimo. Ženska v belem pritisne na prozorno tipko, ki v hipu zasveti rdeče. Težka masivna vrata se odpro in vsi skupaj se odpeljemo navzdol, v kletne prostore.

			Takoj ko prispemo v podtalje in me porineta iz dvigala, vame udari mrzel, nečloveški zrak, ki ni podoben niti tistemu, ki pihlja iz klimatske naprave. V podtalju je zrak težji, rahlo zlovešč. Morda je enostavno videl že toliko hudega, da ni več isti, kot je bil na začetku. A kaj je pravzaprav začetek?

			Zapeljejo me proti steklenemu okencu, ki je precej podobno tistemu na pošti ali banki – z odprto režo za izmenjavo. Le da je to okence tukaj bilo nekajkrat večje. In odprtina pod njim tako velika, da bi skozi lahko šlo odraslo človeško telo. Ko posteljo prislonita točno tja, se zavem, da bo skozi prav zares šlo človeško telo – moje.





III.


			Kot kos svinjskega mesa so me prevrnili na drugo stran, na drugo posteljo. Vam je udobno? Bo v redu?

			je vprašal neobrit možakar in se narejeno smehljal.

			Bo, sem odvrnil in pogledal naokoli. Visoke stene soprekrivale bele sterilne ploščice. Imel sem občutek, da so me pripeljali v klavnico.

			Roko na srce – nisem bil daleč od resnice. Po prostoru se je nonšalantno sprehajalo nekaj ljudi v čudnih bleščečih kombinezonih, z rokavicami, oprijetimi kapami in maskami čez nos in usta. Eden izmed njih – visok in zagorel moški –, me je pogledal ter v zrak dvignil palec. Rahlo sem prikimal, kolikor sem pač lahko v tem ležečem položaju, in pomislil, ali je pod masko skrival krvoločni nasmeh.

			Koleščki so se ustavili tik pred monstruozno stekleno komoro. Malo bova še počakala, da pripravijo vse potrebno, je rekel neobrit možakar, ki je očitno videl, da se sprašujem, zakaj sva se ustavila. Nič naj vas ne skrbi, vse bo v redu, je še dodal, kot bi me hotel pomiriti. Tole vam moram samo namontirati na roko, je rekel, zato mi jo boste držali malo bližje. Roko sem premaknil bližje k njemu, on pa je v žilo začel potiskati iglo. Malo težko gre, očitno imate trdo kožo, se je opravičeval, ko igle ni in ni uspel potisniti v žilo. Pot mi je s čela tekel v potokih, ko mu je končno uspelo.

			Vrata komore so se odprla in možakar me je popeljal v notranjost. Srečno, je še uspel reči in odkorakal ven.

			K meni je pristopila ženska, po vsej verjetnosti srednjih let (kolikor sem pač lahko videl glede na zakamufliranost njenega obraza z masko), in rekla, da bo zdaj na metuljčka priklopila narkozo. Ne bojte se, to je povsem rutinski postopek. Vedno je lažje reči, kot to dejansko narediti.

			In takrat sem jo videl prvič. Zgoraj pod stropom, blizu mikroskopa in operacijskih naprav, ki so visele navzdol, je švignila senca. Bila je brez prave oblike – brez obraza, brez rok, brez nog. A vendar sem imel občutek, da je kot neko bitje, ki je skočilo z ene strani na drugo. Se počutite kaj drugače? me je vprašala. Odvrnil sem, da ne. Sence seveda nisem omenil. In takrat sem jo spet zagledal. Počasi se je priplazila izpod mikroskopa in obstala. Pa zdaj? je vprašala še enkrat. Ne, vse je v redu, sem odgovoril in bolščal v senco, ki je s srhljivo mirnostjo čakala in oprezala. In potem se je zgodilo. Senca je zlovešče hušknila proti meni. Kako ste, gospod? je vprašala še zadnjič. Nekaj se dogaja, prihaja! sem zamolklo dejal točno v momentu, ko je senca skočila vame ...

			Tema.





IV.


			S težavo sem odprl oči. Niso zdržale dolgo odprte, ko so težke veke spet zakrile svetlobo. Poskusil sem znova. Neuspešno. V tretje je le uspelo. Bleda svetloba je sijala vame. Sem in tja so se premikale brezoblične in povsem meglene pojave. Še malo sem zamižal.

			Ko sem ponovno pogledal, se mi je pogled izostril. Ne vem, koliko časa je minilo od prej, ko sem prvič skušal gledati – se prebuditi in naseliti nazaj v to minljivo telo. Samo sklepam lahko, da je minilo kar precej minut, morda tudi ur.

			Podobe, ki so hodile po prostoru – neke vrste prebujevalnici –, so dobivale obraze in glasovi so se postopoma izlivali v moja ušesa. Me slišite? Halo, gospod Jerovšek? je polglasno govorila temnolasa ženska tik pred mojim obrazom, najbrž medicinska sestra. Želel sem reči, da jo seveda vidim in slišim, vendar nisem mogel. Zbral sem moči in poskusil znova. Ni šlo. Grozovit napor je bil potreben za odgovor, ki ga nisem bil sposoben izvesti.

			Počasi sem lahko premikal prste na rokah, prste na nogah, kar je seveda pomenilo, da nisem postal hrom, in to je dobra novica. Čutil sem, kako se mi vračajo moči. Lahko sem premaknil glavo malo na levo in nato še malo na desno. Temnolasa sestra me je opazovala in pristopila k meni – Lahko govorite? Vdihnil sem, odprl usta in zamomljal, da lahko, vendar da sem res utrujen. Super, je rekla, pograbila mojo posteljo in me odpeljala.

			V petem nadstropju je zavila v sobo za intenzivno nego, me priklopila na aparate, ki spremljajo srčni utrip, pritisk in količino kisika v krvi, povedala, da kmalu pride vizita, in odšla.

			Poslušal sem enakomerno utripanje naprave nad mojo glavo in utrujeno dihal.

			Nekajkrat sem zaprl oči in za več minut zaspal.

			Ko je prišel kirurg s spremstvom še dveh zdravnikov, sem se počutil že bolje. Še zdaleč ne dobro, a definitivno bolje kot takoj po operaciji. Ste dobro? Operacija je uspela, je dejal in se nasmehnil. Ko sem videl njegov nasmeh, sem ugotovil, da je bil prav on tisti, ki mi je takrat pred operacijsko sobo v zrak pomolil palec. Takšen je bil najbrž njegov nasmeh tudi takrat pod masko, sem pomislil. Gre, sem odvrnil, le precej slaboten sem še. Prikimal je in si nekaj zapisal. Počasi boste dobro. Narkoza vas je malo utrudila, je argumentirano komentiral moje besede. Prikimal sem in se zahvalil, zdravnik pa je že odšel k naslednjemu pacientu – Kako ste kaj? Operacija je že za vami, gospa ...





V.


			Oddelek intenzivne nege je bil razmeroma prostoren. V njem je bilo dovolj prostora za kakšnih deset ljudi. Tokrat sva bila v njem samo dva. Jaz in starejša gospa, ki je ležala nasproti mene. Vsakič, ko je narahlo zadremala, je spuščala nerazločne, a strašljive zvoke, da me je vedno znova zmrazilo po telesu. Imel sem občutek, da je odšla v onostranstvo ... in da to, kar govori, ni njen glas, da to, kar govori, prihaja iz najtemnejših votlin njene notranjosti. Zato sem bil izredno zadovoljen in pomirjen vsakič, ko se je prebudila, obrnila na drugi bok, se odkašljala in globoko zavzdihnila. To je namreč pomenilo, da je še tukaj – med nami.

			Prvi dan še nisem mogel hoditi. Sicer so me že postavljali na noge, a kaj več od dveh, treh korakov nisem zmogel, zato sem prvinske potrebe opravljal v plastičen rezervoar, ki so ga redno praznili, da sem ga vsakič lahko napolnil znova.

			Ko sem tako ležal in gledal skozi okna, sem nenadoma dobil občutek, da me nekdo ali nekaj opazuje. Pogledal sem po prostoru in proti vhodnim vratom, vendar tam ni bilo nikogar. Spet sem pogledal skozi okno in razmišljal o skrivnostni senci, ki se je pojavila tik pred operacijo. Spomin na ta pripetljaj je bil strašljiv, a moral sem priznati, da so me uspavali. Blodil sem, kaj pa drugega.

			Vso nadaljnjo noč sem poslušal piskanje naprave in čudne glasove starejše gospe. Spati nisem mogel. Noč se je tako zdela neizmerno dolga. Moral sem biti v pripravljenosti, če se tekom noči prikaže kaj nenavadnega.





VI.




			No, zgodilo se ni nič neobičajnega. Vse, kar je vredno omembe, je bilo zavijanje vetra med bolnišničnimi ruletami, kar je bilo resda nekoliko moteče, a niti najmanj nevarno.

			Po dopoldanski viziti in zdravnikovi oceni, da sem pripravljen na pot domov, mi je kar rahlo odleglo. Nikoli nisem maral teh dolgih bolnišničnih hodnikov in belih, po čistilih smrdečih soban. Tega seveda nisem nikomur omenil, kakor tudi nisem omenil črne švigajoče sence v operacijski komori. Vsega se pač ne da, niti ne sme povedati.

			Popoldan me je žena na vozičku odpeljala iz bolnišnice. Ob odhodu sem prejel še odpustnico – To dajte vašemu osebnemu zdravniku, je rekla hripava medicinska sestra pri izhodnih vratih. Seveda, bom, sem prikimal, vse bom storil, samo da grem od tukaj.

			Mukoma sem se spravil v avto, se pripasal, žena je med tem časom vrnila voziček, nato pa sva se odpeljala proti domu. Pa je za tabo, je rekla in se nasmehnila, je hitro minilo, ne? Hotel sem reči, da kakor za koga, meni se je namreč vleklo kot hudič, a sem ji seveda pritrdil.

			Najtežja naloga pa me je še čakala – tretje nadstropje, 45 stopnic, brez dvigala. Ne vem, kako mi bo tole uspelo, sem potarnal, ko sem se postavil ob vznožje stopnic in pogledal navzgor. Dobro se me primi, saj bo šlo, je vzpodbudno rekla in sama sebi prikimala.

			In res je nekako vendarle šlo. Počasi. Eno po eno. Počitek. In spet. Vse do vrha.

			Stara mama, ki je čuvala hčerko, je odprla vrata stanovanja, še preden sva prišla do njih. Morala je slišati moje stokanje.

			Ni pomembno. Pomembno je, da je uspelo. Stopil sem v stanovanje, se sezul in pogledal v dnevno sobo.

			Tam je bila. In me gledala. Črna zlovešča senca v telesu otroka. Brez obraza. Zgolj z votlo črnino. In s pogledom, ki ga lahko le čutiš, saj ga ni mogoče videti. Zgolj udi so nerazločno bingljali na vse strani ...





VII.


			Konec je lahko konec le, če se mu prepustiš ...





KAJN IN ABEL


			Pregovarjanje


			»Saj me razumeš, kajne?«

			»Nisem prepričan, čeprav se trudim …«

			»Toda če se trudiš, bi moral razumeti! Gre vendar za neke osnovne temelje, za človeškost.«

			»Že, že, vendar se ti ne zdi, da greš morda malce v skrajnost?«

			»V skrajnost?«

			»Ja, ne pristajaš na pogajanja. Morda bi lahko našli neko skupno točko.«

			»Iskanje skupne točke je za šibke. Pri takšnem procesu namreč moraš vselej stopiti dva koraka nazaj in le enega naprej.«

			»Vendar bi se lahko rešil.«

			»Ne bojim se smrti, če ciljaš na to.«

			»Ja …«

			»Glej, smrt je del življenja, in življenje je del smrti. Slej ko prej se nam zgodi; nekaterim prej, drugim pač kasneje.«

			»Ne bi ti bilo treba hiteti h koncu.«

			»Sploh ne hitim. Vleče me. Kar tako, samo od sebe. Samo sledim svojim načelom, vse ostalo se dogaja samo od sebe.«

			»Tvoj odvetnik ne more storiti ničesar, če ne boš vsaj malo pomagal.«

			»Povedal sem ti že, da ne potrebujem odvetnika.«

			»Brez odvetnika ne gre, ker …«

			»Seveda gre! Zgolj stvari ti morajo biti kristalno jasne. Torej črno-bele, nič barvnih odtenkov, nič vmesnih možnosti. Zgolj dve opciji sta.«

			»Tako na vse skupaj gledaš ti. Ni pa nujno, da je tako v resnici.«

			»V resnici? In kaj točno je resnica? Ne priznavam je. Resnice ni. So zgolj opcije, perspektive pravzaprav. In vse je odvisno od zornega kota, iz katerega gledaš.«

			»No, o tem govorim, ko pravim, da greš predaleč. Saj veš, da vso moraliziranje in vsa tako imenovana resnica izvira iz krščanstva. Tako pač je, sprijazni se in bolje jo boš odnesel.«

			»Saj ravno to je!«

			»Kaj?«

			»Krščanstvo živi v zmoti.«

			»Ti to meni resno?«

			»Seveda.«

			»No, razsvetli me.«

			»Se spomniš biblijske zgodbe o Kajnu in Abelu?«

			»Am, ja. Brata, in en ubije drugega. Kaj je s to zgodbo?«

			»Nič, zgolj to, da ne drži.«

			»Kako misliš, da ne drži?«

			»No, biblijska zgodba govori o tem, da je Kajn ubil Abela zaradi ljubosumja. Saj veš: Gospod se je ozrl na Abela in njegovo daritev, na Kajna in njegovo daritev pa se ni ozrl. Zato se je Kajn zelo ujezil in obraz mu je upadel.«

			»Ja, toliko mi spomin še deluje. In kaj točno je tukaj spornega? No, razen tega, da se kasneje zgodi umor.«

			»Ah, umor je zgolj posledica. Je zgolj ustavitev živega telesa. Vse pomembno se zgodi pred tem. Ni šlo za to, da bi bil Kajn ljubosumen na Abela, pač pa je šlo za veliko več!«

			»In to je?«

			»Za ljubezen.«

			»Zdaj razumem še manj.«

			»Jah, ljubezen je vendar kriva za Abelovo smrt. Preveč sta se ljubila.«

			»Seveda, saj sta bila brata. A ne vidim razloga, zakaj bi se kdo zaradi tega ubil.«

			»To, da sta bila brata, ni pomembno, pomembna je ljubezen, ki je presegala bratstvo. Ljubila sta se onkraj vsega tega.«

			»Saj vendar nočeš reči …«

			»Točno to hočem reči. Bila sta ljubimca, šele nato brata. In bog tega ni odobraval. In potem se je zgodilo, kar se je pač zgodilo. In zgodilo se je iz obupa in ne iz ljubosumja.«

			»Od kod tebi ta bolna ideja?«

			»To ni ideja. Tako se je zgodilo.«

			»In kako lahko to veš?«

			»Včasih nekatere reči preprosto veš. Tako globoko so zakoreninjene vate, da se zdi, kot da so se zgodile tebi.«

			»Upam, da ti je jasno, kako noro se to sliši. Če boš drugim govoril o tem, bo samo še slabše.«

			»A je lahko sploh še slabše?«

			»Vedno je lahko še slabše.«

			»A veš, kaj je pri vsem skupaj najbolj zanimivo?«

			»Kaj?«

			»To, da je ta biblijska zgodba naravnost neverjetna. Vselej govorimo o Gospodovi dobroti. V zgodbi pa se bog povsem razkuri!«

			»Nad Kajnom?«

			»Mhm. Spomnim se, kako je pisalo: Bodi torej preklet z zemlje, ki je odprla svoja usta in iz tvojih rok sprejela kri tvojega brata! Ko boš obdeloval zemljo, naj ti ne daje več svoje moči, blodil in begal boš po svetu. Se ti te besede zdijo kaj milostne ali odpuščajoče?«

			»Zdi se mi, da ne.«

			»Saj! V tem je catch! Kje se tu skriva dobri bog? Enega je spravil pod zemljo, drugega pa psihično trga do neprepoznavnosti.«

			»Zdi se mi, da je splošna interpretacija drugačna.«

			»Splošne interpretacije so večinoma napačne.«

			»Torej vendarle imaš svojo resnico, ki si jo prej zanikal?«

			»Sploh ne, imam samo svojo lastno interpretacijo, ki jo dojemam kot pravo.«

			»Kot resnično?«

			»Ne, kot pravo. To ni nujno resnično.«

			»Uh, počasi te izgubljam. Ne bi raje razmislil o svoji prihodnosti – torej kako se spraviti iz te godlje?«

			»Če pa je vse to, o čemer debatirava, pomembno. Če sem natančen, je ravno vse to za mojo prihodnost izjemnega pomena.«

			»Če sem jaz natančen, s takšnim razmišljanjem sploh ne boš imel prihodnosti, in ti to veš …«

			»To je relativno. Tudi če me jutri povozi tovornjak, bom vseeno imel (neko) prihodnost. Sicer res v drugem agregatnem stanju, a vendar; tudi ogenj je živa tvorba – vemo, da gori, saj to vidimo in čutimo. Na ta način lahko človek vpliva na sočloveka tudi po smrti.«

			»Ne vem, če lahko primerjaš ogenj in človeka …«

			»Seveda lahko.«

			»In kje točno vidiš podobnost? Kje lahko potegneš vzporednico?«

			»Moja dejanja imajo (lahko) posledice v prihodnosti. In tudi če me jutri ne bi bilo več, bi ljudje čutili posledice mojih dejanj na različne načine – kot ogenj bi se jih dotaknile in spremenile.«

			»Vrniti se bova morala na začetek. Še vedno vztrajaš, da je ljubezen … kako si že rekel … hibridna?«

			»Tako je, ja, hibridna. Gre za to, da ne izbira, če ne izbiramo mi.«

			»Če te prav razumem, govoriš o tem, da (pre)pogosto izbiramo mi, ne ljubezen?«

			»Točno.«

			»In po čem to sklepaš?«

			»Kajn in Abel sta odličen primer.«

			»Ljubezni …?«

			»Da.«

			»In če družba ljubezni ne sprejme? Mislim … tudi to se lahko zgodi, ne?«

			»No, potem to ni več družba, potem je to le še njena lupina. V tem primeru je družba kot bog, ki je spodnesel Kajna in neposredno ubil Abela, nato pa mu očital …«

			»Toda kaj če je družba – ali v tvojem primeru bog –,

			pač tista neka nujna vrhovna avtoriteta, brez katere človek ne (z)more živeti?«

			»Tega ni …«

			»Česa, koga?«

			»Jah, vrhovne avtoritete, kajpak. Ne obstaja. Gre zgolj za ljudsko izmišljotino, ki sedaj preži na nas v obliki običajev, navad …«

			»Toda s tem vendar na nek čuden način zanikaš civilizacijo?«

			»Vseeno mi je.«

			/…/





Tik pred koncem


			/…/

			»Oprosti, tega res nisem hotel, a nisi mi dal druge izbire …«

			»Ne delaj se neumnega. Seveda si to hotel.«

			»Ne! To ni res, nisem hotel, verjemi mi.«

			»Če ne bi hotel, da se znajdem na tem stolu – obkrožen z elektriko in kabli –, ne bi prišel k meni na obisk v zapor in iz mene poskušal izvleči besed, ki bi me samopokončale.«

			»No, ne, ni čisto tako …«

			»Seveda je.«

			»Ne, poslušaj; prisilili so me, nisem imel druge izbire.«

			»Prisilili?«

			»Ja, če ti pravim! Rekli so, da naj to storim ali pa bodo posledice. In posledice bodo najbolj (ob)čutili tisti, ki jih imam najbolj rad.«

			»In ti si se – vsaj tako sklepam –, kar vdal v usodo in jih ubogal kot pridna ovčka?«

			»Jebemti, stari, kaj pa naj bi storil? Grozili so mi!«

			»Grozili so ti, češ, da bodo v nevarnosti tvoji najbližji?«

			»Točno to ti pravim …«

			»Kdo hudiča pa sem potem jaz?«

			»Ne, ni bilo mišljeno tako …«

			»Kakšno herojsko dejanje pa je to, da nekoga rešiš, drugega pa zaradi tega uničiš?«

			»Glej, saj veš, da mi ni vseeno zate, samo …«

			»Vidim, da ti ni vseeno, ja. Najbrž si me zato poslal v smrt, kaj?«

			»Ne, ne, samo, saj veš, da imam družino – ženo in otroka. Moraš me razumeti … tega jim enostavno ne morem narediti in jih spraviti v nevarnost. Ničesar niso krivi. To ne bi bilo prav!«

			»A moja smrt pa je v redu?«

			»Ne, niti slučajno … oprosti …«

			»To, da sva tri leta fukala, pa zdaj kar naenkrat ne šteje več? Zdaj je kar naenkrat spet pomembna družina, od katere si se prej ves čas potihoma umikal?«

			»Naredil sem napako, to sem tukajšnjim organom tudi pojasnil. Družina je vendarle osnovna celica vsake družbe.«

			»Jebeno napako si ponavljal tri leta?«

			»Malo sem se izgubil …«

			»Bi rekel, ja.«

			»Glej, vsak lahko kdaj zaide s poti.«

			»Meni se je vsekakor zdelo, da si izven poti kar precej užival.«

			»Ni pomembno, zdaj grem v pravo smer. To bi v najinem prejšnjem pogovoru moral storiti tudi ti. V tem primeru ne bi bila tukaj, in ti ne bi bil tik pred koncem.«

			»Se ti zdi?«

			»Ja …«

			»Potem pa me res ne poznaš dovolj dobro. Imel sem občutek, da me po vsem tem času vendarle bolje poznaš. Motil sem se.«

			»Daj no …«

			»Prej, ko sva še bila pri moji celici, sva se pogovarjala o Kajnu in Abelu, se spomniš?«

			»Seveda se spomnim.«

			»No, jaz sem v tem primeru Abel.«

			»S to mistiko in vsem tem greš res (pre)daleč …«

			»Sploh ne. In veš, kaj je pri vsem skupaj najbolje?«

			»Kaj?«

			»Kot Abel bom tudi jaz zaradi ljubezni pokončan …«

			/…/





Zadnje besede


			/…/

			»Ti še kaj leži na duši, preden odideš?«

			»Erando discimus.«9

			/…/



* * *



			 				 					9	Napake dajo misliti ali Ko se motimo, se učimo.





NEBO(TIČNIK)


			»Panika v svetu, ki sem mu vzel težo!«


			Miklavž Komelj



Linije. Povsod same linije. Linij se namreč težko nasitiš. Gre za nekakšne geometrijske like, nametane po navpičnih sivkastih listih, ki sestavljajo geometrijska telesa – predvsem kocke in kvadre.


Liki se bleščijo. Oddajajo neko rumenjaku podobno barvo, jo streljajo naokoli, medtem ko se izgubljajo v množici enakih. Nemogoče jih je ustaviti. Samo žarijo in ubijajo moj pogled, ki je usmerjen navzgor. Vedno samo navzgor. Če bivaš med ploskvami, je tvoj pogled vselej usmerjen v nebo. Jeklo in beton namreč nikoli ne bosta nadomestila pristne domačnosti, ki jo pogosto iščem zaman. Steklene fasade nimajo v sebi ničesar socialističnega, pravzaprav nimajo v sebi sploh ničesar; povsem so zatemnjene, tako da – kljub lažni prozornosti – ni mogoče videti, ali za njimi utripajo kakšni obrazi. Včasih se mi zdi, da se bodo samostoječi listi začeli premikati, da bodo popadali name, me ovili in stisnili. V takšnih trenutkih se zaprem v svojo sobo, odprem zvezek, iz njega strgam vse liste in jih vržem v peč. Za vsak slučaj. Nikoli ne veš, ali se bodo blodnje dejansko uresničile. Preventiva pa je vselej boljša od kurative.

V nosnice se mi zažirajo drobni črni delci smoga, ki preplavljajo celotno območje. Če zrak dobro potegneš vase, ga vonjaš, in če ga vonjaš, ga spravljaš vase, se obtežuješ, da boš nekoč lahko izkoristil zdravstveno zavarovanje. Najraje bi si v nosnice potisnil majhne čepke, v usta pa zabil mehko peno, da ne bi dihal, da ne bi obstajal.


In potem ta horda ljudi, ki se – kot v kakšni ceneni zombijevski grozljivki – brezvoljno giblje na vse strani. Tudi če obstaneš, se giblješ, saj te človeški tok (od)nese s sabo. Vedeti je treba, da se vsem mudi, ker ura teče vse hitreje; da je vse treba takoj in zdaj; da kmalu ne bo več časa za to in to, ker je potem treba iti tja in tja; da se je smrtno nevarno zaustaviti, zadihati in pogledati naokoli, pogledati preko utripajočih luči trgovskih centrov in uličnih svetilk. Pa besede. Besede iz vseh strani, ki jim množičnost odvzema razumljivost, tako da so slišati le še kot šumi. Da pa je mera polna, je tukaj še ta brezčasni avtomobilski hrup, ki to kakofonijo zvokov le še dodatno zasoli. Na trenutke se mi zdi, da večina članov horde teh sunkov v bobnič niti ne zazna, saj si v ušesa tlači plastične slušalke z raznoraznimi pop artisti. Morda jih je strah, da bi hrup nenadoma povsem izginil in ga zato še dodatno okrepijo. Tega strahu z njimi ne delim. Bojim se namreč radikalno nasprotne zgodbe – da vso to nesramno bobnenje in šumenje nikoli ne bi prenehalo, ali še huje: da bi se še stopnjevalo. Takrat tudi trganje in zažiganje praznih listov papirja ne bi pomagalo.


Ko tako razmišljam in zrem navzgor, mi na čelo pade dežna kaplja. Spusti se po obrvi, čez lice, nato pa pade na tla. Za njo prihajajo nove. Vse več jih je. Padajo mi na ušesa, da izplaknejo ves ta skupek glasov in zvokov; v oči, da iz njih izmijejo sivino, tesnobo in melanholijo; na nos, da iz njega sperejo ves ta smrad in vonj po zatohlosti.


Najzanimiveje je, da je horda vse manjša in manjša, dokler povsem ne izgine; dokler voda ne prečisti ulic in v varna zavetja nebotičnikov pospravi vsa bitja na dveh nogah; dokler na steklenih ulicah mesta ne ostane zgolj moje pusto telo. Všito v samoto.


In tako je vse skupaj isto kot na začetku: spet sem sam in še vedno gledam proti nebu …





KRIK SVETLOBE


			Ko odbije ura


			Večer je bil takšen kot vedno – rahlo predvidljiv, toda zaradi tega nič manj pristen. Po ogledu filma – ne spomnim se več naslova –, ki je prikazoval človekove najgloblje strahove, sva se stuširala, ulegla na posteljo, pokrila z odejo in v roke vzela vsak svojo knjigo.


Bral sem avtobiografijo Michaela Schumacherja, ki sem ga kot otrok oboževal. Imel je nekaj, česar drugi vozniki Formule 1 niso imeli. Lahko bi rekli, da je bil karizmatičen, a bi to bil preskromen opis njegove markantne pojave. Njegova fokusiranost na detajle – predhoden ogled steze, sodelovanje z mehaniki, skrb za fizično pripravljenost –, je bila izjemna. Od sebe in drugih je zahteval perfekcijo, in to ga je delalo posebnega.

			Brez tega najbrž nikoli ne bi osvojil sedmih naslovov svetovnega prvaka, enaindevetdesetih zmag in oseminšestdesetih najboljših štartnih položajev (pole positions) v kraljici motošporta. Z branjem sem želel vstopiti v njegov svet – kako se je vse skupaj začelo (in kdaj), kako je iz kartinga prišel do F1 ipd.

			Enesa je listala neko kriminalko. Rada bere dobre krimiče, zgodovinske in znanstvenofantastične romane.

			Najbrž je to povezano z njeno otroško željo – postati arheologinja.

			Vemo, da se želje (sploh otroške) le izjemoma uresničijo. Trenutno je zaposlena v neki proizvodnji, kjer v kartonske škatle pakira kozmetične izdelke. Zagotovo to ni njen dream job, toda na TRR pa le prispe nekaj sto evrov, ki nama omogočajo neko sprejemljivo življenje.

			Sam pišem, jasno, kaj pa naj bi počel drugega. Pisatelj sem. In kot se spodobi za pisatelje, sem (tudi jaz) brez ficka. Tu in tam dobim kakšen manjši honorar – kakšnih sto evrov –, za objave kratkih zgodb v literarnih revijah, a tega je res malo. Ob izidu knjige pa namesto avtorskega honorarja prejmem deset izvodov knjige.

			Ja, tudi založništvu se je odpeljalo.


Ko sva v tišini brala vsak svojo knjigo, se je zgodilo.

			»Uh!« je kriknila Enesa.

			Pogledal sem jo: »Kaj? Kaj je?«

			Odgrne odejo: »Voda mi je odtekla …«

			S pogledom sem se ustavil na povsem premočeni jogi rjuhi in s tresočim glasom odvrnil: »OK, pa smo tam.«

			Vstala sva, se dokaj mirno – vsaj glede na situacijo –, preoblekla, iz omare vzela nahrbtnik, ki sva ga že pred nekaj tedni pripravila za točno to situacijo, in odšla.





Dostava


			Ura se je bližala polnoči, ko sva z avtom rezala gost temen zrak na poti proti Mariboru. Gneče ni bilo, kar je bilo glede na pozno uro (sredi tedna) tudi pričakovati.

			Presenečen sem bil, da mi je uspelo voziti počasi in umirjeno. V filmih se v takšnih situacijah vsem nekam mudi, resničnost je precej drugačna. Poleg tebe sta v avtu še dve bitji, ki ju moraš varno dostaviti v porodnišnico.

			»Si v redu?« sem vprašal, ko sem pred sabo zagledal tablo SLOVENSKA BISTRICA.

			Enesa je prikimala: »Ja, vsaj tako se mi zdi.«

			»Te kaj boli?«

			Odkimala je z glavo: »Ne. Popadkov tudi ne čutim.«

			Privzdignil sem obrvi: »Je to normalno?«

			Malce kislo se nasmehne: »Kako naj jaz to vem? Tudi zame je prvič …«

			»Ja, sorry, saj vem,« rečem in roko položim na njen napet trebuh.

			Zanimiv občutek, ko človek takole pomisli, da znotraj tega nekaj raste, in zdaj – vsaj tako kaže –, želi vdihniti zrak.

			»Nisva več daleč,« sem nadaljeval, »še kakšnih petnajst minut.«




Pred zapornico ustavim, odprem okno in možakarju v kovinski uti na glas rečem: »Partnerka bo rodila, lahko odprete?«

			Temnolasec z rokami nakaže, da ne razume.

			»Pravim, da bo rodila!« zavpijem.

			Prikima in pritisne na gumb. Zapornica se počasi dvigne, midva pa zapeljeva proti porodnišnici.

			Tik pred vrati sem zagledal tri prazna parkirišča. Avto sem ustavil na tistem, ki je bil stavbi najbližje.

			»Pa gremo,« sem rekel, odprl vrata in stopil ven.

			Enesa je, medtem ko sem obhodil avto, tudi že stala in zapirala sovoznikova vrata.

			»Tamle so sestre,« pove in pokaže proti steni porodnišnice.

			Tri medicinske sestre so vneto kadile in klepetale ob levi steni vhoda. Ko so naju zagledale, so vse po vrsti ugasnile cigareto in s hitrimi koraki prišle do naju.

			»Voda ji je odtekla,« rečem in pokažem na Enesin trebuh.

			»Kar za nami,« odvrne najstarejša.


Ko stopimo skozi široka vhodna vrata, se znajdemo v velikem predprostoru. Svetlolasa sestra odide za pult, ki deluje kot nekakša sprejemnica; tista majhna rdečelaska z modrimi čevlji izgine za vrati, ki dovoljujejo vstop samo osebju; najstarejša med njimi pa se obrne k nama: »Gospod, vi prosim počakajte tu spodaj,« in s prstom pokaže na levo – tam je bil nek prostor za obiske (čakalnica?), vsaj tako sem predvideval –, »vi, gospa, pa kar z mano.«

			Enesa me žalostno pogleda, objame in reče: »Počakaj.«

			»Jasno, da bom,« odvrnem in medicinsko sestro opomnim: »Sporočite, ko bo tako daleč.«

			»Brez skrbi,« odgovori in skupaj z Eneso zapusti prostor.

			Now what?




V tej štirikotni sobi, veliki kot kakšno enosobno stanovanje, so se nahajale majhne mizice s stoli, kavomat ter avtomat za sladke pijače in prigrizke.

			Stene so bile polepljene s fotografijami novorojenčkov, sveže pečenih očkov in mamic, starih staršev in ostalih sorodnikov ter listi (najpogosteje klasični A4) z zahvalami medicinskemu osebju za pomoč pri rojstvu.

			V prostoru sem bil povsem sam in vsa ta doživetja v slikah in napisih so me navdajala z vznemirjenjem; Enesa bo počila na dva dela. Kar naenkrat bo tukaj neko novo telo, nek nov obraz, neka nova pamet … in to bitje bo s sabo prineslo novo življenje, ki bo zagotovo drugačno. Kakšno, nisem vedel, toda prepričan sem bil, da ne bo več isto.

			Kovanec za en evro sem potisnil v ozko režo, da je glasno počilo, ko je pristal na dnu, in vtipkal A34. Avtomat je zabrnel in izvrgel mrzlo plastenko vode, ki sem jo nujno potreboval, da se mi ne bi zvrtelo od vseh pričakovanj.

			Ko sem počasi srkal vodo, sem slišal neko zamolklo vpitje, ki mu je sledil dojenčkov kričeč jok.

			Kaj za v***a?

			V tistem momentu se mi je zazdelo, da je vsega konec; da je Enesa rodila in sem zamudil porod; da me nihče ni poklical in sem – namesto ob njej – čakal tukaj v tem zatohlem prostoru.

			Hitro sem odprl okno in vdihnil svež nočni zrak.

			Morda pa je bila to katera druga? Saj ni edina v porodnišnici …

			Kmalu zatem so se zaslišali koraki …





Odhod in ponoven prihod


			Glavo sem pomolil skozi odprta vrata in zagledal Eneso, ki je počasi korakala v mojo smer. Njen trebuh je bil isti: napet, velik in – po njenem gibanju sodeč –, tudi težak.

			»Kaj pa ti tukaj, sama?« jo začudeno vprašam.

			Ustavi se ob meni: »Nimam še popadkov.«

			»Jaz pa sem mislil, da si že rodila. Slišal sem neke glasove in jok in bil sem prepričan, da sem vse skupaj zamudil,« hitro povem.

			»Ne, ne, ničesar nisi zamudil,« z nežnim glasom odvrne in nadaljuje, »jaz bom ostala tukaj, ti pa lahko greš domov. Pravijo, da pred jutrom najbrž ne bom rodila.«

			»Kako domov?«

			»Ja, domov. Zjutraj pa pridi nazaj,« odgovori.

			»Ne razumem,« šele zdaj jo dobro pogledam, »saj si vendar že oblečena v bolnišnično haljo.«

			»Ja, saj pravim, da bom ostala tukaj. Ti pa ne moreš do jutra sedeti tukaj.«

			»Si prepričana?«

			»Ja, brez skrbi.«

			»Hm, dobro … do jutra res ne morem stati tukaj,« potrdim njene prejšnje besede.

			Pogledam v prostor, kjer sem preživel zadnjo uro. Na mizi stoji napol popita plastenka vode: »Okej, torej se vidiva zjutraj?«

			Enesa prikima, me poljubi na usta in reče: »Telefon imej nekje ob sebi, da ga boš slišal, če te pokličem.«

			»Velja,« odvrnem in jo previdno objamem, »rad te imam, drži se.«

			»Jaz tudi tebe, se vidiva.«

			Vzamem plastenko in pomaham v slovo: »Se kmalu vidiva!«

			»Se vidiva … in pazi na cesti!« še reče.

			V zrak dvignem navzgor obrnjen palec in se ji še zadnjič nasmehnem, nato pa se skozi vrata odpravim proti avtu.


Tišina. To je vse, kar me obdaja, ko se usedem v avto. Tu in tam jo prekinja le neko piskanje v ušesih. Popijem vodo, ki je še ostala in se naslonim nazaj.

			Kakšen večer.

			Nato zavrtim ključ, prižgem luči in se odpeljem proti domu.

			Ceste so bile še vedno razmeroma prazne. Na nebu so se razraščale zvezde, kar je nakazovalo, da bo jutrišnji

			dan jasen.

			Vozil sem se v popolni tišini; radio sem ugasnil takoj, ko sem speljal izpred porodnišnice. Ta mir mi je ustrezal; le tako sem namreč tekom vožnje lahko zbral misli in popredalčkal vse dogodke zadnjih nekaj ur.


Ko sem stopil v stanovanje, sem najprej s sebe odvrgel neudobne kavbojke in mikico, se (ponovno) zvlekel v mehko in precej prijetnejšo pižamo ter se vrgel na posteljo.

			Na nočni polički je še vedno ležala knjiga, ki sem jo prebiral pred odhodom v porodnišnico. Knjiga, ki me bo – od tega večera naprej – vselej spominjala na začetek prihoda nekega bitja.

			Preverim telefon – ni klica, ni sporočila … glasnost je na tiho. Saj je rekla, da še ne bo rodila. Takoj zjutraj pa se odpravim k njej … k njima … kakorkoli.

			Telefon položim na poličko poleg Schumacherjeve avtobiografije, se pokrijem z odejo, ugasnem luč in zaprem oči.


Telo se nikakor ni moglo umiriti. Ves čas je trzalo, kot bi hlastalo za zrakom. Po takšnem večeru to seveda ni nič čudnega, toda moteče je bilo, da nisem in nisem mogel zaspati. Pretekle ure so naredile svoje.

			Premetaval sem se z levega boka na desnega … pa potem z desnega spet nazaj na levega. Ni šlo. Tudi na hrbtu ni bilo nič bolje. Pravzaprav še slabše; razbijanje srca je bilo čutiti pod mano. Zdelo se je, da me ob vsakem udarcu vrže v zrak.

			Čez čas sem obupal in odprl oči. Skozi reže aluminijastih rolet je narahlo prodirala lunina svetloba in risala skoraj povsem ravne črte na steni za mano.

			Pograbil sem telefon. Morda pa je Enesa kaj sporočila …

			Podrsam po zaslonu in se z odprtimi usti zazrem v ekran.

			Shit!

			Pred več kot pol ure me je dvakrat klicala. Jaz pa sem imel telefon, kajpak, povsem na tiho. Moram jo poklicati nazaj.

			Po nekaj zvonjenjih se je vsa zasopla oglasila: »Prosim, pridi ...«


Ni mi bilo povsem jasno, kaj se dogaja. Ne dolgo nazaj so ji ljudje v belem rekli, da še ne bo rodila tako hitro. Zdaj pa to.

			In spet se je vse začelo znova: hop iz postelje, pižama dol, hlače in mikica gor, denarnica v levi zadnji žep, telefon v sprednji desni žep, ključe v roko in gremo v avto.

			Na cesti se mi je zdelo, da doživljam deja vu, toda tokrat sem bil v avtu na poti v Maribor sam. Povsem isto torej le ni bilo.

			Občutek utesnjenosti se je mešal z občutkom svobode. Bizarna kombinacija.

			Kaj sploh pričakovati? Mučilno sobo z vrvmi in verigami; bel – že skoraj nebeško sijoč – prostor s pomirjujočo glasbo; klavnico, polno krvi in vreščanja; ali preprosto štirikotno sobico z ležalno mizo in medicinskim osebjem? Kdo bi vedel …

			Tokrat sem avtomobil pustil na zunanjem parkirišču; s sabo nisem imel nosečnice tik pred porodom, zato se ni bilo treba zapeljati povsem do vrat.

			In nato sem vstopil …





Izbruh


			Svetlolasa medicinska sestra za pultom me je takoj prepoznala: »Ste že nazaj?«

			»Ja, ravno me je klicala.«

			»Torej je že tako daleč?«

			»Tako kaže …«

			S prstom pokaže proti stopnicam, po katerih je pred nekaj urami prišla Enesa in me poslala domov: »Tukaj gor pojdite, na vrhu zavijte desno in potrkajte na vrata na katerih piše Priprava na porod, velja?«

			Prikimam in se podam po stopnicah navzgor, zavijem desno, poiščem vrata z napisom in potrkam.

			Čez nekaj sekund mi vrata odpre pegasta ženska srednjih let v beli halji, kot vse kaže zdravnica: »Kar naprej, gospod.«

			»Hvala,« odvrnem in zakorakam naprej.

			»Vi ste najbrž gospod ... Peter Podkubovšek?« vpraša in hkrati pogleduje na nek seznam, ki ga je držala v roki.

			»Ja, žena me je klicala, naj pridem. Rodila bo,« odgovorim.

			Nasmehne se: »Je že v porodniški sobi.«

			»Aha,« je bilo vse, kar sem spravil iz sebe.

			V majhnem podolgovatem prostoru je bilo prostora za največ pet, šest ljudi. V kotu je bila majhna pisalna miza z dvema stoloma, na nasprotni strani pa plastična modro-zelena zavesa.

			Zdravnica se usede na stol: »Prisedite, prosim.«

			Ubogam jo, kaj pa mi preostane drugega, zdaj je že tako daleč.

			»Tole morate podpisati, če želite biti prisotni pri porodu,« reče in k meni potisne dva lista in pisalo.

			Nisem bral. Tudi če bi, ne bi vedel, kaj berem. Z mislimi sem bil pri Enesi, zato sem pograbil pisalo in se podpisal na črto na dnu drugega lista.

			»Izvolite.«

			»Oh, ste že, super,« odgovori, vstane in iz ozke bele omare, ki je do takrat sploh nisem videl, vzame plastično ogrinjalo, plastične rokavice in plastične vrečke za čez čevlje.

			»Stopite prosim za tisto zaveso,« nakaže z glavo, »in si oblecite vse tole. Tam sta tudi umivalnik in razkužilo – roke si dobro umijte in jih razkužite, potem pa dobite nadaljnja navodila.«

			Pograbim plastičen kombinezon in se skrijem za zaveso …

			Zdravnica me nato usmeri na hodnik: »Tretja ali četrta vrata na desno. Saj so odprta, videli jo boste.«

			»Hvala,« odgovorim.

			Za tretjimi vrati ni bilo nikogar. Prazna porodna soba, zagrnjene zavese in ugasnjene luči. Soba, ki čaka na svoj trenutek.

			Ko stopim korak naprej in pogledam na desno, jo

			uzrem. Prizor je bil naravnost grotesken – Enesa na vseh štirih na porodni mizi, za njo pa babica, ki je zrla v njeno notranjost.

			»Enesa,« začnem, »tukaj sem.«

			Med globokim dihanjem glavo obrne v mojo smer: »Pridi sem, ne bo več dolgo.«

			Usedem se na stol ob porodni mizi in jo začnem bodriti, ker kaj bi pa drugega počel kot to, kar mi je namenjeno.

			Enesino dihanje je bilo hitro, vsake toliko časa so ga prekinili globoki, počasni vdihi in izdihi, kot da se je v teh trenutkih umirila, kot da bi se bolečine takrat malo polegle.

			Okoli trebuha je imela nameščen rjav pas, ki je na ekranu prikazoval intenzivnost popadkov.

			»Lahko se obrnete,« ji reče babica.

			»Mhm,« v bolečinah zamrmra Enesa in se začne obračati.

			Obračanje telesa tik pred rojstvom je težavno početje; teža, bolečina in utrujenost naredijo svoje, tako da vse skupaj izgleda precej mukotrpno.

			»Kar počasi,« jo spodbuja babica, ki očitno razmišlja iste reči kot jaz.

			Enesa se le uspe uleči na hrbet in pokrčiti noge.

			»Tako, zdaj pa bova začele potiskati, okej?«

			»Mhm, ja,« zadihano odvrne Enesa.

			»Na tri, dva, ena bova potisnili,« je odločena babica.

			»Sva dogovorjeni?« jo vpraša.

			»Sva.«

			Babica prikima in začne: »No, pa dajva – tri, dva, ena, potiskaj!«

			Enesa je zastokala.

			Prav zanimivo je sicer, kako babica govori v dvojini: dajva, potisniva, kot da bi se njuni telesi kakorkoli prepletali in bi bolečino čutili skupaj. Pa je ne. Čuti jo samo Enesa, babica si jo prisvaja. To mi ni všeč. Kljub temu da gre za bolečino, je zgolj in samo njena, zato ji dovoli, da jo podoživlja sama.

			In ta trenutek potem traja – razvleče se, ni in ni ga konec. Morda pa se zgolj ponavlja, z njim pa prizori napenjanja, potu in stokanja.

			Ne vem niti, kako dolgo je to trajalo, spomnim se samo, kako naenkrat skozi vrata pokuka plešasta moška glava: »Smo že tam?«

			Babica odgovori: »Ne, ne še.«

			»To pa zdaj že dolgo traja …«

			»Ja, popadki popuščajo in spet naraščajo. In tako se vrtimo v krogu.«

			»Dajte ji umetne popadke,« reče možakar, nakar njegova svetleča glava izgine iz mojega vidnega polja.

			Babica najprej pretrese prozorno vrečko, ki visi nad Eneso, nato pa ji dotoči neko prozorno tekočino, »da bo hitreje mimo,« zamrma.

			In res je šlo hitreje. To se je videlo, to se je slišalo.

			»Doktor, odpira se, lahko pridete!« zavpije babica.

			Plešasti možakar privihra v porodno sobo. Umije si roke, jih obriše in si čez prste povezne rokavice: »No, pa dajmo …«


»Gospa, globoko vdihnite, nato pa močno pritisnite!«

			»Še malo, pa bo,« doda babica.

			Enesa vpije in z rokami grabi prevleko, na kateri leži. Tisti, ki pravijo, da je porod najlepši dogodek v življenju, so najbrž zblazneli. Tukaj ni ničesar lepega, kaj šele najlepšega; je zgolj bolečina.

			»Vidim glavico,« doda porodničar.

			Babica z rokami seže med Enesine noge: »Še, še, še …«

			»Prihaja.«


In potem zasije …

			Skozi svetlobo se stegujejo lovke, slišati je petje delfinov, prostor pa zalije voda. Lebdim. Telo ve, da ne zna plavati, zato se je samodejno dvignilo.

			Lovke me objamejo in stisnejo k sebi.





in potem …


			… je zazvonil telefon: »Another one bites the dust, and another one gone and another one gone, another one bites the dust …«10


Budilka.

			Z roko slepo tipam za melodijo, dokler se pod prsti ne pojavi hladna plastična škatla s stekleno površino.

			Pritisnem gumb na robu aparata in s tem vklopim dremež. Čez pet minut bo še enkrat zvonilo.

			»Jutro, mišek,« reče in mi nameni jutranji poljub.

			»Kako pocukran jutranji pozdrav,« odvrnem in se pretegnem, »ljubim te.«

			»Vem,« odgovori in nadaljuje: »Slabo si spal, ne? Kar nekajkrat sem te moral dregniti s komolcem. Neke čudne glasove si spuščal.«

			»Jaz … ja …«

			»Si kaj sanjal?« vpraša.

			Usedem se na rob postelje, ga pogledam in odvrnem: »Boris, ne boš verjel, imel sem neke res odpičene nočne more.«

			Boris dvigne obrvi: »Res? Kakšne?«

			»Sanjal sem, da sem se razbil na dvoje,« odgovorim.

			Zasmeje se, nasloni glavo na roko in reče: »No, Peter, to se pa v resnici ne more zgoditi. Lahko se pomiriš.«


Ko bi bil tudi jaz tako prepričan …



* * *



			 				 					10	Queen: Another One Bites the Dust (The Game, 1980)





LA CITTÀ ETERNA


			Luka


			Zreti v prihodnost ni najlažje. Sploh, če si jo krojiš sam in natančno veš, kam usmeriti pogled, kot v tem primeru – vrh Panteona, okroglo stekleno okno in silhueta telesa, ki strmi navzdol. Life comes, life goes, si mi nekoč rekel, in še kako si imel prav …

			Z železnim kolom močno udarim, da se ostri svetleči koščki raztreščijo v notranjost. Medtem ko gledam, kako se bleščijo, se za njimi podam še sam …





Simon


			***


			Telefon je zazvonil, ko sem na balkonu postavljal bel platnen senčnik, ki bi – v vročem poletju – omogočal pitje prave turške kave v senci na oblazinjenem plastičnem stolu.

			Skrita številka. Pritisnem zeleni gumb: »Prosim?«

			»Ciao, signore Aleš?«

			»Kaj, prosim?« zmedeno odvrnem.

			»Parlo l‘italiano?« je vprašal glas na drugo strani.

			»Non parlo. Am … English?«

			»Sure, english is OK. Sandro Pechiarri is my name and I‘m calling you from the Italian police. You need to come to Rome as soon as possible!«

			Najprej nisem bil prepričan, če sem slišal prav: »Excuse me, what are you talking about?«

			V slušalki je najprej zahreščalo, nato pa je odločen glas odgovoril: »You have no choice. The ticket is paid, the plane leaves Trieste today at six o‘clock.«


Letalo je nekaj časa krožilo nad večnim mestom, od koder se je lepo videla kupola bazilike svetega Petra v Vatikanu. Med opazovanjem se spomnim, da zrem v največjo cerkev krščanskega sveta; nekje sem prebral, da bazilika pokriva 2,3 hektare, sprejme pa lahko več kot 60.000 ljudi. Pod njo naj bi ležali posmrtni ostanki apostola Petra, pomislim in priprem oči, pripravljen na pristanek. Letal nikoli nisem maral, zamrmram in močno stisnem naslonjala za roke.

			Ko se odprejo letalska vrata, si z robčkom popivnam potne srage na čelu in zakorakam po ozkih stopnicah na trdna tla. Končno, zavzdihnem, trdna tla.

			Pred letališčem se usedem v taksi in se odpeljem v center mesta.

			Odložil me je povsem pred prenočiščem; na steni stare hiše je pisalo Hotel Regno (Via del Corso 330). Ob vstopu vljudno pozdravim in na recepciji pokažem osebni dokument: »Mr. Pechiarri reserved a room for me …«

			Možakar z brki takoj pokima: »Oh yes, I remember; Mr. Pechiarri already payed for everything!«

			»He did?« se začudim.

			»Yes, yes, you can now just enjoy!« se zasmeje in mi vrne osebno izkaznico.

			»Thank you,« odgovorim.

			»Here‘s your key for the room 301. It‘s in the third floor,« reče in mi ponudi ključe.

			Pograbim jih in se poslovim: »See you, bye.«

			Bojim se, da na tem potovanju ne bom ravno užival.


Luka je pred več kot tednom dni odšel v Rim. Situacija ni bila enostavna. Najino razmerje ni več vodilo nikamor; bila sva si preveč različna. On je precej konservativen, introvertiran in ozkogleden. Sam pa sem svobodomiseln in odprt za novosti. Nekaj časa je to še šlo, nato pa sem moral narediti konec. Njegovo ljubosumje je bilo neznosno. Že ko sva začela, sem mu povedal, da monogamija ni zame; ob sebi potrebujem več (spolnih) partnerjev. In takrat je dejal, da ga to ne moti, da me ljubi. No, čez čas pa je očitno ugotovil, da to ne bo tako lahko …

			Tudi njegova družina nikoli ni povsem sprejela, da je gej. Vsakič, ko sva šla na obisk, so me gledali s prezirom. Meni se s tem ne da ubadati. Zakaj bi se kdo vračal nekam, kjer ga ne marajo. Ne razumem te logike.

			Ko sem mu vse to povedal, je najprej zajokal, nato pa rekel, da potrebuje spremembo okolja. Že dolgo načrtujem pot v Rim, je dejal, bom šel tja na izlet … izvrstna priložnost, da vse to sranje malo odmislim, je zaključil.

			In je šel.


Ob steno odložim nahrbtnik, slečem tanek bombažni pulover ter se usedem na rob postelje. Soba je majhna, vendar ravno dovolj velika, da se gost ne počuti utesnjenega; iz hodnika se prostor razširi v precej udobno spalnico z veliko zakonsko posteljo, televizorjem in pisalno mizo z lesenim stolom. Vrata na hodniku pa vodijo v kopalnico, ki s svetlečo stekleno tuš kabino, svežimi brisačami in straniščno školjko – oblepljeno z listki »Cleaned« –, daje občutek (ne)potrebne sterilnosti.

			Vse to skupaj mi ni prav nič všeč, zamrmram sam pri sebi, medtem ko zrem skozi panoramsko steno v sosednjo hišo. Imajo ljudje v njej tudi kakšne probleme?

			Vstanem, slečem majico, hlače in spodnjice ter se odpravim pod tuš. Ko odprem ročico za vodo, se name usujejo tople kaplje, ki moje napeto telo vsaj malo sprostijo.

			Iz kabine stopim na majhno rjavo brisačo, s precej večjo, belo, pa si obrišem telo. Pogledam se v ogledalo: Luka, le kaj si ušpičil?

			Iz kopalnice se vrnem v sobo. Šele takrat na pisalni mizi zagledam popisan listič. Vzamem ga z mize in preberem napisano:

			Tomorrow morning, after breakfast, come to the Pantheon. It‘s on the street behind your hotel.

			Greetings, Sandro.





***


			Glasno neprestano trobljenje izpod okna me prebudi v sicer sončno jutro. Splaknem si obraz, se preoblečem in odpravim v pritličje hotela na samopostrežni zajtrk.

			Na krožnik si namečem umešana jajca, pečeno slanino in dva kosa belega kruha. Pri naslednjem pultu si natočim sveže stisnjen pomarančni sok, se posadim za prosto mizo v kotu jedilnice in zagrizem v hrustljavo skorjo. Hmmm, precej slan kruh, pomislim in si kar z žlico v usta natlačim še jajca.

			Preden grem iz hotela, vzamem belo skodelico z zlatimi črtami, vanjo natočim kavo ter jo spijem v enem požirku … Huh, če kaj, imajo pa dobro kavo!


Ko stopim iz hotela, zavijem na levo ter se sprehodim po dolgi ulici. Po nekaj sto metrih se pred mano pojavi tabla s sliko Panteona, zraven nje pa puščica, ki kaže v levo. Sledim smerokazu in že po nekaj minutah pred sabo zagledam veličastno zgradbo, nekoč je bilo to svetišče vseh bogov.

			Na vrhu znamenite kupole je bil postavljen lesen oder, ovit s policijskim trakom. Po njem sta se sprehajala dva možakarja v črnem suknjiču.

			Ko sem prišel bližje, sem pred velikimi vrati zagledal policijske avtomobile in nekaj vojakov, ki so s puško stražili obzidje zgradbe.

			Obšel me je neprijeten občutek …


»Mr. Simon?« se je nekdo oglasil in me prijel za desno ramo.

			Hitro sem se obrnil: »Yes …«

			»Thank you for coming …«

			Bodimo iskreni, saj nisem imel možnosti izbire.

			»… I‘m Sandro Pechiarri, we spoke yesterday on the phone,« je nadaljeval.

			Le kako se tega pogovora ne bi spomnil: »Ofcourse, yes. So … what‘s wrong? Why did I need to come to Rome?« sem vprašal.

			Sandro si je popravil policijsko značko, ki mu je visela okoli vratu, se popraskal po gosti črni bradi in rekel: »I think you need to see this …«


Sledil sem mu skozi vrata v samo osrčje Panteona. Prvič sem stopil v to zgradbo, no, pravzaprav sem bil prvič v Rimu nasploh. Osupnila me je velikost antičnega svetišča; občutek sem imel, da sem zakorakal v nek drug svet, ki z našim nima nič skupnega.

			Pogled sem usmeril navzgor; orjaška kupola deluje v notranjosti še mogočnejša kot navzven. Toda: nekaj ni tako kot na fotografijah, ki sem jih gledal doma na računalniku; steklen vrh kupole je bil razbit, sončni žarki so se odbijali od ostrih robov in neenakomerno padali v globino ter se razleteli po kamnitih tleh.

			In tam na sredini objekta plastična zavesa, ki nekaj zakriva. Okoli nje pa številni gospodje v uniformah (zelenih in belih).

			Kaj za vraga?!


Sandro mi je pomignil, naj stopim z njim za zaveso.

			Tik preden sem uspel pogledati, kaj skrivajo za njo, me je čvrsto prijel za komolec in dejal: »Be strong. If you will know anything about this, you must tell me. Do you understand?«

			Roko sem mu iztrgal iz prijema, prikimal in stopil naprej …

			Fak! sem se zdrznil.

			Ne, na to nisem bil pripravljen. Na to ni mogoče biti pripravljen.

			Pred mano je, obrisano z belo kredo, ležalo mrtvo moško telo.

			Roke in noge so iz njega štrlele pod obskurnimi koti. Počena lobanja in mlaka krvi pa nista mogli zakriti niti prikriti Lukovih obraznih potez.

			Dvignilo mi je želodec in hitro sem stekel na svež zrak. Zunaj sem nekajkrat globoko vdihnil, počepnil, si obraz skril v svoje dlani in na ves glas zajokal.

			Za sabo sem slišal počasne, a odločne korake, ki so se ustavili tik za mojim hrbtom. Takoj sem vedel, komu so pripadali.

			Dlani sem umaknil s solznega obraza in vprašal:

			»Who did this!?«

			Sandro je stopil korak naprej in se ustavil povsem ob meni: »Well, this my friend, is what I wanted to ask you ...«





***


			Kako zaboga naj jaz vem, kdo je to storil? sem jamral sam pri sebi, medtem ko sem ponovno – tokrat za dlje časa –, stal ob ostankih svojega prijatelja, ljubimca.

			Saj vendar ni imel sovražnikov. Največji sovražnik je bil sam sebi …

			No, in takrat me je prešinilo: Je storil samomor?

			»And if he committed suicide?« se odkašljam.

			Sandro je hladno odvrnil: »Yes, could be, but it‘s weird. Who would broke the glass of the Pantheon and threw himself into …?«

			Ja, res je; nihče, ki dela samomor, se ne bi vrgel kar v Panteon, v eno največjih turističnih točk.

			No, razen … razen, če bi s tem želel kaj doseči …

			Je Luka pustil kakšno poslovilno pismo?

			»Am, Sandro. Did he leave any last words, a letter or something?« vprašam možakarja, ki je – prav tako kot jaz – osuplo strmel v razbito telo.

			»We didn‘t find anything,« je odvrnil.

			Takrat me je prešinilo, vi mogoče niste našli …


Luka se je poljubljal izredno dobro; imam kar nekaj izkušenj, on pa je na tej lestvici kotiral zelo visoko. Da je popestril dogajanje, je pred poljubljanjem v usta dal jagodo, češnjo ali pa kos čokolade. Ob poljubu je z jezikom hrano potisnil v moja usta.

			Spomnim se, ko je to storil prvič; takrat sem z jagodo v ustih obstal in ga čudno pogledal, on pa se je nasmehnil in nežno rekel: »Iz mojih ust vselej pride ljubezen. In če ti z jezikom podarim sadež, ga sprejmi, saj je podan z vso ljubeznijo, ki jo premorem.«

			So njegove zadnje besede o(b)stale na jeziku?

			Poiskal sem Sandra Pechiarrija, ki je v tem času odšel do vojakinje ob glavnih vratih in z njo na veliko kramljal.

			»Sandro …« sem izustil ves zadihan.

			Dvignil je obrvi in vprašal: »Is everything OK?«

			»Ja, je … hočem reči, I mean yes… but I think I‘ve got something for you!«

			Pokimal je vojakinji: »Please excuse me.«

			»Ofcourse sir.«


Ko sem mu vse povedal, me je le začudeno opazoval.

			»So, did you check his mouth?«

			Tišina …

			»Sandro?« vprašam.

			Počasi je le odgovoril: »No, but …«

			Takoj ga prekinem: »Well then, what are you waiting for?«


Bil sem prepričan, da bodo forenziki nekaj našli. Morda je to tisti šesti ali sedmi čut, kot temu pravijo.

			Pozorno sem spremljal vsako najmanjšo malenkost. Povsem narahlo so obrnili njegovo glavo, s pripomočki odprli usta, nato še dvignili jezik in …


… nekaj belega se je zasvetilo.





Luka


			V vsakem primeru je prekratko. Življenje namreč.

			Potemtakem ni toliko pomembno, kdaj odideš, pač pa kako odideš.

			Moj svet je (bil) kot majhna zaprta škatla. Kdorkoli jo je našel, jo je lahko pretresel, zbrcal in razbil s kijem.

			Jaz pa sem še kar tičal v njej, kljub temu da bi lahko prerezal lepilni trak in svobodno zadihal. Ne vem, zakaj tega nisem storil. Najverjetneje gre za nek avtomatizem, ki sem ga pridobil tekom otroštva (kombinacija vzgoje in družbenega okolja?). Pa saj niti ni pomembno.

			V tem trenutku je pomembno le moje negibno telo v epicentru svetišča. Vsi bogovi gledajo name in jutri me bodo gledali tudi vsi tisti, ki bodo kupili izvod časopisa v trafiki.

			Tam v črni kroniki bom kot spomin, kot opomin na degradacijo individuuma.

			Ker drugačnost lahko boli. Pa ne zato, ker bi bila prezrta, ampak ravno zato, ker to ni.

			Problem nastane takrat, ko popusti tvoj lastni ščit; ko demoni vstopijo vate, te raztrgajo do neprepoznavnosti in pustijo izkrvaveti.

			Nikoli več ne oživiš, ker živeti pomeni oddajati svetlobo, ki pa je ni več.


Moj padec je moj krik!

			Nikoli se nisem znal postaviti zase, biti odločen, odmisliti govorice. Naj spregovorim na ta način. To je edino, kar (z)morem.


Bo svet, ki ga zapuščam, zdaj boljši?

			Boš ti, ki to bereš, zdaj boljši?


Umolknem.





ČAKANJE


			While I nodded, nearly napping, suddenly there came a tapping,


			As of some one gently rapping, rapping at my chamber door.


			»’Tis some visitor,« I muttered, »tapping at my chamber door –


			 Only this and nothing more.«


			Edgar Allan Poe11




***


			In se zgodi, da se nič ne zgodi.

			Da samo čakaš.

			Čakaš, da se izza stene priplazi neka polkrhka struktura in počasi, nevsiljivo zleze vate, te napolni s praznino, te izvotli in postane ti.

			Šele takrat pravzaprav začneš živeti, čeprav zgolj in samo v smrti. Toda: tudi onstran vsega tega je mogoče bivati. Bivati na nek abstrakten način.





***


			Stanovanje je vselej prazno, čeprav ga večino časa zapolnjuje otroški jok; a to ni polnost, ki bi puščala sledi. To je polnost, ki raste na temeljih krhkosti, minljivosti. Ne priznavam je.


Iz dnevne sobe so odprta vrata na balkon. Ograja je obložena z bambusovimi palicami, ki ščitijo pred radovednimi pogledi. V kotu samozadostno stoji bela plastična miza z dvema stoloma, ki upravičuje obstoj zunanjega dela stanovanja.

			Na tej mizi dan za dnem sameva kavna skodelica, ki se vsakič najprej polni in nato – počasi, a vztrajno –, prazni, dokler na dnu ne ostanejo le še goste usedline.

			In priznajmo si: grenko-sladka naftna tekočina ni namenjena užitku, pač pa tihemu polzenju časa, bližanju konca, ki ga – podzavestno – z nestrpnostjo pričakujemo. Na nek mazohističen način si ga celo močno želimo.

			Razgled naokoli je turoben; skozi sluzasto meglo se vidijo obrisi hribovja in hiš, ki z živobarvnimi fasadami utripajo iz strnjene beline.

			Pred pročeljem se na igrišču za nogomet ustvarjajo luže, ki s svojimi nepravilnimi oblikami popačijo sicer povsem pravokotno betonsko podlago. Mreža na golih je razparana; ne zdi se, da zaradi okroglega usnja, pač pa so luknje delo (ne)pridnih rok nekoga, ki je – vsaj tukaj – želel pustiti znamenje, kot pes, ki dvigne nogo in opravi svojo potrebo, da zaznamuje prostor s svojo prisotnostjo.

			Okoli igrišča se vije tekaška steza. Po njej lahko tečeš in tečeš in tečeš … tečeš v nedogled, dokler ne omagaš in za vselej zaspiš.

			Rdeč pesek na njej deluje poživljajoče, ko z mehkimi čevlji ob teku udarjaš ob tla; z vsakim udarcem zašumi, kar te navsezadnje nekako dela živega.

			Na drugi strani so parcele, ki se – dobesedno – stiskajo; na vsake nekaj metrov iz zemlje štrli marmorna plošča – spomenik, na katerem so z zlatimi črkami zapisana imena, katerih ostanki so pokopani pod površino.

			Pred vhodom na pokopališče stoji mrliška vežica. Velika, rekel bi, kar prevelika za tako majhen kraj s petsto prebivalci.

			Vse naokoli pa njive in travniki. Venomer je slišati poskakujoč ritem traktorskega motorja, pasji lajež in (pre)glasno kikirikanje vaškega petelina.


Vsaj dnevna soba omogoča nekaj miru, topline. Nekaj tiste domačnosti in pristnosti. Črno-bela kombinacija pohištva z zelenimi dodatki deluje na človeka blagodejno.

			Na steno so pritrjene poličke s cedeji; predvsem punk-rock in nu-metal bendi – Blink-182, Angels & Airwaves, Rancid, Sex Pistols, Papa Roach, Linkin Park, Limp Bizkit …

			Takoj zraven pa bela knjižna polica s pretežno slovenskimi avtorji – Miklavž Komelj, Miha Mazzini, Drago Jančar, Andrej E. Skubic, Stanka Hrastelj, Anja Golob …

			Knjige in glasbeni cede ploščki vlivajo prostoru nekaj (pre)potrebne dramatičnosti in intertekstualnosti.

			Po svetlo-rjavem parketu so nametane igrače. Potrebno je biti izjemno pazljiv in spretno vijugati med njimi, da varno prispeš na drugo stran sobe. Med njimi je mogoče opaziti plišaste medvedke, lesene new-age avtomobilčke in plastične pojoče knjigice. Vsakokrat, ko pred sabo vidim vso to cirkuško navlako, se vprašam, zakaj mi je tega sploh treba …

			Nikoli si ne odgovorim.

			Televizija – z diagonalo 100 cm – nikoli ne nudi tistega, kar bi človek od nje pričakoval; nikoli ne odžene osamljenosti, ne zmeni se za tvoje strahove, kaj šele, da bi razumela bitko, ki se odvija znotraj telesa. Bitko, ki se odvija tako zelo znotraj, da se nahaja že izven.

			Vse, kar zmore in sme, je predvajanje nekakšnih wannabe realističnih stvaritev, ki pa so vselej oddaljene in nedostopne; ni se jih mogoče dotakniti, kaj šele začutiti.

			Kakšen meter nad ekranom je na steno pribita ura; da nikoli ne pozabim na neprestano odštevanje sekund. Nekega dne bo ura na steni sicer še vedno krožila, le zavedanja ne bo več; upepelilo se bo skupaj z mano in izginilo.

			Na manjši stenski polički poleg ure so – eden poleg drugega – nanizani klasiki: Prešeren, Cankar, Šalamun, Tavčar …

			Tudi njim manjka zavedanje. Odplesali so – eni prej, drugi kasneje – v neznano. Mi pa jim, vsaj začasno, z branjem vdihujemo življenje.

			Morda bo čez čas na tej polici tudi knjiga z mojim imenom, čeprav si človek težko predstavlja, da bo ta cenena stenska polička zdržala toliko časa.

			V kotičku – na prehodu med dnevnim prostorom in kuhinjo – je nekaj resnično živega; za steklenimi stenami se v z vodo napolnjeni prostornini nahajajo siamske bojne ribice12. Njih ni strah smrti; brez kakršnegakoli razmišljanja se spuščajo v dvoboje in s tem ogrožajo svoja kratka ribja življenja.

			Mene je strah smrti, zato se spopadov izogibam.

			Najbolj hecno pri vsem skupaj je, da izogibanje ne prinese prav veliko koristnega. Zgolj navidezno podaljša tuzemsko bivanje. Vsaj občutek je takšen.


Kuhinja je pravzaprav zgolj podaljšek dnevne sobe, ali pa je dnevna soba podaljšek kuhinje, kakor vzameš.

			Hladilnik je polepljen z barvnimi lističi, ki bi naj – po nekem vsesplošnem prepričanju – pomagali vzpostavljati red. Sam imam nasproten občutek.

			Poleg popisanih lističev so na njem – kot kakšni klopi – prisesani magnetki, povsem obteženi s spomini iz različnih mest: Rim, Umag, Krk itd. Na sebi nosijo žive dogodke in jih nonšalantno delijo naokoli.

			Notranjost te bele gmote pa je precej bolj mrtva. Dobesedno mrtva; v njej lahko najdemo paštete, doručke, piščančje klobase … pa tudi nekaj zelenjave bi se našlo.

			V spodnjem delu vse skupaj postane še bolj mrakobno; iz plastičnih predalov se svetijo zamrznjene perutničke, svinjske pečenke in goveje kosti.

			Morda bi se moral nekoč tudi sam razdajati; se najprej zamrzniti, nato pa razdeliti na toliko delov, kolikor bi bilo potrebno, da nekdo ali nekaj (pre)živi.

			Rjavkasti elementi s štedilnikom in napo se trudijo v ljudeh vzbuditi tiste prijetne občutke domačnosti. Vse se, kajpak, začne in konča s hrano; biti lovec ali plen pa niti ni pomembno.

			Steklena štirikotna miza na sredini prostora s šestimi stoli z visokim naslonjalom vizualno postavlja mejo med dnevnim in kuhinjskim delom.

			Hecno pravzaprav; kot da meja zunaj stanovanja ni dovolj, si postavljamo še svoje. Morda nismo mi tisti, ki oblikujemo prostore, morda prostori v resnici oblikujejo nas …


Biti brez kleti še ni tako strašljivo, če imaš na voljo vsaj shrambo za shranjevanje vse (odvečne) krame, za katero ne veš, kaj bi sploh z njo; na koncu jo vtakneš v ozko špranjo, ki je namenjena prav temu: shranjevanju reči, ki si ne zaslužijo plemenitejšega mesta v bivalnih prostorih.

			Kljub nametanim predmetom in nepomembnostim vsebuje nekaj pristnega – dušo?

			Vsebuje nekaj, čemur se druge sobe izogibajo: nered.

			Nered, ki je tako zelo stvaren in domač, da bi ga lahko brez težav zamenjal za dnevno sobo.

			Tema me namreč ne moti. Tudi ona je pristna, kar daje slutiti, da je prav takšna tudi smrt.


Pristno je tudi rojstvo. Rojstvo luči. In luč se prižiga v spalnici; v kockasti sobi z dvema manjšima oknoma in težkimi zunanjimi roletami; na veliki zakonski postelji z dvema jogijema, da je spanec povsem neodvisen od partneričinega, od njenih tresljajev in obratov.

			Vzdolž zahodne stene stoji velika usločena omara. Rok uporabe ji je že zagotovo potekel, saj s svojim škripanjem vsakič znova opozarja na svoje bolečine in prosi usmiljenja.

			Ne poslušam je. Delam se gluhega, kot se ona dela nemo in neumno, ko ji – vsako jutro – postavljam vprašanja o smislu svojega obstoja.

			Napolnjena je z bombažnimi tkaninami; nekatere so naložene ena na drugo, spet druge pa visijo s platičnih obešalnikov.

			Lesena otroška postelja ob severni steni odganja rdeče kremplje, ki vsake toliko časa pokukajo iz tal. Pred

			leti so se priplazili povsem do mene, zdaj jim to ne uspe več; posteljno dno skoraj povsem zapira luknjo v pekel.

			Ko stopim iz spalnice in takoj zavijem na levo, se znajdem pred vrati kopalnice. Notranjost je takšna kot v vseh drugih kopalnicah; bela, sterilna in polna vlage.

			A hudičevo nujna; za spiranje umazanije in potu, scanje in sranje, britje …

			Če potegnem črtico, to storim na WC-ju. Ne vem zakaj, morda zato, da se lahko takoj zazrem v ogledalo – v svojo sprano podobo s kalnimi očmi.

			To je idealen prostor za samomor. S steklom tuš kabine bi si človek z lahkoto prerezal žile na roki, nato pa brezizrazno spremljal, kako se bel prostor barva v rdeče …





***


			Hudič obstaja tukaj – v življenju, tam – v smrti ga ni.

			Tam – v smrti so angeli, tukaj – v življenju jih ni.



* * *



			 				 					11	Edgar Allan Poe: The Raven, The complete poetry of Edgar Allan Poe, str. 92 (Signet Classics, 2008)



				 					12	Siamska bojna ribica oziroma Betta splendens je precej razširjena in poznana vrsta rib, ki jo lahko srečamo praktično povsod – od večjih do manjših akvarijev, preživi pa celo v steklenih bučah. Je predstavnik družine labirintovcev, saj zrak diha s posebnim organom, ki se imenuje labirint. Domovina teh ribic je JV Azija – izvirajo namreč iz Tajske in Kambodže.

					Samčki so se med sabo sposobni bojevati do smrti, zato v isti akvarij ne smemo naseliti več kot enega samčka. Siamske bojne ribice pa so prav tako napadalne do nekaterih drugih vrst rib, kot so npr. gupiji in neonke.

					Nekatere raziskave so pokazale, da tudi samičke lahko razvijejo agresivno in borbeno vedenje.





LUX E TENEBRIS


			»Še kar nisi izbral rož?«

			»Ne,« sem jezno zabrusil. »Povej mi, katere so ti všeč.«

			Glasno je zavzdihnila. »Saj veš, da ne morem.«

			»Pa kaj še,« sem odvrnil in zavil z očmi.


V mestni cvetličarni se potikam že skoraj pol ure, pa še vedno nisem ničesar kupil. Med tolikšno izbiro je to pravzaprav nemogoče. V levem kotu so se v visokih vazah bohotile vrtnice vseh možnih barv; od bele, rumene pa do rdeče in vijolične. Poleg njih so bili nageljni pa ciklame. Na desni strani je kupec lahko opazil kaktuse, praprot ter druge, meni neznane, rastline. Pred mano so v lončkih, napolnjenih z zemljo, cvetele neke posebne cvetlice, katerih imena ne poznam. Kakšen listek z napisom bi prišel prav.

			»In kaj zdaj?« sem zamrmral z napol zaprtimi usti.

			Petra se mi je nasmehnila in dejala: »Mislim, da sam najbolje veš.«

			Rdečelasa trgovka je postala vidno slabe volje. »Ste prepričani, da ne potrebujete pomoči?«

			Obrnil sem se k njej in s prisilnim nasmehom odgovoril: »Ne, hvala. Saj bo šlo.«

			Po obrazni mimiki sodeč z mano ni delila istega mnenja.

			Po cvetličarni sem naredil še en krog in skušal izbrati. Glede na razpoloženje prodajalke sem moral hitro ukrepati, preden me lastnoročno vrže iz trgovine.

			Pod kaktusi sem zagledal svetlomodro rožo v sivem lončku. Štirje sijoči cvetovi so me hipoma prepričali. Sklonil sem se pod polico s kaktusi in jo pograbil.


»Devet evrov, prosim,« je veselo naznanila rdečelaska za pultom.

			Iz zadnjega žepa sem potegnil usnjeno denarnico, iz nje povlekel bankovec za deset in ga položil na leseno površino.

			Iz blagajne je hitro izbrskala majhen kovanec in ga potisnila predme, rekoč: »Hvala in srečno!«

			Tudi sam sem se nameraval zahvaliti, saj tako pač predvidevajo vljudnostne fraze, a se je rdečelaska že obrnila in odvihrala v skladišče.

			No, kaj takega. A lahko še očitneje pokažeš, da naj izgineva?


Modro cvetlico sem previdno položil v prtljažnik in se usedel za volan. Zavrtel sem ključ, spustil ročno zavoro in počasi speljal.

			»A si videla to predrznost?«

			Petra je skomignila z rameni. »Recimo, da sem.«

			»Recimo? Saj je ženska vendar komaj čakala, da se pobereva!« sem odvrnil.

			»Mogoče pa se je to zdelo zgolj tebi,« je odgovorila Petra in pogled usmerila skozi okno.

			A se tudi tebi blede? Saj vendar nisem slep.


Na križišču pri osnovni šoli sem zavil levo in se po ozki cesti zapeljal v hrib. Petra je še vedno strmela skozi okno. Zdelo se mi je, da bo bolje, če jo pustim pri miru.

			Avtomobil sem parkiral na peščenem parkirišču in izstopil. Odprl sem prtljažnik, pograbil cvetlico in zaklenil vrata.

			»No, pa greva,« sem dejal in pogledal Petro, ki je stala poleg mene.

			Odpravila sva se čez parkirišče, prečkala cesto in zavila proti tlakovanim stopnicam. Ko sva se začela vzpenjati, se je pred nama odprl neverjeten pogled.

			»Lepo in grozljivo hkrati, kaj?« sem vprašal.

			Petra ni odvrnila ničesar.

			»Kaj ti je danes?«

			Dekle ob meni je zgolj nemo korakalo dalje.

			Mimoidoča gospa, v temni obleki s čipkami, se naju je na široko izognila. Ko sem se ozrl za njo, je tudi ona obrnila glavo in s čudnimi, napol prestrašenimi očmi zrla v moje.

			Kaj za …?


Nekaj časa sva hodila po glavni potki, ki so jo osvetljevale majhne lučke različnih barv, nato pa sva zavila na desno, v stransko. Po nekaj metrih sva se ustavila.

			Svetlomodro rožo v sivem lončku sem postavil na bel pesek. Stopil sem korak nazaj in se previdno zazrl v temen marmor:


PETRA ŠKOBERNE


»Upam, da ti je roža všeč.«

			Odgovora ni bilo.





3





POLITIKA,


			VOJSKA

			IN PSIHIATRIJA





CRIME PASSIONNEL


			***


			Vedno sem vedela, da bo prišlo do tega. Do brezizhodne situacije, oziroma do situacije z enim samim možnim izhodom – morala ga bom ubiti.





***


			Prejšnji mesec je prišel domov krepko po polnoči. Čakala sem ga v postelji. Preden je prišel k meni pod odejo, je smuknil pod tuš, čeprav se redkokdaj umiva tako pozno. To večinoma stori zjutraj takoj po zajtrku.

			»Te kaj zebe, Eva? Naj zakuriva?«

			»Kaj? Si meni kaj rekel? Oprosti, z mislimi sem bila drugje.«


Tilen je z nočne omarice vzel digitalno uro, nastavil budilko in jo položil nazaj: »Sprašujem, če ti je mrzlo …«

			»Aja, ja … hočem reči ne, ne zebe me,« odgovorim.

			Ulegel se je v posteljo in vprašal: »Je kaj narobe?«

			Začudeno se zazrem vanj: »Tilen, veš, koliko je ura?«

			»Pravzaprav ne, draga. Nikoli ne pogledam, saj me poznaš,« odvrne.

			Obrnem se k njemu: »Pozno je …« rečem potihoma in nadaljujem: »Kje si hodil tako dolgo?«

			Za trenutek je začudeno, malce prestrašeno pogledal v moje oči, nato je hladno odgovoril: »Dobro veš, kje sem hodil ... bil sem na sestanku, ki se je – kot se to rado zgodi –, malce zavlekel. Še kaj?«

			Kljub temu da se je stuširal, je iz njegovega telesa še vedno puhtel sladek ženski parfum. In ne – tega parfuma sama ne uporabljam.

			»Ne,« rečem.

			Želim ga preizkusiti, se prepričati v svoje domneve: »Te lahko stisnem? Dolgo se že nisva stiskala v postelji …«

			»Drugič,« reče in mi obrne hrbet.


So trenutki, ko se pred očmi spusti zastor, ko svojo lastno pokrajino zajame popolna tema, absolutna tišina. To je bil eden izmed teh trenutkov.

			Iz te teme se je razvila želja, sla po uničenju. Spraševala sem se, če je nemoralno škodovati nemoralnežu. Sklenila sem, da ne. Toda – škodovati? Ne, to je premalo. Narediti je potrebno nekaj konkretnejšega. Zato se vprašam: Je nemoralno umoriti nemoralneža?

			Odgovor na to vprašanje se mi je nekaj časa izmikal. Vse do včeraj, ko sem sklenila, da je umor lahko ne le pravična kazen, pač pa tudi nujno zlo, če s sveta želimo pospraviti vso nesnago, ki se giblje po njem.

			Odločitev ni bila lahka; premisliti je bilo potrebno vse prednosti in slabosti, ugotoviti, kaj točno želim narediti, komu želim to narediti in zakaj.

			Nato sem na tehtnico postavila etično dilemo, jo stehtala in se nato dokončno tudi odločila.

			Namreč: ne bom rešila le sebe, pač pa vse ženske, ki bi lahko Tilnu v prihodnosti stopile na pot, ki bi jih prevzel, tako kot je mene, ter jih na koncu prežvečil in izpljunil. Tako kot mene …


Jutro je bilo običajno. Skozi reže rolet je rumena svetloba prodirala na najini telesi in ustvarjala nepremične izmaličene črte. Petelin na sosedovem dovozu je glasno kikirikal in okoliške prebivalce obveščal o prebujanju dneva.

			Še napol v spancu sem se obrnila k njemu in narahlo odprla oči. Spal je. Njegovo dihanje je bilo enakomerno in počasno.

			Obrnila sem se na hrbet in se zazrla v strop. So obljube, ki se jih je treba držati, sem si rekla, vstala in potihoma – kot duh – odlebdela v kopalnico.


Tilen se je že več let boril z depresijo in anksioznostjo. Vse skupaj se je začelo pred več kot desetimi leti, ko se je razšel z bivšo. Tako ga je prizadelo, da se je povsem zaprl vase; več mesecev ni stopil iz stanovanja, prekinil je stike z vsemi prijatelji, znanci in sorodniki. Hotel je imeti mir, se zviti v klobčič in hibernirati.

			Oče in mama sta ga na vse načine poskušala razvedriti, mu pomagati, da zapusti svoj svet in se (ponovno) vrne v našega – skupnega. Neuspešno.

			Po več kot pol leta je – sam od sebe, brez spodbude –,pokukal iz svoje imaginarne kupole in odšel ven, pred blok. Starša sta se izjemno razveselila, češ – uspelo mu je, črnih dni je konec, vendar ni šlo tako hitro.

			V svojo sobo se je vrnil po pičlih petih minutah. Zunaj ni zdržal dlje. Bilo ga je strah. Povsem je izgubil občutek za okolico in soljudi.

			Z veliko muko je odšel na sprehod, saj ga je – če se je preveč oddaljil od stanovanja –, takoj začelo dušiti. Imel je občutek, da bo umrl.

			Vse skupaj je bilo še huje, če ga je oblegala množica ljudi. Od tam je hitro pobegnil, se vrnil domov ter zaprl v svojo varno sobo.

			In vsa ta depresija, v povezavi z anksioznostjo, kar ni in ni hotela izginiti. Ko sva se spoznala, je bilo tudi meni zelo težko, saj z njim nisem mogla početi stvari, ki jih imam rada. Še na morje sem šla sama, saj se na takšno potovanje ni (z)mogel odpraviti.

			Bili so trenutki, ko sem se spraševala, če je najino zvezo sploh še smiselno ohranjati, če je to resnično človek, s katerim si želim živeti … Vendar sem vsakič na vprašanji odgovorila pozitivno … in vztrajala.

			Ko njegove težave ne le da niso in niso izginile, pač pa so se celo večale (zaradi strahu pred zastrupitvami in alergijami se je začel izogibati tudi hrani), sem vedela, da bo treba nekaj storiti.

			Z mamo sva ga prepričali, da potrebuje pomoč. Kakršnokoli. Rekli sva mu, da naj se naroči pri osebnem zdravniku, ker tako enostavno ne gre več naprej. Nekaj časa se je upiral in dejal, da tablet itak ne bo jedel, ker ga je strah in da naj ga ne siliva v takšne odločitve, toda kaj kmalu je spoznal, da druge rešitve ni.

			Po posvetu z zdravnikom je prejel zdravila – antidepresive v belo-rumeni škatlici z modro črto: Cipralex. Prvo tableto je z gromozanskim strahom le pogoltnil in nato ves dan čakal na alergijske reakcije. Ni jih bilo.

			Po nekaj tednih se je stanje – počasi, a vidno –, začelo izboljševati. Več se je sprehajal, kolesaril … manj časa je prebil doma za štirimi stenami.

			Dušenje, omotica in slabost sicer niso izginili, so pa postali obvladljivi, zato je spet začel hoditi v družbo – med prijatelje, z mano v kino, na kakšen lokalni koncert ipd. Čez dve leti sva (prvič) odšla skupaj na morje.


Belo-rumeno škatlico z modro črto – zdaj, ko živiva v hiši –, hrani na polički ob jedilni mizi. Vsako jutro po zajtrku vzame eno 10 mg tableto, da mu dan steče po nekih normalnih tirih, brez nepotrebnih zapletov.

			Ozdravitev najbrž nikoli ne bo stoodstotna, toda temna plat ni več moteča. S pomočjo escitaloprama – sestavine, ki v sinapsah zviša koncentracijo živčnega prenašalca serotonina –, je sposoben življenje zajemati z veliko žlico.

			In danes bo zajel res veliko žlico, pomislim, medtem ko sedim na straniščni školjki in iz sebe spravljam včerajšnje ostanke večerje.


Ko v kopalnici opravim vse jutranje rituale, se odpravim v kuhinjo, natočim kozarec vode, se usedem za mizo in oči uperim v malo kartonsko škatlico.

			Spomnim se leta 2003 in pesmi Stockholm syndrome13: I‘m so lost, I‘m barely here / I wish I could explain myself, but words escape me / It‘s too late to save me / You‘re too late, you‘re too late.

			Odprem jo in ven povlečem svetlikajočo srebrno ploščico s štirinajstimi tabletami in jih, eno po eno, izluščim v izpraznjen kozarec. Nato vzamem še drugo ploščico, kjer so že manjkale tri bele krogle. Z ostalimi enajstimi ponovim vajo, nato se zazrem v steklen kozarec.

			Nazaj ni več poti, si rečem, stopim do hladilnika in vzamem tetrapak mleka. Odprem pokrov in ga natočim v kozarec, povsem do vrha. Z žličko dobro premešam in pustim, da se escitalopram razgradi na majhne, miniaturne prašne delce …


»Izvoli,« rečem, ko mu v posteljo na pladnju prinesem kos kruha z nutelo ter kozarec mleka.

			Počasi odpre oči, pogleda mene, pladenj in spet mene ter vpraša: »Am … to je zame?«

			Pokimam: »Seveda, malo razvajanja ne škodi.«

			Desno stran ustnice potegne v rahel nasmeh: »Jah, potem pa hvala lepa,« reče, se nasloni s hrbtom na rob postelje, pograbi pladenj ter glasno zavzdihne: »Krasen začetek dneva.«

			»Takšen bo tudi konec.«

			»Kaj?«

			»Nič, nič,« hitro odvrnem, »dober tek.«

			Tilen zagrize v kruh: »Mhhmmm …«

			Usedem se poleg njega in opazujem dogajanje. Zanimivo – tako vsakdanja opravila, a danes se zdijo tako zelo nevsakdanja, pomislim, ko ga opazujem pri zajtrku.

			Ko je pojedel ves kos kruha, je prijel kozarec mleka in ga v enem dihu popil.

			Z dlanjo si je obrisal pobeljena usta: »Huh, noro. Hvala še enkrat.«

			»Ni kaj,« odgovorim in čakam …

			Ni bilo potrebno čakati dolgo, morda kakšne pol ure, ko je začel stokati: »Ne vem, zakaj mi je tako slabo. Pa trebuh me boli.«

			Nič ne odgovorim, samo opazujem, kako se barva njegove polti iz svetlo rjave počasi spreminja v rdečo.

			»Eva, res se ne počutim dobro,« reče ves prepoten, medtem ko se zvija v postelji.

			Spet nič ne odgovorim.

			»Eva …«

			Tilen se zvije v klobčič, zavpije od bolečine, iz ust pa mu začne polzeti bela pena. Sunkovito ga nekajkrat strese. Z očmi zavije nazaj, globoko vdihne ter počasi (za vselej) izdihne …





***



»Torej pravite, da je že dolgo razmišljal o samomoru?«

			»Da.«

			»Njegovi prijatelji trdijo nasprotno …«

			»Niso ga poznali tako dobro kot jaz.«

			»Tudi njegova starša menita, da si ni vzel življenja.«

			»To bi rekel vsak starš.«

			Kriminalistični inšpektor Blatnik je začel s pisalom živčno potrkavati ob mizo. Nekaj podrobnosti iz tega primera mu ni dalo miru. Dobro, si je mislil, to res ne bi bil prvi samomor s predoziranjem, toda zjutraj v postelji po zajtrku?

			S prodornimi modrimi očmi se je zazrl v Evo: »Če vas prav razumem … v postelji je pojedel zajtrk, nato pa se je ubil?«

			»Tako nekako …«

			Inšpektor Blatnik si je s prsti počesal gosto temno rjavo, skoraj črno brado in umirjeno z globokim glasom vprašal: »In vi ga niste videli, ko je vzel tablete, kljub temu da ste bili doma in ste mu – kot ste mi malo prej rekli –, pripravili celo zajtrk?«

			Eva se je naslonila na naslonjalo stola in odgovorila: »Ne, nisem. Saj pravim, da sem bila ta čas v kuhinji. Šele ko je začel stokati in vpiti, sem hitro pogledala v spalnico, kaj se dogaja.«

			»In kaj ste storili takrat?«

			Umirjeno in zbrano je odgovorila: »Poskušala sem mu pomagati, takoj zatem pa sem poklicala reševalce.«

			Vsa ta hladna brezbrižnost inšpektorju ni dala miru. Videl je že veliko žena tik po smrti svojih dragih, toda nobena izmed njih ni delovala tako neizprosno, tako zelo nesubtilno.

			»Toda, če je že govoril o samomoru, zakaj niste ničesar ukrenili?

			»Na primer kaj?«

			»Ga peljali na zdravljenje …«

			Eva je zamahnila z roko: »To sem tudi hotela, vendar ni bil za stvar.«

			»In ste kar odnehali?« jo začudeno vpraša inšpektor.

			»Kaj točno pa bi še lahko storila? Ga zvezala in zvlekla v psihiatrično ambulanto?«

			Blatnik na to vprašanje ni odgovoril. Proti njej ni imel nikakršnih dokazov in večina kriminalistov bi primer že zdavnaj zaključila, toda ne on. Šesti čut mu je pravil, da v tem primeru nekaj ni tako, kot bi moralo biti. Je mogoče, da ga je ubila ona? Toda zakaj?

			»Ne vem, kaj točno bi še radi od mene … Pred kratkim mi je umrl partner, rada bi malo miru,« je njegovo razmišljanje prekinila Eva.

			»Vem, vem, se opravičujem, da vas nadlegujem, toda preiskava mora biti opravljena do potankosti, saj razumete?«

			»Razumem, ja, vendar vse sem vam že povedala. Rada bi šla domov, utrujena sem,« je dejala.

			Inšpektor Blatnik je vstal, stopil do vrat pisarne, jih odprl in dejal: »Lahko greste, gospa.«

			Eva je z mize pograbila torbico in odkorakala s policijske postaje.

			Blatnik si je končno moral priznati, da proti njej nima nikakršnega obremenilnega dokaza. Zgolj z občutki pa ne more voditi preiskave. Preučil sem vse, ničesar več nimam, vse kaže na samomor …


Veter je mršil Evine lase, ko je korakala po ulici od policijske postaje do kavarne Idila, kamor se je namenila popiti skodelico kave.

			Slutila je, da inšpektor sumi njo, toda načrt je izvedla do popolnosti, ničesar oprijemljivega ne bo našel, moral bo zaključiti preiskavo.

			»Kavo z mlekom, prosim,« je naročila ljubki rdečelasi natakarici.

			»Takoj,« je odvrnila, se obrnila na petah in odkorakala vstran.

			Pri sosednji mizi je opazila moškega srednjih let, čednih potez s svetlimi lasmi. Vrnil ji je pogled ter se nasmehnil …





***


			Vedno sem vedela, da bo prišlo do tega. Do brezizhodne situacije, oziroma do situacije z enim samim možnim izhodom – morala sem ga ubiti.



* * *



			 				 					13	Blink 182: Stockholm syndrome (2003)





PUNK‘S NOT DEAD


			»Op, op, op, op. Oppa Gangnam Style. Gangnam Style.«14

			Z napol mrtvo roko jezno udarim po telefonu in utišam groteskno melodijo, ki je odmevala iz prevelikega Samsunga. Še sam ne vem, zakaj imam za budnico to prežvečeno skladbo, ki mi povrh vsega gre krepko na jetra. Zaspano rit prekucnem na rob postelje in jo s precejšno težavo dvignem ter odnesem v majhen bel prostor. Tam jo posadim na okroglo WC školjko in počakam, da izbruha vso naslado prejšnjega dne. Po koncu obreda si z očiščeno zadnjico privoščim zajtrk.

			Čokolino ni bil najboljši. Sladke žitne kaše je bilo za današnji zajtrk premalo. Zmes je bila tekoča in neokusna. Lahko bi sicer dolil manj alpskega mleka, a bi bila porcija manjša. Jaz pa sem zjutraj vedno sestradan kot volk. Druge rešitve pač ni bilo. Nase na hitro zmečem pomečkane cunje, ki sem jih nosil že nekaj dni, obraz pa si poplaknem z mrzlo vodo. Za tuš ni časa. Ura me pošteno preganja, saj se predavanja začnejo že ob osmi uri.

			Črno torbo s prenosnikom znamke HP vržem čez ramo, v zadnji žep na kavbojkah pa si potisnem usnjeno denarnico ter se obut v rumene alstarke po stopnicah stanovanjske hiše odpravim proti svojemu avtomobilu. Trivratni fiat Punto me kot vedno čaka na parkirnem mestu B10, ki ponazarja številko stanovanja. Enajst let star avto je zame več kot dovolj. Ima klimo, elektronski pomik stekel in avtoradio s cedejem. Kaj si lahko človek še želi? S ključem odklenem vrata, saj daljinskega odklepanja siv italijanski križanec nima. Na sovoznikov sedež vržem torbo, sam pa se skobacam za volan. Avto vžge v sekundi in iz Konjic se odpravim proti štajerski prestolnici. V Tepanju zavijem na avtocesto, v radio vstavim najnovejšo cede ploščo legendarnih Blinkov in glasnost navijem na full. Naj se sliši.

			Na števcu mi kaže kakšnih 120. Lahko bi še bolj pohodil plin, a bi v tem primeru avto začel brneti tako glasno, da se niti Travisovega bobnanja ne bi slišalo. Smešno je, ko mimo mene po prehitevalnem pasu švigajo drage igračke na štirih kolesih. Med njimi sem opazil novega mercedesa razreda C ter mazdo 6. Največja fora pa je, da bomo vsi enkrat prispeli na cilj. Eni pač prej, drugi kasneje. So, what‘s the point? Zagoniti trideset čukov za prevozno sredstvo, ki nudi iste storitve kot čuka in pol vreden Punto, je milo rečeno bolestno. Razen če komu gretje usnjenih sedežev, tempomat in avtomatski menjalnik pomenijo kaj več kot golo razkošje. Morda pa poročeni modeli z roza kravato s temi mašinami lažje ujamejo kakšno mrho, ki bo z največjim veseljem pocuzala njihovega v dolarski bankovec ovitega fičfiriča.

			V Mariboru se zapeljem čez Dravo, v kateri plavajo labodi in pivovske konzerve, ter pot nadaljujem v center mesta. Avtomobil kot po navadi parkiram pri Ljudskem vrtu, čeprav je pravni faks malo višje v Mladinski ulici, kjer bi tudi lahko shranil svojo kovinsko škatlo. A očitno me je vijolični stadion tako privlačil, da sem jo vedno puščal ob betonskem nogometnem spomeniku, ki se ob večnih derbijih trese do temeljev. Hitro odkorakam do parkomata in vanj potisnem bankovec za pet evrov. Patetični stroj v modri opravi, ki nekako spominja na policista, z vso strastjo pogoltne denar in spodaj pri mednožju izpljune nekaj belega. Faking bolano, da te avtomat za park listke asociira na seks. Whatever. Listek, popacan z belo semensko tekočino, položim na armaturko in zaklenem avto.

			Med prečkanjem križišča mi naproti prikorakata dve mladi bejbi, verjetno študentki. Leva je oblečena v pinki majico z bleščicami in oprijete svetlo modre kavbojke. Dolge svetle lase ima spete v čop. Desno ob njej koraka črnolaska z irokezo. Na sebi ima usnjeno jakno in raztrgane hlače. Pošteno. Stoposto pankerca ali rokerca. Najbrž sem vsekan, a črnolaska me je full zrajcala. Blondinka z napetimi joški, skritimi za barbi majčko, pa precej manj. Marsikdo bi me zaradi tega najraje poslal na psihiatrijo. Mogoče bi se moral poslati kar sam. To je tisti filing, ko se ti zdi, da je narobe čisto vse, kar folku ne sede. Zakaj že?

			Še nekaj sto metrov je do faksa. Ne vem, zakaj me bolijo noge. Najbrž imajo dovolj zanemarjanja. Nič več se jim ne posvečam. Včasih sem jih gonil v hribe. Eno za drugo sem neumorno prestavljal navzgor, v klanec. In nekako so mi vračale dobroto. Pa še za fuzbal sem jih izkoristil. Bile so glavno sredstvo za doseganje zadetkov. Noro. Zdaj pa z njimi ne počnem drugega kot to, da jih vlečem iz stanovanja do avta in iz avta v stanovanje. Krneki. Pa dobro, kolikor vidim, itak nisem edini. Zato pa pride do tega. Noge gredo po svoje ali pa sploh nikamor ne gredo. Uprejo se in protestirajo. Na svojstven način sicer, a vendarle.

			Tik pred vrati pravne luknje se po tleh plazim po vseh štirih. Noge so mi čisto odpovedale. Vlečem se z rokami naprej in od utrujenosti težko diham. Mimo mene gre Robi. O, lej ga, frajerja. O, serbus. A danes si pa bolj počasen, praviš? Itak, noge me ne ubogajo. Valda, se vidimo v klasu. Ajde. Serbus.

			Saj ne, da bi me moral pomilovati, ampak zakaj za vraga me ne more pobrati s tal? Idiot se dela, kot da me ni videl klečeplaziti po tleh.

			Raje ne bom preveč razmišljal o tem. Samo jezim se. Nima smisla. Je pač tako, da princ Charles ne igra pokra z brezdomci v porušenih barakah. Oni so žetoni. Princ pa z Elizabeto kocka. Fletno.

			Počasi sem se le priplazil do predavalnice. Mater, po stopnicah sem se kobacal kot pingvin. Še vedno so se vsi mimoidoči delali, kot da sem zrak. Kaj jim ni jasno? V predavalnici s šestinšestdesetimi stoli se povlečem na enega izmed njih, tja nekam, v predzadnjo vrsto. Nisem rad vsem na očeh. Iz zadnjih vrst je moč videti prostor v širši perspektivi. V bistvu šele zdaj ugotavljam, da me spominja na rimski amfiteater. Vendar so vloge malo nerodno razdeljene. Ni mi povsem razumljivo, zakaj mi zasedamo vlogo gledalcev. Predavatelj, ki je ravno svoje specialne brčice božal s prsti, pa je na poziciji gladiatorja. Neugodno. Torej ni arena. A kaj potem je?

			Gospod P. je še zadnjič nežno s prsti podrsal po svojih košatih dlakah pod nosom in začel klobasati nekaj o intelektualni lastnini. Kot da me zanima. A kar precej ovčjih glav je zavzeto poslušalo in srkalo pusto govoričenje, kar je gospodu P. ugajalo. Počutil se je kot pridigar, ki s prižnice bruha večne besede odrešenja. Saj res! To je to. Pastir s palico in ovce z evangelijem. V bistvu bi bil gospod P. precej simpatičen z belim mašnim ovratnikom. Hoja in drža sta kar pravi.

			Ampak kaj hudiča počnem tukaj? Rumeno obarvani avtsajder v množici črno-belih papig. Nekaj ni okej.

			Hitro vstanem in nemo zapustim prezbiterij. V Mercator moram po čokolino.



* * *



			 				 					14	Psy: Gangnam style (2012)





ODGOVORI BREZ VPRAŠANJ


			»…«

			Ne, ne vem, kako sem pristal tukaj. Vem samo, da so stvari drugačne; nisem več isti. Morda je kriv slab zrak – zatohlost in to –, a se mi tudi ta možnost ne zdi več realna.

			»…«

			Spomnim se le dogodkov iz daljne preteklosti; taborjenje, šotori, lepa dekleta in nogometna žoga.

			To so bili časi, ko smo živeli brez skrbi in bolečin. Takoj bi se vrnil nazaj …

			»…«

			Vem, da se ne morem – to dejstvo vse skupaj samo še poslabša. Včasih je iluzija pomembna, da se je oprimeš, da se je držiš, ko drsiš nad prepadom.

			Saj ne, da je bilo nekoč pravljično, a bilo je vsaj malo neresnično. Naše besede – otroške besede – so imele težo in strast in … upanje.

			»…«

			Ne, zdaj ga nimam več …

			»…«

			Zakaj? Ne vem zakaj! Najbrž je krivo življenje kot tako; proces staranja naredi svoje in ima posledice.

			Le zakaj bi upal?

			»…«

			No, vidiš, tudi ti ne veš zakaj.

			»…«

			Ne jemlji besed nazaj, ne rabiš me tolažit. Tako pač je; kot je morje, sonce in žarčenje … pač – je.

			Ne obremenjuj se s tem, ne obremenjuj se z mano. Nisem pomemben. Zdaj namreč čutim le še neko mravljinčenje, nič več zemlje, peska, mivke, trave ali asfalta.

			»…«

			Kaj? Ne verjameš?

			»…«

			Slišati je bilo, kot da mi ne verjameš. In to ravno ti, ki si vedno verjel mojim besedam.

			»…«

			Bodi prepričan, da to nisem več jaz. To je zgolj neka podobna podoba, ki me je nasledila.

			»…«

			Ne, nisem je jaz poklical, kar pojavila se je in me potlačila vase.

			Včasih imam občutek, da se tudi hrani z mano. Vedno več je je, mene pa vedno manj. In nič ne morem storiti, da bi to preprečil. Ne morem zbežati, dobesedno ne morem zbežati.

			»…«

			Ni res, ni zgolj v moji glavi; tudi v mojem telesu je … ali pa sem jaz v njej, ne vem več.

			Odkar je bolečino nasledila praznina, je še slabše; zdaj postajam prazen tudi jaz. V otroštvu bi našel rešitev, zdaj je ne najdem več.

			»…«

			Ne moreš pomagati; v tej bitki ni prostora za nove vojake.

			»…«

			Vem, da bi rad, hvala, vendar res ne moreš.

			»…«

			Imej me v lepem spominu – kot prijatelja izpred dvajsetih let; to takrat sem še bil jaz.

			V celoti jaz.

			»…«

			Ne poslavljam se, le dajem ti slovo.

			Moje telo bo sicer še tukaj, napol negibno, a mene v njem ne bo več. Morda se bom preselil v druge bivalne prostore. Morda se še vidiva.

			»…«

			Krive niso samo noge. To umiranje življenja v njih je bila le pika na i. Začelo pa se je že prej, že takrat, ko sva se spoznala.

			»…«

			Pomisli malo …

			»…«

			Ja, drži.

			Vesel sem, da se spomniš podrobnosti.

			»…«

			Uh, res sva bila povezana. Prava somišljenika, prijatelja.

			Kot vidiš, se je začelo z zmerjanjem – otroškim norčevanjem, ki deluje tako zelo nedolžno, pa ni. Otroci znajo biti zelo kruti.

			»…«

			Seveda se je nadaljevalo. To je bil zgolj začetek.

			»…«

			Ja, potem je prišlo najstniško obdobje, obdobje psihoz in anksioznosti.

			V tem obdobju sem prvič pomislil na samomor. Hočem reči – resnično pomislil na samomor.

			»…«

			Praktično vse! Od dušenja, omotice, slabosti, bruhanja … pa vse do glavobola in driske.

			Nato so nastopile razne fobije –

			aglofobija,

			ailurofobija,

			antropofobija,

			fobofobija,

			fizofobija,

			karcinofobija,

			klavstrofobija,

			ofidiofobija,

			pnigerofobija,

			sitofobija,

			tanatofobija,

			tripanofobija,

			panfobija15 pač.

			»…«

			Mislim, da so nastopile kot posledica vseh težav, motenj. In nato kar niso izginile. Prisesale so se name kot pijavke in srkale kri.

			»…«

			Uh, dolgo je trajalo. Zelo dolgo.

			Nisem mislil, da bom zdržal.

			»..«

			Sem, da.

			In ko se je zdelo, da se vračam v prvinskost, me je spet zadelo. Tokrat hrbet.

			In zdaj ležim in sedim. In sedim in ležim.

			In … se izgubljam.

			»…«

			Ne, ne … ne gre tako; že res, da sem se izvlekel prvič in izvlekel drugič, a tretjič se ne bom.

			Vedeti moraš, da gre vsak nov udarec globlje. In na koncu žebelj izgine v lesu. Vidi se še, a ne obstaja zares. Ponikne.

			Tudi ti me boš še videl, zgolj mene ne bo …

			»…«

			»…«

			Ja, halo?

			»…«

			Govoriš z mano?

			»…«

			Zakaj pa?

			»…«

			Bojim se, da ne razumem.

			»…«

			Še vedno ne razumem.

			»…«

			Am, to bo pa pomota, ne poznam te …

			»…«

			Pomiri se! Kaj se tako dereš? Kaj bi rad od mene?

			»…«

			Pa kdo si?

			»…«

			Kdo? Ne poznam te …

			»…«

			Ne, ne poznam.

			Eh, pusti me! Ne dotikaj se me!

			»…«

			Ej, nehaj! Umakni se!

			Halo! Sestra! Na pomoč!



* * *



			 				 					15	Panfobija: strah pred vsem





VSI VZKLIKAJO ŠAHADA, ŠAHADA!


			PONEDELJEK, 7.9.2015, 20:31

			Končno sem tukaj. Let je bil dolg in utrujajoč. Pristali smo v Kabulu (mesto je res veliko!), nato smo se odpeljali do baze v Jalalabad ter se nastanili. Soba je majhna in pravokotna. Postelje ni. Raztrgana vzmetnica v kotu je vržena kar na tla. Poleg nje so zbite deske v obliki omare. Za cunje.

			Toliko za danes. Preveč sem zaspan. Tukajšnja klima je drugačna; ogromno je vlage, zato se hitro izčrpaš.


TOREK, 8.9.2015, 02:49

			Ne morem zaspati. Potim se in prostor me utesnjuje.


03:57

			Slišim strele in krike. Da se pomirim, si prižgem čik. Paše.


09:30

			Okoli pete ure sem zaspal. Vsaj mislim, da je bilo takrat. Ob šestih so nas že prebudili; jutranja telovadba, zajtrk in navodila. Klasika. Izvedel sem, da bom to noč na straži. Torej – še ena noč brez spanca.


SREDA, 9.9.2015, 22:15

			Ko sem bil na straži, so se mimo mene sprehajali možakarji z nasmejanimi obrazi. Ne vem, zakaj. Nisem jih vprašal. Rdeče-rumena barva, ki je prihajala izza bližnjih hribov, mi je pospešila utrip. In kar je najhuje; ni »ugasnila«.

			Zjutraj je Tomo prišel do mene in mi povedal, da bomo imeli v naslednjih dneh nekaj terenskih akcij. Nisem vedel, kako naj odreagiram, zato sem bil tiho.


...

			NEDELJA, 13.9.2015, 14:22

			Mesta v okolici so razdejana. Večina prebivalcev se stežka prebija iz dneva v dan. Strah jih je. Bolezni se v teh razmerah hitro širijo. Ljudje živijo kar v šotorih. Pa še ti so stari, umazani in preluknjani. Izvedel sem, da v državi niti zdravstvo in šolstvo nista urejena.


PONEDELJEK, 14.9.2015, 07:16

			Premikamo se iz mesta v mesto. Enako je s kulturo, navadami in karakterji tukajšnjih prebivalcev; spreminjajo se iz kilometra v kilometer. Sicer pa so prometne povezave zelo slabe. Asfaltiranih cest skorajda ni. Tiste okoli pomembnih mest so v večji meri uničene.


...

			PETEK, 25.9.2015, 06:02

			V noči iz četrtka na petek so se v bližini našega taborišča spopadle lokalne tolpe. Morali smo posredovati. Nekaj upornikov je bilo ubitih, drugi so se razbežali. Tomo je bil ranjen.

			17:39

			Pred očmi se mi še vedno pojavljajo podobe spopada. Ne vem, zakaj smo se vključili v boj. Nihče nas ni ogrožal. Desetnikova odločitev je bila zadnja.

			Tomo je dobro. Počasi prihaja k sebi, vendar bo moral še nekaj dni počivati.


...

			TOREK, 6.10.2015, 14:57

			V petek smo se vrnili v bazo. Nekaj skrajnežev nas je dopoldne napadlo. Zidovi so nam bili v veliko pomoč. Nihče ni mogel do nas. Mi pa smo imeli iz zgornjega nadstropja lahko delo. Ni trajalo več kot zgolj nekaj minut. Nato smo zalili s pivom.


SREDA, 7.10.2015, 21:41

			Obiskali so nas Američani. Hellow, how are you? Everything OK around here? In smo kimali in se nasmihali. Skupaj smo celo nekaj pojedli. Tokrat za spremembo nismo jedli čudne sivo-rjave enolončnice, ampak kranjske klobase. Vse za tujce! Vse za tujce!

			Michael in Brad sta bila najbolj zgovorna. Izvedeli smo vse: koliko sta jih postrelila, ujela, ipd. Postalo mi je slabo. Je kriva klobasa?


...

			PONEDELJEK, 12.10.2015, 17:33

			Desetnik nam je sporočil, da je ameriška vojska napadla Mehtar Lam. Mesto so zravnali z zemljo. Nekaj sto ubežnikov pa prihaja v našo smer. Morali boste poskrbeti za njih, je odzvanjalo v prostoru še dolgo po izrečenih besedah.


23:10

			Izvedel sem, da Tomo le ni tako dobro, kot sem mislil. Ostal bo brez roke. Prosil me je, naj mu pomagam. Nisem hotel. Opomnil sem ga, da ga doma čakata dve pupi. Pomiril se je.


TOREK, 13.10.2015, 07.03

			Definitivno bi potreboval žensko. Ali vsaj približek ženski. Ali vsaj slab približek ženski. Po vadbi in zajtrku sem spet porabil nekaj robčkov.


SREDA, 14.10.2015, 18:55

			Sporočili so nam, da bodo ubežniki na naše območje prispeli predvidoma v petek popoldan. Mi smo pripravljeni.

			Tomo ni pripravljen. Danes so ga poslali domov. Bolje mu bo v domači oskrbi. Najbrž.


21:10

			Na pomoč je prišla ameriška enota. Ne tista, ki je bila zadnjič na obisku. Škoda. Michael in Brad bi imela gotovo še kakšno štorijo na razpolago.

			Slišal sem, da so se tukaj spopadi začeli že leta 1919. Rdeča reka je dolga že skoraj stoletje! Kaj pravzaprav počnemo?


ČETRTEK, 15.10.2015, 10:01

			To noč sem sanjal o devicah, angelih in Tadžikih. Slednji so negibno prekrivali več kilometrov dolgo ravnino.


15:43

			Spet smo jedli enolončnico z okusom po bakru. Američani so nam svetovali, kako se je skrajnežev najbolje lotiti. Sam pa sem se spraševal; ali nas oni poimenujejo z isto besedo.

			Ko sem kolege iz Amerike vprašal why is this necessary, so odgovorili: here are a lot of important raw materials … oil for example. Na vprašanje, če je to njihova država, niso odgovorili.


22:56

			Jutri je pomemben dan. S kolegi smo pred spanjem v skupnem prostoru nazdravili na srečen razplet. In po nekaj kozarcih sem se počutil kot pred prihodom v Jalalabad.


PETEK, 16.10.2015, 00:14

			Dolgo sem se premetaval po vzmetnici. Nato sem vstal in šel ven na čik. Občutek imam, da goltam sam sebe. Niti prežvečiti se nimam časa.

			02:56

			Zjutraj bom šel do desetnika in mu sporočil svojo odločitev. Ne gre drugače.


05:24

			Desetnik me je nekam poslal. Rekel je, da sem najslabši primerek v njegovi karieri. Kljub težkim besedam in žaljivkam sem se počutil bolje.

			Ko sem stopal po hodniku, me je izza vrat opazoval Američan s štirikotnim obrazom in steklenimi očmi. Zdelo se mi je, da bo nekaj rekel, a se je samo obrnil in odšel v neznano. Le kaj mi je hotel reči?


06:22

			Mislim, da sem storil prav. Pred kosilom me bodo odpeljali v Kabul. Potem se moram znajti sam.


...


...


...


/ Peter Kozjak /


/ * 3.7.1981 – + 16.10.2015 /


/ Hvala, junak! /


/ Naj ti bo zemlja


mehka. /


/ Tvoji najbližji. /





INFILTRIRANA STVARNOST


			Odprl je okno na avtomobilu, da mi je svež veter napolnil nosnice. Drugačen je kot včeraj in predvčerajšnjim in pred-predvčerajšnjim in pred-pred-pred-vče ...

			Tokrat po sivih stezah vijuga v povsem drugo smer: Dovolj ima ponavljanj. Več let se ponavlja in iz dneva v dan lupi čebulo. Že dolgo ima občutek, da mi nič ne manjka, a se krepko moti. Tega se sedaj zaveda.

			Zjutraj je vso čebulo stlačil v vrečo in jo zalučal čez okno. Nase je vrgel usnjeno jakno, se usedel v avto in odpeljal.


In ... sedaj je tukaj; hladni sunki zraka mu božajo obraz, sam pa se sprašuje o včeraj prebranih besedah Sigmunda Freuda (»vojne ni mogoče izkoreniniti«).

			Med potjo se ustavi v trgovini, kjer nabavi nekaj nujnih življenjskih potrebščin: kruh, vodo, mleko, spodnje hlače, šampon, gel za tuširanje, pločevinke s polnjeno papriko in pretirano količino paštet. Vse to bom potreboval. Pri blagajni vzame kartonsko škatlo, vanjo zmeče nakupljene izdelke, vse skupaj pa položi v prtljažnik. Dejstva, da sem komaj zaprl vrata prtljažnika, ne bo razglašal naokoli; stroj na štirih kolesih pač ni bil pretirano velik.

			Med nadaljnjo vožnjo, v nasprotno smer drvi večkilometrska kolona vozil. Prevzame ga občutek, da grem zgolj jaz v to smer. Ne ve zakaj.


Pred nekaj dnevi mu je tast pod nos pomolil časopis. Vanj je buljil z odprtimi očmi in čakal na ... nekaj – komentar, mnenje ... Ni ga dobil. Zgolj nepremično sem zrl v odebeljen naslov in črno-bele fotografije, ki so zavzemale celotno stran. Ničesar nisem izustil, saj bi v nasprotnem primeru izpadel za (še večjega) čudaka. Alternativa in pacifizem se nikoli nista razumela s klasičnimi družbenimi normami. Verjetno obstaja razlog, da je tako.

			Obcestna rumena tabla s črnim napisom naznanja, da je končna destinacija dosežena. Kovinsko ropotalo zapelje na peščeno parkirišče in izstopi. Iz zadnjega dela avtomobila pograbim škatlo z živili ter se naprej odpravim peš.

			Trava je pohojena. Naokoli ležijo plastenke. Zeleno-beli plastični WC-ji pa kazijo okolico. Ko zakorakam v šotor in polno škatlo položim na mizo, do njega priteče deklica črnih dolgih las ter ga objame. Z roko jo pobožam po laseh, njena usta pa se razpotegnejo v širok nasmeh. Za njo priteče mama in se opravičuje za hčerkino predrznost. Odgovori, da mi je bilo zelo lepo. Postave v belih oblekah pa so med tem časom iz škatle pobrale nakupljene izdelke.

			Ko stopi iz šotora, ga preseneti močan dež. Pa še precej hladno je. Deklica s črnimi lasmi teka po travniku in ga vabi k igri. S sebe vržem jakno in se kljub dežnim kapljam poženem v dir.

			In tako sta se smejala in tekala. In tekala in smejala. Neutrudno jo je lovil po razmočeni zemlji, dokler se niso nevidni kremplji zarili v njegovo kožo in me povsem ustavili. Ostra žica mu je preklala žile, iz katerih so kapljale nazadnjaške besede.

			Majhna črnolaska je stekla skozi. Še vedno se mu je nasmihala in čakala, da jo ujame. Jaz pa se nisem in nisem mogel premakniti ...





SPREMNA BESEDA


			RAZGLED JE IMENITEN, HLAD PA PRAV TAKO

			Aleša Jelenka poznamo predvsem kot pesnika; v zadnjih letih je izdal tri pesniške zbirke – Kontejner (Volosov hram, 2016), Prvinska govorica (Kulturni center Maribor, 2017) in (Ne)obstoj (Volosov hram in JSKD, 2018). V sklopu magistrske naloge je napisal strokovno-filozofsko knjigo Spopad z moralo – Razmišljanja o pomenu moralnih vrednot (Ekslibris, 2010), kasneje pa je izšla še knjiga Vpliv etike na inovativnost in razvoj gospodarstva (Kulturni center Maribor, 2019). Poleg tega je idejni vodja literarnega festivala Spirala, ki se odvija v Slovenskih Konjicah, ter urednik istoimenske literarne revije. Pred časom je začel objavljati kratke zgodbe, zdaj pa je pred nami njegova prva zbirka kratke proze.

			Če kaj, Jelenkove zgodbe niso običajne. Tančico za tančico odstirajo svetove, ki sprva delujejo oddaljeni in tuji, a bralec kmalu ugotovi, da gre za svetove, ki so čisto blizu nas, pogosto jih lahko najdemo že za sosednjimi vrati. Še več. Bralec prej ali slej ugotovi, da se je v kateri izmed teh mrakobnih krajin že znašel. Morda je vanjo vstopil le za kratek čas in mogoče ne po svoji volji, morda se je počutil kot ujetnik, lahko je bil žrtev. Nazadnje je vse skupaj odrinil čez rob spomina. Zdaj te globoko zakopane spomine prebujajo prav izpisane zgodbe, ki bralca opominjajo, da je svet, v katerega gleda, tudi njegov.

			Podobno velja za številne reference, ki se nanašajo na glasbo. Če bi omenjene skladbe bralec sproti poslušal, ga tako kot zgodbe ne bi zazibale v zaspano ugodje, v kakršno nas muzika, ki prihaja iz zvočnikov komercialnih radijskih postaj – ampak saj za to gre! Sanja v otvoritveni zgodbi »Kletka« reče: »Umetnost je neverjetna; potisne te – zlepa ali zgrda – izven cone udobja in ti pred obraz nastavi zrcalo.«


Svetovi Jelenkovih protagonistov večinoma delujejo kot zrcalo, ki je padlo na tla in se razbilo. Vsak stekleni drobec je lahko po svoje lep in vsak je po svoje oster in nevaren. Ob tem je Jelenkov slog tekoč in komunikativen, bralca vleče naprej, pa čeprav bi si lahko rekel:

			Spet sem se znašel v napačni zgodbi. Bolje, da grem.

			Misliš?

			Vem.

			Odhajaš?

			Malo bom še ostal.


Zgodba »Koncert« nas tako odpelje v manjši klub, kjer se zbirajo mladi, željni zabave in preizkušanja vsega, kar jim ponuja večer, od predajanja glasbi, saj je na odru ena izmed popularnejših domačih skupin, do drog in priložnostnega seksa z neznancem. Nič novega, bi lahko rekel, nič posebnega, mularija se mora izživeti. Dokler ni v igri droga za posilstva. Sledi zgodba »Tisti dan, ko je tisti človek storil tisto«. Bralec hitro sluti, kam vodi pripoved, v kateri moški odpelje deklico v gozd. Kmalu zavijeta na pot, ki je otrok ne pozna. Deklica sprašuje, kam jo pelje, moški odgovarja, naj je ne skrbi, deklica sluti, da nekaj ni v redu in se skuša upreti, a mu ni kos. Storilec je odrasel, poleg tega je nekdo, ki ga deklica pozna in mu zaupa, nekdo, ki mu je še pred kratkim verjela. Nazadnje se »še žužki poskrijejo v majhne, človeku skoraj nevidne luknje in tiho čakajo.« V »Družinskem ritualu« se zlorabe nadaljujejo, le da gre tokrat za starejšega brata in mlajšo sestro. Zgodba se dogaja v tako tradicionalnem okolju, da iz knjige zaveje vonj goveje juhe in praženega krompirja, čeprav ju avtor ne omenja. Takšnega kosila ne morejo pokvariti niti Marilyn Manson, ki hrumijo v sinovi sobi in odmevajo v njegovi glavi, medtem ko od zunaj prihaja nedeljsko zvonjenje cerkvenih zvonov. Smo v okolju, kjer so si ljudje vajeni temeljito zatiskati oči in ušesa. Ravnajo v skladu s pričakovanji drugih, saj je najbolj pomembno, kaj si mislijo in rečejo sosedje. Z nekaj domišljije si lahko predstavljam starejšega brata par let kasneje, kako si požvižgava polke in valčke. Takrat njegova žrtev ne bo več (samo) sestra, našel si bo novo ali še verjetneje nove. Nihče ne bo skušal ustaviti plenilca, pa čeprav bodo za njegove skrivnosti vedeli vsi.

			Vsi imamo skrivnosti, mar ne? Ne spodobi se vtikati v skrivnosti drugih.

			Aleš Jelenko s prstom kaže na stanja, kjer so žrtve pravzaprav vsi. V zaključni zgodbi prvega sklopa »Mazohizem, fetišizem in ekscesi« smo priča ujetnikom ponavljajoče se brezizhodnosti. Alkohol in vsakršno nasilje se prenašata iz roda v rod tako kot zemlja, tako kot so se nekoč obleke, skrinje in stenske ure. To, kar se mladi ženski upira, nazadnje sprejme. Upogne se in kloni. Pristane v zakonu z nasilnežem, ki jo pretepa in trpinči, kot je njen oče njeno mamo. Ko je noseča, si želi sina, če pa bo hči, pravi, da ji bo povedala nekaj reči in ji dala nekaj nasvetov. Drobni stekleni delci se bralcu dokončno zarijejo v kožo in meso. Znašli smo se v začaranem gozdu, iz katerega ni poti. Lahko kričimo, a nas nihče ne sliši.


Zgodbe v sklopu »O življenju in njegovem nasprotju« zazvenijo v drugem registru. Avtorjevo oko se večkrat

			ustavi na moških, ki ljubijo moške. Zgodba »Kajn in Abel« bralca vrača na izhodišče zbirke. Tako kot v »Kletki« sledimo pogovoru, ki ni samo pogovor. Zrak je do skrajnosti naelektren. Medtem ko smo v prvi zgodbi priča neustavljivi sli, zgodbo »Kajn in Abel« zaključuje prizor v zaporu, ki ga bo bralec najverjetneje razumel kot metaforo za okolje, v katerem sta ujeta zdaj že nekdanja ljubimca. Jasno je, da so obljube prelomljene in da jima ni uspelo. Njun neuspeh je zmaga za skupnost, v kateri je mož, ki pretepa ženo in ustrahuje otroke, v redu, moški, ki ljubi moškega, pa ne. Pika. Amen. Nasprotovanje in kljubovanje tradicionalnim vrednotam je križev pot. Gledamo izmučena moža, eden se je nazadnje vdal življenju, kot ga od njega pričakujejo, drugi (drugega) čaka smrt. Ampak kdo trpi bolj, tisti, ki odhaja, ali tisti, ki bo ostal? Podobno je v zgodbi »La città eterna«, v kateri je samomor krik za osebno svobodo. S tem ko si eden od ljubimcev izbere veličasten kraj in spektakularen način smrti, se pravzaprav prvič postavi zase. Nazadnje se vpraša: »Bo svet, ki ga zapuščam, zdaj boljši? Boš ti, ki to bereš, zdaj boljši?«


V zgodbi »Krik svetlobe« lahko za kratek čas zadihamo. Junak se iz morečih sanj prebudi v svet, v katerem je vse v redu. Dva moška, ki se ljubita, sta čisto dovolj in sta čisto v redu. Zato pa nam v zgodbi »Čakanje« pripovedovalec razkaže svoj dom ter nas po številnih preizpraševanjih pripelje do belih ploščic v kopalnici. Bele ploščice in črne misli. Jelenko enkrat vmes zapiše: »Televizija – z diagonalo 100 cm – nikoli ne nudi tistega, kar bi človek od nje pričakoval; nikoli ne odžene osamljenosti, ne zmeni se za tvoje strahove, kaj šele, da bi razumela bitko, ki se odvija znotraj telesa. Bitko, ki se odvija tako zelo znotraj, da se nahaja že izven.« Nekaj odstavkov kasneje pripovedovalec zgodbe stoji pred odprtim hladilnikom in po hitrem pregledu ugotavlja: »V spodnjem delu vse skupaj postane še bolj mrakobno; iz plastičnih predalov se svetijo zamrznjene perutničke, svinjske pečenke in goveje kosti. Morda bi se moral nekoč tudi sam razdajati; se najprej zamrzniti, nato pa razdeliti na toliko delov, kolikor bi bilo potrebno, da nekdo ali nekaj (pre)živi.« Preden pisatelj ponovno zamenja registre, pomislim: sta nas okolje in čas dokončno razsekala in popredalčkala, da si vsak, ki ga srečamo, vzame le tisto, kar se mu zahoče? Je cel človek preveč celo za tiste, ki se ljubijo? Ima prav mož s klobukom in črno kitaro, ki je potarnal, da nima nihče več potrpljenja za kitice, vsi bi hoteli takoj refren?

			Goveje kosti bodo za juho. Perutničke bomo vrgli na žar, dodam.


V tretjem sklopu »Politika, vojska in psihiatrija« se bralec znajde v vrtincu dogodkov, v katerem se junakom največkrat dogaja eno, doživljajo pa nekaj drugega. Začarani gozd in temačna brezna so oni sami. V zgodbi »Crime passionnel« nastopa razočarana ženska, ki se odloči ubiti svojega moškega in to tudi stori. Priznam, takoj mi je ljubša od reve, ki jo nekaj strani nazaj trpinči mož. Instinkt kriminalističnega inšpektorja deluje dobro, ne moti se, a nima dokazov. Po vseh predhodnih zgodbah – nič hudega. Dovolj je bilo trpljenja, dovolj nekaznovanih hudodelstev. V naslednji zgodbi »Punk’s not dead« se pridružimo pripovedovalcu na poti v Maribor, kjer študira. Fantu padeta v oči dekleti, potem pa v nogah nenadoma začuti bolečino. Bližje ko je fakulteti, slabše je z nogami. Nazadnje se po hodniku že vleče. Kolegi stopajo mimo njega, celo komentirajo, le pomaga nihče. »Mimo mene gre Robi. O, lej ga, frajerja. O, serbus. A danes si pa bolj počasen, praviš? Itak, noge me ne ubogajo. Valda, se vidimo v klasu. Ajde. Serbus.« Ko si nekoliko kasneje pripovedovalec v predavalnici prizna, da ne sodi tja in se odloči, da bo šel, ga noge ponovno ubogajo. Fant se dvigne in odide. Naravnost v naslednjo zgodbo. V »Odgovorih brez vprašanj« sledimo pogovoru, v katerem se pripovedovalec počasi oddaljuje od samega sebe, dokler se nazadnje več ne prepozna in prestrašen kliče na pomoč. Le kdo mu bo pomagal v svetu, ki ga slika Aleš Jelenko? Kdo ga bo skušal ponovno sestaviti, ko pa smo malo prej ugotovili, da nam bolj ustrezajo ljudje po kosih?


Predzadnja zgodba nas edina v zbirki odpelje daleč stran, v svet, ki se zdi nevarnejši od našega. Pripovedovalec je vojak na misiji v Afganistanu. Sledimo običajnim vojaškim zadolžitvam in hkrati naraščajoči nevarnosti. Pripovedovalec je izmučen, ampak tam, kjer divja vojna, ni časa za spanje, ni časa za sanje. Počasi ugotavlja, da ni njegova vojna. Ko tovariš v spopadu izgubi roko, si pripovedovalec reče, da je dovolj. Odloči se za odhod. In odide. V zadnji zgodbi ima pripovedovalec, podobno kot v »Odgovorih brez vprašanj«, več osebnostnih stanj. Medtem ko nasmejan teče za razigrano deklico, se v njem prebuja nekdo drug. Obstane. Svet se ustavi.


V tesnobnih svetovih, ki jih Aleš Jelenko (p)opisuje z zavidljivo bravuroznostjo, se zdi, da je končni zmagovalec strah. Zdi se, da je že vse določeno in da se ničesar ne da spremeniti. Smo točno tam, kamor sodimo. Vendar pa je Aleš Jelenko v svoje krajine umestil tudi pesnice in pesnike, pisateljice in pisatelje. Niso slutnja, pač pa potrditev, da nekje, verjetno celo bližje, kot se zdi na prvi pogled, obstajajo drugačni, boljši svetovi. Lahko jih najdemo že za sosednjimi vrati.


Samo včasih je pot do sosednjih vrat dolga, predolga.


Sebastijan Pregelj





KAZALO


			KLETKA


			KONCERT


			TISTI DAN, KO JE TISTI ČLOVEK STORIL TISTO


			DRUŽINSKI RITUAL


			LOVCI IN KURBE


			NOČNA IZMENA


			KLAVNICA


			KAJN IN ABEL


			NEBO(TIČNIK)


			KRIK SVETLOBE


			LA CITTÀ ETERNA


			ČAKANJE


			LUX E TENEBRIS


			CRIME PASSIONNEL


			PUNK‘S NOT DEAD


			ODGOVORI BREZ VPRAŠANJ


			VSI VZKLIKAJO ŠAHADA, ŠAHADA!


			INFILTRIRANA STVARNOST


			SPREMNA BESEDA