SLOPEnsKH spcuflinn mflTicfl.

Kmižnicfl sociJRLnitt in POLiTiEniH spisov.

I. ZVEZEK.

ff

PROBLEmi
mflLEDfl nflRDDfl

spisal flBDITUS.

U LJUBLJAAI m

nmisniLR zuEznfl tiskaraa.

Problemi malega naroda.

Spisal  Abditus.

Ul  p\v

I. O slovenskem narodnem programu.

1. Poljedelci, meščani, delavci.

Ako bi komu prišlo na misel, da bi vprašal po slovenskem narodnem
programu, to je po tem, kar je skupnega vsemu slovenskemu ljudstvu, bi
dobil zelo različne in nezadostne odgovore, našel bi dovolj programov; pri
vsakem zavednem strankarju bi našel najmanj enega. Toda najbrže bi niti
eden od teh ne bil tak, da bi se smelo reči: tega prizna vsak Slovenec,
pa naj pripada politično tej ali oni stranki. Niti politično, še manj seveda
kulturno, nismo Slovenci tako daleč, kakor so na priliko Čehi ali Danci,
kjer ima celotno ljudstvo svojo skupno narodno voljo,  zahteve in
stremljenja, ki so skupna vsem, priznana od vseh.

Kako je tako zvano „politično življenje 11  pri nas? Ob volitvah so se
oglašale politične stranke in so pojasnjevale svoje programe, ki so jih ho¬
tele zastopati in realizirati v korist celotnega slovenskega ljudstva. V teh
programih se najde tu ali tam kaj bistvenega o gospodarskem, kulturnem
in političnem položaju in stremljenju slovenskega ljudstva obče. Vendar so
nam jasni pogled zameglile zahteve in želje vsakdanjega značaja. Velikih
linij  naše dosedanje narodno-politično življenje ni poznalo, ker ni bilo ne
časa, ne prostora za nje. Razvojne tendence celotnega slovenskega ljudstva
so nam ostale skoraj neznane; poznali smo jih komaj fragmentarno. Segali
smo po tujih vzorih, ne poznavajoč lastnih življenjskih razmer. Kulturne,
gospodarske in politične tendence, ki vladajo svet, spra¬
viti v sklad z našimi domačimi razmerami in nalogami —
to je velika naloga bodočnosti.

Gospodarsko in socijalno sestavo slovenskega ljudstva je treba šele
ugotoviti. Doslej pridobljeno spoznanje se da opredeliti splošno tako:

1- Slovenci smo pretežno še kmetiško ljudstvo.  Toda naše po¬
ljedelstvo ni niti gospodarsko, niti tehnično tako, da bi mogel mali kmet
živeti zgolj od njega. Naše kmetiško ljudstvo živi deloma še od obrti, do¬
mače industrije in dninarstva. Zato nima skupnih interesov, na priliko, z
ogrskimi velekmeti. Obče naš kmetič sam obdeluje svoje posestvece, ki ga
največkrat niti ne more preživljati. Zato je tako pogostokrat primoran prijeti
za popotno palico in se vsaj za nekaj let udinjati v ameriških rudnikih. Kje
tiči poglavitni vzrok tega pojava? Trdijo, da v prenizkih cenah deželnih

4

produktov. Zato smo odobravali carinsko politiko avstrijskih in ogrskih vele-
kmetov in njihove gospodarske interese smo identificirali z življenjskimi in¬
teresi našega kmetiškega ljudstva. S številkami bi lahko dokazal, da slovenski
poljedelec na priliko žita, posebno pa koruze, že v predvojni dobi ni pri¬
delal niti za sebe dovolj. Koliko pa je carinska politika koristila našemu
kmetiču pri živinoreji, še ni dognano. Dejstvo je, da se izseljevanje iz naših
vasi ni omejilo; nasprotno je še narastlo. Proletarizacija je med slovenskimi
, poljedelci naraščala od leta do leta. Dosedanja carinska politika se torej ni
izkazala kot edino pravo rešilno sredstvo za slovenskega poljedelca. Njegov
gospodarski spas je mogoč s povišano poljedelsko produkcijo in s tem, da
se mu po možnosti odvzame breme hipotečnega sužnja.

2. Meščanstvo  je na slovenski zemlji še malo razvito; slovenska
mestna kultura je še neznatna. Kdo prevladuje v slovenskem meščanstvu?
Ako izvzamemo primeroma majhno število veletrgovcev in samostojnih pod¬
jetnikov, se slovensko meščanstvo sestavlja po veliki večini iz duševnih de¬
lavcev, ki jih gospodarsko vzeto, ni mogoče prišteti k bogati buržoaziji. To
meščanstvo živi zgolj od svojega duševnega dela; njegovi dohodki se komaj
krijejo z vsakdanjimi izdatki ali pa celo ne. Veleindustrije je na Slovenskem
še malo, pa še ta ni — slovenska. Komaj uslužbenci — ročni in duševni
delavci — so Slovenci. Kapitalist — bodisi podjetnik ali delničar — je tujec,
ki je pri nas plodonosno naložil svoje premoženje; nikoli se ne bo narodno
asimiliral z nami. Zato danes pretežna večina slovenskega mladega meščan¬
stva nima interesno še nič, ali vsaj zelo malo skupnega z interesi velekapi-
talističnega, velefinančnega, buržoaznega razreda. Njegovi interesi so bolj
sorodni splošnim gospodarskim interesom malega slovenskega kmetiča in
industrijskega delavstva.

3. Delavstvo  je na Slovenskem zelo različno. Industrijsko delavstvo
je razmeroma maloštevilno, ker je industrija majhna. Poljedelskega delavstva
je veliko več, ker ga množi nezadostna, premajhna poljedelska produkcija.
Med delavstvo je vsaj gospodarsko prišteti tudi ono pretežno večino slo¬
venskega meščanstva, ki živi zgolj od svojega duševnega dela in napora.
Industrijsko delavstvo ima izrazito protikapitalistične interese, ker se mora
braniti prevelikega gospodarskega izkoriščanja in stremeti po socijalni in
narodni pravičnosti ter enakoveljavnosti — na znotraj in nazven.

2. O pomenu kulturnega delavca.

Križev pot obsojenca, to je bil kulturni razvoj Slovencev  v
zadnjih sto letih. Kulturna višina, ki smo jo dosegli Slovenci, ima znake
trdih bojev in neznosnih razmer. Borili smo se za vsako ljudsko šolo, za
vsako slovensko izrečeno besedo v srednjih šolah in v uradih. Kulturne
vrednote, kar jih imamo, so plod idealizma, nesebičnega hotenja posamez-

5

nikov. Kulturni delavec med nami ni mogel računati na gmotni dobiček ali
pa druge prednosti. Njegovo delo in trud sta mu bila preje v škodo nego
v dobiček. Na prstih ene roke bi lahko sešteli osebnosti, ki so od svojega
duševnega dela imele tudi kakšno osebno korist.

Da smo kljub neznosnim razmeram vendarle tudi kulturno napredovali,
zato se imamo zahvaliti nastopnima dvema okolnostima:

1. svoji zemljepisni legi;

2. idealizmu posameznikov, ki so kulturno delali in ustvarjali.

Zemljepisno smo Slovenci primorsko ljudstvo.  Morje nas

je seznanilo z zapadno kulturo, zvezalo nas je z jugom. Na severu smo
sosedi nemškega naroda, katerega kulturni pritisk in vpliv sta bila tako
silna, da smo polagoma izgubljali svoje narodne posebnosti. Nemški in ita¬
lijanski vpliv, ki sta nam bila časih vsiljena, sta dala našemu kulturnemu
razvoju svoj pečat. Od drugih narodov, četudi so nam sorodni, smo prav
malo vedeli in prav malo jemali. Kar smo imeli in dobili od njih, to so nam
posredovali naši kulturni delavci zastonj, brez plačila, brez pohvale. No¬
tranji imperativ posameznikov je izvršil pri nas velika kulturna dela. Njih
idealizem je bil hrbtenica našega narodnega kulturnega življenja, ki je iz¬
vrševal tudi narodno-obrambno delo, kar tvori posebno poglavje o narodni
zavednosti kot faktorju družabne morale.

Na znotraj Slovenci kulturno pravzaprav nikoli nismo bili samosvoji
gospodarji. Drugi so nam odločali obseg šolstva, način in sredstva pouka.
Zato ima naš dosedanji kulturni razvoj za seboj dolga, težavna stranska pota.
Zato je med nami vzcvetelo renegatstvo v vseh slojih, med vsemi stanovi,
ne izvzemši delavstva in kmetiškega ljudstva. Med starši in otroki je pod
tujim varstvom živeče renegatstvo izkopalo prepade. Narodno-obrambni in
kulturni boj je ob narodnostnih mejah buknil v plamen silnega sovraštva.
Proti gospodarsko odvisnemu in proletarskemu slovenskemu življu se je
dvignil buržoazni tujec, ki ni razpolagal le z večjimi denarnimi sredstvi,
temveč — in to je bilo odločilno! — tudi z gospodarsko premočjo kot ka¬
pitalist, velepodjetnik in tako dalje. Ta narodno-obrambni boj je izčrpal
skoro vso našo energijo. V ozkem središču je zato bilo premalo prostora,
da bi se mogli razviti resni medsebojni kulturni boji, ki edini morejo ustva¬
riti resnično velike kulturne sadove. Ker smo bili vezani po narodno-obrambnih
bojih, se tudi kulturno nismo- mogli razmahniti tako, kakor bi se morali. Zato
smo v kulturnem pogledu ostali šibki, malopomembni. Ker je bil naš na-
rodno-kulturni razvoj večinoma odvisen od idealističnega notranjega impe¬
rativa kulturnega delavca, ki se je vbadal zastonj, živel tako rekoč od mi¬
loščine in umjral v bedi, je ostala naša duševna in umstvena kultura brez
tiste enotnosti, ki si jo ustvari vsak neodvisen in svoboden narod. Pri nas
nismo prišli niti tako daleč, da bi priznali: kulturni delavec je tisti,
ki mu gre prva beseda v javnosti.

6

3. Bistvo narodne politike.

Odvisen človek ne sme imeti svojih misli; šteje se mu v greh, ako
samostojno misli in dela. S to primero bi se dalo označiti dosedanje »poli¬
tično življenje" Slovencev. Določnega narodno-političnega cilja doslej nismo
niti imeli. Vsaka politična stranka je imela svoj vzor, ki ga je proglašala za
edino pravega. Zato smo kolebali sedaj na desno, sedaj na levo. Leto 1848.
nam je prineslo idejo »Zedinjene Slovenije". Nismo vedno dovolj resno je¬
mali tega svojega narodno-političnega cilja. Pozneje nam je realna politika
prinesla vsakovrstne narodno-politične cilje. Danes smo se ogrevali za avto¬
nomijo kronovin, jutri za trializem habsburške monarhije. Prišla je jugoslo¬
vanska ideja. Šele svetovna vojna in njen potek sta nam dala skupen, jasno
zamišljen narodno-politični cilj: Narodno avtonomijo v jugoslo¬
vanski skupnosti.  Kdo nam je ustvaril to resnično moderno politično
idejo, ki je mahoma postala last vsega naroda? Oživljena in okrepčana de¬
mokracija! Demokratična misel, ki je bila tako zelo zasmehovana in zasra¬
movana, je nositeljica modernega narodno-političnega cilja Slovencev. Ta
cilj ni nikak knjižno estetični ideal, ni več ideja fantastov, ampak zunanji izraz
notranje življenjske potrebe, ki jo je ustvaril železni tek socijainega razvoja.

V predvojni dobi narodno-politični cilji niso bili odločilni za slovensko
narodno politiko, ki se je pečala največ z vsakdanjimi potrebami, zahtevami
in krivicami. Izgubljali smo se v malenkostih. Naše narodne, socijalne in kul¬
turne zahteve so se razblinile v postranostih. Narodno-politični cilji so se
obravnavali le ob posebnih prilikah; splošno se predvojna slovenska na¬
rodna politika ni dovolj brigala za narodno-politične probleme; zato je
ostala malenkostna in osebna. Ko se je bil zanesel tako imenovani »kul¬
turni boj“ med slovenske politične stranke, se je pokazala njena pritlikavost!
»Kulturni boj" je utonil v mlaki . . . Politični boji so stremeli za nadvlado
posameznih stanov. V javnem življenju je zavladalo plehko demagoštvo, ki
je dvignilo posameznike v tako zvane »narodne voditelje". Ti voditelji so
pritisnili političnim bojem svoj posebni pečat, ker so se radi okoriščali z
njimi. Slovenski konservativci, ki so bili prvi med vojnimi hujskači, kakor
njihovi tovariši povsod drugje, so z demagoško taktiko izrabili ideje demo¬
kracije. Zvezani s plemstvom in veleagrarci, so premamili večino posedujo¬
čega kmetiškega ljudstva in ga pridobili za svoje politične namene. Politično
slabotno in nezanesljivo meščanstvo je bilo potisneno ob tla. Industrijsko
delavstvo pa je bilo na Slovenskem prešibko, da bi prišlo do besede in
veljave. Pri teh političnih pobojih, ki so se sukali okolo vsakdanjih potreb
in nagonov, so bili veliki narodno-politični cilji in družabni problemi po¬
rinjeni na stran. Prevladovali so stanovski interesi, ki so se pokrivali zdaj
z narodno prebarvanim, zdaj z verskim plaščem. Zato je v vsakdanjih poli¬
tičnih borbah skoraj neomejeno zagospodovala laž. V puščavi vpijoči so

7

ostali tisti nesebični in modri možje, ki so poudarjali etično načelo, daje
narodna politika po svojem bistvu delo v korist ljudstva
in naroda in da politično delujoča oseba ne sme bogateti
iz tega naslova.

4. Naši idejni temelji.

Zakaj gre sedaj?

Kje je velika cesta, ki nas privede v novo dobo, katere zarjo vidimo
na daljnem obzorju?

Načelo hinavske servilnosti in brezobzirnega zatiranja v našem javnem
življenju je zlomljeno. Slovenski otrok je toliko dorastel, da bo kmalu shodil.

Velika doba v našem narodnem in ljudskem življenju zahteva od nas
samostojnosti v mislih in dejanjih. Zato je potrebno, da ugotivimo svoj
gmotni in duševni temelj in ga po potrebi izgradimo. Prodreti moramo v
svojo notranjost; iz nje se mora roditi bodočnost, ki jo dosežemo, ako bo
svoboden razvoj vseh ljudskih in narodnih gmotnih in duševnih sil ne le
mogoč, temveč tudi gotov. Svoboda in pravo razumevanje interesov vseh
stanov in slojev nam ustvarita ne samo zunanjo, materijalno, temveč tudi no¬
tranjo, duševno skupno domovino, ki zažiga plamen resnične ljubezni do
nje. Potem ne bo med nami niti »izobčencev", niti »inkvizitorjev 11 . Nado-
meste jih resni kulturni in gospodarski boji, ki rode nova bogastva, s katerimi
upravičimo svojo narodno, kulturno in socijalno eksistenco.

Iz doslej povedanega se da posneti tole troje:

1. Idejna podlaga naše kulturne in gospodarske samostojnosti je okrep¬
čana in razširjena demokracija. Demokracija je tisti idejni element, na ka¬
terega se moramo opirati v vseh primerih in bojih na znotraj in nazven.

2. Kulturni in gospodarski napredek slovenskega ljudstva je mogoč v
svobodi in v prostem razmahu vseh gmotnih in umstvenih sil. Ta svobodni
razmah poviša našo gmotno in umstveno produkcijo in nas usposobi za
nadaljnje boje.

3. Ker je slovenski narod majhen in po svoji socijalni sestavi večinsko
kmetiški in delavski, je nujno, da se naše gmotne in umstvene sile organi¬
zirajo* po načelih socijalne pravičnosti in enakopravnosti, ker jih usposobi
le socijalna organizacija za težavne konkurenčne boje med velikim svetom.

□ □ □ □ □

II. Pod pritiskom ekonomskih sil.

!. Domača obrt med Slovenci hira.

Moderno industrijo je ustvaril izum stroja. Stroji so uvedli strojno delo.
Strojna produkcija je družabno razliko med ljudmi poglobila in razširila. De¬
lavski človek je izgubil svojo nekdanjo družabno vrednost in spoštovanje.
Bil je ponižan; njegovo dostojanstvo je razpadlo v nič.

8

Moderna industrija, ki je zavladala na svetovnem trgu, je med Slo¬
venci v prvi vrsti uničila domačo obrt.

Sloven'c, tvoja zemlja je zdrava,!
za pridne nje lega najprava;
polje, vinograd, gora, morje,
ruda, kupčija, tebe rede .. .

je zapel ob svojem času Valentin Vodnik. Resnica njegove dobe se je izpre-
menila v pravljico.

Pred sto leti se je slovensko ljudstvo preživljalo ne le od poljedelstva,
ampak tudi od domače obrti in trgovine. Daleč po svetu so kupčevali Slo¬
venci s svojimi obrtnimi izdelki. Skoraj v vsaki vasi so se pečali s kakšno
obrtjo. Tu so žgali lonce in ilovno posodo, tam so izdelovali rešeta in le¬
seno robo. Tu so žebljarili, tam so vezli čipke. Tu je cvetela žganjekuha,
tam so varili pivo. Tu so čevljarili, tam so kolarili. Tu so kovali kose, tam
so kamnarili. Tu so kovačih, tam so usnjarili. Tu so bili doma tesarji, tam
zidarji. V tej vasi so živeli sekači, v oni vozniki. Tu so smoljarili, tam sc
klesali osle. Tu so kopali rudo, tam so imeli plavže.

Kamor si se ozrl, si videl poljedelca, ki se je pečal s to ali ono obrtjo,
Svoje obrtne izdelke so izvažali v daljne kraje; tam so z njimi kupčevali
in prinašali domov denar ali blago.

Danes je domača industrija ali sploh izginila ali pa gre z njo h koncu.
Velika strojna industrija jo je uničila, njene izdelke je kot manj vredne in
predrage do malega izrinila iz trgovine. Naš poljedelec je izgubil nekdanji
zaslužek, ki mu ga je dajala domača obrt. Gospodarsko je shiral; prijel je za
popotno palico in šel na tuje, kjer se je udinjal kot delavec v velikih obratih.

Stroji izdelujejo danes take in podobne izdelke. Kapitalist se okorišča
z njimi. Človek more delati le s tolikšnim številom delavskega orodja, ko¬
likor premorejo njegovi telesni organi. Moderni orodni stroj je odpravil to
zapreko. Spočetka je bil človek gonilna sila stroja. Pozneje je parni stroj
prevzel tudi ta [posel. Parni stroj goni s pomočjo transmisijskega meha¬
nizma več orodnih strojev hkrati. Tako so nastali različni strojni sistemi, ki
so obrtno produkcijo silno povzdignili in olajšali. Temu se je pridružila še
okolnost, da stroj sicer rabi delavca, ki mu streže, toda ne več v dotični
stroki izučenega delavca. Izum stružnice je omogočil, da tudi stroje, ki jih
rabimo za produkcijo, izdelujejo posebni, v ta namen sestavljeni stroji. S
tem je vsa- obrtna produkcija dobila drugo lice. Kar je nekdaj izdelal
obrtnik na svojem domu, s trudom v dolgem času, to izdela dandanes stroj
v nekaterih urah. Kar je na priliko izdelal en tkalec v enem letu ob 14 ur¬
nem delavniku, to izvrši danes en delavec s pomočjo stroja ob 10 urnem
delavniku v treh dneh. Poleg tega so strojni izdelki vsaj navidezno lepši;
ker so tudi cenejši, so z lahkoto trgovsko dejali ob veljavo nekdanje ročne
izdelke vaških in trških obrtnikov.

9

Vedno nove tehnične iznajdbe so omogočile, da je bilo manj delavcev
potrebnih za delo. Vrednost fizične moči je padla, zato je moško delovno
moč lahko nadomestila fizično šibkejša ženska ali celo otrok. Strojno delo
ne zahteva izučenega delavca, ki bi poznal vse detajle produkcijskega pro¬
cesa; zadošča tudi neizučen ali le na pol izučen delavec. Zato se je
vrednost delovske moči zmanjšala. Kljub povišani produkciji so se znižali
zaslužki.

2. Veliki narodi bogate, mi pa ubožamo.

Gospodarski razvoj je potreboval pred vsem večje produkcije premoga
in železa. Strojni obrat je tudi tu posegel vmes. Mali obrati so se morali
umakniti večjim. Kar je na priliko proizvajalo pred 150. leti 14 šlezijskih
plavžev v enem letu, to proizvaja danes en sam moderni ameriški plavž v
36. urah. Ravno tako je s premogom, ki ga je vedno premalo. Leta 1906.
se je na vsem svetu izkopalo 990,502.000 ton premoga; danes se izkoplje
veliko nad eno miljardo ton.

Uporaba parne sile je narasla v neizmernost. Leta 1785. je bil izumljen
prvi parni stroj; leta 1895. je znašala parna sila, porabljena v vseh deželah,
55,580.000 konjskih sil. Upoštevati pa je, da se je parni sili v zadnjih deset¬
letjih pridružila še elektrika, ki je vedno večjega pomena. Povišana indu¬
strijska produkcija je zvišala tudi svetovni promet. Poštni voz je odpravila
železnica, voznika moderna špedicijska tvrdka, sela brzojav in telefon. In
vse to je šele v razvoju. Prva železnica je bila dograjena šele leta 1825.
Leta 1907. je imelo svetovno železniško omrežje dolžine 957.283 kilometrov.
Kakšna daljava! V zadnjem desetletju se je ta dolžina silno podaljšala. Na
morju je parnik izpodrinil počasno jadrnico. Znameniti pisatelj Jules Verne
je komaj pred eno človeško dobo zasanjal, da je prišel neki podjetni Anglež
v 80. dneh okolo zemlje. To je bila za tedanje čase smela pesniška fanta¬
zija, ki so se jej ljudje čudili; v kratkih letih jo je tehnika uresničila. Danes
se pride okolo sveta v 62. dneh, in se bo prišlo še preje. Tovorni promet
po morjih je pospešilo trgovsko brodovje, katerega tone na prostoru na¬
raščajo od leta do leta. Veliki narodi mrzlično hite z zgradbo trgovskih la¬
dij. Čim več ton ladijskega prostora ima kakšen narod, tem bolj je bogat,
tem večja je njegova trgovina. S tonami se zbližujejo daljne dežele, gospo¬
darsko in kulturno se vežejo med seboj. Daljava ni nobena zapreka več
za naglo medsebojno občevanje. Pisemska pošta, brzojav, telefon, brezžično
brzojavljenje, podmorski kabli — vse veže posamezne dežele in dele sveta
v eno svetovno skupnost.

Razvoj kapitalizma je izvršil velikanske naloge, o katerih doba fran¬
coske revolucije niti sanjati ni mogla. Razvoj kapitalizma še dol¬
go ne bo dovršen.  Odpravil je marsikatero mitnico in zastarelo oviro.
Kapitalistični razvoj rabi svobodo povsod. Vsaka vez, ki jemlje človeku

10

svobodo, je zanj ovira. Ni nobene idejne in gmotne ovire, ki bi ga mogia
zadržati na njegovem pohodu. Kakor se posamezni predmeti svobodno raz¬
pošiljajo kamorkoli in se more svobodno govoriti v najoddaljenejše kraje,
tako mora postati tudi človek svoboden, da more slediti klicem kapita¬
lističnih interesov. Kapitalizem je revolucijoniral vse, neprestano presnavlja
lice zemeljske oble. Izvršil je velikanska kulturna in tehnična dela, katerim
se to, kar občudujemo pri starih narodih, ne da primerjati. In ta razvoj na¬
rašča, še dolgo ne bo dosegel vrhunca. Kapitalizem bo še vse preobrazil,
dosegel bo tako razvojno višino, o kakršni danes nimamo pojma. Prevrtati
velikanska gorovja, da steče pod njimi železnica, zgraditi kanale, da imajo
parniki krajšo pot iz morja v morje, v zraku preleteti v par urah širne
dežele in visoke planine — vse to ni danes nobena posebna težkoča več.
Človeški duh v službi kapitalizma se loti vsega, izvrši vse. V tej službi člo¬
vek ne sme biti vezan; biti mora prost in svoboden, da more množiti bo¬
gastva, pospeševati trgovino, zbirati zaklade.

Posamezni narodi so pri tem kapitalističnem razvoju silno obogateli.
Kar premorejo danes Amerikanci, Angleži, Francozi — to je za nas pravljica.
Kakor pa so posamezniki bogati in mogočni, proletarski in bedni, tako se
dele tudi posamezni narodi v kapitalistično bogate in proletarsko revne.
Med zadnje spadamo Slovenci.

Moderni industrijski razvoj je uničil našo malo obrt; omogočeni in pospe¬
šeni uvoz pridelkov iz tujih dežel je znižal domačo poljedelsko produkcijo;
velik del obrtnikov in malih posestnikov je potisnil v maso mezdnih de¬
lavcev, ki si služijo vsakdanji kruhek v daljni tujini ali pa doma v službi
tujega kapitalista in delničarja, kateri je tu plodonosno naložil svoje pre¬
moženje. Gospodarsko je slovensko ljudstvo nazadovalo, idejno pa je le
nezadostno napredovalo. Konservativnost je čuvala nad njim, pobožnim in
pohlevnim hlapcem.

3. „0, kakor da delam ves božji dan greh!"

Uvedba strojnega dela v obrtih je imela usodepoln vpliv tudi na polje¬
delsko produkcijo. Nekdaj je naš mali kmetovalec rabil svoje poljske pri¬
delke zase in svojo družino. Njegov gospodarski primanjkljaj je pokrivala
domača obrt. Ko je strojno delo domalega izpodneslo njegovo domačo obrt
in industrijo, z njo pa tudi malo obrtno trgovino, je bil kmetovalec odvisen
zgolj od tega, kar je pridelal na svojem zemljišču. Sedaj ni več smel sati
porabiti svojih poljskih pridelkov, temveč jih je moral deliti. En del je po¬
rabil doma, drugi del je moral prodati. In tako je pridelal premalo. Ako ni
imel gozda, iz katerega bi s pomočjo lesne trgovine pokrival svoj stabilni
primanjkljaj, je gospodarsko shiral in šel med dninarje.

Strojno delo je razbiio družinsko življenje majhnemu kmetovalcu, in-'
dustrijskemu in obrtnemu delavcu. j i

11

Odslej je bila namreč tudi žena pritegnjena k proizvajalnemu delu.
Tudi žena je odslej stregla stroju. Toda ne zgolj žena, tudi otroci so
bili poklicani, da pomagajo staršem služiti vsakdanji kruhek.

Vzgoja otrok se je zanemarila; pri prezgodnem in pretrdem delu so
otroci umstveno in duševno otopeli, telesno pa oslabeli. Nekdaj je mož sam
služil kruh sebi in svoji družini. Po uvedbi strojnega dela, ki je gospodar¬
sko upostošil cele pokrajine, pa je postal barantač z ljudmi, nad katerimi
je imel pravno in socijalno oblast: ženo in otroke svoje je prodal kapita¬
listu. Vsi so morali služiti in delati, da se je bilo moč preživljati. Tako je
propadlo nekdaj nravno družinsko življenje; na njegovo mesto je stopila
gmotna in moralna beda. Delavec in gospodarsko shirani mali poljedelec
sta šla za kruhom vsepovsod. Socijalno sta bila ponižana, narodno sta se
največkrat izgubila, ker sta si služila svoj kruh na tujem ali pa doma pod
tujerodcem. Nihče se ni brigal za nju, nihče jima ni pomagal.

Iz te socijalne bede, s katero je naravno združena tudi moralna,
se je rodila zanemarjena mladina. V socijalnem in narodnem pogledu je
ta socijalni pojav naravnost strašen. Z mladino propadajo duševni za¬
kladi ljudstva, kar je pri nas tem bolj občutljivo, ker smo narodnostno tudi
številno majhni. Toda ne le v industrijskih krajih je žensko in otroško delo
povečalo ljudsko bedo, temveč tudi na kmetih. Poljedelec, ki mu je mo¬
derno strojno delo ugonobilo njegovo domačo obrt, je skušal dvigniti polje¬
delsko produkcijo. Odslej so bili žena in otroci njegovi primorani, da so mu
intenzivnejše pomagali pri poljskem in gozdnem delu ali pa v vinogradu. Ako
' je domačija bila premajhna, so morali hoditi na dnino k premožnejšemu
1  posestniku. Dostikrat pa je šel mož v industrijske kraje ali v Ameriko za
1  zaslužkom, doma pa je pustil ženo in otroke, ki so odslej morali opravljati
1  vse delo sami. Delovna moč se je morala prav tako polno in kolikor mo¬
goče največ izrabiti, kakor pri strojnem delu v tovarni ali v rudokopu. Zato
je prisilnost ljudsko-šolskega pouka otrok bila med delavci in majhnimi po¬
ljedelci osovražena, ker je odtegovala otroke od proizvajalnega dela, od ka-

• terega je živeia družina. Na kmetih je pri nas toliko zanemarjene mladine,

• da bi se ustrašili, ako bi dobili njeno statistiko pred oči. V mestih ali pa
J v  obrtnih središčih je ta socijalni pojav bolj viden, na kmetih pa ga po-
1  vršni gledalec ne opazi lahko, ker živi poljedelsko ljudstvo raztreseno. Uči-
1 teljstvo po kmetih bi lahko dalo o tem prav zanimive podatke.

Druga posledica ženskega in otroškega dela v obratih je velika urnr-

• ljivost otrok. Kjer je mati delavka v obratu, tam izgubi otrok dojiljo. K iz-
l j seljevanju se je pridružila otroška umrljivost doma.

>' Strojno delo ima predvsem tendenco, da izrabi delovno moč kolikor
največ mogoče. Čim intenzivnejše dela stroj, tem prej je pokrit izdatek zanj.
' Tudi drugi vzroki silijo kapitalista, da stroj ne stoji. Ako stroj stoji, se iz¬
rabi ravno tako, kakor če je v teku. Kapitalist živi v vednem strahu, da ga

12

utegne vsak hip kakšna nova iznajdba postaviti pred alternativo: sedanji
stroj moraš izločiti iz obrata in ga nadomestiti z novim, sicer podležeš divji
konkurenci! Ti in drugi vzroki silijo podjetnika, da podaljšuje delovni čas
do skrajne mere. Delavec nima niti časa, da bi se zadostno odpočil; še
zaspan in telesno utrujen gre znova na delo in je v večni nevarnosti, da
ponesreči in bo kot invalid pognan na cesto.

Pretresljivo slika naporno delo in predolgi delovni čas O. Župančič v
svoji pesmi o žebljarjih:

Od štirih do ene,
od štirih do ene
so zarje rumene,
so trate zelene,
od štirih do ene

voda nam kolesa, mehove nam žene,
nad nakli smo sključeni;
vsi, fantje, možje in dekleta in žene
od štirih do ene
že vsi smo izmučeni. —

Pol treh, pol treh
spet puha nam meh!

Žareči žeblji so nam v očeh,
do osmih zvečer žeblji, žeblji v očeh.

Smo jih v polje sejali?

Po polju naši žeblji cveto;

poglej v nebo:

vanj smo jih kovali

od štirih do ene, do osmih od treh,

da nam bodo tudi ponoči v očeh . . .

Pa ondan sem pred zrcalom postal:
o, kakor da sem po sebi koval!

O, kakor da delam ves božji dan greh,
od štirih do ene, do osmih od treh!

Enako je na kmetih. Tudi pri poljedelskem delu in v domači industriji
se podaljšuje delovni čas do skrajne mere v škodo zdravja, morale in uspeš¬
nega šolskega pouka. Žena in otroci hodijo pozno spat in vstajajo še pred
dnem, da morejo izvršiti potrebno delo prihodnjega dne. V utrujenem te¬
lesu pa duša ni vzbujena, um ni čvrst in dovolj gibčen. Narava in njene
krasote jih malo zanimajo, za premišljevanje o svoji usodi nimajo časa. Njih
duh kloni vsled prevelikih telesnih naporov. Nedeljski počitek in nedeljska
služba božja je njih edino razvedrilo. Otrok in žena na poljedelski dnini
ali v službi poljedelske produkcije ne storita nikoli dovolj. Otrok je v šoli
zaspan in utrujen; zato šola nima takih uspehov, ki se pričakujejo od nje.
Produkcijski razvoj je podaljšal delovni čas v industriji in v poljedelstvu.
Tu je posegla vmes socijalna zakonodaja, katere naloga je, ščititi gospo¬
darsko slabejšega, da ne bo brezmejno izkoriščan. Socijalna zakonodaja je

13

i pri nas socijalna in narodna potreba, ker nam sicer svojevoljno izkoriščanje
i socijalno, moralno in narodno ugonobi najširše plasti delavskega ljudstva,
i bodisi v obrtnih središčih ali pa na kmetih.

! V Avstriji so bili hudi politični in gospodarski boji, predno so se
i uvedli nekateri važni socijalni zakoni. Do 1. 1842. je v Avstriji obstojala vsa
socijalna zakonodaja v obrambo delavskega ljudstva iz nekega dekreta izza
i  dobe cesarja Jožefa. S tem dekretom se je ukazalo, da se morajo otroci,
ki so uslužbeni v obratih, najmanj enkrat na teden umiti in počesati in dva¬
krat na leto tudi zdravniško preiskati. Zakoni, s katerimi se je v posameznih
industrijskih obratih določil postavni delovni čas, uvedlo bolniško zavaro¬
vanje, zavarovanje za nezgode in tako dalje, so primeroma še novi. Pred
nami je še zakon socijalnega zavarovanja, ki je silne važnosti za nadaljnji
gospodarski in kulturni razvoj slovenskega ljudstva.

Industrijsko delavstvo si je priborilo nekaj socijalnih zakonov. Mali
poljedelec in dninar na kmetih sta doslej ostala izven njih. Zato je delavska
beda na kmetih še hujša kot v mestih in industrijskih centrih.

Socijalna zakonodaja je tedaj za nas tudi prava narodna potreba. Ona
je važen postulat naše narodne in gospodarske politike.

4. Slovenec se seli na tuje.

Pri ročnem delu je bil človek gibalo orodja. Razum in ročna spretnost
sta ga usposobila za delavca. Pri strojnem delu pa mora človek slediti stroju,
po njem se mora ravnati, streči mu mora; torej ravno narobe. Zato so člo¬
veške žrtve pri strojnem delu večje nego so bile pri ročnem. Število pone¬
srečencev v strojnih obratih je zelo veliko, kar dokazuje tudi statistika za¬
varovalnic za delavske nezgode. Stroj je bil takoj spočetka konkurent iz¬
učenega delavca, ki ga je s svojo vedno večjo dovršenostjo izrival z delov¬
nega prostora. V obratih se vedno bolj namesto moških nameščajo ženske,
i namesto odraslih otroci, ki so za podjetnika cenejša delovna moč. Primer
. iz novejše dobe nam pojasni ta proces. V avstrijskih tobačnih tovarnah se
| je leta 1900. izdelalo 3.101,120.900 cigaret. Za to delo je bilo potreba 8401
. oseba. Med tem so se obrati tehnično izpopolnili, nov stroj je bil uveden
: v delavnice. Učinek novega stroja je bil presenetljiv: število delavcev se je
i znižalo, število izdelkov pa zvišalo. V letu 1908. se je izdelalo že 5.238,097.620
i cigaret. In glej, za to delo se je rabilo 6636 delavskih oseb. S pomočjo no-
i v ega stroja so izdelali 2.136,976.720 cigaret več nego jih je izdelalo 1900.
i leta — 8401 oseba.

Pa ne le v stabilnih obratih, temveč tudi pri težaškem delu so izzvali .
novi strojni izumi preobrate. Tehnično drzno podvzetje zgradbe panamskega
. Prekopa nam je jasno pokazalo učinke tehničnega napredka. Parne lopate,

; ^ so jih tam uporabljali, so prekopale na mesec 623.700 kubičnih metrov

zemlje. Vzemimo, da prekoplje en delavec v osmih urah 4-6 kubičnih metrov
zemlje; v tem primeru bi bilo za delo, ki so ga opravile parne lopate, po¬
trebnih 5460 krepkih in junaških mož. Pri parnih lopatah pa je bilo zaposlenih
zgolj — 298 delavcev. Tehnični napredek je na ta način stvaritelj takozvane
»industrijske rezervne armade 1 ', to je množi število tistih, ki ne najdejo dela,
ki so produktivno odveč. Časih kak nov tehnični izum izloči kar celo stroko
iz družabne produkcije in vzame v njej uslužbenim vsakdanji kruh, tako
rekoč čez noč.

Te brezposelne čete s svojimi ponudbami znižujejo veljavne mezde,
s svojo konkurenco silijo zaposlene delavce, da ostanejo mirni in zadovoljni
do skrajne mere.

Vedno bolj se uveljavljajoče strojno delo je preobrazilo gospodarsko živ¬
ljenje tudi na kmetih. Domalega izpodvreta domača obrt, nezadostna polje¬
delska produkcija in pa uvedba strojev tudi v kmetiško delo — vsega tega
posledica je, da se prebivalstvo seli s kmetov v mesta in obrtna središča.
Število prebivalstva na kmetih pada. Industrijski način proizvajanja je tudi
v domačem kmetijstvu izzval preobrate. Surovo maslo se dandanes stepa v
mlekarni, ne več na domu. Kemična industrija vsaj deloma nadomešča ne¬
katere poljedelske produkte. Para in elektrika izpodrivata vprežno živino,
vodovodi olajšujejo domače kmetiško delo, kosilni in mlatilni stroji delajo
brez koscev in mlatičev. Prilik zaslužka na kmetih je vedno manj. Ker so
tudi domača obrtna in industrijska podjetja šibka, prenapolnjena in oble¬
gana od delavskih ponudnikov, se je slovenska, »industrijska rezervna ar¬
mada" namerila v daljno tujino; predvsem se seli v Ameriko, deželo klasič¬
nega kapitalizma, kjer so mezdne razmere boljše nego doma, a kjer je tudi
izkoriščanje delovne moči hujše in brezobzirnejše nego v domovini.

Ameriška statistika navaja, da se je 1842. leta priselilo v Zedinjene države
ameriške nad 100.000 ljudi. V letu 1907. so našteli evropskih priseljencev
1,285.349. Od 1.1873.—1908. se je izselilo iz Evrope v Ameriko 17,700.000
ljudi. Samo mi, majhen narodič, imamo tam nad 100.00C
svojih ljudi,  dokaz, kako nevzdržne so naše domače razmere. Ljudstvo
hodi za kruhom; v gospodarskem pogledu je nekakšna žoga, ki skače, kako]
jo suje kapital. Po vsem svetu so raztreseni Slovenci; najdeš jih povsod,
kjer se težko in trdo dela. S svojim delom ustvarjajo bogastva, ki prehajajo
v last posameznih kapitalistov, sami pa ostajajo revni in bedni.

Še nobena doba nam ni požrla toliko ljudi in nas ekonomsko tako
okrtila, kakor nas je prva razvojna doba kapitalizma. Socijalno in moralne
nas je preobrazila. Vrste našega ljudstva so se zredčile, kar nam zgovorno
dokazujejo ljudska štetja. Socijalnemu in ekonomskemu propadanju se j«
pridružilo še narodno zatiranje, ki nam ni dopuščalo, da bi se mogli dovolj
krepko razvijati. Iztrgalo nam je na tisoče ljudi, našo gospodarsko revščino
je povečalo do skrajne mere. Tudi kulturno so nas hoteli popolnoma za-

15

treti. Svetovna vojna nas je našla uboge in majhne; zato nas je zadela še
bolj nego bi nas bila sicer.

V tej dobi tuge in bede je hodil po slovenski zemiji idealist, ki je
nosil pokonci glavo. V njem je bila vera. To je bil naš kulturni delavec.

5. O kolovratu in drugem.

Razvoj industrijske produkcije je imel tudi za samostojnega obrtnika
usodne posledice. To, kar je nekdaj izdeloval posamezen obrtnik, to pro¬
izvaja dandanes veliki obrat s strojnim delom. Nekdaj se je predlo v vsaki
slovenski hiši. Vsaka slovenska žena — bodisi kmetica, 'oajtarica ali me¬
ščanka — je imela svoj kolovrat, ki je postal tako tipičen za našo roman¬
tiko. Žene in dekleta so vrtile kolovrate v dolgih zimskih večerih. O tem
beremo le še v pripovednih spisih. Dandanes se prede in tke v velikih pre¬
dilnicah in tkalnicah, v katerih je uslužbenih na tisoče mezdnih delavcev.
Tehnični izum predilnih in tkalnih strojev je izpodrinil tudi to domačo obrt.
S kolovratom pa je izginila s kmetov tudi lepa in trdna narodna noša. S
to narodno-gospodarsko izgubo je propadel tudi dobršen kos naše narodno-
ljudske krojne estetike. Danes oblači za silno drag denar ne le meščana in
delavca, temveč tudi našega kmeta, mogočni industrijec s posredovanjem
velikega in majhnega trgovca.

Ravno tako je z drugimi obrtnimi izdelki. Čevljarskega mojstra groze
onemogočiti velike čevljarske tovarne, v katerih se izdelujejo tehnično do¬
vršena obuvala vsake vrste. Krojaškega mojstra izpodrivajo moderne kon¬
fekcije. Naši številni mlinarji so podlegli velikim valjčnim mlinom, ki jih
žene vodna sila ali pa para. Male žage se umikajo velikim. Velike pekarne, hi-
gijenično stoječe na vrhuncu, izrivajo majhnega pekovskega mojstra, ki je
posebno z uvedbo enotnega črnega kruha izgubil dobršen del svojih do¬
hodkov. Mali mizarski mojster ne more prevzemati velikih del; prepustiti
jih mora velikim mizarskim obratom s strojnim delom. Samostojnega stru¬
garja že skoraj ni več najti; preselil se je v tovarno. In tako dalje! Pa tudi
obrtim, ki se ne morejo industrijsko organizirati, je veliki obrat vzel dobršen
del dosedanjih dohodkov. Skoraj vsaka večja tovarna ima svojo ključavni¬
čarsko delavnico, vsaka pivovarna svoje sodarje, ki so kot mezdni delavci
del pivovara. Urar na primer že davno več ne izdeluje ur sam, temveč si
naroča ure in njih delce iz tovarne. Sestavlja jih in prodaja; kvečjemu tudi po¬
pravlja pokvarjene ure. Izučenega optika je danes težko najti iz male de¬
lavnice; preselil se je v veliki optični zavod. Na njegovo mesto pa je stopil
frgovec, ki prodaja, kar kupi v velikih optičnih zavodih. Prav tako je z zla¬
tarjem in nožarjem. Majhni stolarski mojster se je umaknil stolarski tovarni,
ki dela s stroji. Rezbar se je preselil v tovarno za pohištvo, kjer je postal
mezdni delavec; s tem je propadla tudi njegova umetnost v rokodelstvu.

16

Ključavničarski mojster se je upehal v konkurenčnem boju z velikimi žele¬
zarskimi in livarskimi tovarnami. Perica se je preselila z doma v parno pral¬
nico in likalnico, pletica v pletarno s strojnim obratom. Samostojni roko¬
delec hira. Mnogo se jih je preselilo z doma v tovarno, ali pa so postali
delavci od kosa na domu v službi industrijalca ali trgovca. Strojno delo
izpodkopava majhnemu samostojnemu rokodelstvu nekdaj trdna in solidna
tla; tepe in uničuje ga s konkurenco.

Tudi v trgovini absolutno vlada veliki trgovec, od katerega so gospo¬
darsko odvisni številni mali trgovci, branjevci in oštirji. Število malih trgovcev
se je v zadnjih letih znatno povišalo. Odkod ta pojav?

S trgovino, če tudi je majhna, se vsakdanji kruh lažje služi nego s
težkim obrtnim, z industrijsko-mezdnim ali pa duševnim delom. Man trgovini
se posveča vedno več oseb, ki so za obrtno ali duševno delo nesposobne,
ali pa ker drugje ne najdejo primernega zaslužka. Vsi ti mali trgovci, bra¬
njevci in oštirji so gospodarsko odvisni od velikih trgovcev, ki jim posre¬
dujejo blago in dajejo kredit. Razlika med nakupno in prodajno ceno je
njih zaslužek. Ti številni mali trgovci navadno zdraže trgovske predmete,
ki jih rabi konsument: delavec, obrtnik, učitelj, uradnik, meščan itd.

Mala trgovina uspeva posebno dobro na kmetih. Velike vasi in trgi,
ki so oddaljeni od obrtnih središč, so za malega trgovca najpripravnejši.
Slabe in drage prometne razmere mu omogočajo, da postane določevalec
cen do gotove meje, zakaj prebivalstvo nima prilike, da bi stopilo v direktno
zvezo z veletrgovcem ali celo s producentom. Ali mu je to sploh onemogočeno,
ali pa so s tem zvezani preznatni potni stroški in izguba časa. Ta in druge
okolnosti množe male trgovce in jih ojačujejo. Tip male trgovine na kmetih
je, da se strokovno bavi z detajlno prodajo in da ima, kolikor je le mogoče,
vse v zalogi, po čemer se splošno povprašuje. Konsument — bodisi kmet,
delavec ali uradnik — je odvisen od trgovčeve zaloge in je primoran —
vsled oddaljenosti od velikih obrtnih središč, pomanjkanja trgovske konku¬
rence, ali vsled karteliranja krajevnih trgovcev med seboj — svoje potreb¬
ščine kupovati za ceno, ki jo zahteva trgovec: navadno dražje kot pa pre¬
bivalstvo v mestih in v obrtnih središčih. Tako je postal mali trgovec na
kmetih prvi in odločilni gospodarski činitelj v kraju. Pri njem se ne zadol¬
žuje le delavec in uradnik, ampak tudi kmet, ki za izkupilo svojih pridelkov
kupuje pri trgovcu kolonijalno in tovarniško blago.

Samostojni rokodelec peša; nazaduje gospodarsko in številno, čeprav
je dejanstveno producent. Konkurenca velikih obratov, ki delajo s stroji in
mezdnimi delavci, ga spravlja na beraško palico. Velika industrija in trgovina
pa nasprotno množita in jačita malo posredovalno trgovino. Ona posreduje
med velikim industrialcem in veletrgovcem ter številnimi majhnimi konsumenti.

Kar so nekdaj izdelovali naši številni domači obrtniki po mestih, trgih
in vaseh, to sedaj izdeluje tuj kapitalist kot pravni lastnik modernega pro-

17

izvajalnega orodja. Med nami pa se je razmnožilo število njegovih agentov
— malih trgovcev. Le-ti so prvi oznanjevalci kapitalističnega gospodarstva,
ki neodvratno prihaja tudi v naše kraje.

6 Zemlje imamo premalo.

Naraščajoča industrijalizacija tudi pri nas izpodriva poljedelstvo. Vendar
smo Slovenci pretežno še poljedelsko ljudstvo. Med štajerskimi in koroškimi
Slovenci je približno 60% poljedelcev in živinorejcev, na Kranjskem, Go¬
riškem in v Istri pa 65 do 70%. Obdelovalni način zemlje nam nudi precej
jasno sliko našega gospodarskega položaja. Na Kranjskem je 44% od cele
površine gozda, 17% travnikov, njive zavzemajo nekako 15%, ravno toliko
pašniki; vinogradi komaj 1’1%. Na Štajerskem je vinogradov 1'4%. Skoraj
polovica cele dežele je gozd. Njive zavzemajo nekako 20%, travniki 12%
površine, pri čemer je pripomniti, da ima slovenski del dežele manj gozda
pa več njiv in travnikov nego nemški del. Primorje, ki je zelo kraško, ima
komaj 30% gozda, njiv 13%, ravno toliko travnikov, 7% vinogradov; vse
drugo je pašnik ali pa neproduktiven svet (6'5%).

Že ta površni pregled zadošča, da spoznamo: naš poljedelec se inten¬
zivno peča z gozdnim gospodarstvom. Največ dohodkov mu daje lesna
trgovina. Jelov, smrekov, hrastov les se izvaža v Italijo in sicer preko Trsta
in Reke. Precejšno množino ga rabi tudi domača lesna industrija. O tem
nam priča nenavadno visoko število žag, ki jih imamo. Samo na Kranjskem
je nad 60 parnih žag in do 800 malih žag, zvezanih z mlini, ki jih žene
voda. Te male žage so navadno le del kmetskega gospodarstva, kjer veči¬
noma opravlja žagarski in mlinarski posel posestnik sam ali pa en član
njegove družine. Veliki bukovi gozdi dajejo drva in oglje. Kranjska sama
producira na leto pol miljona metrov trdih (večinoma bukovih) in 100.000
metrov mehkih drv. Drugega porabnega lesa daje Kranjska na leto 120.000
metrov trdega in pol miljona metrov mehkega (največ jelovega in smreko¬
va) lesa. Kranjska, Koroška in Štajerska so znamenita izvažališča stavb-
ne ga in drugega lesa za Italijo in nekatere druge južne dežele.

Žita se pridela premalo in ga je treba uvažati.  Na Šta¬
jerskem se pridela največ rži in pšenice, najmanj ječmena. Na Koroškem
največ rži in ovsa, najmanj pa koruze. Na Kranjskem največ pšenice, naj¬
manj ječmena. Na Goriškem in v Istri pa največ koruze, jako malo rži in
P re cej pšenice. Krompirja se pridela na Kranjskem največ, 15*2 % od ob¬
delanega polja, na Koroškem pa najmanj, komaj 6%. Posebno v južnih
Pokrajinah se pridela ovsa veliko premalo. Kar se izkoriščanja rodovitnosti
tiče, so slovenske dežele za nemškimi. En hektar daje povprečno 13 meter¬
skih stotov pšenice, 15 meterskih stotov ječmena, 12 meterskih stotov ovsa.
Ako primerjamo te številke z drugimi deželami, na primer s sudetskimi,

18

vidimo, da znatno prednačijo pred nami in da torej tudi poljedelsko še
nismo na višini.

Za poljedelsko delo manjka krepkih moških delovnih moči, ki se mude
v tujini na delu za druge.

Iz tega bi se dalo sklepati, da se naše poljedelstvo industrijalizira na
ta način, da kmet na eni strani dela za naprodaj, na drugi strani pa je
primoran dokupovati, posebno tudi žitne produkte. Poljedelstvo samo je
pasivno, primanjkljaj pokriva gozdno gospodarstvo in pa živinoreja. Naša
živinoreja še vedno ne dosega nemške, če tudi je v zadnjih letih znatno
napredovala. Na Kranjskem se je razvila posebno prašičjereja, kjer se je v
enem desetletju, od leta 1900—1910. dvignilo število prešičev za 64-4%
Živinoreja daje lepe dohodke, zato skrbi kmet, da pridela dovolj krme.
Vsled tega je bilo pri nas zadnje čase vedno več travnikov in pašnikov
njiv pa vedno manj. Nastaja vprašanje: ali se našemu poljedelcu njive
izplačajo? Ali ne bi bilo zanj koristnejše, da opusti njive in pomnož
travnike ter na ta način pospeši in dvigne živinorejo? Ako moramo žito ži
itak uvažati in dokupovati, ali ni navsezadnje vseeno, ako ga uvažamo ši
več? Živinoreja lahko postane aktivna postavka v naši narodno-gospodarsl
bilanci, ako jo dvignemo do take višine, da bo mogoč in potreben izvo:
klavne živine.

Kaj lahko sklepamo iz tega razmotrivanja?

Zemlje imamo premalo!

Našemu malemu kmetu v novodobnem gospodarstvu primanjkuje zemlje
polja in gozda. Zato bo težko izhajal tudi tedaj, ko bo rodovitnost zemlj :
še bolj izkoristil nego doslej. — Poleg tega mu jemlje zemljo tudi industrij! :
ki išče na kmetih cenejšo vodno moč. Velika industrija stremi za tem, d
zamenja drago parno gonilno silo z vodno močjo, ki je znatno cenejša. P
tudi sicer velika obrtna podjetja rada nakupujejo kmetsko zemljo, da si sa
ma preskrbe za svoje izdelke potrebne sirovine. — Poljedelska produkci
ne koncentrira velikih površin zemlje. Mali in srednji kmet sta pri nas prt 1
cej stabilna. Pač pa skupljuje zemljo industrijski obrat, ki je zvezan z velf 2
posestvom. V Avstriji ima 451 največjih podjetnikov 4683 obrtnih obrato' s
v katerih je uslužbenih 889.647 ljudi. Od teh 451 podjetnikov jih 113 pf r
seduje tudi 1302 poljedelskih obratov, v katerih je bilo pred vojno t
poslenih 52.000 poljedelskih delavcev. Površina posestev teh 113 lastniko 11
znaša eno dvanajstinko površine vse sedanje avstrijske države.

Tudi med Slovenci so posamezni veleposestniki lastniki obširnih p ( u
sestev. Najlepši in največji gozdovi so v njihovi posesti, v posesti graščako r;
fidejkomisov, denarnih zavodov in verskega zaklada. Veleposestvo živi p
nas predvsem od gozdnega gospodarstva in lesne trgovine. Kmet, ki je i ;  S'
sekal svoje gozdove, si ne opomore nikoli več. Veleposestnik, ki z gozdo'
racijonalno gospodari po načrtih, ki so preračunani za desetletja v naph n;

19

se z lahkoto vzdrži na površju, zakaj les in oglje sta vedno bolj dobičko¬
nosna produkta. Industrija in veleposestvo polagoma izpodrivata malega in
srednjega kmeta tudi s tem, da mu jemljeta zemljo, ki jo ima itak premalo.
Kmetsko vprašanje je torej v bistvu vprašanje o povišku produkcije in o
pridobitvi nove zemlje.

Pravičnejša razdelitev zemljišč postaja za malega in
srednjega kmeta važno vprašanje.  Po kmetski odvezi so ostali
graščakom in veleposestnikom najlepši in največji kosi gozdov in polja. Ta
obširna površina zemlje, ki je danes v rokah maloštevilnih posameznikov,
nam sedaj manjka. Razlastitev veleposestev in odprava na zastarelih pred¬
pravicah slonečih fidejkomisov sta postali za našega malega kmeta, ako hoče
uspevati kot producent, pereče življenjsko vprašanje. Poleg tega mu more po¬
magati tudi zadružna organizacija, ki ima za kmeta predvsem te-le važne naloge:

1. da mu posreduje cen kredit in ga obvaruje denarnih špekulantov:

2. da mu omogoči nabavo orodja in poljedelskih strojev ter ga pri
tem obvaruje dragih mešetarjev;

3. da mu razpeča produkte in ga spravi v direktno zvezo s konsumenti;

4. da ga organizira kot konsumenta.

Zadružna organizacija je med Slovenci že precej razvita, pa še dolgo
ne tako, kakor bi morala biti. Uradna statistika navaja za leto 1912 — 952
slovenskih zadrug; od teh jih je bilo na Kranjskem 424, na Štajerskem 254,
na Koroškem 36, v Trstu in okolici 47, na Goriškem 135 in v Istri 56.
Večina teh zadrug je kreditnih. Presenetljivo malo je konsumnih in obrtnih
zadrug. Kmet je med vsemi stanovi na Slovenskem pokazal še največ smisla
za zadružno organizacijo. Delavstvo hodi za njim.

7. O narodnih renegatih in o narodnih mučenikih.

Novodobno gospodarstvo je ugonobilo stari srednji stan in je ustva¬
rilo novega. Stari srednji stan je bil mnogo bolj neodvisen nego je novi,
zakaj bil je faktični in pravni lastnik proizvajalnih sredstev. Novi srednji
stan pa živi od svojega dela, kakor živi mezdni delavec. To je bistvena
razlika med srednjim stanom predkapitalistične in srednjim stanom kapita¬
listične dobe. Novi srednji stan se loči od mezdnega delavca le v toliko, da
ima večje zaslužke ali večje plače. Mali trgovec več zasluži nego mezdni
delavec. Tehniki, juristi, zdravniki, profesorji, učitelji, vsakovrstni upravni
uradniki itd., ravno tako služijo za plačo kakor strojni ali poljedelski delavci;
razlika je le v plači. Vsi ti srednji stanovi žive od svojega duševnega dela.

Naraščajoča industrijalizacija množi in ojačuje srednji stan. Kjer je tr¬
govina razvita, je treba več šol, torej tudi več profesorjev in učiteljev, več
juristov in več zdravnikov. Za njimi prihajajo vsakovrstni trgovci. Kjer se
naseli velika tovarna, je treba upravnih in tehničnih uradnikov. Skratka:

20

vzporedno z industrijo narašča nov srednji stan. Vanj se steka vse; otroci
propadlih kapitalistov ravno tako, kakor otroci poljedelcev in delavcev. V
prvi vrsti pa polni pri nas srednji stan kmet, katerega človeška nadpro-
dukcija nima ne dela in ne jela na premajhni domačiji. Ti srednji stanovi
so narodno najbolj zavedni, ker jim narodno zatiranje odvzema vsakdanji
kruh. Oni so bili tisti, ki jih je narodno sovraštvo preganjalo in teptalo.
Zakaj tujec je sedal na njihova mesta, ki jih je proglašal za svojo „narodno
posest 1 ' — termin, ki je umljiv samo za nas. S tem so korumpirali naš
srednji stan, ki ima največ talentov v svojih vrstah. Vzgojili so renegate,
narodne poturice, ki so bili — ljubemu vsakdanjemu kruhku na ljubo —
glavni priganjači narodnega sovraštva. Tako korumpirani srednji stanovi so
potujčili slovenska mesta in trge; bili so največja ovira našemu socijalnemu
razvoju. Za ljudske potrebe in njegova stremljenja niso imeli in niso niti
hoteli imeti ne srca, ne razumevanja. Kulturno, socijalno in politično so bili
nazadnjaki. To zastrupljeno vzdušje je izrodek narodne neenakopravnosti.
Samo narodna krivičnost je mogla ustvariti tako neznosno ozračje, ki je za¬
meglilo ljudstvu jasen razgled, ki je razdvajalo slovensko inteligenco, ki je
duševno in gmotno ubijalo naše talente in nam jemalo možatost. Zato je
bila med slovenskimi srednjimi stanovi solidarnost cvetka, ki nikoli ni mogla
prav vzbrsteti. Možnost napredovanja v službi na stroške svojih tovarišev
je ubijala solidarno zavest med vedno večjimi četami uradnikov, tehnikov,
profesorjev itd., ki se ne čutijo vedno kot izkoriščanci in navadno posmeh¬
ljivo gledajo na socijalno-obrambni boj delavca in kmeta. Ti stanovi obču¬
tijo bolj narodni nego socijalni pritisk. Narodni pritisk je namreč rodil dva
ekstrema: narodne renegate  — ljudi, ki jim je materijalna korist nad
vse — in pa tako zvane „narodne mučenike 11  — ljudi gorkega čustva.

Gospodarsko so srednji stanovi izkoriščani posebno kot konsumenti.

Poleg mezdnega delavstva narašča nova plast srednjih stanov, ki imajo
po bistvu svojega socijalnega položaja prav tako interes na narodni in soci¬
jalni obrambi in pravičnosti kakor delavski stan. Zakaj tudi na duri srednjih
stanov trka pomanjkanje, ki pa se rado sramežljivo prikriva. Tudi srednji
stanovi, ki niso lastniki proizvajalnih sredstev, so prisiljeni, da služijo po¬
sameznikom ali družbam ali pa državi za nezadostne plače.

□ □ □ □ □

III. Nakovala finančnega velekapitala.

1. Nastop delniških družeb.

Da moremo prav presojati svoj položaj, moramo poznati tendence
svetovnega narodno-gospodarskega razvoja, njegove zunanje oblike in nje¬
gova notranja gibala.

21

Gospodarski razvoj današnjega sveta sloni na konkurenci. Konkurenca
je os, okolo katere se vrti vse moderno življenje. V konkurenčnem boju
zmaguje močnejši nad slabejšimi. Kdor ima kapital, lahko osnuje podjetje;
kdor nima ničesar, ne more začeti ničesar. — Tehnični napredek, ki je
ustvaril gigantska proizvajalna sredstva, je povečal mnogoštevilne majhne
obrate v velike. Čim večje pa je podjetje, katerega hočemo osnovati, tem
več je treba imeti zanj kapitala.

Navadno posamezen kapitalist novih bremen ne more zmagovati sam.
Ako na primer tehnični napredek izzove potrebo, da se obrat poveča, ali
pa ugodna konjunktura omogoči boljšo izrabo obrata, tedaj mora podjetnik
založiti v podjetje več kapitala. Pri tem se mora držati mere dobička, ki
ga daje obrat. Ako hoče izhajati, mora vedeti, koliko bo zaslužil: ali bo
dobiček tolikšen, da se bo založeni kapital dovolj visoko obrestoval ali ne.
Če najame posojilo, ga mora pokriti iz dohodkov obrata; sicer postane
pasiven in propade.

Potreba velike kapitalne moči za uvedbo in vzdrževanje velikih obratov
je nujno privedla do tega, da se več kapitalistov združi, ki zmorejo to,
česar en sam ne zmore. Tako so nastale podjetniške družbe; podjetje po¬
sameznega kapitalista se je izpremenilo v družabno podjetje. Navadna pravna
oblika teh združeb je delniška družba.  Nič več ni posameznik izključni
lastnik; vsakdo, ki ima delnico dotičnega podjetja, to je kos papirja, na
katerem je potrjeno, da je s tam imenovanim zneskom prispeval k uvedbi
podjetja, je njen solastnik. Upravičen je zahtevati, da se mu izplačuje pri-
stoječi del donosa iz podjetja. Delničarji na glavnih zborovanjih odločujejo
o usodi obrata. Na teh zborovanjih se glasovi ne štejejo po glavah, temveč
po številu delnic. Čim več delnic ima posameznik, tem več glasov šteje,
tem bolj je odločilen. Pri delniških družbah so udeleženi tudi mali ljudje
2  manjšimi zneski, toda odločilni niso. Vse vodijo in odločajo o vsem veliki
delničarji. S pomočjo delniške družbe se veliki kapitalisti preskrbe s tujim
denarjem, s katerim povečajo svoje obrate in povišajo svoje zaslužke, ne
da bi pri tem izgubili svojo odločilno moč in oblast.

Posamezen podjetnik, ki svojo tvrdko izpremeni v delniško družbo,
n ' več odvisen od svojega lastnega kapitala, temveč z izdajo delnic vpreže
tuj kapital v svojo službo. Sedaj mu ni več potrebno, da bi njegovo pod¬
jetje pokrilo eventualne dolgove, temveč jih lahko poplača tudi tako, da
2  izdajo novih delnic poviša delniški kapital. Banka je posodila  posa¬
meznemu podjetniku denar; delniški družbi pa da pravzaprav le nekak
Predujem.  Za znesek, ki ga je dala na razpolago, izda nove delnice in
jih spravi v promet. Ako si banka del teh delnic pridrži, postane solastnica
Podjetja in ga lahko kontrolira. V konkurenčnem boju so delniške družbe
2e  zaradi tega zmagovite, ker imajo več kredita nego posamezen podjetnik,
in ker se navadno skrivajo za njimi banke. Posamezen delničar je v naj-

22

hujšem slučaju zadovoljen, ako mu vloženi denar prinaša vsaj toliko obresti,
kakor bi jih donašal, ako bi ga bil naložil v hranilnici. Posamezen podjetnik
pa s tako majhnim dobičkom ne more izhajati.

Delniške družbe se bolj in bolj množe. Velika podjetja so danes mo¬
goča le v tej obliki, ki se je izkazala za trpežno in močno. Delniške družbe
so ustvarile moderna velepodjetja, kakršnih bi posamezen kapitalist ne
mogel.

2. V boju za cene: — karteli.

Konkurenčni boj je čezmerno povišal industrijsko in obrtno produkcijo
in je obenem pocenil obrtne izdelke. Posledica je bila, da se je moral mali
rokodelec s svojimi dražjimi izdelki umakniti velikemu podjetniku. Po njegovi
izločitvi so veliki podjetniki nadaljevali konkurenčni boj med seboj. Boj ni
opešal, temveč je postal še intenzivnejši vsled povišanega prometa in mno¬
žine kapitala, ki se je hotel udejstviti. Natura velikih obratov zahteva, da se
polno izrabijo; izdelano blago mora  v promet in v denar. Vsako podjetje
se hoče vzdržati na površju, hoče napredovati in se razširiti. To pa je mo¬
goče samo tedaj, ako svoje izdelke sceni; zgolj v tem slučaju se vzdrži
pred silno konkurenco.

Podjetniki so končno izprevideli, da morajo v svojem lastnem interesu
omiliti konkurenčni boj. Doslej so se medsebojno borili za odjemalce, po¬
slej se združijo, da se bojujejo proti  odjemalcem. Preje so se medsebojno
borili, da si pridobe kupcev  za svoje izdelke, poslej se združijo, da se
skupno bojujejo proti kupcem za ceno.

Podjetniki stroke, ki izdeluje kaj takega, kar rabi vsakdo in pri čemer
okus občinstva, moda ali umetniška izvršba ne prihajajo v poštev, kakor
na primer železo, sladkor, cikorija, papir, pivo itd., so se lahko zedinili
glede prodaje svojih izdelkov. Posamezni podjetniki so se medsebojno do¬
govorili, ne da bi prenehali biti samostojni, da svoj trg monopolizirajo. Tak
dogovor imenujemo kartel.

Karteli so precej nova iznajdba; razmnožili so se šele v novejši dobi.
Na gospodarsko življenje mogočno vplivajo. Vedno nove stroke se karteli-
rajo. Karteli so silno podražili posamezne blagovne vrste.

Kakšne namene ima kartel? Podjetniki ene stroke se medsebojno ze¬
dinijo, da bodo stavili svojim odjemalcem enotne plačilne pogoje; ali da
bodo zavoje zaračunali enako; ali da bodo upoštevali pri prodaji svojih iz¬
delkov bolj enotne cene. Takšno karteliranje ne posega v delokrog in samo¬
stojnost posameznega podjetnika. Strožji pa postane kartel napram posa¬
meznemu podjetniku, kadar odloča tudi o produkciij, to je, natančno določi,
koliko sme v gotovem času posamezen podjetnik proizvajati. V tem slučaju
ima kartel namero, da vzdrži ali poviša cene izdelkom in onemogoči med¬
sebojno konkurenco. Tako prestane posamezni podjetnik biti samostojen;

23

veže ga dogovor s tovariši. Še več pa utrpi na svoji samostojnosti, ako
osnuje kartel posebno prodajno centralo, ki ima edino nalogo, da prodaja
izdelke vseh v kartelu združenih podjetnikov. V tem primeru se posamezni
podjetniki obvežejo, da ne bodo prodajali sami svojih izdelkov, temveč da
jih bodo oddajali prodajni centrali, ki je navadno kakšna banka, s katero
je kartel v kreditni zvezi.

V tem slučaju bo kartel poskusil, da proizvajanje poenostavi in zenači,
to je, uvede za izdelke enotne vzorce in tipe. Tak kartel je zelo trden.

Stremi za tem, da zenači svojim članom proizvajalne pogoje. S tem
namenom sam preskrbuje potrebne sirovine in jih po svojem preudarku deli
med podjetnike, včlanjene v kartelu. Da poceni proizvajanje, ga specijalizira,
tako da posamezni obrati izdelujejo na primer le gotove dele izdelka. Kartel
nudi torej podjetnikom, ako so zanj dani ugodni pogoji, razne prednosti.
Tako na priliko znižuje proizvajalne stroške; dviguje cene in jih vzdržuje,
tudi če se scenijo sirovine ali se znižajo proizvajalni stroški; odstranjuje
medsebojno konkurenco; končno razpolaga kartel z večjimi gmotnimi sred¬
stvi in z večjim kreditom nego posamezni podjetnik, tako da more izrab¬
ljati vse napredke tehnike.

Kartel je vsemogočen, ako se mu posreči monopolizirati produkcijo;
zato se njegov boj obrača v prvi vrsti proti tistim podjetnikom njegove
stroke, ki se mu nočejo pridružiti. Marsikak podjetnik se noče kartelirati,
ker upa, da bo sam lažje shajal in da se bo z uspehom uprl konkurenci.
V tem slučaju napne kartel vse sile, da zunaj stoječega podjetnika podre
na tla. V ta namen more uporabljati dvoje sredstev: prvič, da svoje izdelke
sceni, drugič, da jih tehnično izboljša. Ker razpolaga kartel z večjimi gmot¬
nimi silami nego posamezni kapitalist, lažje dlje vztraja in sme upati, da
končno svojega nasprotnika premaga. Novejša doba je doživela mnogo takih
bojev. Pri nas je boj karteliranih pivovaren proti nekarteliranim še v živem
spominu. Kot kurijozum naj navajam svojedobni boj nekaterih ameriških
železnic med seboj. Kartelirane železnice so v konkurenčnem boju zniževale
svoje tarife tako dolgo, dokler ni postalo pošiljanje gotovih predmetov sploh
brezplačno. Da, še več! Pošiljatelj je od železnice še nekaj prejel.

Toda še druga nasilna sredstva so kartelu na razpolago. Vsekakor se
ta sredstva le redkokdaj rabijo. Kartel prisili dobavitelje sirovin, da jih od¬
dajajo izključno le njemu. Tako onemogočijo posameznim podjetnikom pro¬
dukcijo sploh. Ali pa kartel prisili odjemalce, da kupujejo zgolj od njega,
kar se časih lahko zgodi. Kadar kartel prisili nasprotnika, da se mu uda,
hitro dvigne cene in ni je moči, ki bi se mu mogla upreti.

Karteli streme tudi za tem, da stopijo v direktno zvezo z odjemalci,
•^a ta način se odkrižajo trgovcev. Ker je konkurenca izločena, si prihra-
ni i° mnogo stroškov za agente in reklamo. Trgovci se morajo podvreči nji¬
hovim predpisom. Kartel jim določi, katero vrsto blaga in za kakšno ceno

24

lahko kupijo; za kakšno ceno morajo blago prodajati in kje. Časih pa
prevzetno posel velikega trgovca banke, ki oddajajo blago, katerega produ¬
cirajo kartelirani podjetniki, posameznim odjemalcem ali pa malim trgovcem.
Tako na primer pri nas posreduje prodajo sladkorja sladkorni oddelek Ja¬
dranske banke". Sladkorne tovarne so kartelirane; pri nas nobeden trgovec
ne more dobiti sladkorja drugje, nego pri omenjeni banki. V obče banke
vedno bolj prevzemajo posle veletrgovine.

Karteli povsem svojevoljno določajo cene, ako jim tudi iz inozemstva
ne preti nobena konkurenca. Zato so karteli zagovorniki visoke varstvene
carine. Cene dvigajo tako visoko, kolikor znaša carina na uvoz in pa
transportni izdatki. Carina in transportni izdatki, ki jih ima zunanji konku¬
rent, so poseben dobiček kartela. Čim višja je uvozna carina, tem večji je
ta posebni dobiček. Skoro pri vseh velikih dobavah smo lahko opažali, ako
je konkurirala kakšna inozemska tvrdka z domačim kartelom, da je bila v
cenah majhna razlika vkljub temu, da je morala inozemska tvrdka računati
s precejšnimi carinskimi in transportnimi izdatki.

Nasprotno pa opažamo, da karteli svoje izdelke za inozemstvo scene
Ko je avstrijski sladkorni kartel podražil sladkor doma, je bil njegov
sladkor na Angleškem tako poceni, da so z njim krmili prešiče. Karteli
iščejo novih odjemalcev na svetovnih trgih in izzivajo s svojimi nizkimi ce¬
nami v inozemstvu hude boje. Karteli hočejo svoj kapital naložiti zunaj dr¬
žave, zakaj doma ne smejo povečati produkcije, ker bi sicer padle umetno
vzdrževane visoke cene. Zato pa je potrebno, da jih na zunaj ščiti domača
država s svojimi armadami in brodovjem.

Delavstvo ima napram kartelom težko stališče. Doslej se je bojevalo
s posameznimi podjetniki, sedaj ima pa opravka z bogatim kartelom, v ka¬
terem so združeni posamezni podjetniki. Kartel navadno ne čaka delavske
stavke, temveč sam svoje delavstvo izpre. V takih bojih zmaga ni vedno
gotova, ker je odvisna od tega, kdo dlje vzdrži.

Karteli streme za koncentracijo kapitala in obratov. Kartelirani pod- ■
jetniki so vsaj pravno še samostojni. Kadar izgube to, nastane nova pravna;
in gospodarska oblika, ki jo imenujemo — trust (trest).

1

3. Zvesta roka: —trust. I

Svojedobno zakonodaja v Ameriki ni bila prijazna kartelom. Kartelne 1 * * *

pogodbe postavno niso bile priznane. Zato je vsak karteliran podjetnik 5

smel prelomiti pogodbo, ne da bi ga mogel vsled tega kartel zatožiti sodišču.
Zato so veliki kapitalisti tako rekoč postavo obšli. Podjetja, ki se kartelirajo, r
so navadno delniške (akcijske) družbe. In prvič se je zgodilo v petrolejski^
industriji to-le: lastniki delnic so se zavezali, da bodo izročili svoje delnice
posebnemu zaupnemu komiteju, ki jih bo upravljal. Na ta način je ta komite r

25

zagospodoval nad vsemi tistimi podjetji, katerih delnice je imel v roki. Ta
organizacija je bila močnejša kot navadna kartelna pogodba. Tako je nastal
zloglasni trust.

Na ta način je bil konkurenčni boj med posameznimi podjetji izločen.
Za vsa podjetja, nad katerimi je gospodaril trust, se je uvedla cenejša in
: enotnejša skupna uprava; organizirala je nakup sirovin in prodajo izdelkov.

Posamezna podjetja so se tehnično preobrazila, uvedla se je delitev dela.
i Tako je na primer Whisky-trust prevzel 80 žgalnic. Od teh jih je 68 sploh
opusti! in je koncentriral vso produkcijo v ostalih 12 žgalnicah. Na ta način
i je zvišal delničarjem dobiček, ki je narastel posebno tudi zaradi tega, ker
je znatno znižal izdatke za reklamo in posredovalno trgovino.

Javnost se je seveda nad trusti pritoževala in znova je posegla vmes
i zakonodaja. Postava naj bi onemogočila snovanje trustov. Toda veliki kapi¬
talisti so zopet našli izhod. Če ni bilo dovoljeno, da bi družbe izročevale
delnice zaupnemu komiteju, tedaj so osnovali iz vseh delniških družeb, ki
so mu doslej pripadale, eno samo veliko podjetje, katerega imetniki so
postali prejšni samostojni lastniki, in sicer v izmeri svoje dosedanje veljave.
Časih so seveda izbrali drugo pot. Na mesto komiteja, ki je doslej upravljal
akcije, je stopila samostojna delniška družba, ki je nakupila večino delnic
vseh družeb; tako je dobila kontrolno oblast nad vsemi. Take kontrolne
družbe imajo svoje zaupnike v upravnih svetih in ravnateljstvih vseh družeb;

1  njihovo pomočjo vladajo nad vsemi podjetji.

Najmogočnejša trusta na svetu sta ameriška petrolejski in jekleni trust.
Petrolejski trust, ki mu načeluje Rockefeller, kontrolira 63 ameriških družeb
,n  veliko število prodajnih družeb v drugih deželah. Ta trust ima svoje
železnice in svoje ladje; ima svoje petrolejske vozove in svoje rafinerije.
Sam izdeluje, kar rabi, na primer sode, vrče, sesalke itd. ter izdeluje tudi
vse  postranske produkte. Od petrolejskega vrelca pa do svetilke — ena
sama roka, en sam podjetnik. Ko je ta trust zagospodaril nad celo Ameriko,
J e  prišel v Evropo in je danes gospodar trgovine s petrolejem na vsem
svetu. Spomnimo se boja, ki ga je trust vodil proti avstrijski petrolejski
■ndustriji, ki edina na svetu še ni pod njegovo oblastjo. Da izpodrine
avstrijski petrolej iz Nemčije, je ameriški petrolejski trust dosegel, da izde-
Uje  industrija za svetilke take žarnice, ki niso primerne za avstrijski petrolej;
* a  je namreč specifično težji nego ameriški. Na ta način plačujejo vsi, ki
rabijo petrolej, od podjetnika pa doli do uboge šivilje, ki dela ob petrolejski
svetilki, davek mogočnemu petrolejskemu trustu. Tako je ameriški „petro-
e J s ki kralj" postal najbogatejši mož na svetu. Seveda se ni omejil samo
na  petrolej, temveč je posegel tudi v druge stroke. On kontrolira danes
na ivečji del svetovne produkcije bakra. Cela vrsta železnic, tramvajev, elek-
r 'cnih, plinovih, vodovodnih družeb, bank in manjših trustov stoji pod
n l e govo kontrolo. Podjetja, ki vlada nad njimi, cenijo na 25 miljard kron.

26

Drugi veliki trust je ameriški jekleni trust, ki je zasnovan na delnicah ?
vrednosti 5500 miljonov kron. Leta 1907. je bilo v njegovih obratih usluž-
benih 210.180 delavcev. Ko je nastopila znana gospodarska kriza, je omeji!
svojo produkcijo, da vzdrži dosedanje cene, in je postavil 45.000 svojih
delavcev na cesto. Ta trust je zaslužil leta 1907. čistih 850 miljonov,
leta 1908. (posledica krize) čistih 495 miljonov, leta 1909. zopet 650 mi
ljonov kron. V njegovih rudnikih in plavžih delajo delavci iz vsega sveta
Marsikak Slovenec se je v njih pohabil ali pa celo izgubil življenje. Slo-^
venski narod izgublja v njih svoje najboljše delovne moči. Nekaj bogatil,
gospodov poveljuje miljonom. To je nova socijalna avtokracija, ki pajij
šele na pohodu. Trusti gospodarijo skoraj v vseh industrijskih panogah,
njihove roke segajo preko vse zemeljske oble. Uradna statistika je dognali,
da v Zedinjenih državah Amerike gospodari 93 velekapitalisiov nad 75 \ t
železniškega omrežja v deželi, nad 82% železniške lastnine in nad 87°; j
tovornine. Velekapital si podjarmlja vse narodno gospodarstvo. j

Ameriški zgled je slika razvoja, kakor si ga je zamislil finančni vele r
kapital. V Avstriji se je usidral železarski kartel, ki pa je pravzaprav
trust. On odločuje ceno in obseg produkcije železa. Železo je potrebno r
vsakem, še tako majhnem gospodarstvu. Njegova produkcija ravna vse ni p
rodno-gospodarsko življenje. V železarski industriji ukazuje nekaj gospodo! r
ki so mogočnejši in vplivnejši nego ves narod, ki je primoran, da hodi!
njim — na dnino. n

4. O pomenu bank.

Mogočen činitelj gospodarskega življenja so banke.  o

Podjetnik nima vedno toliko denarja na razpolago, kolikor ga rabi id
svoj obrat. Ako prevzame večje delo ali veliko dobavo, si navadno m® k
potrebni denar izposoditi. Narobe se zopet dogodi, da se mu v blagafk
naberč večje denarne svote; hipno ne ve, kam bi z njimi. V obeh slučaj«
uporablja banke. Banka posodi podjetniku, ako pride v zadrego, potreb«lil
svoto, ali pa njegov denar, ako ga ima preveč, plodonosno naloži. Barfv<
vodi denarni promet velikih podjetij in trgovin. Nabrani denar poso
dalje, samo ob sebi umevno, za veliko višje obresti nego jih daje sam lil
Razlika med izplačanimi in zahtevanimi obrestmi je njen dobiček. ta

Banka prevzame denarne vloge od vsakogar, posojuje pa le tistim,
katerih ve, da bodo posojeni denar vrnili. n <

Posebno takrat, kadar gre za velike svote, mora biti bančno poslovatv
previdno. V takih slučajih zahteva banka garancije za posojeni denar ali fkr
zahteva, da se ji prizna primeren vpliv na vodstvo podjetja ali trgovi«pr
Posebno pa skuša tudi doseči, da se ves plačilni promet dotičnega p°sk
jetja vrši z njenim posredovanjem. Ako na primer podjetnik komu nak^
plačilo, stori to s posredovanjem banke, s katero je v zvezi; obratno Wo

27

' morajo tudi njegovi dolžniki nakazovati plačila potom banke. Na ta način
'■ banka kontrolira poslovanje podjetja, ki ga je finančno podprla.

Večja podjetja, ki jih je financirala banka, se na njen pritisk navadno
''kmalu izpremene v delniške družbe. Del njenih delnic si banka navadno
' pridrži, da ima vpliv na vodstvo obrata. Kot lastnica delnic zahteva, da se
' izvolijo njeni zaupniki v upravni svet družbe.

Banka denar, ki se steka v njenih blagajnah, plodonosno nalaga, ker
' ga tudi sama obrestuje. Zato mora imeti vpliv na že obstoječa podjetja in
"nova mora poklicati v življenje, da v njih investira razpoložljivi denar. Banka
! : pazi, da vsa od nje financirana podjetja tudi uspevajo in donašajo dobičke.
'Ako je udeležena pri podjetjih, ki si medsebojno konkurirajo, je samo ob
‘sebi umevno, da poskuša v svojem lastnem interesu izločiti drago konku¬
renco. Na primer: ako je udeležena pri premogokopni družbi in livarni že-
' leza, skuša pri zadnji doseči, da kupuje potrebni premog edino le pri tej
premogokopni družbi. V tem leži velikokrat že tudi zrno bodočih kombi¬
niranih obratov. Časih se na pritisk banke združijo doslej samostojna
'podjetja. To se zgodi, ako se premogokopna in železolivarska družba str¬
neta v eno. V tem primeru dobi livarna železa potrebni premog za lastno
‘proizvajalno ceno, vsled česar se njena produkcija sceni in je zato konku¬
renčno močnejša nego je bila doslej.

Banka, ki ima finančni vpliv na več enakovrstnih podjetij, na primer
na pivovarne, sili na to, da se le-ta kartelirajo, da se na ta način izloči
^aga medsebojna konkurenca. Velike banke so dovolj močne, da posa¬
mezne svojevoljne podjetnike prisilijo pridružiti se kartelu, ker bi jim sicer
odrekle potrebni kredit. Pri kartelih banke navadno prevzemajo prodajo iz-
!  delkov; — na ta način zavladajo nad dotično industrijo. To jim je tem
^je, ker dandanes vsa podjetja delajo s kreditom. Današnja doba je doba
kreditnega gospodarstva, pravi znani narodno-gospodarski pisatelj Philippovich.
^rez bančnega kredita dandanes ne živi nobeno večje podjetje, nobena ve-
lika trgovina. Banke so tista gibalna sila razvoja, ki ustvarja iz malih podjetij
'Velika in jih končno spaja v kartele.

Ta koncentracijski proces se uveljavlja tudi med bankami samimi. Ve¬
like banke financirajo velepodjetja in prevzemajo prodajo njihovih izdelkov;
tako so postale obenem veletrgovine.

Leta 1909. je 10 velikih dunajskih bank imelo' nad 637 miljonov del¬
niškega kapitala in nad 252 miljonov rezervnih fondov. Vlagatelji so vložili
v  nje 3372 miljonov kron. S tem kapitalom so zaslužile — leta 1909. je bila
riža! — 75 miljonov čistega dobička. Velike nemške in češke banke imajo
P ri  nas svoje podružnice; vse so v zvezi z večjimi ali manjšimi industrij¬
skimi in trgovskimi obrati, ki so finančno odvisni od njih.

Velike svote si zaslužijo bančna podjetja tudi na tako zvanih efektnih
°rzah, kjer se kupčuje s privatnimi in državnimi zadolžnicami ter delnicami

28

raznih velikih družeb. Ker se vrednost teh papirjev neprestano menjuje
špekulirajo z njimi, računajoče na dobiček med nakupno in prodajno cent
Banke z vrednostnimi papirji navadno precej špekulirajo, ker razpolagaj
z velikimi kapitalijami in se jim zato velikokrat posreči vplivati na kurzu
gibanje. Banke kupujejo in prodajajo devize, valute, vrednostne papirje
eskomptirajo menice in devize, izdajajo čeke in nakaznice, dajejo predujmi:
na blago v skladiščih — vse za dobiček. Skratka: z ene mize se vodi goi
spodarsko življenje tisočev. Bankirji vladajo nad produkcijo in razpečavi!
njem izdelkov in določujejo smer nadaljnjemu gospodarskemu razvoju. N<
ta način se množe veliki kapitali v oblasti posameznih kapitalistov. £

Med Slovenci je razvoj bank šele v početku. Med nami so se usidra
številne podružnice velikih bank tujih kapitalistov, ki se okoriščajo od mn
šega narodnega gospodarstva. Od domačih zavodov je omeniti posebtt
,.Jadransko" in »Kreditno" banko. Jadranska banka v Trstu je imela 1. 191'°
delniškega kapitala 8,000.000 (danes že 12,000.000). Rezerv je bilo 642.2831°
tujih vlog 6,556.868 K, čistega dobička pa 680.246 K. Ta banka ima 8pb
družnic. Dividenda v letu 1912. je znašala 6V2%- Banka je udeležena tuij«
pri raznih paroplovnih družbah na Adriji. — Kreditna banka v Ljubljani; 01
imela leta 1912. delniškega kapitala 8 miljonov kron, rezerv 848.802 K, tuj ;ni
vlog 13,237.170 K. Čisti dobiček v tem letu je znašal 664.476 K. Bankah’ 11
6 podružnic. Leta 1912. je izplačala 6% dividendo. Ta banka je udeleže: 1 " 3
pri mnogih industrijskih in trgovskih podjetjih.

Poleg teh dveh bank posluje kranjska deželna banka, ki se predvsf^’
peča s hipotečnimi in komunalnimi krediti in pa Ilirska banka, ki se te
opira na kapital nekaterih zadružnih in kreditnih zavodov.

Narodno-gospodarsko potrebna »Zadružna banka" — ki naj služi spit
nosti in pospešuje ter utrdi zadružniško organizacijo narodnega kapitala
se šele snuje. mc

□ □ □ □ □ Ijiv

m

IV. Slovenska demokracija.

1. Na prozoru.

UV(

var

po«

stvi

Ako bi umirali narodi kot posamezniki, bi vsakdo, kdor se je zamift e
v našo sedanjost, obupal nad prihodnostjo Slovencev. Razumni človek * a
obupa, ker ve, da se narodi lažje prilagode izpremembam, ki jih prinf
s seboj socijološki razvoj, nego posamezniki. Prišel bo do spoznanja, 1  ‘
moramo začeti hoditi nova pota.  Sami in iz sebe moramo rešiti s' n .
problem, ki je problem malega naroda. Če se bomo znali prilagoditi ne» ISl
vratnim izpremembam socijološkega razvoja civilizirane človeške družbe, t
mogoče, da bi narodno propadli. Današnja temeljna gibala socijološke” 3
razvoja so: dane lastninske razmere, povišane proizvajanje kapit a  '

29

je stično urejene družbe, socijalna organizacija produktivnih sil in umstveni
it razvoj.

ij Koncentracijska smer in razmah velekapitala sta učinka sedanjih last¬
ninskih razmer. Neizmerni in nagli razvoj zasebne lastnine je Slovence tako
jtrekoč presenetil. Še preden smo utegnili misliti na obrambo, je naše eksi-
rastenčne temelje okrtil in je v našo škodo izpremenil razmerje med nami in
[onašimi narodnimi sosedi. Kmetski, srednji in delavski stan so prisiljeni k
^odločni, smotreni, vzajemni socijalni in narodni obrambi. Z njo je pa že
K dana smer njihovega narodnega boja, ki je utemeljen v modernih proti¬
slovnih proizvajalnih, lastninskih, kupčijskih in mezdnih razmerah.
i  Ta socijalni, obenem narodni boj, potrebuje svobode na vse strani,
m na znotraj in nazven. Zato je uvedba demokracije tirjatev življenja, boljše
itbodočnosti. Življenjski interesi malega slovenskega naroda se skladajo z
Itobče znanimi zahtevami sodobne demokracije, ki stremi po humanizmu,
(odstranitvi zastarelih političnih in družabnih uredeb, ki so v napotje svo-
pibodnemu ljudskemu gibanju. Zato, da potrebna socijalna obramba in vza-
mjemnost ne bosta v nasprotju z napredkom človeške družbe. Zato, da se
i more vsak stan svobodno, brez zaprek razvijati po svojih močeh in da se
jmorejo posebno tudi produktivni stanovi uveljavljati v socijalni pravičnosti
j>n enakopravnosti. Vsaka zavira svobodnega gmotnega ali pa umstvenega
^razmaha je kvarna in škodljiva vseobčim narodnim in človeškim interesom.
Boj demokracije ni torej le po svoji zunanji obliki, ampak tudi po svojem
ifbistvu narodni in socijalni boj.

j Demokracija je zgodovinska samotvornost. V tem vidimo njeno nujnost
m gotovost njene zmage.

oi Nazven je demokracija politično in družabno gibanje. Politično gibanje
demokracije, ki temelji na pravem spoznavanju naših gmotnih in umstvenih
moči ter njihovega ustrojstva, je tista gonilna sila, ki edina more z zanes¬
ljivostjo voditi naš narodni čolniček. Demokracija kot politično gibanje
uveljavlja politične in javne pravice posameznikov. Zato je demokracija
varhinja in vzgojiteljica individualnih posebnosti in zmožnosti. Demokracija
Pospeši predvsem umstveni in duševni razvoj, ker razširi tekmovališče um¬
stvenih in duševnih sil. S tem, da odpravi vsakršne gmotno-nasilne privile-
i£'l e > bodisi stanu ali rojstva, dvigne umstveno in duševno močnega člove-
* a  iz mase.

j Politična moč, za katero stremi sodobna demokracija, je organizirana
oblast celotnega naroda. Ta politična oblast se bistveno razlikuje od se¬
stojih političnih nadvlad, ki so postavljene na umetno stvorjeno premoč, bo-
o 3isi  Posameznika ali pa posameznega stanu.

Samoodločba ljudstva brez dosledno izvedene demokracije ni mogoča,
e - a  k a j demokracija ni zgolj kakšna upravna reforma,
ia em več v demokraciji je obsežen resnični pogon napredka v svobodi in

30

dvig eksistenčnih pogojev širokih ljudskih plasti, v katerih živi naša na (
rodna duša. 1

Zato je potrebno, da spoznamo sami sebe, svoje potrebe in nalogi ,
Slovenci smo med narodi proletarski narod, ki ni le narodno, ampak tul j
gospodarsko zatiran. Majhno je naše narodno bogastvo, malo dajemo, š j
manj prejemamo; toda to, kar imamo, je naše. Naše domače lastninsk {
razmere, naši običaji, naš jezik, naša kulturna in politična stremljenja - j
vse to je obraz naše narodne psihe,  ki jo tuji, izvanjski vplil \
zgolj oblikujejo in časih tudi nasilno pačijo. Svoje psihe ne moremo kratki j,
malo zatajiti, jo vreči od sebe in se vživeti v drugo, čeprav bi nam bi«
plemensko sorodna. Noben vpliv, bodisi da bi bil brutalno nasilen ali [ \
kulturno omiljen, ne more iztrebiti naše narodne duše. Gmotna blagra; c
mogoče pokončati, duše ni mogoče ubiti. Zakaj niti sami ne moremo prel I
tega, kar je v nas samih, kar imenujemo svojo narodno duševnost. To spi r
čuje tisočletna zgodovina, potrjuje bodočnost. Posameznik se potujči, nart r
se ne more. p

Preostane nam torej, da zidamo dalje na temelju, ki nam je dan, p
širini in globini, ki nam je izmerjena. Realistično mišljeno, gremo za ter s
da pomnožimo svoje gmotne in kulturne zaklade, ki upravičijo našo ek. 1  1
stenco pred nami samimi in pred svetom. Kako pridemo do tega cilja? g

1. S politično avtonomijo, ki bo sledila naši duševni avtonomiji; c

2. z gospodarskim ojačenjem in n

3. s kulturo. v

O teh rečeh hočem na kratko razpravljati v naslednjih odstavkih, ji

2. O politični samostojnosti. v

Angleški državni tajnik vnanjih prilik, Balfour, je prigodom neke d S 1
v angleškem parlamentu (v juliju 1917) pripomnil:

morajo sami izdelati magno charto svoje svobode, oprto :
ideje, na njih zgodovino, tradicije in stremljenja glede t

M

bate

Narodi

njihove lastne
dočnosti.

To je kratko, a jasno in jedrnato povedano.

Politična avtonomija je istovetna s samostojnostjo naroda. To sat* P'
stojnost smo si vedno mislili ograničeno na teritorij, na katerem narod Ži v >
V zadnjih desetletjih poznamo tudi še drugačno narodno politično avtoJ de
mijo, ki naj bi slonela na osebnem samoodločevanju, na tako zvanem „p' ^
sonalnem principu 11 . Tak sistem narodne avtonomije je idealen, nazven p 1  P r
vičen, ampak dandanes na znotraj neizvedljiv. Za številno majhne in S
spodarske slabe narode je danes taka narodna avtonomija dvorezen ffl' Ve
Ne smemo izpustiti izpred oči, da bi bila takšna politična svoboda besfij r °,
gospodarske jakosti. Iz prejšnjih odstavkov, v katerih sem govoril o tePh

31

■J dencah svetovnega gospodarskega razvoja, lahko vsakdo posname, da bi
tak narodno-političen sistem rezal v naše narodno telo. Gospodarsko od-
Ji visni delavci, kmeti, uradniki se ne morejo trajno upirati kulturnemu in po¬
ti litičnemu vplivu svojega soseda, ki je gmotno jačji. O tem nam pričajo
š naši obmejni kraji na severu, zapadu in jugu. Poučen je kočevski primer,
k Nemški kočevski otoček je majhen, toda njegov gospodarski, kulturni in
- politični vpliv na bližnjo okolico je neprimerno velik. Ni je kočevske vasi,
• ki bi bila zgolj nemška; vse so narodno pomešane. Slovenski živelj se ni-
( kjer ne more uveljaviti, ker so vsi večji posestniki in trgovci Nemci. Večina
1  slovenskega ljudstva na kočevskem otoku so dninarji, delavci, gmotno od-
I visni od svojih premožnejših nemških sosedov. Na mejah tega otočka so
cele slovenske vasi na poti, da se ponemčijo. Za zgled navajam občini
» Drago in Travo, kjer je gospodarski vpliv nemškega kneza Auersperga tako
1  močan, da mu slovenski kmetiči in delavci ne morejo kaj. Tu vse narodno
1  navdušenje ne more pomagati, tu so vsi pisani zakoni kos ničvrednega pa¬
pirja. Ako prestopimo južno-zapadno mejo kočevskega otočka, pridemo v
prelepe kraje slovenske domovine, ki so pa seveda našemu širšemu občin-
i stvu skoraj povsem nepoznani: v dolino zelene Kulpe in mrzle Čabranke.

;  Ti romantični kraji s svojimi lepimi vasicami stoje kulturno pod vplivom
gospodarsko močnejšega kočevskega otočka, ki trga naš breg kot hudournik
ob nalivu. Bogato fidejkomisno posestvo kneza Auersperga je tukaj moč¬
nejše od vse slovenske kulture in narodne zavednosti. Ljudstvo ondukaj
veruje, da je nemška kultura višja od slovenske, ker je nemški živelj gmotno
jačji od slovenskega. Zato se je pripetilo, da so Slovenci sami zahtevali
nemške ljudske šole, da bi otročiči ne bili takšni zaničevani reveži kot so
bili njihovi starši. Najmočnejša slovenska politična stranka v deželi, Slo¬
venska ljudska stranka, ni mogla doseči, da bi se v narodnostnem oziru
1 spoštovali vsaj veljavni zakoni, četudi se mora odkrito priznati, da so si
posamezniki za te kraje pridobili znatnih zaslug. Enako je v številnih me-
' stecih in trgih na Štajerskem, v katerih gospodujejo nemški trgovci, obrtniki
1 ln  industrijalci s pomočjo nemškega ali pa ponemčenega uradništva. Glede
Koroške, kjer slovenski živelj že zaradi zemljepisne lege (Karavank!) teži v
ne mška mesta in obrtna središča, ni da bi dokazoval nevzdržnost in ne-
■ Popolnost narodne avtonomije, sloneče na osebnem principu. Enako sliko
i vidimo v Primorju, posebno v Trstu, o čemer bi tudi slovenski delavci ve-
i deli povedati marsikaj. Če bi mi kdo oporekal, češ kaj pa tisti naši delavci,
so uslužbeni v bližnjih nemških mestih in obrtnih središčih? Ali naj jih
i Popustimo tuji samovolji in nam sovražnemu kulturnemu vplivu? Na to od-
> govarjam s tem, da se sklicujem na povedano in na to, kar še bom po-
>vedal. Lahko pa bi tudi vprašal, kaj je z onimi stotisoči delavcev — naših
; rojakov, ki trpe v westfalskih rudnikih, ki žive v Ameriki in drugod, kamor
:l'h je vrglo življenje. Ustvarimo doma pogoje za njih gmotno življenje —

32

to je naš veliki narodni problem! In videli bomo, kako resničen je pregovor
o ptiču, ki se vrača v svoje gnezdo.

Teritorijalno ograničena narodna avtonomija nam more dati tisto svo¬
bodo, po kateri hrepenimo. Naša narodna in socijalna zgodovina nam kaže
pot: cilje  upornih slovenskih in hrvatskih kmetov v srednjem veku in pa
izkušnje  naše dobe od leta 1848. dalje. Premagani in pobešeni kmetje
srednjega veka so nam zapustili svoj testament. —Glasi se: Osvobodite
našo zemlj  o! j

3. Občine In javna uprava.

i

Kako naj bo naša narodna avtonomija organizirana na znotraj? Ni -
avtonomnih delcih, iz katerih se sestavlja narodna celota! i

Ti delci so občine.

Naša današnja občina ne more biti nositeljica svobodne narodno-po- \
litične celote. — Občinsko vprašanje se je že večkrat obravnavalo, vendar r
se naša javnost za to ni zanimala tako, kakor bi bilo prav. Svoječasno ji t
spravil to reč na razgovor notar Ignacij Gruntar na neki narodno-napredu \
skupščini. Zahteval je preosnovo naših občin na ta način, da se povečajt b
v večje gospodarske enote in se v njihovi upravi nastavijo izprašani tajniki
V tej zahtevi je bilo precej zdravega jedra. Ostala pa je brez odmeva, das j;
je bila velikega gospodarskega in upravno-političnega pomena. v

Danes ni v organizaciji slovenskih občin nobenega sistema več. Po
nekod so občine res še velike, večinoma pa so se zdrobile v majhne drobci
ki jih državna politična uprava suče, kakor se ji zljubi.

Vsak narod sezida občine po svojih izkušnjah, tradicijah in potreba! ni
Občine so več ali manj odvisne od skupne narodne ali državne upravi
Ponekod so bolj, drugje zopet manj avtonomne. Volilna pravica je ponek«! m
enaka, ponekod zelo različna. Glede svojih avtonomnih pravic in odvisnosf gc
od centralne politične uprave so občinski sistemi zelo različni. Tako p»' v
znamo francoski, angleški, nemški, laški, ruski itd. tip občine. žb

Pri organizaciji občin je brezdvoma težišče problema v tako zvaneSop
»prenesenem delokrogu", to je v vprašanju, v katerih rečeh in do kakšni lin
mere naj bodo občine organi skupne narodne uprave. Ne vem, koliko ljudmi
pri nas razmišlja o tem, to pa se mi zdi, da ni več daleč čas, ko bo trebpr
o tem povedati kaj pozitivnega. J 10

V tem pogledu nas morajo voditi: izkušnja, tradicija in potreba. Prepir
vsem pa je treba upoštevati načelo, da naj bi bile občine zidane na teritoii
ki ima neko gospodarsko in kulturno skupnost, v kateri se skladata pr°
dukcija in teren kraja. Velike zahteve našega časa zahtevajo, da bodi občifl v  i
dovolj velika in obljudena, da more zadoščati svojim velikim upravni
političnim nalogam. Temelj svobodnega narodnega edinstva je svobodne!
občina. V svoji notranji upravi in politiki naj bo občina, kolikor najv^i

33

>i mogoče, avtonomna in svobodna, zakaj le na tem principu zgrajena občina
more biti močna nositeljica celotne narodne samostojnosti in svobode. Na
> izgrajeni občinski avtonomiji sloni narodna kot celota svojih manjših delov.
“ Zato je vprašanje tako zvanega ,prenesenega delokroga" tako važno, zato
)a  je treba ugotoviti resnično potrebni vpliv centralne uprave na avtonomne
je občine in njihovo obvezanost glede skupnih nalog.

Občine naj bodo živa slika ljudskega življenja. Zato je uvedba splošne
in enake volilne pravice tudi za občinsko upravo temeljni postulat demo¬
kracije, ker le na ta način pride izraz ljudskega razpoloženja in njegovih
potreb do besede in veljave. V občinah se najprej oglašajo in udejstvujejo
^ vsakdanje potrebe in naloge svobodnega ljudstva. Ona so gibala celote in
njenega napredka.

Delokrog občinske uprave se mora razširiti in poglobiti, da dobi občina
’°' v javnem življenju in upravi tisto veljavo, ki jej gre. Na ta način se zde-
mokratizira vsa javna uprava in se izloči iz nje ozkosrčni in neokretni
J> birokratizem. Sedanja naša politična uprava je nezadostna, ker je birokratična.
^ Velik del njenih upravnih poslov bi morale prevzeti reformirane občine, ki
a i f  bi jih reševale avtonomno, po sklepih in volji ljudstva.

'k Brez temeljite občinske reforme si ne morem misliti zdemokratizirane
las  javne politične uprave. Svetloba demokracije zadene birokratizem naravnost
v srce.

?*

)C(  4. O našem skupnem narodnem premoženju.

Naša zemlja je lepa in bogata, rod, ki na njej živi, pa je ubog in za-
>al ničevan. Nekaj gnilega je v državi Danski ...

lVt  Ako pogledamo v naša ljudska gospodarstva in domove, takoj spozna¬
ti mo, da žena podpira tri vogale pri hiši, kakor pravi pregovor. Torej je
os 1 'gospodar slab? Poglejmo v hišo malega poljedelca: žena dela na polju in
P 0,  v gozdu in v vinogradu, kuha, skrbi za otroke, včasih tudi krmi in opravlja
z >vino. To so njeni poglavitni posli. Mimogrede pa ima še druga važna
ref opravila. Skrbi za perutnino, molze in prodaja mleko, v gozdu nabira ma-
dflliiie i n  gobe v  družbi svojih otrok. Vse to mimogredoče delo je vredno
juitmiljone. Te postranske produkte skupljajo trgovci, z velikimi dobički jih
reb Prodajajo dalje. Poglejmo v stanovanje delavca ali nižjega uradnika: žena
^°di na dnino ali v tovarno ali pa šiva, čipkari in veze doma; streže mo-
rd z u, doji in vzgaja otroke, pere, krpa, kuha, snaži. .. Žena dela!

° rl  Kje pa je gospodar?

P rr  Videli smo može pri trdem delu. Za prenizke mezde delajo v tovarnah,
® ,v Ur adih, na polju, v gozdu, v vinogradu, v delavnicah. Tovarniški delavec
i/n frS e izseljuje v tuja obrtna središča, kjer upa najti izdatnejši zalužek. Gozdni
)dt elavec hodi čez zimo v hrvaške, romunske in celo v ruske šume za zaslužkom,
ij v£  ' ga ne najde doma. Vinogradnik se izseljuje v Ameriko, kjer se izgubi

34

med pisano množico delavstva. Uradnik strada in pada v dolgove, obrtnik
berači in je srečen, ako dobi mesto sluge .. . Stotisoči poprimejo za po¬
potni les, da si v daljnih tujinah poiščejo dela in jela. Kdo še ni videl na
naših železniških postajah krdel mož z natlačenimi vrečami in s kovčki v
rokah, okrašenih s cvetlicami? Do postaje jih spremijo žene in dekleta
ihteča in vsa solzna stiskajo roke možem in fantom. Kakor da gredo v vojno
tako težko jim je slovo. Gredo, da se bodo borili z življenjem. Delali bodo ]
kar premore človeško zdravje, stradajoči bodo hranili za svojo družino ii I
posest v domovini. — Tisoči podležejo, tisoči se pohabijo ob prenaporner :
delu, ko se kosajo s kitajskim kulijem. Nekateri se vrnejo — kot tujci. Vi- i
deli so velika bogastva, svobodna ljudstva — vsega tega ni v revni domo- i
vini. In znova se napotijo v svet: Hamburg, Bremen, Havre, megleno morje, i
Videli smo pa tudi, kako prihajajo k nam bogati tujci. Ogledali so s 2
in nam zagospodarili. Prišli so kakor bi jih bil privedel slučaj: mimogred
so se ustavili, nabrali so si bogastev; odšli so zopet s posmehljivo-za s
ničljivim nasmehom na ustnih: — „Zemlja lepa in bogata, ampak rod j: s
neveden in slab, vreden našega zasmeha 11  ...

Svojo domovino ljubimo, ona pa je kakor mačeha. Oglejmo si jo, t v
našo revno zemljico! Ponaša' se z lepimi in obširnimi gozdovi in veliki® C
naravnimi zakladi. Davno je že od tega, odkar se je bil naselil med nat n
mogočen tujec, ki nam je zemljo vzel! Naši najlepši gozdovi, naša naj« P
dovitnejša polja — čigavi so? Graščakovi! Kdo mu je dal to pravico? P« ni
dedoval jo je po svojih prednikih, ki so si to pravico vzeli sami, proti vol 1(
naroda. Poznate plemenite gospode, ki že dolga stoletja žive med nami, I m
nas že dolga stoletja sovražijo? Seveda jih poznate, samo pozabili ste i  pi
kako je bilo nekdaj; naučili so vas, jih spoštovati. V njihovih obširnih g ( f a
zdovih kot delavci sekate les, žgete oglje, snažite drevje, nabirate gol*
napravljate drva, vlačite krclje, in tako dalje. P c

Kdo od vas ne bi poznal fidejkomisnih gospodov Windischgratzo' ga
Auerspergov, Schonburg-Waldenburgov itd. — celo vrsto knezov, grof«
in drugih fevdalnih gospodov, ki žive od svojih „starih, zapisanih pravit
— Na svojih lepih in obširnih veleposestvih goje vsakovrstno divjačino f
srne do medveda, da si krajšajo svoje dolgočasne, brezdelne dneve z lep*
lovskim športom. P r ‘

Na naši zemlji izvirajo reke in potoki, katerih vodna moč je dandan 1  edi
vredna miljone. Prišel je tuj podjetnik, kraj voda je postavil svoje tovaf z gc
da mu ženejo kolesa. Kdo mu je dal to pravico? Od gosposke jo je kup P r a
zakaj imel je denar, ki ga ti, hlapec Jernej, še danes nimaš.

Naša zemlja skriva pod svojo skorjo bogate zaklade: premog, zl 'P 0c
srebro, aluminij, svinec, kositer. Nekaj bogatih tujcev in Židov je pokup 1 lzy i
te zaklade, ki jih ti, ubogi Slovenec domačin, za borno mezdno plačo d (Za h
gaš iz kraljestva zlobnega škrata. Kdo jim je dal pravico? ^ ov

35

\  Pravica? Kdor je močan, njegova je. Toda mi nočemo pravice na-
■ silstva, hočemo zgolj svojo prirodno pravico. Kar se je narodu, ki živi na
3 tej zemlji, vzelo, to naj se mu vrne.

i Narava  je obdarila slovensko zemljo s temi zakladi. Resje, danima

i železne rude v velikih množinah, zato pa hrani v sebi velikanska skladišča
o premoga, kar izpričujejo veliki rudniki, ki pa niso še vsi odprti. V Trbov-

0 Ijah, Zagorju, Kočevju, Št. Janžu in drugje se nakoplje vsako leto na mi-

ii  ljone ton rjavega premoga. Naša zemlja daje na leto 800 ton rude živega

1  srebra, kar znaša 50% celotne svetovne produkcije na živem srebru. Svinec
'i in kositer se dobivata v večjih množinah v Rajblu in Plajberku. Naše vodne
0 ' moči se cenijo na več stotisoč konjskih sil; zgolj ob izvirkih gorenje Save

na 100.000, kar bi zadostovalo, da se industrijalizira vsa Kranjska. Na naši
s zemlji izvirajo številni gorki zdravilni vrelci.

A Vse to smo razdelili in prepustili posameznikom, največ tujcem. Zato
!>■ smo sami ostali revni in na tujem si mora slovensko ljudstvo iskati in pro-
ji siti vsakdanjega kruha .. .

Če je kaj skupna narodna last, potem so podzemske
li vrednote in vodne sile kolektivistična last vsega naroda,
i® Opirajoč se na prirodno pravo, sme ljudstvo zahtevati, da se mu vrnejo
9  njegova prirodna bogastva. Ravno tako je s tistimi veleposestvi, ki so ostala
flt Po kmetski odvezi iz leta 1848. nedotaknjena. Narod ima pravico, da se
5 o mu vrne, kar mu je bilo nekdaj odvzeto s silo. Kmetska odveza iz
olj leta 1848. je bilo polovično delo.  Na tistem pravnem principu se
,t mora izvesti odveza do konca; odpraviti se morajo vse zemljiške pred¬
li pravice, na primer fidejkomisi, ki so nasilni zadržek naravnega socijološkega
g( razvoja.

)t f  Velik in težak je ta naš narodni problem; toda njegova razrešitev je
Potrebna in nujna. Opirajoč se na prirodno pravo, je narod opravičen, da
zoi ga razreši po svojih dejanjskih potrebah.

)f(j

l£ (  5. Narodna industrija.

ip< V vseh svojih narodnih in socijalnih zahtevah se opiiamo na prirodno
pravo. Naši nasprotniki se sklicujejo na zgodovinske pravice. Zakaj more
afl f  edino le prirodno pravo biti za nas odločilno, zakaj ne moremo priznati
jft z godovinskih pravic svojih nasprotnikov? Zato, ker vidimo v zgodovinskih
up Pavicah pravno obliko bivšega nasilstva in socijalne krivičnosti.

Prirodno pravo nam dovoljuje, da na svoji zemlji razlastimo  vse
Ži' Podzemske vrednote in vse vodne sile; prirodno pravo nas opravičuje, da
jpi ^vršimo že deloma izvedeno kmetsko odvezo do konca. Narod je opravičen
d' za htevati, da se mu prizna prirodna pravica do teh naravnih vrednot nje-
g°ve zemlje.

36

S premogom, rudninami, vodnimi močmi in pa z lesom, ki pride v
narodno last po izvršeni razlastitvi in nadaljevani kmetski odvezi, narod
lahko započne svoje veliko produktivno delo. Ta razlastitev mora biti za
njegov nadaljnji razvitek naravnost velikega pomena.

Z navedenimi razlaščenimi gmotnimi vrednotami narod dvigne in razširi
svojo obrtno in industrijsko produkcijo do take višine, da bo mogel od
nje živeti. V posesti premoga, rudnin, vodnih moči in pa lesa si narod
lahko ustvari svojo narodno-kolektivistično industrijo, ki se bo razvila iz
ostankov nekdaj cvetoče domače obrtnije in industrije. Samo nekaj zgledov!
Ilovice je pri nas dovolj. Nekdaj cvetočo lončarsko obrt je mogoče indu-
strijalizirati in dvigniti do velikega obrtnega in trgovskega pomena. Enako
bo mogoče dvigniti in razširiti njej sorodno steklarstvo. Mogoče bo uredit
velike opekarne, polastiti se cementne industrije, zidati apnence in plavže ,
Domačo industrijo za žeblje, kose, srpe, sekire, pluge in drugo poljsko ,
orodje bo mogoče organizirati v veleobrate za orodje in stroje — kar vsi ,
bo odjemal in rabil naš slovanski jug. Z našim premogom in lesom j( ]
mogoče uresničiti lastne ladjedelnice. Stara obrt bo znova vzcvetela. Oživil ]
se bodo pivovari, žganjekuha, čevljarska, slamnikarska in oblačilna industrija i
produkcija trdnega domačega platna in vse, kar še iznajde ljudski um. i
Tako dvignjena domača industrija bo ljudstvo lahko preredila, vezat j
ga bo na dom, dvignila bo njegov blagostan. Naše zdrave in najboljše pro- j
duktivne moči se ne bodo več izgubljale med tujim svetom; obranili st
bomo plena željnih tujcev; lažje bomo kljubovali hlastežnemu finančne® r
velekapitalu. Nova industrija, katere temelje ustvari narodno razlaščenjf č
zgoraj imenovanih vrednot, dvigne našo narodno zavest, prinese nam narodno- j
gospodarsko jakost, svobodo in kulturni razmah, ki o njem moremo dano' s
komaj sanjati. F

Ta narodno-kolektivistična industrija bi bila konkurenčno močna, zakaj p
prejemala bi premog, rudnine in les za lastno proizvajalno ceno, vod» (  v
moč pa skoraj zastonj. V tem pogledu bi odpadli vsi veliki dobički sedanji k
zasebnih lastnikov. n

Ugodne prilike bodo vzpodbudile tudi majhne hranilce, da bod v
zasnovali nova podjetja. Novo gospodarsko življenje se bo razcvetelo.

Šele potem bi se zavedli velikega pomena svoje ugodne zemljepis 11 - n
lege, za katero nas že danes zavidajo veliki narodi, ne da bi mi sami vede s
zakaj. Naše morje nas bo zvezalo z daljnimi in bogatimi deželami, spoz® š!
bomo velike tuje kulture, s katerimi bomo bogatili svojo. Potem se š e '
zavemo, kakšnega praktičnega pomena je za nas svoboda morja.  m

hodki naše nove industrije nam omogočijo, da bomo njene izdelke prevazi p.
po svojih železnicah in parobrodih.

Tudi naša zemlja ima velike zaklade v sebi in na sebi. Treba je sa® tr
da postanejo naša narodna last, da razlastimo tiste, ki so n 3

37

razlastili.  Maloštevilni so. Na prstih rok bi lahko sešteli vse. Proti njim
stoji ves narod, ki se hoče rešiti bede, odvisnosti, nasilja, ki hoče uvesti
socijalno in narodno pravičnost.

Ako je slovenski narod zrel, ako pozna svoje naloge in potrebe, ne
bo pozabil tega cilja. Združil se bo in ga dosegel.

6. Bližnje naloge in skrbi.

Svetovna vojna nam bo odkazala nove in velike naloge, katere bo
konkretno oblikovala bližnja bodočnost. Ko bo sklenjen mir in bo pred
našimi očmi vstala prerojena Evropa, bo ljudstvo brez blaga, živeža in
denarja. Naši izgnanci z Goriškega in s Krasa  se bodo vrnili na
svoja razbita in pohojena domovanja. Predvsem bodo rabili železo, les in
cement, da si zgrade nove domove. Vse to in še marsikaj drugega bodo
morali nakupiti od velepodjetnikov in bank. Kje bodo dobili potrebna de¬
narna sredstva? Ako bodo ostali brez njih, bodo primorani prodati svojo
ljubo domačo zemljo in se izseliti, ali pa se bodo morali zadolžiti, če jim
bo kredit odprt. V takem primeru, ki ga smemo skoraj z gotovostjo pričako¬
vati, bodo tuje velebanke in tuj finančni kapital poskusili na tem najbolj soln-
čnem delu slovenske zemlje kolonizirati tuj element. Ali je o tem razmišljalo že
kaj prida onih ljudi, ki se štejejo za „narodne voditelje"? Ves narod bo moral
izgnancem seči pod pazduho, da ne omagajo. Kako in na kakšen način?

Mnogo naših mladih in zdravih mož, ki so sedaj v vojnem ujet¬
ništvu,  posebno od onih, ki so v Rusiji, bo najbrže pomišljalo, ko pride
čas vrnitve. Rusija je velika dežela. Če tudi je rusko ljudstvo silno plodovito,
je vendar tam še dovolj zemlje, ki čaka na pridnega poljedelca. V Nemčiji
sc že bavijo s tem vprašanjem, ki utegne imeti važne narodno-gospodarske
posledice. Naši možje in mladeniči so se ruskim prilikam hitro privadili.
Ruski jezik je njihovemu zelo soroden, ruski običaji so jim domači. Ruska
vlada se bo potrudila, da dobi med številnimi vojnimi ujetniki potrebne
kolonizatorje. Brez dvoma jim ponudi marsikakšno ugodnost, ako se tam
naselijo. V narodni bilanci bomo morali take primere, ako bi bili številni,
vpisati med izgubo.

Sploh nam bo manjkalo denarja. Zato je vprašanje, kako bi privabili
lla §e tisoče v Ameriki  nazaj v domovino, prav resno. Ti tisoči bi bili
s svojimi prihranki, katerih denarni kurs bo stal visoko, močna aktivna
številka v našem narodnem gospodarstvu.

V obče nas bodo vsakovrstna podobna vprašanja drezala, da se bomo
morali zganiti in svojim narodno-gospodarskim vprašanjem posvečati večjo
Pozornost nego doslej.

Že doslej smo izkušali, da je pri nas za vsako večje podvzetje po-
tiebna vzajemna moč vsega naroda. Že to spoznanje samo nas mora

38

privesti do premišljanja, kako bi morale biti organizirane naše narodno¬
gospodarske sile.

Mislim, daje zadružništvo  najpripravnejša organizacijska oblika
za naše skromne narodno-gospodarske sile. Za našo gmotno moč je zadruž¬
ništvo to, kar je umetnost za narodno kulturo. Zato se mora zadružništvo,
na katerega nas veže tudi naša davna narodno-socijalna tradicija, dvigniti
in razširiti do take višine, da bo glavni predstavnik našega narodnega
gospodarstva. Zadružništvo edino more varovati gmotne interese našega
maloštevilnega ljudstva. Zakaj vsako podjarmljenje naših širokih ljudskih
plasti ogrožuje našo narodno in kulturno eksistenco.

Zadružništvo je naš narodno-gospodarski in socijalni obrambni jez
nazven. Na znotraj je radikalna socijalna zakonodaja  tak jez.
Socijalna zakonodaja, med katero je treba v prvi vrsti naglašati ljudsko
socijalno zavarovanje,  je potrebna za delavstvo, za srednje stanove
in male kmete. Čeprav je kmetsko vprašanje po svojem bistvu vprašanje
o zvišani produkciji, je vendarle pri nas, ki nam primanjkuje zemlje, soci¬
jalna zakonodaja na znotraj silno potrebna, nič manj kakor zdemokra-
tizirana javna uprava.

Ekonomska šibkost slovenskega ljudstva nas postavlja med nasprot¬
nike kartelov in trustov.  Prvi so kot samovoljni določevalci cen,
drugi kot izključevalci potrebne in zdrave gospodarske konkurence naši
socijalni in narodni sovražniki.

Čezmerno izkoriščanje otrok  v velikih in sploh mezdnih obratih,
je škodljivo zdravemu fizičnemu razvitku naroda. Slovenska demokracija sc
mora zavedati, da je mladina njen up, bodočnost domovine. Zato se mora
brigati za njeno vzgojo in telesno zdravje. V to svrho je potreben socijalno
zamišljen mladinski zakon  s postavnim varstvom zanemarjene in osiro¬
tele mladine. V tem mladinskem zakonu naj bi se resno upoštevala tudi
misel o prisilnih telesnih vajah  za mladino.

V socijalnem pogledu je potrebna tudi enotna in temeljita preskrba
ubogih, invalidov in neozdravljivih bolnikov.

Doba demokracije, ki ji hitimo nasproti, bo doba uma in srca.

7. Ljudski pedagog.

Rekel sem, da moramo svojo narodno eksistenco opravičiti pred seboj
in svetom tudi s kulturo. Umstvena, duševna kultura je tisti meč, s katerim
se je nam, malemu narodu, bojevati.

Plug, ki z njim orjemo kulturno ledino, je narodno šolstvo, predvsem
ljudsko šolstvo. Pri vsaki priliki, ki se nam nudi, se radi bahamo, da sni°
kulturni narod. Sklicujemo se na statistiko o analfabetih. Uradna statistik 2
iz leta 1910. navaja, da so imeli v Avstriji Čehi 2.38%, Nemci 3.12%, Lahi

39

. 10.30%, Slovenci 14.65%, Poljaki 27.36%, Madjari 36.39%, Romuni 60.39%,
Ukrajinci 61.03% in Srbohrvati celo 63.67% analfabetov. Kar se torej ljud¬
ske izobrazbe v pisanju in branju tiče, smo zares precej napreden narod.
Upoštevati moramo, da je v tistih deželah, kjer imajo Nemci ali Lahi vladno
moč, slovensko šolstvo maloštevilno in zanemarjeno. Nemške ali laške
manjšine imajo med nami mnogo bolj razširjeno srednje šolstvo nego mi
sami. Poleg tega se pači slovenska mladina s tako zvanimi utrakvističnimi
šolami, zlasti na Koroškem. Na Koroškem imajo Slovenci samo dve čisti
slovenski ljudski šoli!!

Kljub temu bi nas mogel ta površni pregled vsaj deloma zadovoljiti,
ako bi ljudsko šolstvo imelo zgolj namen, da ljudstvo nauči pisanja in
branja. Res je, naše ljudsko šolstvo je precej razširjeno in posplošeno, a je
brez potrebne 'globokosti, zato je navedena statistika varljiva. Mislim namreč,
da ima ljudska šola še vse druge, višje naloge, nego mladino učiti pisanja,
branja in računanja. Ljudska šola bi morala biti resnično ljudsko vzgojeva-
lišče. V tem pogledu pa je naša ljudska šola kulturno in pedagoško vi¬
soko pasivna.

Tako prihajamo do njenega notranjega ustrojstva. Učitelj je tista živa
sila, na kateri bi morala sloneti šola. Poglejmo si današnjega ljudsko-šol-
skega učitelja! Kakšno karikaturo so napravili iz njega! Naš sedanji ljud-
sko-šolski učitelj je narodna in kulturna sramota.

Mlad deček je prišel na učiteljišče. Tam so ga „ vzgajali" štiri leta. Na¬
pravil je maturo in šel v službo. Prišel je na kmete. Takoj spočetka je bil
vsed svoje beraške plačice nakazan na usmiljene ljudi. Njegova stanovska
beda ga je izpostavljala javnemu zaničevanju. Nad njim so gospodovale
razne politične stranke, ki vse so zahtevale od njega, da bodi njih agent.
Če tudi je bil razborit človek, navdušen za svoj lepi in težavni poklic, ni
smel samostojno misliti in pa drugače delati, kakor so mu ukazovali mo¬
gočni velikaši. Ne šoli in vzgoji, temveč svojim političnim gospodarjem je
moral posvečati svojo duševnost, ki je, tako podvezena, morala zvodeneti.
Pedagoška umetnost se je umaknila politični kričavosti najslabše vrste. S
čim večjo vnemo je kričal, tem večje je bilo njegovo upanje, da pride kdaj
bo boljšega službenega mesta. Ko je vstopil v življenje, je o njem malo
vedel. Njegov mladeniški idealizem je bil kmalu okrten; sedaj bi potreboval
umstvenega, duševnega vodnika. Zaman ga je iskal. Če je bil duševno mo¬
čan, je ostal osamljen in le s posebno pridnostjo se je vzdržal na površju.
Sola ga ni zadovoljevala. Duševno ga je pritiskala k tlom, gmotno mu je
bila zlobna mačeha. Gmotne skrbi so ga prisilile, da se je oziral po stran¬
skih dohodkih. Kadar je bil tako srečen, da se je prerinil do postranskih
zaslužkov, je prodal svojo mlado dušo ljudem, ki jim je bil njegov poklic vse
Preje nego briga. Duševno oslabljen in zapuščen, gmotno na tleh, je izgubil še
listo umstveno samostojnost, ki jo je prinesel iz šole. Mlad mož, ki ga je

40

življenje razočaralo, je obupal nad samim seboj in svojim poslanstvom. Nje¬
gova leta mladostne moči in ognjevitosti so prešla v bridkostih grdih razočaranj
Njegova notranjost se je razdvojila. Zasovražil je svet in zamrzil življenje
ali pa je postal cinični — hlapec. Ne idealno misleč vzgojitelj mladine in
duševni vodnik preprostega ljudstva, je postal slab rokodelec, kvareč mla¬
de duše. Politične stranke so storile vse, da do dna korumpirajo učiteljski
stan. V njem so iskale političnih agitatorjev, ne kulturnih delavcev.

Zato ljudska šola ni mogla med ljudstvom pognati globokih korenik
Šolska stavba je ostala mrtvo zidovje, v katerem ni mogla živeti mehka,
estetična duša ljudskega vzgojitelja.

In vendar spadajo v ta stan najboljše duševne moči, ne najslabše. Naj¬
večji pisatelji so pisali za ljudstvo in otroke. Ljudski učitelj bi moral biti
ljudski pedagog. Zakaj vršiti bi moral prvo, temeljno delo duševne kulture
med narodom. Če je temelj slab, ostala stavba ne more biti dosti prida. Za
ljudsko šolstvo ne more zadoščati rokodelstvo; zanj je potrebna umetnost
vzgojeslovja.

Sedanje ljudsko šolstvo ima dve temeljni napaki. Prvič: ljudski uči¬
telj bi moral imeti večje duševne zaklade, ki bi mu jih dala temeljitejša in
svobodnejša vzgoja. Samo duševno zelo močen kulturni delavec dosega
resnično velike uspehe pri otroški in ljudski vzgoji. Drugič: ljudski učitelj
bi moral biti gmotno in politično povsem neodvisen. Tak ljudski učitelj
bi postal resnični vzgojitelj naroda, gibalo njegove raznolike duševne kul¬
ture. Tako ljudsko šolstvo bi sezidalo kulturni jez, ob katerem bi onemogli
vsi navali reakcije in nazadnjaštva.

Naše sedanje ljudsko šolstvo je preveč rokodelsko. Zato je zavladal
nad njim birokratizem, pokvarjajoč še tiste male uspehe, ki jih dosegajo,
kjub strašnim razmeram, posamezni idealisti.

Kljub vsem statistikam je naše sedanje ljudsko šolstvo potrebno teme¬
ljite reforme v pedagoškem in upravnem pogledu. Ljudski učitelj naj bol
duševno močen, svoboden ljudski pedagog, ako hočemo, da bo tudi narod
svoboden in kulturno jeklen.

8. Zakopana kultura, pozabljena umetnost.

Iz dobrega, globoko v ljudsko dušo in v življenje segajočega ljudskega
šolstva se mora takorekoč samo od sebe razviti ostalo šolstvo. Naše srednje*
šole so prenasičene birokratizma, pedagoško so pritlikave, tuje moderni
dobi. Zato se o njih lahko reče: šola — ničevo! Skoraj vsi resnični talenti
morajo na srednjih šolah prestati hude boje; marsikak mladenič ponesrečil
v njihovih birokratičnih mrežah. Slovenci potrebujemo poleg dobrega ljud¬
skega šolstva dobrih trgovskih, strokovnih in srednjih šol. V tem pogledu
nimamo skoro ničesar, na kar bi smeli biti ponosni. Naša mladina je od-

41

kazana na nemške in češke trgovske in strokovne šole, kar njeno vzgojo
silno zdražuje. Glede strokovnih šol pripomnim, da bi se morale predvsem
naslanjati na domačo obrtno produkcijo. Kot kurijozum našega strokovnega
šolstva navajam t sledeči primer: med Slovenci je ponekod lesna industrija
zelo razvita; strokovno dovršena bi bila pripravna za obsežen eksport. Iz¬
delujejo se škafi, čebrički, rešeta, kuhinjska roba itd. Vlada je uvidela, da
mora nekaj storiti. Ustanovila je torej strokovno šolo za lesno obrtnijo. Da
ne bo Slovencem v korist, Nemcem ne v škodo, jo je postavila — v Ko¬
čevje, kjer šola ne more živeti in ne umreti. Na zavodu se poučuje rezba¬
rija in ornamentika. Njen gojenec ne dobi doma ne dela ne jela. Takih
zgledov bi se dalo navesti vse polno.

Sploh tiči posebnost našega šolstva v tem, da je tuje domačim po¬
trebam in razmeram, da suverensko prezira eksistenčne pogoje sodobnega
življenja. Zato so mladi ljudje, ko zapuste šole, tujci v svetu. Mlade ljudi
življenje hitro Razočara. To je zakrivil birokratični, zgolj formalni pouk, ki
sproti uničuje vzgojne uspehe, ker zanemarja svobodno individualno vzgojo.
Demokracija mora rešiti šolstvo birokratične m6re, ki mladino pači, jo go¬
ljufa in ki ne zna in ne more presojati pravih potreb in zahtev sodobnega
življenja. Naši stari šolniki so imeli večje vzgojne uspehe nego današnji;
vzgojili so mnogo krepkih mož, ki so mladini še danes dober zgled. Zakaj?
Bili so svobodnejši, čutili so se pedagoge, pritisk birokratizma še ni bil tako
neznosen kakor je dandanes.

Visokega šolstva Slovenci sploh nimamo. Vlada ga nam ni dala, sami
s ' ga nismo mogli ustvariti. Kako, ako zanj nismo imeli najpotrebnejših pred¬
pogojev, ako je bila naša kultura šibka, njena stremljenja teptana in zani¬
čevana? Poglobljeno ljudsko in srednje šolstvo, kulturni razmah širokih
ljudskih plasti bo sezidal temelje, na katerih bo stalo tako visoko šolstvo,
ki bo res v ponos in čast sodobni znanosti in vednosti.

Mogoče bi kdo ugovarjal, češ, naše ljudstvo ne čuti nobene potrebe
P° višji umstveni, duševni kulturi. Navajal bo žalostne zglede iz preteklosti
In  sedanjosti. Temu bi odgovoril; Mnogoštevilna izobraževalna društva, ve¬
selje do prirejanja gledaliških predstav, zapisniki številnih ljudskih knjižnic
,n  še marsikaj drugega zgovorno dokazuje, kako željno hrepeni slovensko
ljudstvo po izobrazbi, kulturi in umetnosti. Vsa statistika in vse opazovanje
Potrjuje, da je naš rod telesno in duševno zdrav. Zdrava duša v zdravem
telesu pa koprni po kulturi, lepoti, znanju. To je v njeni naturi.

Ker je bil naš jezik preziran, v javnosti zaničevan, je med nami vedno
Primanjkovalo kulturnih delavcev in organizatorjev. Masa intelektualcev se
[ e  udejstvovala v praktičnih poklicih. Idealistično razpoloženi intelektualci,
-i so seznanjali ljudstvo z viri višje umetniške in umstvene izobrazbe, so
'11 redki. Kdo se bo hotel pečati s poslom kulturnega občana med Ijud-
s l v °m, ako je ta, ki bi bil v prvi vrsti poklican za to, šolnik in vzgojitelj,

42

duševno in gmotno podvezan, ljudstvu pokazan kot smešna karikatura? Kdo
naj bi imel kulturne uspehe, ako jih šolstvo ne more in ne sme imeti ? Naša
kulturna laž tiči v tem, da imajo vsi oblastniki kulturni pogon ljudstva vedno
na jeziku, v resnici pa zamerijo vsakomur, ki ga nesebičen značaj usposoblja
za tako delo. Ljudstvo mora ostati kulturno nizko, da ga more obvladovati
duševno plehka demagogija.

Demokracija uveljavi narodni jezik, razširi njegovo rabo. S tem omo¬
goči večji razmah narodne kulture, kar se najpreje pokaže v literaturi. Vsa
neznanska mizerija naše književnosti in umetnosti ima poglavitni vzrok i
zapostavljanju našega narodnega jezika. Naši najboljši književniki in umet¬
niki jso med preprostim narodom tujci, malo poznani ljudje. Država se ni
nikoli zmenila za njihova dela, avtonomne korporacije pa samo takrat, kada;
so ob svečanih prilikah potrebovale okraskov in ornamentov. A politični
stranke, ki so edine prišle v globlji stik z ljudstvom, so pozabile na naše
književnost in umetnost. Delo književnikov in umetnikov jim je bilo brez¬
pomembno igračkanje. Zato ljudstvo ni moglo spoznati v njih svojih pravili
nesebičnih vodnikov. Ljudstvo in njegov jezik sta bila kulturno potlačen;
in javno zaničevana, zato sta bili književnost in umetnost pozabljeni. Plehki
demagogi, ki so zavladali med nami, so soodgovorni za kulturno mizerijo
ki se je udomačila na naši zemlji in ki preti, da uniči še to, kar je kultur¬
nega ustvarila idealistična doba narodne prebuje.

□ □ □

Naš Mozes.

Ko zaključujem svoje premišljevanje o naših narodnih problemih, si
zavedam, da jih nisem obdelal izčrpno: komaj dotaknil sem se jih bil. P°
kazal sem zgolj na vzroke naše dosedanje onemoglosti, na naloge, ki na®
jih je v rešitev naložila usoda. Kakor ima vse, kar živi in dela, smoter ii
pomen, tako ima tudi mali slovenski narod svoje naloge in svoj smote®
Po kateri poti bo hodil, kam ga bo vodila pot, ki si jo bo izvolil?

Mislim tudi na to, kdo bi bil poklican, da zreši naše narodne probk
me, kdo nam pokaže naše narodne ideale, kdo jim ustvari dušo, gibal'
vsega stvarstva.

Tudi mali, zaničevani in teptani slovenski narod čaka na svojeg*
vodnika, ki ga bo znal s krepko voljo in jasno ter nesebično mislijo p°'
vesti iz sedanje žalosti v veselejšo bodočnost.

Slovenska zemlja in njen rod sta razbita, pohojena in oplenjena. Tul
ljudstva se tepo za našo zemljo, raztrgati in opleniti hočejo slovenski f° c
do kraja. Naša prirodna bogastva so cilj njihove pohlepnosti in hlastežnosh
Kdo in kje je naš Mozes, ki nas povede preko razburkanega morja?

43

Na vas mislim, ki ste doslej delali za svoj pogaženi in oplenjeni rod,

2  na vas, ki ste trpeli zanj, na vas, ki vam je zaničevanje bilo plačilo,

0  bič siromaštva nagrada za nesebično delo — na vas, naše kulturne delavce.

3  Narava vas ni oblagodarila s koristolovstvom, rojstvo ne z gmotnimi do-
11  brinami. Mati vam je položila v zibelko notranji imperativ nesebičnega

žrtvovanja.

Kje ste? Zakaj molčite ravno sedaj, ko čaka narod na vaše be-
3  sede?

J

Duševna, umstvena moč naroda je zgoščena v vaših srcih in možga¬
nih. Ta moč je naš Mozes; z njo boste priborili svojemu rodu lepšo pri-

hodnjost, svobodo, po kateri hrepenimo vsi.

l'

Demagogi in koristolovci so strašno divjali med nami. Dokončali so
, svoje škodljivo delo. Vaša naloga je, da zopet ustvarite svojemu ljudstvu
tiste in take kulturne dobrine, ki so potrebne za njegov ljuti obrambni
boj.

Spomnite se na našo polpreteklo kulturno dobo. Bila je lepa, še da¬
nes smo ponosni na njo. Započeli so jo mladi in srčni ljudje. Premagali
so velike težkoče, krepko so nastopali za svoje ideje, ko so nam ustvarjali
kulturne vrednote, s katerimi bo stopil naš narod na plan, ko pride dan
presoje. Ker so kulturno ustvarjali, so postali resnični vodniki svojega ljud¬
stva; toda niso prodrli dovolj globoko v ljudsko dušo. Zato so jih pre¬
kričali koristolovski demagogi, ki so se vrinili ljudstvu za vodnike. Vsi po¬
znate ta naš zgled! Koristen vam bo, ako se zamislite v preteklost in se¬
danjost.

Od množice koristolovcev in demagogov zaničevani kulturni delavci
so poklicani, da izvrše delo osvoboditve. Zakaj naša osvoboditev more biti
' e  plod kulturnega dela. Duševnih, umstvenih moči ne bo zmagalo nobeno
gmotno nasilje. Naj torej vzplamti slovenska duša, da bo razsvetlila globoko
temo in pokazala pot v bodočnost.

Zakaj molčite?

Vi veste, da naš narod ni gnil, ni popačen; da je zmožen večjega
kulturnega udejstvovanja nego ga vidimo danes. Naš narod je telesno zdrav,
duševno krepak. Zbudite njegove duševne sile, odvzemite mu okove gmotne
tade in videli boste, kako postane lep in močan. Videli boste, kako se bo
znal spretno boriti za svoje gmotne in kulturne vrednote in za svojo ne¬
odvisnost.

Ali naj tudi v prihodnjosti gospoduje nad njim pohlepni tujec in
°ristolovski demagog? Ali naj še dalje hlapčuje na svoji rodni domačiji,
^tujini pa se izgublja med masami kulijev neciviliziranih narodov? Ali naj
l 'di v prihodnjosti zapušča svojo ljubo domačo zemljo kot zasmehovan in
Uničevan izgnanec?

44

Razpalite ljudsko dušo, osvobodite zemljo in rod! Slovenski kulturni
delavci, vaš dan je napočil. Srca in duše trepečejo nestrpnega pričakovanja
oči se ozirajo po onih, ki izrečejo jasno besedo o naši enotni volji: -
Hočemo!  Vi prevzemite vodstvo, da se bo v naši domovini uresničil rek
Franceta Prešerna:

Tje b6mo našli pot, kjer nje sinovi
si prosti vol’jo vero in postave.

□ □ □ □ □

Pregled vsebine.

Stran

I. O slovenskem narodnem programu.

1. Poljedelci, meščani, delavci ..3

2. O pomenu kulturnega delavca.4

3. Bistvo narodne politike.6

4. Naši idejni temelji.7

II. Pod pritiskom ekonomskih sil.

1. Domača obrt med Slovenci hira.7

2. Veliki narodi bogate, mi pa ubožamo.9

3. „0, kakor da delam ves božji dan greh 1 “.10

4. Slovenec se seli na tuje.13

5. O kolovratu in drugem ..15

6. Zemlje imamo premalo.17

7. O narodnih renegatih in narodnih mučenikih.19

HI. Nakovala finančnega velekapitala.

1. Nastop delniških družeb.20

2. V boju za cene: — karteli.22

3. Zvesta roka: — trust.24

’4. O pomenu bank.26

IV. Slovenska demokracija.

1- Na prozoru.28

2. O politični samostojnosti.30

3. Občine in javna uprava.  32

4. O našem skupnem narodnem premoženju.33

5. Narodna industrija.. . 35

6. Bližnje naloge in skrbi.37

7. Ljudski pedagog.38

8. Zakopana kultura, pozabljena umetnost . . ’.40

^aš Mozes .42

□ □ □ □ □

Slovenska Socijalna Matica

izdaja socijalistično revijo

„D EMO K RACIJA".

Celoletna naročnina znaša K 16'—. Naročila sprejema uprava
„Demokracije", Ljubljana, Kolodvorska ulica 5.

Abditus:

Socijalni problemi

(Eseji).

Zbirko teh esejev priporočamo vsem, ki se zanimajo za
socijalna, kulturna in politična vprašanja. Knjiga se dobiva v vseh
slovenskih knjigarnah.

Slovenska Socijalna Matica

r. z. z o. z. v Ljubljani,

v abi na pristop. Delež znaša K 50—, vpisnina K 2 —.

Tekom letošnjega leta izda Slovenska Socijalna Matica zgo¬
dovinsko - politični spis drja. Lončarja in Machiavellijevo delo
»11 principe", ki ga je prevedel Abditus in napisal uvod.

Dr. Ivan Lah: „DORE“. Povest slovenskega dečka iz sedanje vojne

Cena vez. 250 K

Milan Pugelj: „MIMO CILJEVNovele . Vez. 250 K

Cvetko Golar: „KMEČKE POVESTISedem  zanimivih povesti
iz kmečkega življenja . Vez. 250 K

Fran Govekar: „DESETI BRAT". Ljudska igra v petih dejanjih.

Bros. 2 — K

Jakob Dolinar: „IZ DEVETE DEŽELE“. Predpustna igra o na¬
prednem carju in parlamentu . Bros.  —'60 K

Mrs. Hungersdorf: „SNAHA“. Roman irske deklice iz najvišjih
krogov angleške aristokracije . Broš. 3 '— K

A. W.: „ŠPIJONOVA USODA". Detektivski in špijonažni roman,
katerega dejanje se vrši v Benetkah, na Dunaju in v slo¬
venskem Primorju  .. Broš. 2 — K

Anion Pesek: „SLEPA LJUBEZEN". Ljudska igra s petjem  v pe¬
tih dejanjih . Broš. 2— K

Srečko Magolič: „LEPA NAŠA DOMOVINA". I. zv. Kranjska
v podobah.  Album . Broš. 2 — K

R. Svoboda: „HUMOREŠKE, GROTESKE IN SATIRE. Ruski
spisala VI. Azov in Teffi  . . . Broš. 3 '— K, vez. 4'50 K

A. Sirowy in A. F. Herd: „NAUK O SERVIRANJU". Pomožna
knjiga za praktični in teoretični pouk na nadaljevalnih šolah
gostilničarske in hotelirske obrti in za samouke. Vez. 6 '— K

„ZBIRKA DOMAČIH ZDRAVIL" kakor jih rabi slovenski narod.
S poljudnim opisom človeškega telesa . . . Broš. 2— K

Pošiljamo te knjige našim naročnikom poštnine prosto, če se denar
naprej pošlje. Povzetje stane 72 vinarjev in je torej najbolje, če pošljete denar
za knjige v naprej.

Naročajte vojakom knjige, dobra knjiga je najboljši prijatelj!
Pošljite denar in naznanite naslov, komu in katere knjige naj pošljemo.

Dpravništvo ..Tedenskih Slik" v Ljubljani, Stari trg št. 19.