Slovenski Pravnik.
Leto XVII.       V Ljubljani, 15. julija 1901.       Štev. 6. in 7.
Jamstvo za poškodovanje ob uporih.
Predaval dr. Ivan Žolger v dunajskem pravniškem društvu. (Dalje.) 11.
Po tem pregledu obstoječih zakonov nam je premotrovati njih vsebino, da pridemo na tak način k načelnemu delu našega predavanja. V tem oziru je naravno preiskovati v prvi vrsti vprašanje o osebi jamstva; kajti gre za to, od koga je terjati škodo, ki jo je povzročila tretja oseba, bodisi znana in brez premoženja, ali sploh neznana. S tem v zvezi je daljno vprašanje, iz katerega razloga naj v določenem slučaju jamstvena oseba trpi odškodnino. S kratka: vpraša se, kdo jamči za škodo in iz katerega razloga, in ti vprašanji sta sredotočji vsega problema.
Naša naloga je glede teh vprašanj, da določimo vzlasti po zgodovinskem razvoju in po pravnem primerjanju v prvi vrsti načela navedenih dosedanjih zakonodajstev in da si potem, kritično uporabivši dosedanje podatke, stavimo zahteve »de lege ferenda« posebno tudi glede avstrijskih razmer.
Kar se tiče jamstvene osebe, smo videli, da razna zakono-dajstva nalagajo dolžnost odškodovanja povsem javnopravnim skupinam, socijetetam ali pravnim osebam, tako skupini občanov, ali občini kot pravni osebi, redarstvenemu okrožju, ali državi sami.
Zakonodajstva uporabljajo pri tem ,. dasi imajo različen razvoj in različno notranje utemeljevanje, jedno pravno načelo, katero je po svojem izvoru prav tako staro, kakor je občno pri narodih določenega razvoja, namreč načelo, da jamčijo javnopravne skupine za krivico, ki jo povzroči posameznik. Vsa moderna zakonodajstva so glede odškodovanja za uporniške poškodbe vsklila po svojem izvoru iz starega načela o takozvanem vse-skupnem jamstvu. Posebno pa temelji »loi vendžmiaire« še povsem in izključno na tem starem pravu, po katerem jamčijo v gotovih okolščinah sodrugi za kaznjiva dejanja posameznikov.
11
162 Jamstvo za poškodovanje ob uporih.
Če hočemo razvoj zakonodajstev glede odškodovanja za uporniške poškodbe temeljno razumeti, je torej neizogibno, da se natančneje pečamo s pravnim dejstvom glede vseskupnega jamstva in je nam torej pred vsem izpregovoriti o tem institutu.
Občno jamstvo nahajamo kakor institut v pravnih sistemih takih narodov, pri katerih skrbi za vzdrževanje miru in pravnega varstva ljudstvo samo in pri katerih se še niso razvile posebna oblastva kakor izključni gospodarji pravnih uvedeb, ali vsaj ne s potrebno močjo, oziroma izključnostjo.
V rimskem pravu seveda, vsaj kolikor se ga je nam sporočilo, v tem pravu visoko omikanega naroda ne najdemo nobene primere občnega jamstva. To pač izhaja odtod, ker je rimska država v času, iz katerega se je nam sporočilo rimsko pravo, imela že razvito in mnogovrstno hierarhijo uradnikov in torej ni imela potrebe uporabiti ljudstva samega za neposredno zvrše-vanje javne službe.
Nasproti pa nahajamo načelo občnega jamstva ne samo pri germanskih in slovanskih pravnih sistemih, marveč tudi v pravu Indijcev in Armencev, IVlongolov in pri afričanskih in ame-ričanskih neizobraženih narodih. Povsodi tu naletimo na dosledno načelo: da mora skupina seljanov, občanov, tržanov ali stotinarjev jamčiti za osebnino (Wergeld) ali za škodo — morebiti tudi za kazen, ki jo je plačati javnemu oblastvu, ako se v posebnem slučaju ni našlo tatil, morilca, požigalca ali sploh storilca. Občno jamstvo je bilo v prosti državi, ki ni imela vrejenega redarstva, sredstvo, zavarovati si sodelovanje občnosti pri preganjanju, zasledovanju in prijetju zlodejcev.
Kakor je terjala država od podložnikov vojaške in sodne službe, tako je terjala in morala terjati od svojih podložnikov tudi redarstvene službe, ako je hotela zadostiti svojemu smotru, da vzdrži in varuje pravni red. Sredstvo, da si je zavarovala to redarstveno sodelovanje, je bilo mej drugim tudi občno jamstvo stotine, občine, sela in trga, če se ni dobilo zlodejca. Tako sta določila že n. pr. merovinska kralja Childepert in Chlotar v slovitih »pactus pro tenore pacis« iz prve polovice VI. stoletja, da morajo stotinarji, če se je v njih stotini zgodila tatvina, povrniti ukradeno reč, ako niso tatu vjeli ali vsaj ne sledu našli v sosedno
Jamstvo za poškodovanje ob uporih. 163
11*
st6tino; tako je bilo ne glede na to, ali je zadevala stotinarje pri zasledovanju tatu kaka nemarnost, kaka krivda ali ne.
Jednake določbe nahajamo v starošvedskem, zapadno-gotskem in anglosaškem pravu. Kar se tiče posebno anglosaškega, odnosno anglosaško-normansko-angleškega prava, je opomniti samo na jamstvo »fridborg-ov« za stavljenje zlodejca pred sodišče in na odločno zvrševanje občnega jamstva, ki ga nahajamo v angleški st6tini pod vlado danskih in normanskih kraljev za varnost podjarmilcev.
Podjarmljeni Anglosaksi so ostali še dolgo časa najljutejši sovražniki danskih in pozneje normanskih podjarmilcev. Vsak Danec, ki se je le kje pokazal sam, je bil brez usmiljenja umorjen. Ker je bilo navadno nemogoče najti storilca, je izdal že kral Knut zano »lex de murdro«, vsled katere so bili stotinarji obsojeni plačati veliko globo, če niso tekom osmih dni izročili storilca. To »lex« je pozneje Viljem Podjarmilec raztegnil tudi na Normance in jo zvrševal jako strogo.
Toda jamstvo angleške stotine ni veljalo samo za slučaje umora in uboja, marveč se je raztegovalo tudi vsled posebnih zakonov na veliko množino drugih zlodejcev, tako n. pr. na vse slučaje ropov, požigov, uničitev hmelskih nasadov, na od-rezovanje dreves in drugih nasadov, na upostošenje potnih križev, jezov in naprav na ladjeplovnih rekah, na poškodovanje pre-mogokopov in rudokopov itd. V vseh teh slučajih je morala skupina stotinarjev jamčiti za nastalo škodo, če se storilca ni dobilo. Deloma so se vse te določbe zbrale v takozvani »Black act« Jurja 1., katera je pa dobila še pozneje mnoge dopolnitve in razširitve, tako pod Jurjem 111., torej koncem XVIII. stoletja.^) Po nekaterih zakonih so jamčili stanovalci cerkvenega okrožja (parish) ali stanovalci town-a in pripadnega okrožja na pr. po zakonu Jurija 1. v slučaju zlobnega gozdnega požiga.
Tudi na Nemškem se je vzdržalo načelo občnega jamstva deloma do prejšnjega stoletja. Tako so bili po raznih lesnih in gozdnih redih iz konca XVIII. stoletja odgovorni občani za lesna in gozdna zlodejstva, če se storilca ni našlo. Da navajamo samo
') Ime »black act« (črna akt) je dobil zakon radi tega, ker se je bil izdal proti mnogim zlodejcem, ki so si počrniii obraze in se s tem skušali napraviti pri započetju zlodejstev nepoznate.
164 Jamstvo za poškodovanje ob uporih.
nekatere dejstvene slučaje, posebno z avstrijskega ozemlja, so po neki naredbi iz 1. 1798. za Gorico in Gradiško jamčili občani za poljske poškodbe, če niso mogli storilca postaviti pred pravico. Zanimiva je tudi naredba iz I. 1716. proti dunajskim Židom, vsled katere je moralo vse židovstvo povrniti odvzeto stvar, če ni moglo dobiti žida, ki si je prisvojil ukradeno ali drugače sumno stvar. Ta slučaj je zato zanimiv, ker nam predočuje nekdanje načelo občnega jamstva kot funkcije zadruge v njenem prvotnem smislu, t. j. prvotne, osebne, pravne in mirovne zveze, in ker nam dokazuje, kako nepravilno je, če se smatra občno jamstvo za posledico markine zadruge.
V obče pa je glede nemškega prava omeniti, da se je načelo občnega jamstva, razglašeno s toliko odločnostjo po merovinških kraljih, že za Karolingovcev več ali manj pozabilo. To je pač posledica velikega propada, katerega je doživelo javno oblastvo v srednjem veku: kajti to načelo, katero je bilo veliko breme prebivalcem in tudi grajščinskim, se je dalo vzdrževati samo po jako močni pravni oblasti. Zato ga nahajamo v navedenih lesnih in gozdnih redih še-le takrat zopet, ko je z ustanovitvijo deželnih vladarjev nastal novi sloj, kojemu je bilo res do odločnega preganjanja zlodejcev in do mogočnega redarstva.
Isto opazimo tudi v francoskem pravu. V normanskih krajih Francije, bivajočih pod strogo vlado, je bilo načelo občnega jamstva vedno in neomajano v veljavi in kronisti ne morejo dosti pre-hvaliti, kako dobrodejne posledice je imelo to načelo v službi javne varnosti gled6 oseb in lastnine. V onih časih je bila varnost v deželi baje tolika, da je moglo dete, obloženo z zlatom in dragimi kameni, potovati brez najmanjše nevarnosti. V drugih francoskih krajih pa je prišlo to načelo v veljavo še-le tedaj, ko so začeli teritorski gospodarji vrejevati notranjo upravo. Spominjamo v tem oziru na zanimive »constitutiones aquenses« grofa Province Rajmunda Berengarja iz začetka XIII. stoletja.
Posebno pa vporabljajo to načelo tudi mnogi »statuti mu-nicipali« italijanskih mest in otokov.
Načelo občnega jamstva pa ni samo znano germanskim in iz germanskih elementov snujočim se romanskim pravom, ono je tudi marveč bistveni del slovanskim pravom. Ruski pravni spomeniki, osobito »ruskaja pravda«,  poljski zakoni.
Jamstvo za poškodovanje ob uporih. 165
posebno poljski zakonik iz XIII. stoletja in zakonik Kazimira Velikega, češke pravne listine iz XIII. stoletja, hrvatski zakon iz Vinodola iz 1. 1288., posebno pa obsežni zakonik srbskega kralja Štefana Dušana iz 1. 1349. imajo v tem oziru obilo dokazov. Vsi sosedje in prebivalci kake vasi ali okrožja: »vrv«, »opole«, »honitva«, »selo« ali kakor se že imenujejo, so morali za vse, v dotičnem okrožju povzročene protipravnosti civilnopravno in, v gotovih slučajih, ce\6 kazenskopravno jamčiti, če niso dobili storilca. Tako so jamčili za globo radi uboja, za škodo vsled tatvine in ropa, za škodo, ki se je povzročila trgovcem s tem, da se jim ni preskrbelo potrebnega prenočišča. Če se je našlo v kakem mestu ponarejalca denarjev, tedaj je bilo po Štefana Dušana zakoniku ponarejalca zažgati na grmadi, in mesto plačaj škodo ter globo. Mnoge so take določbe v različnih statutih dalmatinskih mest in otokov, posebno v statutu otoka Krka.
Načelo občnega jamstva se je sicer poizgubilo, ko se je razvijala moderna država in zadobivala svoj uradniški organizem, ki je prevzel tudi vso skrb za zasledovanje zlodejcev; vendar pa se je deloma ohranilo do današnjega dne. Da navedem samo nekatere bližnje slučaje, omenjam delmatinski, v najnovejšem času izdani poljski zakon iz I. 1882., ki določa v §-u 17, da mora dotična občinska frakcija jamčiti za škodo, ki jo povzroči neznan storilec. Istotako še sedaj veljavno določilo ima reško-redarstveni predpis za Moldavo iz 1. 1854. Po tem predpisu mora za vsako odtegnitev ali zlobno poškodbo priplovljene tuje lastnine jamčiti dotična občina, če se ne najde storilca, ali če poizvedeni storilec sam ne more dati odškodnine.
Notranji razlog navedenega občnega jamstva tiči v občni redarstveni obvezanosti. Tri občne dolžnosti so temelji, na katere je preprosta država postavila svoje žitje in svoj red in naravno morala postaviti, to so: vojaška dolžnost, sodna dolžnost in redarstvena dolžnost. V delokrogu občne redarstvene dolžnosti ni bila samo obvezanost posameznika, zlodejce dejstveno preganjati, njih preganjanja z občnim klicanjem »pomagajte«') povzročiti, na občno klicanje prihiteli in se preganjanju pridružiti itd., ampak tudi daljna dolžnost vseh, da se storilca dejansko prime in pred pravico postavi.   Ta dolžnost, zlodejca prijeti, je
') Zakon Vinodolski.
166 Jamstvo za poškodovanje ob uporih.
bila po zadružnih načelih občna dolžnost vseh; če se je ni izpolnilo, prišel je tudi občni pritisek proti vsem v obliki jamstva pravnih zadružnikov, in pri tem se ni natančneje razlikovalo glede na način in živahnost sodelovanja posameznega zadružnika za vseobčni smoter. Da se storilca prime, to se smatra za vspeh občnega in enakomernega sodelovanja vseh zadružnikov, in v dosego tega smotra je po zadružnih načelih vsem zadružnikom enakomerno sodelovati; če pa vspeh izostane, morajo pa tudi po zadružnih načelih vsi pravni zadružniki enakomerno jamčiti za škodo, ki zadeva občnost.
Obvezanost občnosti, vseskupnosti je bila nepogojna, če se storilca ni našlo; obveljal ni ugovor, da se je storila dolžnost, ali da vspeh ni bil mogoč; z drugimi besedami: krivde za odgovornost ni bilo potreba, prikazen, ki vedno znači prvotna pri-prosta prava.
To, da se izgrednika ne postavi na sodišče, se da pri vseh dotičnih pravih dokazati kot pravni razlog za občno jamstvo. Od dolžnosti, da je izgrednika prijeti, pa do dolžnosti zabraniti izgred sam, pa je le majhen korak. Obvezanost v represijo vžde zbok popolnejše etike sama k dolžnosti prevencije, — zabranitve. In tako nahajamo za razlog občnega jamstva zgodaj tudi načelo, da mora občnost jamčiti zato, ker ni preprečila izgreda. To se izraža posebno s tem, če se izgrednika sicer poizve, on pa ne more povrniti škode. Nedvomno je zadnje načelo etično višje in vede po svojih posledicah naravnost v področje socialne solidarnosti. Pri jednem načelu je smoter občnega jamstva vzlasti ta, da se zavaruje represija proti izgredniku, pri drugem je pa smoter, zabraniti krivico samo, kakor protisocialno prikazen. Pozneje nahajamo zdaj to, zdaj ono načelo v ospredju in to da jamstvu posebno obliko in razvojno smer.
To so torej temeljna načela, ki so bila podlaga občnemu jamstvu in torej tudi prvotnemu zakonodajstvu glede uporniških poškodovanj. Čim se z razvojem državnega uradniškega organizma vedno bolj izgublja načelo občnega jamstva v drugih strokah in posebno glede posameznih zlodejstev, ohranilo je to načelo glede zlodejstev ob uporih vedno svojo veljavo. Država, nezmožna, da bi vodila vspešen boj proti uporu s svojimi lastnimi organi, je klicala v teh posebnih slučajih ljudstvo na pomoč in sodelo-
Jamstvo za poškodovanje ob uporih. 167
vanje pri vzdržanju javnega miru. In da bi si zavarovala to sodelovanje, je naložila ljudstvu nepogojno jamstvo za nastalo škodo.
To se je tudi zgodilo v raznih zakonih ob času francoske revolucijske dobe in potem v obsežni »loi vendemiaire«. Da, dotično zakonodajstvo revolucijske dobe ni s tem, da je občane same postavilo v službo vzdržanja javnega miru in redii, storilo nič drugega, nego da je občno, v starem pravu veljavno načelo znova uvedlo v posebnih slučajih uporniških poškodovanj. — Zategadelj je »loi vendemiaire« in so tudi nemški, po njej prikrojeni zakoni čisto osnovani na starem načelu občne redarstvene obvezanosti občanov. To se ne kaže samo v obliki jamstva, ampak tudi v pravnem razlogu, v načinu in obsegu jamstvene obvezanosti same.
Oblika jamstva je zadružniška po smislu starega prava. Jamstvena oseba ni občina kakor pravna oseba, nego občina kakor zadružniška zveza, kakor vseskupnost posameznih, v občinskem okrožju naseljenih občanov. Zato se tudi odškodninska svota ni iztirjala iz občinske blagajne, ampak s posebno doklado, časih tudi, kakor n. pr. v nasavskem zakonu, z naglavnim davkom. Pri tej posebni dokladi po nekaterih zakonih (n. pr. na Bavarskem) ni nikacih oprostitev, ki so sicer navadne pri dobavi občinskih potrebščin. Takozvani čezmejci so doneskov prav tako oproščeni kakor občani, ki ob času izgredov niso bili v občini pričujoči. Zato je tudi čisto v smislu srednjeveškega zadružnega načela po izrecnih določilih »loi vendemiaire« in nasavskega zakona bila posameznemu, plačujočemu občanu pridržana tožba na povračilo. Zakoni sicer cesto rabijo izraz »commune« ali občina, toda tem izrazom gre v bistvu le procesualna in imenovalna veljava. Jamstvena oseba pa je »vseskupnost državljanov in državljansko opravičenih prebivalcev občine«, kakor se izraža nasavski zakon.
Pravni razlog tiči pri sistemu »loi vendemiaire« in po njej ustanovljenih zakonih v dejstvu, da občani, ki so odgovorni za vzdržanje miru in redno niso upora preprečili ali storilca prijeli, toraj v načelu preprečitve ali represije. »Loi vendžmiaire« in nasavski zakon stojita na stališču preprečitve, toraj dolžnosti občanov, da zabranijo zbiranje upornikov. Če se je prijelo jednega ali več  poškodovalcev, to ne odvzame obvezanosti v
168 Jamstvo za poškodovanje ob uporih.
jamstvo. Občanu zadružniku, ki je plačal, gre samo tožba na povračilo. Zategadelj pa morajo vsled izrecne določbe nasav-skega zakona občani jamčiti tudi tedaj, kedar so povzročilci škode nemaniči.
Jamstvo občanov je zakonita posledica občne in enake ob-vezanosti vseh, da zabranijo upor 'in primejo storilca, ne pa, kakor bi se lahko mislilo, jamstvo za popustljivost občinskih organov. To izhaja že iz tega, ker občani jamčijo za dolgove, katere so občani v okrcžju tuje občine napravili, glede katerih toraj občinski organi niso pristojni. Jamstvo je, kakor v starem pravu, nepogojno in se razteza na naključje, »casus«, a vprašanje o krivdi ne pride v poštev.
To so temelji sistema, ki ga nahajamo v »loi vendžmiaire« in v dotičnih nemških zakonih.
Zakon z dne 10. vendčmiaire je bil na Francoskem formalno vsaj do leta 1884. v veljavi. Toda že za veljave tega zakona se je vsled drugačnih ustavnih razmer naziranje »loi vendemiaire« v teoriji in praksi popolnoma predrugačilo. Avtonomna, v revolucijski dobi ustanovljena neposredna uprava ljudstva se je v reakcijski dobi uničila, prosta volitev občinskih organov odstranila, ljudstvu se je sodelovanje pri vršitvi javne oblasti odvzelo, vsaka udeležba državljana v javnih stvareh kolikor mogoče ovrla; kaj čuda, če pod tako vlado ni bilo več vzdržati naziranja, da se posameznik žrtvuj za občni blagor in za izpolnitev socialnih dolžnosti, na katerih je osnovana »loi vendemiaire«? »Regime« za časa restavracije je odvzel »loi vendemiaire« vso podlago. In tako je dejstveno v zbornicah, v teoriji in praksi bil prepir o tem, ali se s porušenjem republike ni porušila veljava »loi vendemiaire« same. Da so se reakcijske vlade branile, dati iz rok orožje, za časa republike ustanovljeno proti uporom, je prav umevno, in naposled je ostalo, četudi bolj radi politike, v veljavi, naj so teoretiki še tako proti njemu grmeli.
Seveda pa se je —• vsled predrugačenih razmer — moralo tudi jamstvo občine v teoriji staviti na čisto druge temelje. V času, ko je bila vsaka udeležba posameznika v javnih stvareh prepovedana, ko se je ljudstvu sploh odrekalo zrelost za svobodo in zmožnost pokorščine do samoizvoljenih oblastev; v času, ko se je proglasila vsa javna oblast in posebno tudi skrb
Jamstvo za poškodovanje ob uporih. ¦ 169
za'vzdržanje javnega redu kakor izključna domena uradništva: v takem času je bilo gotovo težavno, graditi jamstvo občine na načelo, da je posameznik obvezan sodelovati pri vzdržanju javnega miru, na staro načelo vseobčne redarstvene obvezanosti.
In res, sčasoma in polagoma se je premaknilo naziranje o jamstvu: 1. glede osebe jamstvene, 2. glede pravnega razloga in 3. glede načina in obsega jamstva samega. V prvi vrsti je nastopila na mesto jamstva občanov — občina kakor pravna oseba. To se je kazalo predvsem v tem, da se škoda ni izterjala več s posebno doklado glede ob času upora v občini navzočnih občanov, ampak kakor druge občinske doklade iz občinske blagajne. Kar se tiče pravnega naslova, je nastalo naziranje, da je občino zaradi tega proglasiti za odgovorno, ker je njej izročena redarstvena oblast. Posledica tega je bila, da se vkljub veljavi »loi vendemiaire« ni nalagalo jamstva občinam, ki niso imele redarstva v svoji oblasti. Tako se Pariz, kjer je bilo redarstvo v rokah državnih organov, »prefet-a de police«, nikoli ni proglasil odgovornim, čeprav je bila »loi vendemiaire« v prvi vrsti določena za Pariz in to vsled dosledne sodne prakse.
Kar se pa tiče naposled predrugačenega jamstva samega, nastalo je pod vplivom civilnopravne doktrine naziranje, da je odškodnina le v toliko opravičena, kolikor zadeva občino zane-marjenje njenih dolžnosti v izvrševanju krajnega redarstva, toraj nemarnost občinskih organov. Če dokaže občina, da je ona, to se pravi, njeno upravno osobje vse storilo za preprečitev uporniških zbiranj, kar je mogla, se s tem reši vsake odgovornosti. Prej brezpogojno jamstvo občanov postane sedaj jamstvo občine kakor pravne osebe za nemarnost občinskih organov.
Ta, po teoriji in praksi tekom jednega stoletja že za veljave »loi vendemiaire« izvedena in dejansko uporabljena načela so potem tudi v resnici prešla v »loi municipale« iz 1. 1884. in postala še danes veljavno pravo na Francoskem. Dandanes tiče toraj na Francoskem jamstvo občini kakor pravni osebi iz naslova samoupravljanja krajnega redarstva, toda samo tedaj, kedar občina ne dokaže, da je ne zadeva nobena krivda. »Loi municipale« 1884 nam predočuje toraj čisto drugačen sistem jamstva za uporniške poškodbe, nego li »loi vendemiaire«.
170 Jamstvo za poškodovanje ob uporih.
Omenil sem, da je bila »loi vendčmiaire« okoli leta 1850. vzorec raznim nemškim zakonom. Toda tudi tukaj so načela »loi vendemiare« obveljala samo v novem predelanem duhu vsled vpliva teorije in sodne prakse. Nekateri zakoni, n. pr. na-savski so v popolnem soglasju z »loi vendemiaire« osnovani na starem nepogojnem jamstvu občanov iz naslova redarstvene ob-vezanosti. Drugi zakoni in med temi tudi avstrijski pa se snujejo zgol iz novega naziranja o odgovornosti občine kakor pravne osebe za krivdo občinskih organov in sicer zaradi občinske krajno - redarstvene uprave. Zopet v drugih zakonih kakor na Bavarskem nahajamo načela obeh sistemov pomešana. Kar posebno še zadeva oba avstrijska zakona, uveljavljata ta dva še golo represijsko stališče, in jamstvo odpade, če se vsaj jednega storilca prime. Za položaj poškodovanca pa se v tem slučaju zakon ne briga.
Ob čisto drugih načelih sloni pa sedanje angleško pravo, katero se kaže kakor tretji sistem jamstva za uporniška poškodovanja. Jamstvo ne zadeva več kakor nekdaj stotinarjev, ampak pravne osebe, sicer ne občine, pač pa glede na velikost ozemlja večja redarstvena upravna okrožja. Dejstvo pa, po katerem se angleški sistem razlikuje od vseh drugih, se kaže v tem, da se angleški sistem postavlja izključno le na stališče poškodovanca, kateremu je na vsak način dati zadoščenje za kršenje njegovih temeljnih pravic. Naj se prime storilca ali ne, naj ima storilec kaj premoženja ali ne, naj obremenjuje javne organe kaka krivda ali ne, je vsejedno. Škodo, ki jo je izvajati iz občnosocialnih okolščin, mora občnost nepogojno povrniti.
V posledici sta si angleški sistem in sistem »loi vendemiaire«, kjer velja nepogojno načelo preprečitve, precej enaka. Toda notranje naziranje v obeh zakonih je temeljno različno. Po »loi vendemiaire« je jamstvo nepogojno, ker so občani nepogojno obvezani, poškodovanja zabraniti; po Riot (Damages) Act pa, ker ne gre, da poškodovanec trpi nasledke, ki izvirajo iz občnih socialnih razlogov. »Loi vendemiaire« smatra, kakor staro pravo, jamstvo izključno le, ker naj bo presijsko sredstvo za izpolnitev javne redarstvene obvezanosti; Riot (Damages) Act pa daje odškodnino, ker se je temeljna pravica posameznika vsled nedo-statnih javnih naredeb kršila. Pri »loi vendemiaire« je odškodnina
Jamstvo za poškodovanje ob uporih. 171
samo sredstvo k smotru, pri Riot (Damages) Act pa sama neposredni smoter. Riot (Damages) Act in »loi vendemiaire« prideta, kar se poškodovanca tiče, do istega zaključka le, ker »loi vendemiaire« stopnjuje obvezanost preprečitve do odgovornosti za naključje (casus) samo. V trenutku pa, ko to, sedanjemu pravu malo ugajajoče jamstvo tudi za nezgodo odpade, zazija nepregleden prepad med obema sistemoma. To nasprotje se nam tudi kaže v primerjanju z »loi municipale« , kateri je krivda predpogoj odškodninske obvezanosti. »Loi vendemiaire«, ki je osnovana na obligaciji, je pri sedanjih rimskopravnih nazorih morala v svojem daljnem razvoju sprejeti moment krivde. V tem smislu je torej »loi municipale« 1884 le potrebna posledica načelnega stališča.
V tako stisko Riot (Damages) Act ni prišla, ker ne rešuje cele stvari s stališča kršene dolžnosti, ampak izključno s stališča posameznika, ki je v svojih temeljnih pravicah oškodovan. In to stališče je po našem mnenju vsled modernega državnega naziranja edino pravo. Kajti pred vsem je istina, da občestvo mnogokrat samo in neposredno povzročuje s svojo politiko v zakonodajstvu in v upravi prikazni uporov ali jih gotovo omo-gočuje s svojimi ukrepi vselej, četudi le posredno. Povzročna zveza med početjem občestva in med nastalimi nemiri je nedvomna in le ta povzročna zveza sama more biti pri tem vprašanju odločilna, ne da bi se nalagal posamezniku dokaz posebne krivde, katerega navadno sploh ni mogoče dognati. Občestvo je napram posamezniku tako mogočen činitelj, delovanje zamotanega stroja pravnega varstva je tako dalječ od spoznanja in nadzorovanja posameznikovega, da bi bila naložitev takega dokaza isto, kakor če bi se naravnost.odreklo vsako odškodnino. Odkar je prevzelo občestvo uporabo pravnih varnostnih naredeb in skrb za vzdržanje miru ter redu, in odkar ima državljan temeljno zajamčenih pravic, mora občestvo nepogojno odškoditi za ona kršenja teh temeljnih pravic, katera so se omogočila s tem, da so pravne varnostne naredbe odrekle ali pa prišle iz tira.
To naziranje tudi prodira povsod zmagovito. Nahajamo ga v zakonu za krivično obsojene, potem v zakonih glede jamstva pri železničnih poškodbah in deloma tudi pri zavarovalnih za-
172 Jamstvo za poškodovanje ob uporih.
konih glede nezgod. Tudi država mora jamčiti za nezgode, ki se ji pripetijo pri uporabi njenih javnih sredstev.
Če pride toraj v Avstriji do urejanja vprašanja glede odškodovanj vsled uporov, ne bo smela morda samo razširiti za druge dežele dotična določila čeških in galiških občinskih redov, katera so do cela nezadostna in neskladna z današnjim državnim naziranjem. Tako ureditev :)e moči izpolniti edino le, kakor na Angleškem, na podlagi modernega načela, da ima posameznik nepogojno odškodninsko zahtevo nasproti občnosti.
Vprašati je le, ali je jamstvo naložiti državni skupini ali pa manjšim skupinam ? Po navedenih izvajanjih pač ne gre jamstva nalagati izključno le občinam. To bi ne bilo samo neumestno, ampak tudi neopravičeno. Neumestno, ker zamore občina odško-dovati le omejeno, in ker je v malih občinah ravno poškodovanec največkrat tovarnar, podjetnik rudnika, veleposestnik in tako največji davkoplačevalec, ki bi si toraj moral sam plačati svojo škodo. Neopravičeno pa bi bilo zaradi tega, ker ne gre terjati izključno od občine odgovornosti za prikazni, ki imajo v občni socialni organizaciji svoje vzroke.
Prava se nam zdi primerna razdelitev odgovornosti na vse tiste sloje, ki so nositelji občne javnopravne ors,'anizacije in tako določajo tudi občni socialni položaj; to pa niso samo občine, marveč tudi država in dežele.
Tudi popolne razbremenitve občine ni zagovarjati; da, občini je celo bistveni del odgovornosti nalagati in sicer ne samo zato, ker je ona avtonomna upravnica krajnega redarstva in ima zategadelj pri zadevnih prikaznih nedvomno glavno ulogo, ampak tudi zato, da se naravna zveza med dolžnostjo in odgovornostjo ne razveže baš tam, kjer j,e najbolj očitna. Nasproti pa bi bilo moči dolžnost za doneske glede ostalih slojev, države, dežela v primernem razmerju določiti v manjši meri. Teoretična utemeljitev dolžnosti države in dežela za doneske je najti pred vsem v dejstvu, da se gre pri uporu prav za prikazni, ki imajo svoj izvor v občnosti socialne organizacije, ne da bi bilo možno ali celo dopustno iztrgati ta ali oni sloj iz občnih medsebojnih razmer; in drugič v tem, da so tudi ti sloji depositarji sredstev javne oblasti, s katerimi sredstvi imajo pa dolžnosti, bodisi posredno ali neposredno skrbeti za ohranitev javnega miru in redu.
More li zast. dolž. še ne izbrisano hipoteko odst, novemu upn. itd.  173
Kako pa je urediti razdelitev odgovornosti v pojedinostih, to ni načelno, ampak po konkretnem uvažanju rešljivo vprašanje, na katero odgovarjaj spoznanje politika in zakonodajca. Naša želja je le, da ti sloji v nedaljnem času store delo, katero je že dolgo časa njih socialna dolžnost.