Listek. 513 hočeš prepričati o tem, čitaj pesmi: »Zlobna mačka«, »Velika brada«, »Sv. Miklavžu«, »Deca vozi črez vodico«, »Kuže in zajce«, »Pri zibelki«, »Bahač«, »Lovec in zajčki«, posebno pa »Muha« in »Krojač Griva« . . . Čitatelj se utegne pač tuintam ob kaki obliki namrdniti (n. pr. k povzdigovanj/, nam. povzdigovanju . . .). Slog in dikcija pričata, da je avtor hodil v_šolo k Levstiku; pozoren čitatelj najde dovolj — vmes tudi precej prisiljenih — »levstikizmov«. Znano je, da je pisal Kržišnik svoje dni tudi pesmi, ki bi-ne sodile v zbirko za mladino. A. »Naš dom«. Zbirka povesti, pesmi in narodnega blaga in zanimivosti i. t. d. III. zvezek. I. Vojna leta 200 0. Fantastična povest A. Boruma. Iz ruščine prevel Zaplaninec (str. 1—32). — II. Doma in na tujem. Poučna povest za narod. Poljski spisal Feli-cijan Pintowski. Poslovenil Podravski (str. 35—153). Cena 25 kr., po pošti 5 kr. več. — O prvi povesti povemo kar naravnost, da je prav malo vredna. Da se naši prelagatelji zatekajo k Rusom, je seveda docela odobravati, toda izbirati treba bisere, pa ne smeti. — Druga povest je res, kakor je že v naslovu povedano, zlasti poučna povest, pisana »in usum agricolarum«; toda pripovedovanje je živahno, zanimivo, preprosto, dasi semtertja malo preroman-tično. Jezik pa ni niti v prvi niti v drugi povesti vzoren. In vendar menimo, da bi tako živahno in prostrano književno podjetje, kakor je Hribarjevo v Celju, lahko vzdrževalo veščega korektorja. Potrebno bi to bilo vsekakor; kajti grde jezikovne hibe priskutijo izobraženemu čitatelju še tako zanimivo vsebino, kakor žaltavi ocvirki ogabijo najboljšo jed! Prevoditelj prve povesti nima niti pojma o navadnih jezikovnih konstrukcijah; to kaže vsaka stran njegovega prevoda. Druga nemška vadnica za slovenske občne ljudske šole. Spisala H. Schreiner, ravnatelj, in dr. J. Bezjak, prof. na c. kr. učiteljišču v Mariboru. Velja vezana 1 krono 60 vinarjev. Na Dunaju. V c esarsko - kralj evi zalogi šolskih knjig. 1899. Str. 338. — To je torej nadaljevanje »Prve nemške vadnice«, ki sta jo spisala ista pisatelja, in o kateri smo svoj čas obširneje izpregovorili. Le-te »Druge vadnice« prilična obilnost izvira odtod, ker je nje gradivo preračunjeno za dve šolski leti ter zategadelj razpada na dva oddelka, izmed katerih ima vsak svoj slovarček, a vrhutega je dodejan na koncu knjige alfabetski slovarček. Kako razborito sta uredila pisatelja knjigo, prav po Komenskega vzoru (prim. »Orbis pietus«!) pouk v tujščini družeč z nazornim poukom na podlagi »Stenskih slik«, ki jih je izdal Janskv v Taboru, kako sta sestavila prvi del iz osmih, drugi del iz desetih takih slik (»Garten und Feld«, »das Dorf«, »der Garten im Sommer« itd.), in kako vsaka izmed teh slik zopet razpada v tri oddelke, namreč a) nazorni pouk, b) slovnico, c) berila — o vsem tem kakor tudi o metodiskem razpravljanju nazornih slik, slovnice in beril nas poučujeta pisatelja sama v brosurici: »Anleitung zum Gebrauche des Zweiten deutschen Uebungsbuches fiir slovenische allgemeine Volks-schulen«. Preis brosehiert 4 0 h. Wien. Kaiserlich-koniglicher Schulbucherverlag. 189 9. Str. 2 7. To knjižico bi morali po našem mnenju šolski nadzorniki in voditelji onim učiteljem, ki bodo po »Vadnici« poučevali, ne le priporočati, ampak jim jo naravnost irftimirati; kajti v rokah neukega ali zlovoljnega učitelja seveda tudi ingeniozno učilo Schreinerjevo- Bez-jakovo ne bi imelo zaželjenega uspeha, kakor je ni metode na svetu, ki se po 514 Listek. zlovoljnežu in zagovednežu ne bi dala patvoriti v karikaturno spako. In baš analitiška metoda, ki sta jo Schreiner in Bezjak tako lepo izkoristila za nemški pouk na naših ljudskih šolah, dasi je edino pametna in /uspešna pri jezikovnem pouku, in dasi so bili vsi imenitni pedagogi vseh časov nje pristaši, ima vkljub vsemu temu toliko očitih in prikritih, deloma zlovoljnih, deloma nerazsodnih nasprotnikov, da jo je treba nekaterim, ki jo mrze zlasti iz komodnosti, kar naravnost oktroirati. — Te dni je na neki učiteljski konferenci na Štajerskem poročal nekdo o »Prvi vadnici« ter trdil, da jo bo treba po njegovi izkušnji še temeljito predelati, češ, da Schreiner in Bezjak sta pač dobra pedagoga, pa malo praktična učitelja. Prav bi bilo, da bi se nasproti takim neugodnim, po našem mnenju neupravičenim glasovom pojavili drugi ugodni glasovi, ki bi se takisto opirali na prakso; praksa proti praksi! Ne rečemo, da bi bili »Vadnici« brez hib; a vse te hibe — mi poznamo knjigo precej natančno — se ne do-stajejo bistva in celega načrta, ampak so zgolj postranske ter se po temeljiti izkušnji lahko odpravijo pri drugem natisku; ali greh bi bilo radi njih obsojati celo delo. Onemu nevšečnemu referentu pa mi pravimo: Najboljša knjiga je v rokah nespretnikov in nevoljnikov topo orodje, a spreten in vnet učitelj doseže uspehov tudi s prilično slabo knjigo; vsekakor pa sta Schreinerjevi-Bez-jakovi »Vadnici« doslej daleko najboljši knjigi te vrste, in ako nam je že nemščina neizogibna liki izvirni greh, potem je že vendar bolj umestna naravna analitiška metoda, ki obeta vsaj nekaj uspeha, nego pa duhomorna gramatiška metoda, ki je seveda komodnim, malomarnim učiteljem najboljše sredstvo za formalno (?) izobraževanje-ter disciplinarno kročenje nebrzdane mladine. Bojni klic »bravec« in protiklic »bralec« še vedno odmevata po našem časopisju, in videti je, da se zanimanje za to vprašanje loteva vedno širših krogov. Da smo mi brez krive sramežljivosti in brez samoliubne trdovratnosti odobrili ono mnenje, kj__se_je dokazalo kot pravo, dasLje nasprotno naši dosedanji rabi, tega nam vobče nihče ni štel v greh, celo laskamo si, da smo mi s svojo hitro in odločno izjavo kolikor toliko pripomogli, da so se doslej skoro ; vsi javni glasovi izrekli v prilog »bralčevcev«, katere je tako izvrstno organi-" zoval prof. Ilešič. Samo neki dovtipnež (A. K.) je v »Slov. Narodu« v podlistku neke sobotne številke sicer zadovoljivo kvitiral našo prostodušno izjavo, a pri tem si ni mogel kaj, da ne bi bil zbil par cenenih žaltavih dovtipov o zmešanih učenjakih in slovničarjih; mi mu jih prav od srca privoščimo, posebno če se mu je z njimi posrečilo napraviti kaj reklame za pečenega bravca Pod Pečjo. Take zlogolke hudomušneže bi bilo pač zaman prepričavati, o čemer so prepričani vsi naši čitatelji, ki so dobre volje, da se baš »Zvon« nerad vmešava v slovničarske posle, in baš zategadelj je bil »Zvon« prvi, ki se je brez pomisleka oklenil PJeteršnikove pisave, češ, da sedaj slovenskim urednikom ne bo nič več treba slovničariti, ko jim bode možno kar slepo slediti priznani avtoriteti. Prikupil i vi se nam -avci in -ivci pač nikdar niso zdeli, a ker se v znanstveno preiskovanje njih upravičenosti nismo niti utegnili niti marali spuščati, smo doprinesli tudi ta »sacrificio d' intelletto« zaradi ljubega miru in ljube edinosti. Naravno in umevno pa je tudi, da nas je z veseljem navdal Peruškov dokaz njih teoretiške neupravičenosti; ali ne bi bilo puhlo dosledničarstvo, ako bi bili zaklopili oči in zatvorili ušesa napram Peruškovim razlogom ter vztrajali m navzlic boljšemu prepričanju pri -avcih in -ivcih samo zategadelj, da nam kak dovtipnež ne bi mogel očitati nedoslednosti in »zmešanega učenjaštva«?