žarko Tepavčević
RAZVEZA ZAKONSKE ZVEZE IN USPEŠNOST
SVETOVANJA ZAKONCEM NA CSD LJUBLJANA - ŠIŠKA
STATISTIČNI PODATKI O RAZVEZAH
ZAKONSKIH ZVEZ
Za Slovenijo so na voljo podatki o razvezah od leta
1954. Do leta 1983 je njihovo število naraščalo,
potem pa se je do leta 1995 manjšalo, kar lahko
zlasti pripišemo povečanju števila zunajzakonskih
skupnosti na račun zakonskih zvez. Predvideva-
mo, da se bo trend števila razvez nadaljeval v več-
jih ali manjših ciklih naraščanja in upadanja. Šte-
vilo razvez v Sloveniji bom prikazal iz dveh zornih
kotov, in sicer glede na število prebivalcev in glede
na število sklenjenih zakonskih zvez. Na ta način
šele dobimo predstavo, kako se je gibalo oziroma
se giblje število razvez v Sloveniji.
Od leta 1954 (za nazaj ni podatkov) pa do 80-
tih let prejšnjega stoletja je število razvez v Slove-
niji naraščalo in doseglo maksimum leta 1983, ko
je bilo 2.710 razvez. Takrat se je trend obrnil, šte-
vilo razvez je padlo in doseglo minimum leta 1995,
ko je bilo 1.585 razvez. Po letu 1995 pa se je trend
obrnil v smeri naraščanja števila razvez zakonskih
zvez v Sloveniji. Seveda pojav ne more rasti v ne-
dogled, prej ali slej se bo trend spet obrnil navzdol.
Pričakovati je, da se bo v naslednjih letih tako cik-
lično gibanje pojava nadaljevalo.
Tabela 1: Število razvez zakonskih zvez na 1.000 prebivalcev in število razvez na 1.000 sklenjenih
zakonskih zvez v Sloveniji v letih od 1954 do 2003
Viri: SURS 1995; 1997; 2001; 2003.
211
ŽARKO TEPAVCEVIĆ
Graf 1: Število razvez zakonskih zvez na 1000 prebivalcev in število razvez na 1000 sklenjenih
zakonskih zvez v Sloveniji v letih od 1954 do 2003
Delež zakonskih zvez, ki so se razvezale, je v
povprečju naraščal v vsem opazovanem obdobju.
V posameznih letih so bila večja ali manjša niha-
nja. Od leta 1981 do 1994 se delež razvez skoraj
ustali med petino in četrtino sklenjenih zakonskih
zvez. V letih 1996 in 2002 pa ta delež ponovno
zelo naraste; v letu 2002 se razveže več ko tretjina
zakonskih parov. Upoštevati pa moramo tudi po-
datek, da število sklenjenih zakonskih zvez pada
na račun zunajzakonskih skupnosti.
Podobno ugotavlja tudi K. Boh (1989: 279)
za evropske razmere, ko pravi:
Medtem ko so bile v preteklosti razveze zakon-
skih zvez težavne in jih praktično ni bilo, je v
tem stoletju število razvez izjemno naraslo. Po
relativno kratkem stabilnem obdobju takoj po
drugi svetovni vojni je neizogibno nastopilo
obdobje prilagajanja vsakdanjemu življenju,
tako da so bile naslednje dekade zaznamovane
s pospešenim porastom razvez, višek pa je
njihovo število doseglo v osemdesetih letih.
Število razvez zakonskih zvez je v zadnjih de-
setletjih naraščalo povsod po Evropi in tudi pri nas
v Sloveniji. Menjala so se obdobja skokovitega po-
rasta in obdobja stagnacije pojava. V zadnjih letih
se je to število spet močno povečalo in v letu 2002
se razveže že več ko vsaka tretja sklenjena zakons-
ka zveza. Ob tem postavlja K. Boh (1989: 280-
281) zanimivo hipotezo: »čeprav ne bi bilo nobe-
nih sprememb v zakonodaji v zvezi z razvezo, bi
število razvez verjetno poraslo že zaradi demokra-
tizacije odnosov med partnerjema in naraščajoče
neodvisnosti žensk.«
PRIMERJAVA ŠTEVILA RAZVEZ
ZAKONSKIH ZVEZ MED DRŽAVAMI
EVROPSKE SKUPNOSTI IN SLOVENIJO
Zanimiva je primerjava števila razvez zakonskih
zvez na 1.000 prebivalcev med državami Evrop-
ske skupnosti in Slovenijo v letih 1981 in 1993.
Podatki so prikazani v grafu 2. Število razvez za-
konskih zvez je močno naraslo v obdobju, ko je
prišlo do omogočanja in pozneje do olajšanja po-
stopka razveze (ni več potrebno dokazovanje kriv-
de enega od zakoncev), v zadnjem desetletju pa
se stabilizira. Prvi zakon o razvezi »brez krivde«
je nastal v nekaterih razvitih državah sredi 60-tih
let prejšnjega stoletja (v Sloveniji ZZZDR 1976).
Podatki o številu razvez zakonskih zvez za dr-
žave Evropske skupnosti za leta 1981 in 1993 go-
vorijo, da je povprečni koeficient števila razvez
na 1.000 prebivalcev v omenjenih letih porasel z
1,5 na 1,8. Enak je ostal v Grčiji (0,7) in na Nizo-
zemskem (2,0), zmanjšal pa se je v Nemčiji (z 2
na 1,9) in na Danskem (z 2,8 na 2,5). V istem ob-
dobju opazimo v Sloveniji precejšnje zmanjšanje
števila razvez (z 1,3 na 1).
212
RAZVEZA ZAKONSKE ZVEZE IN USPEŠNOST SVETOVANJA ZAKONCEM ...
Graf 2: Razveze zakonskih zvez na 1000 prebivalcev v državah Evropske skupnosti in v Sloveniji v
letih 1981 in 1993
Vira: Giddens 1997: 148, Statistični urad Republike Slovenije 1996.
PROCES (STOPNJE) RAZVEZOVANJA
Ko se zakonca razvezujeta, se zanju začne prehod-
no obdobje - spreminjanje življenjskega stila in
navad. P. Bohannan (1970, povzeto po Giddens
1993) razlikuje šest stopenj razveze (razvezova-
nja), ki se med seboj bolj ali manj prekrivajo in s
katerimi se morata zakonca soočiti v tem procesu.
Pri tem nastajajo težave in napetosti, ki vplivajo
na zakonca, njune otroke in sorodnike in prijate-
lje. Te stopnje so:
•	čustveno razvezovanje: naraščanje napetosti
med partnerjema, ki v glavnem vodi v ločitev
•	formalno-pravna razveza: podlaga, na kateri
se zakonska zveza konča
•	ekonomska razveza: delitev skupnega pre-
moženja
•	starševska razveza: določitev skrbništva nad
otroki za enega in pravice do stikov za drugega
roditelja
•	družbena razveza: spremembe v odnosih s
prijatelji in drugih družabnih odnosih, ki sta jih
zakonca vzdrževala
• psihična razveza: vsak zakonski partner se
mora otresti čustvene odvisnosti in se soočiti z
zahtevami samskega življenja.
Zakonska zveza naj bi temeljila na enakoprav-
nosti, spoštovanju, razumevanju, naklonjenosti in
ljubezni obeh zakoncev. Do razvez prihaja zaradi
neuresničenih pričakovanj in želja enega ali obeh
zakoncev. Zaradi bolj tolerantnega odnosa razve-
za ne povzroča več slabšalnega družbenega etike-
tiranja. So pa razveze pogostejše zaradi številnih
dejavnikov, ki so povezani s spremembami v dru-
žbi (smisel poroke ni več v večanju bogastva in
pridobivanju statusa v družbi, ženske postajajo
ekonomsko neodvisne, zato poroka izgublja eko-
nomski pomen, zakonska zveza dobiva pomen
osebne satisfakcije). Kljub temu je razveza v emo-
cionalnem pogledu skoraj vedno stresna. Proces
psihološkega in socialnega prilagajanja poteka za
oba spola podobno. Razveza pa lahko povzroči
velike finančne probleme enemu ali obema zakon-
cema, v tem pogledu so zvečine prizadete ženske.
213
ŽARKO TEPAVCEVIĆ
VPRAŠANJE KAKOVOSTI
RAZVEZOVANJA
Za partnerja sama, zlasti pa za njune otroke, je
zelo pomembno, da se zakonska zveza kvalitetno
in humano razveže. To pomeni, da se zakonca
razideta s čim nižjo stopnjo napetosti in medseboj-
nih konfliktov, kar je odvisno od partnerjev samih
in tudi od širšega okolja, prav tako pa tudi od ti-
pa skupnosti (partnerja sama ali prisotnost otrok)
in tudi od usposobljenosti strokovnjakov, ki vodijo
postopek razvezovanja. Po taki razvezi lahko part-
nerja ostaneta v tolerantnih odnosih, ki omogo-
čajo zrelo starševstvo.
Kvaliteta razveze je odvisna od osebnostne zre-
losti zakoncev in njune konstruktivne komunika-
cije. Zakonske zveze ni enostavno prekiniti. To
je težko in odgovorno delo, ki ga morata zakonca
vzeti resno. Če tega nista zmožna, razveza ni kva-
litetna in ima lahko težke posledice za bivša zakon-
ca in še večje za njune otroke.
Pri razvezi zakonske zveze ni problem le to,
komu bodo dodeljeni otroci in kako bodo določe-
ni stiki z njimi, plačevanje preživnine in razdelitev
skupnega premoženja. Problem je zlasti v načinu
reševanja teh vprašanj in načinu, kako se zakon-
ska zveza konča. Pogosto se razveza spreobrne v
boj za otroke, medsebojno obtoževanje, sovraštvo,
nasilje in prepire za skupno premoženje.
Še dodatno zaplete situacijo, če zakonca osta-
neta še naprej v isti hiši ali istem stanovanju. Iz-
kušnje kažejo, da se tedaj konča še tisto minimal-
no sodelovanje, obzirnost in občutek pripadnosti
družini, ki je obstajalo v času trajanja zakonske
zveze, tudi če je bila nekvalitetna in nezadovoljiva
za oba partnerja. Na ta način starši in otroci seve-
da le še bolj trpijo.
Če zakonca, ki se razvezujeta, nimata mladolet-
nih otrok ali otrok, nad katerimi je podaljšana ro-
diteljska pravica, je postopek razveze bistveno po-
enostavljen, ker zakonca le razdelita skupno pre-
moženje oziroma se, če je eden od zakoncev brez
sredstev za preživljanje, določi preživnina.
PRIKAZ USPEŠNOSTI SVETOVALCEV
PRI SVETOVANJU
ZAKONSKIM PAROM
V POSTOPKU RAZVEZE
Zakonski pari prihajajo na svetovanje v CSD na
vrhuncu zakonske krize, ko so na sodišču že vložili
zahtevo (sporazumni predlog, tožbo) za razvezo
zakonske zveze.
Splošno prepričanje je, da se svetovalni proces
začne s prvim razgovorom (sestankom) z zakon-
cema, dejansko pa se začne s prvim stikom med
svetovalcem in zakoncema. Namen svetovalnega
procesa je postopoma spremeniti odnos med za-
koncema, ki je posledica krize in se kaže v nega-
tivnem, pogosto celo sovražnem nastopanju. Ta
odnos med zakoncema se odraža tudi v njunem
odnosu do svetovalca, kar opišemo s pojmom
»odnos v začetnem kontaktu«. Od svetovalca, od
njegove strokovne usposobljenosti in izkušenj je
potem odvisno, kako se odnos med zakoncema
in odnos med njima in svetovalcem v procesu sve-
tovanja spremeni, se pravi, izboljša, tako da se
lahko svetovalni proces nadaljuje v smislu razre-
ševanja družinskih konfliktov, kar lahko ohrani
družinsko skupnost (reorganizacija skupnega
življenja v družini - rekonstrukcija odnosov) ali
pa v partnersko in ekonomsko razdruževanje (or-
ganizacija ločenega življenja - ločitev partnerjev)
s hkratnim razreševanjem čustvenih, pravnih in
ekonomskih zapletov med družinskimi člani. V
obeh primerih velja posebna skrb ohranjanju ak-
tivnega in kvalitetnega starševstva in zagotavljanju
koristi in pravic mladoletnih otrok.
Po A. Kristančič (1995,29-30) lahko razdeli-
mo proces svetovanja na tri osnovne faze: inicial-
no ali zgodnjo fazo, srednjo ali k spremembam
usmerjeno fazo in terminalno ali končno fazo. Med
seboj niso strogo razmejene, vendar se objektivno
razlikujejo, ker vsebujejo različne procese. Večjo
učinkovitost strokovne pomoči zagotavlja usklaje-
nost uporabe določenih spretnosti v posameznih
fazah svetovanja.
Končna faza svetovanja je faza popuščanja ali
spontana faza [letting go phase]. Odvisna je
od predhodnih stopenj. Če sta bili inicialna in
srednja faza uspešno končani, se bo končna
faza pojavila spontano. (Freeman 1985: 65.)
Vse spremembe pri svetovanju zakonskim pa-
rom zahtevajo čas. Če sta zakonca zadovoljna z
doseženim uspehom v svetovalnem procesu, se sku-
paj s svetovalcem odločajo o zaključku svetovanja.
Nosilec svetovalnega postopka zakonskim pa-
rom, ki se razvezujejo, je socialni delavec. Občas-
no se, glede na probleme, ki se pojavljajo v sveto-
valnem procesu, vključujejo tudi drugi strokovni
delavci z različnih področij in poskušajo pomagati
214
RAZVEZA ZAKONSKE ZVEZE IN USPEŠNOST SVETOVANJA ZAKONCEM ...
pri rešitvi problemov zakoncev (timsko strokovno
delo). Strokovnjaki, katerih mnenje in sodelovanje
je potrebno pri razveznih postopkih glede na pro-
blematiko posameznega primera, so prav tako
redno zaposleni na CSD (psiholog, pravnik, peda-
gog, sociolog). Pri določenih primerih pa se lahko
vključijo oziroma podajo izvedensko mnenje tudi
zunanji strokovnjaki različnih področij.
V pričujočem članku sem na majhni populaciji
(kvantitativni prikaz) raziskal značilnosti zakons-
kih parov, ki se razvezujejo, posebno pozornost
pa sem namenil razveznemu postopku in dejavni-
kom, ki vplivajo na razrešitev zakonske krize ozi-
roma na kvaliteto razveze. Predmet raziskovanja
so vsi zakonski pari (70 zakonskih parov), ki so
bili v razveznem postopku in so šli skoz svetovalni
proces na CSD Ljubljana - Šiška v letu 1995.
METODE IN TEHNIKE, KI SO
NAJPOGOSTEJE V RABI
PRI SVETOVALNEM DELU
Metode: informiranje, individualno svetovanje, dru-
žinsko svetovanje, skupinsko svetovanje, posredo-
vanje - mirno reševanje sporov, vodenje, interven-
cije, namestitve, denarna socialna pomoč.
Modalitete: izkustvena družinska terapija, trans-
akcijska analiza, integrativna terapija, realitetna
terapija, vedenjska terapija, sistemska terapija,
mediacija.
Skupine tehnik: opis in ocena problema, tehni-
ke svetovalnega dela, tehnike posredovanja za mir-
no reševanje sporov.
Posamezne tehnike: vodenje intervjuja, postav-
ljanje komunikacijskih pravil, aktivno poslušanje,
opazovanje, pojasnjevanje, razumevanje, spodbu-
janje, povzemanje, umetnost postavljanja vprašanj,
definicija problema, postavljanje in preizkušanje
hipotez, sproščanje in odpiranje okvirjev {reframing),
normaliziranje, vizualiziranje, usmerjanje na seda-
njost, fokusiranje na prihodnost, ločevanje čustve-
ne in stvarne ravni, preoblikovanje negativnega v
pozitivno, izbiranje koristnih elementov razgovo-
ra, iskanje pozitivnih formulacij, razvijanje opcij in
alternativ, strukturiranje, pogajanje (dogovarjanje),
poizvedovanje, tehnika zbiranja in vrednotenja
podatkov, tehnika dveh stolov, tehnika praznega
stola, igranje vlog, feedback v komunikaciji (tehni-
ka refleksije), osebno odzivanje, verbalna konfron-
tacija, neverbalna konfrontacija, ohranjanje varne,
prijetne atmosfere, empatija, spoštovanje, spreje-
manje/upoštevanje, trening konstruktivne komu-
nikacije in izražanja čustev, osvetlitev čustev, zrca-
ljenje, energično delovanje, humor kot pomoč za
pomiritev napetih, čustvenih situacij, neposredno
izbiranje fantazij in idej o možnostih rešitve pro-
blema, oblikovanje (socialnodelavskega) odnosa
s sporočanjem svoje osebne izkušnje klientu, risa-
nje, načrti, domače naloge, proučevanje, edukaci-
ja zakonskih parov oz. partnerjev ali posamezni-
kov o zanje pomembnih psihosocialnih vsebinah,
eksploracija.
Metode vodenega učenja in pomoči strokovnja-
kom: evalvacija, konzultacija, timska konferenca,
supervizijska konferenca, intervizija, pripravništ-
vo, praksa študentom, strokovni nadzor.
Naštete metode in tehnike sem dobil z analizo
vprašalnika, ki so ga izpolnili vsi nosilci svetoval-
nega postopka (socialni delavci). Vprašalnik je
vseboval dva sklopa vprašanj.
•	ocene za posamezni zakonski par v procesu
svetovanja pri razvezi zakonske zveze: odnos v
začetnem kontaktu, stopnja zaupanja po fazah
svetovanja, stopnja dvosmerne komunikacije po
fazah svetovanja, kvaliteta razrešitve
•	pomembne značilnosti, ki vplivajo na izid
svetovalnega procesa pri razvezi zakonske zveze:
ugotovitev glavnih vzrokov za razvezo zakonske
zveze, število razgovorov s posameznim parom,
metode dela oz. pristopi in tehnike, ki se uporab-
ljajo pri svetovanju zakonskim parom.
V proučevani populaciji parov (vseh 70 zakon-
skih parov, ki so bili v razveznem postopku in so
šli skoz svetovalni proces na CSD Ljubljana - Šiš-
ka v letu 1995) je glavni vzrok za razvezo zakonske
zveze (po navedbah samih razvezujočih se partner-
jev) neskladnost značajev (57,1 %), kar je zadosten
razlog za razvezo. Poleg tega svetovalci poudarjajo
še številne druge vzroke, med katerimi naj opozorim
zlasti na alkoholizem moža (15,7 %) in na nasilje
nad ženo (8,6 %), ki sta v stalnem porastu. Naj
omenim še zanemarjanje družine (4,3 %) in ne-
zvestobo moža (4,3 %), kar kaže, daje za moškega
samoumevno, da si lahko prilasti več svobode in
pravic v zakonski zvezi, ženski pa ostane dolžnost,
da skrbi za družino. Sledijo še nezvestoba s strani
žene (2,9 %) in problemi pri načrtovanju prostega
časa (2,9 %). Drugi vzroki so zastopani v manjših
deležih.
Iz tabele 3 je razvidno, da pri večini primerov v
svetovalnem procesu zadostuje en razgovor (33 %),
precej pogosta sta tudi dva (23 %). V teh razgo-
vorih poskuša svetovalec sam ali s pomočjo tima
215
ŽARKO TEPAVCEVIĆ
Tabela 2: Glavni vzroki za razvezo zakonske zveze
strokovnjakov ugotoviti, kaj je pripeljalo do spre-
memb v medsebojnih odnosih zakoncev. Skupaj
odkrivajo možnosti, kako poskrbeti za razvoj in
vzgojo skupnih otrok. O tem poskuša dobiti sve-
tovalec od zakoncev čimbolj podrobna mnenja z
namenom, da vsaj v zvezi s prihodnostjo otrok
najdeta skupen jezik.
Svetovalni proces se pogosto odvija zelo hitro
in je lahko končan po enem samem razgovoru.
Že navzočnost avtoritativne (profesionalne, stro-
kovne, izkušene) tretje osebe, ki se vede nepris-
transko oz. enako zainteresirano za vse partnerje
v konfliktu (vsestranska pristranskost - pozitivna
nevtralnost), lahko pospeši odvijanje tega procesa.
Dostikrat pa se svetovanje konča po dveh ali treh
razgovorih. Več razgovorov je potrebnih le v
težavnejših primerih, vendar se svetovalci v takih
situacijah trudijo, da bi partnerja v čim krajšem
času dosegla razvezo zakonske zveze, saj je kriza
navadno že tako globoka, da pri zakoncih ni več
želje in tudi ne podlage za dogovor in še manj za
dosego sprave. Ugoden rezultat svetovanja je v
takih primerih kvalitetna razveza, kar pomeni, da
sta se zakonca na nek način dogovorila o vseh
bistvenih posledicah tega dejanja.
Tabela 4: Odnos v začetnem kontaktu
Tabela 3: Število razgovorov
Iz tabele 4 vidimo, da je odnos v začetnem
kontaktu po oceni svetovalcev v večini primerov
(70 %) slab, v 17 % primerov pa je zelo slab. V
preostalih 13 % primerov je nekoliko boljši, ven-
dar ne bi mogli reči, da je dober, zato sem uporabil
izraz nevtralen. Svetovalec pa lahko ta odnos s
svojo avtoritativnostjo, nepristranskostjo oziroma
vsestransko pristranskostjo, znanjem in izkušnja-
mi zelo hitro spremeni in je večina zakoncev že v
prvi fazi svetovanja zaupljiva oziroma zelo zauplji-
va in sposobna dobre oziroma zelo dobre dvo-
smerne komunikacije.
Zakonca sta v prvi fazi svetovanja nezaupljiva
drug do drugega in prav tako tudi do svetovalca.
Svetovalec mora postopoma graditi višjo stopnjo
zaupanja do sebe in prek tega povečevati stopnjo
216
RAZVEZA ZAKONSKE ZVEZE IN USPEŠNOST SVETOVANJA ZAKONCEM ...
Tabela 5: Stopnja zaupanja po fazah
Graf 3: Stopnja zaupanja po fazah
zaupanja med zakoncema. Od strokovne usposob-
ljenosti, načina dela in izkušenj svetovalca je odvi-
sno, kako hitro zbudi pri zakoncih zaupanje do
sebe in končno tudi njuno medsebojno zaupanje.
Po navedbah svetovalcev je v prvi (inicialni)
fazi svetovanja več zakonskih parov nezaupljivih
(44 %) kot pa zaupljivih (40 %), le malo je zelo za-
upljivih ( 16 %). V drugi (srednji) fazi svetovalnega
procesa se stanje izboljša; nezaupljivih je 33 %, za-
upljivih 34 % in zelo zaupljivih 33 %. V tretji (kon-
čni) fazi svetovalnega procesa pa je stanje v pri-
merjavi s prvo fazo ravno nasprotno; večina parov
je zelo zaupljivih (54 %), manj je zaupljivih (30 %)
in najmanj nezaupljivih (16 %).
Stopnja zaupanja se po fazah bistveno spremi-
nja, kar je tudi posledica uspešnega dela svetoval-
cev v svetovalnem procesu.
Kakor se spreminja stopnja zaupanja po fazah
svetovalnega procesa, tako se spreminja tudi stop-
nja dvosmerne komunikacije. Komunikacija je že
sama po sebi dvosmerna. S besedo dvosmerna
želim posebej poudariti, da mora priti pri komu-
nikaciji med zakoncema do aktivnega poslušanja.
medsebojnega spoštovanja, sprejemanja in upoš-
tevanja drugačnega mnenja. Da pa pride do take
komunikacije med zakoncema, mora svetovalec
vzpostaviti najprej tako komunikacijo med seboj
in posameznim zakoncem, na tej podlagi pa po-
stopoma gradi komunikacijo med zakoncema. Po
ocenah svetovalcev je v prvi fazi največ primerov
slabe dvosmerne komunikacije (47 %), v srednji
so kvalitetni razredi bolj izenačeni, v končni fazi
pa prevladuje zelo dobra dvosmerna komunika-
cija (51 %).
Pogoj za dobro in uspešno komunikacijo je, da
zakonca doživljata, da sta v komunikacijskem pro-
cesu v enakovrednem položaju. Pri tem ni zanemar-
ljiva vloga svetovalca, ki vodi svetovalni proces.
Iz tabele 7 se vidi, da so svetovalci CSD Ljub-
ljana - Šiška večino postopkov končali v smislu
zadovoljive (34 %), dobre (21 %) in zelo dobre (16 %)
kvalitete razrešitve krize zakonske zveze. Pri tem
naj pojasnim, da gre v primeru zadovoljive in dobre
kvalitete razrešitve krize zakonske zveze (55 %) za
kvalitetno razvezo, v primeru zelo dobre razrešit-
ve (16 %) pa za spravo med zakoncema. Pri spravi
217
ŽARKO TEPAVCEVIĆ
Tabela 6: Stopnja dvosmerne komunikacije po fazah
Graf 4: Stopnja dvosmerne komunikacije po fazah
zakonca s pomočjo svetovalca najdeta način, kako
reševati probleme, ki se pojavljajo v zakonski
skupnosti. Pri kvalitetni razvezi pa se zakonca
sicer razideta, vendar se dogovorita o vseh
pomembnih elementih - dodelitev otrok in višina
preživnine, stiki med starši in otroki, delitev
skupnega premoženja. To velja za dobro kvaliteto
razrešitve krize zakonske zveze. Zadovoljiva pa
je, kadar se dogovorita skoraj o vsem (ne moreta
se npr. dogovoriti o višini preživnine, vendar se
strinjata, da jo določi sodišče glede na njune
dohodke in potrebe mladoletnih otrok).
V nekaterih primerih govorimo o zelo slabi
kvaliteti razrešitve zakonske krize (13 %). Takrat
je proces razveze zelo težaven. Tudi po prejemu
razvezne sodbe se problemi nadaljujejo, zakonca
nista pripravljena na nikakršen dogovor, saj se
pogosto med seboj sploh ne pogovarjata več, med
njima vladajo sovraštvo, jeza in potrtost. Taki so
pogosto primeri, ko se eden od zakoncev sploh
noče razvezati (navadno moški) in prihaja do gro-
ženj, nasilja, ugrabitve otrok, manipulacije z njimi
ipd. V sodnem postopku je za razvezo dovolj, da
je zveza nevzdržna za enega od zakoncev, v praksi
pa iz tega izvira cel kup problemov. Med drugim
lahko otroci za vedno ostanejo žrtve nekvalitetne
razveze svojih staršev. V takih primerih tudi sve-
tovanje ni uspešno.
Pri slabi kvaliteti razrešitve zakonske krize (16 %)
je situacija nekoliko boljša, vendar ne toliko, da bi
bila zadovoljiva oziroma da bi izpolnjevala merila
za kvalitetno razvezo (zakonca se sicer pogovar-
jata o problemih, vendar težko oziroma redko pri-
staneta na dogovor).
Svetovalec poskuša svetovati zakoncema, kako
naj rešita nakopičene probleme, in ustvariti v po-
govoru tako vzdušje, da bi bila zakonca čimbolj
odkrita in zaupljiva. Pri tem poudari, da je kvali-
teta pogovora in končna razrešitev situacije odvis-
na od njune pripravljenosti za sodelovanje. Sve-
tovanje je uspelo, če se zakonca dogovorita za
nadaljnje skupno življenje, in tudi, če se kulturno
razideta in dogovorita o dodelitvi skupnih otrok,
o tem, kako bosta v prihodnje sodelovala pri njiho-
vi vzgoji in skrbela za njihovo zdravo življenje, če
dosežeta soglasje o višini preživnine in če v krat-
kem času razdelita skupno premoženje.
Tabela 7: Kvaliteta razrešitve zakonske krize
218
RAZVEZA ZAKONSKE ZVEZE IN USPEŠNOST SVETOVANJA ZAKONCEM ...
OVREDNOTENJE REZULTATOV
PRIMERJAVA ZAČETNEGA ODNOSA
Z NAČINOM RAZREŠITVE
ZAKONSKE KRIZE
Tabela 8: Primerjava začetnega odnosa z načinom razrešitve zakonske krize
Iz tabele 8 je razvidno, da je način razrešitve za-
konske krize v obravnavani populaciji povezan z
odnosom v začetnem kontaktu. Pri zelo slabem
začetnem kontaktu kar pri 67 % parov pride do
nekvalitetne razveze. Pri slabem začetnem kon-
taktu prevladujejo pari (65,5 %), ki se kvalitetno
razvežejo. Pri nevtralnem začetnem kontaktu pa
je največ parov (44,5 %), ki se kvalitetno razve-
žejo, velik pa je tudi odstotek parov (33,5 %), pri
katerih pride do sprave. Začetni odnos tako na-
pove uspešnost svetovanja v svetovalnem procesu.
VKLJUČEVANJE SPREMENLJIVK
V SINTETIČNO SPREMENLJIVKO
Na uspešnost svetovalnega procesa in obenem
tudi uspešnost svetovalca oziroma tima strokov-
njakov, ki je sodeloval v procesu, kažejo stopnja
zaupanja in stopnja dvosmerne komunikacije po
posameznih fazah in končni način razrešitve. Te
tako imenovane elementarne spremenljivke sem
ovrednotil z vrednostmi O, 1 in 2. Njihove vred-
nosti sem seštel in dobljeno vsoto poimenoval in-
deks uspešnosti svetovanja (lUS).
lUS zelo dobro diferencira obravnavano popu-
lacijo. Kot sem že omenil, so v lUS združene spre-
menljivke, ki so v večji ali manjši meri odvisne od
sposobnosti in usposobljenosti svetovalca. V večji
ali manjši meri pravim zato, ker so po drugi strani
odvisne od osebnostnih lastnosti zakoncev, ki sta
vključena v proces. Uspešnost svetovalnega pro-
cesa je odvisna tudi od začetnega odnosa, a v po-
sledičnem smislu. Začetni odnos ni odvisen od
svetovalnega procesa, zato ga nisem vključil v JUS.
Prav tako nisem vključil v indeks števila razgovo-
rov, ker je bistveno bolj odvisno od zunanjih vpli-
vov (zlasti od števila spornih točk, ki jih je treba v
svetovanju razrešiti) in le v zelo majhni meri od
svetovalnega procesa. Njegova vključitev v lUS
ne bi dala realnih rezultatov.
Tabela 9: Število zakonskih parov glede na in-
deks uspešnosti svetovanja
219
ŽARKO TEPAVCEVIĆ
Tabela 10: Primerjava začetnega odnosa z lUS
Graf 5: Primerjava začetnega odnosa z lUS
PRIMERJAVA ZAČETNEGA ODNOSA
Z lUS
lUS in začetni odnos vsak po svoje prispevata k
rezultatu svetovalnega procesa. Med njima v obrav-
navani populaciji ni statistično pomembne poveza-
ve. Na začetni odnos skoraj izključno vplivajo ose-
bnostne lastnosti zakoncev. Tem vplivom se tudi
lUS kljub visoki profesionalnosti svetovalcev ne
more izogniti. Svetovalni proces je uspešnejši v
primerih, ko je začetni odnos na višjem nivoju.
DISTRIBUCIJA OBRAVNAVANIH
ZAKONSKIH PAROV GLEDE NA
INDEKS USPEŠNOSTI SVETOVANJA
Distribucija obravnavanih zakonskih parov
glede na lUS je zelo blizu normalni, ker so
vrednosti aritmetične sredine (7,2), modusa (8)
in mediane (7,2) zelo blizu skupaj. Iz tega lahko
sklepam, da sem lUS ustrezno definiral; prav tako
pa so tudi dobro izbrane lestvice spremenljivk, ki
so vključene v lUS. Po drugi strani pa distribucija
obravnavanih zakonskih parov glede na lUS kaže
tudi, da je bilo svetovanje zakonskim parom v letu
1995 na CSD Ljubljana - Šiška uspešno.
Pogosto zakonci v postopku razveze zakonske
zveze, ko se vključijo v svetovalni proces na CSD,
Tabela 11 : Distribucija obravnavanih zakonskih
parov glede na indeks uspešnosti svetovanja
220
RAZVEZA ZAKONSKE ZVEZE IN USPEŠNOST SVETOVANJA ZAKONCEM ...
Graf 6: Distribucija obravnavanih zakonskih parov glede na indeks uspešnosti svetovanja
preveč pričakujejo od tega procesa. Velikokrat
ima vsak zakonec svojo predstavo o zaključku in
rezultatu svetovanja, vsak ima drugačne želje v
smislu cilja svetovanja, tako da zakonci v svetoval-
nem procesu doživljajo tudi razočaranja. Svetova-
lec ne sme podleči predstavam, željam ali celo
zahtevam posameznega ali obeh zakoncev, ki se
razvezujeta, ampak mora obdržati določeno mero
distance in na ta način ostati nepristranski oziro-
ma vsestransko pristranski.
Uspešnost svetovanja ni le v tem, o čemer so
včasih zmotno prepričani nekateri zakonci, da sve-
tovalec v svetovalnih razgovorih prepriča zakonca,
da uredita medsebojne odnose in da potem ne
pride do razveze zakonske zveze. Uspešnost sve-
tovanja je prav tako v tem, da pomaga zakoncema
preseči konfliktno situacijo do te mere, da se raz-
vežeta na dostojen in kulturen način in ohranita
toleranco v medsebojnih odnosih na nivoju, ki bo
omogočal kvalitetno starševstvo.
Svetovalni proces v razveznem postopku je tež-
ko in odgovorno delo, katerega rezultat ima
daljnosežne posledice za življenje zakoncev, ki se
razvezujeta, in bistveno vpliva na to, kako bosta
kot starša funkcionirala v spremenjenih okoliš-
činah.
SKLEPNA MISEL
Iz teoretskih in empiričnih ugotovitev izhaja, da
bi morale družbene institucije poiskati načine,
poti in sredstva ne samo za reševanje že nastalih
problemov, ampak tudi za njihovo preventivo v
smislu poglobitve vzgoje in priprave mladih ljudi
za zakonsko zvezo oziroma skupno življenje, ki
vsebuje tudi skrb za otroke in prizadevanje za bolj-
šo kvaliteto partnerskega in družinskega življenja.
Če bi se ljudje poglobili v medsebojne odnose v
svoji družini in prej zaznali prihajajočo krizo, bi
preprečili poglabljanje nesporazumov in utrdili
kvaliteto svojih zakonskih zvez oziroma zunajza-
konskih skupnosti. In kadar ne bi bili sami kos
zakonskemu konfliktu oziroma krizi, bi znali po-
iskati strokovno pomoč na začetku, ne pa šele na
vrhuncu zakonske krize.
221
ŽARKO TEPAVČEVIĆ
LITERATURA
N. Abercrombie, A. Warde, K. Soothill, J. Urry, S. Walby (1995), Divorce, Single People and Alter-
native Households. V: -, Contemporary British Society: A New Introduction to Sociology. Cambridge:
Polity Press (294-311).
K. Boh (1989), European Family Life Patterns: A Reappraisal. V: K. Boh, M. Bak, C. Clason, M.
Pankratova, }. Qvortrup, G. B. Scritta, K. Waerness (ur.). Changing Patterns of European Family
Life: A Comperative Analysis of 14 European Countries. London and New York: Routledge (265-
298).
S. D. Freeman (1985), Social Work Practice with Families. V: S. A. Yelaia, An Introduction to Social
Work Practice in Canada. Scarborough, Ontario: Prentice-Hall (49-68).
A. Giddens (1993), Sociology. Cambridge: Polity Press.
M. Haralambos, R. Heald (1989), Uvod u sociologiju. Zagreb: Globus.
A.	Kristančič (1984), Metoda i tehnika savjetovališnog rada, Zagreb: SZ.
-	(1995), Svetovanje in komunikacija. Ljubljana: Združenje svetovalnih delavcev Slovenije, AA Inserco.
B.	Petz (1981), Osnovne statističke metode za nematematičare. Zagreb: SNL.
M. Savić (1988), Izbor bračnog druga, brak i bračna kriza, Beograd.
Statistični urad Republike Slovenije (1996), Rezultati raziskovanj št. 664: Prebivalstvo Republike
Slovenije 1994. Ljubljana.
-	(1997), Rezultati raziskovanj št. 685: Prebivalstvo Republike Slovenije 1995. Ljubljana.
-	(1998). Statistični letopis 1997. Ljubljana.
-	(2001). Statistični letopis 2001. Ljubljana.
-	(2003). Statistični letopis 2005. Ljubljana.
K. Zupančič (1993), Zakonska zveza in družinska razmerja. Ljubljana: Uradni list RS.
222