Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA:	Polletna naročnina . .	. . Lir 3.000
34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - Tel. 83-177	Letna naročnina . . .	. . » 6.000
PODUREDNIŠTVO:	Letna inozemstvo . .	. . » 8.000
34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7 - Tel. 414646	Poštno čekovni račun:	štev. 24/12410
L
Leto XXVII. - Štev. 32 (1364)
Gorica - četrtek, 7. avgusta 1975 - Trst
Posamezna številka Lir 150
Mednarodno leto žena Konferenca o evropski varnosti
Organizacija Združenih narodov je leto 1975 razglasila za mednarodno leto žena. Drugega julija letos se je v glavnem mestu Mehike zaključila štirinajstdnevna svetovna konferenca žena. Okoli dva tisoč žena je zastopalo 138 držav in mednarodnih ustanov.
Na konferenci so razpravljali o treh temeljnih vprašanjih: o enakopravnosti žena, o razvoju in o miru v svetu. Teme konference je izbralo predsedstvo Združenih narodov. Priprave na svetovno konferenco so trajale skoraj pol leta.
Konferenca je začela z delom 19. junija. Otvoritveni govor je imel glavni tajnik Združenih narodov Kurt VValdheim. V govoru je začrtal namen svetovne konference. Pokazala naj bi, kakšno mesto pripada ženi v sodobni družbi. Ker so številna vprašanja povezana med seboj, naj bi konferenca razpravljala tudi o prehrani človeštva, o naraščanju prebivalstva, o zdravstvu, o vzgoji. Konferenca naj bi iskala rešitve za mnoge težave, ki tarejo današnji svet.
Mehiški državni poglavar je na isti otvoritveni slovesnosti poudaril, da so še marsikje žene potisnjene v ozadje, da so izkoriščane.
POTEK KONFERENCE IN NJENI USPEHI
Poročila pravijo, da so politika in ideologije preprečile reden potek konference in je glavni namen konference, namreč uveljavitev žena v današnji družbi, stopil v ozadje.
Neki francoski list pravi, da je bilo delo konference bolj podobno prepirom ob gradnji babilonskega stolpa kakor pa bin-koštim. Kadar je prišlo do političnih razprav in do glasovanja, so žene prepustile besedo oddaljenim možem — politikom. Poročilo hoče reči, da so zagovarjale žene politično gledanje svojih mož.
Delegacije so se takoj porazdelile v tri skupine: zahodni in vzhodni svet ter področje Tretjega sveta. Delegacijo Svetega sedeža je vodil msgr. Torella Cascante, podpredsednik papeške komisije za pravičnost in mir. V delegaciji Sv. sedeža je bila tudi znana misijonarka m. Terezija iz Indije.
Na konferenci so ugotovili, da med nepismenimi daleč prevladujejo ženske. Med 800 milijoni nepismenih v svetu je kar 500 milijonov žena. Zastopnice so zahtevale, naj se ženam nudijo enake možnosti za šolanje kot moškim.
žene so razpravljale o kontroli rojstev in zahtevale, naj se vsem zakoncem dajo zadostne informacije in potrebna sredstva.
Program raznih vprašanj, o katerih naj bi razpravljali, je bil tako velik, da ga ni bilo mogoče obdelati, zato so na konferenci odobrili le vrsto resolucij: družina. Preprečiti je treba izkoriščanje žena in deklet. Načrtovanje družin in popolna vključitev žene v razvoj. Skrb za materino in otrokovo zdravje. Finančna pomoč ženam. Žene naj sodelujejo v politiki in socialnih področjih, šolanje in vzgoja. Sodelovanje žene pri delu in mednarodnem sodelovanju. Žena in obveščevalna sredstva. Položaj kmečke žene.
Političnega značaja pa so naslednje točke: Vprašanje panamskega prekopa. Palestinske in arabske žene. Pomoč vietnamskemu ljudstvu. Položaj žene v Cilu. Položaj žena, ki so uslužbene v uradih Združenih narodov.
RESOLUCIJA M. TEREZIJE
M. Terezija je v imenu Sv. sedeža predložila resolucijo za pomoč ženam, ki živijo v revščini. Glasi se takole:
Svetovna konferenca žena ugotavlja, da skrajna revščina preprečuje uživanje o-snovnih pravic človeške osebnosti. Ugotavlja nadalje, da v mnogih predelih sveta skrajna revščina onemogoča ljudem vsak razvoj osebnosti. Zatrjuje, da imajo žene, ki žive v naj večji zapuščenosti, iste Potrebe kol drugi ljudje in enake pravice do osebnega dostojanstva in do spošto-
vanja. Človeška družba ne sme prezirati neizmernih skritih moči, ki jih ne morejo razviti tiste žene, ki živijo v neprimernih razmerah. Vabi druge žene, ki živijo v boljših življenjskih pogojih, naj vlivajo na svoje vlade, da bi podpirale dežele v razvoju. Pravično je, da v mednarodnem letu žene, ki poudarja enakost žene, žene pokažejo solidarnost s tistimi ženami, ki ne uživajo materialnih in duhovnih dobrin, ki pripadajo človeškemu dostojanstvu.
Zato svetovna konferenca žena poziva vse žene in vse može, naj se v prvi vrsti zanimajo za tiste žene, ki s svojimi družinami živijo pod nedopustnim jarmom revščine.
Ponovno poziva žene, naj delajo ob strani revnejših žena, da bi jim pomagale premagovati vsakdanje težave. Prizadevajo naj si za spremembe, da bodo tudi revnejše žene vključene v proces razvoja in v delo za mir v svetu.
Vsem ženam priporoča konferenca, naj vplivajo na lastne vlade in druge ustanove, da se ustvarijo taki pogoji, ki bodo omogočili posameznikom in skupnostim, delati v skladu z načeli pravičnosti, da se odstranijo vzroki revščine, velikih gospodarskih razlik in stanja, ki ga povzroča revščina ter ogroža žene, može in otroke.
Resolucija je bila sprejeta z veliko večino. Misijonarka m. Terezija je na konferenci uživala velik ugled, saj z lastnim zgledom stalno kaže, kako je treba delati za premagovanje revščine v svetu.
Končni dokument ni bil sprejet soglasno. Vzdržalo se je 18 delegacij. Predloženih je bilo kar 894 popravkov.
NOV KORAK NA POTI NARODOV
Vatikanski list »L’Osservatore Romano« pravi v poročilu o poteku konference, da ne moremo govoriti, da konferenca ni uspela. Pokazalo pa se je, da na konferenci ni bilo pravega dialoga. Na konferenci tudi ni bila izrečena nobena beseda o ljubezni in vendar brez ljubezni je brez pomena vsak razgovor o enakosti,
o	razvoju in miru.
Žene si želijo miru v svetu, da bi se mogle posvetiti svojim družinam. Značilne v tem oziru so izjave, ki sta jih dali gospa Rabin in gospa Sadat, ženi izraelskega ministrskega predsednika in žena egiptovskega državnega poglavarja.
Gospa Rabin je dejala, da ne bi bilo več vojn v svetu, če bi žene bolj dvignile svoj glas. Gospa Sadat pa je dejala: »če bi bila odgovorna mesta v rokah žena, bi svet pozabil na vojne.« Obe ti dve ženi sta od blizu videli, kaj pomeni vojna, zato znata ceniti vrednost miru.
Velika vrednost konference je v tem, da se je na njej pokazala jasna slika, v kakšnih razmerah žive žene v različnih delih sveta. Afriške žene se morajo obupno boriti proti izkoriščanju. Premnoge a-zijske žene se borijo za golo življenje. Brez dvoma niti najlepše resolucije ne morejo spremeniti življenjskih pogojev za sto in sto milijonov žena. A dozorelo Je spoznanje, da morajo za boljši svet delati žene vsega sveta enakopravno z možmi.
Na konferenci je bilo sklenjeno, naj bi se podobna konferenca ponovila čez pet let, ki bi pregledala in presodila, koliko so se razmere spremenile, kakšen je bil splošen razvoj, koliko se je utrdil mir v svetu na temelju pravičnosti, svobode in ljubezni.
Sveti oče Pavel VI. je dejal o konferenci, da pomeni nov korak na poti narodov, ki iščejo bolj pravične in bolj človeka vredne življenjske pogoje.
STANKO ZORKO
V	dneh 30. in 31. julija ter 1. avgusta je v Helsinkih, glavnem mestu Finske, potekala vrhunska konferenca o varnosti in sodelovanju v Evropi, ki so jo odgovorni državniki zainteresiranih dežel pripravljali več let. Poleg vseh evropskih držav sta se konference udeležili obe največji svetovni sili Združene države Severne Amerike in Sovjetska zveza (ki je tudi azijska država) ter Kanada, katera je tesno povezana z Evropo v sklopu Atlantskega zavezništva (NATO).
Tako so se v finski prestolnici zbrali predstavniki 35 držav, da se udeležijo tega največjega zborovanja evropskih diplomatov v zgodovini naše celine. Po splošnem mnenju se to helsinško srečanje ne da primerjati z Dunajskim kongresom leta 1814 (na katerem so se zbrali tedanji evropski državniki po zmagi nad Napoleonom) in še manj z Berlinskim kongresom leta 1878, na katerem so si glavne evropske države razdelile kolonije in vpliv-nostna področja. Glede na število držav udeleženk lahko to srečanje primerjamo kvečjemu z mirovno konferenco v Parizu leta 1947, nikakor pa ne po vzdušju in pomenu.
Zamisel o takšnem srečanju, ki naj bi postavilo temelje skupni varnosti in najširšemu sodelovanju med evropskimi državami, je nastala v letih tako imenovane odjuge, ki je sledila obdobju hladne vojne med Vzhodom in Zahodom. Razni dogodki kot vdor sovjetskih čet na Češkoslovaško leta 1968 in drugi so zavlekli tovrstna prizadevanja. Po obnovljeni politiki popuščanja med svetovnimi velesilami si je uspešno utrla pot prvotna zamisel, naj bi Evropa postala konkreten primer mednarodnega popuščanja in sodelovanja.
Evropske države so nad to zamislijo bile same naravno zelo zainteresirane, saj imajo največ izkušenj z medsebojnimi vojnami in drugimi spori. Ker ni nobena skrivnost, da zavisi vojaška varnost Evrope od Sovjetske zveze in Severne Amerike, je bilo nujno sodelovanje obeh teh velesil pri pogajanjih za ostvaritev varnosti, miru in sodelovanja v Evropi. Tako se je tudi zgodilo.
»DAN RADOSTI IN UPANJA ZA EVROPO«
Tako so se odločujoči dejavniki po dolgotrajnih pogajanjih sporazumeli o skupnem osnovnem dokumentu, ki določa pogoje in o-blike sodelovanja med evropskimi državami ne glede na družbenopolitično ureditev in pripadnost različnim vojaškim zavezništvom. K tako široko zasnovanemu sodelovanju so se lahko pridružile tudi nevtralne države kot so Švica, Avstrija, Jugoslavija, Finska in druge. Sodelovanje je odklonila samo Albanija, ki se še ni rešila politične osamljenosti po sporu z Moskvo.
Slovesnost podpisa zadevne listine je bila določena za 1. avgust. Že dva dni prej pa so se v Helsinkih začeli zbirati najvišji državniki Evrope ter Severne Amerike, med temi kar osem državnih poglavarjev (predsednik ZDA Ford, Tito, ciprski predsednik Makarios in drugi), 17 predsednikov vlad, 6 partijskih tajnikov (med temi Brežnjev) in trije zunanji ministri.
Konferenco je kot gostitelj slovesno odprl finski predsednik dr. Urho Kekkonen, ki je v pozdravnem nagovoru poudaril zgodovinski pomen tega evropskega srečanja z besedami: »To je dan radosti in upanja za Evropo.« Nato je podčrtal, da konferenca ni sestanek zmagovalcev v vojni, niti
Pitnaii! merišken predsednika
Svetoletno romanje italijanskih športnikov
V	novembru bodo v Rim poromali športniki vseh panog in iz vse Italije, da opravijo svetoletno pobožnost. Računajo, da jih bo nad deset tisoč.
Po desetih dneh odsotnosti se je severnoameriški predsednik Gerald Ford v torek 5. avgusta vrnil v Washington. Pred prihodom v Helsinki, kjer se je udeležil konference o evropski varnosti in o čemer poročamo na drugem mestu, se je ustavil v Bonnu v Zahodni Nemčiji, v Varšavi, Bukarešti in Beogradu.
V Bukarešti so množice Forda zelo toplo sprejele. Odnosi med ZDA in Romunijo so že več časa zelo dobri, po Fordovem obisku pa so se še zbodjšali. Romunija je edina od komunističnih držav, kateri je ameriški kongres izglasoval prednostni položaj v gospodarskih in trgovskih odnosih. Sovjetska vlada si je zelo prizadevala, da bi tudi bila deležna te prednosti, a so ameriški poslanci to prošnjo zavrnili, dokler ne bo omogočen sovjetskim Judom svoboden odhod v izraelsko državo.
V Beogradu se je Ford mudil od nedelje 3. avgusta popoldne do ponedeljka popoldne. Razgovor je tekel o obojestranskih odnosih, o mednarodnih problemih kot so Bližnji vzhod in Ciper ter o nabavi ameriškega orožja za jugoslovansko vojsiko. Od leta 1957 je Jugoslavijo zalagala z orožjem predvsem Sovjetska zveza. V primeru kakega spora z Rusijo bi lahko postala taka odvisnost za Jugoslavijo usodna.
Predsednik Ford je prav v teh dneh dopolnil eno leto, kar je po Nixonovem odstopu prevzel krmilo države v svoje roke. Spočetka je bil tako za Ameriko 'kot za tujino velika neznanka. Po enem
letu moremo reči, da polagoma razkriva lasten obraz v vodenju politike.
V	notranji politiki hodi po poti previdnega varčevanja, čeprav to povzroča brezposelnost. V zunanji politiki je zagovornik odjuge med ZDA in Sovjetsko zvezo, kar mnogim domačim politikom ni všeč.
Letos je SZ doživela cel kup uspehov: Južni Vietnam in Kambodža sta postala komunistična, na Portugalskem gre razvoj vedno bolj na levo, v Somaliji ob Indijskem oceanu gradi Rusija svoja oporišča. Zraven Sovjetska zveza spet kupuje pšenico v ZDA, kar bo povzročilo porast cene kruhu na ameriškem trgu. Potem Ford ni hotel sprejeti na Kissinger-jev nasvet ruskega pisatelja Solženicina, češ da bi to škodovalo zunanjepolitičnim ciljem ZDA.
»Ce prav razumem Solženicina — je nedavno dejal ameriški zunanji minister Kissinger — bi morale ZDA voditi tako politiko, ki bi strmoglavile sovjetski sistem. Toda prepričan sem, da bi se znašli pred veliko nevarnostjo vojaškega spopada, če bi se uradna politika ZDA ravnala po Solženici novih nazorih.«
Predsednik Ford trdno stoji v tem oziru za Kissingerjem, čeprav ga mnogi zaradi tega kritizirajo. Senator Jesse Helms je n. pr. dejal: »To je žalosten dan za Ameriko, če se morajo ZDA tresti in lesti skupaj od strahu, da ne bi užalile komunistov, ker predsednik (t.j. Ford) noče sprejeti vnetega zagovornika svobode« (t.j. Solženicina, op. ur.).
ne srečanje velikih sil, ampak srečanje suverenih, neodvisnih in e-nakopravnih držav, s katero se odpira novo obdobje v medsebojnih odnosih, ki vodi prek popuščanja do ustalitve miru.
V imenu OZN je zborovalce pozdravil generalni tajnik Wald-heim, ki je govoril v imenu vesti vsega človeštva: »Zavedam se, da udeležence te konference običajno označujejo za socialiste ali kapitaliste, nevtralce ali neuvrščene, za člane Atlantskega ali Varšavskega pakta. Toda z mojega gledišča so najprej in predvsem člani družine Združenih narodov. To pravim zato, ker je očitno, da so bila načela, za katera se zavzema OZN, zavestno vključena v sklepe te konference.«
V nadaljevanju je Waldheim dejal: »V duhu odkritosrčnosti bi rad opomnil, da so države, ki so se tukaj sporazumele o važnem dokumentu, podlagi za sodelovanje in varnost, še vedno odgovorne za 80% izdatkov v zvezi z oboroževalno tekmo... Vzajemno zmanjšanje oborožitve pa zahteva vzajemno zaupanje... To zgolj poudarja tisto, kar nam je vsem jasno — da je uspešen zaključek te konference bolj začetek kot konec.«
POGOJI ZA MIR IN VARNOST
V	EVROPI
Za glavnim tajnikom OZN so se na govorniškem odru v kongresni palači Finlandia zvrstili clrugi diplomati, med temi tajnik KP Sovjetske zveze Brežnjev, predsednik ZDA Ford, kanadski predsednik Trudeau, angleški premier Wilson, jugoslovanski predsednik Tito, ciprski predsednik Makarios, italijanski ministrski predsednik Moro in drugi tako iz Vzhodne kot Zahodne Evrope.
Vsi so poudarjali zgodovinski pomen doseženega sporazuma, ki temelji na nedotakljivosti sedanjih meja med evropskimi državami, o medsebojnem obveščanju o vojaških manevrih ter o večji sprostitvi obveščanja in informacij ter svobodnem kroženju oseb.
Mnogi so pravilno poudarili, da bodo vsa sprejeta načela v »Evropski listini o ravnanju držav« dobila pravo veljavo, če se jih bodo države držale v vsakdanji življenjski praksi. Ta zaključni dokument konference v Helsinkih lahko imenujemo temeljni kamen bodočih odnosov, varnosti in sodelovanja, toda šele bodočnost bo pokazala njegovo vrednost in pomen.
Tega so se zavedali podpisniki helsinške listine, zato so tudi sklenili, da se bodo čez dve leti (leta 1977) ponovno zbrali in sicer v Beogradu ter pregledali konkretne rezultate. To je potrebno tem bolj, ker izvajanje podpisanih načel odvisi predvsem oziroma izključno od moralne in politične doslednosti držav podpisnic. Vse povojne izkušnje in še prej govorijo, da moramo biti v napovedih previdni, četudi optimistični.
Ob koncu moramo omeniti še, da se je konference v Helsinkih udeležil tudi vatikanski predstavnik msgr. Casaroli, ki je pozitivno ocenil zaključni dokument o evropski varnosti in sodelovanju ter v imenu sv. očeta Pavla VI. zagotovil odgovorno sodelovanje Sv. sedeža pri nadaljnjih naporih za boljši in pravičnejši svet.
— at
Tragedija v Angoli Deiamst mitskem reta UTRIP CERKVE
Razviti svat je šel te dni na avgustovske počitnice vesel, da so v Helsinkih podpisali dokument o varnosti v Evropi. V tem veselju se večina ne zmeni za tragedijo, ki se dogaja v Angoli. In vendar gre tam za krvavo obračunavanje med ljudmi iste države, ki po Številu žrtev in krvoločnosti presega one v Vietnamu.
Angola je bila največja portugalska kolonija. Meri nad en milijon in 200 tisoč kv. km, prebivalcev pa ima le okrog 6 milijonov. V zadnjem desetletju je postala zelo zanimiva za ves zapadni svet, ker so tam odkrili zaloge nafte, železa in drugih rud. Tudi kmetijstvo je zelo razvito. Zaradi tega zbuja Angola apetit raznih držav, ki bi si rade zagotovile u-živanje njenih bogastev, ko bo v novembru letošnjega leta postala samostojna.
Prav dejstvo, da je Angola izredno bogata, je tudi vzrok njenih nesreč. Na njenem področju so namreč nastala tri osvobodilna gibanja, ki trdijo, da se borijo za samostojnost dežele. To so Fronta za osvoboditev Angole, Ljudsko gibanje za osvoboditev Angole in pa Edinost (U-nita).
Sedaj, ko so na tem, da zadobijo samostojnost, se je zlasti med Fronto in Ljiudsikim gibanjem razvnela huda borba, kdo bo gospodar v deželi, ko bodo odšli Portugalci. V medsebojnih bojih si ne prizanašajo. Mrtvih je že na tisoče in tisoče, ranjenih pa nihče ne šteje.
Belci se teh bojev ne udeležujejo, poleg tega črnci niso sovražno razpoloženi do belcev. Kljub temu si vsi Evropejci želijo le to, da bi čimprej odšli iz Angole, kjer so nastopili tako hudi časi. Belcev, zlasti še Portugalcev, je v Angoli veliko. Računajo, da jih je okrog pol milijona. Skoro vsi bi radi odšli čimprej. Toda na voljo imajo le zrakoplove, ki ne morejo odpeljati tako velikega števila ljudi. Zaradi tega so se Evropejci umaknili v večje centre pod okriljem preostalih portugalskih čet.
Med tem divjajo boji med nasprotnimi osvobodilnimi gibanji kar naprej. Orožja jim ne manjka, kajti danes se orožje dobi tudi brez denarja, samo da se priznavaš k enemu ali drugemu bloku. Osvobodilna gibanja v Angoli so ravno to zagrešila, da so se povezala s tujci. Fronta, ki je najbolj razširjena na severu, se je povezala z Zambijo, Amerikanci in Kitajci. Osvobodilno gibanje pa je sklenilo prijateljstvo z Rusijo. Tako imamo nekak nov Vietnam, kjer vsaka stran zalaga svoje prijatelje z orožjem v upanju, da
bo po zmagi dobila plačilo. Črnci se pa koljejo.
V	tem zamotanem položaju je zanimivo, kakšen je položaj Cerkve. O tem sta v zadnjem času poročala dva misijonarja, ki sta do nedavna bila v Angoli. To sta p. Piero Gheddo, urednik najboljše italijanske misijonske revije »Mondo e mis-sioni«, drugi je pa kapucin p. A. Ferro-nato. Oba se ujemata v tem, da ima Cerkev v sedanjih bojih v Angoli privilegiran položaj. Cerkev, to se pravi misijonarji, se niso povezali ne z enim ne z drugim gibanjem; ostali so na svojih mestih in pomagajo vsem, ki so pomoči potrebni.
Godi se tako, da so misijonarji edina redna »oblast« v splošni anarhiji. Samo misijonske bolnišnice so odprte, samo misijonarji imajo še odprte šole, samo misijonarji obdelujejo polja, ki so v njih posesti. Črnci v Angoli vsi brez izjeme priznavajo socialne in kulturne zasluge katoliške Certkve v prid domačinov v deželi. Zato misijonarjev nihče ne preganja. Seveda je pa v nastopajoči anarhiji pravo misijonsko delo skoro nemogoče. Zato misijonarji čakajo, da se vreme prevedri.
Znano je, da so jezuitje prisotni na najrazličnejših področjih evangelizacijske dejavnosti. Tako je na šolskem področju zaposlenih 6.700 jezuitov v 64 deželah, kjer vodijo 53 univerz, 45 univerzitetnih inštitutov, 350 srednjih šol in 4.300 osnovnih šol (te so predvsem v misijonskih deželah).
Med naj višjimi izobraževalnimi inštituti so številni namenjeni izoblikovanju v cerkvenih vedah; najstarejši je »Collegio Romano - Rimski zavod«, ki ga je ustanovil sv. Ignacij Lojolski leta 1551, in mu je papež Gregorij XIII. podelil pravice papeške univerze. (Po tem papežu je dobila ime Gregorijanska univerza.)
Zelo staro in obsežno področje jezuitskega dela so misijoni, kjer deluje 7.412 jezuitov. Tako je danes eden od štirih jezuitov v službi mladih misijonskih Cerkva.
K tradicionalnemu apostolskemu delu jezuitskega reda spadajo tudi duhovne vaje. Na celem svetu je duhovnim vajam posvečeno 150 hiš. Leta 1971 se je po nepopolnih podatkih v teh hišah udeležilo nad
160.000	ljudi duhovnih vaj po Ignacijevi metodi.
OKNO V DANAŠNJI SVET
Skupen nemški molitvenik
Pred desetimi leti so se škofje nemško govorečih dežel, to je Nemčije, Švice, Avstrije in Južne Tirolske dogovorili za izdajo skupnega molitvenika. Pred kratkim je ta molitvenik izšel pod naslovom »Got-teslob«. Ima 892 strani. Obsega osebne in družinske molitve. Drugi del ima naslov: Krščansko življenje iz zakramentov.
V	tretjem delu je cerkveno leto z bogoslužnimi molitvami in pesmimi. Četrti del je posvečen Mariji in svetnikom. V molitveniku je 250 pesmi. Molitvenik je majhnega formata in je sad dolgotrajnega dela in mnogih posvetovanj.
Katoličani naj soodločajo v politiki
Dunajski kardinal dr. Konig se je potožil , da nalaga pokoncilski čas škofom nove in velike dolžnosti, istočasno pa se je silno zmanjšala škofova avtoriteta, ki jo mnogi verniki in celo duhovniki ospo-ravajo. Kardinal se zaveda, da bi morali biti škofje bolj povezani z ljudmi kot nekdaj, to pa zahteva mnogo časa. Prav
to dejstvo kardinala močno vznemirja, saj zaradi številnih obveznosti ne utegne v zadostni meri občevati z duhovniki in verniki.
Zato želi dunajski kardinal, naj bi se katoličani bolj aktivno vključili v politično življenje. Cerkveno vodstvo, to je škofje, naj bi samo zavzemalo stališča do temeljnih vprašanj političnega in javnega življenja, v dnevno poLitično dogajanje pa naj bi se ne vmešavalo. To zadeva Ikatoličane, ki naj vidijo v zavestnem sodelovanju v političnih strankah eno o-blik laičnega apostolata, h kateremu so vsi po krstu poklicani.
Poleg omenjenih pastoralnih dejavnosti delujejo jezuitje tudi na bolj modernih področjih, gre npr. za dušno pastirstvo med klovni, za umetniško pospeševanje ali za nekatere jezuite, ki so znani verski popevkarji. Mnogi se posvečajo apostolatu preko najmodernejših sredstev družbenega obveščanja. 600 jezuitov po svetu je zaposlenih pri radiu ali televiziji. Od leta 1931, to je od ustanovitve, je tudi vatikanski radio zaupan jezuitom.
Istočasno jezuitje nadaljujejo in razvijajo svojo dejavnost prek tiska. Odgovorni so za več kot tisoč časopisov. Sem spadajo poleg obsežnih znanstvenih, filozofskih in teoloških publikacij še znane kulturne revije npr. italijanska «La civilta cattolica», francoska «Etudes», španska »Razon y Fe«, angleška »America«: pa tudi periodični časopisi z veliko naklado.
Red posveča veliko skrb socialnemu delu. Posebni socialni centri so v Parizu, Madridu, Milanu, Munchnu, Manili, New Delhiju, Saint Louisu. V mnogih deželah Latinske Amerike vodijo jezuitje raziskovalne centre in socialne ustanove.
Prav je, da omenimo poleg »svetlih« tudi nekatere »senčne« strani jezuitskega reda. Najbolj zaskrbljujoč pojav je pojemanje poklicev. Pred desetimi leti je red štel 36.000 članov, danes 29.000. Poleg tega se ne more zanikati, da so tudi različna mišljenja znotraj reda glede apostolata.
Sv. oče v letni rezidenci
V	četrtek 17. julija na večer je sv. oče Pavel VI. odšel v svojo letno rezidenco v Castelgandoifo. Tja se je odpeljal v helikopterju. Dopoldne istega dne pa je še obiskal na njegovem domu v ulici Conciliazione 91 letnega kardinala Alberta Di Joria. Sv. oče se bo ves čas počitnic vračal ob sredah in nedeljah s helikopterjem v Rim, da se sreča s svetoletnimi romarji. Druga leta so bila ta srečanja v Castelgandolfu.
! p litji ! iiij			ij!iiijjl|lj||ii!iii
ii|! ;.ijj	1 • •iijijii||lj|!,ii|i'|n'ii|ii- i' jj|p		v ;
iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiHiiiiiiiiiiiiiNiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimmiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiMiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii
Ali more komunist verovati ?
Poljski minister za verske zadeve Kazimir Kakul je v razgovoru z dopisnikom ameriškega lista »Nevvsvveeck« izjavil, da ni mogoče biti član komunistične stranke in istočasno biti član Cerkve. Pripadnost k stranki zahteva namreč tudi ideološko opredeljenost.
Osnova komunistične stranke je dialektični materializem; ni pa mogoče biti materialist in istočasno verovati v Boga. Stranka sicer v posebnih primerih ne vztraja dosledno na tem stališču, kot na primer, če »kmet vstopi v komunistično stranko, pa v svoji preprostosti ne razmišlja o filozofskih osnovah ter še naprej hodi v cerkev; tak bo drugače ocenjevan kot izobražen človek. Človek z določeno izobrazbo pa se mora že končno odločiti/«
Na vprašanje, kako bi se danes odločila večina poljskega ljudstva, je minister dejal, da niti vlada niti Cerkev na Poljskem
ne misli ljudi postavljati pred to odločitev. Obema gre za dosego mirnega sožitja. Dosedanja prizadevanja niso brez uspeha in se bodo v tem smislu nadaljevala. Naravno je, da še vedno obstajajo nasprotja in različna gledanja na tekoče probleme. Glede kardinala Višinskega pa je minister Kakol dejal, da nikakor ni mogoče trditi, da bi kardinal izzival medsebojne spore, kajti kardinal je mož svojih načel in visokih moralnih vrednot. Bili bi pa celo komunisti presenečeni, če bi on vse odobraval, kar dela komunistična država. Naravno je, da nam ni vse pogodu, kar on ukrene; pogosto se nam dozdeva, da je v nastopih preveč temperamenten.
Vobče pa ima Cerkov na Poljskem zelo trden položaj, čeprav gre tudi razvoj na Poljskem v smeri počasnega razkristja-njenja. To pa je zaznati tudi tam in morda še bolj, kjer komunisti niso na oblasti.
llttfiilli
Sv. oče Pavel VI. je pravkar Izstopil iz helikopterja, ki ga vsako sredo in nedeljo pripelje iz Castelgandolfa v Vatikan, kjer ga čakajo množice svetoletnih romarjev, da jih sprejme v splošni avdienci, jim spregovori priložnostne besede in podeli svoj apostolski blagoslov
Nadškof Camara na Dunaju
Znani borec za pravice zapostavljenih ljudi na svetu nadškof Helder Camara iz mesta Recife v Severni Braziliji je nedavno govoril na Dunaju v Inštitutu za socialno pravičnost in razvoj. Obsodil je nespametno oboroževanje, za kar samo Sev. Amerika in Sovjetska zveza izdata dvajsetkrat več kot za dežele v razvoju. Isti državi imata toliko atomskih bomb, da bi lahko petnajstkrat razdejali celi svet. Pritrdil je, da je bila do sedaj revolucija skoraj edini način upreti se izkoriščanju človeka po človeku, a dodal, da nasilje rodi nasilje, zato je vedno še najbolj uspešna evangeljska pot: delali v slkupinah dobromislečih ljudi za boljši svet.
Nova kongregacija je pričela z delom
Nova papeška kongregacija, ki jo je sv. oče ustanovil z združitvijo kongregacij za zakramente in za bogočastje, je 1. avgusta začela poslovati. Do združitve je prišlo predvsem iz pastoralnih razlogov. Načeljuje ji severnoameriški kardinal Knox, vse druge vodilne osebnosti pa so italijanskega porekla čeprav se toliko poudarja potreba po internacionalizaciji papeške kurije. Tajnik kongregacije je msgr. Innocenti, podtajnik oddelka za zakramente msgr. Magnoni, za bogoslužje pa msgr. Virgilj Noe, ki je tudi vodja papeškega ceremoniala. Vzbuja pozornost, da v novo kongregacijo niso vključili dosedanjega tajnika za bogočastje naslovnega škofa Anibala Burgninija, ki je velik prijatelj Slovencev.
Svet postaja bolj veren
To trditev je izrekel kardinal Konig, vodja Tajništva za brezbožne v Eich-stattu v Zah. Nemčiji. Pred 800 poslušalci — med njimi je bil kardinal Dopfner in več drugih nemških škofov — je kardinal Konig opozoril na dejstvo, da se današnji človek vedno bolj zanima za verska vprašanja, čas nekritične vere v napredek človeštva je mimo. Množijo se poizkusi Kristusa približati modernemu človeku. Ti poizkusi sicer ne odgovarjajo vedno ustaljenim oblikam verovanja (npr. binkoštno gibanje med katoličani in pravoslavnimi v Evropi in Ameriki), so pa vendarle izraz iskanja nadnaravnega sveta. Velikega pomena je tudi verska strpnost, ki jo je razglasil zadnji vatikanski koncil. Ta nova miselnost je silno približala ljudi različnih nazovov in odstranila mnogo predsodkov. Prenekateri so tako našli pot do resnice.
Izjava saigonskega škofa
V	javnost je prišla prva izjava kakega cerkvenega dostojanstvenika, odkar so komunisti prišli v Južnem Vietnamu na oblast. Nguyen Van Binh, škof v Saigonu, je dejal, da nove oblasti do sedaj katoličanov še niso nadlegovale. K mašam prihajajo tudi vojaki iz Sev. Vietnama. Ni pa še bila dana škofu možnost in priložnost, da bi se srečal s predstavniki nove oblasti. »Naše stališče — je dejal škof — je preprosto in jasno: ne bomo se vmešavali v državne zadeve. Za nas je predvsem važna notranja svoboda.«
Porast katolicizma v vzhodnoafriških državah
Celotno prebivalstvo potih vzhodnoafiri-škdih držav (Kenija, Uganda, Tanzanija, Malavi in Zambija) šteje 45 milijonov. V letu 1949 je bilo v teli deželah dva milijona in pol katoličanov, lani pa že skoro deset milijonov. Tudi število domačih duhovnikov se je dvignilo: leta 1949 jih je .bilo 280, danes jih je 1.159. In leta 1949 je bil en sam domači škof: Kivvanuka v Malaviju, danes pa jih je 45.
    milim     imunimi  ......................................................................................................................................................................        n...n....mmimmm...........................milim....................................................................
MILOVAN DJILAS
Onesnažena cerkev v Budvi
(2)
Vsi ti »morda« pričajo, da bo krivca težko najti in prav to je najhuje. Kajti ali sploh more obstajati svet brez krivcev? Ni mar svet brez krivcev svet brez zakonov, svet, v katerem so vsi krivi? Saj je svet brez odgovornosti čisti kaos in norost, jalovost in prazna vsakodnevnost. To je svet brez dobrega in zlega, brez duhovnih nihanj in živih tokov.
Le kaj bo nastalo iz človeških bitij, ki zanikajo svojo lastno preteklost, ki v sebi lastno zgodovino onečedijo in z nogami pohodijo? Vsi ti obiskovalci letnega gledališča in nočni sprehajalci v vsakdanjem življenju ravnajo prav tako (kot v cerkvi, ko puščajo svoje iztrebke. Podelajo se na vse, kar naj bi bilo vzvišeno, lepo, ple-
menito.
To so otroci naroda, ki je zidal božje hrame in v njih opravljal bogoslužje; naroda, ki je postal slaven po bojih za svojo Cerkev. Tam, kjer so predniki klečali, sedanji rod čepi. Le kam plove tak narod, ki meče svoje govno na lastne človeške in narodno vrednote?
Kakor da bi se ljudje spreminjali v neljudi. Stare vrednote umirajo, toda namesto njih ne prihajajo nove. Prav v tem je velika razlika s prejšnjimi časi. Zaton ene civilizacije je bil početek nove. Danes vladajoča ideologija ne zna dati narodu novih vrednot namesto prejšnjih, ki jih je uničila in odpravila.
Oskrunjenja cerkvenega hrama so zmožni le ljudje brez idealov, brez upov in nad. Pravi brezbožci ne odlagajo svojih iztrebkov v svetiščih. Prav tako tudi ne barbari. Oni so imeli svoje vrednote in svoje bogove. Prav tako ravnanje mojih rojakov nima nič opraviti z misijonarsko opitostjo .prvih kristjanov, ki so uničevali
antične spomenike. V našem primeru gre za ljudi, ki jim je absolutna nevera dala px-epričanje, da je vse dovoljeno. Črnogorci, moji rojaki, irzivajo Boga: »To ti bom naredil, ti pa se brani, če se moreš ali znaš!...« Črnogorci, ki onečedujejo sami sebe!
Tega po mojem mnenju ne počenjamo v božji hiši iz neke mržnje, temveč iz nagnjenja do samouničenja.
V	Rusiji so porušili cerkve, v Albaniji so uradno »odpravili« vero, drugje so morda bolj zadržani, a rezultat je povsod bolj ali manj isti: povsod tam, kjer so se ljudje zapisali ali se še zapisujejo neki ideologiji kot poslednji resnici in birokratskemu socializmu kot popolnosti, lezejo iz tega izhodišča na dan človeške pošasti, človeški zli duhovi. Ti zli duhovi, zelo realni, se porajajo ob brezbrižnosti, ki jo kažejo vodilni krogi do poneumljanja in posirolvljenja ljudskih množic.
Vse, skoraj vse je odvisno od idej In njim pripadajočih ustanov. Dandanes ni
tod pri nas ne idej ne ustanov, ki bi iz njih izšle. Zato je prišlo do uničenja narodovih korenin, do uničenja družbe in posameznika. K temu je prispeval tudi vladajoči državni ateizem, in to bolj prek svojega jalovega dogmatizma kot spričo svoje primitivne napadalnosti.
Ateizem kot državni natik je današnji dan še bistveno bolj brezumen in neploden kot je bila v preteklosti državna vera. Dejansko ne gre pri tem nikakor za kakšen filozofski ateizem, temveč je to vulgaren pragmaLizem politične birokracije, ki bi bil — v danih okoliščinah — popolnoma pripravljen priznati in sprejeti 'katero koli vero, samo če bi prispevala k zavarovanju monopolnega stanja, katerega vladajoči razred uživa.
Ker je vladajoči ateizem zmagal v imenu absolutnih idealov kot n. pr. »brezrazredna družba« in »svobodni človek« ter postal stvarnost kot karizmatična nasilna oblast nad družbo in lastnimi pristaši, je uničil vse vrednote in pogasil vsa upa-
nja. Omogočil je rodovitna tla obsedenemu gonu po karieri, šablonizirani frazeologiji in dal možnost raznim netalen-tom ter zajedalcem družbe, da se razvijejo. Onečedena cerkev v Budvi je v vsej svoji neznatnosti in nepomembnosti grozljivo opozorilo.
2e dolgo nisem več kristjan in ne vidim v krščanstvu nobenih novih ustvarjalnih sil. Vem pa, da je pomenilo krščanstvo navdih za toliko živih in ustvarjalnih civilizacij, če bo krščanstvo razpadlo, bo samo tega krivo Ljudje so živeli in delovali prod krščanstvom in bodo delali tudi po njem (Djilas kol brezverec ne more doumeti, da bo Kristus — Bog s svojo Cerkvijo do konca sveta, op. ur.).
I	oda kakor je grška filozofija ohranila svojo veljavo, čeprav je antični svet že davno zašel, tako je tudi v krščanstvu neuničljiva moč. Zavedam se, da nisem v stanju spoznati vse mnoge vplive in sile ter neminljive vrednote krščanstva Vem pa, da se tudi različni socializmi
Umrl je časnikar Ivo Marinčič
V	četrtek 31. avgusta je v gariški bolnišnici umrl časnikar Ivo Marinčič, na Primorskem zelo znana in čislana osebnost. Že nekaj mesecev po upokojitvi, leta 1972, se je pojavila njegova bolezen. Zdravil se je, bil večkrat v (bolnišnici, zadnje dni je pri sorodnikih v Crnetm vrhu iskal zdravja in počitka. A prav tam mu je postalo slabo, da so ga morali nemudoma odpeljati v goriško bolnišnico, kjer je podlegel možganski kapi.
Ivo Marinčič se je rodil pred 68 leti v Zagorju na Pivki, šolal se je v Gorici in v Trstu. Kot značajen Slovenec in pro-tifašist je bil obsojen na 7 let ječe, od katerih je prestal štiri v zaporu in tri leta pod policijskim nadzorstvom.
Pridružil se je namreč narodno zavedni mladini tedanjega časa in se boril proti raznarodovalnemu detlu fašizma. Pristopil je k tajni organizaciji TIGR, ki se je borila za osvoboditev Primorske in za njeno priključitev k Jugoslaviji. Leta 1938 se je preselil v Ljubljano. V zapor je znova prišel leta 1941, ko je Italija napadla Jugoslavijo. Zaprt je bil v Isemiji v južni Italiji.
Po vojni leta 1945 se je ustavil v Trstu in stopil v službo pri »Primorskem dnevniku«, saj je bilo časnikarstvo njegovo veselje. Po kratkem bivanju v Trstu je leta 1946 prišel v Gorico kot urednik tedanjega tednika »Soča«. Urejeval ga je do njegove ukinitve leta 1958.
Tedaj so namreč jugoslovansko usmerjeni socialisti razpustili svojo politično organizacijo Slovensko demokratično fronto in ukinili svoje časopise razen »Primorskega dnevnika«. Marinčič je takrat znova začel sodelovati pri tem slovenskem dnevniku in sicer v goriškem poduredni-štvu. Na tem mestu je ostal do upokojitve leta 1972. V Gorici si je ustvaril družino z zgledno ženo Lino Ipavec, sestrično priznanega glasbenika in voditelja pevskih zborov duhovnika Avgusta Ipavec. Imel je dva otroka, sina Marka, ki bo obiskoval 2. licej, in hčerko Nadjo, ki je dovršila nižjo srednjo šolo.
Pokojni Ivo Marinčič je izšel iz kroga nekdanjih slovenskih narodnih upornikov zoper fašizem. Temu svojemu narodnemu in svobodoljubnemu idealu je ostal zvest celo življenje. Čeprav v službi pri »Primorskem dnevniku« je ostal zvest samemu sebi in mu je slovenstvo ostalo svetel ideal. Zato je bil vesel vsakega uspeha Slovencev v zamejstvu.
Politično se je prišteval med slovenske
in socialni ateizmi vračajo h krščanstvu kot nositelju ideje o človeški enakopravnosti.
In tako kot je nekoč krščanstvo pripomoglo k počasnemu razkroju avtokra-tične ureditve posebno na Vzhodu, bo po drugi strani takle državni ateizem, ki je komaj dobil priložnost, da se je ostvaril. Postal lažna vera in nova prisilna ideologija, ki se je prav njeni vodilni ljudje Najmanj držijo.
Tak ateizem, čeprav je omogočil mogočno politično in tvorno preobrazbo, Vendarle ne bo zapustil nobenega spoznanja svota in ljudi, ki bi moglo preživeti njega družbeni razkroj.
Cenkev v Budvi je uboga in slabotna nasproti moči in blesku državnega ateizma. Ona je nedolžna in nezaščitena ži-tev tistih, 'ki upogibajo hrbte pred lažnimi vrednotami. Ce je polnjenje trebuhov postalo najvišji in edini ideal, pa bo l°gično božji hram v Budvi ali kak drug °bjekt postal predmet nuje, da se izpraz-
socialiste in je socialistično stranko tudi zastopal kot pokrajinski svetovalec v letih 1961-65.
Nikoli ni bil politični nestrpnež ali diktatorsko omejen človek kot so večkrat njegovi somišljeniki. Bil je slovenski demokrat kot nam jih je dal čas fašizma in kot jih je zmeraj manj med našimi levičarji. Tudi do vere je našel pravilen odnos, čeprav ni nikoli skrival svojega političnega prepričanja. Ob nekem srečanju je dejal: »Jaz nisem komunist, jaz sem nacionalist in za socialni napredek.« Zato najbrž v svoji politični karieri ni prišel daleč.
Pogreb je bil v soboto opoldne in udeležila se ga je velika množica prijateljev in znancev. Pogrebna sv. maša je bila v cerkvi Srca Jezusovega. Daroval jo je dr. Jože Markuža ob somaševanju so-vodenjskega župnika Marjana Komjanca. G. Markuža je imel tudi lep poslovilni govor, v katerem je zlasti .poudaril osebne vrline pokojnika. Na pokopališču so se od pokojnika poslovili njegovi stanovski tovariši, predstavniki slovenskih organizacij in predsednik Narodne in študijske knjižnice v Trstu ter pevski .zbor »Oton Zupančič« iz št and reža.
Plemeniti ženi gospej Lini, sinu Marku in hčerki Nadji izrekamo naše najglobje sožalje.
Ljubljansko »Delo« je v petek 1. avgusta prineslo uokvirjeno vest, da je izvršni odbor Slovenske kulturno-gospodarske zveze v Trstu na svoji ponedeljkovi seji razpravljal tudi o letošnjih študijskih dneh v Dragi in da je kritično ocenil tisti del programa, s katerim naj bi počastili 30-latnico osvoboditve.
Iz programa študijskih dni v Dragi da je razvidno, — tako »Delo« — da bo dr. Rudolf Klinec iz Gorice govoril o tem, kako je »duhovščina pripravljala osvoboditev slovenskega naroda na Primorskem«, Albert Rejec iz Ljubljane pa o »organiziranem odporu slovenskega ljudstva na Primorskem pod fašizmom«, kar naj bi (po umevanju izrvršnega odbora SKGZ) pomenilo, da se bodo izognili odličnemu obdobju protifašističnega boja, to je narodnoosvobodilnemu gibanju med leti 1941-1945 in oboroženemu boju slo-
nijo trebuhi. Njih potreba je zanje pomembnejša kot častitljivo staro svetišče.
Kako pa naj bi drugače sploh moglo biti? Kdor se podvrže sedanjosti, mora onečastiti preteklost, da mu le-ta ne postane očitek, prihodnjost pa tako zasnovati, da ga ne bo v ničemer obvezovala.
Preteklost, to smo mi pred našim rojstvom. Mala cerkev v Budvi, to je enajst stoletij človeških idealov, enajst stoletij molitev žensk za njihove bojevnike in mornarje, enajst stoletij dobrodošlic novorojenčkom, poslavljanja od umrlih in blagoslovov nad novoporočenci. Ena jst stoletij življenja nasproti potrebi nekih omejencev.
Sleherni od njih anečašča in onesnažuje samega sebe, lastno celovitost, svojo lastno svobodo. Mala cerkev v Budvi, ponižana od toposti svojih otrok, razžaljena po zmotah in ponorelosti lastnega ljudstva, mi sveti v moji temi. Ona je to, kar bi vsakdo od nas hotel biti: življenje v svojom večnem trajanju... (Konec)
Več resnosti!
Tržaški tednik »II meridiano di Trieste« je objavil članek o tržaških slovenskih duhovnikih in o katoliških Slovencih. Preprosto rečeno: Človek se prime za glavo, ko ga prebere. Ali res ni bilo mogoče večja resnost in objektivnost? Kako lepa priložnost je bila dana, da bi list v resnici pokazal realno stanje! Pa beremo o nekem »apartheid«; o repentaborskem župniku, ki se bavi z botaniko; o »associa-zioni marinare« (verjetno Marijine družbe); o »adoratrici del rosario« (?).
In tako dalje...
A.Š.
Učiteljišče »A. M. Slomšek« v Trstu
Delegacija slovenskega učiteljišča »A. M. Slomšek«, ki so jo sestavljali ravnatelj zavoda prof. Janko Jež, podravnatelj prof. France Škerlj in predsednik združenja staršev Alojz Markovič, se je srečala s tržaškim županom inž. Spaccinijem in odbornico Luciano Bennijevo, da bi jima obrazložila trenutno, zelo kočljivo stanje zavoda. Zaradi velikega porasta števila dijakov, predvsem v zadnjih dveh
venskega naroda, in njegovega primorskega dela še posebej, za osvoboditev.
Izvršni odbor SKGZ da je nadalje ocenil, da se v tem izraža politično stališče prireditelja študijskih dni in je obenem izrazil obžalovanje za njih tako »nesprejemljivo okrnjen značaj«.
*	* *
Dejstvo je, da dela omenjeni odbor tako slovenskemu kot osvobodilnemu boju jugoslovanskih narodov s svojim stališčem kaj nerodno uslugo.
Odpor proti fašizmu sega na Primorskem v leta takoj po pnvi vojni in partizanski narodnoosvobodilni boj je v naših razmerah njegovo naravno in organsko nadaljevanje in razširitev, saj ne mislijo pri omenjenem odboru zanikati bazoviških žrtev, ki so padle že leta 1931 in openskih leta 1940. Zanikati protifašistični odpor na Primorskem bi ne bilo drugo kot osiromašenje narodnoosvobodilnega boja kot celote.
če bodo torej v Dragi obravnavali »o-svobodilni boj, še posebej primorskega dela«, sta obe omenjeni temi samo njegova skladna dopolnitev in nikakor ne v protislovju z njim, razen za člane izvršnega odbora SKGZ, v kolikor bi res izjra-žali zaskrbljenost in ne politizirajočega stališča.
Če gre torej za zaskrbljenost, je lahko hvale vredna, a povsem odveč. Ako pa ima izvršni odbor namen politizirati, je iskanje namišljenih nasprotij nepotrebno. Beograda ni treba učiti, ker ima zadosti diplomatskih in političnih izkušenj. To v primeru, da je imela iznesena »ocena« Drage namen mobilizirati jugoslovansko javnost.
Danes, ko je politika neuvrščenosti in mejnega sožitja prinesla v obmejne kraje že nekaj sadov, bi bilo napihovanje takih papirnatih tigrov bolj škodljivo kot koristno miroljubnemu in idejnemu sožitju ter sodelovanju, še najbolj z obračanjem smislov.	m.	m.
Turistični camping za svetoletne romarje
Od 15. julija deluje v Rimu camping za svetoletne romarje. Vodi ga italijanska Charitas, leži pa na cesti Torresina 50, kraj Torrevecchia, četrt A u reli a. V ta camping lahko pride vsakdo, ki ima lasten šotor ali avtomobil s prikolico.
V	Rimu sicer ne manjka campingov, a jim dostikrat manjka moralna resnost. Novi camping pa je izključno za svetoletne romarje, cene so nižje (parkirni prostor za en dan je za avtomobil 200 lir, s prikolico 500 lir), na voljo je restavracija s 300 sedeži, prav tako z zmernimi cenami. Pravico do postrežbe imajo tudi drugi romarji, čeprav ne bivajo v cam-pingu.
Camping je zelo obširen, v njem je prostora za 250 šotorov ter 300-400 avtomobilov ali 250 vozil s prikolico. Duhovniki imajo to udobnost, da lahko mašujejo v moderno opremljeni kapeli, kjer je prostora za 400 oseb, za otroke pa je na voljo posebno teniško igrišče.
letih, se je pojavil problem pomanjkanja učilnic. Slovensko učiteljišče razpolaga sedaj s petimi učilnicami, v prihodnjem letu pa jih bo potrebovalo kar devet.
V šolskem letu 1972-73 se je šolalo na učiteljišču 37 dijakov, ki so bili porazdeljeni v 4 razrede. V prihodnjem šolskem letu se bo pa na učiteljišču šolalo najmanj 163 dijakov. To pomeni, da bo potrebovalo učiteljišče za pouk kar devet učilnic: dve za prvi in drugi razred šole za vrtnarice in sedem za učiteljišče.
Kako bodo rešili ta problem?
Upamo, da se bo našla taka rešitev, ki ne bo razbila enotnosti slovenskega učiteljišča in ne bo zahtevala popoldanskega pouka.
Družinska sreča
Družino dr. Vinka in Ede Milič je osrečilo rojstvo sinka Matjaža. Srečnim staršem čestita med drugimi tudi cerkveni pevski zbor z Opčin.
Skavtski tabori
Tudi letos so se skavti in skavtinje podali na taborjenje. Kot prve so taborile veverice, to so najmlajše skavtinje, ki so preživele teden dni v Sesljanu. Starejše, vodnice, so taborile pri vasi Soča v Trenti od 20. julija do 5. avgusta. Na istem prostoru bo sledilo desetdnevno taborjenje naj s tare j ših skavtinj - popotnic.
Pri skavtih so najmlajši — volčiči — taborili v Beli peči od 20. do 30. julija. Na isti prostor so za njimi prišli izvidniki, ki bodo ostali tam do 16. avgusta. Druga skupina izvidnikov tabori od 28. julija do 13. avgusta pri Sv. Katarini v Kanalski dolini. Za njimi si bodo na tem prostoru uredili »družinski tabor« starejši in poročeni skavti.
Skedenj
Z nastopom na Opčinah na gradbišču centra za distrofijo je škedenjski pevski zbor zaključil svojo delovanje pred velikimi počitnicami.
Malokdaj je bil pevski zbor pod tolikim pritiskom dela kot letos. Največja dejavnost je bila v mesecu juniju. Začel je z dvodnevnim izletom v Bočen in Me-ran. Nato je sledil nastop z ostalimi pevci v Rižarni.
Po odprtju škedenjskega muzeja je bil na vrsti 29. junija na pol posrečeni poizkus s prvo poletno prireditvijo na prostem. Na pol posrečeni zato, ker je bilo veliko odziva predvsem pri domačih, toda razpršil nas je dež. Poletna prireditev, skupaj z Mačkoljani, mačkoljanskim o-troškim zborom ter ansamblom ExpIorer 74 je bila na prostem, na trgu pred Domom in muzejem. Občinstvo je zasedlo s stolicami in stoli trg ter sledilo izvajanju sporeda, dokler ni začelo deževati. Želeli smo malo oživeti Skedenj v poletnem času. Povsod »imajo kaj«, tudi mi ne moremo zaostati. Upati je, da se bo ta poizkus nadaljeval z novim sporedom vsako leto.
Velika zahvala gre mladim, ki so vneto sodelovali in pripravljali, kar je bilo potrebno.
Nastop na Opčinah se je vršil v sodelovanju z Mačkoljani. Vaje bi že sicer prekinili, toda želeli smo tudi mi nekaj prispevati za distrofične bolnike. Malemu Stojanu velika družba vošči vse najbolje.
Ker govorimo o našem pevskem zboru, z veseljem beležimo radost družine Je-lenic-Zafred. V soboto se je rodil sinček, ki je prinesel očetu, materi in vsem prijateljem nepopisno radost. Čestitamo in se veselimo z dragimi prijatelji.
V nedeljo bo praznik našega farnega patrona sv. Lovrenca. Odpade procesija, sv. maše pa bodo ob 10. in 19.30.
Še o zaporu za mladoletne na Padričah
Tržaški prefekt Di Lorenzo je v petek 25. julija pozno popoldne sprejel delegacijo koordinacijskega odbora krajevnih organizacij iz Bazovice, Gropade, Padrič in Trebč. Predstavništvo sta spremljala tržaški župan inž. Spaccini ter odbornik za decentralizacijo Lonzar. Zraven sta bila tudi rajonska svetovalca Kalc in Vremec.
Zupan je ob začetku srečanja podrobno orisal prefektu probleme, ki tarejo prebivalstvo vzhodnega Krasa ter ga seznanil z dejstvom, da je tudi občinski svet na predlog uprave sprejel resolucijo, ki nasprotuje nameri, da bi se na Padričah namestilo zapor za mladoletne. Ta uresničitev bi bila hudo škodljiva vsej druž-
beni skupnosti v občinskem in pokrajinskem merilu, kot dokazuje dejstvo, da so se že druga mesta odločno uprla podobnim nameram.
Županovo izvajanje so dopolnili še predstavniki koordinacijskega odbora, ki so se odločno zavzeli proti nameri državnega pravdnika dr. Pontrellija in zahtevali, naj se prostori v bivšem padriškem taborišču uporabijo v korist Kraševcev s tem, da se tu namestijo, za skladen razvoj prebivalstva, razne gospodarske, kulturne in športne strukture. V povojnih letih so oblasti malo ali nič napravile za ta predel Krasa, po drugi strani pa so namestile številne druge objekte, ki so samo v škodo prebivalstvu.
Prefekt Di Lorenzo je pozorno spremljal vse to nizanje problemov ter pokazal razumevanje. Potrdil je tudi, da se v tem letu ni nadejati začetka del in preureditve. Zagotovil je, da se bo pred vsakim nadaljnim posegom posvetoval z državnim pravdnikom dr. Pontrellijem, katerega je delegacija sklenila čimprej obiskati.
Bazovica - župnijski praznik -opasilo
Slovesnost župnijskega praznika smo začeli že v nedeljo 20. julija, ko je v spremstvu vseh prvoobhajancev, kateri so bili sprejeli Gospoda že na praznik sv. Petra in Pavla, pristopila prvikrat k božji mizi Valentina Drnovšek, ki je tedaj ravno obolela.
V	torek 22. julija, na praznik sv. Marije Magdalene, pa je bilo v župnijski cerkvi slovesno somaševanje več duhovnikov s škofovim vikarjem dr. Škerlom. Ob svetlobi samih sveč je sveti daritvi prisostvovalo lepo število vernikov iz cele fare. Slovesnost opasila pa je bila v nedeljo 27. julija dopoldne s sveto mašo in zvečer z večernicami.
Gropada - blagoslovitev novega zvona
Dolgo časa smo se obotavljali, a končno smo se le odločili in namestili nov zvon. Velika nevarnost je tudi bila za pešce in sploh za vse mimoidoče, da bi jim priletel košček, če ne cel zvon na glavo. Tako je bil namreč stari zvon razbit ali bolje rečeno počen.
Zvon je izdelala tvrdka Clocchiatti iz Vidma; je nekoliko težji od prejšnjega in ima zelo blagodoneč zvok. Blagoslov je po sveti daritvi izvršil škofov vikar dr. L. Škerl ob prisotnosti in asistenci msgr. živca in župnika Rozmana.
Pri blagoslovu zvona, ki je posvečen sv. Roku, patronu vasi, je bilo navzočih lepo število vaščanov, ki so najprej prisluhnili priložnostnim besedam svojega župnika, nakar je po petju nekaj narodnih pesmi podal nekaj misli v zvezi z zvonom in zvonovih nasploh A. Mužina; mali Enzo Pečar pa je zelo lepo recitiral dve pesmi M. Mazore in S. Kosovela. Omeniti je treba tudi botre: seveda sta bila to vaščana in sicer ga. Kristina Kalc ter Karlo Pečar.
Kamenčki
Slovenci smo veselo ljudstvo
Stara bajka pripoveduje, kako je Bog ustvarjal narode. Vsakemu je dal posebne darove. Ko je prišel do Slovenije, je dejal: »Tukaj bo livelo veselo ljudstvo.« In je poslal med nje Kurenta.
To pa ni več bajka, temveč je resnica. Primorski Slovenci jo izpričujemo vsako poletje. Tam v juniju se začne in se nadaljuje ves julij, avgust in se zaključi nekje v septembru. Zvrstijo se festivali za festivalom po vseh večjih in manjših vaseh. Pri tem ne gre več za nekdanje plese, ki so trajali en večer ali dva, sedaj trajajo festivali po cel teden. Ko se v enem kraju naplešejo, se začrte v drugem, kakor da bi Kurent res obsedel vse naše ljudi. Obiska ne manjka, mladih pa tudi starejših se kar tare tako na plesiščih kot pri ražnjičih in čevapčičih. Pije se in obira piščance pa pleše. Kaj bi si želeli še kaj boljšega?
Ker sama muzika utruja, je včasih tudi kaj drugega programa, nastopi kak zbor, vržejo briškolo, skočijo čez kako palico. Ker naši ljudje radi poslušajo tudi bajke, nastopajo razni gm>orniki. Ti se trudijo, da bi jim v slabi slovenščini in dobri italijanščini dokazali, kako slabo se jim godi ob vinu in piščancih ter muziki. Zaradi tega je potrebno vse spremeniti in vso oblast dati delovnemu ljudstvu, katerega edini predstavniki in zagovornik je PCI. Zlasti še slovensko ubogo ljudstvo nima večjega prijatelja pod soncem kot je Partito comunista italiano.
Ker smo Slovenci veselo ljudstvo, vse to radi verjamemo, posebno še ker to trdijo tujci v svojem blagozvenečem jeziku.	(r+r)
KNJIGE GORIŠKE MOHORJEVE DRUŽBE ZA LETO 1976
Goriška Mohorjeva družba napoveduje za leto 1976 naslednje knjige:
1. Koledar za leto 1976. Kakor vsa dosedanja leta bo tudi koledar za leto 1976 sodoben, vsebinsko bogat, zanimiv.
2. Dr. Andrej Kobal: Svetovni popotnik pripoveduje. II. del. Pisatelj nam tudi v drugam enako obsežnem delu pripoveduje o svojih odgovornih službah v Združenih državah, na Daljnem vzhodu, na Koreji, v Indiji in Pakistanu, v Bangladešu, in zatem spet doma v Washingtonu, dokler ni stopil iv pokoij. Vse bolj p rodimo razkriva dogajanja, ki so nam dozdaj bila neznana, razsvetljuje ozadja, a še zlasti nam napeto slika neverjetne življenjske razmere vzhodnih narodov in skrito igro velesil v sodobnem svetu.
3. Jožko Kragelj: Moja Tolminska. Zgodbe. Gre za zbinko tolminskih zgodb, zajetih iz sodobnega življenja. Knjiga bo posejana z umetniškimi ilustracijam,i akademskega slikarja Toneta Kralja.
4. Primorski slovenski biografski leksikon, 2. snopič. Močno pomnoženo število požrtvovalnih sodelavcev, med katerimi se uveljavljajo mlade moči, so najboljše poroštvo za uspeh tega nadvse pomembnega znanstvenega dela.
Odbor GDM prosi porverjenike, naj začnejo z zbiranjem naročnikov in mu sporočijo, koliko izvodov mohorjevk si želijo. Opozorijo naj na izredno važnost leksikona in na koristnost, da snopiče skrbno hranijo, kajti njihova vrednost bo z leti zelo narasla.
.......................um.........................................nuni..............................n.......milimi......................................................n.........iiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiii......i......it
(K. H.; Z. P.)
        mn  ..................
Obračanje smisla
Števerjan
V programu Slovenske skupnosti za števerjan ob zadnjih občinskih volitvah je bila tudi točka, ki pravi, da se bo občinska uprava prizadevala, da bi štever-janska mladina nadaljevala svoje študije po končani enotni srednji šoli.
Ugotovljeno je bilo namreč, da v šte-verjanu vse premalo mladine nadaljuje študije na višjih srednjih šolah in na univerzi. Zato bi bila potrebna akcija pri mladini, da bi se za nadaljni študij bolj zavzela, če se to ne bo zgodilo, bodo ostali Števerjanci le pri nižjih poklicih, boljša mesta v družbi pa bodo šla drugim, morda celo drugorodcem.
Zato so sedanji upravitelji števerjanske občine sklicali sestanek, na katerega so povabili starše in dijake, ki so končali enotno srednjo šolo. Navzoči so z zanimanjem poslušali izvajanja župana Klanjščka in odbornika Cirila Terpina, ki sta poudarila potrebe in zahteve današnjega časa po vedno večjem strokovnem znanju.
Zal pa število prisotnih staršev in dijakov ni bilo zadovoljivo. Tudi to potrjuje dejstvo, da naši ljudje premalo ra-zumejo pomen višje izobrazbe. Upamo, da bo v prihodnje bolje.
*	* *
V sredo 20. julija se je vršila seja občinskega sveta v Števerjanju. Prisotni so bili vsi svetovalci razen enega. Svet je najprej podaljšal zdravstveni dopust eni uradniški osebi, potrdil dva sklepa ožjega odbora, odobril najem posojila pri Goriški posojilnici za vsoto 140 milijonov lir za gradnjo nove ljudske šole ter vnesel v proračun za tekoče leto prispevek 8,5 milijona lir deželne uprave in namenil denar za razne potrebe. Sprejel je tudi sklep, po katerem bodo občinski uslužbenci prejeli 80% na račun poviška plače, ki ga predvideva nova delovna pogodba. Poleg tega je še imenoval dva člana sveta v komisijo za dodeljenje ljudskih stanovanj in sicer dr. Heleno Knez por. Di Battista ter Ivana Humarja.
Novi doktorici
15. julija je na tržaški univerzi doktorirala iz farmacevtike Silva Hvala, 18. julija pa sestra Mirjam iz biologije. Obema iskreno čestitajo prijatelji in bivši sošolci.
Vrh sv. Mihaela
Življenje je splet veselih in žalostnih dogodkov: to smo pretekli teden doživeli tudi v naši prijazni vasi. Najprej nas je obiskala smrt, potem pa smo obhajali slovesnost zlate poroke.
Ne da bi prej kaj dosti bolehala, je v nedeljo 27. julija umrla v goriški bolnišnici Virginija Toroš, vdova Murenec. Po rodu iz Medane je zadnja leta svojega življenja preživela pri svojem sinu Pepiju na Vrhu. Drugo leto bi 25. septembra praznovala 90 let življenja, pa jo je Bog predčasno poklical k sebi po plačilo.
Kajti pok. Virginija je bila globoko verna žena. Dokler je mogla, je vestno skrbela za vrhovsko cerkev. To je pri pogrebni .maši v nagovoru podčrtal tudi domači župnik in se ji zahvalil za opravljeno delo v službi Cerkve ter za zgled krščanske žene in matere, (ki ga je zapustila vsem, ki so jo poznali.
*	* *
V soboto 2. avgusta pa je cerkev na Vrhu doživela veselo slavje: Andrej Vižintin, .po domače Kršulinov, in njegova žena Marija Juren, prav tako z Vrha, sta se prišla Bogu zahvalit za 50 let skupnega zakonskega življenja, kajti v isti cerkvi sta 1. avgusta 1925 sklenila zakonsko zvezo.
Zakonca lahko s ponosom zreta na prehojeno življenjsko pot. Otrokom sta dala temeljito versko in narodno vzgojo. Garala sta na skromni kmetiji na gornjem koncu Vrha, da sta mogla preživljati družino, ki je hitro rasla. Pomagala sta si tudi s tem, da sta nabirala in prodajala železo, ki ga je prva svetovna vojna v obilni meri pustila v kamniti zemlji. Jeseni leta 1943 so Nemci odvedli Andreja na prisilno delo v Konigsberg v Nemčiji, tako da je vse breme odgovornosti padlo na ženo Marijo. Ker pa je bila Marija žena, ki živi iz vere — nikdar ne opusti nedeljske sv. maše —, je tudi to preizkušnjo srečno prestala. Ob koncu vojne sta se ji vrnila mož iz ujetništva, sin Mario, čeprav ranjen, pa od partizanov.
Vendar preizkušenj še ni bilo konec. Leta 1950 jima je zgorela hiša in pri tem je tragično umrl njun 18-lotni sin Andrej. Kupila sta si posestvo v Briščah in si tam
uredila novo življenje. Skupaj z družino sina Marija jima poteka jesen življenja ob družbi vnulkov in vnukinj, ki so njuno veselje in zadovoljstvo. Zlatoporočencema želimo, da bi se čez deset let s svojimi dragimi, če bo Bog hotel, spet zbrali na biserni poroki.
*	* *
Prihodnjo nedeljo, ki sovpada s praznikom sv. Lovrenca, patrona cerkve, bo na Vrhu ob 10. uri slovesna sv. maša, pri kateri bo kot običajno pel otroški pevski zbor, nato pa bo procesija z Naj svetejšim do oltarja na dvorišču osnovne šole. Popoldne bodo slovesne litanije ob 14,30. uri.
Vsi, ki ljubite izlet v naravo, ste vabljeni, da prihodnjo nedeljo pridete na Vrh in se skupaj z domačini udeležite cerkvenega slavja.
-jk
Doberdob
Sredi visokega poletja obhaja Cerkev 5. avgusta praznik Marije Snežne, ki je obenem spomin na posvetitev največje Marijine cerkve, uradno imenovane Marija Velika, v Rimu.
V	Doberdobu je že dolga tradicija, da se ta praznik slovesno obhaja, čeprav ga zadnja leta razna štiridnevna ljudska slavja ob jezeru in še kje drugje skušajo čim bolj poriniti v ozadje in čeprav organizatorji dobro vedo, da je bila prva nedelja v avgustu vedno posvečena praznovanju Marije Snežne.
Nekajkrat se je poizkusilo tudi z večerno procesijo, a se je izkazalo, da mnogi
Letos smo slovenske goriške skavtinje taborile v Logu pod Mangartom. Ko smo dospele na cilj taborjenja, travnik še ni bil pokošen. Šle smo prosit za koso in se pridno lotile dela. Tako smo v nekaj časa pospravile seno. Hitele smo nato postavljati šotore, ker je kazalo, da bo deževalo. Ko smo postavile prvi šotor, je že začelo rositi. Iz vasi nam je prišla na pomoč skupina študentov, ki je bila na počitnicah v župnišču. Tako nam je šlo delo izpod rok. Ko smo postavile vse šotore, je začelo deževati. Naslednje dni je bilo v glavnem lepo vreme.
Ob taboru je šumela Koritnica in Mangartski potok. Oba potoka imata ledeno vodo, a kljub temu smo se nekatere kopale v njih.
Letos smo imele dosti obiskov. Skoro vsak dan je prišel kdo k nam. Večkrat so hodili k nam študentje iz župnišča. Obiskale so nas tudi slovenske tržaške skavtinje, goriško-tržaški taborniki, pa tudi planinci iz Nove Gorice.
Posebno zanimiv je bil obisk bogoslovcev. Med njimi so bili tudi novomašniki. Naš duhovni voditelj je enega od teh povabil, da nam je maševal. Naslednjega dne, ko smo vstale, je prišel novomašnik Lojze Šinkavec. Po zajtrku nam je maševal v kotičku med naravo, ki smo ga me same pripravile kot bogoslužni prostor. Maša je bila pravo doživetje. Pri nobeni maši še nismo prisostvovale tako vneto in zbrano.
Imele smo tudi razne izlete. Prvi je bil na sneg. Odpravile smo se .po zajtrku in se vrnile za kosilo. Drugi celodnevni izlet je bil na Mangart. S planine smo videle Belopeška jezera in bližnje vasi. Ko smo se nagledale, smo se podale proti vrhu. Vrnile smo se pozno zvečer in slastno pojedle vse, kar smo še dobile v kuhinji.
Zadnji celodnevni izlet je bil k izviru Soče. Po zajtrku smo se napotile proti Bovcu, kjer smo stopile na avtobus. Celo pot smo prepevale in spravile v dobro voljo vse tiste, ki so se z nami vozili. Ko smo dospele na Vršič, smo pojedle skoro vse, kar smo prinesle s seboj, tako da je bila prtljaga lažja. Nato smo se odpravile po stezi, (ki pelje proti Špički. Tu smo zavile navzdol in se podale proti izviru Soče.
Na taboru smo imele tudi razne zabavne večere. Najlepši je bil tisti, ki je bil posvečen modi in televiziji. Za ta večer smo vsi vodi pripravili razne točke. Vsak vod je moral predstaviti dva modna kostuma, nato še eno točko za program najmlajših, »telegiornale« in «carosello».
še nekaj moram posebej omeniti. To je naša nadvse okusna kuhinja. Mislim, da je ta na taboru velike važnosti, kajti dobro kosilo ali dobra večerja lahko spra-
ne znajo najti pravilnega odnosa do te vrste prireditev, da obstaja nevarnost o-malovaževanja, prezira in celo nasprotovanja, da veliki ipromet in gibanje vozil v večernih urah z različno nastrojenimi in razpoloženimi ljudmi lahko vso pobožnost bolj onečastijo kot povzdignejo; vse to je bil nagib, da se je vsa slovesnost izvršila le znotraj župne cerkve. Te pobožnosti se potem udeleži tisti, ki hoče in je za to primerno razpoložen.
Letos se je praznovanje vršilo v nedeljo 3. avgusta. Domači župnik g. Tone Lazar je povabil na praznovanje novo-mašnika Janeza Kržišnika, ki je 6. julija letos opravil prvo sv. daritev v Zavratcu, v fari, kjer je g. Lazar pred prihodom
v	Doberdob deloval.
Ko že nimamo v našem zamejstvu toliko vrsto let svojih novomašnikov, je prav, da jih povabimo v svojo sredo, čeprav bodo delovali onstran meje, kajti vsak novomašnik vnese med verne nek sveti nemir in jim da občutiti vzvišenost tega poklica.
Tako je bilo tudi v Doberdobu, kjer je novomašniška vstopna pesem, pa novo-mašnikova občestvena daritev in delitev spominskih .podobic vse globoko prevzela in jih zedinila v iskreni prošnji: »Gospod, daj duhovnikov tudi nam!««
Zvečer se je cerkev še enkrat napolnila. Gabrski župnik g. Jože Jurak je v vzneseni besedi navzočim prikazal pomen svetišča Marije Velike v Rimu za naš čas in utemeljil pobožnost do Marije Snežne, ki ji je doberdobska župnija zvesta že toliko časa.
Ob petih litanijah Matere božje in s slovesnim blagoslovom z Najsvetejšim se je zaključil na verskih doživetjih bogati dan. Vsem, ki so jih omogočili ali pri njih sodelovali, naj bo Bog velikodušen plačnik, Mati božja pa še naprej zagovornica in priprošnjica pred Bogom.
vi	v dobro voljo še take mevže. In res je naša odlična kuharica Adorina pripomogla k temu, da se je pri zbiranju o-krog kuhinje vsakemu razjasnil obraz.
Tako se je tabor približal koncu, ne da bi se tega prav dobro zavedale. V soboto 2. avgusta smo s pomočjo nekaterih skavtov pospravile šotore in se s težkim srcem poslovile.
Brinjevka Bu-Bu
★
PRIHODNJI TEDEN NAŠ LIST NE BO IZŠEL
Bližajo se sredpoletne počitnice (ferra-gosto). Vsi, ki morejo, si privoščijo nekaj dni oddiha. Tudi osebje pri naši upravi kakor tudi uredniki so ga potrebni. Zato naš list, kakor je to že v navadi, prihodnji teden v četrtek 14. avgusta ne bo izšel. Ponovno ga bodo bralci in naročniki prejeli teden dni nato z datumom 21. avgusta. Uprava lista pa bo zaprta od petka 8. avgusta do vključno ponedeljka 18. avgusta.
★
DAROVI:
Za sklad Katoliškega glasa: ob smnti brata Viljema daruje sestra Amalija Guštin iz Velikega Repna 10.000; N. N. Ron-ki 5.000 lir.
V spomin pok. Eme Semolič darujejo sorodniki za Zavod sv. Družine in za A-lojzijevišče po 10.000 lir.
Iva Stibilj Gaiassl iz Gorice je darovala
v	sklad Katoliškega glasa in za Zavod sv. Družine po 5.000 lir.
V spomin na pok. Anico Zorko daruje N. N. iz Rojana v sklad Katol. glasa
3.000 lir.
Za obnovitev cerkve na Opčinah: družina Bensano 10.000; Girotto-HrovatAn I-vanka 500; Magni Renato 800; Simič Bernarda v spomin moža in očeta Mariota 10.000; družina Vidau Peter v spomin pok. sesrične Marije Sosič-Babič 5.000; Marija in Popka Dolenc v spomin Marije Sosič-Babič 15.000; Kote Anica v isti inamen 3.000; hčerka Lorica v spomin pok. mame Marije Sosič-Babič 20.000; žena v spomin na pok. Petra De Mayersbach 1.300; N. N.
5.000 lir.
Za Baragov dom v Ricinanjih: matere učencev slovenske Glasbene šole v Ric-manjih ob zaključku šol. lota 10.000 lir.
Za Marijanišče na Opčinah: N. N. 5.000.
Za katedralo v Skopju: N. N. Trst 10.000; Čopič Gabrijela Trst 5.000 lir.
Za slovenske misijonarje:	Ana	Viale,
Gorica 5.000 lir.
Vsem plemenitim darovalcem Botl povrni, rajnim pa daj večni pokoj!
Vsakoletno enodnevno romanje
Kot vsako leto prireja tudi letos župnija Bazovica župnijsko romanje. Tokrat smo se odločili za svetišče Srca Jezusovega
v Drežnici, v čudovitem svetu našega pesnika Simona Gregorčiča. Romanje bo v ponedeljek 25. avgusta. O njem bomo še poročali.
★
LJUBLJANSKA TV
Spored od 10. do 16. avgusta 1975 Nedelja: 9.20 R. M. du Gard: Thibaulto-
vi TV nadaljevanka. 10.05 Otroška matineja: Vrainčeve dogodivščine, Egipt za časa Tutankamona. 15.35 Lado Leskovar, ponovitev. 16.15 Balkansko atletsko prvenstvo - prenos iz Bukarešte. 18.30 Gospodična Godali in divji šimpanzi - ameriški barvni film. 20.00 Ženške iz djavoijih merdevin. 20.40 S kamero po svetu: 14 dni Tunisa.
Ponedeljek: 18.05 Drejček in trije mar-sovčki. 18.40 Leta minevajo, čas teče. 20.00 Carlo Tuzzi: Vsako nedeljo dopoldne - italijanska TV drama. 21.35 Koprski muzej.
22.00 Gotska Picardija - barvni film. Torek: 18.10 L. Suhodolčan: Naočnik in
očalnik - 3. del. 18.50 Biseri morja - film.
20.00 Bolonjske izkušnje. 20.55 J. Pašteka: Adam šangala - II. del.
Sreda: 18.10 Vrainčeve dogodivščine. 20.00 Paznik za ovinkom - ameriški film.
Četrtek: 18.20 Napoleon in ljubezen -barvna serija. 20.00 J. Pristley: Nevami ovinek - sovjetska TV nadaljevanka. 21.55 Iz koncertnih dvoran: Maurice Ravel.
Petek: 18.45 Tuja folklora: Grčija. 20.00
V	trdi noči - celovečerni film.
Sobota: 18.35 Janošik - poljska barvna nadaljevanka. 20.00 Humoristična oddaja.
20.30	Koncert ob jubileju. 21.25 Kojak, serijski film. 22.30 Atletski pokal Evrope -posnetek iz Nice.
★ ZA KMETOVALCE ★
Letošnja sadna in vinska letina
Letošnje izvanredno deževno vreme spomladi in začetkom poletja je hudo prizadelo našega kmeta, posebno s košnjo sena je bilo pravi Bog pomagaj! Tudi s trto ni bilo tako kot bi želel človek. Ravno ko je cvetela, je deževalo vsak dan in tako se je precej cvetja usulo. Tudi poznejše vreme je bilo kaj pripravno za širjenje peronospore in še bolj oidija, ki je v večji ali manjši meri napadel naše vinograde.
Dobrih 30 let hodim v grljanski breg, pa ne pametim take moče, saj je padlo samo v juniju okrog 200 mm dežja. Pri zadnjem nalivu v petek 25. julija pa je še toča nekaj oškrabala bolj izpostavljene grozde. Zato priporočam našim vinogradnikom, ki imajo kaj škode na grozdju takojšnjo škropljenje z modro galico, pomešano s koloidailnim žveplom.
Letos sem tudi opazil, da so tudi trte samorodnice kakor Baco in Seibel podvržene oidiju. Med sadnim drevjem je posebno jablana Jonatan podvržena tej bolezni. Med belimi sta se letos izvanredno dobro odnesli trta glera in malva-sia. Odkar se ukvarjam s trtami, ne pomnim tako obložene glere kot je letos, dočim sta se tokaj in sauvignon precej osula. Med črnimi sta se izkazala merlot in barbera, precej manj refošik.
Naši vinogradniki pa naj ne pozabijo, da napadata peronospora in oidij, slednji tudi kasneje vse, dokler grozdje ne »meča«. Zato ne smemo še spraviti v kraj za letos ne škropilnice in ne žve-plalnika. Ker letos trte pri tej obilni moči rastejo »kot neumne«, jih krajšamo po potrebi, posebno zalistnike odstranimo, ter jih pri vezanju mladja, ki je letos večkrat potrebno, delamo nekakšno streho, da obvarujemo vsaj nekoliko grozdje pri morebitni toči.
Letos ni skoro nič sadja, češenj je bilo malo, češpelj in sliv nič, hrušk in jabolk ter marelic bore malo. Kar je bilo breskev, so jih požrli večinoma kobilarji, šoje in še podgane na v,rh, ki so se neverjetno razmnožile po vsem tržaškem bregu.
Sila obložene pa so jablane pri morju, da se lomijo veje. Te sem posadil pred kakimi 20 leti. Zato ne drži trditev, da jablana pri morju ne uspeva. Izvanred-na dobra letina je za polže in plevel v vrtu in na njivi. Komaj končaš čistiti na enem koncu, je drugi že zarasel. Kar je ostalo krompirja, ker so ga precej krtice in voluharji uničili, je še kar dobro obrodil.
Zeloti bi bilo, da bi pristojne oblasti poskrbele za poljske čuvaje vsaj v času zorenja, posebno grozdja. Ker če se ti priklati v paštne večja ali manjša tolpa pobalinov iz mesta, napravi lahko precejšnjo škodo.
Kar zadeva kmetijske oddaje na našem radiu, sem z veseljem ugotovil, da je postal zadnje nedelje »Miče« bolj naš ter bi želel, da tak tudi ostane.	D.	H.
RADIO
A TRSTA
Poročila: 7.15 (samo ob delavnikih), 8.15,
11.30	(samo ob delavnikih), 13.15, 14.15, 17.15 (samo ob delavnikih), 20.15 in 22.45.
Dejstva in mnenja: 14.30 (samo ob delavnikih).
Šport: (dnevno) ob 20.00 uri.
Spored od 10. do 16. avgusta 1975
Nedelja: 8.30 Kmetijska oddaja. 9.00 Sv. maša iz župne cerkve v Rojanu. 10.15 Poslušali boste. 11.15 Mladinski oder: »Deček iz Connecticuta«. Drugi del: »Vohun na kolenih«. 12.00 Nabožna glasba. 12.15 Vera in naš čas. 14.30 Nedeljski vestnik.
15.45 »Atentat v nepo-srednem prenosu«. Radijska drama. 16.40 Operetna fantazija.
18.00 Nedeljski koncert. 19.00 Folk iz vseh dežel. 19.30 Zvoki in ritmi. 20.30 Sedem dni v svetu. 20.45 Pratika, prazniki in obletnice, slovenske viže in popevke. 22.10 Sodobna glasba. Posnetek z Jugoslovanske glasbene tribune 1974 v Opatiji,
Ponedeljek: 11.35 Opoldne z vami. 14.30 Pregled slovenskega tiska v Italiji. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.30 Baletna glasba. 19.10 Odvetnik za vsakogar. 20.35 Slovenski razgledi. 22.15 Glasba v noč.
Torek: 11.35 Pratika, prazniki in obletnice, slovenske viže in popevike. 12.50 Klavirska medigra. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.30 Komorni koncert. 19.00 Veseli motivi. 19.10 Slovenski biografski roman (6): Anton Slodnjak »Pogine naj pes! - roman o Levstiku«. 19.25 Za najmlajše: »Veliki srakoper - gozdni čuvaj«. 20.35 Jac-ques Offenbach: »Hoffmannove pripovedke«, opera. Tretje in četrto dejanje.
Sreda: 11.35 Opoldne z vami. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.30 Koncert, ki ga je priredil »Agimus« 29. januarja letos v Palamostre v Vidmu. 19.10 Avtor in knjiga. 19.30 Zbori in folklora. 20.35 Simfonični koncert. 21.55 Motivi iz filmov in glasbenih komedij.
Četrtek: 11.35 Slovenski razgledi. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.30 V ljudskem tonu. 19.10 Človeško telo in njegove o-brambne sposobnosti (7). 19.25 Za najmlajše: pravljice, pasmi in glasba. 20.35 »Dlaka v jajcu«. Satirični kabaret.
Petek: 9.00 Sv. maša iz župne cerkve v Rojanu. 9.45 Antonin Dvorak: Godalni kvartet v a duru, op. 81. 10.20 Glasbena matineja. 11.15 Mladinski oder: »Spominček z romanja«. 11.35 Opoldne z vami.
15.45 »Zlatorog«. Igra v petih dejanjih.
17.00 Za mlade poslušavce. 18.30 Ubald Vrabec: Sinfonia breve. 18.50 Ansambli lahke glasbe. 19.10 Na počitnice. 19.20 Jazzovska glasba. 20.35 Delo in gospodarstvo. 20.50 Vokalno-instrumentalni koncert. 22.20 V plesnem koraku.
Sobota: 15.45 Avtoradio. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.30 Sopranistka Ondina Otta Klasinc, pianist Igor Dekleva. Samospevi Vilka Ukmarja. 19.10 Spomini in pričevanja. 19.30 Orkester proti orkestru. 19.40 Pevska revija. 20.35 Teden v Italiji. 20.50 »Spomini iz preteklosti: Uosmice«. Dramatizirana zgodba. 21.30 Vaše popevke.
OBVESTILA
Na Kamenici pri Stari gori v Beneški Sloveniji bo prihodnjo soboto in nedeljo, t. j. 9. in 10. avgusta V. kulturno srečanje med sosednjimi narodi, ki ga prirejajo kulturna društva in Zveza izseljencev ter Planinsko društvo iz Beneške Slovenije.
V	soboto bodo kioske odprli ob 18. uri, ob 20. uri pa nastopijo Beneški godci. Večer se bo nadaljeval s »planinskim plesom«. V nedeljo bo odprtje kioskov ob 10. uri, popoldne ob 4. uri sv. maša, ob 17. uri pa se prične kulturni spored. Za veselo razpoloženje bo skrbel znani ansambel »Veseli planšarji«.
Studijski dnevi, ki jih prireja Slovensko akademsko društvo (SKAD), bodo v koči sv. Jožefa v Žabnicah od 15. do 17. avgusta. Prijave sprejemajo ob večernih urah Morilka Koršič (tol. 30867), Lučana Budal (tel. 5948) in Bernarda Radetič (tel. 72804).
Skupnost telesno oviranih pri Banah vabi k sodelovanju, podpori in delu na terenu v Bazoviški ulici (td. 211516) za doni distrofičnih bolnikov. Na ta naslov se lahko obrne vsakdo za pojasnila in ob kakršnokoli dnevni uri. Na delovišče imajo dostop vsi.
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpca’ trgovski 70 lir, osmrtnice 100 lir, k temu dodati 12% davek IVA.
Odgovorni urednik: msgr. dr. Fr. Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici
Izdaja Katoliško tiskovno društvo
— ej
Tabor goriških skavtinj