Da, v resnici manjka pravih učHeljev Sem učitelj, zato mi ni vseeno, kaj govorijo iii pišejo o slovenskih ueiteljih. Ker verujem v poslanstvo in napredek svojega naroda, ki ga ljubim in mu posvečam vse svoje zmogljive sile, ne morem mimo zelo aktualnega članka g. Martina Steblovnika v 12. številki priloge »Kmečkega dela«, ne da bi dodal še nekaj svojih misli. Večna škoda je za slovenski narod, da se velika večina slovenskih učiteljev idejno odtu- juje svojemu ljudstvu, ker je liberalno in napredno usmerjeno. Na dlani je, da ostane tudl sicer najboljši tak učitelj v kraju samo državni uradnik in nič več, ker ne najde, odnosno ne more najti z ozirom na svoj svetovni nazor poti v globine in do temeljev, na katerih je zgrajena naša narodna samobitnost (katoliška vera, slovenstvo, iz katerega izhaja tudl naša vdanost do kralja in države Jugoslavije). Večna škoda je za naš mall slovenski narod, da sta na vasi prav pogosto glavna dva razumnika, to je duhovnik in učitelj, v sporu, ker hoče vsak po svoje delovati med ljudstvom. Kako nas to ponižuje, smeši in slabi, ko se tam razdvajamo in ločimo, ko bi morali biti edini — pa še kako edini in povezani kot en mož! Naš narod ne prenese, da bi na njegovem živem telesu eksperimentirali z raznimi lažnimi, tujimi idejami. Ne pozabimo, nas ni toliko kot Rusov, marveč v naši državi samo dober milijon... Kdor koli bi torej razširjal med naše ljudi tujo miselnost, ki bi imela za posledico, da zavestno ali podzavestno odvrne naš narod od največjih njegovih narodnih in verskih svetinj, tak človek — in naj bo kdor koli — je grobokop svojemu slovenskemu narodu! Ali in v koliko bomo na izredno hudem »prepihu«, kakor se imenuje naš težaven zemIjepisni položaj, ostali trdni, je v veliki meri odvisno od tega, kako bomo vzgajali naš mladi rod. Če sedanje učiteljstvo po večini ne misli tako, kakor misli ogromna večina slovenskega naroda, bo ostalo še nadalje vse pri starem, ker ni mogoče vsega na mah popraviti, kar je bilo zagrešenega v preteklosti, ko se je uvajal med Slovenci »dvotirni sistem«. Iz napak preteklosti se bomo učili za sedanjost! Pravite: Radi bi akih in takih učiteljev, ki bi bill tudi vzgojitelji, kakor jih želi verno slovensko ljudstvo. Povem vam: takih učiteljev je malo, malo je takih, ki bi jim bilo dano, da se idejno spojijo s svojim ljudstvom. Takih učiteljev še dolgo ne bo v izobilju, vse dotlej ne, dokler ne pride na učiteljišča naraščaj, ki ste ga vi, kmetje, izbrali. Najboljši dijaki naj se odložijo za učiteljski poklic, le taki, ki bodo imeli tudi veselje do tega stanu, ki bodo verni in v neizmerni Ijubezni vdani svojemu ljudstvu, iz katerega izhajajo. Vsaka fara se upravičeno ponaša s svojim novomašnikom. Nič manjše veselje naj bi ne bilo v kraju, kateri je dal domovini dobrega, vernega, narodnega učitelja. Ali nismo v tem doslej že toliko grešili, da po sedanji poti ne smemo naprej?! Da, grešili smo, zato pa temeljito popravljajmo in hitro popravljajmo, dokler je še čas! Samo s kritiko in jadikovanjem ne bomo prišli nikamor naprej. Poslušajte kmetje: v učiteljišča vaše najboljše sinove, katerim posvečajte vso skrb tudi med študijem! Delo bo treba do podrobnosti organizirati in se stvari popolnoma in resno posvetiti. Vodstvo za to delo naj prevzame Kmečka zveza s sodelovanjem Slomšekove družbe. Če se bomo dela resno in temeljito lotili, uspehi prav gotovo ne bodo izostali in dobili bomo prave katoliške slovenske učitelje, ki si jih tako od srca želi slovensko ljudstvo. Vaški učitelj.