Marija Kmetova:
Živ—žav.
»Potem bi prišla v nebesa,« reČe Blažek -in dostavi: »"V nebesih   bora   imel avto.   Po oblakih se bom vozil, sveti Peter mi bo pa vrata odprl.«
^Mhm,« ptavi Marjanca, »saj iina ključe.s »Zlate,« rtjče Blažefc.
^ZIate. — Lej, racke se ven kobacajo!« vz-klikne Marjaiica.
^Pojdiva jih gledatU  zuploska  Blažek. >Pojdiva!i:
Priineta s»* za  roke in stečeta po strniini k  reki. Račke s kpikom zagagajo, da se Blažek. kar prestraši. sjoj, kakšna lepa mlivka,« vzklikne Marjanca.
*Saj res,« pritrdi Blažek.
slgrajva se,« pra-vi Marjanca.
Globoko  se  jima uderejo  noge,  ko po-čeneta   v   mlivko    in I naipravita   vsak   svoj ! hribček.
>Jaz bom delala potice,< rece Marjan-ca. *Lej. kako je le-pa! Zdaj jo bom pa spekia. Žžž, je že. Na, kupite, gospod?«
»Koliko  je?<
»Sto dinarckov,«  pravi Marjanca.
Blažek vzame kamenček in ji ga da.
»Jaz imam pa vlak. Lej, kako ao tračnice okoli! ln tule je predor. š—Š—Š—-s, u—u!« vpije Blažek in se pelje bogve kam.
^Čakaj, da mi ne potacas potic!« krikne Marjanca. Blažek pa nalašČ — čofl — in stopi prav na potico.
i-Sem pa htida, veš!« zavpije Marjanca.
Blažek se zasmeje in pohodi še cno potico.
»Jaz bom pa tvoj vlak podrla!* se razjezi Marjanca in sune z nogo v hribcek.
>Ti. čakaj!« Blažek stisne pesti in hoče udariti Marjaiico. A Marjanca zbeži po hregu navzgor, Blažek steče za njo.
»Ne boš me, ne!< je huda Marjanca. »Kar doraov grem. Sram te bodi! Skregana sem.«
»Ho-lio!« zavpije Blažek.
»Ho-ho!« zavpije še Marjanca iin odhiti proti domu.
Blažek obstane  in zakliče:
^Kar pojdi, ves, kar pojdi!*
BlaŽek stoji sam sredi ceste. Nato steče tudi on. Na vogalu ceste ne ve, ali je prava pot domov na desni ali na levi. Pa zavije ua desno in misH, cia gre pra\-ilno K proti domu. Gleda, gleda. kje je domaČa hiša. Pa je Čudno, da je ni iu lii. Obstane pri teh vratih, obsiane pri onih: stopi kam na vrt, a nobena hiša ni prava. Gre in gre naprej, a te hiše njti vrtov niiuajo veČ. Za-vije nekam navzgor; cesta je ožja in drugacni otroci so tu, ki jih Blažek nic ne pozna. Sredi ceste jih je velika gruča in brcajo žogo. Blažek se ustavi.
»Čigav pa si ti?« ga nahruli neki faut.
»Eno figok se odreže Blažek.
sHo-ho, ta je pa od fige!« se zagrohoče fant in vsi drugi se zasmejejo in obstopijo Blažka.
Blažku je malo tesno pri srcu. Pa je tudi hud. \es zardel stisne pesti in hoče dalje.
»Zaprta pot!t zavpije fant in še razkorača pred njim.
^Pusti meU vzklikne Blažek iu hoče suniti fanta.
(Dalje.)
91