MIHAILO STEVANOVIĆ, S AVREMENI SRPSKOHRVATSKI JEZIK BEOGRAD, NAUCNO DELO,  1964. 696 STRANI
Južni Slovani, predvsem Slovenci, smo nekoč veljali za narod slovničarjev. To je bilo takrat, iko se je vsak naš izobraženec iz rodoljubja ubadal tudi z jezikom. Zares velikih slovničarjev znanstvenikov, ki bi raziskovali zakonitosti jezika in usmerjali njegov razvoj v knjigi, pa je bilo prav malo, manj kakor bi jih potrebovali. Redke so torej slovnice naših dveh jezikov, slovenskega in srbskohrvatskega. Znanstvene slovnice, ki bi zanesljivo odgovarjala na manj jasna vprašanja o jeziku, še nimamo. Na srbskohrvat-skem jezikovnem, ozemlju je nad šest desetletij veljala za jezikovni kodeks Maretičeva Gramatika i stilistika hrvatskoga ili srpskog književnog jezika, ki je izšla 1899. leta in nato še dvakrat v ponatisu, namreč 1931 in 1963. Ce pripomnim še to, da so pri Hrvatih v celoti, pri Srbih pa deloma vse šolske gramatike zadnjih šestdesetih let več ali manj natančno prirejene po Maretičevi Gramatiki, in da se na Slovenskem že nekaj desetletij prenavlja Breznikova Slovenska slovnica, potem je jasno, kako je z »narodom slovničarjev«. Poudariti pa je treba tudi to, da je Maretičeva Gramatika že ob prvi izdaja le deloma ustrezala svojim jezikovnim in slovničarskim nalogam. Ker je uveljavljala predvsem idejo o enotnem srbskohrvatskem knjižnem jeziku, ni prikazovala jezika v njegovi
217
celoviti podobi, niti ni pretresala prolilemov iz jezika kot celote, kajti v želji, da bi kar j najpopolneie dosegla svoj cilj, se je naslonila izključno na gradivo Vukovih spisov in i zbirk ljudske poezije. i
V konceptu in izvedbi je naredila velik korak naprej gramatika beograjskega \ slavista akademika Mihaila Stevanovića, ki je pred nedavnim izdal prvi del svoje v dveh i delih zasnovane knjige Savremeni srpskohrvatski jezik. j
Prvi del obsega: 1. Uvod s kratkim orisom dialektov in z zgodovino knjižnega jezika : (str. 1—54), 11. Fonetiko z osnovami akcentologije (55—126), III. Morfologfjo (163—400), : iV. Besedotvorje (401—624) in V. Register (625—692), ki omogoča hitro orientacijo po bogatem- gradivu. V II. delu bo avtor obravnaval sintakso. ,
Akadem.ik Stevanovič je zapustil metode Maretičeve Gramatike in prikazal da- i našnjo teorijo in prakso knjižnega jezika, kakor se odraža pri Srbih in Hrvatih. To nam j kaže že naslov knjige (»Savremeni sipskohrvatski jezik«) s podnaslovom; »gramatički ' sistemi i književnojezička praksa« — še natančneje pa nas o tem poučuje vsebina knjige, i Savremeni srpskohrvatski jezik obravnava torej gramatično strukturo sodobnega srbsko- \ hrvatskega knjižnega jezika. Ob upoštevanju srbske in hrvatske pisane besede zadnjih I slo let postavlja norme današnjemu pisanju. i
.A.vtor se v predgovoru opravičuje, ker samo v izjemnih primerih navaja znanstve- ] no literaturo. Delo je po njegovih besedah namenjeno predvsem študentom slavistom in | pa laiKom, ki v slovnici iščejo le informacije in podatke, ne zanima pa jih utemelje- j vanje znanstvenih trditev. Vendar pa iz avtorjevih citatov med tekstom, razmero- ' ma redkih, vidimo, da je pisec uporabljal strokovne in znanstvene revije, kot so Naš 1 jezik, Jezik, Južnoslovenski tilolog, Pitanja savremenog književnog jezika. Filologija — i in nadalje, da se je naslonil na strokovno literaturo v raznih zbornikih, na znanstvena ; dela naših najvidnejših lingvistov, predvsem A. Belica, in končno na gradivo za slovar j Akademije znanosti v Beogradu. Dokumentacijo jezikovne prakse je jemal iz srbskih in | hrvatskih pisateljev zadnjih sto petdesetih let, iz spisov Vuka Karadžića, Branka Radi- j čevića, Petra Petroviča Njegoša, Vojislava Ilica, Petra Koćića, Iva Andriča, Mihaila ! Laliča, Dobrice Cosiča, Vjenceslava Novaka, Miroslava Krleže, Vjekoslava Kaleba itd. ]
V uvodu nas avtor seznanja z odnosom srbskohrvatskega jezika do drugih slo- i vanskih jezikov, nato pa nekoliko podrobneje razpravlja o dialektični razčlenjenosti ' srbohrvaščine. Dominantno vlogo igra štokavska dialektična skupina, v njej hercegov- , sko-šumadijski govori. Omenjeni sta tudi ostali dve skupini dialektov: čakavska in kajkavska, o kaler'h pa pozneje v slovnici ni več govora niti kot o pospeševalnem, niti kot o zaviralnem momentu v oblikovanju knjižnega jezika. Da so karakterizacije posameznih govorov in dialektičnih skupin precizne in pravilne, se razume, saj je avtor v prvi vrsti dialektolog. Nato govori o zgodovini knjižnega jezika, ki se je začel obliko- ; vati v različnih literarnih in kulturnih središčih, na štokavskem, čakavskem in kajkav- ; skem jezikovnem področju (Bosna, Dubrovnik, Slavonija, Vojvodina, fevdalna Srbija, J Črna gora. Hrvatsko primorje, srednja Dalmacija, Istra, Zagreb s kajkavskim zaledjem), ; torej v različnih razmerah in pogojih in na jezikovno neenakem ozemlju, pri Hrvatih j v glavnem iz nižjih socialnih plasti in iz jezika, kakor ga je govorilo preprosto ljudstvo, \ pri Srbih pa, kjer so bile politične in socialne razmere povsem drugačne, iz družbenih : vihov. Talco je pri Srbih literarni cerkvenoslovanski jezik, naslonjen na fevdalno družbo, i do srede 19. stoletja več ali manj zaviral razvoj kulture v nacionalnem jeziku. Ta trditev -ne velja za ljudsko poezijo, ki je nastajala v nižjih družbenih plasteh. i
Poleg pomena, k; ga ima Vuk Karadzic za uveljavitev »pro.stonarodnega« i jezika (kakor je imenoval govorico kmečkega prebivalstva po Hercegovini, Bosni in : zahodni Srbiji) kot literarnega jezika, ki je bil demokratično nasprotje aristokratski, ne- ; ljudski cerkveni slovanščini, je zlasti poudarjena misel, da je ljudska poezija stoletja i oblikovala in iiončno tudi izoblikovala literarni jezik, ki je bil sposoben prevzeti nalogo ¦ kulturnega občila pri porajajočem se meščanstvu. Zato je Vuk v nekaj desetletjih lahko : dosegel to, kar se je pri večini evropskih narodov oblikovalo v stoletnem procesu. Ker ¦ je novejša doba natančneje raziskala Vukovo vlogo v srbskem in hrvatskem kulturnem^ življenju in korigirala še nekatere romantične poglede na velikega jezikovnega refor- : matorja in kulturnega revolucionarja, je tudi Stevanovič poudaril več novih misli in: ugotovitev, posebno pa vlogo »hercegovskega« narečja v odnosu do vojvodinskega, j Srbski knjižni jezik je bil v času Moderne stilistično pod občutnim vplivom francoskih 1 pesniških šol. Sledovi tega vpliva še danes niso čisto eliminirani. i
Fonetika je obdelana na petindevetdesetih straneh. Poglavju o fonetiki so priključene pripombe o razzlogovanju (str. 152—156) in o knjižnem akcentu (156—162). Pisec1 govori o fonetiki sistematično in jasno. V interpretacijah glasovnih pojavov pa je na-;
218 ^
lelel na velike težave, kajti kdo lahko po deskriptivni metodi zadovoljivo in povsem razumljivo razloži današnje lonetične rezultate praslovanske palatalizacije in sibilari-zacije^ To Je težka naloga! Priznati je treba, da je obseg sibilarizacije zelo natančno tioločen. Podani so tudi primeri, ko je sibilarizacijo izpodrinila revelarizacija. Le izrazi »meki« in »lvrdi< soglasniki mi niso všeč. Z izrazi »palatalni;< in »nepalatalni« soglasni-ki je veliko bolj jasno določeno mesto artikulacije in s tem tudi narava teh soglasnikov. Na str. 119 beremo, da n; čisto jasno, zakaj so nastale prevojne alternacije. Odgovor bi se glasil: pievoj je posledica akcenisko-kvantitativnih sprememb v kategorijskem smislu. Z ozirom na Maretićevo Giumatiko so v Stevanovičevi knjigi znanstveno veliko natančneje povedani ne le posamezni rezultati, temveč tudi strokovni termini. Maretičevi >gu-turali>< k g h (pod vpli\ om neslovanskih slovnic) so tu popravljeni v zadnjenebne so-glasnike ali velare. Pn obravnavanju različnih fonetičnih pojavov se pisec opira tudi na bogat dialektološki material. Zelo so uspela poglavja o soglasniku h in o vokalizaciji Suglasnika 1, ki je v srbohrvaščini prav tako zapletena kakor v slovenščini. Če se srbsko-hrvatski slovničar v tem vprašanju vendarle lažje izmota kakor njegov slovenski sotrpin, je to zato, ker je srbskohrvatski knjižni jezik še manj historično obarvan,
O akcentu se govori samo načelno. Tudi tu je avtor naletel na velike težave, ker je pač težko podati jasno podobo o nastanku današnjega štiriakcentskega sistema, če interpret pri razlagi ne more ]3orabljati historičnega ilustrativnega materiala. Rastoče intonacije na splošno, zlasti pa karakteristične rastoče intonacije v turških izposojenkah bi bilo lažje razložiti, če bi bralec poznal dvoakcentski sistem padajočih intonacij v starem jeziku. Akcentska struktura turških izposojenk bi pozornemu bralcu povedala, da so te besede prišle v srbskohrvatski jezik (štokavska narečja) pred štokavskim premikom akcenta, torej pred 16. ali 17. stoletjem, ko se je ta proces v štokavščini začel. Ta ugotovitev je zanimiva, kajti bolgarščina na primer ima tudi mlajše turške izposojenke, kot nam kažejo fonetični in akcentski kriteriji. Razloček med imenovanimi izposojenkami v enem in drugem jeziku je mogoče pojasniti z geografskimi, političnimi in sociološkimi mom.enti.
O naglasu v poseimeznih besednih vrstah se dovoli podrobno razpravlja na določenih mestih v morfologiji. Pri tem želim, poudariti, da pisec ob tradicionalnem Vuko-vem in Daničičevem akcentu govori, tudi o moderni akcentuaciji knjižnega jezika. Problem nove akcentuacije je pri Srbih in Hrvatih že desetletja aktualen, ali drugače povedano, modernizirana akcentuacija je že dolgo stvarnost v knjižnem jeziku, poselšno v vzhodnih krajih, slovničarji pa si niso upali prelomiti z vukovsko tradicijo. Pravopis 1960 le sicer nakazal nekatere akcentske dublete, toda samo'v ločenih besedah (npr. gradova, s tradicionalnim dolgim rastočim akcentom na predzadnjem zlogu ali z modernejšim, mlajšim kratkim padajočim akcentom na prvem zlogu od začetka besede; gradovima, s kratkim rastočim akcentom na drugem ali s kratkim padajočim akcentom na prvem zlogu od začetka besede itd.), o akcentskih dubletah v besednih zvezah pa Pravopis ne govori. Tudi dosedanje slovnice se tega vprašanja izogibajo. Savremeni srpsko-hrvulski jezik razpravlja tudi o problemu prenosa padajočega akcenta na proklitike, torej o prenosu, ki je v modernem knjižnem jeziku, kakor se govori v vzhodnih krajih, dosleden samo še v prislovnih zvezah (npr. kod kuće, s kratkim rastočim akcentom na predlogu; na pamet, s kratkim padajočim akcentom na predlogu; uzbrdo, s kratkim padajočim akcentom na prvem zlogu itd.), možna pa je tudi še klasična, vukovska akcentuacija z doslednim prenosom padajočih akcentov na proklitike v vseh primerih.
Dua! kot gramatična kategorija se v srbskih in hrvatskih slovnicah komajda še omenja. Mislim, da se pomen duala podcenjuje. Relikte duala srečujemo še v zvezi števuikov 2—4 s samostalniki moškega in srednjega spola ter v njihovem pridevniškem delu povedka (dva su došla), v obliki: nekolika druga, v »iregularnih« genitivih plurala: ruku, gostiju, očiju ter v pluralnih sklonih ženama itd. V tako temeljito slovnico, kakor je Savremeni srpskoinvatski jezik, bi spadala tudi informacija, da je od vseh srbskohrvatskih dialektov najtemeljiteje likvidirala dual kajkavščina, kjer ni niti sledu več o dualu, kar je toliko bolj zanimivo, če pomislimo, da je na najbližjem sosednem ozemlju v Prekmurju in na vzhodnem Štajerskem dual ohranjen še v praslovanski kon-sekventnosti.
Stevanovičevo knjigo odlikuje tudi precej dosledna raba domače sluvniške termi-Icgije. Domača in enotna terminologija je eno od težjih vprašanj srbske in hrvatske lingvistike, vprašanje, ki ga je Pravopis 1960 načel, ni ga pa rešil. Tu bodo potrebni še veliki napori, preden bo skupna in domača terminologija zares končana, kajti v preteklosti sta obe nacionalni enoti izgrajevali vsaka svojo terminologijo, vsaka na lastni tradiciji, in sicer Srbi na cerkvenoslovanski, Hrvati pa na klasični in moderni slovanski
2W
üsiiovi. Obe lenninoloŠK; smen se nenehno približujeta. Vukoviih slavizmov: pisme, pismenica, glasoudarenije, ime suščestvitelno, sprezanije, sklonenije itd., pa tudi terminologije Babukićeve slovnice že davno ni več, vendar še slovničarjem ni uspelo, da bi poleg internacionalne ustvarili tudi domačo in za obe nacionalni skupini enotno terminologijo.
Kakor v fonetiki tako so tudi v morfologiji Stevanovičeve informacije natančne in zanesljive. Primerjajmo samo, kako je npr. akuzativ edn. samostalnikov moškega spola v tej knjigi veliko natančneje opisan kakor v dosedanjih slovnicah. Primeri, ki potrjujejo definicije, so vzeti iz sodobnega živega jezika, ne pa morda iz ljudske poezije ali iz tekstov starejših avtorjev. Tudi vokativ ednine moških in ženskih samostalnikov je vzorno obdelan, s sodobnim jezikovnim materialom in na primerih, ki se v jeziku zares rabijo. O instrumentalu ednine samostalnikov moškega spola se je v dosedanjih slovnicah razpravljalo shematično, na nekaj primerih, pri čemer je ostala vrsta odprtih vprašanj morfološkega ali akcentološkega značaja. Da se je pisec lahko odmaknil od shematiziranih pravil, je moral raziskati dolgo vrsto jeziicov.niih spomenikov. V naši knjigi beremo tudi, natančnejša določila, kako so se v srbskohrvatski knjižni jezik vključila tuja .imena, slovanska iii neslovanska (pri tem so žal izostala slovenska imena, npr. Prešeren, Kästelte, Valjavec, Funtek, Kranjec, Vodušek itd.) ter tujke na splošno (žiri, bife, biro itd.). S tem si je utrlo pot v našo lingvistiko pojmovanje, da so tujke organski del našega besedišča in naše jezikovne strukture.
Tako spremljamo avtorja pri njegovem razpravljanju o deklinaciji samostalnika in pri interpretaciji ostalih besednih vrst. Pri tem beremo vrsto dopolnitev, preciznejših določil in novih ugotovitev. Avtor se pogosto sklicuje na dialektični material in na literarne spomenike, na živi jezik in na sodobno govorno prakso. Ne ponavlja torej samo tega, kar so kodificirali slovničarji pied njim. Velik napredek te slovnice je tudi v tem, da se je pogumno odtrgala od tradicije in pokazala stvarni knjižni jezik našega časa, Kjer žive dubletne oblike, dialektične ali knjižne, jih slovnica navaja brez pridržka ter ocenjuje njihovo upravičenost in porabnost. Doslej so se učbeniki zaradi nezadostnega poznavanja materiala in problemov, pa tudi iz raznih drugih razlogov,_ najpogosteje v težnji po unifikaciji knjižnega jezika, izogibali zgoraj omenjene prakse. Ce so navajali dublete, je poleg zelo frekventne oblike stala prav redka oblika kot čisto enakopravna, brez informacije, katera je uporabnejša, katera služi le kot stilizem ali podobno, na primer instrumental ednine i-osnov, genitiv množine -u oz. -iju itd.
Posebno vrednost daje knjigi nenehno opozarjanje na dublete in sintaktične rabe, ki so udomačene v vzhodnih aii zahodnih krajih. To so dragocene informacije za tiste, ki jim srbohrvaščina ni materin jezik in ki niso imeli priložnosti, da bi si utrdili svoje znanje jezika v določenem kulturnem središču. S takimi opozorili pisec ponekod dopolnjuje morfološko zgradbo srbskohrvatskega knjižnega jezika, ponekod pa prehaja' že v sintakso, ki jo bo kot sistem obdelal v II. knjigi.
Maretičeva slovnica je od besednih vrst najpodrobneje obdelala samostalnik in glagol, določila o pridevniku pa so bila precej ohlapna. Tudi drugih besednih vrst se je Marelic le bolj dotaknil, kakor pa jih temeljito obdelal. Stevanovič je zelo podrobno definiral morlološko strukturo pridevnika, obenem pa tudi določil sintaktično službo nedoločnih in določnih pridevnikov v knjižnem jeziku. Osvetljeni so hkrati primeri, ki so bili doslej zaradi pomanjkljivih raziskav nejasni, ali pa gramatika iz tega ali onega razloga o njih sploh ni govorila. Pisec jasno ocenjuje frekventno, redko ali čisto nenavadno, samo še na ljudsko poezijo omejeno rabo nedoločnega pridevnika v odvisnih sklonih, ki je zlasti v vzhodnih krajih čezdalje bolj redka.
O zaimkih se razpravlja na štiridesetih straneh. Na primeru što: šta je pisec pokazal, kako malo je starejša lingvistika zmogla v svojih interpretacijah. Marelic je delal zaključke na podlagi jezika ljudske poezije, torej na podlagi omejenega gradiva, sodobni lingvist pa se lahko opre na bogat material v umetni literaturi, ki idejno in formalno veliko več nudi kakor ljudska poezija. Knjižni jezik je danes obvladal vse veje lavnega življenja, umetnost in znanost, gospodarstvo in politiko. Lingvistična znanost je podrobno osvetlila vrsto vprašanj, ki za starejšo generacijo še vobče niso bila vprašanja, ali pa so bila nerešljiva vprašanja. Zato jih Marelic, predstavnik starejše lingvistične generacije, ni vnašal v svojo slovnico. Razen lega je imel Marelic pred očmi določen cilj; uveljaviti enoten knjižni jezik za Hrvate in Srbe. Neljubo mu je bilo vse, kar je to enotnost motilo. Nadaljnjih šestdeset let se slovničarji z izjemo A. Belica, ki je probleme reševal po svojih znanstvenih interesih, niso kdove kako oddaljevali od Mareličevih norm, pa tudi ne od Maretičeve tendenčnosli, za takrat zdrave, razumne in zelo potrebne tendenčnosli. Medtem je knjižni jezik prerasel vso normativnosl, kakor
220
se je izoblikovala ob koncu 19. stoletja. Stevanovićev Savremeni srpskohrvatski jezik upošteva strokovno razmeroma bogato literaturo. Tako je torej to delo dohitelo čas, v katerem živi knjižni jezik. Pojasnilo je vrsto problemov, ki so ločili »hrvatski« in »srbski« knjižni jezik ter potrdilo staro resnico, ki jo je Marelic bolj slutil kakor nazorno videl, namreč, da gre za povsem enoten knjižni jezik, ki nikakor ne dopušča dveh lingvističnih interpretacij, kvečjemu dve kulturni niansi. Pomen Stevanovičevega dela torej ni zgolj filološko-Iingvističen, temveč je obenem nacionalen in kulturen.
Ob vsej temeljitosti razlag in definicij pa pogrešam kakor v tej knjigi tako na splošno v naši iingvistiki kompleksnega obravnavanja južnoslovanskih jezikovnih problemov. Kompleksni način dela bo po moji sodbi čezdalje bolj aktualen. Mislim, da ne more biti dobre srbskohrvatske lingvistike brez poznavanja slovenskih jezikovnih problemov. Enako velja, da se slovenska lingvistična znanost lahko koristno oplaja predvsem z rezultati srbskohrvatskega jezikoslovja.
Tudi pri zaimkih beremo več novosti: poleg kratkih rastočih akcentov so v odvisnih sklonih: mene m.eni, tebe tebi priznani tudi kratki padajoči akcenti; nadalje se srečujemo z novimi termini: odrične zamenice, opšta ili određena zamenica, natančno je razmejena pronominalna deklinacija od adjektivne itd.
Poleg dublet, ki se že desetletja v pogovornem in knjižnem jeziku v resnici porabljajo in torej niso nikake redkosti, čeprav jih slovnice ne omenjajo, pa Savremeni srpskotirvatski jezik obravnava tudi jezikovne posebnosti, ki so danes še prave kuriozitete in bodo kuriozitete najbrž tudi ostale. Takšna je npr. raba akuzativa ednine moškega spola pridevniškega zaimka (in potem tudi pridevnika, čeprav to na svojem mestu ni omenjeno), kadar stoji namesto samostalnika, ki pomeni nekaj živega. Kakor v slovenščini na splošno, tako se je tudi v srbohrvaščini začel zaimek in pridevnik v taki funkciji enačiti z genitivom: Novac kojega sam iz Zagreba ponio nije mogao dugo trajati.
Belićeva delitev glagolov na vrste je v srbski Iingvistiki že tradicionalna. Drži se je tudi akademik Stevanovič, z manjšimi korekturami. Nastalo pa je v naši knjigi nekaj lapsusov linguae, calami in tiskovnih napak. Na str. 344 beremo: »Glagoli čija se osnova prezenta završava samoglasnikom i ili samoglasnikom e menjaju se po VI vrsti.« — V šolski izdaji slovnice istega avtorja je definicija pravilna: »Glagoli čija se osnova prezenta završava samoglasnikom i, a osnova infinitiva ili samoglasnikom i ild samoglasnikom e menjaju se po Vil vrsti.« ¦— Ce bi pri sedanjiških osnovah fonu-, brinu-, goni- itd. bilo povedano, da gre za osnove s pripono, bi bilo tudi jasno, kako se imperfekt dela od sedanjiške osnove (tonjah, brinjah, gonjah itd., ton-jah . ..).
Kar se tiče akcenta pri glagolih, hi bilo gotovo bolj smotrno, če bi avtor najprej govoril o akcentu pri glagolih na splošno, nato o akcentu glagolskih oblik (o akcentu prezenta, aorista, imperfekta, imperativa in participov) in končno o akcentskih posebnostih v posameznih glagolskih vrstah ali pri posameznih glagolih.
V zvezi kukurekati kukuriče (str. 372) je tiskarski škrat kombiniral dve glagolski varianti: kukurekati kukureče in kukurikati kukuriče.
Prislovi, predlogi, vezniki, partikule in medmeti so obdelani na enajstih straneh. Redke so naše slovnice, slovenske ali srbskohrvatske, ki so se oddaljile od tradicije ier te besedne vrste predstavile po svojem obsegu, nastanku in funkciji v jeziku tako, kakor zaslužijo. Zdi se, da jih slovničarji odrivajo k sintaksi, do katere pa potem ne pridejo.
Za tako pomembno poglavje, kakor je besedotvorje, srbska in hrvatska lingvistika nimata dovolj študij, da bi lahko podali večjo in temeljitejšo sintezo, kakršno ima na primer slovenska-lingvistika v Bajčevem Besedotvorju. Akademik Stevanovič se je zato naslonu na gradivo, ki ga je zbral Đuro Daničič v Osnovah in A. Belič v svojih predavanjih. Nadalje je porabljal material, ki je raztresen v večjih ali manjših študijah in člankih po strokovnih revijah ali pa je zakopan v bogatih zbirkah za slovar srbskohrvatskega jezika v izdaji Srbske akademije znanosti.
S trditvijo, da se v sufiksu -gub (npr. dvogub, trogub itd.) skriva isti koren kakor v besedi gubica, gubac, se ne strinjam. Da gre za dva različna korena, nam pove že slovenski jezik: guba in gobec; prim, tudi Miki. EW gub- in gomba!
Pri zloženkah s predponami je avtor obdelal tudi greke in latinske predpone: a, anti, arhi, inter, ultra, pro, ekstra. Prav bi bilo, če bi na tem mestu obravnaval še hiper, super, sin itd., saj se le-te porabljajo prav tako pogosto kakor one prve.
Od formantov, s katerimi delamo samostalnike, naj omenim samo format -Ja: sila, vila, žila itd. V družbi besed slovanskega izvora pa beremo tudi besedo zdela, pri
221
čemer avtor ni upošteva!, da se je ta beseda v romanščini glasila scutella, it. scodella. Tu torej ne gre za slovanski formant -la. Isto velja za besede tujega izvora; igalo (gr.), batilo (rom.), kančelo (t.), pačelo (madž) dtd., ki se ne vežejo s slovanskim formantom -lo
Na koncu knjige so dodane še korekture tiskovnih napak, ki jih je kljub kompliciranem tisku prav malo, kar je v prvi vrsti zasluga avtorjeva, hkrati pa tudi zasluga korektorjev in tiskarne
Knjiga Savremeni sriiskohrvatski jezik je plod dolgoletnega znanstvenega raziskovanja in vzgojnega dela akademika Mihaila Stevanovića med mladimi slavisti beograjske univerze. S to široko zasnovano edicijo je izpolnjena velika vrzel v naši strokovni in znanstveni literaturi, kajti srbskohrvatski knjižni jezik je dobil realno, na sodobnih znanstvenih principih slonečo interpretacijo in resnično podobo, kakršno je ustvaril razvoj v zadnjih šestdesetih letih. Pomen dela ni samo strokoven, marveč je tudi, kot sem že poprej poudaril, tudi nacionalen in kulturen. V naslovu uporabljeni atribut »srpskohrvatski« je danes stvarnost, ne pa ideal. Profesorju Stevanoviču smo za obsežno in temeljito delo iz srca hvaležni. Želimo, da bi kmalu dokončal še sintakso, II. del svoje knjige.
dr.  Janko   J u r a n č i č