CVETKO GORJANČEV:
Desetnica*)
(Gledališka igra)
I.
Grajska soba. Na levi vrata. Zadaj dve okni. Ob levi steni omara. Na sredi
miza, okrog stoli in divan.
Graščakinja (sama, sloni na divanu) O, Bog, ti moj Bog, pač zakaj, zakaj Ti mene bičaš, pokoriš tako?
*) Danes končujemo prelepo planinsko pripovedko o desetnici, obenem pa priobčujemo to gledališko igro, ki na drug način opisuje usodo uboge desete sestre.                    Uredn.
—>>   157   ¦—
Ah, one kletve davne — še zdaj je sad in nasledek grenki to? — Dekle sem še bila. Igrala sem na vrtu se z belimi golobki in kitila nedri sem si in lase z rožic rdečih dišečimi popki. In kosčke sem kruhove kužku dajala in z razposajenim se smehom smejala. In prišla je k vrtu po ziožnem pobočju, ah, vdovica tnlada s sinkom v naročju, in detece kako je, oh, plakalo, pač kruhka je gladno čakalo, in mati je, mati jadna jokala, ker ni ga imela, da bi mu ga dala. Pa stopi k ograji in s strahom veli: „0, gospica, bi tako dobri bili, pa kruha drobtinico bi podarili za dete, ki užilo dva dni že ni ni gorke ni druge nikakšne jedi!" Ah, kako je glas bil njen proseč! A jaz sem huda zagodrnjala, obrnila se in se zasmejala, in tujka odšia je jokaje preč. In prišla za njo je stara ženica, vsa suha in vsa kot smrt koščena, šibila starosti se noga je njena, in tresla se njena je suha desnica; pa dvignila to je desnico visoko in izpregovorila je veličastno: „0, le poglej, prevzetnica, tja gor, tja gor na tisti beli dvor! '    Oj, saj jih imela boš devet in vso to dolino zelenih polj: pa dasi imela ti ves bi svet — ti srečna ne bodeš nikol! ..." In zdaj imam devet belih gradov in vso dolino polno polja — ah, in nesrečna je duša moja in srce moje je polno gorja.
Alenčica
(pride.)
Oj, mamica, že spet ste žalostni, pa kaj vam je, mamica, zmeraj, kaj? Oj, pridite malo venkaj na vrt
— »i    158   •-*- —
in ven na izprehod v zeleni gaj! — Pa kruhka mi dajte, mamica, tako sem že gladna sedaj!
Oraščakinja
(vzame iz omare kruh, ga ureže in ko ga podaje hčerki, zajoče.)
Alenčlca.
Pa kaj vas še vprašam, mamica moja: zakaj se vedno jočete, ko kruha mi dati hočete, vi mamica zlata moja?
Graščakinja.
Kako bi se ti ne jokala
jaz tvoja uboga mamica,
ker morala v desetino boš,
v desetino od doma v beli svet,
glej, danes izpolnila devet si let.
Alenčica.
Pa, mamica, ne jokajte, moja, morda pa pojde katera druga.
Graščaklnja.
Le pojdi, hčerkica, in se igraj; da ne bi nobena šla, Bog mi daj! (Alenčica in mamica se poljubita, iti Alenčica odide.)
Graščakinja
(sama, omahne na divan).
Ptlčka
(prileti na odprto okno, sede nanje in zapoje, držeč v krempeljčkih prstan.)
Oj, peci, peci povanjčico, popotnico za desetnico, in vpeci ta zlati prstan v njo! Razreži povanjčico v kosov deset in vsakega eni hčerki daj. Katera ta prstan dobila bo, ta pojde desetnica z doma v svet! (Izpusti prstan in odleti) Zagrinjalo pade. *
Pod večer, kake tri ure potem. — Ista soba. Na stolu pripravljena cu-lica. Krog mize stoji vseh deset sestra in mati, ki deli kose. Ko ugrizne desetnica prvič, ugrizne prstan. Vse preblede in vsaka — razen desetnice — omahne na stol.
-^•i   159   .«—
Craščaklnja
(omahne na divan). Oh, jaz najnesrečnejša živa stvar!
Desetnica
(si jokaje slači lepo belo obleko in oblači  raztrgano  ter razpusti lase in
stopi pred mater.)
Pa Bog vas obvaruj, mati moja, in Bog vas obvaruj, devet sestra! In Bog te obvaruj, beli grad, ti moj nesrečni rojstni dom, saj nikdar več te zrla ne bom!
(Vse sestre ji padejo krog vratu, a ona se iztrga in odhaja skozi vrata, in sestre strašno plakajo za njo.)
Graščakinja
(se burno dvigne in skoči k oknu).
Alenčica, Alenčica, ti zlata moja hčerica, o pojdi, pojdi ti nazaj, pa najstarejša ide naj, ki je pri pameti že vsajl
(Spet omahne nazaj.)
Zagrinjalo pade.
II.
Gozd. Mrak. Nevihta se bliža.
Desetnlca
(culo v eni roki, v drugi robec, ki si z njim briše solzne oči). Pozdravljen mi, gozd ti zeleni, pozdravljen! Oh, žalostna moja je duša nocoj; pretrudna že glava in noga je moja; o, daj mi, ti gozd zeleni, pokoja, saj ni mi ga mogel dati dom moj! (Pride pod bukev, obstane in jo ogovori):
Oj, bukev, ti bukvica, dobra kumica, na vrtu imeli smo tako doma: mogočna, in krona nje — kakor tvoja, in tamkaj pod njo se igrali smo! — O, naj si desetnica tu odpočine in naj obudi si pod tabo spomine, presladke spomine, ki zdaj so grenki, in trudna ob tvojih naj nogah zaspi!
Bukev
(zašumi in se zaziblje v vejah).
Desetnica, oj, sirotica,
le pojdi od mene, le beži naprej:
glej, teh hošatih, mogočnih vej,
glej, mojega tega stoletnega debla!
Pa nevihta nocoj divjala bo,
nocoj bo hudo treskalo;
in ko bo prvič treščilo,
bo precej vame treščilo,
in tebe z mano ne bilo bi več,
oj, pojdi, desetnica, pojdi preč!
Desetnica
(gre pod drugo drevo, pod hrast). Oj, hrast, ti hrast, predobri kum, Ii pod tabo zavetja dobila bom uboga, jaz sirotna desetnica, ki nima ga dati mi rojstni dotn? Tak hrast je na našem vrtu stal; igrali smo se in se nam je stnejal, smejal se je in mogočno šumel, in peli smo, pa še on je pel ... O, naj si desetnica tu odpočine in naj obudi si pod tabo spomine, presladke spomine, ki zdaj so grenki, in irudna ob tvojib naj nogah zaspi!
Hrast
(se zgane v vejah in zašumi). Desetnica, oj, desetnica, le pojdi od mene, le beži naprej: Glej, teh košatih mogočnih vej, glej, mojega stoletnega debla! Pa nevihta nocoj divjala bo, nocoj bo hudo treskalo; in ko bo drugič treščilo, bo precej vame treščilo, in mene in tebe ne bilo bi več, oj, pojdi, desetnica, pojdi prečl
Desetnlca
(pride pod tretje drevo, pod gaber). Oj, gaber, ti gaber, predobri kum, li pod tabo zavetja dobila bom,
—.    161    —
uboga jaz bedna desetnica, ki nima ga dati mi rojstni dom? (Zajoka in trudna sede.)
Gaber
(mirno in tolažljivo).
Tako je Mati božja prišla pod mene in me je prosila, da smela prenočiti bi pod mano z bežečo družinico ubožno svojo. Pod mano res prenočili so, pod mano si odpočili so. In ko so naprej odhajali, razprostrl je Jezušček male roke in blagoslovil me je tako, da nikdar ne bo vaine treščilo. Zato le, desetnica, tu zaspi, le tu pod mano si odpočij!
Desetnlca
(odloži culico in zaplače). Moj oče ima devet belih gradi, in v vsakem ena hčerka mu spi, a deseta hčerka Alenčica, prav kot da njegova ni hčerka ta: za njo pač oče nima ga dvora in v dvoru nobenem ni zanjo prostora, po šumah, po črnih, se klatiti mora in išče nočišča kot divja zver po šumah, po divjih, ko pride večer .. . Ne zavidam vam sreče, sestrice moje, pa kaj zagrešilo je moje srce: zakaj mi je toliko zla pretrpeti, zakaj se jaz klatiti moram po sveti? — Oh, kje že za mano moj dom leži, in v gozdu tu v noči Alenka sedi, ah, črna, tako črna in strašna je noč; opešala moja mi slaba je moč, in ni je stezice, ne vem, kam naj grem, da pridem pod streho k dobrim ljudem -jaz najbolj nesrečna na svetu vsem! (Leže na roko in zaspi.)
I. vila
(pride belo oblečena). Oj, dete prebedno, kje je tvoj dom? Li zašlo si in ne znaš od tu,
-—      162   —
li zašlo si in ne znaš domu, kjer otec in majka te čakata, morda iščeta te in plakata ?
-    (Pride druga vila.)
I. vlla Glej, deklica bedna, izgubila se je.
II. vila.
O, ni se izgubila in ni zašla v gozdu tukaj deklica ta, ker to je Alenka, desetnica, iz belega grada je doma: gorje mu, gorje mu, ki je proklet, gorje mu, ki mora s prokletstvom v svet! (Vihra se hujša, a vili ščitita desetnico s krili,) Zagrinjalo pade.
III.
Sedem let po odhodu Alenke z gradu.   Soba kakor skraja, samo brez omare in z zelenjem okrašena in razsvetljena, pripravljena za svatbo.
Okolo miz svatje: devet sestra, ki so neveste, in njihovi ženini ter oče in mati in drugi svatje.
Svat.
Dovolite mi, da dvignem čašo ter parom veselim napijem z njo: Bog živi neveste — sestra devet. Bog ženine živi — bratov devet, Bog živi očeta in mater vas, Bog živi pa tudi svate nas!
(Vsi trkajo, se stnejo in pijo.)
Desetnica
(pride raztrgana s culo;  ne  spoznajo je. — Vsi  se ozro  po njej,  a spet vstran ter se dalje veselo pomenkujejo in smejo,  le mati stopi  pred njo.)
Oraščakinja (skoro nevoljno). Kaj iščeš todkaj, deklica? Desetnica.
Oh, kaj vas prosim, žlahtna gospa, če bi pri vas prenočila, če bi prenočila nocoj pri vas, utrujena sem, in noč je in mraz.
Graščakinja.
Le pojdi, le pojdi v božjetn imenu, ne morem te prenočiti nocoj:
—»    163   •—
glej, poln ves svatov dom je moj, ker hčere, glej, moje svatujejol
Desetnlca.
Pustite me tukaj, žlahtna gospa,   * da svatbo vašo videla bom in luči razkošne in zali dom, pustite me, prosim, žlahtna gospa!
Graščakinja.
Le pojdi, le pojdi v božjetn imenu, pri nas ne moreš ostati nocoj!
Desetnica
(se obrne in zaplače. S povzdignjenim glasom): O, Bog vas obvaruj, mati moja, in Bog vas obvaruj, devet sestra, in Bog vas obvaruj, otec moj, in Bog le obvaruj, beli grad, saj videla sem te zadnjikrat!
(Odide.) (Graščakinja pade na tla kot mrtva. Graščak pade in omedli.)
Sestre
(preplašene zaplakajo): Nazaj, nazaj, o, Alenčica, nazaj, ti naša sestrica!
Desetnlca
(odzunaj):
Jaz nikdar več nazaj ne grem! Med veliko zmešnjavo pade zagrinjalo.