Levstikovi zbrani spisi. Uredil Frančišek Leveč. V. zvezek PROZA III. Vsebina: Kritike in polemike, II. del. — Fran Levstik (s podobo). - - Izjava. — Levstikovi spisi, ki niso tiskani v tej zbirki. - Tolmač. — Kazalo. Ljubljana Ig. pl. Kleinmayr & Fed. Bamberg 1895. 48650 Prejeto od urada ! upravljanje imovine upornikov v. Kritike in polemike. Drugi del. Levstikovi zbrani spini. V. Imena slovenskih krajev. Imena vasem razlagati je težka reč, ker niso vzete samo rekam, drevesom in legi tega ali unega kraja, ampak še brez števila druzih vzrokov je. zakaj se je tej vasi prav to ime zdelo, zakaj ne kako drugo. Vse to bi razlagatelj moral dobro vediti; moral bi tedaj znati zgodovino skoraj sleherne tokave, čigar ime bi hotel jezikoslovno pretresati. Vendar bi se pa tudi ne smel dati preslepiti nekterim tacim pravlicam, ktere je mnogo poznejše porodilo zdanje vaško ime. Tako za Turjak pripovedujejo nekteri ljudje, da ima za tega del to ime, ker so nekdaj v tem gradu skupaj gospodovali trije bratje, trije Jaki; al kdo bode to verjel? Vidimo tudi mnogo tacih vaških imen, ktere so po vsakdanji rabi tako zel6 okršene, da najbistroumnejšemu, na vse strani omikanemu jezikoslovcu ni več mogoče vselej najti korenike; druge pa zopet na sebi nosijo prilepke in oblike starodavnih časov. Tak preiskovavec toraj moral bi tudi imeti bister um, pa obilo jezikoslovno znanje. Pogledimo po tem uvodu, kako se neimenovani pisatelj vede v svojih preiskavah, ki nam jih priobčuje «Uč. Tov.». Le nektere reči vzamemo v pretres. Naj iz teh primerov umni svet sam sodi, ali je gospodu pisatelju bila sreča mila, ko se je lotil preiskovanja vaških imen: i-Ambrtis ~ Omruz, od omrežiti, zato, ker je svet omrežen.* To uže samo za tega del nikoli ne more biti narejeno iz besede «mreža», ker slovanski jezik visocega e (e), kakoršen je v besedi «mreža», nikoli ne spreminja v u. Da te reči preveč ne razblinim, opominjam gospoda pisatelja, naj vzame v roko Miklošičevo knjigo: «vergleichende lautlehre der slavischen sprachen», pa naj bere od 133. do 149. strani. Beseda Am-brus kaže, kakor bi imela v sebi dva dela: «am> in «brus». Pogledimo najprvo, kaj bi utegnilo biti «brus?» Stara slovenščina ima koreniko «brus». iz ktere je glagol II. vrste: «brusnoti» verderben, nagen — in potem glagol V. vrste: «brysati» = abvvischen; pogledi Miki. «strsl. slovar » 1862. Iz «brus» je bila naredila že stara slovenščina «ubrusfi» — sudarium; poglej Miki. «strsl. slovar» 1850. Naše narečje po Notranjskem pa ima «obrsnoti» = streifen, na pr. : grm ga je obrsnol, in potem «brisati», wischen. Iz «brs» je storjena beseda «obrsica», to je dež. ki pod kapom v steno kropi, in tudi «brus» = schleifstein. Podoba je tedaj, da korenika «brs» kaže odjemanje, glajenje. Kaj pa je «am?> To je teže razsoditi. Na Dolenskem blizo Lašč pri sv. Gregorji vem za vas, kteri se pravi Andol. V starem je pa bilo Odoli = thal namestil: «vudoli, v odolj>, Miki. «vrgl. lautlehre» 58. V besedi «Andol». ki je najbrže to, kar staro-slovenska «odoli», tedaj še nahajamo nosnik; njen pomen je «dolina«; in res je ta vas pod hribom, na kterem stoji cerkev sv. Gregorja. Po tej analogiji bi toraj stalo «Ambrus» namesti «obrusil», za ktero obliko pa ne vem, ali je najdena v starih knjigah ali ne; pomen bi utegnil biti oguljen kraj; toda vendar zboga same besede še ne trdim, da je ta kraj zares oguljen, ker nisem gospod pisatelj, ki že samo iz imen dela najpredrzniše hipoteze: ali vas leži pod hribom ali za hribom, preko solnca ali od solnca. proti jugu ali proti severju itd.; tudi ne pri-sezam, da se nisem zmotil v koreniki: hotel sem le pokazati, kako bi se dala ta beseda pretresati po slovanskem jezikoslovstvu. Dosti o «Ambrusu» — pogledimo naprej. «Dragatuš = znabiti da se tisi kake deragc ali derovlja.» Če pisatelj zares misli, kakor nam kaže njegovo pisanje «deraga», da zato ne more biti prav «draga», ker v zdanjem času pravimo: «derem». se grozno moti skozi in skozi. Ravno tako krivo pot hodi, ko iz korenike: ctisk» nareja «tuš». t-Duplje, ali brez okrajšanja Dvopolje, ker stoji v sredi med dvojnim poljem.« Zboga te besede se s pisateljem ne bodem za vreme trgal, samo vprašam: zakaj zameta slovensko besedo «duplo» = «hohler baum», čigar koreniko nahajamo tudi v starem ? Ali morda ni vedel za «duplo»? Iz «dvopolje» bi se dala samo narediti skrčena oblika «dupolje», namesto «dvupolje», primeri dvudinevije = zeit-raum von 2 tagen; Miki. «strsl. slovar» 1862. «■ Brdo, korenika brsniti.-* Kdor more narediti «brdo» iz korenike «brs», ta zna več, nego hruške peč'. «Glogovitz = Blogovica, vas ob logu. Črka o se je sčasoma zgubila.* Čudo golemo! Tu je gospod pisatelj zopet pred sabo imel našo in staroslovensko besedo «glogu* = «hagedorn», pa ne da bi jo vzel! Ali morda mu je neznana? Mogoče je, da narod namesto «Glagovcc-*, kakor sem jaz vedno slišal, sem ter tje morda tudi res pravi tBlagovec*; al to kaže, da je popaka; tudi je pa mogoče, da je gospod pisatelj sam si pokvaril besedo, ker mu drugače ni hotla iti v njegov koš, kakor je tudi preobličil t.Mokronog« na «Mokronovo». Porok sem mu, da ko bi šel na Dolensko in vprašal, kje je «Mokronovo», ne bi ga razumel živ krst. «Gutenfeld = Dobropolje; nerodoviten kraj, slab za polje, kjer je tedaj že to dobro polje, kjer je le sejati mogoče.» To je Tucus a non lucendo*. Tu opomnimo le, da ljubljanski «schematismus» je malo vreden porok v pisanji slovenskih imen. Kdor sam posluša, kako pravijo ljudje, slišal bo, da se govori «Dobrepolje» žnsk. spi. mn. štev.; sicer naj mi pa gospod pisatelj le verjame, da je v Dobrepoljah zares dobro in rodovito polje, najboljše daleč okoli. zfflinak = Hine = vas v gnali ali linah (faltendorf). Zavolj važnosti imen, ki so iz ravno tistih korenin speljane. — kakor lina namest gna (falte) — — se mi dozdeva, da so naši Slovenci v dvojnih velikih selitvah na Kranjsko prišli, in sicer prvi z lepoglasnejim slovilom (mundart) gna, golt, ki so lepši kraje posedli od juga ali jutra; drugi s Cehom enakim slovilom = h namest g, poznejši morebiti od se-verja. ki so ostale slabši kraje napolnili itd.» Nečem se pogrezati v prazno preiskovanje, kako, kdaj in od kod so prišli naši dedje v to deželo, ker se je zaradi tega že zadosti olja pomazalo po steni. in ker sem do cela preverjen, da imamo Slovenci dan denes mnogo druzih. važnejših del. če se kdaj mislimo iz blata izkopati. Vse to v nemar pustivši hočem zopet kreniti na jezikoslovno pot in povedati gospodu pisatelju, da slovanski jezik nima korenike «gu», ampak samo «.gub»; da je torej vse njegovo preiskovanje — tudi modro svetovani «faltendorf » — podobno mehurjem po vodi; povedati moram dalje, da tudi njegova korenika «pog» = biegen je mehur, ker jezik ne ve za njo, in da glagoli II. vrste: «genoti. ognoti se, pripognoti>. stoje namestu: sgubnoti, ogubnoti pripogiibnoti». kakor «ogrenoti» namestu <>ogrebnoti» itd. Naj še pridenem. da iz tacih okršenih korenik ne smemo nikoli delati samostalnikov ali prilogov; da so torej naši pisatelji napek zvarili besede: «ginljiv, zaton, pogin, natis, vrnitev* itd. Namestu «ginljiv» ima jezik »vgibčen-. toda v drugačnem pomenu, namestu «pogin» prav govorimo «poguba» (iz debla gyb), namestu < natis» bi se boljše reklo samo «tisk«, namestu «zaton > bi morali reči ezatop*. namestu cvrnitev* bi morda bolje bilo «vrnotje», kakor «trenutje» (neorganska oblika namestu «trenotje*), primeii staroslovenske glagolščeke: goni/.notije. kosno-tije. tuknotije, Miki. «vergl. formenlchrc" 135. Samo dve taki neorganski obliki sti meni med narodom znani: <■ kanec- = tropfen in iz tega «cinek> = fettauge auf der suppe; weisser augen-staar. iz «kap». Korenika «gn, /ni", ktere naš jezik tedaj nima, gospodu pisatelju nikakor ne more iz misli; ni utrpel, da je porodil iz nje še ta-le imena: *Begne» namestu -Vegne, vgne>; '■Bohinj-* namestu . to je iholtče*; o-Goče*, to je zgoltče*; . Vendar mu ljubezen do svojega jezika nikjer ne slepi dušnega očesa. Če na pr. besedo «velibqdu» (kameel) meri z goškim ?ulbandus» itd., ter naposled sodi: «slavi a gothis habent«, moramo reči, da njemu raji verjamemo, nego družim, drugače mislečim pri kterih pa ne vidimo njegovih lastnost. Če vza-meš «lautlehre» ali «formenlehre» v roko, slišiš, kako našteva, kolikrat se ta ali una oblika nahaja tu ali tam; vidiš, kako — rekel bi z mikroskopom — pregleduje, potem tehta i primerja, preden sodi: to je napek, to je prav, to je negotovo; zakaj pravi iskatelj nikdar tudi tega ne skriva, da to ali uno se do zdaj še ne more vediti za trdno. Tako vestno ravnanje vselej oznanja moža prave učenosti. mirno sodečega misleca, ki se ne boji ne truda ne nasprotnikov. Kar tak pravi, da je res tako, pa ne drugače, lehko verjameš. Iz tega bi se marsikak sušmar marsikaj naučil — ako bi se sušmarji kaj naučiti mogli. Pisanje te vrste nadomestuje prave izvirne knjige tistim, kteri bi radi prišli do resnice, pa ne mogo sami do njenega vrelca. Miklošič vedno tudi sam še napreduje; ali z napredovanjem tacega moža napreduje tudi sama vednost. Deset let je, kar je na svitlem «vergleichende lautlehre«, v kteri za mnogo besed pravi, da se v staroslovenskem jeziku še ne vč za-nje; novi slovar pa za veliko le-teh oznanja, da so uže tu i tam najdene; zlasti primerjanje mnogovrstnim jezikom je čedalje širje i globoče. Vedno napredovanje kaže dušno zmožnost, ostajanje dušno medlost. Čuditi se je tedaj Metelku, da od leta 1825, kar Je bil dal med ljudi svojo zares globoko premišljeno, za tiste čase jako učeno, če tudi po Dobrovskem osnovano slovnico, potlej do smrti nej nič velicega spisal, ali vsaj spisanega popravil, pomnožil. O Miklošičevih delih sploh sem za to več govoril, ker vidim, koliko imajo težkega jedra, prave rude v sebi, i ker mi nej skrito, da na Slovenskem je še kaj malo tacih — celd pisateljev — kteri ne vedo samo tega, da je Miklošič na Dunaji sloveči jezikoslovec, ampak tudi pre- hirajo njegove besede. Zlasti v zdanjih časih nas uči vsak dan. vsaka ura, da temeljitega učenja svojega jezika nam je tako zeld treba, kakor slepcu pogleda. Ce hočemo sami sebe pošteno soditi, moramo reči, da od leta 1825 se je mnogo popravil naš književni jezik, ali da pa vendar izmed vseh slovnic, kolikor nam je od tedaj spisanih, nobena Metelčice še dosegla nej, nikar da bi jo bila prešla, i da nektere med njimi so polne zmot i napak. Sem ter tje se kdo naših rojakov celo tako-le oglasi: ti i ti naši bratje so uže daleč pred nami, ki pišo novele, zgodovino 'td., za jezik se pa več ne prepirajo, kakor mi. Tem nespametnim besedam nej kaj odgovoriti. Trdna resnica je, da še le, kadar bode vse Miklošičevo preiskavanje dovršeno, potem si bodemo Slovenci mogli narediti pravo slovensko slovnico. Nepremekljive so tega jezikoslovca besede, ktere je dvakrat povedal v uvodu knjige vredništvo imenuje morda še m-uatisneno, in to vredništvo ni v rokah neizobraženega človeka, kupljenega zato. da bi se dajal samo klicati na zatožnjo klop in zapirati v tis-kdvnih pravdah; nego v rokah je učenega profesorja gosp. Antona Umka, kteri je nekdaj sam delal slovenske pesmi; kdo si torej more misliti, da bi gospodu vredniku »Mladika« nikoli ne bila vsaj po naključji prišla v roke? Saj pri nas tako redko izide kaka res dobra knjiga na svitlo. da nam premalo časa ne ostaje. prečitati vsaj to, o čemer slišimo, da je čitanja vredno. Tega se je nadejati posebno o tistih Slovencih, kteri sami s peresom delajo, in vrednikom je to naravnost dolžnost, zlasti vrednikom tacih novin, kakoršen je «Besednik«. — Tudi te tako ponižne želje slovenske muze so še previsoko leteče in to je »signum temporis«, prežalostno znamenje naše dobe! Kdo bi torej pri nas mogel z veseljem pisati? Kdo bi se z radostjo poprijel zlasti lepo-znanstva? Ko sem pripovedoval te svoje nevoljne misli, reklo se mi je, da stvar ni tako črna, kakor se zdi meni, ki sploh vidim vse prečrno, ker «Besednik* še ne zastopa vsega slovenskega čitateljstva.—Jaz ne sodim tako! Če kdo hoče samo sebe osmešiti, naj se osmeši! Tega mu rojen človek ne more braniti, ako se njemu dobro in potrebno zdi. Vse drugače je, kader se kaj tacega primeri novinam, ktere zastopajo vsega svojega naroda inteligencijo ! Novine o tacih prilikah ne osmešijo samo sebe. nego seboj vred tudi ves narod, v čegar imenu govore; kajti v višjem zmislu so narod samo tisti izmej njega, kteri v njegovem imenu delajo ali se glasijo, bodi si z besedo ali s peresom. In česa nam bi se bilo nadejati o hitrosti kacega društva, v kterem so najhitrejši tekuni na obeh nogah šepasti ? «Besednik», morebiti celo opominjan z dopisom od kake strani, res utegne v poznejših svojih listih izkušati, da bi to hibo popravil, če ni še izkušal; nego so nektere škrbe, ktere se ne dade nikoli izbrusiti, in taka škrba je tudi ta. Vse popravljanje nič ne popravi. Ako bi namreč kdo rekel, da g. vrednik je »Mladiko* gotovo čital, ker to se umeje samo ob sebi, a da se zdaj že ni spominjal vsake njenih posameznih pesmi, jaz ni tega ne bi verjel. Če je «Mladiko» res že kdaj čital, kako je torej mogel pozabiti baš ono pesem, ktera se mu zdi tako lepa. ako je ta njegova sodba odkritosrčna? A če je pozneje to pesem vendar vso pozabil, da-si jo je poprej čital, njegova zdanja sodba ni prišla iz srca nego iz oportunstva. On ne govori, kakor čuti, nego kakor se mu zdi koristno, ker je pesem pobožna, in to je zopet «signum temporis*. Se neko sijajno napako, ktera se je »Besedniku* primerila, nam je vzeti v misel, če tudi je v naslednjem listu popravljena. Preorigi-nalna je, da bi mogla biti samo tiskovna hiba; kaže, da je »poboljšek*, kteri se je vredništvu zelo neukretno ponesrečil. V «Mladiki > — torej gotovo tudi v rokopisu — nahajaš: Kogar Tvoj v puščavi plžuien vodi, Nij mu konjika ni pešca mar, Po modrasih, ko po cvetji, hodi itd. «Besednik« je prenaredil: Po modrostih, ko po cvetji, hodi. Zelo zanimljivo bi bilo zvedeti, kako si < Besednik* misli »hojo po modrostih*! Poet «Abune Solimana* je menda vsaj zapazil, da se mnogo verzov te pesmi opira na sv. pismo. Tako na pr. na Dan. 5. merijo besede: Ko najslajša kupa nas napaje. Sodbo piše prst nam plameneč. Enako se poprejšnji trije verzi ozirajo : prvi na 2 Moz. 13, 21, drugi na 2 Moz. 15, 21, a - 78 ~ tretji na ps. 91, 13: «ti boš po levih ino modrasih hodil ino boš stopal na mlade leve ino drakone.» (Dalm.) «Fabula docet» vsega tega je, da se nam slovstvo zdi prelahka, vse premalo važna stvar, sama «potrata» truda in časa, otročja, ozbiljnih mož nevredna igrača. Tega se je uveriti, kamor se koli ozremo okrog po slovenski in žalibog do malega tudi po slavenski domovini sploh. A slovstvo ni potrata, ni otročja, ozbiljnih mož nevredna igrača; slovstvo je cvet narodove dušne omike in sposobnosti. Zlasti nam Slavenom bi bilo treba oznanjati zjutraj, o poludne in zvečer, da brez svojega izvirnega, — a ne pogretega, ponarejenega, prenesenega — slovstva nikoli ne dospejemo stopinje, o kteri se nam tako rado sanja. In pesništvo, kakor lepoznanstvo sploh, nima v slovstvu nikakor zadnjega mesta, kar svedoči zgodovina vseh časov in vseh narodov. Aleksander Veliki je dobro vedel, zakaj je bil zaviden Ahilu, kteri je bil svojim činom dobil slavnega pesnika Homera, in srbski narod so srbske narodne pesmi po vsem izobraženem svetu razglasile bolj nego vse veličastvo carja Dušana, bolj nego vsi boji Črnega Jurija in Miloša Obre-noviča. ter Vuk Stefanovič ima za svoj narod zasluge, kakoršnih nima nobeden teh junakov, in zatorej njegova slava ostane mej izobraženim svetom tako nesmrtna, kakor slava kraljeviča Marka. 0 tej stvari bi se dalo govoriti in pisati --- 79 — brez konca in kraja. Morebiti se zopet k njej povrnemo o priliki. Kar se dostaje «Besednika«, naj se ne hu-duje. ako se javno pograje, kar je on javno zakrivil. Kdor se vrabcev boji. naj prosa ne seje. V enacih razmerah je treba da tudi mej novinarji veljajo Horacijeve besede: «hanc ve-niam petimusque. damusque vicissim.» 1871. Razgovori. i. Ko je Šafarik v slavenskih starožitnostih naštel našega naroda kreposti in čednosti, nikakor ni pozabil niti slavenskega plemena velicih grehot in hib, mej kterimi posebno považuje premajheno čislanje samega sebe in domačega svojstva ter preveliko hrepenenje po vsem, kar je nedomačega, kar je tujega. Slavenski največji narodni greh je od nekdaj bil premajhen slavenski ponos, premlačno narodno čutje. Jezik, običaje, svojovlad, izročila staroslavna. pesništvo, vse je bil Slaven sposoben za tujstvo zameniti zdaj laže zdaj teže. kdaj z lepa, kdaj z grda, tu kesneje tam hitreje. Iz te neodpustne slepote, iz tega nedostatka vsega narodnega ponosa je Slavenom izrastlo premnogo bridkih a zasluženih nezgod, ako niso morebiti izrastle vse, kar so jih koli pretrpeli od početka do denašnjega dneva. Izkušnje, posebno kader so bridke, modre um, in slavenske izkušnje so bile tako grenke _U 81 — in trpke, da trpkejše niso mogle biti. Ako bi Slavenov ne bile te izkušnje izpametovale, ne bilo bi jim že nikakor pomagati. A vendar so jih izvedrile vsaj po nekod in po nekoliko, posebno v zadnjih časih. Začela se je mej njimi čislati svojina, začelo se ceniti svoje pesništvo, svoji običaji in zlasti svoj jezik. Odprle so se jim oči ter vnel trud, ohraniti slavenstva, kolikor ga še ni utonilo. Iz blata so vzdignili pohojeno slavenščino ter izkušajo narediti prestol, na kterem bi gospodovala mej njimi, a to po pravici, ker jezik najože mej saboj druži sinove enega rodu ter značajno loči narod od naroda. Bistroumni slavenski učenjaki so se pogreznili v globočino krasnega svojstva naše besede, premišljali so njen ustroj, zasledili nje trdne zakone, po kterih se na vnenjo stran odlikuje od sorodnih jezikov a v svojih mejah vendar tudi loči narečje od narečja. Ustanovili so torej njene granice, iz-ruvali, ali vsaj izruvati poskušali mnogoletni plevel, zasejan iz tujih razorov. Slavenskega jezika velikanski oklep, rje in prahu poln, vzeli so iz temnega kota v roko in ga neutrudno gladili, da bi mu zopet zabliščalo prvotno lice. Njihovo delo ni bilo zastonj. Seme je ozelenelo, samo stoteri sad obetaje. Nikakor ni po slepem naključji, da se je Slaven mej vsem drugim preiskovanjem naj-poprej in tudi najkrepkeje poprijel baš jeziko-slovstva, v kterem je korenit, kakor do zdaj L e v s t i k o v i zbrani spisi. V. 6 ne še v nobenem znanstvu. Živa potreba in dobro je bilo, da se je tako zgodilo. Nekak notranji nagib sam, nekaka dušna žeja nas je k temu gnala, kakor žene telesna žeja k bistremu studencu. Možje, kteri so se trudili z našim jezikom . ti so nas prvi sešteli ter vsemu svetu glasno povedali, koliko je otrok naše matere; oni so prvi pokazali, kako neizmerno je še zmirom slavensko drevo, če tudi mu je že toliko vej suhih odletelo. Ti možje so zopet obudili sveto iskro slavenskega čutja v mrzlih slaven-skih prsih, in zato njih imenu ostane večja slava v naši zgodovini, nego da bi z mečem pomagali zopet osvojiti, kar je nekdaj bilo našega, a kar smo pozneje izgubili po svoji in po tuji krivici. Da to velikansko in težavno delo zdaj še ni dovršeno, temu se nikakor ni čuditi. ker se je pričelo stoprv z našim vekom. Da se junaškim Agamemnonom primesi in časi postavi po robu več nego samo eden grbast Tersit s hri-pavim grlom, kdo bi se o tem hudoval? Treba je tudi Tersitov, če v drugo ne, vsaj v to, da mej ozbiljni posel pride časi kaj veselosti in šale. Ako začno preošabno kričati po taborji, najde se Odisej, kteri na grbava pleča palico tako trdo položi, da bodo po preprostih licih tekle solze, debele kakor grah. In baš mi ubogi Slovenci, ki nikoli nismo imeli svojega carstva na zemlji niti ga ne bodemo. če si ne vem koliko prizadenemo. zatirani in tujcem pokorni, od kar se naše ime čita v zgodovini, živoči mej Nemci in Vlahi, kteri so nam oboji že toliko odtrgali bratov in zemlje, ki smo torej najbliže pogubnega brezna že od nekdaj, baš mi se moremo hvaležno ponašati, ker smo blagodejne svetlobe jezikove modrosti najpotrebnejši vseh Slavenov, da smo res tudi obrodili dva največjih slavenskih jezikoslovcev : Kopitarja in Miklošiča. Vidi se. da je še zmirom resničen stari prigovor: Bog pride pomagat, kader in kjer je pomoči najbolj treba. Tako na priliko bi si stvar «žalostno-vesel» mislil mož iskrenega slavenskega srca, kteri bi živel samo v knjigah in znanstvih, ne oziraje se okrog sebe, kaj se godi na levo, kaj na desno. Mislil bi res pošteno, a tudi motil bi se — pošteno! Trud slavenskih jezikoslovcev izvestno ni izgubljen; a da bi njih duševni dobitki že bili obče blago vseh tistih dvonogih slavenskih žival, ktere ne orjo z drevesom, nego s peresom, to je zmota! Tega zdaj še ni, in koliko let mine. predno to pride? Svet je drugačen v mislih kake brezposlene ali predobrohotne glave, drugačen v goli resnici. Kakšen je v resnici, kar se dostaje te stvari, o kteri se menimo, hočemo pregledati in odkrito povedati. Ker svet rajši umeje krivo nego prav, zdi se nam treba, najprvo izreči, da če se je prej prevaževalo, kako draga in sveta bodi svojina * 84 ~ Slavenu sploh, nikdo ni hotel zahtevati naj bi se Slaven zaprl, s kitajskim zidom ogradil vsemu, kar so pred njim tujci iznašli in dovršili. Samo glupost more tako misliti, ne vedoč, da poleg druzih neumnosti zahteva s tem, naj bi Slaven knjig ne tiskal, nego samo pisal, ker je tisk tuja iznajdba. Omika je. kakor ostrostolp ali piramida. Poklada se skala na skalo, da zidanje raste in se naposled konča v nedozirni višini. Ako bi se hotelo postaviti toliko posameznih ostrostolpov, kolikor je v enem posameznih skal, nobeden se ne bi dovršil. Tako je tudi omika. Ce premišljamo poseben razdelek premnozih znan-stev, to vidimo, da na ramena predniku stopa naslednik, a temu zopet njegov naslednik, dokler zidanje vrha ne doraste. Nič drugače se ne uči narod od naroda. Poslopja nobeden sam ne začenja od tal zidati, nego treba je, da si osvoji, kar so pred njim dognali drugi, ter da potem nadaljuje ondi, ker so se oni ustavili. Tako so delala vsa ljudstva, in bilo bi smešno. ako bi Slaveni izkušali drugače. Hoteli smo tedaj samo toliko reči, da narod, ako želi narod ostati, nikakor ne sme odreči, kar ima prasvojega. Saj se ve, da je to prasvojino treba najprvo dobro poznati, do ktere stopinje se mi Slovenci še nismo popeli. Torej dajati in jemati je narodu. Krepkejši, darovitejši narodje več dade nego prejmo. šibkejši več prejmo nego dade. V ktero teh vrst mi Slaveni spadamo, določi bodočnost. — 85 ~- Kakor torej narodovo delo v omiki prejme nekoliko lica od vsega, kar se je dovršilo pred njim, tako je treba, da temu licu delajoči narod iz sebe doda še to, kar ima sam on značajno posebnega. Tukaj nikakor nočemo dokazovati, da če Slaveni. kterih narečja niso dalje drugo od dru-zega, nego so razna grmanska. žele kedaj krepko seči v zgodovino svetovne omike, potrebujejo najprvo enega pismenega jezika, čegar knjige, ako tudi natisnene v izkrajnjih srbskih ali slovenskih mejah, čitale se bodo tako ob črnem morji in pred kitajskim obzidjem, kakor v Zagrebu, Pragi in Ljubljani, — tega zdaj ne bo-demo dopovedovali, ker ta misel je že izrečena, torej stara, kar svedoči. da se je tudi potrebnost jela že čutiti; a zamolčati vendar ne moremo, kako živo smo tudi mi uverjeni, da to je edini pot. po kterem Slaven v ogromnem številu stopi v vrsto druzih kulturnih narodov, in če si ne izbere tega pota, da bode kriva zopet samo njegova čudovita slepota, ktera mu je že toliko nesreč nakopala na glavo. Mi bi rajši videli, da se zgodi to denes nego jutri; a ker znani sla-venski razpornosti izvestno mino leta in leta. predno zašije, ako že kedaj zašije solnce tega velicega dneva, kteri je vreden, da bi si ga tako hrepeneče želeli, kakor si je Izrael želel spasitelja, ne ostaje nam drugo, nego da tej misli ne damo zaspati in jej nakopavamo cesto, kar nas je koli Slavenov, posebno mi Slovenci. Tako ne bodemo koristili samo občemu sla-venstvu, koristili bodemo tudi vsak posamezni rod sebi! II. Zdaj ne mislimo niti ne utegnemo obširno govoriti, kako vsako posebe naših slavenskih narečij lika in izobražuje svojo besedo; nočemo pripovedovati, da nemščina celd Rusom v pisanji sili časi do grla, niti ne, da je denašnja češčina, zlasti po novinah. — druge knjige nahajamo res bolje pisane — mnogo slabejša, mnogo menj čista, menj slavenska od spisov tega naroda v poprejšnjej dobi, a če jih zaradi tega kdo pokara, da vedno odgovarjajo: mi svoj jezik mo-dernisujemo; ne bodemo tožili, da mej Srbi, ako tudi jim je živel slavni Vuk, najdeš malo odličnih peres, ktera bi znala pisati, kakor je Vuk pisal: ostanimo rajši doma na slovenski zemlji; saj imamo tukaj dovolj grajati in tožiti. Najprvo se nam zdi, ob kratkem izprego-voriti o novinah, ktere so narodom zdaj po vseh deželah kulturnega sveta že tako živa potreba, da so jih začeli imenovati vsakdanjo duševno hrano. In kdo bi mogel ali hotel kolikaj dvomiti, da novine res mnogo koristijo? Kdo bi mogel tajiti, da ima toliko ljudi nižje izobraženosti vse svoje znanje samo iz njih? Da novine torej narodom pospešujejo duševni razvoj, to se ne da izpodbijati, a še menj izpodbiti. Vendar je razloček tudi tukaj. Reklo se je, ako hočemo zvedeti, na ktero stopinjo omike se je postavil kak narod, da ni treba nič druzega nego samo vprašati, kolika mila na leto se proda njegovim otrokom. Ne ometamo resnice teh besed; a še drug pripomoček nam je znan: primi kacega naroda novine v roko, in mahoma razvidiš, kakšni so možje, kteri jih pišejo, torej «zvonec nosijo», ter kakšna je «čreda», ki jih čita in torej za temi «zvoncenosci» hodi. Narodom, kar jih je že na visoki stopinji omike, ne smejo novine stati nikoli pod to omiko, niti ne, kar se tiče vednosti in človeške olikanosti sploh, niti ne v jezikovi dovršenosti. Ce se torej dognano izobraženih rodov novinarji zmirom drže višine, ktero smo zaznamovali, vendar se nikakor do te stopinje priti ne zdi treba časopisom tistih ljudstev, kterim kultura potrebuje še mnogo let, predno vrha dospeje, kakoršne vrste smo tudi mi Slovenci. Mnogo ter na razne strani bi se o tem dalo govoriti; vendar se denes mislimo držati samo jezika in pisave, torej glavnega novinarskega orodja. Kakor mej izobraženimi narodi novine prostemu ljudstvu jezik samo bogate in plemenitijo. tako ga v izobraženosti zaostalim res časi tudi bogate, celo blažijo, a poleg tega vmes grdo kvarijo in skrunijo. Vemo, da novinar ne utegne dolgo pretehtovati; kako bi to ali to povedal, ker njemu je misel prva in - S8 — glavna stvar, posebno v naglici, ktera ga malo pa vedno priganja. Ce torej nima svoji misli primerne, ustrezajoče besede, čuti se v nevolji, in zategadelj se cesto zgodi, zlasti pri nas, da zapiše, kakor mu samo uide iz tužnega peresa, posebno kader v prokletih slovarjih ne zaleže iskane pomoči. Kdor ni k novinam za brašno prinesel trdnega jezikovega znanja, v zadregi jame po vseh kotih svoje glave pometati, kako bi to ali to rekel, a če poleg vsega truda ne izmete nič, zamiži ter sam skrotoviči besedo, kakor jo more. O tacih prilikah se naš jezik bogati s klasičnimi izrodki in izmenami, neznanimi prostemu ljudstvu , nemogočimi po jezikoslovnih zakonih. Pisatelj se na pr. spominja, da strassenpflaster (?) znači tlak, in ker v tem hipu krvavo potrebuje besede pflastern (verbum), hitro si jo ustvari: tlatiniti! Tega se nismo sami izmislili, to smo res čitali. A dovolj bodi rečeno, da tiste vrste pisatelji, ki se vsaj trudijo in bi radi prav povedali, ako bi mogli, še niso naj-slabejši. ker najprvotnejša pravila jezikova za silo časi vendar znajo. — Se slabejše imamo, celo take. da se jim o slovnici niti ne sanja, in torej pišo: v-odbralsi, za vratami itd.-* Vendar nam je vse to potrpeti in trobiti v rog občega mnenja, da to so možje, na ktere utegne biti narod ponosen! Te junake posebno vroč pot obliva, kader jim je treba kaj preložiti iz nemščine. Vroč pot jih obliva? To ni bila prava beseda. — »9 — Genijalen človek si zna povsod pomagati, ker sicer bi ne bil genijalen. a še posebno, kader prelaga iz nemškega jezika, po kterem edinem se je misliti navadil. Ako ima torej pred saboj nemške besede: «der Laibacher Magistrat ergcht sich in Beschliissen«, brzo je gotov in zapiše: »ljubljanski magistrat se spreliaja o sklepih visoke politike.« Tudi to je bilo res citati, celo dvakrat v slovenskih novinah razglašene staroslavnosti, in sicer že letos. Tako se v jezik zakote konstrukcije, ki človeku lase po konci dvigajo, zakote se besede barbarskih lic. ki imajo časi pol obleke slavenske, pol tuje, kakor so nekdaj imeli zaprti hudodelci, na pr. «urad«2/«, sod«/)'«, lastni/a, preku«)Vr, zaumen (begriff), zavarovanje, odškodovanje« itd. itd. Kajti ktera stvar je lažja na zemlji nego besede kovati? In kdo mej Slovenci tega ne umeje? Če se ni učil nobene druge stvari, besede kovati vendar zna, ker tega se ni treba učiti, kakor trdi obče mnenje slovensko, in kar trdi obče mnenje, to je menda vsaj res! Vox populi vox dei. Koliko jezikoslovnih strahov je zvaril že prvi slovenski ničevedec, pater Marko, in koliko za njim pokojni Medved, ki je «stans pede in uno« iz sebe izmetal, ako je bilo treba, dve sto slovenskih besed! In teh dveh mož popake se širijo še zdaj po naših slovarjih, kteri imajo baš tega radi mej učenim svetom tako malo vero, ker se nikoli ne more za trdno vedeti, kaj je v njih izmišljeno, kaj je res. - 9° ~ Nekoliko teh pokvar je po knjigah in novinah zalezlo celo v narod, kteri jih zdaj tu ter tam vsaj že umeje, ako jih sam ne rabi; nekoliko jih je prešlo v druga slavenska narečja, posebno mej Hrvate. Za izgled povedimo samo tri. vse Markove. Slavni Marko je slišal, da se Lilienberg po slovenski imenuje: librška, librska, limbrška, limbarska gora, kar je vse pokvarjeno iz nemške besede, ter naglo je sodil: če se Lilienberg imenuje limbarska gora, torej se Lilie po slovenski imenuje: limbar! ciYp?j-/a! In to besedo ima tudi v slovarji, od koder je prišla po cerkvi, po molitvenih knjigah ter po novinah mej kmete in celo v Ilijado, kjer se boginja Hera imenuje limbaroramna, die lilienarmige (Voss). po grški ker/.ojlsvoQ, kar je: belili lahtij, ker slovenska beseda rama ne znači arm. Druga taka je burovi, Polarstern. Zvedel je Marko namreč, da Gorenjci po nekod res, in to še zdaj. ursa maior imenujejo: burenska kola, kar je zopet iz nemškega: /^/žrmannsvvagen, kakor ima tudi Gutsman besedo: burati, poleg: furati, Fuhrmann sein. A Marko je tako sodil: ta beseda nosi v deblu: burjo, ker to zvezdo vidimo na severji, in zategadelj je iz te nemške besede zverižil drugi zvezdi ime: burovi, ki je prišlo pozneje v Vodnikove pesmi, od koder celo mej prosti narod; vsaj Moravčanom ta beseda ni neznana, kakor se mi je pripovedovalo. A venec mej vsemi nosi: rezimbaba, Mutterkraut, matricaria. Če tudi ni iz ~ 9' — - Marka do zdaj še prišla v naše slovstvo, vendar so se nekteri tako zagledali vanjo, da vse, kar je grdega in ostudnega, debelo žabo itd., imenujejo rezimbaba, prisezaje, kolikokrat so to lepo besedo slišali tudi mej prostim narodom. A kako se nam je porodila krasna rezimbaba: To seje tako godilo: Marko je pri svojem delu pregledoval razne slavenske slovarje, tudi češke, v kterih je videl: Ržimbaba f. Mutterkraut, matri-caria, kar denašnji Cehi pišo: rimbaba, in to upravo znači: die rdmische Frau. kakor je po srbski: rimpapa, der rdmische Papst; a Marko je dejal: kakor v besedah: krk, prst, smrt itd., enako je tudi tukaj mej r in ž izpuščen samoglasnik e, kterega je Slovencm treba vtekniti. in iz rimbabe je bila rezimbaba! Morebiti nas utegne kdo vprašati, čemu vse to pripovedujemo? To pripovedujemo zategadelj, da bi se videlo, kako staro je že mej Slovenci jezikoslovno sleparstvo, kako stara je grda razvada, jezik brezozirno kvariti, brez najmanjšega uka, brez najmanjšega znanja kovati besede, kader jih je treba in kader jih ni treba ker cesto se mej narodom imena res nahajajo tudi takim stvarem, kterim jih nevedni pisatelj sam nareja. Pater Marko je prvi prijel gosli v roko, in večina slovenskih pisateljev po njegovi glasbi, kakor bi jim godel sam sveti Kurent, še zdaj pleše ter misli. da prav dela. Jasno se nam torej odkriva, da smo imeli in imamo še zdaj - » 92 * Tersitov mnogo več od Agamemnonov, ter da se Tersitom tudi raje in bolj veruje, ker lažji nauk oznanjajo. Kaj je namreč prijetnejšega od tega: nič se ne učiti a vendar ne samo vse znati nego tudi celo drugim stati za sijajen izgled narodne izobraženosti! Nedostojnost in dušna lenoba v pisavi mej nami že tako daleč seza, da se navadno posmehujejo tistemu, kdor je tako neumen, da si prizadeva svojim mislim tudi primerno oblačilo podati. «Cemu ta potrata? Jedro je več od lupine!« To je navadni odgovor, ako se komu očita robata, nepravilna pisava. — Niti mi ne tajimo, da je res jedro več od lupine; ali vsaka stvar ima svojo mero,- svojo mejo, in ta prigovor jo ima tudi, posebno kadar se rabi samo lenobi za ščit. kakor se ž njim pri nas dela. Ako smo poprej grajali novinarje, kterim je največ treba hitro pisati. koliko večje graje so torej vredni tisti, kteri knjige po časi grade, če poleg vsega tega na obliko, na čisto in lepo besedo nič ne gledajo! A največja graja po pravici zadeva pesnike, ki jim je v prvi vrsti nalog, jezik blažiti in gladiti. ako tudi njim nič ni do pisave, nič do blagoglasja, s kratka nič do oblike, brez ktere pesem, naj si ima sicer najizvrstnejši misli, vendar nikakor ne more biti lepa. 1871. Prešern, Prešerin ali Preširen? Uganka »Novicam« in njih abecednemu otroku, gospodu — b —. V nečem dopisu iz Kanalske doline na Koroškem v * Novicah» 20. marca 1872 gospod — b — govori: «Dostikrat že so grajale «Novice«, da se slovenska imena tako rada pačijo. Kako pa je to. da tudi nekteri pisatelji Vaši še celo preminjajo lastno ime neumrlega slovenskega pesnika našega Prešerna v Preširna? Prav veliko rodbin po vsem Slovenskem, posebno tudi tukaj v Ukvah se nahaja z imenom «Prešern», nobena pa «Preširn*. Pesnikov brat Jurij, ki je leta 1868 kot vpokojeni (sic!) fajmošter tukaj v Kanalski dolini umrl, in s katerim je pisalec teh vrstic pogosto občeval, se je tudi vselej le podpisal: «Prešern«. Kako se je pa pesnik sam imenoval, to nam kažejo «poezije dr. Franceta Prešerna«, v katerih na strani II. sam pove, kaj njegovo ime pomeni, ko o svojih poezijah pravi: «Sme' nekaj nas, ker smo Preš/rnove, biti prešernih; Pčseui kaže dov&lj, kak je naš oče krotak.« 94 * Mislim, da je Prešernova slava tolika, da ga z imenom «Prešeren« ne moremo viši slaviti.» Kakor mačka željno poskoči, kadar kako miš ugleda tako so k tem nepremišljenim besedam svoje trde kosti v skok povzdignile tudi vrle «Novice», in pod črto jim dodale svojo nevednost, rekoč: «to, častiti gospod, morate vprašati gosp. Jož. Jurčiča in gosp. Jož. Stritarja; morebiti jima je Preš — Nekoliko teh besed je po svoje naglo prepisal (na 126. str.) tudi g. Julij pl. Kleinmavr, ker si je mislil: »ole, to je spet nekaj! Odprimo skrinjo slovstvene zgodovine ter okoristimo se!» ■— A vse, kar se je njemu zdelo toli krasno, po resnici vender nič ni, golo nič, puhla pena! Žival in viharji nemile usode! Ptič in hrepenenje po onem, kar mu je namenjeno! Povodna perutnina, hlastežna po samih ribah in žabah, solzno-dolski vzdihuje in toži nestanovito srečo, a vrhu tega, da-si ranjena, vender plove po jezeru veličastno in gizdavo, kakor se Dunajska gospoda v 1. dan maja meseca vozi po Pratru! Lobod je ponosna ter lepa žival, in ker znajo nekateri njega razpoli tudi nekako peti, za tega delj se je v nevezanej in vezanej besedi nad njim uže toliko grešilo, ter sam6 to je i pokojnega pisatelja zavleklo v tako nerodno primerjanje. Če je res, da šepa sleherna pripodoba, to šepa Malovašičeva na vseh nogah, kar jih ima. Obširneje sem govoril o baladah «Nezakonska mati« in »Ženska zvestoba* zvanih ter o »jezerskem lobodi«. Stvoril sem to nalašč, ker bi rad bil pokazal, koli praznoglavo časi prepisujemo ! Tako ne dela nihče, kdor sam hoče ali more količkaj pretehtovati. Odvadimo se netežavnega klepetanja za drugimi, a navadimo se misliti, in zadušimo tako brezumje, kadar govorimo o Preširnu! G. Julij pl. Kleinmavr (na 127. str.) o slov-stvenej ostalini Preširnovi pripoveduje še zdaj zelo tako, kakor je v «Klasji» g. Stritar (na II, str.) pisal 1866. leta, kadar smo tega še ubogo malo vedeli; samo da «Zgodovina slovenskega slovstva* ob enem svojo globoko učenost kaže s tem, ka semkaj za uho vlači tudi nemška pesnika «Biir-gerja» in «Blumaura», katerih je na tem prostoru toliko treba, kolikor v čelu tretjega očesa poleg dveh zdravih. — Ostalina je res bila in se res tudi sezgalal To je dokazal profesor Leveč v »Zvonu* 1879. leta. Kam je prešla Preširnova povest, kam tragedija, kam pesni, katerih je izvestno imel obilo , in to različnih, daljših in krajših, boljših in šibkejših? Kam je vse to izginilo ? Dva poštena svedoka govorita, da je Preširnova sestra Katarina zadnje tri dni pred smrtjo slavnega brata žgala pisma, ter eden izmej njiju priča, da je povedala: «gospod dekan (Dagarin) so mi rekli, naj to posigetnU Ali se g. pl. Julij morebiti za tega delj takd vede, ker ve, da je nekaterim črez voljo, ako se o tej stvari samo zine? A pozabil je, da nam podaje zgodovino, katera se ne piši nobenej posamičnej svojati na ljubav. in katera ne vprašaj, kaj utegne temu biti prijetno, a kaj onemu neprijetno! Le neustrašena resnica bodi nje svitla boginja 1 Ali je to kdaj bilo na umu g. Juliju pl. Kleinmavru ? «Zgodovina slovenskega slovstva* na 131. strani Preširna mej prve lirične pesnike vsega —— 140 -— slovanskega naroda stavi tudi zaradi »krasne vjeme«. Res ne vem, kaj g. pl. Kleinmavru tukaj znači ujčma; ali ker je (na 127. str.) (.špansko asonanco« imenoval «špansko vjemo«, zatorej menim, da mu je v misli ono, kar se drugače zove stika ali rima. Ne prepiram se ž njim, če je to nazivalo dobro ali ne; le opo-meniti hočem, da smo Preširnu dolžni veliko hvalo, ter da se nizko pod njim stoječi oziramo gori v njega visoko lice; a vrhu vsega tega si ne smemo o resnici ušes mašiti ni mižati z očmi. Odkrito bodi izrecno, da kolikeršen koli je Preširen, vender baš njega stike niso, kakor bi trebalo, niso čiste ali «ribniške«, — tak6 bi dejal Stritar. Gorenjščina mu je kriva, da v stikah pogosto veže take besede, kakeršne so na pr. te: oživelo — ves/lo; zv/ — obled/; mogoče — hoče; oko — pojV; a velika slava Preširnovih, drugače vedno vzoritih proizvodov, stvorila je potem, da v čistih in pravilnih stikah ni Slovanom do zdaj še prišla nobena pesniška zbirka v dežel. Morebiti se najde prilika, o tem več izpregovoriti. Naposled premislimo še dvojo neumnost, o našem pesniku rečeno v «Zgodovini slovenskega slovstva«. Prva je na 127. strani slov6ča: «posebno radi so ga (Preširna v Kranji) imeli otroci, ki so se mu vedno na ulicah pridruževali ter ga toliko časa nadlegovali in prosili, da jim je podal iz svojih žepov sladkarije. Veselje je bilo pri taki priliki občno. Mladina ga je nevede ljubila. Ali kmalo pretrga Morana, stroga boginja smrti, to lepo vez. • — Stvar ni izmišljena; poroča jo tudi Stritar v <=Klasji» (na 10. str.), a nekoliko drugače ter bolj ob kratkem. Otroke je res ljubil i Preširen, kakor jih ljubi vsak dober človek; ali zaradi tega ni še bil pestuna Kranjskega mesta dojen-cem niti ne z bosopetci tako nežno zvezan, kakor žena z možem. Redko je najti pisatelja neokret-nejšega od g. Julija pl. Klm.! Kadar mu dolžnost ukazuje govoriti, onda od same nevednosti ali ne zine, ali se od strahu plazi po grmovji; a kadar na vrsto pride taka stvar, mimo katere bi mogel brez nobene kvare tudi molče iti, razblini jo, kakor testo pod valičkom. Na 126. strani čitaš: «bil je (Preširen) le prenesrečen; premnogokrat je ropotalo peklo». — Ena sama nerodna beseda nas tukaj mahoma prestavlja ali k železnej cesti, kadar po njej drdrajo vozovi, ali v glasno ropotanje, ki ga je pod cerkvenim stolpom slišati na veliki petek, ali tudi v sredo slovečega romana, ki se ga je nesmrtni Cervantes izmislil o vitezu Don Ouixotu; nehote se nahajamo pod velikim drevjem v strašnej samoti, kder po noči ropotajo glasovite peklenske stope v znanej valjalnici (Walkmiihle), od katere trepečeta hrabri Don Quixot in bojazljivi ščitnik Sancho Panza; vse nam je živo pred očmi, kar se je ondukaj pripetilo smešnega in gnusnega. Stritar v «Klasji» (na 33. str.) do —- 142 —— malega tako uči, da oni pismeni proizvodi so pravi, kateri, kadar je trdba, s kratkimi besedami bude celo vrsto čutov, — a napak je, buditi neprimerne spomine, ter estetika prepoveduje, v ozbiljnih, vzvišenih stvareh vzbujati gnusov/te in smešne. Zdaj malo poslušajmo, kak6g. Julij pl. Klein-mayr piše o Vodniku. Na 84. strani pripoveduje: «na javni dražbi jih je (Vodnikove , v rokopisu ostavše pesni) potem leta 1868. kupila .Matica slovenska' v Ljubljani*. — Kdor hoče zvedeti, kako jih je «Matica* kupila, naj pogleda v «Zvon» 1870. leta, kder se od 300. strani dalje vse to na tanko pripoveduje, kakor se je godilo; vzame naj potlej v roko tudi «Novice« s 1870. 1. in odpre v njih 350. stran, ter citati ima ondukaj te zgodovinske besede: «gospa Pfeiferjeva se je odpovedala pravic do Vodnikovega rokopisa, ktere je imela kot dednica gosp. M. Kastelca (ki je bil nje oča), ter izrekla, da prepusti rokopis .Matici slovenski'». G. pl. Kleinmayru ponavljamo zopet, kar smo mu bili uže zapretili, da zgodovina se ne piši nobenej posamičnej svojati na ljubav, ter ne vprašaj, kaj utegne temu biti prijetno, a kaj onemu neprijetno! Le neustrašena resnica bodi nje svitla boginja! G. Julij pl. Kleinmayr na 89. strani beseduje: «tedaj je (Vodnik) 1. stare narodne pesni nabiral, opilil, olikal ter zopet narodu vrnil in 2. je skladal nove, in sicer v narodnem duhu. Zasledil je ■43 --- kmalo pravo mero in pravo pravilo.« — K temu odgovarjamo: ne more se reči, da narodnih pesnij Vodnik nikoli ni zbiral, ker jih je od njega ostalo v rokopisu dva sešitka, največ le samih kratkih poskdčnic, izmej katerih je potlej kakšno kitico popravljeno vzprijel tudi v svoje pesni. Tako na pr. je v «Milici» i. in 3. kitica predelana iz narodnih. A posebno zanimljivo je vedeti, kako so v njej vzrastle besede: Samši bo Milica Jagnjeta pasla, Da ji bo kitica Siva dorasla. Očedil jih je namreč iz neke zelo kosmate, mej ljudmi pobrane poskočnice. A drugačno je vprašanje, koliko je Vodnik sam nabral mej narodom, ako jih je res kaj nabiral, junaških dolgih pesnij, ki so bile uže ob njega dobi jele hirati, če nam tudi nekdanji profesor Ivan Anton Zupančič v predgovoru drobne knjižice , v katerej ima slovensko pesen o »Pegamu in Lambergarji» z nemškim prevodom (Der (?) Turnier zvvischen den bevden Rittem Lamberg und Pegam. Laibach i8o7.), trdno priča, da so tedaj Pegama in Lambcrgarja še prepevali na Gorenjskem povsod ob Savi in zlasti okolo Begun. Bodi si kakor kdli, a izvestno je to, kar čitamo v zgodovini, daje namreč uže pred Vodnikom bil nekoliko naših pripovedo-valnih pesnij mej ljudmi zbral njega rojak (Šišnec), avgustinec Disma, po priimku Zakotnih, umrši 1793. leta. Morda je vsaj nekatere pozneje Vodnik presnel od njega; kajti Marko Pohlin v spisu »Bibliotheca Carnioliae» na l6. strani poroča, da je Zakotnik izmej drugih imel tudi te: a) «od Pegama», quam Lienhart in ger-manicum atque in suum lib. Blumen aus Krain transtulit (v šestomerih); b) od «Jurja Kobila*; c) od «Krayla Mathiaža»; d) od «lipe na starem tergu«; e) od «lepe Vide»: Lubček se na rajžo spravla etc. — Da bi le Marko tukaj ne bil postavil pismen «etc.», nego pač namesto njih povedal, katere pesni je vrhu teh Zakotnik še hranil! Kdo ne ve, da je «lepo Vido» ogladil kesneje Preširen, predno je prišla v Andreja Smoleta zbirko, in da je Preširen o «lipi na starem tergu» sam zložil pesen, zvano «Pov6dnji mož*? Vedno so se Preširnovih tenkih ušes dotikala stara poročila iz poprejšnje dobe slovenskega pesništva. Morebiti je Zakotnik slišal ter bil zapisal i pesen o «Ravbarji» ; kajti Vodnik je nam shranil vse tri, namreč o «Pegamu in Lambergarji», o «ženitvi kralja Matijaža» in o «Ravbarji». Zal, ka je izginila Zak6tnikova zbirka ! Povedala nam bi, v kacem obrazi je on mislil narodne pesni dati na svitlo; kajti pošteni Vodnik jih je res likal, res je vsako predelal, a časi vrlo nespretno. Cesto se mu je pripetilo, da ni popravil, nego pokvaril. O tem se lehko uveri vsak, razgenivši rokopis narodnih, z Vodnikovim peresom zabeleženih in zdaj v knjižnici «Matice slovenske« hranjenih pesnij, v katerih najde takoj, da so malo ne vselej najboljše besede baš one, ki jih je vanj bil zapisal prvič, kakor je namreč ali slišal mej narodom, ali našel v Zakotniku, ali uže poprej bil prestrdjil sam on ter kesneje prišel z nova prenarejat in še mnogo bolj drugačit, ker je menil, da njega dozdanji popravek še ni dober. Morda je tudi v celoto deval raznoličnosti, ki jih je ta ali ona pesen dobila vsaka v svojem kraji, koder se je katera pela. O tem pripoveduje i Župančič, kar omenimo skoraj. S kratka, ob zadnjem izdavanji Vodnikovih narodnih pesnij so se vedno izkopavale dne besede, katere so kakor zasute ležale zdolej pod novejšimi popravki. Ali da tudi t6 cesto zopet niso prvobitne, vzete iz prostega naroda ust, ne more tajiti nihče, kdor je koli primerjal besede, kakeršne ima v pesni o «Pe-gamu in Lambergarji« Vodnik in kakeršne baš I. Anton Župančič , ki v predgovoru očito pripoveduje, da mu je to slovensko pesen dal Vodnik sam, kateri jo je imel cesto zapisano po raz-nostih, kakor se poje tukaj ali tamkaj. Samo dveh kitic si ogledimo! Zupančič. Vodnik. Vfl lini stara mat' stoji, Vu lini gospa mat slonevš', Inii per sebi govori, Kaj Krištofu podž, videvš', De to pa že nič prida ni 1 Kak' puhti Pegam se, zvedčvš', Levstikovi zbraDi spisi. V. IO 14-6 Do sina teče svojiga Do Krištofa Lambergarja, De b' lepo ga podučila. Teko do sina svojega. Do Krištofa Lambergarja, Povedat, kak' da naj ravna. Kdo mahoma ne vidi. katero je tukaj narodno a katero ne? Vikanje: t teko (mati) do sina svojega« ter nemčevanje: »povedat, kak' da naj ravna* itd., kaže, kde je prostih ljudij prvobitnost, a kde učena pohaba, ako ničesar ne izpregovorimo o slovniških obrazih: s/onevs', videvs' itd. A Vodnika ne karajmo preostro; saj tega ni bil on kriv, nego doba, v katerej se je porodil. Sam Preširen se ni mogel osvoboditi, kakor smo videli, 6ne pomotne misli, ki je bila do naših dnij ostala mej Sloveni, daje narodne pesni trebe popravljati, ali da bolje rečem, — kvariti. Nikomur se jih ni dotikati! Čim bogatejši je kdo z učilniško, rekše tujo omiko, tem okornejši v tako rabo! Ostavite narodne pesni, kakeršne poje narod, a gladite jezik v svojih spisih, ki so cesto gladila žejni in lačni! Učite se od Vuka Stefanoviča! Mnogo raziskavati in govoriti bi se dalo i o Smoletove zbirke pesnih, ki so tudi predelane. Bog ve, če ne bi o nekaterih še zdaj bilo možno ustanovititi, v kacem obrazu jih je zbirateljem dal narod, a v kacem so mu jih oni zopet vrnili! Tukaj mi je spis trebe denes prekiniti a tudi popraviti nekoliko tiskovnih pomot, ki sem jih v zadnjem »Zvonovem« čislu sam kriv. Na 385. str. v 8. vrstici od zgoraj dolu prosim citati: «dalje prihodnjič^, a ne: «konec prihodnjič*; a na 378. str., kder so tehtovitejše hibe, naj se v 1. vrstici od zgoraj dolu čita: «napona», a ne : «napora«, ter v 18. vrstici od zdolaj gori: «nedo-gnanimi*, namesto: «nedognami», in v 1. vrstici od zdolaj gori: «vi/zogradskega zakona*, a ne: ^rudarskega zakona*, kakor jeg.pl. Kleinmavr z verujočim srcem prepisal se 14. in 28. strani Radičevega, v letopisu «Matice slovenske* 1879. leta natisnenega zdelka po imeni «slovenščina v besedi in pismu po šolah in uradih*. Ondu-kaj se rečeni zakon imenuje «štajerski rudarski red*. Ker zadnjič tega nisem utegnil raziskavati, vzel sem vso stvar pozneje v roko ter našel, da nemška matica omenjeni štirski zakon imenuje: «dess Fiirstenthumbs Steyr Berckrechts-Buchel«, a slovenski prelagatelj da ga zove: «Nasiga Suetliga Cassaria Gorskih Praud Vsta-ierske Vkoroske inu Vkranski Dezelle Resničv Poterienie*. Temu bi zdaj mi ob kratkem dejali: «vinogradski zakon*, ker namesto besede »vinograd* Slovencem po nekod rabi tudi «gorica*, ter 7. člen v teh «gorskih pravdah* slove tako: «Vsi nepraui potie htim vinogradam, inu od vinograda, leti, kier neiso od stariga navadni billi, tijsti se imaio zdaici po s: Mathija dan prepouedat, kateri bi pak za toisto prepuuid namaral, ta ie gorskimu Gospudu tri marhe (marke) zapadel.* Preložene so te «gorske pravde* na slovenski jezik bile mej 1633. in 1644. letom, 10* - 148-- kar je lehko dokazati, a ne (po Radiči) 7 let pred začetkom Trubarjeve pisateljske delavnosti, nego 83 do 94 let po začetku te dobe. Vedno se mu je dobro paziti, kdor se koli misli opirati na raziskavanje prenaglo vihrajočega g. Petra pl. Radiča, ki je kriv tudi tega, da je g. Julij pl. Kleinmavr ona dva Pohlinova rokopisa, ki se zoveta »Bibliotheca Carnioliae» in «kraynska Kroneka«, zvaril v en rokopis. Ako hočeš videti, kako se je to moglo pripetiti, čitaj najprvo 16., 17. in 18. stran v Radičevem, zgoraj omenjenem spisu, in potem 67. stran v «Zgodovini slovenskega slovstva». Ker mi v tej kritiki bode tudi govoriti o samem sebi, za tega delj sem hotel svoje ime stoprav na konci povedati; a slišim, da nekateri drugim podtičejo greh mojega dela, in zatorej se podpisujem uže tukaj. Fr, Levstik. III. Zdaj trebe nekoliko izpregovoriti o Vodnikovi onej meri, ki mu je v pesnih bila najljubša. Kar g. Julij pl. Kleinmayr (na 89. str.) pripoveduje o njega «modrici», našel je na 33. in 34. strani Bleiweisovega »Koledarčka« s 1854. leta, kder g. Dragotin Dežman opisuje našega pesnika dela in žitje; samo da se ondukaj znana Vodnikova mera le zagovarja, a ne hvali, ker ni slovenska, ne po resnici domača, zatorej ne «pravo pravilo« (sic!), kakeršno se dozdeva «Zgodovin i 149 -— slovenskega slovstva*. Vodnik je to mero dobil pač od Gorenjcev, a ti jo imajo od svojih ino-rodnih sosedov, planinskih Nemcev, kateri običajno o vsakej priliki posebe izmišljajo in prepevajo dne kratke, četverovrstne razstavke, obče in i. A zdaj si ogledimo nemškega soneta. Ni ga trebe dolgo premišljati. O prvem hipu ti pripoveduje sam, da je on prava matica, katero je pesnik le preložil na slovenski jezik. Naj se o tem uveri tudi čitatelj 1 Der Trost. Sonnet. Es mogen Welt und VVilsten flammend ratichen, Des Meeres wildemporte Stiinne draun, Der Himmel ziirnend Feuerflammen speyn, Und nackte Gletscher gifVgen Odem hauchen : Der Hunger seine wuth'gen Zahne brauclien, Und Tausende den Todesgottern weih'n, Den ausgestorb'nen wildzerstampften Hain Mag ehr'ner* Krieg in Strome Blutes tauchen ; Mein Seyn ist nicht aus diesen Trauerzonen, Hienieden hat mein Geist kein bleibend Haus. * Po tiskovnej hibi tukaj stoji: «f/«',« je 1820. leta v 51. čislu razglašena bila neka Veselova pesen po imeni «Die Tanne auf Rauheneck. Romanze». ter v istih novinah 183 1. leta v 45. čislu ponatisnena balada «Kurth von Roseck«, morebiti kaj predelana; a tega nisem jaz imel nikoli v rokah. Jako tehtne so mladega Vesela nemške pesni, o katerih do zdaj še nihče ni izpregovoril, če tudi so take. da niti Koseškega pozneje nikdar ne bi mogli brez njih čisto razumeti, nikdar ne vedeti, kakd je to, da nam i slovenski baš tako poje, a ne drugače. Te pesni pričajo, kdaj uže je on bil ves navdan Schillerja, in koli ga je še nezrelega učenca obajavala njega vzvišena struna, ki vender svoj glas tudi sama, zlasti v prvej dobi, časi goni preko dovoljenih mejnikov. Zatorej se ni čuditi, ako «moža» Jovana Vesela-Koseskega vidimo kesneje prelagajočega nekoliko let največ le umotvore izbranega ljubljenca Schillerja, katerega i v slovenskih spevih ni želel samo doseči, nego še nadjunačiti. Ali to mu ni šlo po sreči! Visokoslovje germanskega pevca se mu je pod rokama razbuhalo v napete besede, katere mu časi nehote preskočijo hipoma v golo prozo, na pr. v »Začaranej puški» njega zabrenklo polnoglasje strmoglavo pada v te delovniške besede : Od Marale Slovenke vsi ste brali: Otevši (sic!) ddm je vergla Turka v prah. — i58 - Vam pesniki zapeti bodo znali O Vlasti in o čeških deklicah. Predno je Vesel prišel prepevat nam, ustvaril je najprvo novo, bobneče ime sebi, in potlej svojim pesnim dal tudi nekak poseben, tu ter tam s hrvatskim narečjem samovoljno pomešan jezik, cesto nerazumen ter vedno bobneč in vedno se zadevajoč vedoma ali nevedoma ob slovnico. Res le bobnenje mu rabi namesto srca in čujstva, ki ga je iskati v njega delih takd zaman, kakor dovtipne soli in vedre šale, v katero je neokreten od kraja do konca, in kakor slovenstva, da ne rečem slovanstva, ki se ga ni mogel dokopati. Nemški izobražen ter osebljen domačih rojakov čital in mislil je vedno le nemški; a slovenščina, ki je ni govoril niti svojih otrok naučil govoriti, bila mu je gizdavo osedlan konj. s katerega je o posebnih prilikah visoko zagrmel v nenaravne besede, iz tega ali onega slovnika pobrane z obilim trudom a brez potrebnega znanja in brez tencega vkusa. Mladoletne Vese-love pesni tudi uče, da je hotel i nemščini silo delati: «Steige(provincijalizem, namesto: Stiege), BkVck , schl«/cht, ho//"«, če katero izmej tega morebiti ni tiskovna hiba. Mnogo večjo silo je pozneje slovenskemu govoru delal od začetka do konca svojega književanja, a še posebno zadnja leta, v katerih pisano gleda malo ne vse, kar je naravno in pravilno, zatorej tudi vsako prosto besedo slovansko, bodi si najlepša, naj- — 159-- čistejša, navadna od starodavnosti. kakeršna je na pr. lev (der L6we). namesto katere on običajno piše leon. Koseški črti vse, kar ne bobni iz napetih lic, in kar ni breznaravno ter za-kovi-čeno; zaradi tega je po gosto le smešen, kadar želi biti vzvišen. Zlasti omilelo mu je nevkusno raztezanje tudi najnavadnejših mislij. Dokazov je brez čisla; a denimo semkaj le nekoliko vrstic Puškinove pesni, katero je preložil tudi on. Puškin. Skazka 1 9 rvbnke2 i rybke. Žil8 starik so svojeju staruhoj V* samago sinjago morja; Oni žili v vethoj5 zemljanke0 Rovno tridcati let in tri goda'. Starik lovil nevodom8 rybu, Staruha prjala 9 svoja prjažu.10 Koseški. Rusko-Puškinovih Petero. 11 I. Ribič in zlata riba. Prav lica. Sivdr nekdaj z babelo svojo staro Pomorskih vod na bregu 12 živel je, 1 Pripovedka, das Marchen; 2 rybak = ribič; 3 živel je, * pri; 5 v starej; 0 zemljanka je koča z drna (Rasen) ali zbite zemlje; 7 god = le"to; 8 nevod, m. = mreža; 9 prela ali predla je; lu prejo; 11 Ali je to slovenski? 11 Kak nezmisel! Prosti Sloven bi dejal: na morskem bregu, ali: pri morji, ali raztegnemo po Koseškega običaji: na bregu morskih (a ne: po- Ribarstvu vdan za toplo leto jaro Napleta mrež, ko zima lov ovre, Kar je imel, orodja šibko šaro (sicl], Kočure v kot13 je shranil lahko vse, Starana je pri pragu predla vidno, In seer, se ve, de godernjala pridno. Tak je zdaj slavni Koseški ter cesto še obilo grozovitejši! Komu je neznan «Jelšni škrat» (lepa Goethejeva pesen «Erlkdnig») ? Kdo se z nevoljo ne spomina, kako je Chamissovo šalo o «kiti». zvano «Tragische Geschichte«, poslovenil v «Prazno skusbo» ter vanjo postavil besede, katere bi posebno plešočim gospem in gospodičnam utegnile biti jako prijetne in laskave: «zaverti se urnih krač*!* A koliko je še druzega te vrste 1 Mej Nemci se res ni osmelil v take velikanske grehe, kajti slutil je, kako bi ga bili zavrnili, da ni sam pobegnil dovolj zgodaj z njih Parnasa, na katerem se je videl nepotrebnega, ker je ondukaj uže pred njim stoloval Schiller, kateremu on i v najboljših tevtonskih pesnih vender še ni bil toliko podoben, kolikor je na robe obrneno sukno podobno svojemu licu. A kaj so Koseškemu stvorih Sloveni za domačega jezika nasilje? Kovali so ga v zvezde I Bodi si kakor koli, mladenič Vesel je kazal nad soboj vender le darovitost, katera je bila res enostranska in brez nobene samorodnosti, morskih) vod,- 13 Ne tak6, nego: v kot kočure, — a v Laščah je: kečtir, tirja, m., eine elende Hiitte. * Namesto : zavrti se na hitrih nogah. 101 . a nekoliko te darovitosti ga je potlej spremilo tudi v moško dobo. Za- tega delj je v začetku i slovenski pisal mnogo spretneje, a vzmaličil se je stoprav kesneje v ono — uže zgodaj po malem začeto — razvado, ki je vrha dokipela v podlih in suhoparnih sglosah«. Najboljša prel6ga Koseškega se meni vidi «Pesen o zvonu?, ter najlepši njega svoj umotvor bi jaz imenoval »Slovenija caru Ferdinandu«, potem -Visoke pesmi« I. del, zvan »Oče naš« (v Raznih delih na 108. str.), in Bravcam ,Novic h koncu leta 1845 v spomin«, da-si jezik i tukaj zopet nikder ni, kakor bi trebalo, in da-si malo kdaj moreš vedeti, kaj li je res njegovo a kaj samo preloženo, ker časi trdo molči, od kod ima to ali ono delo, kar svedoči, kako se mu neveden zdi ves narod, kateremu poje. Cegova je pesen, ki jo Koseški imenuje «Legendo« ? — Nemška, »Das Amen der Steine«, spisal Kose-garten. Razloček je ta, da matica nema stik, a prevod jih ima, in da je prelagatelj mero izpre-menil ter vso pesen izvestno olepšal, a raztegnil tudi, kakor poprejšnjo Puškinovo, ker je lagot-neje, v granesih pripovedovati o mnozih, nego li o skopih a zrnatih besedah. S kratka, to slovensko delo sploh vedno hodi po sledu Kose-gartnovih mislij. — Cegov je «Raj izgubljen«? Ta povest je zopet nemška, Langbeinova «Die neue Eva«. Koseški je v njej predrugačil mero in stike ter jo po svoje razblinil v tako raztezo. Levstikovi zbrani spisi. V. n —— ■ 162--- da je zdaj neslana in klepetava, ker on, kakor smo uže dejali, ne more šalivo pisati; znani «pnoža stric«, «figo kazati«, «vlaške bombe« in «fuk, fuk« se le njemu zde šale. Prelogo vrhu tega krase pesnikove posebno ljubljene stike: (■ost — kost; rak — vajšnicah; lično —pično; stvar — mar* itd. Koseški o čistih stikah nema nič pojma. — Cegova je pesen % Pohlep oslepi« ? Nemška, imenovana «Abdallah«, zložil Chamisso po nekej bajki iz c Tisoč in ene noči«, kar je povedal sam, a ne zatajil. Prelagatelj se je tukaj držal i mere nemške, a balado je zopet raztegnil po navadi, a ne dodavši jej nikder lepote. Vse to so le svobodne prelbge. Drugače je, kar se dostaje pesni »Kdo je mar?« Vzbudila jo je namreč, ako se ne motimo, razstavka Goethe-jeve pesni «Die glticklichen Gatten>. Rečena razstavka slove: Es blitzen \Yaflenwogen Den Hiigel schwankend ab; Das Heer, es kommt gezogen, Das uns den Frieden gab. Wer, mit der Elirenbinde Be\vegt sich stolz voraus? Es gleichet unserm Kinde! So kommt der Kari nach Haus. Pesen Koseškega, da-si je res dobila povod iz knjige, trebe imenovati vender tako samo-rodno, kakor je i Preširnov »Sveti Senan». Le vnenji oklep sta oba vzprijela iz tujih rok, a — i63 — potem ga raztegnila, kakor je njima kazalo, ter napolnila svojih mislij, na katere sta udarila svojega duha pečat, a Koseški tudi svojega jezika grajano znamenje. Morebiti se v »Raznih delih pesniških in igrokaznih» dobode še kaj, o čemer ne vemo, od kod je zaneseno. Prečitati bi bilo. kar o Slovanih pišo i vlaške knjige. Karali so me nekateri, ka v tem spisu toliko prostora dajem stvarem, ki baje ne služijo tesno vanj, kakeršna stvar je na pr. razprava o Preširnu, Vodniku in Koseškem. Odgovarjam, da kritika uže po starem svojem načelu ne podiraj sam6, nego da i zidaj, ter dejal bi, da, kar sem govoril, ni bilo za uho privlečeno tja, kamor sem zapisal, niti ne o nepravej dobi povedano, ako ima v sebi resnico, ker vse to se dotika stržena slovenske književnosti. O čem li govori ves moj spis vedno in jedino? Ali ne povsod le o tej književnosti in o razumu nje proizvodov ter o večjej ali manjšej cčni pisateljev naših, katerim je trebe odkazati vsacemu svoje mesto ? Baš književnosti slovenske nas bodi večja skrb, nego li do zdaj; a g. profesorja Kleinmavra ime se je vanjo le zmotilo po nekacem humorskem naključji, kakor časi netopir o belem dnevi prileti v cerkev. Zakaj li o tem slovstvu, katero imenujemo svoje, kolikeršno si je, sploh kažemo tako neznanje? — Vzrok je ta, ka se o njem bavimo vse premalo in preplitvo! Se je premisliti, da ni vsak dan prilike, o jednacih ii* —.- 164 -~ stvareh pisati obširneje. Ta prilika se je meni ponudila sama od sebe, in zato jo nisem gonil od praga. IV. Od prijatelja sem slišal in zatorej zadnjič pisal i v <-Ljubljanskem Zvonu«, da so Veselovo romanco «Die Tanne auf Rauheneck» bile Nemškega Gradca novine «Der Aufmerksame« razglasile 1820. leta v 51. čislu, — in to je res, ter da se je bila v istih novinah 1831. leta v 45. čislu ponatisnila njega balada < Kurth von Roseck«, — a to ni res. Ponatisnena je bila ta balada 1821. leta v 45. čislu rečenih novin, kakor uči «Kres» v letošnjem 8. snopiči na 476. str., in kakor mi tudi pripoveduje iz Nemškega Gradca poslan dopis vrlega, a meni po vse neznanega Slovena. kateri se imenuje samo »čitatelj Zvonov«. Bodi prijaznemu gospodu iskrena hvala, ker mi je vrhu tega i na tanko prepisal obe zgoraj omenjeni pesni ter mi s tem svojim trudom pokazal, da je balada < Kurth von Roseck« v novinah «Der Aufmerksame« res od kraja do konca predelana, kar sem nekako tudi sam uže poprej slutil, in da romanca »Die Tanne auf Rauheneck« poje o graščaku IVarboniku (Vrbovniku), zelo mogotnem, bogatem in srečnem vitezu, imejočem prijatelje, blage otroke in čudovito krasno gospo, katera ga je dolgo ljubila od vsega srca, ali pozneje da se je ona vender le strastno zagledala v nekoga druzega in za tega delj svojega moža otrovala do smrti. Ali takoj potem se grešnica vzdrami in v groznem kesanji z grada skoči v globoko brezno ter se ubije. Za svoje zločinstvo je bila obsojena, strašit hoditi iz groba, dokledar vrhu visocega stolpa nje gradii ne vzraste velika hvoja, katera duske poda v zibel onega deteta, ki ga je božja pravica urekla v nje izbavitelja. Hvoja nad podrtinami uže raste, a posekana še ni. — Do tod gre pesen, katere začetek slove: \Vehe, wen das wilde \Vogen VViister Lust zur Siinde riss, Zelirend Gift hat er gesogen, Und der Racher kommt gewiss. — Seht ihr dort die stolzen Tiiimmer An den waldumkranzten Hoh'n, In des Abendgoldes Schimmer, Dicht mit Moos bewachsen steh'n?* Und den Thurm sich hoch erheben, Und die Tanne dicht und gross Ueber seiner Miindung schweben, Wo sie aus den Steinen schoss? itd. Tudi tukaj slišimo jedinega Schillerja! Kakor smo uže dejali. Koseški se je v cvetu svojega života učil samo nemškemu jeziku in slovstvu, a ne slovanskemu; ali vender je začel pozneje, v zreloti moške dobe, prepevati i slo- * V novinah »Der Aufmerksame» je citati: slehn. !66 -— venske pesni, v katero delo ga zatorej ni mladost priganjala z notranjo silo plamenečega srca. Take pesni mogo biti le umetalno proizvedeni stvori, a ne samorašči plodovi; kajti Koseškega slovenski, od nemške matice preloženi sonet nam se po tencem pregledavanji zdi le podob-nejši kacemu na pol šalivemu poskusu, nego li ozbiljnemu namenu, zaradi česar imamo od njega v tej dobi potem še obilo nemških pesnij, a slovenske nobene. Ali ne tajimo, da tega zopet ni sam6 on kriv, nego kriva je še bolj tedanja beda, katera je tudi Preširna primidila v nekoliko proizvodov nemškega jezika. Videli smo i to, kako je mladenič Vesel uže zgodaj razumel, da se za njega nemške poezije nihče ne meni ter se po vsej priliki ne bode nikoli meniti hotel. Nečemu druzemu Slovenu, od Koseškega mlajšemu, ki se je časi tudi rinil mej nemške pesnike, slišimo da je rekel Anastazij Griin: «čemu silite v Nemce, kateri so na prostrano morje svoje književnosti postavili uže brez čisla velikanskih ladij s ponosnimi jadri in z visokimi stežnji? Ostanite doma, in prepevajte Slovenom, kateri ne bodo niti ribarskega čolnička prezirali.« Tako nekako je utegnil i Koseški misliti. Prišlo mu je zatorej polagoma na um, prebegniti k svojim rojakom nazaj, kder ga morebiti čaka večja slava, nego li mej oholimi Tevtoni. A Slovenom se je v pesnih uže pred njim bil oglasil Vodnik, in tudi »Krajnska Cbelica« je potem od 1830. do 1833. leta v štirih zvezkih* prišla mej ljudi ter svetu pokazala Presirna, kateri je nam ustvaril pravi pesnišni jezik. Ni se dvojiti, da je Koseškega nekoliko oplašila «Cbelica», ker je čutil, da nikakor nema v sebi tega, kar je v Preširnovih pesnih jelo obajavati vse, ne le samo rojakov, no tudi ostale Slovane; a mož prihodnje slave ni za tega delj odčajal, nego tiho je morda uže poprej in tudi pozneje slovenske granese delal z orodjem, kakeršno si je po nenaravnem poti bil trudovito osvdjil, o čemer smo uže govorili, ter še dolgo je mudil, predno je ozbiljno stopil mej naše pesnike. Po vsem tem ni težavno razumeti, zakaj nam je Koseški na domačem Parnasu, kakor neka do konca tuja, neslovenska prikazen, ter zakaj je trdo molčal, kolikor je znano, celih 23 let, namreč od 1821. do 1844. leta, in stoprav zdaj, v 46. letu od svojega rojstva, rekše v 4. dan kimavca 1844. leta, po «Novicah« razglasil v šestomerih in petomerih zloženo svojo pesen, zvano "Slovenja presvitlimu, premilostljivimu gospodu in cesarju Ferdinandu Pervimu, ob veselim dohodu njih veličanstva v Ljubljano«. Udaril je ž njo, kakor v »Glasniku« 1868. leta na 134. str. veli Stritar, ob veliki zvon, ki se je razlegal daleč okrog po slovenskej domovini. — Pripovedujejo, da so nekateri Slo-veni z veselimi solzami čitali to pesen, ter nje * «Krajnske Cbelice« 5. zvezek, v dežel poslan 1S4S. leta, ne spada semkaj. — 168-- jezik imenovali »hochslovenisch», presunila da je mnoge bolj od najlepšega dela Preširnovega. silneje od samega , kakor je tudi: ljudsko blago vedno le isto, kar «fremdes Gut*; bolje bi se dejalo: ubožnih obednica. Ker imata Nemcu rabeči tujki: Lakai (izreči: lakaj); Clavier (izreči: klavir) končnici: dj, vir, zatorej smo i Sloveni sklepali besedi: streždj, glasovir z jed-nakima končnicama! Kaka smešnost, kak ne-zmisel je glasovir/ Tako bi se dala tudi lončena i8g <*— piščal imenovati, ker iz nje jednako izvirajo glasovi. Ohranimo staro besedo: klavir in govorimo: sluga, a ne: streždj! Nemec veli: im Freien, kadar misli reči, da je kaka stvar zunaj, a ne pod streho, ter naši izobraženi pisatelji vsi za njim, kakor samo iz jednega kljuna, ščebetajo: na prostem, da-si nihče ne bi tako rekel, če ni učen (?), ali če se ni tega na-lezel iz blaženih novin, po katerih nam je zasejano uže toliko grdega nemčevanja, ker neuki ljudje mislijo, da dni gospodje, kateri jih pišejo, Bog ve, kako znajo slovenski lepo misliti in velikonočno pisati! Namesto poprej omenjene popake bi se po starej slovenščini dejalo: na jasnem, a Dolenjec govori: na planem, ter obče navadno je: pod milim nebom. Nemški trebe reči: ■■'der Keller«, «das VierteL, a ne: «die Keller->, i-die VierteL ; za tega delj i Ljubljančani ter mej njimi tudi pisatelji z drugimi tacimi narodnjaki vred, ki časi zapojd: «domo: vina mili kraj s, slovenski golče vedno le: * moj (namesto: moja) klet»; «en četrt vina», da-si ne-popačeno kmetic povsod govori samo: ^prednja, zadnja četrt vola», a nikoli ne: prednji četrt! Evo, ti mož bistroumni! tako se «-na ta način jezik izobražuje, tako se na ta način njegov be-sedovni zaklad bogati*! Mnogo nemčevalnih pisateljev mej nami je vrednih, da bi jim za njih delo stanovito, z vrhom namerjeno plačo dajali srditeži, kateri žele, da bi od kraja do 190 •'— konca utonil slovenski jezik. Zatorej ne morem nikakor pristati na gosp. Julija pl. Kleinmavra zahvalno pesen, katero na 175. str. svojega spisa poje. »da se je (naša) proza zboljšala, jezik ogladil, opilil. očistil itd.» VI. Obilih poprav je potrebno tudi ono, kar g. Julij pl. Kleinmavr piše o Fr. Levstiku. Ni res. da je bil tajnik »Matice slovenske« in urednik «slovensko-nemškega sl6vnika» oboje ob enem, kakor je v »Zgodovini slovenskega slovstva« citati na 186. strani; kajti bil je prej v tajnika postavljen, in stoprav to službo v II. dan maja 1865. leta izgubivši, vzprijel je bil slovnik v delo. Vrhu tega je vse na robe povedano, kar se dostaje «Triglava«, nemških, a Slovenom v obrambo 3. januvarja 1865. leta ustanovljenih novin, katerih gospod Julij pl. Kleinmavr ni imel nikoli v roci, kar je živ, ker na 286. in 192. str. uči, da sta jih uredovala Miroslav Vilhar in Fr. Levstik. Nikdar ne! Kadar so «Triglav» na ndge spravljali, ni temu početju bilo hujšega nasprotnika v Ljubljani, nego li je baš Levstik bil zato, ker se mu je zdelo, da bi se z nemškim »Triglavom« pot zagradil političnemu dnevniku slovenskemu, katerega tedaj še ni bilo, niti se je v Ljubljani mogel ustanoviti. Jedino to nasprotovanje bilo je Levstiku vzelo «Matično» službo; kajti on je bil nje prvi tajnik, a ne Lesar, kakor veli «Zgodovina slovenskega slovstva* na 194. strani. Vender je slovenski dnevnik potlej bil porojen, da-si stoprav 2. aprila 1868. leta. in to na štirskej zemlji v Mariboru, od koder se je 1872. leta v 6. dan oktobra preselil v Ljubljano, kder zdaj uže v 14. letniku na svitlo hodi po imeni »Slovenski Narod*. Ce Levstik zatorej ni «Triglava* nikoli uredoval, to je vender pokojnemu Miroslavu Vilharju pomagal pred samim »Triglavom* v dežel dajati druge politične slovenske novine, rekše, «Naprej*, katere so se trudile, kolikor so v dnem času mogle in znale, vedno lepo ter čisto pisati, kakor ne za njimi kesneje nobene druge. Vidimo, da niti »Napreja* učeni g. Julij pl. Kleinmavr nikoli ni slišal imenovanega mej slovenskimi novinami, ker o njem v svojej knjigi ni besedice nikder žugnil, a vender je v Ljubljani izhajal vtorek in petek 1863. leta od 2. dne januvarja do 29. dne septembra meseca. Potem so ga zadavile tiskovne tožbe, s katerimi sta imela Vilhar in Levstik mnogo otepanja. Ljubljana je tedaj zvedela prvič, kake so tiskovne končne razprave. Ob kratkem naj povem, da je Levstiku bilo za njega spis »Kaj se nekterim zdi ravnopravnost* pri-sojeno 3 mesece sedeža, a Vilharju za spis «Misli o sedanjih mednarodnih mejah* (uredništvu poslan iz Korošcev) prisojeno le 6 tednov sedeža a 300 gld. plateža, utrganega mu od založnine (kavcije). Levstik je bil pozneje oproščen v Gradci in tudi na Dunaji; a Vilhar je v zaporu sedel in plačal. G. Julij pl. Kleinmavr ne ve tacih stvarij, ki so zabeležene tudi v samih »Novicah* 1863. leta na 424. strani ter 1864. 1. na 31. in 189. strani. Ali kako hočemo to zahtevati od učenega pisatelja, kateremu je premalo znana i »Slovenska Talija!* Na pr. o igri «V Ljubljano jo dajmo*, ki je bila natisnena 1869. leta v rečene «Talije* 8. vezku, čitamo na 178.str. v »Zgodovini slovenskega slovstva*, da jo je spisal dr. Fr. Celestin, če tudi je po resnici njen oča bil pokojni Josip Ogrinec, katerega je gosp. Julij pl. Kleinmavr potlačil v koš na 207. strani svojega spisa, kder o njem ve samd to, da je bil gimn. učitelj v Vinkovcih in da je umrl 1879. leta. V omenjeni koš je z njim vred stlačenih, kakor stare cunje, še 13 drugih slovenskih pisateljev. Sploh ima g. Julij pl. Kleinmavr na mnozih straneh take globoke koše! Na 190. strani slišimo, da «naslednikov Preširnovih glavni predstavljatelj (sic!) je ne-dvombeno (sic!) čislani pesnikom Miran*. — Stritarja ni v liričnih pesnih imenovati le Pre-širnovega naslednika ali posnemača! Puhlim glavam se taka sodba vriva samo zatd, ker ne le v Preširnu, nego tudi v Stritarji, kateremu je vkus in razum branil, kreniti za Koseškim, povsod nahajamo »čistost in jasnost besede in oblike, umetnost, združeno s prirodnostjo*, in kar teh lepih svojstev g. Julij še več našteva 193 --- na rečenej strani. Kakor bi nespametno bilo, nemškim pisateljem, kateri so živeli ter še zdaj žive po Gotheji in Schillerji, oponašati, da so Gothejevci in Schillerjevci samo zaradi tega, ker potem, od kar sta se bila mej svetom pokazala ta dva klasika, uže niso hoteli niti mogli pisati, kakor sta pisala stari Hans Sachs in Gottsched, — jednaka nezmiselnost bi tudi bila, Stritarja zvati Preširnovca* samo zategadelj, ker niti on potem, od kar je bil Preširen zapel, nehče ter ne more kosmato in hripavo krokati, kakor sta nekdaj Repež in Knobelj! Kar narodu pribori čegar koli duševna moč, to bodi za njim vsega naroda svojina! Pri nas bi s Parnasa bilo treba pomesti vsa ona pevčeta, katerim je Preširen zaman ubiral strune. Zal, ka so metle vredni malo ne vsi zdajni slovenski pesniki, posebno mlajši; vrlo redki so izimki, a vender jih je še nekaj, in to častnih. V »Zgodovini slovenskega slovstva« na 89. strani čitamo, «da so obhajali (Sloveni), po nazivu (sic!) dr. Bleivveisa, dr. Coste in dr. Tomana, v (sic!) svečnici 1. 1858. v Ljubljani stoletnico njegovega (Vodnikovega) rojstva«. — Kder gosp. Julij pl. Kleinmavr obsledi v kacem narodnem poslu dr. Tomana in dr. Bleivveisa, ondukaj rad njima pritisne tudi dr. Costo, malo vprašaje, če pripoveduje resnico ali neresnico. Stoletnica se * Preširnovec je prav, a ne: Preširnovič! Levstikovi zbrani spisi. V. 13 —* 194 * je praznovala res o svečnici (v 2. dan sečna meseca 1858. leta), in to se je godilo v Šiški pri Zibertu ali pri »kamenitej mizi«, a ne v Ljubljani, ter pokojni dr. Costa ni k temu godo-vanju pozival nikogar, zato ne, ker bi ga nihče ne bil poslušal; kajti on ob tej dobi mej slovenskim narodom še ni bil nič! Praznovanju sta bila na čelu samo dr. Toman in dr. Bleiweis; a dr. Costa je pri Vodnikovi stoletnici v Šiški mej gostmi le nabiral in zapisoval naročnike svojej knjigi, zvanej «Vodnikov spomenik« (Vodnik-Album), katera je prišla 1859. leta potem res na svitlo. Baš ta knjiga je bila prva stdpnica dne stolbe, ki se je po-njej dr. Costa jel dvigati do poznejše veljave mej nami. Vodnikov praznik je Fr. Malovašič malo ne do trohe opisal v »Novicah« 1858. 1. na 46. strani ter dalje, od koder je ta opis bil ponatisnen v sam «Vodnikov spomenik« od 63. strani dalje. Vidimo, da je tudi ta knjiga skopo znana Koperskemu g. profesorju pl. Kleinmavru, ki na 193. strani svojega ne-stvoradr. CostozOpet vriva tja, kder ga ni treba, pripovedujoč, da se je 8. marca leta 1863. po prizadetji domorodcev: dr. Janez Bleivveisa, dr. Lovro Tomana in dr. Etbin Henrik Coste v Ljubljani ustanovila .Slovenska matica'.« Zgodovina te naprave je vsa drugačna I «Slovenske Matice* ni ustanovil ni dr. Costa ni dr. Bieivveis ni dr. Toman. ker se je proti koncu 1862. leta porodila na štirskej zemlji, rekše v Mariboru, --195 od koder je dokončno delo nje ustanovitve prešlo v roko dr. Tomana, kateremu se je bil z »Novicami« takoj pridružil i dr. Bleitveis. O tega književnega zavoda zgodovini po nastopu dr. Tomana govori od svoje 77. strani dalje posebna, ali učenemu g. Juliju pl. Kleinmavru zopet neznana knjižica, po imeni "-Koledar slovenski za navadno leto 1865.» Izdala «Slovenska Matica«. Iz tega po samih listinah ter po »Novicah« s 1863. leta in po samovidstvu sestavljenega spisa je do dobrega jasno, da sta si dr. Bleivveis in dr. Toman stoprav kesneje pridružila i dr. Costo, kadar so se uže namreč pravila Matici zdelo-vala (po Mariborskem črteži). Pogledi na 84. stran rečenega »Koledarja«. Zato se je zgodilo, da neutrudnega dr. Costo pozneje tudi nahajamo v začasnem odboru tega zavoda. VII. O drugih možeh, po resnici dostojnih častnega imena slovenskih pisateljev, osobito o Stritarji in Jurčiči, obširneje govoriti brani čas, ker leto gre uže h koncu. Zatorej hočem našteti le še nekoliko posebno kosmatih napak iz »Zgodovine slovenskega slovstva«, ki je morda jedina svoje vrste na zemlji, vsa cvetoča samih nedo-statkov in bose nevednosti. Najprvo naštejmo kacih 30 slovenskih pisateljev, z večine starejših, kateri so učenemu pl. Kleinmavru ostali po vse neznani. Ti so: 13* i) Tulščak (čitaj: Tulščak, po zdanjem izrekanji: Tolščak), s 1579. 1.; 2) Luka Klinec, s 1579. 1.; 3) Ivan Svajgar (Schvveiger), s r579. L; 4) Feli-cijan Trubar, s 1595• 1- O njem «Zgodovina slovenskega slovstva« res govori na 53. strani, ali samo kar o Primoževem sinu, a v misel ne jemlje, da je na svitlo dal svojega roditelja «Hišno postillo D. Martina Luthera,» v Tibingi 1595. L, in drugič izdal Jurija Dalmatina «Kar-szanskelepe molitve itd.«, tudi v Tibingi 1595.1.; 5) Adam Skalar, s 1643. L; 6) Josip Zizenčeli (Sisentschelli), s 1689. 1.; 7. Ferenc Temlin, s 1715. L, ki je prvi jel pisati, kolikor je znano, z ogersko-slovenskim narečjem; 8) Ahacij Str-žinar (pravilno: Stružinar), s 1729. L; 9) otec Rogerij, kapucinec, ki je od 173do 1743. 1. spisal dva debela zvezka propovedij (prideg): I. zvezek ima 654, a II. zvezek 662 četvernih stranij; 10) Mihao Sever z Vancča, s 1747. 1., ogersk Sloven; 11) Primož Lavrenčič, pisal 1752. L; 12) Pavel Fran Klapše (Hlapce?), od 1743. do 1757- 1.; 13) Fran Ksaverij Gorjup, s 1770. L; 14) Gaspar Rupnik od 1773. do 1784. L; 15) Peter Pavel Glavar, s 1776. L; 16) Nikolaj Kuzmič, ki je okolo 1780. 1. spisal do osem knjig in knjižic, mej katerimi so abecedniki, molitveniki, svete pesni, katekizmi, evangelija ter listi in okrajšano sv. pismo. Gospod profesor Julij pl. Kleinmavr izmej ogersko-slo-venskih knjižnikov, razven Mihala Barle, zna — i97-- samo Štefana Kuzmiča, ki je 1771. 1. v »Halli Saxonskoj» natisnil «Nouvi Zakon», kateri je zopet 1818. 1. mej ljudi prišel v Požunu; 17) Jarnej Bastijančič, delavši 1783. k; 18) Ivan Golicuik, s 1792. k; 19) Mihael Hofmann, ki je umrl 1826. 1. — Veriti v predgovoru I. knjige, zvane «Življenje svetnikov«, natisnene v Ljubljani 1828.I., svedoči, da je Hofmann bil mnogo spisal o prestavnih praznicih in o žitji svetnikov božjih. «To mi je bilo dobrotljivo v' roke dano, in njih (Hofmannova) pridnost je moje delo zlo polajšala.« Tako pripoveduje sam Veriti; 20) I. Dolenjec, delavši 1826. L; 21) Martin Kuralt, s 1826. L; 22) Andrej Bohinjec, s 1827. k; 23) Vid Rizner, čegar so »Nabirki za mlade kristjane«, v Gradci natisneni 1828. 1., potem «Ka-toliška mesna knjižica«, v Gradci 1828. L, in sKolomanom Kvasom vred je 1831. 1. poslovenil «Sveta četiri evangelja«, kar je v rokopisu ostalo. Vse to je gosp. Juliju pl. Kleinmavru neznano! (Primeri letopis Matice slovenske 1880. 1. na 230. str.); 24) Ivan Traven, porojen 1781. L, a umrl 1847. L; 25) Josip Kek, porojen 1796. L, a umrl 1855. L; 26) Jarnej Medved, porojen 1799. L, a umrl 1857. k; 27) Anton Oliban, porojen 1824. k, a umrl 1860. k; 28) Andrej Likar, porojen 1826. k, a umrl 1865 k; 29) Fran Jeriša (pravilno: Jariša), porojen 1829. k, a umrl 1855. k; 30) in 31) bi se namesto g. Friderika Zaklja dala tukaj imenovati dva druga gg. pro- -- x98 - - fesorja, ki sta nekdaj oba uredovala vsak svoje slovenske novine. To je nad 30 pisateljev, katerih zaman iščeš po «Zgodovini slovenskega slovstva«; ali nikakor nisem naštel vseh pogrešanih. A koliko je še drugačnih pomot in hib, semkaj merečih! Na pr. na 138. in 216. str. g. Julij pl. Kleinmavr ni ločil Mateja Ravnikarja PoženZana od Mateja Ravnikarja vladike. O Miliaelu Tusku, ne znajdč. ni kaj ni kde je kaj dal mej ljudi, na 121. strani pripoveduje, da se je bil 1803. 1. porodil pri sv. Lenardu (katerem?); ali na 196. strani o slavnejšem Ivanu Tušku, sinu Mihaelovega brata, ne vč, ni kdaj ni kde je bil porojen, če tudi sta oba imela zibel v jednej ter istej hiži na Martinjem Vrhu v Megušnici nad Železniki na Gorenjskem. Na 191. str. Davorina in Simona Jenka zove brata, a vender si nista bila ni v peto ni v šesto, zaradi česar je g. profesorja pograjal tudi uže «Slovenski Narod». Na 223. strani mej skladatelji čitamo Vučvika in Trieb-nika, da-si prvi zove sam sebe Vucnik (Volčnik ali Bučnik?), a drugi Tribnik, ime, katero je bilo pogosto citati v «Novicah«. Ni lehko uganiti, kako je na 178. str. mej slovenske dramatične pisatelje prigolomišil tudi J. Babnik! Morebiti je semkaj prenesen iz »Slovenske Talije« I. vezka, imenovanega »Priročna knjiga«, kder se na 165. str. oznanja, da Ljubljansko »dramatično društvo« v rokopisu hrani tudi kratkočasno '99 - - igro v i dejanji, zvano «Goljufani starec«, katero je iz francoskega jezika poslovenil J. Babnik. Ta mož je zdaj uže mrtev, ali dokler je živel, podpisoval se je vedno: J. A. Babnigg, a ni bil prijatelj slovenščini ter ni znal pisati z našim jezikom; zatorej niti omenjene igre ni sam nikoli mogel preložiti. Jednako po krivici gosp. Julij pl. Kleinmavr na 146. str. mej naše knjižnike vriva Jurija Jonketa, po rodu Kočevarja, ki je «iz lastnih skušinj spisal v' nemškim, in tudi v' krajnski jezik prestavit dal, ,Krajnski Lbelarčik'. V Ljubljani 1836.» Tak6 te bukvice same govore na svojej naslovnej strani, a Ljubljanske knjižnice imenik pripoveduje, da jih je na slovenski jezik preložil J. Zemlja. Drugi natisk je v Ljubljani 1844. 1. bil prišel na dan; a tudi o njem zopet izpoveduje sam Jonke, da ga je «v' kranjski jezik prestavit dal«. Gospod Julij pl. Kleinmavr tega Kočevskega bučelarja vzpri-jemlje mej Slovene, a po običaji svoje nevednosti molči o nečem druzem, dosti bolj slovečem našem bučelarji, ki se je imenoval Anton Janša, rojenja iz Rodin blizu Radovljice na Gorenjskem. Bil je prost kmet, a tak bučelar, da ga je bila cesarica Marija Terezija poklicala na Dunaj, kder je 1769. lčta v «Augartnu» javno propo-vedoval o bučelarstvu. Nemški ni razumel niti znal citati, in zato je mej poukom besedoval slovenski, a tolmač je iz njega ust poslušalcem prelagal na nemški jezik. Po tega moža pre- — — 200 zgodnej smrti je bil Josip Miinzberg, naslednik mu, dal natisniti «Des Anton Janscha sel. sehr erfahrnen Bienenvvirths und k. k. Lehrers der Bienenzucht hinterlassene vollstandige Lehrevon der Bienenzucht. Wien 1775.» Na slovenski jezik je bil našega bistroumnega rojaka vednost o bučelarstvu 1776. leta preložil Peter Pavel Glavar. Ta preloga je ostala v rokopisu. (Primeri «Mittheilungen des historischen Vereins fiir Krain«. Jahrg. 1848, na 41. str.) Potem je 1792. leta v Celji na svitlo prišla knjiga «Antona Janšaja Cesarskiga Čebellarja. Popolnoma podvučenje za vsse Čebellarje. Od Joanneza Go-litschnika, Fajmoštra v' Griži na Štajerskim«. O Janši govori uže Linhartovo delo «Versuch einer Geschichte von Krain» v II. zvezku na 327. str. in VVurzbachov slovnik «Biographisches Lexikon» v X. zvezku na 89. str. ter tudi Avgusta Dimca »Geschichte Krains» v IV. razdelku na 183. str.; le učeni g. Kleinmavr v svojej knjiži nič ne ve o njem! Gospod Julij pl. Kleinmavr na 77. str. uči, da je Feliksa Deva (Ivana Damascena) «Bellin» prišel na svitlo v «Krayn-skih Pisanicah« v Ljubljani pri Iv. Frid. Egru 1780. 1. (o tej letnici on molči), ali ne ve, da je opereta s Belin« zopet bila dana mej ljudi v 6. vezku «Slovenske Talije« 1868. leta. — A zdaj pogledimo, kaj se je zgodilo na 78. strani Kleinmayrove knjige! Ondukaj nam ta mož namreč oznanja, daje IVolfstein po «ukazu vla- 2ci darstva« slovenski spisal in dal na svitlo »Kratko podučenje o živinskih bolezni (sic!), 1792.» Tudi tukaj smo se globoko urezali! Rečeni poštenjak ni bil Wolfstein, kakor ga je preimenila »Zgodovina slovenskega slovstva«, nego podpisoval se je vedno le: Johann Gottlieb VVolstein, ter bil je Nemec in živinski zdravnik na Dunaji. a slovenske vrstice nikoli ni zapisal nobene, dokler je živel, ker je naš jezik še menj razumel, nego li Babnik, dr. Costa, Peter pl. Radics in kočevski župnik Jonke. Res je po ukazu cesarice Marije Terezije in cesarja Josipa II. nemški v dežel poslal nekaj več knjig in knjižic o živinskih boleznih. Jedne take bukve njegove imam zdaj jaz pred soboj: «Anmerkungen uber die Viehseu-chen in Oesterreich, von Johann Gottlieb IVol-stein, der Arzenev und Wundarzeney Doktor, Direktor und Professor der praktisehen Vieh-arzeney in dem k. k. Thierspital. Wien 1781.» Prva njegova knjiga te vrste je potlej prevedena bila na šest jezikov, in tudi to se je zgodilo po vladnem povelji, ter jednako so prelagane bile i vse poznejše, kakor kaže. Dobili so jih tudi kranjski Sloveni v svojem jezici. A kdo jih je tem preložil? Nihče drug, nego li Josip Fanton de Brunu, a ne »Brun«, kakor ga Koperski profesor piše na 77. str., ter ga zatorej slavi celo stran poprej, nego li teh knjig pravega roditelja VVolsteina, čegar izmeno «Wol/štein» ima on stoprav na 78. strani. Ali ni to «filius ante 202--- patrem?» S kronologijo se g. Julij trka cesto v svojej «Zgodovini slovenskega slovstva«. Da je res omenjene stvari le prelagal, a ne sam zdelal baš Fanton de Brunn, če tudi se nikder ni podpisal, nam pripoveduje Safafikov spis »Geschichte der siidslavvischen Literatur«, I. na 96. in 97. str. A preloženim knjigam Brunnovim je g. Julij pl. Kleinmavr na strani zgoraj povedanej sam izmislil tudi naslove; kajti prvo je Brunn imenoval tako: «Bukuvice od Žvinskih bolezni za kmetežke ludy. Od Janneza Gottlieba VVolstejna itd. v' Lublani: se najde blizu Skofye per Mi-helnu Prombergarju Bukvarju, 1784;» a drugo: «Bukve od Kug inu Bolezen Goveje Živine, tih Ovac inu Svin, popissane za Kmete na povelje te nar vikši Gospodske od Joanneza VVolstajna itd. V Lublani, Per Ignaciu Kleinmajerju 1792;» ali naš g. profesor prvo zove »Bukve od zvinskih bolezni, za kmetske ljudi 1784«, a drugo «Bukve od kug 1. 1792.» Zadnjo teh dveh Wol-steinovih knjig je bil nekdo drug še posebe preložil samim koroškim Slovenom: «Te Bukve od teh Pomory inu Bolezni te Govedine, teh ouc, inu teh suin, za prebivauce na deželi. Na vižingo ene visoke dežeune Regierenge zložene od Anzeja Bogalubi IVolsteina itd. U' Celouci, per Aloys* Kleinmarju deželžkomu Stamparju * Vidimo, da ta Korošec tako sklanja, kakor zna gospod profesor Julij pl. Kleinmavr. --- 203 -— I792-* Slovenščina te knjige ima svoje posebnosti, a nekatere tudi zanimljive: vene, pajenčina, pruvi, namesto: več, pdječina, prvi (staroslov.: pruvuj.) — V «Zgodovini slovenskega slovstva« na 78. str. tudi nahajamo Antona Breznika, ter o njem g. Kleinmavr uči, da je bil duhovnik v Zavcn (ali ne: v Zalci?), in da je «spisal neko večno pratiko, ki je radi mnogih gospodarskih novic v isto dobo (sic!) važna«. Kaka slovenščina je to: v isto dobo važna? in zaradi katerih gospodarskih novic je važna? Ali vaša učenost nikoli ni še v rokah imela niti nobene »večne pratike«, nikoli še ne slišala o njej, ki je znana do malega vsacemu slovenskemu kmetu? Res je ni mogla v rokah imeti, res ne slišati o njej, ker vi drugače ne bi govorili s temi besedami! A vrhu tolicega neznanja ste se vender le predrznih, pisati delo, zahtevajoče obile, na vse strani kolikor toliko raztegnene vednosti, — pisati o našej književnosti? Rečena «večna pra-tika» je bila »vundana od Antona Breznika. Beneficiata v' Zavci. V Lublani, per Joan. Frid. Egerju 1789.» Na 78., poprej omenjenej strani ima svoj prostorček i znani Disma Zakotnik (v Kleinmavru po tiskovnej hibi »Digmas« imenovan), ter ondukaj slišimo o njem, da je «na-rodno blago marljivo nabiral«. Narodno blago mogd biti pesni, pripovedke, uganke, običaji itd. Katero izmej tega je nabiral Zakotnik? Ali se v poučnej knjigi tako govori? G. Julij pl. Klein- mayr ne zna, kakor vse kaže, da je zapisoval jedine pripovedne daljše narodne pesni. Vsaka stopinja Koperskega profesorja podaje globok sled velike, a vedno ohole nevednosti! V »Zgodovini slovenskega slovstva« na 64. strani vidimo otca Marka Pohlina. Kar g. Julij pl. Kleinmavr pripoveduje o njem, vse to je le prepisal, a Pohlinove knjige v rokah ni še nikoli nobene imel, niti slovnice ne, kar hočemo dokazati. Največ je pobral iz XIV. letnika Marnovega «Jezičnika« (s 1876. 1.) ter nekoliko dodal potem iz Janežičevega «Pregleda slovenskega slovstva«, ki se nahaja v tega pisatelja «Slovenskej slovnici«, natisnenej 1854. leta v Celovci, in rabil mu je tudi Radičev, s Cimpermanovim peresom poslovenjeni zdelek, imenovan «Slovenščina v besedi in pismu po šolah in uradih«, natisnen v letopisu «Matice slovenske« 1879. leta. Baš ta spis je kriv, da je g. profesor pl. Kleinmayr po znanej ter uže tudi grajanej zmesi babilon-skej v en rokopis nevedno zvaril dva Markova rokopisa, zvana «Bibliotheca Carnioliae» in «krayn-ska Kroneka«. A najtehtovitejša knjiga je gosp. Juliju bila, kar zdaj uže nikogar ni tajno, od kraja do konca neznana, rekše, baš ona cesto omenjena «Bibliotheca Carnioliae« , važna za tega delj, ker v njej sam Pohlin govori o sebi in svojih spisih. Pogledimo, kako se je gosp. pl. Kleinmayr okoristiti znal z muko in trudom svojih prednikov, Na 65. str., po «Jezičniku» naštevši Markove vse natisnene knjige, on modruje tako: zmimo tega mnogo, mnogo drnzega gradiva (Pohlinovega) raznih strok: na pr. ,Te odperte ali odklenene dun'', 1768.» itd. itd. Zdaj poiščimo, kako govori o tem Pohlinova «Bi-bliotheca Carnioliae« na 35. str., od koder je latinski prepisal naravno tudi g. Marn. Tam je citati: «.habet (sc. Pohlin) et praeterista plura in AIss. (manuscriptis) typumet typisumtus offerentem e.vpectantia. a) Te odperte ali odklenene dun?, 1768 seu Janua linguae Carniolicae. > itd. itd. Na slovenski jezik se to prelaga tako: tudi razven tega (kolikor je namreč dal natisniti), ima (Pohlin) v rokopisih še mnogo, kar čaka teska in teskovne troške plačati hotečega (človeka).« A zdaj, čitatelj dragi! na tanko pogledi, kako je to preložil Koperski profesor, kateri ni toliko jezika ne umeje, da bi zmisel teh besedic bil mogel pogoditi! Na istej 65. strani gosp. Julij pl. Kleinmavr piše: «tu* iz vvoda (Markove slovnice) nekatere prilike: za nemško besedo: .Ursache' je skoval: ,a-reč'» itd. Pohlin je res to besedo skrpal, a v predgovoru njega sldv-nice s 1768. leta (uvoda ta izdaja nema nikder!) ne najdeš ni duha ni sluha o njej; druga izdaja s 1783. 1. ima 1 stran ter 14 vrstic predgovora in potem res 1 stran uvoda: ali tudi tukaj se zopet zaman oziramo po samostavniku «areč», * Prav bi se dejalo: nate! _... 206 ■---- kar nam svedoči, da g. profesor pl. Kleinmavr te slovnice nikoli ni od blizu videl. Poleg tega trebč dostaviti, da je Marko omenjeno besedo pisal: arreč, ter v svojej knjigi «Glossarium sla-vicum» na 10. str. tudi vsemu svetu povedal, zakaj tako dela, govoreč: «arreč, vox genuina ex verbo As Ur, Ursprung s mutato in r ob faciliorem enunciationem sequentis compositionis membri, nempe: reč, Sache, quod & germani habent Ursache.» Potem »Zgodovina slovenskega slovstva« na 66. str. o Pohlinu beseduje: »lepo je slišati čudnega možaka, kako je hotel dokazati, da je ,buh' in ne ,bog' prav pisano, rekoč: I je pervi soglasnik« itd. Vse to je toličko da ne od besede do besede vzeto se 135. strani Janežičeve, poprej omenjene slovnice, a vrhu tega je stvar tudi neresnična, kar zopet glasno priča, da je v onej dobi Janežiču bila ter da gospodu pl. Kleinmavru je še zdaj neznana slovnica Markova, katera v svojem predgovoru na 8. str. le dokazuje, da se v besedi »Buh» sveta Trojica vidi čudovito vpodobljena (so wunderbar ausgedruckt); a nikder ne opomina, kako se ta beseda piši. Potem g. Julij pl. Kleinmavr v »Zgodovini slovenskega slovstva« na 68. str. šteje Markove, z 31. strani Marnovega »Jezičnika« prepisane posnemače ali naslednike, mej katerimi v Julijevi knjigi stoji tudi Taufferer«, a v »Jezičniku« namesto njega: »/«. Taufferer«, kakor je prav, kajti ime je temu jezuvitu bilo —- 207 -— Inocencij, a ne Ignacij. Nov dokaz, da učeni g. profesor ni prepisovad ne znal Dovoljeno bodi, opomeniti o Marku Pohlinu še to, da bode treba preiskati, kdaj li je umrl. Navadno se imenuje 1801. leto, in tako piše tudi Safafik;) a Henrik Jurij Hoff, ki je bil Marku vrstnik, v III. zvezku svoje knjige «Historisch-statistisch-topographisches Gemahlde vom Herzogthume Krain, und dem selben einverleibten Istrien. Laibach 1808» na 146. strani pripoveduje, da je umrl 1804. leta, od koder je to i g. Avgust Dimec prepisal na zadnjo stran Pohlinove knjige »Bibliotheca Carnioliae*, kadar je 1862. 1. ure-doval nje natisk. Resnična letnica bi se morda še dala zvedeti. — Pravo ime onega štirskega pisatelja, ki ga ima «Zgodovina slovenskega slovstva* na 71. ter na 91. strani, imenovanega Smigovec, in ki je sam sebe izvestno barbarski, namreč po ogerskem običaji, podpisoval: Jokann Leopold Schmigoz, mislim, da je bilo Zmikavec. Morda bi to zdaj še kdo mogel zvedeti v Halozah, kder se je bil porodil. — G. profesor Julij pl. Kleinmavr na 72. str. o Juriji Japlji''' uči: »imeli so (Sloveni) tam pa tam pismo (sic!) Dalmatinovo ali katoliškega še ne». Odgovoriti je: natisncnega res ne; a bilo je v rokopisu, in * Okolo Iga je še mnogo Japljev, in ljudje ta priimek sklanjajo vedno ter povsod: Jdpelj, Jdplja, a ne: Jd-pelj, Jdpeljna, kakor delajo naši pisatelji ter z njimi vred i g. Julij pl. Kleinmavr. --» 208 — žal, ka ni prišlo na svitlo! Kaj g. Kleinmavr nič ne ve o vsem sv. pismu kanonika Matije Kostčlca s 1680. leta?* Ne verujem, kajti molči o njem! To delo jemlje v misel uže Valvasor v VI. knjigi na 360. strani, kder omenjeno pre-logo zove «Simplex Translatio Sacrorum Bi-bliorum Veteris & Novi Testamenti, secundinn articulos, in tribus Tomis,« ter dodaje, da je ostalo v rokopisu. Za njim ga i Marko Pohlin v svojem zdelku «Bibliotheca Carnioliae« imenuje na 13. str., ter dostavlja: «kde je skrito, in ali se je morebiti pogubilo, tega nisem nikder mogel zaslediti.« O njem je tudi citati v Safafi-kovem spisu «Geschichte der siidslavvischen Literatur«, I. 126., kder ta pisatelj završuje tako: «po besedah .secundum articulos' bi sodil, da ni bilo vse sv. pismo, nego sam6 iznimek iz njega (Auszug).» A mi zdaj uže vemo, da je bilo celokupno sv. pismo. Dva zvezka (II. in VI.) tega rokopisa po zaslugi g. profesorja M. Ple-teršnika hrani »Matica Slovenska«. O Kostel-čevega sv. pisma usodi ne utegnem tukaj obširneje govoriti, ali hočem o priliki. A kaj bi se človek z g. profesorjem pl. Kleinmavrom pogovarjal o Valvasorji, v katerem je morda samo stare gradove ogledoval, če ga je kdaj imel v roci! Kaj bi se menil z njim o rokopisih in o * Nepokvarjeni Dolenjec govori: KoslčleiKostčlca (reci: Kostevec, Kostevca). Marka Pohlina knjigi «Bibliotheca Carnioliae«. katera mu je tako neznana, da je ni mogel razločiti od njega «kraynske Kroneke«! Čermi bi ga vprašal o Safafikovem delu »Geschichte der siidslawischen Literatur«, v katerem ni jedne strani prečital, a spisal je nam vender »Zgodovino slovenskega slovstva«! VIII. V »Zgodovini slovenskega slovstva« na 72. str. mej presojevalci Japljevega in Kumerde-jevega sv. pisma čitamo tudi J. Riharja. Ali ta župnik se je imenoval Josip RiclUer, a ne Rihar! Od koder je g. Julij pl. Kleinmavr v svojo knjigo prenesel Paskala Skrbinca, na dvoje razklanega v Paskvala in v Skrbino; od koder je Nemca IVolsteina vzprijel preoblečenega v Slovena, a vender nemško ime nosečega IVolfsteina: od ondod je vzel tudi J. Riharja, namreč iz Jane-žičevega «Pregleda slovenskega slovstva«, kder na 137. strani vidiš ime Jožefa Riharja. To prepisano hibo ima na 45. str. tudi Miklošičevo, z Navratilovo roko urejeno «Slovensko berilo za 8. gimnazijalni razred« (na Dunaji 1865. L), a potem i v novem natisku (na Dunaji 1881. 1.) na 3 1. strani. Profesorju pl. Kleinmayru je namreč posebno o zgodovini starejših pisateljev največ v ogledalo rabil povedani Janežičev «Pregled«. Kakor je ondu našel, tako je cesto i prepisal brez nobenega premiselka, tu ter tam časi kaj dodal k kake druge knjige, bodi si kritično ali nekritično, a tudi izostavil, kar Janežič ima, na pr. Adama Skalarja. — «Zgodovina slovenskega slovstva*, katerej bi se lepše dejalo »Zgodovina slovenske književnosti*, na 60. str. o Valvasorjevem delu »Die Ehre dess Hertzogthums Crain* pač oznanja, kdaj ga je g. Krajec v Novem Mestu zopet natisnil, a kdaj in kde je prišlo prvič mej ljudi, tega ne ve! (Lavbach, Anno 1689. Zu finden bey VVolfgang Moritz Endter, Buchhandlern in Niirnberg.) Koperski profesor sploh rad ne pripoveduje, kde se je ta ali 6na knjiga natisnila, kakor tudi po gosto zamolči letnice jako imenitnih proizvodov! Na primer o Jeronimu Mcgiserji na 58. str. res piše, da je zdelal »Dictionarium quatuor linguarum«, a ne dostavlja, niti kde nt kdaj se je ta slovnik bil prvič natisnil, in tako tudi res tiči, da so ga novic dali na svitlo Jezuviti, ali zopet ne črhne, kde in kdaj se je to zgodilo. Povedana knjiga je prvič bila v dežel prišla v Gradci uže 1592, k, a drugič pri Kleinmayru v Celovci 1744. leta. Rekli smo, da se g. profesor cesto ne meni za nikakeršno kronologijo, kar na glas potrjuje baš Megiser, ki ga je na 58. str. ta učenjak vrinil stoprav za Lipavcem Ivanom od Sv. Križa, kateri je od 1691. do 1707. 1. dal mej ljudi pet zvezkov propovedij (pridig), a ne samo štiri zvezke, ter ne od 1690. do 1700. L, kakor «Zgodovina slovenskega slovstva* ondukaj uči ------ 211 zeld po Kopitarji, kateri na 74. str. svoje slovnice vsaj ne taji, da mu ta stvar ni bila tedaj še do konca znana. Očito se kaže, da je Me-giser, Nemec, rojenja iz Stutgarta, bil izmej Trubarjevih mlajših vrstnikov, ter včmo, da je umrl 1616. k; a propovednik Ivan od Sv. Križa je umrl do 100 let pozneje, ali v knjigi profesorja Julija pl. Kleinmavra ima vender svoje mesto pred Megiserjem! — Zdaj pridi na vrsto Fra Gregorio Alasia da Sommaripa deli' Ordine de' Serui della B. V. Maria. »Zgodovina slovenskega slovstva« na 59. str. o njem uči, da je bil «redovnik v Vidmu; živel okoli 1604. Priobčil je italijanski in slovenski slovar, .vocabolario italiano e schiavo'.« — Ta mož ni bil iz Vidma, ali bolje rečeno Vidna (Udi«e), kder je le dal svoj omenjeni slovniček natisniti, in to 1607. k; njega domovina je po resnici bila Divin, kajti svoj predgovor, posvečen gospodu Matiji «della Torre, Conte di Valsasina. Preposito e Cano-nico di Trento etc> Alasija podpisuje na konci tako: »Di Duino li 13. Maržo. 1607.» Bil je tudi Alasija izmej zelo mladih vrstnikov Trubarjevih, ker je uže 21 let po njega smrti natisniti dal svoj »Vocabolario,« a vender je i njemu g. Julij pl. Kleinmavr prostor odkazal za Ivanom od sv. Križa. Tudi je dostaviti, da »Zgodovina slovenskega slovstva« zopet nikder ne pripoveduje, kdaj se je v dežel poslal rečeni posebno redki slovniček. Znan je te knjige do zdaj samo m* i izvod (eksemplar), katerega je bil Kopitar na Dunaji po naklučji kupil na javnej dražbi in ga podaril baronu Cojzu, ter s knjigami tega je prišel kesneje v licejsko knjižnico Ljubljansko. (Kopitar, «Hesychii glossographi discipulus,* na 47. str.) «Zgodovina slovenskega slovstva« na 95. str. o Danjkovih pismenih modruje s temi besedami: «oni Metelko, ki je kasneje (sic!) sam svoje ,cire-iare' nasvetoval, je rekel o Danjku: .Schon Pater Mara? (sic!) versuchte dem Mangel abzu-helfen, aber es gelang ihm so wenig, wie dem Peter Dainko . . . ' in ,hatte sich Dainko mehr an den Schmigoz gehalten; allein — quilibet abundet in sensu suo». — Bog ve, od kod je to prepisano! Iz Metelka samega ne, kakor je podoba. Koperskega profesorja plemeniti vkus naj svojo «Zgodovino slovenskega slovstva* imenuje «čirerare», a molčati mu je o Metelkovih pismenih, katerih niti ne umeje, ako jih zna citati, kar še ni dokazano. Vrhu tega vprašamo: kde Metelko piše besede, podobne tem? Rekli smo podobne, ker od kraja do konca Metelkove nikakor niso. Nekoliko teh besed res nahajamo v slavnega moža slovnici na XXVI. in XXVII. str. predgovora, ki je bil završen «v Ljubljani v 21. dan maja 1825.»; a slovnica sama je bila natisnena v Ljubljani pri Leopoldu Egru tudi 1825. 1. Za tega delj, kdor je to knjigo imel kedaj v roci, tak ne more nikoli trditi, da je Metelko poprej Danjkova pismena grajal, a kesneje vender sam svoje «čirečare» nasvetovall Kaj se ni to dejanje godilo oboje ob enem, rekše v njega slovnici? Gospodu Juliju pl. Kleinmavru je vse neznano — ter neznana i Metelkova slovnica! Tudi ga vprašamo, kde ima ostale Danjkove knjige, katerih je kacih deset? Koperski profesor nas na 99. str. uči, da se je bil Kopitar »seznanil in potovaršil (sic!) s serbskim pesnikom narodnim Vuk Stefanovič-Karadžičem«. — Vuk je slaven po vsej Evropi; ali da je i on sam bil pesnik, tega še ni vedel nikdo, predno se je oglasil g. Julij. Vidimo, da mu je neznana tudi Vukova književna delavnost in zasluga, da-si nikdar ni «pesnikoval», kakor bi dejal naš pl. Kleinmavr, ki je o slovanskih stvareh nevednejši, nego li razno kateri učenec. A kako smemo od njega zahtevati, da bi se kdaj bil ozbiljno bavil o Srbu Stefanoviči, ka niti ne zna, kako je ime rojaka Razlaga *Prav-niku slovenskemu*, ki ga na 183. str. zove * Slovenski pravdnik*, od njega, ka nikoli ni pogledal, kako se zovejo v Ljubljani izdajavane novine «Illjrisehes Blatt*, katere je na 118. str. ter po drugod prekrstil v «Ulyrische Bldtter* l »Zgodovina slovenskega slovstva« na 106. str. o Frideriku Baragi piše, daje zložil *,dve duhovne (sic!) pesni', v katerih ne jemlje nobenega ozira na lepoto jezika ... in še nekatere druge knjige pobožnega zapopadka.« — Rečeni pesni sta bili — 214-- Friderika Barage prvo delo s 1826. L, in sodba o njiju je Koperskemu profesorju, kdo ve, po kacih okoliših, došla iz necega, od kraja do konca njemu neznanega spisa, kateri se zove «Geschichte der sudslawischen Literatur«, I. 81. Gospod profesor! Vi na 220. str. iz letopisa «Matice slovenske* 18S0. 1. po Radici (z 52. str.) mej slavne živopisce vrivate necega pred nemno-zimi leti umršega zmaznika, ki se je imenoval Miha Kavka ter živel okolo Kamenika na Gorenjskem, in če mu je kdo velel, svetnicam za male novce delal ostroge na peto in brke pod nos. Cloveče, katero je bilo, Mencigerjeve podobe v Menguškej cerkvi prenavljaje, te umotvore pokazilo in zakidalo, pobrali ste v svojo zgodovino, a Friderika Barage ostale spise zamolčali, ako jih veste! Ali še nikdar niste slišali o «Dušnej paši», ki se je prvič bila mej ljudi poslala v 2000, a drugič v 3500 izvodih ter dočakala toliko natiskov? Ali vam nikdo ni pripovedoval o «Zlatih jabelkih«, o »Nebeških rožah« itd.? Učit se pojdite od slovenskih težakov in kmetov, katerim je vse to vrlo dobro in uže dolgo znano. Tudi mi verujte, da piše Baraga lepše in čisteje, nego li nekak profesor, kateri je tega moža odpravil z ubogo polšesto vrstico, a Valentinu Staniču takoj za njim dal toličko da ne c61i dve strani. Kolikor je bilo tam premalo, toliko je tukaj vsega preveč. — 215 --- Na 109. str. se čudimo in strmimo, čitaje o Mihaelu Andrejasi, da «je prinesel ves trojni dar narodnjega petja s seboj na svet», in željno povprašujemo: kateri je ta izvoljeni dar? A g. Julij pl. Kleinmavr nam odgovarja: «bil je namreč samouk, ki se je rodil v rožni dolini na Koroškem, 28. septembra 1762. Izučil se je najprej tkalčije (sic!), potem še le samotež brati in pisati pa tudi pesni in popevke kovati.* — Ali g. profesor ve, kaj govori, ali se mu blede? — Na no. str. se nam pripoveduje, da je Veriti na svitlo dal povest: »Feliks na poti.* — Rad bi vedel, kod Julij pl. Kleinmavr take naslove pobira! Junak te pobožne povesti je res Feliks, a knjiga se zove: «Popotnik široke in vozke poti. Spisal Franc Veriti, Fajmašter v' Horjulu.** V Ljubljani 1828. — Na 152. str. je pokojni Mihael Vrne (pravilno: Brnje) v obrok dobil samo poltretjo vrstico zelo skope mere, a vender ni le dopisoval «Novicam*, kakor veli g. Julij pl. Kleinmavr, nego dovršil je i Vrtov-čevo neokončano «Občno povestnico*, kar je važno delo, in «Matica slovenska* ima spravljene tri njega večje rokopise, kakor nam pripoveduje XVI. letnik Marnovega »Jezičnika* (1878. L). IX. Dovolj bodi tega mrzkega posla! Zdaj naštejmo še: I) vsaj glavne, ze!6 redke slovenske * Nepokvarjeni prosti ljudje tega kraja govore: Horjiij, jtijci, m., namesto: Gorjiij, a ne: Horjiilj. -~ 2*6 — knjige, o katerih g. profesor pl. Kleinmavr ali po vse molči, ali o njih redkosti ničesar ne ve; II) vsaj nekoliko slovenskih rokopisov, kateri so njemu z večine tudi neznani. Sploh mu je navada, če o kacem rokopisu tu in tam res morebiti golsne, da nikoli ne pripoveduje, koliko ga je ali kde se hrani. I. Redke knjige. i) Catcckimiis quinque linguarum, zvan tudi: Otrocia Biblia. ein Handtbuchlein, darinn ist unter andernn der Catechismus Von fiinfferlev sprachen. (Crainisch, Krabatisch, Teutsch, Lati-niseh, Italianisch.) Anno MDLXVI. 8." Drukanu v Regenspurgi, skuzi Joanneza Burgera. Ta knjiga je abecednik, odmenjen kranjskej in instranskej mladini, ter ima 128 stranij vsega vkupe, a slovenščini je odmerjeno največ prostora. V knjižnici Vatikanskej Rimskega mesta jo je našel Kopitar, kateri misli, da je ta izvod zdaj uže jedini vsega sveta, in po njega sodbi je to delce Krelj utegnil spisati. (Kopitar, «Hesychii glosso-graphi discipulus«, na 46. str. i. d.) Šafafik o tem proizvodu ničesar ni vedel v svojej knjiži «Gesch. d. sudslaw. Literatur.« 2) Postilla Slovenska (Spangenbergova) itd., pervi zimski del (skuzi Sebastjana Krella). Ratisbonae excudecat Johannes Burger 1567. 4.0, 174 listov. Jedini zdaj znani izvod hrani c. kr. dvorna knjižnica na Dunaji. G. Julij pl. Klm. 0 tej knjigi res govori na 55. str.; ali ne pripoveduje, kako je zel6 redka. 3) Zabavljivc pesni o katoliškem duhov-ništvu mej 1562. in 1575. 1. Nekaj teh pesnij je Kopitar videl v nekacih bukvah v knjižnici Ljubljanske bogoslovnice. 4) Jezus Sirah. Dru-kanu v Lublani, Skuzi Joannesa Mandelca. MDLXXV. 8.°, 241, stranij. Po nagovoru ple-menitaša Ivana Kisla je to knjigo preložil Dalmatin (ali ne Krelj?), a pomagal mu je Bohorič, kakor uči Dimec v svojem spisu »Geschichte Krains*, III. 193. Jako imenit je ta proizvod i zaradi tega, ker se ni pred njim v Ljubljani bila še nikoli nobena slovenska knjiga natisnila. Izvodu Ljubljanske knjižnice je nekdaj gospodar bil otec Marko Pohlin, ker je na 1. str. prvega belega lista citati z njega roko zapisane besede' «Ex libris P. Marci a S. Ant. Paduano Aug. Excalceati. 1765.», a v poznejših letih je bila v Kopitarjevi knjižnici, od koder je prišla potem v Ljubljansko knjižnico. 5) Passion, tu ie, britku terplene itd. Našiga Gospudi Jezusa Cristusa itd. Durch. M. Georgium Dalmatinum, E. E. Landt-schafft in Crain Predicanten. Drukanu v Lublani, Skuzi Joannesa Mandelca (1576.) 8.°, 105 listov. Dalmatina v tej knjigi prvič nahajamo podpisanega s tem imenom. Jeden izvod hrani Ljubljanska knjižnica. 6) Salomonove pripuvisti, tu je kratki itd. navuki, skuzi Juria Dalmatina v Slovenščino stolmačeni. V Lublani skuzi J. Mandelca 1580. 12.°, 8 pol. Tudi to delo in petere --218 ~- Mozesove bukve je Dalmatinu pomal Bohorič prelagati, kakor svedoči Dimec na mestu zgoraj povedanem. 7) Elcmentale Labacaise trium linguarum, lat., germ. et sclavon. Laibach, gedr. bey Johann Manlius (pred 1582. 1.) Ta Bohoričeva knjižica je rabila v 1. razredu Ljubljanske učilnice. Jedva se zdaj še kde nahaja kak izvod. 8) Megiser, Thesaurus polyglottus. Francofurti od Moenum 1603. 8.°, 1583 stranij, a vsaka je po dolzem razcepljena v tri svoje razdelke. V tem slovniku so tudi slovenske besede. Imela ga je ali ga ima še knjižnica Ljubljanske bogoslovnice. (Kopitar, Grammatik na 436. str.). 9) Gregorio Alasia, Vocabolario Italiano, e Schiauo. In Vdine, MDCVII. O tem smo uže govorili. Izvod Ljubljanske knjižnice ima zadaj na 2., 3. in 4. belej strani besede, zapisane s cirilico posebne vrste: «jezik slovinki čest(?) težak, ako ne bi bil težak svakki bi hotil. govoriti po slovinki* itd. Dodan je tudi cirilski alfabet, ali nedostaten. II. Rokopisi. I) Codex sec. XIV., in quo varia continentur. Nominurn vocabida latina et vernacula. Pater 110-ster, Ave Maria et Čredo in lingua vernacula. Longe ab hodierno diversum. Ms. in folio. — Hranilo se je to ali se morebiti hrani še zdaj v knjižnici Vodomdtskega (Vodomatiskaago) samostana (Admont). Po Muharjevem zapisku v arhivu VI. 171. (Safafik «Gesch. d. sudslavv. Literatur* I. na 7i. str.). 2) Alphabetum Sclavorum seu Vindicum. Ms. in fol. — Hranilo se je i to v knjižnici Vo-domotskega samostana. Zal, ka ni povedana letnica! Po Muharjevem zapisku v arhivu VI. 171. (Safafik «Gesch. d. siidsl. Literatur« I. 47.) Gosp. Julij pl. Kleinmavr stoprav na 210. str. res tudi govori: »knjižnica benediktinskega samostana v Admontu hrani iz štirnajstega stoletja kodeks, v katerem je ob enem .slovenski abecednik',« — ali to je prepisal z 19. str. Ra-diievega vihranja, zvanega »Slovenščina v besedi in pismu po šolah in uradih«, natisnenega v letopisu «Matice slovenske« 1879. 1. Opira se tudi Radičevo delo na isto Muharjevo mesto, na katero Safafik; ali ka Muhar v gornjem čislu 1), kder ni govorjenja o nikakeršnjej abecedi, in tudi tu v čislu 2) kaže povsod jedno ter isto mesto, namreč: «v arhivu VI. 171.«, zatorej si je misliti, da je Radič le zgornjemu čislu 1) odščipnil besede: «codex sec. XIV.«, ter jih v svojo potrebo samovoljno premeknil semkaj dolu. Menim, da nihče ne bode omahoval, če ga kdo povpraša, komu je bolj verovati, ali Safafiku ali Radiču. 3) Zabavljive pesni o Juriji Kobili in drugih, okolo 1575. 1. —■ Pesni o Juriji Kobili tudi Marko Pohlin v svojej knjigi «Bibliotheca Carnioliae« imenuje na 16. str. pri besedi: P. Dismas a S. Elisabetha, in potem na 29. str. pri besedi: Jurieič, kder nam pripoveduje, da je bil Jurij Juričil, Jurij Kobila in Jurij Dalmatin jeden ter ist človek. Vemo, da ni lehko verjeti v pošteno besedo Marka Pohlina, ali tukaj bode morebiti vender le treba še raziskovati, da-si Valvasor odmajava (v VI. knjigi na 349. str. ter v VII. knjigi na 434. str.) Pesni o Juriji Kobili so se pozabile in izvestno uže tudi pogubile, kar je bilo zapisanih. 4) Matije Kostčlca «vse sv. pismo* s 16S0. 1. O njem smo uže govorili. 5) Matije Kostčlca «slovensko-nemško-latinski slovnik*, morda pred 1680. 1., 4.0, 527 stranij. Spravljen je v Ljubljanskej knjižnici, a spisala ga ni Ko-stelčeva, iz njega sv. pisma znana roka. 6) Dic-tionarium Latino- Carniolicum, iz konca XVII. veka, 40., 168 listov. Hrani se tudi v Ljubljanskej knjižnici, a Safafik v svojem delu «Gesch. d. siidslaw. Literatur* I. na 65. str. misli, da je morda i ta slovnik Matije Kostelca; ali z njega roko zopet ni spisan, a niti ne z 6no roko, s katero je slovnik, imenovan v 5) čislu. Na po-pisanej 1. str. ima zdolaj besede: Loci Capuci-norum Labaci, 7) Dictionarium Latino-Carniolicum, brez letnice in brez pisateljevega imena. Ta slovnik seza od pismena A do besede Ob-scuritas. Cigale ga je iz kapucinskega samostana Krčepoljskega imel ter upotrebil v nemško-slo-venski VVolfov slovnik, in rabil je tudi Miklošiču mej zdelovanjem staroslovenskega slovnika. Zal, ka ni znano, kam je zdaj preseli 8) Vrbana Jarnika ter Antona Slomščaka «nemško-slovenski slovnik*. Zal, ka ni povedano, kde se ta rokopis hrani. Da je spisoval Jarnik dva slovnika, uči Safafik na 46. in 70. str. Dovolj sem dokazal, kakor mislim, koliko neprebavljenega, neresničnega, nevednega, brezumnega ter nepotrebnega se nahaja v Klein-mavrovi knjigi, a koliko zelo potrebnega se pogreša! Glavna stvar, po katerej se zaman oziraš, ta se zdi: zgodovini književnosti slovenske dodana zgodovina kajkavsko-hniatske; spisi tega narečja so tudi slovenski. V tak posel bi najsposobnejši bil kateri izmej Zagrebških profesorjev našega rodti: Matija Valjavec, Sebastijan Zepič, dr. Fran Celestin, ali morda vsi ti gospodje vkupe, ker imajo v Zagrebu pomagala, katerih ni v Ljubljani. Zelo bi ustregli nam ter jako zaslužno delo stvoril sebi. — Po nespretnosti g. profesorja pl. Kleinmavra zaman iščemo tudi abecednega kazala, v katerem bi pisateljskim imenom dostavljena čisla pripovedovala, na katerej strani je koga izmej njih dobiti v samej knjigi, kar je navada vsacemu proizvodu te vrste. — A svojega imena g. Julij pl. Kleinmavr poleg vsega tega vender ni pozabil častiti, kadar in kder je koli mogel; kajti najprvo je na 179. str. vrgel tudi sebe v koš mej 23 drugih pisateljev, ter na 181. str. se hvali, daje popravil (?) in zdatno (sic!) pomnožil (?) Janežičev slovnik; potem se je zapisal tudi na 182. in 205. str. Posebno I. in 2. str. izkončnih platnic vidiš odmenjeni samo njega slavnim proizvodom; kajti ondukaj mastito našteva, koliko puhle, cesto iz drugih knjig prepisane drob-njave je raztresel po «Slovenskem Narodu», po «Soči» po «Učiteljskem Tovariši* itd. itd. Ali tak posel ni slepilno kričanje? — Dokazal sem i to, da »Zgodovini slovenskega slovstva* ni brezuvetno verjeti nobenega bolj neznanega pisateljskega imena, ker je mej njimi toliko napačnih, ter nobenega naslova katere koli knjige, nobenega čisla, govorečega, koliko zvezkov je tega ali dnega spisa, ali koliko in kacih del je v dežel poslal kateri pisatelj, — s kratka, da besedam Koperskega profesorja ni verjeti ničesar I Kder je toliko nevednosti in zaradi tega toliko neresnic, toliko zmot, kako more ondukaj preprost, neuk čitatelj uganiti, kaj si je neresnica a kaj li resnica! Nikakor nisem naštel vseh čihernih grehov pretresavane knjige, če tudi sem o njej spisal mnogo. Kdor bi to hotel na tanko stvoriti, treba bi mu bilo, zdelati bukve, debelejše od »Zgodovine slovenskega slovstva*. V izvodu, ki ga jaz imam, najdeš proti sebi malo stranij brez nobene opomnje, a premnogo tacih, ki so jih polne. Profesor Kleinmavr ni še nikdar nobene književne zgodovine prečital pazljivo, niti sam nikoli ne premišljal, kako se je te vrste dela poprijeti in kako mu je razvrstiti gradivo! Zato je v njega knjigi vse zmeteno ter skodrčano, osobito, kar se dostaje mlajše dobe, kder zaman iščemo razpregleda. A kakšen je Koperskega profesorja Klein-mayra jezik! Človeka obhaja strah, kadar se davi z njega slovenščino. Čitatelj potrpežljivi! na samo kratko zbirko te oblode: sovremenik, Zeitgenosse, namesto: vrstnik (v predgovoru); cel-tiški, baltiški, nam. celtski baltski, (!);• čertinino pisanje, nam. črtanje (10); obelodaniti, veroffent-lichen (21 in cesto po drugod): ta beseda ne velja, pridi si k nam, od koder koli! — po-svečil, nam. posvetil (30 in 13): če govorimo: posvečen, zatd ni še dovoljeno reči: posvečiti; pesnikovanje (81 — 82); pesnikariti (173); pesma-riti (174); mogočstvo (104); zamreti, nam. umreti (malo ne povsod): umreti = sterben, zamreti = aussterben; ljud, nam. ljudstvo ali narod (31 in cesto po drugod), mestjan, nam. meščan (41); zavstonj, nam. zastonj ali zaobstonj (povsod); nemčizem, nam. nemčizna, kakor piše B. Raič (76); ptujizem (101): do zdaj tacihbesed še nismo imeli; to so Kleinmayrizmi! — Našega rojaka dr. France vitez Miklošiča: takd ne govori nihče, nam. doktorja Franceta ali Frana viteza Miklošiča (14): ako je mej narodom časi, a zelo rekdo, slišati res: »gospod kaplana sem videl,» pisatelj ni te lenobe ne posnemlji! — v Gradecu, nam. v Gradci (57); kmetskim vražom, nam. vražam (47); spis Fr. Levec-a, nam. Levca (130): ali ni to, kakor bi kdo rekel: Julius-i ignorantia? — * Ta čisla každ strani Kleintnavrove knjige. --- 224 ~-- Dobrovskova (nam. Dobrovskega) slovnica (ioo); delovati (sic!) zjedinjenim močem (sic!), mit vereinten Kraften (149); materin/(nam. materin) jezik (61); slovar Adelungov/^ nam. Adelungov (87); prva dva leta, nam. prvi dve leti (85); ob časom (sic!), nam. ob času (180); lepe senožete, nam. senožeri (113); porodil se je Kosmač v Danih, nam. v Danah (120); Kosmač-Danecki (90): slovenski nikoli ter nikakor ni možno tako reči, nego samo: Danski; v Brodeh-Poljani (sic!) rojen (205): kde na vesoljnem svetu je kraj tacega imena? — Ta profesor ne zna sklanjati! — Podata se, nam. podasta se (29); vredjen) 227 --- 124 m 128)- Kaj si je to? Odgovor: v Koseškem je na 6. str. v »Raznih delih» nekdaj čital besedo: rudorov, m., der Schacht, a zdaj je uže ni pomnel, ter zapisal, kakor se mu je zdelo; — (iz oka ali očesa) mu seva zadovoljnost (160) itd. G. Julij pl. Kleinmavr obeta, k svojej »Zgodovini* skoraj tudi sestaviti neko »berilo*, katerega nikakor ne potrebujemo iz njega neokretne roke. Slovenščini bode zelo dobro dejalo, če on leže počivat na posteljo svoje dozdanje slave. Ponujal je uže 1877. 1. razslute »Zgodovine* rokopis «Matici»; a njen odbor mu ga je vrnil in rekel, naj prenaredi in podpolni, cesarje treba. To je citati v »Matičnem« letopisu 1877. 1. na 349. str. ter i v «Novicah» 1877. 1. na 253. str. Če je njega zdelek še zdaj tako malovreden, da se mi ne da najti besed, s katerimi bi to dovolj mogel povedati, lehko si mislimo, kakšen je bil pred štirimi leti! Vse Kleinmayrovo početje žalostno svedoči, koli grozno skopo on zna sam svoje moči ter koli ubogo malo umeje, kaj v naših dnevih izobraženi svet zahteva od pisateljske dostojnosti, kaj od znanstvenega proizvoda, in kaka bodi knjiga, spisana učilnicam! Narod, kateri se človeku toli drzke nagote da v lice psovati z bahavim ponujanjem tacega nestvora, kakeršen je Kleinmayrov zdelek, nema v sebi ponosa ter ni vreden bodočnosti, ako ga ne zgrabi jeza, da prime šibo, ki je tacemu dejanju pristojna. Posebno bridko je to, ka v 15* zadnjih letih našej književnosti poguba z raznovrstnimi netopirji ozbiljno preti baš od dne strani, od katere bi se bilo najbolj nadejati zna-stvenemu pospeševanju! Čudovita je opoklost. katera je g. dr. Jožeta Pajka ali Pajeka premogla, da se je v «Kresu» na 419. in 420. str. z g. Julijem pl. Kleinmavrom prijateljski zabil v klado in «Zgodovino slovenskega slovstva* pohvalil; a menj čudovita se mi zdi njega pisateljska vest in ljubezen do resnice! 1881. Rječnik hrvatskoga ili srpskoga jezika, obradjuje Dj. Daničic'. Nad deset let je pod upravo učenega jezikoslovca Srba gosp. dr. Danifica temu «rječniku» gradivo nabirala jugoslavcnska akademija; a baš g. Daničiča svet je bil, naj ona poskrbi, da tak sl6vnik pride na svitlo. Zato je tudi akademija zdaj pozvala njega, da bi od znesenega gradiva sestavil slovnik, in srbska vlada, ceneč tega dela važnost, oprostila ga nekaj časa dolžnostij, katere ima v svojej domovini. Minilo je nekoliko tednov, od kar je imenovanega drugi dan, peljali, ker (vveil), kare (zdaj: kar), loge, dogi, skodli (Schindeln), h Kožljaku, sturit, aku, prnesu (3. pers. plur.). deželski« itd. Iz nje je v «rječniki» več primerov, od katerih pogledimo samo onega na 13.1': »prosen, da bi knez s tu gospodu razgledal, a to jim je vse na putu za jedno», — a Kukuljevičeva knjiga na 13. str. v 21. vrsti od zgoraj dolu kaže: «prose, da bi gdn (gospodin) knez s tu gospodu razgledal, a to jim je vse na put/ za jedno.» Ako je v Levstikovi zbrani spisi. V. 16 —- 242 ---- rječniki: «na put?/» popravljeno samo za tega delj, da je zdaj «u obličju, koje bi imalo u govoru ostaloga naroda*, ne moremo graje za-molčati o samovoljnej popravi; ako li je tiskovna hiba, štejemo jo po pravici mej znatnejše, in zdi se nam res le hiba, kajti drugače bi se bilo morda prenaredilo tudi «razgledal» v «razgledao». Jeclino to, kar smo o kajkavščini rekli, nam se v tem velicem početji zdi bistven in resničen nedostatek, a vse drugo so maldsti, ako tudi bi se tu ter tam dalo morebiti še kaj opomeniti, kar se na pr. dostaje etimologije. Ali je vsem besedam g. Daničič korenike vselej prav postavil, ali ne, o tem je težko govoriti, ker jezikoslov-stvo poleg vsega truda in velikanskega napredka ter poleg obilih delavcev še vender ne dospelo tacega vrhu, da bi vsaka stvar uže bila gotova, in tudi to je, da «rječnik» ne izgublja ni trohe od svoje cene, ako v njem katera korenika nema pravega mesta. Zatorej prosimo svobode, svoje mnenje povedati le o nekaterih posamičnih besedah, in tega bode malo, ker je treba hiteti h koncu. O besedici: «Ala», interj., ta sldvnik uči, da je to «riječ: ali, okrnjena na kraju i sestavljena s uzvikom: a*. — Ta besedica rabi i Slo-venu, kateremu slove: ali. Srbski je: ala imaš brza konja! Nar. prip. Vuk. 27., a naš Dolčnjec bi rekel: ali imaš brzega (hitrega) konja! Gorenjec, ponemčen tudi v tem, po nekaterih krajih govori: to imaš pa hitrega konja! kar je primeriti k nemškemu: hat das aber gedonnert! Gorenjska besedica «to» si je osvojila res nekoliko bolj raztegneno rabo, ne li nemški «das», a vrhu vsega tega je vender le od nemškega. — Srb. a/a, novoslov. ali mislim da je v tem slučaji isto, kar staroslov.: ole interj. V Miklošičevem slovniki je citati: ole čjudo! ole sila nepobedima! ole jarosti blagočistija 1 itd. Nekdanje «ole» se je Srbom pomešalo morebiti z arabsko, zeld podobno besedo : allali, Gott, katera jim je znana, kakor uče narodne pesni, in vemo. da po vseh jezicih božje ime služi tudi vzvikanju: a Sloven je staro besedico «ole» zamenil za drugo svojo, po glasovih tudi zelo jednako: ali, adv., namesto česar je še Trubar pisal: oli. O besedi: balvan, m., idolum, trabs, «rječnik« uči: «najviše se misli, da je tudja riječ od ta-tarskoga: balaban, velik«. To je bilo Miklošičevo mnenje v staroslovenskem slovniki, kder to besedo nahajamo v raznih obrazih: blfivanfi, blavanii. boluvanu, baluvanfi, balovanu, buliivanii. balvanu itd. m., stipes vel statua, columna. Ta beseda je menj ali bolj znana malo ne vsemu slovanskemu svetu in lit. jeziku. Morda je tukaj bil prvotni pojem: Balken fsich vom Boden abhebend, in die Hohe ragend), ter potem: Sdule, Gdtscnbild, zaradi česar bi se dalo primeriti k staroslovenskemu: bruvino, n., Balken, kakor je staroslov.: p/aštl. m., Mantel, poleg: praštl,m., Mantel. itd. V obrazih: baluvanu itd. imamo otrplo glasovno združbo, kakeršna je slovanščini vladala v starejših dobah; primeri staroslov.: balutina, f., lacuna, stagnum, poleg novejšega lica te besede: blatina, f., palus, in staroslov.: aludija, f., navis, poleg: ladija, f., navis itd. Po našej misli je «balvan» od Slovanov tudi k Nemcem prešel in tamkaj se spremenil v dno besedo, katero Schmeller pomotno imenuje do-germansko, namreč: die, der Balfen, Felsenstiick, das etvvas iiberhangt und eine Art von Schutz-dach oder Hohlung bildet; v Švici: die Balin, eine hervorragendeFelsvvand. Schmell.-Fromm., I. 236. O besedi: balta, f., securis militaris, misli tudi g. Daničič, kar je mislil uže Linde in Vuk, da je turška. Trebe opomeniti, da se do de-našnjega dneva slovanščini priznava premalo samorodne krepdsti, česar je krivo to, ker naša vednost v začetki ne bila ter do tega hipa še nč dovolj oprta na svoje domače, nego bolj na tuje znanstveno učilišče, in zaradi tega smo izgubili vero sami v sebe. katero si je povrniti in tudi v jezikoslovji porod mnozih besed z nova razgledati. Kdo ve. če i te besede Turek ne pobral od Slovana, kakor obilo drugih ? Ruski je: balta, f.. Axt, Heil; češki: balta, f., Axt, Heil, Jungm.; poljski: balta, belta, f., Streitaxt, Linde; novoslov.: bdita (reci: bdvta) f., mala, ročna sekirica, Handbeil, na Dolenjskem. Primeriti bi se dalo lit.: beldziu, belsti, v., pochen (schlagen), klopfen; baldas, m., der Stdssel, ein unten mit — 245-- einer Scheibe versehener starker Stab, mit dem die Fischer auf das Wasser hart aufstossen, um die Fische in die Netze zu scheuchen. Res bi se po jezikoslovnih pravilih v slovanščini bilo nadejati obrazu: balda, a ne: balta; ali nahaja se tudi «d» v tej besedi: rus. balda, f., das dicke Ende eines Priigels; der grosse Schmiedehammer; češki: balda, f., ein dicker, starker Stecken, Jungm., in slišal sem, ka so v Laščah na Dolenjskem z besedo: balda, (reci: ba/da, a ne: bavda) f., imenovali palico, kakeršno Ogri nose in ki ima zgoraj železno sekirico; a glasovno združbo: bald-, namesto: blad- primeri k staro-slovenskemu: baliitina. aludija itd. Morda je vsporediti i nemško besedo : der Bolz, der Solzen, kiirzer Pfeil; starker, runder Nagel; Riegel; Keil; Ackerpolz, Dreschflegel; starovisokonem.: polz, bolz; srednjevisokonem.: bolz; angleški: bolt; island.: bolti, eiserner Schliessnagel. VVeigand I. 219., Grimm II. 234. — Kar se tiče obraza «balta» poleg «balda», čitaj Miki. Gramm. L, 2. Aufl. 225, Arbadiga, f., «od tal. erbatiea, travarina, travnina, popaša», in to od lat: herba, zelenjava, trava. K tej besedi naj dostavim sam6 to, kar sem te dni po naklučji zvedel iz pisma svojega prijatelja, da namreč tudi Ndtranjci blizu vlaške meje na Nanosi imajo to besedo, a slove jim: riibddje, robddje, a., pašnina ali novci, ki jih od Pivčanov, Kraševcev in Lipavcev pobirajo zato, ker ti svoje ovce na goro Nanos dajo v pašo. 246 -— H koncu povedimo, da ta novi sldvnik vzprijčmljemo z veliko radostjo, in to vrhu vsega, kar se nam je zdelo dolžnost pograjati v njem zaradi hrvatske kajkavščine, in vrhu vse jezikoslovne drobnjave; kajti srečavajo se različne misli, kadar koli pride knjiga te vrste mej ljudi; a katera misel je dobra, ne moči vselej do trohe dognati, in tudi glavna naloga tega sldvnika je vsa druga, a ne etimologija. «Rječnik« z veliko radostjo vzprijemljemo za tega delj, ker nam odpira hrame, v katerih je razvrščeno ogromno bogastvo, kakeršnega ne moremo najti in še mnogo lčt ga ne bodemo mogli najti v nobenej drugej knjigi južnoslovanskega jezika. Zatorej želimo, da Bog ohrani zdravje in trudo-ljubivost učenemu g. Danitiču in vsem njega pospešnikom ter jih okrepčaj, da skončajo delo, ki ne bode samd Hrvatom in Srbom dajalo ponosa in slave, nego tudi krepko jezikoslovno podporo slovanstvu sploh, a še posebno Slo-včnom, katerim živo naročamo, da bi ga pridno in pazljivo čitali in premišljali ter se iz njega naučili tudi temu, kakšne slovnike znanstvo sestavlja v denašnjih časih! Ker bode tako obširno osnovan «rječnik» do svojega svršetka potreboval mnogo časa in stal naposled obilo novcev, zato je vsacemu svetovati, naj kupuje posamične zvezke. Za I. zvezek je bilo 3 gld. plače. 1881. Velesalo, substant. n., a ne: Velesovo, adj. poss. n. Miklošič je v svojem spisi «Die slavischen Ortsnamen aus Appellativen I.» dejal: « Velesovo (gorčnjska vas), dessen Form nicht ganz sicher gestellt ist, daher auch nicht mit Sicherheit gedeutet \verden kann, soli nach dem Hirten-gotte Volosu, Velesil benannt worden sein: Slovenci so.prišli do majhenih goric, na kterih je zlasti ovčja paša obilno rasla, in tako so kraj in tudi vas. ki so jo zidali. po bogu .Velesovo' imenovali. Trdina, Zgodovina 28.» Denkschr., philos.-hist. Cl., v 21. zvezki (1872. 1.) na 77. str. Očito je, da Miklošič ne te misli, katere je nekdaj bil profesor Trdina ter pred njim uže Metelko. A to ime res nčma začetka od boga Volosa ali Velesa. — Gorenjci zdaj govore, kakor nekdaj neso govorili, namreč: Velesovo, vega, adj. n., ter okrog Bleda tudi: Melesovo, vega, adj. n., a v Skofji Loki je slišati: v Mele-sane so šli; do MeUsan pojdem; v Mclcsanih so bili. — Velesovo, adj. n. je namesto: Vele-savo, in to namesto: Velesalo, substant. n. V obrazili: Melesovo, Melisam vidiš «m» namesto «v», ter kaže da Mclčsane stoji v nom. plur. ni., namesto: Velcsanc, katero lice je po vsej podobi zaradi priglasa. ležečega zeld na začetki besede, skrčeno od: Vclcsaljane, nom. plur. m., kar za-znameniije ljudi, prebivajoče v Velesali, a more ob enem zaznamenovati i samo Velesalsko vas. Krajevnih imen te vrste je mej Sloveni obilo: Cerkljane, namesto: Cerkiivljane: cerkiiv; Vrb-ljane: vrba; Lipljane: lipa; Vašane: vas, das Dorf, starslov.: visi itd. A kako morem jaz trditi, da je Velesalo, n. pravo lice tega imena? Opiram se na znanega Novomeškega kanonika Matijo Kostelca in oso-bito na Valvasorja. — Matija Kostelec je bil svoje «Bratovske Buquice s. Roshenkranza. Stiskami u' Lublani 1682,» posvetil «Gospei Materi Joan. Susani Paradaisarci, Priorci tega jmenitniga Divizhniga Velleffalskiga Cloftra, u' Gorenski ftrani», ter Valvasor XI. 365. 367. piše: «Das Frauen-Kloster Michlstein, auf Crai-nerisch Velefalo, ligt in Ober- Crain. Die jetzt, in diesem Jahre (1689), regirende Priorinn aber ist Frau Susanna Paradeifserinn, Freyinn». — MicMstem je tukaj teskovna hiba, katero je na konci tega (III.) zvezka Valvasor sam popravil: «f. (fiir) Michelstein 1. (lies) Michelstetten.» Ako Sloven zdaj uže ne ve, kaj to krajevno ime znači, vidimo, da je vsaj njega pravo lice pred 200 leti bilo še sploh znano. —- 249 Beseda Velesalo je sestavljena z dveh kosov; prvi je: vele, a drugi: salo, kakor moravski • Velehrad* v sebi kaže tudi: vele in: hrad (grad). Kaj znači «vele», ne težko povedati, ker to je v drugačnem obrazi isto, kar je star-slov.: velij, a, e, adj., gross, in lice «vele» je tudi starej slovenščini rabilo v sestavljene besede: veleglavu, adj., grosskopfig, veledušije, n., Grossmuth. Naše ime Velesalo je nemški narod z besedo Michelstetten preložil, kakor jaz menim, zelo na tanko po slovenskem zmisli; kajti gotski: tnikils, starvisnem.: michil, sred-visnem.: michel, adj., znači isto, kar grški: ii:'ycc, latinski: magnus, gross, obtorej isto, kar vele. Anda ako hočemo zvedeti, kaj znači drugi, vtem nazivali res neobični del: salo, trebe naj-prvo pogledati, kacega pojma je nemška beseda: Stetten. Bilo je starvisnem. in sredvisnem.: stat, f., Statte. Stelle, Platz, Ortschaft, pozneje «urbs»; novovisnem.: Statt, f., Standort, Platz, Ort des Seins, alsoVVohnplatz. Ista beseda je tudi: Stetten (Statten), samo da stoji v dat. plur. VVeigand, VVorterb. II. 790. 800., Schmell.-Fromm. II. 792. 794. Beseda: Stetten (razno pisana) cesto služi v nemščini sestavljenim nazivalom krajevnim: Heiligenstetten, Konigstetten, Dreistetten itd., ter na samem kranjskem sveti je poleg Michelstetten še tudi Kerschstetten (Kirschstetten), in to tri krati: Češnjice, f. plur., Kerschstetten, v Moravškem dekanati; Češnjice, f. plur., Ker- —- 250 stetten (namesto: Kerschstetten, Kirschstetten), blizu Špitaliča v Kameniškem dekanati; Cesnjevik, m., Kerschstetten. blizu Cerkuvljan. — Cesnjevik je kraj (Statte), kder se nahaja ali se je kdaj nahajalo obilo čre.šenj (Kirschen), kakor je srbski: bhkvik, m., tudi kraj, na katerem raste mnogo bukev, der Buchenvvald. Iz tega se nam jasno kaže, da je salo isto, kar nemški: Statte, Wohn-platz, ali z drugimi besedami, da je salo isto, kar selo, in obtorej: Vklesalo namesto: Veleselo (Veliko Selo), die grosse VVohnstatte. Res v denašnjih časih ta vas ne posebno velika, ali kdo ve, koliko manjše od nje so v začetki bile vasi po obližji ? Tudi se je v tej ddbi Velesalo utegnil morda zvati večji prostor okolne zemlje, ker to ime se nahaja v listinah uže 1154. 1., kakor svedoči Parapat v Letop. Matice slov. s 1872—1873. 1. II. na 18. str., kar nam dokazuje, da je vsaj 84 let stareje od nunskega samostana, založenega 1238. 1. v tem kraji, in Valvasor XI. 365. piše, da je rečeni samostan iz prva bil imenovan «Frauen-Thal» ali «Marien-Thal», a Velesalo (Michelstetten) da so zvali župo (faro), katere cerkev je blizu ondukaj, ter da se je stdprav kesneje ime Velesalo prijelo i tega samostana, čegar založno pismo (Stiftungsurkunde) s 1238. 1. jednako priča, da je sezidan bil tiri Valle S. Mariae apno! Michelstetten*. Mitth. des hist. Vereines fiir Krain, v IX. letniki (1854. 1.) na 76. str. Zdaj trebč še dokazati, da je lice: salo poleg ter namesto lica: selo v slovanskem jezici možno, rekše, da glagolska korenina: sed, sitzen, tudi slove: sad; kajti nikogar niš tajno, da selo stoji namesto sedlo, der Sitz, Wohnsitz, An-siedelungsplatz, zaradi česar je Cehom : sedldk, der Landmann. človek na seli, a ne v mesti živeč, ter na Goriškem neko vas imenujo še zdaj: Staro Sedlo, vender i tamkaj denes premaguje uže izrekanje: Staro Selo, a pridevnik se v zdanjih časih govori vedno le: staroselsk, poleg: stdrsk. «Iz potne torbe« prof. Erjavca v Letop. Matice slov. 188o. 1. na 208. str. Sad namesto sed pojungmannovem svodoštvi rabi Slovakom, govorečim: sadim, ich setze mich, kar Čehom slove: sedim; zatorej slovaški: sadly, a češki: sedljr, adj. (partic. praet. act. II.), gesetzt: sedle mleko, geronnene Milch, kar mi neslovanski zovemo: susedeuo mleko, namesto: siisčlo (su-sedloj mleko. Rečeni Jungmann uči, da je tudi v Čehih krajevno ime: Sadlud, f, Zodel, vas v Budejevskem, ter i: Sadlno, n., neko drugo češko ime jednake vrste, kar bi slovenski oboje slulo: sel-, ako ne: sal-. Sem je šteti i ono besedo, katera staroslovenski slove: salo, n., sebum (a ne: adeps), novoslov., bolg., srb., ruski: salo, češki: sddlo, poljski in gorsrb.: sadlo, Schmer, kar je zopet namesto : sedlo, selo, ter znači tako stvar, ka se je strdila, .susedla', kakor je tolmačil uže Jungmann: «jako by fekl: sedh/tuk,» -«» 252 -- in zdaj lehko razumejemo, zakaj more beseda: salo v ruščini tudi značiti: die erste diinne Eis-rinde beim Gefrieren der Fliisse. — Lice: sad poleg: sed ima i beseda, katera slove srbski: so'a'no, n., ruski: sadno, češki: sadno, sadmo, poljski: sadno poleg: sedno, der Satteldruck; ruski: sddnitisja, sich wund reiben; poljski: sadnic poleg: sednie, wund driicken, wund reiben, sad-nisty poleg: sednisty, adj., wund gerieben; a novoslovenski v Laščah : sedno, der Satteldruck; die Wunde auf dem Riicken eines Kranken vom Liegen; sidnast, adj.. ivundgelegen, kar na kranjskej meji v Prezidi mej Hrvati imenujo: sadno, n., sddnast, adj., a po Istri, kakor J. Jo/eie pripoveduje: «skupna kobila je sadniva ali sad-nita (bekommt den Satteldruck),« v »Glasniki« 1860. 1. I. na 79. str.; mej Krko in Zatičino po Dolenjskem: sedno, n., der Satteldruck, osedniti se (k temu prispodobi ruski: sadnitlsja): osednil se je, rekše, dobil je ran po hrbti. bodi si človek od mnoge \6že ali konj od sedla, in poleg tega ondod govore: osejen je, kar znači isto, če tudi nikoli ne slišati: osediti se; i Ribničan deje: osedniti se, a v Škofji Loki je navadno: saje ima, sajast je; pridevnik: sdjast v jednacem zmisli rabi tudi Logatčanom: primeri: prisad, sada, m., der Brand einer Wunde, rana se je prisadila, die Wunde ist brandig ge\vorden; Gorenjci okolo Kranja vele: sena ima, namesto: sedna, ter: senast je, namesto: sednast, kar nas —* 253 — uči, da lice, navadno La.ščanu: seduo, sednast, namesto: scdno, sednast, ne pravilno. S tem je neovržno dokazano, da slovanski glagol: sed ima namesto , namesto «selo» podstava besedi: Salan, ter da isto lice «salo» za «selo» nahajamo tudi v besedi: « Velesalo* nam. « Veleselo*. -g l8 b 2. Zbirka slovenskih pregovorov iz leta 1592. Te pregovore je v «Kresi» (1. junija 1882 1.) gosp. P. pl- Radie objavil iz Megiserjeve knjige, zvane «Paroemiologia», ka je bila natisnena prvič 1592. 1. v Gradci, a drugič (pomnožena) 1605. 1. v Lipski. Rečeni pregovori so od prvega do zadnjega ti: 1) Je li Bug sa nas gdu more supar nas biti:: je li Bog za-nas, kdo more soper nas biti? Novoslovenski je to res, a vzeto iz lista sv. Pavla k Rimljanom, VIII., 31.: si o dsbg V7rsq fjitiv, rlg v.a')' rjii&v; (si Deus pro nobis, quis contra nos?) 2) Hud eoza, hud cozliza. — Ali je res Megiser tako dal natisniti? Menim, da treba citati: huda koza , huda kozlica. Tudi še Beli Kranjci vele: kozlica. f., kar je nam: kožica, f., die junge Ziege. Slovensk pregovor jednacega zmisla slove: kakeršna mati, taka hči. 3) Zhistu obrazu malo vode tribi: čistu (nsl. čistemu) obrazu malo vode tribi (nsl. trebe). 4) Od laheha metsha teseha rana: od lahka (nsl. lehkega) meča težka rana. 5) Ne zna pas plavati, dokle mu nig puna ritk vode: -- 255 — ne zna pas (nsl. pes) plavati, dokle (nsl. dokler) mu nij puna (nsl. polna) . . t vode. 6) Chi se sliuvia bogi ne hodi ugermye: ki (nsl. kdor) se šuma boji, ne hodi u grmje (grmovje). Slovensk prigovor istega zmisla ter malo ne istih besed je bil v «Glasniki» 1859. k, II., na 108. str. Kurnik razglasil: kdor se šuma boji, v listje ne hodi (soli nicht gehen). 7) Chi od straha umre, sperzi mu zuoue: ki od straha umre, s . . dci mu zvone (nsl. zvone). 8) Zherna (črna) bradu strogi (stroji). Tega po vse ne umejem. Govor je menda o bradi, katero si starec počrnjuje, ker je siva; a vprašati bi bilo, če je to res v Megiserji prav natisneno, ali iz Megiserja dobro prepisano? 9) Chi zapsi leshe rad sbuhami staije: ki sa psi (nsl. s psi) leže, rad z buhami (nsl. z bolhami) staje. Vuk ima: ko sa psima leže, pun buha ustane. Ta pregovor je tudi slovensk in slove: kdor gre s piisom leč, z bolhami vstane. 10) Zhesa doma nig toga tidobi nig: česa (nsl. česar) doma nij, toga u dobi nij. Tukaj «doba» morebiti znači «svet» (die VVelt: das Geformte), primeri češki: doba, f., die Gestalt, Form, in zmisel bi po tem bil, kakor veli i Vukov srbski pregovor: »svagl)e je dobro, al' kod kuče najbolje,« in slovenski: <;ljubo doma, kdor ga ima.» 11) Vsacha ptiza k' suomo jatn leti: vsaka ptica k suomo (suomu. namesto : svojemu) jatu leti. Gorenjec ponemčeno veli: gliha vkup štriha. Staroslovenski in srbski: jato, n., eine Schar (Vogel), a novoslovenski v Dolenjcih: jata, f., isto. 12) Kako noga zstri-mena, tako služba doli: kako (nsl. kakor) noga s (namesto: iz) strimena, tako služba doli. — Stremen, mena, m., der Steigbiigel: tukaj se menda govori o nekdanjih kdnjikih, najetih samo v kak poseben boj ali v kako posebno vojno. 13) Vboshlvo mushtvo crati: uboštvo muštvo krati. Slovenec govori: uboštvo krši moštvo. 14) Chragul na prazhnu ruchu ne sida: kragulj na praznu ruku ne sida (nsl. seda), — ker mu je običaj, dobivati ondukaj mesa in drugačne krme ali vade. Istran jednako veli: neče kragulj na golu dlan, kakor J. Volčič pripoveduje v »Novicah* 1S77. 1. na 358. str. Kragulj je tukaj namesto sokola (Beizvogel). Drug pregovor tacega zmisla je znan tudi po Istri: krava neče pojt' na praznu pest, kakor zopet J. Volčič piše v »Glasniki* 1860. 1. I. na 79. str. 15) Bogli ye dobar glas, nego zlat ehlas; bolji je dobar glas nego zlat klas. Novoslovenski se to prikladneje govori tako: boljši je dober glas (guter Ruf), kakor srebrn pas; jednako ima i Vuk: bolji je dobar glas. nego zlatan pas. 16) Grozdova juha psheuithna muha ehi tega ochusha slatcha zrnje dusha; grozdova juha, pšenična muha (?). ki tega (?) okuša, sladka u nje (?) duša. Ta pregovor je izmej vseh najtežji, ker je pohabljen, osobito v besedah: «tega; unjc*. A ne lehko uganiti, kako bi trebalo popraviti. Namesto: tega (hujus) v pričujočih pregovorih nahajamo drugače vedno: toga. A kaj si je: muha? Morebiti namesto: muka (nsl. moka, das Mehi)? Grozdova juha bode ali vino ali mošt. Rad bi vedel, kako ta pregovor prav slove. Naj bi povedal kak Hrvat, če je komu znan. 17) Chi je pian toga uslamn chi je mertan toga z jamu; ki je pijan, toga (treba nesti) u slamu, ki je mrtav, toga u jamu. Razven prvega teh pregovorov, ki po resnici ne pregovor, kar smo uže rekli, nobenega izmej vseh ostalih, kakor vsak vidi, ne moremo šteti mej slovenske, nego hrvatski so od kraja do konca,* a nekateri mej njimi vrlo stari. Nekaj teh Megiserjevih pregovorov imata srbski v svojih zbirkah tudi Vuk in Daničič; a Vukovih «poslovic» (pregovorov) sem jaz mogel zdaj v rokah imeti samo prvo izdajo: Na Cetinju 1836. _ 1882. * Tudi g. prof. in akademik M. Valjavec piše v prijateljskem pismu, da ti pregovori niso slovenski, kakor misli g. pl. Radie, ampak hrvatski-čakavski. Ured, u // — v* Vidimo, da je Vodnik vse drugače meril zlogom dolžavo in kratkost nego za njim Preširen ter za Preširnom vsi ostali slovenski pesniki. * Znamenje // znači odmor (ceziiro) Vodnikova mera je slovanska, namreč samo kar se tiče dolžave in kratkosti, Preširnova germanska, katere bi zdaj vendar ne kazalo zopet prenarejati, ker so se je v umeteljnej poeziji poprijeli tudi Rusi. V Vodnikovem rokopisu čitamo k tej pe-senci sledeči, pozneje prečrtani pristavek v prozi: »»Pet bistro tekočih potokov poznam na Kranjskem: je Bistrica v Ribnici, ki izvira v kotu nad Sddražico pod Blokami, se izgublja v rupe blizu pod trgom, teče bistrejše, Ribnica pa leze voljno; je Bistrica med Pivko in med Ciči, na Krasu dobiva ime, da je Reka, se izgublja pri Skocijanu, menim, da izvira pod Duinom, tukaj pravijo izvirku, da je Timav; dve Bistrici izvirati v snežnikih, ena nad mestom Kamenikom, edna nad Tržičem; bohinjska pa je peta, — v Bohinju puha iz Lisca hriba, ki se drži snežnikov tolminskih.* Tri poslednje ustuvajo v Savo, — Dobrave so visoko seno-žetno brdo, zad imajo strmo steno, ki je pod njo videti srebrni šum dvojega izvirka z viškega v strugo. — Vincenc Dorpmaster je učenik postavljen v Ljubljani, mladeniče učiti živopisati.»» «Bohinjska Bistrica« se v Kastelčevej zbirki nahaja štirikrat prepisana z Vodnikovo roko, in * Uže Vodnik ima: tolminskih, ker je edino 2^'av, primeri nemški: Tolmein. Pis. --- 2b2 to: na 53. listu rdečega čisla (izmej vseh naj-prvotnejši zapis), dalje s popravami na listih rdečega čisla 64-4-65. in 66-(-67. (ta dva lista imata namreč vsak po dve čisli: na prvem je 64. in 65., na druzem 66. in 67.), ter naposled brez najmanjšega popravka na listu rdečega čisla 52. Zgoraj navedeni pristavek v prozi se čita samo na 53. listu, in baš zaradi pristavka največ smo priobčili ta spis. Vincencij Dorf-meister, ali po Vodnikovo: Dorpmaster, bil je, kakor smo zvedeli od starejših ljudij, ki so ga še poznali, v Ljubljani za učitelja črtanju (Zeichenlehrer). Vse meri na to, da je bil tudi Vodnikov prijatelj. Njegova hči je lansko leto v Ljubljani še živela v Balzovej hiši pred Frančiškanskim mostom. — Druga kitica »Bohinjske Bistrice« je na 53. listu Vodnikovega rokopisa najprvo bila taka : Vincence, pisec Z' barvami, Savico m' pisal S' črtami. Pozneje na istem listu poleg raznih poprav, katere se ne dade citati, razločno stoji: Kdo mi obrazi (popravek: pojd in obrazi) S' črtami, Živo mi pisaj (popr.: živo popisaj) Z' barvami. Te poprave so po vseh druzih rokopisih na čisto prepisane: samo 7. vrstica je povsod: »živo mi pisaj", a v Vodnikovej izdavi ob Matičnih stroških čitamo slovniški pravilno obliko: «— piši«, strsl. Živopisati, mahlen, pingere, rus. živopisati, narejeno po grškem: uoyQcc(psiv, iz česar jasno vidimo, da je Vodnik znal tudi druga slovanskega narečja. Brez te kitice s pristavkom v prozi vred čitatelj »Bohinske Bistrice« niti razumeti ne bi mogel. Samo to nij dognano, ali je res bil ali ne uže poprej Dorfmeister na-črtal izvor Bistrice, kakor bi se utegnilo soditi po pravem zapisu 53. lista, ali ga morebiti pesnik samo v duhu (kakor govore popravljene besede vseh rokopisov) k temu delu kliče videč Bistrico «puhati in Lisca hriba«. Zdi se, da bi utegnilo biti prvo resnica. Nadalje pesnik popisuje vodo in breg, potem z Vincencijem živo-piscem «sedeta na robu vrhu Dobrav«, ter zdaj se pesen pripne k narodnim vrsticam, katerim je Vodnik besedo: »spičico« premenil: v »biitico«, misleč, da je to domače, kar zopet nij, primeri vlaški: buttare, werfen, ausschlagen wie Baume die Blatter. — V zadnjej kitici je poleg: *-pre-strize* mnogo druzih poprav, mej katerimi: lobramžd*. Zdi se, da Vodnik nij po vse razumel besede, tudi v narodnih pesnih kosmato rabljene: ramzati: bavarski: riimsen, rumseln ob scherzen, sich muthvvillig balgen; von schweinen, hunden, katzen: coitum appetere (torej isto, kar slovenski: jariti se). Schmell. 3., 92. --» 264-- Namen tega našega spisa je dvojen: prvič se nadejamo, da bodo Slovenci Vodnikovo pesen zdaj laže in bolj umeli; drugič smo hoteli pokazati, kako je 011 oči obračal po vseh straneh svoje domovine, ter posebno, kako je obiral in primerjal, katera beseda bi se rekla, da bi jezik bil lepši in pesen prijetnejša. i8j6. Pravda o slovenskem šestomeru. i. Tako se imenuje tri pole obsezajoča knjižica, katero je te dni razglasil gosp. profesor Leveč* Nam je ta «pravda» neizrečeno dobro dela! Najprvo podajmo blagovoljnemu čitatelju nje ves naslov, ki nij brez perečega popra: »Pravda o slovenskem šestomeru.« — Odgovor mariborskemu šestomerniku Janku Pajku. Spisal Fr. Leveč. — Motto: «Abschreckend und positiv gegen den Stiimper; hdhnisch gegen den Prahler, und so bitter als mdglich gegen den Cabalenmacher.« (Lessing.) Pisatelj nam v kratkem predgovorčku pripoveduje, kako se je najpoprej mislil tudi on braniti . v kacih novinah, ker je v novinah (v »Zori«) bil zgrabljen; a mej pisanjem da se mu je zagovor tako razširil, da ga je odredil na svetlo dati v posebnej knjižici, kar bi se * Natisnila jo je »Narodna tiskarna«, in prodaje se v »Narodnej tiskarni«, pri bukvovezu Matiji Gerberji in pri pisatelji samem v Ljubljani (na Rimskej cesti, 20.;, knjižica s poštnino vred po SS a brez poštnine po J>o kr. 266 .«— naposled more biti vendar še vse ne bilo zgodilo, ako bi gospod Pajek bil hotel v «Zori» kedaj mirovati o tej stvari. Najprvo je čitatelju nekoliko povedati zgodbo tega prepira o slovenskem šestomeru, kakor nam podaje knjižica sama. Gosp. Stritar je bil namreč v «Zvonu» (II. 18, 283) izustil željo vedeti, ali se je Koseški v svojih šestomerih držal kacega pravila ali ne, ter katero je to pravilo. Gospod Leveč je na to stran pretehtal 1575 šestomerov Koseškega, in potem v «Zvonu» (II. 23. 363) razglasil pravila, katera so se mu v njih pokazala. A k temu Levčevemu spisu je bil tudi «Zvon» pritisnil svoj poseben dostavek uredništva, očito podpisan s črko S. (Stritar). — «Zora» je bila namreč 1876. leta (v 6—15 št.) prinesla prevod tretjega speva Homerove Odiseje iz peresa ljubljanskega profesorja, gosp. V. K.; a «Zorin» urednik, Janko Pajek, bil je te profesorjeve šestomere ob svojej glavi tako izvrstno popravil, t. j. pokvaril, da se jih je Stritarju v «Zvonu» treba zdelo malo pograjati, in da jih g. profesor potem uže nij mogel ni hotel za svoje poznati. Zato je bil g. profesor V. K. «Zvonu» poslal na «Zoro» namerjen dopis, v katerem bi rad bil to stvar nekoliko razbistril. A «Zvon» tega sestavka nij hotel tako razglasiti, kakor je bil pisan, nego le ob kratkem je v opdmnji podal samo njega vsebino, ter baš to opdmnjo je bil pritisnil h koncu Levčevega spisa, kakor smo uže poprej omenili. To je bil uzrok in začetek prepira. Gospod Pajek namreč potem nij odgovoril niti profesorju V. K., niti g. Stritarju, nego v «Zori» je razglasil napuhnen spis: «Levec in heksamcter» (V. 24, 390). In ba.š temu spisu g. Leveč zdaj odgovarja v imenovanej knjižici. Levčeva obramba ima, razven predgovorčka, teh pet poglavij: I. «Mir in sprava« in Janko Pajek; II. Janko Pajek, slovenskih šestomerov prepisovalec, kvaritelj — in podvržnik; III. Janko Pajek, slovenski šestomernik ; IV. Slovenski šestomer; V. Janko Pajek, slovenski krasoslovee. — K temu je pridejan tudi še: «Poznejši do-stavek* na konci knjige. Uže samo iz tega se vidi, kako Leveč pleše s Pajkom, ki je toliko let nekaznjevan «kozelce prevračal« v slovenskem slovstvu. Pisava Levčeve knjige je drastična, ostra, brezozirna, kakor jo imenuje tudi sam g. Leveč, — tu ter tamkaj v dramatičnej obliki, pred oči nam vodeč (razven Pajka in Levca) tudi otca Marka Pohlina, Vodnika, Jakoba Župana, Koseškega, Preširna in Borisa Mirana. V t. Poznejšem dostavku* se je za pikanten nameček oglasil tudi znani Golovški samotnik Negoda. Posebno poučljivo, slovenske hvaležnosti vredno je tretje in četvrto poglavje. — Tretje poglavje nam razbistruje šestomerove zakone —~ 26S —- sploh, kakoršni so veljali klasičnim starodavni-kom, a četvrto popisuje osobito slovenskega šestomera zakone in njega slovensko zgodbo od začetka do zdanjih časov: Marko Pohlin, Vodnik, Jakob Zupan, Preširen, Koseški, Boris Miran. Tistim, ki poreko more biti, da je ta obramba pisana preosorno, pretrdo. g. Leveč navaja besede, katere je izustil Arthur Sehopen-hauer (42. str.): *š$ ist durchaus falsch, die Toleranz, zvelche man gegen stumpfe, himlose Menschen in der Gesellschaft, die uberall von ihnen zvimmelt, nothzvendig haben muss, auch auf die Literatur ubertragen zu zvollen. Denn hier sind sie unverschamte Eindringlinge, und hier das Schlechte herabzzisetzen, ist Pflickt gegen das Gute: denn zvem nichts fur schlecht gilt, dem gilt auch nichts fiir g?et.» Vsak pameten človek je dolžen pristati na te zdrave in poštene misli. II. Naposled je treba izpregovoriti še o dveh stvareh. Prva teh dveh stvarij je Koseški. Res g. Leveč piše samo o Koseškega šcstomerih, kar se tiče njih tehnike, molčeč o njega drugačnej ceni, ker tukaj nij bilo temu ni prilike ni prostora; ali osobito mladina bi utegnila misliti, da Levčeve besede tudi veljajo o Koseškem, kolikor ga je Slovenca in pesnika. —- 269 -— Brez okoliša je treba povedati: Koseški nij pesnik — nikoli pesmk bil nij. — Koseški ne piše slovanski, ne piše ni slovenski, v katerem jezici niti vrstice ne more naravno in prosto misliti. Njega jezik je kombinacija samogldvcga, v slovanstvu o vsem nevMnega pedauta. O tem nas uveriije vsako, in tudi zadnje delo Koseškega iz Danteja (Paklo), v »letopisu matice slovenske* 1877. leta. Pogledimo si nekoliko teh njega vrstic na 243. strani: •Hudoba Karon, vatra živa cenjen, (Ali je to slovanski?) Jih goni skup, in z veslom koj ga mirne, (bravo!) Ki zdi se mu v premiktmju (!) polenjen. Ko list jesen iz vej za listom eukne, (sic!) Kar ne neha tak dolgo, de posledni Drevesa kinč* na listnik spodej smukne; Tak (sic!) cepali Adamovi neredni Sinovi so za enim drugi** urno, Prilika cip kim tičar piska vjedni.t (Kaj je to?) Rukni ga! — ci/kni ga! — Ali je ta mož tist «mojster» pevcev? — Tudi treba dostaviti, da slovenski je pekel m. ali peklo n., a ne: paklo. Izberimo si iz «Pakla» še tu ter tam kako zrno žveplal Uže nekoliko \6t je minolo, kar si je Bom-bastus Koseški v glavo vtepel (kdo ve, zakaj?), * To nepotrebno magjarsko besedo, po sili vtlačeno v slovenski pismeni jezik, ima baš Bombastus Koseški na v^sti. ** Ali je to slovenski ? — Taki slovniški grehi nijso dovoljeni nobednej pesniškej svobodi (licenciji). 270--- da je lepše in bolje rečeno: «prestrani v gojzd (235. str.), nego-li: «v prostrani (prestrani) gozd ali gojzd.» Tako do zdaj še živa slovanska duša nij govorila niti pisala! — Dalje! «Ki trla mi je z grozo srca globe* (235. str.). Kaj so te globe ali ti globi? Slovanski je globa «Geldstrafe», a ne «die Tiefe!» — «Augustu smo pravednim bili vdani« (236. str.): slovenski se piše: pravdnemu! ■— Tzvodim de te pušbam prida golim* (237. str.): kdo krščenih ljudij more to razumeti? Beseda «pušba» stoji namesto «pušča», a naravno se da izvesti samo od snovi: puh, puhati. — «Bojim se jaz, ak ravno skusb me žeja (238. str.): skusb! Kdo, razven Koseškega, sme tako pisati ? In kako je to, da tukaj vendar čitamo «jaz», ko po drugod Koseškemu rabi le neslovenska oblika «ja»? — «Divica je v nebesih milb velika* (240. str.): kaj je zopet to? Od kod ta neslovensk rodilnik, katerih je Koseški toliko po nepotrebnem zapljiinil v slovenski jezik? Ali je samostavnik «milb» isto, kar nemška beseda: »die Milbe?« Slovenski se tudi piše «devica*, a ne «dz'vica»! Očka! z jezikom delate, kakor svinja z mehom, čemur se po robu stavi stržen prave slovenščine in zdrav okus. — »Opomni on: ti htjem odgovor dati* (243. str.): htjem! Tako? Ali je to slovenski? Ali se ta oblika nahaja sploh kde pod nebom? Otrokom in starčkom so igrače res dovoljene, samo da jih občinstvu ne smejo razkričavati za genijalnost!— « Gorje, gorje!» na-sprot mi zavapivsi.* (243. str.): ali je «zavapivši* slovenski? Tudi bodi pritakneno, da je treba reči: *.nd-me zavpivši,* a ne: nasproti mi — «Ni upa, de natrag bi pridsi smeli,» (243. str.): Slovenec ostrmi, kadar to čital — «Kjer hot je čin, ti zgini dvombe sena!* (243. str.): hot f. v slovanščini znači samo: desiderium, meretrix, pellex, amata, amator, in «sena» (der Schatten) namesto: «senca* moremo zdaj toliko reči, kolikor «solno n.» (die Sonne), namesto «solnce!» — — « . . . . tarna dva koles«* (243. str.): do zdaj so najnevednejši učitelji otrokom podčrtali, ako so tako pisali, kakor se pisati ne sramuje naš «mojster pevec». — «Na to in to poglede vpiram krogo. (244. str.): okrog/ a ne krogo! To je kisel Koseskizem! — «Razjasnuti želim,* (245. str.): ne tako! Ta glagol spada v 4. vrsto, zatorej: «razjasniti*; tudi to napako bi otroku podčrtal učitelj! — «Ja prosim koj, ukaza/a mi de bi (239. str.): za boga svetega, ali je kdo toliko nesramen, da more tako reči, namesto: o-da bi mi ukazala:* — «Ne pripusti nikomur proste itbe (237. str.): itbe, namesto: hoje! Pesni tako delati, res nij čarodejstvo! — «Scer bila je med njim, se ve, Rahela, Za ktero let je mnogo služil Jaka. (245. str.): Jaka! — Zakaj ne tudi: egiptovski Pepe/ In «med njim*, namesto: «med (mej) njimi*, to je res brez apostrofa! V tem delu Koseškega poleg starih, ogolje-nih stikov (rim): «dona, zona; marno, varno, žarno; življenja, tenja; viža (sic!), niža* itd., nahajamo tudi nove, posebno predrzno okori-ščene: «ljubimca, dimca, žimca; rukne, cukne, smukne* itd. Vsemu izobraženemu sv^tu je znano, kako se Dante zelo težko čita in umeje; a še stokrat teže je Slovencu, razumeti Koseškega prevod; cesto ga brez originala v roci niti s krvavim potom nij razumeti. Vrhu tega smemo svobodno reči, da za otcem Markom Pohlinom še nihče slovenskega jezika nij tako po turški na kol nabijal, kakor ga vsem Slovencem na sramoto slavni (?) Koseški nabija. Kar je v poprejšnjih letih spisal boljšega, to so pozneje visoko odtehtale stvari, kakoršna je «Paklo*. Ako res hoče o slovenščini imeti še kako posebno veliko zaslugo, naj — umolkne! Danes je slovenskega jezika znanje toliko napredovalo, da uže nij treba pesni delati iz jedinih slovarjev, dobrih in slabih in verzeli jim mašiti z besedami, spakudranimi, kakor si bodi 1 Temu javno izrekamo odpor v imeni krasnega slovenskega jezika! Dolžnost in potrebno se nam je zdelo, osobito zaradi nevešče mladine, to izpregovoriti o Koseškem, če tudi ves ostali slovenski svet o njem ali premišljeno molči, ali mu slavo poje. — A vrnimo se zopet k Levčevej knjigi! Imenovati nam je na zvršetku še drugo stvar, katere nikakor nij zamolčati. Stvar je ta: gosp. Pajek je v »Zoro« poleg sebe vpregel tudi svojo ženo; a gospod Leveč se ljuto in brez milosti srdi na take Slovenke, katere brez nobedne vednosti slepe miši love po našem slovstvu. To je mož prav storil. Ne vidimo li, kako barbarski so mej nami premnogi pisatelji, da ne bi se bali pisateljic ? A morebiti poreče kdo: Leveč je ves ženski spol bridko razžalil! —Jaz menim, da to nikakor nij tako! Zdi se mi, da se baš g. Leveč poteza krepko za čast in poštenje pravih nepokvarjenih ženskih, katerim še nij tista »emancipacija« možgan zmešala. On smeši le take, katere so se uže same osmešile; vse druge svari in opomina, da ne bi za njimi nepremišljeno stopinj lovile. On graje posamezne «ubožice«, kakor jih imenuje, vsemu ljubeznjivemu spolu na ljubav, in kdo ve, ako jim s tem svojim spisom nij več koristil, ali konci koristiti želel, nego li vsi njih dobrikači? Vprašati bi kdo utegnil: s čim koristil? Odgovor : z resnico, če jo hotč poslušati; ako ne hote, potem naj se prime vsaka za svojo glavo. Tega spisa ne moremo bolje završiti, nego li da izrekamo, kako smo dolžni hvalo vedeti g. pisatelju, ki je imel dovolj hrabrosti, resnico na vsa usta govoriti v zdanjih strahopetnih gnilih časih. 1878. Vuk Stefanovic Karadžič, kako je «nemški« pisal. Učena knjiga, rokovno, kakor novine. hodeča na svetlo, imenovana «.Archiv fiir slavische Philologie, unter Mitwirkung von A. Leskien und W. Nehring, herausgegeben von V. fagic>->, v 2. zvezka 3. sešitku s 1877. letom od 726. strani dalje ima dvanajst Vukovik dopisov slavnemu nemškemu jezikoslovcu Jakobu Grimmu. Izmej teh dopisov, katere je gospodu V. Jagiču v priobčilo dal profesor Hermanu Grimm, Vilhelmov, Jakobovega brata sin, zdaj pred slovenske či-tatelje pokladamo samo jedno pismo v zabavo in premislek: Leipzig den 28. oct. S23. Hochgeschatzter Herr! Ihren \verthesten Brief von 19. d. M. habe ich die Ehre gehabt zu erhalten. Mich freuet es sehr, dass Sie den Verleger fiir unsere Grammatik* gefunden haben; * Vuk tukaj govori o svojej srbskej slovnici, katero je J. Grimm preložil na nemški jezik: «Wuk's Stephanowitsch kleine Serbische Grammatik, verdeutscht und mit einer Vor-rede von Jakob Grimm. Leipzig und Berlin, bei G. Reimer 1824, 8°, 104.» Pis. ich habe ihn schon gestern besucht, aber das Manuscript habe ich nicht gesehen, da er mit jemandem anderm beschäftigt war; morgen oder übermorgen werde ich ihn wiederum sehen. Künftige Woche werde ich Ihnen mit fahrender Post einige literarische Notizen wie auch etwas über Partikeln und über serbische dialekten schicken ; daweil eile ich auf Ihre einige Fragen und Bemerkungen zu antworten: 1. Ueber den zweiten accent (') habe ich daweil gar nichts mehr zu sagen, denn er ist immer gleich. 2. Zwischen ora (nux)* und ora (die rechte Zeit) ist getviess ein Unterschied so wie auch zwischen ^bacatu (jacere) und «bacatü (pungere). wie ich schon bemerkt habe. — — — — ** 5. Wie wohl ich bekenne, dass Sie auch in Betreff des Adjectivs ganz recht haben, dass die erste Hälfte der Seite XLII (des Originals) gehört in die Lehre von der Wortbildung: aber ich wünschte sie doch nicht auslassen; und zwar aus folgenden Ursachen: a) In der altslawischen Sprache können alle adjectiva diese doppelte Endung haben, z.B.: «Jakovljl-* statt (oder von) «Jakovljevü-», so auch «-carskü-» von «carskij» etc. b) Die Böhmen haben diese doppelte * Namesto *orah, ortk*. Pis. ** Tukaj sem preskocil nekoliko vrst, govorecih o samem priglasu in o njega znamenjih, katerili slovenske tiskarne niti vseh nemajo. Pis. 18* Endung bei keinem von adjectiven; sie können nur sagen «svati» (serbisch *.sveti>), — aber isvat» können sie nicht mehr sagen! c) Ich habe vor Herausgabe dieser Grammatik einem serbischen Profesor aus Ungarn öffentlich in Zeitungen der Unterschied zwischen *sveti» und *svet» beweisen müssen (denn auch in bisherigen (d. h. bis Dobrowski) altslawischen Grammatiken stehet kein Unterschied in Bedeutung). Aus diesen Ursachen glaube ich das sollte bleiben; übrigens machen Sie wie Sie für Besste finden, den ich bin auch in diesen ein Fuscher gegen Sie.--* Diese unsere Grammatik ist ziemlich Z7i kurz, aber was Declinationen und Conjugationen betrifft, ich hoffe sie wird vollständiger sein als viele andere slawische Grammatiken. Meine Reise war sehr glücklich. Der Göthe hat mich einzig gut aufgenommen, wie auch der Herr Hofrath Beneke in Göttingen (und von Ihnen so gut empfohlen wie könnte ich nicht gut aufgenommen werden!). Wegen der Zueignung habe ich recht gut ausgerichtet' und zweimal mit Gross Fürstinn** gesprochen, einmal * Tu sem zopet poldrugo vrsto preskocil. Pis. ** To je bila ruska velika knjeginja Marija Pavlovna, v Nemce omozena ter zatorej bodoca velika vojvodinja Vaj-marska, katerej je Vuk z ruskim predgovorom fosvctil (pri-meri v tein Vukovem pismu: «wegen der Zueignung habe ich itd.») drugo knjigo srbskih närodnih pesnij (v tem Vukovem listu imenovano: «zweite «knjiga» der Volkslieder»), natisneno v Lipsku pri Breitkopfu in Härtlu 1824. 1., 8", hat sie mir Wagen von Behveder geschickt und ich bin zu ihr ausgefahren; und zvveitemal in der Kirche hat sie mich angeredet. Zvveite «knjiga« der Volkslieder ist ganz fertig, ich erwarte noch nur auf Kupferstich. welcher diese Woche wird auch fertig sein. Von Kopitar habe ich einen Brief in Halle gefunden. aber ich habe noch keinen Antwort auf den, den ich ihm von Cassel geschrieben habe; er wird sich uber Grammatik sehr freuen, denn auch in dem letzten Briefe (von 28. Sept.) hat er mir uber sie geschrieben. Ich vviinsche, dass Sie diesen meinen Brief verstehen (oder wenigstens meine Gedanken er-rathen), und dass Sie immer gesund und mir immer wie bis jetzt gut bleiben. VVegen die accenten und altslavvische Letter ist keine Sorge. Ihr unterthanigster Diener Wuk Steph. Karadschitsch. Kaj se ti zdi. prečitavšemu to nemškoVukovo pismo ? Z jezikom se časi res bori ta slavni, vsemu izobraženemu svetu znani samouk; a iz njega slovanske besede se je še zdaj ter vedno se bode učiti, ne samo srbskim pisateljem, ki ga slepi uže davno prezirajo in tudi vsem pišočim Slovanom ter osobito nam Slovencem, 316. To kneginjo je o nje prihodu iz ruske domovine tudi slavni Schiller pozdravljal z dramatično pesnijo: »Huldigung der Kiinste. Ein lvrisches Spiel«, ki je v dvornem Vajmarskem igrališči bila govorjena v 12. dan novembra meseca 1804, leta. Pis. ki iz nemščine gledamo kakor miš iz moke. Bil je samouk, in ti morebiti oholo vihaš nos. kadar mimo greš; a vrhu vsega tega je on bil mnogo več nego si ti: dopisoval si je z glasovitimi učenjaki, in čislal ga je sam Goethe, prvi nemški pesnik, ter dostop je imel tudi k nemškim knežjim dvorom, kakor smo baš videli. Da-si mu je pomogel malo ne vse naš veliki rojak Jarnej Kopitar, brez katerega bi Vuk res nikdar ne bil to, kar je, treba vendar premisliti, da po zemlji nahajamo zasipe raztrošenega kamenja, ki se nikoli ne da izbrusiti v svetle žarke, a da je proti sebi zelo malo tacih dragih kamenov, kateri se izbrušeni potem lesketajo iz zlatih prstenov. Tako bi Kopitar in z njim vred vsi moderci malo katerega tacega človeka bili mogli izbrusiti v Vuka. Zatorej kaj to de, če je ta bistrodušni mož tu ter tam res nekoliko švepasto nemški pisal? Slovanstvo je bilo njega krepost in zategadelj mu nij bilo treba klobuka sramežljivo na oči pomikati, kadar se je zadel ob nemščino, ker nij bil Nemec, nego Slovan, in dobro se je čutil, da je Slovan. Tukaj se mi nehote ponujajo dve, tri opomnje. Sam ne vem, v kakšen plašček bi jih ogrnil, ker osobito v novejšej dobi, od kar namreč slovenski vse piše, malo ne tudi uže dojenci v zibeli, nij lehko govoriti o slovenskem pisanji, ako nehčeš kletve in kriča z desne in leve strani. Da-si ti glasovi res nijso teževiti, - 279-- vendar so zelo mnogočiselni ter preteči, in pri nas glasove štejemo, a ne tehtamo. Hoče se mi namreč povedati, da imamo obilo tacih pisateljev (če morebiti vsi zadnji brez malega nijso taki), da slovanski mnogo bolj švepasto pišo. nego li je Vuk nemški pisal. Kaj sem rekel slovanski? Tudi sama slovenščina, da i samo kranjsko-slovensko narečje, katero jim je uže izkopnelo v strizo spakudrane ljubljanščine z malim primesom gorenjske primojduševine, vrešči iz njih peresa obilo neprijetneje. cvili mnogo okorneje, nego li Vukova nemška beseda. A vendar ti naši pisatelji uže stoje in stali bodo — konci nekoliko let — v slovstvenej zgodovini mej periščem slovenskih klasikov. Dočakali smo časa, v katerem nam običajno brez trohe slovenske fraseologije, brez nobene slovenske slovnice in skladne prelagajo nemščino od besede do besede, kakor žaba po lestvici pleza od klina do klina. Zato se cesto nameri, da je treba slovenski stavek zopet pobrati in ga nazaj posaditi v nemški jezik, predno ga je moči razumeti. A naši prosti čitatelji to gnjusobo pobirajo, kakor Izraelci nekdaj mano, ter se tudi v pogovoru z njo ponašajo, meneče, da je to prava pravcata klasična slovenščina. Tako svojo domačo besedo in jedro slovenskega naroda najhuje tujčijo baš tisti naši rojaci, kateri se razustno proglašajo za junaške boritelje proti ponemčevanju. I^79- Zabičiti Gospod profesor V. Jagid v IV. zvezku (1879. 1.) svojih neprecenjenih jezikoslovskih novin «Archiv für slavische Philologie» na 673. strani prinasa list, ki ga je bil Kopitar v 30. dan mar-cija 1808. leta pisal Dobrovskemu. V tem listu je citati: «Ein frischer Beleg, dass wir gestudierten Krainer das Deutsche ins Krainische übersetzen........und die Idiotismen unserer Muttersprache nicht kennen, ist folgendes. Eine Magd, in der Nähe von Neustadl in Unterkrain geboren, sprach mit einer andern, die aus Zilli ist. Der Gegenstand war etwas, was die erstere schon lange hätte thun sollen, und immer vergass : B. Kadäj boä vender to stun'la?* A. Jutro, prav gvisno (gewiss). B. Bos pa zupet pozabi'la? A. O ! naä, sim tako zabiHla. Referent (Kopitar) war zugegen, und fragte, was «zabicila» heisse? Da sagte die Steyrerin: * Ob sebi se umeje, da je Kopitar pisal z bohoricico. «Zabi'cila sim», das ist, ich habe mir's so fest vorgenommen, dass es gewiss geschehen muss. — Also beide, die Unterkrainerin und die Stey-rerin, fanden das Wort ganz bekannt: Vodniken war es eben so unbekannt, als dem Referenten (Kopitar), dem erst dann das «Byt po semu» aus Schlözers Nestor beifiel.» K temu je Dobrovsky odgovoril (Archiv IV., 669.): «Das Steyrische .zabicila' kann doch nicht mit ,byt' po semu', wohl aber mit ,bizh' (bi'c, Peitsche) verglichen werden und ursprünglich einpeitschen, einbläuen heissen.» To mesto Kopitarjevega pisma je zelo teh-tovito, in svedoči: a) da je beseda «zabičiti» narodna ter v našem jezici uže stara, a ne stoprav zdaj skovana; b) daje ta beseda nekdaj imela nekoliko drugačen pomen ter tudi rabila je malo drugače, nego li zdaj, ker dekla je dejala: zabifila sem, a ne: zabiiila sem si, kakor se denes piše mej nami; kajti nij lehko misliti, da bi obe dekli bili napak govorili, ali da bi ne bil prav slišal Kopitar, kateremu se je ta glagol zdel toli poseben. Želeti je, da se kdo oglasi, kako ta. beseda služi zdaj prostemu narodu, koder je še navadna. Jaz je doma nijsem nikoli slišal; a vender ne verujem, da bi uže povsod bila odmrla nje prvotna raba. Po mojih mislih besedo «zabičiti» krivo tolmačita oba, Kopitar iri Dobrovskv. Mej nami 28l —- 282 --- Sloveni ter mej Slovani sploh nij bilo navade ni v starodavnosti ni pozneje, da bi roditelji bili z «bičem» odgojevali in učili svoje otroke, gospodarji z »bičem• ustrahovali svojo družino, ali možje z »bičem« udrihali svoje žene. Slovenu »šiba« novo mašo poje, a ne »bič«. Niti drugi narodi, srpejši od pohlevnih Slovanov, nijso z «bičem« svojej mladini vtepali modrosti v glavo, a kam li Slovan? Ako je to res, o čemer se nikakor ne da z lepa dvojiti, to kako se je od besede « bič» mogel poroditi trpki glagol: zabi-iiti, v pomenu : beibringen, einscharfen, einpragen? Mnenje slavnega Dobrovskega o tej stvari je prenagljeno, ter uže sam njega kratki odgovor kaže, da besede nij globoko premišljal. Morebiti se o tej priliki utegne kdo dozivati nemške besede «einbleuen»,* verberibus inculcare. To ne služi sem, ker je vzeto iz nemških učilnic, kder so res nekateri učitelji trdoglave ali neposlušne otroke do naših dnij s palico ali šibo (a ne z bičem) cesto tako pretepali, da je bila njih koža vsa podpluta; no Sloven je glagol «zabičiti > imel uže tedaj, kadar nij imel še nobene učilnice, kar nam pripoveduje baš Kopitarjevo pismo Dobrovskemu. Kolikor jaz vem, to je našej besedi «zabičiti » v pomenu «einscharfen, einpragen« prvi v * Grimm uči, da je to besedo treba tako pisati, a ne: einblauen. — 2S3-- slovensko knjigo odprl duri gospod Jurčič. V povesti «Sosedov sin» (Mladika, pri Egru v Ljubljani 1868. 1.) na 169. strani čitamo: «pazi se, reče mati (hčeri Franici), ogiblji se, da te ljudje v besedo in v jezike ne dobodo...... Pa saj ti menda nij treba zabičevati, saj si pametna dovolj«. - - A gospodu Jurčiču, kakor sem uže poprej opomenil, rabi ta glagol nekoliko drugače, nego li deklama, o katerih piše Kopitar. Gospod Jurčič je to besedo slišal doma. kar vem iz ust njega samega; ali to se vpraša, če je vse na tanko tako slišal, kakor je pozneje zapisal, ter če so mu na liho prišli vsi raznolični zasuki in pojmi te besede? Naj bi tudi on pomislil, ali se more vsega tega še opominati, in ako se ne more, povprašal bi domačih ljudij ter potlej o tem povedal v svojih novinah; kajti morda bi po tem poti zvedeli kaj tacega, kar bi mahoma pomoglo to besedo neovržno raztolmačiti.* Skrajni čas je uže, da povem, kakov se mi zdi porod našega glagola: zabičiti, zabičevati, katerega razven samih Slovenov zdaj nema nobeno drugo slovansko narečje, kar je treba opomeniti. V ruskem jezici nahajamo: zaobykafi, v., sich gewohnen an etwas, zaobyčnyj, adj., ge-wohnlich, herkommlich, gebrauchlich, zaobyčlivyj, * J. misli, da je slišal besedo samo v onem pomenu, kakor jo je zapisal. Ured. «.Slov. Naroda.* - - 284 — adj.. gevvohnt. zaobyčka, f., die Gewohnheit. Pod-stava je: za-ob-vyk, ter «vyk» stoji namesto «yk», od koder je tudi: uk, m., die Lehre, obyčaj, m., der Brauch, die Gewohnheit. die Sitte. A južni Slovani smo namesto samoglasnika «y» uže v starej dobi vzprijeli «i» : običaj, namesto: obycaj. Takd bi «zabičiti-> stalo namesto »zaobičiti (za-obyčiti),» gewohnen. sich gewdhnen, sich an-eignen. einpragen: kajti v ruščini tudi: obykatl, v., znači: sich gevvdhnen, ter: obyclivyj, adj., eigensinnig. Kako časi besede iz trpelivega (passiv) zmisla prestopajo v dejstveni (aktiv) zmisel, nam jasno kaže naš glagol: rabiti, ki zdaj znači «etwas brauchen»; a nekdaj nij bilo takd, Pod-stava je: rab, m., der Knecht, in v starem jezici: rabiti pomenja: ziim Knecht machen, rabovati, Knecht sein, dienen; srbski: rabiti, frohnen (na tlaki delati); zatorej: rabiti, etwas dienstbar machen, sich desseu bedienen, es brauchen. — Še je opomeniti, da samoglasno združbo «ao» sredi besede Sloven krči navadno v «a*: napak, zabmiti, namesto ndopako, zaobrniti, zaobvrniti itd.; takd je tudi: zabičiti namesto: zaobičiti. 1880. Novo glasilo slovensko. tVelnica.* Kakor smo zvedeli, bodo se tako imenovale novine, katere se mislijo po novem letu prej ali pozneje v Ljubljani dajati na svitlo, kadar in kakor bode njih urednik mogel. V namero so si izbrale, vejati pisavo slovenskih novin Ljubljanskih in drugih, ter ocenjavati sploh slovenske spise. Poslal se nam je tudi vzgled, kako je namenjeno to novo glasilo postopati. Evo ga! Jezikoslovcu « Slovenčevcmu >. V «Slovenci« z 8. novembra 1881. 1. nahajamo spis, imenovan »Slovenska predstava« (sic!). Tam čitamo: »med tem (sic!), ko celi [dve napaki v jednej besedi!) slovenski (kdo?) govori .nečak, nečakinja', zazdelo se je njemu (Cimper-manu) piaati (sic!) .netjak', .netjakinja'> — Za temi besedami stoji v »Slovenci« nekoliko debelega nezmisla, s katerim se nehčemo baviti. Kranjski Sloveni govore grozno redko »nečak« ali «nečakinja«; še bolje rečeno: ta beseda je neznana vsem, razven malega prgišča naših 286 — pisateljev, kateri so jo topoglavo presadili iz srbščine v slovenski jezik. Zakaj topoglavo? Zato, ker staroslovenski je: netij, m., der Sohn des Bruders oder der Schwester; staroruski: netij, m., isto, kar stoji namesto: neptij ; latinski: nepos-potis, m., neptis, f. — Srbski je res: nečak, m. (a ne: neeak); ali Srb govori in piše tudi: cviječe, n., die Bliithe, /išče, n., das Laub itd., namesto: cvetije ali cvetje; listije ali listje. Tako je i srbski: nečak namesto: nctijak ali netjak. Obrazilo «ak» je namreč dodano prvotnejšemu licu te besede, katero slove: netij, kakor smo slišali. Ker Sloveni govorimo : cvetje, listje, a ne za Srbom hodč: cveče, lišče, zato nam je treba tudi pisati in govoriti: netjak, a ne za Srbom: nečak. Mikalja, dasi tudi Srb, vender piše: cvjetje, listje; zatorej v njem čitamo dosledno i: nethjdk, a ne: nečak. Vzemi knjigo «Kraljevič Marko u narodnih pjesmah. Uredio Ivan Fili-povič. U Zagrebu 1880.», ter odpri jo na 189. str., kder najdeš pesen «Još drugčija ženitba Markova.» V tej pesni čitaš: On je imo do dsra netijaka, Netijaka Luku i Iliju. V njej se lice *netijak» vsega vkup nahaja I3krat, a lice •nečak» samo jeden krat, kar svedoči, da južni Slovani po nekatere kraje govor6 tudi še «netz/ak», a ne sam6 «net/ak». — Besede: netjakinja, die Nichte, res ne morem braniti, ker so jo zdaj skovali. Staroslovenski je bilo: nešteta, f.. die Nichte, namesto: neptera, kakor je staroslovenski tudi: gresti, v., namesto: grebti (mi zdaj govorimo: grebsti, grebeni), a Srb ima besedo: nečaka, f. (po naše bi to bilo: netjaka), die Nichte. — Cesar kdo ne umeje. o tem je bolje molčati 1 1881. «Vrtce vim » pesnikom in pisateljem sploh. Prijetno baš ne bode, kar mislimo povedati; a molčati ne moremo. Od svojih mladih prijateljev dobivamo časi pesence, da bi jih natisnili v «Vrtci*. Lepo je, da mladina goji svoj jezik, samd če ga tudi res goji, in lepa stvar je pesen, samd če je res tudi kaj vredna! A kakšne pesni mi dobivamo cesto? Kolikrat so misli ukradene, če sploh moremo govoriti o kakej ostro občrtanej misli; kajti pride nam v roko dosti proizvodov brez nobene prave misli. O vnenjem lici teh pesenc, žal, ni govoriti nesmejemo! Sestava je vsa razmršena, kakor razdrasana ščet, a lice vse razdrapano, kakor da so ga osepnice trikrat raz-jedle. Slovnice zaman iščeš ter dostojne zveze časi o belem dnevi z lučjo ne najdeš. O stikih ali rimah ni govoriti ne moremo: «srce» — «se»; «doma« «ga» i. t. d., take stvari, ki nikakeršni stiki niso, treba cesto v naših pesencah šteti mej boljše; kajti «žaba» in «raka» se nekateremu zdi tudi stik. Čutilo prave lepote in dostojnosti ter mera pravilne sestave je vže takd redka, da nekateri tacih pesnikov na uredniška vrata časi tudi poropotajo, ako svoje kilave pesence ne najdejo —- 289 -— v prvem listu potem, od kar so jo poslali. Mej katerim narodom v Evropi, ako ni slovanskega plemena, bi se to moglo goditi ? A če smo dejali, da so misli po navadi ukradene, vender nehčemo zamolčati, da sem ter tam naletimo tudi kakšno svojo, lepo misel, ali vsaj kal (najčešče samo kal) te misli. O tacih prilikah potlej vse predelamo ali damo predelati. A ta pesen po navadi potem vže ni tistega, kdor nam jo je poslal, ker je takd prelita in prestrojena, kakor nov zvon od stare zvonovine, ter nje prvi oča bi je nikakor ne poznal, ako bi jo kje drugje na svetu srečal, a ne v «Vrtci*. O tacih prilikah cesto vprašamo sami sebe: čegova je ta pesen zdaj. če tudi stoji pod njo prvega očeta ime? Ako tak pesnik v poznejših letih misli dajati pesni mej narod, more li mej svoje otroke vzeti tudi te, do konca prerojene proizvode? Vemo, da malo kateri ima kaj tacega na umu; a vender so tudi taki, da imajo. Mladina draga! pomni si to: slovenski jezik ni za to na svetu, da bi ga ti za uho bila. Vemo, da se stdprav učiš, in da zatorej dovršenega dela še ne moremo iskati pri tebi; a tudi to vemo, da bi se bilo učiti in truditi vse drugače, nego li se tebi hoče. Najhuje človeku de to, ker ni videti nikjer ozbilja ali resnobe; vse je sama igrača. Zatorej te prosimo, da se ozbiljneje uči, dokler si še mladina; a kadar sebe naučiš, potlej izkiišaj druge učiti; kajti ako slepec slepca vodi. Levstikovi zbrani spisi. V. oba v jamo padeta, in kdor se v mladosti ne lika ter ne gladi, robat ostane do starosti. Mnogi naših pisateljev ne spoštujejo niti svojega jezika, najdragocenejše ostaline slovanskih dedov, niti slovenskega občinstva, niti samega sebe, ker drugače ne bi tako delali, kakor delajo, nego sramovali bi se do rudečice, pokladati nam take jedi na slovstveno mizo, kakeršne časi po-kladajo. Lesene žlice, lončena skleda, to ni najhuje, ker je samo ubožno, a ne grdo; a naši pisatelji časi nimajo ni sklede ni žlice: pomije nam ponujajo iz ubite črepinje. Obhaja nas groza, ako premišljamo, kam s tem potem pride slovenski narod in kam zlosrečni slovenski jezik, ki ga nemčijo učilnice in pisarnice, a še gadneje Slovenci sami. kateri se slišijo pisatelji. Mladenič! predno primes za pero, presodi še do konca, imaš li ali nimaš polne mere tacih svojstev, kakeršne hoče to ozbiljno in težko delo ? Ce jih nemaš, saj ni treba, da bi tudi ti pisal! Pri nas je devet desetin pisateljev, kateri niso pozvani, a še menj izbrani, ter sami ne ved6, zakaj in kako pišejo! To povedati nam se je zdelo potreba in dolžnost, bodi si komu ljubo ali bodi si bridko.* i879. * Te zlate besede Levstikove naj si dobro zapomnijo tudi tisti mladi »pesniki«, ki nas obsipajo s svojimi v potu obraza skrpucanimi pesmimi in so potlej budi na nas, ako jim ne odgovarjamo v pismih ali jih — iz samega usmiljenja — v listnici ne devamo na rešeto. Ured. tLjublj. Zvona.* Wolfov nemsko-slovenski slovar. Das deutsch-slovenische Lexikon, welches von Allen, die sich für die slovenische Literatur interessieren, schon lange mit Sehnsucht erwartet wurde, ist vor mehreren Monaten erschienen. Da wir eine Rezension desselben zu geben gesonnen sind, so dürfte es nicht am unrechten Orte sein, die Geschichte seiner Entstehung vorauszuschicken, weil sich jedes Werk aus seiner Genesis am besten erklären lässt. Bekanntlich hatte schon Vodnik ein Wörterbuch zu schreiben begonnen, dessen Manuscript sich im Besitze des Herrn Professor Metelko befindet. Man erlaube mir ein Paar Worte über das Verfahren Vodniks bei seiner Arbeit. Er nahm den Adelung her und übersetzte Wort für Wort aus dem Deutschen ins Slovenische. Dadurch wollte er wahrscheinlich den Vorwurf der Armuth, den man auch zu seiner Zeit unserer Sprache machte, faktisch widerlegen. Der Zweck war gut, die Mittel falsch. Er sammelte zwar unter dem Volke auch; aber der Mangel mitwirkender Kräfte — nur Bilez verdient als Mitarbeiter erwähnt zu werden — und die Pflichten ig* seines Berufes Hessen ihm unmöglich zu. hierin so viel zu thun. als er für nothwendig erkannte und wahrscheinlich auch zu leisten Willens war. Nur auf diese Art können wir uns genügend erklären, warum er mit der Vollendung seines Werkes von allen Seiten dazu aufgemuntert, so lange zögerte, bis ihn der Tod überrascht hat. — Es ist ganz natürlich, dass Vodnik nur zu oft auf solche deutsche Ausdrücke stossen musste, für die ihm keine entsprechenden slovenischen vorlagen, weil sie entweder unser Dialekt wirklich nicht besitzt oder weil sie dem Vodnik noch nie zu Ohren gekommen waren. Wie half er sich aus dieser schwierigen Lage ? Er bildete die Wörter selbst. Und so treffen wir den gefeierten Mann auf einem Irrwege an. auf dem sich unsere Lexikographie durch sein Verschulden noch heutzutage befindet. Ein Lexikon ist nach unserem Dafürhalten ein Werk, in welchem möglich alle existirenden Wörter, Ausdrücke und Redensarten einer Sprache geordnet, ihrer Bedeutung nach determinirt und grammatikalisch. insofern es nöthig ist, auch syntaktisch erklärt erscheinen. Es ist überflüssig zu erinnern, dass hiemit die sogenannten Realencyklopädien, Taschen- und Fremdwörterbücher nicht gemeint werden, indem auch Vodnik derartige Erzeugnisse unmöglich im Sinne haben konnte, obwohl er über die wahre Bedeutung eines Lexikons durchaus nicht im Klaren war; denn wie wäre er sonst im Stande gewesen, mit dem deutsch-slovenischen Theile zu beginnen? Hat so ein Werk nicht den Anschein, als hätte es ein Deutscher zu Nutz und Frommen seiner Landsleute geschrieben, um ihnen, falls sie Slovenisch lernen wollen, das Studium zu erleichtern ? Was würden die Deutschen gesagt haben, wenn ihr Adelung mit einem lateinisch- oder französisch-deutschen Werke aufgetreten wäre ? Aber er hat sich nicht nur davor in Acht genommen, sondern auch gezeigt, er wisse sehr wohl, dass ein Wörterbuch nicht unumgänglich nothwendig in zwei oder gar mehreren Sprachen verfasst werden müsse; dass es die Ausdrücke einer Sprache in dieser Sprache selbst erklären könne. Vodnik hatte den Adelung vor sich, und doch fasste er den Geist seines Werkes nicht auf. Man könnte mir einwenden: «Du wirffst dem grossen Vodnik Mangel an Abstraktionsvermögen vor und bedenkst nicht, dass du für Alles nur ihn verantwortlich machst, was schon bei seinen Vorgängern und der Richtung seiner Zeit, so wie auch der Noth derselben zur Last gelegt werden soll. Er musste ja die deutschen Vokabeln den in zahlreichen Fällen unbekannteren slovenischen voransetzen, da sich gewiss alle seine Landsleute, welche eine Schulbildung genossen hatten, besser deutsch als slovenisch auszudrücken vermochten.» — Ja, was von seinen Landsleuten vorgebracht wird, das ist eine Thatsache. Noch lange später ergieng es den Slovenen nicht um Vieles besser — wenn sich die Lage der Dinge heut zu Tage auch etwas günstiger gestaltet hat, so bleibt uns noch Manches zu wünschen übrig — allein daraus folgt noch immer durchaus nicht, dass Vodnik zuerst auf Einzelne, von denen unsere Literatur nichts erwarten konnte, und mögen dieser Einzelnen auch Tausende gewesen sein, und dann erst auf die gesammteNationalliteratur seines Volkes hätte bedacht sein dürfen. Wir behaupten ebenfalls, dass sogar noch in unsern Tagen sehr vielen Slovenen ein deutsch-slovenisches Lexikon mehr Bedürfniss ist, als ein slovenisch-deutsches; nur hätten wir von Vodnik, dessen Geist und Bildung seine Zeitgenossen wenigstens um ein halbes Jahrhundert überflügelt haben soll, erwartet, er werde jenes diesem folgen lassen, nicht aber den entgegengesetzten Weg einschlagen. Zu welchem Ziele die von ihm betretene Bahn führen musste, war uns. seinen Enkeln, zu erleben beschieden. Auch der im Jahre 1848 ins Leben gerufene slovenische Verein arbeitete mit Benützung der noch nicht druckfertigen Handschrift Vodniks ein Wörterbuch aus, welches 1852 beendet und parthienweise au mehrere sprachkundige Männer zur Durchsicht herumgeschickt wurde. Allein diese Unternehmung gerieth ebenfalls vor der Herausgabe ins Stocken. Wir müssen auch diese Arbeit etwas näher beleuchten. Man war überzeugt, dass Adelung, der uns eigentlich gar nichts — 295 *-= angehen sollte, für den jetzigen Zustand der deutschen Literatur, die wieder nicht unsere Literatur ist, veraltet und arm geworden sei; darum legte man dem auszuarbeitenden deutsch-slovenischen Wörterbuche den Heinsius zur Basis und übersetzte wieder Wort für Wort. Wenn passende Ausdrücke nicht gleich bei der Hand waren, trat man ebenfalls in die Fussstapfen Vodniks, und man sagte mit Preschern: «is svojili bomo to mofgan dodali» (das wollen wir aus eigenem Gehirn geben). Wir sehen also unsere Lexikographie um keinen Schritt weitergerückt, als sie zu Vodniks Zeiten war, was man aber den Herren Mitarbeitern nicht zu sehr verargen darf; denn sie waren, mit etlichen Ausnahmen, junge produktive Köpfe, mitunter sogar Studenten, die noch das Gymnasium besuchten; wie konnten sie also einen klaren Begriff von den an ein Lexikon zu stellenden Anforderungen haben ? Wie konnten sie mit unserer Sprache auf einem vertrauten Fusse stehen ? Auch darf nicht vergessen werden, dass man sich einem Werke, welches stillen, ruhigen Ernst verlangt, in einer sehr aufgeregten Zeit widmete. Von diesen mit rühmenswerthem Eifer sich bethätigenden Kräften konnte die Nation, trotz der späteren Revision reiferer Einsichten, eher der Literatur nachtheiliges. als sie wirklich förderndes Resultat erwarten. Das Schicksal des schon zwei Mal begonnenen und wieder unterbrochenen Werkes sollte — 296 — endlich entschieden werden. Im Jahre 1854 versprach der nun verewigte Hochwürdigste Herr Fürstbischof von Laibach Anton Alois Wolf, das Wörterbuch auf seine Kosten drucken zu lassen. Die Arbeit lief nach einer mehr als einjährigen Pause wieder vom Nagel und verliess heuer die Presse. Dieses Werk also ist es, dessen genauere Prüfung wir uns eigentlich' zur Arbeit gestellt. Um die Ausarbeitung des Lexikons zu ermöglichen, erwählte man einen Redakteur und gab ihm mehrere Mitarbeiter zu, worüber man sich aus der Vorrede selbst belehren lassen kann. Was man bedauern muss, ist der Umstand, dass die meisten dieser Herren seit ihrer frühesten Jugend in Städten leben, wo sie vom Slovenischen wenig lernen, aber viel vergessen konnten. Etliche von ihnen verdankten ihr Slovenisch nicht so sehr dem Umgange mit dem Volke, als vielmehr den Büchern; Andere sogar den Mitarbeitern der Blätter, die sie ins Leben gerufen haben. Man kann ihnen Allen eine genaue grammatikalische Kenntniss unseres Dialekts eben so wenig absprechen, als man bei Einigen zu leugnen im Stande ist, dass sie sich auch mit andern sla-vischen Dialekten und mit dem Altslovenischen befasst haben müssen; allein zu einer derartigen Aufgabe ist das keineswegs genug — man muss im Volke leben, um von ihm sammeln zu können. Wir Slovenen sind jetzt noch durchaus nicht im Stande, nach dem Beispiele der Deutschen, Fran- — 297 — zosen und anderer Nationen ein gründliches lexikalisches Werk aus unserer Literatur zu schöpfen ; bei uns muss sich umgekehrt die Literatur an dem unter dem Volke gesammelten und in einem Lexikon hinterlegten Sprachschatze kräftigen. Es verdient allerdings Anerkennung, dass die im vorliegenden Werke Betheiligten, einen Schritt weiter thaten, als Vodnik; aber leider waren sie nicht stark genug, auch den zweiten zu machen. Die Nothwendigkeit eines slovenisch-deutschen Wörterbuches, an dem soeben gearbeitet wird, sahen die Herren nämlich ein, nur sahen sie die eben so grosse Nothwendigkeit, dieses vor dem deutsch-slovenischen erscheinen zu lassen, nicht ein. Darum strengten sie ihre Kräfte oft vergebens an, während man dieselben, den deutsch-slovenischen Theil ausarbeitend, beim umgekehrten Verfahren gar nicht anzustrengen gebraucht hätte — man hätte ja nur ganz einfach aus dem Slovenischen ins Deutsche übersetzen sollen; kurz, daraus muss man die meisten Mängel und Gebrechen des Lexikons herleiten. Die Redaktion stützte sich ebenfalls auf die Arbeit Vodniks und auf die des slovenischen Vereines; nur hielt sie auch den Heinsius zu arm und verstärkte ihn aus anderen Wörterbüchern; dann übersetzte sie abermals nach herkömmlicher Sitte Wort für Wort. Die Ausführung wurde durch den Umstand etwas erleichtert, dass in letzterer Zeit die copia vcrborum auch von andern Seiten her angewachsen war, obwohl sich die Angaben nicht immer der gewünschten Ver-lässlichkeit rühmen konnten. Auch wurden alle früher im Drucke erschienenen slovenischen Wörterbücher, von denen die meisten einen geringen oder gar keinen Glauben verdienen, gehörig ausgebeutet, um ohne strenge Wahl das neue Lexikon damit auszuschmücken; wir sagen ohne strenge Wahl, weil eine solche nie erlaubt hätte — um nur Ein Beispiel anzuführen — den Vodnik'schen Ausdruck «nosna ura», was eigentlich eine «trächtige» Uhr heisst, für «Sackuhr» aufzunehmen. Man berufe sich ja nicht auf das in Oberkrain allerdings übliche nosni koS (Tragkorb), weil andere Slovenen dafür besser opertni kos sagen. Man erlaube uns auch das für gar keine Kritik zu halten, dass man zweifelhaften Wörtern den Namen des unverlässlichen Lexikons, dem sie entlehnt sind, oder gar ein skeptisches Fragezeichen beisetzte, dessen sich häufig auch Vodnik'sche und nicht minder andere von noch lebenden Mitarbeitern herrührende Ausdrücke erfreuen, obschon sie dem slovenischen Volke mitunter allerdings geläufig sind. Das Fragezeichen erscheint bei einem jeden, in ein Lexikon aufgenommenen Worte geradezu als ein lächerliches, der Aufgabe des Werkes widersprechendes Ding. Ferners hat man, um das Wörterbuch vollständiger zu machen, unsere literarischen Produkte der jüngeren Periode gehörig benützt, obwohl fast alle, ja selbst solche nicht ausgenommen, die sich unverdienterweise eines klassischen Ruhmes erfreuen, unslavischer Wortbildungen voll und reich an Beweisen der Unkenntniss unserer Sprache sind; den Trüber und Dalmatin aber, die trotz ihres eckelhaften Germanisierens dennoch viel Gutes enthalten, hat man nicht genug exzerpirt, was wir den Mitarbeitern des slovenisch-deutschen Theiles ja nicht zu versäumen empfehlen. Nöthigen und unnöthigen deutschen Phrasen, die sich in irgend einem Lexikon befinden, gestattete man die Aufnahme; slovenischen Redensarten aber, die unter unserem Volke üblich sind, spürte man viel zu wenig nach. Auch gibt es viele deutsche und solche Wörter, welche die Deutschen entlehnt haben, denen man überflüssiger Weise die Thüre öffnete, ob-schon man oft gezwungen war, slovenische, ihnen entsprechende Ausdrücke lange herum zu suchen, und wenn man dessenungeachtet nichts finden konnte, sich auf verschiedene, grössten-theils unbefriedigende Art aus der Verlegenheit zu helfen. Dabei gieng man nämlich auf folgende Art zu Werke: Es wurde, obschon sich die Redaktion in der Vorrede gegen Wortbildungen erklärt, dennoch theils neugebildet und vorgeschlagen, welche Vorschläge meistens mit einem «etwa» eingeleitet erscheinen, und wovon sich etliche als zu sklavische Ubersetzungen sogar komisch ausnehmen, wie z. B. für «Schöngeist» u. s. w.; theils hat man das dem Slovenischen entweder wirklich Fehlende oder nur als fehlend Geglaubte andern slavischen Mundarten entlehnt. Einige von den Punkten, die wir soeben gerügt haben, müssen wir schärfer ins Auge fassen. Zuvörderst wollen wir uns erklären, was wir unter unnöthigen deutschen und entlehnten Wörtern verstehen. Wir sind der festen Überzeugung, dass Ausdrücke, wie «Cabinetsordre, Rechnungsbemängelung, Chiffre, Sichtbrief, Nonchalance, Nomens, Club» u. a. dgl. m. jetzt durchaus nicht in ein deutsch - slovenisches Wörterbuch aufzunehmen sind. Einestheils weiss unsere Literatur noch gar nichts von den meisten dieser Dinge, und die Lexikographie hat durchaus nicht die Aufgabe, der Literatur auf diese Art vorzuarbeiten, sondern gerade umgekehrt; anderntheils aber kann man sich, falls man etwas davon verstünde, entweder in einem Fremdwörterbuche oder in einer Realencyklo-pädie Aufklärung verschaffen, und es braucht dem sprachgewandten Schriftsteller nicht erst vorgekäuet zu werden, wie er das geben soll, was ihm klar ist; dem sprachunkundigen Stümper führt aber eine derartige, nicht immer annehmbare Vorbeterei eher zu Fehlern als zur Wahrheit des Ausdruckes. Durch dieses Hinüberschielen in das Feld der Fremdwörterbucher, durch dieses Koquettiren mit der Realencyklo-pädie hat das deutsch-slovenische Lexikon selbst einen schielenden Charakter angenommen, und jeder Kenner unserer Literatur muss beim Durchblättern des Werkes mit Bedauern wahrnehmen, dass man sich an eine solche Arbeit beinahe um ein ganzes Jahrhundert zu früh gewagt. Es könnte allerdings die Einwendung gemacht werden, dass man so viel als möglich auf alle gelehrten Fächer, vorzüglich aber auf das juridische, falls unsere Sprache in den Kanzleien je zu Geltung gelangen sollte, Rücksicht zu nehmen verpflichtet war. Gut, allein wie viele juridische und anderen Doktrinen angehörige Phrasen gibt es aber, von denen das besprochene Lexikon trotzdem nichts weiss? Man hat das Sprichwort: "-mit Caesar aut nihil" nicht beachtet. Um diesem Bedürfnisse auf lexikalischem Wege gründlich abzuhelfen, müsste man für jedes gelehrte Fach ein eigenes Wörterbuch schreiben. Den Umstand, dass bei deutschen Redensarten und Sprichwörtern, die man slovenisch nicht zu geben wüsste, hin und wieder die «.Novice-» zu Hilfe gerufen wurde, deren Mitarbeiter dem Lexikon auch mit gereinten Übersetzungen beisprangen, lassen wir, so sonderbar er klingen mag, dahingestellt, da es ja im freien Willen der Redaktion lag, diese aufzunehmen oder fahren zu lassen; wir wenden uns lieber -- 302 "•— zu den zahlreichen Neologismen, von denen man sich gar viele hätte ersparen können, wenn man dafür lieber echte Ausdrücke im Volke gesucht haben würde. Man betrachte das Lexikon, wie man es will, so drängt sich immer wieder die Bemerkung auf, dass auch dasselbe dem Tadel, der unsere Gesammtliteratur trifft, nicht entgangen ist, dem Tadel nämlich, dass die Slovenen, statt aus sich zu nehmen, Alles, sogar Wörterbücher aus dem Deutschen übersetzen. Man hat sich allerdings einen groben Fehler zu Schulden kommen lassen, dass man den ganzen deutschen Sprachreichthum einheimischer und exotischer Wörter aufmarschieren Hess, und dass man emsig bemüth war, diesem ungeheuren Schatze einen eben so grossen slovenischen entgegenzusetzen. Was man nicht hat, damit soll man nicht prahlen. Man übersah, dass unser wetteiferndes Werk, überhäuft mit Neologismen, auch nach dieser Seite hin schielend werde; man vergass, dass ein solcher Kampf, auf diese Art geführt, nicht anders als zum lächerlichsten Nachtheile einer jeden, nicht bloss unserer Sprache ausfallen müsse. Wir gestatten dem Lexikographen, als dem Aehrenleser in der Literatur, und wäre er der fähigste Mann, die Freiheit durchaus nicht, sich auf den Horaz'schen Spruch: «Licuit semperque licebit signatum prae-sente nota procudere nomen,» zu berufen. Das « --3°3-- Wörterbuch ist kein Tummelplatz der Wortschneiderei und der Vorschläge. Selbstbilden kann nur der sehr sprachkundige Schriftsteller, und wenn dieser das neue Wort bei der Nation zur Geltung gebracht, dann erst darf die gierige Lexikographenhand die Frucht für ihren Sammelkorb vom Aste brechen. Im Wörterbuche treten, wie schon erwähnt, neben slovenischen Ausdrücken auch die andern Mundarten entlehnten auf, und wir pflichten der Redaktion mit ganzer Seele bei, dass man beim Abgange eines passenden slovenischen Wortes dafür lieber ein entsprechendes aus diesem oder jenem Dialekte mit gewissenhafter Angabe anführen, als selbst bilden sollte, nur bedauern wir die nicht seltene Erscheinung, dass echt slovenische, in unserer Nation allerdings lebende Ausdrücke als nur den übrigen Dialekten eigenthümlich bezeichnet werden. Daraus wird ersichtlich, dass keiner der Herren Mitarbeiter befähiget war. ein endgiltiges Urtheil zu fällen, welche Wörter eigentlich unserer Mundart abgehen, und dass man aller Wahrscheinlichkeit nach aus andern Dialekten weniger aufgenommen hätte, wenn der eigene Reichthum bekannter gewesen wäre. Überdiess hätte man bei Aufnahme- der Wörter aus andern Mundarten immer auf dem streng kritischen Wege bleiben sollen; man hätte falsche Neubildungen durchaus vermeiden müssen. Wenn sich z. B. snegobe'l (schnee- —- 3°4 — weiss) auch mit dem Zeichen der cechischen Firma als neu geschmiedet präsentirt, so ist es doch nichtsdestoweniger ganz gegen den Geist des Slavismus gebildet. Auch ist uns aufgefallen, dass z. B. bei dem Worte «Nemesis» zwischen Klammern der Beisatz «pri ncjeverciherscheint, und beim Worte «Natur > wird das russische «jefestvo» mit der Anmerkung: «Das Seiende unrichtig, Gott ist auch das Seiende, aber doch nicht die Natur», ausgestattet. Derartige Betrachtungen wären, als mit dem Zwecke des Lexikons unvereinbar, viel besser weggeblieben. Der Kleinigkeit, dass die Formen iga, imu, ic u. s. w. das Vorrecht erhielten, und dass neben dem altslavischen sl das nur oberkrai-nische s Platz fand, hat die Redaktion in der Vorrede selbst mit Unwillen erwähnt, und das haben unsere Landsleute auch schon anderwärts als das einzig Tadelnswerthe hervorgehoben, desswegen wollen wir uns damit nicht weiter bemengen. Wichtiger erscheint uns, das der im Slavischen eine so wichtige Rolle spielende Akzent gänzlich unberücksichtiget blieb. Freilich ist die Bezeichnung desselben gerade im Slove-nismus eine sehr schwierige, weil er je nach den verschiedenen Unterdialekten so sehr variert. Unserer Ansicht nach hätte man bezüglich des Worttones eine Untermundart als massgebend annehmen sollen, wozu das Innerkrainische am - - 305 — geeignetsten scheint, nicht nur weil es sich des geregeltsten Akzentes erfreut, sondern weil dieser Akzent selbst dem der südlichem Slaven am nächsten kommt. Auch sollten unsere grammatikalischen und lexikalischen Schriftsteller das uns noch immer abgehende Zeichen des dritten doppeltgedehnten Tones hinzufügen. Das Wort «.brat-» (Bruder) z. B. hat den scharfen, vprdi* (Hals) den gedehnten und «vrät» (des Thores) den doppeltgedehnten Ton, den wir hier mit dem Zirkumflex angegeben haben, ohne behaupten zu wollen, dass in unserer Orthographie dieses Zeichen dazu taugen würde, weil wir ohnediess damit das breite e und d kennzeichnen müssen. Wir nehmen uns die Freiheit, die Herren Mitarbeiter des slovenisch-deutschen Theiles auch auf diese Nebenumstände aufmerksam zu machen. Unter den gegebenen Umständen konnte das Werk also denjenigen Werth leider nicht erlangen, welchen ihm zu geben, sich die Slovenen zu einer heiligen Pflicht machen sollen, um dadurch einerseits dem hohen Mäcen auf die würdigste Art für die Deckung der Druckkosten zu danken, andererseits aber den Zeitbedürfnissen unserer Literatur zu genügen. Ich glaube dargethan zu haben, dass man bei der Ausarbeitung auf Abwege gerathen ist, auf die man unmöglich hätte gerathen können, wenn man die Aufgabe der Lexikographie eingesehen, Levstikovi zbrani spiai. V- 20 •--- 3°« ~ und wenn man den slovenisch-deutschen Theil zuerst ausgearbeitet hätte, aber ausgearbeitet, wie ein Lexikon ausgearbeitet werden soll; dennoch bin ich weit entfernt zu behaupten, dass ein Werk von 2012 Seiten nichts Vortreffliches enthalten sollte, es ist trotz seiner Mängel bis. jetzt unstreitig unser bestes Wörterbuch ; auch darf man alle Fehler keineswegs der Redaktion zur Last legen, wohl wissend, dass ihr die einzuschlagende. Bahn nicht nur durch die überlieferten handschriftlichen Arbeiten, sondern wahrscheinlich auch von andern Seiten her wenigstens angedeutet wurde. Damit wollen wir j.edoch nicht gesagt haben, als ob der verstorbene hohe Gönner Willens gewesen wäre, den Slovenen hierin irgend welche Schranken zu setzen. Auch der Umstand, dass die Redaktion, wie sie in der oft erwähnten Vorrede selbst bemerkt, nur Eine Korrektur des Satzes bekam, ohne dann das Manuskript mehr gesehen zu haben, darf nicht ignorirt werden. Nun ja, das vorliegende Werk mag seine Fehler und Mängel haben — leider sind die übrigen Slaven, mit Ausnahme der Serben, auch eben nicht viel besser daran — es mag sogar grosse Fehler und Mängel haben; allein dem kann ja noch immer*' durch den slovenisch-deutschen Theil abgeholfen werden. Allerdings könnte man abhelfen, nur ist uns, aufrichtig gesagt, auch um diese Arbeit bange, weil unsere Ansicht dahin geht, dass man zuallererst im Volke noch sammeln und viel sammeln sollte; dann erst dürfte man zum Drucke schreiten. Ich bin fest überzeugt, dass man, wenn Geld und Zeit da wäre, um reisen zu können, in verhältnissmässig kurzer Zeit, ohne die grösste Anstrengung, 50.000 Wörter sammeln könnte, von denen das vorliegende Lexikon noch gar keine Ahnung hat. Aus solchen echt volkstümlichen Bildungen würde den Slovenen erst klar werden, wie sie im Nothfalle selbst bilden sollen. Aber Alles drängt und schreit: «Heraus mit dem Wörterbuche!» Im heurigen Programme des* Laibacher Gymnasiums macht der slovenische Aufsatz die Schlussbemerkung, dass das tausendjährige Fest der Slavenapostel Cyrill und Method bald gefeiert werden soll, und äussert zugleich den patriotisch-frommen Wunsch, wie schön es wäre, wenn die Slovenen bei dieser Gelegenheit als ein Zeichen der Dankbarkeit die ganze neuübersetzte Bibel und das Lexikon in beiden Theilen den grossen Slovenenbekehrern zu Füssen legen könnten. —■ Es wäre jedenfalls unaussprechlich schön, wenn es nur zugleich so unaussprechlich leicht wäre, den heiligen Männern ein vollendetes Werk zu Füssen zu legen, woran man aber mir für meinen Theil zu zweifeln erlaube. «Chi va piano, va sano,» sagt das Sprichwort im römischen Reiche! 1860. SO* K r a n Levstik:. S pesnikovo podobo. I. Okolo štirideset kilometrov pod Ljubljano, ob okrajni cesti, ki drži iz deželnega stolnega mesta proti Ribnici in Kočevju, pol ure pod Velikimi Laščami, leži prijazno selo Spodnje Retje. Vasica šteje 5 hiš ter ima 30 stanov-nikov. In v tej vasi pri Joškovih, pod številko 2, v neznatni, pol zidani, pol leseni hiši je bil porojen naš Levstik dne 28. kimovca 1831. leta. Ves laški okraj, kamor spadajo Retje, ni romantiško lep, kakor naša Gorenjska, vender je po svojem jako zanimiv. Tu ne vidiš nobene visoke gore, in le malo tekoče vode; tu ni ravnega polja, ne globoko-vrezanih dolin — ves svet je, kakor sploh kraška zemlja, bregovit, poln dolov in kotlin, poln tokav in podzemeljskih jam, in le malokje ti ugleda oko bister studenec. Vender svet ni takd pust, kakor je notranji Kras. Le tu in tam moli sivi dolomit iz zemlje, katero pokrivajo sicer lepo obdelane njive in zeleni logi; zadaj za poljem pa se razprostirajo prekrasni gozdje z orjaškim bukovjem in temno jelovino. 312 A še prej. nego priroda, prikupi se ti narod, ki prebiva tod. Moški res da niso takd krepke postave kakor Bohinjci; ženske niso takd lepe kakor gorenjske Blejke ali Dolžanke; ali tukaj tudi ni tiste znane gorenjske prevzetnosti, tistega gorenjskega moštva, pretepavanja in zabavljanja. Ti ljudje se odlikujejo po svojem prostodušnem vedenji: odkritosrčni so, prijazni, zgovorni in postrežni. Prava njih posebnost pa je izredno pravilna govorica in neusahliv, ljubezniv humor. Sedi k možakom v krčmi, ne moreš se naslušati, kako modrujejo; ali opazuj fante in dekleta, ko se v nedeljo vračajo od opravila, kako se podajajo, kako jim teče govor in ugovor, kako dovtip pobija dovtip. Verujte mi, ni slučaj, da so se nam v tem okraji, malo uro vsaksebi porodili trije pisatelji, katerih imena bode Slovenec vedno imenoval s častjo in spoštovanjem: Trubar, Stritar in Levstik. Toda v Levstikovih mladih letih je bil ta okraj še oddaljenejši od velikega prometa nego je dandanes. Takrat skozi Lašče in Retje ni tekla hitra železna in gladka deželna cesta, ampak od klanca do klanca se je — prav mimo Levstikovega doma — vila kolovozna pot, po kateri so ljudje več tovorih, nego vozili; sedanjo cesto je šele 1839. leta dal napraviti tedanji ribniški komisar in poznejši župan 3'3 ljubljanski, Mihael Ambrož. In po zimi, ko so v gorki sobi brneli kol6vrati, možje pa pripovedovali razne dogodbe iz turških bojev in francoskih časov, oglašal se je iz bližnje hoste tuleči volk, po zelenem bukovji se je spomladi pasel brzonogi jelen, in v Rčtjah ni bilo hiše. kjer bi o Veliki noči gospodinja ne bila na mizo postavila suhega jelenovega mesa.* In v tem kraji, med takimi ljudmi je naš Levstik prebil svojo mladost! Vsakemu človeku z nekako divno močjo objemajo dušo spomini iz mladostnih, iz otroških let. Nihče izmed nas. in naj si je prebil svoja detinska leta, kjer si bodi in kakor si bodi, ne more jih pozabiti. V vzgojevalnem oziru sploh, zlasti pa v jezikovnem oziru so mladostni vtiski kolikor toliko odločevalni pri vsakem človeku. Domače navade, domače govorice, da, vsega duševnega obzorja, v katerem si prebil svojo mladost, ne moreš se * Levstik sam mi je pravil, da sta z očetom neki zimski večer, ko sta se peljala s semnja iz Ribnice, pod Planino, četrt ure pod Retjami, srečala na cesti volka, ki je grozno zavijal in se le nerad umaknil s ceste. Jeleni so pa zahajali v retijske gozde iz Rudeževih gozdov na Veliki gori, kjer jih je graščak Rudež krmil po zimi. Ko je Levstik nekoč v gozdu nad domačo hišo ležal v senci in bral, za-čuje, kako nekaj lomasti po hosti, in velik jelen se prikaže iz zelenega bukovja naravnost proti njemu. Retenci so jelene skrivaj lovili, kar jim pa dobrodušni Rudež ni štel za prehudo zlo. Zadnje Rudeževe jelene so postreljali leta 1848. uporni Suhokrajinci. * 3 H - docela iznebiti do konca dnij svojega življenja. Ako se to dogaja že navadnemu človeku, v koliko večji meri moremo to psihološko posebnost opazovati pri takd receptivnih, dovzetnih poetičnih ljudeh, kakor je bil Levstik. Levstik je bil po lepem svojem govoru in po neusahiivem svojem humorji ves Laščan. In koliko je Levstik sočasne pisatelje slovenske nadkriljeval že zaradi tega, kar je od doma prinesel s seboj! Jezik slovenski še dandanes ni na vse strani takd razvit, da bi se ga mogel kdo korenito naučiti iz samih, knjig. Se dandanes vsak dober pisatelj zajema naravnost iz narodovih ust. In ta nedo-statek se je čutil takrat, ko je Levstik začel pisateljevati, še močneje nego se čuti dandanes. II. Levstikov oče, mal zemljiški posestnik, pošiljal je svojega sina tri leta v veliko-laško ljudsko šolo; dve leti je prebil na ljubljanski normalki ter jeseni leta 1844. stopil v I. razred ljubljanske gimnazije. Toda takoj prvi mesec se ga loti takd huda vročinska bolezen, da je moral izostati iz šole ter vse leto prebiti doma. Jeseni leta 1845. pride iznova na gimnazijo, katero potem — brez mature — izvrši leta 1853. Ves čas, izvzemši V. razred in prvo polletje VII. razreda, je bil odličen dijak, v II., III. in IV. šoli celd «primo praemio donatus». Redi, katere je dobival v semestralnih spričevalih, so iz krščanskega nauka in zgodovine odlični («vor-ziiglich»), iz latinščine, grščine, iz nemškega in slovenskega jezika večinoma izvrstni («ausge-zeichnet«) z raznimi hvalnimi dodatki. Zlasti poudarjajo vsi učitelji jezikoslovnih predmetov, da je izboren stilist. Nekoliko slabejše rede ima iz prirodoznanskih strok, tako n. pr. mu je dal suplent Karol' Deschmann v drugem semestru VII. šole iz prirodoslovja samo "gut*, z opazko «schnelle, richtige Auffassung und vollkommene mathematische Begriindung bei vvenig verlass-licher Aneignung*. Se slabeje se mu je godilo iz matematike, iz katere je dobil jedenkrat «kaum ausreichend», jedenkrat celo srednje («mittelmassig»). Matematike sploh ni posebno čislal in v zbirki mladostnih svojih pesnij je nanjo izpustil ostro pušico. Vedenja je bil ves čas vzglednega ali hvalevrednega, samo v V. šoli njega vedenje ni bilo brez graje — «nicht ganz tadellos». Od tretje do končane pete šole je bil gojenec knezoškofovega zavoda «Collegium Aloysianum», kjer mu je bil ravnatelj poznejši ljubljanski knez in škof dr. Janez Zl. Pogačar, prefekta pa dr. Gregor Tusar, pozneje gimn. profesor v Gorici, in Jožef Hočevar, zdaj kanonik v Novem mestu. Njegovi součenci v Alojzijevišči so bili Jožef Drašler, Anton Košmerl, Val. Lah, dr. Jan. Šust, starejši, oziroma mlajši tovariši pa L. Svetec, Janez Božič, Jožef Rogač, M. Frohlich. Peter Urh, Jožef Marn, Jožef Stritar, sedanji veletržec Jožef Gorup i. dr. Po triletnem bivanji je konec šolskega leta 1850. na pol prisiljen, na pol radovoljno izstopil iz Alojzijevišča največ zaradi svoje prostoljubnosti in zaradi nedolžne svoje razposajenosti, katero so pa nekateri napačno tolmačili. Odslej je stanoval pri roditeljih sedanjega tiskarja Ivana Krajca v Gradišči.* Po izvršeni osmi šoli je odšel na Dunaj. Tu je pri jezuvitih v palači vojvode Modeneškega v Beatričinih ulicah na Kostanjevici prebil nekak novicijat, potem pa gojenec nemškega viteškega reda bil poslan v duhovsko semenišče v Olomuc. Levstik je že na gimnaziji med dijaki slovel kot summa auctoritas v znanji slovenskega jezika. Poleg tega se je posebno vztrajno učil srbskemu jeziku; najlepše junaške pesni prve Vukove zbirke je znal na pamet. Njegovi češki sošolci v olomuškem semenišči se niso mogli načuditi, da si je v malo tednih popolnoma osvojil tudi češčino in da je kmalu znal staro-češke spomenike temeljiteje tolmačiti, nego sami Čehi. Živahni in dovtipni modrooki in plavolasi slovenski mladenič je imel v semenišči kmalu toliko prijateljev, kolikor tovarišev. Tudi z * O Levstiku, alojzijeviškem gojenci, in vzrokih njegovega izstopa glej Stritarjev spis »Levstik«. Ljublj. Zvon, 1889, str. 16 in 17. -~ 317 « učitelji je lahko izhajal; zlasti je nadarjenega Slovenca čislal profesor Pokorny, učitelj semit-skih jezikov, kateremu je bil Levstik najizbor-nejši učenec. V kratkem času se je Levstik v Olomuci popolnoma udomačil. A tist čas izda Levstik pri Blazniku v Ljubljani drobno knjigo svojih pesni, in ta drobna knjiga je odločila usodo njegovega življenja!* Levstik je ravno z izvrstnim uspehom zvršil prvi semester bogoslovskih študij, ko ga nekega dne pokliče semeniški ravnatelj k sebi ter ga vpraša, če je res dal na svetlo knjigo pesnij, polnih bogokletja in razuzdane erotike, in če je voljan te pesni preklicati. Mladi pesnik odločno zanikuje, da bi bile pesni njegove razuzdane in bogokletne, in reče, da jih ne more preklicati. Pesni, ob kateri se je semeniški ravnatelj posebno spotikal, sta bili zlasti «Na vseh svetnikov dan» (gl. I. zv., str. 155) in «Studentovska zdravijca« (I, 158). Čez nekoliko dnij ga pokliče k sebi nadškof olomuški. Očita njegovim pesnim tiste pregrehe, kakor prej semeniški ravnatelj. Levstik * Pesmi. Zložil Fr. Levstik. V Ljubljani. Natisnil i založil Jožef Blaznik 1S54, m. 8, 92 str. — Kako so te pesni zasezali, glej Stritarja, Ljublj. Zvon, 1889, str. 18, 19, 20. Založnik Blaznik je pesni imel zaprte celih dvanajst let; iz zapora jih je rešil šele ljubljanski knjigar VVagner meseca sušca 1866. leta ter jih v nekoliko dneh vse razprodal. Glej Celovškega «Slovenca» 1866, 25. list. -~ 318 ugovarja, da njegove pesni nikakor niso takšne, kakor jih opisuje zlobna denuncijacija iz Ljubljane, da jih sploh v Olomuci nihče ni bral in da tedaj tudi nihče ne more o njih soditi. Ker na nadškofovo prošnjo neče niti pesnij preklicati, niti izreči, da mu je zal, da je izdal svoje pesni, izjavi mu nadškof: «Jako obžalujem, da ne morete biti delj gojenec mojega duhovskega semenišča!* Ukaže mu izplačati precejšen via-ticum — namreč 100 gld. — in Levstik se poslovi od Olomuca. Vsi bogoslovci so ga spremili jedno uro daleč in mnogim so se rosile oči, ko so se poslavljali od njega. Sošolcem svojim je pa ostal v tako prijaznem spominu, da so se še čez dvajset in trideset let oglašali v Ljubljani pri njem, če je katerega pot privedla z Moravskega v Italijo ali na Kranjsko. Očitna krivica, storjena Levstiku s to grdo ovadbo, poznala se mu je po vsem poznejšem življenji. Naudala ga je z živim srdom zoper vse reakcijonarne nakane v našem slovstvu, poostrila in vzmnožila je njegov že prirojeni mu odporni duh in s trnjem posula življenja pot možu, ki je bil odslej zaznamenjevan s sramotilnim pečatom bogokletnega pesnika. Levstik se je iz Olomuca nameril na Dunaj. Ker ni imel mature, hotel se je zapisati v tehniko, za katero pa ni imel niti veselja niti potrebnih zmožnostij. Zategadelj je tudi rajši hodil poslušat Miklošiča in se pomenkovat s starim * 3'9 ~ Vukom. A ko mu čez nekoliko tednov poidejo novci, odpravi se peš v Ljubljano, kjer mu pa tedanja stroga policija prepove bivati.'" Zatorej odide domdv v Spodnje Retje. Roditelji njegovi so tisto leto (1854) prodali svoj dom ter se odpravljali na novo kupljeno posestvo v Prečni pri Novem mestu. Ali nikakor niso mogli pregovoriti Levstika, da bi šel ž njimi. Ostal je rajši pri sosedu Iliji (Jožefu Oblaku) v Spodnjih Retjah. Ker je bil brez vsega zaslužka, dojde mu dobro prijazna ponudba graščaka grofa Rudolfa Paceta, naj pride k njemu na Turn pri sv. Križi v litijskem okraji poučevat njegove otroke.** Tu je ostal Levstik čez tri leta in bil tem za-dovoljnejši, ker je imel poleg svojega posla dovolj časa, študirati in pisati, kar ga je veselilo. Toda, ker je jeden njegovih gojencev, grof Vilko, umrl — Levstik mu je v prelepi baladi «Knezov sin» postavil dostojen spomenik —. drugi, grof Rudolf, pa odšel na Dunaj v tere-zijansko akademijo, bil je Levstik spet brez kruha, in zopet je poiskal gostoljubne hiše svojega soseda Ilije v Spodnjih Retjah. Naselil * Ta strogost tedanjega policijskega ravnateljstva je Levstika tako zbodla, da se gre pritožit naravnost k tedanjemu cesarskemu namestniku grofu Chorinskemu, ki je na policijski ukaz zapisal s svojo roko: »Herr Franz Levstik kann in Laibach bleiben, so lange er will». ** Glej pismo Antona grofa Paceta I., 305. se je v leseni kolibi kakor puščavnik in ves zakopan v knjige tukaj prebil do malega jedno leto, dokler ni prišel jeseni leta 1859. v Senožeče in na Kaleč za domačega učitelja k pesniku in graščaku Miroslavu Vilharju. A že leta 1861. ga nahajamo tajnika novoustanovljeni čitalnici v Trstu, odkoder se jeseni leta 1862. stalno preseli v Ljubljano, po imeni sourednik, v resnici pa jedini in dejanski urednik politiškemu časopisu «Naprej*, katerega je z novim letom 1863. začel izdavati Miroslav Vilhar. Marsikateri človek ima v svojem življenji dobo, v kateri je prebil toliko bridkih stvarij, da Se le nerad in z nekakim strahom spominja do-tičnih nesrečnih let. Ta žalostna doba je v Levstikovem življenji čas njega ljubljanskega bivanja od leta 1862. do 1870. — Tista leta mu je spodletela vsaka stvar, katere se je lotil. Vzorno uredovani«Naprej* so ubile tiskovne tožbe; Levstik sam pa je prišel v dolgotrajno tiskovno pravdo. Pri glavni razpravi dne 23. grudna I863. 1. je bil Levstik zaradi članka «Kaj se nekterim zdi ravnopravnost ?» po §§ 488., 491., 492. in 493. k. zak. obsojen na 3 mesece, Vilhar pa na 1 mesec zapora. Obema je bilo plačati tudi tiskovne troške. Tožitelj je bil tedanji okrajni predstojnik Ljubljanske okolice J. Pajk. Vsled priziva pa je višje deželno sodišče v Gradci dne 15. sušca [864, št. 2709 po § 288 k. p. r. Levstika popolnoma oprostilo. Košček kruha, katerega si je potem zaslužil kot jako vesten in delaven prvi tajnik pri »Matici slovenski*, vzeli so mu nekateri rodoljubi, ki so zahtevali, da tajniški posel pri »Matici« bodi časten, brezplačen posel, dasi so se vsi razboriti možje temu upirali. In res so se kmalu našli ljudje, ki so bili voljni ta posel opravljati zastonj, ki so pa naposled dobivali za svoj brezplačni posel vsaj po toliko nagrade, kakor prej tajnik Levstik plače; zakaj Levstik se je naveličal vednega drezanja in zbadanja ter se je meseca junija 1865 v posebnem pismu odpovedal tajniški službi, katero je opravljal od dne 9. sušca 1865. leta.* Kmalu nato je prevzel uredovanje VVolfo-vvega slovensko-nemškega slovarja; a ker so o tej stvari razven Levstikovega protektorja, tedanjega stolnega prosta doktorja Pogačarja, odločevali ljudje, ki so hitro zahtevali praktičnega slovarja, bodisi dober ali slab, Levstik pa je mislil samd na znanstven etimološki slovar, kmalu je prišel ž njimi v razpor in izgubil je tudi ta zaslužek. Noben udarec ni zadel Levstika tako hudo, prav v dušo, kakor ta; kako vestno, korenito se je Levstik pripravljal na to delo, to pričajo njegovi dotični rokopisi,** katere je * Glej «Narodni koledar« in letopis »Matice slovenske* za leto 1867. str. 2, 10, II, 13, 14. ** Gl. »Ljubljanski Zvon« 1888, str. 3S2 —4, kjer so našteti — Stritar 1. c. 80, 81. --- 322 — Levstik sam cenil na 20.000 gld. «Srce mu je bilo navezano na slovar,» pravi Stritar, «in tist čas, ko so ga šiloma ločili od njega, bilo je končano pravo življenje njegovo. Ta rana mu je krvavela do zadnjega trenotja. Živel je potem izbegan, izgubljen, brez pravega smotra, brez veselja.» Leta 1866. je izdal slovensko slovnico v nemškem jeziku* ali strastno so nje nauke pobijali odlični konservativni učenjaki slovenski, dasi se dandanes v mnogokaterem oziru ravnajo že sami po nji. Leta 1867. je hotel izdati velezanimivo knjigo: »Bučelstvo. Po skušnjah in besedah retij-skega bučelarja Jožefa Oblaka spisal Fr. Levstik.« Rokopis obseza 112 drobno popisanih listov v četverki. Dobil je tudi že založnika, trgovca E. T-na, a ko je bilo na čisto natisnjenih že šest pol (hranijo se v njegovi zapuščini), prišla sta si navzkriž z založnikom in Levstik je ustavil nadaljno natiskovanje. Velika škoda vsem našim bučelarjem, da ta izborna knjiga ni zagledala belega dne! Veliko zaslugo si je pridobil tudi za slovensko telovadstvo s tem, da je poslovenil • Nauk o telovadbi«, I. del (v Ljubljani 1867, m. 8, 23. str.), s katerim je osnoval imenstvo telovadnih vaj. * Die slovenische Sprache nach ihren Redetheilen. Behandelt von Franz Levstik. Verlag von Johann Giontini, Laibach 1866, m. 8°, 144. --323 — Mož izredne, čudovite nadarjenosti in raz-sežnega in korenitega jezikovnega znanja je bil brez kruha, brez stalnega zaslužka. Tista leta Levstik pač marsikateri dan, ko je zjutraj vstajal, ni vedel, kje bode opoldne obedoval, kje zvečer večerjal. Sploh pa je bil večkrat takd sestradan, da je bil takoj omočen, ako je spil le malo merico vina. In takd je ta v jedi in pijači vzgledno-zmerni mož prišel tudi na glas, da rad pije. Naravno, da so morale te žalostne razmere slabo vplivati na ves duševni položaj nesrečnega pisatelja. Levstik je bil plemenite duše, otročje-blagega srca, radodarnih rok, z ubožcem bi bil delil zadnji krajcar, za iskrenega prijatelja dal svojo dušo; a bil je koleričnega temperamenta, in kri mu je hitro vzkipela. Kar je spoznal za pravo in resnično, to je branil z ognjevito zgovornostjo; nazore in prepričanje svoje je zagovarjal odločno, brezozirno; vsakemu je povedal na vsa usta v obraz, kar je mislil; kadar se je boril, zgrabil je za najostrejše orožje. Že njegova čokata postava, trda hoja. po konci nošena glava z nazaj počesanimi dolgimi lasmi, visoko čelo, bistri pogled, krepka, nekoliko naprej moleča spodnja čeljust so bili živa podoba njegove krepke, živahne duševne odpornosti. A nesrečne razmere, v katerih je živel, te so njegov značaj še poostrile ter to blago, mehko dušo izpremenile večkrat v odurno odločnega 21* --324-- brezozirnega borilca. Razumljivo je, da mu to ni pridobivalo prijateljev, in da je bil zapleten zaradi tega v mnogovrstne literarne, politiške in socijalne boje. Z odločevalnimi možmi v čitalnici se je razprl, ker niso hoteli za «Slovenski dom» kupiti Maličeve hiše, ki je bila z velikim vrtom vred takrat za 100.000 gld. na prodaji. Z Bleivveisom in Lesarjem se je spoprijel zaradi Vodnikovega rokopisa in zaradi tega, ker sta, boječa se za vpliv svojih «Novic», nasprotovala ustanovitvi večjega slovenskega politiškega lista v Ljubljani. Z Matičinim odborom se je kregal zaradi Vodnikovih pesnij. Slovenske državne poslance je ostro poprijemal, ker so glasovali za dualizem — izkratka: bil je v vednem boji. In takrat je bilo, da je tedanji slovenski samodržec, čigar ime bi se nikoli ne imenovalo med našimi pisatelji, da mu ni Levstik v slovenščino prelagal njegovih nemški koncipiranih spisov, o njem zakričal grozne besede : "Pogine naj pes!*, ki so se pa glasile v njegovem hreščečem nemškem jeziku še bolj ciniško. A ni poginil! Zato so ga pa hoteli moralično ubiti 1 Ker je Levstik baš tiste čase ustanavljal satiriško-zabavljiv časopis, ko je učil slovenščine znanega politiškega dostojanstvenika, izmislili so si zlobni jeziki in to grdo obrekovanje trdili cel6 po časopisih, da je Levstika — vlada podmitila. In to neresnično vest so širili med ljudi baš tisti možje, ki so si takrat, ne s pretanko vestjo, delili med-se tisočake, pri Beustu zaslužene — z gorenjsko železnico. Kak6 je Levstika bolel ta udarec, o tem nam pričajo njegov «Pavliha» in njegove dotične izjave v Stritarjevem «Zvonu». O tem nam jasno priča zlasti z žolčem in srčno krvjo dnč 6. listopada 1870. leta zložena njegova oda «Sovražnikom« (I,/575). Te izjave so res ostre, ali pomisliti je, da pošten človek vse lože pretrpi nego krivično očitanje, da je izdajalec svojega naroda. Prava sreča je bila, da je takrat prijatelj Stritar povabil Levstika na Dunaj souredovat «Zvon». A ne samd to! Stritar, takrat še privatni učitelj, mu je svoj list ponudil celo v last, a ker Levstik ponudbe ni hotel sprejeti, odstopil mu res velikodušno tudi službo kontrolnega urednika pri državnem zakoniku. Ne trdim preveč, ako rečem, da je Stritar s tem blagim činom svojemu nesrečnemu prijatelju rešil življenje, katero je viselo ob tanki niti. Načelnik tistemu oddelku notranjega mini-sterstva, v katerem se državni zakon prelaga v raznovrstne jezike avstrijske, bil je takrat sek-cijski načelnik VVagner, pred katerim so trepetali vsi uradniki, ki so službovali pod njim. Ker je tudi glavni urednik državnega zakonika M. Cigale nekoliko obolel, namestoval je Levstik oba, Cigaleta in Stritarja. In čudno, s svojim odločnim vedenjem, s svojim bogatim znanjem, 326 *— brzim delom se je Levstik strogemu sekcijskemu načelniku VVagnerju v malo dneh prikupil takd, da je več občeval ž njim, nego z vsemi drugimi uradniki. Ko je Cigale spet okreval, poslal je VVagner Levstiku dekret s hvalnim priznavanjem njegovega službovanja in s primerno novčno nagrado. Se nikdar nisem videl Levstika tako veselega, k?kor tist dan, ko nam je s solznimi očmi kazal ta dekret, rekoč: «Vidite, to je prva priznatev mojega delovanja! Kaj tacega doslej še nisem učakal.» Slučajno se je takrat izpraznilo skriptorsko mesto v licejski knjižnici ljubljanski. Dr. Muys, VVagner in zlasti Miklošič, ki je bil te misli, da na to mesto sodi najprej dober slavist, napeli so vse moči, da je naučni minister meseca ki-movca leta 1872. Levstika imenoval za skrip-torja. Gotovo je vsak pošten človek to mesto privoščil Levstiku; veselili pa se ga niso domači politični nasprotniki Levstikovi, ki so mu izrecno očitali v novinah, da zoblje iz vladnih jaslij in da gaje Slovencem tedaj neprijazna vlada poslala v Ljubljano samo zategadelj, da bi tukaj delal zdrahe. Mnogi prijatelji njegovi so se veselili, češ, zdaj bode Levstik delal, zdaj pisal! A tisti, ki smo opazovali Levstika na Dunaji, nismo bili teh vročekrvnih mislij. Že leta 1870. in 1871. ni bil več tistega veselega humorja, tiste mladostne živahnosti, kakor prejšnje čase. In kdo bi se temu čudil f Odkar je odšel iz Olomuca, celih sedemnajst let, potikal se je kakor pravi slovenski Ahasverus v večni borbi za vsakdanji kruh po vseh kotih male naše domovine in bridko je okušal tisto trojno gorjč, katero Jenko opeva v jedni svojih naj-krasnejših pesnij: «Gorje, kdor nima doma, Kdor ni nikjer sam svoj gospod; Naj križem svet preroma, Saj vender tujec je povsod. Gorje, kdor se useda Za tujo mizo žive dni; Vsak grižljaj mu preseda, Požirek vsak mu zagreni. Gorje", kdor zatajiti Prisiljen voljo i srce, Bedakom posoditi Čas mora, glavo i roke!* Levstik je nekako izpremenjen prišel v Ljubljano! A jako bi se motil vsak, kdor bi mislil, da je skriptor Levstik roke križem držal in se zalenobil. Se je z mladeniškim ognjem sodeloval pri Tomšičevem izvrstnem «Vrtci» ter zapel svoje nedosežne »Otročje igre v pe-sencah*. Leta 1876. je nad sto svojih poezij priredil za natisek. »Ljubljanskemu Zvonu* je bil vrl sotrudnik in je pod raznovrstnimi imeni priobčil v njem dolgo kito dovršenih pesnij; v Erjavčevo «potno torbo* je založil bogate zaklade svojega jezikoslovnega znanja — toda glavnega dela svojega — slovensko - nemškega slovarja, se vender nič več ni lotil. Sam sem bil priča, kako je še leta 1879. pokojni knez in škof dr. Janez Zlatoust Pogačar neki dan na Goričanih živo prosil Levstika, naj prevzame uredovanje slovenskega slovarja, toda Levstik se ni dal omečiti. Vrhu tega je vsa leta drugega svojega bivanja v Ljubljani študiral in delal intenzivno, in velika biblijoteka ljubljanska mu je dajala obilo gradiva na razpolaganje. Bral je noč in dan, in le premalo mislil na svoje zdravje. Bral je najraznovrstnejše knjige — celo otročje povesti. Tako vztrajno delavnega je zalotila huda bolezen meseca svečana 1885. leta. A kako rad bi bil živel še nekoliko let! Po tako hudih borbah je naposled dobil službo, ki je bila kakor nalašč ustanovljena zanj, živel je v prijetnih razmerah, redno kakor ura, zmerno kakor se spodobi pametnemu človeku. Dasi ni iskal družbe, naselje povsod, kamor je prišel, malo krdelce izbranih prijateljev, ki so ga čislali in ljubili ter radi poslušali časih modro, časih rezko in dovtipno, a vselej resnično sodbo, s katero je spremljal vse dogodke in pojave našega javnega književnega in političnega življenja. A kako v kratkem času je tega zastavnega, krepkega moža potrla nesrečna bolezen 1 Iskal je pomoči soper njo pri učenih zdravnikih in sleparskih mazačih, a ker je ni našel, obrnil se naposled do križanega Mučenika v nebesih. Po cele noči je premolil, zjutraj ob rani uri hodil k sv. maši, prejemal zakrament sv. pokore, z rožnim vencem v roki udeleževal se cerkvenih sprevodov. Ljudem, o katerih je mislil, da jim je kedaj storil kaj zalega, podal je spet prijateljsko roko ter povrnil vsak dolg, vsako krivico z nekako pre-siljeno vestnostjo kar do zadnjega vinarja. Uredil je tudi svoje posvetne stvari, kolikor so ga v njegovem trpljenji in dušnem stanji še zanimale ter požgal več pisem in spisov. Tako spravljen z Bogom in svetom, ves udan v voljo Božjo je v hudih dušnih in telesnih borbah ob g. uri zjutraj dne 16. listopada leta 1887. sklenil svoje življenje v Ljubljani na Poljanskem nasipu h. št. 14, v tistem stanovanji, kjer je svoj čas bival tudi Prešeren. Dne 18. listopada smo ga spremili k sv. Krištofu ter položili ondi v rako »Pisateljskega društva«, katero mu je postavilo tudi primeren spomenik z nastopnim napisom: FRAN LEVSTIK, c. kr. skriptor v licejski knjižnici, pesnik, kritik in jezikoslovec slovenski. Porojen dne 28. septembra 1831. v Spodnjih Retjah pri Velikih Laščah. Umrl v Ljubljani dne 16. novembra 1887. Ljubezen tvojo vso — prepolno mero — Življenja sad dobil je v dar tvoj rod; Ljubezen njemu hranil si in vero, Ko si potil krvav pod križem pot; — 33° - Učitelj svojemu narodu, peti In govoriti si nas ti učil; Kako se služi domovini sveti, Sijajen vzgled si ti Slovencem bil! Kaj bil si, zlata duša, bratje tvoji Zdaj znajo, ko v preranem spiš pokoji. 'Stritar.: III. Ako pregledamo dolgo petintridesetletno dobo Levstikovega književnega delovanja (1850 do 1885), lahko nam je zaslediti v nji tri glavne oddelke, ki se z vidnimi presledki ločijo drug od drugega. Prva doba njegovega delovanja — imenovali bi jo lahko pesniško dobo — seza od leta 1850., ko se je Levstik prvič oglasil s svojimi pesnimi, do leta 1859., ko je prišel za domačega učitelja k Miroslavu Vilharju na Notranjsko. Pesniško dobo smemo imenovati ta oddelek njegovega življenja zategadelj, ker so do malega vse njegove pesni, razven tistih, kar jih je posvečenih Franji Malenškovi (1869—1872) ali pa priobčenih v »Vrtci« (1874— 1886), nastale v tem času, dasi jih je pesnik mnogo v tisku priobčil šele veliko let pozneje. Znamenito leto 1848., ki je tako blagodejno poživilo slovensko književnost, rodilo nam je tudi pesnika Levstika. »Novice«, Prešernove «Poezije» (1847), pesni in prevodi Koseškega, V. zvezek »Kranjske Čebelice« (1848.) in drugi književni pojavi tistega časa so morali z elementarno silo vplivati na mladega dovzetnega tretješolca ter ga napotiti, da se je tudi sam lotil pesništva, ter se petošolec 1. 1850. prvič iavno oglasil v «Sloveniji» (1. 18.) s svojo pesnijo »Vile«, katero je pozneje prekrstil v «Povodnjo deklico« (L, 265). Ohranjeni rokopisi nam pričajo, da se je Levstik dijak v Ljubljani, bogoslovec v Olomuci, domači učitelj na Turnu pri Sv. Križi, brez službe živeč v Retjah resno bavil s pesništvom. V prvih njegovih pesnih se pozna, kakor sem to poudarjal že na drugem mestu, Heinejev, Riickertov, Platenov, zlasti pa Goethejev vpliv. Vender imajo tudi že te prve pesni toliko samostvornega duha in dovršene so nekatere tolikanj po obliki in vsebini, da jih smemo prištevati pravim biserom naše književnosti. Levstik je že s tem, da je takrat, ko se je po vsi Sloveniji razlegala slava jedinega Koseškega, ko so Toman, Cegnar, Valjavec, Praprotnik in drugi pesniki stopinje pobirali za Koseškim, skoro jedini nadaljeval tradicije Prešernove v pesništvu ves čas, dokler se ni oglasil Stritar. Pesnik Levstik sicer ni tako mnogovrsten v pesniških formah kakor Prešeren, ki Levstika preseza tudi v svojem duševnem obzorji; toda v posameznih svojih poezijah doseza ali celo — 332 •— nadkriljuje Prešerna v jasni plastiki svojih podob, v pravi slovanski realnosti svojega mišljenja in čutja, zlasti pa v nedosežni dovršenosti svoje pesniške tehnike. Njegovi verzi so kakor od granita izklesani, njegovi stiki vsi polni in doneči, s kakeršnimi se ne more ponašati ni jeden pesnik slovenski. A teh dovršenih pesnij ni stvaril iz lahka. Dasi je imel jezik v oblasti, kakor nihče pred njim, produciral je počasi, malokdaj zdržema, ampak skokoma, večkrat je verze pretrgal ter najdeno misel, kateri je hotel dati pesniškega izraza, v prozi vrgel na papir in jo ob ugodni priliki predelal v verze. Pesnik ni bil nikdar zadovoljen sam s seboj, ker se je v njem vedno jezikoslovec boril s pesnikom. Njegova tanka jezičarska vest ga je vedno silila, da je zložene pesni predelaval, prepisaval jih iz zbirke v zbirko ter jim naposled v zadnjem hipu. predno so šle v tisek, spet dal drugačno obliko. In ta nezadovoljnost s samim seboj in svojimi pesniškimi izdelki je rastla od leta do leta, čem bolj se je Levstik poglobil v znanje našega jezika. Čuditi pa se moramo, da pesnik v svoji mladostni dobi ni zlagal samo ljubovnih pesnij in dijaških zdra-vijc, ampak da sezajo tudi sledovi njegove refleksivne lirike, kakor »Udomačitev* (I. 146), «Knjižna modrost« (I. 147) in celo «Lesnike» (IL,i), katere bi na prvi pogled vsak postavil v moško dobo pesnikovo, prav daleč nazaj v mladostna leta. '-*» 333 —- Že Stritar je poudarjal,* da iz Levstikovih pesnij diha neka veselost, zdravost, zadovoljnost, neka mladost in genijalna neskrbnost, katera nas toliko bolj veseli na druzih, če jo pogrešamo sami na sebi. V svojih poezijah se nam kaže Levstik normalnega človeka, t. j. človeka, kakeršen bi moral sploh človek biti; srce njegovo se ne zapira ničemur, kar žali in kar veseli človeka. Srce njegovo pozna up in strah, želje in hrepenenje, ne pozna pa obupa, v vsem je lepa mera; po kratkem boji se mu pomire nasprotja, strinjajo se v lepo, blagodejno harmonijo. Težko je reči, katera pesen njegova je najlepša. Pesni kakor »Dekle i ptič», «Koledniki», »Povsod ni sreče», «Senčnica». «Poročilo« in tem jednake so prava posebnost Levstikovega pesniškega stvarjenja, katerim ne nahajamo nič podobnega v našem slovstvu. Ž njimi je Levstik uvedel pri nas nov genre. V didaktičnem pesništvu še nihče ni dosegel njegovega «Umetelnika», v baladi malokdo dosegel njegovega »Ubežnega kralja«, in njegove »Lesnike« so zlata knjiga narodne modrosti in narodnega humorja, V pesniško dobo Levstikovo spada njegov «Martin Krpan z Vrha« (III. 3), katerega z isto naslado bero otroci v ljudski šoli, kakor zreli sivolasi možje. Že Stritar je rekel: »Kdor bo * Zbrani spisi, V., 123 in nasl. Na to Stritarjevo oceno Levstikovih poezij sploh zavračamo čitatelja. - 334 — pisal enkrat zgodovino slovenske proze, on se bode moral ustaviti, ko pride do Krpana, pa pogledati nazaj — potem naprej in ločevati prozo pred Krpanom in za Krpanom. Kar je naših boljših prozaikov, vse je šlo za njim; saj je bilo pa tudi pravi* Krpan je povest, v kateri najde vsak, česar išče in potrebuje. Kdor se hoče zabavati, Krpana beri, ne bode se mogel nasmejati komičnim prizorom, narodni naivnosti in zdravemu humorju. Kdor se hoče naučiti pravega pripovedovanja in resničnega opisovanja, v Krpanu ima za to najboljšo knjigo; kdor hoče študirati slovenski jezik ter si osvojiti pravo posebnost slovenskega pisanja, slovenske skladnje, ta ima spet v Krpanu največ gradiva, zakaj Krpan je pesniški proizvod, ki druži v sebi vsa svojstva prave klasične dovršenosti. Res je sicer, da Levstikova pesniška slava za pesnikovega življenja ni bila obče priznana in da Slovenci njegovih poezij tudi niso poznali tako, kakor bi bilo želeti. Vzroki temu so različni. Takoj prve pesni njegove leta 1854. so mu porodile obilo nasprotnikov z verskega stališča, da jim je mrzelo tudi poznejše njegovo pesnikovanje. Kar je pozneje priobčil pesnij, priobčil jih je večinoma brezimno ali pa pod izmišljenim imenom, pod katerim ni vsakdo uganil pesnika. Uvaževati nam je pa tudi, da mnogi možje Levstika zaradi literarnih in književnih bojev, katere so imeli ž —* 335 -- njim, niso objektivno sodili njegovih pesniških zaslug. Zdaj Levstik počiva v hladnem grobu in čas je, da Slovenci dado pesniku, kar so mu prej kratili ali iz nevednosti ali iz osobnega nasprotovanja — slavo dičnega pesnika slovenskega. IV. Že dijak je imel Levstik do jezikoslovja posebno veselje in že četrtošolec je grajal Koseškega. Sopern mu je bil njegov bombast, a še sopernejše so mu bile jezikovne hibe pesnikove. Znanje slovenskega jezika in mišljenja pa je zajemal iz narodovih ust, iz Metelkove in Kopitarjeve slovnice in iz srbskih narodnih pesnij. Vuk je bil mlademu pesniku pravi vademecum, in gotovo se ne motim, če trdim, da je Levstik zajel svojega Krpana iz srbskih junaških pesnij* Miklošiča je primeroma kasno proučil. Se ko je pisal «Napake slovenskega pisanja* (1858.), mu ni bil dobro znan; vsaj nikjer v »Napakah* ga ne navaja. A s toliko večjo pridnostjo se je lotil jezikoslovja, ko je prišel jeseni 1859. k Vilharju v Senožeče. Doslej je živel do malega samo po dolenjskih krajih, zdaj pa je prišel v * Primeri Krpanov boj z Brdavsom z junaško pesnijo «Marko Kraljevič i Musa kesedžija». -— 33°-- nov svet, med kremenite Notranjce. Kako ga je morala zanimati njih govorica, to kažejo njegovi jezikoslovni spisi, priobčeni v «Glasniku«, pa tudi nekako veselje, s katerim se je še v poznejših letih rad spominjal notranjskega naroda. A čudno, pevska žila se mu je popolnoma usušila 1 Nad tri leta je prebil Levstik na Notranjskem in v Trstu, v velikem morskem mestu, polnem šumotnega življenja, a iz vseh treh let imamo samo jedno neznatno pesen «Spomini» (I, 69).* Veliko pa je občeval s prijateljem Cegnarjem, in kakor Vilharjevim pesnim, tako se tudi Cegnarjevi «Babici» (1862.) in njegovemu prevodu «Valenštajnovega ostroga« (1864.) na vsaki strani pozna Levstikova pila, da «Valen-štajnov ostrog« bi smeli kar naravnost imenovati Levstikovo delo. Razven tega se je v tem času zakopal v Miklošičeve spise, in nova doba, ki je napočila Avstriji z oktoberskim diplomom leta 1860., je vrgla Levstika tudi v vrtinec političnega življenja, tako da bi čas od leta 1859. do leta 1872. po vsi pravici smeli imenovati dobo njegovega znanstvenega in političnega delovanja. V tej dobi je Levstik korenito proučil spise Miklošičeve in Schleicherjeve ter dela * Tiste štiri drobne pesence «Na Pivki« (I. 67) namreč niso Levstikove, ampak Fr. S. Vilharjeve. Prišle so, kakor bom pozneje povedal, po neki jako neljubi mi pomoti v Levstikovo zbirko. —- 337 drugih znamenitih slavistov. Preselivši se v Ljubljano jeseni 1. 1862. je posebno živahno občeval z učenim dr. G. Muysom, knjižničarjem c. kr. licealne knjižnice, s katerim ga je že takrat vezalo pravo prijateljstvo. In kako se je znal Levstik učiti, kako je vedel ceniti vrednost časa! Leta in leta je vstajal s solncem ter zdržema delal po 10 —12 ur na dan. In kako vidno je rastlo njegovo razsežno znanje 1 Kaj je ta mož lehko storil za našo učeno književnost, da je imel kako primerno, recimo, učiteljsko službo; toda borba in skrb za vsakdanji kruh sta ga gonila od dela do dela. Leto 1863. mu je vzela politika. Uredoval je «Naprej«, in kako ga je uredoval! V es list od prve do zadnje vrste je pisal sam Levstik, celo uvodne članke in dopise, poslane uredništvu v porabo, je popravljal in prepisaval na čisto. Leta 1865. se je ukvarjal z uredovanjem Matičinih poslovnih knjig, a kako nehvaležno mu je «Matica* plačala njegov nemali trud! Iz Matičinega tajnika se je Levstik izpremenil v jezikoslovca, pisal je slovensko slovnico, katere pa ni dovršil, ampak na svetlo je dal svojo nemški pisano slovnico slovenskega jezika, ki je meseca svečana 1866.1. zagledala beli dan. Nato je tri leta zbiral gradivo za VVolfov slovar, kateremu je položil takd široko podstavo, da, ko bi ga bil hotel dovršiti, bi Levstikovo življenje ne bilo zadostovalo navzlic njegovi neizmerni pridnosti. Da pa Levstik, Levstikovi zbrani spisi. V. 22 — 338 — ko je imel v rokah to delo, ni pasel lenobe, kakor se mu je očitalo, to priča ogromno gradivo njegovo, nabrano za ta slovar.* Da se mu pa pravo delo vender ni odsedalo, to je vzrok Levstikovo svojstvo, da je vsaki stvari hotel priti prav do dna in da se je pri tem razgla-banji oddaljil od svojega pravega smotra ter razcepil svoje moči, pečaje se na videz samo s postranskimi študijami. Kazal je, da je, kakor mu je že Miklošič očital, res samouk brez pravega sistematičnega delovanja. Ta sodba je ostra, pa resnična; toda po mojih mislih kar nič slave ne jemlje Levstiku, ki se je resno trudil po svojih najboljših močeh, da bi vsaki nejasni stvari v našem jeziku prišel do korena ter našel resnico. Možem pa, ki so imeli izda-vanje slovarjevo v svojih rokah, zdelo se je tako delovanje neplodno, in zatorej so odslovili Levstika. Izpod varnega podstrešja pahnjen na cesto se je Levstik z vso strastjo lotil politiko-vanja. Spomladi 1868. 1. novo ustanovljeni »Slovenski Narod« mu je odprl svoje predale, in v njem je Levstik do malega dve leti pri-občeval svoje s srčno krvjo pisane uvodne članke in dopise,** v katerih je ostro šibal nasprotnike naše narodnosti, pa hudo prijemal tudi domače poslance zaradi njih politike, ki je bila po * Glej «Ljubljanski Zvon«, 188S, str. 382 — 384, * Našteti so na konci te knjige. —■*• 339 -- Levstikovih mislih pogubna slovenskemu narodu. Od tega strastnega politikovanja ga je nekoliko odvrnilo 1. 1868. delovanje za »Dramatično društvo«, kateremu je bil prvi predsednik, nekoliko pa uredovanje Vodnikovih spisov, katero mu je izročila «Matica«. Levstik je po svojih nazorih uredil «Vodnikove pesni«, spisal jim obširen tolmač ter priredil tudi Vodnikovo prozo za natisek. Toda tedanji Matičin odbor mu je hotel za njegov res veliki trud dati prav siro-maško nagrado (po 15 gld. od tiskovne pole), in to je Levstika ujezilo takd, da je umaknil svoj rokopis ter se hudo razprl z Matičinim odborom. Kakor žarko solnce z vedrega neba po hudi nevihti je posvetila 1. 1869. v Levstikovo življenje ljubezen do Franje, ki ga je po več nego desetletnem presledku iznova izročila v oblast večnolepemu pesništvu ter iz pesnikovega srca porodila dolgo kito nedosežnih ljubovnih pesnij. Ta z ozirom na Levstikovo tedanje soci-jalno stališče prav brezupna ljubezen je morala v pesnikovem srci pustiti tem ostreje želo, ker so ga ravno takrat domači neprijatelji prijemali z najotrovnejšim orožjem, očitaje mu, da ga je podmitila vlada. Ves žolč, kar se ga je nabralo Levstiku za njegovega osemletnega burnega življenja v Ljubljani, izbruhal je Levstik po toliki storjeni mu krivici, preselivši se na Dunaj, leta 1870. v svojem »Pavlini«, ki je pa tudi 22* 34° ~ prenehal, koje začel prijemati celo svoje prijatelje (dr. V. Zamika) in so mu ti odtegnili svojo pomoč. In tako je ta doba, najnesrečnejša v življenji našega pesnika, končala z veliko disonanco. Levstik je bil po toliko in tako viharnih bojih, književnih, političnih in osebnih, telesno potrt, duševno ubit. Ko sem se poleti 1871. odhajaje z Dunaja v mali prijateljski družbi poslavljal od njega, bil je poprej vedno dovtipni in veseli Levstik tako nekako čuden in malobeseden, da se mi je smilil v dno srca. V tem obupnem stanji mu je bil rešitelj najprej Stritar, ki je takrat dejanski pokazal, kaj je pravi prijatelj, in potem dr. G. Muys. Oba gospoda naj mi oprostita, če ju tukaj očitno v misli jemljem, a oba sta vredna slovenske hvaležnosti, da sta nam takrat otela Levstika. V. Ko je bil dne 2. kimovca 1872. 1. Levstik imenovan skriptorjem c. kr. licealne knjižnice v Ljubljani, završalo je po domačih in tujih novinah, da je vlada Levstiku dala to službo za nekako nagrado, da bode nadaljeval svoj boj soper »prvake in njih prilepke«. Zlogolki ljubljanski dopisnik «Vaterlandov» je celo trdil, da bode Levstik odslej nekak «opričnik» deželne vlade 34i *~ kranjske. Kakšna nespamet, kolika krivica! Da je prišel Levstik drugič v Ljubljano in to do stalne službe, to je jedina zasluga njegovega prijatelja dr. G. Muysa, in to trditev bi lahko podprl z mnogimi pismenimi dokazi, ki mi jih je g. dr. Muys dal na razpolaganje. Ko je bil namreč 1. 1872. umrl tedanji skriptor Jurij Kosmač, obrnil se je dr. Muys do deželne vlade z obširnim poročilom, v katerem je svojega prijatelja Levstika predlagal za skriptorsko službo ter svoj predlog podprl s tem, da je Levstik korenito znanstveno izobražen mož. v slovenščini in slovanskih jezikih pa pravi veščak. Končno je nasvetoval, naj deželna vlada povpraša Miklošiča, kaj on meni o Levstiku. Miklošič, povprašan od deželne vlade, je izjavil, da za skriptorsko mesto v Ljubljani ne pozna boljšega moža nego je Levstik. To pa dr. Muysu še ni bilo dovolj. Obrnil se je do svojega dobrega znanca, tedanjega finančnega ministra pl. Pl.. ter mu toplo priporočil svojega prijatelja, za katerega je storil tudi Levstikov tedanji načelnik VVagner, kar je bilo v njegovih močeh. Miklošič, VVagner in pl. Pl. so vplivali na naučnega ministra Stremayrja, da je službo podelil Levstiku, dasi je imel ta nekega jako nevarnega tekmeca. Kako močno so se motili Levstikovi prijatelji in neprijatelji, če so mislili, da se bode Levstik odslej dejanski udeleževal politike, pokazal je ta takoj po svojem prihodu v Ljubljano. Do skrajnosti redoljuben si je uredil svoje življenje, da mu je teklo kakor ura. Z doma v knjižnico, iz knjižnice domov, to je bila vsa njegova pot, le iztežka ga je bilo pripraviti na kakšen izprehod po dolenjski cesti, proti Savi ali proti Fužinam. Najprej si je dodobra ogledal ljubljansko knjižnico. Prebral je vse knjige, katere mu je bilo gimnazijalni mladini dajati v roke; nobena stvarca mu ni bila preotročja, da bi je ne bil prebral od Vvalther Scotta. Bitziusa in Gerst-ackerja doli do «Lažnivega Kljukca». Ta ljubezen do naše mladine ga je tudi napotila, da je kmalu po svojem dohodu v Ljubljano stopil v zvezo z Ivanom Tomšičem ter prav izdatno pomagal pri ' Vrtci», katerega je hotel tudi v jezikovnem oziru popolnoma preosnovati po svojem ukusu. Od i. julija 1874. 1. dalje je bil več mesecev ves list Levstikov, pozneje mu je pomagal — in kako je znal pomagati! —v daljših presledkih. »Vrtec-je tudi provzročil, da se je Levstik po večletnem odmoru lotil spet pesništva. Kar imamo pesnij iz zadnjih let, vse so zložene za ta list. Lotil se je tudi marsikakšnega dela, da si je ž njim prislužil novcev; tako je n. pr. slovenil poročila deželnega odbora, preložil je na slovenski jezik Milesovo »Podkovstvo > * priredil * Dejanjski nauki o kopitnem podkovstvu s podobami. Tiskala Klein in Kovač (Egrova tiskarna) v Ljubljani 1874, m. 8, 40 str. —- 343 -— je za natisek Globočnikov «Nauk slovenskim županom«,* knjigo, ki je zaradi prelepega jezika vredna, da jo večkrat vzameš v roko, ker se iz nje vselej naučiš kaj novega. S pravo slastjo pa se je Levstik spet zakopal v Miklošiča in staroslovenske rokopise. Ko sem se jaz pripravljal leta 1874. — 76. za učiteljsko preskušajo, predelal je vzporedno z menoj vsa važnejša dela Miklošičeva in prebral — nekatere stvari gotovo že desetič — vse, kar sem jaz potreboval za preskušnjo in to zategadelj, da mi je pri obedu ali večerji mogel hitro pojasniti vsako stvar, za katero sem ga vprašal. Ob poletnem času sem moral po uradnih urah mnogokrat priti v knjižnico, kjer me je pri zaklenjenih durih uvajal v tajnosti staroslo-venskega jezika. Zlasti komična je bila stvar, če mi je časih začel na drobno razlagati, da Miklošič tega in tega ne uči prav, in da naj mu pri preskušnji to povem, če beseda takd nanese; večkrat sem ga moral zavrniti: «Prijatelj, pomisli, da ne pojdem Miklošiča učit, ampak k njemu preskušnjo delat!« Časih je trdil, da bi moral vsak slovenski pisatelj vsaki dve leti vsaj jedenkrat prebrati kakšen staroslovenski rokopis, n. pr. Nestorja ali pa Supraselski kodeks ali kaj jednacega. Od stare slovenščine je prišel * Natisnila in založila Klein in Kovač (Eger) v Ljubljani 1880, m. S, 207 str. — 344 —- zadnja leta na litavščino in druge učene jezikoslovne in zgodovinske stvari. A videlo se mu je, da vse to učenje mu je le nekaka prijetna zabava, potrebna njegovemu vedno žejnemu in živahnemu duhu; zatorej je vedno menjaval predmete: za leposlovjem je sezal po zgodovinskih knjigah (Zahn. Dimitz), za zgodovino je prišlo na vrsto jezikoslovje (Grimm, Schmeller, Jagič, Daničič) in vmes je prebiral zgodovinske spomine in estetične stvari (Marmont, Ecker-mann). Ravno to pa je delalo njegovo družbo tako prijetno in zabavno, ker je znal duhovito govoriti o vsaki stvari in je tudi o vprašanjih, s katerimi se na videz ni pečal, imel vedno svojo posebno in zdravo sodbo. Politika pa. katera je poprej tako razburjala njegovo življenje, ta mu je bila odslej deveta briga. Prve čase, dokler je hodil v kavarno zajtrkovat, je še slastno prebiral velike novine; pozneje pa, ko je zjutraj rad ostajal doma, ni bral drugih časopisov nego tiste, katere je prejemala knjižnica. Živo pa ga je zanimalo vsako javno vprašanje, in o domačih politikih je rad izrekel kako drastično in perečo sodbo. Tem bolj pa ga je zanimala slovenska književnost; kritično je prebral vsako knjigo in še predno je bila dobro razznanjena, Levstik je že pravil o nji, kaj prinaša dobrega, kaj graje vrednega. Tudi prijateljem, ki so imeli kakšno večje delo pod peresom, bil je požrtvovalen in moder svetovalec, pravi »vsega sveta pilatuž» - - 345 - - (I., 300); o tem jasno priča Erjavčeva »popotna torba«. Jurčičev »Tugomer«, Zvabova kritika soper Koseškega, ves «Vrtec« tistih let in mnogo drugih stvarij. Takd mu je prijetno minevala ta najsrečnejša doba njegovega sicer toli viharnega življenja, doba mirnega delovanja in pametnega uživanja, v kateri je bil mož tako nekako zadovoljen sam s seboj, A tudi ta srečna doba je končala z nepričakovano hudo boleznijo, ki je duševno in telesno tako krepkega in zastavnega Levstika po hudih borbah položila v pre-rani grob. VI. V trojnem oziru je Levstik znamenita prikazen v naši književnosti, v kateri je ostavil široko gaz za seboj, da bodo še pozni rodovi stopinje pobirali za njim. O pesniku Levstiku sem govoril že zgoraj, opisal ga je tudi že Stritar takd, da ga nihče ne more bolje.* In Stritarjeve sodbe o njem doslej še ni ovrgel nihče. Kar je pesnik priobčil pesnij pozneje, vse so takšne, da morajo samo pomnožiti njegovo slavo. Izviren je, samo-stvoren, v mnogih stvarčh celd nedosežen in • Zvon« 1870, str. 63 in nasl. med slovenskimi pesniki klasiki ostane Levstiku vedno častno mesto poleg Prešerna. Močneje nego s svojimi poezijami pa je vplival Levstik jezikoslovec na svoje vrstnike nekoliko s svojimi spisi, veliko pa tudi po svojih prijateljih, katerim je popravljal njih proizvode (Vilhar. Cegnar. Jurčič). Že izza mlada je imel posebno veselje in čudovito nadarjenost za jezikoslovje, in dobršen del svojega življenja je posvetil temu znanstvu. Da mu je bila korenito znana vsa slovanska filološka književnost; da je znal tolmačiti vse staroslovenske spomenike, kolikor je bilo za njegovega časa objavljenih; da je temeljito proučil in tudi izcrpil vse večje slovarje slovanske; da se je vestno pečal s pri-merjajočim jezikoslovjem sploh, to je naravno, in to mora storiti vsak, ki hoče biti slovanski jezikoslovec. A glavni predmet njegovemu raziskovanju je bila nova slovenščina, in na to je zadnjih trideset let vplival z neko elementarno silo v toliki meri. kakor nihče izmed sočasnih pisateljev ne. Takoj s prvim svojim javnim nastopom k 1854. se je obrnil soper tiste pisatelje (Majar, Razlag, Toman), ki so hoteli iz slovenščine in »ilirščine* ustanoviti nov južnoslo-vanski književni jezik (II, 114). Ravno tako razborito, kakor odločno se je uprl v daljši razpravi tistim, ki so svetovali, da Slovenci popustimo svojo slovenščino ter od Hrvatov vzprejmimo njih jezik v našo knjigo. Z vsem naporom svojega bistrega duha in svojega znanja je Levstik dokazal, da to bi bila narodna smrt vsega slovenstva (IV. 161). Posebnega, lahko rečem, trajnega pomena v zgodovini našega jezika pa je njegova razprava «Napake slovenskega pisanja* (IV, 21, 306). V tej epohalni razpravi se Levstik na jedni plati odločno upira grdemu nemškovanju v slovenskem pisanji nepravilnemu besedotvorju in neslovenski po tujem nemškem duhu zasuknjeni skladnji; po drugi plati pa s svetim ognjem opominja slovenske pisatelje, kje jim je iskati živega studenca našemu književnemu jeziku — pri preprostem nepokvarjenem narodu samem ! In koliko nejasnih, a zanimivih stranij našega jezika je pozneje razbistril v «Glasniku*. »Novicah* in • Vrtci*; kako bogato zbirko pristnih, v knjigi neznanih slovenskih besed je z Erjavčevo pomočjo nakopičil in raztolmačil v Matičinih letopisih; kako korenito je slovensko oblikovje obdelal v svoji kratki slovnici! A v dveh stvareh je Levstik vender grešil. Zadnja leta, ko je bil proučil vpliv sosednih jezikov na slovenščino, je bil Levstik prehud purist; predaleč je sezal nazaj v staro slovenščino, obujal v življenje že izmrle besede, zametal pa. kar se je, iz tujine zaneseno, udomačilo že dodobra. Tudi nove oblike je mnogokrat izkopaval iz groba, naglo jih menjal ali pa naposled popolnoma zavrgel (n. pr. živenije, nij, ja, sedanjest, — 348 -- n. pl. sinove, stvarij itd.). Mnogo je cul graje zaradi tega. Ali priznavati moramo iskreno, da je naš jezik tudi bistveno obogatil z mnogimi lepimi starimi in novimi izrazi, da je iznova oživil mnogo krepkih oblik, da je iztrebil mnogo tuje ljuljke. Ako ga tudi nismo posnemali v vseh stvareh, mnogo njegovih nazorov nam je prijalo; kar je bilo dobro v njegovih naukih, to smo vzprejeli, a zavrgli, kar je bilo pretiranega. Toda že s tem je dosegel, da so slovenski pisatelji zapustili pot, po katerem so hodili, skoro bi rekel, do 1. 1858., ko se je bilo bati, da vsa naša pisava odrveni v tesnih okovih in sponah nemškega mišljenja. Že pokojni Cigale je razpravljal ob neki priliki, kako močno se je zadnja desetletja pre-menil ves zlog ali stil slovenskega pisanja. Kako otročje stavke so cel6 dobri pisatelji pisali še v petdesetih letih; kako okorno je bilo še vse izražanje; še celo Janežič naivno uči v svoji slovnici, da slovenščina ljubi kratke stavke.* Kako pa teče zdaj beseda Erjavcu, Stritarju in drugim našim izvrstnjakom. In ni najmanjša zasluga Levstikova, da ni samo učil, ampak da je tudi sam z živim vzgledom pokazal, kako je pisati * Levstik je večkrat rekel, da kratke stavke piši tist, kdor dolgih ne zna in ne ve, kako se pišejo perijode. To poudarjam zategadelj, ker še zdaj mislijo in uče mnogi ljudje, da je takozvani presekan ali kupiran zlog posebno svojstvo slovenskega pisanja. pravilno, lepo zvenečo, v krepkih stavkih izra-ževano slovenščino. Levstik ni bil samo slovničar, bil je tudi izboren stilist. In ta živi vzgled njegove jedrovite proze je izdal več, nego njegovi sicer zlati nauki. Korenito znanje, izobražen jezikov čut, dober estetični ukus, neka prirojena mu odkritosrčnost in resnicoljubnost združena z moškim poštenjem — vse to je naredilo Levstika za prvega našega književnega kakor političnega kritika. Njegovi součenci nam pripovedujejo, da je že učenec nižje gimnazije hudo kritikoval takrat v deveta nebesa povzdigovanega Koseškega, in prvi svoj daljši spis »Napake* je završil z vzklikom: »Bog živi kritiko!* Pri vsem svojem kritikovanji pa se je ravnal po načelih, katera je izrazil v svojih Lesnikah* (II, 73): A kadar se oglasiti velja, Odprl na stežaj si duri srca, Zavpij, da vsem se ušesa krika napdlne, Ce tudi se nžte vesoljni svet zakdlne. I da bi te dvakrat srditi slepci na križ razpeli, Če nesi legal, polagoma bodemo vse verjeli. Resnica je bila pred n^bom i zemljd; Resnica ostane, ko zemlja, nebesa mino. Premnoge kritike njegove so jezikoslovne vsebine, kar je naravno, zakaj kdo je bolje poznal naš jezik nego on? Druge se pečajo s slovenskim slovarstvom, zlasti z VVolfovim slovarjem, pri čigar uredovanji je bil sam udeležen. Tretja vrsta njegovih kritik se obrača soper znanstvene in leposlovne proizvode. Levstik, kateremu je bilo pesnikovanje in sploh književno delovanje nekako sveto opravilo, bil je tudi drugim strog in neizprosen sodnik. Objektivno je presodil vsako knjigo, vsak pesniški proizvod. Odločno je pohvalil, kar je bilo hvale vrednega, brezozirno pograjal, kar graje vrednega. Pri tem ni ločil osebnega prijatelja od osebnega naprotnika; za oba je imel isto kritiško merilo; zakaj, resnica in pravica mu je bila nad vse sveta in književno polovičarstvo v Slovencih še ni imelo odločnejšega sovražnika nego je bil Levstik. Zlasti pa je v tem oziru s svojimi zlatimi nauki osebno vplival na svoje prijatelje. Mislim, da nihče izmed mlajših naših pisateljev (Jurčič, Cimperman, Zvab i dr.) ni prišel ž njim v dotiko. da bi krepka individualnost Levstikova ne bila mogočno vplivala nanj. Res je njegova kritika ostra, naravnost moram reči, večkrat preostra, ker mnogokrat prijema pisatelja tako, da ga mora resnično boleti; toda tega pa tudi nihče ne more zanikati, da bi Levstikova kritika ne bila zaslužena in vselej poučna. Levstik je s svojo kritiko vedno povedal več dobrega nego podrl slabega. Jedino, kar se more očitati nekaterim Levstikovim kritikam, je to, da so časih res preosebne. Nikjer pa se polemični značaj Levstikov ni kazal tako jasno, kakor v njegovih političnih spisih, ki — 35i — seveda tukaj niso natisnjeni. Političnega svojega nasprotnika je prijemal z otrovnim kopjem, in lahko rečem, da bi večina teh člankov ne bila zagledala belega dne. da «Slovenski Narod* takrat ni izhajal v Mariboru, daleč od državnega pravnika, ki je imel svoj sedež v Celji. In če je ta zaradi njih tudi urednika večkrat posadil na zatožno klop, porotniki so ga oprostili vselej. Uvodni članki, kakor: »Tujčeva peta* — »Kdo na Kranjskem vlada* — Slovenci— «galgenvogel* — »Brezova mast in naši nemškutarji > itd. so še zdaj v dobrem spominu starejšim rodoljubom, in lahko rečem, da slovenski časopisi niti prej niti slej niso imeli sotrudnika, ki bi pisal s tako ostrim peresom, kakor je pisal Levstik. Vem, da kaže malo duhovitosti in da je nehvaležno delo, slovenske pesnike in pisatelje primerjati z znamenitimi pisatelji velikih novejših narodov. Velikokrat so me vprašali že pametni ljudje: »S katerim nemškim pesnikom bi Vi primerjali Prešerna?* — Odgovor je legak: «Z nobenim, ker je vsaka primera neprimerna!« Prešeren je živel v drugačnih razmerah, v drugačnem duševnem ozračji, med drugačnim narodom nego kateri si bodi nemški pesnik, in gotova resnica, da je nam Slovencem odprl kraljestvo večnolepega pesništva, nam ga dela takd dragega in milega, da ga ne moremo vzpo-rejati z nobenim nemškim pesnikom, ker bi bila vsaka primera nespametna. Pri Levstiku se pa človeku kar vsiluje, da ga primerja z Lessingom. Oba bijeta v mladosti hud boj za obstanek; oba se borita vse svoje življenje z oholimi nevedriki in oblastnimi polo-vičarji; oba vplivata z elementarno silo na književni razvoj svojega naroda; oba sta zaradi svoje resnicoljubnosti zapletena v strastne književne polemike; oba skleneta v krepkih letih svoje življenje, ko jima zasveti zvezda brezskrbne prihodnosti. In če je Levstik tudi primeroma večji pesniški talent, vender sta si oba slična po svojem delovanji, po svojem življenji in svoji končni usodi. In tako je Levstik v mnogoterem oziru slovenskemu narodu res to, kar mu je porogljivo očital Hicinger — naš Lessing! I x j a v a. V I. zvezku na 67. in 68. strani so natisnjene štiri drobne pesence pod skupnim naslovom »Na Pivki». Te pesni sem našel v Levstikovi ostalini, s svinčnikom pisane z Levstikovo roko, brez naslova ; naslov sem jim dal šele jaz. Dasi sta me na prvi hip osupnila nenavadno lahki ton — v primeri z drugimi Levstikovimi poezijami nekakšen «ludus» — in Levstiku nenavadna mera, vender sem napdsled vse štiri pesence vzel v Levstikovo zbirko, ker so bile pisane s pesnikovo roko in hran;ene v Levstikovi ostalini, in ker sem vedel, da je Levstik dalje časa živel tudi na Pivki. Gospod F. S. Vilhar v Zagrebu me je pa opozoril, da te štiri pesence niso Levstikove, ampak njegove — Vilharjeve. G. Vilhar je namreč 1. 1S70. poslal g. Stritarju, ki je takrat izdaval «Zvon», več svojih poezij, med njimi tudi zgoraj omenjene štiri drobne pesni, in tri izmed njih je g. Stritar tudi natisnil v svojem listu (1870, str. 250) z izmišljenim pesnikovim imenom Prostin. Kako pa so prišle Vilharjeve pesni v Levstikovo rokopisno zbirko? Levstik je bil takrat «Zvonov> korektor in sourednik in v tem svojstvu je, kakor vem iz svoje izkušnje, zlasti mlajšim pesnikom, rad popravljal pesni, poslane »Zvonu*. Možno je, da je tudi Vilharjeve pesni prepisal v ta namen ter pozneje prepis pozabil med svojimi rokopisi. A bodi si ta stvar, kakor si hoče, gotovo je samo to, da te štiri pesence niso Levstikove, ampak Vilharjeve in da so zmotno uvrščene med Levstikove pesni. I ,■ v * : \ k ■■ v : /i,r„!ii spi* i. V. 23 -*• 354 - Ravno tako me prosi g. Edmund Lacheiner v Kranji, naj bi omenil, da je uganko i. in 2. (II., str. 52, 53) on zložil in poslal «Vrtcu». Tudi o tem moram omeniti, da mi je «Vrtčev» urednik Ivan Tomšič trdil o obeh ugankah, da sta Levstikovi; a najbrž je Levstik samo Lacheinerjev rokopis priredil za natisek. Oba imenovana gospoda prosim, naj mi oprostita to neljubo zmoto. Nekemu kritiku se je ta moj literarni greh zdel takd grozen in strašen, da ga je s posebno slastjo razbobnal po zagrebških in praških novinah. Hrvatje in Cehi najbrž nimajo imenitnejšega posla nego ugibati, katere pesni so Levstikove in katere Vilharjeve. O moji uredbi Levstikovih poezij sta pisala tudi g. dr. Fr. Lampe in g. prof. V. Beiek ter v svojih objektivnih in premišljenih kritikah povedala marsikaj dobrega. V glavni stvari me pa vender nista prepričala, v tej namreč, da bi bil mora! Levstikove poezije drugače urediti in razvrstiti nego sem jih, Na druge stvari odgovorim morebiti drugod in drug pot. Fr. L. Levstikovi spisi, ki niso natisnjeni v tej zbirki. A. Rokopisi. 1. ) Slovarsko gradivo. 2. ) Izpiski iz slovenskih knjig. 3. ) Prepisi slovenskih rokopisov 4. ) Začeto slovarsko delo. 5. ) Razlaganje zemljepisnih imen. 6. ) Razlaganje imen v Cezarjevih spisih. 7. ) Razni spisi, tičoči se slovenske slovnice, 8. ) Prepisi nekaterih redkih hrvatskih in slovenskih knjig. 9. ) Eučelstvo. Po izkušnjah in besedah retijskega bučelarja Jožefa Oblaka. 10. ) Vodnikova prozaična dela, na čisto prepisana in tolmač o Vodnikovih pesnih. 11. ) Gradivo za izdanje Prešernovih slovenskih in nemških poezij s tolmačem. Vsi ti spisi so na drobno opisani v »Ljubljanskem Zvonu« (1888, str. 382 —3). B. Tiskani spisi. I. Iz Janežičevega «Glasnika«. 1. ) Se nekaj k drobtinici slovenske slovnice (II., 33). 2. ) Nekaj opombic zastran g. Navratilove knjige o glagolih (VI., 144). 23* 3. ) Drobtina slovenske slovnice (tri — troje, pet — petero; ( VI., 83). 4. ) Se kaj zastran rodivnika (VI., 144, 169). 5. ) Jezikoslovne reči (X., 44, 141): aj Mej ali med? bj Rabelj - beljna. 6. ) Ustna (die lippen) (X, 44, 190). 7. ) Duševen, književen (X, 243). II. Iz »Napreja«. Ker je Levstik vse spise, natisnjene v «Napreji», spisal sam ali pa listu poslane dopise in članke prenaredil in prepisal na čisto, sme se v nekakšnem zmislu ves letnik «Na-prejev» imenovati Levstikovo delo. Pravo Levstikovo delo pa se smejo imenovati vsi članki z napisom »V Ljubljani«, — dalje dovtipni dopisi «Iz Lašč» (1. 27, 31, 37, 44, 4.7^ 50, 62. 63, 64, v katerih si je privoščil svoje bližnje rojake Laščane — «Iz Ribnice« (1. 47) — «Iz Višnje gore« (1. 71), — »Iz Kandije« (1. 72) — *Iz Radolice« (1. 73, 76) — dalje članki «Divji mož v Ljubljani« (1. 38, 39) — »Vprašanje g. dr. Bleiweisa» (1. 30) — »Ozir po domačii« (1. 38, 39) — «Politični pristavki« (1. 40, 41) — »Kaj se nekterim zdi ravnopravnost?« (1. 42) — sKako se bučele umejo med seboj?» (1. 43) — «Dopisne srake« (I. 48); — polemika soper župana M. Ambroža itd. III. Iz «Novic». 1. ) Jezikoslovno zrnje (1866, str. 394, 406) razlaga besede leča, v caker hoditi, pot, Sv. Tileh, bršljen, valpet, božjast, porčehen, vice, trata, v vas iti, likof, mustovž, javeljne, neki, tabak piti, Mica, ceper, kar se tega tiče, cinek, ravs in kavs, sakrabolt, posel, dirindaj, dideldaj, dideldajček, goljuf. 2. ) Die Fremdw6rter in den slavischen Sprachen (1S67. str. 103). Kratko naznanilo te Miklošičeve razprave. 3. ) Pogan — der heide (1867, str. 169, 177). 4. ) Die slavischen Monatsnamen (1868, str. 82, 143). Ne- dovršena ocena Miklošičeve razprave. -- 357 --- IV. Iz »Slovenskega Naroda«: 1. ) Vademecum poslancu L. Svetecu (1868, 1. 4, 5, 6). 2. ) Dr. E. H. Costa (1868, 1. 7, S). 3. ) Dopisi iz Ljubljane (1868, 1. 10, 17, 22, 23, 27, 29, 30. 32. 48. 54. 94. 98. I09)- 4. ) K novim volitvam v Ljubljani (1868, 1. 15, 16). 5. ) Brezova mast in ljubljanski nemškutarji (1S68, 1. 27, 28, 29. 3o). 6. ) Epilog (1868, 1. 31). 7. ) Ponočne misli slovenskega prvaka (listek, 186S, 58). 8. ) Tujčeva peta (1868, 1. 73). Ta klasični članek je pro- vzročil »Slovenskemu Narodu« prvo tiskovno pravdo, ki je opisana leta 1869. v 1. 11. in nasl., razsodba se pa bere v 29. in 65. listu. Tudi zagovorni govor urednika Antona Tomšiča je izpod Levstikovega peresa. 9. ) Dopisi iz Ljubljane (1868, 1. 12, 14, 60, 61, 64, 66, 67, 68, 69 [dva dopisa], 70, 71, 72, 73, 74, 76 [dva dopisa], 77, 79, 80, 81 [dva dopisa], 82 [z Iga], 83 [trije dopisi], 84, 85, 86, 87, 88, 89, 90 [dva dopisa], 91 [dva dopisa] 92, 93, 95). Vsi ti jako ostri dopisi razpravljajo znane dogodke na Janjčem in v Velcah, samo ona dva v 1. iz. in 14. ne. 10. ) Nepristranost in pravica (1S69, 1. 61, 62). 11. ) Eksces ljubljanskih turnarjev (1869, 1. 63). 12. ) Nemškutarska nesramnost (1869, 1. 64). 13. ) Janjče in Vevče (1869, 1. 65). 14. ) Poglavje o nemški omiki (1869, 1. 66). 15. ) Plemeniti Evbesfeld (1869, 1. 66, 67). 16. ) Nemškutarska promemorija (1869, 1. 68, 69). 17. J Kdo resnico krivi? (1869, 1. 71). 18. ) Slovenci — »galgenvdgel« (1869, 72). 19. ) Dežmanov parkelj (1S69, 1. 75). 20. ) Svoboda, kakoršna na Slovenskem (1S69, 1. 76, 77). 21. ) Jurijček s pušo. — Jurijčkova pridiga. — Dunajska ro- marja (Satiričen listek 1869, 1. 77). 22. ) Kdo na Kranjskem vlada? (1869, 1. 84). — 358 ~ 23-) Sodnji dan enega pijanca. Iz »Pisanic« (listek, 1869, 1. 90). 24. ) Nezaupnica poslancu Klunu (1S69, 1. 98). 25. ) Prva natisnena Preširnova pesen (listek, 1869, 1. 101). 26. ) Dopisi iz Ljubljane (1869, 1. 102, 120, 128, 130, 132, '34i '37. 14', 144, 148, 149 [naznanja, da bode Levstik izdajal satiričen list «Blisk«], 152, 153). 27. ) Ulomek iz velike komedije »Jurij s pušo« (travestija, 1869, 1. 104). 28. ) O šentpeterskej zaupnici g. dr. Zamiku (1869, 1. 132, 133)- 29. ) Res stavimo Slovenijo, da Bog pomagaj (1869, 1. 136). Vsi ti dopisi in uvodni članki pričajo jasno, kako se je 1. 1868. in 1869. Levstik zagrizel v politiko. Lahko rečem, da slovenski svet do tedaj še ni bral tako krepkih stvarij v političnem listu. Tudi zaradi člankov naštetih pod št. 18 in 22 je imel urednik Tomšič tiskovno pravdo. 30. ) Dopisi iz Ljubljane (1870, 1. 3, 5, 6, 10, 13 in 17). Presledek, ker je Levstik odšel na Dunaj. 31. ) Dopis z Dunaja o Koseškem (1871, 1. 21). 32. ) Jarnej. Jezikoslovna drobtinica (listek 1871, 1. 24). 33. ) Francozi pod Napoleonom Bonapartom prvič na Slo- venskem, Iz Vodnikovih »Novic« 1. 1797. (listek, 1S71, 1. 28, 29, 30, 31, 34, 35, 36, 37, 38). V. Iz »Triglava«. Unsere Deutsch-Libralen (Triglav, 1868, 1. 25). Urednik je bil v tiskovni pravdi zaradi tega članka obso en na 5 tednov zapora (Slov. Nar. 1868, 1. 40, 41). Najbrž je Levstik to leto spisal več člankov za ta časopis, a nisem mogel dognati, katere. VI. Iz priročne knjige slovenskim diletantom: 1. ) Govor pri zabavi po prvem občnem zboru dramatičnega društva (Slov. Talija I, 125). 2. ) Rodoljubja zmaga. Svoboden prevod 2. prizora III. de- janja Schillerjevega «V. Telia« (Slov. Talija, I., 131)- -- 359 -- VII. Iz .Vrtca. : Jezikoslovne stvari (hiža, meju, mej, baš, bašti, apostelj-Ijna, mirodvor, zamorec, premičun, prijatelj-telja, 1874, str. 83, in nasl.) VIII. Iz »Ljubljanskega Zvona» : 1. ) Jezikoslovne razprave (I, str. 30, in nasl., nedovršeno). 2. ) Knobljeve pesni (I, str. 642). 3. ) Jurija Dalmatina vse sv. pismo (I, 643, 709). 4. ) Matija Kostelec (I, 708). 5. ) P. Xaverius a S. Ignatio (I, 784). 6. ) Izmišljena tiskarnica v Kranji (II, 187), 7. ) Rihar ali Richter (II, 252). IX. Knjige. 1. ) Nauk o telovadbi. Izdal «Južni Sokol». I. del. Proste vaje (s 50 podobami). Tisk Egerjev v Ljubljani 1867, m. 8, 23. str. 2. ) Die slovenische Sprache nach ihren Redetheilen. Verlag von Johann Giontini. Laibach 1866, m. 8, 144 str. 3. ) Dejanjski nauki o kopitnem podkovstvu s podobami. V angličanskem jeziku opisal William Miles Esq. V slovenskem jeziku z novčno podporo ces. kr. poljedelskega ministerstva na svet dala kranjska deželna komisija za konjstvo. Tiskala Klein in Kovač v Ljubljani 1874, m. 8, 40 str. 4. ) Nauk slovenskim županom, kak6 jim je delati, kadar opravljajo domačega in izročenega podrdčja dolžndsti. Spisal Anton Globočnik, c. kr. okrajni glavar, Fr. Jož. redu vitez. Na slovenski jezik preldžil Fr. Levstik. Natisnila ter založila Klein in Kovač (Eger) v Ljubljani 1880, m. 8, 207 str. Vrhu tega piše odtegnila svojo pomoč zato, ker je ostro zgrabil in osmešil dr. V. Zarnika. Glej »Slov, Narod«, 1870, 1. 86. Vodnfk brez konca in kraja (na 71. str.). Ko je bil Levstik izdal 1. 1869. Vodnikove pesni, spotikala se je «Zgodnja Danica-' ob mnoge narodne pesni, katere je Levstik iz Vodnikovega rokopisa uvrstil v to zbirko. To zbadanje je napotilo Levstika, da je zgoraj navedeni odgovor spisal zA poslednji list Stritarjevega »Zvona« 1. 1870. Sestavek je bil že v tiskarnici stavljen, a ni prišel v «Zvon«, ker ni bilo prostora, in tudi pozneje ni bil tiskan, ker je Stritar ustavil nadaljno izdavanje svojega lista. Odtisek tega spisa pa je -poslal Levstik uredniku »Zgodnje Danice« ter mu zapretil, da natisne vse narodne pesni iz Vodnikovega rokopisa, ako mu ne da miru. In odslej je imel mir! Signum temporis (na 74. str.). Levstik je pred mnogimi leti poslal Janežiču svojo odo »Reši nas zlega!«, v kateri se je hotel meriti s Koseškim, a Janežič je ni natisnil v —•» 3»2 «*■ »Glasniku«. Najbrž je rokopis kam založil tako, da je oda šele iz Janežičeve ostaline prišla v roke Antonu Umku, ki jo je natisnil v i. 1. »Besednikovem« 1. 1871., ne vedoč, da je bila že 1. 1868. tiskana v «Mladiki«. Kdor je kedaj uredoval kakšen list, ta ve iz svoje izkušnje, kakd lehko se mu pripeti zmota, kakeršno je tukaj pregrešil Umek; zatorej se mu ;'e bilo tudi lehk6 zagovarjati. Glej «Besednik», 1871, 1. 4. Razgovori (na 80. str.). Konec tega listka ima svojo ost obrnjeno zoper D. Trstenjaka, ki je tudi pisal o «režembabi». Prešern, Prešerin, Preširen (na 93. str.). Z malokatero pravopisno stvarjo je Levstik tako zbegal slovenski svet, kakor s svojim »Prešzrnom«. Še zdaj v pisavi lastnega imena našega največjega pesnika nismo jedini, zakaj nekateri se trdovratno drže Lestikove oblike «Preširen», drugi pišejo »Prešeren«, dasi je p. Stanislav Škrabec dokazal v »Kresu« (I., 520) in v »Cvetji« (VIII, zv. 7 in 8), da nam je pisati »Prešeren«, kakor uči tudi Miklošič (Etym. W6rterbuch, 263). Škrabčevi razlogi so prepričali samega Levstika, da je pisava »Preširen > napačna, kar sem povedal v Slovenski Narod, 1872 ... 93 Zgodovina slovenskega slovstva. — Ljubljanski Zvon, 1881 . . . 413 Rječnik hrvatskoga ili srpskoga jezika. — Ljubljanski Zvon, 1881 229 Velesalo, substant., a ne : Vele*sovo, adj. poss. n.. — Ljubljanski Zvon, S 1882, 1888.................. *4jr Zbirka slovenskih pregovorov iz leta 1592. -- Ljubljanski Zvon, 1882 254 Vodnikova pesen: «Bohinjsk* Bistrica*. — Slovenski Narod, 1876 258 Pravda o slovenskem šestomeni. — Slovenski Narod, 1878 , . . 265 Vuk Stefanovič Karadžič, kako je "nemški» pisal. — Slovenski Narod, 1879................. 2741 Zabfčiti. — Slovenski Narod, 1880............ 280 Novo glasilo slovensko. — Slovenski Narod, iSSt...... 285 «Vrtčevim» pesnikom in pisateljem sploh. — Ljubljanski Zvon, 1889 288 Wolfov nemsko-slovenski slovar. — Blatter aus Krain, 1860 . 291^ Fran Levstik. S pesnikovo podobo........... 309 Izjava...................... 353 Levstikovi spisi, ki niso natisnjeni v tej zbirki....... 355 Tolmač...................... 361 Tislcovni popravki. Na str. it. vrsta 19. v ne sme biti tiskan ležeče, pač pa v S*.' • la. nam neslovanskim beri neslovanski » 39- =4- • narodovnih * narodovih 48. 3. na koristi >■ na korist » » 62. a 26. • v . s » » 84. > 20. ker kjer 87. S- kolika koliko 93- '9- na strani n. na str. 113. » 164. » 3. » jo '• je 167. » 3- s pesnišni » pesniški 34. se morata vrsti 13. in 14. postaviti že na str. 183. :imejoco» v 26. vrsti. 3q. vrs'.a 20. nam. «domo : vina-' beri •domovinai' :a besedo 216. 216. 15. 26. tostranske] excudecat od stvoril istranskej excudebat ad stvoril i. NARODNA IN UNIVERZITETNA KNJIŽNICA A00000421878A «