LADO JUTRO
Št. 22. V Ljubljani, dne 2. junija 1940. Leto XI.
Boris Debeli" uiene gusarje
Kakor je bilo že omenjeno, leži Rajski otok v bližini obale jezera. Z obale sem je sedaj nenadoma zagrmel prav odločen glas, ki se je vsem zdel znan. »Sveta nebesa!« so zašepetali Gusarji, »saj to je ravnatelj!« — »Kaj se tam dogaja?« je vprašal glas z vso strogostjo, »že spet imam opravka s teboj, Zmago? Spet sem te zalotil pri eni tvojih hudobnih in malopridnih neumnosti?« Gusarski poglavar je po-
bledel in zajecljal: »Ah, gospod ravnatelj ... «
Toda odločni glas mu ni dal priti do besede: »Moledovanje pa sedaj le kar lepo opusti, neotesanec,« se je glasilo karanje z druge strani jezera, »takoj pojdi s tvojimi štirimi tovariši v šolo. Tam stopite v mojo pisarno in počakajte, dokler se ne vrnem! Potem se bomo zmenili do konca! Pojdite in storite, kar sem vam ukazal, zapomnite si pa, da vas bom opazoval, kako boste izpolnili moje povelje.« Prej ta-
ko predrzni in oholi Gusarji so se kakor politi kužki, povešenih glav splazili do svojega čolna in se peljali ubogljivo proti dijaškemu domu.
Ko so se naši prijatelji po vsem tem nenadnem prečkietu spet dodobra osvestili in se z velikimi težavami rešili vrvi, so r.2 vendarle čudil', da je ravnatelj nagnal Gusarje domov, ne da bi j prej ukaz?', da naj j;h razvežejo. 'Nekaj ne more biti prav v redu«, ,ie pomišljajoče zmajal z glavo Vaclav. Strogi glas pa se je oglasil znova, tokrat prav od blizu in besede so mu
zvenele bolj milo in božajoče, »te nikar se ne razburjajte otroci! Takoj bo prišel k vam stari oče, ki bo sprejel svoje ljube vnučke v naročje! I.e potrpežljivo in počasi!« Če je bila »Ne-
Zgodbo o Kukčevem Jernejcu sem že skoraj čisto pozabil. Ljudje srno pač taki, da radi pozabimo trpljenje, posebno če so ga pretrpeli drugi.
Kakor je danes, tako je bilo tudi nekoč. Največkrat sta bili krivi trpljenja revščina in pomanjkanje. Tolminske grape so že od nekdaj z obema bogato obdarjene.
Grape so preozke, da bi jim rekli doline. Pobočja hribov so postavljena tesno drugo k drugemu. Komaj je na dnu prostora za ponižen potoček, ki naraste ob povodnji v strašen hudournik, kotali s seboj debele skale in stresa bregove. Pokrajina je divja in samotna. Z obeh strani visijo v grapo gozdovi, ki jih sem in tja pretrga plaz grušča, skalovje, posušena struga ali ozka jasa z mehko travo.
Na takem lazu se je stiskala pod hrib tudi podrtija Kukčevega Jernejca.
Za hišo je visela v rebri njiva. Na zgornjem robu laza je našel Jernejec še toliko položnega sveta, da je prekopal dve lehi. Bili sta tako majhni, da bi lahko pljunil čez. Ločili sta se od laza kakor dve rjavi krpi. Pri hiši je redil prašiča, kravo in po par ovac. Ovce je strigel. Volno je Kukčevka o pred la in z njo pletla in podpletla družini debele nogavice. K skledi je sedalo šestero otrok. Poleti je šlo. Ko pa je prišla zima, so zaprli zameti pot v dolino med ljudi. Spomladi so pretili plazovi in rušeče se skale. Zemlja se je usedala. Jernejec je stopal okoli hiše in gledal, kdaj se pokažejo v zidu, za hišo ali hlevom zijoče razpoke. Toda vse je šlo mimo.
V koči so rastli otroci. Dokler so bili še majhni, jim je bila še dovolj prostorna. Ko so pa dorasli, so jim postale njene stene pretesne. Razhajali so se. Mica je šla v mesto služit. Terezi-
ustrašena četvorica« doslej začudena nad nenadnim preobratom, so jo te besede naravnost zbegale. Kaj naj vendar vse to pomeni?
(Dalje prihodnjič)
na je umrla predno je iz otroka zra-stla v dekle. Po Ančko so prišli snubci iz Raven. Blaž se je priženil na neko uboštvo v dolino. Peter je hodil z drvarji v svet. Odhajal je in prihajal. Najstarejšega, Matevža, je Jernejec oženil na dom. Nekega dne mu je izročil svoje uboštvo in določil po pameti in pravici, kaj vse ima kdo dobiti od njega.
Izpregel je. Tedaj pa mu je postalo čuda prazno pri duši. Spoznal je, da je doslužil. Res ni bil več mlad, toda čutil se je še pri moči, zato se ni mogel sprijazniti s to mislijo. Iskal je v mislih, za kaj bi zagrabil.
Poznal je grapo. Vedel je za revščino in bogastvo, ki jo je priroda skrila v njej. Revščina so bile gole skale, osojne strmine, samota, rane zime in kasne pomladi. Bogastvo je bil les. Gozdovi so se bili umaknili sekiram od cest, iz ravnin, dolin in vasi v nedostopne grape. Od tod je bilo težko spraviti posekan les. Odvažati ga ni bilo mogoče. Le hudourniki so ga ob povodnji od-plavljali v dolino. Od skale do skale so se poganjali do kože premočeni drvarji, potiskali debla in polena v peneče valove ter jih zdirali dalje.
Se globlje v grapah in nerodnem svetu, kjer plovljenje ni mogoče, odpove tudi drvar. Na njegovo mesto stopi oglar. Oglje je lahko. Mogoče ga je prenašati na plečih tudi po kozjih stezah nad prepadi.
Do tu je Jernejec razmislil in se odločil. Postal je pred ženo in rekel:
»Oglarit pojdem nad Sedlo.«
Na Sedlo je bilo poldrugo uro hoda. Iz grape je vodila skoraj navpična gorska steza. Tik nad Sedlom je imel Jernejec majhno senožet s senikom in kos gozda. Senožet in senik je zapisal naj-
IX KRAJEV, KJER ŽIVIJO SLOVENCI |
A. S.:
Kukiev Jerneje*
mlajšim Gozd je obdržal zase do smrti.
Žena ga je pogledala. Rekla ni nobene. Bila je pripravljena, da gre z njim
»To ne bo več za vas,« mu je ugovarjal Matevž, »malo miru bi si privoščili.«
Jernejec si ni dal dopovedati. Z ženo sta naložila oprtnika, se preselila v senik nad Sedlo in kurila ogljenlce Čez leto sta ostala v senožeti, pred zimo sta se vračala v grapo. Tako sta ponavljala leto za letom. Ko pa sta se peto jesen pripravljala, da odrineta
prezimovat, je ženi spodrsnilo pod senikom. Utočila se je navzdol proti vrzeli in obležala pod visokim robom. Le še malo je bilo življenja v njej, ko je prišel Jernejec do nje. Pri tisti priči mu je izdihnila v rokah. Naložil jo je v oprtnik in odnesel v grapo.
Otroci so pokopali mater.
Od tedaj se je vlačil Jernejec po hiši kakor megla. Nič več ga ni moglo prikleniti, nič več razvedriti. Ko se je začel tajati led in se je napovedovala pomlad, je legel in ni več vstal.
Tiho se je poslovil od grape.
^vetoslav Minkov:
Vi
rioovedoval
samovar
Ura nad kuhinjsko omaro je tiho in z;vrpano tiktakala. Skozi orošena stekla oken ni bilo videti ničesar. Ljuta zima je okovala vso zemljo.
»Da začnem: — reče samovar loncu — »zgodilo se je to pred leti, ko še nisem počrtiel od ognja in sem smel v gostinski salon, kjer sem sedel na čipkastem prtu s katerim je bila pogrnjena miza, in hranil goste.
Nekoč ie gospodinja povabila mnogo ljudi na čai Toliko jih je bilo prišlo, da ie za enega zmanjkala čaša.
»A zdaj?« se zasmeje ona. »Čakajte. nekaj posebnega vam bom dala!«
Po teh besedah je odprla vratca majhne jedilne omarice in vzela iz nje prekrasno čajno čašo iz svetlordečega porcelana.
Ta čaša ni bila podobna nobeni dru-gi. zakaj bila je od vseh manjša in nežnejša in okrašena z zlatimi cvetovi. »Oh. kako lepa je!« so zapovrstjo vzklikali gostie in si jo podajali iz roke v roko »Da,« je ponosne odgovorila domačinka »Iz Kitajske je! Prej sem jih imela šest pa sem jih že pet razbila, ostala mi je samo še ta.«
Rdeča kitajska čaša je romala skozi vse roke notlei pa so jo postavili pred
debelega gospoda, ki je začel kihati nad njo, kajpada ne iz kakšnega spoštovanja, temveč preprosto zaradi tega, ker je bil prehlajen.
Da ti povem po pravici, vse do tistega dne nisem mislil na ženitev. Majcena čajna čaša pa je bila toli nežna in mila, da sem si dejal brž ko sem jo ugledal: »Glej, to je nevesta zate!«
Seveda so tudi nekateri drugi predmeti na mizi bili istega mnenja zase. Še preden sem ji nalil čaja, so me prehitele ščipalke, ki so spustile kar tri sladkorčke vanjo, limona pa se je kakor povsem slučajno potočila do čaše in io pred vsemi pobožala.
Toda ljubezen se ne kupuje s sladkorjem niti ne s kislim božanjem li-mone-rumenke. Prekrasna rdeča čaša ie gledala samo mene in čakala, da jo segrejem s pravim kitajskim čajem, ki jo bo spomnil njene daljne domovine. Delal sem se, kakor bi ničesar ne opazil, šel sem od čaže do čaše in jih polnil, gostje pa so jih dvigali z mize in jih nosili k ustom.
Nazadnje sem prišel tudi do male kitajske krasotice. In nenadoma sem začutil toli vročo ljubezen do nje, da sem se ves izpremenil v plamen in je čaj v
meni postal strašno vroč. In v tem trenutku se je zgodila nesreča, zakaj nežna porcelanasta čaša ni mogla prenesti vročine. 2e pri prvih kapljicah je vzdihnila po kitajsko — rsk! — in razpadla v koščke.
Gospodinja je zastokala in vsi gostje so ji izražali sožalje. Le debel, prehla-jen gospod ni rekel ničesar in je skočil s stola. Gaj ga je polil in poparil, zato je vzel iz žepa robček in si vneto brisal hlače.
Od tega dne pa sem se znova zaklel, da ne bom nikoli več mislil na ženitev, temveč ostanem raje vse življenje samec, ker nikakor nisem maral zlomiti še druge čaše
Klo-klo-klo! Uboga porcelanasta čaša!« je vrel star lonec. »O, ko bi mogel tudi jaz koga vzljubiti, da bi hitreje zavrel ta bob — dovolj mi je že sedenia na peči!«
Samovar je molčal. Zamislil se je v tisti davni čas, ko je bil še ves nov in svetlomoder kakor nebo. In zdelo se mu ie, da kakor nekoč sedi na čipkastem prtu v gostinskem salonu in rdeča čajna čaša. porisana z zlatimi cve-
tovi, se mu smehlja nasproti
Vrč iz gline se kajpada ni vtikal v pogovor samovarja in lonca, zakaj bil je neumen in nadut, ko vsi glinasti vrči.
Znal je samo svoje:
»Brrrr!«
In izpuščal je visoko v zrak gosto paro.
Iz bolgarščine Atanasov in K. Špur.
Črešnje
Že v naravi je pomlad, črešnje so že odcvetele, cvet spreminja se v sad, kmalu, kmalu bodo zrele. Tam na vrhu črešnje, poješ si veselo, vmes pa trgaš, ješ, nabiraš, ko pripogneš vejo zrelo.
Za ušesa dvojček, trojček, to naravni so uhani, najlepši šopek črešenj na naberem svoji mami.
Tanja in Živa Feigel, dijakinji.
Zabavne spretnosti
IGRALNA KARTA IZGINE
Če hočemo družbo zabavati z raznimi presenečajočimi umetnijami, nam v ta namen izvrstno služijo igralne karte. Da pa bo zabavanje res učinkovito, se moramo predvsem naučiti nekaterih zvijač, ki so podlaga skoro za vse
kartaSke spretnosti. Ena prvih takih zvijač je prav ta, da znamo s primerno spretnostjo ravnati s karto tako, da ta naenkrat za družbo ni več vidna: torej da izgine, ne da bi družba niti opazila, kako se je to zgodilo. To nikakor ni tako težko: treba je le vaje, vaje in vaje...
Vzemite karto in držite jo, kakor vam kaže slika štev. 1. Tako jo poka-žete gladalcem, nato pa z roko nekaj časa krilite po zraku, pri čemer počasi porinete sredinec in prstanec pod spodnji rob karte. Pri tem jo držite s kazalcem in mezincem (slika št. 2). Nato Skrčite oba prsta (slika št. 3), istočasno pa iztegnete sredinec in prstanec tako, da se karta sama premika okoli svoje osi, ki je približno v smeri puščic na sliki št. 3. Ko bosta oba prsta iztegnjena popolnoma, bo karta že ležala na hrbtu roke (slika št 4), če ste z mezincem in kazalcem trdno držali njena ogla. Vztrajna vežba vam bo pomagala, da boste mogli vezati vse te gibe v gladek potek, tako da bodo gledalci imeli res vtis, da je karta izgini-
la nekje »v zraku«. Nato je kjerkoli, n. pr. iz svoje obleke, iz gub kakšne zavese ali pa iz omare, potegnete spet na dan. Prstni gibi se pri tem vrste v obratnem redu, kakor smo zgoraj opisali.
Ko ste že izurjeni v ravnanju z eno, poskusite z 2, 3, 4 ali pa še z več kartami.
ZAČARANI ROBEC
To presenetljivo učinkujočo umetnijo je, kakor pravijo, prvi pokazal nek Amerikanec po imenu Dunninger. Postopal je pri tem takole:
Šel je med gledalcè in si sposodil dva robca. Prijel ju je skupaj, kakor kaže slika štev. 1, ju nato vrgel v zrak, pri čemer se je pokazalo, da sta oba robca dozdevno zvezana (slika štev. 2); ko ju je zopet ujel, je pomahal z njima v zraku in ju nato stisnil v obliko žoge. Ko ju je spet pognal v zrak, se je izkazalo, da nista več zvezana, da je vozel izginil in spretnež je robca vrnil lastnikoma.
Ker je vse opravljal samo z eno roko, je bilo gledalcem še vse bolj nerazumljivo, kako je nastal vozel. Niso pa opazili, da je imel okoli palca in
kazalca delujoče roke napet majhen, krepek gumijast trak, zelo svetle barve (slika št. 3). Ta trak je spretno nataknil na ogla obeh robcev, ki ju je držal v roki V večji razdalji se je zato zdelo, da veže oba robca v zraku vozel. Ko je rcbca stiskal v roki, je gumi zdrsnil z njih in padel, ne da bi kdo opazil, na tla. Slika štev. 4 kaže, kako veže gumijasti trak oba robca.
SAMO SPRETNOST
S potrpežljivostjo in vajo nam bo tudi ta trik uspel. Zanj bomo med opazovalci našli vedno hvaležne občudovalce, kar nedvomno tudi zasluži. Z dvema bucikama moramo dvigniti večji novec. Položimo ga na mizo in ga poskušamo dvigniti vodoravno. Težje je, dvigniti ga navpično. Ko nam to uspe, ga s pihanjem poženemo v naglo vrtenje, kar nam kaže tudi slika, (zg)
Dragi stric Matic! Rad bi se spet udeležil Tvojega natečaja. Sem še začetnik in mi ne gre še dobro, pa oprosti, če ne bo ka'j prav. Kdor sam sebe pbvišuje, prazno glavo oznanjuje. Stara navada, železna srajca. Kdor ne dela, naj tudi ne je. Ni vse zlato, kar se sveti. Vsak je svoje sreče kovač. — Sokolsko Te pozdravlja
Bogdan Sturm učenec II. a razr. osnovne šole Moste pri Ljubljani.
Dragi stric Matic! Po dolgem času je tudi jaz oglašam v Tvojem kotičku. Ta natečaj mi ie bil strašno všeč in že zdav-
naj bi se bila oglasila, toda spomnila se nisem niti enega pregovora! No, naposied sem tudi za pregovore zvedela in sedaj Ti pošiljam pet slovenskih pregovorov. Evo jih: Komur žito ne zori na njivi, ne skrbe ga nič oblaki sivi. Naj človek pol sveta obteče, najboljši kruh doma se speče. Bolezni sto imamo, a zdravje eno samo. Zlato bleščeče človeku pogled izpridi, da svojega brata nesreče ne vidi. žganje pogubi jih več ko kuga, glad in meč.
Upam, da Ti bodo moji pregovori všeč. Lepo Te pozdravlja
Marion FIsre, II. a drž. liiu*. «iirtii. v t.Julijini, Domobranska cesta 1 Ï.
Pet pregovorov: Tuje peči so mrzlt tuje klopi trde. če hočeš, da ti Bog pomaga, ne goni reveža od praga! Pitje in kajenje krajša ti življenje. Kjer je vino, kjer je krača, hitro najdeš pomag-ača, Pridnost več velja ko kup zlata.
Prebil Bttjmir II. razr. klas. gimn. v Ljubljani, Kolegijska ulica 24.
Dragi stric Matic! Tukaj Ti pošiljam slovenske pregovore, ki bodo nagrïjani. Zrno do zrna pogača, kamen do kamna palača. Sv. Matija led razbija če ga ni ga pa naredi. Stara navada, železna srajca. Kakršni so dnevi 12 dni pred Božičem, takšni so mesci prihodnje» li-to Sin očeta do praga, oče sina čez prrg.
Kmvter RuSan, dijak IV. c razr. II drž. realne &)>nn. v Mariboru. Ra^e-Fram št 8!.
Dragi stric Matic! že precej čass ie minilo, odkar sem ae udeležil Tvojega natečaja. Ker pa me zadnjik:at nisi zavrgel, sem se odločil, da ae ude'ežim Tvojega novega natečaja, v katerem Želiš,'da bi vsak Jutrovček napisal pet lepih slovenskih pregovorov. Vsak je svoje sreče kovač Kdor se mlad uči. ta za starost skrbi. Kdor zgodaj vstaja, mu kruha ~stija Kdor dolgo leži, kruh od njega beži Brez dela ni jela. Kdor ne dela. naj tudi ne je. Lenega čaka strgan rokav, pal'ca beraška, prazen bokav. Laž ima kratke noge. Resnica oči koije. Po slabi družbi rada g!"va boli. Sedaj sem jih napisal več nego želiš Lepo Te pozdravlja
Zor Ciril učenec IJI rtr/г. rsnovne 5o'e v Skrpdlnn pri Sibeniku.
Dragi stric Matic! Danes ae Ti prvič oglašam v »Mladem Jutru«. Sem zvesta čitateliica »Mladea'?, Jutra«. Velikokrat hi že *ada pisala, pa sem se bah Tvojega požrešnega koša In srdaj sem se akoraj-žila In pisala. V »Mladem Jutru« sem či-tala nov natečaj Tu pet pregovorov, in sicer: Brez poštenja ni sreče. Ko stari go. 'ore i-troci nai mHče Kdor l-oSček kruha


zametuje, đrobtine večkrat paberkuje. Lastna hvala, cena mala. — Ako ne boš mojega prvega pisma zavrgel, se bom še večkrat oglasila. Te pozdravlja
Sketa Irma učenka ljudske šole na Trati, p. Gor. vas nad Skofjo Loko.
Dragi stric! Prvič se oglašam v Tvojem kotičku. Nisem si upala že prej pisati. Ker pa vidim, da vse »Jutrovčke« ljubeznivo sprejmeš v svoj krog, sem se tudi jaz opogumila in Ti pošljem na Tvoj zadnji natečaj pet pregovorov, in sicer: Lenega čaka strgan rokav, pal'ca beraška, prazen bokav. Pridni najde pod vsakim grmom kos kruha, pod vsakim kamnom dinar. Očetov blagoslov zida otrokom hiše, materina kletev jih podira. Vsaka ptica leti rada tja, kjer se je izvalila. Vrana vrani oči ne izkljuje. — Te pozdravlja
Ivanuša Zdenka, učenka IV. razr. narodne šole v Lescah na Gorenjskem.
Dragi stric Malic! Minilo je že precej časa, kar sem se Ti oglasila. Ko sem prebrala nov natečaj, ki si ga objavil, sem sklenila, da se ga bom tudi jaz udeležila. Pregovori se glase: Ko starejši govore, otroci naj molče. Desetkrat premisli, le enkrat govori. Cas je zlato. Kar je res, govori, kar je dobro, stori. Skrbi v mladosti, da ti bo dobro v starosti.
Prav lepo Te pozdravlja
Markočlč Kadica, II. razr. gimn. v Ljubljani.
Dragi stric Matic! Tvojega novega natečaja se tudi jaz hočem udeležiti, ker mi je všeč. In sicer sem si zbral tele pregovore: Mladost je norost, čez jarek skače, kjer je most. Veliko glavo nosi prazen klas, a prazen sod ima votel glas. Rana ura, zlata ura. Brez truda ni jela. Kdor pod kostanjevo senco leži, ne dobi oreha. Lepo Te pozdravlja Tvoj
Tošo Homan, dijak I. drž. real. gimn. v Ljubljani.
Igriška ulica 2.
Dragi stric Matic! Nikoli še Ti nisem pisala. A končno sem se odločila, da Ti pišem. Tvoj novi natečaj mi je zelo ugajal, zato sem ti namenila tele pregovore: Kdor košček kruha zametuje, drobtine večkrat paberkuje. Dostikrat v malem zamuda naredi veliko truda. Kdor sam sebe povišuje, prazno glavo oznanjuje. Tam kjer glad mori lenuha, najde pridni dosti kruha. Kdor pridno dela in lakomen ni, lahko brez vsakega bogastva živi. — Te lepo pozdravlja In prosi, da jo vzameš med svoje zveste čitateljice
Učenka Ш. a razr. ljuđ. osn. šole v Celju Kersnikova ulica 21.
»Mamica, rekla si, da me bo trebušček bolel, če pojem torto, ki si jo skrila v omaro. Veš, mamica, pa me prav nič ne boli.«
Ikan, dijak:
Arabci in Turki so si bili dolgo časa smrtni sovražniki. V neki vojni med njimi se je posebno odlikoval konj arabskega bogataša Večina Arabcev in Turkov ga je poznala zaradi njegovega junaštva in brzine. V veliki bitki med njimi je prišel ta konj v prvo bojno vrsto. Takoj, ko je bil s trobento dan znak za napad, se je bil zagnal v sovražne vrste in tam grizel ter brcal na vse strani. Tedaj ga je zadel strel v stegno. Kljub tej rani je še obdržal jezdeca na sebi in ga prinesel srečno skozi bojni metež domov.
Čim si je nekoliko opomogel, so ga poslali zopet v bojno vrsto Boril se je prav tako junaško kakor v bitki, v kateri je bil ranjen. Tedaj je bil njegov gospodar ranjen tako močno, da je padel iz sedla. Plemenita žival pa ni pustila sovražnika v bližino gospodarja. Ker je bila žival dragocena, je Turki niso hoteli ubiti. Medtem ko je konj branil in čuval gospodarja, je začutil, da ga nekaj tišči okoli vratu. Sovražni vojak je vrgel zanko Tako so uje-
li konja in njegovega gospodarja. Arabci so zvezali jezdeca, ga posadili na konja ter ga peljali v turški tabor. Tam so Arabca stražili, konja pa pri vezali k drevesu. Ponoči, ko so vsi spali, se je Arabec polagoma splazil h konju, ga z zobmi odvezal ter mu velel teči kakor veter hitro domov. Konj pa ga je prijel z zobmi za hlačni pas ter odbrzel z njim proti domu. Prišla sta oba srečno domov, kljub temu, da so ju Turki zasledovali. Tako sta se oba srečno rešila.
A. Francevič:
Lsstov o
»Gori!« zavpijejo ljudje. Že s polja zakadi se tropa, gasit hitijo ženske in možje. No v tem je pogorela lopa.
»Lahko bilo bi hujše, res da, pa selo je zadosti vstran. Poglej razdrta lastovičja gnezda, po tleh je zarod razmetan.
Pribili spet so hrastovke, na nje postavijo goliče .. A kaj storijo muhohlastavke, vzajemnosti sijajne priče?
Takoj je na poseben klic do sto jih skupaj priletelo. Do sto marljivih pomočnic prijelo za samaritansko delo.
Drobljance lačne pitajo, kar ni jih prej osmodil plamen. Vsa gnezda v prejšnji stan pozidajo. Zvečer so že čebljale: »Amen«
Ta zgled o bratstvu doživeli nedavno smo na Lâstovem. V potrebi vi ga oonovite, jeli otroci moji, jaz to vem!
A. Francev'*:
Krai ceste diha lipovka kc na bero vabi njen obilni me v. Od zore do temé sem ši'-mna j." ta prileta zdomn pa se vrača spet.
»Čebela, sladka muha, daj mi kn:'"'« na čelnicah zapisano stoji In ves ulnjak. nosebno pa Stremuha. le časek zamuditi se boji.
Že tone za obzorje sonce sveto. Noči se. Zadnjič odneso še strd. A glej, po cvetju pne se muha vneto, ne plaši pač je s paše sama smrt!
Sladkobe polna zdrkne onemogla Stremuha pod omotični bezeg Ko v nebu sine mednožolta krogla, stre muho to peketajoč mezeg.
»V starini so dejali: Ne lenari! (mezeg zariga si glasno). Sedanji svet pa često poudari: Prevelik trud ti škodi kaj lahko.«
Stanislav Dešnik, dijak
Števnica
11	1	2	3	4	1	5	6	18	13 ■
2	8	4	7	li	4	1	10	18	19 4
10	3	7	4	15	10	18	11	7	20 6
2	20	12	5	14	18	19 20		8	18 9
13	7	4	12	2	20	1	5	14	11 5
20	5	3	5	8	2	9	14	18	14 4
12	9	19	10	18	19	5	20	14	5 10
5	20	2	16	20	5	3	5	1	5 7
3	4	6	2	9	19	10	5	13	5 11
5	17	2	14	4	6	2	12	4	15 18
Ključ:
1.)	5 6 5 19 15 16 11 4 1917 217
2.»	1 4 7 2 13 5 7
3.)	11 5 8 12 16 8 4
4.)	10 16 19 2 10
5.)	20 7 18 3 14
6.)	14 5 9
1.)	Slovenski pesnik
2.)	slovensko mesto
3.)	gorovje pod Triglavom
4.)	nitjsec v le u
5.)	dan v tednu
6.)	gospodarske potrebščine
Ako res š ' tevn-'co dobiš kitico
slovenske pe- u>i, ki jo je sestavil Oton Zupaurič in jo poklonil pokojnemu k „Aleksnnciru 1."
Rešitev križanke
Vodoravno: 1. Liter, 2. zoboder, 3. ako, 9. Ema, 10. ni.
Navpično: i. škofja, 2. za, 5. Nibol, 6. E, 8. Meden, 11. Remi, 12. Ra.