Nekaj v tolažilo in spodbujo! A. Vranski. Čeravno živimo v devetnajstem stoletji, v dobi obče izobraženosti in inteligence, vendar se našemu stanu — narodnemu učiteljstvu — ne priznava ali vsaj priznati neče tista veljavnost, ki bi jo zbog svoje velevažne stopnje, ki jo zavzema v družbi elovečanstva, opravičeno zaslužil! — Da je temu tako, razvidimo iz tega, da se naš stan ne spoštuje zadosti in če se to tudi kje zgodi, vendar le premalo. Ljudski učitelj velja v obče za človeka male izobraženosti, za individuum, ki opravlja lahek, neznaten posel, — kajti Ijudem — in žalibože da je mej temi dosti takih, ki se smatrajo za izobražene — veljata pouk in odgoja v ljudskej šoli kot malenkost. Brati, pisati in računiti — to ima učitelj učiti in še malo iz zemljepisja, natoroznanstva! — Za to je pač kmalu kdo sposoben! Takih izrekov se mora čestokrat slišati iz ust možev, ki veljajo za naobražene, ki so na klicu, da so vneti za nnapredek". Seveda ne pomislijo ti Ijudje, da je treba tudi za ,,malenkostu temeljitega znanja, kajti le to, česar se je človek sam do dobrega naučil, česar si je sam temeljito privadil, zamore on drugim po u m n i h potih podariti. A pota, po katerih se more podajati drugim — imatno v mislih tu otroke narodne šole — sebi pridobljeno, so skrivna in težavna, so pa tudi umetna, treba je hoditi po njih le rablih stopinj naprej, tudi pieveč s tovori obložen ne sme biti! Blago t. j. uk podaja se le v malih porcijah, učitelj svojo robo le na drobno in počasi prodaja! On mora biti zmeren, a ne strasten; on mora pri svojej kupčiji t. j. pri pouku z malim zadovolen biti, on mora znati svoje delovanje omejiti in če to zamore, potem se kaže mojstra! ,,In der Beschrankung zeigt sich der Meister!" pravi Goethe. Pota, po katerih se pride do uspešnega pouka — rekli smo poprej — so umetna, treba jih je torej s trudom iskati ter se vstrajno vaditi, po njih hoditi, kajti pouk v amalenkostih" je umetnost in to ne mala, a do umetnosti se ne da takoj dospeti, treba je vstrajne vaje, dosti učenja ter obilo truda! — Če si je narodni učitelj te resnice v svesti, če sam ve po lastni izkušnji ceniti težavo in važnost svojega poklica, se bode li potem kaj zmenil za enake izjave, kakor smo jih početkoma naveli? Gotovo ne, on se bo tolažil sam sabo ter se k večim smijal brezumnim izrekom teh ,,izobražencev". Učitelj pa ni le učenik, on je tudi odgojitelj. Njemu se izroči deca ne le zato, da ji ucepi v glavo najpotrebnejših ved, ampak tudi za to, da v srca otrok zasadi ka!, iz katerega naj bi vzrastle pozneje kerščanske kreposti in deržavljanske čednosti. Nedolžnih, nepopačenih src pride deca učitelju v last, On ima težavni nalog, otroke po njenih svojstvih vzgojiti, pripeljati jih do pravih potov, do resničnih nazorov, kakor mu to njegov psihologičen pogled veleva. — Ti nazori morajo biti resnični, plemeniti, kajti ž njimi v oprsji naj se podajo šoli odrasli otroci v dejansko živenje. Tu se jim bode dostikrat pokazala priložnost, da te nazore uresničijo, da jih praktično izvrše. — Po tem takem bo vsakdo, ki ima le količkaj pojma o duševnem stanu otrok, lahko uvidel, da zamore učitelj, ki je vendar toliko časa v neposrednej dotiki z otroci, prav dosti uplivati na vse notranje življenje otrokovo, da se ta upliv, če hoče biti sadonosen, mora kazati tudi potlej, ko otroci šole več ne obiskujejo, kar se bo večinoma tudi zgodilo, če je v to svrho učitelj — odgojitelj le vporabljeval pravih sredstev. A znanost teh sredstev ter njih raba — to je zopet nekaj, česar si je treba privaditi tako po učenju kakor po izkustvu. To je umetnost odgoje in za to ^malenkosf vendar ni kar kmalu kedo sposoben! Narodni učitelj je vendar, kakor se njega važnost tudi prezira in nanj zaničljivo gleda — v kar pač dosti pripomore njegovo ne ravno dobro materijalno stanje — jedna najvažnejših osob v državi. On položi deržavljanom temelj, tako v vednostnem, kakor v duševnem obziru, na katerem ti pozneje naprej delajo v dosego svojih namenov, svojega poklica. Ali pa ima naroden učitelj kaj hvale, kaj priznanja za to? Njegova muka se mu paČ — plača, a hvale bo učitelj le malokje i redkoma si pridobil! Hvala, dejali bi, je učiteljstvu skorej da nres incognita!" Ali naj ta nehvaležnost učitelja žalosti? Ne. Samosvest mu je največja hvala. Učitelj ki si je svest svojega poklica in svojih dnlžnosti, ki tudi ve ceniti potrebnost svojega stanii—ne bo se potnžil o nehvaležnosti sveta. — Jaki duhovi se kažejo vedno v svojih ciljih, ki jih 24* nameravajo doseči. Ta, ki si želi posvetnih darov, je zmirom le prvotna natura, a vendar našega štovanja vredna, če mu je geslo poštenost. Večji je že tisti, ki za to dela, da bi si pridobil slavno irae; najboljši in naj plemenitnejši pa so oni, ki, ne brigaje se za priznavanje sveta, vse svoje moči ter sposobnosti žrtvujejo v dobro naroda, omike in človekoljubja in k tej vrsti ljudi spada tudi narodni učitelj. Ta resnica naj nas spodbuja, naj nas tolaži! (Namen je poglavitna stvar pri vsem dejanji in nehanji; terpeti in delati mora vsak na svetu, zato stno vstvarjeni, a uajveča razlika je v tem zakaj in kako človek dela in terpi. Vr.)