477
bo morda marsikoga še posebej mikala, da prečita to povest. Štirinajst let je, kar deluje Finžgar kot pisatelj, pa že ta prva povest kaže vrline njegovega peresa, ki so se pozneje vedno bolj razvijale. Jezik je izredno jedernat, poln lepih narodnih izrazov in krepih izrekov: pisatelj je vzrasel iz ljudstva. Nič bledikastega in prisiljenega ni v njegovi pripovesti. Zajel je snov iz svojega domačega kraja, in domači so tudi ti krepko risani značaji. Snov je zgodovinska iz 1. 1848., ko so lovili kmečke mladeniče, da so jih vtaknili v vojaško suknjo in poslali nad Laha. Marsikateri je zbežal, da bi ušel vojaščini, tako tudi Gozdarjev sin Janez, ki se je potikal med divjimi lovci na Zgornjem Štajerskem, dokler ga niso vjeli. Povest je dobra in se bo z zanimanjem čitala sedaj, ko je zopet prišla na dan iz pozabljenosti. — Finžgar se ni izpisal, ker vedno napreduje in študira ter si tako širi obzorje. Ravno sedaj, ko prinašamo v „Dom in Svetu" njegovo veliko zgodovinsko povest iz časov starih Slovanov, nam je ljubo, da lahko opozarjamo na njegovega prvenca, ki je tudi zajet iz domače zgodovine. Ta snov je hvaležna in roka pravega pisatelja iz nje ustvarja umotvore, ki so trajne vrednosti za narodno kulturo Finžgar je spoznal, kje je prava pot za njegov talent, a je znal tudi vzgajati sebe samega; zato je postal naš prvi pripovednik.           Dr. E. L.
Ivo Šorli. Novele in črtice. Založila Kleinmayr in F. Bamberg. Ljubljana 1907. Šorli je brezdvoma precejšnji pisateljski talent in če morda dozdaj še ni na višini, je izmed modernih polegCankarja naj-krepkejše razvita pisateljska individualnost. V največjo zaslugo se mu mora šteti, da je od Cankarja ko-likortoliko neodvisen. V nasprotju s Cankarjem je realist, ki ustvarja svoje umotvore z malimi sredstvi; on ne išče drznih metafor in dalj-njih alegorij, tudi ni na njem nič nejasnega in zumetničenega. — Prvenstvo se mu mora pač brez ugovora prisoditi pri opisovanju malomest-nega demimondstva — sit venia verbo — in tistih napol iz eterja napol iz blata stvorjenih eksistenc, ki se v tem vzduhu mučijo, vzbigajo, potapljajo in naposled umirijo v sanjavolenem filistrstvu. Bati se pa je, da se Šorli iz te kaluže nikoli ne bo dvignil. Človek se na tem polju kmalu izpiše in izčrpa. Adjunktova soproga — mladi doktor — zapeljiva, bujna telesa — izleti in poljubi — in pri kraju smo. Ti tipi so kmalu izdelani, tudi če jih kleše skrbna roka Šorlijeva, ki v njih najde poleg nemarnosti, zaspanosti, dolgega časa hipnih izbruhov strasti in sledeče ji apatije, sebičnosti in dobrohotne omejenosti tudi plemenite nagibe, nežnost in ljubezen. V „Novelah in črticah" se začetkoma zdi, da so prišle prve črtice v zbirko vsled pomote, tako banalne in brezpomembne so. Zadnje štiri niso brez debrih momentov, v resnici dovršena in lepa pa je »Literarna ljubezen". Mnogokrat se je ta motiv že obdelal, šel mu je pa do dna s svojim neusmiljenim, vseodkriva-jočim realizmom šele Šorli. Vrhtega pa ta zadnja črtica izzveni v mil akord,   ki ne pusti grenkobe v srcu.   V
tej noveli je to, kar Šorhja najbolj diči: težnja po čisti in goli resnici. Naj bi se Šorli povzpel iz tistega ozračja, kjer je resnica tako vsakdanja in neplodovita, kjer ni perspektiv v lepše svetove — morda nam potem ustvari roman — tip tega desetletja, v katerem vse vre in se še ni izluščilo, kar je in bo trajne vrednosti.   F. T.
Prof. dr. Marvan Zdziechowski: Die Grund-probleme Russlands. Akademischer Verlag, Wien 1907. — La Russie c'est un mirage! je zaklical najboljši francoski poznavalec ruskih razmer, grof Vogiie. Koliko knjig in razprav se je že pisalo o Rusiji v celoti ali o posameznih ruskih razmerah in zadevah posebej, a vendar je Rusija Evropi še dozdaj bolj tuja in nerazumljiva kot pokrajina kakšnega afriškega poglavarja.
Prof. dr. Marijan Zdziechowski si je z gori navedeno knjigo pridobil veliko zaslugo za razumevanje Rusije. Ta zasluga ne obstoji niti v izvirnosti, niti v vsestranosti dela. Kar zadeva izvirnost, pove pisatelj sam,   da   nima   glede nje   nobenih   pretenzij,   ker  je
MAROŠKI   UZURPATOR   MULEJ   HAFID   S   SVOJIM   ŠTABOM
večji del knjige že izšel tekom zadnjih dvajsetih let v raznih člankih, zlasti pa v^zadnjih letih v krakovskem veleuglednem mesečniku „Swiat stowiariski". Toda vele-cenjeni pisatelj je s to izpovedjo preskromen, kajti čitatelj bi si potem lahko mislil, da navedena knjiga ni nič drugega kakor nemški prevod in zbirka raznih slučajno nastalih člankov o Rusiji. Prof. Zdziechovvski predvsem ni časnikar, ampak v prvi vrsti filozof. Nobeden njegovih člankov ni nastal slučajno kot plod trenotne potrebe, ampak vsak je člen v verigi njegovega filo-zofsko-političnega sistema. Iz tega se tudi razloži na prvi hip za tujca presenetljivo dejstvo, da potrebuje gosp. prof. Zdziechowski vedno mnogo časa in truda, predno se pripravi za kakšno predavanje ali napiše članek. Mislil bi si kdo, da bo človek, ki ima toliko izkušenj, zvez in pozitivnega znanja kot težko kdo drug zdaj živečih Slovanov, lahko vsak trenutek stopil na oder ali k mizi in napravil govor, ali pa se vsedel k pisalniku in napisal članek. — Toda ne! Profesor dr. Zdziechowski potrebuje za pripravo razmeroma mnogo časa in truda. Njegovi članki namreč niso navadni   časnikarski   članki   in   njegova   predavanja niso