Obrazovanje estetičnega okusa v šoli. (Fran Gabršek.) Mnogo nedostatkov kaže današnje društveno življenje, a največ je tacih, ki izpodkopavajo nravstveno vrednost človeštva. Da je tako, krivi so razni odnošaji, v katerih se nahaja današnje človeštvo, pa tudi oni popačeni duh časa, kateri meri pred vsem na udovolitev čutnih in gmotnih teženj. Naopako pa se opazuje nekako pojetnanje teženj po dobrem, lepem in plemenitem. Ker pa so te težnje glavna podloga nravstvenega stanja, zato treba, da se povsod z vso oprezuostjo nanje ozira ter jim nadvlado nad drugitni manj vrednimi težnjami priborf. Vsa ta svojstva ustvarjajo v blagi duši nekako celoto, kajti kdor hrepeni po dobrem, oni težil bode tudi po lepem in plemenitem. Vsakdanja izkušnja vender učf, da ni moči vedno vsa blaga svojstva v jednaki meri gojiti in izobraževati, sosebno se svojstvo lepote često preveč zanemarja, in s tem se gubi bistven del harmonično izobraženega človeka. Ker pa razumevamo z besedo »lepo" vse ono, kar estetičnemu ali lepoznanstvenemu okusu najbolje ugaja, in ker ima ta pojem svoj izvor v estetičnem čutu, zato moi-emo zgornjo trditev o pojemanji lepote razširiti na pojemanje estetičnega čuta v obče. Zato je neobhodno treba, da se že v ljudski šoli pazi na izobražitev tega za obliko predmetov tako važnega čuta. Kdor je estetično dobro omikan, oni se bode mnogo lažje ogibal marsikake nenravnosti, kajti prisvajal si bode le onih oblik, katere nravstvenosti niso pogubne in katere so v stanu, njegovo notranjost napeljevati k boljšim nagibom. Res, da človek ne sme pravo in dobro le zaradi oblike ljubiti, a v lepo obliko se navadno odevajo lepe misli, in kjer so te, ondu ni še vse popačeno. Ako se torej tirja, naj tudi ljudska šola izobražuje estetičen okus, s tem še ni rečeno, da bi morala ali mogla estetiko učiti. Za tb ona niraa niti časa, niti niso njeni učenci za tak pouk dovolj sposobni. Pač pa se more toliko doseči, da se bodo njeni učenci z zdravim in pravim čutom oduševljali za ono, kar je v resnici lepega in plemenitega. To more ljudska šola le na ta način doseči, da uporablja razne učne predmete v svrho izobražbe estetičnega okusa. Vender niso vsi predmeti jednako sposobni, ta čut izobraževati; nekateri vzbujajo ugodje na slovstvenih pioizvodih, navdušujejo torej za ono, kar je klasično lepo in izobražujejo okus za prozajično in poetično lepoto; drngi razvijajo oblikovno lepoto, t. j. lepoto pravilnosti ali nepravilnosti v oblikah; zopet drugi morejo na drugačen način estetični okus izobraževati. Kar se tiče prvega, t. j. okusa za slovstvene proizvode, treba je tega tem bolj izobraževati, ker se je poprijela zdanjega človeštva nekaka besnost v čitanji vsakojakib slabih in umazanih beril. Vsaj še celo šolske knjige niso tacih hib popolnem proste. Zato naj že ljudska šola skibi, da je vsako berilo, ki se podaje otiokom, prošiujeno z nravstvcnim duhom in sposobno, blažiti sico otrokovo ter je navdnjati z blagonravnimi nazori. Posebno se more to goditi v višjih razredih, kjer so otroci že precej zmožni, vsebino knjige razumeti. Tu jako koristi, ako razlaga učitelj dobra prozajična in poetična berila, a ogibati se je, da se berilo ne raziaga le glede oblike in da se preveč ne raztrga, ker oboje škoduje lepoznanstvenemu Kmotru, ker učenec ne navdušuje v zadostni meri. Pač pa je treba na jasen, douiuen a označujoč način pojedinosti v celoti in celoto v pojediuostih razmotrivati. Otroke treba navduševati za lepoto v berilu, trcba jini buditi in vnemati dušo in srce za estetično lepoto. A ogibati se je vsega, kar presega otročji razum in otročja čustva. Pa tudi drugi predmeti morejo se mnogotero v tem smislu uporabiti. Najprcje gre tu omeniti prirodoslovja, katero podaje dokaj prilik, otroke za lepoto vnemati. Vender leži tukaj neka težkoba, kajti ta predmet je pred vscm opisovalen ter deluje na razutn otročji. Estetična omika pa zahteva, da se ob jednem tudi vobraznost (doniišljavost) budi in krepi. To se more le na ta način doseči, da je učiteljevo poučevanje samo estetično, da se torej opisovanje oslanja na historično pot. Varovati se je vsega lepotičja, vsega čudesnega in nejasnega. Priprosto, prirodno in jasno, sploh objektivno, zvesto in resnično mora biti vse poučevanje. V rastlinstvu moremo estetično straa pouka uporabljati, ako razlagamo posamezne dele rastline lepo po vrsti, kakor so nastali; ako prehajamo od korenine k steblu, k listju in cvetju iu od tu k plodu; estetiki je tudi v korist, ako razlagamo rastlino tako, da pred očini otrok tako rekoč z nova vzraste. V zemljepisji ne zadostuje, ako hočemo estetični okus razvijati, da predraete le druzega za drugim ali druzega poleg druzega brez živega opisa navajamo; treba je otroke ali v resnici, ali le v duhu peljati na plano, ter tu potovaje predmet za prediuetom označevati in otroke na vse lepote, ki se jim predočujejo, opozarjati. To ni lehko in zahteva, da je učitelj sam estetično izobražen. Zemljepisje ponuja v resnici toliko prilik za izobraževanje estetičnega čuta otročjega, da vesten učitelj pač ne more zgrešiti prave poti. Otroci vidijo lepo niodro jezero, veliko raorje, v katerem se leskeče svitlo solnce, v katerem se kopljejo mesec in zvezde; to vse se godi pred očmi otrok, treba jih le na to opozoriti, ter jiru tudi takrat, ko teh prikazni ne morejo gledati, živo predočiti. Tak pouk pa tudi omogoči, da se morejo berila ali pesni, v katerih se opisujejo prirodne prikazni, v estetičnem smislu lepo razlagati. V obče treba pri takem pouku zabraniti, da pouk ni presuhoparen niti preživobojen in domišljav ali celo neresničen. Zadnjega se je treba tembolj ogibati, ker je prava lepota zavisna vselej le od prave resnice. In živali? Koliko trenotkov nam podajajo, otroke opozarjati na pravilnost njih rasti, njih življenja in njih hranitve! Somernost njih života je pač velika vzpodbuja k razvijanju čuta za oblikavno lepoto. Pa tudi način njih življenja nam podaje dokaj trenotkov, ko moremo v otrocih vzbujati čut za pravilnost ia lepoto v obleki in v obnašanji. Pa tudi verouk nam podaja mnogo prilik, da moremo v otrocih buditi in razvijati estetični čut. Le poglejmo sveto pismo starega in novega zakona, kako veličastno in vzvišeno nam opisuje priiodo in njene prikazke, kako živobojno nam predstavlja življenje v raji s pisanimi cveticanii, z lepimi drevesi, s krasniuii rekami, kako pretresajoče nam označuje Boga, zapovedovalca vsem stvarem; iu Kristove prilike, koliko estetičnega, večno dragocenega, resnično velikolepnega opisovanja prirodnih lepot se tu nahaja, kar ustvarja v otročjih srcih poleg pobožnega tudi estetičen čut, Zato treba tudi ta predmet poučevati s toploto, jasnostjo in dostojnostjo. Koliko lepega nam podajejo zgodbe svetega pisnia s svojiini odnošaji na zdanjost. Primerjaje takratni svet z današnjim, takratne prikazke z zdanjirai more učitelj otroke navduševati in jih Jjubiti učiti vsemogočnega stvarnika, ki je vse tako lepo, modro in trajno ustvaril. Isto solnce, ki nas greje zdaj, sijalo je tudi očakom. Iste zvezde, na katere je kazal Bog nekdaj Abrahaniu, one se lesktčejo še zdaj; isto nebo, ki se razprostira nad nami, širilo se je nekdaj tudi nad Jakobom, ki je spal in sanjal na trdem kainenu ležeč. Še danes ne grnri drugače, ne bliska se drugače, kot tedaj, ko je, obdan z gromom in bliskom, govoril Bog z Mojzesonu Da gori Sinaji. To vse priprosto a ogrjevito, vesoično a tudi poetično opisauu in z vedno novimi bojami olepšano, odprlo bode otroku srce za estetično razumevanje zdanjih prirodnih prikazov, ki so s svojo velikolepnostjo in Ijubkostjo, s svojim strahoni in s svojo grozo, z občudovanjeui in ljubeznjivostjo še ravno isti, kot pred stoletji. Ravno ta predmet niore otroke povzdigniti do višjih idealnih nazorov, more estetični vpliv predmeta povikšati, inore čut za zvesto lepoto vzbuditi. Izmej druzih predmetov, kateii neposrednje napeljujejo otročji čut na vse, kar je lepega in blagega, omenim še petja. Tu imajo najprej cerkvene pesni veliko obrazovaluo tnoč; pa tudi lirične pesni o krasoti ožje in o veličini širje naše domovine navdušujejo mladino ter jej bude nežnolepe čute ljubezni do domovine. Take pesni netijo ogenj v otroških srcih, kateri jih bode ogreval še v poznih časih trudapolnega življenja. A peti treba, brez muogo govoričenja, vse ono, kar izvira iz življenja, polnega žalosti in radosti. Pri takem petji se stce odpre, postane mehko, čisto, veselo, prosto nevolje, osobne prevzetnosti, hudobnih strasti i. t. d. Ravno tako se more s pomočjo svetovne zgodovine mogočuo buditi in krepiti lepočutje, ako le učitelj ve in zna posamezne prigodke tako razlagati, da gredo otrokom k srcu; ako jim predočuje prigodke žiVo, zvesto in objektivno v lepi vzajemnosti; ako zna lepoznanstvene trenotke uporabljati za razvoj vzvišenega mišljenja; ako ve minolost primerjati zdanjosti, in poslednjo nanašati na prejšnjo. Posebno mnogo se more v tej zadevi storiti z zgodovino o izomiki in unietnosti naroda svojega in tujih Darodov. Koliko lepih trenotkov nam podaje življenje starih Slovanov in druzih narodov; koliko lepega se nahaja v njih šegah, običajih, v njih noši, opravi, ob gostijah itd. Pa tudi zdanjost ni prazna te lepote, le da se o pravetn času in na pravi način objasni in predoči. Poleg teh predmetov ima pa ljudska šola še mnogo druzih, sosebno tehničnih predmetov, kot računstvo, risanje, telovadba, lepopisje itd., pri katerih se more vzbujati čut za oblikovno lepoto. Tudi tu treba poučevati o lepoti pravilnih oblik, kajti ako izpoznajo otroci razniere števil, oblik itd. jasno in določno, tedaj občutijo plemenitejše veselje, nego če bi jih kratkočasili z vsakojakiini šolami. Oblikovna lepota more obsezati oblike vzporednic, oblike po zakonih someniosti in središčne oblike. Vsako teh oblik treba na predmetih ogledovati, iz tega zakon izvajati in o tem se z jasnimi besedami izraževati. Ako jih navajamo pri risanji, pisanji itd. k čednosti in skrbnosti, tedaj se bode njih okus bolj izobrazil, nego če bi jim na dolgo razkladali o lepoti in umetnosti. Pri vsem tem navadili se bodo otroci na red v svojera početji, v svojih rečeh; navadili se bodo pa tudi, vedno kaj novega iznajti in izumiti. Otroci bodo pozneje primerjali in ogledovali vsako lastno in tuje delovanje iz stališča lepočutja, povsod bodo ono, kar je lepega, hitro in lehko izpoznali. Lepota pa je čednost, katera se povsod zahteva. Brez nje se ne moremo ponašati s pravo dostojnostjo, marveč smo podobni divjaku, kateri se oblači s tem, kar se mu ravno ponuja, a po obliki in lepoti svoje obleko ne povprašuje mnogo. čut za lepoto da človeku znak olikanosti, osposobi ga, da more težiti le po blagem in dobrem; ta čut stori torej, da se more človek v potrebni raeji varovati nenravstvenosti, 18* in da more pospeševati nravstveno mišijenje. Res, da lepa oblika sama še ne stori dejanja lepega in človeku pristojuega, kajti znauo je, da človek z dobrim okusoni še ni vedno tudi nravstveuo dober, da so pregrehe olikancev še vedno pregreho, a na drugi strani se tnora priznati, da more ta čut roditi ninogo radosti, mnogo vzpodbud k dobremu in blageinu. A pozabiti sc nc sme, da je oblika odvisna od piedmeta, in čeni lepša je prva, tcm bolj upliva predmet ua nravstveni razvoj človeštva. Pri vsem tem pa vender ne snienio na samo obliko pveveč gledati, ker pripetiti bi se znalo, da bi poveličevaje lepoto, pozabili na resnico in nravstvenost. Moglo bi se zgoditi, da bi lepočutje prevladalo čutstvo nravstvenosti in da bi se nenravstvenost opravičevala z dostojnini in okusnim a ncmoraličnim činoni.