26
Zapiski z roba
Tone Pavček
Na rob dni in njihove stiske, naravnan nase in vase ujet, pišem obrobne zapiske o begu ljudi in let.
Trgam prisušene vate povoja z bolečih, nezaceljenih mest. Trgam.' Brišem si kaplje znoja. Stiskam zobe in pest.
Naj mi bo mirna in hitra roka. Naj ne izda me strah: vame zeva rana, široka, globoka, bije me kužen zadah.
Trgam z muko. Trgam z dvomom. Negotovost
je hujša od ran.
In iščem besed — obliž za surovost
iz dneva v dan.
Zapiski z roba
II    Kaj vse je odmrlo v teh zadnjih letih! Po vsem: suho grlo in prazen kelih.
Po vsem: večja samota in razorožena vera. Vse bolj nejasna pota med nikoli in zmeraj.
Po vsem: mnogo manj oken, več senc in očitkov pustih. Dan prihodnji bolj moten in slab okus v ustih.
Po vsem: neprostovoljen zbogom vonju aprilskega cvetja in pregnanim golobom in utvaram poletja.
Zbogom, tveganje iger in mit o nespridenih jutrih, zbogom, kes, kot zmeraj prehiter, dober dan, opeharjeni jutri!
III    Uiti iz tega kroga nebesed, nedejanj, kjer je prostora vse manj in manj
za rože in trnje, za tišino in krik, za zemljo in zrnje, za časten izid,
kjer ujeta svoboda postaja absurd, kakor stoječa voda, kakor ugasla luč,
kjer se ruši dočista nestalna hiša iz kart, kjer strupenost nesmisla stiska za vrat,
27
28
Tone Pavček
stiska počasi kot mora, ko da je rabelj nor, da je vse manj prostora za beg ali upor.
Uiti iz tega kroga. Uiti — kam? Kdo je, ki se mi roga? Rabelj ali jaz sam?
IV    Kadar kdo odide od nas za zmerom, tišina napolni čas z zvrhano mero.
Slišiš, tako tiho ta hip je v meni, ko je prenehal utrip ljubezni zgubljeni.
Kadar se komu podre v človeka vera, groza zatuli in žge stotisočera.
Slišiš, tako tuli nocoj
po meni
groze stooki soj
za vsem izgubljenim.
V    življenje se je krepko prevesilo v svoj drugi del, na drugo stran. Upanju je okna zavesilo, vinu dodalo kan.
Sanje o dolinah ne trajajo, z leti dobe priokus, pobegi kamorkoli ostajajo vnaprej obsojen poskus.
Kot da je vse odločeno
v igri, ki ni to več.
Nad vsem, kar nočemo, hočemo,
je dejstev zgovoren meč:
Zoženo, zoženo, zoženo. Mnogokaj se več ne zgodi. Mnogokaj, vnaprej razoroženo, brez sledu se zgubi.
Ko divjad, na pogonu osamljena, se gnetemo v zadnji kot, kjer bo dokončno zapravljena možnost za novo pot.
VI    Živimo. In to je dejstvo. Kakor stiska ali nemoč. Kot laž. Farizejstvo. Ali zatohla noč,
stisnjena v bolno ujetost pričakovanj in utvar, kdaj se nora napetost sprosti v dež ali vihar,
kdaj krik kopja prebode negotovost in strah, da da nebo vode ali žveplo in prah.
Čakanje. Pričakovanje. Nič ni. Ničesar ne bo. Le stiska življenja zanje in žejni golobi mro.
29
Zapiski z roba