23
2018
1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 274:272(497.412)''15/16''
Prejeto: 25. 10. 2017
Žiga Oman
asist. mag., mladi raziskovalec, Filozofska fakulteta, Univerza v Mariboru, Koroška cesta 160, SI–2000 Maribor 
E-pošta: zigaoman@gmail.com
Reformacija na Ptuju 
Prispevek k zgodovini zgodnjenovoveških evangeličanskih skupnosti 
v slovenskem Podravju
IZVLEČEK
Prispevek prinaša vpogled v reformacijsko dogajanje in zgodnjenovoveško evangeličansko skupnost na Ptuju, ki 
pa je zaradi zelo fragmentarno ohranjenega arhivskega gradiva precej bežen. Vendar tudi redki viri pričajo, da ptuj-
ska skupnost augsburške veroizpovedi v mestu vsaj v zadnjih desetletjih 16. stoletja ni bila marginalna, prav tako je 
protireformacijske udarce, ki so Ptuj leta 1587 zadeli kot prvo od štajerskih mest, uspela preživeti v prva desetletja 
17. stoletja. Vmes je skupnost dala več mestnih svétnikov in drugih mestnih uradnikov, na protestantskih univerzah 
je študiralo več Ptujčanov. Obenem je duhovno zaslombo imela tudi v gospodih Stubenbergih z Vurberka oziroma 
vsaj v njihovem zadnjem predikantu Georgu Lautenschlagerju.
KLJUČNE BESEDE
Ptuj, Vurberk, Dravsko polje, protestantizem, reformacija, protireformacija
ABSTRACT
REFORMATION IN PTUJ 
A CONTRIBUTION TO THE HISTORY OF EARLY MODERN PROTESTANT COMMUNITIES 
IN THE SLOVENIAN DRAV A REGION
This article sheds light on the Reformation period and the early modern Protestant community in Ptuj, although 
the insight it provides is rather cursory due to the highly fragmented archival sources. Nonetheless, even the scant 
sources attest to the fact that the Ptuj community of the Augsburg Confession was not insignificant, at least not dur-
ing the final decades of the sixteenth century. The community also managed to withstand the Counter-Reformation 
well into the first decades of the seventeenth century, despite Ptuj being the first Styrian town targeted by it in 1587. 
Furthermore, several town councillors and other town officials, as well as a number of students enrolled at Protestant 
universities, came from the community’s ranks. Concurrently, the community’s spiritual needs were provided for by the 
Lords of Stubenberg from Vurberk or, rather, at least by their final preacher Georg Lautenschlager.
KEY WORDS
Ptuj, Vurberk, Dravsko Polje, Protestantism, Reformation, Counter-Reformation
24
2018 ŽIGA OMAN: REFORMACIJA NA PTUJU, 23–42
Reformacija in evangeličanska skupnost na Ptuju 
do leta 1587
Raziskave
1
 zgodnjenovoveškega Ptuja močno 
ovira pomanjkanje arhivskega gradiva,
2
 zato tudi pri-
čujoči prispevek ne more nuditi kompleksne študije 
verskega ter političnega dogajanja na Ptuju v času re-
formacije, temveč je nujno omejen na poskus podaje 
okvirnega vpogleda v ptujsko evangeličansko skup-
nost konec 16. in na začetku 17. stoletja.
Podatki o uveljavljanju idej Martina Luthra in 
njegovih sodobnikov na Ptuju so izjemno skopi. Prve 
informacije o pojavu novih idej za večino župnij v 
vojvodini Štajerski sicer nudi zapisnik deželnoknežje 
vizitacijske komisije iz leta 1528, ki pa Ptuja ni vi-
zitirala.
3
 Najverjetneje je šlo za posledico vpliva me-
stnega župnika dr. Jakoba Radkersburgerja in sporov 
o pristojnosti deželnoknežjih vizitatorjev v mestu, 
ki je do leta 1555
4
 sodilo pod nadškofijo Salzburg.
5
 
Kljub temu vizitacijski zapisnik beleži, da se je gvar-
dijan ptujskega minoritskega samostana, Evzebij 
Friedenreich,
6
 v mariborski župnijski cerkvi enkrat 
pred vizitacijo sprl z nekim mojstrom Hansom iz prav 
tako nevizitirane in salzburške Lipnice (Leibnitz), ker 
naj bi ta v cerkvi imel »lutrovsko« pridigo.
7
 Tudi za-
pisnik deželnoknežje vizitacije iz let 1544 in 1545 ne 
nudi nobenih podatkov o morebitnem uveljavljanju 
reformacijskih idej na Ptuju. Vizitirana sta sicer bila 
dominikanski in minoritski samostan v mestu, vizita-
cije mestne župnije pa salzburški nadškof ni dovolil.
8
V času med obema vizitacijama je bila leta 1530 
oklicana augsburška veroizpoved (A. V.), ki je kmalu 
1
 Članek je razširjen avtorjev prispevek »Reformacija in Ptuj: 
nekaj drobtinic k zgodovini mesta v 16. in na začetku 17. 
stoletja«, ki je bil predstavljen na znanstvenem simpoziju ob 
500-letnici izdaje drugega ptujskega statuta. Simpozij z na-
slovom Ptuj v stoletju izdaje drugega mestnega statuta je 25. 
oktobra 2013 potekal v Zgodovinskem arhivu na Ptuju.
2 
V Štajerskem deželnem arhivu (Steiermärkisches Landesar-
chiv) v Gradcu (Graz) je v Starem deželnostanovskem arhivu 
(Landschaftliches Archiv-Antiquum) v fondu Reformacijski 
dokumenti (XI. Reformationsakten) le okoli dvajset na re-
formacijo na Ptuju bolj ali manj neposredno nanašajočih se 
dokumentov. Sodeč po objavah v treh knjigah monumental-
nega dela Johanna Losertha za zgodovino protireformacije v 
Notranji Avstriji (Loserth, Acten 1578–1590; Loserth, Akten 
1590–1600; Loserth, Akten 1600–1637), je gradiva nekoč 
moralo biti več, vendar, kot kaže, ne gre za posledico izgub 
leta 1945 (Posch, Gesamtinventar, str. 132). Zgodovinski 
arhiv Ptuj reformacijo neposredno zadevajočega gradiva ne 
hrani, kar je tudi posledica zelo hudih izgub gradiva zaradi še 
nepojasnjenih razlogov enkrat med letom 1815 in sredo 19. 
stoletja (Zadravec, Ptujski meščani, str. 10–13).
3
 Ne 15. junija 1528 (prim. Mlinarič, Ptujska župnija, str. 53; 
Slekovec, Škofija in nadduhovnija, str. 67), ko se je mudila v 
Seckauu (Albrecher, Die Visitation von 1528, str. 219), ne si-
cer.
4
 Hernja Masten, Prispevek h gospodarski zgodovini, str. 28–29.
5
 Albrecher, Die Visitation von 1528, str. 67.
6
 Mlinarič, Ptujska župnija, str. 53.
7
 Albrecher, Die Visitation von 1528, str. 326.
8
 Amon, Liebmann, Kirchengeschichte, str. 143; Höfer, Die Visi-
tation in den Jahren 1544/1545, str. 69–73, 163 in 285.
prevladala tudi med evangeličani na Štajerskem. Re-
formacijske ideje so že prej v deželo prihajale zlasti z 
duhovniki, trgovci, študenti ter izobraženci (kirurgi, 
inženirji) v vrstah v Vojno krajino potujočega voja-
štva. Zlasti po letu 1549, ko so se štajerski deželni 
stanovi razglasili za stanove A. V., pa tudi z deželno-
stanovskimi uradniki.
9
 Enako je veljalo za Ptuj, kjer 
se je nova veroizpoved do leta 1563 uveljavila do te 
mere, da je pisar kranjskega ograjnega sodišča Matija 
Klombner razmišljal tudi o pošiljki evangeličanskih 
tiskov na Ptuj, morda tudi slovenskih.
10
 Nov elan 
je ptujska skupnost A. V. nedvomno prejela v letih 
1585–1588, ko so deželni stanovi v mestu dali zgra-
diti proviantno hišo, zaradi katere je v mesto prišlo 
številnejše deželnostanovsko uradništvo, vsaj večidel 
gotovo evangeličansko. Čeprav ni moč neizpodbitno 
dokazati, da so evangeličani na Ptuju kdaj prevladali 
do te mere, da bi si uspeli pridobiti večino v mestnem 
svètu, kot je to od sredine 16. stoletja naprej večkrat 
uspelo njihovim sovernikom v Mariboru,
11
 en poda-
tek le govori temu v prid.
12
 
Leta 1572 je namreč funkcijo mestnega sodnika 
na Ptuju opravljal Benedikt Totting,
13
 ki je sicer šele 
osemnajst let kasneje izpričan kot evangeličan, kar pa 
ne pomeni, da je to postal šele proti koncu življenja. 
Vsekakor bi že lahko bil rojen v A. V. ali pa jo sprejel 
ob poroki. Bodisi leta 1556, ko se je oženil z Urško, 
hčerko Blaža Fintza iz zgornještajerskega trga Eise-
nerz, bodisi ob naslednji poroki z Ano Strusinger.
14
 
Naj je Totting leta 1572 bil evangeličan ali ne, 
mestne oblasti Ptuja v začetku leta niso oklicale za 
mesto A. V., kot je to storilo 14 drugih štajerskih 
mest in trgov, vključno z Mariborom in Eisenerzom, 
niti tega, kot kaže, niso resno načrtovale.
15
 Je pa bil 
Ptuj ob Radgoni (Bad Radkersburg) in Mariboru 
eno od mest, ki so jih deželni stanovi, po izbruhu 
neke kužne bolezni v Gradcu, predlagali za izved-
bo konfesionalno odločilnih generalnih stanov leta 
9
 Amon, Liebmann, Kirchengeschichte, str. 143.
10
 Klombner je želel zaposliti nekega mladega knjigoveza iz 
Kranja, da bi jih vezal, nakar bi tiske pošiljali v Metliko, na 
Ptuj in Reko (Rijeka) (Žontar, Zgodovina mesta Kranja, str. 
182).
11
 Oman, Reformacija na Dravskem polju, str. 350–352, 357 in 
361.
12
 Hernja Masten, Urbar gospoščine Gornji Ptuj, str. 27–28; Mli-
narič, Ptujska župnija, str. 53 in 58.
13
 Tudi Thoting, Todting oziroma Tottyngh. Bil je eden najpre -
možnješih ptujskih meščanov, ki si je lahko privoščil nakup 
gospoščine Majšperk in s tem v začetku leta 1590 (Zadravec, 
Ptujski meščani, str. 292) tudi poplemenitenje. Ugled si je pri-
dobil tudi v Varaždinu (Hozjan, Zapisniki uprave mesta V araž-
dina, str. 221–225). Znan je še en Totting s Ptuja, Andrej, ki se 
je 10. maja 1596 vpisal na protestantsko univerzo v Tübinge-
nu, skupaj s še tremi študenti in njihovim učiteljem Leonhar-
dom Brunom iz Neuburga, vendar ni znano, iz katerega točno 
(Hermelink, Die Matrikeln der Universität Tübingen, str. 727). 
Andrejeva sorodstvena povezava z Benediktom ni znana.
14
 Zadravec, Ptujski meščani, str. 292
15
 Iz današnje slovenske Štajerske se je zgolj Maribor oklical za 
mesto A. V., oklic pa so načrtovali še Celje, Slovenska Bistrica 
in trg Laško (Dedic, Protestantismus in Steiermark, str. 47).
25
2018 ŽIGA OMAN: REFORMACIJA NA PTUJU, 23–42
1578, saj se je stanovom Bruck na Muri (Bruck an 
der Mur), ki ga je predlagal deželni knez, zdel ne-
primeren.
16
 Čeprav je evangeličane tudi tedaj priča-
kovati v ptujskih mestnih oblasteh, njihove premoči 
v slednjih zgolj ta predlog ne dokazuje. Prav tako 
ostaja vprašanje, koliko je k selitvi sedeža ptujske žu-
pnije iz cerkve sv. Jurija v cerkev sv. Ožbalta sredi 16. 
stoletja res pripomogla rast evangeličanske skupnosti 
v mestu.
17
 Slednja naj bi kot svoj bogoslužni prostor 
sicer uporabljala nekdanjo cerkev Vseh svetih,
18
 ki 
se je kot »evangeličanska« bojda še dolgo ohranila v 
spominu mesta.
19
Redki zgodnjenovoveški viri za Ptuj onemogoča-
jo sklepe o velikosti in pomenu skupnosti A. V. v me-
stu; vsekakor ni mogla biti povsem marginalna. Eden 
najzgodnejših virov, ki nudijo podatke o posameznih 
16
 Loserth, Die Reformation, str. 253.
17
 Mlinarič, Ptujska župnija, str. 54; Slekovec, Škofija in naddu-
hovnija, str. 70.
18
 Šlo je za nekdanjo ptujsko sinagogo. Stavba je stala približno 
na današnjem naslovu Jadranska ulica 9.
19
 Winkelmann, Zur Geschichte, str. 105.
ptujskih evangeličanih, so matice protestantskih uni-
verz. Prvi s Ptuja in njegove okolice znani študent na 
protestantski univerzi je bil Andrej Büchler,
20
 ki je v 
matice univerze v Tübingenu prvič vpisan 16. juni-
ja 1562, zadnjič pa 14. marca 1569. Leto zatem, 16. 
maja 1570, se je na isto univerzo vpisal
21
 ptujski me-
20
 V univerzitetnih maticah zapisan še kot Bichler, Büchlerus 
oziroma Byler. Morda je bil sorodnik Benedikta Püchlerja 
(Puchler), ki je v letih 1551, 1554 in 1556 izpričan kot (mor-
da evangeličanski?) ptujski mestni sodnik (Zadravec, Ptuj-
ski meščani, str. 234) ali pa sorodnik ptujskega mesarja Jurija 
Püchlerja (Pichler), umrlega pred letom 1572 (prav tam, str. 
218). Že od 15. stoletja je meščanska družina z enakim pri-
imkom znana tudi v Mariboru. V 16. stoletju so tam izpričani 
krojač Matej Püchler, kovač Matjaž Puchler ter mesar in več-
kratni mestni svétnik Rupert Pichler (Weiss, Die Bürger, str. 
59–61 in 102–103).
21
 Vpisan je skupaj s še devetimi študenti, večinoma plemiči. Z 
njimi je na univerzo prišel tudi njihov učitelj Johann Mein-
hard iz Haidenheima (Hermelink, Die Matrikeln der Uni-
versität Tübingen, str. 426 in 503), bodisi današnjega mesta v 
nemški zvezni deželi Baden-Württemberg (Haidenheim an 
der Brenz) bodisi iz današnjega trga v nemški zvezni deželi 
Bavarski.
Reliefna plošča (1565) nekdanje hiše Jurija Willenrainerja sr., posvečena njegovi pokojni ženi Neži. 
Slovenski trg 5, Ptuj (foto: Damjan Lindental, 2016).
26
2018 ŽIGA OMAN: REFORMACIJA NA PTUJU, 23–42
ščan Sigmund Leuzendorfer,
22
 ki se je 22. junija 1575 
vpisal še na univerzo v Wittenbergu. Na prav tako 
protestantsko univerzo Basel je že pred tem Büchler, 
verjetno kot njun domači učitelj, spremljal brata Da-
nijela in Franca gospoda Stubenberga z Vurberka, ki 
sta bila imatrikulirana 30. aprila 1572. Z Büchlerjem, 
znova verjetno kot domačim učiteljem, se je 4. juni-
ja 1579 na univerzo v Wittenbergu vpisal še Jakob 
Leuzendorfer,
23
 Sigmundov brat.
24
Od srede osemdesetih let 16. stoletja podatke o 
evangeličanih in evangeličankah na Ptuju prinaša-
jo tudi predvidoma
25
 evangeličanski nagrobniki na 
zunanjih stenah ptujske župnijske cerkve sv. Jurija. 
Od skupaj desetih ali enajstih
26
 je šest domnevno 
evangeličanskih posvečenih umrlim v omenjenem 
desetletju oziroma pred letom 1600. Dva pripadata 
rodbini Ritzschanski: starejši Korduli,
27
 13. januarja 
1580 v 11. letu starosti umrli hčerki mestnega pisarja 
Martina Ritzschanskega, mlajši pa slednjemu, umr-
lemu 15. marca 1585.
28
 Kronološko sledeči nagrobni-
ki pripadajo Andreju Mosconu,
29
 umrlemu 3. aprila 
22
 Tudi Lutzendorffer, Lenzendorffer oziroma Leozendorfer 
(Zadravec, Ptujski meščani, str. 169). Sigmund je bil sin Jane-
za Leuzendorferja s Ptuja ter brat Jakoba in Martina (Mert), 
ki sta prav tako izpričana kot evangeličana. Martin je postal 
mariborski meščan in mestni svétnik (Weiss, Die Bürger, str. 
361–362).
23
 Pred tem je študiral na Dunaju (1574), po Wittenbergu pa še 
v Padovi (Padua) (1582) in Bologni (1583). Brez dvoma je v 
Italiji, kjer se nekatoliških študentov iz »nemških« dežel Sve-
tega rimskega cesarstva v praksi ni posebej problematiziralo, 
študiral pravo, saj je kasneje deloval kot prokurator štajerske-
ga ograjnega sodišča v Gradcu. Umrl je 7. decembra 1601 v 
Steyrju, v deželi Avstriji nad Anižo (Matschinegg, Österrei-
cher als Universitätsbesucher, str. 16 in 462).
24
 Hermelink, Die Matrikeln der Universität Tübingen, str. 426 
in 489; Album Academiae Vitebergensis, str. 255 in 283; Mat-
schinegg, Österreicher als Universitätsbesucher, str. 579.
25
 Pri nekaterih sicer znanih evangeličanih zgolj na podlagi 
njihovih epitafov namreč ni moč sklepati o njihovi veroizpo-
vedi, prav tako pa so tudi primeri, kjer je znano, da so ljudje 
umrli kot katoliki, njihovi nagrobniki pa so videti evangeli-
čanski. Tako tudi ni vse nagrobno kiparstvo, ki odseva duha 
reformacije, nujno evangeličansko (Cevc, Kiparstvo na Slo-
venskem, str. 82).
26
 Najstarejši je posvečen Gregorju Regallu iz Rač, umrlemu 12. 
avgusta 1546. Regalli, nekdaj ptujski meščani, so bili dotlej že 
poplemeniteni in lastniki gospoščine Rače. Napis na Gregor-
jevem nagrobniku nakazuje, da je morda bil evangeličan (prav 
tam, str. 77–79; Pickl, Pomen Ptuja, str. 474).
27
 Po zapisu na njem sodeč, je evangeličanski (Cevc, Kiparstvo 
na Slovenskem, str. 124–125). 
28
 Tudi Rischansky oziroma Rizansky. Martin je leta 1574, sku-
paj z mestnim svétnikom Štefanom Kochom, izpričan kot 
eden od štirih skrbnikov zapuščine po ptujskem evangeličanu 
Juriju Willenrainerju sr. Martina sta preživeli žena Kuni-
gunda, roj. Henntz, in ena hči (Zadravec, Ptujski meščani, str. 
252).
29
 Rodbina je na Ptuj prišla na začetku 16. stoletja iz Beneške 
republike in je bila poplemenitena še pred sredino stoletja 
(Valentinitsch, Italienische Kaufmannsfamilien, str. 105). Na-
grobnik je dala izdelati Andrejeva vdova Marjeta, roj. Schau-
er. V zakonu sta imela pet otrok, štiri sinove (razbrati je moč 
imena Peter, Bernard, Janez) in hči Ano Marijo. Peter je edini 
od sinov preživel očeta in je kasneje prevzel ptujsko poštno 
službo, njegova sestra pa se je poročila s ptujskim poštnim 
1585, mestnemu svétniku Mateju Haseju,
30
 umrlemu 
11. februarja 1587, nekdanjemu rentnemu mojstru 
gospoščine Gornji Ptuj Andreju Kharnerju,
31
 umr-
lemu 5. aprila 1588, in prvi ženi njegovega brata
32
 
Mateja,
33
 7. septembra 1588 umrli Heleni, roj. Ros-
pacher. Prav tako je 24. decembra enkrat v osemde-
setih letih 16. stoletja (zapis je poškodovan) umrla 
Katarina Praunfalk (Prawnialch).
Še en nagrobnik ptujskega evangeličana je ohra-
njen na zunanji steni Marijine cerkve na Vurberku, 
in sicer 15-letnega Jurija Willenrainerja ml., umrlega 
23. septembra 1586. Evangeličan je bil že njegov iz 
Maribora izvirajoči istoimenski oče,
34
 ki je na Ptuju 
dal leta 1565 zgraditi ali vsaj prezidati hišo na dana-
šnjem naslovu Slovenski trg 5. Na hiši se še zmeraj 
nahaja spominski relief z datumom 11. november 
1565, posvečen njegovi ženi Neži, roj. Raucher. Jurij 
sr. je najkasneje leta 1559 postal ptujski meščan, leta 
1574 pa mestni svétnik.
35
Deset let kasneje je kot mestni svétnik izpričan še 
en evangeličan, lekarnar Sebastijan Grübner (Grieb-
ner, Gruebner),
36
 o katerem več v nadaljevanju. Med 
evangeličani, ki so tedaj živeli na Ptuju, je morda že od 
leta 1574 bil tudi deželnostanovski fizik (zdravnik) dr. 
Janez Homelius ml. oziroma Secundus. Leta 1585 je 
na Ptuju, kjer je sicer izpričan že pet let poprej,
37
 do-
mojstrom Antonom pl. Zetschkerjem (Zadravec, Ptujski me-
ščani, str. 199).
30
 Tudi Hass oziroma Haas. Mestni svétnik je bil vsaj leta 1587. 
Ime njegove žene na nagrobniku ni izpričano, v zakonu pa sta 
imela osem otrok: Jurij, Mihael, Štefan, še en Jurij, Sebastijan 
(Wastl), Elizabeta, Justina in Marija. Očeta so preživeli Mi-
hael, Štefan, Sebastijan, Justina in Marija. Justina se je poro-
čila s ptujskim meščanom Krištofom Fürerjem, Štefan pa se 
je preselil v Maribor, kjer se je kasneje spreobrnil v katoliško 
veroizpoved in postal mestni sodnik, njegova vdova Barbara 
in sin Matej pa sta, kot kaže, ostala evangeličana. Barbara je v 
mestu verjetno ostala do svoje smrti leta 1628, tri leta zatem 
pa ji je gotovo izseljeni sin dal postaviti nagrobnik, ki se danes 
nahaja na zunanji steni mariborske stolnice (Zadravec, Ptuj-
ski meščani, str. 103; Oman, Evangeličanski Maribor, str. 13).
31
 Tudi Kärner, Karns oziroma Karneriand. Rentni mojster go-
spoščine je bil vsaj v letih 1580–1581 in 1584. Prvi zakon je 
sklenil z Ano, roj. Pisk, s katero sta imela otroke Karla, Franca 
in Sofijo. Ana je umrla 4. decembra 1583. Drugič se je Matej 
poročil z Evo, roj. Messmar, ki mu je rodila hčerki, znano je 
le ime ene: Elizabeta (Zadravec, Ptujski meščani, str. 133). O 
rojstvu otrok v posameznem zakonu kaže sklepati po posta-
vitvi oseb na nagrobniku.
32
 ZAP , Arhiv mesta Ptuja, šk. 9, ov. 24, 2a in 2b.
33
 V zakonu se jima je rodila hči. Matejev drugi zakon z Marje-
to, roj. Nouter, je, kot kaže, ostal brez otrok (Zadravec, Ptujski 
meščani, str. 133). 
34
 Tudi Wildenrainer. Jurij Willenrainer sr. je bil sin znanega 
mariborskega mestnega sodnika Krištofa Willenrainerja, or-
ganizatorja obrambe Maribora med osmanskim obleganjem 
leta 1532, in njegove žene Lucije. Jurij je bil dvakrat poročen. 
Prvič z Nežo, s katero je imel sina in hčer, drugič pa z Ur-
šulo (priimek neznan), s katero je imel sina Jurija. Jurij sr. je 
umrl pred 6. majem 1574. V rodbini je bilo več evangeličanov 
(Mlinarič, Turki in Maribor, str. 265–269).
35
 Cevc, Kiparstvo na Slovenskem, str. 109–110; Zadravec, Ptuj-
ski meščani, str. 316.
36
 Zadravec, Ptujski meščani, str. 96.
37
 Prav tam, str. 119.
27
2018 ŽIGA OMAN: REFORMACIJA NA PTUJU, 23–42
končno nasledil umrlega deželnega fizika dr. Jakoba 
Schoberja in v mestu ostal do leta 1588, ko se je pre-
selil v Maribor. Dotlej je na Ptuju vodil tudi lekarno.
38
Čeprav je Jurij Willenrainer sr. prvi dokazljivo iz-
38
 V deželnostanovski službi bil od leta 1564, leta 1572 pa po-
stal deželnostanovski fizik, kar je ostal do svoje smrti leta 
1600. Bil je eden najdejavnejših članov Dravskopoljskega 
okraja A. V. in leta 1598, skupaj z Mihaelom Näglitschem iz 
Maribora, začasno prevzel njegovo vodenje po smrti Klemna 
Welzerja pl. Ebersteina. Ob protireformaciji januarja 1600, 
malo pred svojo smrtjo, naj bi prestopil v katoliško vero. 
Poročen je bil dvakrat, prvič z Rozino, hčerjo mariborske-
ga mestnega svétnika Sigmunda Willenrainerja, s katero sta 
imela sina Ehrenreicha. Ehrenreich se je pod latiniziranim 
imenom Honorius leta 1598 vpisal na univerzo v Jeni, kjer 
je najverjetneje še leta 1600 študiral medicino. Po Rozinini 
smrti se je Janez poročil z Elizabeto, roj. Khrundtner, s katero 
je imel dva sinova. Njegov istoimenski oče je bil sodobnik in 
pristaš znamenitega Paracelzija, ki mu je zapustil tudi nekaj 
svojih spisov. Janez Secundus jih je predal Johannesu Huser-
ju, ki je Paracelzijeva dela leta 1616 prvi izdal, zanje pa se 
štajerskemu deželnemu fiziku zahvalil v predgovoru (Oman, 
GZM 38/3, str. 19, op. 48; Mentz, Jauernig, Die Matrikel der 
Universität Jena, str. 165; Oman, Evangeličanski Maribor, str. 
19; Predin, Mariborski lekarnarji, str. 29–31).
pričan evangeličan v ptujskih avtonomnih mestnih 
oblasteh, gre z veliko gotovostjo enako sklepati že za 
mestnega sodnika Benedikta Tottinga dve leti po-
prej. Slednje seveda pomeni, da Jurij zagotovo ni bil 
prvi pristaš A. V. v ptujskih mestnih oblasteh.
Protireformacijska vizitacija Ptuja leta 1587
Več je o ptujski evangeličanski skupnosti znane-
ga šele s konca leta 1587. Tistega decembra je bila 
na Ptuju izvedena bojda sploh prva deželnoknežja 
protireformacijska vizitacija katerega od štajerskih 
mest. Vizitacijska komisija je v ptujskem mestnem 
svétu »naletela« na vsaj tri, verjetno pa štiri evange-
ličane in v Gradec poročala, da so Ptujčani redno 
hodili k »predikantu Franca gospoda Stubenberga« 
na dvorec Ravno polje. Omenjeni mestni svétniki so 
bili Sebastijan Grübner,
39
 Hans Schlatrer
40
 in Bal-
tazar Ladislaus,
41
 kaže pa, da tudi Gregor Rentz.
42
 
Evangeličan je bil tudi Krištof Schauer,
43
 prošt cer-
kve Vseh svetih, ki je služila kot evangeličanski bo-
goslužni prostor. V njej je bogoslužja v poznih osem-
desetih letih 16. stoletja najverjetneje vsaj občasno 
opravljal (tudi?) predikant vurberške veje gospodov 
Stubenbergov, morda že Georg Lautenschlager,
44
 h 
39
 StLA, LAA, XI/46 Pettau, Prošnja Sebastijana Grübnerja 
poverjenikom dežele Štajerske za podelitev pobiranja čepni-
ne na Ptuju, s.d. [pred majem 1590].
40
 Tudi Schlaitterer, Schlätterer oziroma Slatter. Hans je umrl 
pred letom 1602 (Zadravec, Ptujski meščani, str. 267). Njegova 
žena Ana je bila hči mariborskega meščana in krojača Andre-
ja Storcha sr. in sestra Marjete, žene Sebastijana Grübnerja. 
Tudi Anin in Marjetin brat Andrej ml. je bil evangeličan 
(Weiss, Die Bürger, str. 502), enako gotovo tudi njihov oče.
41
 Erich Winkelmann je ob priimku zapisal vprašaj (Winkel-
mann, Die Regierung Karls, str. 170).
42
 Tudi Renser, Reenß oziroma Rens. Zlatar, umrl pred 1. apri-
lom 1595 (Zadravec, Ptujski meščani, str. 248). Leta 1591 
je omenjen kot odstavljeni evangeličanski mestni svétnik 
(Winkelmann, Die Zwischenregierung, str. 88), zelo verjetno 
odstavljen prav med protireformacijo leta 1587.
43
 Tudi Schauer naj bi bil enkrat pred letom 1590 mestni 
svétnik, poštne službe pa, kot kaže, le ni opravljal (Hozjan, 
Ptuj – vojnoinformacijsko in vojnopoštno križišče, str. 535–556; 
prim. Mlinarič, Ptujska župnija, str. 62). Njegov sin Jožef, 
nekdanji ptujski mestni uradnik, je bil kljub svoji starosti z 
ženo in otrokom vred zaradi veroizpovedi izgnan iz dežele, 
bojda leta 1601. Ptujski mestni uradniki so bili tudi Jožefovi 
bratje (StLA, LAA, XI/46 Pettau, Prošnja Jožefa Schauerja 
poverjenikom dežele Štajerske za priporočila ob njegovem 
izgonu iz dežele, s.d. [arh. pripis 1601]), le Hans je postal vo-
jak (Winkelmann, Der Geheimprotestantismus, str. 48), še pred 
letom 1636 pa morda tudi katolik (Mlinarič, Ptujska župnija, 
str. 64).
44
 Rojen leta 1563 v danes bavarskem mestu Lauingen, tedaj v 
palatinski kneževini Neuburg. Svojo poklicno pot je verjetno 
začel na Vurberku, kamor je najverjetneje prišel že leta 1587, 
potem ko ga je kot primernega odobrilo deželnostanovsko 
cerkveno ministrstvo v Gradcu. Na Štajerskem je zaposlitev 
gotovo prejel tudi zaradi slovesa knežje šole v domačem kra-
ju. Kje je študiral, ni znano. Poročil se je dvakrat, obakrat s 
hčerama meščanov iz Lauingena: leta 1593 z Mario Senfft, 
v zakonu s katero sta imela vsaj sina Georga, leta 1602 pa s 
Katharino Lang, s katero sta imela sina Hansa Georga. Šta-
jersko je predikant zapustil aprila 1602 in se vrnil v domačo 
Nagrobnik Andreja Moscona († 1585) na južni 
zunanji steni cerkve sv. Jurija na Ptuju 
(foto: Damjan Lindental, 2016).
28
2018 ŽIGA OMAN: REFORMACIJA NA PTUJU, 23–42
kateremu so Ptujčani sicer odhajali na Ravno polje. 
O le enem predikantu gospodov Stubenbergov,
45
 
bratov Franca, Jurija Sigmunda, Danijela in Hansa, je 
namreč smiselno govoriti zato, ker so finančni škrip-
ci, v katerih je tedaj vurberška veja plemiške rodbine 
že bila, brez dvoma onemogočali vzdrževanje več kot 
enega predikanta. Sploh pa to na njenih dveh zelo 
blizu drug drugega ležečih sedežih, Vurberku in Rav-
nem polju, tudi ne bi imelo smisla. Tezi v prid govori 
tudi delilna pogodba med brati konec leta 1589, ki 
je določala, da brez konsenza predikanta niso smeli 
odpustiti ali zaposliti novega.
46
 Dokaj zgodnja proti-
reformacija v mestu je tako bila posledica sicer obsto-
ječe evangeličanske skupnosti, ki pa le ni bila dovolj 
močna, da bi ji uspelo prevladati na mestnih vodstve-
nih funkcijah, kot denimo tistima v Radgoni
47
 ali v 
Mariboru, da bi se lahko uspešneje upirala pritisku 
župnika, katoliških someščanov. Predvsem pa dežel-
nega kneza, ki si je prvi branik
48
 tega dela Štajerske 
prizadeval imeti čim bolj pod nadzorom.
49
V kontekstu politične šibkosti ptujske evangeli-
čanske skupnosti in strateškega pomena Ptuja, najver-
jetneje velja iskati vzroke za bojda prvo protireforma-
cijo v katerem od štajerskih mest. Predvidevanje, da bo 
skupnost zlahka ukročena, če ne kar zatrta, je namreč 
gotovo botrovalo izbiri tarče, ki pa je za propagandni 
učinek le morala biti dovolj prominentna. Zatrtje sku-
pnosti kakšnega ducata evangeličanov nekje v zakotju 
bi namreč zagotovo ne odmevalo enako močno.
Kakršna koli že je dotlej bila ptujska evangeličan-
ska skupnost, konec leta 1587 je doživela svoj prvi 
znani resni udarec. Deželnoknežja protireformacij-
ska vizitacija pod vodstvom visokega dvornega usluž-
benca dr. Wolfganga Jöchlingerja in Camilla Guar-
da je delovala podobno kot komisije, ki so drugod v 
deželi sledile v naslednjih letih, zlasti pa na prelomu 
stoletja. Ptujski meščani so bili leta 1587 izprašani po 
svoji veroizpovedi, nakar je bil iz tistih katolikov, ki 
so se komisiji zdeli najbolj zaupanja vredni, sestavljen 
nov, povsem katoliški mestni svèt, najvišja oblast v 
mestu pa predana mestnemu župniku Sebastijanu 
kneževino, kjer je prevzel župnijo Schwennenbach in tam 
leto zatem umrl. Predikanta sta bila tudi oba njegova brata, 
Caspar in Johann (Oman, GZM 37/13, str. 28; Seitz, Die Ge-
brüder, str. 257–263).
45
 Novo vero naj bi na Vurberk zanesla že Franc – ded našte-
tih bratov – in Ambrož gospod Stubenberg. Evangeličani naj 
bi tedaj vurberškega katoliškega duhovnika celo vrgli skozi 
okno ter razdejali župnišče in si prisvojili cerkev ter župnijske 
dohodke, iz cerkve pa odnesli vse kipe in podobe (Slekovec, 
Vurberg, str. 27–29). Pri domnevni defenestraciji gre skoraj 
brez dvoma zgolj za evokacijo (druge) praške defenestracije, s 
strani avtorja zapisa, bruškega arhidiakona Jožefa Maksimi-
lijana Heipla iz 18. stoletja (prim. prav tam, str. 28). Zapisi o 
prisvojitvi dohodkov in »ikonoklazmu« (prim. Cevc, Kipar-
stvo na Slovenskem, str. 81) pa so morda verodostojni.
46
 Loserth, Geschichte, str. 215–218. 
47
 Winkelmann, Zur Geschichte, str. 102.
48
 Hozjan, Ptuj in deželna oblast, str. 14–15; Pickl, Pomen Ptuja, 
str. 475.
49
 Winkelmann, Die Regierung Karls, str. 169–170.
Coblu (Boštjan Kobelj) in ptujskemu glavarju Juriju 
Callausu vulgo Watzlerju.
50
 Meščani so morali podati 
katoliško meščansko prisego, zavrnitev katere pa (še) 
ni pomenila izgona iz mesta, temveč (le) prepoved 
opravljanja mestnih funkcij. S teh so bili odstavlje-
ni mestni svétniki Grübner, Schlaitter ter Ladislaus, 
verjetno tudi Rentz in prošt Schauer. Grübner, dotlej 
tudi mestni rentni mojster, je moral hkrati odpustiti 
svojega domačega evangeličanskega učitelja, otroke 
pa poslati v mestno, tj. katoliško šolo. Komisija je 
hkrati ukazala predajo vseh evangeličanskih tiskov 
v mestu v sežig. Vendar pred 22. decembrom 1587 
nič od naštetega, razen odpustitve Grübnerjevega 
50
 Hernja Masten, Prispevek h gospodarski zgodovini, str. 33.
Nagrobnik ptujskega mestnega svétnika Mateja Haseja 
(† 1587) na južni zunanji steni cerkve sv. Jurija na 
Ptuju (foto: Damjan Lindental, 2016).
29
2018 ŽIGA OMAN: REFORMACIJA NA PTUJU, 23–42
domačega učitelja, še ni bilo izvršeno, zato je na Ptuj 
pritisnil še nižjeavstrijski tajni svèt. Tudi župnik ni 
od Schauerja prejel cerkvenega inventarja, niti mu ta 
ni pojasnil, kaj se je zgodilo z dragocenostmi cerkve 
Vseh svetih, ki je očitno prenehala biti evangeličanski 
bogoslužni prostor. Tudi prepovedani tiski še niso bili 
izročeni, pa tudi Schlaitter ter Ladislaus še kar nista 
bila zamenjana s katolikoma, Hieronimom Zunk-
hom in Mihaelom Diviakhom. Prav tako so ptujski 
evangeličani še naprej obiskovali bogoslužja predi-
kanta gospodov Stubenbergov.
51
Decembra 1588 so o protireformacijskem do-
gajanju na Dravskem polju tamkajšnji gospodje in 
deželani pisali poverjenikom dežele Štajerske v Gra-
dec. O Ptuju so zapisali le, da so mestne oblasti od 
deželnega kneza prejele ukaz za izgon predikanta 
iz mesta, torej ga je ta, verjetno Lautenschlager, še 
kar obiskoval. Poročilo je natančnejše glede prepre-
čevanja evangeličanskih pogrebov na katoliških po-
kopališčih. Med drugim poroča, da je bil v Vidmu 
pri Ptuju oskrunjen grob Andreja Mutschengrädta, 
uslužbenca plemiške družine Székely:
52
 pokojnikovo 
truplo so izgrebli in vrgli čez pokopališki zid v jarek, 
ki je tekel pod njim. Mutschengrädtove posmrtne 
ostanke so naposled morali pokopati na majhnem 
družinskem pokopališču gospodov Stubenbergov na 
Vurberku. Tam so svoje zadnje počivališče našli še 
nekateri drugi evangeličani, med njimi v Mariboru 
umrla Hans Avguštin pl. Sigersdorf in neimenovana 
žena Jurija Adama Regalla.
53
Ptuj in Dravskopoljski okraj augsburške 
veroizpovedi
Protireformacija na Ptuju leta 1587 je sovpada-
la z nastopom protireformacijsko delujočega vikarja 
Antona Manicorja v Mariboru ter preprečevanjem 
evangeličanskih bogoslužij in pogrebov po cerkvah 
oziroma na pokopališčih po celotnem Dravskem po-
lju. Spremembe so v naslednjih letih narekovale in 
privedle do vzpostavitve evangeličanskega verskega 
središča pri dvorcu Betnava južno od Maribora. S tem 
je lokalna verska občina, Dravskopoljski okraj augs-
burške veroizpovedi (Traavelder gezirk der Augspurger 
Confession), svoje središče dobila pri Mariboru, v ka-
terem je živel tudi Klemen Welzer pl. Eberstein, bet-
51
 StLA, LAA, XI/46 Pettau, Prošnja Sebastijana Grübnerja 
poverjenikom dežele Štajerske za podelitev pobiranja čep-
nine na Ptuju, s.d. [pred majem 1590]; Winkelmann, Die 
Regierung Karls, str. 169–170.
52
 Spori podložnikov z gospoščino so se vlekli, vsaj odkar je 
Jakob Székely (u. 1583) prevzel imenje, bili pa so tudi kon-
fesionalne narave. Jakob, ki je bil reformirane veroizpovedi 
oziroma kalvinec, je v videmski cerkvi, nad katero je imel pa-
tronat, po letu 1565 namreč za vikarje nastavljal kalvince iz 
Hrvaške, ki pa so se zaradi grobega ravnanja podložnikom 
zelo zamerili (Slekovec, Die Szekely, str. 56–58). Slekovčevo 
delo sicer velja jemati z zrnom soli (prim. Hozjan, Vojak na 
krajini, str. 227, op. 1).
53
 Mlinarič, GZM 34, (pred 1588, december 17.), str. 85.
navski cerkveno-šolski inšpektor in vsaj de facto vodja 
okraja. Z vzpostavitvijo betnavskega pokopališča leta 
1589 je bil razbremenjen Vurberk, s postavitvijo lese-
ne kapelice oziroma molilnice (Auditorium) na Bet-
navi leto kasneje pa je deloma upadel še pomen dvor-
ca Ravno polje. Tamkajšnja kapelica je po letu 1587, 
kot kaže, postala osrednji bogoslužni kraj za evange-
ličane s ptujskega konca, hkrati pa je vse do leta 1590 
še bila v igri kot bogoslužni prostor za celoten okraj. 
Vendar je bilo zemljišče na Betnavi, od leta 1589 de-
želnostanovsko, pod neprimerno manjšim pritiskom 
deželnega kneza kot posamezni plemiški sedeži, ki bi 
oziroma so dovoljevali obisk evangeličanskih bogo-
služij meščanom in podložnikom. To se je pokazalo 
v praktično nemotenem delovanju betnavskega sre-
dišča do leta 1600, v primerjavi z zelo zgodnjimi pri-
tiski na lastnika gospoščine in dvorca Betnava, Wolfa 
Viljema barona Herbersteina. Vendar z vzpostavitvijo 
verskega središča na Betnavi ptujski evangeličani niso 
bili na slabšem. Na Vurberku in v Ravnem polju je 
še zmeraj deloval predikant gospodov Stubenbergov, 
Georg Lautenschlager, ki je, vsaj skrivoma, po potrebi 
prišel tudi v mesto, ne glede na župnikove ali dežel-
noknežje ukaze. Še en predikant, Sigmund Lierzer, pa 
je deloval tudi na malce bolj oddaljeni Betnavi. Šele 
z njegovo odpustitvijo poleti 1593, so bili ptujski in 
okoliški evangeličani glede duhovne oskrbe odrinjeni 
na stranski tir, saj ga je zamenjal prav Lautenschlager, 
ki je odtlej bival in deloval z Betnave. Welzerju ga je 
kot zamenjavo za Lierzerja predlagal
54
 Franc gospod 
Stubenberg z Vurberka.
55
Med redkimi člani okraja s ptujskega konca, ki so 
redno prispevali denar za središče na Betnavi, je bil 
Krištof Schauer edini ptujski meščan. Ostali so bili 
poplemeniteni meščani ter plemiči, med njimi nek-
danji ptujski meščani Regalli in Aleks Moscon, leta 
1589 izpričan kot imetnik gradu Slivnica pri Ma-
riboru. Od Regallov je denar redno prispeval zgolj 
Ehrenreich, po enkrat pa Jurij Adam, Franc in Tobija. 
V svoji oporoki je denar za središče volil še tedaj tudi 
že poplemeniteni Benedikt Totting, izplačevala pa ga 
je njegova vdova Ana. Z letom 1594, ko je na Betnavi 
že deloval Lautenschlager, sta denar začela prispevati 
tudi Jurij sr. in Jurij Sigmund gospoda Stubenberga 
z Vurberka, v letih 1596–1597 pa še Tomaž (Toman) 
St(r)eibl z Draneka. Denar so zgolj po enkrat prispe-
vali Andrej Leuzendorfer s Ptuja (1588) ter ormoška 
barona Jurij
56
 (1588) in Karel (1594) Székely.
57
54
 StLA, LAA, XI/51 Windenau, Pisanje Klemna Welzerja in 
Krištofa pl. Praga štajerskemu deželnostanovskemu cerkve-
no-šolskemu ministrstvu glede zaposlitve predikanta Georga 
Lautenschlagerja, 23. avgust 1593.
55
 Oman, Reformacija, str. 353–358.
56
 Leta 1587 je Wolfu Viljemu baronu Herbersteinu prodal go-
spoščino Betnava, leta 1588 pa njegovemu bratu Juriju Kri-
štofu grad Borl in gospoščino Viltuš (Slekovec, Die Szekely, 
str. 62–63).
57
 Mlinarič, GZM 34, Obračunska knjiga 1588–1598 (1600), 
str. 4–6, 9–12, 15–27; prav tam, 1588, februar 1., Muretinci, 
30
2018 ŽIGA OMAN: REFORMACIJA NA PTUJU, 23–42
Po protireformacijskih ukrepih konec leta 1587 
je praznik sv. rešnjega telesa leta 1589 pomenil novo 
priložnost, ko je lahko župnik Cobel preveril kon-
fesionalno pripadnost ptujskih meščanov. Čiščenju 
mesta in »krašenju hiš z zelenimi drevesci« (grüne 
Bäume an die Häuser zu stellen) ob prazniku se je, kot 
kaže, uprl le deželnostanovski rubežnik in ptujski 
meščan Jurij Khuen,
58
 ki je ulico pred svojo hišo sicer 
počistil, uprl pa se je »brezboštvu« postavljanja zele-
nja pred njo. Odpor ga je dan po praznični procesiji 
spravil v mestno ječo.
59
Khuen je že 2. junija, ko je bil poklican pred žu-
pnika in ptujske mestne oblasti in očitno vedel, da 
ga čaka arest, poverjenike dežele Štajerske prosil za 
zaščito, pri tem pa se skliceval tako na svojo deželno-
stanovsko službo kot na »versko svobodo«. Poverje-
niki so se zganili pet dni kasneje, ko je Khuen posebej 
prosil poverjenika Hansa Sigmunda barona Herber-
steina, naj se zavzamejo zanj. Za obetano si posre-
dovanje je baronu v dar poslal petdeset pomaranč. 
Poverjeniki so od ptujskih mestnih oblasti zahtevali, 
naj Khuena izpustijo iz zapora, češ da niso pristojne 
za kaznovanje deželnostanovskih uslužbencev, a ne-
uspešno.
60
Tako je 10. junija Khuen znova pisal poverjeni-
kom in že tretjemu baronu Herbersteinu po Hansu 
Sigmundu in Hansu Frideriku (prošnja ni ohranje-
na). To pot je za posredovanje prosil brata Wolfa Vil-
jema z Betnave in Hansa Friderika s Hrastovca,
61
 Si-
gmunda Friderika. Šele 19. junija so ptujske mestne 
oblasti naposled odgovorile poverjenikom. Mestni 
sodnik in svèt sta se najprej izgovarjala, da ne vesta, 
zakaj je bil Khuen sploh zaprt, nato pa le priznala, da 
zaradi kršenja meščanske prisege, od katere ga tudi 
deželnostanovska služba ni odvezovala, sploh pa da 
glede Khuena čakata ukaze deželnega kneza oziro-
ma župnika. Tri dni kasneje se je Khuenu obetala 
izpustitev iz zapora, hkrati pa tudi izgon iz mesta. 
str. 75; prav tam, 1588, april 21., Ptuj, str. 78; prav tam, 1588, 
april 8., 1588, Ptuj; Mlinarič, GZM 35, 1594, januar 1., str. 
109; prav tam, 1594, januar 1., str. 110; prav tam, 1594, januar 
1., str. 111; Loserth, Geschichte, str. 217–218.
58
 Sin leta 1564 umrlega ptujskega meščana Mateja. Zapis na 
njegovem nagrobniku (Got welle vnns allen ein froliche avfer-
stehvng verleichen dvrch Iesvm Christvm, vnnsern herrn) mor-
da kaže, da je bil evangeličan.
59
 Winkelmann, Die Regierung Karls, str. 170–171.
60
 StLA, LAA, XI/46 Pettau, Prošnja Jurija Khuena poverjeni-
kom dežele Štajerske za zaščito ob njegovem zaprtju s strani 
ptujskih mestnih oblasti, 2. junij 1589, Ptuj; prav tam, Pro-
šnja štajerskega deželnostanovskega rubežnika Jurija Khuena 
poverjeniku dežele Štajerske Hansu Sigmundu baronu Her-
bersteinu glede njegovega zaprtja s strani ptujskih mestnih 
oblasti, 7. junij 1589, Ptuj; prav tam, Pisanje Hansa Sigmun-
da barona Herbersteina poverjenikom dežele Štajerske gle-
de na Ptuju zaprtega deželnostanovskega uslužbenca Jurija 
Khuena, 7. junij 1589, Ptuj; prav tam, Pisanje poverjenikov 
dežele Štajerske ptujskemu mestnemu sodniku in svétu glede 
zaprtja deželnostanovskega uslužbenca Jurija Khuena, 7. junij 
1589, Gradec.
61
 Kumar, Geschichte, str. 75–80.
Poverjeniki so mu obljubili zaposlitev in nastanitev 
v Gradcu, s čimer je bila zadeva očitno zaključena.
62
Avgusta 1589 se je Cobel znova znašel v sporu z 
deželnimi stanovi, tedaj zaradi prodaje evangeličan-
skih tiskov na Ptuju. Že pred tem je župnik deželno-
stanovskega knjigotiskarja Mathesa Mayrja posvaril 
pred prodajo na mestni tržnici, kar je Mayr, kot kaže, 
nalašč vzel dobesedno in prodajo prepustil deželno-
stanovskemu uslužbencu Hansu Schmidu (Schmidt, 
Schmitt). Cobel se je brž spravil nadenj, nakar se je 
Schmid pritožil pri poverjenikih, ki so župnika 14. 
avgusta neposredno pozvali k pomiritvi z njim. Za-
deva se je vlekla do konca meseca, a se Schmid ni 
uklonil ne Coblu ne mestnim oblastem. Medsebojno 
zmerjanje se je nadaljevalo, četudi se je župnik pover-
jenikom naposled izgovoril, da ni vedel, da se prička 
z deželnostanovskim uslužbencem. Več o sporu ni 
znanega.
63
Vsekakor Cobel ni miroval. Kot naslednji se je 
v njegovem vizirju (znova) znašel nekdanji mestni 
svétnik in rentni mojster Sebastijan Grübner, ki 
so ga deželni stanovi leta 1589 znova (prvič 1584) 
zaposlili kot svojega lekarnarja na Ptuju. Deželno-
stanovsko službo je, kot kaže, prejel po odhodu do-
tedanjega fizika in lekarnarja dr. Homeliusa v Mari-
bor. Nadlegovanja s strani ptujskih mestnih oblasti 
deželnostanovska služba ni preprečila, Grübnerju so, 
denimo, zvišali davek na njegovi hiši v mestu. Zaradi 
povečanih izdatkov je poverjenike v prvi polovici leta 
1590 prosil za predajo pobiranja čepnine v mestu, kar 
so mu 1. maja tudi odobrili.
64
Župnik, ki mu je iz mesta uspelo pregnati že ene-
ga deželnostanovskega uslužbenca, je Grübnerja že 
2. maja citiral predse oziroma pred mestne oblasti in 
mu ukazal v mesecu dni prestopiti v katoliško veroiz-
poved ali pa zapustiti nižjeavstrijske dežele. Grübner 
je pomoč ter zaščito iskal pri deželnih stanovih in 
poverjenikom potožil, da je rok za izselitev prekra-
tek. Lekarne, ki jo je uredil doma ter v njej zaposlo-
val še dva pomočnika, naj ne bi želel nihče odkupiti, 
četudi bi jo želel prodati, pa je ni, in čeprav je bila 
dobro založena, kar naj bi lahko potrdila deželna fi-
zika dr. Homelius in na Ptuju delujoči dr. Marsilij 
62
 StLA, LAA, XI/46 Pettau, Prošnja Jurija Khuena poverjeni-
kom dežele Štajerske za zaščito ob njegovem zaprtju s strani 
ptujskih mestnih oblasti, 10. junij 1589, Ptuj; prav tam, Pro-
šnja Jurija Khuena Sigmundu Frideriku baronu Herbersteinu 
glede njegovega zaprtja s strani ptujskih mestnih oblasti, 10. 
junij 1589, Ptuj; prav tam, Pisanje ptujskega mestnega so-
dnika in svéta poverjenikom dežele Štajerske glede zaprtja 
deželnostanovskega uslužbenca Jurija Khuena, 19. junij 1589, 
Ptuj; Pisanje poverjenikov dežele Štajerske Juriju Khuenu 
glede njegovega zaprtja s strani ptujskih mestnih oblasti, 22. 
junij 1589, Gradec; prim. Mlinarič, Ptujska župnija, str. 57.
63
 Winklemann, Die Regierung Karls, str. 106. 
64
 StLA, LAA, XI/46 Pettau, Prošnja Sebastijana Grübnerja 
poverjenikom dežele Štajerske za podelitev pobiranja čepni-
ne na Ptuju, s.d. [pred majem 1590]; Zadravec, Ptujski mešča-
ni, str. 96.
31
2018 ŽIGA OMAN: REFORMACIJA NA PTUJU, 23–42
Posarello.
65
 Tudi svojih hiš, še posebej Pönlijeve,
66
 in 
zemljišč, ki jih je kupil z denarjem, podedovanim od 
staršev, mu v mesecu dni naj ne bi uspelo prodati. 
Hkrati je bil odgovoren tudi za štiri skrbništva. Po-
verjenikom je še potožil, da se tudi nima kam izseliti, 
saj da so vsi njegovi sorodniki v čez »sto milj« odda-
ljeni domovini, kot kaže, v tedaj saškem mestu Jena,
67
 
že umrli. Prav tako je 9. januarja 1590 umrla njegova 
žena Marjeta in je bil primoran »sam« (brez dvoma je 
zanje skrbela kakšna služkinja) skrbeti za svojih pet 
otrok, od katerih jih je najstarejši, Andrej,
68
 štel šele 
enajst let. Ptujske mestne oblasti naj bi obenem že 
trikrat prosil, da mu predajo prepis deželnoknežjega 
ukaza, ki je zahteval njegovo spreobrnitev oziroma 
izgon, a neuspešno. Poverjeniki so 7. maja sprožili 
akcijo za ohranitev Grübnerja na Ptuju, kar kaže na 
velik pomen lekarnarja v neposredni bližini Vojne 
krajine, kot so tudi izpostavili v vseh štirih pisanjih 
tistega dne, omenili pa tudi njegov pomen pobiralca 
čepnine v mestu. Za Grübnerja so poverjeniki istega 
dne intercedirali pri deželnem knezu, za posredova-
nje pri ptujskih mestnih oblasteh prosili kranjskega 
deželnega glavarja in dr. Posarella, mestne oblasti pa 
pozvali naj ga prenehajo nadlegovati.
69
Prava mala ofenziva pisanj, ki pa ni prinesla uspe-
ha. Deželni knez je ponovil, da v svojih mestih in 
trgih ne bo trpel druge veroizpovedi kot katoliške, 
65
 Omemba Posarella (Posirell) kot ptujskega deželnostano-
vskega predikanta je pomota (prim. Hozjan, Ptuj in deželna 
oblast, str. 23), je pa povsem verjetno, da bi lahko bil evan-
geličan.
66
 Morda kakšne hiše, ki je bila v lasti družine Pondl (prim. Za-
dravec, Ptujski meščani, str. 225).
67
 Engel, Christliche Leich-Predigt, fol. 16r-17r. Za posredova-
nje kopije pogrebne pridige se zahvaljujem Gunterju Mayu.
68
 Leta 1590 je družino na Ptuju obiskal mag. Caspar Grieb-
ner, sin Sebastijanovega tedaj že pokojnega brata Konrada, 
pastorja v nekdanjem češkem mestu Přísečnice. Caspar (r. 
1564) je strica obiskal po končanem študiju medicine v Jeni. 
Na univerzi v očitno rodnem mestu je, kot kaže, bil leta 1564 
imatrikuliran tudi Sebastijan. Caspar je po poletju na Ptu-
ju, ki naj bi ga preživel kot nadzornik stričeve lekarne, študij 
nadaljeval v Padovi. Na univerzo ga je spremljal Andrej, ki je 
bil tam imatrikuliran 6. februarja 1591. Sebastijan je tri leta 
študij v Italiji sofinanciral tudi nečaku. Andrej je v Padovi 
postal doktor medicine, službo pa dobil v Chemnitzu, kjer je 
od leta 1595 do smrti štirideset let kasneje deloval tudi njegov 
sorodnik Caspar (prav tam; Mentz, Jauernig, Die Matrikeln 
der Universität Jena, str. 131; Matschinegg, Österreicher als 
Universitätsbesucher, str. 388).
69
 StLA, LAA, XI/46 Pettau, Prošnja Sebastijana Grübnerja 
poverjenikom dežele Štajerske za zaščito pred nadlegova-
njem s strani ptujskih mestnih oblasti, s.d. [med 2. in 7. ma-
jem 1590]; prav tam, Prošnja poverjenikov dežele Štajerske 
pri nadvojvodu Karlu za ptujskega lekarnarja Sebastijana 
Grübnerja, 7. maj 1590, Gradec; prav tam, Prošnja pover-
jenikov dežele Štajerske kranjskemu deželnemu glavarju za 
zavzetje za deželnostanovskega lekarnarja na Ptuju, 7. maj 
1590, Gradec; prav tam, Pisanje poverjenikov dežele Šta-
jerske Ptujčanom glede njihovega nadlegovanja deželno-
stanovskega lekarnarja Sebastijana Grübnerja, 7. maj 1590, 
Gradec; prav tam, Prošnja poverjenikov dežele Štajerske dr. 
Marsiliju s Ptuja za zavzetje za deželnostanovskega lekarnar-
ja Sebastijana Grübnerja, 7. maj 1590, Gradec.
kranjski deželni glavar pa želel, da njegov odgovor 
poverjenikom ostane tajen, čeprav jim je želel po-
magati. Dodal je še, da so mu deželnoknežji svétniki 
pisali, da naj bi se Grübner žaljivo vedel do mestnih 
oblasti.
70
Grübner, gotovo naveličan nadlegovanja, je, kot 
kaže, namreč res vzkipel in ozmerjal ptujske mestne 
svétnike, v besu naj bi celo dejal, da bo sam odšel do 
deželnega kneza.
71
 Vendar je nenadna smrt nadvoj-
voda Karla II. preprečila, da bi Grübnerja doletela 
enaka usoda kot Khuena. V mestu je ostal še več let 
in vodil lekarno, vsaj do leta 1594 pa je tudi pobi-
ral čepnino. Leta 1593 naj bi znova postal mestni 
svétnik,
72
 leta 1591 pa mu je za zelo kratek čas uspelo 
prevzeti še ptujsko vojnopoštno postajo.
73
70
 StLA, LAA, XI/46 Pettau, Odgovor deželnega kneza nad-
vojvoda Karla poverjenikom dežele Štajerske glede ptujskega 
meščana in lekarnarja Sebastijana Grübnerja, 13. maj 1590, 
Laxenburg; prav tam, Odgovor kranjskega deželnega glavarja 
poverjenikom dežele Štajerske glede Sebastijana Grübnerja, 
13. maj 1590.
71
 Winkelmann, Die Regierung Karls, str. 171.
72
 Hozjan, Ptuj in deželna oblast, str. 22.
73
 StLA, LAA, V/219, RE 1590, fol. 108r in 292r; prav tam, 
V/220, RE 1591, fol. 51r, 61r, 68r in 291r–v’; prav tam, V/222, 
RE 1593, fol. 13v, 256v, 297r in 328v; prav tam, V/223, RE 
1594, fol. 28v–29r in 257v; Hozjan, Ptuj – vojnoinformacijsko 
in vojnopoštno križišče, str. 545; Winkelmann, Der Geheimpro-
testantismus, str. 44.
Približna lokacija nekdanje cerkve Vseh svetih, 
ki je v 16. stoletju služila tudi kot evangeličanski 
bogoslužni prostor. Jadranska ulica 9, Ptuj 
(foto: Dejan Zadravec, 2017).
32
2018 ŽIGA OMAN: REFORMACIJA NA PTUJU, 23–42
Pred nadvojvodovo smrtjo, ki je za skupnosti A. 
V. v njegovih deželah prinesla znatno olajšanje, je na 
Ptuju kazen grozila še dvema evangeličanoma. Be-
nediktu Tottingu že vsaj od 23. aprila 1590 izgon, 
a tudi oster ukaz deželnoknežjih svétnikov ptujskim 
mestnim oblastem ni zalegel. Morda res zato, kot je 
razmišljal Erich Winkelmann, ker so bile opogum-
ljene z Grübnerjevim primerom. Vsekakor je bila 
zadeva s Karlovo smrtjo potisnjena ob stran, nakar 
je Totting leto kasneje umrl in bil pokopan na Be-
tnavi.
74
 Tudi Krištofu Schmittu naj bi zaradi evange-
ličanskega pogreba svojega sina grozila kazen v višini 
kar 500 goldinarjev.
75
A tako visoke kazni velja jemati zlasti kot 
74
 Cevc, Kiparstvo na Slovenskem, str. 134; Orožen, Das Bisthum, 
str. 37.
75
 Winkelmann, Die Regierung Karls, str. 106.
zastraševanje,
76
 tako da jo je Schmitt gotovo odnesel 
neprimerno ceneje, če je sploh kaj plačal.
Nadvojvodova smrt je, kot kaže, konfesionalni 
pritisk ptujskih mestnih oblasti začasno prenesla z 
evangeličanov na katolike, zato so se slednji 6. no-
vembra 1591 obrnili na regenta nadvojvoda Ernesta 
ter Karlovo vdovo, nadvojvodinjo Marijo.
77
 Odzvala 
sta se z napotitvijo verske komisije v mesto, ki pa naj 
bi ji Ptujčani zaprli mestna vrata, navajajoč clausula 
Petri,
78
 »da je treba biti Bogu bolj poslušen kot člove-
ku,« tako da se je morala vrniti, ne da bi opravila svo-
je delo. Po uspešnem odbitju komisije so Ptujčani za 
mestna svétnika znova nastavili že odstavljena evan-
geličana Gregorja Rentza in Hansa Schlaittererja, še 
štiri mesta v svètu pa so bila sproščena; eno od njih 
je morda zasedel Grübner. Katoliki so tako izgubili 
večino v mestnem svétu, ostal pa jim je mestni sodnik 
Hieronim Zunkho, verjetno zato, ker je bil z evange-
ličani pripravljen sodelovati.
79
Kaže, da je najkasneje proti koncu leta 1591 Ptuj 
sledil primeru Maribora, kjer so bili evangeličani v 
mestnih oblasteh utrjeni že več desetletij. Vendar je 
v času regenstva za ptujske evangeličane sledila tudi 
prva resnejša izguba, ko je Lautenschlager, dotlej 
predikant gospodov Stubenbergov, poleti leta 1593 
postal deželnostanovski oziroma predikant Dravsko-
poljskega okraja ter se z Vurberka oziroma Ravnega 
polja preselil na Betnavo. S tem je duhovna oskrba 
za Ptujčane A. V. postala še malce bolj oddaljena, za-
četi so morali jezditi in se voziti na Betnavo ali pa v 
Radgono, predikanta pa je še redkeje zaneslo v mesto.
Vendar čeprav so Lautenschlagerjevi odhodi na 
Ptuj s preselitvijo na Betnavo postali še redkejši, niso 
bili Coblu in deželnoknežjim oblastem nič manjši 
trn v peti. O tem priča edini znani vir, ki se nepo-
sredno nanaša na predikantov obisk mesta. Regent 
nadvojvoda Maksimilijan je zaradi Lautenschlagerja, 
ki ga je videl na plačilni listi Wolfa Viljema barona 
Herbersteina, lastnika dvorca Betnava, le-temu 9. 
76
 Winkelmann, Der Geheimprotestantismus, str. 48. 
77
 Loserth, Akten 1590–1600, št. 58, str. 28.
78
 Strohmeyer, Svoboda politike, str. 176.
79
 Winkelmann, Die Zwischenregierung, str. 88–89.
Nagrobnik Benedikta Tottinga (Thoting) († 1591), 
s pokopališča na Betnavi 
(hrani Pokrajinski muzej Maribor).
Suhi pečat Georga Lautenschlagerja (vir: StLA).
33
2018 ŽIGA OMAN: REFORMACIJA NA PTUJU, 23–42
februarja 1595 ukazal, naj svojemu (sic) predikantu 
prepreči odhode na Ptuj in v njegovo pomirje, kjer 
da se s svojim »prepovedanim nekatoliškim delo-
vanjem« vmešava v ptujskemu župniku »zaupane 
krščanske ovčice«. Če pa bi s tem nadaljeval, naj 
Herberstein predikanta kaznuje, sicer ga bo dal ka-
znovati sam.
80
Opozoriti velja, da je praktično neverjetno, da 
regent ne bi vedel, da sta tako predikant kot versko 
središče na Betnavi deželnostanovska, čeprav je zem-
ljišče, na katerem je središče stalo, do leta 1589 res 
bilo Herbersteinova last.
81
 Prej je šlo za (demonstra-
tivno) jezen odziv, ki (hote ali nehote) ni našel pra-
vega naslovnika. Nad poverjenike dežele Štajerske si 
Maksimilijan očitno ni želel iti, za Welzerja, ki bi bil 
kot betnavski cerkveno-šolski inšpektor boljši naslov, 
pa morda, vsaj v tej funkciji, res ni vedel.
Vendar je na pisanje v pismu poverjenikom z 
dne 25. februarja odgovoril prav Welzer. Iz pisma 
je razvidno, da je Lautenschlager na Ptuj v tistem 
času odšel vsaj štirikrat, od tega dvakrat z Welzer-
jevo privolitvijo. Obakrat, da je umirajočemu plemi-
ču podelil poslednje zakramente, in sicer Davidu pl. 
Idunspeugu ter Sigmundu pl. Tattenbachu. V ostalih 
dveh primerih je na Ptuj odšel, ne da bi Welzer to 
vedel oziroma odobril. Tedaj je odšel krstiti otroka 
Karla Székelya, a so mu po župnikovem ukazu vstop 
v mesto preprečili, otroka
82
 ptujskega zdravnika dr. 
Krištofa Wexiusa
83
 pa mu je uspelo krstiti, ko so ga v 
mesto, z vednostjo oziroma pristankom mestnega so-
dnika, prepeljali skritega na vozu. Welzer je poudaril, 
da ljudje svoje duhovne potrebe večidel zadovoljujejo 
z obiski Betnave in tam tudi pokopavajo svoje rajnke, 
kar se je vsekakor moralo nanašati tudi na ptujske 
evangeličane. Glede regentovega pisma Herberstei-
nu se Welzer ni razburjal, ampak le zapisal, da pre-
dikant ni baronov temveč deželnostanovski, zatorej 
naj nadvojvoda pritožbo pošlje poverjenikom. Lau-
80
 StLA, LAA, XI/51 Windenau, Ukaz nadvojvoda Maksimi-
ljana Wolfu Viljemu baronu Herbersteinu glede odhodov 
dravskopoljskega predikanta na Ptuj, 9. februar 1595, Gradec.
81
 Oman, GZM 38/10, str. 31.
82
 Morda Wolfganga Friderika Vexiusa s Ptuja, ki se je v po-
letnem semestru leta 1606 vpisal na študij na protestantski 
univerzi v Leipzigu (Erler, Matrikel der Universität Leipzig, 
str. 481).
83
 Tudi Vuexio. Kaže, da je njegovo polno ime bilo Janez Kri-
štof. Za deželnega fizika na Ptuju je bil imenovan spomladi 
1593, pri tem pa je bilo lekarnarju Grübnerju naloženo, naj 
mu ob nastopu službe pomaga (StLA, V/222, RE 1593, fol. 
292v in 297r).
tenschlager pa je vsaj do julija 1596 še naprej občasno 
odhajal na Ptuj.
84
Najkasneje tedaj, v času vrnitve nadvojvoda Fer-
dinanda II. v nižjeavstrijske dežele, so bili ptujski 
evangeličani dokončno primorani odhajati k bo-
goslužjem na Betnavo ali v Radgono. Proti koncu 
stoletja pa so v mestu začele krožiti govorice, da je 
bogoslužja po domovih začel opravljati kar nekdo od 
prebivalcev mesta, namreč deželni fizik dr. Wexius. 
Čeprav je obtožbe katolikov, češ da si želi postati 
predikant, ostro zavrnil in so se zanj zavzeli tudi po-
verjeniki, je bil leta 1599 izgnan iz mesta. Odšel je 
v Gradec, kjer je nadaljeval z delom kot deželnosta-
novski zdravnik.
85
Na tem mestu si velja zastaviti vprašanje o resnič-
nosti podanih obtožb. Zagotovo niso bile povsem iz 
trte izvite, a so zagotovo bile prenapihnjene. Obiski 
zdravnika na domu so bili namreč povsem običajni 
in čeprav ni moč preveriti, kaj se je tedaj dogajalo za 
zaprtimi vrati, kaj več kot par besed tolažbe name-
njenih bolnim ter umirajočim in njihovim družinam, 
podprtih s kakšnim izrekom iz Sv. pisma, verjetno 
tudi ne. O tem, kako podobne so si v teh primerih 
bile tolažilne besede zdravnika in predikanta pa je 
moč bolj kot ne zgolj ugibati.
Še pred zdravnikovim izgonom sta izpričana še 
dva ptujska študenta na protestantski univerzi: leta 
1598 sta bila v Jeni imatrikulirana Maksimilijan 
Plesch
86
 in že omenjeni Ehrenreich (Honorius) Ho-
melius.
87
Protireformacija leta 1600
Izgonu Wexiusa so jeseni 1599 sledila nadaljnja 
prizadevanja znova (enkrat po nastopu nadvojvoda 
Ferdinanda II.) povsem katoliških ptujskih mestnih 
oblasti za izgon čimveč evangeličanov. Mestni sodnik 
Janez Schwarz je vsaj 17. septembra in 12. novembra 
predse citiral več meščanov in od njih zahteval, naj 
se izrečejo glede veroizpovedi. Za augsburško se je 
novembra, kot kaže, opredelil zgolj trgovec Jurij Sor-
ger. Dali so mu štirinajst dni časa, da se spreobrne in 
mu, ker se ni, zaprli prodajalno ter odvzeli trgovsko 
pravico. Slednje ali vsaj protireformacija je zalegla, 
saj je v letih 1605–1606 izpričan kot ptujski mestni 
sodnik,
88
 seveda katoliški. Tudi Danijel Himelstei-
84
 Loserth, Akten 1590–1600, št. 196 in 281, str. 130–131 in 
203; Mlinarič, GZM 35, 1596, julij 2., Maribor, str. 129; 
Winkelmann, Die Zwischenregierung, str. 89.
85
 StLA, LAA, V/67, E 1599, fol. 136r; Loserth, Akten 1590–
1600, št. 701 in 724, str. 539 in 556; Winkelmann, Die Zwi-
schenregierung, str. 89–90.
86
 Morda v sorodu s klobučarjem Lukom Plöschom (Plesch) iz 
sredine 16. stoletja, z Matejem Plöschom (Plesch) iz poznega 
16. stoletja ali z leta 1626 umrlim Vidom Pleuschom (Zadra-
vec, Ptujski meščani, str. 220 in 222).
87
 Mentz in Jauernig, Die Matrikel der Universität Jena, str. 165 
in 240.
88
 Kaže, da je bil poročen z Ano, katere priimek ni znan. Leta 
1618 je izpričan kot mestni svétnik in cerkveni ključar pri 
Lastnoročni podpis Georga Lautenschlagerja 
(vir: StLA).
34
2018 ŽIGA OMAN: REFORMACIJA NA PTUJU, 23–42
ner
89
 pri nekih volitvah ni želel priseči kot katolik, 
vendar je bil pripravljen obiskovati cerkev, če bi mu le 
obhajilo podeljevali pod obema podobama, nakar je 
bil napoten na pogovor k župniku. Mestne oblasti so 
že tudi preverjale veroizpoved tistih, ki so se na Ptuju 
želeli nastaniti.
90
Temu uvodu je kmalu sledila prva protireforma-
cijska vizitacija v mestu po letu 1587, in sicer med 15. 
in 20. januarjem 1600, po vizitaciji Maribora in uni-
čenju verskega središča na Betnavi. Odpora tudi na 
Ptuju ni bilo. Mestni sodnik in svèt sta (proti)refor-
macijsko komisijo pričakala na dravskem mostu in 
njenemu predstojniku, sekovskemu škofu in salzbur-
škemu generalnemu vikarju Martinu Brennerju, pre-
dala ključe mesta. Komisija je med 17. in 20. januar-
jem izvedla običajne ukrepe proti evangeličanom v 
mestu in za obnovo katoliškega verskega življenja. 
Med zaslišanjem meščanov in meščank po njihovi 
veroizpovedi so komisarji sicer našteli kar 60 ljudi, 
ki so jih spoznali kot povsem ali »delno luteranske«, 
a jih je škofu uspelo »prepričati« v spreobrnitev in h 
katoliški meščanski prisegi, le nekatere ženske so še 
vztrajale v A. V. Kljub temu jim je Brenner dovolil 
ostati v mestu, tudi svoji gostiteljici Marjeti Marenzi, 
ženi trgovca z voli Bernarda, nekdanjega katoliške-
ga mestnega sodnika.
91
 Iz mesta so bili tako zvečine 
izgnani le nekateri poplemeniteni meščani, ki so od-
ločno javno vztrajali v svoji veri, med ostalimi redki-
mi izgnanci pa je bil tudi Jožef Schauer z družino.
92
 
Spremembe v mestnih oblasteh niso bile potrebne, le 
župnik Cobel je postal mestni odvetnik, tj. zastopnik 
deželnega kneza v mestnem svetu. Prav tako ni na 
Ptuju umanjkal demonstrativni sežig prepovedanih 
evangeličanskih tiskov.
93
Ptujska protestantska skupnost v zgodnjem 
17. stoletju
Vsled števila 60 (odraslih) evangeličanov in evan-
geličank na Ptuju na začetku leta 1600, čeprav se 
jih je večina spreobrnila, relativno dolgo vztrajanje
94
 
mestni župnijski cerkvi sv. Jurija (Zadravec, Ptujski meščani, 
str. 278).
89
 Tudi Himbelsteiner oziroma Himelstainer, leta 1607 izpri-
čan kot deželni poštar na Ptuju. Umrl je leta 1638 (Zadravec, 
Ptujski meščani, str. 116).
90
 Slekovec, Škofija in nadduhovnija, str. 87–88.
91
 Družina Marenzi oziroma Marenzo, Marenz ali Morenz je 
izvirala iz Bergama in je najkasneje od sredine 16. stoletja 
sodila k največjim veletrgovcem na Ptuju. Marjetin mož Ber-
nard je bil v devetdesetih letih 16. stoletja že katolik in tudi 
poplemeniten. Mestni sodnik je bil leta 1596 (Pickl, Pomen 
Ptuja, str. 476 in 480; Slekovec, Škofija in nadduhovnija, str. 
91; Valentinitsch, Italienische Kaufmannsfamilien, str. 104).
92
 StLA, LAA, XI/46 Pettau, Prošnja Jožeta Schauerja poverje-
nikom dežele Štajerske za priporočila ob njegovem izgonu iz 
dežele, s.d. [arh. pripis 1601].
93
 Winkelmann, Vernichtung, str. 94–95.
94
 Pri zapisu, da so Ptujčani dali še leta 1602 na nov zvon cerkve 
sv. Jurija narediti podobe Luthra, Kalvina in Melanchtona, 
gre za Slekovčevo nekritično povzemanje Johannesa (Jako-
sicer vse manjše ptujske evangeličanske skupnosti v 
zgodnje 17. stoletje ne preseneča. Že zato, ker je več 
evangeličankam nadaljnje bivanje v deželnoknežjem 
mestu dovolil sam salzburški generalni vikar. Podob-
no stanje je bilo v sosednjem Mariboru, kjer pa je bilo 
meščanov in meščank A. V. vsaj leta 1595 predvido-
ma trikrat
95
 več kot pet let kasneje na Ptuju.
Dve leti po vizitaciji, ki je brez dvoma bila vrhu-
nec njegovih dvajset let trajajočih protireformacijskih 
prizadevanj, je župnik Cobel umrl in jeseni leta 1602 
je ptujsko župnijo prevzel Janez Ripscher oziroma 
Ripser.
96
 Konec istega leta je prišlo tudi do formalne 
samorazpustitve Dravskopoljskega okraja augsbur-
ške veroizpovedi, že aprila pa je predikant Georg 
Lautenschlager vzel slovo od Štajerske. Natančneje 
od Vurberka, kamor se je vrnil kmalu po uničenju 
Betnave (tedaj se je zatekel k Offu baronu Teuffen-
bachu v Rače), potem ko se je najprej zadrževal nekje 
na Ptujskem polju.
97
 Povsem verjetno je, da so njego-
va vnovična bogoslužja na Vurberku spet obiskovali 
tudi ptujski evangeličani in evangeličanke. Kasneje 
si je skupnost morala pomagati sama ali obiskovati 
bogoslužja na sosednjem Madžarskem, čeprav je to 
bilo prepovedano že leta 1603.
98
 Najverjetneje so k 
bogoslužjem odhajali v Prekmurje, morda tudi v Me-
džimurje.
99
 Zgolj v letih 1627–1628 je na Dravskem 
polju izpričano delovanje kriptopredikanta, nekega 
Georga, bojda Šlezijca, ki se je izdajal za krojača.
100
 
Poročil o njegovem delovanju na Ptuju ni, a možnosti 
ne kaže povsem izključiti, saj je majhna evangeličan-
ska skupnost v mestu izpričana tudi kasneje.
Nasploh je lahko bil izgon že enega samega evan-
geličana zelo dolgotrajen proces, kot kaže primer de-
želnostanovskega lekarnarja Sebastijana Grübnerja. 
Še leto dni po vizitaciji je vztrajal v mestu ter deželi 
in si 18. januarja 1601 od deželnih stanov izprosil 
prenos lekarne v Varaždin,
101
 deželnega kneza pa 
prosil, naj mu zato dovoli na Ptuju ostati še pet ali 
šest tednov. Prošnja je bila zavrnjena, a Grübner je še 
ba) Rosolenza (prim. Slekovec, Škofija in nadduhovnija, str. 
91–92), prošta v Stainzu. Rosolenz je zvon namreč omenil v 
polemiki na poročilo Davida Rungiusa, profesorja Sv. pisma 
v Wittenbergu, iz leta 1601 o »tiranskem papističnem prega-
njanju sv. evangelija na Štajerskem, Koroškem in Kranjskem« 
(Bericht und Erinnerung von der Tyrannischen Bäpstischen Ver-
folgung des heil. Evangelii in Steyermark, Kärnten und Krain), 
pri čemer je del (proti)obtožb moral Rosolenz kasneje pred 
štajerskimi poverjeniki preklicati (Ilwof, Rosolenz, str. 505–
506). Ptujski »evangeličanski zvon« je tako le (proti)propa-
gandna fikcija, pri čemer je bila na Ptuj gotovo umeščena le 
zato, ker je bilo mesto v Svetem rimskem cesarstvu od vseh 
nižjeavstrijskih morda najbolj znano.
95
 Oman, Reformacija, str. 357.
96
 Mlinarič, Ptujska župnija, str. 56.
97
 Oman, Evangeličanski Maribor, str. 18.
98
 Strohmeyer, Svoboda politike, str. 176.
99
 Slekovec, Škofija in nadduhovnija, str. 95.
100
 Winkelmann, Der Geheimprotestantismus, str. 42–43.
101
 V Varaždinu je lekarno K’ zlatnom angjelu (Pri zlatem angelu) 
odprl najkasneje leta 1603 in jo vodil do leta 1611 (Piasek in 
Piasek, Varaždinsko zdravstvo, str. 29).
35
2018 ŽIGA OMAN: REFORMACIJA NA PTUJU, 23–42
precej dlje vztrajal v mestu oziroma, verjetneje, v nje-
govi okolici, kjer je imel posest. Tako je 15. maja 1604 
izšel deželnoknežji ukaz, naj Grübnerja zaradi vstopa 
na Ptuj aretirajo in mu zasežejo posest, a je ostal brez 
haska. Nadvojvoda Ferdinand II. je dva tedna kasneje 
ukaz ponovil in okrepil z grožnjo 500 dukatov ka-
zni. Do aretacije je nato prišlo, ko je Grübner hitel k 
smrtni postelji svoje (druge) žene. Vendar v mestni 
ječi ni preždel pet mesecev, kot je zapisal Erich Win-
kelmann, saj je bil izpuščen še pred 12. julijem 1604, 
saj si je izprosil izpustitev, da bi lahko obiskal svojega 
umirajočega sina, sicer katolika. Deželni knez mu je 
nato dal mesec dni časa, da zapusti mesto, a je Grüb-
ner še leta 1610 vztrajal vsaj v ptujski okolici, pa tudi 
kazen so mu znižali na 50 tolarjev.
102
Drug trn v peti katolikov je na Ptuju bila zasebna 
dekliška šola gospe Ane Totting z Majšperka, v kateri 
je potekal tudi evangeličanski pouk, tj. verouk. Šolo 
je vodil neki Wagmeister, katerega je nadvojvoda 20. 
junija 1603 župniku Ripscherju in ptujskemu glavar-
102
 Loserth, Akten 1600–1637, št. 1416 in 1518, str. 238 in 348; 
Winkelmann, Der Geheimprotestantismus, str. 44 in 48.
ju Hansu Sigmundu Aichhornu ukazal kaznovati z 
10 ali 20 dukati, če bi imel posest oziroma z osmimi 
dnevi zapora ob kruhu in vodi, če bi bil brez nje. Ne-
uspešno, šola je bolj ali manj naskrivaj (Winkelschule) 
delovala še vrsto let.
103
Tudi Brennerjeva vizitacija štajerskih župnij pole-
ti 1607 ni mogla mimo ostankov evangeličanske sku-
pnosti na Ptuju ter njenih grobov pri in v župnijski 
cerkvi. Vizitacija leto kasneje pa je v ptujski župniji 
naštela 18 oseb, ki bi lahko bile A. V.
104
Kljub temu je ptujska evangeličanska skupnost do 
leta 1610 imela pred deželnim knezom, kot kaže, bolj 
ali manj mir. K ukrepanju ga je vzpodbudilo šele ano-
nimno
105
 poročilo o neurejenih verskih in političnih 
zadevah v mestu, ki jih je 11. februarja ukazal urediti, 
na Ptuj pa poslal komisijo, ki naj bi ureditev razmer 
nadzirala. Sprva naj bi bili predstavniki ptujskih me-
stnih oblasti zgolj citirani na zagovor v Gradec, a so 
se razmere izkazale za preresne. Še pred prihodom 
komisije je moral dvoru 16. aprila poročati tudi žu-
pnik Ripscher. Med drugim je poročal, da je v mestu 
ter okolici še živelo nekaj izpričanih evangeličanov: 
izven mesta živeči sin Krištofa Schauerja, Hans, ki 
naj bi kot »nemiren heretik« slabo vplival na ostale, 
Tomaž St(r)eibl, lastnik Draneka in Trnovca pri Slo-
venski Bistrici,
106
 ki je v mestu preživljal zime, gospa 
Ana Totting, ki je »več deklet lutrovsko vzgajala, med 
njimi mnoge meščanske hčere s Ptuja«, iz Gradca 
pregnana proviantni mojster Zacharias Schmidt ter 
njegov svak, vojaški računovodja Waltersdorfer, ki naj 
bi v proviantni hiši tudi pridigala, in drugi. Moških 
naj bi bilo ob naštetih le še dva ali trije, žensk pa čez 
dvajset, od katerih naj bi se jih več občasno vozilo k 
bogoslužjem na Madžarsko, ena pa je kljub odločne-
mu vztrajanju v A. V. obiskovala ptujsko župnijsko 
cerkev.
107
A težave je Ripscher imel zlasti s katoliki. Tako 
je poročal, da naj na Ptuju ne bi bilo več kot pet-
najst ljudi, ki so redno hodili k spovedi in se držali 
postnih dni, čeprav se je kasneje izkazalo, da je bila 
številka vsaj enkrat višja. Poseben uspeh tudi to ni 
bil. Obenem anonimno poročilo tudi o župniku ni 
imelo dosti lepih besed. Čeprav naj bi bil pobožen 
mož, naj bi ljudem tudi marsikaj spregledal. Zlasti 
kršitve posta, glede katerih je Ripscher poročal, da se 
Ptujčani mesu niso bili pripravljeni odpovedati, ena-
ko kot ne trgovanju ob nedeljah in ostalih praznikih, 
kar naj bi tudi mestne oblasti mirno dopuščale. Tudi 
mestni svétniki naj bi se le redko udeleževali bogo-
služij, ko pa so se jih, niso sedeli na svojih častnih 
103
 Loserth, Akten 1600–1637, št. 1494, str. 284; Winkelmann, 
Der Geheimprotestantismus, str. 44, 47 in 49.
104
 Mlinarič, Ptujska župnija, str. 60–61.
105
 Morda je avtor bil kak ptujski kaplan ali beneficiat, morda pa 
ptujski zdravnik mag. Matija Astius (prav tam, str. 63).
106
 Pirchegger, Die Untersteiermark, str. 102; Slekovec, Škofija in 
nadduhovnija, str. 90 in 95.
107
 Winkelmann, Der Geheimprotestantismus, str. 44–46.
Nagrobnik Andreja Praunfalka († 1610) na južni 
zunanji steni cerkve sv. Jurija na Ptuju 
(foto: Damjan Lindental, 2016).
36
2018 ŽIGA OMAN: REFORMACIJA NA PTUJU, 23–42
mestih v kornih klopeh, temveč so se »skrivali po ko-
tih« in zmerjali čez (pravoverne) katolike. Med njimi 
mestni svétnik in suknostrižnik Matej Krabath,
108
 ki 
naj bi dejal, da so romarji v Mariazell norci, papež 
pa antikrist. Ripscher je poročilo lahko le resignirano 
zaključil z in summa, pessimus status in omnibus.
109
V odgovor nanj je iz Gradca 10. maja prišel ukaz 
Ferdinandovega brata, deželnega namestnika nad-
vojvoda Maksimilijana Ernesta, naj se kršiteljem da 
čas do praznika sv. rešnjega telesa, da se popravijo. Po 
zaslišanju naj bi kaznovali le tiste, ki so kršili post, 
politične razmere na Ptuju pa naj bi uredila komisija 
v mestu samem. Hkrati je bilo zabeleženo, da je v 
mestu 14 izpričanih evangeličanov in evangeličank. 
Med njimi je morda bil tudi gostilničar in trgovec 
Rupert Herbst.
110
 Vendar je bila komisija sestavljena 
šele 5. junija, potem ko so Ptujčani očitno odreagira-
li povsem pišmeuhovsko, in sicer iz deželnoknežjih 
svétnikov Janeza Krištofa barona Tattenbacha, sina 
že omenjenega Sigmunda, ter dr. Christopha Brei-
tingerja (Preitinger), mariborskega vikarja Jurija Pi-
leatorja in ptujskega glavarja Aichhorna.
111
V mesto je komisija prispela 18. avgusta in se naj-
prej lotila izpričanih evangeličanov ter evangeličank 
in jih natančno izprašala po enotnem obrazcu: če so 
meščani, s katero obrtjo se ukvarjajo, če so bili pri-
sotni ob vizitaciji leta 1600, kako so se izrekli tedaj, 
zakaj niso držali svojih obljub, če hodijo k predikan-
tom na Madžarsko, zakaj se ne držijo posta, če so v 
političnih zadevah poslušni, kdo jih odvrača od spre-
obrnitve, na kakšen način, za katero veroizpoved se 
izrekajo sedaj, če v času bogoslužij poslujejo, če berejo 
evangeličanske knjige ali jim jih prebirajo drugi, kdo 
jim jih prebira, ter če sploh imajo takšne knjige. Po 
tem obrazcu so med 19. in 24. avgustom najprej iz-
prašali 25 izpričanih evangeličanov, nato 80 tistih, ki 
niso hodili k spovedi, nazadnje pa še podobno število 
ljudi z drugimi prekrški.
112
Od izprašanih evangeličanov so štiri vdove izja-
vile, da želijo za zmeraj ostati pri svoji veroizpovedi, 
le vdova Marenzi, ki je kljub posesti evangeličanske-
ga molitvenika za vse praznike hodila k maši, je de-
jala, da jo je od spreobrnitve v katolištvo odvračalo 
zgolj srce. Podobno so izjavile tudi druge ženske, ki 
so močno prevladovale med izprašanimi. Med nji-
mi sta bili tudi Magdalena Schauer in ena s priim-
108
 Joseph von Zahn je menil, da je bil morda Wagmaistrov (pri-
ženjeni) sorodnik (Zahn, Zur Geschichte, str. 21). Umrl je leta 
1618 (Zadravec, Ptujski meščani, str. 148).
109
 Winkelmann, Der Geheimprotestantismus, str. 45.
110
 Če to drži, je kasneje postal predan katolik, saj je leta 1627 
financiral gradnjo novega oltarja v ptujski župnijski cerkvi sv. 
Jurija, cerkvi sv. Janeza na Humu pri Ormožu pa je v oporoki 
volil sliko sv. rešnjega telesa. Rupert je v zakonu z Dorotejo, 
roj. Pikhärdi, imel vsaj hči Magdaleno (Zadravec, Ptujski me-
ščani, str. 115).
111
 Winkelmann, Der Geheimprotestantismus, str. 45–46.
112
 Prav tam, str. 46; Loserth, Akten 1600–1637, št. 1904, str. 
590–591.
kom Dilanzi.
113
 Več žensk je priznalo, da obiskuje-
jo bogoslužja na Madžarskem, le ena, ki se je pisala 
Tillmann,
114
 je dejala, da ji je to predaleč in da zato 
hodi v ptujsko cerkev. Spreobrniti se je bila priprav-
ljena zgolj ena, ki pa je o tem najprej želela povpra-
šati ljudi, ki jim je zaupala. Moški, javno izpričani 
pripadniki augsburške veroizpovedi, so bili medtem 
zgolj trije ali štirje.
115
 Od teh je bil računovodja Wal-
tersdorfer že na smrtni postelji in ko je 31. avgusta 
umrl, so komisarji pikro zapisali, da je »že iz sveta 
odšel v pekel«. Tudi njegov svak, proviantni upravitelj 
Zacharias Schmidt, se ni zglasil pred komisijo niti 
prišel v mesto, saj je sodil pod krajiško upravo. Ena-
ko je bilo s Hansom Schauerjem, ki se ni zglasil, ker 
je bil vojak in bojda še poplemeniten. Kazni, ki so 
sledile, so bile zvečine izgon. Tako je morala vdova 
Marenzi v roku treh dni zapustiti mesto, v dveh te-
dnih pa nadvojvodove dežele. Osemnajstim drugim 
ženskam je bilo danih šest tednov in trije dnevi za 
spreobrnitev, štirim pa do novega leta, da so za na-
svet lahko povprašale svoje može ali druge ljudi. Tudi 
Schauer je bil izgnan iz mesta, pozabili niso tudi na 
Grübnerjevo denarno kazen.
116
Denarna kazen 10 do 20 tolarjev je bila predvi-
dena tudi za posest evangeličanskega tiska, ki pa ga 
komisija prav veliko ni našla. Tudi njegovo uničenje 
je bilo nekonvencionalno, saj sta dr. Breitinger in 
župnik Ripscher košaro s knjigami z mostu vrgla v 
Dravo, namesto da bi tiske dala sežgati. Med njimi 
je bilo tudi Sv. pismo, ki ga je namesto svojega bol-
nega moža Avguština komisiji predala Ana Türk, za 
posest pa so jo oglobili s kar 40 tolarji.
117
 Komisija je 
bila opozorjena tudi na dekliško šolo Ane Totting, 
in sicer s strani mestnega učitelja Tobija Krabatha. 
Ker pa se je Wagmeister, ki je šolo upravljal, izkazal 
kot pravoveren katolik, jo je komisija zgolj ukazala 
preurediti v javno, njega pa pustila, da jo vodi. O Ani 
Totting komisija ni zapisala ničesar. Je pa odstavila 
Krabathovega (domnevnega) sorodnika v mestnem 
svétu, ki je zmerjal čez romarje ter papeža, in ga za-
menjala z Janezom Krstnikom Lampertitschem.
118
Pred odhodom s Ptuja 3. septembra je komisija 
izdala tudi novi (proti)reformacijski red. Vsakdo se 
je moral odslej kot pravoverni katolik izkazati s spo-
vednim lističem, v času bogoslužij so morala biti vsa 
mestna vrata zaprta, vse delo in trgovanje ustavljeno. 
Kdor bi v tem času nakupoval izven mesta, so mu 
113
 Mlinarič, Ptujska župnija, str. 65. Morda je bila v sorodu z Ju-
rijem Dillanzom, roj. ok. leta 1572 (Zadravec, Ptujski meščani, 
str. 59).
114
 Oziroma, verjetno, Thielman. Morda je bila v sorodu z Jane -
zom Ignacem († 1630), Petrom († 1646) ali Pavlom (roj. ok. 
1609) Thielmanom (prim. prav tam, str. 291).
115
 Morda tudi Tomaž St(r)eibl (Slekovec, Škofija in nadduhov-
nija, str. 97).
116
 Winkelmann, Der Geheimprotestantismus, str. 46–47.
117
 Mlinarič, Ptujska župnija, str. 65.
118
 Winkelmann, Der Geheimprotestantismus, str. 47; Zadravec, 
Ptujski meščani, str. 160.
37
2018 ŽIGA OMAN: REFORMACIJA NA PTUJU, 23–42
morali zaseči nakup. Omejena je bila tudi prodaja 
mesa, ključavničarji in skrinjarji pa so morali usta-
noviti bratovščini in si za procesije narediti prapor s 
križem. Njihove pritožbe, češ da je to zaradi njiho-
ve maloštevilnosti
119
 predrago, je komisija zavrnila. 
Njenemu odhodu je sledila kopica prošenj in pritožb 
čez njene odločitve.
120
V Gradec so pritožbe prispele, še preden je de-
želni namestnik 13. oktobra prejel poročilo komi-
sije. Tudi o dogajanju na Ptuju so mu morali ustno 
poročati še preden je komisija mesto sploh zapu-
stila, namreč 23. ali 24. avgusta. Z delom komisije 
nižjeavstrijska vlada ni bila zadovoljna in je imela 
ravnanje komisije za pretirano. Iz vladnih zadržkov 
je razvidno, zakaj so se evangeličani, zlasti pa evan-
geličanke, v mestih in trgih sploh lahko obdržali. 
V Gradcu so bili namreč še posebej nenaklonjeni 
temu, da bi poročene evangeličanke same izgnali iz 
mesta in dežele, zato so od komisije zagrožene ka-
zni preklicali, Ripscherju in Aichhornu pa pojasni-
li, da je bil izgon mišljen kot zastraševalno sredstvo, 
da bi ženske čim prej spreobrnili v katolištvo. Prav 
tako je vlada vdovam rok za spreobrnitev podaljšala 
do velike noči. Posebno pozornost je posvetila zlasti 
stari vdovi Schauer, morda res Krištofovi vdovi, kot 
je menil Erich Winkelmann, ki da sploh ni več ni-
kamor mogla. Vlada je znižala tudi denarne kazni, 
čeprav so jih mnogi meščani že plačali. Med njimi 
še kar ni bilo Grübnerja, ki pa so mu kazen le znižali 
na desetino prvotne. Povsem drugače je bilo glede 
evangeličanskih tiskov, zaradi katerih je vlada grajala 
komisijo, ker jih je dala vreči v reko namesto (za večji 
psihološki učinek) sežgati. Je pa bil kazni 40 tolarjev 
za posest prepovedane izdaje Sv. pisma oproščen Av-
guštin Türk, ki je bil hkrati spoznan za pravovernega 
katolika. Biblijo naj bi v njegovo hišo spravil neki le-
karnarski (verjetno Grübnerjev) pomočnik še v času 
bolezni njegove prve žene.
121
 Očitno je torej bila vsaj 
ona evangeličanka, najverjetneje pa vsaj nekoč tudi 
Avguštin. Vlada je ptujskim mestnim oblastem uka-
zala na miru pustiti tudi Hansa Schauerja, saj je kot 
vojak že osemnajst let služil v spopadih z Osmani in 
Benetkami.
122
A tudi dekreti komisije, ki jih vlada ni preklica-
la, dolgo niso bili spoštovani, brez dvoma prav za-
radi vladnega posredovanja. Posledično je 17. maja 
1611 nastalo še eno pismo, v katerem je avtor (ali 
več njih) tožil tudi, da se je na Ptuj vrnilo kršenje 
posta in siceršnje pomanjkljivo obhajanje praznikov. 
Do župnika nihče ni kazal spoštovanja, mimo njega 
so nastavili tudi špitalskega mojstra. Vendar ne gre 
spregledati, da Ripscherja komisija tudi ni nastavila 
za mestnega odvetnika, kot je bilo v navadi, temveč je 
119
 Mlinarič, Ptujska župnija, str. 65.
120
 Winkelmann, Der Geheimprotestantismus, str. 47–48.
121
 Zahn, Zur Geschichte, str. 21.
122
 Winkelmann, Der Geheimprotestantismus, str. 48.
funkcijo opravljal Hermann Aichhorn. Z župnikom 
sta 20. decembra 1611 deželnoknežjim oblastem po-
jasnjevala dogajanje okoli dekliške šole, kar bi sicer 
morala storiti že, ko je 13. septembra izšel prvi toza-
devni ukaz. V šoli je očitno tako še vsaj do konca leta 
1611 potekal pouk (tudi) za evangeličanske mestne 
hčere, od katerih sta bili dve v skrbništvu gospe Ane 
Totting. Potem ko so deželnoknežje oblasti enkrat 
pred 26. februarjem 1612 ukazale njen izgon s Ptuja, 
se je gospa Totting zgolj umaknila v Majšperk, ome-
njeni dekleti pa morda vzela s seboj.
123
Konec leta 1615 ali v začetku naslednjega je v 
Gradec s Ptuja prispelo novo poročilo o neurejenih 
političnih in verskih zadevah v mestu. Med kršitelji 
posta ter tistimi, ki niso hodili k spovedi, sta bila tudi 
Rupert Herbst in Avguštin Türk. Poročilo je hkrati 
izpostavilo več izpričanih evangeličank, in sicer en za-
konski par, trinajst poročenih žena in dve vdovi, sku-
paj šestnajst žensk in enega moškega. Dve naj bi bili 
poleti 1615 pri spovedi pri predikantu na Madžar-
skem. Poimensko so izpričane le tri evangeličanke: 
Barbara, žena lekarnarja Jerneja Zimmermanna,
124
 
Magdalena Schauer in vdova Marenzi. Poročilo je še 
posebej izpostavilo Magdaleno Schauer, v kateri naj 
bi evangeličanke v mestu imele celo svojo pridigarko 
– seveda ne v istem smislu, kot je bil deželnostano-
vski predikant Georg Lautenschlager.
125
Ripscher je 22. februarja 1616 navedbe poročila v 
celoti potrdil, a pred veliko nočjo ni želel ukrepati, da 
bi morda dotlej še kdo prenehal s kršitvami. Seznam 
kršiteljev posta in tistih, ki niso hodili k spovedi, se 
je res bistveno zmanjšal, evangeličank pa nadaljnja 
ohranjena komunikacija med vlado in mestom ni več 
omenjala. Šele 16. novembra 1616 je iz Gradca za 
župnika in mestnega odvetnika prišel ukaz, da mora-
jo mestne oblasti gospo Ano Totting ob plačilu de-
setega denariča izgnati s Ptuja, če se ne bo že enkrat 
spreobrnila. Ker se to še kar ni zgodilo, je 26. januarja 
1617 sledil vnovičen ukaz za njeno spreobrnitev ali 
izgon, a je še isto leto umrla. Kot pokojna je Ana Tot-
ting omenjena 26. septembra, ob pripisu, da je »po 
vsem svetu znano«, da je do smrti na Ptuju in v Maj-
šperku vodila »sektaške« exercitia, tj. evangeličanski 
pouk za dekleta.
126
V naslednjih letih so evangeličanke in evangeli-
čani na Ptuju omenjeni le še parkrat, najprej le po-
sredno. Leta 1622 se je tako v mestu pojavil Jakob 
Greif iz Nürnberga, trgovec z evangeličanskimi ti-
ski, ki ga je vlada ukazala zajeti in spraviti v Gra-
123
 Prav tam, str. 49.
124
 Loserth, Geschichte, str. 237. Jernej Zimmerman († 1625) je 
vodil lekarno Pri zlatem jelenu, za službo je štajerske deželne 
stanove zaprosil leta 1609. Z Barbaro sta imela vsaj tri otroke, 
ki so Jerneja preživeli: Jurij Andrej, Matija in Marija Elizabe-
ta. Leta 1612 je Jernej izpričan kot mestni sodnik (Zadravec, 
Ptujski meščani, str. 326), torej je najkasneje dotlej že moral 
(vsaj navzven) sprejeti katoliško vero.
125
 Winkelmann, Der Geheimprotestantismus, str. 49 in 52.
126
 Prav tam, str. 49–51.
38
2018 ŽIGA OMAN: REFORMACIJA NA PTUJU, 23–42
dec. Dne 23. maja 1623 pa so neimenovani dediči 
družine Schauer prosili za oprostitev plačila desete-
ga denariča in sprostitev zasežene dediščine po, kot 
kaže, evangeličanskih sorodnikih, morebiti Hansu ali 
Magdaleni. Novo poročilo o stanju na Ptuju je bilo iz 
mesta vladi poslano leta 1626. Čeprav se razmere še 
kar niso izboljšale, poročilo evangeličank ne omenja 
več. Poročilu je sledil vnovičen prihod komisije, ki je 
meščanom naložila novo reformacijsko odredbo ter 
odstavila nesposobnega mestnega odvetnika Aich-
horna.
127
Na tem mestu velja omeniti še (predvidoma) 
evangeličanske nagrobnike, ki se nahajajo na zuna-
njih stenah cerkve sv. Jurija, in so nastali v 17. stole-
tju: dveh mestnih svétnikov, Andreja Praunfalka,
128
 
umrlega 24. maja 1610, ter Jurija Tradnerja,
129
 umr-
127
 Prav tam, str. 51.
128
 Po smrti žene Katarine, umrle v osemdesetih letih 16. stole-
tja, se je poročil z Marjeto, ki ga je preživela. Njuna dekliška 
priimka nista znana. Z eno od njiju, najverjetneje s Katarino, 
je Andrej imel sina Krištofa, ki je očeta preživel (Zadravec, 
Ptujski meščani, str. 228).
129
 Oziroma Tratner (prav tam, str. 295). Nagrobnik je dala na-
lega 9. septembra 1612, in Jurija Andreja barona 
Herbersteina,
130
 umrlega 8. februarja 1628.
V letu Herbersteinove smrti se je tudi na Štajer-
skem začel izgon evangeličanskega plemstva.
131
 Med 
izgnanimi plemiči so se znašli tudi člani vurberške 
linije gospodov Stubenbergov, ki je gospoščino in 
grad Vurberk sicer prodala že leta 1616, z izjemo ka-
pelice in pokopališča.
132
 Na Štajerskem, na ptujskem 
Spodnjem dvoru, je ostal le še (vsaj navzven) v kato-
liško veroizpoved spreobrnjeni Franc,
133
 ki je dotlej 
že sklenil mezalianso z lekarnarjevo vdovo Barbaro 
Zimmermann,
134
 ki je najkasneje leta 1616 še ome-
njena kot evangeličanka. Otrok nista imela, Barbara 
pa je vnovič ovdovela 9. junija 1636.
135
Pred tem sta se morda udeleževala skrivnih evan-
geličanskih bogoslužij, ki so najkasneje jeseni leta 
1631 še potekala v hiši, ki jo je na Ptuju imel Wolf 
Sigmund baron Herberstein, nečak
136
 Wolfa Viljema 
z Bentave. Poleti in jeseni leta 1631 sta namreč ce-
sarski tajni svèt (štajerskemu deželnemu upravitelju) 
in ptujski župnik Ripscher (salzburškemu nadškofu) 
poročala o »javnem« branju »sektaških« pridig ter 
petju »lutrovskih« pesmi v hiši. Očitno je pritožbo 
čez ta excessum, ki naj bi jezil tudi baronove sosede, 
prvi poslal župnik, verjetno vladi v Gradec. Pridige 
(najverjetneje s strani koga od prisotnih) in petje naj 
bi v gospodinjstvu potekalo le v času baronove odso-
tnosti. Pridig in petja pa se ni udeleževala zgolj hišna 
služinčad, temveč tudi drugi, tako moški kot ženske. 
Med slednjimi je župnik izpostavil »eno zelo zoprno 
in zlo krivoverko« z vzdevkom Kalminicerka (Kal-
minizerin), ki naj bi tudi druge odvračala od »prave 
vere«. Od Wolfa Sigmunda je Ripscher (via nadškof ) 
zahteval boljši »katoliški red« v hiši ter mu očital, da 
je »katolik zgolj po imenu«, kar naj bi se kazalo pri 
neustreznem obhajanju oziroma neobhajanju verskih 
praznikov, pa tudi pri spovedi in obhajilu naj bi baron 
ne bil, vse odkar se je vrnil z Dunaja. Prav tako je 
cesarski tajni svèt od deželnega upravitelja zahteval, 
rediti njegova druga žena Sabina. Zapis imena njegove prve 
žene je preveč poškodovan, prav tako kot zapisi imen Jurije-
vih štirih otrok, dveh hčera in sinov.
130
 Najmlajši sin Wolfa Viljema barona Herbersteina, lastnika 
gradu Betnava, iz njegovega drugega zakona, z Elizabeto, roj. 
pl. Seenuß. Jurij Andrej je umrl v tujini, v braunschweiški 
vojaški službi med tridesetletno vojno (Kumar, Geschichte, str. 
90).
131
 Amon, Liebmann, Kirchengeschichte, str. 162.
132
 Pirchegger, Die Untersteiermark, str. 78.
133
 Leta 1606 vpisan na protestantsko univerzo v Jeni (Mentz, 
Jauernig, Die Matrikel der Universität Jena, str. 324). Ne gre 
za istega Franca, ki je Welzerju za novega predikanta na Bet-
navi predlagal Lautenschlagerja, saj je umrl še pred 29. ok-
tobrom 1599 (Oman, GZM 38/59, str. 108).
134
 Umrla je leta 1639, pokopali so jo zraven njenega drugega 
moža, v grobnico v cerkvi minoritskega samostana na Ptuju 
(Zadravec, Ptujski meščani, str. 326).
135
 Winkelmann, Der Geheimprotestantismus, str. 52.
136
 Kumar, Geschichte, str. 75 in 90. V letih 1619–1627 je bil Wolf 
Sigmund lastnik gospoščine Vurberk (Pirchegger, Die Unter-
steiermark, str. 78).
Nagrobnik Jurija Andreja barona Herbersteina 
(† 1628) na južni zunanji steni cerkve sv. Jurija na 
Ptuju (foto: Dejan Zadravec, 2017).
39
2018 ŽIGA OMAN: REFORMACIJA NA PTUJU, 23–42
naj baronu ukaže pridige in petje končati, sicer bodo 
proti njemu ukrepali, vendar se med koncem avgu-
sta in koncem oktobra 1631 ni zgodilo nič, zato je 
Ripscher (znova?) poročal salzburškemu nadškofu.
137
Za dogajanjem v hiši je očitno stala Suzana ba-
ronica Herberstein, podobno kot njena svakinja, 
žena
138
 Janeza Jakoba barona Herbersteina v Slivni-
ci vsaj leto poprej.
139
 Cesarski tajni svèt je leta 1630 
preko štajerskega deželnega upravitelja bratoma uka-
zal iz »nekatoliške« družbe in krajev domov poklicati 
tudi njune
140
 sinove.
141
 Kljub protireformaciji je tudi 
na Ptuju in v njegovi okolici augsburška veroizpoved 
torej še kar nekaj časa vztrajala v nekaterih plemiških 
in meščanskih družinah. 
Da so veroizpoved prvenstveno ohranjale žen-
ske, ne preseneča. Ne le da se jih ni spodobilo samih 
poditi iz dežele, kot drugod po Evropi namreč niso 
igrale izpostavljene javne in politične vloge, v kateri 
bi lahko ogrozile vladarjeve konfesionalne načrte.
142
Zadnja znana omemba evangeličanov na zgo-
dnjenovoveškem Ptuju je iz leta 1655, ko je 16. junija 
eden od mestnih svétnikov poročal, da naj bi se v me-
stu »pred kratkim zadrževal heretik in tam zapeljeval 
ljudi«. Moža po imenu Schwarz so sicer nemudoma 
izgnali, vendar se je kmalu znova pojavil na Ptuju, pri 
sebi pa naj bi ga skrival mestni svétnik Wolf Lovrenc 
Lampertitsch, kar je ta zanikal. Vendar so svétnika 
istega leta oglobili, ker naj bi na jurjevo kršil post in 
kuhal žganje, njegova žena pa naj bi izjavila, da sv. 
Jurij ni bil noben apostol.
143
137
 StLA, LAA, LR 382/2, Dekret cesarskih tajnih svétnikov 
štajerskemu deželnemu upravitelju glede lutrovskih pridig v 
hiši Wolfa Sigmunda barona Herbersteina na Ptuju, 28. av-
gust 1631; prav tam, Dekret cesarskih tajnih svétnikov štajer-
skemu deželnemu upravitelju glede lutrovskih pridig v hiši 
Wolfa Sigmunda barona Herbersteina na Ptuju, 8. oktober 
1631; prav tam, Poročilo ptujskega župnika Janeza Ripscher-
ja salzburškemu nadškofu zaradi sektaških pesmi in pridig v 
hiši Wolfa Sigmunda barona Herbersteina na Ptuju, 30. ok-
tober 1631, Ptuj.
138
 Helena, roj. baronica Schiffer, ali pa že Katarina Salome, roj. 
pl. Starchenberg (Kumar, Geschichte, str. 77).
139
 StLA, LAA, LR 382/1, Dekret notranjeavstrijske vlade šta-
jerskemu deželnemu upravitelju glede lutrovskih pridig pri 
Hansu Jakobu baronu Herbersteinu, 13. maj 1630, Gradec; 
prav tam, Ukaz slivniškemu župniku glede lutrovskih pridig 
pri baronici Herberstein, 15. maj 1630, Gradec.
140
 Wolf Sigmund je imel s Suzano, roj. pl. Teuffenbach, sinova 
Janeza Krištofa in Jurija Ahaca, Janez Jakob pa s svojo prvo 
ženo Heleno sina Janeza Ernsta (Kumar, Geschichte, str. 76–
77).
141
 StLA, LAA, LR 382/1, Dvorni dekret cesarskih tajnih 
svétnikov štajerskem deželnemu upravitelju glede sinov bra-
tov Wolfa Sigmunda in Hansa Jakoba baronov Herberstei-
nov, 22. maj 1630.
142
 Asch, Europäischer Adel, str. 103–104.
143
 Lampertitsch je v Gradcu študiral pravo, vendar študija ni 
zaključil. Kljub temu je leta 1660 postal krvni sodnik dežel-
skega sodišča Hrastovec, kjer se je pokazal za zelo krutega 
preganjalca t. i. čarovnic (Hernja Masten, Upravna dejavnost, 
str. 231; Zadravec, Ptujski meščani, str. 161).
VIRI IN LITERATURA
ARHIVSKI VIRI
StLA – Steiermärkisches Landesarchiv (Štajerski 
deželni arhiv) 
LAA – Landschaftliches Archiv-Antiquum 
V. Registratur
XI. Reformationsakten
XIII. Landrecht
ZAP – Zgodovinski arhiv na Ptuju
Arhiv mesta Ptuja
OBJAVLJENI VIRI IN LITERATURA
Albrecher, Anton: Die landesfürstliche Visitation und 
Inquisition von 1528 in der Steiermark: Edition der 
Texte und Darstellung der Aussagen über die kirc-
hlichen Zustände. Quellen zur geschichtlichen 
Landeskunde der Steiermark, XIII. Band. Graz: 
 
Historische Landeskommision für Steiermark, 
1997.
Album Academiae Vitebergensis ab a. Ch. MDII usque 
ad a. MDCII, volumen secundum. Halle: Maximi-
lian Niemeyer, 1894. 
Amon, Karl in Maximillian Liebmann: Kirchenge-
schichte der Steiermark. Graz, Wien, Köln: Verlag 
Styria, 1993.
Asch, Ronald G.: Europäischer Adel in der Frühen 
Neuzeit: Eine Einführung. Köln, Weimar, Wien: 
Bohlau Verlag, 2008.
Cevc, Emilijan: Kiparstvo na Slovenskem med gotiko 
in barokom. Ljubljana: Slovenska matica, 1981.
Engel, Christian: Christliche Leich-Predigt Bey dem 
Begräbnis Des weiland Ehrenvesten, Großachtbarn 
vnd Hochgelahrnten Herrn Caspari Griebneri, Me-
dicinae Doctoris vnd vber die 40. Jahr wolbestallten 
vnd wolverdienten Stadt Physici zu Kempnitz [...]. 
Leipzig: Henning Koler, 1635.
Erler, Georg (ur.): Die Iüngere Matrikel der Universi-
tät Leipzig 1559–1809 als Personen und Ortsregi-
ster bearbeitet und durch Nachträge aus den Promo-
tionslisten ergänzt, I. Teil: die Immatrikulationen 
vom Wintersemester 1559 bis zum Sommersemester 
1634. Leipzig: Giesecke & Devrient, 1909.
Hermelink, Heinrich (ur.): Die Matrikeln der Uni-
versität Tübingen,Erster Band: Die Matrikeln von 
1477–1660. Stuttgart: Druck und Verlag von W. 
Kohlhammer, 1906.
Hernja Masten, Marija: Prispevek h gospodarski 
zgodovini Ptuja v 16. stoletju. Statut mesta Ptuj iz 
leta 1513 – Das Stadtrecht von Ptuj aus dem Jahre 
1513: Mednarodni simpozij Ptujsko mestno pravo v 
srednjeevropskem prostoru – Internationales Sympo-
sium Das Stadtrecht von Ptuj (Pettau) im mittel-
europäischen Raum, Ptuj, 5.–7. november 1997 (ur. 
40
2018 ŽIGA OMAN: REFORMACIJA NA PTUJU, 23–42
Marija Hernja Masten et al.). Ptuj: Zgodovinski 
arhiv Ptuj, 2003, str. 27–45.
Hernja Masten, Marija: Upravna dejavnost mestne-
ga sveta Ptuj v času 1653–1655. Studia Histori-
ca Slovenica: Mlinaričev zbornik I., 5, 2005, str. 
215–233.
Hernja Masten, Marija: Urbar gospoščine Gornji Ptuj 
1597: arhivska obdelava vira in njegova znanstve-
na uporaba. Ptuj: Zgodovinski arhiv Ptuj, 2008.
Höfer, Rudolf K.: Die landesfürstliche Visitation der 
Pfarren und Klöster in der Steiermark in den Jahren 
1544/1545: Edition der Texte und Darstellung zu 
Nachrichten über das kirchliche Leben. Quellen zur 
geschichtlichen Landeskunde der Steiermark, 
XIV. Band. Graz: Historische Landeskommis-
sion für Steiermark, 1992.
Hozjan, Andrej: Ptuj – vojnoinformacijsko in vojno-
poštno križišče štajerskega Podravja v 16. stoletju. 
Ptujski zbornik VI/1 (ur. Bojan Terbuc et al.). Ptuj: 
Zgodovinsko društvo Ptuj, 1996, str. 535–556.
Hozjan, Andrej: Ptuj in deželna oblast: prispevek o 
odnosih med mestno in deželno upravo v 16. sto-
letju. Statut mesta Ptuj iz leta 1513 – Das Stadtrecht 
von Ptuj aus dem Jahre 1513: Mednarodni simpozij 
Ptujsko mestno pravo v srednjeevropskem prostoru – 
Internationales Symposium Das Stadtrecht von Ptuj 
(Pettau) im mitteleuropäischen Raum, Ptuj, 5.–7. 
november 1997 (ur. Marija Hernja Masten et al.). 
Ptuj: Zgodovinski arhiv Ptuj, 2003, str. 13–25.
Hozjan, Andrej: Vojak na krajini: prispevek k bio-
grafiji Luke Kövendi Székelyja/Zekela, barona 
ormoškega (1500–1574). Ormož skozi stoletja V/1 
(ur. Marija Hernja Masten et al.). Ormož: Obči-
na Ormož, 2005, str. 227–245.
Hozjan, Andrej: Zapisniki uprave mesta Varaždina 
in slovenski prostor. Zbornik soboškega muzeja 4, 
1995, str. 221–225.
Ilwof, Franz: Rosolenz, Johannes R. Allgemeinde 
Deutsche Biographie, 53. Band: Paulitschke–Schets. 
Leipzig: Duncker & Humblot, 1907, str. 504–
507.
Kumar, J[oseph] A[ugust]: Geschichte der Burg und 
Familie Herberstein in drei Theilen: Dritter Theil 
– Die jüngeren, von Andreas von Herberstein und 
Ursulen von Teufenbach entsprossen, Linien. Wien, 
1817.
Loserth, Johann: Acten und Correspondenzen zur Ge-
schichte der Gegenreformation in Innerösterreich 
unter Erzherzog Karl II. (1578–1590). Fontes Re-
rum Austriacarum, Diplomataria et Acta, Band 
L. Wien: Historische Commission der Kaiser-
lichen Akademie der Wissenschaften in Wien, 
1898.
Loserth, Johann: Akten und Korrespondenzen zur 
Geschichte der Gegenreformation in Inneröster- 
reich unter Ferdinand II. Erster Theil: Die Zeiten der 
Regentschafft und die Auflösung des protestantischen 
Schul- und Kirchenministeriums in Innerösterreich 
1590–1600. Fontes Rerum Austriacarum, Öster-
reichische Geschichts-Quellen, Diplomataria et 
Acta, Band 58. Wien: Historische Kommission 
der Kaiserlichen Akademie der Wissenschaften 
in Wien, 1906.
Loserth, Johann: Akten und Korrespondenzen zur Ge-
schichte der Gegenreformation in Innerösterreich un-
ter Ferdinand II. Zweiter Theil: Von der Auflösung 
des protestantischen Schul- und Kirchenministeriums 
bis zum Tode Ferdinands II. 1600–1637. Fontes 
Rerum Austriacarum, Österreichische Geschi-
chts-Quellen, Diplomataria et Acta, Band 59. 
Wien: Historische Kommission der Kaiserlichen 
Akademie der Wissenschaften in Wien, 1907.
Loserth, Johann: Die Reformation und Gegenreforma-
tion in den innerösterreichischen Ländern im XVI. 
Jahrhundert. Stuttgart: Verlag Cotta, 1898.
Loserth, Johann: Geschichte des altsteirischen Herren- 
und Grafenhauses Stubenberg. Graz, Leipzig: Ver-
lag von Ulr. Moser's Buchhandlung (J. Meyer-
hoff ), 1911.
Matschinegg, Ingrid: Österreicher als Universitäts-
besucher in Italien (1500–1630): Regionale und 
soziale Herkunft – Karrieren – Prosopographie 
(doktorska disertacija, tipkopis). Graz: Geistes-
wissenschaftliche Fakultät der Karl-Franzens- 
Universität Graz, 1999.
Mentz, Georg in Reinhold Jauernig (ur.): Die Ma-
trikel der Universität Jena: Band I: 1548 bis 1652. 
Jena: Verlag von Gustav Vischer, 1944.
Mlinarič, Jože: Evangeličanska postojanka pri gradu 
Betnava pri Mariboru 1588–1600, I. Gradivo za 
zgodovino Maribora, XXXIV. zvezek. Maribor: 
Pokrajinski arhiv Maribor, 2009.
Mlinarič, Jože: Evangeličanska postojanka pri gradu 
Betnava pri Mariboru 1589–1602, II. Gradivo za 
zgodovino Maribora, XXXV. zvezek. Maribor: 
Pokrajinski arhiv Maribor, 2010.
Mlinarič, Jože: Ptujska župnija v času reformacije ter 
protireformacije in katoliške prenove. Statut me-
sta Ptuj iz leta 1513 – Das Stadtrecht von Ptuj aus 
dem Jahre 1513: Mednarodni simpozij Ptujsko me-
stno pravo v srednjeevropskem prostoru – Internati-
onales Symposium Das Stadtrecht von Ptuj (Pettau) 
im mitteleuropäischen Raum, Ptuj, 5.–7. novem-
ber 1997 (ur. Marija Hernja Masten et al.). Ptuj: 
Zgodovinski arhiv Ptuj, 2003, str. 47–73.
Mlinarič, Jože: Turki in Maribor v prvi polovici 16. 
stoletja ter družina Willenrainerjev. Melikov zbor-
nik: Slovenci v zgodovini in njihovi srednjeevropski 
sosedje (ur. Vincenc Rajšp et al.). Ljubljana: Za-
ložba ZRC, ZRC SAZU, 2001, str. 251–271.
Oman, Žiga: Dokumenti o reformaciji in protireforma-
ciji v Mariboru 1589–1607: kritična objava arhiv-
skih dokumentov. Gradivo za zgodovino Maribo-
ra, XXXVII. zvezek. Maribor: Pokrajinski arhiv 
Maribor, 2012.
Oman, Žiga: Evangeličanska postojanka pri gradu 
41
2018 ŽIGA OMAN: REFORMACIJA NA PTUJU, 23–42
Betnava pri Mariboru 1582–1600, III.: kritična 
objava arhivskih dokumentov. Gradivo za zgodo-
vino Maribora, XXXVIII. zvezek. Maribor: Po-
krajinski arhiv Maribor, 2013.
Oman, Žiga: Evangeličanski Maribor – mesto in nje-
gova okolica v času reformacije: besedilo razstave = 
Evangelisches Maribor – Die Stadt und ihre nähe-
re Umgebung in der Reformationszeit: Ausstellun-
gstext = Evangelical Maribor – The Town and its 
Surroundings in the Reformation Period: Exibition 
Text. Maribor: Pokrajinski arhiv Maribor, 2012.
Oman, Žiga: Reformacija na Dravskem polju: zgo-
dnjenovoveške skupnosti augsburške veroizpove-
di med Mariborom in Ptujem. Stati inu obstati: 
revija za vprašana protestantizma 19–20, 2014, str. 
348–365 in 442–443.
Orožen, Ignaz: Das Bisthum und die Diözese Lavant: 
Theil 1. Das Bisthum, das Domkapitel und die De -
kanate Marburg, Mahrenberg, Jaring, St. Leonhard 
in W. B., Kötsch und Zirkowitz. Margburg [Mari-
bor]: Verlag des F. B. Lavant. Ordinariates, 1875.
Piasek, Gustav in Martina Piasek: Varaždinsko 
zdravstvo u 17. stoljeću. Arhiv za higijenu rada i 
toksikologiju 55, 2004, št. 1, str. 25–34.
Pickl, Othmar: Pomen Ptuja kot mednarodnega 
trgovskega mesta od 14. do 17. stoletja. Ptujski 
zbornik VI/1 (ur. Bojan Terbuc et al.). Ptuj: Zgo-
dovinsko društvo Ptuj, 1996, str. 463–490.
Pirchegger, Hans: Die Untersteiermark in der Ge-
schichte ihrer Herrschaften und Gülten, Städte und 
Märkte. München: Verlag R. Oldenburg, 1962.
Posch, Fritz: Gesamtinventar des Steiermärkischen 
Landesarchives. Graz: Steiermärkisches Landes-
archiv, 1959.
Predin, Štefan: Mariborski lekarnarji skozi stoletja. 
Maribor: Mariborske lekarne Maribor, 1994.
Seitz, Reinhard H.: Die Gebrüder Georg, Caspar 
und Johann Laut(t)enschlager – drei evangelische 
Pfarrer der Zeit um 1600 aus Lauingen. Jahrbuch 
des Historischen Vereins Dillingen an der Donau 
112, 2011, str. 257–270.
Slekovec, Matej: Die Szekely oder Zekel von Kevent, 
Freiherren von Friedau: Genealogische und biogra-
fische Skizze. Maribor, 1894.
Slekovec, Matej: Škofija in nadduhovnija v Ptuji: zgo-
dovinska črtica. Maribor, 1889.
Slekovec, Matej: Vurberg: krajepisno-zgodovinska črti-
ca. Maribor, 1895.
Strohmeyer, Arno: Svoboda politike in moč vere: Štu-
dije o politični kulturi deželnih stanov habsburške 
monarhije v času verskih vrenj (ok. 1550–ok. 1650). 
Ljubljana: Založba /*cf, 2011.
Valentinitsch, Helfried: Italienische Kaufmannsfa-
milien in Ptuj im 16. und 17. Jahrhundert. Ptujska 
župnijska cerkev sv. Jurija: zbornik znanstvenega 
simpozija ob praznovanju 1150. obletnice posvetitve 
mestne cerkve in 850. obletnice »Konradove cerkve« 
(ur. Slavko Krajnc). Ptuj: Minoritski samostan sv. 
Viktorina, Župnija sv. Jurija, 1998, str. 98–112.
Weiss, Norbert: Die Bürger von Marburg an der Drau 
bis 1600: Prosophographische Untersuchung, Kata-
logteil. Graz: Geisteswissenschaftliche Fakultät 
der Karl-Franzens-Universität Graz, 1998.
Winkelmann, Erich: Zur Geschichte des Luther-
thums im untersteirischen Mur- und Draugebiet. 
II. Die Zeit der beschränkt geduldeten öffentli-
chen Religionsübung, A. Die Regierung Karls. 
Jahrbuch der Gesselschaft für die Geschichte des Pro-
testantismus im ehemaligen und im neuen Österreich 
55, 1934, str. 155–172.
Winkelmann, Erich: Zur Geschichte des Luther-
thums im untersteirischen Mur- und Draugebiet, 
II. Die Zeit der beschränkt geduldeten öffentli-
chen Religionsübung, B. Die Zwischenregierung 
nach dem Tode Karls II. Jahrbuch der Gesellschaft 
für die Geschichte des Protestantismus im ehemaligen 
und im neuen Österreich 56, 1935, str. 88–119.
Winkelmann, Erich: Zur Geschichte des Luther-
thums im untersteirischen Mur- und Draugebiet, 
Vernichtung des lutherischen Kirchenwesens un-
ter Ferdinand II. Jahrbuch der Gesellschaft für die 
Geschichte des Protestantismus im ehemaligen und 
im neuen Österreich 57, 1936, str. 79–116.
Winkelmann, Erich: Zur Geschichte des Luther-
thums im untersteirischen Mur- und Draugebiet, 
Der Geheimprotestantismus. Jahrbuch der Ge-
sellschaft für die Geschichte des Protestantismus im 
ehemaligen und im neuen Österreich 58, 1937, str. 
35–69.
Winkelmann, Erich: Zur Geschichte des Luther-
thums im untersteirischen Mur- und Draugebiet. 
Jahrbuch der Gesellschaft für die Geschichte des Pro-
testantismus im ehemaligen und neuen Österreich 
54, 1933, str. 98–117.
Zadravec, Dejan: Ptujski meščani do uničujočega po-
žara leta 1684: biografsko-prosopografski priročnik. 
Ptuj: Zgodovinski arhiv na Ptuju, 2017.
Zahn, Joseph von: Zur Geschichte von Pettau in der 
Zeit der Gegenreformation. Mittheilungen des 
Historischen Vereins für Steiermark XXXII, 1884, 
str. 3–22.
Žontar, Josip: Zgodovina mesta Kranja. Ljubljana: 
Muzejsko društvo za Slovenijo, 1939. 
42
2018 ŽIGA OMAN: REFORMACIJA NA PTUJU, 23–42
SUMMARY
Reformation in Ptuj. A Contribution to the 
History of early modern Protestant Commu-
nities in the Slovenian Drava Region
Research on the Reformation period in Ptuj is 
made very difficult due to the highly fragmented ar-
chival sources. Nonetheless, it is possible to extract 
quite a bit of data on Ptuj’s Protestant community 
in the early modern period, which supports the the-
sis that the community was not insignificant, either 
numerically or in terms of their impact on town poli-
tics. There are records of students from Ptuj enrolled 
at Protestant universities,  as well as of Ptuj town 
councillors and of probably at least one town judge 
that were of the Augsburg Confession. Until the end 
of 1587, the community also used the former All 
Saints’ Church as its place of worship and its spiritual 
needs were provided for by Georg Lautenschlager, 
the final preacher of the Lords of Stubenberg from 
Vurberk. In 1587, the Land Sovereign undoubtedly 
perceived the community as prominent enough to 
have it serve as precedent for Counter-Reformatory 
visitations at the turn of the century. The regency pe -
riod brought a time of respite and a heyday, albeit 
brief, of the Protestant community in Ptuj. In the 
same period, the centre of Protestant religious life in 
the Dravsko Polje was established next to the Bet-
nava mansion near Maribor. In 1593, the preacher 
Lautenschlager, who until then had also worked in 
Ptuj, had began his service at Betnava. Although 
sidetracked by Lautenschlager moving to Betnava, 
the Ptuj community remained vital enough that even 
during the Counter-Reformation of 1600 some sixty 
burghers had declared themselves adherents of the 
Augsburg Confession, although more than half of 
them soon converted to Catholicism. The rest man -
aged to withstand Counter-Reformatory pressure 
for at least another three decades, when the commu-
nity was mostly composed of and, consequently, also 
led by women.