Kako sta Jožko in Marica pomagala vojakom.
Po delu naš oče radi malo posede, da čitajo ča-sopise. Posebno zdaj, ko časopisi poročajo o krvavih. bojih, ki divjajo po naši mili domovini. Ko vzamejo oče čtivo v roke, tedaj prihitita tudi mala dva, Jožko in Marica, pa tudi mati radi prenehajo z delotn. Marsikaj zanimivega namreč prečitajo oče glasno,   da vsi slišijo.
Tudi preteklo soboto zvečer so oče čitali, mala dva in mati so pa poslušali. Marsikaj so že prečitali oče, kako trpe ubogi vojaki na bojnem polju, kako vzdihujejo ubogi ranjenci in kako veselo hite hrabre čete v boj. Slednjič so pa oče prečitali sledečo lepo zgodbico, ki se je vršila v Karpatih na sveti večer. Morda je vi, mali čitatelji, še nistc slišali, zato jo po-slušajte.
»Celi dan so vojaki hodili, da so prišli v hribovsko samoto. Okolica je bila vsa zasnežena. Ko se je zmra-čilo, so se vojaki začeli pomenkovati o svetem večeru. Bilo je veliko vojakov. Celi polki so se vrstili po slabi cesti.   Bilo je že   temno   kakor v rogu,   ko so  prišli v
Mlada naravoslovca.
široko dolino. Prvi pešci so se približali podobi Matere božje, ki je samovala v preprostem, iz kamena izseka-nem znamenju. Iz prvih vrst je tedaj skočil vojak, stopil k znamenju, ostrgal sneg od svete podobe, prižgal svečo ter jo postavil pred podobo. Približalo se je več vcjakov. Vsak jc vzel iz žepa svečo in prižgano   podaril Mariji.
141
V par minutah je bilo znamenje polno lučic. Vojaku je sveča 'v temnih, zimskih nočeh jako dragocena reč, vendar je mnogo vojakov podarilo svečo Materi Mariji. Nekateri so svečke zataknili v sneg pred znamenje, in čimdalje več lučic se je svetlikalo v temni noči tam na sneženi odeji. Vojaki so se ozirali nazaj, kjer so gorele svečke, ki so jih podarili Mariji kot iskrenoproseč dar Kraljici nebeški, Iz njih src pa je kipela prošnja pred Marijin prestol: ,Liuba Mati, varuj nas, varuj nas!'«
Oče so odložili časopis, v očeh jim je blestela solza. Tudi Jožku in Marici je šla zgodba k srcu. Za-upno in pobožno sta molila pri večerni molitvi za vo-jake, za zmago in za našo ubogo domovino, ki je v taki stiski. —
Komaj se je drugo jutro zazoril beli dan, je že poklicala mala Marica svojega bratca, da sta šla v cerkev k sveti maši. Po poti je pa povedala svojemu bratcu o načrtu, ki ga je skovala preteklo noč.
»Veš,« je rekla, »kako lepo so počastili vojaki Mater božjo, kako goreče so jo prosili varstva. Ker midva ne tnoreva drugače pomagati, jim pa pomagajva z molitvijo. Pojdiva danes k sveti spovedi in k svctemu obhajilu za vojake.«
Veselo je pritrdil Jožko in oba sta lepo pristopila k mizi Gospodovi in prosila varstva božjega junaškim braniteljem domovine. Vaško znamenje Matere božje sta pa potem vsak dan okrasila s svežimi cvcticami, ki sta jih nabrala po polju.
Tudi drugim otrokom sta povedala, kako delata. Otroci so posnemali zgled Jožka in Marice in večkrat prihiteli k angelski mizi za vojake. Ko so gospod ka-tehet zvedeli o vzroku pridnosti in pobožnosti malih šolarjev, so se razveselili in jih pohvalili. Kdo bi ne bil vesel takih otrok? —  — —
Povedal sem vam, mali moji, povcst o Jožku in Marici, da tudi vi tako storite. Kakor so ubogi vojaki zažigali lučke in jih poklanjali Devici Mariji, tako tudi mi poklanjajmo Mariji sveta obhajila in \o prosimo, naj čuje nad našimi junaki, naj varuje z materinsko roko našo lepo domovino,   naj kmalu podeli nam vsem tako
zaželjeni mir,   nam  kmalu vrne  očete  in  brate,   ki  se
vojskujejo   za  nas.   Koliko   otrok   bo   slišalo o tej moji
prošnji ?   In   koliko   otrok   bo   pa   posnemalo   Jožka in
Marico?                      „_.___                     J. S.—č.