tJL                           Ne bodi nečimerna!
gj^Srma je bila zelo neeimerno dekletce. Po celo uro stala je včasih pred zrealom, |H||gladila si svoje črne laske in obivi, obračala glavo na desno in levo, ureje-|||i|||vala si gube na obleki, priklanjala se na vse strani, sploh: obnašala se je lap«? nalik smešne opice. Poleg tega zavedala se je tudi svojega visokega, snežno-¦^T^belega čela, rožnatih lic in Ijubko plavih očij. — Koliko si je prizadevala mati, da bi odvadila hčerko take nečimernosti! Irma pa je postajala z vsa-kim dnevom nečimeraejša. Tovarišice, katerim Bog ni dal tako lepega obrazka in jim stariši niso raogli kupiti tako lienega krilca, zasmehovala je Irma javno, zaradi česa seveda ni bila priljubljena.
—»x 107 >~—
Bilo je vroče poletno popoludne. Solnce je žgeče sijalo z vedrega neba, da so cvetice žalostno nagnile glavice ter hrepeneee prieakovale hladilnega dežja. Na lipi za hišo oglašala se je zaspano žabica ter žejno odpirala široka usta v dolgo-časno kreketanje. A njeno moledovanje bilo je brezuspešno, ker aiti jednega oblaeka ni bilo na nebesu.
nOj, kako soparno je tu v sobi", — vzdihnila je Marijca, starejša sestrica, ki je čitala na neko knjigo s podobami.
BBi li ne bilo prijetnejše, da gremo v gozd?" vprašal je brat Eadovan in pri teh besedah odložil pesmarico ter segel po slamniku.
nPa idimo!" — rekla je Irma zdehajoea pred svojimi mnogovrstnimi krili, robci in trakovi v odprtej omari. — Poklieali so še sosedovega Franeka in šli so.
Za hišo, nekoliko sto korakov po strmej rebri navzgor, razprostira se smrekov gozd. Košato vejevje dela tako gosto streho, da se le malo žarkov more ukrasti skozi zelene igle na s cvetieami potresena tla. Prijeten somrak in hladna senca vlada tu; v vroeih dneh zateče se tii sera cela tolpa ptičev, ki prijetno žvrgoleč skače po najnižjih vejah.
»Trgajva najlepše cvetice, da jih posušim in shranim v rastlinjaku," dejal je Eadovan stopivši v gozd ter takoj pričel iskati. Marijca, ki je Eadovana posebno ljubila, pridružila se mu je rada. Prinašala je bratcu od vseh stranij različnih rastlin, a Eadovan je nekatere odbral in je shranil v svojo jaško.
V tera iskala sta Irma in Franek ob gozdovem robu sladkih jagod. Pridno je je nabiral Pranek v klobuk, da bi je nesel svojej bolnej sestrici Albini. A Irma se je kmalu navelicala iskati. Pustila je torej Franeka sarnega in hitela pevajoe dalje v gozd.
Preko srede gozda vodi globok in precej širok jarek, po katerem žubori čist studenec. Ker pelje pot ravno preko studenca, napravljena je ondu ozka brv z lesenim. držajem. Tu-sera je pritekla Irma. Oj kako zelo je bila vesela, ko se je mogla v vodi malone tako natanko videti, kakor doma v zrcalu! Njena vitka rast, smijoči se obraz, višnjava suknjica, dolgi kiti, skratka •— vse se je zrcalilo v gladkej vodnej površini.
Vže dostikrat rekli so stariši hčeri, da se angelj varuh joka in žalosti zaradi njene nečimernosti in domišljavosti, da ljubi Bog gleda le na dobro srce, a ne na lepo krilo. A govorili so gluhim ušesom. Tudi danes se ni brigala za njihove opo-raine. Dopadljivo se je nasmehovala v vodo, kiraala ljubkej deklici v vodi z glavo, da ste jej letali kiti zdaj na levo zdaj na desno ramo. Slednjič nagnila se je prav daleč čez leseni držaj, poredno se zasmijala, vrgla z desnico proti vodi poljub in vzkliknila: ,,To je, da sem lepa!"
Prevzetnosti sledi kazen! — pravi prislovica. V svojej nečimernosti Irma ni zapazila, da je držaj trhel in ¦— čof! bila je vže v vodi mej kamenjem in bičkom. Voda sicer ni bila zelo globoka, ali vender tolika, da je bila mala Irma do vratii mokra. Glasno je začela upiti na pomoč. Eadovan, Marijca in Franek pritekli so prestrašeni in upehani kmalu k studencu, kjer je jokaje čepela Irma na skali, ki je molela iz sredine. S čela jej je tekla kri in kapala curkoma v vodo. Tega so se bratci še bolj ustrašili, da nekaj easa niso znali, kaj bi počeli. Končno se je zavedel Franek od strahii. Sezul si je črevlje, zavihal si visoko hlače in gazil skozi
7*
—»¦< 108 >¦» -
valove k Irmi ter jo prinesel na suho. Potem so se žalostni in vzdihajoči vrnili domov. —
Skrbna mati je bila zaradi te nesreče zelo prestrašena. Obleka Irmina je bila pokvarjena in še celo strgana, a posebno veliko skrb delala jej je globoka rana na hčerinem čelu. In kako bi jo tudi ne skrbelo, ker v vasi ni bilo zdravnika! Sama jej je morala torej izmiti rano in za silo obvezati.
Več tednov je hodila Irma z obvezano glavo. Ko se je pa rana zacelila, poznala se je velika brazgotina, ki se je vlekla preko polovice eela gori pod lase. Oj kako se je kesala Irma svoje nečirnernosti! Kako britko se je vsikdar jokala, kadar koli se je videla v zrealu! Prej tako gladko čelo bilo je zdaj spafieno, in — vender ga niti zakriti ni mogla.
,,Vidiš", rekla je enkrat mati, ko je Irraa zopet plakala zavoljo svoje izgubljene lepote, nvidiš, tvoja grda nečimernost je vsega tega kriva. Pomni, da je treba le male nesreče in vsa lepota zgine; ne zabi, da človek le toliko velja, kolikor ga diči krepost in bogoljubnost. Vse drugo je prazno, nepotrebno! — V trenotku, ko si si domišljevala o svojej lepoti, kaznoval te je Bog. Zahvali se mu, da se ti ni prigodilo še kaj hujega!" —
Ubogala je Irma odslej rada svojo dobro mater. Počasi se je odvadila svoje nečimernosti, bila je prijazna z vsakim, tudi s slabo oblečenim človekom iu danes je morda jedna najpridnejših učenk tam nekje na Štajerskem, kamor se je pre-selila ncdavno s svojimi stariši iz naše dežele.                            F. G. Podkrimski