575
Odmevi
SLOVENSKA PSIHIATRIJA: KAKŠNA SI, KAM GREŠ?*
(Odgovor dr. Andreju Marušiču, dr. med.)
Andrej Žmitek
Psihiatrična bolnišnica Begunje, Begunje 55,4275 Begunje
obišče bolnika na domu, če se ta ne oglasi na pregledu; s
socialno delavko v »instituciji« in s Centrom za socialno delo
na terenu; z bolnikovo delovno organizacijo, kjer posreduje-
jo, da se uredi morebiti neustrezen odnos do bolnika ali da se
najde ustreznejše delovno mesto; z nevladnimi organizacija-
mi, ki vedno bolj prevzemajo skrb za rehabilitacijo v širšem
smislu; pri mlajših bolnikih sodelujejo s šolo; pa seveda s
svojci in prijatelji, ki so pri zdravljenju pogosto nepogrešljivi
sodelavci. Kar se tiče kontinuitete oskrbe: zdravnik, ki zdravi
bolnika v bolnišnici, ga praviloma spremlja tudi v ambulanti.
Včasih (in v nekaterih bolnišnicah pogosteje, v drugih redke-
je) ga isti zdravnik zdravi ves čas bolnišničnega zdravljenja na
različnih (odprtih, zaprtih) oddelkih, čeprav je to tehnično
nekoliko zapleteno.
Zakaj ti pravzaprav vse to pišem? Verjetno manj zaradi tebe,
pa več zaradi kolegov, ki že ves svoj delovni vek prakticirajo
»skupnostno psihiatrijo« in z grenkobo (ali pa z jezo, kakor so
pač osebnostno strukturirani) preberejo, kako mladi kolega
iz belega sveta vse to pomete z levo roko; »...tipična institucio-
nalna psihiatrija!«
Kaj pravi Kaplan v podpoglavju »Continuity of care« (4)? »Kon-
tinuiteta oskrbe v idealnem smislu pomeni, da imajo bolniki
iste terapevte ali skrbnike ves čas trajanja bolezni. Ista oseba,
ki začne zdravljenje v urgentni ambulanti, sledi bolnikom, kjer-
koli so hospitalizirani, ko se vrnejo domov, ali so nameščeni v
druga bivališča. ...v resničnem svetu je taka kontinuiteta oskr-
be za osebe z resnimi duševnimi motnjami le redko mogoča.«
Dalje govori podpoglavje o pomenu predajanja informacij
med terapevti. Na koncu omeni tudi »case management«, ki
deloma ustreza predstavi o kontinuiteti oskrbe, je pa učinko-
vit le ob majhnem številu (10 do 15) »primerov« na terapevta.
Glede na zgoraj povedano se mi zdi, ne zameri, celovitost in
kontinuiteta oskrbe v slovenski psihiatriji kar v redu. Nikakor
pa ne mislim, da ne bi moglo biti še bolje.
»Ali veš, da imamo v Sloveniji osebo, ki je v bolnišnici že skoraj
40 let?« Vem. Za tvojo knjigo rekordov sem našel v Begunjah
dva bolnika s še daljšim stažem: prvi je bil sprejet na kliniko v
Polju daljnega leta 1949 in premeščen v Begunje 1955. V tem
času je bil 6 tednov doma in 2 tedna na internem oddelku,
skupaj pa je hospitaliziran 52 let. Drugi bolnik je bil sprejet v
Polju leta 1951 in premeščen v Begunje 1956. V vseh teh letih
hospitalizacija (50 let) ni bila prekinjena. Se bova zgražala nad
temi številkami? Ker sva oba nagnjena k objektivnosti, pojdi-
Dragi Andrej!
Hvala za tvoj odgovor (ISIS, junij 2001). Prebral sem ga hitro in
z veseljem. Prebral sem seveda tudi tvoj uvodnik v Zdravni-
škem vestniku (2001; 70: 201–2). Žal ti nisem uspel odgovoriti
z »obratno pošto«, kot se temu reče. Zato pa sem si lahko vzel
čas in pregledal nekaj literature na temo dezinstitucionalizaci-
je in skupnostne psihiatrije. Odkril sem zanimive reči. (Bral-
cem, ki dosedanje korespondence niso spremljali: tema je psi-
hiatrija; ključne besede: organizacija psihiatrije, skupnostna
psihiatrija, Anglija, Slovenija.)
Zdaj pa k stvari. Najprej komentiram tvoj odgovor v reviji ISIS.
Gre za trditev, ki si jo že prej zapisal v Mladini (26. 2. 2001): V
Sloveniji naj bi imeli približno 500 psihiatričnih postelj pre-
več, če se primerjamo z Anglijo. – Kaj pa mislijo Angleži sami o
svojem posteljnem fondu? Ocenjujejo, da jim primanjkuje po-
stelj na sprejemnih oddelkih. Poročajo o 120 do 130% zasede-
nosti. Zato morajo bolnike hospitalizirati tam, kjer je trenutno
pač prostor. Pogosto v oddaljenih bolnišnicah, kar otežuje sti-
ke med bolniki in svojci, ali v privatnih bolnišnicah, kar pove-
čuje stroške. Pomanjkanje psihiatričnih postelj je v Angliji pri-
sotno tako v mestih kot na deželi (1). Na posameznih območ-
jih bolniki čakajo na somatskih oddelkih, občasno pa celo v
policijskih prostorih za pridržanje, da se sprosti postelja na
psihiatriji. Zaradi povečanega pritiska na dnevno bolnišnico
so tudi tu prisiljeni bolnike odpuščati prej, čeprav je daljši čas
zdravljenja pomemben napovedni dejavnik ugodnega izho-
da zdravljenja v dnevni bolnišnici (2). Angleži torej sami oce-
njujejo, da je njihov posteljni fond preskromen. Zato je vpra-
šanje, če je primerno ob navedenih težavah uporabiti Anglijo
kot zlati standard števila psihiatričnih postelj.
Poleg tega najdemo v drugih evropskih državah drugačne mo-
dele organizacije psihiatrije in s tem se tudi velikost posteljnih
fondov razlikuje. Treba je sprejeti dejstvo, da je situacija v raz-
ličnih deželah različna in da za to obstajajo razlogi. »Patients
and countries are to diverse, and it may be neccessary for any
care model to be adjusted to accomodate local needs (3).«
»Tvojim pomislekom navkljub še vedno vem, da imamo v
Sloveniji tipično institucionalno psihiatrijo!« Seveda imam
pomisleke. Poznam namreč delo svojih »institucionalnih« ko-
legov, zlasti v Begunjah. Že zelo dolgo delajo to, čemur ti
praviš »celovita in kontinuirana oskrba«. Sodelujejo z bolni-
kovim splošnim zdravnikom; s patronažno sestro, ki lahko
ZDRAV VESTN 2001; 70: 575–8
* Z odgovornim in glavnim urednikom revije Isis, glasila Zdravniške zbornice Slovenije, prof. dr. Eldarjem M. Gadžijevim, smo se dogovorili za smiselno delitev dela
med revijama Isis in Zdravniški vestnik. Zdravniški vestnik bo objavljal strokovne prispevke in gradivo, ki je na stroko vezano, pa tudi morebitne polemike in
dopisovanja.
Zato tudi v Zdravniškem vestniku v rubriki Odmevi objavljamo dopis prim. dr. Andreja Žmitka iz Psihiatrične bolnišnice Begunje, ki zadeva prejšnje pisanje pisca
in dr. Andreja Marušiča v revijah Isis (2001; 10: 111–2) in Zdravniški vestnik (2001; 70: 201–2).
Z veseljem objavljamo argumentiranje tudi različnih stališč in odpiranje tako organizacijskih kot strokovnih vprašanj v psihiatriji. Največjo korist bi morali imeti
prej ali slej, ob iskrenih prizadevanjih za boljšo medicino, ne samo psihiatrijo, predvsem bolniki. Veselim se odpiranja psihiatrije v družbo, ožjo skupnost, druge
stroke, javnost, do bolnikov. Kot vse specialistične stroke bo morala psihiatrija sodelovati še posebej s splošno oz. družinsko medicino. Vabljeni tudi drugi k
razmišljanju in pisanju.
Uredništvo ZV
576 ZDRAV VESTN 2001; 70
va raje pogledat literaturo. Ne bova se zadovoljila z zastarelo
navedbo, da 10% bolnikov s shizofrenijo potrebuje trajno ho-
spitalizacijo (5). Mogoče niti z naslednjo: »Velika večina oseb
z resno duševno boleznijo, ki se danes zdravijo v javnih siste-
mih mentalnega zdravja, je sposobna živeti v skupnosti, ven-
dar posamezni bolniki tega cilja ne bodo nikoli dosegli ...« (4).
Kaj pa pravi najnovejši Kaplan (6)? »... moderna psihiatrična
bolnišnica ima malo pacientov, ki ilustrirajo ta terminalni sta-
dij shizofrenije. Skoraj vsi bolniki s simptomi in znaki ekstre-
mne regresije v vedenju, čustvovanju in ideaciji so bili sprejeti
pred 30 in več leti.« In nekaj vrstic niže: »... številni bolniki s
shizofrenijo ostanejo v stadiju stabilne kroničnosti, čeprav ne
dosežejo stadija terminalne deterioracije. Zaradi njihovih psi-
hotičnih simptomov utegne biti nujno, da ostanejo v bolnišni-
ci; če pa simptomi niso zelo resni, lahko bivajo izven bolniš-
nice.«
Seveda je možno razpravljati, ali bi takšni bolniki lahko bivali
tudi v domovih oskrbovancev. V običajnih, kot jih poznamo v
Sloveniji, nikakor ne. Tudi doma pri svojcih ne. Morda v Hra-
stovcu. Sam nimam nobenih predsodkov proti tej ustanovi, ki
je daleč od klasične institucije v slabem pomenu. Ocenjujem,
da zelo dobro delajo z oskrbovanci, ki so pač tako bolni, da ne
zmorejo manj strukturiranega okolja. Ampak ti s takšno trans-
institucionalizacijo ne bi bil zadovoljen. Vztrajal bi, da se »ose-
bo s še tako hudo in ponavljajočo se duševno motnjo lahko
vsaj v času delnega in začasnega izboljšanja odpusti v stano-
vanjsko skupino z največjo mero medicinske in negovalne
podpore« (Zdravniški vestnik 2001; 70: 201–2). Kaj storiti s ti-
stimi bolniki, kjer se stanje ne izboljša (npr. terminalni stadij
shizofrenije)? Drugo skupino (stadij stabilne kroničnosti z iz-
razitimi simtpomi) bi še nekako naselili v »oddelek v hiši«
(»ward in the house«), nekakšno bivalno skupnost z (kot ti
praviš) največjo mero medicinske in negovalne podpore. Ce-
na? Sitnica! (bi rekel sir Oliver). V resnici pa približno dvakrat
višja kot cena na običajnem oddelku psihiatrične bolnišnice
in enaka kot na intenzivnem sprejemnem oddelku. Poleg te-
ga taka namestitev ne zagotavlja ugodnejšega izhoda zdrav-
ljenja. Razmerje med ceno in učinkovitostjo torej ni v korist te
alternativne namestitve (1). Zato ni čudno, če take bolnike v
kontekstu skupnostne psihiatrije označujejo s kratico DTP (Dif-
ficult to place, problematični glede namestitve).
»Najpreprosteje bi bilo, če bi si 150 slovenskih psihiatrov pra-
vično razdelilo po 13.000 Slovencev. Pa naj vsak pokrije vse,
kar mu iz tega sektorja pošlje splošni zdravnik.« Upam, da
tega ne gre razumeti dobesedno. Prepričan sem, da bi tak si-
stem pomenil korak ali dva nazaj. Potem bi se šli »vsi znamo
vse«. Saj tudi kolegi v somatski medicini ne ravnajo tako. Pla-
stični kirurgi ne režejo slepičev, abdominalci ne operirajo iz-
bočenih medvretenčnih ploščic. Psihiatrija je zelo široko pod-
ročje. Shizofrenija, bolezni odvisnosti, demence, motnje hra-
njenja, adolescentna problematika, nevrotske motnje itd., itd.
... Kako naj kompetentno in učinkovito zdravim vse te motnje,
kako naj sproti sledim vsej literaturi? Zato se mi zdi strah, da bi
dosledna sektorizacija povzročila zmanjšanje strokovnosti de-
la, realen in upravičen.
V nadaljevanju komentiram predvsem tvoj uvodnik v Zdrav-
niškem vestniku.
»(Lokalnost delovanja) je najlažje doseči s cepitvijo bolnišnic
na več manjših in lokalno enakomerno razporejenih.« No,
končno se strinjava. Ne gre samo za lokalnost delovanja; tudi
znotraj manjše bolnišnice se različni procesi odvijajo lažje kot
v velikem kolosu. Seveda tudi obstaja nek numerus, neka spod-
nja meja. Obdržati je namreč treba kritično maso zdravnikov
in njihovih ključnih sodelavcev, ki omogoča strokovni in znan-
stveni napredek ter zagotavlja kontinuiranost zdravljenja (de-
žurstva, nadomeščanja itd.). Vendar povejva pošteno: manjše
bolnišnice so praviloma dražje. Da ne bo potem zamere kot v
ZDA, kjer so zdravstveni reformatorji govorili finančnikom,
kakšne prihranke bo prinesla skupnostna psihiatrija; njihovi
medsebojni odnosi so se do danes pošteno ohladili, finančni-
ki pa prihrankov še vedno niso dočakali (8).
»Slovenija še nima urejene skupnostne psihiatrije ...« Nisem
prepričan, če se skupnostna psihiatrija pojavlja po principu
»vse ali nič«. Menim, da je slovenska psihiatrija na številne na-
čine zasidrana v skupnosti; daleč je od tega, da bi živela le v
osamljenem grajskem poslopju (čeprav res živi tudi tam). No,
tu se ne bova strinjala in ne bom zastonj trošil papirja. Poglej-
va raje, kaj poreče Kaplan (6): »Ni več primerno konceptuali-
zirati bolnišnic in skupnostnih služb v smislu ločenih siste-
mov zdravljenja; tako prve kot druge so integralne kompo-
nente spektra služb, bistvenih za katerikoli javni sistem men-
talnega zdravja.« Zato uporablja izraz »javna psihiatrija« (»pu-
blic psychiatry«), ki obsega vse zgoraj navedeno. Tak način
razmišljanja se mi zdi boljši, čeprav ne dvomim, da bi morali
našo javno psihiatrijo še marsikje dopolniti. Ampak s tem po-
imenovanjem se ognemo nevarnosti, ki se mi zdi kar realna,
da bi se namreč razdelili na predstavnike skupnostne in insti-
tucionalne psihiatrije. Taka delitev bi zlahka nadomestila sta-
ro in hvala Bogu preseženo delitev na psihodinamike in bio-
loške psihiatre, prinesla bi pa le brezplodna prerekanja in no-
bene koristi.
»Istočasno z zviševanjem samostojnosti osebe z duševno mot-
njo se intenzivira tudi zaposlenost. Od delovne terapije v bol-
nišnici prek zaposlitvene terapije v okviru skupnostnih služb
pa vse do polovične in polne zaposlitve.« Temu bi res težko
ugovarjal. Mislim, da je pomen postopnega zaposlovanja po-
udaril že Ciompi (8) daljnega 1988. leta, verjetno pa še kdo
pred njim. Problematična utegne biti praktična izvedba. An-
gleži ugotavljajo (1), da so pri uresničevanju takih sofisticira-
nih delovnih shem v skupnosti velike težave. Navajajo primer
bolnišnic, ki so v svojih rehabilitacijskih centrih omogočale
bolnikom postopno napredovanje od najmanj zahtevnega de-
la, npr. sestavljanja papirnatih škatlic za žarnice, do zahtevnih
in natančnih opravil, kot je izdelovanje delov za raketne mo-
torje. Po zaprtju bolnišnic v skupnosti ni bilo mogoče urediti
takšnega stopnjevanja delovne zahtevnosti. V razdrobljenih
centrih preprosto niso mogli zbrati dovolj bolnikov, da bi stop-
njevanje zahtevnosti izpeljali po organizacijski plati. Tako ni
čudno, da se je v enem letu po zaprtju bolnišnice število bolni-
kov brez strukturirane dnevne aktivnosti povečalo glede na
prejšnje obdobje.
Drugi primer, kako težko je zagotoviti primerno delo osebam
z duševno boleznijo v skupnosti, je še bolj grotesken. V Angliji
so kronične bolnike po odpustu iz bolnišnic naselili tudi v
obmorskih letoviščih, v sobah oziroma penzionih za turiste,
ki so običajno služili svojemu namenu le poleti. Lastniki so bili
z namestitvijo bolnikov zadovoljni, saj so tako ustvarili zaslu-
žek preko vsega leta. V teh letoviških mestih je poleti zelo
malo primernih možnosti za delo. Pozimi pa jih sploh ni. Na-
slednja dva stavka namenoma navajam v izvirniku, saj bi pre-
vod okrnil njuno sporočilno moč: »In terms of leisure acti-
vities, there are few places as desolate as an English seaside
resort out of season. Television documentaries dealing with
this situation presented unforgettable images of psychiatric
patients in raincoats wandering along deserted rainswept pro-
menades (9).« Ali so ti bolniki res v skupnosti?
»Sodobna psihiatrija preprosto ne bi pristala na obstoj tako
hude duševne motnje, ki bi zahtevala transinstitucionalizaci-
jo v osamljene gradove, kakršen je socialnovarstveni zavod
za duševno in živčno bolne Hrastovec-Trate ...« Glede obstoja
»tako hude duševne motnje« sem svoje mnenje povedal že
zgoraj, tu le o transinstitucionalizaciji. Najbolj grob primer te-
ga pojava je premik duševno bolnih iz zdravstvenega sistema
v pravosodni sistem, oziroma kriminalizacija duševno bolnih,
ki jo poznajo zlasti v ZDA (7). Dezinstitucionalizacija vsebuje
tri pomembne elemente: povečano odpuščanje bolnikov iz
bolnišnic (backdoor policy), zmanjšano sprejemanje bolni-
kov v bolnišnice (frontdoor policy) in razvoj novih služb v
577
skupnosti. Tretji element seveda zagotovi, da ne bo težav za-
radi prvih dveh. Narava stvari pa je taka, da (zlasti iz ekonom-
skih razlogov) razvoj novih služb v skupnosti pomembno za-
ostaja za politiko sprednjih in zadnjih vrat. Taka je tudi ameri-
ška izkušnja. Del bolnikov, ki tako ne dobi ustrezne zdravstve-
ne oskrbe, zaide v penalne institucije. Tako poročajo o grozlji-
vi ugotovitvi, da je v državi New York več duševno bolnih v
ječah in zaporih kot v javnih psihiatričnih bolnišnicah (7). Na
Angleškem je ta pojav manj izrazit, vendar tudi opazen. Danci
ugotavljajo, da se je število forenzičnih hospitalnih bolnikov
(tistih, ki so hospitalizirani po sklepu sodišča, ker so zagrešili
resno kaznivo dejanje) v obdobju izrazitega zmanjševanja po-
steljnih kapacitet povečalo za trikrat.
Drugi pomemben pojav, ki je na neki način podoben transin-
stitucionalizaciji, pa je brezdomstvo. Število brezdomcev v za-
hodnih državah je visoko in narašča; v Angliji so ga ocenili
pred 10 leti na 420.000. Velik delež brezdomcev ima resne
duševne motnje (psihozo), povprečno nekako ena tretjina (4,
9). Brezdomstvo je seveda večvzročen socialni pojav in ga ni
mogoče preprosto pripisati psihiatričnim reformam. Verjet-
no pa je, da bi zadostne psihiatrične kapacitete obvarovale
del bolnikov pred drsenjem in zdrsnjenjem v ta skrajno mar-
ginalen družbeni položaj (9).
Večji del zmanjšanja števila psihiatričnih postelj v Ameriki je
šel prav na račun transinstitucionalizacije (6), poleg zgoraj na-
vedenega predvsem v različne domove oskrbovancev, ki v
osnovi niso namenjeni zadovoljevanju zdravstvenih potreb
duševno bolnih. Tudi tu bi lahko razpravljali, ali so takšni bol-
niki res v skupnosti.
Prav pojav transinstitucionalizacije opozarja, da bolnikom
prenaglo in direktivno zniževanje posteljnega fonda ne kori-
sti. Bolje je v skupnosti ustvariti pogoje, da se pritisk bolnikov
na bolnišnice zmanjša; potem te same znižujejo število po-
stelj (to se v Sloveniji nekako zadnjih štirideset let tudi do-
gaja).
»Vse slovenske psihiatrične bolnišnice so ločene od splošnih
bolnišnic, kar kaže na zavlačevanje z vsebino, po kateri se
telesno še vedno ločuje od duševnega.« Mislim, da bo razlog
precej bolj preprost – denar. Narediva lahko preprost poskus:
ena od slovenskih psihiatričnih bolnišnic je (upravno, ne fi-
zično) del splošne bolnišnice. Oglejva si vseh šest (od zunaj
ali od znotraj, kakor hočeš), in brez težav bova ugotovila, kate-
ra je to. Pa »pust’mo stat’«, da ne bo kake zamere. – Dobro se
spominjam, kako je prof. Lokar govoril o potrebi po psihi-
atričnih oddelkih, vključenih (fizično, ne le upravno) v splo-
šne bolnišnice. Dogajalo se je pa obratno. Psihiatrične bolni-
šnice so se osamosvajale tudi upravno. Samostojnim jim gre
očitno bolje. Pa ne, da bi od plačnika dobile več denarja, le z
istimi sredstvi razpolagajo po svoji presoji. In mislim, da imajo
tudi bolniki kaj od tega. Strinjam se, da je to čuden anahroni-
zem, ampak tako je to v Sloveniji. Pa se odloči: ali je boljša
dobra praksa in slaba teorija ali obratno? Bi bil rajši siroma-
šnejši brat ali primerljivo premožni bratranec?
»Ločenost oskrbe za osebe s hujšimi duševnimi motnjami od
oskrbe za osebe z blažjimi duševnimi motnjami ... Sodobna
psihiatrija pri zdravljenju v bolnišnicah ne pozna tovrstnih
delitev. Vse osebe iz določenega področja ali regije se v prime-
ru potrebe po hospitalizaciji zdravijo na edinem oddelku za
njihovo regijo ...« Morda sem tvojo misel narobe razumel; am-
pak tudi če je tako, jo bo še kdo in je treba stvar pojasniti. Če
pustiva ob strani specializirane oddelke, v principu potrebu-
ješ dva tipa oddelkov – za bolj in za manj bolne. Bolnika z zelo
resno simptomatiko pač sprejmeš na en oddelek. Ko se njego-
vo stanje izboljša, ga odpustiš ali, če je bolnišnično zdravljenje
še potrebno, premestiš na drug oddelek. Bolj akutno bolni
imajo pač drugačne zdravstvene potrebe od tistih z blažjo simp-
tomatiko. Kjer primanjkuje možnosti za diferenciranje bolni-
kov glede na stadij in naravo bolezenskih sprememb, se pravi
za nameščanje na različne oddelke, so težave neizbežne. To
zaradi pomanjkanja postelj ugotavljajo tudi v Angliji (1); ne
samo, da je takšna namestitev daleč od humanega bivanja,
ampak so tudi uspehi zdravljenja slabši.
»Nasprotno pa lahko z nadaljevanjem ločevanja oseb v izoli-
rane psihiatrične bolnišnice daleč od splošnih bolnišnic vzdr-
žujemo neenakopraven položaj oseb z duševno motnjo in dru-
gačno vrednotenje duševne motnje in duševnega zdravja
nasploh.« V principu drži. Mogoče ti bo všeč moja definicija
duševne bolezni: »Duševna bolezen je tista motnja v zdravju,
ki ob zadostni izraženosti zahteva zdravljenje prizadete osebe
v poslopju izven večjega naseljenega kraja, ki je bilo zgrajeno
za povsem drug namen in za takšno zdravljenje v principu ni
primerno.« Seveda pa obratno ne drži: samo s preselitvijo me-
sta zdravljenja stigma ne bo nič manjša. Slučajno vem, kako v
nekem zdravstvenem domu drugi zdravniki in zdravstveni de-
lavci imenujejo psihiatrični dispanzer: »Ta pametni dispanzer«.
Stigma je ostala, pa čeprav so v isti hiši.
Samo še en komentar; nanaša se na tvoj članek v Mladini (26. 2.
2001), komentiram pa ga zdaj, ko sem našel zanimive podatke
v literaturi. »S skupnostno psihiatrijo so namreč zadovoljni vsi
od svojcev do medicinskih sester in psihiatrov.« Angleži so vse-
kakor zelo radoveden narod. Raziskali so tudi, kakšno je zado-
voljstvo bolnikov v klasični psihiatrični bolnišnici in kakšno v
psihiatričnem oddelku splošne bolnišnice. Bolniki v klasični
bolnišnici so izražali več zadovoljstva v zvezi s hospitalizacijo,
posebej glede okolja bolniške stavbe, atmosfere na oddelku
in razpoložljivih aktivnosti. Bolniki na psihiatričnem oddelku
splošne bolnišnice pa so izražali večjo skrb za lastno varnost
ob zaskrbljenosti nad vedenjem sobolnikov. Medicinske se-
stre v klasični bolnišnici so izražale bistveno več zadovoljstva
glede vseh nadaljnjih postavk: prenapolnjenost oddelka, oko-
lje bolnišnične stavbe, razpoložljiva pomoč, nevarnost nasi-
lja, dosegljivost zdravnika, komunikacija z zdravnikom, pod-
pora s strani zdravnika. Te sestre bi priporočile svojo ustano-
vo prijateljem ali sorodnikom, ki bi potrebovali zdravljenje, v
70%. Sestre v psihiatričnem oddelku splošne bolnišnice bi pri-
poročile svojo ustanovo v 30% (2). Gornji podatki kažejo, da
je zadovoljstvo bolnikov in medicinskega osebja lahko tudi
na strani klasičnih bolnišnic.
Dovolj bodi. Kot običajno sem se razpisal preveč. Je že tako,
da mi nek zlodej ne da miru in namesto, da bi se med dopu-
stom namakal v morju ali lazil po hribih, rešujem slovensko
psihiatrijo. Če se potem pogledam v ogledalo in se resno vpra-
šam – »Ali se bodo zaradi tega pisanja stvari odvijale kaj druga-
če?« – je odgovor bolj negativen kot pozitiven. Ampak zlodej
ni pragmatična bivanjska kategorija.
Ne mislim s Kandidom, da je slovenska psihiatrija »svet, naj-
boljši od vseh možnih svetov«. Ni dvoma, da bo šel razvoj na-
prej v smeri skupnostne psihiatrije in bodo z nadaljnjim raz-
vojem psihiatrične znanosti in stroke postelje vedno manj po-
membne. Vendar – če se na tej poti ne bomo prevečkrat in
pretrdo zaleteli, bo kar dobro. Poskusimo se učiti na tujih na-
pakah, da se nam ne bo treba na lastnih. In: imejmo moč, da
spremenimo, kar se spremeniti da; imejmo potrpežljivost, da
prenašamo tisto, česar se ne da spremeniti; imejmo modrost,
da sprevidimo razliko med prvim in drugim.
Lepo te pozdravljam
Andrej
Literatura
1. Leff J, Trieman N. Providing a comprehensive community psychiatric
service. In: Leff J ed. Care in the community. Illusion or reality? Chichester:
John Wiley & Sons ltd., 1997: 189–202.
2. Sammut R, Leff J. The effect of reprovision on the acute services. In: Leff J ed.
Care in the community. Illusion or reality? Chichester: John Wiley & Sons
ltd., 1997: 121–36.
3. Muijen M. The balance of care. In: Birchwood M, Tarrier N eds. Innovations
in the psychological management of schizophrenia. Chichester: John Wiley
& Sons ltd., 1992: 253–75.
ODMEVI
578 ZDRAV VESTN 2001; 70
4. Elpers JR. Community psychiatry. In: Kaplan HI, Sadock BJ eds. Comprehen-
sive textbook of psychiatry/VI. Baltimore: Williams & Wilkins, 1995: 2663–
77.
5. Lehmann HE, Cancro R. Schizophrenia: Clinical features. In: Kaplan HI,
Sadock BJ eds. Comprehensive textbook of psychiatry/IV. Baltimore: Wil-
liams & Wilkins, 1985: 680–713.
6. Cancro R, Lehmann HE. Schizophrenia: Clinical features. In: Sadock BJ,
Sadock VA eds. Kaplan & Sadock’s comprehensive textbook of psychiatry.
Philadelphia: Lippincott Williams & Wilkins, 2000: 1169–99.
7. Bachrach LL. Lessons from the American experience in providing commu-
nity-based services. In: Leff J ed. Care in the community. Illusion or reality?
Chichester: John Wiley & Sons ltd., 1997: 21–36.
8. Ciompi L. Learning from outcome studies – Toward a comprehen-
sive biological understanding of schizophrenia. Schizophr Res 1988; 1:
373–84.
9. Leff J. The downside of reprovision. In: Leff J ed. Care in the community.
Illusion or reality? Chichester: John Wiley & Sons ltd., 1997: 167–74.