^.slovensko ljudsko gledališče celje sezona 1980-81
Vid Pečjak
Drejček in trije Marsovčki
Za oder priredil Blaž Lukan
Režija in scena JANEZ JEMEC Dramaturg Janez Žmavc Kostumi Metka Grobler Glasba Simon Robinson Pesmi Slavko Jug Korepetitor Miro Podjed Lutke Ivica Sadar
DREJČEK
MAMA
MIŠ
MAŠ
ŠAŠ
OČE
TETA META MIHČEV OČE MARSOVSKI OČE MARSOVVKA MATI ZDRAVNICA ROBOTI
MATJAŽ ARSENJUK MARJANCA KROŠLOVA JANEZ STARINA PETER BOŠTJANČIČ IGOR SANCIN DRAGO KASTELIC JANA ŠMIDOVA BOGOMIR VERAS BOGOMIR VERAS LJERKA BELAKOVA LJERKA BELAKOVA DRAGO KASTELIC MARJANCA KROŠLOVA JANA ŠMIDOVA
Vodja predstave Sava Subotič - Šepetalka Jonka Orešnik - Ton Stanko Jošt -Razsvetljava in tehnično vodstvo Bogo Les - Slikarska dela Ivan Dečman - Frizerska dela Vera Pristov - Odrski mojster Vili Korošec - Vid-popotnik - Krojaška dela pod vodstvom Jožice Hrenove in Adija Založnika
Vid-popotnik
ŠTIRJE OBRAZI VIDA PEČJAKA
Ime Vid izvira iz staroslovanskega Svetovida, božanstva, ki so ga prikazali s štirimi obrazi, od katerih je vsak gledal v svojo smer.
Tudi Vid Pečjak ima štiri obraze, štiri poglede v svet, štiri osebnosti: najperj imamo Vida-učitelja, nato Vida-psihologa, nato Vida-popotnika in slednjič Vida-pisatelja. Vid-učitelj že dve desetletji predava na ljubljanski univerzi; učitelj je po poklicu. Vid-psiholog je napisal veliko strokovnih del o človekovem spoznavanju, mišljenju, čustvih, medsebojnih odnosih itd; psiholog je po izobrazbi. Vid-popotnik je potoval po vseh celinah, obiskal je Indijance v Arizoni, domačine v Avstraliji, plesal je hulo na tihomorskih otokih; popotnik je zato, ker ima posebno »žilico«, ki mu ne da miru.
Nazadnje imamo še Vida-pisatelja. Pisatelj ni niti po poklicu, niti po izobrazbi, to je njegov hobby, kar pomeni, da piše samo od časa do časa. Zdaj že dve leti ni ničesar napisal. Sicer pa piše zgodbe, v katerih lahko povsem sprosti svojo fantazijo (fantastiko in znanstveno fantastiko), v katerih nemogoče postane mogoče in mogoče nemogoče. Opisal v svet, v katerem ljudje ne umirajo od starosti (Adam in Eva na planetu starcev), robote, ki so hoteli zavladati svetu (Roboti so med nami), dekle, ki je izginila v svojih sanjah (kam je izginila Ema Lauš). Veliko svojih del je posvetil otrokom. (Živali v ukrivljenem zrcalu, Drej-ček in trije Marsovčki, Pobegli robot). Povest »Drejček in trije Marsovčki« je nastala v njegovih študentovskih letih, tik preden so se ljudje zares podali z raketami v vesolje. Knjiga je izšla trikrat v slovenščini, dvakrat v srbohrvaščini, enkrat v češčini, radijsko igro sta predvajala radio Ljubljana in radio Trst, lutkovno igro pa TV Ljubljana in TV drugi jugoslovanski program . Po 20 letih, odkar je izšla prva izdaja, je zdaj na vrsti odrska uprizoritev.
Vid Pečjak ima štiri obraze, štiri poglede v svet, štiri osebnosti. Katera je prava? Na to vprašanje niti sam ne zna odgovoriti. Podoben je starodavnemu reptilu, ki je živel na kopnem, v vodi, v zraku, ponoči pa je spal v votlinah pod zemljo.
V. P.
DREJČEK IN ANDREJ
Drejček se je rodil pred več kakor dvajsetimi leti. Ko ga je Vid Pečjak zapisal, je hodil v osnovno šolo. Danes končuje fakulteto. A kakšen je Drejček danes? Pravzaprav: nič več Drejček. Andrej!
Včasih njegova glava ni bila nič manjša od velikih glav njegovih marsovskih prijateljev. Seveda po vsebini, ne po obliki. Včasih je zelo dobro poznal svet, v katerem je živel. Poznal ga je celo bolje od svojega očeta, saj se je spraševal o stvareh, o katerih oče ni nikoli razmišljal. Pri tem so mu največ pomagali njegovi prijatelji z Marsa, vendar pa tudi njihova pomoč ne bi imela smisla, če Drejček ne bi bil tako pameten otrok. .
Niso ga zanimale samo igrače, avtomobili, televizijski junaki. Drejček je nekoč pogledal kvišku. Ko je na nebu zagledal zvezde, njihovo kroženje in njihov red, je pogled spustil-in kar naenkrat zagledal svoj svet drugače. Videl je stvari, ki jim danes reče filozofske. Začele so ga zanimati stvari, ki jim danes reče politične. In spoznal je stvari, ki jih danes imenuje družbene. S pomočjo svojih prijateljev z Marsa je začutil, da je svet, v katerega je bil rojen, v primerjavi z zvezdami in svetovi na njih, neurejen, nepopoln, celo grd. To je bilo žalostno in za ortoka celo preveliko spoznanje. Saj: kaj nam v resnici pomenijo otroci?
Biti otrok, pomeni biti srečen. Otrok živi v svojem majhnem svetu. Kiha v sonce. Boža muce. Se sanka in kotalka. Če se rani, mu kri hitro obrišemo in ranico zalepimo s trakom, ki ima barvo kože. Samo zaradi njega so na svetu zdravniki, učitelji, slaščičarji in dedki. Otrok živi v oazi. Vse, kar ga lahko iz nje iztrga, mu skrbno prikrivamo. Delamo ga srečnega. Biti otrok, pomeni biti srečen.
A pomeni biti tudi nekaj drugega. Namreč: skrivati se pred resnico, ki nas obkroža in ki je v veliki meri povsem drugačna. Kakšna? Približno takšna, kakršno jo začuti Drejček. Sestavljena je iz lakote, vojn, krivice. Iz vsega česar njegovi prijatelji z Marsa ne poznajo. Kruta in žalostna.
A Drejček je včasih vedel zanjo. Celo bolje od svojega očeta. . .
Zato si je Drejček upal pobegniti od doma. Pobegniti na Mars, daleč iz tega sveta. Ne za dolgo. Ravno za toliko, da ga je lahko enkrat za vselej občutil. Ko se je odločil vrniti se k mami in očetu, je bila odločitev tesno povezana s tem, kar je videl na Marsu: Celo življenje si bo prizadeval zgraditi Mars za Zemlji. Nekoč. A kakšen je Drejček danes? Pravzaprav: Andrej! Ali se še kaj spomni svojih marsovskih prijateljev? Srečnega življenja na daljnem planetu? Svoje strastne želje, odločitve? Ali se je mogoče Andrej, ki zdaj končuje fakulteto, spet izgubil? Saj se svet ni dosti spremenil, o Andreju pa ne duha ne sluha. . . Naj si vsakdo sam odgovori.
Tako ostaja z nami samo Drejček in njegovi marsovski prijatelji. In spoznanje, da biti otrok pomeni preveč hoteti. Morda. Morda pa se nam kje od strani pravkar smeji Andrej in si misli, kako smo v zmoti. Morda. . .
B. L.
PAVLIHA V ŠIBENIKU
Naše gledališče je bilo povabljeno na jubilejni 20. Jugoslovanski festival otroka, ki je vsako leto v Šibeniku. 25. junija 1980 smo nastopili z igro Janeza Žmavca »Pavliha in malo čez les«. Za to potovanje-v dvajsetih letih zares prvikrat k smo porabili tri dneve. Prvi dan je bil mrzel in deževen, vseeno pa smo si lahko ogledali Bihač, Drvar in slapove Krke, drugi dan pred predstavo je bil sončen in smo se kopali, nazaj grede nas je spet spremljalo slabo vreme, ustavili pa smo se na Plitvičkih jezerih. Naše sodelovanje je denarno podprla Kulturna skupnost Slovenije. To je vse.
o
Ilustracija Štefan Planinc
Slovensko ljudsko gledališče Celje. Gledališki list. Sezona 1980-81, štev. 3. Vid Pečjak - Blaž Lukan: Drejček in trije Marsovčki. Krstna uprizoritev. - Predstavnik upravnik Stane Potisk - Urednik Janez Žmavc - Naklada 1000 izvodov - Tisk Cinkarna Celje - Oblikovanje Domjan