Darja Zaviršek
PRISILNE IZSELITVE
MED EPISTEMOLOGIJO IN PRAKSO SOCIALNEGA DELA
PRISILNA IZSELITEV KOT SCENA IZ VOJNE
Kolikokrat so nam ljudje, ki so jih zanimale
družbe in njihovi procesi, zatrjevali, da se
moramo učiti od majhnih, minornih dogod-
kov, če hočemo razumeti, kako delujejo
vladajoče institucije s svojimi ideologijami.
Prvi korak tega učenja je, da dogodke, ki
smo jim priča, opišemo in nato zapišemo,
kako posamezniki in institucije o njih govo-
rijo, jih »pojasnjujejo« in sčasoma preobli-
kujejo, tako da dogodki služijo opravičeva-
nju njihovih početij, ali z drugimi besedami,
utrjevanju vladajočih ideologij in vrednost-
nih kodeksov. Tako bo pričujoči članek na
primeru minornega dogodka zakonite
prisilne deložacije reflektiral delovanje
struktur moči in procese, ki jih je mogoče
skupno nasloviti »Kako deluje logika
izključevanja«. Ukvarjanje s to problematiko
je še zlasti pomembno zato, ker bomo v
prihodnosti samo v Ljubljani doživeli nekaj
sto prisilnim deložacijam, ki bodo sledile
tistim, ki so že izvedenim.
Eno od vprašanj, ki se mi je zastavljalo,
kadar sem brala o antisemitskih izgonih in
usmrtitvah, je bilo tisto v zvezi s predvide-
vanjem prihodnosti. Od česa je bilo odvis-
no, da so nekateri posamezniki »vedeh«, kaj
se bo zgodilo, in zato pravočasno pobegnili,
in od česa je bilo odvisno, da so drugi »ve-
deli«, da se jim najhujše ne more zgoditi, in
ostali, dokler jih niso prišH iskat ekseku-
torji? Nevarnost je lahko velika, verjetnost,
da se bo zgodilo, pa vendarle majhna.
Kako torej danes zares vedeti, kaj je vpli-
valo na to, da so nekateri Židje verjetnost,
da jih usmrtijo, videli kot sicer grožnjo, ne
pa kot resnično nevarnost? In kako vedeti.
kaj je vplivalo na oceno tveganja drugih, da
so pravočasno zapustili stanovanja, preden
so vanje vdrli nacisti ali vzhodnoevropski
antisemiti? Zakaj so nekateri natančno
ocenili količino tveganja, drugi pa so verjeli,
da se jim »to pač ne more pripetiti«? Kdaj
je prišlo do točke, ko je posameznik prišel
do spoznanja, da mora bežati, da si reši živ-
ljenje? Le pri nekaterih je imela odločilno
vlogo dobra politična ocena trenutne situa-
cije, pri številnih drugih pa je na njihovo
odločitev vplivalo bolj osebno prepričanje,
povezano z idejo o pravičnosti in racional-
nosti človeškega delovanja.
Kdaj torej verjeti, da se tisto, česar ne
moremo niti misliti, lahko zares zgodi, je
ostalo zame vprašanje, ki ga obravnavam
bolj na ravni sofizma kot na ravni vprašanja,
na katerega je mogoč odgovor. Torej, koliko
informacij in koliko pobitih Židov ali pri-
silno deložiranih sosedov je potrebno, da
človek, ki verjame v racionalnost delovanja
posameznikov in oblasti, ne verjame več,
da bo sam ubežal nasilju?
Analogija z antisemitskimi pogromi in
eksterminacijo se mi je nekaj dni zatem, ko
sem bila priča zakoniti prisilni deložaciji v
mestnem jedru Ljubljane, kot flashback
vračala v misli. Koliko prisilnih deložacij v
mestnem jedru je potrebno, da človek
začne verjeti, da ga bodo mestne oblasti
izselile iz stanovanja, v katerega se je
legalno vseHl pred desetimi leti in vse do
danes redno plačeval najemnino? Koliko
mater samohranilk z dvema otrokoma, od
katerih je eden komaj shodil, postavijo na
cesto mestne oblasti, da neka mati samo-
hranilka zares začne verjeti, da ji grozi
resnična nevarnosti prisilne deložacije?
309
DARJA ZAVIRŠEK
Kako naj ob tem ravna socialno delo, bi
moralo biti strokovno vprašanje, postane
pa tudi politično že spričo dejstva, da po-
manjkanje politične volje za graditev novih
stanovanj ustvarja nove in nove brezdomce.
Dodaten razlog, da se mi je scena prisil-
ne deložacije »pomešala« z antisemitskimi
izgoni, je ta, da je prisilna deložacija v
resnici videti kot kratka vojna scena. Sredi
dopoldneva vdre v stanovanje nekaj mož,
ki imajo po nekem konceptu pravičnosti
legalno pravico, da v kartonske škatle zme-
čejo vse, kar je v stanovanju, v nekaj urah
izpraznijo stanovanje in odpeljejo opremo
na dogovorjeno mesto (če oseba nima pro-
stora, kamor bi namestila pohištvo in svoje
osebne predmete, jih odpeljejo v državno
skladišče, za katerega je treba plačevati
dnevno ležarino). Okoli oseb, ki jih deloži-
rajo, se zbirajo otroci, ki kričijo ali pa nemo
opazujejo dogajanje, ženske, ki jokajo in se
nemočno pritožujejo. Nekaj novinarjev
poskuša »ujeti« dramatičnost trenutka. Ko
je stanovanje izpraznjeno in možje odidejo,
ostanejo na zanemarjenem dvorišču tri
ženske, ki jokaje tolažijo druga drugo, nekaj
otrok in nekaj stvari, ki jih deložirana
ženska kot osebno prtljago odnese s seboj.
To sta bili v tem konkretnem primeru ročna
torbica in plastična vreča, polna plenic.
Zadnja vojna scena na domačem dvorišču,
ki jo doživijo nekateri pregnanci, je poslav-
Ijanje. Prizadeta ženska se je objela z vsemi
sosedami, ki so jokale na dvorišču, in potem
z otrokom v naročju za vedno odšla iz kraja,
ki je bilo 10 let njeno domovanje.
Tretji razlog, da me je scena prisilne de-
ložacije še nekaj dni spominjala na antise-
mitske izgone, je bil moj spomin na to, da
je prav v tej hiši ves čas druge svetovne
vojne živelo nekaj Židov, ki jih nacisti niso
odkrili in so v mirnih časih umrli naravne
smrti. Tako hiša, ki je stara skoraj 200 let,
dosedaj ni poznala primera, da bi bil kakšen
njen prebivalec iz nje nasilno izseljen. Do
kakšnih okoliščin mora torej priti, da se to
zgodi, kakšno součinkovanje prikrajšanosti
in diskriminacij pripelje do dogodka, o
katerem nihče ni verjel, da se lahko zares
zgodi?
PRISILNE IZSELITVE
KOT USTVARJANJE BREZDOMCEV
V današnjih državah so deleženi največje
diskriminacije posameznice in posamez-
niki, ki doživljajo več kot eno obliko prikraj-
šanosti. Najpogosteje gre za součinkovanje
različnih situacij in dogodkov, ki jih uvrsti
med skrajno ranljive prebivalce. Njihova
prikrajšanost je učinek dveh vrst diskri-
minacij: najprej tiste, ki izhaja iz neenake
porazdelitve dobrin in možnosti, da se
dobrine pridobi, in potem tiste, ki izhaja iz
kulturnih vrednot. Te spodbujajo direktno
in indirektno izključevanje (stereotipi o
materah samohranilkah, zmerjanje ljudi, ki
so pripadniki etničnih manjšin, negativne
predstave o tem, kakšne osebnostne last-
nosti imajo ljudje s prizadetostmi ipd.).
Ranljivost je torej materialna in kulturna,
saj posamezniki in posameznice ne doživ-
ljajo le ekonomske dominacije, temveč tudi
tisto, ki izhaja iz vrednotenja ene kulture
pred drugimi kulturami: ko na primer zaslu-
žijo boljše delovno mesto, pa ga ne dobijo,
ker lahko boljše delovno mesto dobijo samo
osebe, ki v kulturnem pogledu niso nega-
tivno vrednotene. Tako se ekonomski pri-
krajšanosti pridruži tudi kulturna, in na
koncu je komaj mogoče videti, katera je
pomembnejša in katera je vzrok za dolo-
čeno situacijo, ki se pripeti človeku.
Za boljšo pojasnitev takega součinko-
vanja vzemimo partikularen primer ženske
z dvema otrokoma, ki je bila septembra
1997 izseljena iz nekdanjega občinskega
stanovanja. Lahko bi šlo tudi za katero koli
drugo osebo, pri kateri bi prikrajšanosti
delovale kot sistem, ki omogoča pogoje za
izključevanje. V njeni življenjski zgodbi se
nam razkrijejo naslednji elementi: ženska,
ki si je v novi državi pridobila slovensko
državljanstvo — torej »Slovenka drugega
reda«, delavka, ki ima dolgotrajne izkušnje
z revščino in življenjem na eksistenčnem
robu, oseba, ki sama skrbi za dva otroka, ki
ima šibko socialno podporno mrežo in ki
jo ime in priimek uvrščata med kulturno
devaluirane državljane in državljanke. Če
vemo, da diskriminacije in izključevanje
nikoli niso naključni dogodki, temveč so
vgrajeni v delovanje oblasti in političnih
310
PRISILNE IZSELITVE MED EPISTEMOLOGIJO IN PRAKSO SOCIALNEGA DELA
sistemov, lahko z analizo elementov prikraj-
šanosti pri tej določeni osebi opazimo sub-
tilno delovanje mehanizmov oblasti. Žen-
ska z otrokom, tako ideološko poveHčevan
simbol ljubezni in sreče, v tem primeru
dokazuje, da je tudi to le del resnice: obsta-
jajo bolj in manj zaželene matere z otroki,
bolj ali manj družbeno vrednotene matere.
To se vedno znova pokaže tudi pri ženskah
s fizično prizadetostjo, ki bolj kot lastno
fizično-telesno oviranost doživljajo družbe-
ne ovire, ko se odločijo, da bodo imele
otroka. Odločitev, ki je pri enih spodbujana,
postane pri drugih »družbeni problem«.
Tako se počasi razkrivajo mehanizmi
delovanja moči, ki jih najdemo kot različne
odnose sil, ki takrat, ko začnejo delovati,
ubirajo svoje lastne poti in gradijo svojo
lastno organizacijo. Lahko pa uzremo meha-
nizme delovanja moči tudi kot različne
strategije razHčnih subjektov, ki v končni
fazi dosežejo neki določeni učinek. Moč na
področju ohranjanja družbene hierarhije je
v vsakem primeru stalna, se ponavlja in se
reproducira sama od sebe.
Če pobliže pogledamo primer septembr-
ske prisilne deložacije matere z otrokoma,
vidimo še nove kombinacije prikrajšanosti.
Zato da bi nekoč postala najemnica social-
nega stanovanja, je prizadeta oseba že ob
koncu 80. let začela opravljati skrbstveno
delo za ostarelo žensko, ki je nekaj let zatem
umrla. S tem je državo razbremenila plačila
institucionalne skrbi za odvisno osebo za
vsaj dve leti. Upala je, da si bo tako pridobila
najemno pravico do stanovanja, vendar
mestne oblasti z njo niso hotele podpisati
najemne pogodbe. Že leta 1992 so ji začele
groziti s prisilno deložacijo, ki so jo potrdile
tudi sodne oblasti. Od leta 1992 do leta
1997 ni Mesto Ljubljana našlo za tri sloven-
ske državljane nobene druge rešitve, kot da
jih je »izvrglo« iz sistema in jih postavilo na
eksistenčni rob. Družina, ki se še do včeraj
po ničemer ni razlikovala od vseh drugih
podobnih družin, je za nekaj mesecev po-
stala brezdomska družina in tako povsem
»drugačna« od vseh drugih.
Brezdomci torej niso postali kdorsibodi,
ljudje, ki bi bili žrtev naključij in slabe sreče.
Nasprotno, sito socialne države je izvrglo
najranljivejše izmed ranljivih: tri ljudi, ki so
bili tako ali tako že na robu revščine. Tisto,
kar hočejo oblastna razmerja prikazati kot
»naključje«, ki se zgodi vsake toliko, je v
resnici izselitev oseb, ki že doživljajo
večkratno prikrajšanost. Vidimo torej, da se
take stvari ne dogajajo naključno, temveč
jih lahko z analizo delovanja oblastnih
struktur predvidimo vnaprej. Tam, kjer
oblastna razmerja v svoje delovanje ne
vgradijo načela socialne pravičnosti, ki bi
zahtevalo, da vladajoča večina zavestno
skrbi za najranljivejše skupine prebivalstva,
ki imajo vsakdanjo izkušnjo kulturne in
ekonomske dominacije in so brez socialne
opore v ljudeh, ki zasedajo v družbi so-
cialno vrednotene družbene položaje, so
prav ti posamezniki najlažja tarča manife-
stiranja moči. Koncept moderne liberalne
države, ki se je poslovila od »velikih levi-
čarskih utopij«, če parafraziram J. Haber-
masa, temelji na demokraciji, kjer manjšina,
ki ima moč skoncentrirano v politiki in
ekonomiji, deluje tako, da zagotavlja pre-
živetje večini. Gre za proces, ki v pogojih
neenakosti poskuša delovati pravično.
Posebna pozornost, namenjena ljudem, ki
si najtežje pridobijo ekonomske dobrine
(ženske, ki same skrbijo za otroke, ljudje s
fizičnimi in duševnimi prizadetostmi, stari,
pripadniki etničnih manjšin), je pogosto
zgolj videz, v resnici pa se neenakosti in
revščina poglabljajo. Socialna neenakost in
iz nje izhajajoča revščina pride nekaterim
prav iz vsaj dveh razlogov. Prvi je ta, da se
lahko ekonomsko privilegirani socialni sloji
zrcalijo v tistih, ki so na ekonomskem dnu:
»Mi smo nekaj boljšega od revežev« Pri tem
ne gre le za dejstvo posedovanja ekonom-
skih dobrin, temveč tudi za psihološko
dominacijo, užitek močnejšega. Lahko se
pojavi krščanski tip zrcaljenja v smislu:
»Bodimo hvaležni, da nam gre tako dobro;
kako bi bilo, če bi bili taki reveži.« Drugi
razlog pa je v tem, da šele skupina revnih
premožnejšim omogoča uresničitev siste-
ma dobrodelništva, ki se pri nas uspešno
razpreda. Tisti, ki da, ima tudi materialni
dokaz za svojo dobroto. Udeležba na
dobrodelni prireditv^i mu daje natanko tisto
podobo, ki si jo ves čas želi imeti o sebi.
Lacanovska psihoanaliza v tem primeru
govori o procesu simbolne identifikacije.
311
DARJA ZAVIRŠEK
INSTITUCIJE KOT NARAVNE DANOSTI
Edina možnost, ki jo ima ženska z otrokom,
ki nima denarja za najem stanovanja s pro-
fitno najemnino ali vsaj za najcenejšo sobo
v nastanitvenem centru (ki se tako ali tako
izogiba družin), je vstop v različne institu-
cionalne sisteme: oddaja otrok v rejništvo,
namestitev starejšega otroka v kakšnega od
socialnih zavodov, vstop v Materinski dom,
zatočišče ali kakšno od cerkvenih organi-
zacij. V materinskih domovih in zatočiščih
nikoli ni prostora, vedno pa se najde kakšna
rejniška družina, ki z dodatnim otrokom
tudi nekaj zasluži. Ureditev rejništva pa je
v takih primerih najpogosteje največji in
edini »uspeh«, s katerim se lahko pohvalijo
socialne službe. Vsem tem možnostim je v
resnici treba reči situacija, kjer ni izbir. V
tej socialni realnosti, kjer ni izbir, pa vseeno
zbudi pozornost svojevrsten paradoks:
rešitve, ki so na voljo, ko nekdo postane
brezdomec, so predvsem institucionalne.
Namesto da bi država omogočila osebi pri-
merno bivališče, ki bi bilo cenejše kot vzdr-
ževanje dragih institucij, ponuja institu-
cionalne rešitve (materinske domove,
brezdomske centre, nadomestne družine).
Logika, ki začne delovati, temelji na pre-
pričanju, da tisti, ki je reven, nima pravice
živeti s svojimi otroki in nima pravice do
lastnega bivališča. V najboljšem primeru
dobi sobo v eni od omenjenih institucij ali
sobo v enem od samskih domov. Tako se
ponovno srečamo s problemom, ki ga naj-
demo tako na področju duševnega zdravja
kot na področju prizadetosti in starosti. Gre
namreč za to, da država še vedno podpira
drage in za posameznika praviloma neučin-
kovite institucije (domove za stare, psihia-
trične bolnice, materinske domove, social-
ne zavode), namesto da bi denar direktno
namenila prizadetim osebam.
O čem torej dejansko govori dejstvo, da
se v Sloveniji država namesto gradnje
socialnih stanovanj odloča za graditve
novih in novih instiuicij? Vanje mora stopiti
oseba, ki je stara in ne more več živeti samo-
stojnega življenja, oseba s fizičnimi ovira-
nostmi, ženska, ki jo pretepa partner, in
tako naprej—vsakdo, ki bi sicer potreboval
individualne načine podpore za samostoj-
no življenje. Ali se za temi odločitvami ne
skriva tisti znani srednjeevropski kaikovski
subjekt, ki verjame v pomoč institucij tudi
takrat, ko namesto pomoči dobi nadzoro-
vanje in osebno razvrednotenje? In ki se
počuti bolj nemočnega, ko okoli njega ni
več velikih institucij? Kafkovski subjekt je
soočen z nasprotjem med tem, da v resnici
ima določeno količino moči, s katero bi
lahko spreminjal družbene okoliščine, a se
hkrati počuti brez moči. Resnično verjame,
da ne more biti akter pomembnih družbe-
nih premikov. Del te logike je tudi dojema-
nje prava in sodstva kot naravne danosti,
kot naturaliziranih form, ki prav zaradi
svoje navidezne »naravnosti«, ki zabriše
družbeno konstruiranost in spremenljivost,
dajeta občutek varnosti in pravičnosti.
KRŠENJE OBVEZNOSTI, KI IZHAJAJO
IZ PODPISANIH MEDNARODNIH KONVENCIJ
Sociologinja Srna Mandič je v enem od
svojih člankov (Pravica do stanovanja. So-
botna priloga Dela, 18.10.1997) opozorila
na ogromen razkorak v praksi Slovenije
glede na druge evropske države, ko gre za
uresničevanje pravice do stanovanja. Če-
prav je Slovenija podpisala vse pomemb-
nejše deklaracije, ki se nanašajo na pravice
vsakogar do primernega stanovanja, pa je
realnost, kot kaže pričujoči primer, povsem
nasprotna. Poglejmo si le dve določili iz
dveh mednarodnih koncencij, ki jih je
podpisala naša država:
Priznavamo posebne potrebe žensk, otrok in
mladostnikov po varnih, zdravih in pravno
zavarovanih stanovanjskih razmerah (Istan-
bulska deklaracija, str. 7).
V primeru opisane prisilne deložacije je
šlo prav za mater z otrokoma, torej za eno-
roditeljsko družinsko skupnost, ki je v
Sloveniji v nasprotju z drugimi evropskimi
državami diskriminirana tudi v razmerju do
družin z dvema odraslima roditeljema.
Veljavni Pravilnik o merilih za dodeljevanje
solidarnostnih stanovanj (JJr. I RS, 18/92)
daje prednost pri pridobitvi stanovanja
»mladim družinam«, torej skupnosti dveh
312
PRISILNE IZSELITVE MED EPISTEMOLOGIJO IN PRAKSO SOCIALNEGA DELA
odraslih oseb, ki nista starejši od 30 let, in
pripadajočih otrok. Tudi tu se pokaže
skrajno nerazumevanje slabih materialnih
razmer, v kateri živijo osebe, ki same skrbijo
za svoje otroke in so prav zaradi tega v
zahodnih državah uvrščene med najranlji-
vejše skupine prebivalstva tudi pri prido-
bitvi stanovanja. To je ostro kritizirala že
Vesna Leskošek (1997), ki je poudarila, da
je taka odločitev stvar obstoječe ideologije,
ki ne upošteva vsakdanje realnosti:
Če postavljamo prednostne kategorije, bi jih
morale biti deležne ravno samohranilke in
samohranilci. Izhajati bi morali iz dejstva, da
je eni hranilki in hranilcu družine mnogo
težje preživeti, ker se mora poleg eksisten-
čnih stisk soočati še s stereotipi in diskrimi-
nacijami v družbi. Tisti, ki bolj potrebuje
točke za mlado družino, je torej ravno
enoroditeljska družina.
Slovenija je torej podpisala Istanbulsko
deklaracijo, ne da bi v praksi dokazala, da
resnično odgovorno sprejema »posebne
ukrepe« za »prikrajšane in posebno ranljive
skupine«. To se še eklatantneje pokaže pri
analizi točkovnika za določanje upraviče-
nosti za uvrstitev na seznam upravičencev
do socialnega stanovanja. Ta določa, da se
mora točkovati Uidi površina stanovanja, v
kateri oseba trenutno prebiva, pa čeprav
gre za bivanje v instituciji zaradi brez-
domstva. V nekaterih primerih je mogoče
opaziti prav perverzne situacije. Na enem
od Centrov za socialno delo v Sloveniji so
mi na primer povedali, da je komisija za
točkovanje pred nedavnim hotela izmeriti
sobe, v katerih živijo pretepene ženske z
otroki, ki so se morale umakniti pred na-
siljem in v resnici torej nimajo ustreznega
bivališča. Kljub vsemu so jim točko vaici
hoteli izmeriti površino nujnega in začas-
nega zavetja, kamor so se za krajši čas uma-
knile. Njihovo prehodno zasilno bivališče
je potemtakem dovolj, da se ga šteje pod
rubriko »stanovanjska površina«.
Drugo določilo, ki ga najdemo v Dekla-
raciji v poglavju o obveznosti držav podpis-
nic (točka n, str. 34), pa se glasi:
Sprejemamo obveznost, da bomo, upoštevaje
človekove pravice, nudili pravno varstvo in
zaščito vsem ljudem pred prisilno deložacijo,
ki bi bila v nasprotju z zakonom; če je
deložacija neogibna, pa zagotovili, da bodo
na voljo druge ustrezne rešitve, (v: Mandič,
op. cit.')
V konkretnem primeru to pomeni, da je
naša država dolžna zagotoviti bivališče tudi
v primeru, ko gre za »neogibno deložacijo«.
V praksi konkretnega primera, ki ga nava-
jamo, pa so mestne oblasti žensko z otro-
koma postavili na cesto.
Na listi za pridobitev socialnih stanovanj
iz leta 1996 je uvrščena na 1138. mesto med
upravičenci do socialnih stanovanj, ki so jih
od leta 1991 v Ljubljani dodehli pribHžno
160. Odgovorni za stanovanjsko politiko
trdijo, da bo še huje in da se bodo zakonite
deložacije nadaljevale. Kako bo v tem času
Slovenija opravičevala podpise medna-
rodnih konvencij, ki ne samo priporočajo,
temveč obvezujejo popisnice, da v primerih
»neogibnih deložacij« zagotovijo »druge
ustrezne rešitve«, ni povsem jasno.
Ena od značilnosti »postsocialističnih
pogojev«, kot Nancy Fraser (1997) pogojno
poimenuje obdobje tranzicijskih kapitaliz-
mov, je v tem, da vladajoča ideologija spod-
buja težnje posameznikov in posameznic
po individualnih razlikah in kulturnih
raznoličnostih. Govor o kulturni reprezen-
taciji je postal merilo demokratičnosti
družb. Hkrati pa je to dober način, da se
nihče več ne ukvarja z vprašanjem ekonom-
skih razlik, torej z analizo nepravičnosti, ki
izhajajo iz nemožnosti po pridobitvi
ekonomskih dobrin.
BREZDOMSTVO
KOT PSIHOLOŠKO OŠKODOVANJE
IN PROCESI OPRAVIČEVANJA
Iz psihološke perspektive lahko o zakoniti
prisilni deložaciji govorimo kot o dejanju,
ki povzroča nepopravljivo psihološko ško-
do prizadetim osebam. Gre za travmatski
dogodek, ki že veliko prej, kot je izveden,
pomeni življenje v negotovosti. V našem
konkretnem primeru je mlada družina pet
let živela pod psihološkim pritiskom
313
DARJA ZAVIRŠEK
prisilne deložacije, ne da bi imela tudi
ekonomske možnosti, da bi se tega pritiska
rešila. Definicija travme poudarja, da govo-
rimo o travmatičnem dogodku takrat, ko
psihološko stanje ali zunanji dogodek v
hipu spremeni našo sedanjost in prinese
občutke kaosa in negotovosti. To se zgodi,
ko je oseba priča nenadni izselitvi osebnih
predmetov, uničevanju osebne lastnine.
Travmatska izguba je torej povezana z
dejstvom, da človek nenadoma postane
brezdomec, da je brutalno iztrgan iz so-
cialnega okolja, v katerem je živel desetletje,
da je izpostavljen bodisi obremenjujočemu
sočustvovanju okolice bodisi boleči brez-
brižnosti. Nenadna sprememba popolno-
ma spremeni vsakdanje življenje. Veliko
oseb, ki so preživele travmatsko izgubo,
govori o tem, da življenje po njej nikoli več
ni tako, kot je bilo pred tem, da se počutijo
odtujene od drugih ljudi, »drugačne« od
tistih, ki nimajo take izkušnje.
Človekova idetiteta je bistv^eno povezana
z načinom bivanja, z bivalnim okoljem, s
socialno mrežo, statustnimi atributi, ki
olajšujejo življenje in brez katerih je
bistveno oteženo osebno vrednotenje in
samovrednotenje osebe, ki jih nima: stano-
vanje, zaposlitev, osebni avto, ustrezna
oblačila, družbeno vrednotena socialna
mreža ipd. Za vse prihodnje stike, ki jih bo
v pričujočem primeru imela prizadeta
ženska z otrokoma, ne bo več pomembno,
da je desetletje živela in urejala majhno
stanovanje v središču Ljubljane, temveč bo
za vse ljudi, ki jo bodo srečah, v prvi vrsti
brezdomka z dvema otrokoma. To vpliva na
človekovo samopodobo, na občutke lastne
vrednosti odraščajočih otrok, na nove
psihološke prikrajšanosti.
Tudi ljudje, ki so priča takim dogodkom,
jih opisujejo kot travmatične. Tiste socialne
delavke, ki so pripravljene sodelovati in
ponuditi psihološko oporo v primerih
prisilnih deložacij, pripovedujejo o tem,
kako ti dogodki vplivajo na njihovo psihič-
no počutje. Večina pripoveduje o občutkih
nemoči in razvrednotenosti tako v smislu
strokovnega dela kot v smislu osebne pri-
zadetosti, ko se postavijo na stran prizadete
osebe. Mnoge socialne delavke pri teh
dogodkih nočejo sodelovati, saj poudarjajo,
da ne želijo biti potisnjene v vlogo psiho-
loških blažilk negativnih učinkov, ki jih
povzročijo državne odločitve. Te so sicer
zakonite, s stališča teorije in prakse socialne
varnosti in socialnega dela pa nepravične.
Kritična socialna delavka pač ne more
zatisniti oči in trditi, da je metati na cesto
samohranilko z dvema otrokoma, ki je prej
skrbela za invalidno osebo v skupnem
gospodinjstvu, pravično dejanje.
Večina ljudi za take dogodke, ki pri
opazovalcih povzročajo nelagodje, tesnobo
in občutke nemoči, noče vedeti. Bolečina,
ki jo povzroča vednost, kaj v resnici
pomeni, da se tri osebe nenadoma znajdejo
na cesti, je za mnoge prevelika, da bi jo
lahko prenesli. Številne raziskave so ugoto-
vile, da se ljudje pogosteje in raje identifi-
cirajo s tistimi, ki imajo več moči, kot s tis-
timi, ki je imajo manj. Lažje se je na primer
identificirati z storilcem kot z žrtvijo, saj
lahko na ta način ubežimo občutkom ne-
moči, tesnobe in nebogljenosti, ki jih
doživlja žrtev. Najučinkovitejši način, da se
izognemo občutkom, ki jih ima žrtev, je, da
vanjo projiciramo krivdo za storjeno
dejanje. O ženskah, ki so žrtve nasilja, se na
primer trdi, da so same krive, da izzivajo,
da nasilje na neki način zaslužijo in so same
krive, da je prišlo do poškodb.
V primeru omenjenih zakonitih prisilnih
deložacij se nelagodje in tesnoba, ki ju
občuti človek, ko je zares pripravljen
zagledati, kaj to dejanje pomeni, navadno
zmanjšajo z izjavami, kot so: »Saj je že pet
let vedela, da ji grozijo z izselitvijo,« »Kaj je
delala vsa ta leta, zakaj ni dobila boljšega
odvetnika,« »Lahko da otroke v rejo in si tako
olajša situacijo,« »Gotovo jo bo vzela kakšna
stara ženska, ki potrebuje pomoč,« »Takih
primerov je še veliko,« »Ljudje živijo še v
hujših razmerah,« »Če je tako presodilo
sodišče, potem bo že nekaj na tem«.
Take in podobne racionalizacije, ki so
običajen del procesa, ki mu pravimo zmanj-
ševanje občutkov tesnobe in bolečine, so
najpogostejši načini, da odgovornost za
storjeno dejanje prenesejo na prizadeto
osebo: »Vedela je, kaj se bo zgodilo, zakaj ni
prej ukrepala!« Po tej logiki deprivilegirane
skupine prebivalstva same sodelujejo pri
svojem zapostavljanju. Izkušnja, ki je v
314
PRISILNE IZSELITVE MED EPISTEMOLOGIJO IN PRAKSO SOCIALNEGA DELA
resnici posledica politične odločitve, se
prenese na osebno raven in postane stvar
individualne »usode«, tako rekoč zaseb-
nosti, s katero nihče noče ničesar imeti. Ko
smo pred tem, da se moramo odločiti, da v
konkretnem primeru storimo kaj za osebo,
ki je v življenjski stiski, se kot zadnji zdihljaj
samoopravičevanja, ki naj zmanjša tesnobo,
pojavi misel: »Saj se bo pojavil kdo, ki bo
pomagal, navsezadnje pa je to stvar države
in socialnega dela.« Tako se izognemo ne-
varnemu odkritju, da tistega »drugega«, ki
nanj računajo, ni.
Ker so take racionalizacije le psihološka
opora, da se v človeku zmanjšata tesnoba
in bolečina, so seveda nekoristne za racio-
nalno analizo, s katero smo začeli pričujoči
članek. Ne morejo namreč upoštevati struk-
turne ravni prikrajšanosti, na kateri vidimo,
da ta ženska tudi pred petimi leti ni imela
možnosti, da si najame, pridobi, kupi, po-
deduje stanovanje. Da so se v teh petih letih
njene prikrajšanosti le še stopnjevale. Ro-
dila je drugega otroka, za katerega njegov
biološki oče ne plačuje niti zakonsko
določenih alimentov. Njeni denarni viri so
se torej v teh letih zmanjšali in ne povečali,
kot so se denarni viri mnogih drugih držav-
ljanov, odrečena pa ji je bila tudi pravica
do stanovanja.
Eden od učinkovitih načinov raciona-
lizacije travmatskih dogodkov je, da verja-
memo, da gre zgolj za naključja. Verjame-
mo, da je posilstvo v parku nesrečno
naključje, da je fizično nasilje naključno, da
je zakonita izselitev »usoda«, ki samo po-
kaže, da mašinerija državnega sistema kdaj
pa kdaj naredi napako v škodo humani-
zacije človekovega življenja. Tisto, kar se v
procesu psihološke racionalizacije prikrije,
pa je bolj grozljivo; namreč to, da takim
dogodkom ne botruje naključje, temveč,
nasprotno, dobro skrita, subtilna logika
družbenega izključevanja, ki se v sistemu
navidezne pravičnosti začne z izključe-
vanjem najranljivejših skupin prebivalstva.
Zgodovine odporov in časi družbenih
premikov nas učijo, da je premik mogoč le
tedaj, ko se subjekt sam prepozna kot akter
vsakokratne družbene situacije. Takrat
lahko prav s pozicije individuuma preskuša
nove strategije, ki so redke v vsakdanjih
praksah državljanov in so onstran znanih
ideoloških vzorcev dominacije in podreje-
nosti. Delujoči subjekt je torej mogoč, ko
različne ideologije prepozna, vendar ne
pristane na to, da ga usodno določajo. Z
drugimi besedami, če ni stanovanj, je stvar
politične volje, da jih zgradimo, če je
ustvarjanje brezdomcev pravno legalno, še
ne pomeni, da je tudi pravično. Kajti
vprašanje graditve stanovanj je v resnici
bolj stvar vrednot in ideoloških odločitev
kot denarja in betona. Na to opozarja tudi
Srna Mandič (1996: 11), ko pravi:
Stanovanje v funkciji zavetišča danes ni več
prevladujoča paradigma raziskovanja, razi-
skovalna pozornost se vse bolj usmerja k
socialnim, gospodarskim, političnim in
ideološkim razsežnostim stanovanja.
Kako oceniti pripravljenost lokalnih ob-
lasti za delovanje v smeri socialne pravič-
nosti s politiko, ki je ne bodo zanimah le
»veliki« dogodki, temveč prav tiste »maj-
hne«, navidezno nepomembne reči, pa je
stvar, ki jo bo vse večja množica ljudi brez
stanovanj kaj kmalu izkusila v svojem
vsakdanjem življenju.
KAJ DELAJO SOCIALNE DELAVKE,
KO ČLOVEKA SELIJO?
Tako smo prišli do bistvenega. Kako naj v
primeru prisilnih deložacij ravnajo socialne
delavke? Kot vsaka praksa, je tudi socialno
delo odvisno od teorij in od ideologij. Če
med tema dvema kategorijama sploh
obstaja razlika, jo razpoznamo tako, da je
prva domena epistemološkega prizade-
vanja, druga pa prizadevanja po ohranjanju
obstoječih razmerij in repeticijskih praks.
Danes vemo, da je tudi prakso vse težje
predpisovati, saj je subjekt zavezan svojim
lastnim ideologijam, sledi različnim tipom
teorij in je določen z različnimi diskurzi.
Vseeno pa vemo, kaj naj bi pomenila dobra
praksa socialnega dela, ki naj bi se jim
prostovoljno in goreče približevala vsaka
strokovnjakinja, socialna delavka ali social-
ni delavec. Nič ne pomaga, tudi dobra
praksa je le ideološki konstrukt in produkt
315
DARJA ZAVIRŠEK
epistemoloških prizadevanj, ki jih je
mogoče uporabljati z omejenim rokom
trajanja. Odvisna je od kulturnega kon-
teksta, v katerem je nastala. Vseeno si po-
glejmo, kaj se zdi v tem hipu ustrezen spisek
ravnanj, ki upošteva tako socialno-politični
kontekst, v katerem se dogodek odvija, kot
čustvene potrebe individuuma. Spisek rav-
nanj je mogoče poljubno širiti in dodajati
elemente, ki mu manjkajo.
Praksa socialnega dela na področju pri-
silnih (legalnih ali ilegalnih) deložacij bi
morala vsebovati naslednje postopke in
temeljiti na naslednjih miselnih modelih:
1) Socialna delavka mora biti vedno ude-
ležena pri prisilni izselitvi. To je pomembno
iz naslednjih razlogov:
•	Zaradi zagovorniške vloge v odnosu do
stranke, ki doživlja travmatski dogodek
izgube. Socialna delavka je priča dogajanja,
omogoča čustveno oporo, pomaga pri prak-
tičnih opravilih, ki so nujni med deložacijo
(razmišljati skupaj z osebo, kaj bo vzela s
seboj, kam bo odpeljala pohištvo, kam se
lahko zateče ipd.); pomaga pri skrbi za otro-
ke, stare, bolne.
•	Zaradi kontinuitete v procesu pomoči,
saj dobi socialna delavka s tem podatke,
kam se bo zatekla deložirana oseba ali
družina, v kakšni socialni stiski se je znašla
in kaj posamezniki potrebujejo. Že med
prisilno deložacijo se socialna delavka s
prizadeto osebo dogovori za prihodnje
postopke.
2.)	Socialna delavka mora nemudoma
začeti z ukrepi zmanjševanja škode, ki so
materialne in čustvene narave. Poskrbeti
mora za nujno materialno pomoč (enkrat-
na socialna pomoč, zimska pomoč, meseč-
na socialna denarna pomoč ipd.) in za
čustveno oporo: tako za pomoč otrokom
(npr. pomoč v šoli) kot za pomoč odraslim
(skupine za samopomoč, svetovanje kot
vrsto podpore).
3.)	Socialna delavka mora zbirati in
posredovati vse informacije, ki jih prizadeta
oseba potrebuje: najcenejše bivalne mož-
nosti in cenene možnosti za nakup naj-
nujnejših materialnih dobrin; možnosti za
brezplačno bivanje, pravne informacije. V
skrajni sili pa ji mora ponuditi tudi obsežne
informacije o institucionalni pomoči
(materinski domovi, prehodni domovi,
stanovanjske skupine, brezdomska zato-
čišča, varne hiše ipd.). V tem primeru je
dobro, da organizira interdisciplinarni
krizni tim za učinkovito pomoč.
5.)	Socialna delavka mora poznati zako-
nodajo in pravne dokumente in vedeti, da
so prisilne izselitve, kjer prizadete osebe od
države ne dobijo nadomestnih bivališč,
nelegalne, in morajo v teh primerih posre-
dovati pri političnih organih (na občini,
ministrstvih, nevladnih organizacijah, pri
varuhu človekovih pravic, mednarodnih
organih).
6.)	Socialna delavka mora vedeti, kakšen
je postopek za kandidiranje pri razpisih za
pridobitev socialnega stanovanja, in nare-
diti vse, da pomaga osebi pridobiti socialno
stanovanje (pisanje priporočila, pomagati
osebi, da si pridobi vse potrebne doku-
mente, poznati nepisana pravila pri prido-
bivanju socialnih stanovanj ipd.).
7.)	Socialna delavka mora delovati iz
perspektive uporabnice in upoštevati želje
in vrednote stranke, katere zagovornica je.
To pomeni, da ne sme ponujati ali celo
vsiljevati stranki nesprejemljivih rešitev:
oddaje otrok v rejniške družine, odhod v
institucijo, življenje v kulturnih okoljih, ki
jih stranka ne sprejema.
8.)	Socialna delavka mora upoštevati, da
je prizadeta stranka v procesu šoka in
žalovanja in mora skrbeti za to, da ima do
nje spoštljiv odnos. Pred kratkim je neki
socialni delavec deložiranemu fantu očital
nove superge, ki si jih je kupil na ljubljanski
tržnici, češ, če ima denar za nova oblačila,
si lahko tudi najame sobo v hotelu.
9 ) Socialna delavka mora osebi, ki je
prizadeta zaradi deložacije, omogočiti
pravico do izbire.
Po vsem zapisanem se ponovno vsiljuje
misel, ki jo je nekoč nakazala Doreen
Gibson: ali ni socialno delo, vsaj tukaj in
zdaj in za marsikoga, nemogoča naloga.
316
PRISILNE IZSELITVE MED EPISTEMOLOGIJO IN PRAKSO SOCIALNEGA DELA
Literatura
N. Fraser {1991), Jtistice Interruptus. London: Routledge.
V. Leskošek (1997), Diskriminacija »nezakoncev«. Mladina 28/29-
S. Mandič (1996), Stanovanje in država. Ljubljana: ZPS.
317