Copyright © avtorice in avtorji za besedila v izvirniku

Copyright © prevajalke in prevajalci za prevode besedil





Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani

COBISS.SI-ID=294306816

ISBN 978-961-94339-2-8 (pdf)

2



ŠIRI POEZIJO, NE STRAHU





Antologija





Izbrala in uredila Katja Kuštrin in Peter Semolič





Kulturno-umetniško društvo Poiesis

Ljubljana, april 2018

3





4





Antoine Cassar




#poetrynotfear



November 2015, teden dni po napadu v Parizu. Ura je dve zjutraj in po dolgem dnevu, ko sem bil obkrožen z razumljivo paranojo, pomešano z manj razumljivim rasističnim govorom, zleknjen na kavču lenobno brskam po družabnih omrežjih. Priznati moram, da to ni najboljši način za sprostitev pred spanjem, še posebej pa ni bil takrat. Veliko objav in komentarjev, vključno z objavami in komentarji prijateljev, ki jih spoštujem in občudujem, se je penilo od sovraštva, vsaka beseda je bila kot šrapnel, ki je še vedno letel iz eksplodiranih bomb.



Bil sem na tem, da izklopim računalnik, ko sem zagledal napol smešno, napol grozljivo sliko – fotomontažo, ki jo je delil britanski

»časopis« in ki je prikazovala gumijast čoln, poln teroristov v zelenih oblekah in z rutami, z avtomatskimi puškami in ročnimi minometi, kako zasledujejo trajekt prek Rokavskega preliva.



»Džihadisti v »Džungli« v Calaisu morda načrtujejo SMRTONOSNO

MISIJO, da bi ugrabili trajekt in z njim treščili v Dover.«



Smrtonosna misija! Neuspela aliteracija in vendar zelo učinkovita.

Začel sem se smejati, potem pa se je vame priplazil strah. Ne zaradi divjega prizora na fotomontaži, temveč zaradi njene namere.

Množični mediji niso bili samo kanal za uporabo strahu kot instrumenta čustvenega in političnega nadzora, kot se jih dnevno uporablja; podoba gumijastega čolna ni bila le globoka žalitev tisočih duš, ki bežeče pred nasiljem uspejo – ali ne uspejo – prečkati Egejsko morje; to je bil eden najbolj bizarnih primerov, kar sem jih videl, kako donosna klikvaba je lahko strah. Na spletu in izven njega se je strah prodajal kot vroče žemlje in se hkrati hranil s samim seboj.

5



Namesto da bi šel spat, kot sem nameraval, sem doživel nehoteno reakcijo, ki je trajala vse do jutra in celo prek celega vikenda in še dlje. Bati se, je popolnoma človeško, todi biti prestrašen, je stvar izbire. Čutil sem globoko nujo, da bi se na pozitiven način uprl medijski manipulaciji in naraščajočemu sovražnemu govoru. In vsaj pri sebi premagal strah pred strahom.



Trdno verjamem v poezijo kot nosilko aktivizma in tudi v poezijo kot obliko samoterapije. S tem, ko sem odprl stran Širi poezijo, ne strahu (Spread poetry, not fear), sta se obe prepričanji nenadoma prepletli.

Začel sem tipkati in deliti pesmi, ki so mi vlivale pogum v daljni in bližnji preteklosti. Nerudovo Voy a vivir (Živel bom ), Errija de Luce

Considero valore (Koliko sem vreden); pesem Nazima Hikmeta

Angina Pectoris. Vsaka od teh pesmi obrne strah na glavo ali ga obrne navzven, ga povnanji – ena z ritmom, druga s podobo, tretja z metaforo. Vsaka od njih mi je pomagala razrahljati vozel v želodcu s tem, ko je kanalizirala čustva. Vsaka od njih je pogumen lirski pogled na življenje, ki pomiri pošasti, ki bivajo v nas.



Nekoč sem v neki lekarni v Avstraliji opazil, da prodajajo poezijo –

zbirko haikujev in Rumijevo knjigo. To je bilo veselo presenečenje, hkrati pa je bilo to tudi popolnoma logično. Obstaja pesem Jacka Hirschmana, Pot, h kateri se vedno znova vračam. Odkril sem jo v reviji Shakespeare and Company v Parizu junija 2010 in od takrat jo nosim v denarnici, skupaj z malteškim prevodom, napisanim s kulijem, če bi jo na hitro potreboval, tako kot nosim zdravstveno izkaznico. Kar nekajkrat me je rešila pred obupom.



Stran sem poslal v svet spontano in brez posebnega načrta, v upanju, da gre za kratkotrajen projekt, ki ga bo konec takoj, ko se bo vzdušje stiske in zastrupljenosti umirilo. Tisti teden je bil za poezijo res nenavaden, vsaj v severni in srednji Evropi. Istega petka so ljudi, ki so v Parizu čakali na pesniški večer z Jeanom Portantejem, z glavnih vrat preusmerili k zadnjim vratom in zahtevali od njih pri vstopu osebne 6



izkaznice. V soboto je bil v Luksemburgu bombni alarm v Hotelu Simoncini, ki redno gosti pesniške dogodke in ki je bil takrat eno od prizorišč festivala Printemps des poètes (izkazalo se je, da je šlo za lažni alarm, ki ga je zakrivil kovček, ki ga je pozabila neka starejša gospa). V nedeljo je bil v strogo varovanem Bruslju odpovedan dogodek, posvečen Pasoliniju.



V naslednjih tednih se je splošna panika res začela umirjati, toda namesto da bi vsesplošen občutek strahu izginil, je ta preniknil v zavest ljudi. Točno tako, kot so to želeli teroristi in konec koncev tudi medijski manipulatorji. Ideja Širi poezijo, ne strahu pa je odmevala na način, ki ga nisem pričakoval, s sestrskimi stranmi najprej v Sloveniji, potem še na Hrvaškem in v Belgiji, z delavnicami po šolah in z javnimi branji na Malti, v Luksemburgu in še posebej v Sloveniji.

Moja dobra prijateljica Katja Kuštrin je s pomočjo Petra Semoliča, Nine Medved in Jureta Bagona organizirala tri sočasne in izjemno odmevne večere pod naslovom Širi poezijo, ne strahu – odprti mikrofon februarja 2016.



Originalna verzija strani v angleščini nazadnje le ni delovala tako kratek čas, saj sem na njej delil pesmi, članke in primere kreativnega aktivizma še celo leto. Zdaj, ko pišem te vrstice, stran spi, saj sem moral zaradi soočenja z drugimi pošastmi, prav tako utilitarističnimi in eksistencialnimi, zmanjšati svojo navzočnost na spletu. A pogrešam njeno svežino in dinamizem, pogrešam prijateljstvo in sodelovanje, ki se je spletlo okoli nje. Pomirja me, ko vidim, da je slovenska stran še vedno živa in živahna in da bodo pesmi z nje izšle tudi v knjigi! Hvala, Katja, da ohranjaš plamen pri življenju, da nudiš tolažbo tisočim bralkam in bralcem poezije. Hvala in bon courage!





7



Katja Kuštrin



Ko strahu rečeš NE



Natančnega datuma, kdaj se je zgodba s Širi poezijo, ne strahu začela, se ne spomnim, spomnim pa se, kaj je botrovalo odločitvi, da tudi v Sloveniji zaživi ta projekt.



Na Facebooku sem nekega dne opazila stran Antoina Cassarja Spread poetry, not fear. To je bil čas, ko je prevladovalo ozračje strahu, kot posledica začetka begunske krize, ko smo bili soočeni z močno medijsko manipulacijo, to je bil čas sovražnega govora. Zato se mi je omenjena stran zdela še kako primerna tudi za slovensko bralstvo.

Kontaktirala sem Antoina, ki je bil nad idejo, da se odpre sestrska stran Spread poetry, not fear tudi v Sloveniji, navdušen.



V tistem obdobju je bil odziv res velik, ljudje so želeli sodelovati s svojimi pesmimi in pokazati, da si ne želijo širjenja nestrpnosti, strahu, sovražnega govora, napadov, bodečih žic … Čez tri mesece smo idejo udejanili tudi v živo z dogodkom Širi poezijo, ne strahu –

odprti mikrofon, ki se je odvil sočasno v treh slovenskih mestih, v Ljubljani, Mariboru in Portorožu, in na katerem je sodelovalo prek osemdeset pesnic in pesnikov ter glasbenikov iz šestih različnih držav. Dogodek je imel popolnoma poseben naboj – s tiho pesniško govorico smo se postavili po robu glasnemu političnemu in

medijskemu govoru strahu.



Od takrat je preteklo že kar nekaj časa, pesmi še vedno objavljamo na fb strani, in ko sva s Petrom Semoličem ustanovila Kulturno-umetniško društvo Poiesis, ki med drugim objavlja tudi e-knjige, sem prišla na misel, da bi čim več pesmi s strani objavila v e-knjigi – ta naj bi bila spomin na projekt, ki nas je tako močno povezal, in obenem zahvala vsem, ki so s pesmijo ali kako drugače sodelovali pri njem.

8



V zadnjem mesecu sva s Petrom tako pregledala prek tristo pesmi, ki so bile od 24. novembra 2015 pa do 7. marca 2018 objavljene na strani in izmed njih izbrala sto sedem pesmi sto sedmih avtoric in avtorjev za objavo v pričujoči knjigi.



Pri izboru sva se držala naslednjih kriterijev: izbirala sva samo med pesmimi, ki so jih pesnice in pesniki ali njihovi prevajalci in prevajalke sami poslali za objavo na strani; v knjigi so objavljene le tiste pesmi, za katerih objavo sva pridobila soglasje avtoric in avtorjev ali prevajalk in prevajalcev oziroma njihovih dedičev; zaradi številčnosti pesmi sva se odločila, da bova izmed pesmi avtoric in avtorjev, ki so poslali po več pesmi, izbrala le po eno pesem; pri tematiki pesmi sva bila pozorna na to, v kolikšni meri pesmi ustrezajo konceptu same strani, vendar pa zaradi raznorodnega gradiva, ki se je in se še objavlja na strani, to ni bil prevladujoč kriterij; pri kvaliteti sva upoštevala, da pesmi oblikovno in motivno-tematsko dosegajo določen nivo, torej da niso preveč splošne ali preveč zasebne, temveč da podajo izkušnjo in/ali pogled avtorice oziroma avtorja na določeno problematiko na oseben in pesniško prepričljiv način.



Pesmi sva kopirala neposredno s Facebooka, zato obstaja minimalna možnost, da Facebook po tolikem času ni prikazal vseh objav.



Pred nami je tako pesniška antologija, ki nam govori, da poezija ima moč povezovanja in združevanja, da ima moč spodbuditi ljudi k temu, da se dejavno upremo nestrpnosti in nepravičnosti.





9





10



Kaja Teržan





Vodni krog


Imela sem petnajst let, ko sem (spet)

neumorno jokala v javnosti (na vlaku).

Neki gospod me je vprašal, če me je

pustil fant, ali kaj ...

»Neuresničenje! Neuresničenje!«

sem odgovarjala.

Minilo je slabo leto, nakar sem

pri nekem fantu gledala »Žrtvovanje«

Tarkovskega in spet jokala ...

Vprašal me je, če mi ni dobro.

Rekla sem, da je čudovito!

Deset let pozneje sem rodila otroka;

veliko joka, jaz pa neumno sprašujem:

»Kaj ti je?«



Objavljeno 27. 11. 2015





11



Vesna Šare





Poleganje


Vsak večer jo polega.

Do zelenega

skrtači svoje okno

in ga zapre,

da se ne vidi vanj.

Odgrne ležišče,

popravi vzglavnik

in počaka, da pride.

Dvigne jo,

najvišje pod strop,

da čuti nasmeh,

in jo nežno odloži

med cvetove in sanje.

Poljubi jo na čelo,

na tople ustnice,

na koder las.

K naročju ji prisloni

sebe,

jo pokrije in gleda,

kako spi.



Vsako jutro se polega na njen prazen stol.



Objavljeno 30. 11. 2015





12



Barbara Žvirc





Pozabi Tahrir


Pozabi Tahrir.

In obljube padajočih dreves.

Demokracijo lahko nosiš v žepu

in jo obešaš na zvon.

Z njo lahko spuščaš zmaja nad glavami

prestrašenih bratov.

Pa bo še vedno vojni manifest.

Svobodne so lahko kamele,

ljudje so preveč zaznamovani,

enkrat preveč so stisnili roke v pesti

in na prsih nosili bodečo žico.

Pozabi Tahrir, Tiananmen.

Sloviti Egipčanski narodni muzej

bo na stene obešal snemalno opremo

tujih novinarjev in pozival

k miru in zadržanosti.

Pljuvanje in palice namesto

jutranjega »Bismillahi – Rahmani – Rahim«,

prelet vojaških letal

mimo široko odprtih otroških oči.

Pozabi Tahrir.

Pozabi Muslimansko bratovščino.

Ne poimenuj svojih otrok.

Lažje jim bo brez imena,

ko bodo v mreže lovili kamenje

namesto metuljev.



Objavljeno 2. 12. 2015





13



Andraž Polič



Voda/prvi dan (on)



Potoval sem skozi žejo

in na poti izgubljal želje

dokler čas ni izhlapel



Kot sanjska slika

se je izrisala oaza

in upanje je zagorelo



Našel sem besede iz vode

ljudi iz ljubezni

in boga iz narave



Objavljeno 2. 12. 2015





14





Andrejka Jereb





Kar je skrito razumu




Barvam jeseni ni treba dolivati topila,

razbarvajo se do sleherne nianse

na platnu narave.

Prelivajo se v blage konture hribov,

migotajo v zraku kakor vdihi bližine

in se ob sončnem zahodu

zataknejo ljubimcem v sklenjene dlani.

Otrokom zazibljejo veke

in starce požgečkajo v zavihke upov.

Iz prepleta pršijo okruški sonca,

ki se grejejo do naslednjega dne.

Tu na sredini v vmesnem prostoru

se zbrišejo ostre poteze.

Nebo se širi do roba nihanja

in rojeva nova obzorja.

Skorja ožilja nič več ne pogreša

včerajšnjega dneva.

Vse najboljše se zgodi v jeseni.



Objavljeno 3. 12. 2015





15





Lidija Dimkovska





Sirsko jutro


Ob 7.40 uri

čistilec z metlo briše

rešetke na ograji

pred sirskim veleposlaništvom.

Skozi sito resničnosti

padajo nočne vešče,

mušice se, iztrgane iz svojega sebstva,

hitro odlepijo.

Čistilec namaka svojo metlo v modrem vedru

in, držeč jo z obema rokama,

pomiva rešetke eno za drugo.

Drobijo se tudi zadnji komarji.

Samo kapljic razmazane krvi

se nikakor ne da sprati.

Globoko so se zarile pod kožo železa

in molče drgetajo.

Čistilec z nohti strga madež za madežem.

Toda kri Sirije se je sesirila,

vsaka nova kapljica teče navznoter, ne iz rane.

Kako je lahko ob 8. uri še vedno noč,

si reče čistilec,

izprazni vedro v kanalizacijski jašek

in se z metlo na ramenih, od katere se cedi,

odpravi za poslopje veleposlaništva.

Tam pa – nešteto pikapolonic, velikih, srednje velikih in majhnih, ki so prekrile pločnik, medtem ko jim z zgornjega okna nek otrok pridušeno kriči: »Poletite, zbežite proč!«

Pikapolonice vse zbegane

ne vedo, da je ironija vedno lahko

večja od življenja,

16



da je njih, begunce iz Sirije,

tihotapec s tovornjaka vrgel

prav za sirskim veleposlaništvom

in zdaj kot v tihožitju stojijo pred čistilcem,

ki ve, da jih bo svet pomendral,

tudi če jih on vse reši.

Vseeno jih z metlo podi navzdol, proti progi,

onkraj še ene meje.

Življenje se redči, smrt se gosti.

Reče si, da se v tej četrti nikoli ne bo zdanilo.

Iz zgodovine z notranjim krvavenjem,

vedno prideš ven s pomodrelimi rokami,

in naj metlo še tako treseš za hrbtom

je težja tudi od prihodnosti novorojenca.



Prevedel Aleš Mustar



Objavljeno 4. 12. 2015





17





Bojan Meserko




***



V divjem metežu življenja

divjam

nespodobno pogledujem okoli sebe

in

se odzivam na spremembe ki mi niso po godu

na silo

me hoče nekdo spremenit v svojem

imenu

katerega ne poznam

tam nekoga moti preveč blaga

spet drugod premalo tkanine

mimo gledajo oči prestrašene

kolone množic

pohajkujem

preko pogleda bežim

v upanju da

ubežim

postopam

skoraj brezskrbno

apatija

vojna mol

razdor dur

homocrescendosapiens

piano

molto piano

je bene molto



Objavljeno 5. 12 .2015





18



Dani Bedrač



Večernica



Na mrzlih tleh ujetih ur

umirajo koraki.

Mesec pase svoj obraz

v tolmunih med oblaki.



A tih nemir ugaslih ust

na dnu oči počiva.

In zdi se, kot da je nebo

besede lačna njiva.



Čas ni kriv za črne pesmi,

vest bogov je čista!

Le duh pestuje na kolenih

svojega Mefista.



Objavljeno 7. 12. 2015





19



Darija Žilić





Dah


Vdihni in pusti, da se sence ivja in gomoljev

povzpnejo in razprejo tvoje notranje vrtove.

In srce, ki je leta zbiralo grenkobo,

naj si Spočije pod blagim dotikom

nekogaršnje umirjene roke.



Prevedla Tatjana Jamnik



Objavljeno 8. 12. 2015





20



Andrej Kopač





Revolucija predajanja mrtvim telesom


Ležim.

A nočem, da obležim.

Nočem biti več ujeti duh v životcu,

životcu brez rok in nog,

nema usta v daru nagovora k bližini,

slepe oči v daru videnja ljubezni,

gluha ušesa v invenciji trenutka.



Ne dotikam se več kože,

dotikam se čiste polti stvarjenja.

Ne dotikam se več las,

dotikam se polnozrnate misli.

Ne gledam več prekrasnih modrih oči,

upam si videti brezmejne razsežnosti

dvojega v enem.



Ne občujem in ne ljubim.

Živim ljubezen.



Objavljeno 9. 12. 2015





21



Ivo Frbéžar





Mrtve sanje


Globoko ležim

V objemu mraka.

Ne daje več odseva

Luč, ki jo držim

V dlaneh, niti ne odmeva

Glas, ki sem ga nosil

V svojih strasteh.

Nisem več isti.

Le redki prisluhnejo

In vse več jih hodi mimo.

Nisem več isti.

Oči so mi izsušili

Mimoidoči, ki se vračajo

Iz svojih odhodov.

Ne daje več svetlobe ogenj

S katerim sem polnil svoj dom,

Ob katerem sem grel

Svoje telo.

Nisem več isti.

Vse več jih hodi mimo ...

Jaz pa sem si naredil

Svojo tišino v svoji cerkvi, ki

Polni moj novi dom.

Spim na dveh koncih.

Pokopan vmes.

Levim se.



Objavljeno 12. 12. 2015





22





Milan Novak




***



Za trenutek zaznavna

senca

neslišno smukne

skozi temo



Telo srne

ki se umika v samoto?

Utrip utrujenega očesa

ki varno pelje med stoki in kriki?

SLUTNJA

ki prihaja iz samote tavajoč?



Če je srna

so njena ušesa že daleč

globoko v podrasti

Če je drget očesa

za trenutek zaprem veke

in dovolim solzam

ogreti zrkla



Če je slutnja

potem te objemam

duša preplašena

oglušela od poka

in ti kažem pot

a sam ostajam

ker vas je še več





23



Vaša telesa so

razmesarjena in razbrizgana

visijo s ploščic

na stenah podzemne

s kovinskih okvirjev

raztreščenih oken

z marmornih stebrov svetišč

Vaša telesa so scefrana

kot nežni lampijoni

padajo v morje



Ker vas je še več

veliko več

presenečenih prestrašenih

jaz ostajam

in svetim naprej



Objavljeno 13. 12. 2015





24



Mensur Ćatić



Je Beatriče tukaj



oprostite ker kličem

tako pozno

(toda pravkar sem odkril

največjo skrivnost neba

in nekomu bi jo rad povedal

spomladi je brezpredmetno peti



o živobarvnih ulicah:

Dante je moral pokazati

da pozna vsak krog

tega in onega sveta

da bi mi razumeli

kako je pravzaprav vse tukaj



na istem mestu

in pekel in raj



razlika je samo v tem ...)



ali je Beatriče tukaj



Prevedla Senada Smajić



Objavljeno 13. 12. 2015





25



Jana Kolarič



Četrt milijona, sonet



Četrt mil'jona src je šlo čez Kuro,

src, polnih hrepenenja, domotožja,

želečih si samo svet brez orožja,

kjer mesta ni za zlobo in torturo.



Kurjáne razdelila so na dvoje:

čutili eni z njimi so sočutje,

poskusili jim zboljšati počutje …,

a drugi mleli le strahove svoje,



se zgražali, zakaj ne grejo v boje,

obsojali, ker »šli so v avanturo«,

postavljali ovire in ograje …



Četrt mil'jona src je šlo čez Kuro,

četrt mil'jona src že proč odšlo je …

Odšli so proč, gotovo v boljše kraje.



Objavljeno 14. 12. 2015





26



Helena Zemljič





.


ne.beri.vejic.ker.jih.ni.neznanec.

mimoidoči.ki.hribe.presnavlja.

v.nekaj.tekočega.skoraj.centrifugalnega.

ne.joči.ljubi.ti.ki.ne.plešeš.po.taktu.dežja.

ker.si.sam.takt.si.oglušeli.prst.ki.se.

poskuša.prebiti.skozi.maternico.zvokov.

globoko.dihaj.beleži.premike.in.jih

pusti.ležati.neprebavljene.ne.postav(lj)aj.

vejic.pik.in.mrčesa.v.zenice.je.že.temno.tam.

kjer.se.ljubijo.medvedi.ljubi.poj.z.vmesnimi.

vdihi.s.tistim.kar.je.ostalo.ali.mogoče.

noče.ostati.celo.nisi.cel.neznanec.tukaj.

te.ni.ne.beri.ljubi.si.odsek.

mrtvega.brezna.poln.zlizanih.

spominov.ne.beri.ljubi.ne.beri

gospod.



Objavljeno 15. 12. 2015





27



Anja Grmovšek





Kljubovanje


Zašepetati neizrekljivo besedo

in ostati hladen kot dekletova

stopala, ko se na nedeljsko popoldne

privije ob tvoje goreče telo.

Ujeti neulovljivo priložnost

in ostati miren kot sramežljiv

otrok, ki na šolski predstavi

zadržano deklamira pesem.

Ljubiti osebo, ki te ne ljubi

in ostati pokončen kot drevo,

ki ga niti najhujši vihar ne more

podreti na tla.

Biti del sveta, v katerem si tujec,

a uživati ob misli na to,

da te nihče ne pozna.



Objavljeno 23. 12. 2015





28



Aleš Mustar





Po Barju


V sinje modri majici,

ki močno vpija človeški pot,

po Ljubljanskem barju

poganjam ostarelo športno kolo.

Nasproti mi prihajajo ljudje z otroki,

ljudje s psi,

samski ljudje,

osamljeni ljudje,

srečni

pa tudi nesrečni.

Prevzame me barjanska melanholija.

Od nje mi gredo dlake pokonci.

Toda kljub nebeško modri, pot vpijajoči majici

me napade roj tropskih komarjev,

ki bliskovito prekine moje občutenje.

Njihovi piki so precej neprijetnejši

od pikov avtohtonih.

Verjetno jih privlači tudi barva moje majice,

ne samo znoj.

Tam, od koder prihajajo, je svet dosti bolj pisan.

A je le njim uspelo priti do tu,

zaradi čisto drobcenih teles.

Človeška telesa nimajo te sreče.

Bo Sredozemsko morje spet kdaj tako sinje,

potem ko je pogoltnilo toliko begunskih trupel?

Ob tej misli se z mene kot hudournik

ulije pot.





29



Danes sem podpisal peticijo

za pomoč migrantom

ob prihodu v Evropo.

Je to samo kaplja v morje?



Objavljeno 23. 12. 2015





30



Željko Perović



Šepet



v devet krat devet

je devet sonc

in devet senc, devet

ognjev v Fluidu

v javorovem vrtu

raztaplja devet

esenc, vsaka kaplja

je drget, vsaka

v devet, vsaka šepet,

daj, daj, tu in zdaj,

v jutranjih korakih,

v lužah, v devetih,

v devet krat devet

te rosi poletje,

vsaka kaplja drget,

vsaka šepet – zdaj,

zdaj se daj



Objavljeno 24. 12. 2015





31





Miriam Drev





Uspavanka


Otrok, drobtinica,

zaspi.

Novo tisočletje je

in novo štetje;

toda gibčna

resoplavutarica iz davnin,

glej, zamežika v mavrici

tvojih šarenic.

V sen so potonile

purpurne sončne ptice,

in vendar spet

iz nočne preje v svit

bo zazvenelo

feniksovo petje.



Čarna klobka pravljic

se kotali, premika,

a se do konca

nikdàr ne odvrti.



Objavljeno 27. 12. 2015





32





Alenka Zorman




***



Samo to

mi dovoli,

da sem

kepica snega

odvržen papirček

asfaltna razpoka

pohojen list

steber ulične svetilke

napis na strehi

prazna klopca

na postaji,

ko se boš

peljal mimo.

Samo to

mi dovoli,

da sem.



Objavljeno 28. 12. 2015





33



Borut Gombač



V žarečem



Osnutek česa so begave oblike

nedokončane slike v žarečem okvirju očesa?



Objavljeno 4. 1. 2016





34



Milan Vincetič





De Brache


Kradoma se dela svet


iz niča in ničesar

in bog je mutasti vseved

ki brklja od zmeraj



ker podnevi se podre

kar ponoči zraste



v moj premili zvezdogled

kot nedoločna pika

ki je sramno najbolj tu

ko se dlje odmika



Objavljeno 6. 1. 2016





35



Mateja J. Hočevar





Zbirka


Jesenska potovanja.

Okoli gležnjev verižica utrinkov,

odtisov poti in napora.

Bila sem prepričana,

da v spominu ohranim

vse velike slike.

Zataknejo se samo

malenkostni fragmenti.



Barva ulične fasade.

Napis na pepelniku

v hotelski veži.

Packa na klopi postaje.

Tvoje uho, ki je potovalo

zmeraj na moji levi.

Tam v višini klobukov.

Ali slišiš kaj več,

ker si višje?



Pogled na odprte sandale

mojih stopal.

Tudi to je v spominu.

Svetlo moder lak

na nohtih.

Hecno, kot kraki žabe

v kakšni prijazni pravljici.

In želja, ja.

Želja po življenju.





36



Z jutrom sem jo napletla.

Trde postelje

različnih narodnosti.

In okna ‒ simboli kultur.

To je bolje od zajtrka.



Na steno ob vzglavju

z dlanjo odtisnem ...

Maroko.



Objavljeno 7. 1. 2016





37



Marjanca Kočevar



Ne-bližine



En tak večer, ko se lomijo kopja in cedi med,

sklepi vreščijo kot ranjene veverice.

Vsa imena sem pomešala (kot Ifigenija drevesa).

Zebe me, ker raste Luna

in je več kamenja na nebu. Včasih so poti,

po katerih hodim, preširoke, in je,

kot bi hodila po reki in butala z enega na drugi breg.



Jutri bi bilo dobro splavati

in narediti križ čez vse bližine,

ki so se sprijele do krvi, izprati DNK,

se napiti izvira, poljubiti ribo iz pramorja

in se brezglavo razcveteti v dekle iz zvezd,

kar sem nekoč že bila.



Objavljeno 9. 1. 2016





38



Marko Skok – Mezopotamsky





Dotikava se neba


Dotikava se neba,

pa kaj zato,

če morava

stati na konicah prstov

in tičati v baletnih copatih,

tako in tako vsi vedo,

da sva geja.

Tega ne tlačiva

v zaprašene skrinje

in tudi ne razkazujeva

na raznih paradah,

preprosto sva midva.

Včasih ob dolgih večerih

polniva vzglavnike

s človeško omejenostjo

in z drobnimi biseri,

ki tiščijo.

Slehernika sva,

saj tudi po nama dežijo

osule lati pomladi,

saj tudi med nama kroži

vonj zažganih poletnih polj,

saj tudi pod nama hromi

kupček listja jeseni,

saj se tudi na naju kosmiči

neskončni zimski čas.





39



Dotikava se neba,

da pozabiva

kako majhna sva.



Objavljeno 12. 1. 2016





40



Zlatko Kraljić



Izgubil sem čredo



izgubil sem čredo, s katero sem hodil,

recitiram in hrbet je obrnjen

k fasadi gostilne,

kjer pišem in pijem

v špricarjevi sopari,

izgubil sem čredo

(televizija s pomijami umiva naše telečje oči),

avto me je posebej pozval,

naj se zapeljem po

zaledeneli cesti

iskat pesniške kapnike,

amaterske recitatorje,

izgubil sem čredo

(mladina brca in joče iz plenic svojih

ilustriranih revij)

pred fasado gostilne,

svojo čredo iščem

v gosti špricarjevi sopari,

volke za

napad



Objavljeno 13. 1. 2016





41



Katja Gorečan



Za zaznamovana dekleta, ki so razmišljala o samomoru



Če me najdeš in jaz tebe najdem/

ti obljubim/ bom ostala pri tebi/

ko ne boš mogel spati.



Takrat se bom dvignila nad demone/ črne sence/

/bodo krožile nad najinimi telesi.

Ker zdaj vem, da so to samo sence.



Obljubim ti/ ne bom odšla stran, ko se bom počutila

grdo/ umazano/ debelo/ gnilo/ plesnivo/

manjvredno življenja/ če boš videl moje oči/

bodo napolnjene s strahom/

obljubi/ me ne boš obsojal

in zaničeval, ampak razumel/ se bojim.



Ko bom v kosteh in izžeta

/hambre del alma/

ko bo moj obraz izginjal/

ne boš videl v meni ničesar več/

zamenjala dan z nočjo/ tavala po gozdu/

se bodo vsi posmehovali in

te bodo vsi svarili/ da

zbeži!/ zbeži!



Takrat ostani.

Kostem boš dal meso.



Če me najdeš/ jaz tebe najdem/ se potem še srečava/

vem sedaj/ če ne živim tako kot živiš ti/ ne pomeni/

da živim narobe/ da ti živiš narobe.

42



Pomeni, da živiva tako kot vsak zase znava.



In ko bodo prišle /las muertes grandotas/

te bom držala za roko/ ti boš držal mene/

takrat naju ne bo ničesar več strah.



Spustila se bova kot dve kaplji v ocean.



Objavljeno 14. 1. 2016





43



Milan Šelj



***



V paniki prisluškujem laježu psov in sikanju hitrih stopinj, ki odskakujejo od suhih trav in preperelega dračja. Glasovi se počasi oddaljijo. V omotici se otrpel grejem ob telesu, ki mi varuje hrbet, in za trenutek ne vem, komu pripadam. Njegovi usločeni roki, ki trzne na mojem golem trebuhu? Ali obljubi počitka na begu pred

zasledovalci?



Objavljeno 16. 1. 2016





44





Nina Medved




***



Ves svet gori zate, Sara Mejal.

Ves svet gori zate, ko se spravljaš spat,

zaradi strahu pred temo ti puščamo luč prižgano

v majhnem globusu na nočni omarici,

ki si ga nemara dobila za rojstni dan,

božič, zajčka.



Ves svet gori zate, Sara Mejal.

Njegove reke se bistro svetijo

nad toplo svetlobo žarnice,

njegova morja valujejo, ko se majhen globus

vrti okoli svoje osi,

tik poleg tvoje glave, ki težka od zaspanosti

premleva dogodke dneva.

Danes si šla s prstom preko vseh celin skoraj istočasno,

tvoj kazalec je bil potni list za vstop v vse pokrajine sveta, ko je krožil: Evropa, Rusija, Kitajska, Severna Amerika, Južna Amerika, glej,

tam doli je še bela Antarktika, ki je že dolgo nihče ni pobožal s potovalnim kazalcem,

pa vsa ta majhna otočja, ki se bočijo iz morja

kot napihnjeni trebuhi kitov.



Ves svet gori zate, Sara Mejal.

Ta večer in naslednji,

vse dokler ne boš dovolj velika, da bo luč domišljije

le še brlela in bodo z njo izginili tudi strahovi.

A zdaj zaspi. Vse do jutra se nimaš česa bati

in oči in mamica sta v sosednji sobi.



45



Indijanci, Kitajci s poševnimi očmi,

Eskimi in Francozi z baretkami,

vsi bojo potrpežljivo čakali na

tvoj kazalec, da jih znova obišče.

Zato le zaspi, Sara Mejal … Zaspi …



Objavljeno 18. 1. 2016





46



Dhyan Dejan Cirkvenčič





Sam sem


sam sem


za to zaveso

zavestno zamaknjen



svilene kaplje pravljic me

živijo

kožasto rožo



Objavljeno 19. 1. 2016





47





Niels Hav




Ne povečujmo vonja po strahu



Zakaj tako grobo porivate drug drugega

v avtobusu. Zima je že sama po sebi

dovolj grozna.

Kaj vemo o dobrem

in zlu? Ne povečujmo

vonja po strahu.

Večina ljudi zelo pazi, kako se vede

v življenju,

in tisti, ki vsako jutro pristane, da bo

zgodaj vstal, zasluži spoštovanje.



Prevedel Peter Semolič



Objavljeno 20. 1. 2016





48





Marko Kravos




***



Voda brez naklona

postane morna mlaka,



voda je rada v reki,

blagor ji v reki.



Curek vode je lep,

ker je sočuten do žejnih.



Objavljeno 22. 1. 2016





49



Aleš Jelenko



Beg(unci)



Naša podoba je zaplavala po (pra)zgodovinskem

tiru. Drseli smo in drseli. In padli. Izpit ni opravljen.

Iz oblakov kričimo obglodane besede, namočene

v med. Zdaj so sijoče, zlate in … precej sladke.



Strukturiramo se v predale; v tiste zgoraj in tiste

spodaj. Ker so zgornji nabito polni, smo morali

kupiti novo omaro. Sedaj se počutimo primerni



za evropsko držo. Valjamo se v lastnem blatu,

se spakujemo in na sosedov dovoz izlivamo gnus.



Ker to ni dovolj, iščemo tujce. Pravzaprav –

iščemo sebe.



Objavljeno 23. 1. 2016





50



Vinko Möderndorfer





Ona


pa kaj potem če ni bilo zavito v zlat papir

če ni imelo roza mašnice in drobnih srčkov

v vodnem tisku na vizitki

pa kaj potem če je smrdelo po švicu po kislem

če je srbelo in skelelo in je mogoče bilo tudi

malo zadušljivo kot pri davljenju

bolečina je dobila ime in besede drugačen pomen

če boš moja če boš dala noge narazen

če boš kot pribito

pa kaj potem pa kaj potem če je bila ura

čas za izgubo telesa razuma pa tudi hlačke

so nekje ostale padle nekam zadaj

za stranico postelje kaj vem

pa kaj potem če ne vem kaj je bilo na televiziji

nekakšen program nekakšna napoved vremena

glasba ob petkih zvečer harmonika kislo vino

zadah prazne besede ki ni obljuba

in poročila novice zgodbe da je konec da je konec

zapisan že na koži že v hiši na stopnišču

v postelji kjer sta z ženo naredila otroka

in je zdaj v bolnici na golniku štirinajst dni

otrok pa pri njenih starših

niti tega mi ne poveš je fantek ali punčka

kaj potem kaj potem

če je nekje vojna v telesu bolečina

v udih pijanost večera in potem taksi za domov

ker se moraš naspati pred jutrišnjim dnem





51



pa kaj potem če sem če me ni če se odcepljajo atomi

države pokrajine če so tanki če so če so

pa kaj potem če je vse skupaj samo navadna

izguba nedolžnosti



Objavljeno 26. 1. 2016





52



Klemen Jelinčič Boeta





***



Mehko odpri svoje ponjave,

da me toplega vzameš na kožo,

ko s tišinami jadrava ob jutru

in na svojem dahu tvojo prisotnost začutim.



Objavljeno 3. 2. 2016





53



Milan Žniderič



***



predstavljam si

da sem pesem

in sem pesem

razlomljen na besede

raztrgan na verze

brez ločil

prepoznaven

le ob vsakem prehodu

v komaj zaznavnem

trenutku

med začetkom

in koncem

kjer pogreznjen v tišino

ponovno dosežem

dno



(ne

ne morem

živeti

s prevaro



ko noč pade

na belino

izbriše

pesem)



Objavljeno 6. 2. 2016





54



Miloš Biedrzycki



Čigava pesem je to



Čigava pesem je to? No, naša, šopska, to vemo.

Ampak ali bi lahko to bila, recimo, šipska pesem?

O, to pa ne. Šipci nimajo nobene kulture.

Kaj pa šapska? Šepska? Ni govora.

To pesem so si izmislili Šopci, to je najlepša pesem.

Kaj pa, če bi rekla, da sem slišala Šipce, Šepce in Šapce, kako prepevajo to isto melodijo? Ukradli so jo nam, Šopcem, seveda, seme tatinsko. Kaj pa, če bi rekla, da profesor muzikologije sodi, da je to škotska koračnica, ki se je med krimsko vojno preko Turčije pritepla v vse te lepe krajine?

Ti se pa pazi, veš? Vsem Turkom bi bilo treba prerezati grla.

Tako kot Šipcem, Šepcem, Šapcem in Šopcem. A, ne, Šopci smo mi.

Itak.



Prevedla Katarina Šalamun Biedrzycka in avtor



Objavljeno 7. 2. 2016





55





Jerzy Illg




***



Zjutraj je rosa na vrtu mrzla,

kristalčki zraka prebadajo pljuča.

Pegatke sosedov so zagnale preplah.

Temni oblaki bodo čez hip prekrili sonce.



Dim se dviga s poljane

na nasprotnem pobočju.

Zadnji metulj je zablodil

v ta novembrski skriti kraj.



Naredim si močen čaj,

lonček me peče v premrle prstne blazinice.

Še vedno sem tu,

začuden nad tem, kaj prihaja nadme.



Prevedla Katarina Šalamun Biedrzycka



Objavljeno 8. 2. 2016





56





Tadeja Logar





Zimovanje


ljubim te v barvah temno zelene smreke

z dolgimi rokavi potegnjenimi čez prste nama delam zavetje in morda ti počneš isto na drugi strani gozda

sklanjava se pod veje obtežene z lanskim snegom

da bi stopila led si s stopal in se segrela

si pojeva kdaj pa kdaj pesmi na zimovanju

čakava se naskrivaj in buljiva v peščene ure

po katerih se cedijo vprašanja

tudi gozdne živali si

kdaj povsem ogulijo šape

preden oprezne najdejo zavetja

svojim dvomom

in svojim strahovom stopijo na prste,

ko so tla dovolj zelena

pa si okrog vratu obesijo

zlate začetnice izbrancev

in plešejo sredi temno zelenih jas

morda se tako na toplih travah

zavezanih oči še midva najdeva

kot lovca na zaklad vsak s svojim zemljevidom

butneva drug v drugega

in oznaniva v piščali, da je pomlad



Objavljeno 9. 2. 2016





57



Franjo Frančič





Novi Sad


V apartmajih Stojić se že sredi dopoldneva opotekajo pijani Škoti, zunaj je krepko pod minusom in košava neusmiljeno brije,

bradati puščavniški pesnik trosi laži za marmorno mizo lokala Atene, na mizi leži obesek za avtomobilske ključe, volvo,

ona ga čaka,

veš, več kot tri leta nisem dala moškemu, dala, dala, odmeva, množice policajev v čeladah in oklepih,

plapolajo rdeče in črno – bele zastave,

golobja pesnica, ki skrivaj obožuje nacionaliste ima sveže oprane lase, ne vem, reče, mar prijateljski objem ni dovolj,

pravoslavna maša, padajo trupla, na tleh ležijo,

pokrijejo si glave z rokami,

njen pomečkani obraz, počasne, pijanske kretnje,

vrnila se je iz Bruck der Mura, kjer pazi na dementno Avstrijko, pleše s povešenimi dojkami,

niti ne opazi, kdaj se on vrne, obrne jo na bok,

skoraj strga hlačke z nje,

njene misli tam nekje v desetem nadstropju obmorskega mesta Varne, zaman je, zaman.



Objavljeno 12. 2. 2016





58



Juš Škraban



***



bodeča žica cefra drobovje.

ustvarja tebe, ustvarja mene

in nato še sebe. zgodovina

se ponavlja v istem mestu

od koder so izginili vsi borovci.

ostalo je le preveč mej

da bi se lahko dosegla.

ustvarjajo se iz megle

nedokončanih kosil in pomanjkanja besed.

koliko napora sva zmožna, koliko željna

za dolgo pot v novi dom?

cilj se ves čas prerazporeja.

to je njegov cilj in vedno tudi naš

da sproti ugotavljamo nove

začetne točke in nadaljnje smeri.

še je nekje zelenje in v globini trebuha

vselej brbota gladina morja.



Objavljeno 12. 2. 2016





59





Jadviga Malina





Dva salta




Kuna dviguje streho ob treh zjutraj

in kot v Peterčkovi pesmici

bo uro pozneje »mogoče sen prišel«

ampak zaenkrat je ona še vedno na podstrešju

ti z baterijo

moje noge na ograji

sin iz sobe zraven sprašuje kaj ropota

»spi sinko spi ropot kot ljudje

se začne in potem utihne«

kuna pa mirno salto dva salta

kolikor hoče



Prevedla Katarina Šalamun Biedrzycka



Objavljeno 14. 2. 2016





60



Sara Špelec



***



Srce me reže

na sekunde

ure

dneve

leta

in me zareže

v večnost.



Objavljeno 15. 2. 2016





61





Lidija Polak





Labirint


dovolj je da greš in prideš medtem ko se bodo lastovke ženile pod korcem ti pripravim gnezdo

kjer

nebo ne bo odsekano padlo

ko bodo dolge kolone nestrpnih ljudi brzele med odseki ljubljane in kopra med kranjem in

jesenicami se bom umirila v krošnji nad prašnatim kolovozom pod katerim vozijo mirne

vprege kmetov seno da sveže postiljajo svoje domove

višje od česarkoli

da natočim dež za požirke poletij da zeleno steklenico začepim s pluto ki ne potone v

neobvladljivem breznu strahu

dovolj je da greš in prideš da me objameš utrgaš podržiš na dlani in srkaš z očmi dokler ne

izhlapim zadnjega hlapa in izginem v labirintu žil kot kaplja živahne krvi ki se drgne obte

da ne ostaneva obešena

na mehkih konicah želja s katerih kaplja tinta svoj moder konec dovolj je da greš ker le tako boš lahko prišel v pravi čas pravočasno da pobereva komete in jih vrneva



Objavljeno 16. 2. 2016





62





Tatjana Pregl Kobe





Najprej pride strah


»V prostoru hiše

tvoje duše vse

lebdi in drsi«



1



Vonj po koncu

sveta se širi

iz zvite kovine



na tvoji obleki

: žalost in jeza

na tvojih rokah



: pred očmi pleza

popačena slika strahu

: po hrbtu mrazí





63



2



Bliže ko si

smrti slajša sta

ti vsak trenutek



in vsak vdih

: najprej pride strah

in drobna misel



da ima vse

v življenju smisel

: in nato preplah



3



V prostoru hiše

tvoje duše vse

lebdi in drsi



ko se preliva

v dimnih mrčih

: dreveni v točko



spoja in ločitve

na mreži utripa

v sivozelenih krčih





64



4



V ekran misli

so zaprte figure

s katerimi razpolagaš



: vklopiš in izklopiš

: le podobe izven

lahko karkoli vidijo



druge samo gledajo

z zaslona in

ne zaznavajo ničesar



5



V vročici vizije

zgoreva elementarna strast

v znova oživljeno



stanje nočnih môr

: blago in tiho

se zdaj razliva



vihravo vročičen tok

ko odpoljublja okus

lebdenja jutranjih zor





65



6



Naplavine raznobarvnih odtenkov

v evforični nasladi

obujene v zvenenju



izslikane notranjščine slike

: ritmično razčlenjena celota

izginja v grotesknost



abstraktnega obzorja in

v mreže spomina

lovi slast utopije



7



Nastajajo popačene podobe

ki kot prividi

utripajo s slojevitostjo



mračno prežarjene svetlobe

: veslanje iz primeža

vsakdanjosti te vselej



odnese nazaj : izogibaš

se slikam otroštva

in lagodju prispodobe





66



8



V očeh peče

in nekaj časa

strmiš v prazno



: pomirjujoč violinski koncert

uteleša tvoje sanje

: niz mavričnih obokov



razvejan preko potokov

in dreves s

teboj deli spoznanje



9



Iz pepela razkošnih

drevesnih krošenj in

lanske suhe trave



se dvigaš kot

feniks: iz pogorišča

letiš v nebo



in ti je

lepo: ker nič

zares ne umre



Objavljeno 17. 2. 2016





67





Alenka Kveder





Beg v neznano


izvedla si obrat


čeprav so bili vsi

proti soncu ne uspeš

gledati besede so tam

zaradi zvena in ne

pomena ne razkrivaš

dlan dojko sebe

daješ preveč

strženov si že

izdolbla dolbeš v nedogled

ustvarjaš praznino



(zmagala je skrivnost

in ni več

časa ki bi ga odvrgla

na izpraznjene ulice)



še vedno se čudiš

prepričuješ se da te to

ohranja mlado verjetno

pa gre le za naivnost

zablodam posejanim

na obronkih

ukrivljenih dimenzij

šepajoč v sebi lastno

bolečino in si domišljaš

da zmoreš začeti

znova



Objavljeno 18. 2. 2016

68





Alja Adam




Hiša strahov



»Dobro je imeti korenine,

dokler jih lahko nosiš s seboj.«

(Gertrude Stein)



Nervozno pogledujem skozi okno.

Rumena jutranja svetloba nenadoma izgine,

kot da so ptice zdrsnile

prek nevidnega stikala na nebu

in ugasnile luč.



Kako nevidno narediti vidno,

se upreti sistemu, ki nas potiska v temo?

Pravijo, da smo izgubljena generacija.

Ker vsak dan nekdo ostane brez dela,

se selimo v tuja mesta, da bi preživeli,



in poskušamo ohraniti svobodo,

tako da nosimo svoje korenine s seboj.

A korenine pogosto zamenjujemo

z debli, listjem in vejami,

zato smo telo iztrgali iz zemlje,

postalo je breztežno kot molekule zraka,

kot kemijske enačbe,

ki smo se jih v šoli

učili na pamet.



Ker nas niso peljali v gozd

in nam niso pokazali,

kako položiti dlan vetru na hrbet,



69



kako uloviti zvoke narave,

se prižeti k lubju dreves.



Pravijo, da moramo

vso razsežnost svojega bivanja

posrkati v možgane, v dolge verige tkiv,

nabrekle celice zgodovinskega spomina,

v katerih se razmnožuje strah.

»Mislim, torej sem?«



Ali raje dopustim koži, da odpre pore?

Da pod veke zdrsnejo zadovoljni obrazi otrok,

ki se v kleti brunarice sredi travnika

igrajo hišo strahov,

in se naselim v dotik dlani,

v pregib prepletenih prstov,

ko me deklica prime za roko

in pelje po stopnicah navzdol,

kjer razposajeno zakričim

in s svojim glasom zapolnim reže v steni.



Objavljeno 20. 2. 2016





70



Brane Mozetič



***



vlečem se po dolgih praznih hodnikih, pustih, da me bolijo noge, roke od tovora. vse do velike bele dvorane, posvečenega vstopa v posvečeno državo. vrsta je dolga, desetkrat zavita, nadzorniki so strogi, vprašanja resna, sami mali svetovni policaji. zdi se mi, da so vsi američani taki. že v vrtcu se sklanjajo nad svetovnim

zemljevidom, prestavljajo tanke, usmerjajo rakete. tudi če bi bil vsak teden na meji, bi me vsak teden fotografirali, mi vsak teden vzeli odtise desetih prstov. le kam se zgubljajo? tja kot prazne besede svobode. krevsam naprej, večni potencialni sovražnik, tu in tam, že pred desetletji in še vedno. nekoč so nas učili, da je treba biti nenehno na preži pred sovragom. naučili smo se le, da jih sedaj sami volimo, da sami postajamo taki, da se kot američani dvigamo v nebo ter spuščamo bombe. morda nekoč pride do napake in zrušimo lastna mesta. morda se odpre zemlja in nas pogoltne. zbiramo se na cesti in protestiramo proti vojni. hinavci, mi, ki smo sami zanjo glasovali.



Objavljeno 27. 2. 2016





71



Barbara Jurša





Tukaj


Vreme je angleško in to mi je všeč. Po Fužinah še

Kodeljevo. Fužinske poti ob Ljubljanici so me, bogvezakaj, parkrat spomnile na Oxford, tako kot me je

Camden spominjal na Nizozemsko.

Povsod mah, povsod temne žive meje. Veter, ki vedno

prihaja naproti. Ki pristriže poti. Kakšne

meje neki. Majski oktober. Čeprav je skoraj božič. Tropical Iceland.

In srečala sem trop mušic. Ta temperatura mi paše.

Sveže je. Vozičkam, nabiram Javerkin spanec,

pišem sms-e izgubljenim prijateljem, pišem pesem kot osnutek.

V mislih objemam ves svet, moje srce je kot zemlja, to mi

paše. Se zahvaljevati za običajno prijaznost, za dež in sonce, za meglo in sneg, roke in noge,

vse to tako paše. In vse te barve, ki pašejo skupaj. V naravi ni kiča.

Ljubljanica in jesensko ločje, debla zamolkle, umirjene

barve. Mater ma stvarnik okus. In mi smo vsi

stvarniki. Božanski, tudi ko si kopljemo

skrbi in jih čuvamo z jezo. Zrak pravi ljubezen,

pravi si svobodna, pravi diši mi.

Pravi, tukaj si,

vzemi to in deli.



Objavljeno 28. 2. 2016





72



Kaiia Bonča





Bolezen


Kakšen vonj ima bolezen?

Ko se plazi skozi špranje

doma po nemirne sanje.

Kakšen vonj ima bolezen?



Ko na stene, čiste – bele

z mirno roko riše plesen

tiho čaka, da uveneš ...

Haljo smrti si odeneš

in nasmeh vse bolj resen

skril bo upe – že uvele.



Kakšno bit ima bolezen?

Kakor barka zvesto plove

čez nemirnih duš vetrove.

Kakšno bit ima bolezen?



Kakor ostra britev reže

plitve brazde čez lupino,

brez predaha, dokler plaha

ne obstane – sred' zamaha

in se skrije za črnino

v objem mrliške veže.



Kakšen glas ima bolezen?

Med grobovi tiho brije

hladen veter – solze skrije.

Kakšen glas ima bolezen?



Objavljeno 2. 3. 2016

73





Andreja Malta





Mir


Prihajajo praznična jutra,

okrašena z ožarjenimi

obrazi mnogih ljudi …

Božji otroci, poveličane radosti polni,

hitijo v svetišča,

k molitvi, k Najvišjemu, svojemu:

»Bog, blagoslovi nas in od hudega nas brani.

Amen.«

Zaslepljeni v zlaganem

blišču prazničnih dni,

prepolnih miz,

omamljeni z rdečo tekočino,

ne zavedajoč se lastne minljivosti,

se bodo, ob zahodu sonca,

spremenili v utrujena,

izčrpana bitja,

ki se končno zavedo,

da ni vse to tako prekrasno, lepo

in veselo …

Ob odhodu na počitek

bodo v krču strahu spet,

do novega, povsem navadnega dneva,

njihova usta šepetala:

»Bog, blagoslovi nas in od hudega nas brani.

Amen.«

In ko zaziblje jih sen, bodo

zavezani s svojimi puhastimi nitmi

končno prispeli tja,

kjer vlada tišina,



74



kjer ni lažnih obljub,

nasmehov, hudobnih namer.

Občutili bodo samo …

Blaženi mir.



Objavljeno 3. 3. 2016





75



Snežana Stojčevska





Pod nulo


Nizek nivo – pod nulo,

оkrogla nula me je kot obroč stisnila za grlo.

Tesno je.



Mesto je premajhno za naziv metropole,

a tako mu rečemo, ker mu noben drug ne more.

Tu je veliko le malomeščanstvo

in predsodki.



Dve košari oblačil za pranje,

na eni nalepka – BELO, na drugi – ČRNO.

Vržejo te na kup po barvi,

ne da bi videli kakšen si v resnici, v bistvu.



Zelo površno, ampak tako je …

preden pomežikneš, imaš že etiketo na čelu.

Niti slučajno ne razmišljaj preveč,

vrzi v košaro – ČRNO

in vklopi stroj, ko bo poceni tok,

morda ti bo opral vest.



Testi življenja niso vedno na papirju,

v pisani formi.

Na koncu je spet vse črno na belem,

nikoli sivo.

Ščurek v kopalnici panično bega.

Nimam moči, da ga počim.





76



Utrujena sem in žal mi je.

Razumem ga,

vem kako je biti poteptan.



Prevedla Lara Mihovilović



Objavljeno 5. 3. 2016





77





Jure Bagon




Nevidni – neslišni



Kamen ob kamen ob kamen / pralom

Vsaka stran se obrača v svojo smer neba

Neopredeljen dotik še nepoznane stvari

Popolnoma naraven

Sintetika

Metafora

Jezus



Kres

Kamen na kamen na kamen / prazid

Ovalen kot epilepsija

Potreba po pisanju

Dve gorišči

Pol-

Je



Talenti / prag

Bananovec – pisanje na olupke

Obsedenost z resnico, filozofija, Hirošima

Goreči govoreči grm, krn

Planina Nova zel

Shizotip :

Pastir –



Objavljeno 5. 3. 2016





78



Kristina Kočan



ruševine



vrata so se snela z okov in ni več oken

zrak je vedno svež prijeten

natančna in nepričakovana lepota

je lahko v taki hiši v poševnem drevesu

morda murva ali lipa ali oreh

ta lepota ni za nič in za

nikogar prameni svetlobe božajo

tistega ki vstopa ob jutrih v sobe

prazne in tla sestavljena

iz vzorcev bršljana in plevela

natančna in nepričakovana svoboda

je lahko v taki hiši v tebi

mir



Objavljeno 8. 3. 2016





79





Martin Adam Stevens





Zjebanost


Zjeban otrok je zjebano mlad,

Zjeban pepelnik in zjeban jaz,

Zjebana rutina, pojdi na zjeban bus,

Zjeban smrad povzroči zjeban okus,

Zjebana kava in zjeban pogovor,

Zjebano vprašanje nato zjeban odgovor,

Zjebani nohti in zjeban lak,

Zjebanega klošarja zbije zjeban vlak,

Zjebana dekleta v zjebanem klubu,

Zjebano hrepenijo po zjebanem poljubu,

Zjeban tip in zjeban klobuk,

Zjebana narkomanka hoče zjeban fuk,

Zjeban delavec zjebano smrdi,

Na zjebani srajci zjebana kri,

V zjebani krvi se skriva zjeban obraz,

Za zjebanim obrazom pa zjeban jaz.



Objavljeno 9. 3. 2016





80



Ljubica Ribić



Rdeči maki



Nocoj so deževale klopotače

iz temačnih oblakov,

sejale strup po ulicah.

Nocoj so raztrgane rjuhe

plapolale pred bolnišnicami,

kamere si nataknile prisilne jopiče.

Nocoj so nepovabljeni

ponudili premirje,

midva sva pa molčala,

potopljena drug v drugega

iskala oporo.

Vzel si daljinca in skrival pogled,

ugasnil luč,

zagrnil zavese.

Nocoj so vreščali otroci

razparanega otroštva,

lajali psi potrganih vrvi.

Nocoj so hijene

vtaknile gobce v naša dvorišča

in zahtevale premirje.

Nocoj sva sanjala

jate ptic

objeta

pod belo rjuho z rdečimi maki.



Prevedel Marko Skok – Mezopotamsky



Objavljeno 12. 3. 2016





81



Jadranka Matić Zupančič





Krogi


Medčasje odprto, izročeno

lahkemu gibu,

prelahkemu za ta

pretočni čas.

Pelinova žena,

skrbno zavita

v svoje neprepoznavno srce,

stopa po izbrušeni poti.

Odmeva odmev

v kovinski notranjosti celic,

kot splašeno zrcalo.

Nič ne pomaga

natrenirana vsakdanjost

zaporednih sloves.

Zvečerilo se je,

dvigamo svetlobne meje

vzdolž izmuzljivega plena.



Objavljeno 12. 3. 2016





82



Novica Novaković





Zaupanje


Ne zaupam tistim, ki ne gledajo v oči, medtem ko

se pogovarjajo, ki obljubljajo velike spremembe, ki

se vozijo s super dragimi avtomobili, ki imajo črno

pod nohti, ne zaupam tistim, ki mehko stisnejo roko,

ki nosijo zlate zapestnice, ki se ukvarjajo s politiko,

ki so pretirano čisti, a jim vseeno smrdi iz riti,

ne zaupam tistim, ki se oblačijo v Parizu, ki se

dobrikajo in smehljajo, ki slepo verujejo v nekaj,

česar ni, ki so prepolni samopomilovanja, ne zaupam

tistim, ki poleti jadrajo na Azurni obali, pozimi pa

smučajo v Švici, ki stalno pritrjujejo ali ki stalno

nasprotujejo, ki se brezobzirno vzpenjajo, ki jim je

nerodno priznati, da masturbirajo, ne zaupam tistim,

ki preveč govorijo, in tudi ne tistim, ki vedno

molčijo, ne zaupam pijancem in tudi ne takim, ki nič

ne pijejo, včasih ne zaupam niti samemu sebi, ker sem

nestalen in spremenljiv, ker sem včasih kot zrak,

včasih kot zemlja, včasih kot ogenj, včasih kot voda.



Objavljeno 15. 3. 2016





83





Sandi Kolenc




***



dosti je razmišljala o tistem, kar pride potem ...

nekako je vedela, da mrtvi nikoli ne ostanejo mrtvi ...

ko je pogledala okrog sebe, je videla, da se nikdar ne nehajo oglašati ...

okrog sebe je vedno počistila vse nezaželeno ...

zabodla je v že tako slabo delujočo črpalko in uničila še zadnje atome njegove prepotentne samovšečnosti ...

»le zakaj imajo sobe umirajočih vernikov vonj po grenkih zdravilih in jasminu,« je razmišljala, ko je hodila po hudičevi zemlji ...

z okrvavljenimi rokami je vstopila v kavarno zatemnjenih luči, brez izhoda, kjer so imele vse natakarice isti obraz ...

nekako domače ji je bilo to vzdušje prostora brez izhoda ...

svoboda ...

bedasti delček civilizacije in le gostje te zatemnjene kavarne so vedeli, kaj jim je bilo odvzeto ...

tukaj se je pobiralo zadnje plačilo za dolgove od tam ...

znanje ji je bilo kot ogledalo in prvič je videla, kdo je bila in kaj postaja ...

in poti nazaj več ni ...

še tista nekdaj obljubljena vrata so izginila v megli zakajenega neprostora ...

vse okrog sebe je čutila v prisotnih možgansko atrofijo ...

so jih sploh kdaj uporabljali ...

tukaj ni več ničesar pomembnega ...

konec je prišel hitreje od skoraj načrtovanega toka dogodkov brez nadaljevanja ...





84



ponavljajoče napake ...

samo to je še ostalo od tam ...

M.A. ... 99 a.d.



Objavljeno 17. 3. 2016





85



Katarina Šalamun Biedrzycka



***



Večer se zgošča

voda v jezeru temni

skozi meglo zvon

__



Jutranje sonce

med bele prodne kamne

je zaškrtal čoln



Objavljeno 19. 3. 2016





86





Vesna Osterc




***



Pridi kaj pogledat.

Kako je lepa ...

Pridi in občuduj.

Pridi pogledat, kako je lepa …

kletka iz srebra.



Pridi nazdravit –

s pelinom samote.

Pridi pogledat,

kako je lepa.

Pridi pogledat,

kako lepo me duši.



Objavljeno 27. 3. 2016





87





Dare Gozdnikar





Strah


točno takega se spominjaš

vedno enako zadane

kot šus heroina skozi vene

v najslabši različici

zasvojil te je

niti ubežati mu nočeš

ko te sprijazni z načinom

je že prepozno

povsod ga prepoznaš

v

v leru

v strjeni krvi

v posušeni krpi

v hitečem stoku

v zalizani brazdi

v zadnji prestavi

v službi med vrati

v pomirjenem joku

v narejenem smehu

v predolgem zajemu

v prekratkem objemu

v starem smislu iščoč

v večerji točno ob uri

v močno lisasti kravi

v medočesnem kolobarju

v posluhu ob pravi kulturi

v mladem razpadajočem telesu

v nekomu ki gre mimo kar tako

v varni hiši kjer te nihče ne sliši

v kolesarju medtem ko stran gleda

88



v spolzki slini polža ko solatko bega

v ovohavanju potepuškega psa

v sosedovem spoliranem avtu

v smsu ko v telefonu zasveti

v vrenju praznega pogleda

velikokrat mimogrede

včasih bedi ob postelji

v nogah polnih poti

večkrat nevede

usede se poleg

v prazni dlani

v tebi spi

vedno

je

s t r a h



Objavljeno 29. 3. 2016





89





Klemen Godec





Statistika


Na svetu


je sedem milijard ljudi

in slaba milijarda pušk.

Šest

od sedmih zemljanov

želi mir

na svetu,

vsak

sedmi

ga želi

bolj

kot

vsi

ostali.



Objavljeno 2. 4. 2016





90



Borut Petrovič Vernikov





Samo tam


poglej v temo kjer ni sonca

zapri veke videl boš svetlobo

razliva se v obzorju tvoje duše

tam se lomi čas brez urinih kazalcev



zazri se če zmoreš v smrt

ko te boža po obrazu tvojih misli

kjer se strah in up zlivata v pijačo hrepenenja

tam mogoče srečaš golo rojenico



čaka te z ljubeznijo v očeh

ki vidijo nevidno ki slutijo nadčutno

da bi te objela z rokami neumrljivega dotika

globlji je od poljuba zaljubljene mladosti



poglej tudi tja za zrcalo nikar ne hodi mimo

da se ne izgubiš v labirintu tavanja za smerokazi

samo tam ti neviden ključ odpre vrata

v dom kjer sonce nikoli ne ugasne



Objavljeno 4. 4. 2016





91





Robert Vrbnjak




***



In kaj naj s transparenti, ko policija

s solzivcem in vodnimi topovi razžene protestnike?

Kaj naj z zastavami, slogani in piščalkami,

z bodečimi žicami, železnimi ograjami,

gorečimi avtomobilskimi

gumami,

z razbitimi glavami, policijskimi kordoni?

Kaj naj z nasiljem in grožnjami,

ko se protest konča

in udeleženci odidejo z ulic?

Z zahtevami, lažnimi obljubami,

skrivnimi dogovori in odločitvami?

Z nezadovoljnimi, blokiranimi, socialno ogroženimi?

In kaj naj s tistimi, ki nikoli ne

protestirajo,

s tistimi, ki molče žrejo drek.



Prevedla Katja Kuštrin



Objavljeno 11. 4. 2016





92





Mitko Apostolov





Zdaj


In tako, v noči z njim, tam,

pogled poljublja poljube,

poljub se dotika ljubezni

in ljubezen je strast,

strast vaju prisili

...

izmenjala sta si vajino kri,

toplota sveče, čist zrak,

ti v noči z njim, zdaj

le tako v noči, z njim, tam, zdaj.



Prevedla Lara Mihovilović



Objavljeno 12. 4. 2016





93





David Bandelj




Jok za Alešem Debeljakom



Šele ko zaspimo se pokaže pravi obraz

dvom je prvi korak k večnosti in preden

padem bi rad srečal tiste ki niso nikdar

spustili zastave iz svojih rok



velikih zgodb je definitivno konec

in moja ne spada mednje ker v

zadnjem času pišem iz drobovja

ne več iz ust



vedno se mi je zdelo vse tako preprosto

prideš odideš

kar je vmes je prolaps ki ne more stati

namesto smisla



razmišljam z otrokom v naročju

kako je vsak dar popotnica

in kako sta ozdravljenje in

odrešenje dve različni stvari

sta me naučila Paola in Walter



šele ko me življenje slači razumem

do kod sega njegova streha in s prsti

vlečem tanko nit ki se noče in noče

napenjati zato se pazim pred sabo

da ne bi ostal zadnji



vsaka zgodovina pravi da prej ali slej

pride čas ko je ni mogoče več razlagati

upal bi si trditi da je potem čas za poezijo

94



ki ve več ampak nima dokazov

in komaj čakam da nas pokrije in postavi

tja kamor spadamo



skoraj bi ji že rekel pridi



toda ne tu

ne zdaj



Objavljeno 14. 4. 2016





95





Patrik Holz




V dobi niča



Izril sem koren času,

da bi se izmuznil iz okvirjev njegovega previsa,

dovolite mi,

da se z vsemi silami uprem kolektivnemu duhu ere niča,

da se spojim s črepinjami univerz in razbelim možgane,

blagovolite mi,

da me trešči z rojstvom neznatne matematike,

da bom odhod poslednjih in postaja tretiranih,

treniranih labirintov ločil s črkami.



Objavljeno 16. 4. 2016





96





Ana Porenta




Nikogaršnja



Drsiš po zlatolistju med žicami.

Na sončnem bregu loviš ravnotežje.



V lapuhove dlani kaplja nebo.

Koprive stresajo roso in se vzpenjajo

iz ograjenih globeli.



V tišini se delaš, da te ni.

Nevidne ptice pojejo v krošnjah,

njihove sence padajo na daljice zlomljenih vej.



Iz tvojih misli izletajo spomini.

Stopaš čez človeške slike

na blatnem platnu,

skozenj pronicajo včerajšnje novice.



Lica kamnov mežikajo vate

s kristalnimi pegami,

udarci njihovih teles te prehitevajo.



Tečeš s hitrostjo časa.

Samo mravlje te berejo z nogami.



Objavljeno 26. 4. 2017





97





Lara Arh




***



Izmisli se

in imenuj se

z besedo.

Odkril boš,

da vse izgovarja

Tišino.



Objavljeno 28. 4. 2017





98



Peter Semolič





Mount Pleasant


Sanjam Napoleona, malega moža velikih sanj,

sanjam ga, kako je zadremal na svojem kamnitem

stolu na Mount Pleasant, piniji sta še premajhni,

da bi metali nanj senco. Žarki mu prebadajo veke,

ko sanja o Nimfi iz doline, ko nakremži obraz

ob bolečini, ki se mu je spet prebudila po vsej desni

strani, ko se spomni svojih prvih korakov v svojem

drugem jetništvu: »Tu ni nič dobrega, razen zraka!«

Veter prinese glasove črnskih sužnjev, morda iz Doline

ribičev, in preobrne tok njegovih sanj proč od prepišnega

Longwooda, zoprnega glasu Hudsona Lowa, govoric,

da je Joséphine njegova nezakonska hči. Spet je otrok

na nekem drugem otoku in komaj spravi kak francoski

stavek iz sebe. Drugače je s korziščino, čudovitim

jezikom, v katerem še vedno odmeva Dantejeva govorica,

njegovih devet peklenskih krogov, ki ga fascinirajo

bolj kot Beatrice in potovanje po s premočno lučjo

obsijanih nebesih. S prijatelji se igra viteze okrogle

mize in jim kot Kralj Arthur govori: »Ne razumete, da

svet ne potrebuje odrešenja v neskončnosti, ampak

tukaj in zdaj? Mi, četudi majhni kot smo, smo

izbranci usode, da pojezdimo tja, kjer se morje

v mogočnem slapu zliva v praznino in naredimo

konec brezupu za vse, ne le zase! In četudi bo naše

menjalno sredstvo smrt!« Majhna muha mu brenči

okoli ušes, ko v sanjah odpre oči in zagleda Francijo,

Anglijo, Evropo, svet in celo otok Sveta Helena

čudežno spremenjene. »To ni resničnost, to ni





99



resničnost,« si zašepeta v brado, ko se končno zbudi –

sonce je že nizko in v mojih sanjah se nad ladjo, ki

nosi Gourgauda in znamenito pismo Princu Regentu,

kot v nekih tretjih sanjah spreleti galeb – tih in svoboden.



Objavljeno 30. 4. 2017





100



Tamara Turšič



Kdo odloča, kaj je pomembno in kaj ne?



Ulica je ulica je ulica je ulica, nedvomno.

Nedvomno, in je perspektiva.

Celi kupi.

Vsi ti ljudje. In jaz samo ena.

Edino, kar lahko kdaj vem, je,

kaj mislim jaz, sama.

Pojma nimam, kaj razmišljajo drugi.

Ali mislijo,

da je življenje nevarno in preveliko?

Jaz že.

Kar nekaj stvari sem izgubila

na ulici za ulico po ulici

in je križišče.

Mislijo kdaj na čas, ko so stali na razpotju?

Jaz že.

Enkrat za vselej se zaprejo ulice,

prostor pogrezni se.

V kaj verjamejo?

Jaz verjamem,

da nihče ne bi smel biti sam.

Na ulici za ulico po ulici

in je park.

Je vonj misli in ljubezenski šepet.

Je ljubezenski šepet in je roža.

Na tvoji in moji mizi.

Nedvomno pametni citat

»Who wants flowers when you're dead? nobody«,

brez skoka iz kože,

z lepo postriženimi nohti.

Vazo ti narišem

101



na ulici za ulico po ulici.

Da ne ostane vse nemogoče.

Da ne gledaš skozi okno ali steno

v nič, čisti nič, sredi dneva.

In je ulica za ulico po ulici

in je zvestoba.

V majhnem in ne v velikem.

Ali še bolje.

V velikem in ne v majhnem.



Objavljeno 1. 5. 2017





102



David Bedrač





Galerije strahu


»Gledamo strah,

ki kaplja po svetu,«

reče gospa na levi,

ki pije kavo,

in se z ustnicami privije

na nasprotno smer časa.



In potem še doda:

»Kogar je zadela žica,

ta je obrnjen v lastno sliko

in samega sebe razstavlja

po nikoli obiskanih galerijah …«



Objavljeno 10. 5. 2017





103





Mojmir Miro Ferenc




Na žici sušiva perilo



jutro ki kliče

zadnje silhuete noči

po rosnih sledeh

neodločnih korakov

te sprašujem že tretjič



na žici sušiva perilo



izmučeni vdihljaji

neodvisnega zraka

čistega brez delcev smodnika

NIKA copati z luknjo na strani

s solzami izpranimi očmi



na žici sušiva perilo



poznam občutek

prisiljenega pionirčka

mladega udarnika

usmerjeno izobraženega

zaprtega v kletki

brez žice



na žici sušiva perilo



neznana zemlja

po kateri stopaš

v boljši jutri





104



iz izgubljenega včeraj

in tiste svetlikajoče britve

za hišo s prižgano lučjo



le midva



na žici sušiva perilo



Objavljeno 12. 5. 2017





105



Katja Kuštrin



Libijska obala, avgust 2015



Pesek se zažira v od hoje ranjene noge

in žgoče sije v tvoje velike črne oči,

ko prestrašen držiš očeta za roko.



Oziraš se za hišami, ki izginjajo v daljavi

kot črne preluknjane gmote.



Strah se zažira v še včeraj pogumne može

in noč te zasidra v premajhen čoln –

nič več se ne bojiš

in za črto, ki loči morje od vse bolj temnega neba –

je dan, »nov« dan …



Prepoln čoln.

Nevihta, ki poteši žejo.

Razpoka v čolnu,

voda vdira vanj …



»Izgubil sem očetovo roko, mamin varni objem je

potonil z ribami v globino.

Mraz, kriki in noč, ki postane nikogaršnji trenutek.

Valovi …«



»Ničesar več ne moreš izgubiti,«

šepetajo zrna peska na obali

in voda izpere še zadnjo kitico pesmi.



Objavljeno 14. 5. 2017





106



Luna Jurančič Šribar



Žival



Postajam žival.



Moj fokus je brezhiben.



Ne sanjarim. Delujem.



Zjutraj vstanem. Umijem zobe, popijem kozarec vode,

pristavim kafe. Ampak ne, ne rabim

kave, moj fokus je brezhiben. Postajam žival.



Odrežem kruh, grizem, žvečim, listam časopis, ampak ne.

Ne listam časopisa, ne zanimajo me

razmere po svetu, ne zanima me politika, moj fokus je brezhiben.





Postajam žival.



Obujem se, vtaknem ključ v ključavnico, obrnem. Hodim v mesto, korak za korakom.

Odzdravljam po poti, nasmiham se. Ampak ne. Ne nasmiham se.

Nimam razloga za kazanje

zob. Moj fokus je brezhiben. Postajam žival.



Na semaforju se ustavim. Rdeča je. Ampak ne. Ne ustavim se.

Križišče je prazno, v par

skokih sem čez. Moj fokus je brezhiben. Postajam žival.



Ob zvokih se zdrznem, hitro odskočim, če je treba. Nihče ni prijatelj, dokler tega ne dokaže.

Moj fokus je brezhiben. Postajam žival.





107



Ne razmišljam o prihodnosti, trudim se preživeti sedanjost.



Tvoj konec sem čutila, preden je prišel.

Moj fokus je brezhiben. Jaz hočem bit žival!



Objavljeno 15. 5. 2017





108





Sara Fabjan




Čakava na zeleno luč na semaforju za pešce



čisto nič naju ne druži

razen teh 60 sekund

ki se odštevajo

do zelene luči

in mogoče način

kako sva pogledala brezdomca

ki se je peljal mimo s kolesom

čisto blizu pripelje avtobus

na drugi strani ceste se nabira gruča ljudi

poskušamo uskladiti svoj pohod čez cesto

za čim manj nejasnosti

individualnih poti in opravičil

še pet sekund

in potem teh par trenutkov zelene

mine kot čas med izdihom

do ponovnega vdiha



Objavljeno 19. 5. 2017





109



Kristian Koželj





Neimenovana




trg pred železniško postajo

je lahko kateri koli od šestih trgov v tem mestu

in fontana na njem

katera koli od tri tisoč fontan v tej deželi

in ko zazvoni v zvoniku bližnje cerkve

je to lahko katera koli od neštetih cerkva na svetu

na klop ti lahko prisede

kdor koli od sedmih milijard ljudi

a ta trg ima ime

ta fontana ima ime

ta cerkev ima ime

in ta ki je prisedla

ima ime

in njeni lasje dišijo

kot sandalovina



Objavljeno 20. 5. 2017





110





Ivanka Kostantino





V sposojenem gnezdu




Srkaš čaj in skozi stebrič pare

strmiš v ekran,

v zbombardirano mesto,

v svojo sosesko.



Na stopnišču vrvež.

V zgornjem nadstropju

odmeva dekliški smeh.



Zunaj veter ziblje veje.

Z najbližjo v nekaj minutnih

presledkih udarja ob šipo.



Za trenutek se ti zazdi,

da slišiš smeh bratrancev.



Spet je jutro in stopala

se ti ugrezajo v preprogo,

ko komaj prebujen stečeš

k mami.



Potem samo še

svišč raket, ki para ozračje, in

detonacije, po katerih se stavbe

s truščem sesedajo v kupe ruševin.



Tu je mirno in čaj je presladek.



Kaj pa stari limonovec

ob robu domačega dvorišča?

111



Morda se že odpira v cvet.



Zatopljen v misli

se zdrzneš ob vsakem

še tako neznatnem

šumu.



Vzgojitelj se nasmehne,

nakaplja ti za naprstnik prijaznosti

in odhiti v predmestje.



V hiši z vrtom

je oče lastnemu

otroku.



Objavljeno 24. 5. 2017





112



Jana Škoda



***



Krotim svojo divjo zver,

nudim ji iluzijo svobode,

slepim jo z ljubeznijo,

z bičem v roki skrivam strah pred njo,

spregledala me je …

zdaj ji redno čistim pesek iz oči,

hranim jo z resnico,

strasti ne skrivam več pred njo,

postali sva prijateljici,

brez jermena puščam jo po ulici,

ni nevarna,

umikajo se ji le strahopetci.



Objavljeno 26. 5. 2017





113



Evelina Žefran





S polnim vdihom


Z novo ustno vodico


prežvrkljaj svoja usta,

zbrusi robove svojih zob.

S pomladnim pihom

oblizni že umazane snežake,

delovna viza jim je že potekla.

Daj možnost vrtu,

da zamenja posteljnino,

poležano od megle.

Sončna zavesa naj požgečka

zlepljene trepalnice travnika,

da bo pomahal

švistu mojega kolesa

pri poganjanju v nov dan.



Objavljeno 29. 5. 2017





114





Marjan Strojan





Annus horribilis


Medtem, ko so pratikarji in časopisi hiteli

s podrobnostmi, nam učenjaki še naprej

solijo pamet, da na tem ni ničesar. Samo

neki davni menih se je uštel pri izračunu

Gospodovega rojstva, podobno kot je – če

navedem obraten primer – tisoč dvesto let

pozneje slabo obveščena angleška kokoš

znesla jajce z napisom 'Kristus prihaja'.



Napake se dogajajo, in tako se je vsaj štiri

leta prepozno začela nova doba človeštva.

Nebo je zamudo vljudno vzelo na znanje

in pravočasno poslalo Komet. Hale–Bopp

se je kot zablodela čarovniška metla leto

in pol vozil po nebu in dokazoval, da nima

slabih namenov. Pogledovali smo tja gor,

ko smo tekli, vozili kolo, pobirali perilo.



Potem se je kakor nič neka dolga ljubezen

končala, hči je maturirala in odšla od hiše,

umrla je mama. Leto prej sva s sinom skozi

sajasto steklo zrla korono, ki je v toplem

avgustu naznanjala te dogodke. Marsikaj

se je dopolnilo, a redki so opazili začetke.

Ni zmanjkalo dnevov, le Yeatsova sfinga

si je na poti v Betlehem vzela tisto poletje,

da si oblizne kremplje.



Objavljeno 30. 5. 2017



115





Janez Virant





Mrtva


Mrtvi smo Mrtvi


v izdanih zatočiščih

ni nič odpuščeno

na prepišnih slikah

počez nažrte sence

pozaba težkega vonja

prerezani golt je zadnjič spregovoril

bog je ustvaril vojake

da bi varovali ljudi

(nikoli več te ne bomo potolažili

kraljevski otrok)

Mrtvi smo Mrtvi

na naši slednji pojedini

se ne toči vino

ni darovanja zlatih čaš

s prahom se gostimo z meglo

z zapriseženo zvestobo

s kom in do kam smo bili

v hladnem naročju

težko zibamo

brez obrazov imen

s silno ljubeznijo brez svete tišine

smo prelepo Mrtvi.



Objavljeno 1. 6. 2017





116





Karmen Vidmar





Postajanje


vogal hiše je zabeležil krik s klofuto burje

in znova onemel

okno razkriva ozek rokav dvorišča

in neba ki bere furlansko komedijo

jeziki rastejo kot svetilniki na kupu

in ustvarjajo drugo resničnost

napotuje me misel

morda tam kjer je vse res

ni nič res

odmaknem se od zamegljene šipe

gib kapljic riše nalomljene obrise

svetloba pada kot vonj

nato izgine vse



Objavljeno 3. 6. 2017





117





Damjan Jensterle





Vrbnice


Veje dreves živice med gradom,

njivami in bližnjimi travniki

držijo vreče dežja na nebu.

Danes poplesujejo prodnice,

kamenjarke in ločnice,

ples bo krajši.

Jutri bodo pojedene, pozabljene

in njihova krila se ne bodo

nič več svetlikala med besedami.

Nekaj grize tudi nas.

Bolezen pride skozi noge.



Objavljeno 14. 6. 2017





118



Nataša Kupljenik





Pogovor z mamo


Ne vidiva se pogosto


pa ti enkrat mesečno

govorim pomembne in nepomembne misli

Vse bolj pogosto zakaj sem prej reagirala

tako kot sem

In da je bil to del odraščanja

Govorim ti o idejah za slike

o smešno nepomembnih konceptih

kako je kultura sirota naše družbe

Debatirava o globinah

Najino življenje je težko ker sva obkroženi

s površnimi ljudmi

ki se niso zmožni potopiti na dno morja

pa ostajava osamela potapljača

Ti zmatrana, jaz še vedno neumno zanesena

Včasih me pogledaš tako, čudno

Ta pogled kot vsako pohvalo shranim

v posebnem predalčku znotraj sebe

skrbno pazim da me ne začne nositi

Hitro prikličem realnost

Nikoli mi ni bil jasen

zlati pigment v tvojih očeh.



Objavljeno 16. 6. 2017





119





Frank de Crits





Trije gospodje


trije moški so sedeli na klopci

in se razgledovali

najprej so bili tiho

potem se je med njimi vnel blag prepir

o cvetočem drevesu

na njihovi levi

prvi je menil da je jablana

drugi da je hruška

in tretji je pripomnil da je trta

vsi trije so se pogumno nasmehnili

spoznali so da nočejo vedeti

kaj se dogaja v naravi

to jih sploh ni zanimalo

bili so mestni ljudje



Prevedla Katja Kuštrin



Objavljeno 21. 6. 2017





120



Eva Kreže





Tema


Gledam v sonce.

Ko se obrnem v temo,

vse postane temno.

Gledam v temo.

Ko se obrnem,

vse ostane temno.

Gledam v sonce.

Vidim temo.

Gledam v sonce.



Objavljeno 23. 6. 2017





121



Duško Babić





Bog ne daj pesnik




Da človek izgovori stavek

ga mora najprej formulirati v možganih

kot bolj ali manj logično

misel

vendar razumljivo tistemu ali tistim

h katerim se obrača

poznati mora besede

in črke iz katerih so te sestavljene

vdihniti mora zrak v pljuča

dati ukaz govornemu aparatu

da se zažene

vedeti mora kako nastaviti ustnice

kako zobe, jezik in nebo

kako aktivirati mišice obraza in vratu

žrelo

čeljust, spodnjo in zgornjo

glasilke

artikulirati mora nastajajoče glasove

njihove frekvence

melodičnost

vse to obarvati z določenim čustvom

obvladati razpon zvočnosti

od šepeta do krika

in da ga po vsej tej tektoniki

in trudu

kjer mu celo telo vibrira

resonira

od prevelike želje

da bi nekaj pomembnega rekel ali dorekel



122



nihče ne razume

ali da ga razume popolnoma napačno

kot da je

Bog ne daj

pesnik in ne človek.



Prevedel Marko Skok – Mezopotamsky



Objavljeno 2. 8. 2017





123



Nena Miljanović



Andaluzijski adágio



Krpe oblakov

Kakor raztrgano cigansko krilo

Vihrajo na zelenem nebu

»Zeleno, ki te hočem zeleno«

Skozi luknje

Se kakor golo stegno blešči sonce

Pokrij se razvratna nebeška Ciganka

Za gost oblak

Me skrij

Naj noč bo

Zaradi ljubezni me bodo ubili

Po poti drvi falanga

Za petami mi

Bevska črn Andaluzijski pes

Kosi

Kljubovalne poetične hermafrodite

Padam

Ob petih popoldne

Daleč kot življenje je vas Fuente Vaqueros

In roke moje matere Vincente

Nikogar ni

Da bi pustil moj balkon odprt

Dios mio

Ne bom se videl

Kako pod pinijami jem pomaranče

In prepevam Mesečno romanco

V Granadi

Ni večje kazni

Kot je biti pesnik in biti mrtev

Señora Muerte

124



Milost

Naj se ne ve kje je moj grob

Nikjer naj ne piše tu počiva Lorca

Naj ne vem da sem umrl



Prevedel Marko Skok – Mezopotamsky



Objavljeno 3. 8. 2017





125



Jagoda Nikačević



Ko Izida naroči bujenje



poglej! podnevi mi rastejo

krila. spominjam na Izido.

na potepuhinjo, reinkarnirana

v rdečo. maham ti, plešem



pojem. jaz, distorzija

zvoka v kodi neizrečenega

ki se z brezglasjem umika

v daljavo nedotaknjenega

neba v temnem plašču



iz besed

črk

skrivnostnih znamenj



glej! ptico vse dokler

ne zbere na kupček najmanjše

trohe tebe, tvojega telesa

in duše. dokler se ne sestavi

tvoja celotna podoba s papirusa

jutra, na plahti iz svile



Prevedel Marko Skok – Mezopotamsky



Objavljeno 9. 8. 2017





126



Mirko Popović



Tako, ob nekih večerih



Ni zaman, rečem

ob tem času

brez besede Biti

tako

ob zatonu dneva

ko misli kapljajo

brez odmeva v mir



Poglej samo

kako se nočni biseri

bosi

po stezi od nekod nekam

zlatijo



Tako, ob zatonu somraka

ko dan potone med oči

ne spregovori besede

da se ne zgodi prebujenje



Oče bo do jutra

v mesečini

s sanjskimi rokami

spletel mrežo

Naj narašča harmonija

naj košuta in mesečina plešeta

na tvoji dlani



Naj se tvoje modre

in srebrne ribe

premetavajo v belih meglicah

127



samo vzvalovano morje

se umirja

njegova misel

je zaspala

v gorskih zrcalih

Zato ni zaman

ob tem času

brez besede Biti



Prevedel Marko Skok – Mezopotamsky



Objavljeno 11. 8. 2017





128





Matej Krajnc





Tek za vozom




I.



mati, sem rekel, poglejte me!

nimate kondicije! a ona je že

tekla s plastenko za pasom. saj

si lahko mislim, kaj bi mi

odgovorila: ti, ki si me zatajil,

ti mi boš prigovarjal! ti, ki

nimaš poštene službe! in je

naredila deset kilometrov po

hollywood hills na tešče. voz

je ropotal, odlomilo se je eno

kolesce in se pokotalilo čez

znak H. filmska špica se je že

zdavnaj odvrtela ...



II.



mati je prišla po stopnicah

s kavo; ne zato, ker bi pomislila:

revež je, piše, ampak vse to

je bilo povezano z vajo: vsaj

sto deset stopnic na dan, z

bremenom, ji je dejal osebni

trener. če nesete tistemu klošarju

kavo, je to recimo desetina

opravljenega posla. mati je

prišla večkrat, enkrat je prinesla

palico iz kaljenega jekla in jo

zapičila predme. kazalci

129



kondicije so se povzpeli v nebo,

jaz pa sem moral končat tisto

črtico, bralci so čakali, kaj se

bo še zgodilo ...



III.



na klancu smo imeli telovadnico.

mati je naročila deset krepkih

mož, da so prinašali opremo. hej,

frankie, so jo ogovarjali, kam

postavimo štemmašino? posmehovali

so se mi: ta, ki živi na rožniku, ta,

ki hehehehehe ..., čeprav sem imel

založnika. mati jim je povedala,

da o kondiciji ne vem kaj dosti. on

piše, veste. in potem so se spet

smehljali ...



IV.



hiša marije pomočnice je bila

zgolj pretveza za trgovino s

telovadno opremo. »telovadno«

je seveda zgolj pavšalna oznaka,

šlo je za vse tisto, kar vidite v

filmih, uboge deklice so bile

vrhunske atletinje. vsaka od njih

bi mi, če bi me oklofutala, odbila

kako uho in še brk. zato sem jih

imortaliziral na svoj način. mislil

sem, da sem jim naredil uslugo, po

objavi so dobile ogromno donacij,

čeprav mi je mama rekla, da sem

130



s tem ogrozil njihovo dejavnost –

inšpekcija se je začela zanimati,

čemu vsak dan tja prihaja in tudi

odhaja toliko vrhunske opreme za

fitnes. a dekleta so bila gajstna,

šla so na inšpekcijo, jim vsem po

vrsti jebala mater in vprašanja so

se končala. potem sem bil jaz na

vrsti, pošteno sem se zbal, za nekaj

časa izginil ...



V.



mati, sem rekel, nikar ne počnite

tega, nimate kondicije! kratke hlače

»adidas« iz vas ne bodo naredile

športnice! a potem sem uvidel, da

jo podcenjujem, vse je imela pod

nadzorom. z vodo se je polivala

na točno odmerjene intervale, med

tekom je ves čas srkala, če se je le

dalo. poznalo se je tudi, da je že

nekaj let pred tem pustila cigarete.

bilo je težko, a ko je ugotovila, da

ji v pljučih, ko teče na triglav, poje

mešani pevski zbor toma waitsa, je

tobak moral proč. in ti, me je okarala,

ne prihajaj tako pogosto na obisk,

dekoncentriraš me. sploh pa nisi

dobra družba ... ubogal sem jo, vsaj

nekaj sem prav storil ...



Objavljeno 28. 8. 2017



131



Rajtmajer Trmasti Primož





Do neba





Poleti ptica

skozi moje oko.

Svoja krila razpri,

lebdela boš v zraku.

Naprej naj te vodi pot,

med hribovjem

in gorami.

Poleti nad potokom,

umij se v morju

in bodi ocean.

Naj bo noč

tvoja domovina,

dan tvoja postojanka.

Zjutraj osvobodi

ljudstvo.

Naj bo ljudstvo

svobodno kakor ti.

Naj bo dan

svoboden kakor ptica.



Objavljeno 8. 11. 2017





132





Tom Veber





Vlak


Rad se vozim z vlakom,

preveva me občutek pretočnosti.

Slike, ki se ena po ena zlivajo vame,

me bistrijo, popravljajo in na novo sestavljajo.

Vsaka pusti v meni delček sebe, zapuščino,

in vzame delček mene za popotnico.

Ni važno, kam se premikam,

kaj puščam za sabo.

Kot nekakšna vez med dvema svetovoma,

kraj nedoločljivega karakterja.

Občutek, ko se ti svet vsako sekundo, vedno znova in znova, razodene v novi obliki, barvi, lepoti.

Že, ko si želiš spočiti trudno oko,

se pojavi nova pojava.

Točno veš, da je bila tam.

Tam, prav na tem mestu je stala.

Pa je spet več ni.

Z vsakim novim vtisom, pogledom,

steče kemična reakcija po mojem telesu.

Zame svet nikoli ne bo zares več isti,

le zaradi ene veje, vrabca,

opustošene hiše na robu klanca.

Naslednja postaja – Maribor!



Objavljeno 27. 11. 2017





133



Nataša Gregorič



17. trenutek – beneško ogledalo



Tu pred njim stojim!

Na podstrešju pred pozabljenim ogledalom beneških mojstrov.

Na njem je prah,

ki ga je puščal čas

in pometal veter za špas.



Čas se ne boji ogledala - Lahko se ustavi - Lahko zbeži.

Veter se ne boji ogledala - Lahko izgine - Lahko ponori.



Sramežljiv je nasmeh na mojih ustnicah.

Vsepovsod smejoče zvezdne pegice v senci mojega obraza.

V pramenih mojih las vrtinec želja spleta stičišče realnega.

In v teh očeh eno samo blestenje tisočih ...

Na tisoče znatnejših občutkov,

enakih,

drugačnih,

preprostih,

veličastnih,

je ogledalo prezrcalilo zame.



V prah na ogledalu s prstom zarišem nasmeh na moje ustnice, kako veličasten je pogled na neznatne sledi vseh trenutkov.



Odkrita je skrivnost ogledal beneških mojstrov.

Alkimija zlato bele svetlobe zrcaljenja svetov.

Srebrne pramene vrtinčijo in jih dvigajo z bregov.





134



Ogledalo potuje v domišljijo in v resnično obliko.

Ogledalo preoblikuje misli v sliko.



Obojestransko.



Objavljeno 29. 12. 2017





135



Liu Zakrajšek





december


nad Slovensko so že spet utrinki,

zato si vedno nekaj zaželim,

ko tečem na predavanje

v babičinem dolgem plašču.



pomisli,

tukaj sva se ustavljala

in gledala nesrečne stavbe,

kako postajajo del najinih izpraznjenih življenj.



nihče mi ne bi rekel,

da bom nekoč tako zelo starejša

in gledala čez mesto,

celo v svoji srečni ulici

pogrešala nekoga,

koga, ki bo daleč,

kot otroštvo.



veš,

nasilje praznih oken

me je spremenilo.

neizprosno,

grozovita črna zemlja je poganjala

na vseh straneh sveta enako hitro.



in jaz sem se medtem spominjala

vsako jutro druge nočne more,

v kateri sem nastopala

za ničen honorar,

bolezen je lahko osebno gledališče,

136





o tem sva enkrat govorila,

jaz spet zaljubljeno in ti brez kakršnegakoli smisla za besede.



res ni tišina tista,

v kateri varno bivajo ljudje v dvojini?



vmes se staramo

in naše knjižnice se praznijo ljudi,

včasih kdo pokuka noter,

zamišljamo si boljšo možnost,

če bi imeli druge roke,

bi pa morda držali koga lažje blizu sebe.



in kdo ve,

kdo živi zares v moji sobi,

kdo ve?

kako si utiram pot vsako jutro

po tej decembrski Ljubljani,

v kateri ni več tega,

kar sva videla,

še preden sva se odselila.

glej,

tukaj sem imela polovico

svojega uničenega leta,

a nič od tega ni postalo moja zgodba,



brez vseh posledic, ki postanejo literatura,

v posteljo s seboj odnašam

vse težjo magmo besedišča,

pozabila sem,

najlepši verz v očeh zaspane punce,

nikoli več se nočem videti ob njeni strani.

vozila sem se tisoč let,

137



v majhnih razsvetljenih avtobusih,

skoz to poledenelo mesto

in vsi ljudje v dolgih šalih so hodili mimo stojnic.



prirasla sem na ta enaki svet,

na bolšji sejem,

živo glasbo, ki odmeva

čez vsa prezebla stanovanja,

še ko so ta naposled prazna.



to mesto. to so moje roke, moje majhne rokavice,

moj najljubši mraz.



pod temi nerazumljenimi zvezdami

sem na Slovenski

čakala na en sam znak,

da bivaš tukaj,

da živiš na istem mestu,

kjer so moje brezizhodne sanje

ena in edina stvar, ki me drži pokonci.



čas



je grozovit,

ničesar mu ne moreva vzeti.



Objavljeno 31. 12. 2017





138



Ema Odra Raščan



(O)gledališče smrti

Hirošima, 2017



Za stekleno vitrino

mirno počiva črno-bela slika

trupel, ki ležijo sredi ceste ― nedolžni dojenčki

osnovnošolski otroci



Milijoni žrtev so

pripomogli h gradnji muzejev

za katere pridno plačujemo vstopnine

in se izobražujemo.

Na podlagi

trupel

se izobražujemo.

A nihče nas ne nauči sočustvovati

z družinami umrlih,

ne znamo vklopit dovoljšnje empatije,

da bi razumeli,

da so bili to ljudje,

živi, polni življenja,

s sanjami in željami,

z načrti in veseljem.



Objavljeno 2. 1. 2018





139



Irena P. Beguš





Tujka


Nekega oktobrskega večera

se je žarek sonca odbil z Venere

šinil skozi okno porodnišnice



Takrat je v rokah mužika zazvenela balalajka

stresla pesem med mesečino v stepi

da so jo raznesli divji konji



Roka Indijanca je dvignila ponjavo

in okrog poldneva se je zarisalo puhasto srce



V pragozdu je udarjal tamtam

kože noči so z leskom znoja zaplesale meseni ples



Nad ledeno ploščo je zatrepetal severni sij

zabrnel barve v veter

ki je pobral

smeh delfinov

molk morskih globin

in vzvaloval dojko v mojih ustih



Mama je rekla

da sem izgovorila – ljubezen

A nihče ji ni verjel



Objavljeno 6. 1. 2018





140





Eva Ule





Nenaslovljena


nič mi ne leži na pročelju vesti

in kri leti od pet do glave

morda še višje čez konice las

češejo jih tvoji prsti ki se podaljšujejo v grablje;

za sabo puščajo rdečo sled

vsak vtis je obnovljen portret žalostne podobe ki kriči

tam je pomlad

valuješ ob meni in dihaš verze kot poslednji kisik

in iščeš pesek v porah, ki se odpirajo tvojim dotikom

boš odšel ko bo koža suha, ustnice grobe?

trepalnice so jokale, cedile vest v jezera, potoke

v temne noči ko je bilo tvoje naročje morje



ampak pesem se ne konča

le njen glas zatone



Objavljeno 10. 1. 2018





141





Alenka Jovanovski




čisto – dobesedno

(zasnutek)



na koncu se bomo

skrčili na velikost

cvetičnega teglca

od čiste ljubezni



lasje in nohti –

vidne korenine

mavričnega cveta

necveta



Objavljeno 5. 2. 2018





142



Špela Škrinjar





Nova pesem


Mogoče ti bom nekoč priznala,

da je to pesem o tebi,

in da jo pišem s svinčnikom

na novo stran dnevnika.



Da me že od nekdaj privlači

črna, čeprav imam rada

barve mavrice.



Da mi tvoja bližina

vedno ogreje srce,

in nasmejana stopam v nov dan,

ko se spomnim nate.



A nočem priznati naglas,

sploh tebi ne, da sem

zaljubljena – kot kakšna najstnica.



Objavljeno 7. 2. 2018





143



Nina Kremžar





Med trenutkom in preteklostjo


Rjavodlaki potepuški psi spijo vedno na boku

z iztegnjenimi tacami in smejočimi obrazi.

Po krivih ulicah polzi voda. Na vogalih

postavajo temne silhuete z ebenovinastimi očmi.

Nekoč sem jo videla. Skozi okno hiše, ki je stala

na treh vogalih. Nekje je kapljala voda. Glavo

je sklonila pohlevno kakor pes in povesila

svoje jantarne oči. Strmela je v moj neudomačen

bel obraz. V moje telo, ki ima osem vogalov in

nešteto slabovidnih oči. Lajež je odmeval po

prostoru. Kaplje so stekle v strugah po mojem

hrbtu. Zatulila je v nebo skupaj z divjimi psi.

Vdihnila sem požirek vode, stopila v lužo in zbežala.



Objavljeno 20. 2. 2018





144



Vera Pejovič



»Potrebujem tvojo svetlobo,« si rekel



Moja svetloba je ostala v temni gladini ribnika, preden

vzide luna.

Moja svetloba je ostala za zaveso v mračni sobi, preden

se prižge luč.

»Potrebujem tvojo svetlobo,« si rekel. Nisi rekel, želim si tvoje tople kože, tvojih gorkih poljubov.



Jaz pa sem molčala in se nisem premaknila, saj je

moje telo bilo težka črna kepa smole.



Moja usta so bila zapečatena –

glasu se ni slišalo, in vendar so govorila:

Krvavi Potok, Črni Kal, Črna gora, Bele skale.



Sanjala sem, ja, dvakrat sem v nekaj letih sanjala, da vojaki korakajo skozi mojo hišo in bili sta ena vojna za drugo.



Potem sem se leta tresla od strahu, čakala tretje zlovešče sanje in moje telo je krepenelo, zgostilo se je v črno kepo smole.



Takrat si prišel ti.

»Potrebujem tvojo svetlobo,« si rekel in vžgal v skalo Andrejev križ.



Govoril si, saj razgovor širi prostor, da

lahko telo pleše.



Gledal si, saj pogledi božajo telo in

spijejo bolečino.



145



Sipal si sladki zrak,

ki prebudi domišljijo, da ta začne tvoriti oblike, kot jih tvorijo steklopihači.



Iz peska nastaja steklo, prosojno in lahko, dih v njem poraja oblike.



S stiskom dlani si pregnal strah iz mojega telesa, da je to postalo lahno in mu je dih vtisnil obliko.



Potem si odšel. Jaz sem ostala.

Gledam čez morje. Nikjer ni videti zemlje.

Veter mi završi nad glavo. Bolj slutim kot slišim besede:

Krvavi Potok, Črni Kal, Črna gora, Bele skale.



Veter potihne, takrat pa moja usta jasno spregovorijo:

»Selim se s pticami na jug, selim se s pticami na jug.«



Ljubljana, 10. 2. 2002



Objavljeno 1. 3. 2018





146



Enesa Mahmić





Sestre


To je pesem za Etiopijko,

Ki prodaja ponarejeno Prado na ulicah Italije,

Na kartonu.

2 letni sin ji spi ob nogah.

Otherness / Othering / Andersartigkeit

Na obrazu ima veliko brazgotino

- ostro rezilo, ljubosumni partner,

Priseljevanje.



Videl sem, kako se ji strah zrcali v očeh.

Boji se policije, inšpekcije.

Njene oči begajo kot vidre.

Desno. Levo. Desno. Levo.

Desno. Desno. Desnica.



To je pesem za dekle, ki nosi majico:

Feminizem je radikalni pojem, da so ženske ljudje.

Dekle, vidim tvojo negotovost.

Razumem tvojo jezo.



To je pesem za Pakistanko,

Ki je bila posiljena, ker

Je imela kratko krilo.

Za žensko, ki je bila kaznovana zaradi neposlušnosti.



To je pesem za žensko, ki se bori vsak dan.



Prevedla Enesa Mahmić



Objavljeno 2. 3. 2018

147





Jan Brinovec





0


Včasih, ob nočeh,

porisujem razdalje s tvojim imenom,

da me ob jutrih budijo porodni kriki

tvoje nevrnitve.



Včasih, čutim kapljanje tvojih oči

skozi ključavnico mojega bitja,

in dolgo se že vračam po poti izničenja

s ključem drugega rojstva.



Tukaj je vse tuje.

Sam sebi sem tujec.



Včasih me izsledijo legije Tujega uma

in na čelih jim plapola mrk – kakor zastave

pred najsvetejšo bitko.



Njihov korak – železni veter

skoz meseni prostor.

Njihovi loki – vzdignjeni proti zahodu

mojega imena.

Na tetivah spi in prede kaos



in



bolj bežim,

bolj se vračam.



Bolj kričim,

bolj odmevam.

148



Ves moram pogoreti

v črnem ognju puščic.



Vsakič umiram prvič.



Vsakič zadnjič ...



Včasih, ob nočeh,

porisujem razdalje s tvojim imenom,

da me v snu preleti tišina

tvoje vsevrnitve.



Objavljeno 7. 3. 2018





149





Kazalo


Antoine Cassar: #poetrynotfear





5

Katja Kuštrin: Ko strahu rečeš NE





8



Kaja Teržan: Vodni krog





11

Vesna Šare: Poleganje





12

Barbara Žvirc: Pozabi Tahrir





13

Andraž Polič: Voda/prvi dan (on)





14

Andrejka Jereb: Kar je skrito razumu





15

Lidija Dimkovska: Sirsko jutro





16

Bojan Meserko: *** (v divjem metežu življenja …)



18

Dani Bedrač: Večernica





19

Darija Žilić: Dah





20

Andrej Kopač: Revolucija predajanja mrtvim telesom



21

Ivo Frbéžar: Mrtve sanje





22

Milan Novak: Slutnja





23

Mensur Ćatić: Je Beatriče tukaj





25

Jana Kolarič: Četrt milijona, sonet





26

Helena Zemljič: . (ne.beri.vejic.ker.jih.ni. …)





27

Anja Grmovšek: Kljubovanje





28

Aleš Mustar: Po Barju





29

Željko Perović: Šepet





31

Miriam Drev: Uspavanka





32

Alenka Zorman: *** (Samo to …)





33

Borut Gombač: V žarečem





34

Milan Vincetič: De Brache





35

Mateja J. Hočevar: Zbirka





36

Marjanca Kočevar: Ne-bližine





38

Marko Skok – Mezopotamsky: Dotikava se neba





39

Zlatko Kraljić: Izgubil sem čredo





41

Katja Gorečan: Za zaznamovana dekleta, ki so razmišljala

o samomoru

42

Milan Šelj: *** (V paniki prisluškujem …)





44

150



Nina Medved: *** (Ves svet gori zate, Sara Mejal …)



45

Dhyan Dejan Cirkvenčič: Sam sem





47

Niels Hav: Ne povečujmo vonja po strahu





48

Marko Kravos: *** (Voda brez naklona …)





49

Aleš Jelenko: Beg(unci)





50

Vinko Möderndorfer: Ona





51

Klemen Jelinčič Boeta: *** (mehko odpri svoje ponjave …)

53

Milan Žniderič: *** (predstavljam si …)





54

Miloš Biedrzycki: Čigava pesem je to





55

Jerzy Illg: ***( Zjutraj je rosa na vrtu mrzla …)





56

Tadeja Logar: Zimovanje





57

Franjo Frančič: Novi Sad





58

Juš Škraban: *** (bodeča žica cefra drobovje …)



59

Jadviga Malina: Dva salta





60

Sara Špelec: *** (Srce me reže … )





61

Lidija Polak: Labirint





62

Tatjana Pregl Kobe: Najprej pride strah





63

Alenka Kveder: Beg v neznano





68

Alja Adam: Hiša strahov





69

Brane Mozetič: *** (vlečem se po dolgih praznih hodnikih …) 71

Barbara Jurša: Tukaj





72

Kaiia Bonča: Bolezen





73

Andreja Malta: Mir





74

Snežana Stojčevska: Pod nulo





76

Jure Bagon: Nevidni – neslišni





78

Kristina Kočan: ruševine





79

Martin Adam Stevens: Zjebanost





80

Ljubica Ribić: Rdeči maki





81

Jadranka Matić Zupančič: Krogi





82

Novica Novaković: Zaupanje





83

Sandi Kolenc: *** (dosti je razmišljala o tistem,

kar pride potem ...)





84

Katarina Šalamun Biedrzycka: *** (Večer se zgošča …)



86

Vesna Osterc: *** (Pridi kaj pogledat …)





87

151



Dare Gozdnikar: Strah





88

Klemen Godec: Statistika





90

Borut Petrovič Vernikov: Samo tam





91

Robert Vrbnjak: *** (In kaj naj s transparenti …)



92

Mitko Apostolov: Zdaj





93

David Bandelj: Jok za Alešem Debeljakom





94

Patrik Holz: V dobi niča





96

Ana Porenta: Nikogaršnja





97

Lara Arh: *** (Izmisli se …)





98

Peter Semolič: Mount Pleasant





99

Tamara Turšič: Kdo odloča, kaj je pomembno

in kaj ne?





101

David Bedrač: Galerije strahu





103

Mojmir Miro Ferenc: Na žici sušiva perilo





104

Katja Kuštrin: Libijska obala, avgust 2015





106

Luna Jurančič Šribar: Žival





107

Sara Fabjan: Čakava na zeleno luč na semaforju za pešce

109

Kristian Koželj: Neimenovana





110

Ivanka Kostantino: V sposojenem gnezdu





111

Jana Škoda: *** (Krotim svojo divjo zver …)





113

Evelina Žefran: S polnim vdihom





114

Marjan Strojan: Annus horribilis





115

Janez Virant: Mrtva





116

Karmen Vidmar: Postajanje





117

Damjan Jensterle: Vrbnice





118

Nataša Kupljenik: Pogovor z mamo





119

Frank de Crits: Trije gospodje





120

Eva Kreže: Tema





121

Duško Babić: Bog ne daj pesnik





122

Nena Miljanović: Andaluzijski adágio





124

Jagoda Nikačević: Ko Izida naroči bujenje





126

Mirko Popović: Tako, ob nekih večerih





127

Matej Krajnc: Tek za vozom





129

Rajtmajer Trmasti Primož: Do neba





132

152



Tom Veber: Vlak





133

Nataša Gregorič: 17. trenutek – beneško ogledalo



134

Liu Zakrajšek: december





136

Ema Odra Raščan: (O)gledališče smrti (Hirošima, 2017)



139

Irena P. Beguš: Tujka





140

Eva Ule: Nenaslovljena





141

Alenka Jovanovski: čisto – dobesedno (zasnutek)



142

Špela Škrinjar: Nova pesem





143

Nina Kremžar: Med trenutkom in preteklostjo





144

Vera Pejovič: »Potrebujem tvojo svetlobo,« si rekel



145

Enesa Mahmić: Sestre





147

Jan Brinovec: 0





148





153





Širi poezijo, ne strahu

Antologija



Izbrala in uredila: Katja Kuštrin in Peter Semolič Spremni besedili: Antoine Cassar, Katja Kuštrin



Urednik: Peter Semolič



Fotografija na naslovnici in oblikovanje naslovnice: Katja Kuštrin Izdajatelj: Kulturno-umetniško društvo Poiesis, Trebinjska 8, 1000 Ljubljana, www.poiesis.si



Ljubljana, april 2018

154