3

PREŽIHOV VORANC

OD KOTELJ
DO BELIH VOD

LJUBLJANA 1945

DRŽAVNA ZALOŽBA SLOVENIJE

VSE PRAVICE PRIDRŽANE
OPREMIL ARH. VLASTO KOPAČ

53164

ČE ŽILA NOJ DRAVA NAZAJ POTACO . . .

l

Poleti je Vrbsko jezero tako živahno, šumno, vihravo;
veriga vil in hotelov okrog po njegovi obali se strne
takrat v glušeč odmev godbe, ropotanja vseh vrst motor¬
jev, žargona kontinentalnih velemest; prah, parfum, ben¬
cin, katran, ki se v Vrbi, v Porečah, v Krivi Vrbi, pa že na
oni strani, na Otoku in v Ribnici zgosti v pravi orkan leto-
viščnega vrvenja, da moraš prisluhniti, ako hočeš slišati
šepetanje valov, in se ti zdi, da so redki gozdovi, ki še
segajo do jezera, odstopili od obale in se začasno nekam
daleč umaknili.

In če prisluškuješ še tako pozorno, če se spustiš na
gladino jezera, ne moreš v dobi sezone slišati iz jezera
skrivnostnega zvonjenja potopljenih zvonov in vzdiho¬
vanja pogreznjenega mesta, katero je v davnih časih
zadela kazen, da ga je zalilo jezero — ako hočeš v tem
napetem, z bencinom in parfumom nasičenem ozračju sli¬
šati te zvonove, moraš iti stran od jezera, v okolico, v
hribe, proti Hodišam, v Logo ves, na Dholico ali pa na
Dvor, na Kostanje, na Strmec do Domačal, na Lipo in
Žoprače . . . Tam se ti zdi, da slišiš te zvonove, včasih
močneje, včasih slabotneje, komaj slišno, zamirajoče. . .

V Logi vesi se ti zdi, da zvonovi buče, kakor bi na
lepo nedeljo z vsemi zvonili sami Dragasniki, Koširji,

5

Kaklni in Rainerji, to zvonjenje te spremlja, ko greš proti
Zopračam, potem pojenjuje, na Lipi se pač še sliši veliki
zvon in udari čez gornji Rož, ali njegov glas je osamljen,
včasih utihne ... zamre, preneha — potem zopet zakipi
in negotovo odmeva nazaj do Vrbe, kjer se izgubi v prvih
borovih gozdovih. Faleti, Gotinjaki, Reichmanni zvonijo
in se oglašajo Vošpernikom v Podravljah.

Slutnja, da čuješ zvonove, te žene skozi ožgane
pašnike proti Domačalam, ali odmev od Lipe je vedno
slabejši, preneha in, ako svoj sluh še tako napenjaš, se
na Domačalah noče pojaviti glas potopljenega zvona...
Včasih se ti zdi, da ga čuješ nekje daleč, silno globoko,
komaj slišno — ali ko misliš, da si zajel smer in glas,
pa izgine rahli odmev proti Umpergu in Grajanom in ne
slišiš ničesar več.

Zato se obrneš nazaj proti Šentjurju, kjer je glas
potopljenih zvonov zopet slišnejši. Ni čuda, Šentjurij je
visoko na skali in četudi je zvonjenje rahlo, negotovo,
se čuje — včasih se ti zdi, kakor bi zvonil Drabosnjak iz
stoletne preteklosti in vabil ljudi na Kostanje k svojim
pasijonskim igram. — Za Šentjurjem je Dvor, kjer Frici
in Bajsi še vedno zvone, v odmorih in pretrganih akordih,
vendar tako, da se sliši potopljeni zvon po vseh sončnih
gornjih Jezercih. Na Kostanjah že stoletja pojema glas
potopljenega zvona, ali se sliši še danes prav do vrha
Osojščice. Na drugi strani leži temno, mračno Osojsko
jezero, kjer se že davno, davno ne sliši več zvon Svetega
mesta, ki se je nekoč potopilo v to jezero ... V mraku
se čuje Dholica po celi deželi — Bende zvoni večno luč
z velikim zvonom tako močno, da se njegov glas včasih
uleže čisto nizko k jezeru, a vzplava takoj boječe v vi¬
šave sinjega neba in zamre brez odmeva.

6

Mimo Dholice greš za zvonom proti Porečam, Brezi
— zdi se ti, da čuješ nekje zvon, ali ne veš, kje, greš za
slutnjo preko jarkov in holmov in naenkrat obstaneš brez
sledu, brez vodilnega odmeva zapeljivih, globoko zako¬
panih zvonov — komaj se še ozreš v dolino Blatograda,
v domačijo Urbana Jarnika, se obrneš in greš tuj nazaj ...

V mestu se ti zdi, da srečuješ Drabosnjake, Ahaclje,
Einspielerje, Serajnike, Janežiče, Majarje in toliko dru¬
gih ..., ki so zvonili nekoč v potopljenem mestu vijuga¬
stega jezera, ki leži pod teboj v blesku migljajočih luči
in švigajočih odsevov... Kotlina je polna večerne raz¬
košnosti, arij, življenja, ki sega skoraj sem gor in skuša
doseči s svojo razburkano površino zadnje odmeve po¬
topljenih, ali vendar še pojočih zvonov, in jih pogrezniti
v večen molk z njihovimi zvonarji vred...

Jezero, jezera, ozke doline, bele reke, griči, zatišja,
polje, lesovi, rjave njive, zelenje, domovi, razkošni in
košati, skromne kajžice, visoke stene Karavank, starinske
cerkve, razvaline gradišč, poljska znamenja, steze in ste¬
zice s poezijo potopljenih zvonov, vzdihujočih mest, za¬
kletih gradov, ljubezni!

Asfaltne ceste, katran, bencin, smrdljivo olje, signali
in svarila, sezonski promet — razstava umetnega nakitja,
šminke, pudra, mesa, smradu in lepote, promenada in
efekt!

Dežela Drabosnjakova!

Dežela Košatova! —

Življenje, ki ga diha ta dežela v svoji pristnosti, je
mehko, valovito, kakor gladina teh skrivnostnih jezer;
resignacija počiva nad njim, izpod te resignacije pa vri¬
ska gladki asfalt, in že desetletja drči v ogromni vrtinec
prenasičene energije milijonskih mest, Kruppovih tovarn,

7

nedosegljivih knjižnih naklad, stoodstotne kulture Bis¬
marckovih kvadratnih bitij, kubičnih možganov, znorelih
dinastij, oboževanih monarhov, pozabljenih Liebknechtov,
ki prekipeva in pljuska do Karavank . ..

Vrba in Loga ves nista prijateljici. Ko je v Logi vesi
zmagala pri občinskih volitvah slovenska stranka, so
rekli Vrbljani enoglasno:

»Evo Velike Srbije v Logi vesi!«

Župan logaveški se piše Rainer, podžupan Grob-
lacher in tako dalje, v Vrbi pa so odločilni Vrani, Ber¬
ginci . .. Vendar je v Logi vesi zmagala pri občinskih vo¬
litvah slovenska stranka z drvmi, mlekom in drugimi
pridelki. Pevsko društvo v Logi vesi je priredilo koncert
v Vrbi; Pipan je dal dvorano — Vrbljani so protestirali
pri Pipanu in pri županu, ki je tujec, toda prvi je zago¬
tavljal, da je predvsem gostilničar, medtem ko je župan
naglašal tujsko-prometno stran Vrbe. Vrbljani so naročili
par tovornih avtov ,Heimwehra', oblast se je zbala ter je
poslala toliko in toliko bajonetov in Loga ves je pela v
Vrbi. Tudi Vrbljani imajo svoje staro, dobro pevsko dru¬
štvo, ki je pelo še v Košatovi dobi, stari Kušternik iz
Loge vesi, ki je bil najboljši Košatov tenorist in ki še
danes zapoje več kot 60 napevov na pamet, je pel svojčas
v tem društvu.

»Ko pa sem videl, kako gre, sem pustil Vrbo!« mi je
pripovedoval Kušternik. Danes poje in pije v Logi vesi,
Vrbljani pa pojejo promenadne koncerte svojim letovi¬
ščarjem, ki bi se čudili, ako bi slišali peti Kušternika iste
melodije, vendar bi besedila ne razumeli.

Križe in težave imajo Vrbljani prav velike pri svojem
dušebrižništvu. Sedaj jim je naklonjeni celovški ordina¬
riat ugodil in jim za njihovo podružnico poslal posebnega

8

pastirja, ali imeli so trde boje. Sicer je velika večina do¬
mačinov v tem oziru bolj lahne sorte; hišni posestniki so
izključno svobodomiselni nemški nacionalci, proletariat
svobodomiselno avstro - marksističen, vendar pa je bil
glas teh faranov enodušen v zahtevi, da mora dekan Fric
iz Dvora opravljati zanje nemška cerkvena opravila leto
in dan. Možakar iz Dvora, starina, ki ga ni bilo mogoče
že desetletja spraviti dol, si je vtepel v glavo, da je
končno vseeno, ali pridiguje faranom, katerih ni nikoli v
cerkev, v tem ali onem jeziku —- in je ostal večidel pri
slovenskih pridigah, razen v sezoni. Zdaj pa imajo Vrb-
ljani kaplana, mladega fanta, ki pridiguje nemški, igra
tarok s purgarji in ni taka grča kakor Fric z Dvora. Temu
kaplanu nameravajo sezidati novo, lepo farno cerkev in
spraviti faro iz Dvora v Vrbo, brž ko zatisne oči dekan
Fric . . . Sicer so Vrbljani vsestranski v sezonskem oziru,
protestantom so sezidali krasno molilnico, baje namera¬
vajo adaptirati izraelitom udobno sinagogo, kljub njiho¬
vemu čistokrvnemu plemenskemu stališču. Ako bi naši
jugoslovanski verski bratje z juga obrnili svoj dotok na
vrbsko obalo, bi prišli dober kup do pravoslavne bazilike
ali do mošeje z minaretom ...

Vrba ima staro cerkvico — brez zvonov. Treba je
zbrati šilinge! Počasi gre, ali gre. Ali zopet je nepoboljš¬
ljivi Fric zraven — hoče imeti na zvonu slovenski napis.
To je višek vsega! Manjka še nekaj denarja! Vran iz
Vrbe, čigar oče in stric sta se zanimala za Drabosnjakove
pesmi, jih iskala po Kostanjah ter odnašala v celovški mu¬
zej — založi takoj primanjkljaj in zahteva nemški napis.
Fric se mora vdati. Sedaj pa slovesnost —- banket! Fric
je neotesan in brezobziren — žalibog lahko pokvari sve¬
čanost trenutka s kako pridigo ali celo s kakim banket-

9

nim govorom, gledajoč pri tem na molčeče kmete na
onem koncu mize. In res, Fric hoče predvsem slovensko
pridigovati! Slavnostni komite z Vranom na čelu si je
pomagal. Vran je pripeljal kot slavnostnega mandatorja
župnika iz Dholice, ki je Nemec; z njegovo pomočjo je
ostala slavnost na višku, Fric ni prišel blizu, njegova
podružnica pa ima svoje zvonove. Fric in Loigge sta so¬
seda, kakor sta bila ...

Gostilničar Schneider mi pripoveduje;

»Jaz sem Slovenec!« Njegova hiša ima napis; Wald-
friede. »Do prevrata sem služil pri orožnikih na Primor¬
skem. Ob prevratu sem se javil pri komandi v Celovcu.
,Loga ves pripada Jugoslaviji, javite se v Ljubljani' — so
mi rekli in sem šel v Jugoslavijo. Potem pa bi skoraj ne
mogel nazaj. Izgubil bi bil skoraj penzijo. Sedaj sem zopet
tukaj!«

Pijeva pivo in prisluškujeva letoviščarjem.

Oče Miglar, vodja avstromarksistov v Logi vesi, ki
gre redno vsako nedeljo v cerkev v Logo ves in se jezi,
ker češki Bayer noče besedice nemški črhniti pri opra¬
vilu, ga prišteva tudi med svoje pristaše. Stranka mu je
pomagala do penzije. Morda pozna svoje ljudi bolje.

Pogovarjam se z mladim Filejem, nad jezerom ima
svoje posestvo proti Logi vesi. Sosed iz Vrbe, Žid z Du¬
naja, mu ponuja za njivo ogromno ceno.

»Ne prodam mu,« se odreže Filej.

V soseščini je naprodaj posestvo. Vrbljani se zani¬
majo in hočejo kupiti. Do sedaj ga je imel Slovenec. Filej
in Černič, ki ima vilo ob jezeru, delata načrte, da ne pu¬
stita Vrbljanov zraven.

»To bomo kupili mi!« mi zatrjujeta.

JO

Grem po cesti, gruča šolarjev se pomika proti Žo-
pračam. Pozdravijo nemški.

»Dober dan!« rečem mednje in gledam po obrazih.

Gledajo me debelo, iznenadeno, skoraj prestrašeno,-
nekaj deklic se zahihita, nekaj dečkov zbeži urno po
cesti, ostala gruča se počasi porazgubi. Slišim, da govo¬
rijo slovenski med seboj.

Pri Groblacherju v Žopračah grem na pivo, s sloven¬
skim logaveškim podžupanom sta sorodnika. V pivnici
sta dve spominski tabli o plebiscitni zmagi. Ne vem, kako
to. Natakarica je lepo mlado dekle, z edinim gostom do¬
mačinom govorita slovenski: zahtevam pijačo slovenski.
Postreže mi z nemškim odgovorom. Misleč, da me ni
razumela, zahtevam še cigaret, tudi sedaj mi odgovori
nemški. Da preženem vsak dvom nesporazumljenja, ho¬
čem plačati. Tudi sedaj govori dekle le nemški. Nobe¬
nega dvoma — tujec sem in za tujca je občevalni jezik
nemški. Vstanem in grem k sosedu, kovaču Nageletu,
ki — čeprav nemški — udriha čez vedno slabše čase,
konkurenco, davke, motorje, vlado, Šumija in se naslaja
z nado, da bo kmalu vse skupaj vrag vzel. Pri tem kol-
neva oba slovenski. Prihajajo kmetje in sosedje in mu
pritrjujejo. Domačini ne morejo več, ne kmet ne dela¬
vec! Nazaj grede imam priliko, da se popeljem z avtom.
Šoferju hvalim sezono.

»Kaka sezona!« pljune zaničljivo. »Dobro bi bilo, da
bi stranke cel dan zastonj vozil okrog in jim plačal še
malico povrhu. Nihče nima denarja! Vse bo vrag vzel!«

Denarja! Zida se tukaj mnogo, vedno nove vile, viju¬
gaste terase in strehe, da kazijo lice kraja, nove ulice
nastajajo — mesto. Hvalim! Šofer zatrjuje, da vse na dolg.

»Italijani kupujejo!«

11

Stari Ulbing, domačin, največji veljak v Vrbi, se je
v koroškem deželnem zboru pred desetletji prerekal z Gra¬
fenauerjem, ali so Vrbljani dvoživke ali ne. Ulbing je
umrl, njegovo velikansko imetje je prešlo v italijanske
roke. Hotel Carinthia prav tako!

Kosci in orači okrog jezera, ki ob prisluškovanju
zvonjenja potopljenih zvonov hodijo za plugi in brusijo
kose, ne slišijo ropota obalnega življenja in odurnega pi¬
skanja motornih vozil. Toda le tisti, ki prisluškujejo
zvonovom. ..

2

Obiskal sem te, France Reichmann, Jesenik —- prija¬
telj moj iz mladih let — na pokopališču v Lipi. Stojim ob
grobu, v katerem poslušaš zvonjenje, kateremu si pri¬
sluškoval v življenju! Tvoja slika gleda vame, tista je,
ko sva se šla skupaj slikat v Ljubljani pred dvajsetimi
leti. Od takrat se nisva videla več. Vojna ti je izpila dušo
in kri, prišel si le toliko domov, da si umrl, da počivaš
v Lipi in neprestano poslušaš svoje zvonove. Ko si iz¬
dihnil, se je podrla gora, cela Lipa se je zamajala in po¬
topljeni zvon je zapel, da se je zaslišalo po vsej deželi
Drabosnjakovi. Tako si bil velik, da se še danes čuti tvoja
praznota, akoravno so tvoje kosti že davno bele in mehke.
Najboljši moj prijatelj si bil, čeprav je bilo najino sre¬
čanje kratko in mimogrede. Ker sem te poznal, s,e tola¬
žim samo s tem, da ti je smrt prihranila veliko bol, ki bi
te bila zadela ... Ker sem te imel neskončno rad, ti pri¬
voščim rano smrt, ker si vzel slovo od svoje Lipe ravno
ob vzhajajoči zori in te mrak ni našel več med živimi . . .

Srečno, France!

12

Fale v Lipi je vedno stari, nepoboljšljivi Fale, ima
dvojezičen napis kljubovalno še iz predvojnih časov, ka¬
kor bi prevratna doba zanj ne obstajala, pije in se prepira
z nasprotniki. On sam in njegova hiša, postavljena na to
najprometnejšo točko Lipe, je živa ironija vsem »sloven¬
sko govorečim« Nemcem Šumijevega porekla. Njegov
sorodnik Falle je avstromarksist, poslanec. Vlečeta vsak
na svojo stran. »Rdeči« Falle si je postavil pri koroških
osvobodilnih bojih spomenik, nič manjšega kakor Heimat-
bund. Vpregel je vse delavstvo, izstradano in povaljano
v močvirju Piave in v prahu balkanskih gora v avstrijske
republikanske gare in ga pognal še enkrat v klanje, da
se revolucionarni duh teh mas ne izmuzne kot strašilo za
preplašene purgarje. In če se klanje nadaljuje po berlin¬
skih ulicah, zakaj bi se po koroških pašnikih ne? Falle se
je spremenil v Scheidemanna. Mali mož na prste stopi. . .
In ko je cela dežela bila v plamenu, je Falle izlil nad
pogoriščem poln žehtar avstromarksističnega »internacio-
nalizma«. Postal je sveti Florijan, ker so mu skoraj vsi
takratni odločilni mnogoštevilni rdeči ognjegasci med¬
tem ušli pod zastavo Heimwehra, kjer pridejo njih sveti¬
nje, podeljene za masakriranje srbskih žena in otrok in
za rezanje brad gališkim popom, vsekakor bolj do izraza,
ako defilirajo pred postavnim žrebcem gospoda Majer-
Kajbiča, kakor pa pred žehtarjem Falletovim.

3

Iskal sem grob Drabosnjakov, a ga nisem našel. Ro¬
dil se je menda v Lipi, živel je na Drabosnah, pasijonske
igre je igral na Kostanjah, umrl pa je baje v Domačalah
in je pokopan v Umbergu pri podružnici.

13

Drabosnjak je bil revolucionar. Kopal je oplaze po
njivah drabosnjaških in delal »rajme«, igral pasijonske
igre in napravil tiskarno v kajži: tiskarno mu je razbila
s kiji avstrijska policija in mu zažgala plod njegovega
truda in dela na grmadi, njega pa vtaknila v ječo, čeprav
so njegovi rajmi peli slavo Bogu na višavah in mir ljudem
na zemlji. Posestvo mu je propadlo in umrl je ubit te¬
lesno in duševno. Ali bil je revolucionar, ker se je drznil
pred več ko sto petdesetimi leti ustanoviti tiskarno, pod¬
zemeljsko tiskarno, ter tiskati in pisati slovensko narečje.
Drabosnjak je predznamenje nove dobe, blisk na obzorju,
ki je švignil iz teme in ugasnil brez plamena, zadušen v
morju privilegiranega avstrijskega in nemškega, nem¬
škega in avstrijskega dvornega birokratizma, ki je hotel
iz kulture napraviti arhiv plešastih pismoukov, iz svobode
pašnik bradatih kozlov, ki sproti pogrizejo vsak poganjek
in ga vržejo neprebavljenega od sebe, na vse skupaj pa
postaviti najmanj tisoč ton težki bronasti spomenik sku¬
pine lintvernov, ki kljujejo in bruhajo vodo ... Zato tudi
koroški Wutte Drabosnjaka ne pozna, ker na skromnih
spominkih, ki so še ostali, ni rogovilastih pečatov s ka¬
čami, kremplji in hudičem. Kar zgodovina ni povezala s
temi pečati, ni zgodovina, ni dokument — to je revolu¬
cija tudi za Wutteja. Drabosnjak pa je vendar vstal, po¬
vedal svoje in izginil v domačalske lesove.

Profesor. Kotnik, ki je pred vojno zbiral po kostanj-
skih hribih zadnje ostanke Drabosnjaka po svislih in kaj-
žah, mu je hotel na Drabosnah postaviti spomenik — tam
kjer je vozil gnoj po njivah in kjer kajža, ki je bila v
njej tiskarna, še stoji. Pomagati so mu hoteli domačini,
ki živijo okrog Drabosen — ali prišel je prevrat in Dra-

14

bosnjak je ostal brez spomenika. Medtem je nabruhal
lmtvern iz svojega žrela celo jezero, Drabosnjaku so na¬
taknili Wutteji, Šumiji, Vrani potopljeni zvon še enkrat
na glavo in poveznili vse skupaj še globlje v jezero.

Tavam po stezah drabosnjaških, hodim po Kostanjah,
Domačalah, hodim po pokopališčih in berem table: Jeliči,
Tavšiči imajo napise nemške, Bajsi in Koflerji pa slo¬
venske. Kuhler na Kostanjah se smehlja. Ima knjižnico,
posojilnico, kar stari ljudje pomnijo, se narodna meja z
vrha Osojščice ni premaknila. On je Korošec, smehlja
se in njegov smeh je fatalističen. »V občini imamo od
deset tri zastopnike, fara ima 900 duš, 100 je Nemcev.
Mogoče prihodnjič ne dobimo več treh.« Pripoveduje, da
so jim Nemci hoteli vzeti posojilnico na občnem zboru,
ali niso mogli. Potem so skušali ustanoviti svojo, ali tudi
te niso mogli. Ni kapitala! — Čuden svet! Kaj je potem
moč? In kje je tista moč? Kuhler skomizgne z rameni in po¬
gleda preko svojih njiv, kjer raste krasna ozimina, zamiš¬
ljeno proti Podjuni. V Domačalah je Marašek, župnik in
padar. Prej je bil na Strmcu, ali prevratna doba ga je spra¬
vila v okrilje domačalskega gradu. Na Strmcu je kmeto¬
val in mu ni ostalo niti repa, čeprav je imel poleg kmetije
še »plačo«. Komaj da je odnesel pete. Sedaj mašuje redno
vsako jutro v grajski kapelici, ki se imenuje župna cer¬
kev — sam, dela Žnidaršičeve in druge panje, stiska šoke
in bere »Narodne liste«. Iščem na pokopališču, kje je po¬
kopan dekan Schaubach. Vem, da je več desetletij bil
domačalski dekan, a na pokopališču ni duha ne sluha po
njegovem grobu.

»Ko sem prišel v Domačale, sem skušal med farani
zbrati vsaj za križ, ali dobil sem komaj 26 šilingov. Schau-

15

bach je imel tako hudo kuharico, da se je zamerila vsem
faranom in zato nima niti križa na grobu,« mi pripove¬
duje Marašek.

Po vsej priliki so Domačale, skrite v sence smrečja
in jagnjedov, zatočišče in počivališče čudne plemenitaške
zmesi. Na pokopališču, ki ima komaj tri slovenske na¬
pise, najdeš grobnice raznih grofovWagenšpergov, Rosen-
bergov, Karolyjev, ki hodijo kot eksponenti različnih obu¬
božanih vej svojih mogočnih rodbin umirat v ta zapu¬
ščeni kot z zanemarjenim gradom in prav takim parkom,
ki se razprostira ob nekdanji rimski cesti.

Čudim se Marašku ob trditvi, da pridiguje le enkrat
na mesec nemški — že od nekdaj stara navada, drugače
je cerkveni jezik slovenski. Ali ko grem po vasi, skoraj
ne čujem slovenske besede.

Strmec s svojimi skalami, s svojim Šentjurjem se
dviga kakor čelo iz dežele Drabosnjakove. Dve mogočni,
navpično padajoči skali, ločeni med seboj po globokem
in ozkem rovu, prehajata proti Kostanjam v valovito
pogričevje, pokrito s smrekovimi lesovi nekdanjega
Strmškega vlastelinstva. Na vzhodni skali je Šentjurij, na
zahodni razvalina; vse skupaj pa je po ljudski pripovedki
ostanek starega gradišča s poezijo jam, belih kač, ajdov¬
skih templjev in deklic. Na gradišču stanuje in samotari
tesar. Pravo orlovo gnezdo! Ne vidim žive duše; ko se
spomnim, koliko sto in stoletij je že dahnilo preko teh
skal in strmin, od legionarjev rimske ceste, ki so ostavili
viden znak svojega gospostva na redkih izkopaninah,
mimo Borutovih županov, ki so si postavili tod častilnice
svojih bogov, naselili svoje poljedelce po obronkih teh
gričev in po ravnih poljih desno in levo, a so morali svoje
taborišče prepustiti bavarskim spreobračevalcem in izgi-

16

niti iz zgodovine ali pa nastopiti z novimi imeni in novim
duhom, ko gledam selišča, ki so ostala ohranjena do da¬
našnjega dne, do najnovejših časov, ki so pregnali od tod
še zadnje sledove oportunizma in nasilja ter ga prenesli
v vasi pod skalami — vidim in čutim, da je Drabosnjak
živel in umiral tod od nekdaj in da živi še sedaj. — Tu
na teh skalah je poslušal Drabosnjak evangelij in sveto
pismo ob nedeljah in ga presajal potem v svoje rajme in
obnavljal ob pasijonu v Kostanjah. Ves Gornji Rož leži
odkrit pod skalami, v pepelnatem azuru leži pod stenami
Babe, Petelina in Golice dežela Miklove Zale, izdane
žene, Šentjakob, Leše Janežičeve, Svatne, dravski pesek
se skrije in pokaže, Žila, Dobrač, moten blesk Vrbskega
jezera, Hodiško jezero, obzorje Podjune, Obir, Peca in
Svinja. Čisto blizu spodaj so vasice Trnovlje, Mali Str¬
mec, Braniče, čim dalje od Vrbe, tem bolj tihe, neznatne,
tem manj barvite, ali tem bolj izrazite, jedre, polne in
lepše.. .

4

Ni čuda, da je Strmško selišče tako staro in da se je
koj po ajdovskem templju naselil tu sam sveti Jurij,
pahnil ajdovskega zmaja v brezno in preobrazil zunanje
lice svojega bivališča. Uničene freske gledajo izza ometa,
rimski kamni, iz novejše dobe — Drabosnjakove razne
spominske slike nesreč in prigodb, spomeniki nekdanjih
šentjurskih vojščakov, župnikov in dekanov z značilnimi
napisi. Pokopališče je stisnjeno k cerkvi, malo plitve prsti
je na skali, a vendar požira ta suha zemljica rodove in
plemena že tisočletja. Okusila in prekvasila je meso in
kosti Keltov, Rimljanov, Hunov, Slovenov in Germanov,
ali vendar njena gruda ni narasla in se ni vzdignila niti

*

17

za ped. Veter nosi prah belih kosti in gnoji žarka polja.
Strohnele so kosti Serajnikov in Lesjakov, ki počivajo
skupaj, nad rušo ločeni po napisih, pod rušo združeni
v nič.

Ravno zato, ker je ta zemljica tako prepojena s krvjo
različnih plemen, je silno požrešna. Stoletja je že lizala
mozeg in suhe kosti slovenskih kmetov in kajžarjev iz
sosednjih selišč ter se je enoličnosti končno preobjedla.
Zaskominalo jo je po mastni, sočni spremembi izdatnejših
zalogajev in boljšega okusa.

V Celovcu dobro poznajo stremljenja preljube koro¬
ške zemljice, hudo se brigajo, da jo v vsem zadovoljijo.
In tako tudi ta skromna težnja tem dušebrižnim geo¬
logom ni ostala neprikrita. Zemljo je treba znova
prekvasiti, ekskrementirati! Povrhu se je zadnji čas po¬
javil strah možnosti, da ne bodo začeli kakšni Klocarji
ali Pepani spet klati ovnov na Strmških žrtvenikih du¬
hovom, ki so vekove že počivali pod skalami, sedaj pa
so pričeli lesti iz špranj ... In kakor je nekoč Tasilo bil
tisti, ki je Hotimirju zagnusil ovnovo kri, tako je tudi
sedaj prišla rešitev iz Bavarske, v izpopolnitev Wutte-
jevih statistik o tuji in domači duhovščini.

Šentjurij je dobil duhovnika in mežnarja Bavarca.
Župniku, vajenemu prijetnih bavarskih geoloških usedlin,
je bila misel, da bi se dal pokopati v tej krtini, vsekakor
preabotna, prinesel je v mežnarijo spominsko knjigo,
okrasil naslovno stran in napisal pod sliko svetega Jurija
z zmajem pesnitev, da bi sveti Jurij vedno čuval ne¬
deljeno Koroško vseh zmajev — ter odšel na faro, ki ima
vabljivejše pokopališče.

Na Strmcu pa je ostal mežnar — mežnarija je namreč
združena z gostilno, ki v poletnih časih vsestransko iz-

18

polni enoličnost cerkovnikove službe. Prišel je novi pro-
vizor, kanalske doline sin — v ozkosrčnem pomenu
besede torej iz neodrešene zemlje — ali Slovenec. Ker
je tudi kanalska dolina revna na zemlji, je Strmec no¬
vemu provizorju nudil vsekakor prijetno spremembo,
fara se mu je tako zelo priljubila, da je hotel postati tukaj
župnik. Začel je delati red. Mežnarija je cerkvena last,
sedanji mežnar Bavarec ni znal orglati in je morala revna
fara plačevati brez potrebe še organista, medtem ko je
mežnar stregel izletnikom iz Vrbe, kadar se pač ni opil
in ob vročih pasjih popoldnevih ležal za plotom pod hle¬
vom ter trepetal od groze pred zijajočimi pošastmi, ki so
se stegovale proti njemu iz brent močnega italijanskega
vina in katere je imel za pristne Borutove lačne bogove,
in duhove.

Naivni duhovni pastir je vse to imel za dovolj tehten
vzrok, da se iznebi nadležnega mežnarja iz hiše. Povrhu
je bil sam bolehnih pljuč ter mu je Strmško sonce zelo
ugajalo; ko so mu priskočili še farani na pomoč z de-
putacijo, ki so jo poslali v Celovec, je mož mislil, da je
cilj dosegel. Rešitev je prišla šele v dveh letih.

Provizor Ojcinger je bil, gotovo zaradi pljuč, pre¬
stavljen na visoke Krčanje na Svinjsko planino, da bi
mu krčanjski veter izpihal vse bacile iz pljuč in da bi
lahko ostal tam vsaj štirideset let, kakor njegov prednik
Drdlik. .. Helldorfovi lovci, ki pasejo jelene po teh pla¬
ninah in že celo večnost nestrpno čakajo statistike koro¬
ških domoljubov o njih poreklu, so vsekdar budni čuvarji
vseh sosednih koštrunov. — Bavarec pa je ostal mežnar
pri Šentjurju. Za župnika so mu poslali koroškega dečka,
ki pridiga in uči kmete slovenski, sicer se pa z mežnarjem

‘ 2 *

19

prijetno razumeta. Bila je namreč že dvanajsta ura, da so
se te razmere uredile . . .

Pod košato lipo pred mežnarijo na Strmcu je prijetno
hladno. Listam po spominski knjigi, polovico je že po¬
pisane. Notri je Celovec, Beljak, Dunaj, vsa Avstrija,
potem Miinchen. Miinchen in Miinchen — Bavarska. Nem¬
čija, Sudeti se klanjajo Korošcem. Zaljubljenci, iztreznjeni
po ovinkih senčnatega gozda, se spominjajo tu pod lipo
storjenih grehov, lačni in žejni požeruhi priznavajo vrline
oštirskega mežnarja in naštevajo, kako se da žreti tu
v prosti naravi; najzanimivejši pa so različni zapiski na¬
cionalno navdušenih obiskovalcev. Ko prideš tu sem in
se naenkrat odpre pred teboj krasen kos dežele, koder
je nekoč Marjeta Širokousta podila svoje konje s hlapci,
privezanimi na rep — in ti hkrati tudi zmanjka zemlje
pod nogami —, zakikirikaš od zagrljene navdušenosti in
se krepko usedeš; ako imaš doma urejene družinske raz¬
mere, se zasolziš ob spominu, kakšen lep teren za konjske
dirke je bil to — ako pa te kaj grize v duši, prevarjena
ljubezen ali neizpolnjeni avanzma, ti izstopijo oči kakor
krokodilu, ko zagledaš steno Karavank — še vidiš zmaja
za njimi in takoj pokličeš satana na pomoč.

5

Med vsemi neštetimi, ki so opravili tukaj svojo po¬
trebo, nisem našel nobenega Slovenca. Čudno! Vem, da
so hodili tod okrog. Ali je ravno na meni, nezvestem
sinu, vrsta, da bom prvi?

Bavarec me gleda z majhnimi, sivimi očmi: opisuje
mi zgodovino Strmca.

20

»Najprvo je bil kraj nemški, potem slovenski, potem
zopet nemški — zdaj pa je tako,« pokaže z roko ne¬
odločno.

Piko ima na »Špartakovce«. Izropali so žagrad in
cerkev. Vprašam, če so bili to isti Špartakovci, ki so
odgnali župniku Marašku zadnji rep iz hleva ob prevratu,
njega pa odgnali na Litzlhof.

Mož me ne razume. Razmišljam in se čudim dosled¬
nosti Kurta Eisnerja, ki je zasledoval tudi tod izrastke
bavarskih »Landgrafov« z njihovimi Špartakovci, zakaj
vsi ti ogromni gozdovi za Strmcem, Humberški grad,
Bekštajn, Karavanke, vse to je last bavarskih Wittgen-
steinov. Vendar je Kurt Eisner plačal svojo gorečnost
z glavo. Vsem tem procesijam izletnikov pripoveduje
mežnar sedaj o Špartakovcih. Za Kurtom Eisner jem gre
glas proti severu o vseh teh čredah rogačev in prašičev,
ki so se v letih prevrata zgrinjali iz raznih slovenskih

selišč.

Koroška domovina se je dober kup umila!

Tik pred mežnarijo je šola, sliši se ponavljanje iz
razreda.

»Die Mutter!« kriči učitelj.

»Dimuti...« odgovarja razred. Boječe, rahlo, tuj
naglas.

»Die Mutte-e-r-r-r!« vpije učitelj na ves glas. Razred
zopet ponavlja, ponavlja »Mutter! Butter!« Brez pre-
stanka! Menda je to prvi razred. Kadar se glasovi že
utrudijo, se zopet sliši spodbujajoči učiteljev glas. No¬
rišnica!

Učitelj se piše Gabron. Čez nekaj časa je odmor in
kup otrok, čisto majhnih, se usuje pred šolo. Lezejo po
koprivah in govorijo s tenkimi glasovi komaj slišno slo-

21

venski. Bledo dekle stoji tiho ob plotu, ustnice se ji
gibljejo in ponavljajo: »Die Mutter!«

Tudi učitelj se prikaže. Malica in govori z Bavarcem.
Jaz listam po spominski knjigi, prisluškujem šepetanju
stoletne lipe nad menoj; spodaj pod skalo kleplje kmet
koso, da udarja njen jekleni zvok do sem. Izza lipe blesti
cerkev, obdana z razkošjem sončnega poletnega dne, od
vseh strani sili zlata, prosojna prazničnost pod lipo in
razganja smrdljivo ozračje utrakvistične šole. Prične me
dušiti, hitro napišem v spominsko knjigo nekaj, kar še ni
bilo napisano tam, plačam in urno izginem v gozd. Vedno
bolj spešim korake in nazadnje tečem. Bojim se, da bi Ba¬
varec ne pogledal v knjigo ter poslal za menoj žandar-
merije. Podi me čuden strah pred mojim dejanjem. Ako
bodo odkrili, kar sem napisal, bodo knjigo zažgali, ker
dvomim, da bi se dala razkužiti.

Ne vem, kod prav za prav hodim; zarinem se tako
globoko v lesove, ki so kakor izumrli, da šele čez dolgo
času pridem na poseko, od koder se razgledam, kje da
sem. Sedeč na mahu gledam vrhove Karavank. Sinji so,
nekam oddaljeni. Vtisi iz Šentjurja so me napolnili z
neprijetnimi občutki. Ravno tako se mi zdi kakor takrat,
ko sva nekoč po plebiscitu s poslancem Marcelom Žorgo
sedela v gozdu nad Železno Kaplo, kjer nama je dr. Ren-
ner razbil shod, ter sva si lečila udarce, zadane od pijane
mase Kapelčanov. Seveda sva brez besed in zaničljivo
pljuvala na ves svet. — Naposled najdem na robu poseke
staro mamico iz Braniž, ki obira jagode. Z njo se spustim
v razgovor. To je prijetno in tako se razvedrim. Nato
lezem na Drabosne — zopet. Pri »Zvrhnjem« gospodarita
Soherja. Sedimo v veži in pijemo mošt, Soherjev brat me
je po svojih pedagogih kot otroka učil nemški moliti.

22

Tukajšnji Soher ali Suher pa je Slovenec in oba stara
hodita volit na Kostanje, kadar so volitve. Brat Soher še
živi in pride vsako leto sem na počitnice. Ne bova se
srečala, veliki gospod, ki si mi zaman poskušal natakniti
na glavo obzorje klobukovih krajnikov.

Z Drabosen se vračam v mraku — čez Dvor. Čim
niže grem, tem bolj občutim, da korakam v drug svet.
Zadnji kosci se vračajo pod svoje krove, truden korak,
naporen dan. Po cestah iz Vrbe prihajajo delavci, pome¬
šajo se s kosci in izginejo po stezah.

»Lahko noč!«

Za Dobračem in za Žilo žari sonce, Karavanke so
stopile čisto iz ozadja, tudi njih vrhovi se kopljejo v zla¬
tem večernem mraku, od Obirja do Pece... Za Peco je
mrak že gostejši... Misli se ustavijo za njo, ali dasi je
mrak že skoraj neprodiren, vidijo in čutijo misli skozi
vse sence ...

Po cerkvah zvonijo večno luč, Lipa, Loga ves, Dvor
drobno, Oholica oblastno, tudi Bavarca na Strmcu slišim,
menda še Miklovo Zalo iz Šentjakoba.

Do proge čujem tudi potopljeni zvon. Potem utihne.
V Vrbi je živahno, lep večer, toplo, letoviščarji so na
cesti, po parkih, po obrežju. Sto luči, en odsev, en sam
velik plamen, ki gori po vsem jezeru do Celovca.

Neodločno postopam po bregu. Letoviščna godba za¬
vriska pred gradom. Mravljišče glav in senc se zgane in
vzdrhti, vzdrhtim tudi jaz — godba igra Košatovo, pesem
Kušternikov-Drabosnjakov:

»Zapuščen, zapuščen, zapuščen sem jaz . . .«

23


/

OD MOKRONOGA DO PIJANE GORE

Dolenjska mi je dolgo bila neznana dežela, ker sam
nikoli nisem prišel v te kraje. Kolikor pa sem jo poznal
iz naše literature, iz našega časopisja, iz naših klasikov
Levstika, Jurčiča, Trdine pa sem imel o njej precej motno
sliko. Imel sem vtis, da je to dežela mehke romantike
z neštevilnimi cerkvicami in gradovi, z vinskimi goricami
in zidanicami, z grički in dolinami, koder živi dobro
ljudstvo lahko, brezskrbno življenje, pije cviček in pre¬
peva, hodi po božjih poteh in lovi polhe.' Nekaka dežela
poezije, katero lahko zavidamo drugi zemljani.

Prav tako nejasne pojme sem imel o socialnem stanju
te dežele. Po legi in rodovitnosti krajev sem si predstav¬
ljal, da ne more biti niti prerevna niti prezaostala. Tako
sem domneval predvsem zato, ker je sredi Dolenjske
bila najstarejša in najboljša slovenska kmetijska šola
na Grmu; tam so živeli, delovali in pisali kmetijske stro¬
kovne knjige priznani slovenski kmetijski strokovnjaki,
iz katerih se je učil naš kmet širom po Sloveniji. Tako
središče je po mojem mnenju na Dolenjsko moralo gotovo
dobro vplivati.

V tej domnevi me je posebno utrdil članek nekega
gospodarskega strokovnjaka, ki je v »Slovencu« ne vem
katerega letnika podajal pregled aktivnosti in pasivnosti
agrarnega gospodarstva kranjske dežele. In tam je bilo
s številkami dokazano, da je kmečko gospodarstvo na

25

Notranjskem in na Gorenjskem docela pasivno, na Do¬
lenjskem pa visoko aktivno. Tisti gospodarski strokov¬
njak je koval v zvezde dolenjski gospodarski presežek.

Sliko o političnem razpoloženju Dolenjcev sem lahko
dobil iz pregleda raznih volitev. Ta slika ni kazala nobene
izjeme; kakor na Dolenjskem je bilo povsod na Sloven¬
skem. Skratka: na Dolenjskem prebiva dobro, skromno
ljudstvo, ki nima nobenih posebnih želja, ki je zadovoljno
samo s seboj in da ga obseva sonce na tem prelepem kosu
naše zemlje.

S tako podobo o Dolenjski sem nekega dne na postaji
Mokronog-Bistrica stopil na dolenjska tla. Že ko sem se
vozil iz Ljubljane po dolenjski železnici, sem se prepričal,
da je Dolenjska res lepa dežela. Ko pa sem prišel v mi¬
rensko dolino, se je lepota dežele še povečala. Hribovje,
ki dolino obdaja, ima tako lepe, rahle linije, da takoj
zraseš z njimi. Zidanice, posejane po daljnih goricah, ti
s prešerno mirnostjo mežikajo nasproti. Številni gradovi,
mogočne cerkve, mimo katerih se voziš, ti poleg roman¬
tične lepote dajejo tudi slutiti, da mora kraj tod biti
rodoviten, kajti sicer bi se graditelji teh starin ne nase¬
ljevali v njem.

Jasno avgustovsko ozračje, prežeto s soparo, napol¬
njeno z vidnimi snopi sončnih žarkov, se je s težko
negibnostjo sklanjalo nad dolino, po kateri so se prelivale
barve zelenih, tu in tam že nekoliko rumenkastih gozdov,
vinogradov, travnikov in stmišč. Rjava, razpokana zemlja
je puhtela od žeje in vročine, da je dišalo po njenem
zaspanem, težkem vonju. Globok, truden čar je ležal nad
dolino in nad njenimi prelepimi lokami.

Izstopiš sicer na postaji Mokronog, toda trga s tem
imenom nikjer ne vidiš. Tudi mokronoški trški mogočneži

26

so ob gradnji proge iz Trebnjega v St. Janž ravnali tako
kakor marsikje drugod in odrinili postajo čim dalje stran
od njihovega središča. Od postaje do trga je pol ure
hoda. Dva taksija sta čakala potnikov na postaji, toda
jaz se nisem dal ujeti in sem rajši šel peš to kratko,
a zavoljo prahu in vročine zelo mučno pot.

Ne daleč od postaje stoji gostilna pri »Zajcu«. Cviček
je nedvomno dobro sredstvo proti prahu in vročini, zato
sem krenil vanjo. V hiši je bil prepir. Ena miza je bila
zasedena od samih dobro rejenih, spočitih, golorokih
gostov. Pri drugi mizi sta sedela neobrit, rjav in zamazan
kmet silno zanemarjene zunanjosti ter neki drug gost.
ki je bil za spoznanje bolje oblečen, a zelo zgaran.

Šlo je za politiko. Kmet je trdil, da bo vojska, go¬
spodje pri mizi pa so se muzali in mu prezirljivo ugovar¬
jali. Kmet se ni zmenil za njih prerekanje in je gnal svoje:

»Vojska bo, vam pravim. Zakaj? Leta 1914. sem bil
povabljen od stranke v Št. Rupert na sestanek zaupnikov.
Čez dober mesec je izbruhnila vojska. Poglejte, sedaj sem
spet dobil od stranke vabilo na sestanek v Št. Rupert. Čez
mesec dni bo vojska, vam povem . ..«

Gosposko omizje je imelo svojo stranko, kmet in
njegov tovariš pa svojo. Na potovanju je človek čisto
drugačen in se hitro zlije z družbo. Kmalu sem se seznanil
z gosti in zvedel, da so gospodje pri mizi dolenjski
magnatje iz sosednih krajev, oštirji, trgovci in večji po¬
sestniki, kmet je iz Trebelnega nad Mokronogom, njegov
tovariš pa rudar iz Št. Janža. Pri gosposki mizi je bil tudi
neki gospod iz Ljubljane, ki je bil tu na počitnicah.

Prepir se je nadaljeval. Kmet in rudar sta trdila, da
bo potem prišel Hitler in da se bodo tudi za Dolenjca
pričeli boljši časi.

27

»Kak Hitler, Rusija bo prišla!« je ugovarjal krčmar,
ki se je tudi mešal v prepir.

Kmet in rudar sta bila za Hitlerja, gosposka miza z
oštirjem vred pa je bila za Rusijo.

Čudna stvar, ki da misliti. Na svojem potovanju po
mirenski dolini, od Mokronoga do Novega mesta in na
Gorjancih sem povsod naletel na isti pojav. Vaški ma¬
gnati, trgovci, oštirji so bili po večini za Rusijo, bajtarji,
delavci in kmetje pa z malimi in silno redkimi izjemami
za Hitlerja. Če bi bil na agitacijskem potovanju z nalogo,
da ustanovim proletarsko stranko, bi brez težave spravil
skupaj organizacijo iz magnatov in oderuhov, nikakor pa
bi ne mogel ustanoviti organizacije iz proletarskih ele¬
mentov.

Takrat sem pri »Zajcu« debelo gledal, ker nisem po¬
znal Dolenjske in njenega ljudstva in sem mislil, da je
tako kakor drugod. Pozneje pa so se mi odprle oči in se
temu čudnemu, tujemu pojavu nisem več čudil.

Od »Zajca«, kjer smo pustili gosposko mizo, smo odšli
Kmet, rudar in jaz po prašni cesti proti Mokronogu. Pred
odhodom se nisem mogel nagledati neke krasne oljnate
slike, ki kaže Mokronog pred več ko sto leti in ki jo je
naslikal neznan domačin. Taka stvar bi spadala v Na¬
rodno galerijo, ne pa v zakajeno gostilniško sobo.

Kratka pot do trga drži čez valovito polje. Gredoč
mi je pijani kmet iz Trebelnega razlagal svoje življenje:

»Imam četrt grunta, redim par voličev in eno kravo.
Če je letina slaba, moram kravo prodati, dadahko obdržim
vole. Tudi vinograd imam za petdeset štrajhov vina.
Vsako leto prodam boljše, slajše grozdje Mokronajzarjem,
po dinarju kilo, če dobro plačajo, pa po dva dinarja.
S tem izkupičkom se potem družina obleče. Iz šmarnice

28

pa si za dom napravimo »pitjuno«. Trebelno je trd kraj,
vam povem, gospod moj. — Moj brat je rudar v Nemčiji.
Vsek mesec pošlje ženi do tavžent dinarjev. Žena je na¬
kupila že nekaj njiv in travnikov. Če bo to še nekaj let
trajalo, bo spravila skupaj sveta za cel grunt. V Nemčiji
mora biti zelo dobro. In moj svak je navaden rudar...«

Njegov rjavi obraz kakor da bi bil napravljen iz suhe
prsti trebeljanskih hribov. Ko je govoril o svojem gruntu,
je bil njegov glas suh in težak, ko pa je pripovedoval
o svaku, je postal naenkrat zvočnejši in mastnejši. Nje¬
gove čudno mrtve oči so začele sijati.

Ko je nehal on, je pričel govoriti njegov tovariš,
karmeljski rudar:

»Sam hudič me je zmotil, da sem zapustil Nemčijo in
se vrnil domov. Tega je kriva tista bajta. Bajta je kakor
križ, na katerega si pripet. Ne moreš si več pomagati. Na
Strassbergu jo imam. — Koliko zaslužim? Sram me je
povedati, vendar za življenje premalo, za smrt preveč. —
Prej sem bil dvanajst let v Nemčiji, na Westfalskem. Tam
se je delalo, a tudi živelo. In kako stanovanje sem imel:
štiri sobe, vrt. Tukaj nas je osem, pa imamo dve luknji.
V Nemčiji je red. Leta triindvajsetega je le malo manj¬
kalo, da nismo delavci dobili oblasti v roke. Nekaj tednov
smo štrajkali, vse je bilo z nami.. .«

Pri teh besedah se mu je glas samozavestno dvignil,
njegove noge, ki so prej štorkljale po prašni cesti kakor
dve suhi palici, so zakoračile z novo, nalezljivo silo. Čez
nekaj časa je nadaljeval:

»Če pride Hitler sem, si pridobim dvanajst let nadej
za moj penzion. Dvanajst let imam tam zunaj na West-
falskem, ki sem si jih moral krvavo pridelati s temile
rokami. In to ni kar tako za katerega izmed nas . . .«

29

Pred menoj je zamahalo dvoje lopatastih, žilastih
rok, rumenih kakor ilovica šentjanškega rudnika.

Molčal sem. Kaj sem tudi hotel? Kako naj bi do¬
kazoval tema dvema trpinoma, da nimata prav. Vsaka
beseda bi bila bob v steno. S čudnimi občutki sem stopal
v ta novi dolenjski svet.

In kot nalašč je ta z vsakim korakom postajal lepši.
Ne morem trditi, da se je že mračilo, dasi se je sonce že
skrilo za trebanjskimi hribi, a večerna barva je že legala
v dolino. Hribi okoli nje so postajali čudno modri, mo¬
drikasta je postajala tudi dolina, polje, livade, gozdovi.
Prejšnja podoba kraja se je neopaženo spremenila in
postala mehka in sanjava. Dolina se je zožila in vse, kar
se je prej dozdevalo silno daleč, cerkve, gradovi, zida¬
nice, vasi — vse to se je zdaj zdelo mnogo bliže.

Medtem smo prišli do mokronoškega pokopališča,
kjer doseže cesta v Mokronog svoj najvišji vzpon in od
koder se popotniku odpre pogled na sam trg, ki ga vse
dotlej ne vidiš. Tiho je ležal trg pod starim, tihim gradom,
iznad njegovih streh so se kadili mirni, modri dimi. Če
bi slike ne kazil visoki dimnik usnjarne, bi te ti dimi
lahko zapeljali k misli, da si prestavljen v srednji, fev¬
dalni vek.

Tudi pogled nazaj po dolini proti Mimi je bil čudo¬
vito miren in lep. Izpod okvira hribov in gozdov na
zahodu je gledala bela Vesela gora in so strmeli stari gra¬
dovi: Dob, Rakovnik in Škrljevo. Na desni, izza Bistrice,
se je dvigal iz goste modrine mogočni gotski zvonik
Št. Ruperta.

Ob takem pogledu se moraš zavedati, da hodiš po
silno starih krajih, po katerih pred devetimi stoletji ni
le hodila sveta Hema, ampak je v njih tudi vladala kot

30

lastnica trga Mokronoga in vseh teh gradov. Njen dom
je bil — kolikor je taka favdalka, posestnica morda sto
gradov, sploh imela kak ožji dom — grad Škrljevo za
Št. Rupertom. Na mokronoškem gradu so še pred nekaj
desetletji kazali star ženski solen, trdeč, da je to obuvalo
svete Heme. Zdaj tega obuvala ni več tukaj, ker so ga
menda spravili v graški muzej. Ves kult te fevdalke in
vse njene zasluge za katoliško cerkev, ustanoviteljice sa¬
mostana v Krki na Koroškem, v Admontu na Štajerskem,
ustanoviteljice Št. Ruperta, pa v teh krajih le ni kaj prida
zalegel, ker v teh krajih ni posvečena v njeno čast niti
ena zakotna kapelica. Okrog Št. Ruperta pripovedujejo
o neki grofici, ki je zašla v grajski pašnik in je grajski
pastir vpil nanjo:

»Beži, grofica, bik gredo . ..«

Bik vi, grofica ti. Mogoče se tudi ta legenda nanaša
na sveto Hemo?

Na razpotju pri pokopališču smo obstali. Premišlje¬
val sem, ali naj stopim na pokopališče in poiščem grob
svojega koroškega rojaka, živinozdravnika Močivnika,
strahovitega pijanca, ki je pred plebiscitom na pliberškem
trgu pel:

»V Libušah sem stal,
čez Peco sem scal...«

Po plebiscitu je dobil službo v Mokronogu, kjer se je
v prav kratkem času vtopil v dolenjskem cvičku. Toda
moral sem ta obisk odložiti na poznejši čas. Moja tova¬
riša, kmet in rudar, sta rekla:

»Midva greva na Žalostno goro. Nocoj bodo tam
rajali Marijin venček.«

31

Na bližnji Žalostni gori je namreč že dolgo zvonilo
z vsemi zvonovi. Povedala sta mi, da je drugi dan, na
Veliko Gospojnico, na Žalostni gori velik romarski shod;
in ob tej priliki prihaja sem na tisoče ljudstva iz vse
Dolenjske. Res sem videl, kako so cele procesije romarjev
od vseh strani lezle na hrib. Odšel sem z njima, ker te
zanimive priložnosti nisem smel zamuditi. Spotoma sem
se glasno navduševal nad lepim razgledom, prelepim po¬
letnim večerom in tihim, mirnim Mokronogom pod nami.
Moj slavospev pa pri mojih dveh tovariših ni mogel iz¬
zvati nikakega odobravanja. Med krempljanjem navkre¬
ber sta se sem in tja ozrla po dolini, nista pa našla
primernega izraza za lepoto kraja. Njune oči, ki so te
kraje zmerom gledale od jutra do večera, so bile te slike
že preveč vajene, da bi videla v njej kako posebnost,
njun notranji občutek pa je bil otopel v borbi za vsakdanji
kruh. Ko sem ponovno strmel na Mokronog, ki se je
pričel potapljati v prvi večerni somrak, in se spet navdu¬
ševal, je kmet iz Trebelnega v odgovor pomenljivo
vzdihnil:

»Da, kdor se z Mokronajzarji brati, nima s čim
orati...«

Ta odgovor mi je zaprl sapo. Na svojem potovanju
od Mokronoga do Pijane gore sem ga še mnogokrat
slišal. Spoznal sem, s kakimi čustvi je okolica zvezana
s svojim središčem, s središčem svojega gospodarskega,
upravnega in kulturnega življenja.

Ko smo dospeli na vrh, se je večerno opravilo prav¬
kar končalo. Na tratah pred cerkvijo še je kar trlo
ljudstva; bilo jih je gotovo kakih pet tisoč. Prvikrat sem
bil na dolenjskem romarskem shodu. Pred cerkvijo so
mokronoški oštirji razpeli stojnice in tu se je kuhalo,

32

peklo, jedlo in pilo. Med romarji je bilo videti tudi na¬
rodne noše Belokranjcev in Žumberčanov — uniatov, ki
so nekdaj baje v velikih trumah romali na katoliško božjo
pot. Sedaj so prihajali le še posamezniki.

Na ozkem prostoru koničastega vrha so tri poslopja:
velika cerkev, ki pa kot stavba nima na sebi nič po¬
sebnega, znamenita pa je zaradi Langusovih slik. Njeno
patrono časti dolenjsko ljudstvo kot priprošnjico za zdrav¬
je in srečo. Drugo poslopje je velika zgradba Katoliškega
prosvetnega doma, ki se imenuje Marijin dom. To je tako
rekoč druga, moderna cerkev, ki rešuje tiste probleme
sodobnega političnega življenja, ki jih prva cerkev v se¬
danjih časih ne more več reševati. Tretja stavba pa je
velika gostilna, lastnina trgovca Deva iz Mokronoga, zna¬
nega voditelja mokronoških naprednjakov, Sokola, na-
prednjaškega župana svojih dni. Imenitna razdelitev in¬
teresnih področij, ki sta jo dosegla dva svetovna nazora
na tem ozkem prostoru. Stranka tretjega svetovnega na¬
zora, dolenjsko ljudstvo, pa je valovilo od cerkve do
krčme.

Nastopila je že noč, a ljudstvo se še ni razhajalo-,
čakalo je še na nekaj. Čakalo je na neki stari, polcerkveni
obred, na Marijin ples. Radoveden sem čakal, kdaj se bo
stvar pričela. Ni mi bilo treba predolgo čakati. Kmalu so
prinesli fantje na ramah iz cerkve Marijin kip. Prednje
se je postavil starejši mož orjaške postave in silo rejene
zunanjosti ter začel z obredom.

»Kdo je ta mož?« sem vprašal svoja tovariša.

»Neki veleposestnik iz okolice Sevnice, ki že od svoje
mladosti vodi Marijin ples na Žalostni gori,« se je glasil
odgovor.

J

33

In venček se je pričel. Vojvoda se je z nosači Ma¬
rijinega kipa kar zaril v najbolj gosto množico pred
cerkvijo ter jo zajel v velikem polkrogu. Za nosači se je
takoj sklenila veriga ljudi, ki se je vedno bolj zoževala
in bližala sredini. Najprej se je sprevod sukal navznoter,
ko pa je prišel do sredine, se je veriga začela sukati
navzven. Hipoma se je sukala vsa tisočglava množica.
Sukala se je okrog same sebe. Kmalu je veriga zajela
tudi nas tri in, ne da bi vedeli kdaj, smo se tudi mi začeli
vrteti po prostoru. Ko se je veriga razvila na rob mno¬
žice, se je zopet začela sukati navznoter. Pri tem je
množica na glas prepevala Marijino pesem, ki se je kon¬
čevala z refrenom:

»Marija, prid' po nas . . .«

Podoba je bila, kakor da je vse množico zagrabil sv.
Vida ples. Duhovnika ni bilo nikjer videti. Množica je
pela strastno, zateglo, hrepeneče. Ženske so nosile goreče
sveče. Petje je postajalo vedno gostejše, vedno bolj
omotično, dokler ni odmeval v noč en sam odmev eno¬
lične melodije tisočerih grl brez kakega razločnega be¬
sedila. Glasovi so se zlili v eno samo težko, hrepenečo
molitev. V njej so bili zliti vsi glasovi zemlje, po kateri
se je razlegala; iz nje so vzdihovali kopači vinogradov na
Malkovcu in v Grčevju, ki pod pekočimi sončnimi žarki
vzdigujejo pet, deset kil težke krampače po osemnajst
ur na dan; škripali so koši nosačev gnoja, bajtarjev in
kmetov brez vprege, ki ga ure daleč nosijo iz dolin v bre-
govje; slišati je bilo pokanje kosti kmetic in bajtaric, ki
po teh hribih prenašajo vodo od zore do mraka; odmevalo
je preklinjanje drvarjev in voznikov s klancev Trebelnega,
Cirnika, Slančvrha, pelo je rohnenje prevaranih kmetičev

34

s sejmov, izpred pragov prodajaln, gradov, davčnih ura¬
dov in farovžev. Vmes je iz molitve vriskala pesem sva¬
tov, pesem trgatev, vzdihovalo je hrepenenje ljubezni ob
oknih nizkih bajt in od skritih plotov.

Iz tega svetega okvira, posvečenega Mariji, priproš-
njici vsega lepega, dobrega in skoraj nedosegljivega, je
bučala pesem, množica se je predala svojim čustvom,
svojemu velikemu svetemu in neutešenemu hrepenenju.
Pela jo je dolenjska revna zemlja iz dna svojega srca.

Nekaj časa sem se sukal v tej zamaknjeni gmoti in
njeni večerni omotici, potem pa sem se skušal zriniti iz
vrveža in hotel biti le opazovalec. Toda veljalo me je precej
napora, da sem se izmotal v kraj, kjer me veriga ple¬
salcev ni mogla več zajeti. Moja dva tovariša, kmet in
rudar, sta ostala še dalje v gmoti. Množica pred cerkvijo
se je sukala dalje. Njen vojvoda, sevniški veleposestnik,
se je v besni zamaknjenosti sukal sem in tja, gor in dol.
Za njim je iz somraka sveč in zvezda migala bela Ma¬
rijina soha kakor skrivnostna vešča. Ples je trajal skoraj
celo uro in množica se ni naveličala sukati se in prepe¬
vati. Naposled so nosači le odnesli kip v cerkev, vojvoda
pa je stopil na zidano prižnico pred cerkvijo in od tod
govoril množici prazen slavospev priprošnjici Mariji.

Toda medtem ko je še malo prej množica bila po¬
polnoma zajeta od plesa pod vodstvom njene božje pri-
prošnjice, zdaj vojvodova pridiga ni imela nanjo nobe¬
nega vpliva več. Poslušalci so se govorniku smejali in
delali robate medklice. Romarji so v trumah začeli za¬
puščati hrib ter se odpravljali spat po krčmah, po hlevih,
po kozolcih. Nekaj pa jih je ostalo na hribu v cerkvi in
okrog ognjev.

35

Odšel sem v Mokronog brez svojih dveh znancev, ki
sta se v množici izgubila. Lepa, zvezdnata noč je legla
na tiho pokrajino, ki se je vsa trudna in omotena po¬
greznila v spanje.

Drugi dan sem se ne prav zgodaj odpravil v dolino
Lakencev, južnovzhodno od Mokronoga, kamor sem bil
najprej namenjen. Trg ima svoj starinski čar, ki mu ga
dajeta stari grad in stari obrambni stolp iz turških časov.
Niti neumestna, smrdljiva usnjama sredi trga ne more
zabrisati tega čara. Prav tedaj so' zidali nov zvonik trške
cerkve, ker je bil stari že prenizek in je že komaj stal.
Mokronajzarji so rešili stvar na zelo preprost način.
Starega zvonika niso podrli, temveč so novega zgradili
kar okrog starega in ga dvignili nad njega. Tako ima
Mokronog zdaj dva zvonika, viden pa je le en sam.

Od trga do prvega, Gornjega Lakenca je pol ure
hoda. Po lepi, a dokaj strmi cesti se pomičeš mimo Struge,
naselja iz starih lesenih in zelo lepih hiš, ki ga pa že
kazijo nove stavbe, ki niso niti hiše niti vile. Na levi je
gostilna pri »Tratarju«, lepa, gradiču podobna stavba, ki
jo je nekdanji mokronoški graščak zgradil za eno svojih
ljubic, svojih levih žen.

Kmalu nad Strugo dospeš na sedlo, ki deli mirensko
dolino od Lakencev, v četrt ure pa si že v Lakencih.
Lakenci so trije: Gornji, Srednji in Spodnji. To je prav za
prav ozka dolina potoka Lakenca, ki se vleče izpod Tre¬
belnega več kakor dve uri hoda proti Škocijanu. Vas
Gornji Lakenc ostane na desni pod gorico Prično, ob cesti
pa se začnejo pojavljati bajte, ki spadajo tudi v Gornji
Lakenc. Ko zagledaš te bajte, ki so prav za prav ob stari
prometni cesti, se sprašuješ, kako so mogle v svoji stari

36

obliki dočakati dvajseti vek. Te bajte so podoba strašne
revščine. Zdi se ti, da si stopil v drug svet, in ne vprašaš,
ali je to tista tako opevana idilična Dolenjska. Toda po¬
potnik, pomiri se: če boš šel od tod proti Pijani gori, boš
videl vse drugačne stvari.

Srečujem ljudi, ki gredo v Mokronog k prvi maši.
Moški popotnika sploh ne pozdravljajo, odzdravljajo pa
le mrko in neradi; otroci pozdravljajo samo s pozdravom:

»Hvaljen bodi Jezus Kristus.«

Četrta ali peta bajta ob cesti je domačija mojega
znanca Šimana. Šiman je po dolenjskih pojmih kmet, last¬
nik je lesene bajte, nekaj ilovnatih njivic na sončni' strani
globače in nekaj močvirja ob Lakencu, ter redi par voli-
čev in kravo. V Stari gori ima vinograd.

Našel sem ga na skednju. Bil je sicer praznik, dan
Velike Gospojnice, toda mož je delal, V čebru je mešal
neko rjavo, smrdečo snov in z njo zadelaval špranje poda
v gumnu. •

»Kaj pa delate, oče?« sem ga pozdravil.

»Jutri bomo začeli mlatiti, pa moram zadelati špranje,
ker se je pod razsušil.«

Ni mi bilo mogoče ugotoviti, s kako snovjo maši špra¬
nje, in sem ga vprašal.

»S kravjekom, gospod! To je najboljše mašilo.«

Od sonca ožgani obraz z velikanskim nosom in z
močnimi očmi se je zarežal vame.

Ogledal sem si njegovo malo gospodarstvo, ki ga pa
ni rad pokazal. Šiman je bil bister mož in se je zavedal
svojega siromaštva. Njegovo stanovanje je obstajalo iz
dveh čisto majhnih sobic in iz veže, ki je bila obenem
kuhinja. Pri Šimanu se je kuhalo še v peči, na staroverski
način. Zato je v obeh sobicah, ki jih je razgrevala peč,

37

vladala neznosna, vroča zatohlost. Okna so bila tudi v
letnem času zaprta. Ko si stopil v sobo, si mislil, da si
prišel v kako vzrejališče muh, hlev za hišo je bil mnogo
zračnejši. Njegova žena, Šimanka, je bila še razmeroma
mlada, toda ko sem jo malo bliže pogledal, sem se skoraj
ustrašil; noge je imela strašno zatekle, da jih je komaj
vlačila za seboj.

»To je od prepiha, gospod,« se mi je opravičevala in
me onemoglo gledala s svojimi lepimi očmi.

Kaj se sirota, opravičuješ, ko se skozi vse trhle vežne
stene sveti beli dan!

Siman je imel le troje otrok, dve deklici in fantka.
Vsi trije so bili lepih obrazov, toda vsi so imeli neznan¬
sko krive, posiljene noge. To je bilo od nošenja težkih
brent, od pretežkih košev in napornega kopanja. Fant je
za kozolcem pasel vole in kravo. Živina je iz suhih, po¬
pasenih zar silila v bližnjo njivo, zato jo je pastir nepre¬
stano tolkel po gobcih in po očeh z debelim prizemnikov-
cem. Neusmiljeno udrihanje se je čulo celo v zaprto sobo.
Šiman mu ni rekel besede.

Gospodar je dejal:

»Vina bi vam dal, pa ga nimam doma.«

»Imate vinograd?«

»Imam ga v Stari gori,« mi je ponosno in žarečih oči
odvrnil Šiman.

Vinograd je ponos vsakega Dolenjca, čeprav je ma¬
lemu kmetiču v breme in trpljenje, kakor je bil tudi
Šimanu. Vinograd je tradicija dolenjske zemlje. Zidanica
je tisti kraj, kjer se vsaj včasih pozabi trpljenje in po¬
manjkanje. Gorica je rabota, je skrb in muka, a je za
lastnika hkrati tudi dragocena moralna uteha.

38

Šiman ni imel vina v domači kleti, ampak je za po¬
trebo sproti hodil ponj v zidanico. Po bližnjici je imel do
Stare gore uro hoda. Uro tja, uro nazaj, to pot je delal
vsaj vsak drugi dan, dokler je zidanica imela kaj v sebi.

»Zakaj pa ne spravite vina v domačo klet, s tem bi
si prihranili mnogo nepotrebnih poti?« sem ga vprašal
nekoč pozneje.

»Doma bi se kapljica prehitro posušila.«

Tedaj sem prvič videl gospodarstvo malega dolenj¬
skega kmetiča, eno tistih gospodarstev, ki vsaj po hribo¬
vitih krajih tvorijo večino dolenjskega gospodarstva,
tistega gospodarstva, ki je po mnenju »Slovenčevega«
kmetijskega strokovnjaka na Kranjskem visoko aktivno.
Mislil sem, da vidim najzanikrnejše gospodarstvo, ki si
ga je sploh mogoče predstavljati, toda na svojem potova¬
nju po teh krajih sem pozneje spoznal še vse drugačne
primere revščine in zaostalosti.

Nastanil sem se v zidanici na Brezovcu nad Laken-
cem, ki ji je bil Šiman nekak oskrbnik.

Brezovec je hrib z dolgim predhrbtom, potisnjen med
dolino Lakencev na jugu in med Svetim vrhom na severu.
Z njegovega hrbtišča, na katerem stoji tista zidanica, je
svojevrsten razgled. Sveta sicer ne vidiš mnogo, ker za¬
pirajo pogled na jug trebeljanski hribi, na severu pa hribi
Svetega vrha, a kar ga vidiš, je prezanimiv in prelep
dolenjski svet. Vsa pobočja trebeljanskih hribov, ki obda¬
jajo Lakence od južne strani, so pokrita z gozdovi, ki so
izjemoma tudi črni lesovi. Če vprašaš Šimana, čigavi so,
ti odgovori:

»Tu na tem koncu so last rakovniške graščine, doli
na vzhodu pa so last čreteške graščine.«

39

Kako dobro se to pozna, v enih in drugih prevla¬
duje lep, črni les, sredina pa, kjer ima tudi Šiman svojo
parcelo, je gola ali pokrita z bukovino in drugim neko¬
ristnim grmovjem. In če nadalje vprašaš Šimana, zakaj
on ne spravi črnega lesa na svojo parcelo, ti odgovori:

»Ja, kje bom pa listje vzel?«

Od desnega konca teh gozdov gleda Sveti Peter, tre-
beljanska podfarica, s svojo staro kapelico romanskega
sloga. Šel sem jo gledat, pa sem jo našel v silno žalost¬
nem stanju in že razpadajočo. Podfarna cerkev pa, ki
nima nobene zgodovinske vrednosti, je dobro zavarovana
proti vetru in dežju. Čudni pojmi naših varuhov kulture!

Ljudska prislovica ve povedati, da sta v tej kapelici
maševala brata Ciril in Metod, ko sta potovala skozi te
kraje iz Panonije v Rim k papeževemu sodišču. Pod Sve¬
tim Petrom so še vidne razvaline nekdanjega gradu Gornji
Mokronog.

Iz drugega nasprotnega konca teh obširnih gozdov
gledajo razvaline obeh čreteških gradov, gornjega in
spodnjega. Tudi te sem obiskal in se nisem mogel na¬
čuditi trdnosti ogromnih zidov gornjega gradu, prav za
prav silnega stolpa, ki je bil v Valvasorjevih časih razva¬
lina, pa še danes stoji, visok in veličasten.

V Lakencih živi legenda o teh gradovih. Neki tlačan
se je zaljubil v grajsko hčer, hči pa vanj. Ker je bil on
tlačan, ona pa grajska hči, je bila ljubezen brezupna.
Vendar se tlačan ni vdal, ampak si je napravil načrt.
Odšel je v Turčijo k janičarjem, se vrnil na Čretež s tur¬
ško vojsko, ga napadel, razrušil in si tako osvojil grajsko
ljubico. Divji gozdovi obdajajo danes te stare razvaline,
okrog njih pa diha neka skrivnostna sila ljubezni in tla¬
čanskega maščevanja.

40

Severno stran Brezovca obdaja Sveti vrh s svojimi
goricami, s Spečno in s Staro goro, ki se raztezajo proti
vzhodu do Slančvrha, do Bojnika in še dalje proti Telčam.
Kakor krona kiti to dolgo hrbtišče vas Sveti vrh s svojo
cerkvico.

Prečudoviti so na Brezovcu poletni večeri. Trebelno
na jugu in Sveti vrh na severu sta še obžarjena od zaha¬
jajočega sonca, tam na vzhodu se še blešči Slančvrh,
globača Lakencev pa se že pogreza v večerne sence;
gozdovi onkraj Lakencev postajajo počasi modrikasti in
se zlivajo v mrak, ki se iz globeli dviga vedno više in
više. Kmalu se na dnu globeli začne nabirati lahna me¬
glica, ki jo diha dolinsko močvirje. Okolica postaja vedno
tišja in že se čujejo mlini, ki ropočejo ob Lakencu. In
potem ne mine večer, da bi se od nekod ne oglasila hre¬
peneča, zategla pesem, ki prepeva slavo in čast Mariji,
ki pa v resnici hrepeni po neutešljivi ljubezni, po ne¬
dosegljivi sreči. In potem navadno plane iz goric pod
Svetim vrhom vrisk, ki se romantiku in občudovalcu
kmečke idile zdi brezskrben in prešeren, ki pa je le težak,
tvegan vzdih velike bolečine človeškega srca. Vse, kar
se je čez dan nabralo v srcu tega ljudstva grenkega in
bridkega, vse utriplje in diha zdaj v zateglih glasovih
ali kratkih sunkih v prihajajočo noč. Skozi vejevje hra-
stovja in brezovja diha lahen vetrič, njegov šelest pa
sliši le človek, ki ni obsojen, da si čez dan išče svoj kruh
po teh bregovih in vdorih.

Na Brezovcu je kakih dvajset bajt. Največji posestnik
med njimi je Srovin, ki lahko redi štiri repe govedi. Vsi
ostali bajtarji skupaj morajo nasititi desetkrat toliko člo¬
veških ust, kolikor štejejo domačih živali. Zemlje je malo
in še ta, kar je je, ni vsa lastnina Brezovčanov. Nekaj

41

najlepših vinogradov je last mokronoške gospode, naj¬
lepši sadovnjak je last mokronoškega farovža. Dobro je,
da so bajte raztresene po rebrih in skrite po grmovju,
kajti če bi vseh teh dvajset bajt bilo na kupu v eni sami
vasi, bi imel Brezovec strahovit in preveč očiten pečat
svoje življenjske ravni. Zemlja je strašna, nerodovitna
ilovica, grudasta in suha, čeprav je bila mogoče že nekaj
stokrat prekopana na meter globoko in so jo že nešteti
rodovi pregnojili s svojim znojem in s svojo krvjo. Vode
ni pri nobeni hiši razen kapnice in žene hodijo ponjo ali
v Lakenc ali pa na drugo stran v Lapušje.

Neprestano mi je rojilo po glavi vprašanje, kako in
od česa živi ta človeški rod. Gotovo spadam med ljudi,
ki se hočejo in znajo boriti z življenjem, ki se ne ustra¬
šijo zlepa niti največjih težav, a če bi mi kdo ukazal, naj
se usedem na Brezovec in naj si tukaj priskrbim vsakda¬
nji kruh, bi onemoglo zajokal in tvegano čakal svojega
konca.

Za sosede imam tri bajtarje. Prvi sosed je po poklicu
dninar; ima ženo in otroka, ki mu ga je znesla v gnezdo
tuja kukavica, ko je on preobračal rjavo zemljo tujih
vinogradov. Razen treh orehov, dveh jablan, suhe tepke,
majhne njivice, kjer koruza zazori že julija meseca, pra¬
šička in večno lačnega psa ni ničesar pri hiši. Mož je že
postaren in vidim ga le ob nedeljah, ko sedi pred bajto
pod orehom. Tam presedi cele ure, molči in gleda čez
lakenško globačo v čreteške in rakovniške zelene go¬
zdove. Sem in tja privleče iz suknjiča pohlevno steklenico
z žganjem in napravi požirek. Potem spet nepremično
obsedi in gleda, gleda tja proti gozdovom. Kdo ve, kaj
vidi v teh gozdovih? Nekajkrat sem ga videl, kako se je
že zgodaj zjutraj, preden je odšel na šiht, s svojo ženo in

42

otrokom prikrivil iz Lakenca po strmini s polnim košem
suhljadi. Ali misli na tiste gozdove kot na vir za svojo
kurjavo? Njegov obraz je tak, da ni mogoče na njem
odkriti nobene misli. Gotovo bi se našlo mnogo navdu¬
šencev za kmečke idile, ki bi sodili, da gleda mož lepoto
narave, da občuduje lepe gozdove. Jaz pa le mislim, da
strmi mož predse poln topega sovraštva do gozdov, do
Brezovca, do svojega življenja.

Drugi sosed je že malo večja bajta, kjer je toliko
polja, da bi se lahko redili dve kravi. Toda sosed ima le
eno jalovo kravo in še ta stoji v zidanici, ker mu je pred
leti pogorel hlev. Vinu kravja tovarišija ni na škodo, ker
ga v zidanici nikoli ni, kajti sosed proda grozdje že jeseni,
kadar ga kaj ima. Pri hiši je troje otrok in še mlada žena.
Eden izmed prednikov te bajte je staro leseno podrl in si
postavil zidano. S tem napredkom pa je svojim potomcem
napravil veliko neprijetnost; pol bajte se je namreč pred
leti podrlo in sedaj veža, ki je obenem tudi kuhinja, nima
ene stene. Žena kuha v tem odprtem prostoru leto in dan.

Trije otroci so trije heroji. Fant in deklica sta zme¬
rom oprtana s koški, razen ko gresta k obhajilu, ker že
hodita v šolo. Najmlajši otrok, ki je še v zibelki, je tudi
že heroj. Odrašča namreč brez mleka. Materine prsi so
že davno posušene, zato pa so njena stopala nesorazmer¬
no velika. Kruha ti otroci sploh ne poznajo, kakor ga
tudi drugi otroci na Brezovcu ne poznajo. In če vprašaš
fanta in deklico zjutraj, ko gresta v uro oddaljeno mokro-
noško šolo, če sta že kaj zajtrkovala, ti oba smeje odgo¬
vorita:

»O da, mama nama je tropine poparila . ..«

Posušene sadne tropine od lanskega leta.

43

Pri tej bajti, ki stoji na suhem hrbtišču Brezovca, a se
imenuje pri »Grabnarju«, zraste žito žabi do ušes. Kolikor
uspe krompir, je kakor debeli orehi. Obdelovanje take
zemlje pomeni strahovito zgubo, pomeni živeti od last¬
nih solz.

Mati Grabnarica, ki je spet v drugem stanu, mi pri¬
poveduje:

»Ko bi le hlev mogli postaviti. Toda tako težko je,
ker ni denarja. Hlev, hlev .. .«

Prihaja iz Lapuha z vedrom vode na glavi. Ta voda
mora biti za ves dan. Voda se pri hiši meri na kapljice.

Moža še nisem dobil pred oči, čeprav sem že teden
dni njegov sosed. Potem pa sem ga le zasledil: zjutraj
ob dveh ali ob treh sem slišal na cesti pred zidanico trde
korake in zvečer ob desetih ali še pozneje sem jih spet
slišal, ko so se vračali. To so bili koraki soseda Grab¬
narja, ki je hodil na delo v rakovniške gozdove tja nekam
na gornji konec mirenske doline. Pozneje sem se mu
čudil, da hodi na delo tako daleč. On pa mi je odgovoril:

»Ni prehudo, gospod. Dobro uro je hoda . . .«

Kasneje sem tudi sam napravil to pot, toda hodil
sem debeli dve uri, da sem bil ves moker, a še nisem
prišel v tiste gozdove, ki niso stali kar ob cesti.

Moj tretji sosed je bila spet bajta. Človek bi si
mislil, da sta prvi dve bajti že višek revščine po člo¬
veških pojmih teh krajev, toda tretja bajta je oni dve
po revščini še prekosila. Bajta je bila star vinski hram
z enim samim, dokaj velikim prostorom z okenci, ki so
imela kvečjemu deset col v kvadratu. Pred bajto je med
bohotno praprotjo životarilo nekaj zanikrne povrtnine.
Vinograd pod bajto je bil že davno opuščen, zarasel

44

z nizkim grmovjem, med katerim je še tu in tam živela
stara trta divje šmarnice.

V tem hramu je živelo sedem ljudi, vdova s svojo
staro materjo in s petimi otroki, ki so bili še vsi za šolo
in ki so po grmovju okrog bajte preganjali suho kozo,
pravo mučenico. Okrog te družine je vladalo nekaj skriv¬
nostnega, kar mi je takoj padlo v oči; sosedje so le
neradi govorili o njej, če pa so govorili, so pred tujcem
očividno nekaj prikrivali. Ko pa sem se za stvar zanimal,
so mi povedali, da je bajtarica, tista vdova, pred leti
ubila svojega moža, presedela zato pet let težke ječe v
Begunjah, od koder se je šele pred kratkim vrnila. Na¬
dalje so mi pripovedovali, da rajni mož ni bil kdo ve
kaj prida, da je ženo venomer pretepaval, prav tako
taščo in celo otroke v zibelki.

Roman na Brezovcu.

Razumljivo je, da me je po tem odkritju družina še
bolj zanimala. Skušal sem ji priti blizu, toda dolgo nisem
imel sreče. Vsakikrat sem našel prazno bajto, le otroci
so se pojali okrog nje. Neko nedeljo popoldan pa sem
ženi le dobil doma. Ko sem stopil iz grmovja pred bajto,'
je pred njo sedela stara, silno zamazana in zapuščena
žena sivih las; nepremično je strmela v sonce, ki se je z
vso svojo močjo upiralo v brezovški breg. Zdelo se mi je,
da bi se mi bila rada skrila, ker pa je bilo že prepozno,
je obsedela.

»Mati, kaj pa gledate?« sem jo pozdravil kar se da
prijazno.

»Gledam ...«  mi je odgovorila starka z močnim in
zvočnim glasom, ki se nikakor ni skladal z njeno suho
postavo. In spet se je zagledala v sonce, ki je plavalo
nad Trebelnim.

45

Gleda! Kdo ve, kaj gledajo ti dolenjski ljudje? Moj
prvi sosed gleda, ta starka gleda, vse gleda. Morda vidijo
v jasnih višavah dolenjskega neba, visoko tam gori pod
soncem tisto življenje, ki ga na tej zemlji ne morejo
najti, morda rajajo tam gori zapeljive, a zanje nedoseg¬
ljive podobe skromne zemeljske sreče, ki je na Brezovcu
ni in ki je kruh in voda.

Starka sedi in gleda; njene oči so obrobljene z velo,
zabuhlo kožo in pred sončnimi žarki niti enkrat ne tre¬
nejo. Usedel sem se na klin lestve, ki je vodila na pod¬
strešje nizkega hrama in z ženo vred molče gledal predse,
iščoč primernih besedi, kako bi napeljal pogovor na to,
kar me je zanimalo. Na srečo so prišli od nekod otroci;
najmlajša je bila deklica kakih petih let, ki jo je mati
rodila v zaporih, najstarejši pa je bil fantek, ki bi mu
prisodil največ dvanajst, a jih je moral imeti več. Tičali
so v prevelikih ali pretesnih oblekah, iz česar sem
sklepal, da so vsa oblačila podarjena. 2e na prvi pogled
se jim je poznalo, da stradajo kruha. Vsi so bili nekam
čudno plašni in za svoja leta mnogo preresni.

Za otroke sem prinesel s seboj nekaj malenkosti in
jih razdelil mednje, nakar so takoj spet izginili za bajto.
Starka je medtem nekaj mrmrala predse. Mislil sem, da
se je njena zakrknjenost otajala in da lahko začnem ko¬
pati vodo na svoj mlin.

»Mati, pri vaši hiši ste imeli nesrečo, kakor sem
slišal,« sem previdno začel.

Starka se je neprijetno zganila in njene težko obrob¬
ljene oči so se obrnile vame. Zdelo se mi je, da je v
njih globok očitek, in že sem mislil, da iz vsega ne bo
nič. Tedaj pa je straka zacepetala s svojimi lopatastimi

46

nogami in, kakor bi se s tem znebila prvotne zadrege,
mi je brez posebnega poziva začela pripovedovati:

»Moja hči se ni dobro omožila. Vzela je moža iz
spodnjih krajev, ki ga tukaj nihče ni poznal, zato nismo
vedeli, kaj smo dobili k hiši. Bajto sem prepisala na
hčerko in sebi zgovorila kot, kar je pri taki bajti pač
mogoče. Toda takoj po poroki je zet prisilil hčer, da je
prepisala bajto nanj. Bil je silno surov in je takoj od
začetka začel pretepati ženo. Mene pa je živo hotel
spraviti v zemljo. Ker doma tako ni bilo kaj jesti, sem
se sama preživljala z dninami. Toda še kota mi ni pri¬
voščil, še vedriti nisem smela pod streho. Včasih me je
tako pretepel, da sem bila vsa črna in še žlice nisem
mogla nesti k ustom. Na pol mrtvo me je vrgel v tistile
svinjak, kjer me je potem imel zaprto po cele dneve ...«

Mahnila je z roko tja za bajto, kjer sem lahko videl
nizki svinjak, izkopan v breg, podoben ograjeni jami,
v kateri bi še koza težko stala pokonci. Njen glas je bil
poln sovraštva, na njenem obrazu so se videle ostudne,
maščevalne poteze.

Čakal sem, da bo nadaljevala, tedaj pa je stopila iz
hrama druga žena, njena hči. Bila je podoba svoje ma¬
tere, vsa suha in izčrpana, še ne štiridesetih let, a že sivih
las. Njen obraz je bil izmučen in vse, kar je na njej bilo
živega, ženskega, je bil njen gibki, kljub umazanosti še
zapeljivi vrat. Z nezaupljivim pogledom se je molče
usedla na prag in potegnila suha bedra pod široko krilo.

Starka je rekla:

»Lenšče, ravnokar pripovedujem gospodu, kak pekel
smo imeli, dokler se ni to zgodilo: kako pa je bilo, mu
pa ti povej, ker si že tu.«

47

Okrog bajte je priteklo najmlajše dekletce z obgri¬
zeno žemljo v ročicah in se privilo k materi. Pri pogledu
na otrokovo srečo je materin obraz preletel blažen smeh¬
ljaj, potem pa je mirno in jasno, kakor da bi izpolnjevala
sam po sebi razumljiv ukaz, nadaljevala tam, kjer je
mati končala:

»Moj mož je bil res prava surovina, nagle jeze in
neusmiljenega srca. Češče sem bila tepena kakor sita.
Poglejte, še zdaj se mi vidijo brazgotine po rokah in po
prsih. Včasih, ko je klečal na meni in mi je od bolečin
že pohajala sapa, sem ga premilo prosila, naj neha, ker
preveč boli. Tedaj se je še huje raztogotil in vpil: ,Boli
te! Toda ali mene ne boli, ali mene ne tepejo drugi, ali
me ne tepe to prekleto življenje, ta črna revščina? Ali
to ne boli, ti satan črni, ki si me priklenil na to bajto.
Meni bi ne bilo treba živeti, kakor živim. Za nič drugega
nisi kakor za to, da mi vsako leto privlečeš novega pan-
krta na svet...' — In potem je še bolj divje tolkel po
meni. Mater žive ni mogel videti; večkrat sem s svojim
telesom zanjo odbijala kole in nože. Najhuje je bilo,
kadar je bil pijan. Takrat ni kazalo drugega kakor po¬
brati otroke in pobegniti, če je bil še čas. Mogoče bi
ne bil tak, če bi ga ne bila pekla revščina in večno
pomanjkanje. Revščina ga je tako hudo bolela; ker si ni
mogel pomagati drugače, se je znašal nad nami.. .«

»Kaj ga zagovarjaš, zverina je bil!« se je vtaknila
vmes starka z očitajočim glasom. In obrnjena k meni je
pristavila: »Ta koza neumna ga ima še zdaj rada.«

Vdova pa je nadaljevala, kakor da je ni slišala:

»Bila sem prepričana, da nas bo vseh konec, če se
kaj ne zgodi. Večkrat sem že mislila, da bi se končala.
Toda s tem bi rešila le sama sebe, saj bi otroci in mati

48

še ostali v njegovih rokah. Morala bi prej pobiti otroke
in mater. Tega pa nisem mogla, zato sem začela misliti,
kako bi se njega znebila. Neke nedelje popoldan je bil
mož dobre volje, ker je nekje dobil par kovačev. Pova¬
bil je mene in mater k Butku v Srednji Lakenc na liter
vina. Ostali smo dolgo v noč, peli in plesali. Mož se ga
je hitro nalezel; ker se je takoj, brž ko je bil pijan,
sprl, so ga postavili pred vrata. Bilo je že proti polnoči,
ko smo se vračali domov. Prav dobro se še spominjam
lepe in jasne mesečne noči. Mesec je žarel tako močno,
da nobena zvezda ni mogla blesteti. Mož, pijan in raz¬
srjen, se je takoj spravil nad mater. Vso pot jo je pre¬
tepal, ko pa sem jo začela braniti z rokami, ker vse
prošnje niso pomagale, se je spravil še nadme; pretepal
naju je, da sva bili vsi krvavi. Prišli smo do onegale
roba, kjer je spet dobil mater podse in jo tako zdelaval,
da je bila že na pol mrtva. Če bi mu ne bila izvila noža
iz rok, bi jo bil gotovo zaklal. Nehal je šele, ko je ves
obnemogel obležal na zemlji. Z materjo sva sami odšli
domov. Ko sva prišli do bajte, sem zagledala sekiro,
ki je tičala v tnalu. — In tedaj sem se odločila.

,Mati,‘ sem rekla, .nocoj bom storila konec.'

,Napravi, kakor se ti zdi, tako ne more iti več dalje,’
mi je odgovorila mati.

Izdrla sem sekiro iz tnala in odšla po bregu do
mesta, kjer je obležal mož. Ležal je z obrazom na zemlji
in z razpetimi rokami, kakor bi bil križan. Glavo je imel
stegnjeno daleč od ramen, da se je dobro razločil njegov
dolgi, suhi vrat. Luna je sijala tako jasno, da se je vse
silno dobro razločilo. Malo sem postala pred njim, potem
Pa sem si rekla; ,Naj se zgodi v božjem imenu, kar se
mora zgoditi.'

4

49

Dvignila sem sekiro ter zamahnila po stegnjenem
vratu. Mahnila sem menda trikrat in ko sem videla, da
so mu roke jele grabiti po zemlji in se je truplo skrčilo,
glava pa nepremično obležala, kjer je bila, sem vedela,
da se ne drži več trupla, da je stvar končana, in sem
odšla. Ko sem stopila v bajto, sem rekla materi: ,Zdaj
je že, kar je ..

Potem sem odšla v Mokronog in povedala vse tako,
kakor sem zdaj vam povedala ...«

Vdova je umolknila in šele zdaj se je ozrla vame z
negotovim, nekako prosečim pogledom.

»In potem ste dobili pet let,« sem rekel, ker sem
moral nekaj reči, boječ se, da bi ženi moj molk tolmačili
kot obsodbo.

»In kdo je ta čas preživljal otroke?«

Zdaj se je spet oglasila mati:

»Jaz sem jih preživljala. Občina mi je nekaj po¬
magala, da smo se pretolkli. Hudo je bilo, hudo, toda
zdaj ni nič bolje ...«

Tedaj se je morilka svojega moža dvignila s praga.
V njenih očeh nisem bral nikakega kesanja in tudi no¬
bene žalosti, vse na njej je bilo mrtvo in topo, le tisti
vrat je še blestel v rahlem drgetu njenega ženskega po¬
slanstva. Okrog nje se je zgrnilo vseh petero otrok.

Zapustil sem bajto s tako glavo, kakor bi se napil
najhujše šmarnice. Kakor žgoče zbodljaje sem čutil na
sebi sedem parov oči vseh teh herojev človeške tragike
in usode brezovškega boja za življenje. Spomin na toliko
opevano kmečko idilo, na zadovoljstvo in lepoto dolenj¬
ske zemlje me je pekel ko grenki zasmeh.

Brezovec ima dvajset bajt, v katerih živi nad sto
velikih junakov, ki jih nihče ne opeva, ki jih nikjer ne

50

poznajo in katerim si nihče ne upa pogledati v oči.
Njihova kri, ki vre na tej zakleti krtini, pa voha dan
tistega velikega vstajenja, ko se bodo razrušile te bajte,
te priče stoletnega prekletstva in suženjstva.

Brezovec je drugače miren, čez dan prazen in sum¬
ljivo tih; premalo je vina, da bi njegovi prebivalci bili
okajeni, kakor je po vinorodnih krajih sicer šega, premalo
je kruha, da bi mogel kdo na glas dajati duška svoji ob¬
jestnosti; ker ni živine, da bi jo otroci gonili na pašo in
tam vriskali, zato je Brezovec čez dan sumljivo tih. Gla¬
sovi silijo do njega le od drugod.

Toda če bi kdo mislil, da je Brezovec zategadelj pri¬
meren kraj za miren jutranji počitek, bi se bridko motil,
čeprav bi hodil tod okrog z zavezanimi očmi in bi vsega
tega, kar mu Brezovec nudi, ne videl ali ne hotel videti.

Že koj drugo delavniško jutro po mojem prihodu me
je iz spanja prebudila vojska mlatičev. Bil je čas mlačve
in po vseh gumnih po Lakencih, na Svetem vrhu so se
oglašali cepci. Romantične duše naših meščanov, ki vidijo
na deželi le idilo, bi se morda nad tem pojavom na moč
navduševale, češ presrečno ljudstvo, ki še lahko živi
v taki idilični odmaknjenosti. Tudi naši častilci aktivnosti
dolenjskega kmečkega gospodarstva bi ob tem prizoru
morda prišli na svoj račun.

Pri tu vladajočih socialnih razmerah utegnejo ti po¬
slednji sicer imeti nekoliko prav. V okolišu morebiti ka¬
kih sto gospodarstev sta le dve ročni mlatilnici. Vsa
druga gospodarstva, tudi večja, uporabljajo cepce. In zato
dneve in tedne na Brezovcu odmeva pokanje tega sta¬
rinskega orodja. Kaj bi počela ta armada bajtarjev in dni¬
narjev, ako bi prodrla mlatilnica tudi v te kraje? Med
mlačvo se vsaj najedo kruha in napijejo vina.

4 *

51

Cepec, ki je drugod simbol zaostalosti, je v teh krajih
simbol aktivnosti kmečkega gospodarstva.

Šiman je imel kravo, ki je bila jalova. Gonil jo je že
k vsem bikom od Mokronoga do Škocijana, toda krava
je ostala jhlova, kakor je bila. Potem jo je začel goniti
na sejme po bližnji in daljni okolici, toda povsod brez
uspeha. Nikjer ni našel kupca. Konec avgusta je bil se¬
menj v Škocijanu. Šiman se je zmerom tolažil:

»Če je nikjer ne prodam, jo bom v Škocijanu.«

In tako je krava res dočakala škocijanski semenj.

Lepega jutra sva se s Šimanom napotila s kravo na
sejem. Če hočeš spoznati dolenjsko ljudstvo, moraš na
njegove božje poti in na njegove sejme. Na božji poti
sem že bil, zato nisem hotel zamuditi priložnosti in sem
šel na ta veliki sejem.

Šiman je gnal kravo na otvezi, jaz pa sem jo zadaj
priganjal s palico. Mnogo truda me to ni veljalo, ker je
krava že bila vajena sejmov in trdih cest in je rada šla.
Šiman je vzel s seboj tudi svojo mlajšo hčerko, dvanajst¬
letno deklico. Pri Šimanu so namreč doma napravili sklep,
da bo deklica dobila nove čevlje, če se posreči kravo
spraviti v denar. Zato je šla deklica bosa z nami; bosa
zato, ker čevljev sploh ni imela.

Hoja po dve uri dolgi globači Lakencev v rosnem
poletnem jutru je bila zame pravi užitek. Razmeroma lepo,
zložno cesto ves čas spremlja voda Lakenca, ki žene
mline in žage in napaja loge in travnike. Kar je ravnin¬
skega polja, je mastno in rodovitno. Vsako toliko prideš
mimo mogočne obcestne domačije, kjer se takoj opazi,
da je tu nekaj bogastva doma. Sicer pa tudi na tej poti
zadevaš na zaostalost kmečkega gospodarstva; nikjer ni-

52

sem videl niti ene vodne naprave, ki bi kmetijam, raz¬
tresenim nad globačo, gonila domače stroje, kakor je tega
po Koroškem ob takih vodah vse polno. Povsod so odme¬
vali le cepci.

Užitek pa sem imel le jaz; Šiman je vso pot zamiš¬
ljeno molčal, govoril je le takrat, če sem ga kaj vprašal.
Mučile so ga druge, gospodarske skrbi: če bo spravil
kravo v denar, kako bo kupil drugo kravo in koliko mu
bo ostalo čistega. Deklica je imela tudi svoje skrbi, če
bo res dobila čevlje.

Do Škocijana so ob cesti tri gostilne. 2e pri prvi, pri
Dolinšku v Spodnjem Lakencu je na visokem kolu pred
hišo visel očiščen koštrun. Iz hiše je dišalo po parjeni
drobovini.

»Ajmoht bo,« je dejal Šiman na moje vprašanje, kaj
ta razstava pomeni.

Pri Činkoletu, uro hoda dalje, sta pred hišo visela
koštrun in prašič. Tu ne bo le ajmohta, temveč tudi pe¬
čenka. Pri Peršetu na Zburah je bilo kakor pri Činkoletu.
Nazaj grede torej ne bomo stradali.

Že pri Dolinšku so se nekateri sejmarji, ki jih je bila
polna vsa dolga pot, zanimali za kravo.

»Šiman, ali je breja?« so ga spraševali.

Šiman se je najprej počohal za kosmatim tilnikom,
pogledal po strani name in mirno rekel:

»Breja, seveda...«

»Kdaj pa si jo gnal?«

»Pred tremi meseci sem jo gnal, potem pa se ni več
pojala.«

Sejmar je šel okrog krave, jo potipal pod rebri, nato
pa neverno zmajal z glavo in se umaknil z lokavim na¬
smehom na obrazu.

53

Šiman je takoj udaril po njem:

»Tako je, kakor sem ti rekel, krava je bila pri biku...«

Pri Činkoletu ga je drugi sejmar vprašal, koliko
kravo ceni.

»Tri jurje in pol,« je odgovoril Šiman.

Sejmar ni več spraševal in se je takoj odstranil.

»Slabo kaže, oče,« sem ogovoril Šimna, ker že pol
ure nisva spregovorila besedice.

Šiman pa se mi je nasmehnil:

»Čakajte, da prideva v Škocijan, tam kupcev kar
mrgoli.«

Proti dolini Radulje, kamor se Lakenc izteka, se
prične dolina širiti. Desno in levo se začnejo razprostirati
lepa polja. Nad vasjo Zbure se prikažejo razvaline gradu
istega imena. Čudim se, da je mogla propasti graščina
sredi tako lepe ravnice. Razvalina še ni videti stara. Tu
postane Šiman naenkrat zgovornejši.

»Tam proti Šmarjeti stoji grad Klevevž. Zbure so bile
last klevevškega gradu. Vse polje, ki je pripadalo Zbu-
ram, je prišlo pod agrarno reformo. Tu so se kmetje do¬
bro odrezali. Poglejte, kakšno polje ...«

Poznalo se mu je, da ga ob pogledu na to polje kar
skelijo oči. Kako bi ga tudi ne ob spominu na njegove
krtine okrog domače bajte. Potem se je spet zatopil v
svoje sejmarske skrbi.

Medtem smo prišli že v dolino Radulje in se bližali
cilju. Prikazovala so se lepša polja in tudi vasi so bile
videti bogatejše. Toda travniki so bili vsi nekam čudno
sivorjavi. Šiman mi je razložil, da je to od povodnji, ki
nastopi ob vsakem večjem nalivu. Krka je le še kakih
deset kilometrov oddaljena, zato se temu ni čuditi. Ra-
dulja dela po lepi dolini neverjetne ovinke, zato ne more

54

odtekati. Že sama struga uniči mnogo lepega sveta. Spet
dokaz več, da je javna uprava bila Dolenjski mačeha.

Nad cesto se je videlo lepo polje, obdelano z veščo
roko. Široka ploskev samih njiv brez tistih mej in parcel,
ki režejo kmečka polja. Šiman ve vse. Zato ga pobaram,
čigavo je to polje.

»Farovško,« mi pravi in takoj razlaga dalje: »Škoci-
janska fara je velika; ima dvanajst podružnic in škoci-
janski fajmošter je velik gospod. To še ni nič, kar vidite
tukaj. Škocijanski farovž ima tam pri Krki travnik, ki da
trideset voz sena in ki ga še noben škocijanski fajmošter
nikoli videl ni...«

Zmerom ista pesem: kadar začne molčeči Šiman govo¬
riti o polju, ne more zlepa nehati.

Škocijan.

Takega sejma še nisem videl; že vhod v vas je bil
zatrpan z množico sejmarjev, živine in voz. Trajalo je
več kot pol ure, preden sva se s Šimanom prerila do sej¬
mišča. Velikanski prostor je bil prepoln ljudstva, živali
vseh vrst in vseh mogočih vpreg. Škocijan se je potapljal
v nepopisen sejmarski hrup. Ko sem si vse ogledal, mi
je spet prišel na misel tisti »Slovenčev« gospodarski stro¬
kovnjak o dolenjskem vprašanju. Mogoče pa ima mož le
prav, kajti tu je bilo nakopičenega ogromno blaga. Toda
ta slika je bila dvostranska; ljudstvo, ki se je mešalo
sredi tega bogastva, je bilo mršavo, slabo oblečeno in
raztrgano. Podoba je bila, da je polovica sejmarjev že
zjutraj bila pijana.

Šiman je postavil kravo v vrsto in čakal kupca, jaz
pa sem si ogledoval sejem in Škocijan. Vas ima lepo lego,
a drugih posebnosti tam ni. Slovenski misijonar Knoble-
har ima ha rojstni hiši spominsko ploščo. Tudi naš jeziko-

55

sloveč Metelko se je rodil v škocijanski fari, vendar v
vasi ni nobenega vidnega spomina nanj.

Čez dobro uro sem se spet vrnil k Šimanu. Mož je
še vedno stražil svojo kravo. Njegov obraz je bil sicer
nespremenjen, toda glas, s katerim mi je razlagal, da ni
pravega kupca, je bil očitno malodušen. Bosa deklica, ki
je stala pri kravi, pa je imela žalosten obraz. Njene sanje
o novih čevljih so najbrž splahnele.

Potem si je še Simen hotel ogledati sejem ter je meni
izročil prodajo živinčeta. Naročeval mi je:

»Recite, da je krava bila pred tremi meseci pri biku
in da se potem ni več pojala. Tri mesece je še ravno tista
doba, ko za brejost ni mogoče jamčiti.«

»In koliko naj jo cenim?«

»Recite tri jurje. Sejem je slab.«

Tri jurje. Na cesti je Šiman zahteval še tri jurje
in pol.

Obljubil je, da se koj vrne, toda celi dve uri ga ni
bilo od nikoder. Spočetka sem se bal, da bom moral brez
njega skleniti kupčijo, toda ta strah me je kmalu minil,
kajti kupca za kravo skoraj ni bilo. Neki mešetar si jo
je prišel dvakrat ogledat. Ko sem mu povedal, da je krava
bila pri biku in da je najbrž breja, česar pa ne morem
jamčiti, se mi je mož lokavo nasmehnil, kakor bi mi
hotel reči:

»Ali misliš, da sem trapast?«

Potem je zginil, ko pa se je spet vrnil, mi je rekel:

»Dva jurja dam za maršo, pa naj je bila pri biku ali
ne.« Za tako ceno seve nisem mogel skleniti kupčije.

Nek postaren kmečki par se je tudi zanimal za kravo.
Kupca sta bila slabo oblečena in že na videz reveža. Ženi
so bile všeč velika, nabrekla kravja vimena.

56

»Ali je dobra molznica? Koliko pa ima mleka na
dan?« me je spraševala.

»Molznica pa molznica. Šest litrov ga ima še zdaj
dnevno, čeprav je breja,« sem zatrjeval, kakor sem prej
slišal Šimana, čeprav sem dobro vedel, da je Šimanka
doma klela, ker mi ni mogla dati mleka niti liter na dan.
Šiman je to jutro ni pustil pomolsti, zato so bila vimena
tako nabrekla.

2e sem se bal, da bi moral za reveža ociganiti dru¬
gega reveža, ko sta kupca le jela zmajevati z glavami in
se odstranila.

Zatem se ni oglasil noben kupec več in celi dve uri
sva z boso deklico brezdelno varovala nesrečno žival
sredi sejmskega vrveža. Tudi v njem postaja tak nehva¬
ležen opravek naposled dolgočasen, ako predolgo traja.
Okrog naju so kupci in prodajalci kriče barantali, kadar
so se pogovarjali o Hitlerju. Videl sem, da jim obrazi
žare v skrivnem upanju. Tisti, ki so stali blizu mene, so
me pri tem sumljivo gledali in si nezaupljivo mežikali.
Imeli so me pač za gospoda, ki mu ni zaupati. Hočeš no¬
češ me je bilo sram, sram zaradi slovenske gospode, v
kateri je to ljudstvo videlo svojega sovražnika.

Sonce se je jelo nagibati čez poldne in sejmišče se
je počasi začelo prazniti. Tedaj se je od nekod znašel
Šiman. Odvezal je kravo in dejal z razbitim glasom:

»Pa gremo spet v Lakence.«

Mislil sem, da bomo stopili v kako krčmo, ker mi je
že pošteno krulilo po želodcu. Več kot zase pa mi je bilo
za dekle, ki je'tega gotovo teže čakalo. Dekletu sem bil
sicer kupil štruco belega kruha, ki so ga na sejmu proda¬
jali in ki ga je takoj vsega zmlela, toda iz svojih otroških

57

let sem vedel, kaj za takega otroka pomeni, iti na sejmu
v gostilno. Šiman najbrž ni imel denarja, zato je molče
zavil na cesto proti domu. Mož pa je imel tudi za to stvar
gotov načrt, ki mi ga ni razodel, a ga je pa domov grede
razkril v vsej svoji genialnosti dolenjskega siromaka.

Ko smo bili že izven Škocijana, je režeč se dejal:

»Pri Peršetu na Zburah bomo vstopili. Tam imam
teto.«

Šiman gotovo tudi ni mogel biti dobro razpoložen in
dovzeten za staro sejmarsko tradicijo. V Škocijanu so se
mu podrli vsi načrti, katerim se je tja grede kakor omam¬
ljen vdajal, da ni maral z nikomer govoriti. Jalovo kravo
je gnal nazaj v hlev in, kakor je sejem pokazal, bo pri
njej napravil prav občutno zgubo. Krava ga je stala tri
jurje, ponujali pa so mu zanjo le dva. Dekle pa je bilo
kar potrto, ker so njeni šolenčki splavali po vodi.

Zato ju nisem maral motiti in sem se predal peklen¬
ski vročini, ki je pritiskala na prašno cesto. Od Škocijana
do Zbur je uro hoda. Komaj sem čakal, da se je prikazala
Peršetova gostilna. O koštrunu in prašiču, ki sta zjutraj
visela pred hišo, zdaj ni bilo več sledu, zato pa je iz hiše
zapeljivo dišalo po pečenem mesu. V gostilni je bučalo
prav po sejmarsko. Tu se cepita cesti proti Mokronogu
in proti Novemu mestu, zato je bil v hiši velikanski
naval. Iz veže je pela harmonika. Ko smo vstopili, nas je
mehač pozdravil s prešernim vzklikom:

»Heil Hitler!«

Pri Peršetu je Šiman imel teto. Posledica tega je
bila, da sta se on in deklica kmalu mastila z velikim
kosom pečenega mesa. Ko je Šiman z roko brisal mastne
brke, mi je zmagoslavno pripovedoval:

58

»Tukaj me zmerom čaka kaj takega. Teta da na
svojo hišo. Zakaj bi potem v Škocijanu podpiral krč¬
marje?«

Od Peršeta do Činkoleta je spet uro hoda. Pot do tja
je bila zdaj prijetnejša, šla je po malem v senčnato glo¬
bačo in sonce ni bilo tako hudo. Gredoč je bilo časa za
razmišljanje o scjmskih vtisih, o vrvežu pri Peršetu,
kjer so sejmarji govorili o pravici, ki se bliža, in kleli
štacunarje in mesarje, toda Šiman me ni pustil pri miru.
Peršetov cviček mu je razvezal jezik, ki mu zdaj ni več
dal pokoja. Krava je nekajkrat dobila krepko po gobcu,
ker je preveč silila naprej.

Ko smo stopili na obširno, z vozovi in živino zastav¬
ljeno Činkoletovo dvorišče, je Šiman privezoval kravo
k plotu in dejal:

»Činkoletovka je teta moje žene .. .«

Stopili smo v krčmo. Šimen in njegova hčerka sta
se spet mastila s koštrunovo pečenko. Poleg tega smo
pili odlično vino iz Bojnika, katerega trta ni slabša od
one na Trški gori, čeprav ne uživa takega slovesa.

Od Činkoleta do Dolinška je spet uro hoda. Lepa
kmetija ob Lakencu, ki mu goni elektriko in velik mlin.
Pri Dolinšku je spet pilo mnogo sejmarjev. Ker smo zdaj
imeli le še pol ure do Brezovca in smo bili siti in napo¬
jeni, nisem mislil, da se bo Šimen tudi tu ustavil. Toda
Šiman je dejal z mežikajočimi očmi:

»Mimo Dolinška še nikoli nisem šel. Z gospodarjem
sva mala bratranca ...«

Šiman je čudovit dolenjski kmet, velik strateg. Ni
trajalo dolgo in spet je pred njim zadišala mastna pe¬
čenka. To pot od »malega bratranca« Dolinška. Škoda,

59

da ni več gostiln do doma, ker bi vrsta njegovih sorod¬
nikov gotovo še ne bila izčrpana.

Tudi Dolinšek ima vinograd v Bojniku, kakor Čin-
kole. Ali kar nam je dal na mizo, je bila zoprna kislica,
ki je Šimanu usta še bolj raztegnila. Vino pri Dolinšku
ni za pitje.

Tu je Šimana čakalo iznenadenje. Neki kupec se je
jel zanimati za kravo. To je dokazal s tem, da ji je pri¬
sodil sto napak, niti dlaka na njej ni ostala cela. Konec
tega je bil, da jo je Šiman prodal za dva jurja in dve
sto. Trinajst sto je dobil manj, kakor jo je še zjutraj
cenil. Ko je spravil denar, je strmel predse kakor osku¬
ben ptič. Zato smo pa morali popiti še liter Dolinškove
kislice. Da ne bi moral sam prenašati grenkega občutka,
se je Šiman obrnil k dekletu:

»No, Julče, iz tvojih čevljev ne bo nič, premalo je
za novo kravo ...«

Dekle je bilo žalostno. Toda usoda je hotela, da
Julče, lepa, mlada deklica, težko pričakovanih čevljev
sploh ni potrebovala. Nekaj dni pozneje se je pri pre¬
težkem delu v gorici prehladila, legla in tiho umrla,
kakor usahne cvetlica na travniku. Zemlja jo je popila,
še preden se je njeno mlado telo moglo razviti. Ko smo
dve noči bedeli pri njej in do zadnje kapljice popili
vino iz Šimanove zidanice na Stari gori, so njene tova¬
rišice neprestano prepevale:

... ko zadnja ura bije, Marija prid' po nas.

Na Brezovcu ni mogoče dolgo ostati. Zato ne, ker te
postane sram pred sosesko. Sram te postane, ker ne
nosiš vode iz globač, kakor jo nosijo sosedje, ker ne
nosiš drv od onkraj Lakencev, ker ješ kruh, ki si ga

60

kupiš v Mokronogu, ker ležiš zjutraj do sončnega vzhoda
in ker zvečer legaš sit v posteljo. Ker živiš čisto drugače
kakor tvoja soseska, čeprav živiš v najskromnejših raz¬
merah.

In ker te soseska pri vsakem koraku pozdravlja:

»Dober dan, gospod . ..«

Gospod se sliši kakor obtožba, kakor kletev in
sovraštvo.

Zato sem se odločil zapustiti ta kraj. Preden to
storim, sem sklenil napraviti še potovanje skozi središče
kraja, ki se vleče od Mokronoga tja do obsavskih hribov;
ti se posebno ob večerih in pred sončnim zahodom
kažejo Brezovcu v svoji ljubki, vabljivi dolenjski lepoti.

To potovanje bom zdaj popisal.

Avgust je šel h kraju. Jutro je bilo biserno čisto, po
trtah in grmovju se je bliskala rosa, ki so jo pili žarki
vzhajajočega sonca. Megla v Lakencih se je naglo sušila.
Od Brezovca na Sveti vrh ni daleč, veže ju razvodni
hrbet, od koder se ti odpre mogočen razgled na spodnjo
dolino Krke. Sredi ravnega polja vidiš Kostanjevico,
vidiš Sveti Križ, Bučko, Rako. Gledaš, kakor da bi videl
odprto daljno, obljubljeno deželo.

Pred Svetim vrhom je precej veliko, jamasto polje.
Za hribovito vas dovolj lepo. Toda prvi pogled je golju¬
fiv, kajti takoj spoznaš, kaj je veljavni človeški red
napravil iz njega. Vse je sparcelirano, prepleteno z me¬
jami in vdori. Četrtina lepe zemlje gre s tem v nič. In
Svetovrhčani je imajo že tako premalo.

Vas Sveti vrh ima prelepo lego. Stoji pod staro
cerkvijo, ki so jo zgradili predniki na nekdanji gomili.
Po legi in zgodovini je na tem mestu moralo nekdaj biti
pogansko svetišče. Ko sem si ogledoval cerkveno no-

61

tranjščino, mi je padel v oči prekrasen križev pot. Vaške
hiše so videti lepše in imovitejše kakor one na Brezovcu.
Toda tudi Sveti vrh nima razen kapnice nobene vode in
tudi tukaj te s skednjev pozdravlja cepec.

Pod vasjo je vinograd Spečno, ki pa je last mokro-
noških veljakov. Edini kmet na Svetem vrhu, ki zasluži
to ime, je Mikec. On je edini, ki ima mlatilnico. Ce ga
vprašaš, kako je prišel do tega, ti razloži:

»Trinajst let sem bil v Ameriki in delal kot črna
živina. S prihranjenim denarjem sem doma nakupoval
svet. To je yse, kar vam imam povedati...«

Potem se zamisli in po kratkem odmoru doda:

»Imam devet otrok. Vsakemu bom dal eno njivo in
naš grunt bo postal spet bajta, kakor je bil prej.«

In na Svetem vrhu bo nastalo devet novih bajt.

Od Svetega vrha se razteza razvodni greben med
Mirno in Raduljo tja proti Sevnici. Po njegovem hrbtišču
pelje zložna pot mimo redkih naselij in čez zapuščene
gomile. Tu je svet samih gomil, keltskih in še starejših.
Pred nekaj desetletji je mnogo teh gomil prekopala,
se pravi, dala prekopati vojvodinja Meklenburška ter
najdeni prazgodovinski material spravila iz Kranjske v
Prusijo, kjer ga nekaj lahko vidiš v berlinskih muzejih.
Torej je deželo Kranjsko dobesedno ropala. Zato pa je
uživala podporo kranjskih deželnih oblasti.

Od Svetega vrha se vidi naravnost v Kapljo vas, ki
stoji blizu vode Mirne v občini Tržišče. Prav razločno se
vidi z rdečo opeko krita hišica. V njej živi starček Cerar,
nekdanji rudarski paznik iz Leobna. Tudi on odkriva in
koplje gomile, koplje in raziskuje, kakor pač ve in zna.
Kako bi ne kopal, ko pa njegov vrt pokriva staro gomilo;
če sadi krompir, mu izgine v stare grobove pod zemljo.

62

Kar odkoplje, prodaja ljubiteljem starin v okolici. Trgo¬
vec Dev v Mokronogu ima že lepo zbirko teh izkopanin.

Ta starček pa ne uživa naklonjenosti kranjskih de¬
želnih oblasti, kakor jih je uživala svoj čas roparica
velika vojvodinja Meklenburška, ampak ga le-te po strani
gledajo, namesto da bi ga podprle, da bi mu ne bilo treba
beračiti in delati zgodovinske škode.

»Trideset velikih gomil poznam tukaj v najbližji
okolici, ki bi jih odkopal, če bi imel sredstva,« mi je
pripovedoval Cerar.

Najprej mimo Stare gore s starimi, s slamo pokritimi
zidanicami, kjer ima tudi naš Šiman svoj hram, kamor
odvaža od doma shranjevat slamo, kdo ve zakaj dve
uri daleč, ker ima doma prazen kozolec. Taka je staro¬
davna šega in te se je treba držati, vse drugo bi bilo
v škodo dolenjski idili in njenemu aktivnemu gospo¬
darstvu.

Potem pridejo Njivice in za njimi Gorneje, star
kmečki dom, postavljen očividno na veliko gomilo. Pot
drži vedno po hrbtišču skozi gozdove, ki pa tega imena
ne zaslužijo. Samo ničvredno grmovje, ki ne da drugega
razen kurjave. Ako se tu in tam pokaže kaka smreka, je
lepa in bohotna, toda to revno ljudstvo jo sovraži in jo
trebi že v mladi rasti. Pač — tam doli nad Tržiščem je
celo pobočje pokrito s črnim, lepim gozdom.

»Čigav pa je tisti gozd?« vprašam na Njivicah in¬
valida brez roke, ki se muči s košem gnoja.

»Ta je pa last trojiškega grofa Prijatelja,« se glasi
odgovor.

Tako imenujejo tukaj trgovca in posestnika Prijate¬
lja iz Tržišča, ki ima poleg drugega v Malkonu tudi naj-

63

lepši vinograd, ki mu ob dobri letini da do štiri sto štraj-
hov izborne kapljice.

Nato pridejo Sela. Na peščeni rebri je stisnjenih do
dvajset bajt, po večini starih hramov in opuščenih zida¬
nic, koder so se naselili ljudje. Že na prvi pogled je to
drugi Brezovec, brez vode, brez polj, brez kruha. Kdo
bi tudi domoval na tej peščeni krtini razen siromakov.

Stara ženica primiga po cesti s praznim košem na
hrbtu.

»Kam pa, mati, tako zgodaj?«

Ženica je bosa, umazana in z veliko, trdo golšo pod
brado, ki se ji pozna, da je posledica hudih naporov
njenega življenja.

»Po drva, da bom imela opoldne s čim podnetiti.«

Beseda da besedo in že mi ženica pripoveduje:

»Imela sem dvanajst otrok, devet jih živi, trije pa so
pri Sv. Trojici. Dva sina sta na Francoskem, dva na
Nemškem, ena hči je v Zagrebu, ena na Srbskem.«

Z enim samim stavkom reši moje skrito vprašanje,
kako neki živijo ljudje na tem peščenem, z brinjem in
grmovjem poraslem svetu.

»In otroci, ki so po svetu, ali vas kaj podpirajo?«

»Slabo je, slabo,« vzdihuje starka, potlej pa doda:

»Živim s hčerko, ki ima troje otrok! Veste, na svetu
je križ. Vdova je pri živem možu.«

V njenem glasu je nekaj bolestnega, bridkega.

Pozneje sem zvedel, da je ta njena hči tako zvana
dobrotnica, h kateri prihajajo moški iz okolice. Take
dobrotnice so po teh revnih krajih nekaj navadnega.
Do njih so izhojene steze iz zidanic. Bog pomagaj, kako
pa naj drugače preživlja troje otrok in staro mater.

64

Če si živel štirinajst dni na Brezovcu, si vesel, da
imaš Sela že za seboj.

Sela se drže Malkovca, vasi, ki stoluje nad znanimi,
ne preobširnimi goricami istega imena. Zato pa so te
gorice tem bolj slavne in jih poznajo tudi ljubljanski
cvičkarji. Sladka malkovska kapljica ne da slutiti, kako
grenko je življenje v njeni soseski.

Na Malkovcu je kar druga podoba; po položnem
hrbtu okrog vasi se raztezajo dovolj lepa polja in hiše
niso videti tako beraške kakor na Selah. Pozna se, da je
bilo tukaj nekoč blagostanje doma, dokler so malkovški
vinogradi bili še lastnina domačinov in jih niso dobili
v roke razni bližnji in daljni veljaki. Sedaj pa tudi po teh
hišah sega beraška roka.

Od Malkovca do Slančvrha je najlepši kos potovanja
od Mokronoga do Pijane gore. Odpira se ti veličasten
razgled na jugu do Gorjancev, na severu do Kuma. Vso
mirensko in krško dolino imaš pred seboj kakor odprto
dlan. Štel sem cerkve in prišel do številke petdeset, po¬
tem sem nehal. Kako čudno, varljivo nasprotje! Človek
bi res verjel, da živi tod pobožno, bogaboječe ljudstvo,
ki mu je edini cilj, da časti svetnike teh tako na gosto
nanizanih cerkva. Toda nikjer na Slovenskem nisem na¬
letel na tako število brezbožnikov med preprostim ljud¬
stvom kakor v teh krajih. In kje na Slovenskem bi tako
po domače, tako vsakdanje govorili o »dobrotnicah«,
skritih po kmečkih bajtah?

Tik pod teboj se kadi iz rovov karmeljskega rudnika.
Z višave je pogled nanj mikaven, toda s kakšnimi občutki
rijejo pod to rjavo zemljo tisti, ki za dvajset, trideset
dinarjev na dan hodijo vanj po dve uri daleč? Dve uri
tja, dve nazaj. Ali je v takem srcu še prostora za kake

e

65

lepše občutke, kakor je na primer ljubezen do domovine?
Št. Janž sam, ta »pušeljc mirenske doline«, kakor ga je
imenoval naš Krek, ki je tam izdihnil svojo dušo, se ne
vidi. Skrit je za prelepimi Gabrijelami.

In vendar, kako lepa, poetična imena je to od siroma¬
štva prekleto ljudstvo dalo svojim naseljem:

Sveti vrh, Slančvrh, Vinvrh, Otavnik, Bojnik, Kleno-
vik, Pijana gora, Padeži, Zapadeži.

Koliko ljubezni, koliko poezije in koliko socialne res¬
nice je položeno vanje. Popotnik, ki hodi po teh krajih,
ne hodi le po zgodovinskih tleh pradavnih gomil, ampak
tudi po zemlji, ki jo je močila kri kmečkih puntov. Pod
Vodalom, na cesti v Sevnico, stoji krčma, ki se še danes
imenuje pri »Puntarju«. Okrog Slančvrha so se bili
kmečki boji in raz Slančvrh so baje kmetje s topovi ob¬
streljevali naokrog ležeče gradove. Vzkliki »Heil Hitler«,
ki ti danes zvenijo nasproti, so tuji in nerazumljivi in te
navdihujejo z bridko mislijo, da je ljudstvo teh krajev
pozabilo nase, se izneverilo samo sebi. Če si pa nekaj
tednov preživel na Brezovcu, na Selu, na Trščini ali na
Blečvrhu, spoznaš, da so to le vzkliki obupa, da je to le
jok bolečine, da je to le odmev biča, ki že desetletja in
stoletja pada po plečih tega ljudstva.

Slančvrh, vasica s cerkvico in prekrasno lego na
hribu, ki ga obseva sonce od zore do mraka. Pred vhodom
v vas stoji velika, začrnela stavba, ki nikakor ne spada
v okvir pohlevne vasice. Toda kmalu imaš razlago zanjo.
Vaščani ji pravijo grad, dasiravno njen videz temu na¬
sprotuje. To so nekdanje kleti s stanovanjem valpta sti-
škega samostana, ki je imel v Malkovcu in v Bojniku
svoje vinograde in je po vaseh od Mokronoga do Pijane
gore pobiral vinsko desetino. Razen stiških »belih meni-

66

hov« so po teh krajih jemali desetino in tlako še fajmo-
štri iz St. Ruperta, gospodje na Skrljevem, v Mokronogu,
na Kravjeku, na Čretežu, na Klevevžu, da drugih manj
lačnih in manj potrebnih pijavk ne naštevam.

Časi fevdalizma so za nami in gradovi so le še spo¬
meniki ljudske sužnosti. Neki kmetič iz Cirnika onstran
mirenske doline, tega raja prelepe Dolenjske, kakor jo je
krstil Krek, ki sem ga srečal na nekem klancu, pa mi je
pripovedoval, da šentrupertski farovž še zdaj dobiva od
kmetov čez dve sto štrajhov vina pri beri. Dve sto štraj-
hov je deset tisoč litrov. Magnati v Mokronogu leto in
dan točijo vino iz grozdja, ki ga plačujejo kmetom in baj¬
tarjem po dinar ali dva za kilogram.

In nad tem rajem stoji Slančvrh, tiha vasica s poko¬
pališčem, z lesenimi hišicami in polomljenimi plotovi,
njeni prebivalci pa s krivimi nogami in debelimi golšami
vlačijo vodo in butare po strmih pobočjih na vrh, kjer
sveti sonce tako žarko in toplo.

Na poti od Slančvrha proti Telčam prideš kmalu spet
na brezovški okus. Podoba tega kraja je vasica Jeperjek,
postavljena na strmo grudo. Kup lesenih hiš s smrdlji¬
vimi kapnicami in siromašnimi, majhnimi njivami. Jeper¬
jek stoji ob poti, ki že od davnih časov vodi iz Škocijana
v Tržišče in veže obe dolini. Vas je popotnikom dajala
prenočišče in je njeno ime nastalo iz »Herberge«. Ta pot
je zdaj silno zanemarjena in težavna, pa vendar zelo po¬
trebna. Ljudstvo že desetletja prosi in zahteva novo cesto.
Na njen račun je bilo v Jugoslaviji izvoljenih že mnogo
poslancev, toda ceste še zmerom ni in živina in ljudje se
morajo po kolenih pobijati po kamnitnih klancih stare poti.

Od Jeperjeka se zdijo Telče na sosednem hribu čisto
blizu, toda popotnik mora hoditi skoraj pol ure, da pride

6 *

67

do njih. Telče so škocijanska podružnica s trgovino, s
šolo, z bajto neke »dobrotnice«, a brez krčme, kar se člo¬
veku zdi neverjetno, a je tako. V Telče so všolani vsi
kraji od Malkovca do Češnjic nad Sevnico. Za postavitev
šole na Telčah se je boril že slovenski pisatelj Peter Bo¬
hinjec, ko je bil župnik v Škocijanu, a so ga kmetje po¬
gnali iz Telč. Sola pa se je kljub temu ustanovila. Zdaj
je dvorazrednica in ima dve sto petdeset otrok. Dve učni
moči se mučita s to armado v pretesnih prostorih. Šolski
upravitelj je proglašen za komunista in je za kazen prišel
na Telče. Učinkovitejše kazni si predstojniki ljudske iz¬
obrazbe v Ljubljani pač niso mogli izmisliti.

Ljudsko šolstvo je posebno poglavje toliko opevane
naše Dolenjske, o katerem pa ne bom posebej pisal. Na¬
vedel bom le to, kar so mi ljudje gredoč pripovedovali.
Razkošni St. Rupert, ki ima menda čez štiri tisoč pre¬
bivalcev, nima poslopja za ljudsko šolo, oziroma ga ima
v starem, majhnem in tesnem poslopju, kamor menda ko¬
maj stlačijo dva razreda. A šola je šestrazredna. Drugi
razredi gostujejo po kmečkih hišah. Zato pa ima Št. Ru¬
pert dva gradovom podobna farovža. Lakenci, ki se raz¬
tezajo uro hoda daleč in so svet zase, nimajo šole. Šola
v Klenoviku gostuje pri kmetih. Vasi Štatenberg, Cerovec,
Vode in ne vem katere še, so všolane v več kot uro od¬
daljeno Trebelno, čeprav je tam na kupu otrok za tri
razrede. Od Češnjic do Telč rabijo kratke noge dve uri
hoda.

Kazensko na Telče prestavljeni učitelj pa poučuje
otroke, ki so jih matere zjutraj nakrmile s poparjenimi
sadnimi tropinami. Ko je ustanavljal šolsko kuhinjo, mu
je bilo na županstvu v Škocijanu rečeno, da je to potrata,

G8

češ zakaj pa imajo ljudje toliko otrok. Ko je prišel tisti
učitelj na Telče, mu je njegov prednik dejal:

»Prišel si med same tatove. Ne svetujem ti, da kar
koli seješ na vrtu ali na šolski njivi, ker ti bo ta zanikrna
banda vse pokradla, kakor je meni.«

Ta mož je bil kot dober šolnik prestavljen v lep kraj
ob železnici z osemrazrednico.

Kaznjenec na Telčah pa si je mislil: glej, vrt imam in
njivo imam, dohodki so pičli in nekaj bom na njivi tudi
pridelal. Pa jo je posadil s krompirjem in zeljem ter čakal,
kdaj bodo ljudje začeli krasti. In glej veliko čudo telško!
Niti en sam krompirjev gomolj, niti ena sama zeljnata
glava mu ni zmanjkala. Pač je nekega jesenskega jutra
zagledal pred šolo dve revni ženici z motikami v rokah,
ki sta mu rekli:

»Gospod, prišli sva, da vam pomagava izkopati krom¬
pir. Jesen je tu. Vi ste našim otrokom že toliko dobrega
storili pa sva mislili, da tudi medve storiva kaj za vas.«

In nekega jutra je telški kaznjenec zagledal pred šolo
kmečko vprego, naloženo z lepimi bukovimi drvmi. Kmet,
ki jo je pripeljal, je dejal:

»Pripeljal sem vam drv, ker je zima pred durmi. Mi¬
slil sem si: naš novi učitelj ne bo zmrzoval, dokler bo
med nami.«

Nikdar ni bilo kmeta ali kmetice v šolo brez zelenke
vina. Učitelj je bil primoran, da je postavil v klet sod,
kamor je zlival darovano vino, ker ga ni mogel sproti
popiti.

Ker je v takih oddaljenih vaseh, kakor so Telče, tudi
dolgčas doma, je učitelj najel lov Telč in sosednjih kata¬
strskih občin. Najemnina je bila silno nizka, ker lova ni
nihče dražil. Znani lovski zakupniki iz okolice so se tel-

69

škemu učitelju krohotali, da v tem lovišču še veverice ne
do dobil, ker Telčani vse pokradejo.

Učitelj je na prvi lov povabil vso sosesko in vse, tudi
najbolj znane divje lovce. Zaradi tega je bil klican na
okrajno glavarstvo v Krško in bil kaznovan. To mu je
tako zagrenilo vse veselje, da je obesil puško na steno in
se za lov ni več brigal. Toda vsako nedeljo in vsak praz¬
nik je imel vsaj enega zajca na mizi. Zimski časi so mu
prinesli v hišo tri in dvajset lisičjih kož. Vse to so mu
prinašali telški divji lovci, ki so bili strah in groza sosed¬
nim lovskim najemnikom.

Iz nesrečnega telškega kaznjenca je kmalu postal tel¬
ški »bog«.

Zdaj pa so se prestrašile oblasti, posvetne in cer¬
kvene, kajti za dva boga vendar ni prostora na Telčah.
In oblasti so začele nepotrebnega drugega boga spravljati
od tod. Toda teže ga je bilo spraviti s Telč kakor na
Telče. Telška soseska je romala v škocijanski farovž in
v Krško na glavarstvo, kjer je tolkla po mizah in zahte¬
vala, da njen »bog« ostane na Telčah. Prejšnjemu kaz¬
njencu, zdaj naenkrat »bogu«, so šolske oblasti ponujale
najlepša mesta na Slovenskem, ki naj si jih sam izbere,
toda »bog« ni hotel s Telč.

K načelniku okrajnega šolskega sveta na Telčah,
kmetu Mrgoletu, je prišla iz Ljubljane od vladajoče stran¬
ke visoka prosvetna živina Drav v tej zadevi. Mrgole je
gostoljuben, toda tudi zakrknjen kmet. Živina je trdila,
da je pristaš iste stranke kakor Mrgole. Kmet je skomiz-
gal z rameni in gostil živino z gnjatjo in — s telškim vi¬
nom. Da bi Mrgoleta le omehčala, je visoka živina ostala
na Telčah ves dan in, ker je zamudila večerni vlak v
Tržišču, je ostala tam tudi čez noč.

70

Zvečer sta z Mrgoletom ostala do polnoči pokonci
in pila vino. Potem je Mrgole postlal na peči in oba sta
šla h kraju. Ko je Mrgole zjutraj stopil v sobo, se je
delegat stranke ravno prebujal; bil je svež, prespan in
dobre volje.

»Odlična kapljica, to telško vino,« ga je veselo po¬
zdravil gost na peči. »Čudna stvar, Mrgole, pomisli, ti
prijatelj, koliko vina sem včeraj popil, pa mi ponoči ni
bilo treba niti enkrat na vodo ...«

Mrgole se je namuznil zadovoljni živini in mirno
dejal:

»Čemu bi pa hodil na vodo, dragi prijatelj, saj je
ponoči vendar od peči do vrat priteklo .. .«

Preko cele sobe se je vlekla dolga luža.

In posledica te ekspedicije je bila, da je »bog« še
dalje ostal na Telčah.

Za Telčami proti Savi stoji Pijana gora. Zopet nov
Brezovec. Kdo ve, zakaj so ljudje kraju dali tako značilno
ime? Pijana gora sicer ima svoje gorice, toda dvomim,
da je kraj po njih dobil ime. Mogoče so ta kraj imenovali
tako, ker je ljudstvo, ki tukaj živi, stalno pijano od
težkega življenja in velike revščine pa od neskočnega
hrepenenja po boljšem življenju.

Na Pijani gori sem končal svoje prvo potovanje po
Dolenjskem. Hodil sem morda po najlepših krajih sveta,
po krajih, ki so po svoji legi, po svojem modrem nebu
in po svojih prečudovitih barvah najlepši na Sloven¬
skem. Toda nikjer v naši domovini, ne v Halozah, ne na
Krasu, ne v mežiških globačah na Koroškem in ne v re¬
virjih trboveljskih premogokopov nisem našel take vne-
bovpijoče revščine, take gospodarske zaostalosti kakor
v tem kotu naše dežele. Kraji, koder ljudje sovražijo

71

gozdove in ljubijo grmovje. Kraji, kjer je nastal eden
najbridkejših pregovorov našega ljudskega zaklada:

»Kajža je rajža in če gospodar ni na rajži, pa kruha
ni v kajži.«

In sredi te dežele je naš najboljši kmečki učni zavod
— kmetijska šola na Grmu. Tu so se porajali naši slov-
stveniki, naši znanstveniki, naši poslanci. . . vsak slo¬
venski človek, ki je res sin svojega naroda, bi moral po
njih romati z odkrito glavo iz spoštovanja pred tem
ljudstvom, pred tem velikim, trpečim junakom naše
zemlje.

Naj mi nikdo ne zameri, da se nisem, kakor je do zdaj
bila šega, mogel navdušiti za lepoto in idiličnost Do¬
lenjske, da nisem mogel občudovati vdanosti, pohlev¬
nosti in pobožnosti tega ljudstva, da sem skočil iz ojnic
in videl čisto drugo podobo. Priznam pa, da je mnogo
prijetneje občudovati našo deželo s Karavank, z visokega
Triglava in drugih naših gora, kakor pa z odprtimi očmi
hoditi od Mokronoga do Pijane gore.

72

I

NEBEŠKI SEJEM

Naša pa selanska soseska sta sosedi, vendar je nekaj
čudnega, da se nikoli nista prav marali. Prezirali sta se
in tiho sovražili. To je bilo še bolj nerazumljivo, če po¬
mislimo, da sta obe fari že od nekdaj živeli isto življenje.
Prebivalstvo ene in druge so bili kmetje, bajtarji, hlapci
in dekle. Skozi obe soseski je že v starih časih držala
rimska cesta, tista, ki je šla iz Virunuma proti Celju.
Naši predniki so se v tem kraju gotovo hkrati naselili.

Naša fara je starejša ko selanska in so Sele stoletja
spadale k nam. Sele cesar Jožef je v osemnajstem stoletju
napravil iz Sel samostojno faro, tako zvano kazensko
faro, kamor so škofje pošiljali pijance, koruznike in
podobne nesrečnike za pastirje selanskih duš. Pred do¬
brimi dvajsetimi leti je prišel tja tudi slovenski pisatelj
Ksaver Meško.

Mogoče je k temu čudnemu nasprotju pripomogla
deželna meja med Štajersko in Koroško, zakaj naša so¬
seska je še na Koroškem, dočim leži selska že na Šta¬
jerskem. Na vrhu Brdinj, na meji obeh dežel in obeh
sosesk stoji velikanska lipa, ki se vidi po celi mislinjski
dolini in daleč gor na Koroško. Ljudje trdijo, da je to
lipo dal zasaditi češki kralj Otokar, takrat ko je mislinj-

73

sko dolino odtrgal od koroške dežele in jo priključil
štajerski.

Resnica je pač ta, da med obema krajema nikoli ni
bilo prisrčnih stikov. Malokdaj se je pripetilo, da bi se
Hotuljci ženili na Selah, ali da bi kaka hotuljska nevesta
šla na Sele. Kotlje so prezirale Sele, prezirale to ubogo
faro in njene duhovnike, kjer so se okrog farovža po¬
gostokrat sušile plenice. Naša fara je bila bogatejša,
lepša in naši farani so dali sosedom to ob vsaki prilož¬
nosti čutiti.

Toda tudi Selani se niso dali kar tako in so se bra¬
nili, kakor so vedeli in znali. Bili so na slabem glasu kot
nevarni pretepači in neznansko hudi opravljivci. Vsak
Selanec, kakor vsaka Selanka, je imel poleg pravega
imena še poseben zloben priimek. Kdor koli se je na
Selah le pokazal, je odnesel s seboj svoj zlobni priimek.
Le tisti, ki je skozi to sosesko zadenski jahal kravo in
pri tem držal kravji rep v gobcu, jo je bojda odnesel
brez priimka. Tedaj so bili namreč Selanci tako iznena-
deni, da so pozabili čudnemu jezdecu prisloniti priimek.

Dvakrat na leto pa sta se obe fari nekako duhovno
združili. To je bilo prvič križev teden ob vsakoletnih
vigrednih priprošnjah za dobro letino in pa avgusta me¬
seca za god svetega Roka. Križev teden so prišli prvi dan
Selanci s procesijo v Kotlje, drugi dan pa so Hotuljci
Selancem obisk vrnili. V eni reči pa so bili Selanci pred
Hotuljci, česar so se tudi ponosno zavedali. V svojih
dveh cerkvah so namreč imeli boljše svetnike, kakor pa
so bili v obeh hotuljskih cerkvah. V selski farni cerkvi
je sveti Rok, dober priprošnjik za človeško zdravje, v
podfarci za Brdinjami pa sveta Neža. Ta svetnica je bila
svoj čas v hotuljski farni cerkvi. Ko so pa Kotlje pred

74

menda šestimi stoletji postale fara in so cerkev povečali,
se je morala sveta Neža od tam umakniti v skrito pod-
farco za Brdinjami in tako napraviti prostor mogočnejši
sveti Marjeti. Kadar je bilo sušno leto, so hodili Hotuljci
k tej svetnici prosit za dež.

V ponedeljek na križev teden so se Selanci zbrali
k procesiji na Jamah za našo vasjo, kamor smo jim šli
s procesijo naproti. Na Jamah je lepo polje, skozi katero
smo se počasi zibali v dolgem sprevodu, ki se je za tako
sosesko, kakor je naša, tudi spodobil. Selancev ni bilo
še nikjer videti, ker so se skrivali v gozdu za Jamami.
Naš duhovnik je na ves glas molil litanije, mi prošnjiki
pa smo škilili tja proti gozdu, od koder so se imeli pri¬
kazati naši sosedje.

»Strah jih je pred nami, ker nas je toliko, pa si ne
upajo na dan,« je šumelo v naši procesiji.

Potem pa se je le začela motati selanska procesija
iz gozda. Navadno je bila zelo kratka in med nami je
potem prezirljivo zašumelo:

»E, hej, komaj za eno češnjo jih je . ..«

Večkrat so prihajali Selanci brez svojega duhovnika,
ker je bil ali prestar, da ni mogel na dolgo pot, ali pa
so bili trenutno brez njega.

Kakor mi, so tudi Selanci nosili na čelu procesije
velik križ z božjo martro. Počasi so se nam približevali
in, ko so nas dosegli, je selanski križ poljubil našega,
nakar smo skupno romali dalje z obema križema na čelu.
In po procesiji je znova zašumelo:

»Hotuljec in Selanec sta se poljubila ...«

Nikdar nisem mogel presoditi, ali so ljudje pri tem
mislili na oba boga ali pa na kaj drugega.

75

Za Selance je navadno nosil križ Hovnikov Miha,
za Hotuljce pa Coflov Peter. Ta možakarja sta že sama
zase bila veličastna prikazen. Oba sta bila srednjih
postav, a silno čokato in močno zraščena, oba sta bila
strašno bradata, zanemarjena in povaljana. V bradah
sta navadno imela ostanke ležišč, s katerih sta zjutraj
vstala. Bila sta si v vsem čudno podobna razen v laseh.
Hovnikov Miha je imel goste, kuštrave lase, Coflov Peter
pa je bil popolnoma golobučen, tako da se je njegova
orjaška pleša že od daleč svetila. Oba sta bila stara,
čudaška samca in huda pijanca, a Hovnikov Miha je bil
Se hujši ko Coflov Peter. Peter je bil tesač, Miha pa
daleč naokoli znan žgalec apna.

Važnejše ko to, ali se bodo Selanci pri procesiji
pokazali z duhovnikom ali brez njega, je bilo to, ali bodo
prišli na čelu s Hovnikovim Miho ali brez njega. In če
se je iz gozda pokazal Miha, smo takoj imeli čudno za¬
doščenje:

»Miha nosi križ . . .«

In če ga ni bilo, je skoraj malodušno završalo od
ust do ust:

»Mihana ni. . .«

Nekoč se je zgodilo, da so Selanci skoraj prišli ob
svoj križ. Kakor po navadi, je Hovnikov Miha po cer¬
kvenem opravilu šel pit h Križmanu. Ker se je hotel
zaradi delavnika le mimogrede okrepčati, je prislonil
križ kar zunaj na hišni zid. Miha pa se je krepčal dalje
in do večera je križ slonel zunaj pred vrati. Na noč ga
je potem Križman odnesel in ga poslonil v kot za vrata.
V tem kotu je potem selanski križ cel teden zapuščeno
slonel, čakajoč na svojega nosilca, ki je pil s Coflovim
Petrom.

76

Najprej je zmanjkalo denarja Hovnikovemu Mihanu.
Ko je šel ven na tatrman pit vodo, je naenkrat zagledal
za vrati križ in se ga je silno razveselil. Objel ga je z
obema rokama in ginjeno zatulil:

»O ti preljubi moj Kristus ti!«

Potem je odnesel križ v sobo.

»Ti, Peter,« se je obrnil k tovarišu, »če ti je kaj za
boga, kupi ga.«

Golobučnemu Petru so se oči zasvetile.

»Kupim ga, tega selanskega boga. Koliko pa hočeš
zanj?«

»Pet rajnišev je vreden. Ce jih daš, pa je tvoj in Ho-
tuljci boste imeli dva boga.«

Peter je zamišljeno potegnil s svojo neumito, smol¬
nato roko čez tisto mesto na obrazu, kjer naj bi bila usta,
in zamomljal:

»Ni stvar v tem, da bi si mi Hotuljci hoteli nabaviti
še enega boga, saj nam je že ta, ki ga imamo, več ko
preveč. Toda ker si ravno ti, pa ga odkupim. Ali pet
rajnišev je preveč, dva pa dam . . .«

Miha ga je grdo pogledal in še grše zarjul:

»Dva rajniša! Pa takega boga! — Ne, tako dober kup
pa Hotuljci ne boste prišli do drugega boga. Pet rajnišev,
če hočeš ...«

»Dva, kakor sem rekel, in ne groša več.«

Peter je z eno roko že segal v žep po denar, z drugo
pa proti božji martri.

Miha pa križa ni dal iz rok, temveč ga je oprijel z
obema rokama, ga iztegnil od sebe in ga, strmeč v nje¬
govo žalostno podobo, začel na vso moč hvaliti:

»Poglej ga vendar, kakšen je. Ta trnova krona na
glavi in te prebite roke? Ali ni vse, kakor bi bila živa

77

resnica? Po licu tečejo krvave kaplje in dlani so od za¬
bitih žebljev vse krvave. Na vašem bogu se nobena kri
ne pozna. Ali te ni sram ponujati samo dva rajniša . ..«

Križ je bil tako visok kakor Miha. Božja martra, ki
jo je izrezal neznan kmečki umetnik, je predstavljala
umirajočega zveličarja z glavo, nagnjeno na desno stran.
Trnova krona je bila tako velika, da mu je zakrivala ve¬
lik del glave. Pijanca sta obmoknila in strmela v križano
podobo. Ker sta imela obraza vsa zaraščena, se na njih
niso mogla poznati čustva, ki so ju pri tem ogledovanju
navdajala. Ni pa jima pri srcih moglo biti kar tako, ker
je Peter čez nekaj časa spregovoril z nekoliko presunje¬
nim glasom:

»Če je tako, pa dam tri rajniše ...«

»Štiri daj, če se boga bojiš, če se ga le količkaj bojiš.
Pomisli nekoliko na svojo zadnjo uro,« je v sveti jezi za¬
rohnel Miha.

Do zdaj sta sama barantala v sobi. Na Mihovo vpitje
pa je priletela iz kuhinja mati Križmanka. Ko je sprevi¬
dela, za kaj gre, jo je popadla jeza, da je mahoma iztrgala
križ iz Mihovih pregrešnih rok in ju pričela zmerjati:

»Z bogom pa ne bosta barantala v moji hiši, bogo¬
kletnika grda. Sem s križem!«

Križmanov hlapec je še tisti dan odnesel selanskega
boga domov na Sele, Miha in Peter pa sta ostala pri Križ¬
manu, dokler nista zapila tudi tistega denarja, ki ga je
Peter še gleštal.

Ko sem prvič šel na Sele, sem bil še majhen pobič.
Šel sem z materjo, ki je hotela pri svetem Roku izpolniti
zaobljubo, storjeno ob rojstvu mojega mlajšega brata. Šla

78

je prosit za njegovo zdravje in srečo, in ga je nosila s
seboj na rokah.

Bilo je jeseni in lepega sončnega dne. Sonce je sijalo
s poletno toploto, zrak je bil čist in bleščeč, kakršen je
bil po navadi le ob velikih praznikih, čeprav je ta dan
bil delavnik. Ljudje, ki so delali po poljih, so gledali za
nama in, ko so uganili, kam gre najina pot, so si mislili,
da mora biti že kaj posebnega, ako gre bajtarica v delav¬
nik na tako pot. Hotuljske jame so bile kmalu za nama
in počasi sva se jela dvigati na selanske police, ki se za¬
čnejo koj za štajersko mejo. S teh polic se mi je odprl
razgled na svet, ki sem ga dotihmal poznal le po opisova¬
nju in v neznanih slutnjah, naslikanih v otroški domiš¬
ljiji. Pred menoj so se pokazali Vrhi, potem Gmajna in
pod temi sončnimi hribi se je kmalu začel odkrivati tudi
2abengrac, dolga, skrivnostna globača.

Brž ko se je pokazala kaka nova hiša, sem že izpra¬
ševal mater, kako se ji pravi. Mati ni le vedela za ime
vsake hiše, temveč je poznala tudi njeno zgodovino. Tik
pred nama so bile Pernje, velika, graščini podobna doma¬
čija. In mati mi je koj začela razlagati:

»Pri tej hiši je zelo star rod. In bogati so, da je kar
čudno. Neka Pernjakova hči se je primožila tja na Sleme,
na Vrheh. — Vidiš tisti dolgi marof? To so Sleme. Ali
pri hiši ni bilo sreče. Vsa bogatija ni pomagala. Nekoč
so našli kačo, navito na kljuko hišnih vrat. Tista kača se
je potem zmerom ovijala na kljuko. Bilo je kakor zakleto.
Dobili so duhovnika, da bi kačo zagovoril, toda vse za¬
man, kača ni nehala hoditi k hiši.. Naenkrat pa kače ni
bilo več. — Kaj je bilo? Slemnica je bila v zakonu ne¬
zvesta, zato je hodila kača v hišo. Kar na vsem lepem je

79

umrl sosedov sin — in kače ni bilo več k hiši. Vidiš, tako
se vse izve na tem svetu.«

Spet je pokazala na ogromno domačijo, položeno na
zložen vrh.

»Ono tam je Brezovo. Velik, mogočen grunt, kjer so
lahko redili nad trideset glav živine. Brezovniki so bili
svobodnjaki. Tam je bilo včasih denarja, da so ga v slam-
nicah plali, da bi mu plesen preveč ne škodovala. Zadnji
Brezovnik pa se je sprhal in zdaj je žagar na neki žagi
v Zabengracu. Vidiš, bogatija še tudi ni vse ...«

Za male kmetije in bajte se mati ni veliko menila.
Ce sem iz radovednosti spraševal, kaj je ta ali ona hišica
sredi zaplate polja, mi je malomarno, skoraj zaničljivo
odgovarjala:

»Oh, to je pa ta in ta bajta...«

Tudi ona je bila z velike, stare kmetije doma, a je
vzela bajtarskega sinu. Na tihem jo je zmerom grelo, da
si je tako prebrala, in si je želela priti do grunta. Ta želja
se ji nikdar ni izpolnila, kajti naposled sta z očetom ku¬
pila le bajto. A tudi kot bajtarica je še vedno čutila neki
prezir do tega stanu.

Sredi jase v gozdu sva obstala. Mračna tihota je vla¬
dala tu, le nekje iz globine gozda je prihajal do naju šum
oddaljenega studenca. Mati je rekla:

»Veš, kje sva? Na Sterčkovem britofu.«

Videč moj plahi pogled, se je nasmehnila.

»Poglej, tod je v starih časih šla rimska cesta iz Ko¬
roške na Štajersko. Ravno tod. Tukaj je nekoč stala cer¬
kev svetega Jurija in tukaj je bilo tudi pokopališče. Že
davno ni ne o cerkvi ne o pokopališču nobenega sledu
več. Stari Apačnik iz Zabengraca, moj ded, je bil zadnji
človek, kateremu se je ta britof še pokazal. Vračal se je

£0

ravno o polnoči skozi ta kraj iz Italije, kamor je romal
v Loretto. Bil je zato čist in so njegove oči videle, kar
grešne ne vidijo. Naenkrat je videl, da stoji sredi poko¬
pališča, na vsakem grobu je migala drobna lučca. Zaradi
dolge poti je bil tako zbit, da se je ta zadnji kos še komaj
vlekel. Ko pa je zagledal pravi, živi britof, mu je nova
moč podžgala noge in potem je pravil, da sam ni vedel,
kako in kdaj je prišel domov.«

Stari Apačnik je bil svobodnjak in je peš preromal
pol Evrope.

Hodila sva po cesti, po kateri so nekoč prišli naši
predniki od vzhoda v naše kraje in katero so potem
pustili razpasti, zarasti, da bi se po njej noben narod
ne mogel več pomikati in da bi zemlja, ki so jo zasedli,
ostala njihova.

Ko sva prišla iz lesa na prosto, sva bila že na Gornjih
Selah, sredi ravnih, rodovitnih polic. Gornje Sele so
daleč naokrog znane po svoji veliki rodovitnosti; v prejš¬
njih časih, ko kapitalizem sem gor še ni segel s svojimi
grabežljivimi kremplji, je bilo znano, da je vsaka selan-
ska gospodinja tehtala najmanj dva stara centa. A tudi
potem, ko je novi, kapitalistični red zajahal našo kmečko
zemljo s svojimi dolžnimi pismi, s svojimi štacunami in
z drugimi pridobitvami, je imel s Selanci neznansko ve¬
liko opraviti, preden jih je pritisnil ob tla. Trajalo je
nekaj desetletij, preden so se te kmetije začele rušiti in
so ti stari rodovi začeli drug za drugim padati. In to
navzlic razkošnemu in potratnemu življenju, ki je tod
vladalo. Selanski sosedje so trdili, da so Gornje Sele tako
rodoviten kraj, da se navzlic vsej razsipnosti in lahko-
živosti ne morejo sprhati.

6

81

Kmalu sva prišla z materjo do neke take hiše, do
Samca. Samčeva kmetija je bila včasih najmogočnejša
na vasi, kakor se imenuje skupina hiš sredi te police.
Zdaj pa se je že na zunaj poznalo, da ta domačija umira,
da je v zadnjih zdihljajih. Mogočna in obširna poslopja
so bila zanemarjena, strehe so bile vdrte in razdrapane,
plotov ni bilo nikjer več.

Mati je s trpkim licem gledala vse to razdejanje.
Dvorišče je bilo kakor mrtvašnica. Sprva ni bilo nikjer
žive duše na spregled, ko pa sva zavila okrog hiše, sem
zagledal staro, suhljato žensko, sedečo na perivnem
kamnu pri tatrmanu. Njena podoba je bila kakor podoba
cele domačije, žalostna, razpadajoča. Ko naju je zaslišala,
je dvignila glavo in videl sem bled, a še lep star obraz,
obdan z belimi lasmi.

»Kdo pa je ta?« sem vprašal potihoma.

Mati mi je odgovorila z glasom, polnim studa:

»Ne glej tja! Vidiš, ta ženska je kriva, da je Sam¬
čevo prišlo tja, kjer je danes.«

In nato sem iz njenih ust slišal žalostno povest.

Mlada Samčevka je bila hči kmeta Gostenčnika. Bila
je bogata in tako lepa, da ji daleč naokoli ni bilo para.
Ko ji še ni bilo šestnajst let, so jo omožili s sosedom
Samcem, kateremu je bilo takrat že štirideset let. Kmalu
ji je ta zakon postal prepust in začela je iskati utehe
drugod. Ležala je z domačimi hlapci, se vozila s kočijo
na sejme in na božje poti, pila in veseljačila, kar se je
le dalo. Doma je rodila otroke, kdo ve od koga. Prilež-
niki so do krvi pretepali njenega postarnega moža, ga
zapirali v svinjake in ga gonili od hiše. Šele ko je od¬
rasel domač sin, je bilo tega javnega pohujšanja konec,
ker je priležnike začel preganjati. To življenje je trajalo

82

menda kakih štirideset let. Medtem je stari Samec od
žalosti umrl. Domačija je prišla popolnoma na nič in
zdaj je vse čakalo le še konca. Samčevi otroci so se
od gole sramote razbežali po svetu in ta starka se sedaj
potika okrog hiše kakor živ, lasten strah.

Mati je govorila o njej z vidnim sovraštvom ponosne
kmečke žene, ki jo boli razdejanje stare, trdne hiše.
Pri tem pa ji je tu in tam ušla kaka opazka, ki je cikala
tudi na njeno opravičilo. Takrat je iz nje govorila prava,
naravna ženska bit. Rekla je, da bi vsega tega ne smela
početi, ker se mora človek pač znajti in obvladati, ali
krivi so pač tudi tisti, ki so jo še tako mlado dali postar-
nemu možu. Zgodilo pa se je zadelj bogatije. Pa še iz take
hiše je bila.

In slišal sem spet novo, podobno povest. Njen ded,
stari Gostenčnik, je imel vse svoje življenje priležnico
in tuje otroke. Eden njegovih pravih sinov je postal du¬
hovnik, toda tudi on z vsem svojim vplivom očetovega
življenja ni mogel spremeniti. Poskušal je z vsemi sred¬
stvi, tudi z nasiljem, kajti bil je neznansko močan. Nekoč
par volov ni moglo speljati voza stelje s klanca. Mimo je
prišel ta sin in sam izvlekel voz na vrh. Iz jeze nad očeto¬
vim sramotnim življenjem je odšel v Ameriko. Tam je
kmalu umrl, ker se je prevzdignil. Pri zidanju neke
cerkve štirje delavci niso mogli dvigniti težkega kamna,
on pa se je razkoračil in ga sam postavil tja, kamor je
spadal.

»Če človek vse to ve,« je končala mati, »potem se
Samčevki ne moremo preveč čuditi. Veliko tega greha je
že v samem rodu.«

Od Gostenškega križa sem šele zagledal cilj najinega
romanja, staro, začrnelo in od vetra ofruleno cerkev sve-

6 *

83

tega Roka. Z materjo sva šla od doma zelo zgodaj, da
bi, če le mogoče, še dobila mašo. Toda opravila ni bilo.

Na Selah so imeli takrat starega župnika Jurija Ko¬
privo, ki je imel že čez osem križev in je živel tukaj
menda že čez petdeset let. Ker je bil že preslaboten, ni
mogel imeti rednih opravil, kar pa Selancem ni bilo po¬
sebno neprijetno, kajti ta rod že od nekdaj ni bil po¬
božen. Župnik Kopriva ni bil le mašnik, temveč prečesto-
krat tudi sam sebi mežnar in ministrant in razen njegove
kuharice tudi edini prisotni vernik v cerkvi.

Ko je mati opravila v cerkvi svojo zaobljubo, sva šla
v farovž, tokrat še edino hišo poleg cerkve. Mikalo me je
videti tega starega duhovnika, o katerem mi je mati
pripovedovala lepe reči. Mož, ki je pol stoletja vzdržal
v tej samoti in med takimi farani, si je v okolici spletel
velik sloves. Po svoje so ga cenili celo Selanci sami.
Mož je živel svoje življenje in se ni brigal za njihove
pregrehe. Tisto malo polja, ki ga je imel, je obdeloval
kar sam, nosil gnoj v košu na njivice in jih prekopaval.

Videl sem starega, sključenega možička s pristriže¬
nimi, sivimi rušami, čepečega za pečjo; bil je že bolj za
oni kakor za ta svet. Mati se je zastonj trudila, da bi
začela z njim kak pogovor, edino, kar je napravil, je
bilo, da je mrmrajoče spravil denar za plačano tiho mašo.

Z mešanimi občutki sem zapustil farovž. Mati je
hodila zdaj hitreje kakor zjutraj, zakaj dan je bil veli¬
častno lep in doma jo je čakalo delo. Gredoč sem nepre¬
stano mislil na tega samotarja, ki je navzlic slabi fari
ob svoji smrti zapustil v hranilnici čez deset tisoč gol¬
dinarjev.

Nekaj pa takrat še nisem vedel, mati mi o tem ni
črhnila niti besedice. Zvedel sem to šele veliko pozneje.

84

Ta selanski Jurij Kopriva je bil oče slovenskega kiparja —
Bernekerja — in kuharica, ki sem jo videl pri njem, je
bila njegova mati. Najbrž zaradi tega, ker je dal našemu
narodu prvega kiparskega umetnika, je moral Kopriva
preživeti petdeset let na tej kazenski fari, Berneker je
celo življenje stradal in nazadnje od pomanjkanja umrl —
tu na Selah pa je plesnilo deset tisoč zlatih goldinarjev.

Moje prvo romanje k svetemu Roku mi je ta kraj
tako vtisnilo v spomin, da sem, ko sem odrasel, le prerad
hodil tja. Če se je le količkaj dalo, sem zahajal tja s svo¬
jimi rojaki na svetega Roka dan v avgustu. Tudi takrat
gre iz Hotelj zaobljubljena procesija na Sele, ki se zbere
pri Gostenškem križu. Na ta dan prihajajo tia velike
ljudske procesije od vseh strani prosit svetega Roka za
srečo in za zdravje in da bi jih ta svetnik obvaroval pred
kugo. Na Selah se zbere na tisoče ljudstva. Kakor daleč
sega glas selanskega zvona, je ta dan praznik.

Na teh poznejših romanjih se mi je vedno odkrival
nov svet, različen od tistega, ki sem ga dojemal takrat,
ko sva hodila tja z materjo. Zlobni Selanci imenujejo
shod na svetega Roka dan po svoje, imenujejo ga: »Sejem
za nebesa.« Kajti na ta dan romajo na Sele ne le pobožni
romarji, temveč celo taki, ki jih drugače nobena cerkev
znotraj ne vidi.

Čudna pobožnost popade takrat vse lesne in druge
trgovce, krčmarje, mesarje, vse vrste skopuhov in ode¬
ruhov iz celega kraja od Pohorja pa do Pliberka. Ker na
Sele od nobene strani ni vozne poti, po kateri bi se
lahko prišlo s kočijami, puščajo ti romarji svoje vozove
v sosednih krajih ter hodijo na Sele peš kakor pravi
romarji.

85

Dolgojezični Selanci imajo s tem nebeškim sejmom
svoj poseben špas. Preprosto ljudstvo napolni cerkev do
zadnjega kotička, kolikor ga pač gre noter, velika večina
pa ne najde prostora v njej in ostaja zunaj, kjer se kuha,
peče, pije in je.

Vse to pa še ni pravi nebeški sejem. Ta se začne
šele z velikim darovanjem okrog glavnega oltarja. Tedaj
se začnejo množice zgrinjati v cerkev, tedaj začnejo sto¬
pati proti njej tudi vsi tisti posebni, gosposki romarji od
blizu in daleč. Selanci, ki ta dan ne rinejo v svetišče,
zato da je več prostora za goste, stojijo v špalirju pred
vhodom in opazujejo mimoidoče.

In potem lahko slišiš:

»Poglej Slovenjgradčane. — Zdaj se bodo ti odkupo¬
vali ...«

»Ali misliš, da njim ni za nebesa...«

»Poglej Reiterja, poglej Šulerja, poglej Rojnika, po¬
glej Kača... poglej te babe ...«

Naštevajo imena samih petičnih veljakov, veletrgov¬
cev in veleposestnikov, imena, pri katerih vsakega kmeta
in delavca strese mraz.

»Jaz bi tudi šel, če bi mi grunti kar tako padali iz
nebes...«

»Poglej, zdaj so Korošci na vrsti. ..«

»Orter... tisti, ki je naše Blate z deset tisoč kubik-
metri lesa na cesti pobral.. . Reiter iz Pliberka, zaradi
katerega se je lani neki Strojane obesil... Ho, ho, ali
vidiš Plešivčnika iz Prevalj, tega odrtnika? Ta jih ima pa
nekaj na vesti. Ta bo moral pa še globoko poseči v žep ...
Za tega bi moral pa Gostenčnik prinesti večjo lojtro, dru¬
gače bodo šprikle popokale, kadar bo v nebesa plezal...«

86

»Ljudje, danes se pa izplača, danes je res sejem, da
se reče ...«

Selanci mislijo na nebeški sejem. V cerkvi je daro¬
vanje. Pri stranskih vratih se valijo množice na prosto,
pri glavnih vratih pa se nove valijo noter. Pri oltarju
stoji duhovnik, ki se mu vrti v glavi od neznosne vročine
in od neprestanega podajanja svete relikvije v poljub
mimoidočim vrstam.

Na veliko plahto, razgrnjeno na oltarno mizo, pa
pada denar. Pod staro Avstrijo so padali tja krajcarji,
krone, zlatniki, desetaki, ko pa se je izmenjala država,
so padali tja pare, dinarji, kovači, stotaki in tudi tisočaki.
Darovanje traja in traja, včasih tudi več kakor eno uro.
Cehmašter Španžel mora včasih po dvakrat zamenjati raz¬
grnjeni prt na oltarju, ker je že prepoln nabranega
denarja.

Selanski špalir pred vhodom ima zvezo z žagradom.
Darovanja še ni konec, pred cerkvijo pa že zašumi:

»Ta je dal samo stotak ... ta je dal pol tisočaka ...
ta — Plešivčnik pa je položil tisočak — enega jurja .. .«

»Jurja? — Zakaj pa imamo potem nebeški sejem...?«

»Gostenčnikovo lojtro boš rabil ti, ne pa oni..  .«

Ko je nebeškega sejma konec, se ljudstvo pomeša
med seboj, zgarane kmečke dekle, ki so s tresočo roko
in s čistimi srci polagale na oltar zadnji dinarček, ob¬
hajajo svetega Roka skupaj s tistimi, ki so prišli k njemu,
da si kupijo nebesa. In vse ceste in poti, ki vodijo iz Sel
v svet, so polne odhajajočih romarjev, iz vseh gostiln ob
teh poteh odmeva romarsko veselje še pozno v po¬
letno noč.

Sveti Rok pa samotari na Selah ves črn do prihod¬
njega leta.

87




f

)


II

GOSPOSVETSKO POLJE

Ko sem prvič videl Gosposvetsko polje ali Svatne r
kakor temu staremu kraju pravimo mi Korošci, mi še ni
bilo dvajset let. Tedaj sem prvič zapustil dom in odšel
v tujino za kruhom, za delom, ali še resničneje pove¬
dano — za srečo. Dotihmal sem živel doma na bajti;
kadar ni bilo dela, sem taberkoval po soseski, ali pa sem
očetu pomagal tesačiti po lesovih. Kajti ob izstopu iz
ljudske šole sem za stricem podedoval tesaško orodje,
cimrako, pontako, cepin, klanfo ter kranjca.

Kmalu pa mi je tako življenje postajalo predolgo-
hrbtno. Domači kraj se mi je zazdel pretesen, domače
življenje pa pretrdo in preskopo. Zaželel sem si spre¬
membe in sreče. Sanjaril sem podnevi in ponoči, da mora
biti sreča tam zunaj nekje v širnem svetu. Potrebno je
samo napotiti se v svet, tja za gore in za obzorje, pa
bom našel srečo. Doma pri nas je manjkalo marsikaj,
manjkalo je predvsem denarja, čeravno smo se vsi
odrasli in otroci pehali za njim. A zunaj v svetu je mo¬
ralo gotovo biti tudi denarja dovolj.

Ali ni bilo to prečudno? Že od moje zgodnje mla¬
dosti me je neka sila vlekla proti jugu in proti zahodu.
Južno stran naše soseske je zastirala visoka in široka

89

gora. Tam za njo sem slutil neznan svet, ki me je mikal.
Na zahodu, kjer je ob jasnih dnevih sonce tako čudovito
zagarjalo, sem slutil srečo in boljše življenje. Moje sanje
in želje me niso nikdar vlekle proti vzhodu ali pa proti
severu, čeprav je bil svet na te dve strani široko odprt.

Tega je bilo krivo naše življenje. Oče je v svojem
boju z naravo in za zemljo vedno ponavljal:

»S Štajerskega še veter ni kaj prida.«

O Štajercih so pri nas vedno z nekako zaničljivostjo
trdili, da hodijo na Koroško domačinom kruh odjedat.
Pri tem so mislili na mlatiče s Ptujskega polja in iz Haloz,
ki so vsako leto hodili na Koroško na mlačvo, na lukarice,
ki so hodile k nam s čebulo, predvsem pa seveda na tiste
trume Spodnjih Štajercev, Pohorcev, Mislinjčanov in Pa-
čanov, ki so hodili na delo v naše fužine in rudnike. Naš
obmejni industrijski kraj je tem trumam kmečkih siroma¬
kov, ki jih domača zemlja ni mogla prerediti, bil prva
stopnica iz vasi k industriji. Od nas so se te trume potem
odpravljale dalje na Gornje Štajersko in v Nemčijo v
tamošnje rudnike in tovarne, od koder se ni nihče več
vračal.

Mi smo bili kmetovalci že kdo ve koliko rodov.
Starši so si želeli le zemlje, tovarno in rudnike in trge in
mesta so gledali po strani. Tega duha sem se navzel tudi
jaz. Tovarna, ki je vsa črna in sajasta ležala severno od
nas in ki je cele dneve in cele noči tako bolestno, tako
tuje hropeta, ni vzbudila nobenih sanj, nobenih lepih
slutenj. Zato me tudi ni mogla pritegniti tista stran, od
koder mi je hropelo nasproti tuje življenje.

Bil je tudi še nekdo drug, ki je pripomogel k taki
moji mladostni usmeritvi. To je bil moj učitelj Pinter,
star avstrijalcant, zagrizen nemčur in strahovit pijanec,

90

toda navzlic temu šolnik neprecenljive vrednosti in spo¬
sobnosti. Zmerom in zmerom je govoril le o Celovcu,
a nikdar o Ljubljani. Tako mi je Celovec zelo omilil. Z
mojim očetom sta si bila velika politična nasprotnika in
sta se vedno prerekala. Toda kljub temu je Pinter cele
noči presedel pri nas in pil dober ozimičevec. Večkrat
se je zgodilo, da sva s tem nepozabnim vzgojiteljem šla
zjutraj skupaj v šolo ter sem moral gredoč trgati praprot
in mahovje, da si je lahko obrisal hlače, v katere se je
medpotoma podelal.

Šolnik Pinter je v šoli uporabljal palico. Nekoč
smo morali vsi šolarji prinesti s seboj sveže leskove
šibe, izmed katerih si je izbral najlepšo. Najlepšo, naj-
ravnejšo in najvitkejšo sem prinesel jaz. In z njo je potem
mene prvega pretepel. Še leta 1939. sem se moral spom¬
niti tega koroškega vzgojitelja. Z nekim nemškim pro¬
fesorjem zemljepisa sva se takrat skupaj peljala čez
most reke Rhone pri Tarasconu na južnem Francoskem.
Most je bil dolg in reka široka, veličastna. Modrina pro¬
vansalskega neba se je zrcalila v njej. Nemški profesor
je nekaj časa strmel v vodovje pod seboj, potem pa se je
ponosno in samozavestno obrnil k meni, rekoč:

»Ha, naša Rena pa je le mogočnejša kakor pa Rhone.«

»Nikakor ne, gospod profesor,« sem mu hitro od¬
govoril. »Rena ima pri navadni višini vode le okrog 2200
sekundnih kubičnih metrov vode, dočim je ima Rhone
2500 . ..«

Nemški profesor zemljepisa me je zabodeno pogle¬
dal, jaz pa sem se pri tem spomnil nekdanjega učitelja
Pinterja, ki me je na dvorazredni ljudski šoli tega tako
temeljito naučil, da še skoraj po 40 letih nisem mogel
pozabiti.

91

In nekega zimskega dne sem se znašel v Celovcu.
Primahal sem jo tja iz Trsta čez Gorico. Jeseni sem odšel
v svet, misleč, da bom v krajih svojih mladostnih sanj
našel srečo. Te sreče pa ni bilo niti v Trstu, niti je ni
bilo v Gorici, kjer sem v papirnici v Podgori kot baraba
za 80 krajcarjev na dan več mesecev prevažal gramoz
iz soške struge v tovarno. Sreče tam ni bilo niti toliko,
da bi si mogel plačati voznino do doma, ampak sem moral
izstopiti v Celovcu z eno samo krono v žepu.

Ves pobit in malodušen sem se znašel na Novem
trgu pred lintverskim spomenikom. Pri pogledu na črno,
zvito pošast, katero so celovški stanovi kdo ve zakaj
pred stoletji ovekovečili z ogromnim kamnitnim spome¬
nikom, me je postalo skoraj strah. Dan je bil zimski,
meglen in neprijazen. Od Gosposvetskega polja sem 'je
bril mrzel sever in ostro zavijal po pustih ulicah. V že¬
lodcu mi je pošteno krulilo. Na rokavih mojega kratkega
suknjiča so se poznali držaji papirniške samokolnice, na
kolenih mojih oguljenih hlač pa topori krampa in lopate.

Ni pa me morilo le stanje, v katerem sem bil, še huje
me je moril strah pred vrnitvijo domov, katerega sem
pred meseci zapustil navdušen in poln upanja. Kaj mi
bodo rekli doma, ko me bodo zagledali tako siromašnega
in potrtega? Mogoče pa najdem tukaj v Celovcu to, česar
nisem našel ob morju. Rahlo upanje me je pognalo po
mestu.

Vedel sem, da je nekje v mestu slovenski hotel Tra-
besinger, središče celovškega slovenskega življa. Nekaj
mi je na tihem dopovedovalo, da bi tam utegnil najti
kak izhod. In res, ko sem naposled hotel zagledal, mi je
srce začelo močneje utripati. Vstopil sem, ko da bi stopil
v domačo hišo. V gostilniški sobi me je prevzelo blaženo

92

čustvo, ker sem od povsod začul domačo govorico. Mize
so bile skoraj vse zasedene, povsod so jedli, pili, kadili.
Naročil sem čašo uva*; jedi si nisem upal naročiti, boječ
se, da bi za tako ceho moj denar ne zadostoval. Mikalo
me je, da bi pristopil h kaki mizi in povedal gostom, da
sem tudi jaz Slovenec, in jim zaupal mojo smolo. Tega
pa nisem storil, ker me je davila čudna zadrega.

Poparjen in nezadovoljen sam s seboj in s svojo
zadrego sem zapustil hotel. Nisem se mogel jeziti na koga
drugega kakor sam nase. Zunaj pa me je sprejela pusta,
mrzla ulica tujega, neprijaznega mesta.

Imel sem še eno upanje. In to upanje mi je bilo
Mohorjeva družba. V našo družino so knjige te družbe
zahajale že od njene ustanovitve in naš rod se je iz njih
učil brati in pisati. Mohorjeve knjige so bile tudi meni
prve in najboljše prijateljice na paši in ob dolgih zimskih
večerih. Ravno pri branju teh knjig sem že zelo zgodaj
začutil potrebo, da bi tudi sam kaj napisal. In res sem
pred dobrim časom poslal družbi kratko povest ter dolgo
nestrpno čakal odgovora. Tega pa ni bilo od nikoder.
Začelo me je postajati strah in samega sebe sram. Do¬
povedoval sem si, da sem storil nekaj, kar bi tak na¬
vaden človek, tak najemniški sin, kakor sem bil jaz, pač
ne smel storiti. Pozneje, ko sem po tujini iskal sreče, sem
na vse to pozabil. Zdaj pa, ko sem začutil bližino sedeža
Mohorjeve družbe, mi je spomin na mojo povest znova
oživel. Morda pa stvar le ni taka, kakor sem si domišlje-
val, morda so mi pozabili odgovoriti? In če že iz vsega
nič ne bo, je ta stvar zame vendarle prilika, da tem
ljudem razložim svoje stanje in da morda dobim kako
podporo, ki mi bo pomagala do doma.

* piva.

93

Mohorjevo hišo sem kmalu našel in, ko sem stal
pred veliko, lepo palačo, se mi je srce napelo od čudnega,
notranjega ponosa. Ves otrpel sem stal pred njo kakor
pred kakim svetiščem. Za trenutek sem popolnoma po¬
zabil na svoj položaj, na svoje siromaštvo, tako sem se
čutil zvezanega s to veliko hišo. Šele ko sem stopil vanjo,
se mi je srce znova pričelo krčiti in z bojazljivimi koraki
sem prišel do tajniških prostorov.

Sprejel me je lepo opravljen duhovni gospod z dokaj
strogim obrazom. Mnogo pozneje sem zvedel, da je bil
ta gospod takratni tajnik Mohorjeve družbe, monsignor
Podgorc. Pred njim me je spet popadel čuden strah; pre¬
poln čustva kajžarske manjvrednosti sem mu izjecljal,
po kaj sem prišel.

Ko je čul, za kaj gre, je napravil tajnik precej pri¬
jaznejši obraz, toda ostal je hladen, ko mi je dejal:

»Fant, stvar, katero si poslal, ni za nobeno rabo, zato
ti tudi nisem odpisal in vrnil rokopisa.«

Moj nastop in moja zunanjost sta ga seveda takoj
poučila, koga ima pred seboj, zato me je tudi kar tikal.
Gledal me je s čudnim smehljajem in me meril od pet
do glave, ko da bi hotel reči: »Fant, ali se ti je zmešalo,
da se vtikaš v stvari, ki niso zate.« Nato je stopil še
bliže k meni.

»Ali nisi ti iz Kuharjevega rodu? — Seveda si, saj
vem za tvojega očeta in za tvoje strice. To so naši trdni
kmetje, naši stebri tam doli. Pozna se ti, da si zdrav
kmečki fant. Kaj bi ti rekel? Ostani to, kar je tvoj oče,
ostani pri zemlji in ne sanjari o stvareh, ki niso zate. To
bi te lahko samo odtujilo, pokvarilo ...«

In že mi je molil svojo roko za odhod. Bil sem po¬
ražen, uničen. V glavi se mi je pričelo vrteti, da sam

94

nisem vedel, kako sem zapustil hišo, v katero sem še
malo prej vstopil s tolikim zaupanjem. Razumljivo je, da
sem pri tem tudi popolnoma pozabil na ono drugo reč,
ki me je prignala sem, na prošnjo za kako majhno
podporo.

Bil sem spet na ulici. Na mesto je že pričel legati
zgodnji zimski mrak in po cestah so zagorele prve sve¬
tilke. Puščoba okrog mene je postala še obupnejša. Ljudje,
ki so begali mimo mene, so mi bili neznansko tuji. Stal
sem pred hišo, ne vedoč ne kod ne kam. Misli so mi po¬
polnoma odpovedale. Mogoče bi bil tako stal ne vem
koliko časa, ako bi me tedaj ne bil po domače ogovoril
postaren moški:

»Kaj pa oprezaš tod okoli? V tej hiši ni nič ...«

In da bi svojim besedam dal še krepkejši poudarek,
je napravil z roko kretnjo, iz katere sem mogel povzeti,
da nima smisla prosjačiti v tej hiši, iz katere sem ravno¬
kar prišel. Debelo sem ga pogledal, preden pa sem mu
utegnil odgovoriti, me je že pobaral:

»Kam pa si namenjen, prijatelj?«

Mož, ki je silil vame, je bil še slabše opravljen kakor
jaz; rokavi njegovega jopiča so bili na komolcih strgani,
hlače ob robeh razcefrane, njegov obraz je bil neumit in
neobrit. Podobnih ljudi sem na svojem potovanju za srečo
že veliko srečal. Ker mu spet nisem odgovoril, me je
možakar predirno pogledal, kakor da bi uganil, s kom
ima opravka, zamahnil z roko in malomarno dejal:

»A tako ...!  Ce je taka s teboj, pa pojdi z mano!«

Tujčeva zunanjost sicer ni bila taka, da bi vzbujala
moje zaupanje, toda njegove kretnje, predvsem pa nje¬
gov glas je bil tako vabljiv in tako domač, da sem takoj

95

molče odšel z njim. Prehodila sva že nekoliko ulic, ko
me je mož šele pobaral:

»Od kod pa si doma?«

Komaj sem mu povedal ime svoje soseske, je
vzkliknil:

»Zlomek, nisi iz napačnega kraja doma! Kruha in
mošta pri vas ni treba stradati, le za denar je bolj trda.«

Naštel mi je imena nekaj kmetov, pri katerih je bojda
že prenočeval na svojih rajžah iz ene dežele v drugo.
To je še povečalo moje zaupanje vanj. Potem sva spet
molčala, dokler nisva prišla v neko ulico blizu kolodvora,
kjer je mož obstal pred dolgo, enonadstropno hišo in dejal:

»Tukaj sva. Zapomni si ulico in hišo, ker ti bo to
prav prišlo.«

Nad nizkim hišnim vhodom sem videl zeleno tablo
z napisom v nemščini:

»Grelnica.«

Iz veže sva prišla v nizko, prostorno sobo, ki je bila
tako zakajena od dima in prahu, da v prvem hipu ni bilo
mogoče ničesar razločiti. Luč pod stropom je v tej gosti
gmoti komaj žmirila. Ko so se oči navadile, sem videl,
da je v sobi vse polno miz in da so skoraj vse zasedene
s samimi moškimi. Gostje so bili kaj čudni, stari in mladi,
nekateri še slabše oblečeni kakor moj tovariš, medtem ko
so bili drugi oblečeni gosposko. Videl sem celo nekaj
polcilindrov. Pri nekaterih mizah so kvartali, nekateri
gostje so nekaj srebali iz glinastih skledic, drugi pa so
nemo ždeli na svojih sedežih ali pa se sklanjali nad mize
in menda spali. Prvi vtis te slike zame ni bil kaj prijeten
— toda ta občutek se je takoj umaknil drugemu, kar bla¬
ženemu občutku, ki me je objel: v sobi je namreč bilo
prijetno toplo.

96

Preden sva se s tovarišem usedla, mi je ta napravil
kratek govor:

»Vidiš, tovariš, tukaj si zdaj doma. To je celovška
grelnica. Vsak dan od devetih zjutraj do sedmih zvečer
lahko presediš tukaj in se greješ. V tej hiši te ne bo
nihče vznemirjal. Razen tega tukaj tudi lahko ješ. Jedilni
list sicer ni podoben onemu pri »Avstrijskem cesarju«
(znan celovški hotel), toda za take, kakor smo mi, je kar
pravšen. Prežganka velja en krajcar, bela kava dva kraj¬
carja, kos kruha pa je po krajcarju.«

Bila sva torej v celovški grelnici, v eni izmed tistih
redkih ustanov, s katerimi so v Avstriji pred kakimi štiri¬
desetimi leti v nekaterih večjih mestih pričeli reševati
socialno vprašanje na podlagi dobrodelnosti. Takrat še
nismo poznali velikih gospodarskih kriz z milijonskimi
množicami brezposelnih, toda revščina je vendar z vsa¬
kim letom občutneje naraščala in posebno v mestih po¬
stajala prava družabna spotika. Zoper to spotiko so tudi
v Celovcu pozimi odprli tako ustanovo. Celovška me¬
ščanska družba je veljala za napredno. Razni bogataši in
ugledne dame so se zavedele socialnega čuta. Javno de¬
lovanje kjer koli, četudi na socialnem polju, je bilo za
ugled potrebno. Tako so celovški siromaki in večni po-
svetnjaki prišli do grelnice.

Bila je že noč, a jaz sem bil brez kosila in brez
večerje. Blagodejnost toplote mi je kmalu vzbudila silen
glad. Tovariš mi je to najbrž bral z obraza.

»Ali imaš kaj denarja?« se je čez nekaj časa obrnil
k meni.

»Imam!« sem odvrnil z mladostno, kmetiško baha¬
vostjo, ko da bi imel pri sebi cel stotak, ne pa le štiri¬
deset krajcarjev.

7

97

Tovariš je nad tem nekoliko osupnil.

»Saj sem le kar tako vprašal. Če bi ne imel denarja.,
bi te tudi brez njega nakrmili. Tukaj moramo drug dru¬
gemu pomagati. Kaj boš pa jedel?«

»Kar je,« sem odgovoril že nekoliko pohlevneje. Dal
sem mu zeksar, s katerim je stopil v kuhinjo, ki se je
držala sobe, in se vrnil s skledo bele kave in z velikim
kosom kruha. Vse to je, kakor bi trenil, izginilo vame.«

»Ali bi še?« Tovariš me je zadovoljno opazoval.

»Še.«

Pospravil sem še eno porcijo kave in kruha ter ves
zadovoljen obsedel na klopi. Za šest krajcarjev sem bil
za silo sit. Tedaj sem šele občutil, kako presneto lačen
sem bil. Vsa okolica se je za moje oči na mah spremenila;
prostor je postal svetlejši in prijaznejši, ljudje v grelnici
pa bolj živi in bližji. Strah pred življenjem, ki me je še
malo prej tako hudo stiskal, me je zapuščal.

Sveta, med katerim sem bil, dotihmal prav za prav
še nisem poznal. S kmetov sem pač poznal razne betežne
berače in nekaj takih ljudi, ki so jih doma imenovali
posvetnjake in ki so pri ljudstvu veljali za delomrzneže
ter poklicne postopače. Nekaj več tega sveta sem srečal
na svojem potovanju za srečo. Sedaj pa sem naenkrat bil
med samimi takimi.

Gostje se zame sprva sploh niso brigali. Gotovo so
bili vajeni novih ljudi, ki so prihajali sem ter spet odha¬
jali. Naenkrat pa sem opazil, da me od sosedne mize neki
močan, mlad človek čudno gleda. Skraja me to ni motilo,
kmalu pa sem se prepričal, da njegove oči strme na moje
prsi. Preden sem se zavedel, da opazuje veliko, srebrno
verižico, ki sem jo imel pripeto na telovniku, je mož že

98

vstal, pokazal s prstom na moje prsi in rekel z nepri¬
jaznim, skoraj malo izzivalnim glasom:

»Kaj pa ta tukaj dela?«

Postalo mi je vroče. Verižica z uro, ki sem jo nosil
pri sebi, je bila poleg tesaškega orodja dediščina mojega
strica in mi je bila dragocen spomin. Bil sem edini s tako
rečjo v sobi. Izzivača je pogled na to moje bahavo bo¬
gastvo izzival. Ker sem bil pa sit, sem se nevedoma
morda še bolj bahavo napenjal za mizo.

Tedaj pa je vstal moj tovariš, ki me je pripeljal sem,
in dejal z odločnim, pokroviteljskim glasom:

»Tiho bodi, kaj te to briga. Moj tovariš je naš, kakor
si ti...«

Njegov nastop je pri onem brž povzročil veliko
spremembo. Takoj se je spet spustil na sedež, njegove
oči niso bile več sovražne, njegovo lice je postalo po-
mirljivejše. Tovarišev nastop me je znova opogumil;
zavedel sem se, da imam v njem močnega, zelo veljav¬
nega zaščitnika.

Kmalu pa se je tudi v meni pričelo nekaj spreminjati.
To je povzročila moja sitost. Prvotno na to nisem utegnil
misliti, ker je vsa moja bit težila k enemu samemu cilju:
nasititi se in dobiti streho nad glavo. Zdaj pa, ko sem vse
to dosegel, se je začel oglašati rahel odpor proti moji
družbi. Začel sem si domišljati, da ne spadam vanjo, da
sem boljši kakor ti gostje okrog mene. Naposled le lahko
grem domov, čeprav je ta dom tudi trd in siromašen. Ta
zavest mi je šla tako v glavo, da sem začutil do svojih
tovarišev neko vzvišeno pomilovanje. Ko pa sem se
obenem spomnil svojih zeksarjev v žepu, mi je postalo
grenko pri srcu.

7 *

99

V grelnici je bil zelo strog hišni red. Ženski oddelek
je bil popolnoma ločen od moškega in medsebojni obiski
niso bili dovoljeni. Ob sedmih zvečer je stopila v sobo
voditeljica grelnice, zajetna, platunjasta ženska in rekla:

»Sedem je, domov, gospoda!«

Socialna skrb celovških dobrodelnežev se je pričela
zjutraj ob devetih in se je končala zvečer ob sedmih. Noč
je bila prepuščena naši lastni skrbi. Gostje so takoj začeli
vstajati in zapuščati grelnico. Tudi jaz sem šel na cesto.
Mraz je bil še ostrejši kakor čez dan in po ulicah je veter
nosil sneg. Ogledoval sem se za svojim tovarišem, toda
ta je že stal poleg mene ter dejal:

»Ti pojdeš pa z menoj ...«

Molče sem šel za njim. Dolgo sva hodila in naposled
obstala pred velikimi dvoriščnimi vrati neke dolge pred¬
mestne ulice. Kakor popoldne pred grelnico, je tovariš
tudi tukaj stopil tesno k meni.

»Zapomni si dobro ulico in kraj. To je Beljaška cesta.
To ti bo še prav prišlo.«

Tovariš je rahlo odrinil vrata in stopila sva na pro¬
storno dvorišče, ki ga je čez nizko ostrešje odsev ulične
svetilke le rahlo osvetljeval. Na koncu dvorišča je bilo
nizko gospodarsko poslopje in tu je spet odprl neka
vrata. Pred menoj se je pokazal konjski hlev. Val opojne,
težke toplote nama je puhnil nasproti. Skozi dremavo luč
sem zagledal v kotu par velikih, močnih konj, ki sta
hrustala iz jasli. Z nizke postelje v kotu se je dvignil
čokat, postaren mož čmerikavega lica z velikim vozni¬
škim predpasnikom. Zdelo se mi je, da najinega prihoda
ni bil nič kaj vesel. Posebno mene je sumljivo opazoval.
Moj tovariš pa se je vedel čisto domače in si drgnil
dlani, ko da bi bil prišel v domačo hišo.

100

»Anej, tega fanta boš zmerom vzel pod streho, četudi
bi kdaj sam prišel. Razumeš!«

S temi besedami se je obrnil k hlapcu. Konjar ni
rekel nič, temveč gledal mimo naju v črnikast svod konj¬
skega hleva. K meni se je obrnil tovariš, rekoč:

»Zapomni si, kar ti rečem: tukaj boš odsihmal lahko
mirno prenočeval. Anej je dober človek.«

S tem je bilo vse opravljeno zastran najinega pri¬
hoda v prenočišče. Moj tovariš je očividno bil tudi tukaj
tako domač kakor v grelnici. Brez nadaljnjega besedo¬
vanja je odšel v prazne konjske staje in se spustil na
velik kup slame. Kakor je vse kazalo, je bila slama že
pripravljena za ležišče.

Hlapec je še vedno stal pred posteljo; podoba je bila,
da premišljuje nekaj težkega, velikega. Potem je molče
odšel v drugi konec hleva in se vrnil k nama s papir¬
nim zavojem, ki ga je spet molče izročil mojemu to¬
varišu. Ta je začel momljati z zadovoljnim glasom in ga
je odvil. Zagledal sem velik kos kruha in precejšen kos
svinjske pečenke. Vse skupaj je takoj razdelil na dve
polovici in porinil eno meni.

Medtem se je hlapec spet spustil na posteljo. Ko sva
použila najino jed, se je tovariš sklonil nizko nad kolena
in iz njegovih ust se je izvil zadovoljen smeh:

»Ha, ha, ha ...!«

Vse, kar se je godilo med mojim znancem in med
konjskim hlapcem, je bilo popolnoma mirno, vsakdanje.
Spoznal sem, da sta gotovo stara znanca in da je hlapec
zanj spravljal kuhinjske ostanke iz gostilne, kjer je slu¬
žil. Med njima ni bilo prav nobenih ceremonij in no¬
benega ponujanja ali zahvaljevanja. Edina zahvala je bil

101

najbrž znancev kruleči smeh. Moj znanec je sedel nekaj
časa popolnoma mirno, potem pa je rekel nepremično
sedečemu hlapcu:

»Ali kaj drugega ni pri hiši?«

Ko da bi se prebudil iz težkih sanj, je hlapec segel
pod posteljno zglavje in v njegovi roki se je prikazala
majhna, ploščata steklenica. Pomolil mu jo je brez besed.

Bilo je žganje; znanec je napravil iz nje nekaj dolgih
požirkov ter jo potem ponudil meni.

»Ne pijem žganja,« sem se branil.

»Pij, kaj se pravi to. Če si prišel na našo pot, boš
moral piti.«

Tovarišev glas je bil jedek, malodane srdit.

Rad bi mu bil odgovoril, da ne nameravam hoditi
po njegovi poti in da se bom vrnil na drugo pot, brž ko
mi bo to mogoče, toda za to mi je manjkalo pravega
poguma. Da bi ga ne spravil v slabo voljo, napravim
požirek. Ko je hlapec čul moio izjavo, me je pogledal
s svojimi škilastimi očmi. V niih sem videl nekaj glo¬
bokega in sočutnega. Ta sočutni izraz mu je ostal tudi
potem, ko je še sam potegnil iz steklenice.

S tem je bil konec našega pomenkovanja. Spravili
smo se spat. Hlev je bil tako topel, da bi človek lahko
spal neodet, ali hlapec nama je vrgel vsakemu po eno
težko konjsko odejo. Ko je nato ugasnil luč, je v hlevu
nastala tista večerna prijetnost, ki te prevzame še moč¬
neje ob zavesti, da brije zunaj hud mraz. Življenje tega
počasnega hlevskega umiranja me je spominialo na naš
domači hlev. Konja se še nista ulegla, ampak počasi
dalje hrstala iz jasli. Vedno pogosteje sta prhala in se
oddihovala s težko sapo. Naš domači hlev je bil mnogo
tesnejši in veliko ubožnejši kakor ta. Leganje k počitku

102

je bilo pri nas veliko živahnejše kakor tu, kajti v našem
hlevu je bila goved, so bile ovce in svinje, katerih dre¬
manje je ves tesni prostor dolgo napolnjevalo s posebno
utrujevalno muziko.

Moja tovariša sta že trdno hrlila, ko sem jaz še bedel.
Spanec me dolgo ni maral zazibati v svoj objem. Pre¬
mišljeval sem svojo usodo. Našel sem dobre ljudi, kate¬
rim sem bil hvaležen, a vendar se nisem mogel ogreti
zanje, za ta dva moža, ki sta tako trdno in brezskrbno
spala poleg mene. Na tihem sem sklepal o tem, kako jima
bom ob prvi priložnosti povrnil izkazano mi dobroto. V to
priložnost sem trdno zaupal. Nato pa sem se nevede kdaj
prepustil prijetni spokojnosti in zaspal.

Prihodnje jutro sva morala zapustiti prijazni hlev,
preden so domači vstali; gospodar namreč ni smel vedeti,
da njegov hlapec prenočuje pri sebi mestne postopače.
Zunaj se je še komaj dobro svitalo, po ulicah je ležala
gosta zimska megla, ki je pritiskala od bližnjega jezera.
Mesto je šele vstajalo in trgovine so bile še zaprte. Grel-
nica se je odpirala šele čez dobri dve uri in ta čas je
bilo treba nekako pretolči. Kakor gre pes za gospodarjem,
sem slepo šel za svojim znancem, ker sam nisem imel
nobenega cilja. Ta se je kmalu ustavil pred hišo v neki
skriti, čudni ulici. Nad vrati te hiše je bila velika tabla
z napisom v nemščini: »Slama, točilnica žganih pijač.«
Ob vsaki strani vrat je bila pritrjena podolgovata zelena
deska, na kaLerih sta bili naslikani po ena velika stekle¬
nica. Desna je bila polna, leva pa do polovice prazna.
In kakor dan poprej pred grelnico in pred hlevom, je
moj znanec obstal tudi pred to hišo ter važno dejal:

103

»Tovariš, to je žganjarna pri ,Slami'. Zapomni si
dobro ulico in hišo, ker ti bo gotovo prav prišlo.«

Kljub zgodnji uri je bila točilnica že odprta. Na znan-
čevem prezeblem obrazu je ob pogledu na odprta vrata
zaigral samozadovoljen nasmeh. Vstopila sva. Soba je
bila prepojena s toploto, dišečo po žganih pijačah. Daši
je bilo še silno zgodaj, vendar nisva bila prva gosta.
Za točilno mizo je stal žganjar Slama, dolg suhin, ki naju
je pozdravil z besedami:

»Dva fraklja močnega. Zima je zima.«

Takoj se je poznalo, da sta z mojim tovarišem stara
znanca. Spomnil sem se svojih zeksarjev v žepu in hitro
ugovarjal:

»Gospod, jaz žganja ne bom.«

Moj tovariš je zdaj zavzel drugo stališče kakor sinoči
v hlevu.

»Ta bo pil čaj, ti odrtnik slamnati. Gaj z rumom.«

Sedla sva in pila. Med zgodnjimi gosti sem spoznal
nekaj obrazov, ki sem jih dan poprej videl v grelnici. Vsi
so srebali špirit, kakor moj tovariš. Nekateri so molče
ždeli tamkaj, drugi so brali »Arbeiterwille« ali pa »Kro-
nenzeitung«. Le včasih je padla kaka opazka. Gostje so
bili še premrli ali pa slabo prespani in so se šele po¬
življali.

Moj znanec je naročil že drugo merico. Slama ga je
krivo pogledal in mu ni takoj natočil. Znanec ga je takoj
nahrulil:

»Kaj pa se obotavljaš? Ali misliš, da ne zmorem za
to smrdljivo cvičo, s katero nas že navsezgodaj za¬
strupljaš?«

Krčmar mu je čisto mimo, kakor da bi bil vse pre¬
slišal, natočil novo merico. Kakor sem pozneje spoznal,

104

je med njim in med njegovimi gosti vladalo neko čudno,*
meni nepojmljivo razmerje; nihče ga ni maral in tudi on
jih menda ni imel posebno rad. Proti njemu so bili gostje
surovi in skrajno neprizanesljivi. In vendar sem videl,,
da je marsikomu točil tudi na upanje. Tisti neprijaznež,.
ki se je včeraj zaletel vame zaradi moje verižice, je silil
vanj za mero špirita. Slama se je mežikaje obotavljal.
Mož pa mu je zatrjeval:

»Danes grem na Sentvidsko cesto. Za to cesto mi boš
menda- vendar zaupal pet krajcarjev. Sicer je mrzlo ko
sam satan.«

Ob imenu te ceste je Slama takoj natočil mero
špirita. Pri njem se je cenil kredit po ulicah in pred¬
mestjih. Šentvidska cesta je bila za berače in postopače
dobičkonosen vir. Kraji kakor Novi trg, Kolodvorska
ulica in drugi pa v njegovih očeh niso bili vredni kre¬
dita za pošten frakelj.

Točilnica Slama, razvpito zatočišče tako imenova¬
nega celovškega spodnjega sveta, je bila prav za prav tudi
neke vrste grelnica. Kmalu sem se prepričal, da se tu
lahko sedi brez pijače. Tisti, ki so se naveličali grelnice,
so se hodili gret k Slami. Gostilničar je imel s svojimi
betežnimi gosti zelo veliko potrpljenje.

Kmalu sem moral prebiti bridko preizkušnjo: ko je
prišel čas najinega odhoda v grelnico in je bilo treba
plačati, mi je znanec kratko in malo dejal:

»Danes plačaj ti za oba.«

S težkim srcem sem izvlekel denar in plačal petnajst
krajcarjev cehe. Ostala sta mi še dva zeksarja. Do znanca
me je navdalo bolestno, onemoglo sovraštvo. S tem de¬
narjem bi v skrajni sili cela dva dni prebil v grelnici.

105

Moje imetje se je prenaglo krčilo. Pozabil sem na njegove
usluge in silno nejevoljen odšel z njim v grelnico.

Dva prihodnja dneva sta potekla zelo enolično: čez
dan sem se grel v grelnici, zvečer sva s tovarišem pre¬
nočevala v hlevu in zjulraj sva šla k Slami. Tretji dan pa
je med nama prišlo do spopada. Ko sva zjutraj zapustila
hlev, jaz nisem hotel k Slami. V žepu sem imel le še par
krajcarjev, s katerimi sem hotel živeti ta dan. Tovariš,
-ki me tako ni preveč silil v žganjarno, je odkašljajoč se
■dejal:

»Posodi mi pet krajcarjev.«

»Nimam jih.«

Zlagal sem se. V resnici sem imel v žepu še šest
krajcarjev, s katerimi bi v grelnici lahko kupil za naju
še dve prežganki in štiri kose kruha. Tovariš pa jih je
hotel že navsezgodaj odnesti k Slami.

Moja tajitev je nanj hudo vplivala: najprej se je
zdrznil in na obraz mu je leglo nekaj kakor bridko razoča¬
ranje, kakor da bi se v njem podrlo zaupanje, ki ga je
imel vame. Ta sprememba pa ni trajala dolgo, koj nato je
v njegovih očeh zagorela jeza.

»Lažeš, imaš še šest krajcarjev! Ne boš me ociganil,
si še presmrkav.« Nahrulil me je strastno. Njegov obraz je
bil naenkrat poln srditih gub, iz oči pa mu je zagorelo
brezmejno sovraštvo. Štel je torej vse moje izdatke
zadnjih dni, ker je natančno vedel, koliko še gleštam.

Njegov nastop me je hudo zabolel. Če bi mi kdor
koli vrgel kaj takega v obraz, bi se mu bil temeljito po¬
stavil po robu in bi se bil morda tudi stepel, proti njemu
pa nisem mogel biti tak. Bil -je moj dobrotnik, še več, bil
mi je celo rešitelj. Zabolelo me je, ker je odkril mojo
laž. Takoj sem skušal popraviti.

106

»Glej, tovariš, res imam še šest krajcarjev, kakor
praviš, toda ta denar je za oba. S tem današnji dan še
lahko nekako pretolčeva. Ti pa bi ga rad odnesel Slami...«

S tem opravičilom pa pri njem nisem nič dosegel. Bil
je zanj popolnoma nedostopen. Prepričal sem se, da imam
pred seboj strastnega žganjarja, ki se ne zna obvladati,
kadar ga prime pivska strast. Postalo ga mi je žal in že
sem mu hotel dati denar, pa naj se potem zgodi, kar se
hoče. Tedaj pa se je poln sovraštva odmaknil od mene,
pljunil na tla in mi zagrozil:

»Imej ti svoj ušivi denar, kjer hočeš! Niti nočem kaj
od tebe, da veš!«

Potem me je pri priči zapustil in izginil po ulici. Bilo
mi je zelo težko pri srcu, ker sem ga tako hudo razžalil,
čeprav sem imel najboljši namen in je bila pamet na moji
strani. Ves nejevoljen sam nase sem prišel v grelnico. Ko
sem vstopil, je bilo tam že nekaj gostov. Vsi so me
čudno pogledali, ker sem prišel sam, kajti doslej sva
s tovarišem vedno skupaj prihajala in odhajala.

»Kje pa je Falarič?« me je vprašal sosed, srebajoč
kadečo se prežganko.

Prvič sem čul ime svojega znanca. Bila sva že nekaj
dni skupaj, a mi ga ni povedal, jaz pa ga tudi nisem
vprašal zanj. Tudi on za mojega ni nikoli vprašal. Sploh
se grelniški gostje niso klicali po imenih, ampak so drug
drugemu dosledno rekali le: ti.

Bil sem tako zadet, da sem pozabil na jed in sem
tiho čakal, kdaj se bo Falarič prikazal. Ure čakanja so
mi potekale silno počasi; bilo je že poldne, a tovariša še
vedno ni bilo na spregled, dan se je že spet nagibal
k večeru, on še vedno ni prišel. Šele ko so prižgali luč,
je vstopil. Njegov obraz je bil vidno prepaden, njegove

107

oči nemirne, tistega sovražnega izraza, ki ga je imel
zjutraj, pa na njem ni bilo več. Ves drhteč od neke čudne
negotovosti sem obsedel na klopi, v tem hipu pa je Fa-
larič že prisedel k meni in rekel s svojim čisto navadnim
glasom:

»Prekleto, kako mede. Ali bo kdaj konec te zime?«

Vedel se je, kakor da bi se med nama ne bilo nič
zgodilo. Njegove sive oči so zrle vame s staro prosto-
dušnostjo. Opazil sem, da je močno smrdel po žganju.
Hitro sem pozabil na jutranji dogodek in bil vesel na¬
jinega prijateljstva. Vprašal sem ga, če je že kaj jedel,
ker mi pa ni takoj odgovoril, sem šel v kuhinjo in kupil
zanj za zadnje tri krajcarje, ki sem jih še imel, skledico
prežganke in kos kruha. Cel dan sem čakal nanj s tem
denarjem. Kakor po navadi, sva tudi ta večer skupno
prenočevala pri hlapcu Aneju.

Prihodnji dnevi so bili dolgi in težki. Vreme je bilo
mrzlo in pusto, včasih je po malem snežilo, včasih je
megla pritiskala v ulice, včasih pa se je vzdignila tako
visoko, da je bilo na jugu videti polovico Karavank. Bilo
je že proti koncu februarja, a znamenja, da se bliža po¬
mlad, še ni bilo nikjer.

Pritisk gostov v grelnico ni popustil, postal je celo
večji. Novi obrazi, ki jih prej še nisem videl, so se
pojavljali. Življenje je postalo hudo. Dela ni bilo nikjer,
tudi snega ni padlo toliko, da bi ga mestna občina dala
kidati. Beračenje po hišah je bilo skoraj brezuspešno, ker
je bilo v mestu preveč posvetnjakov.

Spet je bil Falarič tisti, ki je skrbel za naju oba.
Včasih je za kratek čas izginil in se je vrnil vsaj z nekaj
krajcarji, s katerimi sva potem v grelnici živela. Sam
nisem bil za beračenje, ker sem bil presramežljiv. Nekega

108

jutra je Falarič zaprosil hlapca Aneja za nekaj drobiža.
Izčrpal je bil vse možnosti, da bi kjer koli našel kako
pomoč, ter se je zatekel k temu sredstvu. Anej je odločno
odbil. .

»Denarja ti ne dam. To sam predobro veš.«

Anej nama je dajal prenočišče. Vsak večer naju je
čakal pri njem kos kruha s kakim mesom, tudi steklenica
z žganjem je bila vedno polna. Zato je bila gotovo velika
predrznost, zahtevati od njega še kaj drugega. Falariča
in Aneja je gotovo vezalo staro, globoko prijateljstvo,
dasiravno tega nista nikoli pokazala. Vsak večer v hlevu
je bil podoben prvemu večeru: spregovorili smo nekaj
besed, potem je Anej ugasnil luč in šli smo spat. Nikdar
ni prišlo do kakega daljšega pomenka.

Falarič se je malodušno zgrbil, ko mu je Anej odbil
posojilo; to je bilo vse, kar se je zgodilo. Ko pa sva
odhajala iz hleva, me je hlapec poklical nazaj in mi
skrivaj stisnil dva zeksarja v roko. Pri tem ni izpregovoril
niti besedice. Ta dan sva s tovarišem šla k Slami.

Se zmerom sem paradiral v grelnici s svojo uro in
verižico. Ob splošni stiski moje okolice me je bilo tega
vedno bolj sram. Razen tega sem vedno teže živel. Ven¬
dar sem se zelo bal že same misli, da bi le eno reč prodal
in tako prišel do denarja. Falarič je tu in tam uprl oči
v moj telovnik; na njegovem obrazu se je takrat vselej
zasvetila skrivna želja, toda rekel mi zavoljo tega ni
nikoli nič. Po tistem prvem spopadu zaradi petih kraj¬
carjev je postal z menoj čudno obziren in prizanesljiv.
Bil je tako rekoč izgubljen človek, ki je iskal utehe v
žganju, v duši pa je bil neskončno dober, da je znal ce¬
niti tudi moja mladostna čustva.

109

Nekega dne, ko sva oba lačna ždela v grelnici, sem
mu pa sam rekel:

»Ti, jaz bi pa verižico prodal...«

Huje kakor moj predlog ga je ganil raskavi glas
mojih besedi, ker je dobro vedel, kako težko se mi je
ločiti od tega spomina.

»Ali bi jo res?«

»Res. Če se hočem odpeljati domov, moram nekje
dobiti denar.«

Zdelo se mi je, da tega ni hotel slišati, kajti hitro
je dejal.

»To se pa lahko napravi.«

Takoj je poklical nekega grelniškega gosta.

»Ti imaš zveze, spravi to stvar v denar.«

S težkim srcem sem snel verižico in jo izročil. Falarič
jo je vzel v roke in jo potehtal.

»Čisto srebro — deset kron moraš prinesti.«

Posredovalec je izginil v mesto. Skrbelo me js, če
se bo vrnil. Falarič mi je to bral z obraza in me hitro
pomiril:

»Bodi popolnoma brez skrbi. Mi smo sicer lumpje,
toda drug drugega ne goljufamo.«

In res, ni še minila ura, ko se je posredovalec že vr¬
nil in prinesel točno deset kron. Bankovec me je spravil v
nemajhno zadrego, ker so gostje zavistno strmeli vame.
Zdaj sem bil bogat, tako rekoč prebogat za grelnico. Bilo
me je skoraj sram. Pri tem sem spoznal še eno dobro
stran moje družbe: posredovalec ni zahteval od mene
prav nič za svoje delo, čeravno mu je stiska gledala iz
oči. Ko sem mu vendarle nekaj ponudil, mi je odmahnil
z roko:

»Kar obdrži, boš še sam potreboval.«

110

Posihmal sva s tovarišem živela dosti bolj redno.
Vsako jutro sva šla k Slami in v grelnici ni bilo treba
skopariti. Življenje je postalo svetlejše, prijetnejše.

Nemarno vreme pa je trajalo še dalje. Bil je že su¬
šeč, a sonca še ni hotelo biti na spregled, tega odrešil¬
nega, mladega sonca. Grelnica je bila še vedno polna.

V teh mrkih dneh sem imel priložnost še bolj spo¬
znati našo družbo. Bil sem priča dolgih, čudnih razgo¬
vorov, ki jih sprva nikakor nisem mogel razumeti, a ki
so me navzlic temu močno privlačevali. Mnogi moji to¬
variši so prehodili že vse evropske države. Pripovedo¬
vali so razne dogodke iz svojega življenja, poznali so
vse narode od Severnega do Sredozemskega morja.

»Italija je revna dežela, toda za nas enega ni pre¬
slaba. Ljudstvo je dobro, gostoljubno. Denarja sicer ni f
lačen pa ni treba biti. Brž ko se malo posveti, grem spet
tja dol... Francija... Na Francoskem ni tako. Francoz
je nezaupljiv, trd, nedostopen. V Parizu se da živeti.
Nemčija ... Ako nimaš v redu papirjev, si izgubljen. Če
prideš k Prusu brez papirjev, ti pokliče policijo. Tam mo¬
raš delati. Dežela pa je bogata in denarna. Balkan ... Tam
je revščina doma, tja ni da bi hodil...«

Med gosti je bil mož srednje starosti, ki so mu pravili:
socialist. Ta je včasih govoril cele ure o boljši bodočnosti
človeštva. Pravil je, da bo prišla revolucija, ki bo vse
odrešila.

»Takrat bo tudi za nas prišel čas. Razlike, ki zdaj
obstoje, bodo izginile in vsi bomo imeli enake pravice.
Takrat ne bo več ne bogatašev ne revežev.«

Socialist je premoknil, kakor da bi opazoval vpliv
svojih besed. V sobi je vladal molk. Potem je mož nada¬
ljeval:

lit

»Ta čas se hitro bliža. V Nemčiji so bile volitve. Ali
ste videli, koliko smo pridobili? Dunaj je tako rekoč naš.

— V Moravski Ostravi je bil štrajk. Na Češkem se pri¬
pravljajo stvari. Na Gornjem Štajerskem bo danes ali
jutri izbruhnilo. Po vsej Evropi vre . .. Jaz vam pravim,
naš čas se bliža ...«

Zadušljivo ozračje v grelnici se je pričelo vedriti,
tista mora, ki je tukaj zmerom tiščala na naše prsi, je
pričela popuščati. Dihali smo laže in prosteje. Večini
gostov so oči zažarele, ko da bi zagledale pred seboj
blestečo podobo upanja in sanj.

Tovariš Falarič, ki se dotlej ni udeleževal teh raz¬
govorov ter je s sklonjeno glavo slonel za mizo, se je
nenadoma vzdramil, usekal z roko po mizi ter bruhnil
iz sebe:

»Najprej je treba udariti po sodnijah in davčnih
uradih. To je treba zdrobiti. Vse tiste knjige in spiske je
treba zažgati, uničiti. Na cesto z njimi, vam rečem.
Kmetje na to komaj čakajo. Ce bomo to storili, bodo šli
kmetje z nami. Jaz jih poznam ...«

In ponovno je lopnil po mizi.

Iz njega je bruhnil kmet, pravi kmet, glas zemlje,
iz katere je izšel in s katero je po svoji mladosti bil še
vedno tesno zvezan, čeprav je bil že davno posvetnjak

— proletarec.

Z omotično slastjo sem vsrkaval vase te divje, hre¬
peneče pogovore tovarišev. Večine tega, kar sem slišal,
nisem dobro razumel, ali pa mi je bilo popolnoma neraz¬
umljivo, toda tuje mojim občutkom vse to ni bilo. Naj¬
bolj pa so me prijele besede tovariša Falariča. Bil sem
kmet, kar me je bilo. Sodnija, davkarija so bili pojmi,

112

ki sem jih koj začel mrziti. Vsi, ki so živeli z menoj na
vasi, so jih sovražili in se jih bali.

»Gruntne bukve morajo ven...« je znova bruhnilo
iz Falaričevih ust.

Tovariš je spravil pogovor na tisti tir, kateremu
drugi gostje večidel niso več mogli slediti. Bili so ali
pravi mestni ljudje, ali pa so navzlic kmečkemu poreklu
bili že tako odtujeni zemlji, da te gorečnosti niso več
mogli pravilno pojmiti. Čutili so s Falaričem le toliko,
kolikor je to ustrezalo njihovi revolucionarni nezado¬
voljnosti in vnemi.

Bil pa je med nami nekdo, ki se ni strinjal, neki
čmerikav starec; ta je v grelnici hodil nekako svoja
pota.

»Iz vsega tega ne bo nikdar nič,« je vrgel med nas.
Njegov glas je bil skoraj zloben.

»Zakaj .. . ?« je zadonelo sovražno po sobi.

»Zato, ker ljudstvo ne bo nikoli edino. In potem:
v španoviji še pes crkne ...«

Socialist, najbolj izveden v teh stvareh, si ga je
takoj izposodil ter mu na dolgo in široko dokazoval,
da se moti. Dasiravno mu je skoraj vse pritrjevalo,
starca vendar ni mogel prepričali. Uporno je ponavljal:

»Tega ne verjamem, tega nikoli ne bo ...«

Potem so ga pustili pri miru. Družba je postala neje¬
voljna, da se je našel nekdo, ki je motil njeno vero
in njeno hrepenenje. Bil je pač obupanec, kateremu je
življenje ubilo vsako upanje v pravico, v človeštvo.

Dolgo sem le nemo poslušal, kaj pravijo drugi. Vse,
kar sem čul, me je privlačevalo, manjkalo pa je pri
vsem tem še nekaj, kar me je tiščalo in česar mi vsi ti
razgovori niso pojasnili. Tudi članki, ki jih je socialist

8

113

včasih na glas bral iz »Arbeiterwille«, tega niso pri¬
zadeli. Revolucionarna ideja, ki smo jo vsi skupaj do¬
jemali, mi ni pojasnila stališča do narodnega vprašanja.
Mene pa je bolela zapostavljenost Slovencev in nadvlada
Nemcev. Nikdar se tovariši tega vprašanja niso do¬
taknili. Zato sem nekoč naravnost vprašal:

»Ali bodo tudi Slovenci deležni pravice in enako¬
vrednosti, kadar bo prišel tisti čas . . . ?«

Vprašanje je skoraj porazno vplivalo; okrog sebe
sem videl dolge, a tudi zasmehljive obraze. V grelnici
sta se govorila oba celovška jezika, nemški in slovenski,
dasiravno je prevladovala nemščina. Veliko domačinov,
če ne večina, je bilo Slovencev kakor midva s Falaričem,
tuji posvetnjaki pa, ki so bili le mimogrede v Celovcu,
so bili večinoma Nemci, nekaj je bilo tudi Cehov. Ko
sem videl, kak vtis sem napravil s svojim vprašanjem,
sem se poražen stisnil za mizo.

Tisti starec, ki ni veroval v našo boljšo bodočnost,
je prvi sovražno siknil:

»Slovenci — Slovenci so vsi črnuhi.«

Drugi so neprijazno nekaj mrmrali. Tedaj se je
nenadoma dvignil izza mize tovariš Falarič in grozeče
stopil pred izzivača:

»Kaj si rekel?«

Jezikač je sprevidel, kaj je napravil, in se je bojaz¬
ljivo skrčil v kot. Falarič se je srdit vrnil k mizi, rekoč:

»Ce misliš, da sem jaz slabši kakor ti, se motiš.«

Tovarišev nastop mi je bil kakor kadilo; začutil
sem, da moje vprašanje le ni bilo neumestno in da imam
vsaj nekoga za seboj. Tedaj pa se je oglasil socialist:

»Seveda se bo tudi to zgodilo. Vse te reči se bodo
uredile, kakor treba, saj imamo vendar vse na programu.

114

Sicer pa, dragi tovariš — ali je to take silne važnosti?
Ali ni vseeno, kak jezik govoriš ... ? Ali ni poglavitno,
da boš imel svoje pravice, da te ne bo nihče izkoriščal,
nihče na tvoj račun živel? Ali ni vse drugo postranska
stvar...?«

Vse mu je pritrjevalo. Zdaj je molčal tudi Falarič. Na
tako pojasnilo mu nisem znal dati odgovora, čeravno me
ni prepričalo in ne zadovoljilo. Nekaj prirodnega, moč¬
nega me je odbijalo od ideje, ki se mi je drugače zdela
prelepa in odrešilna.

Tako so nam potekali dolgi in neprijazni dnevi v
grelnici. Odpor proti moji družbi kljub temu ni ponehal,
dasiravno sem se počasi zraščal z njo, živel kakor drugi
in črpal iz nje novo, slutečo miselnost nove, močne vere.
Zavedal sem se, da sem pristal čisto na dnu človeške
družbe. Tega sem se bal. Takrat se še nisem zavedal,
kaka politična plast je ta družba; bila je plast izobčencev,
obupancev, pijancev, delomrznežev, tako imenovani
»lumpenproletariat«. Bili so revolucionarni nezadovoljneži,
razočarani nad vsem, kar jih je obdajalo, tudi nad last¬
nim življenjem. Vendar je tudi v tej plasti tlelo neko
tiho upanje, neka želja in vera. Čutili so, da jih ideja,
za katero jih vnemajo nekateri tovariši, mogoče še
lahko dvigne z dna, kamor jih je življenje potlačilo.
Nikakor pa se nisem mogel sprijazniti z naziranjem svoje
grelniške okolice o narodnostnem vprašanju. Zdelo se
mi je mlačno, nezadostno, krivično. Kadar sem pozneje
o tem razmišljal, se seveda nisem več mogel čuditi:
kako naj bi ta plast še imela kako nacionalno zavest ali
čutila kako nacionalno zatiranje, ko pa je bila tako
strašno stisnjena, tako strašno siromašna in obupana?
Vendar je tudi nanjo vedno močneje vplivalo napačno

8 »

115

stališče socialnodemokratične stranke o narodnostnem
vprašanju. V Celovcu in na Koroškem sploh je bila
takrat nasilna germanizacija v polnem razmahu. Vpliv
tega pritiska je prodiral celo med to plast, v našo zaka¬
jeno, nizko grelnico. Grelnica je bila pristaš nekega
čistega internacionalizma, ni pa se zavedala, da je ta
čisti internacionalizem podpiral nasilje nacionalistične
reakcije nemškega kapitalizma.

Menda pa nisem nikdar pozneje v življenju našel
tako velikega bratstva in tako nesebičnega prijateljstva
v kaki družbi kakor v celovški grelnici, kakor v tej
plasti brezdomovincev. Takih Falaričev, takih Anejev
sem le zelo malo srečal. Izjeme so bile silno redke, te
pa so bile osovražene in prezirane.

Pri političnih razgovorih smo se včasih preveč raz¬
vneli in postali preglasni. Takrat se je v kuhinjskih
vratih vselej prikazala debelušna predstojnica naše grel-
nice in zaklicala:

»Mir, gospodje, tukaj je prepovedano politizirati! Če
hočete politizirati, pojte v parlament.«

Hišni red je med drugim v grelnici res prepovedo¬
val vsako politiziranje. Boječ se, da nam ustanove ne bi
zaprli, smo vselej poslušno umolknili. Sicer pa se pred¬
stojnice nismo preveč bali. Bila je dobra žena in je znala
ravnati z gosti. Privoščili smo ji dobro mesto, čeprav
smo bili prepričani, da ji tudi na naš račun precej nese.

Dolgih grelniških dni nisem preživotaril popolnoma
prekrižanih rok. Še vedno sem upal, da bom dobil kje
kako zaposlitev, ki bi mi zopet pomagala na površje. Še
vedno sem upal, da morebiti v Celovcu najdem tisto
srečo, katero sem zaman iskal na Primorskem. Rad bi
bil dosegel vsaj to, da bi mi ne bilo treba priti domov

116

kakor berač. Toda vsi moji napori so bili zastonj; nikjer
nisem mogel najti kakršnega koli dela, čeprav sem oble-
tal vse maloštevilne celovške tovarne, iskal zaposlitve
za hlapca ali za navadnega dninarja. Povsod so mi po¬
kazali vrata.

Kar na vsem lepem pa se je zima začela poslavljati.
Neke noči me je v Anejevem hlevu prebudilo zamolklo
bučanje. Takoj sem vedel, da buči drevje na bližnji
Križni gori. Zapihal je veter, ki je naznanjal prihod
vigredi. Po udih mi je na mah zagomazelo nekaj novega,
nekaj svežega. Komaj se je prebudil tudi moj tovariš,
je že dejal:

»He, ali slišiš ... ?«

Spanec je takoj zbežal od naju, Anej pa je mirno
smrčal na svojem ležišču. Njega, ki je imel svoje delo
in svoje skrbi, bučanje narave ni vznemirilo. Falarič pa
si ni mogel kaj, da bi ga ne bil poklical:

»Anej, ali slišiš, vigred je tu...«

Hlapec se je obrnil, nekaj zamrmral in spet zaspal.
Midva pa nisva več mogla trdno zaspati; premetavala
sva se po slami in komaj čakala svitanja.

Prihodnji dan je bil ves spremenjen; tisti ostri zrak,
s katerim je bila celovška kotlina še včeraj vsa nabita,
je naenkrat izginil, nanjo pa je legel topel, prijeten
vzduh. Nebo je bilo sicer še zastrto z oblaki, ki pa niso
več bili smrtnosivi in neprijazni, temveč črnikasti in
težki. Nevidna sila jih je gonila od juga proti severu.
Karavanke na jugu, ki so bile do zdaj vedno zastrte, so
tu in tam že kazale svoje robate vrhove.

V grelnici je ta dan postalo nenavadno živo. Kmalu
so bili zbrani vsi njeni obiskovalci. Prihajali so svetlih

117

obrazov in živih oči. Južni veter jih je čez noč prerodil.
Razgovarjali so se z vzkliki:

»Ti...«

»Kaj pa je .. . ?«

»He, skoraj bo cesta trda. ..«

»Torej, prijatelj...«

Zakajene grelniške stene, ki so jih tedne, mogoče
mesece stiskale v ta mračni prostor, so se pred njihovimi
očmi kar same od sebe širile, za njimi pa se je prikazo¬
valo novo življenje, presanjano v teh pustih zimskih
dneh z globokim, neutešenim hrepenenjem. Naenkrat jih
ničesar več ni vezalo na dosedanje zavetišče. Nekateri
so upali, da bodo kmalu dobili kako delo, ali kje blizu
ali daleč, to jim je bilo pač vseeno, samo da bo delo.
Drugi so delali načrte, kam jo bodo mahnili, ali proti
severu ali jugu, ali proti vzhodu ali zahodu. Njihova
potepuška narava se je prebujala z vsem ognjem. Čakati
je bilo treba le suhih cest. Z napeto strastjo sem prislu¬
škoval pogovorom tovarišev. Spada"l sem sicer v tisti
krog, ki je upal, da mu bo pomlad prinesla delo, toda
ogenj, ki je plapolal v srcih grelniških obiskovalcev, se
je prijemal tudi mene. Večina je bila namenjena proti
severu, na Dunaj, na Češko, na Nemško.

Sušeč je prišel v deželo z jugom, s tistim jugom, ki
ga konec februarja ni hotelo biti. Nastopilo je nekaj
blatnih dni; zmrzlina se je hitro tajala, s hišnih streh je
teklo noč in dan in kmalu so se po hribih in dolinah
pričele kazati zamazane lise polj, s katerih se je sneg
naglo umikal.

Nekega dne so se v grelnici prikazali novi obrazi.
Bili so to posvetnjaki, ki so prihajali iz Italije in so se
gredoč oglasili pri nas.

118

»Kaj je ...?«

»Vojska bo, tako se govori v Italiji.«

»Mogoče bo že letos naš čas ... ?«

V grelnici je žarelo čudno, veliko hrepenenje.

Jug je svoje kmalu opravil, za njim je prišlo sonce,
neverjetno toplo sonce, ki je na mah osušilo zrak. Ne¬
kega jutra so se zasnežene Karavanke prikazale v vsej
svoji sončni prelesti. Oblil jih je žar sonca in jasnega,
modrega neba.

Vsak dan je bilo pričakovati, da zapro grelnico; da
tega niso takoj storili, so bile vzrok zaloge, ki so jih še
nekaj imeli in ki jih je bilo treba porabiti. Ženski oddelek
pa so že zaprli. Ta je bil seveda mnogo slabše obiskan
kakor moški, včasih po nekaj dni sploh nikogar ni
bilo blizu.

Potem je najprej izginil iz grelnice tisti starec, s
katerim sem se bil sporekel zaradi slovenstva. Nekega
dne ni bilo več socialista. Z njim je zmanjkalo tudi
tistega, ki je spravil v denar mojo verižico. Vsi so od¬
hajali brez slovesa, izginjali na tihem, da nihče ni vedel,
kdaj in po kateri cesti.

Falarič je postajal vedno nestrpnejši. Tudi v njem
je že vrelo. Nekega dne je prišel od nekod z novimi,
močnimi čevlji. Sedaj sem vedel, da je on na vrsti, toda
omenil mi ni nič o svojih namenih.

Lepega jutra, polnega suščeve svetlobe, sva se —
kakor zmerom — zgodaj spravila iz Anejevega hleva.
Zrak je bil sicer še hladen, toda zdrav in prijeten. Mesto
je bilo že navsezgodaj živahno, ljudje so veselih
obrazov hiteli za vsakdanjim delom. Sonce se je že upi¬
ralo v bregove Križne gore, skale bližnje Osojščice so

119

pisano gledale na mesto pod seboj. Celovec je bil praz¬
ničen in lep.

Falarič je nameril korak proti Slami. Meni ni bilo
do tega, kajti spet me je pričelo stiskali; v žepu sem
imel le še kake tri krone. Od teh sem dve skril v poseben
žep, ker sem jih pripravil za nakup voznega listka, če
bi ne dobil kakega dela in bi le moral odpotovati domov.

Videč moj kisli obraz, je Falarič dejal:

»Pojdi z menoj, danes bom jaz plačal.«

Zadnje dni je Falarič res imel tudi sam kak denar
in ni bil vedno na moji skrbi. Pri Slami sta naju že
čakala dva znanca iz grelnice. Falarič je tudi zame
naročil merico žganja, rekoč:

»Danes boš tudi ti pil žganje.«

Popili smo vsak par frakljev. Moji tovariši so pri
tem vedno gledali skozi okno v lepo jutro, Falarič je
sem in tja pomencal z dlanmi. Naenkrat mi je dejal:

»Saj greš tudi ti z nami...«

Tovariši so torej odhajali in so se najbrž zmenili,
da se najdejo pri Slami. Vsi so uprli vame svoje vpra¬
šujoče oči. Dotihmal mi nihče, tudi Falarič ne, ni prigovar¬
jal k odhodu v svet, sam pa tudi nikdar nisem mislil
na to. Imel sem že dovolj tega negotovega življenja in
sem bil odločen, da se vrnem domov, ako v Celovcu ne
najdem kruha. Kljub temu mi ni bilo lahko izjecljati:

»Ne, tovariši, ne bom šel z vami. Ostal bom tukaj . . .«

Vsi trije so se mi pomilovalno nasmehnili. Oba
znanca iz grelnice sta mi začela živahno prigovarjati:

»Fant, pojdi vendar z nami. Kaj boš počel tukaj
v tem zaspanem gnezdu? Sedaj so dnevi lepi in potova¬
nje je prijetno. V nekaj dneh bomo v Gradcu, v nekaj
dneh že na Dunaju... Za potnino zdaj ni treba biti v

120

skrbeh. Papirje imaš tudi v redu. Tudi za delo se ti ni
treba bati. Tukaj se ne zasluži nič, na Gornjem Štajer¬
skem, na Dunaju ali na Nemškem boš našel čisto dru¬
gačen zaslužek, če te delo tako silno miče. Takemu
zdravemu, močnemu fantu, kakor si ti, se je treba le
obrniti. Res, kar z nami pojdi. . .«

Govorili so mi tako toplo in prepričevalno in mi
slikali bodočnost tako vabljivo, da sem se moral pre¬
magovati, da se nisem vdal. Grelniške družine sem se
že zelo privadil in žal mi je bilo dobrih tovarišev. Toda
ostal sem trden. Moj sklep je krepil tisti notranji odpor
moje življenjske moči, ki mi je vedno znova pravil, naj
se ne spuščam v to življenje, ki mi je šepetal na ušesa,
da ne spadam med to potepuško družino in da imam
pred seboj druge življenjske možnosti. Zaupal sem
svojim zdravim rokam in trdno veroval, da si bom z
njimi še zgradil srečo, si še pridobil kak dostojen, trden
položaj.

»Ne, tovariši, letos še ne grem, mogoče kdaj po¬
zneje . . .«

Tovariša sta obmolknila s pomilovalnimi obrazi.
Nemara sta mislila, da imam prav, ko se nočem vdati.
Falarič je ves čas molčal ter sem in tja živčno srebnil
iz fraklja. Potem pa je rekel:

»Pustita ga, saj vidita, da noče. Naj gre svojo pot. . .«

Njegov glas, poln zaničevanja, me je zabolel. Zdelo
se mu je za malo, da ga je varal tovariš, s katerim je
tako tesno preživel nekaj hudih tednov. Hoteč popraviti
slab vtis, sem mu začel govoriti, da pač nisem pripravljen
za tako pot in da si bom njega in njegovo tovarištvo za
vedno zapomnil. Toda Falarič me že ni več poslušal.

»Torej na noge,« se je obrnil k tovarišema.

121

Plačali so in stopili na cesto. Spomnil sem se, da
Falarič tudi Aneju danes zjutraj o svojem odhodu ni nič
omenil, kaj šele, da bi se bil od svojega dobrotnika
poslovil.

»Kaj pa naj Aneju rečem?« S tem sem ga hotel še
pridržati. Falarič pa je zamahnil z roko:

»Oh, Anej ... prihodnjo zimo se bova tako spet
videla ...«

Ko so odhajali, sem stopil za njimi. Na tako slovo
nisem mislil. Raziti se kar tako, brez slovesa, brez lepih,
toplih besed! Še rok si nismo stisnili, še srečne poti si
nismo voščili. In vendar smo se imeli radi.

Gledal sem za njimi, kako odhajajo, dokler niso
izginili za oglom prve ulice. Mikalo me je, da bi jih
pospremil po cesti izven mesta, toda prevzel me je tako
težak, tako bridek občutek, da se nisem mogel ganiti.

Ostal sem sam. Prihodnjo noč sva bila z Anejem
sama v hlevu. Ko sem vstopil brez Falariča, nisem pri
mrkem hlapcu zapazil nobenega začudenja. Čakal sem,
da me bo vprašal, kaj je z njim, vendar se to ni zgodilo.
Moral sem sam pričeti:

»Falarič je danes odšel v svet...«

Hlapec je molčal.

»Naročil mi je, da vas pozdravlja in se vam zahva¬
ljuje za vse, kar ste mu storili...«

Očitno sem se mu lagal. Hlapec me je pri teh bese¬
dah neverjetno pogledal, toda rekel ni nič. Ni mi kazalo
drugega, kakor biti tiho.

Ker sem s svojim imetjem bil spet čisto pri koncu,
onih dveh kron za vožnjo domov pa se nisem hotel
dotakniti, sem prihodnji dan napel vse sile, da bi našel
kako delo. Tekal sem po mestu od zgodnjega jutra

122

in spet obletal vse tovarne in delavnice. Toda nikjer me
niso sprejeli. V industriji je bila nekaka mrtva doba.
Marsikje sem se ponujal za hlapca, vendar brez uspeha.

Ko sem bil že čisto obupan, se mi je nenadoma
vendar prikazala sreča. Prišel sem do celovške klavnice
in si ogledoval snažno, moderno poslopje. Pred vhodom
se je sprehajal vratar s kapo na glavi ter me po strani
opazoval. Naenkrat je pristopil k meni ter me vprašal:

»Ali nimaš dela?«

»Pravkar ga iščem, gospod,« sem hlastno odgovoril.

Vratar je nekaj zamrmral in me še meril z očmi.

»Hm, ali znaš ravnati z živino?«

»Znam, doma sem bil pri živini.«

»Ali znaš kidati gnoj?«

»Znam ...«

Njegov glas se mi je zdel malo prezirljiv in me je
osupnil.

»Daj knjigo!«

Prelistal je mojo še skoraj popolnoma novo delavsko
knjižico, si prikimal, potem pa rekel:

»Pojdi z menoj!«

Odgnal me je v pisarno. Predstavil me je nekemu
razmeroma še mlademu gospodu z besedami:

»To bi bilo nekaj za nas.«

Z uradnikom sva ostala sama. Pisarna je bila svetla
in prijazna ter je že sama po sebi vzbujala upanje.
Uradnik je listal po moji knjižici; ko je to končal, se
je z nekako zagonetnim obrazom obrnil k meni.

»Od kod pa si?« Govorila sva nemški.

»Iz Kotelj,« sem odgovoril strahoma.

»To vem,« se je zganil gosDod. »Mislim namreč, kaj
si...?«

123

»Kaj ... kmečki sin, prav za prav kajžarski...«

»Tudi to se vidi v knjižici. Kar bi rad vedel, je: ali
si Slovenec ali Nemec .. .?«

Strmel je vame z bodečimi očmi.

Vprašanje mi je sprva zaprlo sapo; nikoli se mi še
sanjalo ni, da me bo kdo pri iskanju dela kaj takega
spiaševal. Ko sem se spet znašel, sem odločno odgovoril:

»Slovenec sem, saj še kaj prida nemški ne znam . ..«

Bil sem prepričan, da bo moj odgovor uradniku za¬
dostoval, vendar sem se korenito motil. Mož je spet nekaj
časa obračal knjižico, preden se je znova obrnil k meni.

»Slovenec si — ali nisi nemara Vindišer? V tvojem
okraju živijo Vindišerji...«

Brez premisleka sem s trdim glasom rekel:

»Jaz nisem Vindišer, temveč Slovenec. Pri nas živimo
Slovenci...«

»A tako! Potem pa zate tukaj nimamo dela. Mi smo
mestno podjetje.«

Njegov glas je bil zloben, odkrito sovražen, ko mi je
vračal knjižico. Potem me ni več pogledal. Zapustil sem
pisarno, ko da bi se bil v njej napil žganja. Bil sem tako
zmešan, da nisem mogel zbrati svojih misli. V glavi mi je
vrelo, po meni je gomazelo neko pekoče, nevarno raz¬
burjenje, ki mi je slepilo oči. Niti opazil nisem, da stojim
že pri vratarju. Naenkrat zaslišim dobrohoten glas:

»No, kaj je, ali si sprejet?«

»Nisem .. .«

»Zakaj pa ne ...?« Glas je bil začuden.

»Zato ne, ker šem Slovenec ...«

Iz mene je krčevito bruhnilo. Vratar je tlesknil z
dlanmi in se mi zakrohotal:

»Človek neumni, zakaj pa nisi rekel, da si Nemec.«

124

Zapustil sem ta nesrečni, sovražni kraj, ne da bi se
bil ozrl, in izginil po cesti. Bil sem bolj razburjen in
užaljen kakor jezen, bilo me je sram. Delo, ki sem ga že
imel v rokah, se mi je na tak čuden način naenkrat
izmuznilo iz njih. Sram me je bilo ne zavoljo mene,
temveč zaradi listih, ki so me vrgli na cesto. Ker sem
bil Slovenec, torej nisem bil niti vreden, da bi kidal gnoj
v mestnih hlevih, opravljal najnižje delo! Vsega tega
nisem mogel prav verjeti. Sam sebi sem se zdel neznan¬
sko smešen in nebogljen.

Takrat seveda tega dogodka razumsko še nisem znal
dojeti. Nisem se zavedal, da sem pravkar zletel na cesto
iz ene tistih imperialističnih naprav, katerih je bila pri
nas cela mreža in v katero je pangermansko vladajoče
meščanstvo vklepalo majhen, proletarski narod. Celovška
mestna občina je bila vsa v službi take imperialistične
politike. Delavci in kmetje, ki so zapuščali deželo in pri¬
hajali za kruhom v mesto, so se zapletali v to mrežo,
niso prodajali le dela svojih rok, temveč so se zato, da
so smeli delati, morali prodajati tudi narodnostno, mo¬
ralno. Tako so vse javne naprave sčasoma postale trd¬
njave nasilne germanizacije, trdnjave oportunističnih,
prodanih duš. Iz teh trdnjav so naglo rasli imperialistični
kremplji po vsej deželi, srebali ne le dotok iz nje v mesta,
temveč tudi množice na deželi sami.

Ponižanje me je gnalo iz mesta. Vse ceste so mi
postale pretesne, prekratke. Zdelo se mi je, da mi ljudje
z obraza berejo, kaj se mi je zgodilo. Moral sem ven,
v široko naravo, da bi mi prsi ne počile. Dan je bil lep,
od sonca že ves prežarjen in pregret. Zrak je bil miren,
pravi suščev zrak. Bregovi na severni strani mesta so že
na lahno zeleneli, svet na južni strani mesta pa je bil še

125

truden in dremoten. Nad širnim celovškim poljem, ki se
je na vzhodu stapljalo s široko Podjuno, se je na lahno'
zbirala prosojna barva, v kateri se je slikala vedrina
koroškega neba. V to širino so praznično strmeli Obir,
Košuta, Baka, Stol na jugu, Svinja na vzhodu in Dobrač
na zahodu ter še drugi gorski orjaki.

Brez premisleka sem šel dalje po cesti. Ni me zani¬
malo, kam prav za prav grem, le iz mestne tesnobe ine
je gnalo. Naposled je mestni šum ostal daleč za menoj.
Pred menoj se je med položnimi griči vila cesta dalje
proti severu. Tu sem bil samoten popotnik in postalo mi
je laže. Začel sem prosteje dihati. Dokler sem bil še v
mestu, so se mi kljub razburjenosti sem in tja še prav
na rahlo vrivale v možgane besede klavniškega vratarja:
»Bedak, zakaj pa nisi rekel, da si Nemec ...«  Imel bi
stalno službo, majhno sicer, a tako, ki bi ti odprla trdno
pot navzgor, k napredovanju. Ta strupena misel me pa ni
mogla obvladati, ker sem jo vselej hitro potlačil. Tu
zunaj sem se spet začutil močnega in samozavestnega.
Zdelo se mi je neskončno prav, da se nisem uklonil,
da se nisem hotel prodati za tako nesramno ceno, s ka¬
tero bi sam sebe zatajil. Bil sem tako zadovoljen sam
s seboj, da sem pri tem pozabil na vse drugo, tudi na svoj
obupni položaj.

Tako sem hodil morda uro, morda dve, ko sem na¬
enkrat zagledal na desni strani nad cesto veliko cerkev
z vasjo. Videl sem to podobo prvič v življenju, a sem
takoj spoznal, da so to Svatne (Gospa sveta). Zdrznil sem
se. O Svatnah sem že bral V naših domačih knjigah, a
tudi iz pripovedovanja starih ljudi, ki so včasih romali
sem, so mi bili znane.

126

Sedaj sem stal tu pred njimi, samoten popotnik sredi
ceste, ki ga brez cilja žene dalje. Veličastna podoba
»Svaten« me je vsega prevzela in me prikovala prednje.
Pred menoj se je odpiralo lepo Gosposvetsko polje. Zgo¬
dovina tega kraja, kolikor sem jo poznal, je vstala pred
menoj v vsej svoji živosti. Tukaj so si nekdaj naši pred¬
niki volili svoje voditelje. Takrat še ni bilo ne grelnic ne
mestnih klavnic, ne tega, kar je že tako zgodaj pričelo
tlačiti mojo zavest človeške enakovrednosti. Vse to pa
sem bolj slutil kakor razumel.

Sredi Svaten sem postajal spet močan. Pred nekaj
urami sem prebil veliko preizkušnjo tako dobro, da me
zdaj ni bilo treba biti sram pred zgodovinsko podobo
Svaten. V meni je rastel ponos. Govoril sem z ljudmi, ki
so se sami ali pa že njih predniki prodajali celovški go¬
spodi za kidovne vile, za dobre službe, za hiše in posestva,
za ugodje in blagostanje tega sveta. Ali to me ni bolelo,
čutil sem se vzvišenega nad njimi, sluteč, da bo prišel
čas, ko bodo za svoj oportunizem dajali obračun.

Tu na tem polju sem premlel vse svoje mladostne
občutke, vse, kar sem doživel zadnje tedne. Pritrdil sem
si, da me je razočaral hotel Trabesinger, da me je razoča¬
rala tudi tista velika palača v Vetrinjskem obmestju s
svetim Mohorjem na pročelju. Le grelnica se mi je omi¬
lila, kolikor sem v njej našel človeškega čuta. In da me
ni povsem osvojila, sem si ves presrečen priznal ravno
tukaj. Odšel bi bil s Falaričem in bi bil morda izgubljen.
Nisem spadal ne sem in ne tja. Slutil sem drugo pot. Kar
na hitro sem se odločil:

»Domov ...«

Nikamor drugam kakor domov. Pomisleki, da se
vračam opeharjen za srečo, o kateri sem sanjal, da se

127

bom vrnil osramočen, so splahneli. Domov se moram
vrniti, še nocoj, takoj, dve kroni imam še pri sebi, ki me
spet pripeljeta na trdna tla. To je rešitev. Doma bom
delal, doma bom rasel, doma se bom boril proti krivicam,
proti temu zasovraženemu mestu... In ne meneč se za
glad in za utrujenost, sem jo ves prerojen mahnil nazaj
v Celovec.

Takrat sem prvič v življenju videl Gosposvetsko polje.

Drugič sem ga videl ravno dvajset let pozneje ...

Bilo je na božični večer leta dvaintridesetega. Od
severa je drdral vlak proti Celovcu. V njem je sedel
samoten popotnik, tisti popotnik, ki je skoraj pred tremi
leti na Strojni preskočil versajski plot med Jugoslavijo
in Avstrijo. Medtem je videl mnogo evropskih dežel,
mnogo mest in gora, spoznal je mnogo narodov. Zdaj pa
se je vozil proti deželi tistih krajev, tistih mest in tistih
gora, mimo vsega tistega, kar je bilo zanj vedno najlepše
in najmilejše. Hrepeneče je štel kilometre, ure in minute,
kdaj se bodo njegovim očem prikazali obrisi Karavank.
Ta popotnik sem bil jaz ...

Božični večer se je bližal tudi skromni, leseni bajti
pod Uršljo goro. Dežela pod njo je bila vsa zasnežena in
tiha. Sredi bele kotline je dremala zapuščena vasica.
Cesta, ki je peljala izpod gore mimo bajte v svet, je bila
prazna, le sem in tja je bilo na njej videti kmeta ali
drvarja s cekarjem na rami, hitečega v bližnji trg po
meso za božične praznike. Tihoto globače je oživljalo le
šumenje potoka, spremljajočega samotno cesto.

V zasneženi bajti pa je plalo življenje, polno nestrp¬
nosti in pričakovanja. Mlada žena in dvoje majčkenih
deklic se je pripravljalo na odhod. Vsak hip je morala

128

priti vprega, ki jih bo odpeljala v Črno pod goro Peco.
Mati je nemirno strmela skozi zasneženo okence in, ko
je videla globačo vso pokrito z debelim snegom, jo je
stisnil neznan strah. Spet jo je zgrabila negotovost. Kje
je še Črna, kje še Peca, kje Koprivna in kje Železna
kapla? In kje daleč je potem še Celovec ... In spet je
potegnila iz skrivališča zmečkano pismo ter brala.

»Pridi na vsak način. Pridi z deklicama. Skoraj tri
leta vas že nisem videl in zdaj se moramo sniti. Predvsem
poskusi dobiti potni list. Saj ti nisi nič naredila in imaš
pravico iti s svojim možem. Če bi ti pa potnega lista ne
dali, pojdi na skrivaj čez mejo. Čakal te bom v Celovcu
že na božični dan. Prinesel bom s seboj tudi denar za
vas...«

Čeravno je vsako besedo pisma znala na pamet, ga je
še enkrat prebrala. Od pisma so ji oči spet ušle skozi okno
v mrzlo, belo zimo. Dogodki zadnjih dni so ji znova
bridko stopili pred oči. Trikrat je bila na okrajnem gla¬
varstvu in prosila za potni list, za visoko kolkovino je
pobrala zadnje denarje. Tam je vsakikrat prečakala cele
ure; prvič so ga ji skorajda obljubili, rekoč ji, da naj se
oglasi čez nekaj dni. Ko je prišla tja drugič, so jo go¬
spodje vzeli v klešče. Hoteli so vedeti, kje živi njen
mož, kje se namerava sniti z njim in podobne reči. Ker
navzlic vsem vabam niso zvedeli tega, kar bi bili radi, so
kar naenkrat postali sladki in usmiljeni.

»Mož, kakršen je vaš, ki zapusti ženo in otroke brez
sredstev in gre po svetu, ni vreden vaše ljubezni, va¬
šega žrtvovanja, tak mož ni nič vreden. Kaj bi torej
hodili za njim!

Ona pa je odgovorila:

9

129

»Vse, kar imate proti njemu, mene nič ne briga, vem
le, da je moj mož in da imam kot žena pravico, iti za
njim. Zato vas prosim za potni list...«

Odslovili so jo, rekoč, da naj čez nekaj dni spet
pride. In ko je že tretjič peš pregazila dolgo pot na okraj¬
no glavarstvo, so jo po neskončno dolgem čakanju na
nezakurjenem hodniku naposled nahrulili.

»Kaj stojite vedno tukaj? Potnega lista ne dobite.
Zena takega moža, ki je že deset let delal proti državi in
še zdaj v tujini ruje proti nam, nima pravice do potnega
lista...

Takrat je na naših okrajnih glavarstvih vladal šesti
januar...

Nato se je odločila za skriven prestop meje. Čas
odhoda je napočil. Ko pa je strmela v zasneženo globačo
pred bajto, ji je groza znova stisnila srce; sama bi šla
brez premisleka, toda kaj bo z otrokoma sredi take zime,
v takih strašnih, samotnih gorah, ki jih je treba prekora¬
čiti. Sredi tega malodušnega premišljevanja jo je naenkrat
vzdramil razposajeni vzklik deklic:

»Mati, jutri bomo videli očeta ...!«

Žena se je zganila in odločila: vsi skupaj bomo šli,
morajo iti, pa naj se zgodi, kar hoče. Nekoč se bo vendar
tudi nji nasmehnila sreča ...

Mrak božičnega večera je že legal na Črno pod Peco,
ko so skozi vas drsele tihe kmečke sani. Ceste so bile
popolnoma prazne, okna hiš pa razkošno razsvetljena,
izza njih je odmevalo praznično življenje božičnega ve¬
čera. Tu in tam je izza kakega okna zabliskala podoba
okrašenega božičnega drevesca, obdanega z razžarjenimi,
svetlimi obrazi zbranih družin. Družinica na saneh je bila
vsa okorela od dolge zimske vožnje, ob pogledu na ta

130

razsvetljena, praznična okna sredi snežnega miru pa so
se ji hipno zaiskrile oči in nova moč ji je šinila po zmrz-
lih udih. Pred njo je zažarela podoba velikega praznika,
ki jih čaka jutri, ko se bo temna noč spet umaknila sve¬
tlemu dnevu, tistega praznika, proti kateremu jih nocoj
vodi ta huda in trda pot.

Na dnu temnega korita daleč za Črno je mati z de¬
klicama zapustila sani. Voznik se je vrnil. Noč je bila
oblačna, na nebu ni niti ene zvezdice, ki bi gledala na
samotne popotnike in jih spremljala. Zapuščena globača
je bila obdana s črnimi stenami visokih gozdov, segajočih
od njenega dna pa gori do oblačnega neba. Tu je vladala
mrtvaška tihota, le potok, ki je tekel na dnu stisnjenega
zimskega korita, je bil edina enolično šumeča živa stvar.
Ob njem se je izgubljal ozki, beli saninec, po katerem se
je zdaj napotila mati z obema deklicama.

Pred njimi je bila dolga pot. Mati je še nikdar ni
prehodila, toda vedela je, da je od Črne do cilja, do
Železne kaple za krepkega, odraslega popotnika dobrih
šest ur hoda. Zavoljo snega bo morda treba hoditi osem
ur, morda deset, morda še več ...

Smer matere ni preveč skrbela, ker je vedela, da je
pred njo en sam saninec, s katerega ni mogoče zaiti.
Obrnila se je k najmlajši šestletni deklici, ki se je od
samote prestrašeno stiskala k njej, ter jo pobarala:

»Micej, ali boš mogla hoditi?«

Otrok je bil zavit v debelo volneno ruto, ki mu jo je
dala na pot njegova babica, da je bil podoben nizkemu,
okroglemu košu. Otrokovih nog skoraj ni bilo videti. In
ta koš je odgovoril:

»Bom, mati.. .«

#*

131

In družina je šla dalje, prodirala zmerom globlje
v globačo mimo črnih gozdnatih sten, segajočih prav do
saninca. Pod nogami je vztrajno škripal sneg. Vedno ožja
struga potoka je postajala tišja, zakaj sneg se je od obeh
bregov sklanjal zmerom niže nad vodo.

Mati je znova vprašala:

»Ali vaju kaj zebe?«

»Nak!« sta odgovorili deklici in migali dalje.

Mraz je bil hud, a naporna hoja jih je razgrevala,
da so jim gorela lica v zimski ostrini. Čez nekoliko časa
se je v bregu nad potokom prikazala samotna lučka. De¬
klici sta radostno vzkliknili:

»Mati, hiša, hiša ..,!«

V tej zimski temačni samoti je bila lučka neskončno
vabljiva in topla; samotne popotnike je mikalo, da bi
zavili k njej in jo objeli. Mati se je ozrla v mežikajočo
svetlobo in rekla:

»Da, hiša ...«

Ko je lučka izginila in so bili popotniki spet sredi za¬
puščene globače, je mlajša deklica naenkrat obstala sredi
saninca in vsa zasopla vprašala:

»Mati, zakaj pa oče ni prišel k nam nocoj, ko je
božični večer...?«

Preden je mati utegnila odgovoriti, se je oglasila
starejša deklica s pametnim, skoraj nevoljnim glasom:

»Neumnica ti, ali ne veš, da ne more priti, ker ga
žandarji iščejo ...«

Mali koš sredi ceste pa se s tem odgovorom ni za¬
dovoljil. Uprl je svoje velike, modre oči v mater in
ponovil tisto vprašanje, ki ga ji je zadnja leta že nešte¬
tokrat ponavljal:

»Mati, zakaj pa ga žandarji hočejo imeti...?«

132

Zdaj je obstala tudi mati, tri temne postave so se
strnile v en sam črn klobčič, ki se nekaj hipov ni pre¬
maknil. Potem se je materina postava sklonila k črnemu
košku, ga z ljubeznijo pobožala po zmrzlih licih in dejala:

»Zato ga iščejo žandarji, ker te ima rad, ker nas ima
vse tri rad ...«

Dva prezebla obrazka sta začudeno strmela v mater,
ne vedoč, kaj vse to pomeni. Mati se je ob pogledu nanja
bridko zganila.

»Dekliča moja, kar hitro stopimo, da bomo čimprej
tam, kjer nas oče čaka ...«

In družina je spet pogumno nadaljevala pot. Stene
ob globači so bile vedno bolj navpične in temota v njej je
bila z vsakim korakom bolj gluha in zoprna, saninec
se je ožil in se vedno globlje pogrezal v debelo sneženo
plast. Sneg pod nogami je škripal vztrajno in rezko. Mati
bi bila rada šla hitreje, toda zadrževala je korake zaradi
otrok, ki je s svojimi kratkimi nogami nista mogla do¬
hajati. Vendar so se še precej hitro pomikali dalje. Pot
se je počasi, komaj vidno dvigala. Spet je iz teme za-
mežikala luč, a zdaj na levi strani ceste. Pozneje so šli
mimo velike obcestne hiše z velikimi razsvetljenimi okni.
Veliki, svetli dom je bil tih, še psa ni bilo za kakim
oglom, ki bi bil zalajal nad samotnimi popotniki. Pred
hišo je mater obšla huda skušnjava, da bi potrkala na
vrata in poprosila za topel požirek mleka ali kave. Toda
koj jo je premagala, boječ se, da bi jo v hiši pričeli
izpraševati, kam neki hodi s tako majhnima otrokoma
na sam sveti večer. V hiši bi utegnili biti tudi kaki finan-
carji, ker je državna meja že gori na vrhovih soteske.
Šli so dalje. Pot se je še zmerom vlekla na dnu korita.
Hodili so morda dve, morda že tri ure, mati tega ni

133

vedela, ker ni imela ure, zdelo pa se ji je, da se vleče
pot že celo večnost. Deklici sta korakali z neverjetno
vztrajnostjo. Oblečeni sta bili toplo, obe zaviti v debele
volnene rute, obuti v tople nogavice, njune ročice so
tičale v debelih rokavicah. Odpornost otrok je navdajala
mater z velikim pogumom. Vedela, da ju kakor njo žene
po snegu veliko svetlo pričakovanje. Naenkrat pa je mala
deklica vprašala:

»Mati, ali je še daleč do Celovca...?«

To je bil prvi znak dekličje utrujenosti.

»Ne, ni več tako daleč. Onstran te gore je...«  jo je
potolažila mati.

»Ali je ta gora visoka?« je vprašala starejša deklica
in s strahom uprla oči v črno steno globače pred seboj.

»Ni tako visoka, naenkrat bomo čez njo ...«

Družina je spet pogumno nadaljevala pot. Mati je
otrokom trdila nekaj, česar se je sama sebi bala priznati.
Po opisu poti, ki ga je dobila s seboj, je dobro vedela,
da je treba prekoračiti visoki greben, tisti greben raz¬
vodja med Peco in Olševo, po katerem teče državna meja.
Te poti pa se je sama bala, ne toliko zato, ker bi je ne
poznala, temveč zaradi snežnih zametov, ki so gotovo
tam gori. Dosihmal pa je saninec šel še vedno po ravnini,
po globačah, iz enega korita v drugo. Na tihem jo je
skrbelo, kako bo z otrokoma premagala noč in sneg; sem
in tja se je skoraj kesala, da se je odpravila na pot z de¬
kličema. Kakor hitro pa se je domislila cilja, daljnega
Celovca in trpljenja, prezira zadnjih let, se je sleherni
pomislek spet umaknil novemu pogumu.

Naposled pa je saninec le zavil iz soteske v breg.
Odsihmal je šlo navkreber. Bila je globoko izvožena,
gladka pot, po kateri so vlačili v dolino les. Hoja je bila

134

zdaj mnogo utrudljivejša kakor prej na ravnini. Ne ona
ne otroka kmalu niso več čutili hudega mraza. Držeč
deklici za roke, se je mati počasi vzpenjala v goro. Na
gladkem sanincu je drselo in deklici sta se trdno oklepali
njenih rok.

»Micej, ali naj te nesem?« je pobarala mati mlajšo
deklico, čuteč, s kakim naporom se je otrok drži.

»Ne, mati, bom že sama šla.«

Saninec jih je imel pripeljati k samotni kmetiji v go¬
rah, od koder do meje ni bilo več daleč. Toda kmetije
ni hotelo biti. Hodili so čez gole poseke, skozi gozdove
in bele prelihe. Kadar jih je obdajal gozd, sta se deklici
tesno stiskali k materi. Pot je bila tako temačna, da so
saninec pod nogami bolj čutile kakor videle. Gozd se je
pogrezal v strahoten, mrtvaški mir. Otroka sta miže sto¬
pala ob materi, ker se jima je zde?b, da iz gozdne globo¬
čine od vseh strani zrejo nanju oči nočnih strahov. In
ko črnega lesa le ni hotelo biti konec, je starejša deklica
šepetaje vzdihnila:

»Mati, mene je strah ...«

Za njo je vzdihnila mlajša deklica:

»Mati, mene je tudi...«

Žena pa je deklici še krepkeje stisnila k sebi in ju
potolažila:

»Ne sme vaju biti strah, saj sem jaz pri vama.
Kmalu bo svetlejše ...«

»Ali res ...?«

»Res, res, poglejta, tam na koncu se že svetlika ...«

»In potem ne bo več gozda.. .?«

»Ne, potem bo pot svetla ...«

Otroka sta potolažena in navdana z novim pogumom
korakala dalje, strmeč tja, kjer je mati napovedovala

135

konec temnega gozda. Lesovje pa se je trdovratno vleklo
dalje, za svetlimi jasami je prihajal zopet gozd. Ženo je
postalo strah, če morda niso zašli, ker poti ni hotelo
biti konec. Pomirila pa jo je misel, da saninec pač mora
voditi h kaki hiši.

In korakali so dalje. Spet je vprašalo dekle:

»Mati, ali je še daleč do Celovca?«

In spet je odgovorila mati: »Ni tako daleč, kmalu
bomo tam.«

Naenkrat pa je mlajši deklič vzdihnil:

»Mati, jaz ne morem več ...«

»Siromaček moj, te bom pa nesla.«

Žena je vzela otroka v naročje. Dete se je je okle¬
nilo okrog vratu in se stisnilo k toplemu materinemu
telesu, ki je zdaj podvojilo svoje moči. Otrok je vzdržal
nenavadno dolgo, secfaj pa so ga zapustile moči.

Nazadnje pa so le prišli iz gozda na piano. Pred
popotniki se je razgrnil širok, zasnežen breg. Saninec
je zavil poševno čez polje in hoja je pbstala lažja. Tu
nekje morajo kmalu zagledati kmetijo, mimo katere drži
pot čez greben.

Mati si je oddahnila in otrokovo breme ji je postalo
lažje. Kdo ve koliko je že ura, je pomislila, obstala in
se ozrla nazaj po pokrajini, nad katero se je pravkar
dvignila. Kar pa se je pokazalo njenim izmučenim očem,
ji je stisnilo srce. Oblačno nebo, ki se je spodaj v kotli¬
nah zdelo tako nizko sklonjeno nad zasneženo zemljo,
se je tukaj na višavi dvignilo, vse gorovje je bilo golo
in prosto očem. Raztrgano hribovje je bilo zaradi snega'
in lesovja črnosivo, le tu in tam se je na njegovih po¬
bočjih svetilo zasneženo polje kake samotne gorske
domačije. Okrog te prostrane, črnosive gmote so stale

136

bele podobe silnih gora. Vso severno stran so zakrivala
orjaška ramena plečate Pece, vse bele in mrtvaške. Na
jugu sta moleli pod oblačno nebo temačna Olševa, malo
dalje proti vzhodu pa pošastna Raduha s svojimi strmi¬
mi, belimi rogovi. Cisto zadaj je iz mračnega vzhoda
strmela podoba Uršlje gore. Po koritih in globačah tega
mrkega raztrganega sveta se je vlačila sivkasta megla
in počasi lizala proti strminam pobočij.

Sredi te zimske polnočne strahote je postalo mater
strah; mraz, ki ga doslej zaradi napora in živčne nape¬
tosti skoraj ni čutila, ji je zdaj zledenil ude. Daši je bila
hči planin, se je pred tem, kar je videla in kar jo je
obdajalo, nehote zgrozila. Koliko ur že hodi skozi noč
in koliko ur neznanega sveta ima še pred seboj? Ali ne
bo omagala? To črno misel pa je takoj pregnala. Saj ta
noč ne bo večno trajala, spet bo vstalo jutro, spet bo
svetel dan. In potem bodo rešeni, rešeni tega in vsega
trpljenja. Premagati je treba le še teh nekaj ur, pohiteti
dalje. Močneje je začutila otroka v naročju in ga krepko
pritisnila na srce.

Tedaj pa je deklič v njenem naročju vzkliknil:

»Mati, luč...!«

Orokavičena ročica je pokazala tja čez temno glo¬
bačo. Mati še ni utegnila pogledati tja, ko se je že ogla¬
sila starejša deklica:

»Mati, zvoni...! Zvoni, zvoni...«

V tistem trenutku je tudi že sama zagledala miglja¬
jočo luč na nasprotnem hribu, takoj nato pa drugo na
sosednem. Iz daljave, sem izpod Olševe je začula zvon.
Tedaj je vedela, da mora biti blizu polnoči, kajti spom¬
nila se je tega, na kar je že vso pot pozabljala — da je
nocoj božična noč. Tam, kjer je zvonilo, je bila Ko-

137

privna. In tiste migljajoče lučke, ki so se zasvetile tu in
tam po hribih in grebenih, so svetile ljudem, ki so šli
k polnočnicam. Ker je kraj zelo slabo naseljen in je tod
le kakih dvajset, trideset domačij, je bilo lučk zelo malo.
Zato pa so bile tiste, ki so svetile, tem zapeljivejše.
Človek bi šel za njimi, se jim pridružil, jih spremljal skozi
razsvetljeno cerkev in se vrnil z njimi nazaj na toplo
peč. Če bi družina ne bila razbita in bi bil mož doma,
bi tako bilo. Starejšo deklico bi morda že vzela s seboj
k polnočnicam, mlajšo pa zaradi prehudega mraza go¬
tovo še ne. Tu pa se muči že ure in ure z otrokoma
sama skozi noč. Po dolgotrajnem zvonjenju je sodila, da
v Koprivni vabi, potemtakem je hodila že svojih dobrih
pet ur. In še zmerom ni prestopila državne meje. Morala
je dalje.

Pot se je vlekla čez valovito polje in trajalo je še
precej časa, preden se je tam na koncu pokazala velika,
črna domačija. V ozadju prostornega dvorišča, polnega
visokih kupov snega, je stala mogočna enonadstropna
hiša z razsvetljenim pritličjem. Obstala je v varni raz¬
dalji in premišljala, kaj naj stori, ali naj vstopi, da se
odpočijejo, ali pa naj gredo dalje? Počitek bi jim bil
zelo potreben in tudi kaka topla jed bi se jim prilegla,
toda kaj če so v hiši graničarji? Vedno ta strah, da ji
kaka nesreča ne prepreči priti na cilj.

Deklica v naročju je medtem zaspala, večja pa se
je stisnila k njej. Mati je čutila, da njeno drobno telesce
drgeče. Tu gori na višavi je bilo mnogo bolj mrzlo ka¬
kor spodaj v soteski. Tedaj je otrok ob njej zatarnal:

»Mati, mene zebe ...«

Mati se je odločila. Počasi in previdno se je pri¬
bližala hiši in varno pogledala skozi eno razsvetljenih

138

i

oken. Skozenj je videla prostorno družinsko sobo, v njej
pa le dve osebi, žensko, ki je slonela ob peči, in starca,
sedečega za mizo. V kotu za mizo je stalo preprosto
smrekovo božično drevce, na katerem je viselo nekaj
orehov. Sicer ni bilo zapaziti žive duše.

Stopila je k vratom in jih skušala odpreti, toda bila
so zapahnjena. Zato je potrkala na okno. Starec se je
zganil, se ozrl proti oknu, kjer je spet močneje potrkalo,
potem pa je segel na klop po sekiro in šel odpirat. Po
stari šegi so na božično noč v samotnih hišah oboroženi
moški varovali, kajti svoje dni so roparji radi izbirali
sveto noč za svoje pohode. Odprl je previdno in s pri¬
pravljeno sekiro v desnici, ko pa je zagledal pred seboj
mlado ženo z otrokoma, se mu je oborožena roka po¬
vesila.

Žena je zaprosila:

»Ali se smemo malo ogreti, oče, samotni popotniki
smo ...«

Starec, ki je bil tako iznenaden, da ni bil zmožen ene
same besede, se je umaknil, ji napravil prostor, nato pa
spet zaklenil vrata. Ob pogledu na mater z otrokoma
se je dremajoča ženska pri peči mahoma izbistrila ter
neverjetno zazijala.

»Dober večer, mati!« je pozdravila vstopivša žena
osuplo kmetico.

Kmetica pa še vedno ni mogla priti k sebi, trajalo
je precej časa, preden je vzkliknila:

»Za božjodelj, kaj pa se je zgodilo ...?«

Kmeta sta vsa prepadena strmela v mater z otro¬
koma. Po njunem vedenju je mati spoznala, da nista
slaba človeka, v kratkih besedah jima je zaupala, kaj
je z njo in kam je namenjena. Po tej kratki zgodbi se

139

je kmetica sesedla nazaj na klop, sklenila roke in
vzdihnila:

»Oh nesrečna mati, pa v tej hudi noči...«

V njenem vzdihu je bilo polno groze in usmiljenja.

Kmet se je hitreje zavedel in po kratkem strmenju
zamomljal:

»Ah, vi ste tista! O vašem možu pa smo že slišali..
To je tisti, ki je pred leti ušel...«

Mati je spravila otroka k peči in ju sezula, mlajša
deklica je takoj zaspala. Kmetica je skuhala kave ter jim
postregla s pogačo in z mesom. Kmeta sta bila sama
doma in varovala, drugi so odšli k polnočnicam. Ko so se
okrepčali, je mati vprašala, če je meja močno zastražena.

Kmet je zamahnil z roko:

»Nocoj lahko greste po glavnem sanincu. Graničarji
se grejejo v stražnici.. Kdo pa bo v taki zimi oprezoval
po meji?«

»In koliko je še do Železne Kaple?«

»Ob lepem vremenu in dobrem potu ima čvrst pešec
še skoraj štiri ure ...«  je počasi dejal kmet, a se je takoj
ustrašil svojih besedi.

»Še tako daleč ...«  Žena je vsa onemela obsedela
na klopi.

»Poslušajte, kaj vam bi svetovala. Ostanite lepo pri
nas do jutra, potem pa pri belem dnevu nadaljujte pot.
Boste veliko laže in veliko hitreje hodili.. .«

Po kratkem premisleku pa je žena povabilo zavrnila:

»Ne morem, mati, ker moram že jutri dopoldne biti
v Celovcu. Mož me čaka ...«

Videč njeno odločnost, kmeta nista več silila vanjo.
Čas je hitro tekel in preden so se prav zavedeli, je minila
ura. Žena se je dvignila:

140

»Iti moramo, ako hočemo pravočasno biti tam ...«

Medtem sta deklici zaspali; starejšo je mati lahko
prebudila, toda mlajše nikakor ni mogla spraviti k sebi,
čeprav jo je močno stresala. Ni preostalo drugega, kakor
da jo odnese spečo. Ta čas, ko se je mati bavila z otro¬
koma, pa je kmet nataknil škornje, oblekel debel bukov
jopič in pristopil k materi:

»Spremil vas bom čez mejo — če že morate iti; var¬
nost je varnost. Otroka pa lahko jaz nesem ta čas ...«

»Tu imate pa za na pot...«

Kmetica je izročila materi zavitek kruha in mesnine,
ki ga je skrivaj pripravila. Mati se je vsa ginjena zahva¬
lila. Še nikoli ni tako močno občutila, kaj so dobri ljudje.
Bila je spet krepka in pogumna. Kmet je vzel spečega
otroka v naročje, potem so zapustili samotno domačijo
in se obrnili proti meji. Pot je šla še vedno navkreber
čez gole planjave in skozi nizko, višavsko gozdovje. Po
kaki polurni hoji je kmet zapustil saninec in krenil v ozko
gaz, rekoč:

»Varnost je varnost. Vrag s svojim repom nikoli ne
miruje ...«

Hotel se je izogniti obmejne stražnice ob glavnem
sanincu.

Gaz se je izgubljala po zasneženi planoti. Kmet je
s spečim otrokom korakal spredaj, za njim je stopala
deklica in zadaj je šla mati. Starcu je segal sneg do
ramen, materi vrh glave, dekletce pa se je izgubljalo na
dnu gazi. Le počasi so se pomikali dalje, kajti navzlic
globoki gazi je bilo na njenem dnu skoraj do kolen prše¬
čega snega, ki se je neprestano mlel pod nogami in oviral
hojo. Oster mraz je starčevo brado kmalu pokril z belim,

141

ledenim srežem. Na oblekah popotnikov je sproti zmrzo¬
val sneg, ki so ga odbrusili od visokih sten gazi.

Planota se je hudo vlekla. Minila je morda cela ura,
preden so jo prehodili in spoznali, da se svet pred njimi
začenja nagibati na nasprotno stran. Napravili so še ne¬
kaj ovinkov, dokler se niso znašli na sanincu, ki so ga
prvotno zapustili.

Kmet je obstal.

»Smo že čez mejo in zdaj ste na varnem,« je dejal
z glasom, ki je komaj skrival tiho zadovoljstvo.

Zdaj je mati šele zagledala ne daleč za seboj dve
brleči lučki. Tam sta bili stražnici obeh sosednih držav,
mimo katerih je vodil glavni saninec. Globoko si je od¬
dahnila, zakaj premagana je bila najhujša ovira dolge
poti. Zdaj se ni več bala dolgih ur, ki jo še čakajo.

Nekaj trenutkov so popotniki neodločno stali na pla¬
njavi. Tu je bil zrak zelo mrzel, a miren. Redko, nizko
in vse belo smrečje je obdajalo tiho planoto, ki se je po¬
časi izgubljala v valovito zimo. Materine oči so zastrmele
proti vzhodu, kjer se je zdaj odpiral tisti svet, kamor je
bila namenjena. Pokrajina na tej strani razvodja je bila
oni na koprivski strani popolnoma podobna. Iz mreže
globokih lepenjskih, remšeniških, belanskih in obirskih
korit so se dvigala strma, zvita pogorja; zdelo se je, ko
da bi videl pred seboj zapuščeno prekleto deželo. Mračno
nebo, medla svetloba snega in odsev neskončnih gozdov
je zlilo nad to deželo grozotno, mrko barvo. Ozadje na
zahodu je bilo zagrajeno z gorami, ki so bile grše in bolj
divje kakor gore, obdajajoče koprivski kot.

Stali so na planoti, visoki mnogo nad tisoč metrov.
Sedaj se je bilo treba spustiti navzdol v ta divji, razriti

142

svet. Misleč, da se hoče kmet vrniti, je žena stopila k
njemu in mu rekla:

»Dajte mi otroka, vam pa bog povrni, kar ste storili
za nas ...«

»Ne, otrok tako lepo spi, pustite mi, da ga še nekaj
časa nesem,« je zamomljal kmet skozi zobe.

»Oče, ali ni prehudo za vas?«

Kmet se je z mehkimi očmi ozrl vanjo, potem pa
molče zavil navzdol po sanincu. Pot je bila zdaj lažja,
toda hoja je zaradi gladkega saninca kmalu postala utrud¬
ljiva, pod nogami je nevarno drselo in starejša deklica
je večkrat padla. Mati je ni smela izpustiti iz rok. Na¬
posled so popotniki prišli do samotne kajže ob cesti, ki
pa ni bila razsvetljena. Tu je kmet obstal, se odhrkal
in dejal:

»Mati, primite otroka.«

Žena je vzela otroka v naročje in se hotela še enkrat
zahvaliti spremljevalcu, ta pa je že stopil k nizkemu
okencu v bregu, potrkal nanj in zaklical:

»Martin, hej, ali spiš?«

Kmalu se je v bajti zasvetilo in od znotraj je zavre-
ščal starikav ženski glas:

»Kdo pa je? Martina ni doma, odšel je v Kaplo k
polnočnicam...«

Kmet se je vrnil k onim na cesti.

»Mislil sem, da bi Martin šel z vami, pa je le baba
doma.«

Neodločno je stal pred ženo, ki je takoj uganila nje¬
govo skrb.

»Oče, zdaj se pa le vrnite, zdaj se nič več ne bojimo.
Dovolj daleč ste šli z nami.«

143

»To že, ali kdo bo nesel otroka...?« je zamrmral
starec.

Zaradi prelaganja pa se je otrok prebudil, si pomen-
cal z rokavičkami zaspane oči, potem pa pogumno zace¬
petal z nogami in zaklical:

»Mati, jaz bom sama šla...«

Mati ga je postavila na saninec.

Starec si je potegnil z roko preko zasreženih ust,
nato je pogledal najprej proti globači, kamor se je pot
izgubljala, potem pa proti nebu in dejal:

»Mimo najhujšega ste že, to je res. Snežilo pred ju¬
trom tudi ne bo. Zaiti tudi nikamor ne morete, ker vodi
v Kaplo le ta saninec, vedno dalje po globači. Star sem
že, če bi bil mlajši, bi šel z vami do Kaple ...«

Ženo je starčevo usmiljenje ganilo, začela mu je
znova prigovarjati, naj se vrne, kar pa je zanjo storil,
mu ne bo nikoli pozabila.

»Tudi možu bom povedala, ko ga vidim, gotovo ve
za vas ...«  mu je obljubila.

»Pozdravite ga, čeprav ga ne poznam. In srečno
hodite ...«

Starec in mlada mati sta si stisnila roke in se ločila.
Zamolkel šum potočka, ki je pod bajto pritekel iz stran¬
skega korita, je udušil odmev škripajočih korakov, izgi¬
njajočih v breg in v dol.

Srečanje s starcem je mater navdalo z novim zaupa¬
njem; pogumno se je pognala dalje. Tudi otroka sta ka¬
kor prerojena in polna novih moči stopala ob njeni strani.
Pot se je še vedno spuščala navzdol, toda odslej z veliko
manjšo strmino. Globača, po kateri so šli, je bila pusta
in neobljudena ter zasuta z visokim snegom. Sem in tja
so prišli do kake jase, kjer so bili nakopičeni hlodi in

144

drva. Ko so prišli še niže v dol, se je tu in tam v bregu
pokazalo belo polje, tu in tam je bilo visoko gori v bregu
mogoče zapaziti obrise kakega samotnega domovja.

Hoja navzdol jih je utrudila,- materi so se jela šibiti
kolena in deklici, ki sta se je držali za roke, sta postajali
vedno težji. Starejša deklica se je obesila nanjo in bojaz¬
ljivo pobarala:

»Mati, ali je še daleč ... ?«

»Ne, zdaj ni več daleč, zdaj bomo kmalu tam.:.«
je tolažila mati sama sebe in otroka. Laž je pomagala
in otroka sta nekaj časa spet krepko hodila. 2eni se je
zdelo, da hodijo že neskončno dolgo, kar jih je kmet
zapustil, morda uro, morda tudi dve. Upala je, da se bo
globača kmalu začela širiti in da se bo naposled na nje¬
nem koncu prikazala Kapla. Toda pot se je neusmiljeno
vlekla dalje po neusmiljeni, samotni soteski. Čez nekaj
časa se je še bolj utesnila in postala še bolj črna. Pogled
vanjo je ženi stiskal srce in mozeg: včasih se je ozrla
proti ozkemu nebu nad njo, ali tudi tam gori ni bilo
nobenega usmiljenja, njegova črnosiva barva ni hotela
obledeti.

Naenkrat je vzdihnilo mlajše dekletce:

»Mati, mene pa zebe ...«

»Mene tudi, mati...« je pritegnila starejša.

Sem iz ustja globače je res brusil oster mraz, ki je
iz Podjune prodiral skozi belanska korita med gorovje.
Med gorami je bila zima toplejša. Po drevju ob cesti se
je pričelo kazati ivje.

»Otroka, zato pa stopimo malo hitreje, da se bomo
ogreli,« ju je bodrila mati.

Spet je pomagalo in otroka sta začela krepkeje
stopati. Kmalu pa sta pričela ponovno pešati. Mati se

in

145

temu ni čudila, saj sta bili dekletci gotovo že več kakor
deset ur na nogah in je bil pravi čudež, da sta se tako
čvrsto držali pokonci. Zdaj pa so jele njune moči po¬
puščati.

»Mati, počijmo si malo in se ogrejmo,« je čez čas
svetovala starejša deklica.

Na materinih ustih je zaigral bridek, prestrašen
smehljaj. Tudi sama je bila že hudo oslabljena. Ob cesti
je pod zasneženim, do tal vejastim drevjem bilo vse
polno temnih kotičkov, ki so jo kakor skrita zavetja
vabili k sebi. Zdelo se ji je, da bi se tam počutila dobro,
ako bi se z dekletci za nekaj minut stisnila vanje. Toda
hitro se je otresala teh napadov slabosti. Spominjala se
je, da se je tako godilo ljudem, ki so v zimah omagali,
počenili v sneg in bili šele v zadnjem trenutku rešeni
smrti. Strah pred belo smrtjo ji je vlil novega poguma.
Krepko je stisnila otrokovi ročici in ju potegnila dalje.

»Ne, Vidica, nikakor ne! Ne izplača se več, ker smo
že blizu Kaple ...«

Otroka sta se potolažila, spet napela svoje mlade
sile in šla dalje. Soteska se je spet pričela vleči, kakor
bi je nikoli ne hotelo biti kraj. Edino znamenje, da se
ne sučejo vedno na enem in istem mestu, je bila voda
kraj saninca, ki je postajala vedno večja in vedno bolj
šumeča. Potok je neslišno sprejemal nove pritoke in
naraščal.

Kmalu so srečali skupino ljudi, moških in žensk, ki
jim je po sanincu prisvetila s plamenicami nasproti. Ko je
ugledala pred seboj ženo z dvema otrokoma, je skupina
presenečeno obstala. Ljudje so bili tako osupli, da niti
odzdravili niso na materin pozdrav:

»Dober večer, ljudje ...«

146

Sele čez nekaj časa je rekel nekdo:

»Dobro jutro, mati, čigavi pa ste?« Strmeli so vanjo,
ker je nihče ni poznal. »Ali ste namenjeni k svitnicam?«

Najlepša muzika, ki jo je mati kdaj slišala, je bil ob
tej uri pozdrav: dobro jutro, mati. Torej se vendar bliža
konec te dolge neskončne noči. Vsa presrečna je vzklik¬
nila:

»Da, k svitnicam gremo! Kako daleč pa je še do
Kaple?«

»Skoraj dve uri še bo, ker tako melje pod nogami,«
je dejal tisti, ki je svetil z baklo. Družba se je vračala
od polnočnic.

»Jojmene, še dve uri...  !« se je materi prestrašeno
izvilo iz grla.

Družba se ni mogla načuditi; srečajo ženo z dvema
otrokoma, ki pravi, da gre v Kaplo k svitnicam, pa ne
pozna poti. Preden pa so utegnili potešiti svojo rado¬
vednost in jo izprašati, se je žena že poslovila od njih.

»Srečno, moramo hiteti, da ne zamudimo. Imamo
kratke noge ....«

Mati je odhitela dalje in kmalu so bili spet sami
v soteski. Novica, da je še dve uri do trga, ki se ji je v
prvem hipu zdela tako grozna, ji je zdaj dala novih
moči. Zdaj vsaj ve, kako daleč še ima. Dve uri naposled
nista tako huda stvar, ako imaš za seboj že deset ali več
ur hoda. Te dve uri bodo že še premagali, pa naj jim
tudi noge okrvave.

In tako so šli dalje.

Kmalu pa je Vidica, starejša deklica, vprašala:

»Mati, koliko pa je dve uri...  ?«

»Dve uri sta čisto kratki, je čisto malo hoda,« je
odgovarjala mati.

10 *

147

»Ali je to res?« je silila deklica dalje.

»Res, res, boš že videla, samo stopimo ...«

Spet je med njimi zavladal molk. Njihove moči so
šle h koncu; deklici sta bili čisto izčrpani in sta pričeli
težko sopsti, po malem pa sta pričeli tudi že zaostajati.
Če bi žene ne krepila zavest, da so z vsakim korakom
bliže rešitve, bi morala obupati. Začela je otroka bodriti
s pripovedovanjem, kake lepe reči ju čakajo v Celovcu
pri očetu, kaj vse jima bo oče nakupil in kako lepo se
bodo imeli. To je pomagalo, otroka sta se zamislila v
naslikano, prelepo podobo svidenja in pozabila na vse
drugo.

Micej, mlajša deklica, je vprašala, ko da bi se pre¬
budila iz sanj:

»Ali bomo potem vedno ostali skupaj... ?«

»Zmerom — nikoli več ne bomo šli narazen. Tako
je oče pisal...«

In deklici sta z novimi močmi pobirali stopinje po
sanincu. Ker pa poti le še ni hotelo biti konec, se je
Micej znova oglasila:

»Mati, jaz ne morem več ...«

Za njo je rekla Vidica:

»Mati, jaz tudi ne ...«

»Moj bog, kaj pa bo?« je vzdihnila mati sama pri
sebi. Kakor vkopana je obstala sredi snega. Otroka sta
žrtvovala svoje zadnje sile. Poslednji kos poti ju bo
morala pač nesti. Ali tudi sama je bila že vsa izčrpana.
Toda tudi to zadnjo težavo bo zmagala.

Deklici sta nemo stali pred zaskrbljeno materjo in
strmeli v njeno upadlo lice. Vsi trije so bili prevzeti od
velike, skupne usode, ki jih je do zdaj krepko držala
pokonci, zdaj pa so pod njeno težo začeli omagovati.

148

Ob pogledu na preplašeno mater sta se postavici pred
njo na lahno zdrznili. Morda sta v njenih velikih očeh
zagledali svetle solze, ki so se ji tedaj usule po licu.
Glasne tožbe pa iz materinih ust ni bilo.

Preteklo je nekaj težkih trenutkov. Mati se je že
odločila, da pobaše otroka in si ju naloži, enega v na¬
ročje, drugega pa na hrbet. Nenadoma pa se je starejša
Vidica obrnila stran in rekla:

»Ne mati — jaz bom sama šla ...«

Micej je storila ravno tako in rekla:

»Mati, jaz tudi...«

In že sta jo pričeli pobirati dalje. Mater je ta hra¬
brost globoko presunila, hitro se je sklonila in drugo za
drugo poljubila na premrla ličeca. Postala je spet mir¬
nejša in močnejša.

Prerojeni in navdahnjeni z novo, sveto močjo borbe,
so odšli dalje in sneg pod njihovimi koraki je spet
vztrajneje škripal. Bili so mimo zadnje postaje svoje
križeve poti, kajti čez nekaj časa je mati zapazila, da
postaja megla okrog njih svetlejša, a tudi ostrejša.
Obcestno grmovje, ki se je tu in tam prikazovalo iz nje,
se je pričelo izgubljati. Naenkrat se je tudi potok nekam
izgubil. Globača, po kateri so toliko časa rili, se je
neopaženo začela stekati v novo, širšo kotlino. Skozi
meglo so od nekod zamežikale dremotne luči, nekje v
meglenem ozadju je zvonilo počasi in veličastno.

V zasneženo kotlino je prodiral zimski svit.

»Otroci, prišli smo .. .« je rekla mati zmagoslavno,
njen glas pa je bil bolj podoben dihu kakor vzkliku. S po¬
slednjimi močmi so omahovali dalje. Kmalu so se pri¬
kazale prve obcestne hiše. In preden so se dobro za¬
vedeli, so popotniki dospeli v Železno Kaplo.

149

Mati je zavila v prvo gostilno, ki jo je našla. Zaradi
svitnic so bile ob tej uri že vse gostilne odprte. Ko je
družina stopila v svetlo, toplo sobo, so jo zapustile moči;
zgrudila se je na klop ob peči. Mati je prva odprla oči
in pogledala okrog sebe. Na steni je zagledala uro in
tedaj se je iz njenih prsi izvil zagrljen, slaboten krik.

»Štirinajst ur ...«

Od Črne do Železne Kaple so hodili štirinajst ur. —

Dopoldne istega dne sem sedel v nekem celovškem
lokalu in čakal, da mi prijatelj pride naznanit prihod
moje družine. Čakal sem dolgo in nestrpno na tisti tre¬
nutek, ko bom spet zagledal svojce, od katerih sem se
pred leti moral tako neprostovoljno ločiti. Tuje goste,
ki so prihajali in odhajali, sem komaj zapazil. Razpo¬
loženje božičnega praznika, ki je vladalo po hiši, me je
puščalo hladnega, kajti jaz sem sanjal o leliko lepšem,
srečnejšem božiču svojega srca.

Naposled je prijatelj prišel in prisedel, njegov obraz
je bil ves vesel:

»Ti — prišli so, ravnokar so prišli. Pri meni te
čakajo. Ali kakšni so — štirinajst ur so hodili čez Kara¬
vanke v tej zimi, v tem snegu ...«

»Greva, takoj greva k njim ...«

Srce mi je drhtelo od same velike sreče.

Tedaj pa je pristopil k meni civilist, mi položil roko
na ramo in rekel z mrzlim glasom:

»V imenu republike — aretirani ste...«

V imenu republike sem se koj nato preselil v poli¬
cijske zapore na Novem trgu, ne da bi prej videl ženo

150

in otroke. V imenu republike so mi pobrali ves denar,
ki sem si ga bil za družino prihranil s pritrgovanjem
od ust.

Pri prvem zasliševanju so gospodje sumljivo me¬
žikali, ko sem jim povedal svoje ime.

»Torej ste gospod N. N., tesar iz Borovelj .. . ?«

»Točno, kakor vidite v potnem listu, ki ga imate
pred seboj. N. N. iz Borovelj . ..«

Pod silo razmer sem bil tisti čas v svojih doku¬
mentih res iz Borovelj doma, torej državljan republike.

»Hm ...«  so dejali gospodje, nato pa so me vtaknili
v zbiralno celico med celovške reveže in potepuhe, ki
me niso nič kaj prijazno sprejeli, kajti bil sem enajsti
gost v celici, ki je imela prostora le za štiri jetnike. Tam
so me pustili dva dni, tretji dan pa so me odgnali v
pisarno.

»Kako gre, gospod N. N. iz Borovelj... ?« me je
vprašal komisar.

»Gre, kakor gre. Kako dolgo pa me še mislite za¬
drževati v vašem brlogu?«

Komisar se je sklonil nad mizo, kakor da bi bil v
veliki zadregi.

»Da, saj bi vas bili že izpustili, toda medtem se je
nekaj zapletlo ...«

Dvignil je obraz k nekemu civilistu, ki je z drugimi
vred stal v sobi.

»Kako ste že rekli, gospod, da se pišete?«

»N. N. iz Borovelj ...«

Civilist je točno ponovil vse imenske, rojstne in
poklicne podatke, ki jih je vseboval moj potni dokument.
V pisarni je bilo ob mojem vstopu neznosno vroče, zdaj

151

pa se mi je naenkrat zazdelo, da je v njej hudo mrzlo.
Komisar se je rahlo nasmehnil, razprostrl roke in kakor
brez moči vzkliknil:

»Zdaj imamo dva gospoda N. N. iz Borovelj. Kaj
naj storimo?«

Stvar je bila popolnoma preprosta: policija je po¬
klicala iz Borovelj tesarja N. N., čigar potni dokument
sem imel, in mi ga predstavila. Ker se nobeden od naju
ni hotel vdati in sva oba trdovratno trdila, da sva N. N.
iz Borovelj, je komisar iz sosedne sobe poklical še dva
neznana mi civilista in ju vprašal:

»Kateri teh dveh gospodov je tesar N. N. iz Bo¬
rovelj?«

Oba gospoda, ki so ju za to preizkušnjo tudi prignali
iz Borovelj, sta pokazala na mojega soimenjaka. Odsih¬
mal me skoraj niso več potrebovali.

»Ali ste prišli morebiti kot dvojček na svet?« je
vprašal komisar mojega soimenjaka.

»V družini nas je bilo enajst otrok, toda dvojčka ni
bilo nobenkrat pri hiši,« je zatrjeval moj soimenjak slo¬
vesno.

S tem je bilo moje boroveljske štorije konec in jaz
sem postal spet jaz. Kot tak sem zvedel, da sem osum¬
ljen kot agent, ki je prišel v mirni Celovec delat revo¬
lucijo, razen tega pa je jugoslovanski šesti januar od
avstrijskih oblasti zahteval še mojo izročitev.

Čez nekaj dni so me iz zbiralne celice dali v celico
hišnih delavcev, to pa bojda zaradi tega, ker sem bil
— Korošec, čeprav ne iz Borovelj doma. Moja nova
družba je obstajala iz štirih sojetnikov, domačih delav¬
cev, ki so čistili hodnike, pisarne, kurili peči in raz¬
našali hrano. V tej celici je bilo res udobno, hrane je

152

bilo na pretek, peč je gorela cel dan in jetnik je lahko
ležal po mili volji, medtem ko je v drugih celicah vladal
mraz in je bilo ležanje čez dan strogo prepovedano.

Moja nova družba je bila zelo pisana; sestajala je
iz enega Čeha, zaprtega zavoljo potepuštva, iz enega
Dunajčana, zaprtega zaradi iste stvari, ki pa je povrhu
bil še nacionalsocialist, dalje iz enega Primorca, ki je
brez dovoljenja prekoračil avstrijsko mejo, in nazadnje
še iz četrtega jetnika, nekega banaškega Švaba —
mojega sodržavljana. Skraja si nisem bil na jasnem,
zakaj ta mož sedi, prekmalu pa sem zaslutil, da ga je
poslal k meni v zapor šesto januarski konzulat v Celovcu.

Švab je poskušal iz mene izvleči razne stvari: zakaj
sem pred leti zapustil Jugoslavijo, kje sem prekoračil
mejo, kod vse sem ta čas hodil, s kom sem bil in po kaj
sem — osel neumni — prišel v Celovec.

Udrihal je na vse kriplje čez šesti januar, govoril
o skorajšnji revoluciji in se delal, ko da je istega mi¬
šljenja kakor jaz. Pustil sem ga čvekati in si mislil: Le
sediva, se boš ti prej naveličal kakor jaz. Dober teden
se je mož trudil z menoj, ko pa je nazadnje sprevidel,
da ne pride nikamor, je obupal. Vdal pa se ni, temveč
je sklenil, da se bo najprej maščeval. In to je tudi
storil.

Moji celovški prijatelji, ki so takoj zvedeli, da sem
zaprt, so kmalu izvohali, v kateri celici sedim. Ker pa
je ta celica imela okence na odprt park, smo bili že
četrto noč v stikih. Skozi okno so mi potem vsako noč
pošiljali stvari, ki jih v zaporu ni bilo mogoče dobivati.
Vseh teh raznih priboljškov so bili deležni tudi moji
sojetniki in seveda tudi naš banaški Švab. In neke noči

153

so pri nas napravili preiskavo ter poleg drugih nepo¬
membnih stvari našli pod slamnjačo tudi kemično tinto.

Zdaj je bil ogenj v strehi. Vsi smo tajili, da ne
vemo, kako so te stvari prišle v celico, najbolj pa se je
rotil sam Švab, ki je trdil, da mora med nami biti izda¬
jalec.

Dunajčan, ki mu je bilo zelo všeč, da so me moji
celovški prijatelji takoj našli, medtem ko se zanj njegovi
politični somišljeniki niso zmenili, čeprav je sedel že
nekaj tednov sredi njih, je predlagal:

»Tovariši, naj se zgodi kar hoče, mi našega prijatelja
(namreč mene) ne izdamo.«

Vsi so bili za to, tudi Švab iz Banata. Prihodnji dan
so nas zasliševali. Posledica tega zaslišanja je bila, da
sta Dunajčan in Čeh odšla za štiri in dvajset ur v tem¬
nico, potem pa se nista več vrnila k nam. Primorec se
je izmotal s tem, češ da ne zna nemški in da ne ve,
kaj smo drugi govorili. Jaz sem seveda pričakoval, da
bom deležen usode Dunajčana in Čeha. Toda na moje
veliko začudenje so me pustili v stari celici. Vanjo sta
se vrnila tudi Švab in Primorec. Stvar je bila jasna:
Švab me je hotel še dalje kontrolirati, Primorca pa so
dali nazaj zato, da bi med sabo govorila slovenski, kajti
Švab je vedno trdil, da pač razume nekaj srbščine, slo¬
venščine pa niti besedice ne.

In sedeli smo skupaj dalje.

Moja stvar se že celih štirinajst dni ni hotela nikamor
premakniti. Nekega dne pa me je poklical komisar k sebi
in mi dejal, da zame zelo slabo kaže in da moram biti
pripravljen na to, da me nekega dne odpeljejo na mejo
Jugoslavije.

154

Že koj spočetka sem zaslutil, da bi se iz tega zapora
dalo morda tudi pobegniti. Naša celica je bila v pritličju
na koncu hodnika, iz katerega so bila vrata na majhno
dvorišče. Hišni delavci so vstajali že ob petih zjutraj in
se potem prosto gibali po hodnikih in po dvorišču. Da bi
se bolje spoznal s položajem, sem hodil čez dan včasih
na dvorišče in cepil drva. Spoznal sem, da možnost po¬
bega ni bila ravno prevelika; dvorišče je bilo namreč
v višini kakih šest metrov pokrito z gosto mrežo bo¬
deče žice.

Navzlic tveganosti pa sem se odločil za pobeg. S
Primorcem sva se domenila, da mi bo s hodnika odpahnil
vrata celice. Pred preiskavo so bila ta vrata med hišnim
opravilom skoraj vedno nezapahnjena, po preiskavi pa
jih je Švab od zunaj pridno zapiral.

In nekega januarskega jutra sem se splazil iz celice
na dvorišče. Hišni delavci so delali spredaj v pisarnah,
straža pa je kakor navadno bila pri njih. V zaporih so še
spali, dvorišče je bilo tiho in zapuščeno, nad vsem pa je
ležal mir zimskega mesta, ki se je ob tej zgodnji uri šele
komaj začelo prebujati.

Takoj sem se lotil premišljenega načrta: v kot dvo¬
rišča sem postavil kozo za rezanje drv, nanjo pa dva
velika, prazna balona za karbid. S tem sem si napravil
podstavek, s katerega sem z rokami lahko dosegel mrežo.
Nikoli nisem bil telovadec in če bi mi bil pozneje kdo
naložil, naj se s tega podstavka popnem do mreže in
pridem čeznjo, bi si tega ne upal lotiti. V tej sili pa sem
naenkrat zgrabil za mrežo, jo odtrgal od zidu in se z nad¬
človeško močjo pognal kvišku. V hipu sem se znašel vrhu
bodičaste mreže, kjer sem obstal kakor okamenel. Pri
odskoku s karbidnega balona se je podstava pod mojimi

155

nogami zrušila in oba balona sta se z velikanskim ro¬
potom zatrkljala po kamnitnem dvorišču. Že sem bil pre¬
pričan, da je vse izgubljeno, ter s pridržano sapo čepel
nad dvoriščem.

Toda stvar je po nekem čudežu ostala brez posledic.
Povzpel sem se više in kmalu stal na strehi nizke po¬
licijske stavbe. Okrog mene je bila še temna zimska noč,
redke svetilke na bližnjem trgu so komaj živo medlele
skozi gosto jutranjo meglo. Od nekod so s trotoarja od¬
mevali osameli koraki prvih jutranjih vstajalcev.

Sedaj sem bil torej na strehi. A do tal je bilo vendar
precej metrov. Razen tega je okrog stavbe korakala nočna
policijska straža. Prisluhnil sem. Straža se je počasi bli¬
žala od Novega trga sem. Povzpel sem se dalje po ploščati
strehi, tako da sem videl tja na Novi trg. Iz megle nisem
razločil drugega kakor obrise črnega lintverna. Ta čas
je straža počasi korakala nazaj proti trgu. Če sem hotel
priti s strehe, sem moral hiteti. Spustil sem se na nižji
prizidek, od koder sem skočil na trotoar. Padel sem morda
kakih pet, šest metrov globoko; v kakem drugem pri¬
meru bi se bil najbrž sesedel, zdaj pa me je držal pokonci
moj odpor. Preden sem se zavedel, sem že hitel skozi
prazni park onstran zaporov. Za menoj se nič ni ganilo.
Gospodje z Novega trga me bodo pomnili. ..

Zunaj je vladal vražji mraz, toda jaz ga nisem čutil,
ko sem hitel skozi predmestne ulice proti skrivališču.
Hiša, kamor sem se bil namenil, je še spala in moral
sem jo buditi.

»Kakšen pa si, prijatelj?« je vzkliknila gospodinja,
ko sva prišla v kuhinjo.

Bil sem ves raztrgan, ves krvav po rokah, po prsih
in po kolenih. Bodeča žica, skozi katero sem se preril,

156

mi je dala svoje, toda med begom vsega tega nisem za¬
pazil in tudi čutil nisem nič.

Bil sem svoboden, rešen in krit.

Pol ure po mojem pobegu je banaški Švab pokukal
v našo celico in me ni več našel. Policijski aparat na
Novem trgu je planil pokonci in me začel zasledovati.
Poklicali so na pomoč policijske pse. Pasja sodrga me je
zelo dobro zasledovala vse do predmestja, kamor sem jo
pobrisal. Na nekem samotnem razpotju pa so šli psi po
levi gazi, medtem ko sem jaz odšel po desni. Naj so poli¬
caji počenjali, kar so hoteli, psi so dosledno šli na levo in
izgubljali sled za menoj. Rešila me je neka kuštrava
psica, ki je šla iz mesta pred menoj in je pri tistem raz¬
potju krenila na levo.

Banaški Švab je delal zelo dobro. Bilo je točno, kakor
sem predvideval: policija je vdrla v hiše kakih štirih,
petih poštenih nacionalističnih celovških meščanov in jim
pretaknila vse kote od strehe do tal. Ker me tam niso
našli, je policija odgnala s seboj vse osuple gospodarje
tistih meščanskih hiš. Možakarji so sicer vsi iz sebe
trdili, da mojega imena še nikdar niso slišali, ali besna
policija jih je vendarle pestila in so morali nekaj ur pre¬
biti med raznimi capini in ušivci na Novem trgu.

Do tega neprijetnega presenečenja celovških mešča¬
nov je namreč prišlo takole:

Nekega dne mi je Švab dejal:

»Iz tega aresta bi človek lahko tudi pobegnil...«

Ker sem molčal, je nadaljeval:

»Ko bi bil jaz namesto tebe, bi ne čakal tukaj na
izročitev v Jugoslavijo. Ali te skominata Glavnjača in
Mitroviča . .. ? Saj vidiš, kako je straža površna. Vrata
celice so večkrat odprta in včasih bi človek kar pri belem

157

dnevu lahko odšel ven. Če me bodo še dolgo zorili tukaj,,
jo bom še jaz pobrisal. Samo kam bi se dejal, ne vem,
ker sem v mestu popolnoma tuj...«

Zasvitalo se mi je, kam pes taco moli.

»Prijatelj, to je najmanjša skrb; ako bi imel namen
pobegniti, imam v Celovcu cel kup znancev, ki bi me
dobro skrili in mi tudi radi pomagali dalje ... A meni ni
treba pobegniti, saj se nimam ničesar bati. Komisar mi
je rekel, da me Avstrija ne bo izročila, zato me bodo prej'
ali slej tako izpustili.«

In pri tej priložnosti sem mu naštel imena nekaterih
častitih celovških meščanov. — To je bilo moje mašče¬
vanje nad Švabom, nad šesto januarskim konzulatom in
nad Celovcem ...

Nekaj dni sem se skrival pod kuhinjskim podom in
čakal, da se bo razburjenje celovške policije poleglo. Bati
se je bilo, da bi me agenti naposled le iztaknili. Sicer
pa sem nekaj dni ležal kakor ubit, ker sem imel kosti
od skokov in padcev nevarno razrahljane. Razen tega
tudi mesta ni bilo mogoče kar tako zapustiti; prijatelji so'
me namreč sproti obveščali o namerah in pripravah No¬
vega trga. 2e na dan mojega pobega iz ječe so sprevod¬
niki vseh vlakov in šoferji vseh avtobusnih prog prejeli
mojo sliko. Torej se ni bilo mogoče nikamor ganiti.

Tretji ali četrti dan sem naposled zapustil svojo skrev
pod podom in se preselil v sobo. Čutil sem se že zdravega
in močnega ter mirno čakal nadaljnjih dogodkov. Družino
so mi prijatelji medtem spravili iz mesta na varno. Upal
sem, da jo bom pred odhodom iz Celovca še videl.

Vse to pa se je podrlo čisto nepričakovano, in sicer
zategadelj, ker sem nenadoma in čisto proti svoji volji
postal — vodovodni inštalater.

158

Nekega lepega zimskega popoldne plane v sobo stra¬
ža, ki so jo celovški prijatelji postavili zame, in krikne:

»Detektivi, skrij se ...!«

Moral sem nazaj v skrivališče pod kuhinjski pod.
Planil sem v kuhinjo in za hip presenečen obstal: kuhinja
je bila polna neznanih mi tujih žensk. Moj gospodar je
bil namreč zakotni pisač, ki je ljudem delal razne prošnje
in pritožbe in je zdaj sedel sredi svojih strank. Kaj sem
hotel. Ali naj se dam prijeti policajem, ali pa naj izročim,
svojo skrivnost tej množici žensk?Toda za premišljevanje
ni bilo časa.

Odriniti težko omaro iz kota, dvigniti pokrov iz poda
in smukniti v luknjo je bilo zame opravilo dveh, treh
sekund. Zame je bila s tem stvar končana, toda ne tako
za zbrano kuhinjsko družbo. Moja nenadna prikazen je
bila najbrž zelo čudna, kajti ženske so prvi hip skoraj
okamenele. Osupli gospodar pa ni izgubil glave. Takoj
se je skušal izmazati iz zadrege s tem, da se je obrnil
k ženskam:

»Zdi se mi, da pri vodovodu ni nekaj v redu ...«

Zbrane ženske pa je ta čudni prizor tako zbegal, da
so planile iz hiše in se kakor preplašene vešče razkropile,
preden se je prisebni gospodar utegnil dobro ozreti.

Policije ni bilo k nam, temveč je šla mimo hiše, toda
moje nadaljnje bivanje v skrivališču je spričo pregnanih
žensk postalo nemogoče, čeprav me je gospodar napravil
za vodovodnega inštalaterja. Že ob mraku sem se preselil
drugam, treba pa je bilo tudi gledati, da se čimprej spra¬
vim iz mesta samega. Moji prijatelji so pohiteli s pri¬
pravami za odhod. Že prihodnjo noč se je pokazala ta
možnost. Neki naš prijatelj šofer je moral s svojim to¬
vornim avtomobilom odpotovati na Dunaj. To je bilo

159

kakor nalašč. Odhoda torej ni bilo mogoče odlagati, zato
sem moral zaenkrat opustiti misel na snidenje s svojo
družino.

Zmenili smo se, da bom počakal na avto že prihodnjo
noč na cesti, ki pelje iz Celovca proti Svatnam. Točno ob
dogovorjeni uri sem bil z dvema spremljevalcema na do¬
ločenem kraju. Večer je bil mrzel, da je kar pokalo. Bila
je ravno polna luna in bledikasta luč je sijala na zemljo.
Mraz je tako očistil zrak, da se je na nebu razločila vsaka
zvezdica in da se je na zemlji poznala vsaka senca.

Pred nami je ležalo širno Gosposvetsko polje v tihem,
nepremičnem zimskem spanju. Pokrival ga je čez kolena
visok sneg. Iz te bele prostranosti so se dvigali gozdnati
holmi s svojimi črnimi sencami, ki so si čez belo polje
podajale svoje skrivnostne roke. Tu in tam po jamah se
je snežna belina prerajala v komaj vidno, rahlo meglico.
Iz ozadja na desni strani se je kazala podoba samih Sva-
ten; mogočno sivo zidovje svatenske cerkve se je vijoli¬
často zrcalilo skozi tiho prosojnost, da se je iz daljave
zdelo, ko da stoji osamel prestol na koprenastem polju.
Ozadje tega pogleda je zastirala Šenturška gora pa
otmanjski hribi. Vsa ta mala, zaokrožena deželica, se je
pogrezala v veličastno prostranost široke, svetle pokra¬
jine, ki je oči skozi to zrcalo niso videle, a so jo tem
močneje slutile. To je bila celovška kotlina. Njeno nedrje
je bilo v širokem krogu obdano z visokimi, v mesečini se
topečimi belimi mejniki, na jugu z mejniki Karavank, na
severu in na zapadu s predgorji Visokih Tur, na vzhodu
z laboškimi gorami.

Vsi trije smo se tresi od hudega mraza, ki je ta
večer dosegel morda trideset stopinj. Moja duša pa ga
ni občutila, ker je bila vsa zatopljena v lepoto tega po-

160

gleda. Bil sem prepričan, da gre podoba tega zgodovin¬
skega kraja le meni k srcu, toda naenkrat je eden izmed
mojih spremljevalcev zamišljeno vzdihnil:

»Zlodej — je to prekrasen pogled.. ,«

Drugič v svojem življenju sem stal na Gosposvet¬
skem polju.

Kakor nekdaj pred dvajsetimi leti, sem tudi zdaj
prišel sem zbit, nebogljen, osleparjen za najnlemenitejše
občutke človeške dostojnosti. Podoba tega. kraja me je
zabolela pri srcu. Zakaj neki me ta lepa dežela preganja,
ko ji vendar nič slabega ne želim, ko nočem nič drugega,
kakor biti njen vredni sin? Preganjala me je takrat, pred
leti, ko je bila še vsa združena v enem velikem cesarstvu,
pa mi ni marala dati niti skorje hlapčevskega kruha; pre¬
ganja me tista, ki leži onstran belih mejnikov, Karavank,
in ki se imenuje svobodna domovina; preganja me ta
košček, ki se razprostira tukaj pod to zimsko kopreno in
je del tako imenovane svobodne republike.

In kakor sem se ob prvem svidenju tega kraja nasrkal
novih moči in sem ga zapustil z novim pogumom za
poznejše življenje, tako je ob pogledu na to presvetlo
krasoto tudi zdaj začel rasti moj odpor. Mraz me je kmalu
nehal tresti in žilava, topla moč se je polastila mojih pre¬
zeblih udov.

Bela dežela je bila tiha kakor zimsko pokopališče,
toda sredi nje nisem bil osamljen — pri meni sta bila
dva moja tovariša, ki sta z enakimi očmi in enakim duhom,
čeprav ne z enakimi občutki strmela vanjo. Tudi nismo
njene podobe vsi trije občudovali v istem jeziku, zakaj
jaz sem bil sin tistega proletarskega naroda, ki se je na
tem svetu naselil pred več ko tisoč leti in ga skušal
ohraniti zase, medtem ko sta se moja prijatelja prištevala


161

k onemu narodu, ki je s svojo kapitalistično močjo v pre¬
teklem stoletju zavladal nad tem krajem. Toda vsi trije
smo strmeli nad to prečudno deželo z istim duhom odre¬
šilnega človeškega spoznanja, ki bo nekoč oba naroda
pobratilo in ki bo nekoč Gosposvetsko polje edino na¬
pravilo večno lepo ...

Iz tega strmljenja nas je predramil glas svatenskega
zvona: ura je bila devet. Naš čas je prišel, kajti bili smo
zmenjeni, da bo avto točno ob devetih privozil tod mimo.
Toda čakati smo morali še kake pol ure in se že bali, da
se je zgodilo kaj, kar je preprečilo šoferjev odhod.
Naposled pa smo le zaslišali iz daljave brnenje motorja.
Stali smo v varstvu gozdne sence ob cesti in se pripravili.
Ali kako smo osupnili, ko se avto na določenem mestu
ni ustavil, marveč z nezmanjšano brzino vozil dalje.
Misleč, da se je voznik zmotil, smo vsi trije začeli glasno
kričati in ga klicati, obenem pa smo na vso moč drveli
za njim. Avto je res pričel počasneje voziti, toda ustavil
se navzlic vsemu ni. Tovariša sta pričela šoferja na ves
glas preklinjati, kajti podoba je bila, da se je mož v
zadnjem trenutku skesal in jo hoče sam odkuriti dalje.

Ali zdaj ni bilo časa za tako premišljevanje. Kmalu
smo pridrveli do voza, ki je počasi vozil dalje; jaz sem
se od zadaj prijel za rob visoke, odprte karoserije in se
pognal kvišku. Ako bi ne bilo mojih tovarišev, bi bil
najbrž klavrno cepnil na zamrznjeno cesto, toda prijatelja
sta me s tako močjo porinila za noge kvišku, da sem se
v hipu prekucnil čez rob in se postavil na glavo v —
odprt, prazen sod.

Med našim tekom za avtomobilom, sem ujel še neko
bežno podobo. Po gazi, ki je vodila čez polje do ceste,
je počasi korakal neki moški. Prizor, ki se je pred nje-

162

govimi očmi pravkar dogajal, ga je najprej prikoval v sneg,
ko pa je videl, kako kričimo in naskakujemo voz, se je
obrnil in jo naglo odkuril tja, od koder je prišel. Gotovo
je mislil, da je priča roparskega napada sredi ceste.

Avto je začel voziti s prejšnjo naglico. Spravil sem
se pokonci in še videl tistega moža, hitečega v diru proti
bližnjemu gozdu, moja tovariša pa ste že izginila s ceste.
Kmalu so izginile izpred oči tudi Svatne. Toda stoje ni¬
sem dolgo vzdržal, bil sem namreč razoglav, ker mi je
pri skoku na avtomobil zletel klobuk z glave in obležal
na cesti. Mraz je bril tako ostro, da sem se koj potuhnil
nazaj v sod, kjer me vsaj pih zraka ni dosegel.

Bil sem rešen, čeprav v tako čudnih, nerazumljivih
okolnostih. Mnogo pozneje sem zvedel, zakaj šofer ni
obstal, kakor je bilo prvotno dogovorjeno. Nenadoma se
je namreč lastnik tovornega avtomobila odločil, da se
to noč tudi on pelje na Dunaj. Lastnik pa ni smel vedeti
za naš načrt. In kakor so mi pozneje povedali, je bil
lastnik eden tistih celovških meščanov, ki so se zaradi
mene in tistega švabskega provokaterja iz Banata sezna¬
nili z zapori na Novem trgu. Brez njegove vednosti sem
se vtihotapil v njegov voz. Imel sem srečo; gospodar je
menda že od Celovca dalje dremal, pa ni čul našega ro¬
potanja.

V taki čudni družbi sem se vozil potem vso noč.
Srečno, mati, srečno, deklice, ki ste štirinajst ur hodile
ponoči čez zasneženo gorovje, kamor vas je gnalo hre¬
penenje po svidenju.

Vozili smo se vso noč; čim dlje je trajala vožnja,
tem hujši je bil mraz. Čepel sem v sodu, ki me je branil
le pred pihom, ni me pa mogel braniti pred mrazom. Telo
mi je postalo trdo in po nekaj urah že nisem več čutil

n*

163

nog; bil sem prepričan, da mi bodo zmrznile. Toda kaj
vse zmore človeška volja; tisti odpor, ki je že od nekdaj
gorel v meni, me je ohranil tudi na tej dolgi, strašni
poti. Kadar se mi je pričenjalo že temniti pred očmi, sem
se spomnil bridke in brezupne poti, ki jo je nedavno
hodila moja družina, pa sem se vsakikrat otresel slabosti.
V taki borbi sem se grel vseh dvanajst ur, kolikor je tra¬
jala vožnja od Celovca do Dunaja.

Ne boste nas! Ta klic mi je neprenehoma žgal kri,
me bodril, me ohranjal. ■

Po neskončno dolgi noči je napočil dan. Rdečkasto
sonce tega dne je naglo razganjalo jutranjo meglo. Iz
daljave sem že videl blesk Dunaja. Avto je vozil hitreje
in naglo smo se bližali cilju. Kmalu nas je zajela široka
predmestna cesta. Preden sem se dobro ogledal, smo bili
že pri znanem spomeniku: »Spinnerin am Kreuz.«

Aha, zdaj je prišel čas, da izginem. Skobacal sem se
iz soda; noge so me nosile, ko da bi vstal iz tople, pernate
postelje, ne pa iz nepokritega soda. Prihodnji hip sem se
spustil zadaj čez rob karoserije in skočil na zmrli tlak.
Avto je oddrvel dalje, ne da bi voznika zapazila, da je
medtem kdo izginil z voza. Trdno sem stal na tleh, bil
sem rešen. Nekaj ljudi je osuplo strmelo na razoglavega
popotnika sredi ceste, toda moje oči tega. niso videle,
ker so bile vse motne od sreče nad doseženo zmago.

Nad Dunajem je žarelo zimsko jutro. Mesto je bilo
vredno pogleda takih oči, kakor so bile moje takrat. Vse
lepo, čisto, svetlo, nebo, zemlja in sonce. Tam za morjem
hiš, tam za velemestom pa je tekla svetla Donava, vsa
široka in ponosna. Ob pogledu na to prelepo sliko zim¬
skega jutra se mi je srce razširilo in pesti so se stisnile:

»Ne boste nas, nikoli nas ne boste . ..«

164

OB VERSAJSKIH PLOTOVIH

Globača, po kateri teče naša Drava od Žvabeka do
Traberka, nima nobenega pravega zemljepisnega imena;
koroška Podjuna se zemljepisno prav za prav konča že
pri Žvabeku, a tako imenovana dravska dolina nekdanje
štajerske dežele se pričenja šele pod Spodnjim Traber-
kom. Sosedje pravijo temu svetu na kratko: za Dravoj.
Kljub temu da je ta ped zemlje prav za prav brez imena,
so jo gospodje na versajski mirovni konferenci vendarle
iztaknili. In ker so jo iztaknili, so jo razdelili na dva
kraja, čeprav je ta. svet živel v skupnosti, odkar stoji.
Pa ne, da bi ga razcepili po narodnostni meji, ki teče
najprej severno od Drave od Gorenč čez Legerpuh in od
tam k ustju Labodnice, ki se v Labodu izteka v Dravo,
ter od tod spet dalje proti severu na vrh Košenjaka. Niti
ga niso razcepili po meji, ki jo je v teku tisočletij izgrizla
v naravo voda Drava, temveč so ga precepili pošev in
počez ter potegnili mejo od Strojne na jugu do Košenjaka
severno od Drave.

Že kot pastir sem strmel z naših bregov in hribov
proti temu skrivnostnemu svetu, o katerem mi doma niso
vedeli povedati kaj drugega, kakor da se tam začnejo že
Nemci. Njegova skrita lega me je mikala, dasiravno sem
čutil pred njim neko čudno tesnobo, kakor jo čuti človek
z vrhov pred globačami. Tiste štiri fare, ki so jih Versajci
pripojili slovenski zemlji osemnajstega leta, sem pozneje

165

dobro spoznal, saj je bil med njimi tudi Traberk s svojimi
velikimi sejmi, kamor sem hodil z očetom spoznavat
Juda, Nemca in Kranjca. Bil je na tem koščku zemlje tudi
črneški Sveti Križ, kamor smo od doma hodili po odpustke
za naše grešno življenje. Onih pet far pa, ki so jih v Ver¬
saillesu dali Avstriji, pa nisem nikoli dobro poznal in bi
jih brez pomoči šestega januarja najbrž tudi nikoli ne bil
spoznal. Tej pomoči se imam torej zahvaliti, da sem
pregledal skrivnosti tudi tega dela zadravojske globače.

Pol ure od Traberka ležijo na desnem bregu Drave
tihe Črneče. Skrite so v vznožje Tolstega vrha ali Crne-
ške gore, kakor se imenuje severna plat tega hriba, in
opaziš jih šele, ko se jim že čisto približaš. Cerkev in grad
kipita v zrak s svojimi začrnelimi zidovi. Iz starih časov
ni o tej vasici nič znanega. Tembolj pa so slovele Črneče
pred kakimi osemdesetimi, devetdesetimi leti, ko je v
gradu gospodaril graščak Lušin. Možak je bil zelo bogat
in je imel prečudno navado, da je vsem svojim dninari¬
cam hotel segati pod krila. Včasih je zažvižgal na prste'
in poklical dninarice domov. Vse ženske, stare in mlade,
so takoj zapustile delo in jo pocedile kar čez polje proti
gradu. Katera je bila prva pri graščaku, ji je segel pod
krilo, zato pa je dobila pet rajnišev. Tako je delal leta in
leta in, ko se je tega opravka naveličal, se je ustrelil;
nato so mu zvonili v vseh cerkvah, kar jih je videti iz
graščine. V današnjih hudih časih si človek takega prešušt-
nika težko predstavlja. Kaj bi se zgodilo, ako bi danes,
ko ženske nimajo niti za sol, komu padlo na misel,
žvižgati in razdajati zlate in srebrne rajniše za tako
majhen trud?

Iz Črneč dalje se vije pot ob vznožju Crneške gore.
Vso ozko dolino napolnjuje močan, enakomeren šum,

166

kakor bi skoznjo odmevala daljna, večna pesem. To je
Drava, ki je ne vidimo, ker je skrita v svoji globoki
strugi; njeni vrtinci in njeni kolovrati šumijo in bučijo
skozi tiho deželo danes kakor nekdaj, ko so te kraje
pokrivali še gozdovi in je sredi njih visoko v bregu sto-
loval grad Tribenj, od koder so tribenjski graščaki, za
njimi pa njihovi dediči, vovberški grofje, prežali na
trgovce in kupčevalce, ki so nosili svoje tovore skozi
dravsko dolino. Danes ni od tega gradu nobenega sledu
več, le na kamnu, ki je iz njegovih razvalin zdrknil
v dolino do ceste, se samoten popotnik lahko spočije. Še
malo prej pustimo za seboj mogočno Sušnikovo posestvo,
imovino nekdanjega svobodnjaka v tem kraju. Pred dve¬
ma rodovoma je tedanji Sušnik, ki so ga imenovali »der
windische Minister«, s svojim prijateljem Einspielerjem
zasajal po teh krajih slovenske mejnike. Njegovi dediči
pa, ki jih je napredek pognal z rodne grude, nadaljujejo
zdaj njegovo delo z druge strani in skušajo zabijati mej¬
nike velikega življenjskega prostora našega sosednega
naroda.

Za Tribnjem se svet kmalu odpre in pred popotnikom
se razgrne prelepo libeliško polje, na čigar koncu sameva
velika in lepa vas Libeliče ali, kakor ji pravijo domačini,
Nebliče. Več kakor tisoč let so Libeliče živele svoje
življenje pod vznožjem Libeliške gore, sredi gozdov, rže¬
nih in ajdovih polj in ob večnem šumenju sosedne Drave,
dokler ni naposled prišlo do versajskega miru. Ob ple¬
biscitu je velika večina Libeličanov glasovala za priklju¬
čitev k Jugoslaviji. Navzlic temu je bila občina seveda
pripojena Avstriji. Ko pa so se temu Libeličam uprli, jim
je razmejitvena komisija, sestoječa iz peterih velesil, za¬
čela deliti njive, travnike in pašnike ter je prebivalcem

167

te kotline napravila novo mejo tako, da sta vas in dobra
polovica občine pripadli Jugoslaviji, ostali del pa Avstriji.
Ljudje, ki so živeli nad tisoč let skupaj, so se ločili, in
njive, ki so toliko časa skupaj rodile, so se razdelile.
Zdaj gre versajski plot tik za vasjo.

Libeliče pa niso belile glav le versajskim mirotvor-
cem in mironoscem, temveč tudi našim državotvorcem iz
časov šestojanuarskega režima. Zasluga za to gre hlapcu
Antonu Stermicu, ki je bil zaradi razmejitve libeliške
občine pristojen hkrati v oba njena dela. Temu pri¬
merno je seveda živel zdaj na naši, zdaj na nemški strani.
Menda pred kakimi desetimi leti je hlapčeval pri prvem
kmetu onstran meje. Tedaj se je po slovenskem delu
Libelič raznesla novica o čudni navadi tega hlapca: po¬
noči, kadar drugi posli po napornem delu počivajo, tiho¬
tapi ta Stermic iz nekega prečudnega navdušenja nekako
literaturo, bombe in granate čez mejo, skratka vse, kar je
potrebno za revolucijo.

Ta stvar ni na slovenski strani versajskega plotu dala
pokoja nekaterim januarijcem. Zato so neke noči vdrli
čez mejo v hlev, kjer je Stermic počival, ga zvezali in ga
kakor medveda prepeljali na svojo stran. Hlapca so torej
tako rekoč ukradli. V Evropi je zaradi tega nastal velik
škandal. V dunajskem parlamentu je naglo zasedala ko¬
misija za zunanje zadeve, časopisje je pisalo dolge uvod¬
nike in znani Otto Bauer je grozil, da bo stvar spravil
pred Društvo narodov, videč v tem dejanju kršitev terito-
rialnosti. Stermicu se ni godilo kakor Cankarjevemu
Simnu Sirotniku, ki je umiral na meji med dvema občina¬
ma, ker ga nobena ni hotela spoznati za svojega občana.
Medtem ko sta se prej obe državi otepali Stermica ter

168

mu nobena, niti Jugoslavija niti Avstrija, ni hotela priznati
državljanstva, češ da razmejitev ni natančno določila,
kam ta siromak spada, se mu je zdaj sreča nenadoma na
ves glas zasmejala: obe državi sta se pulili zanj, trdeč, da
je državljan obeh mejašev. Temu se je Stermic najbrž
imel zahvaliti, da je čez leto dni spet odnesel svoje kosti
nazaj v avstrijski del Libelič .. .

Koj za Libeličami prestopi popotnik, ki sme hoditi
po cesti, državno mejo. Preden prideš v Potoče, drugo
središče razdeljenih Libelič, greš mimo mogočnega libe-
liškega gradu. Gradovi so od nekdaj merili zgodovino
našemu slovenskemu ljudstvu tudi v teh krajih in grad
mu je tudi zdaj določil novo — mejo. Človek sicer ne
razume, zakaj se graščak ni odločil za monarhijo na tej
strani, ampak za demokratično republiko na oni, vendar
je bilo tako, da je dal potegniti mejo za svojim hrbtom.
Najbrž je že takrat vedel, kaj so demokratične republike
in kaj lahko postanejo.

Kmalu se prikažejo Potoče. Toda vas, skrita v za¬
tišju Libeliške gore, nas ne zanima, saj je podobna nešte¬
tim drugim vasicam po naši zemljici. Bolj nas zanima lepa
kmečka, skoraj veleposestvu podobna domačija kraj
Potoč. Čeprav vzbuja večina kmetij tod okrog videz trdno
stoječih hiš, se ta, o kateri govorimo, zelo razlikuje od
svojih sosed tako po prostranosti in urejenosti poslopij
kakor tudi polj okrog njih. Tu domuje prvi naseljenec
iz rajha, ki mu je celovški Heimatdienst v smislu narodne
enakopravnosti priskrbel dom na naših slovenskih tleh.
V Tiiringenu, kjer je premalo zemlje za kmete, ker je
imajo graščaki preveč, je prodal svojo prezadolženo
zemljo. Z denarjem, ki mu je ostal, bi tam doma ne mogel

169

kupiti poštene bajte, tukaj na Koroškem pa je s pomočjo
raznarodovalne institucije kupil posestvo za trideset glav
živine.

Stopimo torej k temu modernemu kolonistu. Mož je
že več kakor petdesetleten, ne govori mnogo, ni prijazen,
kakor so sicer tod domači prebivalci, je prej celo oso¬
ren. Človek, ki pride k njemu že tako pcln predsodkov,
postane še bolj nezaupljiv. Toda kmalu se izkaže, da ima
mož čudno skorjo na sebi. Čisto po svoje in tako rekoč
brez občutka govori, kolikor govori. Razlaga, da se
ukvarja z mlekarstvom in s krompirjem. Hvali zemljo.
O domačinih trdi, da so dobro ljudstvo, da pa ne znajo
dobro gospodariti. O politiki ne zine besede. Pri sosedih
izvemo tudi, da se za politiko ne briga kaj prida in da
so tisti, ki so ga z velikim upanjem poslali semkaj za
versajski plot, zaradi tega z njim nezadovoljni. Svoje
poslanstvo na tem ozemlju pa le opravlja, čeprav čisto po
svoje. Znano je v okolici, da je kljub pomoči Heimat-
diensta do vratu zakopan v dolgove. Podobno se godi
tudi večini njegovih rojakov, ki jih je kakih tri do štiri
sto naseljenih ob koroškem versajskem plotu.

Od Potoč dalje teče pot proti skriti Suhi. Bregovi
strojanskega hribovja segajo tu ponekod prav do Drave
in njen šum je zato mestoma močnejši, silnejši. Polja
je malo ravninskega, a navzlic temu ima tudi Suha svojo
graščino, kakor vsaka druga vas na levem bregu te
dravske globače. Od Suhe proti Žvabeku se vije cesta
visoko nad Dravo skozi gozdnato pobočje, ki se imenuje
Flegarca. V prejšnjih časih so pliberški flegarji, uprav¬
niki in opravniki takratne posvetne gosposke ob tej
cesti oprezali za prekupčevalci in kmeti, ki so hodili
s sejmov, ter jih ropali. Kmetje so tej gospodi postavili

170

večen spomenik s tem, da so ta del sveta imenovali
Flegarca. S kajžarjem, ki ima sredi Flegarce ob cesti
svojo kajžo, sva se o tem pogovarjala.

»Danes tega le ni več!« hočem jaz pohvaliti napredek
novejšega časa.

»Seveda!« se mi pomenljivo nasmehne kajžar. »Da¬
nes so to drugače napravili. Davčni urad so kar v Pli¬
berku napravili...«

Pol ure dalje je že Zvabek, vas, znamenita zaradi
tega, ker je pred svetovno vojno vedno soglasno volila
kandidata slovenske narodne stranke, medtem ko je pri
plebiscitu tretjina glasovala za Avstrijo ... V prejšnjih
časih so prebivalci mežiške doline v trumah romali k
žvabeškima podružnicama na Sveto mesto in k Sveti
Luciji. V prvo so se zatekali splošni pregrešniki, v drugo
pa na očeh bolni romarji. Tudi temu romanju so napravili
konec versajski mejniki, kajti brez obmejne izkaznice te
niti bog ne more več uslišati.

Zgoraj nad Suho, na najvišjem vrhu razvodnega gre¬
bena med Dravo in Mežo, leži Strojna, stara hribovska
naselbina, slavna zaradi predobrih hruševih moštov, ka¬
terim marsikatero vino ni kos. Odkar je pripadla Jugo¬
slaviji, se je proslavila še z enim rekordom, ki je gotovo
svetovnega pomena. Na strojansko enorazredno ljudsko
šolo so namreč nastavili učitelja, ki si je moral seveda
sam kuhati, ker takrat ni bilo gostilne v kraju, učitelj
pa je bil samec. Ko se iz šolskega dimnika nekaj dni ni
pokazal dim, je učitelj prišel h kmetu Janežu in prosil
gospodinjo, naj mu napravi izdatno jajčno jed, češ da že
nekaj dni ni ničesar dal v usta.

»Iz koliko jajc pa?« ga je vprašala kmetica.

»Iz trideset!« se je odrezal mož.

171

»Ali ne bo nekoliko preveč?« je podvomila kmetica,
boječ se, da ni prav razumela naročila.

Ker je mož vztrajal pri svojem naročilu, se je go¬
spodinja spravila na delo in mu nacvrla jajčne jedi iz
tridesetih jajc, ki jih je izgladovani učitelj urno po¬
spravil z dobršnim kosom kruha in stvar poplaknil z ne¬
kaj litri ozimičevca. Nato ni bilo učitelja spet nekaj dni
na spregled in celo šolski otroci, ki so prihajali k pouku,
ga niso mogli nikjer iztakniti. Strojanci so vdrli v uči¬
teljevo stanovanje, ki so ga pa našli praznega. Strojanski
učitelj je izginil neznano kam in vse poizvedovanje za
njim je bilo zaman. V njegovem zapuščenem stanovanju
niso našli drugega kakor nekaj starih jedilnih listov iz
vseh samostanov, kar jih premore Slovenija. Nekdo se
je lotil študija teh jedilnikov in ugotovil, da z najboljšim
razpolagajo trapisti v Rajhenburgu. Nos je nos, odšli so
za to sledjo in res so našli pobeglega učitelja pri trapistih,
kjer je zapečatil tragiko svojega stanu.-

In nekega pomladnega jutra leta tridesetega sem tudi
jaz stal vrh Strojne in ogledoval, kje bi se pognal čez
versajski plot. Za menoj se je namreč gnal šesti januar
v svojem prvem zaletu. In tako sva kraj majnika meseca
naposled pridirjala na Strojno, to se pravi, da sem jaz
že stal pred mejniki na vrhu strojanskih hribov, medtem
ko se je šesti januar šele poganjal za menoj iz doline.
Bilo je še zelo zgodaj, nekako ob tistem času, ko na
vzhodu še ni svita, a ko ga je vsak čas pričakovati in
ga zvezdnato nebo s svojim begajočim utripanjem tako
rekoč že napoveduje. To napovedovanje neba pa more
razločiti le kraja vajeno oko.

Po dolinah in kotlinah je ležala debela vigredna
megla in pet prostranih sivkastih jezer se je razprosti-

172

ralo pred menoj: prvo tako jezero je zalilo ozko in kri-
vantasto mežiško dolino, en zobčasti zaliv je segal čisto
sem pod vznožje Strojne; drugo jezero se je razprostiralo
proti jugovzhodu, kjer je pod njim ležala skrita mislinjska
kotlina; na severu, takoj pod grebeni strojanskih hribov,
je megleno jezero pokrivalo dravsko globačo od Traberka
do 2vabeka; skozi komeljske prelaze na zahodu se je
videl kos morju podobne bele prostranosti, ki ji ni bilo
mogoče videti kraja, in to je bila Podjuna. Dalje proti
severu je ležalo še eno jezero, a pod tem je počivala
laboška dolina. — Med temi belimi morji in okrog njih
so se dvigale gorske pošasti Uršlje gore, Pece, Raduhe in
Smrekovca na jugu, Kozjaka, Pohorja in Košenjaka na
vzhodu, Golce in Svinje na severu, medtem ko meglenost
na zapadu ni imela meje in je le od južne strani padala
vanjo senca Obirja in Karavank ...

Spustil sem se na štor in sem se zatopil v razgrnjeni
svet okrog sebe. Bolj kakor z očmi sem gledal s srcem;
vse, kar je bilo tedaj videti, in vse, kar je bilo skrito, se
je ta hip zrcalilo v mojem srcu. Skoraj me je hotela
premagati neka bridkost. Ali bo res treba zapustiti vse
to, kar leži tostran mejnikov? Dvajset let mladostnih
sanj, vsa leta svetovne vojne, med katero je srce iz da¬
ljave hrepenelo po tej prečudno lepi skoposti, in deset
let dela in truda za še večjo lepoto teh krajev in njiho¬
vega življenja. . .?

Svet, sredi katerega sem sedel, je bil tih, niti naj¬
zgodnejši in najnemirnejši ptički se še niso oglasili. Pri¬
sluškujem cesti, ki gre po grebenu od vzhoda proti
zahodu. Tudi tam je tiho. Nobena vejica se ne gane, le tu
in tam prav težko kane kaka rosna kaplja na mlado brst,
ki se potem strese in skoprni v negibno tihoto. Dolgo

173

sedim tako sredi samote in prisluškujem versajskemu
plotu, ki gre tam na robu za cesto. Prav za prav pri¬
sluškujem svojemu srcu, ki postaja vedno bolj nemirno,
ki se še bori z nevidnim sovražnikom. Potem mi uide
pogled proti mežiški dolini. Zdi se mi, da se površina
meglenega jezera širi in dviga sem proti meni. Možakasti
Peca in Uršlja gora toneta nekam v modrikast soj. Med¬
tem ko dotlej iz bele dravske globače nisem slišal no¬
benega glasu in se je zdelo, kakor da je na severni strani
tik pod Strojno brezdanji prepad, zaslišim nenadoma
kratek, a razločen šum. Kaj je to...? To je Drava na
dnu globače. Eden izmed njenih neštevilnih kolovratov
je izgubil ravnotežje in pljusknil premočno. Da ... Saj
se čuje kakor rahlo udarjanje valov. Kaj se godi v člo¬
veku, ki sedi v višini nad tisoč metrov in sliši pljuskanje
dravskih valov sedem sto metrov pod seboj...?

Tedaj sem vstal in se ozrl še enkrat proti jugu in
proti vzhodu, zraven pa mi je prišlo na misel: Da, iti
moraš, šesti januar je lahko vsak čas za teboj in tako
je bolje, da se mu ogneš. Če poneseš s seboj v srcu vso
lepoto, ki jo zdaj vidiš in jo slutiš, in če poneseš s seboj
vse dosedanje življenje, te ne bo konec niti onstran
versajske meje. Povsod boš našel brate ... Previdno sem
se bližal cesti, globoko zadihal in z enim samim korakom
preskočil versajski plot. Šum, s katerim me je sprejela
hosta na oni strani, je ostal brez odmeva. Tedaj so zapele
prve ptice in za Pohorjem je mežiknila prva zarja, zadnja
v domovini...

Pod Flegarco je brod čez Dravo. Struga je polna
vodovja, kajti v Tirolah in v Turah se je topil sneg in
so se pričeli tajati ledeniki. Vrtinci in večni kolovrati
razdraženo pljuskajo, šum vodovja odmeva visoko med

174

strme bregove. Kako lepa, kako silna je ta voda Drava . . „
Počasi se odmika star, razšvedran brod od brega. Zaradi
deročega toka ima brodar polne roke dela. Sam star in
siv se zrašča s sivo vodno površino in s sivo jutranjo
okolico. Od daleč sem najbrž tudi jaz ves siv. Brod zajame
sredina struge in škripajoč se pomika proti drugemu
bregu.

Zdaj sva že izven nevarnosti, ker je brod zaplul v
širok, miren zaliv. Brodar, ki mi skraja na vprašanja niti
ne odgovarja, postane zdaj vedrejši in zgovornejši. Med¬
tem ko le sem in tja zamahne z veslom, mi pripoveduje
nekaj iz svojega življenja. Tudi on ni iz tega kraja in
tudi njega je poslal sem Heimatdienst. Toda ker ni bil
mož doma s Švabskega ali iz Tiiringena, temveč iz so¬
boških hribov tam za Košenjakom, mu niso priskrbeli
domačije za trideset glav govedi, temveč bajto za dva
repa in star brod, ki se z njim razen tihotapcev in po¬
tepuhov skoraj nihče ne vozi. Kot obmejnik je že zdoma
govoril oba jezika in se zato počutil domačega med
suškimi domačini. Ko ga vprašam, kako se počuti sicer,
mi odgovori:

»Nič ne rečem, toda rad bi dočakal to, da bi se mi,
kadar zaidem v krčmo, ne bilo treba usedati k mizi za
vrata, ampak da bi smel sesti tja, kamor sedajo spodobni
ljudje. ..«

Ker sem mu stisnil v roko dvojno prevoznino, se je
tako zavzel, da je še dolgo stal na robu broda in strmel
za menoj, dokler mu nisem izginil v grmovje nad bregom.

Pri Pirkšmidu, obcestni gostilni na Dromlji, se človek
ne naveliča poslušati starega krčmarja, ki tod že skoraj
štirideset let roko ven moli. Ta kraj je pred vojno spadal

175 -

k nemški obmejni občini Legerpuh. Krčmar je bil tiste
vrste slovenskih naseljencev, ki so dolga desetletja pred
vojno naseljevali izumirajočo labodsko dolino vse od
Laboda pa gori mimo Volšperga. Nemški kronisti, ki so
bili v skrbeh za nemški značaj tega prelepega kota ko¬
roške dežele, so nekoč s strahom ugotavljali, da je že
vsaka tretja kmetija v slovenskih rokah. Njih strah pa je
bil popolnoma neutemeljen, kajti nekaj je pripomogla
nemška kultura, nekaj okolje, največ pa slovenski opor¬
tunizem, da so se ti naseljenci že v drugem rodu utopili
v nemški večini. Utopili se niso le tisti, ki so prišli v
nemško celoto, temveč tudi tisti, ki so se naselili na
levem dravskem bregu med tamošnjo slovensko večino.

Pirkšmid pa ni bil oportunist, ampak je mislil, da je
vseeno, če iz njegove hiše roko ven moli Slovenec ali
pa ponemčeni Slovenec. Zato je ostal, kar je bil še takrat,
ko je prišel semkaj od nekod s Pohorja. Toda to svojo
zmoto je moral korenito poplačati. Skoraj v dveh letih
je petkrat menjal gospodarje. Med koroškimi obmejnimi
boji se ni umaknil iz hiše, čeprav je bil nekaj časa sredi
med obema frontama. Nemški Heimwehr je iz njegovega
hleva napravil gnezdišče za strojne puške, nakar so slo¬
venske čete hlev zažgale z bombami. Nato so ga oboji
oplenili, toda Pirkšmid je ostal, kjer je bil.

Nekega dne, ko je slovenska oblast zbežala proti
Traberku, so navalili v njegovo hišo okoličani iz Leger-
puha, s Cale in drugod. Večinoma taki, katerih očetje, če
ne še sami, so nekdaj ovce pasli po Kozjaku, Pohorju
in drugih slovenskih gorah. Bila jih je polna hiša in
Pirkšmid je pričakoval, kdaj se bo začel obračun. Vdal
se pa ni.

176

»Pirkšmid, zdaj boš pa pobasal culo in jo pobral
tja, kamor te srce vleče. Tja, od koder si prišel,« je
začel mlad gospodar s Cale.

»Zakaj pa ti ne greš, saj sva s tvojim očetom skupaj
prišla v te kraje?« mu je smelo odgovoril Pirkšmid,
misleč si, da je tako ali tako že vse izgubljeno.

Prvi izzivač je sicer obmolknil, toda namesto njega
je pričelo razsajati deset drugih. Ko pa je bila napetost
že na vrhuncu, je vstal neki kmet iz Legerpuha, pravi
Nemec in domačin po rodu, ki je dotlej molčal.

»Pirkšmid, nič se ti ne bo zgodilo, dokler sem jaz
tu,« je zavpil nad drugimi. »Ti si držal svoje, kakor
smo mi držali svoje, in zato nisi nič zagrešil. Tako se
tudi spodobi. Ali si mar kriv ti in ali smo mar krivi mi,
da so drugi skovali iz naše ljubezni do rodu vojsko?
Prišel si v naše kraje kakor toliko drugih. In zakaj bi ne
prišel, če je pa zemlje dovolj za vse? Ne boj se, ker sem
jaz tu ...«

Ker je s kmetom potegnilo še nekaj drugih sosedov,
so bili godrnjači in hujskači kmalu ugnani v kozji rog.
Od tistih dob je imel Pirkšmid lep mir in tudi po ple¬
biscitu, ko se je vendar vedelo, da je iz Dromlje skoraj
edini glasoval za Jugoslavijo, ga ni nihče nadlegoval.

»Komu boste pa dali posestvo?« ga vprašam.

Sele po precejšnjem molku mi mož odgovori:

»Ne vem...  Tri sinove imam, toda vsi trije so odšli
v Jugoslavijo v službe ...«

Čudno, starec je tako trd in uporen, a njegovi otroci
se v ničemer ne razlikujejo od otrok onih naseljenih
oportunistov, ki so postali Nemci. Eni so pobegnili pod
severni vpliv, drugi pod južnega. Ko gledam Pirkšmidov
obraz z neštetimi globokimi brazdami, med katerimi opa-

n

177

zim tudi nekaj žalostnih potez, ne vem, če mu je la
trpkost ostala na licu zaradi tega, ker je njegov dom
ostal pod Avstrijo, ali pa zaradi tega, ker so ga zapustili
sinovi in s tem pogubili njega in njegovo zemljo ..,

Od Pirkšmida bi bili proti zahodu v slabi uri v Go-
renčah, zadnji fari, ki še spada v zadravojsko globačo.
Toda nas vleče proti vzhodu, proti središču te male,
samosvoje pokrajine, starodavnemu trgu Labodu, kamor
dospemo v dobri uri. O tem trgu sem prvikrat slišal pra¬
viti, ko mi je pripovedoval moj stric, da je kot desetleten
fant hodil izpod Uršlje gore v Labod po zdravila za mo¬
jega deda. Pet ur je potreboval tja, pet ur nazaj, s seboj
je dobil en rajniš za zdravila in kos črnega kruha za pot.
Kajti v Labodu je takrat zdravil sloviti zdravnik-padar,
pri katerem so vsa zdravila veljala en rajniš. Moj stric je
hodil teh deset ur redno vsak teden enkrat nekaj me¬
secev zaporedoma, dokler ni moj dedej umrl.

Šele mnogo let pozneje sem zvedel od starih La-
bočanov za čudodelno skrivnost tega padarja. Mož je
imel za svojo znanost le dva recepta, in sicer za zunanje
bolezni lisičjo mast, za notranje bolezni pa dravsko vodo,
ki jo je zajemal iz struge tik pod farovškim hlevom. Ker
je moj dedej bolehal na ledvicah, je nosil moj stric drav¬
sko vodo iz Laboda tja pod Uršljo goro.

Labod leži ob ustju reke Labodnice in na tem mestu
se nemška jezikovna skupnost stika z Dravo že od takrat,
ko so se benediktinski menihi naselili v bližnjem Šent-
pavlu. Ti so kmalu naselili na tem kraju nemške roko¬
delce in brodarje. Od tega bo pa že skoraj tisoč let. To
je tudi edini kraj, kjer se naši sosedje Nemci jezikovno
dotikajo dravskega brega na vsem njenem koroškem teku
od Beljaka do Traberka. Seveda ni od nekdanjih laboških

178

pradedov že davno ne duha ne sluha več, in če bi v zad¬
njem stoletju ne bilo prisilnega raznarodovanja in umetne
nadvlade koroške nemške buržoazije, bi tudi ta trg ne
imel nemškega značaja. Ko so pred dvaindvajsetimi leti
prodrle slovenske čete v trg, so tudi laboški nemški in
nemško misleči tržani dosledno rešili čast meščanstva
s tem, da so hladnokrvno izobesili slovensko zastavo na
občinski hiši. Konjunkturna preizkušnja tudi temu tihemu
trgu ni prizanesla ...

Od Laboda do državne meje na levem dravskem bre¬
gu je uro hoda, medtem ko se versajski plot na desnem
bregu približa Dravi že tik pod Labodom. Nekaj časa torej
meji sama Drava. Na desni strani leži libeliško dno, na levi
strani pa kamenška polica, ki se tja do Traberka po¬
daljšuje z viško polico. Gori na pobočjih Košenjaka čepita
dve gorski fari, ki tudi še spadata v ta kraj brez zemlje¬
pisnega imena. To sta Sentlovrenc in pa Ojstrica, dva
stara soseda, ki ju je tudi versajski mir ločil na dva dela.
Na veleposestvu Landhaus, ki stoji pod kamenško skalo
sredi lepe ravne police, je tudi postavljen mejnik, ki so
ga tja prenesli iz Saksonskega.

Kakor da bi se Drava globoko zamislila nad tem,
ker so jo za nekaj kilometrov napravili za mejo, se skoraj
neslišno zliva dalje po široki strugi. Njena gladina je
mirna, brez vrtincev in brez kolovratov. Mrak lega na
globačo, ko stopam po cesti nad strugo tja proti Viču.
Vendar še ne bo takoj noč, kajti globača se že temni in
je polna raznih senc, ko se sonce še ovija hribovja na
obeh straneh doline. Mračne in otožne barve se zgošču-
jejo od enega brega do drugega in barvajo kraj brez
imena, s čudnimi nepopisnimi barvami. Dolge, pošastne
sence, ki se stegujejo čez dravsko gladino, stiskajo srce,

12 *

179

da vstajajo v njem čme misli kljub vedrim možganom.
Tedaj me predramita dva vesela otroška vriska. Doli pod
cesto zagledam pastirčka, ki pase belo živino laboške
pasme, na drugem bregu Drave, onkraj versajskega plotu,
pa vidim vihrati pastiričko ob čredi živine.

Pastirička je prva zaklicala:

»Ole, ole Šimej!«

Pastirček je odgovoril:

»Ole, ole Mojce j!«

Vriska se ponavljata in se zlivata v en sam prešeren,
razposajen glas, ki postaja pesem obeh bregov ter raste
in se dviga vedno više pod nebo. Pod to pesmijo, na dnu
globoke struge, se dravske vode tiho pretakajo proti
vzhodu. Ko strmim vanje, se mi zdi, da se čuje iz njih
neko strivnostno, preroško šumenje. Ali ne napovedujejo
tudi te vode, da bo prišel čas, ko se bodo tudi one raz¬
burkale, ko bodo vrtinci in kolovrati te struge završali
in pljusknili ter se združili z viharjem, ki bo za vedno
podrl ta versajski plot? Potem bosta spet oba bregova
lahko živela v skupnosti in bosta oba soseda, slovenski
in nemški, postala svobodna mejaša, svobodna naroda v
pravični človeški skupnosti...

Pesem pastirjev na obeh bregovih tihe reke, ki noče
prenehati, potrjuje to tiho večerno upanje...

1 HO

OD MEŽE DO POLJANE

Spusti se v korito hudournika Meže pri njegovem
vzglavju, ki leži na Lužah med Peco in Železno Kaplo,
ali pa stopi vanj pri njegovem izlivu v Dravo, povsod
boš prišel v zanimiv svet. Kajti v tem koritu je v malem
strnjena vsa podoba življenja našega slovenskega ljud¬
stva, njegovih bojev, njegovih želja in ciljev. Tu je indu¬
strija, od katere životari polovica prebivalstva, tu so
kmetje, veleposestva, rokodelci, vasi in gradovi, star
trg, cerkve in božje poti; tu so rodoljubi in komunisti,
bogataši in berači, stranke in organizacije, hitlerjanci in
nacionalisti, kultura in zaostalost, prosvetni domovi in
aresti, advokati, duhovniki, učitelji in drugi prosvetljenci.
Vse je zbrano v tem skoraj štirideset kilometrov dol¬
gem vijugastem koritu.

Napotil sem se vanj pri Dravogradu, kjer je ustje
mežiške doline. Skoraj hkrati z mežiško dolino se izteka
v dravsko dolino tudi sosedna mislinjska dolina. Kilo-
metrček pred izlivom v Dravo se stekata Meža in Mi¬
slinja v skupno strugo. Tu zagledamo prvič našo vodo
Mežo. In že te iznenadi! Pričakoval si, da bo voda, ki
pride iz samih planin in gozdov, pesniško lepa in zelena,
namesto tega pa zagledaš črno, umazano žlabudro, ki ne
skaklja po strugi, temveč se vleče ko črevo. Zdi se
utrujena, kakor bi si želela širokega objema sive Drave,

181

kjer'se bo lahko predala njenim silnim valovom in se ji
ne bo več treba brigati, kako bi se prerila dalje.

Toda že tik pred izlivom so jo zajezile človeške roke
in jo prisilile, da goni dve veliki žagi. Ustje Meže ima
pri ljudstvu veliko večji sloves, kakor pa bi jo zaslužila
sila voda Meže. Ta sloves izvira že iz preteklosti, toda
je tako zakoreninjen, da pozna ime Meža še danes vsa
spodnja Koroška tja gor do Velikovca in Volšperga, vsa
zahodna stran južne in srednje Štajerske tja do Lipnice
in dol do Šoštanja. In to kljub temu, da v samem gnezdecu
ni niti kakega gradu niti kake romarske cerkve niti se¬
deža kakršne koli zbornice. Namesto takih znamenitosti
pa leži tik ob strugi poleg žage gosposka hiša s sedežem
lesne industrije madžarskih baronov Hiršlerjev, . ,

Pa tudi to še ni pravi vzrok te imenitnosti. Kraj Meža
ni znan zadelj baronov Hiršlerjev, čeprav imajo v okolici
nekaj tisoč hektarjev posestva — temveč je znan zaradi
nekdanjega zakupnika Pernata. Pernat je bil do svetovne
vojne celega pol stoletja največji in najznamenitejši lesni
trgovec, kar jih je ta del dežele poznal.

Ko se je rodil tu nekje pod Tolstim vrhom, ni imel
ni. Ko je doraščal, je bil za pastirja, za hlapca, za tesača
za flosarja. Kmalu je spoznal, da ima talent za lesno
trgovino, ki se je takrat začela razcvetati. Ker je bil pa
suh, je vprašanje temeljnega kapitala rešil tako, da
je stari kmečki babi, ki bi mu bila lahko' dvakrat
mati, a je imela nekaj stotakov, obljubil za ta denar sveti
zakonski stan. Svoje zakonske obljube sicer nikoli ni
izpolnil, toda za dobljeni denar je začel kupovati les in
ga privezavati na repe flosov, katere je plavil za razne
gospodarje na Hrvaško in Ogrsko.

182

Tako je postal lesni trgovec. Človeštvu ni znano,
če se je razumel tudi na zgodovino in če se je
spoznal na razna razdobja družbenega razvoja. Toda dej¬
stvo je, da je napravil tako, kakor so pred skoraj tisoč
leti storili grofje traberški in trušenjski, ki so prav tukaj,
nad izlivom reke Meže v Dravo, nad današnjim traberškim
trgom na strmem hribčku postavili mogočen, staroveški
grad, ki je obvladal stečišče petih dolin, dravske proti
zahodu in vzhodu, labodske, mežiške in mislinjske. S tem
gradom so gospodarili vsem prehodom in vsem cestam
teh dolin.

Lesni trgovec Pernat je namreč vzel v zakup Hiršler-
jevo pristavo na ustju Meže, tik ob dravskem brodu in
v rokah vozel vsega prometa imenovanih petih dolin,
pred nosom dravograjskega kolodvora ter je tako imel
Zaprl in zasedel je vse ceste in vse vode; kakor
nekdaj roparski vitezi gori na gradu, je Pernat spodaj v
rečnem ustju prežal na svoje žrtve. Skoraj petdeset let
je ta vozel dolin in cest popolnoma obvladoval, bil strah
in trepet tisočerih kmetov, kateri so z njegovo pomočjo
šli na beraško palico. Prizanašal pa ni niti graščinam, ki
jih je spravljal podse, jih mesaril in razprodajal. Ko je
napovedal milijonske konkurze in so se razni židovski
magnati po Budimpešti in drugih madžarskih mestih za¬
radi njega obešali, je svoje hčere možil s težkimi dotami.

Zdaj je minulo že dokaj let, kar tega Pernata ni več,
njegova slava pa še vedno daje temu kraju svoj pečat.

Kmalu za Hiršlerjem se razhajata mislinjska in me¬
žiška dolina in zdaj šele jo mahneš na desno. S hriba
gleda na nas cerkev Svetega Križa nad Dravogradom, ki
je znana posebno zaradi tega, ker je med svetovno vojno
tu zgoraj jerpergovala podoba device Marije z Višarij

183

na Koroškem. Po vojni so se naši kristjani že veselili, da
jim bo ta čudežna podoba ostala, in marsikdo izmed njih
je že premišljeval, kako bi se dala urediti še druga plat
romarske pobožnosti, posebno pa, kar se tiče gostiln in
prenočevališč. Toda prelepi upi so hitro splavali po vodi,
ker so tudi Italijani, novi gospodarji Višarij, znali ceniti
vrednost čudežne podobe ter so svetinjo kratko malo za¬
htevali nazaj in jo slednjič tudi dobili.

Prekmalu smo v soteski med Tolstim vrhom in Se-
lovcem, dvema hriboma, ki s svojima tisočmetrskima
vrhovoma branita vhod v mežiško dolino. Med njima je
komaj prostora za strugo Meže, za cesto in za železnico.
Kmalu se njuni vznožji spet razširita in že korakaš skozi
okroglemu kotlu podobno linico, ki se ji pravi Dobrije.

V Dobrijah je tudi izredno hud Blatnikov klanec, nad
katerim stoji spomenik tam v bližini padlega koroškega
bojevnika Malgaja. Ta klanec je bil svoje dni, ko še tod
ni bilo železnice, in tudi pozneje, ko je v Meži še stoloval
Pernat, pravi križev pot vprežne živine. Pred vojno je
občina Tolsti vrh, znana po svoji slovenski trdobučnosti,
pri deželnem odboru v Celovcu desetletja moledovala za
preložitev tega klanca. Nazadnje je slovenskemu po¬
slancu Grafenauerju le uspelo prepričati deželni zbor, da
se mora klanec preložiti. Znal je tako pretresljivo opisati
trpljenje živine in voznikov na tem klancu, da so celo
poslanci nemško-nacionalne večine vzklikali:

»Nehajte! Preložitev je sama po sebi razumljiva
stvar.«

Grafenauer je že triumfiral. Preden so pa začeli gla¬
sovati, je neki nemški poslanec nenadoma vprašal, v ka¬
teri občini leži ta nesrečni klanec.

»V tolstovrški!« mu pojasni Grafenauer.

184

»V tolstovrški! V občini teh trdobučnežev,« se začudi
nemški poslanec. »Tem pa klanca ne bomo prelagali.«

In predlog je padel pod klop.

Pod klancem je staroznana Blatnikova gostilna. Stari
Blatnik je postavil hišo v eno nadstropje, toda ko je
mimo hiše privozil prvi vlak, se je nadstropje zrušilo in
od tistih dob je krčma pritlična, kakor se spodobi vsem
starim, poštenim obcestnim gostilnam.

Z drugega brega Meže gleda dol na krčmo Rožejeva
kmetija. Nekdanji njen lastnik jo je zapil tako rekoč pri
Blatniku. Kadar mu je zmanjkalo denarja, sta s krčmarjem
kratko malo stopila na cesto in Rožej je s prstom pokazal
v breg:

»Tega z dvema vrhovoma za tri rajniše.«

Potem se je vrnil v krčmo in pil, dokler ni teh treh
rajnišev zmanjkalo. Nato sta spet odšla na cesto, kjer je
kmet spet s prstom pokazal v gozd.

»Tega debelega za pet rajnišev.«

Čez nekaj let je bilo oplaknjeno vse prostrano po¬
bočje onstran Meže. Ko je padlo zadnje deblo, je kmet
Rožej odšel k znanemu padarju Augustinu v Guštanj in
rekel:

»Gospod padar, grlo me boli. Poglejte vanj, če ni
morda obtičal tam vrh kakega borovca, ki sem jih skozenj
pognal. Rad bi kako mažo.«

»Zini!« mu je ukazal padar in, ko je oni zinil, mu je
pripeljal tako zaušnico, da se je kmet opotekel po sobi.

»Tu imaš mažo!«

Ko se je Rožej spet zbral, je mirno vprašal:

»Koliko pa ta maža velja?«

»Pet rajnišev, ker je mastna,« je odvrnil padar prav
tako mirno.

185

Rožej je položil na mizo zadnjih pet goldinarjev, ki
jih je imel.

Od Blatnika dalje se korito zopet zoži. Čez nekaj
minut smo že pri Javornikovi kapelici, ki čepi na skali
tesno ob vodi, tam kjer se zliva v Mežo hotuljska voda
Dula, prvi pritok Meže, ki prižene svoje vode iz pod¬
zemeljskih rezervoarjev Uršlje gore.

Kapelica je postavljena na mestu, kjer je pred stoletji
izdihnil graščak na Javorniku. Bil je strog in krut s svo¬
jimi številnimi podložniki. Ob žetvi je bil žanjicam, ki so
delale raboto na njegovih obširnih njivah, venomer za
petami. In kadar je katera zaostala za vrsto, jo je kažoč
na zaostanek, podrezal: »Ali je tu notri kak kuščar skrit,
da se ga bojiš?«

Ker se je zadel j svojih pravic sprl z duhovsko gospo¬
sko, so ga postavili pred plemiško sodišče v Nemškem
Gradcu. To ga je spoznalo za krivičnega in ga obsodilo
na poljub železne device* Devica ga je pa prehudo stisnila
in začel je že domov grede umirati. Pripeljali so ga pod
grajski hrib, kjer je izdihnil ravno na mestu, kjer stoji še
dandanes spominska kapelica. Že s poti je poslal na grad
ukaz, da morajo podložni kmetje za njegov prihod zaklati
toliko svinj, da se bo mogel okopati v topli svinjski krvi,
kajti le to da ga lahko ozdravi. Ko je vprega prišla pod
grad, so kmetje, ki so začeli klati svinje, delo ravno kon¬
čali. Tedaj so na dvorišče pripeljali mrtvega graščaka.
Zadelj tega ta kapelica ni le spomenik umrlemu trinogu,
temveč tudi spomenik suženjstvu njegovih podložnikov.

Mato dalje od tega spomenika je »votla peč«, skozi
katero še dandanes teče hudournik Meža. V starodavnih

* Eiserne Jungfrau, srednjeveško mučilno orodje.

186

-časih ni bilo tako globokega korita, temveč sta se tu
spajala Tolsti vrh in Javornikov hrib z mnogo višjim
naravnim nasipom. Za njim se je razprostiralo veliko
jezero, ki je segalo še tja mimo Prevalj in pokrivalo
vso kotlino, kjer leži danes trg Guštanj in druge okoliške
vasi. Trška cerkev ter ona na Farni vasi imajo še danes
priimek: »na jezeru«. Toda Meža, ki se je svoje dni s
slapom iztekala iz jezera, si je v teku tisočletij izjedla
globljo strugo, dokler se jezero naposled ni odteklo.
Danes je le še »votla peč« vidna in romantična priča tega
tisočletnega procesa.

Brž ko imaš »votlo peč« za hrbtom, se začne soteska
zopet širiti, hkrati pa zagledaš pred njo prelepo lego trga
Guštanja. Preden prestopimo most, gremo mimo hlevov
Jagrove gostilne, ne vedoč, da je tu še pred dobrimi sto
leti stal mogočen grad Griinbichl. Tu so se do posled¬
njega časa držali še lutrovski predikanti, dokler jih ko¬
roški deželni stanovi niso izgnali ter so se umaknili v
Slovenjgradeč. O gradu nam iz tistih časov ni ostalo nič
zapisanega. Grad sam se je sesul v Mežo.

Onstran mostu se že začne trg Guštanj. Stara, silno
stara reč; če bi se o domoznanstvu vodila kaka knjiga,
če bi spomini segali še preko jubilejev požarnih bramb,
bi trg že davno lahko obhajal sedemstoletnico ali osem-
stoletnico svojega obstanka, če ne več. Od ustanovitve
dalje je bil last koroških plemičev Auffensteinov, Spon-
heimov in drugih, dokler ni dobil svojih lastnih gospo¬
skih pravic, lastne uprave, lastnega sodstva.

Guštanj je bil dolga stoletja središče rokodelstva in
cehovstva ne samo mežiške doline, temveč velikega dela
spodnje Koroške. Tu so živeli stoletni rodovi žebljarjev,
kovačev, lončarjev, krznarjev, glavničarjev, pletarjev,

187

ščetarjev, usnjarjev, klobučarjev in drugih rokodelcev.
Tu so bili najvažnejši sejmi in tudi največji sejmi
spodnje Koroške; prvoseptembrski letni sejem v Pli¬
berku je bil prej v Guštanju, dokler niso nekoč Pliber-
čani Guštanjčanom ukradli sejmskega patenta in s tem
pravico sejma zvijačno prenesli v Pliberk.

V preteklem stoletju, ko se je v teh krajih pričela
prebujati slovenska narodna zavest, je bil trg Guštanj
znan kot nemški otok. Kljub temu pa je imel v svojem
grbu lipo. In prečudno tudi to, da je že takrat najvpliv¬
nejši tržan, patricij Čebul, imel pri stari trški gardi
slovensko komando.

»Riti proti lipi!« je vpil nad nemškimi in nenem-
škimi tržani, ko je hotel, naj se vrsta obrne na drugo
stran.

Šele mnogo let kasneje je prišel na vrsto »Kehrt
euch!«

Danes je cehovske slave že davno konec; zastava
trške garde ter magistratni pečat z lipo v sredi ležita
med staro občinsko šaro. Potomci nekdanjega strumnega
poveljnika Čebula pa se borijo na nemški strani za
življenjski prostor.

Še danes je Guštanj poln prelepih kotičkov, dasi-
ravno je lepih, starih hiš zmeraj manj. Harmonična za¬
okroženost, h kateri sta včasih pripomogla vsaka stavba
in vsak plot, se izgublja, vanjo pa se vrivajo neokusna,
modernizirana popravila, ki kvarijo staro lepoto. Le.
narava okoli trga se še drži starega. Meža ter dva po¬
toka, ki se v trgu izlivata vanjo, ga napolnjujejo z
večnim šumenjem svojih voda in tesni bregovi ga va¬
rujejo skoraj od vseh strani.

188

Da je ta kraj resnično lep, bi nam moglo potrditi
tudi to, da so ga včasih kar tri plemiške družine iz¬
brale za prebivališče. Enega teh sedežev je zgodovina že
izbrisala, to je grad, o katerem smo govorili pri vhodu
v trg. Na vzhodni strani, tik nad zadnjimi hišami stoji
graščina Javornik. Stari, prvotni grad je včasih stal malo
više na hribu nad »votlo pečjo«, toda že za Valvasorja
je bil razvalina in le kup kamenja priča še dandanes
o njegovem obstanku.

Pravijo, da je od tega gradu, čigar potomci »von
Jaborneggi« še danes živijo nekje na Koroškem, šel
podzemeljski prehod do gradu Šrotenek pod Uršljo goro,
ki se je včasih imenoval Kačji grad. Tega prehoda do
danes še niso odkrili, res pa je, da veže oba gradova
star trdnjavski sistem, ki še ni izginil in ki ga ljudstvo
imenuje »turški okopi«. Ta sistem sestoji iz globokega
rova in iz deset še vidnih, velikih, mestoma globokih
okroglih okopov, od katerih je največji oni na Preži¬
hovem vrhu, ki nosi ime »tabor«. Ta trdnjavski pas je
zapiral pot iz Štajerske na Koroško. Če danes opazuješ
te stare naprave, ti stopi pred oči bridka zgodovina
naših podložniških prednikov, in skoraj ne moremo
razumeti, kako so mogli prekopati toliko zemlje. Kljub
tem okopom so turške vojske večkrat hrule po teh
krajih. Pri cerkvi svetega Mohorja, ki stoji sredi takega
okopa, sta še danes dve orjaški, stari lipi od treh, ki jih
je turški poveljnik zasadil v spomin na čas, ko je tod
taboril.

O moči javornikove ter šroteneške graščine ne pri¬
čajo le okopi in spominska kapelica, temveč tudi še
druge priče. Pri Šroteneku se vidi v zidovju vdolbina,
v kateri bi človek ne mogel niti dobro sedeti niti dobro

189

ležati, v kateri pa je po ustnem izročilu prečepel pod¬
ložni kmet Prežih celih sedem let zato, ker je graščaku
ukradel divjega merjasca ..,

Iz arhiva javorniške graščine, v katerega je že po
svetovni vojni guštanjski trgovec Brundula zavijal Špeh
in klobase, si se pa mogel črno na belem poučiti o
socialni zgodovini mežiških prebivalcev. Še meni je ta
trgovec leta 1922. zavil kos papricirane slanine v papir,
na katerem je bilo v nemškem jeziku zapisano:

»Smerečnikova kajža mora gradu Javorniku vsako
leto oddati: za veliko noč 30 jajc in enega kopuna, za
božič pa 15 jajc in eno kuro...« Papir je bil več ko
dve sto let star.

Pri Smerečnikovi kajži je bilo le toliko sveta, da je
mogel podložnik ob svojem prerediti eno samo kravo.
Kako čudo, če je cerkev ravno pred velikonočnim in
božičnim praznikom uvedla štiridesetdanski oziroma
adventni post!

Tretji grad Ravne stoji na južnozahodni strani trga.
Kakor je grad Javornik povezan s preteklostjo s celo
vrsto legend in pripovedk, se o zgodovini tega tretjega
gradu ne ve nič podrobnega. Kvečjemu to, da so predniki
sedanjih lastnikov pred več ko stopetdesetimi leti po¬
kupili majhne kovaške luknje ob Meži pod gradom in
iz njih v teku časa napravili tovarno jekla in železa.

Medtem ko je Javornik, grad fevdalne gosposke,
propadal, se rušil, izgubljal grunt za gruntom ter napo¬
sled postal navadna večja kmetija, je moč gradu Ravne
rasla, se večala, se širila na vse strani, dokler ni segla
dlje, kakor je segel odmev treskanja tovarniških tlačnih
kladiv — dokler ni grad zagospodoval nad prostranejšim
ozemljem, kakor je površina same mežiške doline.

190

Zakon napredka je naposled začel krhati tudi nje¬
govo moč: tovarna pod gradom se je po vojni spreme¬
nila v delniško družbo, velikansko posestvo pa je za¬
čela glodati tako imenovana nacionalizacija. Obljubljena
agrarna reforma je strašila okrog gradu, kajti šte¬
vilni, zemlje lačni najemniki in drvarji so to obljubo
vzeli zares ...

Da bi se odstranila ta nevšečnost, so gradu Ravne
priskočili na pomoč razni gospodarstveniki in naciona¬
lizirali cele pristave in planine. Zemlja je prešla iz
grofovskih rok v roke domačih kapitalistov, ki nalagajo
trud svojih prstov v slovensko obmejno zemljo.

Ker smo se v Guštanju predolgo zamudili, jo mo¬
ramo zdaj urneje pobrati proti Prevaljam. V Dobji vasi,
kjer je mežiška dolina najširša in nam hudournik za
kratek čas izgine izpred oči, se spomnim tiste kmetice,
ki je tu svoj čas zdravila živino in ljudi, dasi za to ni
imela nobene pravice. Neki takratni guštanjski zdravnik,
ki je bil že sit njene konkurence, je nekega dne napolnil
steklenico z vodo svoje kobile in najel nekoga, da je
šel z njo h kmetiški ranocelnici, češ da je gospa ta in
ta nevarno zbolela ter so zdravila nujno potrebna.

Kmetica je vodo pogledala in rekla:

»Bolezen te gospe je res zelo huda; povejte vašemu
gospodu, naj ji vsak dan da nekaj funtov ovsa ali pa
koruze, če jo hoče rešiti.«

Ustno izročilo molči o tem, kako je zdravnik ta
nasvet upošteval, ve se le, da je odslej kmetica imela
mir pred njim.

Toda že je pred nami Brančurnikova krčma pod
Zagradom. Tu mimo ne gre noben pošten popotnik, od¬
kar hiša stoji. Pred hišo je velikanska kamnitna klop,

191

napravljena iz lepo okrašene rakve iz rimske dobe.
Zgoraj na hribu je namreč nekoč stal rimski kastel.
Zagrad sam in hribček, na katerem stoji cerkev svete
Barbare, je ovit v celo kopo pravljic in legend. Znana je
pravljica o gradu, o jezeru, o grajski devici, ki se ni
marala poročiti, kakor je želel graščak, in se je vrgla
v jezero; tam, kjer so jo našli, stoji danes kapelica.

Vse to ozemlje, tako zavito v pravljično preteklost,
leži danes pred menoj z vso svojo okrutno goloto vsak¬
danjega življenja. Tu je tovarna za lepenko, katere
temelji so zgrajeni iz razvalin rimskih utrdb. Dva brata
sta bila na Selah nad Kotljami; eden je dobil domačijo,
drugi pa je šel delat na prevaljske plavže kot težak. Tisti,
ki je dobil domačijo, jo je v nekaj letih zapil ter postal
dninar, oni pa, ki je bil dninar, je postal trgovec, hišni
posestnik, restavrater, veleposlanik, industrijec. Ta je
postavil to tovarno za lepenko.

Prevaljam pravijo dolga vas. Pred petdesetimi leti so
tukaj demontirali obširne plavže in valjarne ter jih pre¬
nesli v Donawitz na Gornje Štajersko. Tukaj je po¬
gnala ena izmed korenik današnje nemške monopolistične
težkoindustrijske družbe »Hermann Goring-Werke«. Ti¬
soči delavcev so se preselili, ostale pa so razvaline
plavžarskih poslopij ter upokojenci.

Takrat je Prevalje prvič vrag vzel.

Po prevratu so Prevalje nenadoma postale središče
za reševanje koroške polomije. Prišli so okrajni državni
uradi vseh vrst, obmejna postaja, centrale raznih družb,
razna tajništva, poslanci. Ker za okraj ni bilo primernega
zapora, so ga sezidali z občinsko novico. Ko je bilo
vse prirejeno, kar potrebuje dobra okrajna uprava, so
vse naprave kratko in malo premestili v Dravograd.

192

Takrat je Prevalje drugič vrag vzel.

Ostal je le arest, ki čaka, da se preselijo vanj razni
pravičniki tega sveta. Ljudje trdijo, da ta čas ni več
daleč. In ostala je cerkev, ki je svoje dni veljala za svet
kraj, za tako svet kraj, da je neko prevaljsko romarico,
ki je romala v Sentandrež v Labodsko dolino, tamošnji
spovednik iz spovednice nagnal, ko mu je zaupala, od
kod je priromala:

»Kaj pa laziš semkaj po odpustke, baba, ko si iz
svetejšega kraja, kakor je ta podelani Sentandrež.«

Čisto brez vsake romantike ležijo pred nami da¬
našnje Prevalje. Niti romantična razprodaja ugaslega
leškega rudnika, ki leži ure hoda od tod, ni mogla rešiti
njih slave, njih legend. Hej, osemdeset hiš, sedem sto
ali kaj hektarjev grunta, zaraslega gozda, vrtovi, vile —
kaj ne zasluži vse to zanimanja narodnih zveličarjev in
pravičnikov...?

Spet stopamo poleg Meže. Njene vode so zdaj ze¬
leno čiste, ker je ne blatijo več pralke premoga. Pri
Stoparju, kjer priteče vanjo potok Reka iz Sendanjela,
bi lahko zavili ob njej v ta obmejni kraj, kjer je Meško
pisal svoje »Tihe večere«. Se pred njim je neki drug
fajmošter razširil slavo tega kraja.

Bila je huda suša, ki je pretila uničiti vso poljsko
rast. Kmetje so se pogajali z župnikom za prošenje na
Strojno, da bi bog dal dežja. Ponujali so mu pet rajnišev,
fajmošter pa jih je zahteval deset. Naposled so zmagali
kmetje. Procesija se je vršila ob velikanski udeležbi
kmetov. Toda prošnjiki se še niso utegnili vrniti domov,
ko se je ulil dež. Vendar je komaj orosil zemljo.

Kmetje so znova šli k župniku.

13

193

t

»Premalo ga je bilo! Saj sem vam pravil, da za pet
rajnišev ne more biti dovolj dežja!« jim je ta pojasnil.

»Naj ga bo zdaj za deset rajnišev,« so rekli farani.

In spet je šla procesija ob še večji udeležbi na
Strojno. Spet se prošnjiki še niso utegnili vrniti domov,
ko se je že začelo neurje. Najprej se je ulil dež, potem
pa je začelo nasipati točo, da je uničilo vso rast.

Zdaj so se kmetje hudovali, kaj da je to? Župnik pa
jim je stvar pojasnil.

»Majhna pomota! Za pet rajnišev je bilo premalo
dežja, za deset pa preveč. Za sedem ali osem bi ga bilo
ravno prav.«

Na Poljani, kjer se odcepi cesta proti Pliberku, iz-
prežemo. Stara, prostrana domačija je to, nekdanje gra¬
ščinsko posestvo, čigar lastniki so volili poslance v
veleposestniški kuriji za koroški deželni zbor. Velepo¬
sestniška kurija je bila nemškonacionalna trdnjava.
Ravno tistemu Pernatu iz Meže, o katerem sem spočetka
govoril, pa gre zahvala, da je poleg mnogih drugih
stebrov te trdnjave razbil tudi tega. Najprej je lastnika
do vratu zadolžil, potem pa mu je vzel posestvo in ga
naposled prodal prvemu, ki mu je izpolnil račun. In v
poljanskem primeru je bil kupec ravno Slovenec.

Če bi nadaljevali to pot, bi se kmalu znašli v kra¬
ljestvu Pece in njenih planinskih sosed. Vsa veličastna
se dviga gora pred nami. Njena pobočja ter žlebovi, ki
se zvijajo okrog njih, imajo v sebi toliko posebnosti in
toliko življenja, da se izplača odpraviti v ta raj, kakor
ga imenujejo nekateri, ali v ta pekel, kakor ga prekli¬
njajo drugi. Toda do izvira Meže, ki je za Peco, je še več
ko polovica poti, in popotnik jo mora nastopiti čil in
spočit. Zato ostanem danes na Poljani.

194

OD KOTELJ DO BELIH VOD

Se čisto majhen sem bil, ko sem že slišal pripove¬
dovati o Belih vodah. Rasli smo pod vznožjem Uršlje
gore na njeni nicinski* strani, Bele vode pa so bile nekje
na drugi strani Uršlje gore, na njeni sončni strani, kjer
se razprostira s sončnimi žarki prepredena pokrajina,
lepa, svetla in topla. In s hrepenenjem nicinskih ljudi
po soncu, po svetlobi sem že od svojega prvega spomina
hrepenel po teh Belih vodah.

Toda mnogo let je minilo in že odrasel sem bil,
ko se mi je moja otroška zaobljuba, romati k Belim
vodam, izpolnila. Čeravno sem bil od tistih dob, ko se
mi je prvič porodilo hrepenenje po Belih vodah, prehodil
že dokaj sveta, sem se vendar odpravil na pot s takimi
čustvi, kakor bi prvič zapuščal naš hotuljski kraj. Zazor-
jeno življenje se je umaknilo v mladostne sanje in spet
so stale pred menoj tiste Bele vode, katere je moja duša
zalivala s svetimi občutki in kjer se razgrinja večna
lepota in pravica tega sveta.

Na binkoštni ponedeljek je pri Svetem Križu nad
Belimi vodami velik shod, na katerega so romali včasih
tudi Korošci v velikem številu. Tudi mi smo se odpravili
na ta shod. To je najlepši čas za romanje, čas, ko vigred
I rehaja v poletje, ko zelene in cveto tudi že vse planine,

* nicina = osojna stran,

13 *

195

po katerih je hod k Belim vodam. Pot do Belih vod traja
iz Kotelj po malem skoraj ves dan in vodi, ko se popneš
iz doline, skorajda ves čas po višini okoli tisoč metrov.
Krasen razgled se ti odpira na gorsko in na dolinsko
stran in venomer zreš pred seboj ostri vrh Svetega
Križa, kamor si se napotil kot romar.

Ko smo prekoračili Godčevo sedlo in zadnjikrat
pogledali dol na našo hotuljsko stran, smo jo pri Na-
ravniku zavili na levo po pobočju Uršlje gore, koder
se vije zložna pot do razvodnega grebena med Mežo
na eni in med Mislinjo in Pako na drugi strani; po njem
vodi pot vse do Belih vod.

Med nenaporno hojo preko južnega pobočja Uršlje
gore si lahko napaseš oči na veličastnem razgledu po
divjem svetu, ki se odpira pred teboj. To je tisti kot
koroške dežele, v katerem zbira Meža svoje studence.
Na desno se vzdigujejo skalnate stene široke in ponosne
Pece, pod katero dremlje kralj Matjaž in čaka ure, ko
ga bo narod prebudil, da ga zbere in povede v boj za
svobodo. Malo naprej, na levo, zapira zahod na videz
pohlevna, a ne mnogo nižja Olševa. Potem zaslanja
razgled zobata Raduha, izza nje se svetijo razbite strmine
Savinjskih planin, Ojstrice, Brane, Kočne. Od Raduhe
proti vzhodu se vleče dolgi, obraščeni hrbet Smrekovca,
katerega nadaljuje Kramariča, ki pada v nižavo prav
tam, kjer vstaja iz mozirskih globač Sveti Križ Belih
vod. Od njega sem pa vodi razvodni greben do Uršlje
gore, ki zapira to veličastno in divjo pogreznino, ki jo
cepijo in prerivajo korita in črnjanske, topljanske, bi-
stranske, koprivske, javorske, jazbinske globače. Vsa
ta pogreznina ne kaže skoraj nobenega življenja; vse
je preraščeno, razrito, polno temnih prepadov. Pred sto

196

leti je čez to veličastno in mirno pokrajino še krožil
ponosni orel od Uršlje gore do Pece ...

Hodimo mimo nekdaj velikih, mogočnih, a sedaj že
desetletja razpadajočih planinskih kmetij, mimo Narav-
nika, Jelena, Lavtarja. Skozi moje mladostne sanje o
sončnih Belih vodah prodira resničnost današnjosti. Proti
koncu preteklega stoletja je vse kmetije na južnem
pobočju Uršlje gore in Pogorja pokupil kmečki veljak
Plešivčnik iz Gornjega Razborja. Starodavno Plešivčni-
kovo planinsko naselbino je s tem povečal na skoraj
dva tisoč hektarjev zemlje, ki je bila pokrita s krasnimi,
stoletnimi gozdovi. Postal je veleposestnik, industri-
jec, veletrgovec. Ta mogočnost pa se je pred skoraj
štiridesetimi leti zrušila zaradi neuspelih špekulacij in vsa
Plešivčnikova last je prešla v roke grofa Thurna, ki je
tako zaokrožil svoja posestva in dobil celo Uršljo goro
v svojo last. In kakor s to goro se je že prej zgodilo
s Smrekovcem, z Bistro, s Pogorevcem, skoraj z vso
Olševo. Od Uršlje gore pa vse do Železne Kaplje ti ni
treba stopiti z grofovega sveta. Od tam lahko nadaljuješ
peš pot naprej po Karavankah zopet po sami gosposki
zemlji.

Ta proces kapitalističnega prodiranja na deželo,
čigar posledica je bilo razpadanje kmečkih posestev, so
naši rodoljubi imenovali »beg z dežele«, kakor da bi
šlo za nenadno romantično obsedenost kmečkega ljud¬
stva, ne pa za trd in neizprosen zakon gospodarskega
razvoja človeške družbe. In stvarno to tudi ni bil »beg
z dežele«, kajti istočasno, ko so propadala kmečka po¬
sestva, so se polnile bajte in bivše ovčje staje z drvarji,
najemniki, gostači, knapi in raznimi drugimi ljudmi na
potisku.

197

Po gozdnati poti smo priromali še dopoldne do Kri¬
žanove bajte, ki stoji prav tam, kjer se razvodni greben
bivše koroško-štajerske meje stika s pobočjem Uršlje
gore. Začrnelo ostrešje z zidanim podkletjem, to so zad¬
nji ostanki nekdaj tako znamenite Križanove krčme, ki
zdaj služi le še za shrambo mrve. Smrekovi in macesnovi
gozdovi so od vseh strani pritisnili že skoraj bajti
pod kap.

Križanova bajta je bila v prejšnjih časih na osam¬
ljenih potih, ki so vodila za Uršljo goro iz Koroške na
Štajersko, znano pribežališče kramarjev, sejmarjev,
prekupčevalcev, še bolj pa tihotapcev ter raznih begun¬
cev in popotnikov, ki so se ogibali glavne poti iz Črne
v Šoštanj čez Šentvid. Tod so se krepčali številni romarji
svete Uršlje, Belih vod, Nove Štifte, Višarij, Petrovč,
Gospe Svete. Široko odprta kletna vrata, iz katerih so
dišala vina, pometeno gumno, mehači in citraši so vabili
spokorjene grešne romarje, ki so se vračali pod bre¬
menom odpustkov, da jih tukaj odložijo' in pozabijo
v vinu, pesmi in plesu. In marsikatera stara babnica, ki
je romala po odpustke bosa in lačna, se je tu z izpodre-
canimi krili zavrtela po gumnu. Ljubice gospodarjev in
ljubčki gospodinj, ki so romali zato, da se skrivaj sni¬
dejo z njimi in da jim bog preloži presladke grehe, so
se tu spozabljali ob vinski kapljici in ob veselem rajanju.
Marsikatera skrivna štorija o sejmarjih, ki so izginili
za Uršljo goro, o prekupčevalcih, ki so jih za vedno
požrli črni gozdovi, se je porodila tu.

Vse te stoletne idile Križanove bajte zdaj že davno
ni več. Toda zdi se nam, da diše mir, ki obdaja sedaj
ta kraj, močno kmečko poezijo skrivnostne preteklosti,

198

polno romantike in neizumrlega življenjskega dogaja¬
nja, ki živi v tej gozdni samoti svoje večno življenje...

Od Križanove bajte se zasučemo proti jugu. Gozdovi,
sami temni gozdovi. Čim bolj se oddaljujemo od Uršlje
gore, tem bolj na široko se dviga njeno pogorje. Na levo
leži plešivški kot, pogled na samo domačijo, ki je zdaj
sedež gozdarske uprave tega grofovskega revirja, pa
nam zastira lesovje. Hodimo po poti, kjer je pred več
ko tri sto leti hodil škof Tomaž Hren, ki je trikrat plezal
na goro Plešivec, kjer so zidali cerkev svete Uršule.
Zidali so jo predniki Plešivčnikov, Naravnikov, Močiv¬
nikov, po katerih svetu smo hodili in hodimo in katerih
ognjišča so se zrušila pod udarci kapitalizma; zidali so
jo kot najvišji, najvidnejši spomenik zmage nad prote¬
stantizmom v teh krajih za božjo gnado svojih prote-
stantovskih očetov in dedov.

Ko se dvignemo na Razbor, se nam odpre lep pogled
na Pohorje in na gornji konec Mislinjske doline. Kako
je ta pogled ves drug od pogleda na desno v črnjanski
kot. Tam vse divje, temno, skoraj neobljudeno, a štajer¬
ska stran polna krtišč, kvotišč in zaplat, koder rijejo
Štajerci za vsakdanjim kruhom. Planinskih divjin vajeno
oko se kar ne more navaditi te pisane podobe.

Sonce je že na poldne, ko se pomikamo proti Šent¬
vidu. Gremo po samih lesovih in dobro razločimo, kdaj
smo na grofovskem in kdaj na kmečkem svetu. Na gro¬
fovskem nas obdajajo temni lesovi, da ne vidimo nikamor,
a kadar se začno svetlikati prelihi, vemo, da smo na
zasebni lastnini še samostojnih kmetov. Tem samostoj¬
nim posestnikom se moramo zahvaliti, da vidimo, kako
smo pustili na levi Razborje za seboj in krenili mimo
neprijazne velunjske globače, da moremo pokukati v

199

šaleško in v savinjsko dolino, od koder se v sončnem
blesku svetlikata Paka in Savinja.

Na desno se vijemo mimo javorske fare; Javorij
samih ne vidimo, ker so skrite za dolgim hrbtom. To so
tiste Javorje, ki so nekdaj slovele po bogatiji, po razviti
ovčereji in po tem, da se je tam pojedlo največ ovčjega
mesa. Kako mogočen je bil nekdaj ta sloves, nam spri-
čuje Jaka Papler, ki je pred več ko petdesetimi leti tam
fajmoštroval in bil primoran, svojim faranom opisovati
dobrote in lepote nebeškega kraljestva raz prižnico na
tale način:

»Ovčje meso in kislo zelje imate za najboljšo stvar
na svetu. Toda povem vam, preljubi moji farani, da vse
to še rit ni proti dobrotam nebeškega kraljestva.«

Dandanašnji tega javorskega slovesa ni več; grof
je s pokupom mogočnih kmetij uničil ovčerejo. In dan¬
današnji bi fajmoštru Jaki Paplerju ne bilo tako težko,
predočevati svojim faranom dobrot nebeškega kraljestva;
kajti ogromna večina bi te dobrote pojmila, če bi jih
popisal samo s koruznim dušem in s kislim zeljem . . .

Pri Šentvidu, zavodniški podfarci, se svet spet ne¬
koliko razširi in razjasni. Na sedlu smo, ki ga seka
cesta iz Črne na Koroškem v Šoštanj na Štajerskem in
ki je najvažnejša zveza na tej meji od mežiške doline
pa do Jezerskega.

Tik za cesto je razčeperjen Šentvid. Cerkev je v
starih časih postavil kmet Bačovnik, da pomiri verne
duše svojih prednikov, ki so tod okrog zaman iskale
večnega počitka in so vse noči prejokale. Te izgubljene
duše so bili nekdanji Bačovniki in bačovski hlapci, ki
so na tem sedlu prežali na samotne potnike in na bo¬
gate kramarje ter jih pobijali in plenili. Verne duše so

200

bile z dozidano cerkvijo odkupljene, lesovi so utihnili,
toda živi potomci tega Bačovnika, čigar kmetija je že
pred petdesetimi leti z mnogimi drugimi sosednimi kme¬
tijami prešla v grofovsko last, se sedaj namesto vernih
duš potikajo po raznih samotnih bajtah tod okrog in
čakajo odrešenika, ki bo prišel in jih bo odkupil.. ,

Ne daleč od cerkve stoji Virtičeva bajta, starodavna
krčma ob tej samotni poti na zeleni planinski jasi. Kakor
Križanova bajta tam pod Uršljo goro, tako in še bolj
je ta bajta zavita v romantično preteklost skrivnostnih
štorij in prigodb z romarji, kramarji in popotniki. Pri
Virtičevi bajti še dandanes bog roko ven moli, čeprav
ne iz tiste nekdanje lepe, široke in nizke lesene stavbe
s podzidano kletjo, ki je tako harmonično spadala v
planinsko okolje, temveč iz nove, strašno našopirjene,
zidane spake z visokimi okni kulturnega, modernega
videza, ki spada sem kakor govno v smetano. Kljub
dobri postrežbi se človek ne počuti čisto nič domačega,
temveč se mu zdi vse hladno in tuje; zato jo zelo hitro
pobriše iz tega sicer tako prijaznega in ljubega kraja ter
jo mahne okrog Tolstega vrha proti romarskemu cilju.

Pod nami so spet globače, so bregovi, ali pogled
nanje je čisto drugačen, kakor pa je bil na poti od Uršlje
gore do sem. Ko da bi prišli v deželo s čisto drugo
rastjo. Hodimo po slemenih in hrbtiščih Senovršnikov,
Kozamirjev, Slemenškov, Počivavcev, katerih domovi
čepijo po bregovih in sedlih kakor oskubena gnezdišča.
Same goličave, poseke, nepregledne površine grmovja
in host. Še pred desetletji so bili ti kraji bahato zara¬
ščeni s črnino, zdaj pa se zde kot obraslike posušenih
seskov, iz katerih je iztekel poslednji sok. Na njih se

201

poznajo le še obrisi pohlepnih ustnic raznih lesnih črvov,
ki so jih izsesali. Prava podoba požrešnega oderuškega
gospodarstva. Gremo mimo nekdaj slavnoznane seno-
vrške kleti. Tudi ta je mogoče več rodov tešila lačne
in žejne romarje in popotnike, o čemer pričajo njeni
mogočni zidovi. Ali tudi njena tradicija je že davno pri
zlodeju. Na njenih oknih ne cvetejo nageljčki, iz njenih
kleti ne diha vinski hlad; namesto tega se sušijo po
oknih plenice, iz kleti pa smrdi kozji gnoj. Danes je pri¬
bežališče številne delavčeve družine, ki na tem robu
čaka, kaj ji bo prinesel oče za pod zob, kadar se vrne
iz tri ure oddaljenega Šoštanja, kjer dela v Vošnjakovi
usnjarni.

Pri Počivavcu se spustimo navzdol proti Šenkriški
gori. Široka domačija stoji oblita z večernim soncem na
desno od nas. V prejšnjih časih so bile počivavske parne
ob tem času polne romarjev in romaric, ki so v njih
prenočevali in počivali. Od tod menda tudi kmetovo ime.
Pod prelazom stoji močna in košata smreka, vidi se, da
jo je sekira nalašč obvarovala, ker je najdebelejša od
vsega drevja v gozdu. Na njej visi božja martra, vsa s
planinskim mahom obrasla. Pravijo, da je bil včasih pod
božjo martro tudi napis, danes ga ni več. Toda vsak
romar izve, kakšen pomen ima ta božja martra. Ko je
bila smreka še majhen koš, je k Belim vodam romala
mlada dekla bogatega kmeta iz Podjune; bila je nosna
z gospodarjem, a je hotela poprositi pri Svetem Križu,
da bi jo bog obvaroval sramote, in se je zato zaobljubila
k Belim vodam. Ko je pozno na večer priromala do te
smreke, ji je postalo slabo, zlezla je pod koš in porodila
otroka. Zjutraj so jo našli romarji mrtvo, njo in otroka...

202

Sonce se je že skrilo za Smrekovec, ko se pričnemo
vzpenjati iz belovoškega sedla na hrib Svetega Križa.
Zlati sončni žarki se prelivajo visoko nad nami in še
tam daleč obsevajo štajersko zemljico ter jo barvajo
s prelestno zarjo. Pod visokim krovom teh žarkov se
zbirajo ob pobočju Smrekovca in Kramariče nicinske
sence, ki se počasi ovijajo okrog gorskih selišč Brlož-
nikov, Zaločanov in Leskovcev. Spodaj pod nami pa
zmeraj glasneje šumi korito Ljubije ...

Ko se bližamo vrhu, postajajo romarske skupine
zmeraj gostejše. Ob binkoštnih praznikih pritisne toliko
štajerskih grešnikov, da jih pride do kakih pet tisoč po
odpustke. Nekatere skupine se vzpenjajo na goro s
petjem in z molitvami, druge, ki niso z grehi tako oblo¬
žene, se pa podvizajo s smehom in šalo. Na vrhu se
vse zlije v morje rumenih haderc,* ki obdaja cerkev od
vseh strani.

Štajersko ljudstvo poje, vsa cerkev poje pri večer¬
nicah, ko pa se množica spet razlije po tesnem prostoru
okrog cerkve in pod cerkvijo, prepeva dalje v noč. Med
stojnicami je gneča, šum in vrišč, po gostilnah petje in
razposajen vrišč. Ognji zaplapolajo okrog cerkve, okrog
hiš in po gozdnem bregu, rumeni plameni, ki ugašajo in
se zopet vžigajo, ožarjajo razgrete romarske obraze.
Na samotnih stezah urni, bežeči koraki... po ozračju
šepet, smeh in vriski dolgo v noč. Kakor svetel stožer
se dviga vrh Svetega Križa visoko v nočno nebo iz glo¬
bokih in črnih prepadov, ki ga obdajajo.

V tak črn jrepad so v davnih časih vrgli srditi
romarji pregrešen romarski par, ki je šel spat za veliki

* rut.

203

oltar in se je ponoči, ko je mislil, da že vse spi, vdal
pregrešni ljubezni.

Za cerkvijo, na robu skoraj navpične strmine so
svete stopnice. Te svete kamnitne stopnice, ki vodijo
visoko v malo kapelico, so pravo pribežališče za vse
grešnike in grešnice. Vso noč se pomika neprekinjena
veriga romarjev po njih. Počasi leze ta veriga sklonjenih
spokorjencev navzgor, kajti čez te stopnice bog ne daj peš,
temveč jih je treba predrsati po kolenih, od tal do vrha.
Spokorjencem sevata na obrazih popolna vdanost in po¬
polna odsotnost za vse, kar se godi okrog njih. Počasi,
komaj gibno se pomika veriga skozi ozka vrata, ki vodijo
na vrhu v kapelico. Ta ozka vrata imajo po ljudskem
izročilu to prečudno lastnost, da ne puste skozi takih
grešnikov, ki te spokorniške poti ne opravijo s skesanim
srcem. Tako so na primer pred mnogimi leti kar same
od sebe priškrnile nekega debelušnega lesnega trgovca
iz Šoštanja, ki je skozi to ozko odprtino hotel stlačiti
vse bajte in kmetije, ki jih je bil v teku let nagrabil po
okolici... Nihče ga ni mogel rešiti iz te pasti, vsi
duhovniki, kolikor jih je ta dan bilo pri Svetem Križu,
niso mogli zagovoriti hudega duha, da bi ga izpustil izmed
podbojev. Vsi so bili namreč grešniki in njihova prošnja
ni nič zalegla. Šli so po dekana v Skale, da zagovori
hudega duha. Dekan je prišel, a komaj se je bil pribli¬
žal stopnicam, je začel hudi duh take uganjati okrog
svetišča, da jo je dekan odkuril z gore. Dekan je bil
velik grešnik in je zato hudi duh imel tako moč nad njim.

Potem so šli po opata v Celje. Toda tudi ta opat ni
bil čist,- komaj je prispel vrh gore, jih je hudi duh že

204

zopet začel uganjati in opat je moral pobegniti, ne da bi
kaj opravil, ako si je hotel rešiti dušo pred peklom. Ko
so skoraj že obupali, da bi rešili lesnega črva iz objemov
svetih stopnic, in si je hudi duh že roke mencal od
veselja, da so se kar iskre usipale iz njih, so našli v
Šempavlu na Koroškem nekega starega meniha, ki je
bil že na pol gluh in na pol slep. Šele ta menih je bil
čist in je imel toliko moči, da je pregnal hudobo in so
svete stopnice vendarle spustile že na pol mrtvega ro¬
marja iz svojih čeljusti. In ljudje trdijo, da od tistih
dob noben lesni trgovec ne roma več po odpustke po
svetih stopnicah ...

Mi Korošci se v tem romarskem vrvežu počutimo
precej osamljene; malo nas je, ker zdaj ne prihajajo več
procesije iz Podjune in od Laboda kakor včasih. Meja,
druge šege in nove skrbi so tega krive. Zato se hitro
zatečemo v mežnarjevo klet, kamor že od nekdaj zaha¬
jajo koroški romarji.

Sedanji mežnar seveda že davno ni več podoben
tistemu v starih časih, ko je še stari Kravpogar iz Kotelj,
tisti, ki je bil štiriindvajsetkrat camar, vodil romarje iz
mežiške doline k Belim vodam. Tisti mežnar je bil namreč
zelo star in zelo slab v prsih, pa ni mogel potegniti iz soda
vina, ki so ga Korošci hoteli piti. Zato je poprosil tega
vojvodo, da mu ga on potegne. Ta je naročilo tako teme¬
ljito izpolnil, da je bil kmalu primoran zapustiti klet in
je kakor senca odvehal pod najbližji rob, kjer se je zvalil
na tla in prespal vso noč, kakor bi ga bil ubil. Za njim
so potem še štirje koroški romarji potegovali vino iz
soda z istim uspehom .. .

205

Takrat še niso imeli v mežnarijah prozornih ste¬
klenih cevi, temveč le rastlinske. Danes so ti časi že
davno minili, toda kljub temu se le dobro počutimo v
mežnarjevi kleti, sredi številnih štajerskih romarjev, ki
tukaj tešijo svoje grehe, kakor jih tešimo tudi mi. In
kakor se pravim romarjem spodobi, ostanemo tudi mi
vso noč pokonci, ker le tako postanemo deležni vseh
odpustkov, da jih drugi dan odnesemo nazaj proti Uršlji
gori...

206

8

VSEBINA

Stran

Ce Žila noj Drava nazaj potačo. 5

Od Mokronoga do Pijane gore. 25

Nebeški sejem.73

Gosposvetsko polje (1942). 89-

Ob versajskih plotovih.165

Od Meže do Poljane.181

Od Kotelj do Belih vod.195

3

NATISNILA TISKARNA MERKUR V LJUBLJANI