Numizmatična knjižnica

TEORETIČNI TEMELJI
LJUBITELJSKE NUMIZMATIKE

Dr. Ivan Turk

NUMIZMATIČNO
DRUŠTVO SLOVENIJE

Dr. Ivan Turk

TEORETIČNI TEMELJI LJUBITELJSKE NUMIZMATIKE

Izdalo in založilo:

Numizmatično društvo Slovenije

Za društvo:

Zmago Tančic

Avtor:

Dr. Ivan Turk

Grafična priprava in tisk:

Trajanus d.o.o.

Naklada:

100 izvodov

Ljubljana, 2013


CIP - Kataložni zapis o publikaciji
Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

737

TURK, Ivan, 1930-

Teoretični temelji ljubiteljske numizmatike / Ivan Turk. - Ljubljana: Numizmatično društvo
Slovenije, 2013. - (Numizmatična knjižnica)

ISBN 978-961-91822-1-5

265854208

Predgovor

Predgovor

Čeprav sem po svoji temeljni poklicni izobrazbi ekonomski raziskovalec, sem se
že od mladih let ljubiteljsko ukvarjal med drugim tudi z numizmatiko, ki sem se
je lotil z enako teoretično pronicljivostjo ter o svojih dognanjih na tem področju
napisal večje število razprav, ki so bile objavljene v numizmatičnih revijah v Slo¬
veniji in na Hrvaškem. Povzetek lastnih življenjskih spoznanj na tem področju je
v pričujoči knjigi, ki podaja nekakšne teoretične temelje tovrstnega razmišljanja
tistim, ki vanj posegajo kot ljubitelji. V prilogi knjige so tudi izrazoslovna stališča,
ki sem jih oblikoval in jih je ustrezna komisija NDS objavila, da bi jih upoštevali
vsi v numizmatični stroki. S svojo knjigo izpolnjujem tudi svojo nalogo kot častni
član Numizmatičnega društva Slovenije.

3

4

Kazalo vsebine

1. Pojmovanje znanstvene in ljubiteljske numizmatike .13

2. Pojmovanje numizmatičnih predmetov .23

2.1. Razumevanje denarja in numizmatičnih predmetov.23

2.2. Blagovni denar, ki ni numizmatični predmet .24

2.3. Splošno veljavni novci kot normalni

numizmatični predmeti.25

2.4. Nepravi novci kot numizmatični predmeti.25

2.5. Komercialni novci kot numizmatični predmeti.25

2.6. Zasilni novci kot numizmatični predmeti.26

2.7. Zasebni nadomestni novci kot numizmatični predmeti.26

2.8. Medalje kot kovanci, ki niso denarna telesa,

kot numizmatični predmeti.26

2.9. Fantazijski novci kot numizmatični predmeti.27

2.10. Neizdani novci kot numizmatični predmeti.27

2.11 Nedokončani novci kot numizmatični predmeti.27

2.12. Ponaredki novcev kot numizmatični predmeti.27

2.13. Papirnati denar kot numizmatični predmet .28

2.14. Komercialni nadomestek papirnatega denarja.29

2.15. Zasilni papirnati denar kot numizmatični predmet.29

2.16. Zasebni nadomestni papirnati denar

kot numizmatični predmet.30

2.17. Fantazijski papirnati denar kot numizmatični predmet.30

2.18. Neizdani papirnati denar kot numizmatični predmet.30

2.19. Nedokončani papirnati denar kot numizmatični predmet.31

2.20. Ponarejeni papirnati denar kot numizmatični predmet .31

2.21. Knjižni denar, ki ni numizmatični predmet.31

2.22. Denarni inštrumenti knjižnega denarja,

ki niso numizmatični predmeti.32

2.23. Vrednostnice kot numizmatični predmeti.32

5

Kazalo vsebine

3. Pojmovanje numizmatika kot osebe .35

3.1. Sličnost in različnost poklicnega in ljubiteljskega numizmatika .... 35

3.2. Numizmatik je proučevalec numizmatičnih predmetov.35

3.3. Numizmatik je zbiralec numizmatičnih predmetov.37

3.4. Investitor v numizmatične predmete ni numizmatik.39

3.5. Trgovec z numizmatičnimi predmeti ni numizmatik.39

3.6. Kombinacije proučevalca, zbiralca, investitorja

in trgovca v zvezi z numizmatičnimi predmeti.39

3.7. Način oblikovanja numizmatične zbirke.42

4. Pojmovanje numizmatične zbirke .47

4.1. Načelne oznake numizmatične zbirke.47

4.2. Stopnje urejenosti numizmatične zbirke.50

4.3. Vsebina numizmatične zbirke.51

4.4. Omejenost numizmatične zbirke.52

4.5. Usmerjenost numizmatične zbirke.52

4.6. Namen numizmatične zbirke .54

4.7. Dostopnost numizmatične zbirke.54

4.8. Združevanje različnih oznak numizmatične zbirke.55

5. Značaj ljubiteljskega zbiranja in proučevanja

numizmatičnih predmetov. 59

5.1. Načelno o delu, počitku in igri človeka kot numizmatika.59

5.2. Igrano delo, delovna igra in delovni počitek

v zvezi z numizmatičnimi predmeti.61

5.3. Umetno delo, igrani počitek in umetna igra

v zvezi z numizmatičnimi predmeti.62

5.4. Spodbude za ljubiteljsko ukvarjanje

z numizmatičnimi predmeti.65

5.5. Učinki ljubiteljskega ukvarjanja z numizmatičnimi predmeti .66

6. Izhodišča za zbiranje in proučevanje

numizmatičnih predmetov .69

6.1. Začetna opredelitev numizmatičnih predmetov

z najdbo in prevzeto količino.69

6

Kazalo vsebine

6.2. Začetna opredelitev numizmatičnih predmetov

z njihovim nahajališčem.71

6.3. Začetna opredelitev numizmatičnih predmetov

s kulturnim področjem, ki mu pripadajo.73

6.4. Začetna opredelitev numizmatičnih predmetov

z obdobjem, v katerem so nastali.75

6.5. Začetna opredelitev numizmatičnih predmetov

z državo, iz katere izhajajo .76

6.6. Začetna opredelitev numizmatičnih predmetov

z narodom, ki jih šteje kot svoje.77

6.7. Začetna opredelitev numizmatičnih predmetov

glede na uporabo na določenem geografskem območju .79

6.8. Začetna opredelitev numizmatičnih predmetov

z njihovim proizvodno-tehničnim izvorom .80

6.9. Začetna opredelitev numizmatičnih predmetov

glede na njihov pravno-ekonomski izvor.81

6.10 Začetna opredelitev numizmatičnih predmetov

glede na okoliščine njihovega nastajanja.83

6.11. Začetna opredelitev numizmatičnih predmetov

z nosilcem oblasti v obdobju njihovega nastanka.84

6.12. Začetna opredelitev numizmatičnih predmetov

z njihovo snovjo in drugimi oblikovnimi posebnostmi.85

6.13. Začetna opredelitev numizmatičnih predmetov
glede na njihovo sporočilo in druge vsebinske

posebnosti .87

7. Temelji sistemiziranja razvrstitve numizmatičnih

predmetov .89

7.1. Razredi numizmatičnih predmetov.89

7.2. Skupine numizmatičnih predmetov.90

7.3. Podskupine numizmatičnih predmetov.93

7.4. Vrste numizmatičnih predmetov.94

7.5. Podvrste numizmatičnih predmetov.94

7.6. Tipi numizmatičnih predmetov .95

7.7. Serije numizmatičnih predmetov.95

Kazalo vsebine

8. Značaj državno-pravnih enot kot okvirja izdajanja

numizmatičnih predmetov .99

8.1. Vrste državno-pravnih enot izdajanja numizmatičnih

predmetov.99

8.2. Zveza držav kot enota numizmatičnega obravnavanja.99

8.3. Suverena država kot enota numizmatičnega obravnavanja.103

8.4. Odvisna država kot enota numizmatičnega

obravnavanja.106

8.5. Nesamoupravni teritorij kot enota

numizmatičnega obravnavanja.108

8.6. Deli države (ali nesamoupravnega teritorija)

kot enote numizmatičnega obravnavanja.111

8.7. Okupirani teritorij kot enota numizmatičnega obravnavanja .... 113

9. Urejanje domačega srednjeveškega denarja

na slovenskem ozemlju po fevdalnih enotah .115

9.1. Domači srednjeveški denar na slovenskem ozemlju.115

9.2. Srednjeveške kovnice na slovenskem ozemlju.115

9.3. Fevdalci s kovno pravico v srednjem veku

na slovenskem ozemlju.118

9.4. Posesti cerkvenih fevdalcev na slovenskem ozemlju

v srednjem veku.120

9.5. Posesti posvetnih fevdalcev na slovenskem ozemlju

v srednjem veku.120

9.6. Vladarji na slovenskem ozemlju v srednjem veku.121

10. Načelne funkcije denarja z zornega kota uporabe

njegovih vrst na slovenskem ozemlju .123

10.1. Razumevanje načelnih funkcij denarja.123

10.2. Zgodovinski pregled držav na slovenskem ozemlju,

katerih denar se je pojavljal na njem.125

10.3. Vrste denarja v zgodovini slovenskega ozemlja

s funkcijo splošnega ekvivalenta.128

10.4. Vrste denarja v zgodovini slovenskega ozemlja

s funkcijo menjalnega posrednika.134

8

Kazalo vsebine

10.5. Vrste denarja v zgodovini slovenskega ozemlja

s funkcijo plačilnega sredstva.135

10.6. Vrste denarja v zgodovini slovenskega ozemlja

s funkcijo zaklada .136

11. Imenska vrednost denarnih in njim sorodnih teles,
ki so bila normalno v obtoku na slovenskem ozemlju
v njegovi zgodovini .139

11.1. Sedanja in nekdanja označba imenske vrednosti

denarnih teles .139

11.2. Imenske vrednosti keltskih novcev na kasnejšem

slovenskem ozemlju.139

11.3. Imenske vrednosti rimskih novcev na kasnejšem

slovenskem ozemlju.140

11.4. Imenske vrednosti bizantinskih novcev na kasnejšem

slovenskem ozemlju.143

11.5. Imenske vrednosti frankovskih in kasneje
nemških novcev do konca 15. stoletja

na slovenskem ozemlju.145

11.6. Imenske vrednosti madžarskih novcev do konca

15. stoletja na slovenskem ozemlju.146

11.7. Imenske vrednosti beneških novcev do konca

15. stoletja na slovenskem ozemlju.147

11.8. Imenske vrednosti avstrijskega kovanega

in papirnatega denarja od 16. do 18. stoletja

na slovenskem ozemlju.148

11.9. Imenske vrednosti madžarskih novcev

od 16. do 18. stoletja na slovenskem ozemlju.153

11.10. Imenske vrednosti beneških novcev

od 16. do 18. stoletja na slovenskem ozemlju.156

11.11. Imenske vrednosti italijanskih novcev do leta 1814

na slovenskem ozemlju.159

11.12. Imenske vrednosti kovanega in papirnatega denarja
Avstrijske države od leta 1804 do leta 1858

na slovenskem ozemlju.161

Kazalo vsebine

11.13. Imenske vrednosti kovanega in papirnatega denarja
Madžarske države od leta 1830 do leta 1858

na slovenskem ozemlju.162

11.14. Imenske vrednosti kovanega in papirnatega denarja
Avstrijske države od leta 1858 do leta 1892

na slovenskem ozemlju.164

11.15. Imenske vrednosti kovanega in papirnatega denarja
Madžarske države od leta 1858 do leta 1892

na slovenskem ozemlju.165

11.16. Vrste kovanega in papirnatega denarja ter drugih
denarnih listin na slovenskem ozemlju

v Avstrijski državi od leta 1892 do leta 1918.166

11.17. Vrste kovanega in papirnatega denarja ter drugih
denarnih listin na slovenskem ozemlju

v Madžarski državi od leta 1892 do leta 1918 .167

11.18. Vrste kovanega in papirnatega denarja ter drugih

denarnih listin na slovenskem ozemlju v prvi
Jugoslovanski državi od leta 1918 do leta 1941.168

11.19. Vrste kovanega in papirnatega denarja ter drugih
denarnih listin na slovenskem ozemlju

v Italijanski državi od leta 1918 do leta 1945 .169

11.20. Vrste kovanega in papirnatega denarja ter drugih
denarnih listin v Ljubljanski pokrajini

od leta 1941 do leta 1945.170

11.21. Vrste kovanega in parpinatega denarja ter drugih
denarnih listin na slovenskem ozemlju, vključenem

od leta 1941 do leta 1945 v Nemško državo .171

11.21. Vrste kovanega in papirnateg denarja na slovenskem
ozemlju, vključenem v od leta 1941 do leta 1945

v Madžarsko državo .172

11.22. Vrste papirnatega denarja denarja v slovenskem

Primorju do leta 1954.173

11.23. Vrste kovanega in papirnatega denarja ter drugih

denarnih listin na slovenskem ozemlju v drugi
Jugoslovanski državi od leta 1945 do leta 1991.174

10

Kazalo vsebine

11.24. Vrste kovanega in papirnatega denarja ter drugih
denarnih listin v samostojni Slovenski državi
od leta 1992 dalje.177

12. Vladarji držav na slovenskem ozemlju, iz časa katerih

izhajajo denarna in njim sorodna telesa v njem .181

12.1. Opredelitev vladarjev z zornega kota

ljubiteljske numizmatike .181

12.2. Noriška država (do 15 pr.n.št.) .181

12.3. Rimska država (od 178 pr.n.št. do 476 n.št.) .182

12.4. Vzhodnogotska država (488-547) .185

12.5. Langobardska država (547-773).186

12.6. Bizantinska država (535-788).186

12.7. Avarska (obrska) država (568-796) .187

12.8. Karantanska država (626-745) .187

12.9. Frankovska država (745-843) .187

12.10. Srednjefrankovska država (843-952) .188

12.11. Vzhodnofrankovska država (843-962) .189

12.12. Nemška država do Habsburžanov (962-1437) .189

12.13. Madžarska (Ogrska) država

do Habsburžanov (907 -1526).193

12.14. Beneška država (1279-1797) .194

12.15. Nemška država za časa Habsburžanov (1438-1806).195

12.16. Madžarska država za časa Habsburžanov (1526 - 1867) .198

12.17. Napoleonova francoska država (1809-1813) .199

12.18. Avstrijska država (1804-1867).200

17.19. Avstro-Ogrska država (1866-1918).200

12.20. Prva Jugoslovanska država (1918-1941).200

12.21. Italijanska država (1941-1945). 201

12.22. Nemška država (1941-1945). 201

12.23. Madžarska država (1941-1945).201

12.24. Druga Jugoslovanska država (1945-1991).201

12.25. Slovenska držav-a (od 1991 dalje) .202

13.  Numizmatična zbirka kot avtorsko delo .203

11

Kazalo vsebine

IZRAZOSLOVNE PRILOGE .209

A. O novcu, kovancu in še o čem.209

B. Slovenski izrazi za snov, iz katere je kovanec.212

C. Slovenski izrazi za oblikovne lastnosti kovancev.215

C. Slovenski izrazi za opis podobe na kovancu .216

D. Slovenski izrazi za utežne lastnosti kovanca.217

E. Slovenski izrazi za površinske lastnosti kovanca.219

F. Slovenski izrazi za vrednostne lastnosti kovanca .220

G. Opis sestavnih delov kovanca s slovenskimi izrazi.221

H. Označevanje stopnje ohranjenosti kovancev

in papirnatega denarja s slovenskimi izrazi.222

I. Slovenski izrazi v zvezi s ponarejanjem denarja.223

SLIKOVNA PRILOGA: Primerki numizmatičnih predmetov .225

a. Splošno veljavni novci.225

b. Nepravi novci.225

c. Komercialni novci.226

č. Zasilni novci.226

d. Zasebni nadomestni novci.226

e. Medalje .227

f. Fantazijski novci.227

g.  Neizdani novci .227

h. Papirnati denar .228

i. Komercialni nadomestek papirnatega denarja.228

j. Zasilni papirnati denar.229

k. Zasebni nadomestni papirnati denar .229

l. Fantazijski papirnati denar.229

m. Neizdani papirnati denar.230

n. Obveznice.230

o. Delnice.231

12

Pojmovanje znanstvene in ljubiteljske numizmatike

1. Pojmovanje znanstvene in ljubiteljske numizmatike

Klasično pojmovanje numizmatike kot pomožne zgodovinske vede, ki se je širilo
zlasti z zgodovinarji, je v sodobnosti za širšo uporabo nepopolno. Izhajalo je iz
časov, ko so za gradnjo zgodovine manjkale ustrezne listine ter se je bilo treba po¬
služevati podatkov, ki so bili sestavina najdb takšnih proizvodov človeškega de¬
lovanja kot so novci, ki so v vlogi denarja posredovali pri blagovni menjavi in
odražali še marsikaj drugega kot je bilo zgolj potrebno pri tem. Zato je bilo treba
proučevati tudi okoliščine njihovega nastajanja in uporabe, kar je nato omogočilo
popolnejšo zgodovinsko predstavljanje nekdanjih dogajanj. Tako npr. tolmači Lek¬
sikon Cankarjeve založbe (Ljubljana 1973, str. 670) numizmatiko kot »nauk o
novcih«. Podobno pojasnjuje Enciklopedija leksikografskega zavoda (Zagreb 1961,
str. 471) numizmatiko kot »vedo o nastanku, razvoju in uporabi kovanega denarja
in denarju podobnih metalnih objektov«. Ali Veliki splošni leksikon DZS (Lju¬
bljana 1998, 5. knjiga, str. 2934), ki pravi takole: »na podlagi ohranjenih novcev,
dokumentov, omemb v lit. se z novci (kovanci) ukvarja numizmatika že od 15.
st., kot znanstvena disciplina pa od 19. stol. S preučevanjem pravice do kovanja
denarja, upravljanja teh pravic, tehnike kovanja, tehnike oblikovanja in tehnike
napisov na kovancih se numizmatika uvršča med pomožne zgodovinske vede«.
Slovenski veliki leksikon MK (Ljubljana 2004, H-O, str. 758) pa numizmatiko po¬
jasnjuje kot »vedo o zbiranju in preučevanju kovancev in medalj; obravnava jih
kot vir za polit, in ekon. zgodovino, za epigrafiko, kronologijo, lingvistiko, heral¬
diko in umet. zgodovino. Numizmatika raziskuje vrednost denarja, njegovo kupno
moč in pravne temelje glede na kovanje pri razi. narodih in v raznih zgod. obdob¬
jih«. Medtem ko so novci v vlogi denarja ob samem začetku bili dobljeni tudi kot
posledica litja kovin, so se kmalu začeli pojavljati izključno s kovanjem, torej kot
kovanci; njim so pa zelo podobne medalje, ki niso več nikak denar, čeprav so pod¬
obne spominskim novcem, ki so denar še bili. Deutsches Munzsammler -Lexikon
(Munchen 1977, str. 283) zato pojasnjuje numizmatiko kot vedo o kovancih, ki
pa obsega tudi medalje in žetone, medtem ko v »novejšem času in širšem smislu
spadajo sem tudi veda o papirnatem denarju in s tem celotna denarna zgodovina«.
Od trditve, da se numizmatika ukvarja s celotno denarno zgodovino, je pa samo

13

Pojmovanje znanstvene in ljubiteljske numizmatike

še korak do trditve, da »numizmatika proučuje denar in denarništvo v vseh zgo¬
dovinskih obdobjih« (P.Kos: Numizmatika na Slovenskem. Numizmatični vestnik,
Ljubljana 1985, str. 87), kar pa lahko kaže na nerazumevanje pojava denarja in
denarništva kot predmeta ekonomskih ved.

Očitno so pri znanstveni numizmatiki avtorji vajeni gledati na denar kot na
stvar. Vendar je že Mara v polemiki s Proudhonom poudaril, da »denar ni stvar,
ampak družbeno razmerje«. Prof. Dr. Jože Pokorn, kije svoje življenjsko delo po¬
svetil ravno problematiki denarja, pojasnjuje, daje s sodobnega ekonomskega vi¬
dika denar po svojem bistvu splošna blagovna terjatev. V svoji knjigi Denar in
kredit v narodnem gospodarstvu (Ljubljana 1967, str. 81) pravi: »Prodajalec blaga
je s tem, daje prejel kupnino, pravno sicer plačan, ekonomsko pa je postal upnik,
ki ima pravico terjati drugo blago, in to terjatveno pravico ima izkazano ravno z
denarjem, ki ga je dobil za svoje blago, ko ga je prodal«. Tisti, ki je blago prodal ali
storitev opravil, ima potemtakem terjatev do drugih imetnikov blaga ali izvajalcev
storitev, da dobi od njih ustrezno protivrednost v blagu ali storitvah po svoji izbiri.
To je ekonomska terjatev, ker ni treba, da bi imetniki denarja silili imetnike blaga,
naj ga prodajo, ali izvajalce storitev, da jih opravijo; ekonomski zakoni sami silijo
prodajalce blaga, da ga ponujajo. To je prava ekonomska vsebina denarja; kadar
je govor o vrednosti denarja, je v mislih samo denar kot splošna blagovna terjatev.
To je abstraktna premoženjska moč, ki jo je mogoče prenašati le s prenašanjem
denarnih znakov. Denar kot denarni znak, ki evidentira splošno blagovno terjatev
in omogoča njeno prenašanje, se pa zgodovinsko ni začel pojavljati kot novec,
temveč kot določeno blago, ki je samo začasno opravljalo denarno službo, nazad¬
nje se pa zmeraj porabilo za svoj osnovni namen; s takšnim blagom v vlogi denarja
se ni numizmatika niti nikoli ukvarjala. V sodobnosti pa ima denar kot denarni
znak lahko obliko gotovine, tj. kovinskega denarja ali nasprotno papirnatega de¬
narja, večinoma pa kot knjižni denar ali takoj takoj vnovčljive terjatve do kake
banke. Numizmatiko seveda sploh ne more več zanimati knjižni denar, a tudi pri
denarnih telesih je prehod od kovinskega denarja na papirnati denar bistveno od¬
pravil nekdanji pomen numizmatike. Brezgotovinsko plačevanje je že dolgo nor¬
malni način plačevanja. Dopolnjuje ga uporaba plačilnih in kreditnih kartic. Tudi
v trgovinah na malo na prodajnih postrežnih mizah prek povezav z računalnikom
v banki sproti ugotavljajo plačilno sposobnost kupca in si zagotavljajo takojšnji
prenos denarja z njegovega računa na njihov račun. Terminali v stanovanjih omo¬
gočajo ljudem, da iz svojega domačega naslanjača prek njih ne samo naročajo

14

Pojmovanje znanstvene in ljubiteljske numizmatike

blago, temveč tudi plačujejo račune, kupujejo blago in vrednostnice ali si pridob-
vajo posojila. Kako potemtakem v dobi elektronskega denarja še govoriti o tem,
da numizmatika proučuje denar? In še huje, kako more sploh numizmatika prou¬
čevati tudi denarništvo?

Denarništvo je gospodarska dejavnost, ki se ukvarja z denarnimi posli; na tem
področju najdemo različne banke, hranilnice, zavarovalnice ter načine njihovega
poslovanja. Denarništvo lahko obravnavamo kot denarno ureditev, ki obsega ce¬
loto predpisov o denarni enoti posamezne države, o kovanju denarja in izdajanju
bankovcev, zlasti pa o mehanizmu emisije denarja, kjer v sodobnosti nastopajo
poleg centralne banke še poslovne banke kot denarne inštitucije in se poleg pri¬
marnega denarja pojavlja še multiplikacija knjižnega denarja. Z denarno ureditvijo
je povezana denarna politika, kjer se pojavljajo reguliranje obrestne mere, spre¬
minjanje odstotka obveznih rezerv in razni drugi ukrepi, ki naj bi zagotavljali sta¬
novitno kupno moč denarja, stabilno mednarodno vrednost denarja, polno
zaposlenost in visoko stopnjo rasti družbenega proizvoda. Končno lahko denar¬
ništvo obravnavamo še kot tehnično izdelovanje denarnih teles. Denarništvo kot
gospodarska dejavnost in denarništvo kot denarna ureditev povsem očitno po¬
segata na področje ekonomije in delno prava, denarništvo kot tehnično izdelova¬
nja denarnih teles pa na področje tehnike. Kje je potem mesto numizmatike?
Numizmatika z denarjem in denarništvom v sodobnem svetu nima kaj početi,
razen če bi jo začeli primerjati s sodobno dokumentalistiko. Povsem drugače je
bilo nekdaj, ko ustreznih dokumentov ni bilo in je bilo do nekaterih spoznanj mo¬
goče priti šele prek tistega temeljnega nosilca, ki je resnično bil predmet nekdanje
numizmatike, tj. prek novcev ali prek njim podobnih stvari, ki niso imele vlogo
denarja, tj. medalj. Res je tudi v sodobnosti nepopolno dokumentacijo o denarnih
telesih mogoče dopolniti z njihovim proučevanjem, kar je gotovo še vedno lahko
naloga same numizmatike, čeprav včasih njena povsem larpurlartistična naloga
in zlasti naloga, s katero se ukvarjajo izključno ljubiteljski numizmatiki (npr.
VČop: Slovenski kovanci in bankovci. Ljubljana, 2006), medtem ko še ni bilo sli¬
šati, da bi v tem smislu kaj novega odkril kak poklicni numizmatik. Toda to, kar
je za numizmatiko zlasti pomembno, je, da prek proučevanja nekdanjih kovanih
denarnih teles omogoča spoznanja, ki zdaleč presegajo pomen za samo področje
denarništva. Sele s takšnega zornega kota je mogoče pravilno razumeti navedbe,
ki jih najdemo v Transpress Lexikon Numismatik (Berlin 1976, str. 260), po ka¬
terih numizmatika »raziskuje konkretne pojavne oblike denarja kot tudi s tem

15

Pojmovanje znanstvene in ljubiteljske numizmatike

povezane posebne pogoje in postopke. K specifičnim nalogam numizmatike spa¬
dajo:

- oblikovanje načel in metod za ovrednotenje najdb novcev in za opis novcev;
-registriranje, opis kot tudi zgodovinska, teritorialna in metrološka uvrstitev

numizmatičnih predmetov;

- raziskava različnih zgodovinskih pojavnih oblik novcev in drugih oblik denarja
in dognanje družbenih gonilnih sil njihovega nastanka;

- raziskave zakonitosti oziroma pojavov in vplivov procesa poslabšanja kovinske
vrednosti denarja;

- raziskava zgodovine metroloških pogojev denarništva;

- raziskava zgodovine tehnike izdelave novcev in organizacijskih oblik kovniškega
obrata;

- raziskava konkretnih pojavov blagovno-denarnih odnosov, ki so povezani z de¬
narništvom;

- raziskava zgodovine kovniškega prava, kovniške zakonodaje in konvencij o nov¬
cih;

- dognanje področij razširjanja tipov novcev kot izraz ekonomskih odnosov;

- raziskava sekundarnih družbenih funkcij kovanega denarja«

Cim bolj segamo v preteklost, tem večjo vlogo ima znanstvena numizmatika,
medtem ko jo v sodobnosti skoraj povsem zamenja dokumentalistika ali se pa
numizmatika sama spreminja vanjo. Kakšna svoja spoznanja pa nudi numizma¬
tika drugim vedam? Medtem ko je glavni del antičnih dokumentov izgubljen,
ostajajo denarna telesa in njim podobna telesa v numizmatičnih zbirkah in so
takšna stara telesa celo v novih v najdbah lahko pomembni dokumenti, ki omo¬
gočajo rekonstruirati preteklost in oblikovati sodbe o njej. Znanstvena numizma¬
tika pri proučevanju denarnih in njim podobnih teles posveča pozornost njihovim
bistvenim notranjih lastnostim in vsem tistim zunanjim okoliščinam, ki so nam
jih te lastnosti omogočile dojeti in razumeti. Pri tem notranje lastnosti denarnih
teles sestavljajo: kakovost kovine, iz katere so napravljena, oblika, teža in tip z
raznimi predstavitvami, položaj v hierarhiji vrednosti in tehnične podrobnosti iz¬
delave. Okoliščine, v katerih so bila denarna telesa najdena, pa omogočajo zani¬
mive sklepe o njihovem izvoru, kroženju in ekonomskem stanju kraja, a tudi o
starosti najdišča; tako je mogoče spoznati nekdanje trgovske poti, posledice veli¬
kih zgodovinskih dogodkov kot so invazije in vojne itd. Včasih so denarna telesa
edini dokaz za obstoj kakega mesta, ker so najdena samo na njegovem ožjem ob-

16

Pojmovanje znanstvene in ljubiteljske numizmatike

močju, kar pomeni, da so tam koristila lokalni trgovini in ne izvozu. Včasih so s
posebno izdajo novcev kaka mesta ali kraji kazali na svojo avtonomijo. Tako so
številne male države in nepoznani vladarji iz antike postali poznani samo prek
denarnih teles, ki so ostala. Celo iz dobe Rimskega cesarstva so nekateri vladarji
s kratko dobo vladanja ostali do danes poznani le zato, ker so takoj pristopili k iz¬
daji novcev s svojim likom in imenom.

Če si še podrobneje ogledujemo izrazno moč posameznega denarnega telesa,
potem vzbudi našo pozornost zlasti predstavitev na njem. Rimski cesarji na novcih
npr. niso predstavljeni samo s svojim profilom, imenom in dodanim nazivom (au-
gust, caesar), temveč tudi s funkcijami, tako oblastniškimi (consul, tribunicia po-
testas) kot vojaškimi (imperator) in verskimi (pontifex maximus), s častnimi nazivi
(Germanicus, Dacicus, Parthicus, Britanicus) itd. Province, ki so jih pokorili, so
predstavljene kot žene z raznimi atributi, npr. Alemanija z ujetnikom v okovih za
časa Konstantina, Francija, ki joka na podnožju trofej, za časa Konstantina, Libija
na kolenih pred Hadrijanom itd. Dalje so predstavljene rimske legije s svojimi za¬
porednimi številkami in imeni, npr. Augusta, Italica, Flavia, Macedonica itd., nji¬
hovo orožje, oprema in celo disciplina legionarjev ali centurionov. Na hrbtni strani
rimskih novcev je dvanajst velikih bogov, tj. Jupiter, Junona, Vesta, Minerva, Nep¬
tun, Mars, Venera, Apolon, Diana, Merkur, Cerera in Vulkan. V velikem številu se
pojavljajo heroji ali polbogovi iz ljudskih legend: Atlas, Prometej itd., a tudi Romul
in Rem pod volkuljo. V duhovni kulturi Rimljanov so mnogo pomenili personifi-
cirani abstraktni pojmi, kar izpričujejo takšne predstavitve na novcih kot so npr.
Izobilje (Annona), Velikodušnost (Clementia) itd. Na rimskih novcih je dalje pred¬
stavljena tudi materialna kultura tedanje dobe: svetišča, slavoloki, spomeniki, am¬
fiteatri, mostovi (npr. Trajanov most na Donavi) itd. Mnogokrat dajejo novci edini
dokaz o izgubljenih spomenikih: glava Zevsa, ki jo je izdelal Fidija, je predstavljena
na novcu cesarja Hadrijana, Praksitelova Venera na knidskem novcu, nekdanja po¬
doba svetišča Artemide v Efesu ali Akropola v Atenah nam je prav tako poznana le
iz upodobitve na novcih iz tiste dobe. Iz galerije likov na starih grških novcih iz Si¬
cilije je mogoče ugotavljati spreminjanje ženske frizure itd. Na novcih so upod¬
obljene tudi razne ceremonije, igre in festivali, ki so nekoč pritegnili veliko ljudi in
so ravno zaradi novcev ušli pozabi. Tako so npr. tudi velike igre v Olimpiji pustile
sled na novcih. Novci se torej pojavljajo kot nekakšen metalni arhiv antike, iz ka¬
terega moremo dobiti najrazličnejše podatke za splošno in kulturno zgodovino.
Pri tem je povsem vseeno, ali so obravnavani kovanci v vseh primerih imeli tudi

17

Pojmovanje znanstvene in ljubiteljske numizmatike

vlogo denarja ali so bili zgolj medalje: njihova izrazna moč je v obeh primerih po¬
vsem enaka. Ravno zaradi tega nam postane jasno, zakaj znanstvena numizmatika
obravnava na enak način novce in medalje iz te dobe, čeprav izrazoslovno izhaja
ravno od prvih, saj v latinščini pomeni numismatis - novec.

Prvo področje proučevanja, s katerim se ukvarja znanstvena numizmatika, je
potemtakem povezano s podatki, ki jih vsebuje posamezno denarno ali njemu
podobno telo. Drugo področje, s katerim se ukvarja numizmatika, pa je, kot smo
tudi že nakazali, povezano s krajem, kjer so bila najdena ta denarna in njim pod¬
obna telesa oziroma z najdbo kot takšno; v tej zvezi se prek teh teles pojavljajo
podatki o starosti kake zgradbe, o trgovini na kakem območju itd. V čim starejši
čas se pomikamo, tem pomembnejše je izluščevanje ustreznih podatkov iz takšnih
denarnih in njim podobnih teles, ker pač ni drugačnih arhivov in dokumentacije;
zato je tudi pomembnejša vloga numizmatike kot znanstvene discipline, ki s svo¬
jimi metodami izlušči in obdela na podlagi denarnih in njim podobnih teles prid¬
obljene podatke. Toda v čim novejši čas se pomikamo, tem manj novih podatkov
lahko pridobimo ob študiju denarnih in njim podobnih teles, saj so tako podatki
iz prvega področja, s katerim se ukvarja sicer numizmatika, kot tudi podatki iz
njenega drugega področja, obsežno zajeti v drugačni dokumentaciji. Vloga num¬
izmatike kot znanstvene discipline povsem zbledi in odstopa svoje mesto sodobni
dokumentalistiki. Kaj je potemtakem znanstvena numizmatika? Je znanstvena
disciplina, ki se ukvarja s pridobivanjem, urejevanjem, obdelovanjem in prikazo¬
vanjem podatkov na denarnih in njim podobnih telesih iz starega in srednjega
veka ter v zvezi z njihovimi kasnejšimi najdbami v določenem prostoru, a tudi s
hranjenjem nosilcev teh podatkov. Ti podatki navsezadnje na drug način niso do¬
stopni ali pa zgolj dopolnjujejo podatke, ki so dostopni na kak drug način. Num¬
izmatika je pravzaprav najzgodnejša oblika dokumentalistike in s tem znanosti o
podatkih, kjer v sodobnosti govorimo tudi o informatiki.

V znanstvenem numizmatiku potemtakem ni mogoče videti strokovnjaka za
denar in denarništvo, a tudi v znanstveniku, ki se ukvarja z denarjem in denarni¬
štvom, ni mogoče videti strokovnjaka na numizmatičnem področju. Znanstveno
disciplino o denarju in denarništvu razvijajo na ekonomskih in delno pravnih fa¬
kultetah, ne pa na filozofskih fakultetah in tamkajšnjih oddelkih za zgodovino ali
arheologijo. Toda tisti, ki razvijajo to znanstveno disciplino, niso nikaki nuzmiz-
matiki in navadno o numizmatiki prav nič ne vedo. Tudi tisti, ki pišejo o zgodovini
denarja in denarništva, niso nikaki numizmatiki, temveč gospodarski zgodovinarji

18

Pojmovanje znanstvene in ljubiteljske numizmatike

ali pravni zgodovinarji, ki so kvečjemu prišli do določenih začetnih podatkov s
pomočjo tistih numizmatikov, ki so o njih pisali. In obrnjeno. Znanstvena disci¬
plina numizmatike se razvija praviloma v okviru oddelka za arheologijo na filo¬
zofskih fakultetah ali kot pomožna znanost v okviru tamkajšnjih oddelkov za
zgodovino. Toda tisti, ki jo razvijajo, niso nikaki teoretiki denarja in denarništva,
čeprav lahko vsaj ob začetku nudijo nekaj zgodovinskih podatkov, ki ne bi bili
sicer dosegljivi. Seveda pa morajo za to obvladati vsaj nekaj temeljnih ekonomskh
pojmov, pri čemer se razlikujejo od prej navedenega nasprotnega pola, tj. znan¬
stvenikov, ki se ukvarjajo s teorijo denarja in denarništva in so lahko brez kakrš¬
negakoli poznavanja numizmatike.

Če obravnavamo numizmatiko kot sodobno praktično dejavnost, jo je v glavnem
mogoče videti le še pri tistih, ki se z njo ukvarjajo kot ljubitelji. Označujemo jo
lahko kot ljubiteljsko numizmatiko. Tudi sedaj imamo pri njej ob začetku
opravka z zbiranjem in proučevanjem novcev, toda z drugačnim namenom in z
drugačnimi rezultati. Zbiranje novcev v vsakem primeru pomeni pridobivanje
urejevanje, obdelovanje in prikazovanje novcev ter njihovo hranjenje. Toda prou¬
čevanje pomeni v znanstveni numizmatiki oblikovanje novih teoretičnih spoznanj
na podlagi novcev, pri ljubiteljski numizmatiki pa le obnavljanje določenih zgo¬
dovinskih spoznanj pri posameznem človeku na podlagi podatkov, ki jih vsebujejo
novci, ali pa njegovo spodbujanje na podlagi podatkov, ki jih vsebujejo novci, da
bi v čem poglobil svoje dotedanje poznavanje zgodovine. Dalje je pri znanstveni
numizmatiki gotovo težišče v proučevanju in ne v zbiranju, medtem ko je pri lju¬
biteljski numizmatiki težišče v zbiranju in ne v proučevanju. Ljubiteljskim zbiral¬
cem navsezadnje ne gre več toliko za podatke na teh novcih kot za to, da imajo te
novce v svoji zbirki, ki jo postopoma sestavljajo. Zbiranje kakih predmetov, ki s
svojimi značilnostmi in lastnostmi zadovoljujejo zbiralca, ker se povezujejo z nje¬
govimi življenjskimi izkušnjami in poglabljajo njegovo znanje v določeni smeri,
lahko poteka v različnih smereh. Medtem ko se nekateri zadovoljujejo npr. z zbi¬
ranjem razglednic, drugi npr.z zbiranjem avtorskih fotografij, in tretji npr. z zbi¬
ranjem poštnih znamk, ni nič čudnega, da mnoge privlači zbiranje takšnih stvari,
ki so povezane z nekdanjim denarjem, saj so ravno z denarjem imeli v svojem ži¬
vljenju vedno dovolj opravka. Pri numizmatiku gre za zbiranje tistih predmetov,
ki so nekdaj imeli povezavo z denarjem in ne za zbiranje tistega, kar v trenutku
zbiranja še ima takšno funkcijo. Zbiranje trenutno veljavnega denarja je med dru¬
gim pogoj za zadovoljevanje sprotnih življenjskih potreb človeka, ker si z njim

19

Pojmovanje znanstvene in ljubiteljske numizmatike

lahko pridobiva potrebne dobrine ali ga pa hrani za potrebe v prihodnosti. Tudi
berač je navsezadnje zbiralec veljavnega denarja. Pri ljubiteljskem zbiranju pa
imamo vedno opravka z nekakšnim nostalgičnim pogledom v preteklost na pod¬
lagi zbranega nekdanjega denarja, ki sedaj ne koristi več na enak način. V naspro¬
tju z znanstveno numizmatiko so pa predmeti zbiranja, ki se pri ljubiteljski
numizmatiki sklicujejo na denar, precej širši. Niso zanimivi samo novci in njihovi
sorodniki v medaljah, ki izhajajo iz starega in srednjega veka, temveč največkrat
najprej tisti iz nedavne vsakdanjosti. Dalje niso za nimi vi samo novci, tj. kovani
denar, temveč tudi papirnati denar, na katerem je prav tako mogoče najti marsikaj
zanimivega. In končno, na denar se sklicujejo še obveznice, ki za tistega, ki jih je
izdal, pomenijo, so mu omogočile denarne prejemke, ki kasneje vodijo do njegovih
denarnih izdatkov, za tistega, ki jih je prejel za svoje v nje usmerjene denarne iz¬
datke, pa, da vodijo do njegovih kasnejših denarnih prejemkov. Za ljubitejskega
zbiralca obveznic kot nekakšnih denarnih listin seveda niso zanimive tiste obvez¬
nice, ki bodo njemu samemu omogočile prejemke, temveč le tiste, ki kot zgodo¬
vinske listine spominjajo na svojo nekdanjo vlogo. Kot zanimive nekdanje listine,
ki so vključene v zbirko ljubiteljskega numizmatika, lahko nastopajo tudi nekdanje
delnice. Te gotovo ljubiteljskega zbiralca ne upravičujejo do lastništva dela delniške
družbe, ki jih je nekdaj izdala, temveč so le nosilec nekakšnih zgodovinskih po¬
datkov, ki so njihove nekdanje lastnike upravičevale do dividend. Kot so nekdaj
na trgu v zvezi z nakupom in prodajo blaga krožili veljavni novci in papirnati
denar, so nekdaj v zvezi z vlaganjem in naložbenjem krožile tudi obveznice in del¬
nice. Ko kot nekakšne denarne listine postanejo predmet ljubiteljskega zbiranja
in nato še proučevanja, pa nimajo več takšne vloge. S sedanjim denarjem so ob¬
veznice in delnice povezane le še takrat, kadar so kot nekakšno specifično staro
blago brez možnosti nekdanje uporabe v sedanjosti prodane in kupljene ali kako
drugače pridobljene kot numizmatični predmeti za novo nastajajočo numizma¬
tično zbirko. V sodobnosti pa obveznice in delnice v pismeni obliki ne obstajajo
več, ker je vse ustrezne prenose mogoče opraviti preprosto preko računalniške
mreže. Zato pa ravno proučevanje ohranjenih obveznic in delnic v papirnati obliki
nadaljuje tradicijo prvotnih proučevalcev novcev: zaradi pomanjkljive obstoječe
dokumentacije o nekdanjih izdajateljih obveznic in zlasti delnic ter pomanjkljive
dokumentacije o njihovi vsebini omogočajo ravno novi najdeni primerki teh vrst
in njihove obstoječe zbirke nekdanjih obveznic in delnic proučevanje in dopolnitev
sicer nepopolnih spoznanj o njih.

20

Pojmovanje znanstvene in ljubiteljske numizmatike

Ljubiteljska numizmatika ima potemtakem s sklicevanjem na denar dosti širši
predmet obravnave. Ne gre samo za širjenje od novcev iz starega in srednjega veka
k tistim iz sodobnosti, temveč dodatno še k papirnatemu denarju in takšnim de¬
narnim listinam kot so obveznice in delnice. Prihaja torej do močnega odmika od
novcev, iz katerih izhaja prvotno razumevanje numizmatike. Vsako zbiranje je ve¬
zano na določene fizične predmete. Ker pa pri sodobnem elektronskem poslova¬
nju prenehajo obstajati v fizični obliki ne samo denar, temveč tudi obveznice in
delnice, pomeni, da se tudi ljubiteljska numizmatika ukvarja zgolj z zgodovinskimi
predmeti. Ker so nekdanji novci, iz katerih izhaja naziv numizmatike, že zelo daleč
od vsega tistega, kar šteje kot numizmatični predmet zlasti pri ljubiteljski num¬
izmatiki, medtem ko takšna širitev za znanstveno numizmatiko niti ni potrebna,
pomeni, da tudi njen naziv ni več povsem ustrezen.

21

22

Pojmovanje numizmatičnih predmetov

2. Pojmovanje numizmatičnih predmetov

2.1. Razumevanje denarja in numizmatičnih predmetov

Numizmatični predmeti so tisti posebej izbrani predmeti, ki jih v okviru znan¬
stvene numizmatike ali v okviru ljubiteljske numizmatike zbiramo in proučujemo.
Niso nujno v okviru znanstvene numizmatike povsem isti kot v okviru ljubiteljske
numizmatike. V okviru znanstvene numizmatike so numizmatični predmeti
očitno novci, saj iz njih celo izvira njeno ime (numisma, numismatis = novec).
Največkrat pa je tako v okviru znanstvene numizmatike kot v okviru ljubiteljske
numizmatike preprosto povezovanje numizmatičnih predmetov kar z denarjem.
Toda to, kar je v okviru ekonomskih ramišljanj razumljeno kot denar, ni nujno
tudi numizmatični predmet. Denar v ekonomskem pomenu splošne blagovne ter¬
jatve, ki se uporablja kot menjalni posrednik, plačilno sredstvo in zaklad, ima na¬
mreč naslednje razvojne stopnje: I. Blagovni denar, II.Novci oziroma kovani denar,
Ill.Papirnati denar, IV.Knjižni denar. Denar nima nujno oblike kakega predmeta
in denar, ki ni opredmeten, očitno ne more biti numizmatični predmet. Po drugi
strani se pa kot numizmatični predmeti lahko pojavljajo tudi takšni, ki jih ni mo¬
goče istovetiti z denarjem. Zato je koristno, da si podrobneje osvetlimo razmerja
med denarjem in numizmatičnimi predmeti.

2.2 Blagovni denar, ki ni numizmatični predmet

Blagovni denar (VVarengeld, commodity money) je »po svojem osnovnem na¬
menu blago, ki samo začasno opravlja denarno službo, nazadnje pa se zmeraj po¬
rabi za svoj osnovni namen« (J.Pokorn: Denar in kredit v narodnem gospodarstvu.
Ljubljana, 1967, str. 196). Po svoji obliki se ne razlikuje od blaga, zato ga nekateri
imenujejo naturalni denar (Naturgeld), a tudi primitivni denar (Primitivgeld). Kot
posebna oblika blagovnega denarja štejejo tudi žlahtne kovine v nekovanem stanju,
kjer je pri plačevanju potrebno odtehtati ustrezno količino. Najpreprostejša oblika
topljenih žlahtnih kovin je takoimenovano sekano ali kepasto srebro (Hacksilber).
Če pa vzamemo primere iz starega Rima, spada semkaj aes rude, tj. surovi baker,
ki je vlit v obliki palice. Iz te kovine se je šele kasneje razvil aes signatum v obliki
štirioglate vlite bakrene plošče in aes grave v obliki okrogle vlite bakrene plošče,

23

Pojmovanje numizmatičnih predmetov

kar vse literatura označuje kot težki denar, s katerim se je pričelo rimsko denarstvo.
Ker je imel vsak kos oblastveno vtisnjeno znamenje, je odpadlo preskušanje njegove
čistine in njegovo tehtanje, kar je bistveno olajšalo njegovo posredovanje pri me¬
njavi in plačilu. V tem je treba videti začetek novcev, ki so bili kasneje dobljeni s
kovanjem in so se pojavljali kot kovani denar. Očitno je od blagovnega denarja mo¬
goče kot numizmatični predmet obravnavati le novce. Blagovni denar v svoji prvo¬
tni obliki pa ni numizmatični predmet. Od ostalega blaga se razlikuje le po svoji
funkciji, ker potuje iz rok v roke »kot ročna zastava, kot zavarovanje, da bo vsak
član menjalne družbe, ki je v taki navzkrižni menjavi dobil blago od drugega, dal
kot protidajatev komu tretjemu svoje blago v enaki vrednosti« (J.Pokorn, cit.delo,
str. 85). Blagovni denar torej splošno blagovno terjatev zavaruje, a je ne evidentira.
Toda če je denar po svojem ekonomskem bistvu zgolj splošna blagovna terjatev, je
specifično blago, ki ga označujemo kot blagovni denar, pravzaprav le inštrument,
ki to splošno blagovno terjatev zavaruje, ne pa denar sam po sebi. Ravno po tem
inštrumentu je prišlo do naziva blagovni denar, vendar ne smemo zamenjavati de¬
narja samega po sebi z inštrumentom, ki je zgolj denarno telo (Geldkorper).

2.3. Splošno veljavni novci kot normalni numizmatični predmeti

Novec je snovni ali stvarni denar v posebej priročni obliki, ki je prikladna za
njegovo kroženje; pojem novca potemtakem izključuje blagovni denar v obliki
vlite in kasneje kovane plošče. Kadar govorimo o novcu, ne mislimo najprej na
njegovo snov in na tehnološki postopek njegovega nastajanja, temveč na njegovo
menjalno sposobnost. O novcu govorimo pretežno z ekonomskega vidika. Res pa
je glede na njegovo snov mogoče razlikovati kovinski novec in novec iz kakega
drugega materiala, glede na tehnološki postopek njegovega nastajanja pa še liti
novec, kovani novec in podobno. Največkrat imamo opravka le s kovanim denar¬
jem (gemunztes Geld, coined or minted money), ki ima obliko novcev (Miinze,
coin), tj.kosov določene kovine z določeno težo, ki ustreza vtisnjenim znamenjem,
ki naj oblastno izpričujejo težo in čistino tistega kosa kovine in s tem ustrezno
vrednost denarne enote. Novci »niso bili več samo blago, ki je s svojo vrednostjo
rabilo imetniku kot zavarovanje, ampak tudi listine, ki so potrjevale ne samo težo
in čistino kovanca, torej njegovo snovno vrednost, ampak so s svojimi znamenji
(npr. vladarjevo podobo) dajali tudi na znanje, da so zakonito plačilno sredstvo,
torej denar v neki deželi. Čim bolj se je v poznejšem razvoju zaradi zmeraj večjega
gospodarskega prometa njihova snovna vrednost manjšala v primeri z njihovo

24

Pojmovanje numizmatičnih predmetov

kupno močjo, tem bolj je prevladoval njih listinski značaj v primerjavi z njihovo
funkcijo kot ročna zastava. Kovanec kot listina je evidentiral imetnikovo ekonom¬
sko terjatev do ustrezne količine blaga na trgu« (J. Pokorn, cit. delo, str. 91).

Novec ali kovani denar torej splošno blagovno terjatev v večjem ali manjšem
obsegu zavaruje, v vsakem primeru pa evidentira. Toda če je denar kot tak splošna
terjatev, je sedaj novec pravzaprav spet le poseben inštrument oziroma denarno
telo, ki to splošno terjatev zavaruje oziroma evidentira, ne pa denar sam po sebi,
čeprav je ravno pri njem prišlo do naziva kovani denar. Splošno veljavni novci
(Kursmiinzen) kot numizmatični predmeti so v določenem obdobju za obtok
sposobni in v obtoku dejansko nastopajoči novci. V obtok jih je dal za to upravi¬
čeni organ in v obtoku krožijo po svoji imenski (Nennwert) ali nominalni vred¬
nosti (Nominalwert). V ta okvir spadajo predvsem redni novci (Umlaufsmunzen),
ki so pretežno namenjeni obtoku. Ti so večinoma izdelovani v daljšem časovnem
obdobju v velikem številu z enako zunanjo podobo. Toda med splošno veljavne
novce spadajo tudi spominski novci (Gedenkmiinzen), ki so izdani za praznovanje
kakega posebnega dogodka ali za počastitev kake pomembne osebnosti. Ti so ve¬
činoma izdelani v manjšem številu in sorazmerno hitro uidejo iz obtoka, ker jih
ljudje pridržijo za spomin ali v pričakovanju dviga njihovih cen. Za znanstveno
numizmatiko so zanimivi zlasti novci iz starega in srednjega veka, pri ljubiteljski
numizmatiki pa takšne omejitve ne obstajajo.

2.4. Nepravi novci kot numizmatični predmeti

Nepravi ali psevdo novci (Pseudomiinzen) so zlasti v sodobnosti izdani kot spo¬
minski novci določene države ali z njenim privoljenjem napravljeni kje drugod, raz¬
glašeni kot zakonito plačilno sredstvo, vendar se ne nahajajo v obtoku, niti niso
njemu namenjeni, temveč so od samega začetka namenjeni le investitorjem in lju¬
biteljskim zbiralcem, ki so jim tudi prodani po višji ceni kot je na njih označena vred¬
nost. Sem spadajo novci izdelani iz glajene plošče (polierte Platte) ter med drugim
vsi srebrni in zlati novci, ki jih izdajajo npr. v Sloveniji ali Avstriji. Kot takšni so za¬
nimivi za ljubiteljsko numizmatiko, ne pa tudi za znanstveno numizmatiko.

2.5. Komercialni novci kot numizmatični predmeti

Komercialni novci (Handelsmiinzen) so tisti, ki jih je dal v obtok sicer za to
upravičeni organ, vendar niso zakonito plačilno sredstvo, na določenem območju
jih le manj ali več dopuščajo in sprejemajo pri plačilih, niso v soglasju z veljavno

25

Pojmovanje numizmatičnih predmetov

denarno enoto na tem območju in imajo spreminjajoč se tečaj. Kot tipični primer
moremo navesti dukate, ki so tudi v naši preteklosti dobro poznani. Tako je mo¬
goče jemati še tiste novce, ki jim daje trgovina prednost, zato jih pogosto z enako
kovno stopnjo in čistino dajejo države ali drugi kovni upravičenci naknadno kovati
in jih s polno vrednostjo spravljajo v obtok. Zanimivi so zlasti za ljubiteljsko num¬
izmatiko, če so starejšega datuma pa tudi za znanstveno numizmatiko.

2.6. Zasilni novci kot numizmatični predmeti

Zasilne novce (Notmiinzen) izdajajo drugi in ne tisti, ki se ukvarjajo z izdajo
splošno veljavnih novcev. Njihov namen je prebroditi pomanjkanje drobiža. V to
skupino pa spadajo tudi tisti kovanci, ki ne posredujejo pri blagovnem prometu
na splošno, temveč samo v določenih okvirih, ko se imenujejo tudi žetoni. V upo¬
rabi so kot avtomatski žetoni (Automatenmarken) za uporabo v posebnih avto¬
matih, telefonski žetoni (Telefonmarken), ki omogočajo uporabo javnega telefona,
žetoni javnega prometa (Strassenbahnmarken), ki veljajo kot vstopnica v sredstva
javnega prevoza itd. Nimajo oznake vrednosti in so v tem pogledu bolj sorodni
medaljam kot novcem, po namenu uporabe pa bolj sorodni novcem kot medaljam.
V naši preteklosti so dovolj poznani, v sedanjosti so jih pa nadomestile avtomat¬
ske kartice, ki jih je mogoče sproti polniti, ob ustrezni uporabi se pa praznijo. Za¬
silni novci utegnejo biti zanimivi za ljubiteljsko numizmatiko, znanstvena
numizmatika se z njimi ne ukvarja.

2.7 Zasebni nadomestni novci kot numizmatični predmeti

Takšne kose določene kovine z ustreznimi oznakami izdajajo nekateri zasebni
podjetniki kot začasno potrdilo zaposlenim delavcem za dnevno opravljeno delo,
da jim bo pripadal ob obračunskem datumu določen zaslužek v običajni denarni
obliki, pred tem pa lahko takšna potrdila uporabijo za plačila na določenih mestih.
S takšnim pomenom so se zlasti v naši preteklosti pojavljali kovinski boni, ime¬
novani kot »Špani« ali »plehi« za opravljeno kovaško delo fužinarskih delavcev iz
Železnikov, za opravljeno delo obiralcev hmelja ali viničarjev v Savinski dolini in
drugod. So zanimivi zlasti za ljubiteljsko numizmatiko.

2.8. Medalje kot kovanci, ki niso denarna telesa, kot numizmatični predmeti

Medalja (Medaille) je novcu podoben proizvod, ki pa nima značaja denarja. Iz¬
delana je kot proizvod počastitvenega, spominskega ali jubilejnega značaja iz

26

Pojmovanje numizmatičnih predmetov

kovin, a tudi iz drugih snovi. Na njej ni nikoli navedena kaka denarna vrednost.
Sicer je mogoče razlikovati uradne medalje, ki se dotikajo kakega državnega do¬
godka, in zasebne medalje, ki slavijo kak jubilej. V vsakem primeru jih je pa treba
razlikovati od medaljonov, ki imajo obesek in so po obliki bolj sorodne odlikova¬
njem kot pa novcem. Njihova podvrsta so navsezadnje tudi plakete, ki so pa ve¬
činoma enostranske in štirioglate oblike, kar pomeni, da nimajo več podobnosti
z novci. So zanimive za ljubiteljsko numizmatiko ter zlasti tiste iz starega in sred¬
njega veka za znanstveno numizmatiko.

2.9. Fantazijski novci kot numizmatični predmeti

Fantazijski novci (Phantasiemtinzen) imajo v sodobnosti zgolj videz državnih
novcev, vendar so zasebni proizvod. Na njih so navedbe obstoječih ali izmišljenih
držav in vrednostne oznake iz obstoječih ali izmišljenih valut. Nimajo značaja de¬
narja in lahko štejejo le kot nekakšne medalje. Lahko so zanimive le za ljubiteljsko
numizmatiko.

2.10. Neizdani novci kot numizmatični predmeti

Neizdani novci so tisti, ki so bili normalno skovani, a končno le niso bili uradno iz¬
dani, tj. se nikoli niso pojavili v prometu. V tej zvezi je mogoče omeniti tudi slovenske
novce za 10 stotinov in 20 stotinov. Zanimivi so zlasti za ljubiteljsko numizmatiko.

2.11. Nedokončani novci kot numizmatični predmeti

Glede na stopnje nastajanja splošno veljavnih novcev je treba razlikovati njihove
osnutke, vzorce in nedokončane kose. Osnutek (Entwurf) je izdelan navadno v
več različicah, da bi bilo lažje sprejeti končno likovno in drugo rešitev. Vzorec (Mu¬
ster) se praviloma ne razlikuje več bistveno od dokončnega v promet danega kosa,
če je do izdaje sploh prišlo. Nedokončani kos pa še ni prešel vseh faz do končne
oblike. V zvezi z nedokončanimi kosi je treba omeniti še makulaturo, kar je oznaka
za takšne kose, ki jih je zavrnila tehnična kontrola izdelave kot pomanjkljive in s
tem nesposobne za obtok. Takšni primerki bi praviloma morali biti uničeni. Za¬
nimivi so le za ljubiteljsko numizmatiko kot nekakšne kuriozitete.

2.12. Ponaredki novcev kot numizmatični predmeti

Ponaredek (Falsifikat) ni napravljen na prvotnih izdelovalnih napravah in naj¬
večkrat niti ne iz enake legure, vendar ima namen zavesti prejemnika. Razlikovati

27

Pojmovanje numizmatičnih predmetov

je treba ponarejanje v škodo izdajatelja (Falschmiinzerei) in v škodo zbiralca
(Miinzfalschung). S ponaredki se na posebni način ukvarja znanstvena numiz¬
matika, so pa lahko zanimivi tudi za ljubiteljsko numizmatiko.

2.13. Papirnati denar kot numizmatični predmet

Papirnati denar (Papiergeld, paper money) ima obliko posebnih kosov poti¬
skanega papirja, na katerih je oznaka denarne enote oziroma njenega mnogo¬
kratnika ali ulomka ter takšno določilo, ki prejemniku zagotavlja, da pride do
ustrezne protivrednosti, ker nastopa kot zakonito plačilno sredstvo na določe¬
nem območju v določenem obdobju. Praviloma papirnati denar izdajajo ustre¬
zne banke, od tod tudi njihov drugi izraz, da so bankovci (Banknoten, bank
notes). V začetku so imeli značaj hrambenega potrdila; takšna potrdila so na-
domestovala kovani denar in opravljala službo plačilnega sredstva, medtem ko
je kovani denar oziroma denarna kovina, ki je ležala v bančni shrambi, mirovala.
»Bankovec je krožil v prometu, evidentiral ekonomsko terjatev njegovega imet¬
nika do blaga na trgu, hkrati pa je bil pravno potrdilo o lastnini v banki hranje¬
nega kovanega denarja, ki je rabil imetniku bankovca kot zavarovanje (ročna
zastava) za njegovo ekonomsko terjatev« (J. Pokorn, cit. delo, str. 92). Ko so se
bankovci uveljavili v prometu kot plačilno sredstvo, jih banke niso izdajale samo
kot potrdilo za položeni kovani denar, ampak tudi kot kredit. Banka je kredit
izplačala z bankovci, toda to niso več bila hrambena potrdila za položeni kovani
denar, temveč bančne zadolžnice, ker so imeli v banki še delno kovinsko kritje,
čeprav si je drugi (večji) del banka izposodila. Opozoriti pa kaže, da bankovci
niso že od nekdaj šteli kot papirnati denar. Prvotno so bili le denarni nado¬
mestki. Pravzaprav jim je bil priznan značaj zakonitega plačilnega sredstva šele
tedaj, ko je bil vzpostavljen monopol ene same izdajateljske banke pod državnim
nadzorstvom ali sploh državne banke. Medtem ko je v začetku bankovec kot
hrambeno potrdilo imel polno kritje in bankovec kot bančna zadolžnica samo
delno kritje zaradi zamenljivosti, je kasneje postal bankovec v celem obsegu sa¬
mostojno plačilno sredstvo. Bankovec kot bančno zadolžnico si lahko predsta¬
vljamo kot »bančno menico, na kateri so posredno podpisani kot sodolžniki (ker
so dolžniki banke) vsi ponudniki blaga v nekem narodnem gospodarstvu«. Tako
je »splošna terjatev, ki vsakega upnika zadovolji, zato zanjo ni potrebna neka
dospelost, ob kateri bi moral dolžnik upniku namesto nje izročiti neko drugo
terjatev« (J. Pokorn, cit. delo, str. 94).

28

Pojmovanje numizmatičnih predmetov

Poleg bančnega papirnatega denarja ali bančnih bankovcev oziroma pravih ban¬
kovcev obstaja tudi državni papirnati denar ali državni bankovci (Staatsnoten,
treasury notes), tj. državne zadolžnice, ki niso izdane toliko zaradi potreb plačil¬
nega prometa kot zaradi finančnih potreb države. Zato veljajo dandanes samo
kot izredno, začasno plačilno sredstvo v prehodnih dobah. Državne bankovce si
lahko predstavljamo tudi kot »državno menico, na kateri so podpisani kot sodolž-
niki vsi davkoplačevalci v državi« (J. Pokorn, cit. delo, str. 95).

Kot vidimo, papirnati denar v vsakem primeru splošno blagovno terjatev, ki jo
ima posamezen njegov prejemnik, evidentira, zavaruje pa le, če ga neposredno
upravičuje do ustrezne blagovne vrednosti v hrambi pri banki (zamenljivi banko¬
vec); nasprotno pa nekriti ali nezamenljivi papirnati denar terjatev samo eviden¬
tira brez zavarovanja. Tudi sedaj je mogoče videti v obliki papirnatega denarja le
inštrument oziroma denarno telo, ki splošno terjatev evidentira in delno zavaruje,
ne pa tudi denar sam po sebi. Papirnati denar je zlasti zanimiv za ljubiteljsko num¬
izmatiko, medtem ko znanstvena numizmatika v zvezi z njim ne najde več svoje
vloge.

12.14. Komercialni nadomestek papirnatega denarja

V sodobnosti je uporaba normalnega papirnatega denarja pri plačevanju lahko
nadomeščena z uporabo takoimenovanih plačilnih kartic, s katerimi je možen ne¬
posredni dostop do denarja, ki ga ima kdo v banki ali so pa vezane na vnaprejšnji
polog denarja na določeno mesto. Zadnje velja npr. za telefonske kartice s čipom,
s katerimi je možno sprotno opravljanje telefonskih pogovorov v javnem omrežju,
dokler ni celotni začetni polog izrabljen. Razne druge storitvene kartice s čipom,
s katerimi je do vnaprej plačanega zneska, zabeleženega na čipu, mogoče sproti
plačevati opravljene prevozne in druge storitve, pa je mogoče z novimi akontaci¬
jami tudi dopolnjevati, kadar je prejšnji akontirani znesek že porabljen. Za ljubi¬
teljsko numizmatiko uregnejo biti zanimive zlasti telefonske kartice, ker so ne
samo splošnega značaja, temveč v številnih izdajah opremljene z različnimi zani¬
mivimi podobami.

12.15. Zasilni papirnati denar

Zasilni papirnati denar se izdaja »zato, ker se občuti pomanjkanje navadnega
denarja, ki ga ni mogoče izdelati v zadostni množini ali ga ni mogoče poslati v na¬
membni kraj in je torej namenjen obtoku le, dokler traja sila« (V.Murko: Denar.

29

Pojmovanje numizmatičnih predmetov

Ljubljana, 1943, str. 119). Če smo do sedaj govorili o denarju v pomenu splošne
blagovne terjatve, je ta pri zasilnem denarju močno stvarno, teritorialno ali časo¬
vno omejena. Prav tako zasilni denar ni zakonito plačilno sredstvo. Niti ga ne iz¬
dajajo izdajateljska banka ali država, temveč drugi. Izdajajo ga lahko občine za
svoje ozemlje; v tej zvezi naj navedemo zasilni papirnati denar za drobiž, ki so ga
leta 1919 izdale mestne občine v Ljubljani, Mariboru in drugod. Zasilni papirnati
denar lahko izdajajo dalje vojaške komande za zasedeno ozemlje, ujetniška tabo¬
rišča za svoje ujetnike itd. Zasilni denar ima včasih celo obliko poštnih znamk.
Ker je po prvi svetovni vojni primanjkovalo drobiža, so takšno vlogo odigrale tudi
nekatere znamke iz serije »verigarjev«.

2.16. Zasebni nadomestni papirnati denar kot numizmatični predmet

V obliki odrezka kartona z ustreznimi oznakami so se v preteklosti tudi v Slo¬
veniji pojavljala nekakšna začasna zasebna potrdila o dnevno opravljenem delu
delavcev, ki so nato bila ob obračunskem datumu ustreznim delavcem zamenjana
za njihov zaslužek v denarni obliki. Tako zamišljen zasebni nadomestni denar je
mogoče najti v zvezi z delom obiralcev hmelja ali viničarjev v Savinjski dolini in
drugod. Zasebni nadomestni papirnati denar ima včasih naziv »baleta«. Zanimiv
je lahko le za ljubiteljsko numizmatiko

2.17. Fantazijski papirnati denar kot numizmatični predmet

Gre zgolj za navidezni papirnati denar, ki je zasebni proizvod brez kakršnekoli
dejanske vloge pri kroženju. Naj v tej zvezi omenimo izmišljen papirnati denar
Jugoslavije iz leta 1981 s sliko Tita in z različnimi vrednostmi. Zasebne pretiske
in žigosanja na slovenskih bankovcih prikazuje med drugim V.Čop v svoji knjigi
(Slovenski kovanci in bankovci. Ljubljana 2006, str. 153 in dalje). Fantazijski pa¬
pirnati denar je lahko zanimiv le za nekatere ljubiteljske numizmatike.

2.18. Neizdani papirnati denar kot numizmatični predmet

Neizdani bankovec je normalno dotiskan kos, ki pa končno le ni bil uradno
izdan. Takšen značaj imajo npr. v Jugoslaviji 100 dinarski bankovec iz leta 1934,
1000 dinarski bankovec iz leta 1935 ini 10.000 dinarski bankovec iz leta 1936,
dalje srbski bankovec za 20 din iz leta 1942 v modri barvi in bankovec NDH za
50 kun iz leta 1944 itd. Z ekonomskega vidika to ni denar, z numizmatičnega vi¬
dika pa je lahko predmet obravnave, zlasti v okviru ljubiteljske numizmatike.

30

Pojmovanje numizmatičnih predmetov

2.19. Nedokončani papirnati denar kot numizmatični predmet

Nedokončani bankovec ni prešel vseh faz svojega nastajanja, zato mu manjka
kaka barva, oznaka, oštevilčenje itd. Praviloma takšen kos ne bi smel zapustiti ti¬
skarne. Ima značaj makulature, kar je oznaka za kose, ki jih je zavrnila tehnična
kontrola izdelave kot pomanjkljive in s tem nesposobne za obtok. Kot nedokon¬
čano denarno telo se pa lahko pojavlja že tedaj, ko je šele v fazi osnutka ali vzorca.
Vsi takšni kosi ekonomsko nimajo nikakega pomena, so pa lahko zanimivi zlasti
za ljubiteljsko numizmatiko.

2.20. Ponarejeni papirnati denar kot numizmatični predmet

Z ekonomskega vidika so zanimive gotovo le izvirne izdaje papirnatega denarja,
ponaredki pa le toliko, kolikor gre za preprečevanje njihovega širjenja v času, ko
imajo originali še zakonito plačilno moč. Obstajajo pa tudi ponaredki na račun
zbiralcev. Ti so lahko zanimivi zgolj za ljubiteljsko numizmatiko.

2.21. Knjižni denar, ki ni numizmatični predmet

V sodobnem življenju pri denarju razlikujemo gotovino (bares Geld, ready
money or cash), ki obsega tako kovani kot papirnati denar, ter knjižni denar
(Buch-oder Giralgeld, deposit money), tj. imetje na bančnem računu (Bankgut-
haben, bank deposit), ki je pravno terjatev njegovega imetnika do banke. Terjatev
je zapisana v bančnih knjigah kot imetje na posebnem računu imetnika knjižnega
denarja in se prenaša s preknjiževanjem z enega računa na drugega. Zato se ime¬
nuje tudi prepisni denar. Knjižni denar se je razvil iz »hrambe papirnatega denarja
pri bankah, podobno kakor je prej papirnati denar nastal na podlagi hrambe ko¬
vanega denarja pri njih. Namesto da bi tisti, ki je imel shranjen (papirnati) denar
pri banki, kadar je hotel kaj plačati, šel v banko po denar in ga potem izročil up¬
niku, je napisal banki pismo z naročilom, naj določen znesek izroči prinašalcu
pisma. Pismo je izročil upniku, daje sam dvignil denar z njegovega računa. Če je
imel tudi upnik račun pri banki, ni vzel gotovine, ampak je banki naročil, naj tisti
znesek vpiše v dobro njegovega računa. Čim več ljudi je imelo račune pri bankah,
tem več plačil so lahko opravili s prepisi na podlagi takih pismenih naročil. Goto¬
vino so potem imetniki računov dvigali samo še, kadar je bilo treba plačati komu,
ki ni imel računa pri banki. Zaradi medsebojne povezanosti bank so imetniki (bla¬
gajniških) računov lahko plačevali kar s prepisom tudi imetnikom računov pri
drugih bankah. To je imelo za posledico še manj dviganja gotovine z blagajniških

31

Pojmovanje numizmatičnih predmetov

računov; samo za plačilo tistim, ki nikjer niso imeli bančnega računa.« (J. Pokorn,
cit. delo, str. 235-236)

Knjižni denar je zgolj terjatev brez utelešenja v kakšnem snovnem predmetu,
papirju ali kovini. »Pri bankovcu je imetnik denarja lastnik listine - bankovca in
upnik v njem zapisane terjatve, pri knjižnem denarju je lastnik knjig, v katerih
vodi banka račune, banka sama; kar imetnik knjižnega denarja ima, je zgolj terja¬
tev do banke. Bančne knjige niso denar, ampak inventar banke in posredni dokaz
o obstoju denarja.« (J. Pokorn, cit. delo, str. 98). Ker knjižni denar nima pred¬
metne oblike, tudi ne more biti numizmatični predmet.

2.22. Denarni inštrumenti knjižnega denarja, ki niso numizmatični
predmeti

Glavni inštrumenti za ravnanje s knjižnim denarjem oziroma za opravljanje de¬
narnega prometa so čeki, položnice in preknjižbeni oziroma virmanski nalogi. S
čekom naročimo ali prepis s svojega na tuj račun, torej posredovanje plačila v
knjižnem denarju, ali pa porabimo za dvig gotovine z računa, torej kot sredstvo
za spremembo denarja v gotovino. Nekateri v tej zvezi celo imenujejo knjižni
denar preprosto - čekovni denar in blagajniške račune - čekovne račune. Medtem
ko s čekom lahko tudi dvignemo gotovino z računa, za polog gotovine na bančni
račun uporabljamo položnico. Pri posredovanju plačil v knjižnem denarju se pa
poleg čekov lahko poslužujemo tudi preknjižbenih oziroma virmanskih nalogov.
»Razloček od čeka je ta, da dolžnik izroči ček upniku in ta ga pošlje svoji banki, da
ga le-ta predloži v plačilo tisti banki, na katero je izstavljen...Preknjižbeni nalog
pa pošlje dolžnik svoji banki in ta ga za ustrezni znesek takoj obremeni in odobri
ali upnika samega ali njegovo banko« (J.Pokorn, cit. delo, str. 236-237). Inštru¬
menti za ravnanje s knjižnim denarjem oziroma za opravljanje denarnega prometa
pa seveda niso denar, a tudi ne denarna telesa kot to velja npr. za kovance ali ban¬
kovce. Vse omenjeno ne vstopa med numizmatične predmete, čeprav ima pred¬
metno obliko, vendar oblikovno sploh niso privlačni. Niti znanstvena
numizmatika in niti ljubiteljska numizmatika nimata z njimi kaj početi.

2.23. Vrednostnice kot numizmatični predmeti

Obveznice so denarno izražene dolgovne listine v zvezi z dobljenim denarnim
posojilom, ki se skupaj z obrestmi praviloma vrača v roku, daljšem od leta dni.
Potrjujejo dolgoročno obveznost dolžnika ter zavezo plačila obresti in dela glavnice

32

Pojmovanje numizmatičnih predmetov

ob določenih datumih ter ustrezno terjatev upnikov; nadomeščajo siceršnjo dol¬
goročno posojilno pogodbo, njen izdajatelj je pa dolžnik kot prejemnik denarja.
V preteklosti so bile izdane v standardizirani tiskani obliki, ki je omogočila pre¬
prosto trgovanje z njimi. Kratkoročne obveznice nosijo naziv blagajniški ali ko¬
mercialni zapisi. Kot neke vrste sorodnice denarnih listin so obveznice vseh vrst
zanimive zlasti za ljubiteljsko numizmatiko.

Delnice pa so nekakšne denarno izražene lastniške listine, ki dokazujejo imet¬
nikov delež v lastnem kapitalu delniške družbe in so podlaga za uresničevanje
njegovih pravic, npr. do dividend. Gre pravzaprav za trajne vloge pri izdajatelju
delnic kot prejemniku denarja oziroma za dolgoročne naložbe pri imetniku delnice
kot dajalcu denarja. V preteklosti so bile izdane v standardizirani tiskani obliki,
ki je omogočila preprosto trgovanje z njimi. Kot neke vrste sorodnice denarnih
listin so zanimive zlasti za ljubiteljsko numizmatiko.

V sodobnosti obveznice in delnice zaradi avtomatiziranega obdelovanja poda¬
tkov nimajo več papirne oblike. Čeprav pri njih nimamo opravka s samim denar¬
jem, so te vrednostnice le na nek način povezane z njim. Svojo obliko so pa,
podobno kot papirni denar, v sodobnosti spremenile v računalniško evidenco
ustreznega stanja in sprememb. Zato v zvezi s sedanjimi obveznicami in delnicami
ne obstajajo več nikaki numizmatični predmeti. Le obveznice in delnice iz prete¬
klosti kot nekakšne zgodovinske denarne listine so pa zanimive za ljubiteljske
numizmatike.

33

34

Pojmovanje numizmatika kot osebe

3. Pojmovanje numizmatika kot osebe

3.1. Sličnost in različnost poklicnega in ljubiteljskega numizmatika

Pri dosedanjem razglabljanju smo nekako razločevali znanstveno numizmatiko
od ljubiteljske numizmatike.Na ravni osebe, ki se ukvarja z numizmatiko pa lahko
razločujemo poklicnega numizmatika in ljubiteljskega numizmatika. Razlike med
njima lahko najdemo že pri vprašanju numizmatičnih predmetov, s katerimi se
ukvarjata, kjer je prvi usmerjen zlasti na tiste iz davne preteklosti, drugi pa najprej
na tiste iz sedanjosti in bližnje preteklosti. Nato lahko najdemo razlike med njima
še v pogledu načina njunega razmerja do numizmatičnih predmetov, kjer se prvi
ukvarja z njimi predvsem, ker je to njegova službena dolžnost, drugi pa, ker mu
ustvarjajo osebno zadovoljstvo. Skupno jima je pa to, da v obeh primerih štejemo
numizmatika kot osebo, ki se ukvarja z izbranimi numizmatičnimi predmeti. V
zvezi s tem pa ima vsak numizmatik več vlog, ki si jih bomo podrobneje ogledali
v nadaljevanju, zlasti zato,da bi se dokopali do boljše predstave o tem, koga lahko
nazivamo numizmatik.

3.2. Numizmatik je proučevalec numizmatičnih predmetov

Če smo bolj natančni, lahko rečemo, da numizmatik:

a) proučuje denar v pomenu denarnih teles oziroma širše, numizmatične
predmete;

b) proučuje podatke, ki jih vsebujejo numizmatični predmeti;

c) proučuje okoliščine, v katerih so se pojavili numizmatični predmeti.

Numizmatik kot proučevalec numizmatičnih predmetov je lahko:

a) poklicni (profesionalni) numizmatik-proučevalec;

b) ljubiteljski (amaterski) numizmatik-proučevalec.

Poklicni numizmatiki so navadno zaposleni v muzejih in proučujejo numizma¬
tične predmete starejšega izvora v rednem delovnem času ter so za to tudi plačani.
Ljubiteljski numizmatiki imajo_ druge poklice in proučujejo numizmatične pred¬
mete raznih izvorov in vrst zgolj v svojem prostem času. Za njih je takšno prou-

35

Pojmovanje numizmatika kot osebe

čevanje »konjiček« (hobby) in nikakor dodatna zaposlitev, razen če z zaposlitvijo
razumemo porabo razpoložljivega časa.

Rezultat proučevanja numizmatičnih predmetov so razna spoznanja, ki so pri
poklicnem numizmatiku lahko pomembna tudi za širšo strokovno javnost in za
razvoj numizmatike kot znanosti, pri ljubiteljskem numizmatiku pa predvsem
samo za tistega, ki seje do njih dokopal. Proučevanje numizmatičnih predmetov
brez novih dognanj je jalovo. Nova dognanja, ki niso sporočena drugim, so pa
praktično izgubljena, saj bo še nekdo drugi moral ponovno »odkrivati Ameriko«.
Zato naj bi se numizmatik kot proučevalec numizmatičnih predmetov pojavljal
tudi kot pisec. S tega zornega kota lahko najdemo naslednje vrste numizmati¬
kov:

a) »nepišoče« numizmatike;

b) »polpišoče« numizmatike;

c) »pišoče« numizmatike.

»Nepišoči« numizmatiki so tisti, ki svojih spoznanj ne sporočajo drugim v pi¬
smeni obliki zaradi naslednjih razlogov:

aa) ker jim nimajo kaj novega povedati in so spoznanja, do katerih so se do¬
kopali, pravzaprav stara spoznanja, ki so vsem dostopna v obstoječi lite¬
raturi;

ab) ker ne znajo pismeno oblikovati svojih spoznanj, čeprav so jih pripravljeni
posredovati ustno;

ac) ker spoznanj ne želijo sporočiti drugim, temveč bi si jih radi vsaj začasno
obdržali zase in si z njihovo pomočjo zagotavljali določene prednosti, ki
niso v ničemer povezane s samim proučevanjem numizmatičnih predme¬
tov;

ač) ker nimajo možnosti za sporočanje svojih dognanj drugim zaradi omeje¬
nosti prostora v numizmatičnih glasilih.

»Polpišoči« numizmatiki so tisti, ki svoja dognanja sporočajo drugim v pisni
obliki le, če za to dobijo spodbudo, sicer pa dajejo prednost temu, da ostajajo skriti
in nepoznani.

»Pišoči« numizmatiki so tisti, ki svoja dognanja redno sporočajo drugim v pi¬
smeni obliki, čeprav včasih nimajo nikakih pretresljivo novih dognanj. Zato je
med njimi treba razlikovati:

36

Pojmovanje numizmatika kot osebe

ca) neizvirne pisce, ki v časnikarskem jeziku ponavljajo strokovno znane res¬
nice, da bi jih razširili med več ljudi;

cb) polizvirne pisce, ki zberejo dognanja drugih v novo urejeno celoto, zaradi
česar jih je že mogoče navajati (citirati) pri nadaljnjih raziskovanjih.Takšen
značaj imajo tudi sestavljalci katalogov;

cc) izvirne pisce, ki v znanstvenem jeziku sporočajo svoja nova dognanja.

Do sedaj smo se zadrževali pri prvi opredelitvi numizmatika kot proučevalca

numizmatičnih predmetov. Obstaja pa tudi še drugačna vloga numizmatika, ki jo
je treba upoštevati pri njegovi opredelitvi.

3.3. Numizmatik je zbiralec numizmatičnih predmetov

Takšna opredelitev numizmatika očitno ni več dovolj natančna, saj ne upošteva
razlik, ki izstopajo med poklicnim in ljubiteljskim numizmatikom ter drugimi, ki
se vsi lahko ukvarjajo z numizmatičnimi predmeti. Nekdo je lahko zbiralec num¬
izmatičnih predmetov iz povsem različnih razlogov:

a) zbira numizmatične predmete, da bi jih lahko proučeval;

b) zbira numizmatične predmete, da bi jih imel;

c) zbira numizmatične predmete, da bi lahko z njimi trgoval.

Z numizmatikom imamo očitno opravka le v prvem primeru, čeprav je ta primer
vsaj pogojno povezan z drugim primerom, toda drugi primer lahko sam po sebi
vodi tudi zgolj do investitorja in tretji do trgovca. Zato bomo v nadaljevanju z
numizmatikom označevali le tistega zbiralca numizmatičnih predmetov, ki je
hkrati njihov proučevalec. S tem povezujemo pojem numizmatika kot zbiralca s
pojmom numizmatika kot proučevalca, ki je v vsakem primeru izhodiščni pojem.
Ne obstaja torej numizmatik kot zbiralec, ki hkrati ni numizmatik kot proučevalec.
Lahko pa se pojavlja numizmatik kot proučevalec, ki hkrati ni numizmatik kot
zbiralec, temveč se naslanja na obstoječe zbirke, ki jih proučuje, ali celo zgolj na
obstoječo literaturo, ki jo proučuje.

Numizmatik kot zbiralec numizmatičnih predmetov je lahko:

a) poklicni (profesionalni) numizmatik-zbiralec;

b) ljubiteljski (amaterski) numizmatik-zbiralec.

Poklicni numizmatiki-zbiralci so zaposleni v muzejih kot čuvarji tamkajšnjih
zbirk in praviloma nimajo svojih osebnih zbirk; vprašanje je celo, ali je sploh do-

37

Pojmovanje numizmatika kot osebe

pustno, da je poklicni numizmatik tudi zbiralec numizmatičnega gradiva za svoj
račun. Poklicni numizmatiki-zbiralci so oblikovalci javnih zbirk. Drugače je z lju¬
biteljskimi numizmatiki-zbiralci, ki oblikujejo le svoje osebne zbirke.

Rezultat zbiranja numizmatičnih predmetov so numizmatične zbirke, ki so po¬
membne bodisi za tistega, ki jih poseduje, ali pa tudi za širšo javnost. Pričakovati
je mogoče, da se numizmatik-zbiralec pojavlja tudi kotpredstavljalec svoje zbirke.
Vendar v praksi le najdemo naslednje vrste numizmatikov:

a) »nerazkazujoče« numizmatike;

b) »polrazkazujoče« numizmatike;

c) »razkazujoče« numizmatike.

»Nerazkazujoči« numizmatiki so tisti, ki svojih zbirk nikoli ne predstavljajo, so
torej skrivnostneži, lahko bi jih imenovali tudi navznoter obrnjeni (introvertirani)
zbiralci. Razlogi za takšno skrivanje zbirk so lahko:

aa) ker nimajo nič posebnega pokazati in posedujejo samo običajne numiz¬
matične predmete, ki so splošno poznani;

ab) ker nimajo za razstavo oblikovanih zbirk, sicer jih pa vsaj ožjim znancem
radi pokažejo;

ac) ker svojih zbirk ne želijo pokazati, temveč jih iz določenih razlogov raje
zadržijo v tajnosti in bi najraje videli, da drugi sploh ne bi vedeli zanje;
takšni zbiralci pravzaprav niso več numizmatiki, temveč v večji meri pred¬
vsem investitorji;

ač) ker nimajo možnosti za razstavitev zbirke.

Zanimivo je, da točka ač) prihaja v poštev celo pri numizmatikih v muzejih, ki
delujejo v utesnjenih prostorih.

»Polrazkazujoči« numizmatiki so tisti, ki svoje zbirke ali njihov del predstavljajo
javno le, če za to dobijo kako posebno spodbudo, sicer pa dajejo prednost temu,
da ostajajo njihove zbirke javnosti skrite in nepoznane. V tej skupini so tudi num¬
izmatiki v muzejih, če le po daljših presledkiih pripravijo kako manjšo razstavo
numizmatičnih predmetov.

»Razkazujoči« numizmatiki so tisti, ki svoje zbirke ali njihove dele redno pred¬
stavljajo, čeprav ni nujno, da bi v njih obstajale tudi redke sestavine. Lahko bi jih
imenovali tudi navzven obrnjene (ekstrovertirane) zbiralce. Razkazujoče numiz¬
matike sestavljajo v skrajnosti lahko celo bahači, ki pokazujejo nekaj ne zato, da

38

Pojmovanje numizmatika kot osebe

bi to drugi videli, temveč zaradi tega, da bi z njim druge vznemirjali, sami pa bi
pridobili na umišljeni veljavi, čeprav predmet prikazovanja morda niti ni njihov.

Ko smo si tako ogledali dve različni opredelitvi, ki nam povesta, kdo je numiz¬
matik, smo pa začeli tudi že nakazovati, koga ni mogoče obravnavati kod numiz¬
matika.

3.4. Investitor v numizmatične predmete ni numizmatik.

Takšen »zbiralec se zanima za numizmatične predmete samo zato, ker ohranjajo
ali povečujejo naložbeno vrednost. Sicer pa »zbira« še umetnine, nakit ali kaj dru¬
gega, npr. devize ali nepremičnine.

Tudi takšen investitor, ki ga v nadaljevanju ne označujemo kot numizmatika,
ima torej svojo zbirko numizmatičnih predmetov. Toda ta je sestavljena drugače
kot zbirka pravega numizmatika. V njej predvsem ni kosov z manjšo vrednostjo,
ker bi ti bili balast, so pa zato predvsem kosi z večjo vrednostjo, navadno celo po
več enakih.

Investitorji v tem pomenu so navadno zasebniki, čeprav ne kaže s takšno vlogo
povsem zanemariti nekaterih organizacij, npr. bank.

3.5. Trgovec z numizmatičnimi predmeti ni numizmatik.

Trgovec se ukvarja z numizmatičnimi predmeti le s pridobitnimi nameni; ne
zato, da bi jih proučeval ali jih posedoval, ne zato, da bi vanje kaj dolgoročno inve¬
stiral, temeč da bi jih čim preje uspešno prodal ter pri tem kaj zaslužil. Za njega je
navsezadnje vseeno, ali se ukvarja z numizmatičnimi predmeti ali s čim drugim.
Njegova zbirka je vedno sestavljena iz stanja sicer nenehno spreminjajočih se num¬
izmatičnih predmetov v njegovi posesti, na katere vplivajo nakupi in prodaje. V
njegovi zbirki podobno kot pri investitorju ni toliko kosov z manjšo vrednostjo,
ker bi bili balast, temveč so predvsem kosi, ki nudijo primeren zaslužek ob prodaji.

S trgovanjem z numizmatičnimi predmeti se ukvarjajo bodisi poklicni trgovci
(za svoj račun ali za račun firme, pri kateri so zaposleni), včasih pa tudi drugi, ki
si v prostem času s tem poskušajo izboljšati svoje siceršnje dohodke.

3.6. Kombinacije proučevalca, zbiralca, investitorja in trgovca v zvezi
z numizmatičnimi predmeti

Ko smo si tako ogledali dve pozitivni in dve negativni opredelitvi numizmatika,
kaže opozoriti, da v praksi ni mogoče postaviti povsem jasne meje med njimi. Ni

39

Pojmovanje numizmatika kot osebe

nujno nekdo samo proučevalec, drugi samo zbiralec, tretji samo investitor in četrti
samo trgovec. Vsak proučevalec mora imeti predmet svojega proučevanja, zato
mora največkrat biti tudi zbiralec. Vsak zbiralec pa mora biti tudi proučevalec, če
ga hočemo sploh označevati kot numizmatika. Numizmatik je torej praviloma
proučevalec in zbiralec numizmatičnih predmetov, lahko je samo proučevalec
numizmatičnih predmetov, če nekdo drug poskrbi zanje, medtem ko ne more biti
samo zbiralec numizmatičnih predmetov, ne da bi bil tudi njegov proučevalec.
Kakšne so pa povezave med proučevalcem in zbiralcem po tej strani ter investi¬
torjem in trgovcem po drugi strani?

Vsak investitor mora v določenem pomenu biti še proučevalec, toda ne več prou¬
čevalec s strogo znanstvenega ali ljubiteljskega vidika, temveč bolj proučevalec s
finančno-naložbenega vidika. V nasprotnem primeru bi zaradi nevednosti njegovo
vlaganje v numizmatične predmete utegnilo povzročiti celo dezinvesticijo name¬
sto investicije. Poznavanje numizmatičnih predmetov s finančno-naložbenega vi¬
dika potemtakem investitorja še ne napravi za numizmatika-proučevalca. Ni niti
poklicni in niti ljubiteljski numizmatik-proučevalec.

Vsak investitor mora v določenem pomenu biti tudi zbiralec, toda zbiralec num¬
izmatičnih predmetov po kriteriju njihove vrednosti in ne po kriteriju njihove
vsebine. Zbiranje numizmatičnih predmetov kot vrednosti ga potemtakem še ne
napravi za numizmatika-zbiralca, pri katerem smo postavili pogoj, da numizma¬
tično gradivo proučuje z numizmatičnega in ne s finančno-naložbenega vidika.
Ni niti poklicni in niti ljubiteljski numizmatik-zbiralec.

Toda vsak numizmatik-zbiralec je hkrati v določenem pogledu še investitor. Nje¬
gova zbirka ima namreč vrednost in denar, ki ga je porabil za njeno oblikovanje,
praviloma ni izgubljen. Vendar so tudi tu mogoče izjeme. Če nekdo iz zbirateljske
strasti močno preplača kak kos, sicer ne moremo govoriti o ohranitvi premoženja
ob njegovi pretvorbi iz denarne oblike v obliko numizmatičnih predmetov. Vendar
je zmanjševanje premoženja normalno pri vsakem »konjičku« (hobbyju). Kdor
npr. porabi denar za potovanje okoli sveta, prav tako zmanjšuje svoje premoženje.
Kdor pa zbira numizmatične predmete ali kake druge stvari trajne vrednosti, pa
navkljub nakupu ob previsoki ceni le ohrani vsaj del svojega dotedanjega premo¬
ženja, zlasti še, če upoštevamo inflacijska gibanja v gospodarstvu.

In dalje. Vsak trgovec mora v določenem pomenu biti še proučevalec, vendar
spet ne samo proučevalec numizmatičnih predmetov s finančno-naložbenega vi¬
dika, temveč tudi proučevalec njegovih komercialnih lastnosti, vezanih na interes

40

Pojmovanje numizmatika kot osebe

poklicnih ali ljubiteljskih numizmatikov. Le tako npr. more svojim strankam po¬
jasnjevati blago, ki ga nudi. Toda čeprav njegovo poznavanje numizmatičnih pred¬
metov včasih posega na področje, ki je tipično za numizmatika-proučevalca, ga le
ne moremo istovetiti z njim, ker je namen tega poznavanja drugačen. Praviloma
spada med »nepišoče« numizmatike, saj številna spoznanja zadrži najraje zase kot
poslovno tajnost ali jih pa objavi le v toliko, da bi povečal komercialni interes za
blago, ki ga prodaja.

Vsak trgovec mora v določenem pomenu biti še zbiralec, toda bolj z vlogo na¬
biralca numizmatičnih predmetov po komercialnih kriterijih in ne po kriterijih
njihove vsebine. Nabiranje numizmatičnih predmetov kot trgovskega blaga ga
potemtakem ne napravi za numizmatika-zbiralca, pri katerem smo postavili
pogoj, da numizmatične predmete tudi proučuje z numizmatičnega vidika. Kot
trgovec ni niti poklicni in niti ljubiteljski numizmatik-zbiralec, pač pa je v naspro¬
tju z investitorjem običajno neumorni razkazovalec numizmatičnega blaga, saj je
to povezano z njegovo trgovino.

Vsak trgovec je končno v določenem pomenu še investitor, saj je dejansko svoj
denar vložil numizmatične predmete, da bi ga oplojeval pri trgovanju z njimi. Nje¬
govo presojanje naložbe je pa le nekoliko drugačno kot pri investitorju. Investitor
praviloma gleda dolgoročno, saj vloži svoj denar v numizmatične predmete ne
zato, da bi ga čim prej s prodajo oplemenitil, temveč da bi ga v dolgem roku ne
samo ohranil, temveč celo realno povečal, če se bi tedaj odločil svojo naložbo pro¬
dati. Investitor ne krije tekočih življenjskih stroškov s svojo naložbo. Nasprotno
mora trgovec skrbeti, da se mu njegov denar čim prej obrne in da pride na takšen
način tudi do dohodkov, ki mu omogočajo kriti siceršnje življenjske stroške. Gleda
torej kratkoročno.

Po vsem, kar smo pojasnili v zvezi z investitorjem in trgovcem, še nismo rekli,
da nekdo dodatno k temu, da je v prvi vrsti investitor ali trgovec ne more dodatno
biti še pravi numizmatik, tj. proučevalec in zbiralec numizmatičnih predmetov.
Vendar kolikor je, v tistem obsegu ne nastopa niti kot investitor in niti kot trgovec.
Je nekakšna »dvoživka«.

Toda največkrat je nekakšna »dvoživka« še sam numizmatik kot proučevalec in
zbiralec. Ne samo v tem pomenu, da dodatno k temu, da si organizira zbirko, do¬
datno nastopa tudi kot investitor, temveč še v tem pomenu, da lahko dodatno
nastopa kot trgovec. Da bi bila zadeva jasnejša, si oglejmo, kako je sploh mogoče
financirati oblikovanje numizmatične zbirke.

41

Pojmovanje numizmatika kot osebe

3.7. Način oblikovanja numizmatične zbirke

V načelu katerikoli zbiralec lahko povečuje svojo zbirko numizmatičnih pred¬
metov:

a) z darilom;

b) z najdbo;

c) z nakupom;

č) z zamenjavo;

d) s prodajo in nakupom;

e) z nakupom in prodajo.

Možnost pod a) je sorazmerno omejena, razen če mislimo na zbirke, ki prehajajo
od očeta na sina ali od strica na nečaka ali na zbirke, ki so darovane kakemu mu¬
zeju, da bi ta ohranil skupaj z zbirko še ime darovalca. Največkrat je pa mogoče z
darilom pridobiti le posamezne kose, ki še ne pomenijo zbirke in so tudi v njej
morda celo manj pomembni; to velja npr. za drobiž, ki ostane komu iz potovanj
v drugih državah in ga kot neuporabnega podari prvemu, ki bi z njim utegnil imeti
veselje.

Možnost pod b) pri ljubiteljskih zbiralcih legalno skorajda ne obstoja. Pojavi se
npr., če ima kdo posest v območju nekdanjih rimskih mest ali pokopališč ter pri
oranju ali kopanju temeljev za novo zgradbo najde kake numizmatične predmete.
A tudi tedaj ni mogoče mimo obveznosti njihovega prenosa v ustrezni muzej.

Možnost pod c) je normalna. Zahteva pa trajno vlaganje denarja v nastajajočo
zbirko. Pri poklicnih numizmatikih se v tej zvezi odpirajo vprašanja potrebnih
proračunskih sredstev. Če začne kdo kot ljubiteljski numizmatik oblikovati svojo
zbirko, pa mora med drugim razmisliti tudi o tem, v kakšnem obsegu mu to do¬
voljujejo njegovi siceršnji dohodki ali že obstoječi prihranki. Če ima nato od sa¬
mega začetka povsem jasno predstavo o tem, kaj želi doseči, lahko sistematično
kupuje zgolj takšne kose, ki bodo vstopali v njegovo zbirko, toda nikakih odvečnih
kosov. Vendar je takšno oblikovanje zbirke navadno precej dražje od oblikovanja
zbirke z nakupom kake že preje obstoječe zbirke ali njenega dela, čeprav obsega
dodatne kose, ki ne bodo vstopili v novo zbirko in so potemtakem odvečni. V
takšnem primeru se pa že pojavljajo kot neizogibne tudi možnosti, ki smo jih na¬
vedli pod č) do e).

Z zamenjavo (pod č) je mogoče dopolnjevati zbirko le, če obstajajo odvečni kosi,
pridobljeni z darilom, najdbo ali nakupom, ki zato ne vstopajo v zbirko, ali če so
v zbirki kaki kosi, ki jih je laže mogoče pogrešati kot kos, ki ga nekdo drugi nudi

42

Pojmovanje numizmatika kot osebe

v zamenjavo. Očitno pa je dvoje. Zamenjava je omejena s številom že obstoječih
pogrešljivih kosov v zbirki ali odvečnih kosov zunaj nje, ki so nato na razpolago
za zamenjavo. Po drugi strani pa je izvedba zamenjave mnogokrat zelo zapletena,
saj je manj verjetno, da bi tistemu drugemu zbiralcu, ki ima kak za prvega zbiralca
zanimiv kos, manjkal ravno tisti kos, ki ga ima prvi zbiralec na razpolago za za¬
menjavo. Po drugi strani pa je izvedba zamenjave mnogokrat še obratno zaple¬
tena, saj je manj verjetno, da bi prvemu zbiralcu, ki ima kak za drugega zbiralca
zanimiv kos, manjkal ravno tisti kos, ki ga ima drugi zbiralec na razpolago za za¬
menjavo. To pa je pogoj za ekivalentno zamenjavo. Nekoliko lažja je sicer zame¬
njava s trgovcem, ki ima za zbiralca zanimiv kos in ga zanima kos, ki ga nudi
zbiralec, le kot komercialno blago, ki ga je mogoče prodati komu drugemu. Vendar
je zamenjava s trgovcem vedno neekvivalentna zamenjava, ker bo trgovec vedno
želel pri zamenjavi nekaj zaslužiti. Največkrat pa trgovec niti ni zainteresiran za
zamenjavo, če morejo zbiralci ponuditi zgolj običajne kose, za katere je težje najti
kupca.

Naj omenimo, da so nekdaj imeli nekateri numizmatiki izjemno priložnost za
povečanje svoje zbirke s formalno ekivalentno, dejansko pa nekvivalentno zame¬
njavo. Kdor je imel stike z odkupnimi mesti za drage kovine je npr. lahko zamenjal
svoje izrabljene, preluknjane in običajne zlate kovance za brezhibne in redkejše
zlate kovance, če je le ustrezala njihova teža in čistina. Takšnih priložnosti sodobni
ljubiteljski numizmatik skorajda nima več.

Prodaja zaradi nakupa (pod d) je pogost način dopolnjevanja zbirke. Ker pri za¬
menjavi posreduje denar, so premagane težave, o katerih je bil govor preje. Odve¬
čne kose, pridobljene z darilom, najdbo ali nakupom zbiralec proda, nato pa z
izkupičkom kupi nove kose, ki jih uvrsti v svojo zbirko.Takšnega numizmatika-
zbiralca ne moremo preprostro istovetiti s trgovcem, čeprav se vsaj delno ukvarja
dodatno še s trgovino. Vendar ima možnost prodaje zaradi nakupa svoje meje. Te
so postavljene z začetno razpoložljivimi numizmatičnimi predmeti. Kasneje so
odvečni numizmatični predmeti že pridobljeni z nakupom, kar pomeni, da pro¬
daja zaradi nakupa že sledi poprejšnjemu nakupu. To pa pri numizmatiku-zbiralcu
še ne pomeni nujno možnost pod e) za oblikovanje zbirke, saj je morda pristopil
k nakupu kake zbirke ali lota ravno zaradi kosov, ki jih namerava uvrstiti v lastno
zbirko in ne zaradi odvečnih kosov, ki jih bi jih nameraval prodati.Na tem mestu
naj omenimo samo še to, da je prodaja zaradi nakupa vse premalo v praksi pri
muzejih, ki imajo mnoštvo odvečnih kosov zunaj zbirk, novih kosov pa ne prido-

43

Pojmovanje numizmatika kot osebe

bivajo v pomembnejših količinah ravno zaradi omejitve finančnih sredstev, ki jih
sicer odmerjajo ustrezni financerji. Prodaja zaradi nakupa bi seveda zahtevala v
muzejih vsaj kanček poslovnosti, ki je navadno znanstveniki v numizmatičnih
kabinetih nimajo. Res se pa bi pri tem lahko spustili tudi v kak posel, ki bi bil
označen kot koruptiven.

Tako smo prišli še do nakupa zaradi prodaje (pod e). Sele v tem primeru imamo
opravka s pravo trgovino z numizmatičnimi predmeti. A tudi takšna trgovina ni
povsem nezdružljiva z ljubiteljskim numizmatikom-zbiralcem. Očitno je, da obli¬
kovanje numizmatične zbirke zahteva trajno vlaganje denarja. Do prihrankov, ki
so pri tem potrebni, lahko pride ljubiteljski zbiralec s svojo siceršnjo poklicno de¬
javnostjo ali s tem, da vsaj deloma preprodaja numizmatične predmete, da bi ga
kosi za njegovo lastno zbirko čim manj stali. Pravi trgovec pa ne preprodaja num¬
izmatične predmete zato, da bi si z razliko v ceni lažje oblikoval svojo zbirko, tem¬
več zato, da bi si z njo najprej zagotavljal sredstva za preživljanje, nato pa še
povečeval svoj v trgovino vloženi kapital. V tem se tudi razlikuje trgovec z num¬
izmatičnimi predmeti od numizmatika-zbiralca, ki se dodatno morda ukvarja z
nakupom numizmatičnih predmetov zaradi njihove kasnejše prodaje. Medtem
ko so nekoč ljubiteljski numizmatiki-zbiralci pripadali predvsem dobro stoječim
poslovnim krogom in družbeni eliti, je hkrati z razbijanjem takšnega zaprtega
kroga treba računati s pojavom ljubiteljskih numizmatikov-zbiralcev, ki si lahko
omišljajo svoje zbirke le, če se vsaj deloma poslužujejo trgovanja, saj bi jim sicer
zaradi manjših dohodkov ne bile dosegljive. A tudi pri pravih trgovcih moremo
razlikovati več različnih primerov:

ea) trgovec kupi npr. samo tisto, kar mu naroči numizmatik-zbiralec kot
kupec, ker slednji ne pozna dotedanjega nahajališča numizmatičnih pred¬
metov. V takšnem primeru trgovec napravi uslugo zbiralcu ter zanjo pri¬
dobi razliko v ceni, ki je lahko celo precej manjša od stroškov, ki bi jih sicer
imel zbiralec kot kupec, če bi sam neposredno iskal in kupil ustrezne num¬
izmatične predmete;

eb) trgovec kupi npr. samo tisto, za kar ve, da je v načelu zanimivo za numiz-
matike-zbiralce, ki sicer ne poznajo dotedanjega nahajališča numizmati¬
čnih predmetov ali jim niso neposredno dostopni. V takšnem primeru
trgovec predpostavlja potencialne kupce, ki jim kot zbiralcem s svojim po¬
sredovanjem napravi uslugo ter zanjo pridobi nekoliko višjo razliko v ceni,
ker le nosi določeno tveganje;

44

Pojmovanje numizmatika kot osebe

ec) trgovec kupi npr. tisto, kar se mu zdi po ceni ugodno, čeprav še nima pred¬
stave, komu bo to utegnil prodati. V takšnem primeru je njegovo tveganje
največje, prav tako pa tudi pričakovana razlika v ceni.

45

46

Pojmovanje numizmatične zbirke

4. Pojmovanje numizmatične zbirke

4.1. Načelne oznake numizmatične zbirke

Kaj je numizmatična zbirka nasploh in kakšne podrobnejše načelne oznake ima
konkretna numizmatična zbirka? Na ti dve vprašanji si povprečni ljubiteljski num¬
izmatik - zbiralec navadno niti ne prizadeva odgovoriti. Zbirko si je pač zamislil
na takšen ali drugačen način, mnogokrat ji celo ni dokončno postavil njeno zas¬
novo in meje, v teoretična razmišljanja se sam ne spušča, morebitna stališča v slu¬
čajno dostopni literaturi pa ga niti ne usmerjajo, niti ne motijo. Poklicni
numizmatik-proučevalec nasprotno s svojo numizmatično zbirko že od samega
začetka zasleduje povsem določene cilje. Zato je zanj jasen odgovor na obe zasta¬
vljeni vprašanji neprimerno pomembnejši. Vendar mu razpoložljiva literatura po¬
vsem jasnega odgovora največkrat ne omogoča. Zato bomo poskušali v
nadaljevanju na nedvoumen način podati opredelitev numizmatične zbirke na¬
sploh in pojasniti različne vidike teoretičnega razvrščanja konkretnih numizma¬
tičnih zbirk.

Da bi se mogli dokopati do celovite opredelitve numizmatične zbirke nasploh,
si najprej oglejmo nekatere njene posamične oznake!

Povsem očitno je, da numizmatično zbirko sestavljajo numizmatični pred¬
meti. To niso zgolj a) novci, tj. kovani denar, ali predmeti njihovega oblikovnega
razširjanja na medalje, ki niso več denar, niti niso samo predmeti smiselnega raz¬
širjanja novcev na papirnati denar in še kaj drugega, kar ni več denar, čeprav je še
vedno denarno izražena listina. Numizmatični predmeti utegnejo končno obse¬
gati še dokumentacijo in literaturo o novcih, njihovih nadomestkih in sorodnikih.
Nikakor pa ne štejejo več kot numizmatični predmeti odlikovanja ali razne značke.

Numizmatično zbirko sestavlja večje število kosov numizmatičnih predmetov.
Gotovo en sam kos še ne more šteti kot zbirka. Toda za samo opredelitev zbirke
ni odločilno to, kolikov kosov obsega. Zbirka je lahko velika ali mala. Včasih zaradi
svojih vsebinskih, območnih ali časovnih omejitev niti ne more biti velika. To velja
npr. za zbirko srednjeveških novcev mesta Ljubljane ali Celja. Na splošno pa le
lahko rečemo, da utegne izzveneti kot dovtip, če želi kdo predstaviti malo število
povsem običajnih kosov kot numizmatično zbirko. Serije jugoslovanskih novcev

47

Pojmovanje numizmatične zbirke

za različna leta, čeprav so v izvirni embalaži Narodne banke SFRJ, npr. še ni mo¬
goče razglasiti za numizmatično zbirko posameznega občana.

Numizmatični predmeti, ki sestavljajo numizmatično zbirko, morajo biti po¬
samično opredeljeni kosi. To ne pomeni samo, da numizmatične zbirke ne mo¬
rejo sestavljati kosi, za katere ni poznano, od kod so in kam spadajo, temveč
pomeni, da mora pretežno obstajati tudi opis bistvenih oznak posameznega kosa
(Miinzbeschreibung), ki ga je mogoče obravnavati kot sestavino kataloga kon¬
kretne numizmatične zbirke. Natančen in celovit opis posameznega novca npr.
obsega: naziv države, ime vladarja leta vladanja tega vladarja, območje veljavnosti
novca, imensko (nominalno) vrednost novca, tip novca, letnico kovanja, sestavino
zlitine (Legierung, alloy), težo v promet danega novca pojmovano kot robelj
(Schrott, tj. celotna teža) in jedro (Korn, tj. teža žlahtne kovine same), dejansko
težo v zbirko vključenega novca, čistino (Feinheit, fineness, tj. razmerje med je¬
drom in rabljem), kovno stopnjo (Mtinzfuss, mintprice, tj. razmerje med številom
kovancev in utežno enoto, iz katere so jih izkovali), premer in debelino novca,
okolni napis (Umschrift), napis (Inschrift) in opis podobe na sprednji strani
(avers), okolni napis, opis podobe na hrbtni strani (revers), izvedbo roba (Rand),
obrobni napis (Randsschrift), mesto kovanja, kovničarjevo znamenje (Miinzmei-
sterzeichen), ime pečatarja (Stempelschneider), kraj in datum najdbe, kraj in
datum nakupa, stopnjo ohranjenosti, nakupno ceno, številke standardnih kata¬
logov, inventarno številko določene numizmatične zbirke itd. Za vse te navedbe
seveda ni prostora na mestu, kjer se v zbirki nahaja posamezen kos in kjer je pod
njim možen le enako razsežen listek s sklicevanjem na ustrezno novčno kartico
(Miinzkartei, card index) ali celo v sodobnosti na računalniško mesto, na katerem
so nato vsi potrebni podatki o novcu. Za opredelitev posameznega numizmati¬
čnega predmeta torej ne zadošča, daje označen zgolj z zaporedno številko kakega
standardnega kataloga ali z zaporednimi številkami več standardnih katalogov.

Numizmatični predmeti, ki sestavljajo numizmatično zbirko, morajo biti siste¬
matično urejeni. Ne moremo govoriti o numizmatični zbirki, če ima kak občan
npr. avstroogrske zlatnike zavezane v robec ali pa star drobiž nametan po škatlah,
ravnotako ne, če ima kak muzej nepregledane in nerazvrščene količine novcev v
zabojih, ki se praše v kletnih prostorih. Po formalni strani sistematična urejenost
novcev še ni zagotovljena, če je priložnostno izdani zlat in srebrn denar v origi¬
nalnih kartonskih ali lesenih škatlicah zgolj naložen na polico v omari, niti če je
vsak posamični novec vložen v beli kartonski okvirček z obojestranskim prozor-

48

Pojmovanje numizmatične zbirke

nim okencem, ki omogoča pogled na njegovo sprednjo in hrbtno stran, takšni
kartonski okvirčki so pa spravljeni v ustrezno dimenzioniranem delu predala v
numizmatični omari. O sistematični urejenosti novcev lahko začnemo govoriti
šele potem, ko so ustrezno razvrščeni v standardne odprtine samostojnih pladnjev
iz numizmatične omare ali večjih samostojnih pokritih numizmatičnih pladnjev,
ki so nato spravljeni na gibljive predale numizmatične omare. Prav tako, če so vlo¬
ženi v prozorne žepke, ti pa zataknjeni na ustrezna mesta plastične strani num¬
izmatičnega albuma. Podobno pri papirnatem denarju še ne moremo govoriti o
sistematični urejenosti, če so zgolj spravljeni v škatlah, temveč šele potem, ko je
vsak kos zavarovan z njegovo vložitvijo v prozorni ovitek, ta pa spravljen z zatak-
nitvijo na ustrezni žep plastične strani numizmatičnega albuma.

Čeprav so numizmatični predmeti po formalni strani sistematično urejeni, to
še ne pomeni, da so sistematično urejeni tudi po vsebinski strani. Mogoče si je
npr. zamisliti slučajno izbrane novce raznih držav, ki so nato po velikosti zapo¬
redno vloženi na prazna mesta na pladnju numizmatične omare ali na plastičnih
straneh numizmatičnega albuma. Da bi lahko govorili o numizmatični zbirki, mo¬
rajo biti vsi numizmatični predmeti smiselno povezani v zaokroženo celoto.
O numizmatični zbirki potemtakem ne moremo govoriti že tedaj, ko imamo
opravka šele s slučajno vnesenimi sestavinami, ki jih medsebojno nič ne pove¬
zuje.

Toda o numizmatični zbirki tudi še ne moremo govoriti tedaj, ko imamo na
pladnju numizmatične omare ali v numizmatičnem albumu zaporedno vključene
povsem enake kose. Numizmatična zbirka je vedno celota medsebojno povezanih
različnih kosov. Petdeset popolnoma enakih denarnih zlatnikov z enako letnico
še ne more oblikovati občanove numizmatične zbirke, tamveč lahko pomeni le
obliko njegove naložbe.

Kaj različne sestavine numizmatične zbirke povezuje v zaokroženo celoto?
Lahko je to vsebina,območje, čas, motiv ali tema. Obstajajo torej različni zdru¬
žujoči vidiki sicer različnih numizmatičnih predmetov. Brez njihove prisotnosti
tudi ne moremo govoriti o numizmatični zbirki.

Ko smo si tako postopoma pojasnili posamezne oznake numizmatične zbirke,
jih sedaj lahko povežemo v naslednjo ugotovitev: Numizmatično zbirko sesta¬
vlja sistematično urejeno večje število posamično opredeljenih različnih
numizmatičnih predmetov, ki so po izbranem združujočem vidiku smiselno
povezani v zaokroženo celoto.

49

Pojmovanje numizmatične zbirke

4.2. Stopnje urejenosti numizmatične zbirke

Glede na urejenost je mogoče razlikovati:

a) neurejeno numizmatično zbirko;

b) polurejeno numizmatično zbirko;

c) urejeno numizmatično zbirko.

Kot neurejeno numizmatično zbirko (pod a) lahko označimo tisto, pri kateri:

aa) numizmatični predmeti niso posamično opredeljeni;

ab) numizmatični predmeti niso razvrščeni po formalnih sodilih v albume,
na ustrezne pladnje ali predale.

Ker je sistematična ureditev posamično opredeljenih kosov bistvena zahteva
vsake numizmatične zbirke, se lahko utemeljeno vprašamo, ali je v takšnem smi¬
slu neurejena numizmatična zbirka sploh še numizmatična zbirka ali pa imamo
nasprotno opravka šele s »surovinami« za oblikovanje resnične numizmatične
zbirke, tj. z nekakšnim skladiščem.

Kot polurejeno numizmatično zbirko (pod b) lahko označimo tisto, pri kateri:

ba) ni dovolj jasno opredeljen združujoči vidik, ki omogoča smiselno povezavo
upoštevanih numizmatičnih predmetov v zaokroženo celoto ali pa jasno oprede¬
ljen združujoči vidik ni dosledno upoštevan;

bb) niso izločeni dvojniki (duplikati), kar pomeni, da se v zbirki brez pomena
ponavljajo povsem istovrstni kosi.

Ko so vsi numizmatični predmeti že posamično opredeljeni in tudi razvrščeni
po formalnih sodilih v albume, na ustrezne pladnje ali predale, lahko še vedno
šepa urejenost numizmatične zbirke po vsebinskih sodilih. Vendar se to pot ne
more več pojaviti dvom ali imamo sploh opravka z numizmatično zbirko ali samo
s »surovin ami « za oblikovanje resnične numizmatične zbirke; polurejena numiz¬
matična zbirka je le numizmatična zbirka v nastajanju ali »z napako«.

Kot urejeno numizmatično zbirko (pod c) lahko označimo tisto, ki povsem
ustreza naši splošni opredelitvi, po kateri dosledno zajema različne numizmatične
predmete, ki so posamično opredeljeni, sistematično urejeni in po izbranem zdru¬
žujočem vidiku smiselno povezani v zaokroženo celoto.

Kako pa lahko teoretično razvrščamo same urejene numizmatične zbirke? Ob¬
stajajo možnosti, da jih razvrščamo glede na:

I. Vsebino numizmatične zbirke

II. Omejenost numizmatične zbirke

50

Pojmovanje numizmatične zbirke

III. Usmerjenost numizmatične zbirke

IV. Namen numizmatične zbirke

V. Dostopnost numizmatične zbirke.

Oglejmo si sedaj podrobneje vse te vidike razvrščanja!

4.3. Vsebina numizmatične zbirke

Vsebina numizmatične zbirke je določena predvsem z izbrano načelno vrsto
numizmatičnih predmetov. Glede na to razlikujemo:

a) raznovrstne (kompleksne) numizmatične zbirke;

bjvrstno določene (specifične) numizmatične zbirke

Raznovrstna numizmatična zbirka (pod a) je tista, ki v smiselno celoto povezuje

vse numizmatične predmete ne glede na njihove različne možne vrste. Vendar

je tudi v tem okviru mogoče razlikovati:

aa) ožje raznovrstno numizmatično zbirko;

ab) širše raznovrstno numizmatično zbirko.

Ožje raznovrstna numizmatična zbirka (aa) zajema vse normalne in zgodovin¬
sko izhodiščne numizmatične predmete, tj. novce (kovani denar) in medalje. Širše
raznovrstna numizmatična zbirka (ab) pa zajema poleg vseh normalnih in zgo¬
dovinsko izhodiščnih numizmatičnih predmetov še papirnati denar in vse drugo,
kar je še mogoče označiti kot numizmatične predmete. Posamezna numizmatična
zbirka je s sedaj obravnavanega vidika lahko ali ožje raznovrstna (aa) ali širše za-
novrstna (ab), ne more pa biti ožje in širše raznovrstna.

Vrstno določena numizmatična zbirka (pod b) je tista, ki v smiselno celoto po¬
vezuje le numizmatične predmete povsem določene vrste. Glede na to, kako opre¬
deljujemo posamezne vrste numizmatičnih predmetov, lahko razlikujemo:

ba) vsebinsko določene numizmatične zbirke,

bb) oblikovno določene numizmatične zbirke.

Vsebinsko določena numizmatična zbirka (ba) je tista, ki se omejuje npr. zgolj
na novce, tj. kovani denar, zgolj na papirnati denar ali še ožje, zgolj na zasilni
denar. Oblikovno določena numizmatična zbirka (bb) pa je tista, ki se omejuje
npr. zgolj na novce velikosti tolarja, zgolj na zlatnike, zgolj na tiste, ki nimajo
okrogle oblike in podobno. Posamezna numizmatične zbirka je s sedaj obravna-

51

Pojmovanje numizmatične zbirke

vanega vidika lahko ali vsebinsko določena ali oblikovno določena, lahko pa je
tudi vsebinsko in oblikovno določena. Vendar navadno prevladuje vsebinska do¬
ločenost.

4.4. Omejenost numizmatične zbirke

S tega zornega kota razlikujemo:

ajvseobsežne (univerzalne) numizmatične zbirke;

b)omejene (partikularne) numizmatične zbirke.

Vseobsežna numizmatična zbirka (pod a) je tista, ki potem, ko je njena vsebina
(npr. novci ali zgolj papirnati denar) določena, v smiselno celoto povezuje vse
ustrezne numizmatične predmete ne glede na njihov območni ali časovni izvor.
Ali z drugimi besedami, to je zbirka ustreznih numizmatičnih predmetov vseh
držav in vseh časov. Omejena numizmatična zbirka (b) pa je tista, ki v smiselno
celoto povezuje le njeni vsebini ustrezne numizmatične predmete glede na njihov
območni ali časovni izvor. Zato utegnemo razlikovati še:

ba) območno (teritorialno) omejene numizmatične zbirke,

bb) časovno (kronološko) omejene numizmatične zbirke.

Območno urejena numizmatična zbirka (ba) je tista, ki se omejuje npr. le na
ustrezne numizmatične predmete posamezne države, npr. Slovenije, ali na ustre¬
zne numizmatične predmete, ki so v zgodovini krožili na določenem njenem ob¬
močju, npr. na Primorskem, čeprav so imeli svoj izvor v različnih državah, ali le
na numizmatične predmete skupine držav, ki so bile povezane zgodovinsko ali z
denarnimi konvencijami. Časovno omejena numizmatična zbirka (bb) pa je tista,
ki se omejuje npr. le na ustrezne numizmatične predmete posameznega obdobja
od določenega trenutka dalje (npr. po II. svetovni vojni) ali le na ustrezne numiz¬
matične predmete določenega vladarja, npr. Franca Jožefa I. Seveda je posamezna
numizmatična zbirka spet lahko ali samo območno omejena (ba) ali samo časovno
omejena (bb) ali pa hkrati območno in časovno omejena.

4.5. Usmerjenost numizmatične zbirke

Glede na sedanji pristop lahko razlikujemo:

a) klasične numizmatične zbirke;

b) izpovedne numizmatične zbirke.

52

Pojmovanje numizmatične zbirke

Klasična numizmatična zbirka (pod a) v smiselno celoto povezuje ustrezne
numizmatične predmete izključno po vrstnem redu njihovega nastajanja. Ali z
drugimi besedsami, to je zbirka, ki jo je mogoče nasloniti na zaporedne številke
kakega standardnega numizmatičnega kataloga. Vendar je treba razlikovati dve
vrsti klasičnih numizmatičnih zbirk:

aa) splošne (generalne) numizmatične zbirke;

ab) poglobljene (specialne) numizmatične zbirke.

Splošna numizmatična zbirka (aa) je tista, ki se omejuje le na opredeljene vrste
ustreznih numizmatičnih predmetov in se ne spušča v vprašanje tipov, tipičnih napak
in slučajnih napak na novcih ali papirnatem denarju, tudi ne v vprašanje osnutkov,
vzorcev, nedokončanih in neizdanih kosov, niti ne v vprašanje novih izdaj, komer¬
cialnih posnetkov in ponaredkov. Ali z drugimi besedami, to je zbirka, ki preprosto
sledi zaporednim številkam kakega standardnega numizmatičnega kataloga. Poglo¬
bljena numizmatična zbirka (ab) pa je tista, ki pri ustreznih numizmatičnih predme¬
tih upošteva vse različice, ki za preje pojasnjeno splošno numizmatično zbirko niso
zanimive. Takšna zbirka mora neizbežno razčlenjevati zaporedne številke kakega
standardnega numizmatičnega kataloga in sije ni mogoče zamisliti brez posebej obli¬
kovanega enkratnega kataloga takšne zbirke. Posamezna numizmatična zbirka je s
sedaj obravnavanega vidika lahko ali samo splošna numizmatična zbirka (aa) ali samo
poglobljena numizmatična zbirka (bb), ne more pa biti eno in drugo, ker se obe vrsti
zbirk medsebojno izključujeta, čeprav se stopnja poglobljenosti pri različnih zbirkah
lahko razlikuje. Vendar navadno le prevladujejo splošne numizmatične zbirke.

Izpovedna numizmatična zbirka (pod b) v smiselno celoto povezuje ustrezne
numizmatične predmete po njihovi izrazni moči. Pri urejevanju numizmatičnih
predmetov sedaj ni več pomemben njihov območni ali časovni izvor, temveč je
pomembno le to, ali nam sporočajo kaj podobnega. Numizmatični predmeti so
urejeni po vrstah sporočila in ne preprosto po zaporednih številkah kakega stan¬
dardnega numizmatičnega kataloga. Vendar je tudi sedaj treba razlikovati dve
vrsti izpovednih numizmatičnih zbirk. Razlikujemo:

ba) motivne numizmatične zbirke;

bb) tematske numizmatične zbirke.

Motivna numizmatična zbirka (ba) je tista, ki se omejuje na določeno predstavo
na numizmatičnih predmetih. Tako si je npr. mogoče zamisliti zbirko, ki se ome-

53

Pojmovanje numizmatične zbirke

juje zgolj na podobe živali ali ožje, določenih živali, samo na podobe vladarjev ali
še ožje, samo določenega vladarja itd. Navsezadnje je med motivne numizmatične
zbike mogoče šteti tudi tiste, ki so omejene na določeno vrsto pisave. Tematska
numizmatična zbirka (bb) pa je tista, ki se omejuje na določeno idejo, ki jo nosijo
numizmatični predmeti. Tako si je mogoče zamisliti zbirko, ki predstavlja kake
zgodovinske, kake družbeno-politične, kake tehnične, kake športne ali druge do¬
godke, procese in njihov razvoj. Oblikovanje takšne zbirke zahteva precejšen
ustvarjalni napor ter vezno besedilo med posameznimi vključenimi kosi.

4.6. Namen numizmatične zbirke

Glede na sedanje izhodišče lahko razlikujemo:

a) študijsko-raziskovalne numizmatične zbirke;

b) dokumentacijsko-razstavljalne numizmatične zbirke.

Studijsko-raziskovalna numizmatična zbirka (pod a) ima namen priti do novih
teoretičnih spoznanj; pri oblikovanju takšne zbirke in pri obravnavi njenih sesta¬
vin sta izhodiščni znanstveni metodi analize in primerjave. Dokumentacijsko-
razstavljalna numizmatična zbirka (pod b) pa ima namen ohraniti in prenašati
določena spoznanja; pri oblikovanju takšne zbirke in pri obravnavi njenih sestavin
je izhodiščna znanstvena metoda sinteze. Takšna zbirka ima lahko tudi bolj po-
ljudno-znanstveni značaj. Posamezna numizmatična zbirka je s sedaj obravnava¬
nega vidika lahko ali samo študijsko-raziskovalna numizmatična zbirka (a) ali
samo dokumentacijsko-razstavljalna numizmatična zbirka (b) ali pa deloma eno
in deloma drugo. Kaže tudi opozoriti, da se obe oznaki nanašata na končno stop¬
njo razvoja posamezne zbirke in da je lahko kaka konkretna numizmatična zbirka
šele na začetni stopnji svojega razvoja, ko še nima tako izrazitega značaja.

4.7. Dostopnost numizmatične zbirke

Glede na sedanje sodilo v načelu razlikujemo:

a) javne numizmatične zbirke;

b) zasebne numizmatične zbirke.

Javne numizmatične zbirke (pod a) praviloma obstajajo v zgodovinskih muzejih
in so dostopne javnosti. Zasebne numizmatične zbirke (b) so last posameznih lju¬
biteljskih numizmatikov ali drugih oseb in praviloma niso dostopne javnosti. Ven-

54

Pojmovanje numizmatične zbirke

dar od pravila obstajajo tudi izjeme. Včasih so zbirke numizmatičnih kabinetov
kakih muzejev zaradi pomanjkanja razstavnih prostorov ali kakih drugih razlogov
preprosto nedostopne javnosti in pridržane le ozkemu krogu raziskovalcev. Po
drugi strani so pa zasebne zbirke lahko tudi razstavljene ob različnih priložnostih
in s tem izpostavljene javnosti.

4.8. Združevanje različnih oznak numizmatične zbirke

Vse dosedanje ugotovitve o teoretičnem razvrščanju numizmatičnih zbirk lahko
povzamemo v naslednji pojmovni prikaz:

I. Glede na vsebino razlikujemo a) raznovrstno zbirko, b) vrstno določeno
zbirko;

II. Glede na omejenost razlikujemo: a) vseobsežno zbirko, b) območno ome¬
jeno zbirko in c) časovno omejeno zbirko;

III. Glede na usmerjenost razlikujemo: a) klasično zbirko, b) motivno zbirko
ali c) tematsko zbirko;

IV Glede na namen razlikujemo: a) študijsko-raziskovalno zbirko in b) do-
kumentacijsko-razstavljalno zbirko;

V. Glede na dostopnost razlikujemo: a) javno zbirko in b) zasebno zbirko.

Vsako konkretno numizmatično zbirko je mogoče osveljevati z vsakega izmed
petih preje povzetih zornih kotov. Zato je tudi opredeljena s petimi okvirnimi
znaki. Pet okvirnih znakov pa je mogoče medsebojno kombinirati na prav različne
načine. Če vzamemo izhodišče v dostopnosti numizmatične zbirke in nato v nje¬
nem namenu, medtem ko so glavne njene oznake gotovo povezane z njeno vse¬
bino, omejenostjo in usmerjenostjo, pridemo do naslednjih primerov najbolj
pogostih kombinacij:

1) la, Ha, lila, IVa,Va = raznovrstna, vseobsežna, klasična, študijsko-razisko-
valna, javna numizmatična zbirka. Takšna obstaja morda le v največjih
svetovnih muzejih za tamkajšnja raziskovanja, pri čemer je v okviru
oznake »klasičnosti« mogoče celo razumeti njeno poglobljenost (specifi¬
čnost).

2) Ib, Ilb, lila, IVa, IV a, Va = vrstno določena, območno omejena, klasična,
študijsko-raziskovalna, javna numizmatična zbirka. Takšna obstaja v na¬
cionalnih muzejih, ker je njena omejitev v tem, da obsega le numizmatične
predmete nacionalnega območja, služi pa tamkajšnjim raziskavam.

55

Pojmovanje numizmatične zbirke

3) Ib, Ilb, lila, IVb, Vb = vrstno določena, območno omejena, klasična, doku-
mentacijsko-razstavljalna, zasebna numizmatična zbirka. Takšna je pogosta
pri ljubiteljskih numizmatikih

4) Ib, Ilc, lila, IVb, Vb = vrstno določena, časovno omejena, klasična, doku-
mentacijsko-razstavljalna, zasebna numizmatična zbirka. Tudi takšna
zbirka je pogosta pri ljubiteljskih numizmatikih.

5) Ib, Ha, Hib, IVb, Vb = vrstno določena, vseobsežna, motivna, dokumenta-
cijsko-razstavljalna, zasebna numizmatična zbirka. Tudi takšna zbirka je
pogosta pri ljubiteljskih numizmatikih.

6) Ib, Ilb, lile, IVb, Vb = vrstno določena, območno omej ena, tematska, doku-
mentacijsko-razstavljalna, zasebna numizmatična zbirka. Tudi takšno
zbirko najdemo pri kakih ljubiteljskih numizmatikih.

Ne bomo navajali nadaljnjih možnih kombinacij petih oznak, saj bi teh bilo pre¬
več in razglabljanje ne bi bilo več zanimivo. Že z dosedanjimi primeri pa smo na¬
kazali pot, po kateri je treba iti, če želimo toretično razvrstiti kako konkretno
numizmatično zbirko. Vzemimo najprej kot primer, da nekdo zbira novce rim¬
skega cesarstva za svoje razvedrilo in izobraževanje. Njegova zbirka je glede na
njeno vsebino vrstno določena (Ib) in ne raznovrstna; omejuje se namreč le na
novce z vlogo denarja, zanemarja pa morebitno drugo numizmatično gradivo
razen morda numizmatične literature o tem denarju. Glede na omejenost je zbirka
območno omejena (Ilb), saj zajema le rimski denar in ne tudi grškega, a tudi rim¬
ski denar le iz dobe cesarstva, ne pa tudi iz dobe pred njim. Glede na usmerjenost
je zbirka dokumentacijsko-razstavljalna (IVb), saj pri njej ne gre za oblikovanje
novih znanstvenih spoznanj, temveč le za njihovo ohranjanje in nadaljnje posre¬
dovanje. Glede na dostopnost pa je zbirka zasebna (Vb). Opravka imamo torej z
vsebinsko določeno, območno omejeno, splošno, dokumentacijsko-razstavljalno,
zasebno numizmatično zbirko. Vzemimo še kot primer, da nekdo zbira vse, kar
je povezano z denarstvom v NOB pri nas. Njegova zbirka je glede na svojo vsebino
raznovrstna (la), saj obsega ne le denar, temveč tudi obveznice in vso drugo mo¬
gočo dokumentacijo iz razdobja NOB. Glede na omejenost je zbirka omejena in
sicer območno (na Slovenijo ali na vso Jugoslavijo). Glede na usmerjenost je nje¬
gova zbirka lahko označena kot tematska, saj je vezana na določeno idejo (Hib).
Glede na namen je zbirka lahko tudi študijsko-raziskovalna (IVa), zlasti še, ker
zaenkrat o takšnem numizmatičnem gradivu še ni vse poznano. Glede na dostop-

56

Pojmovanje numizmatične zbirke

nost pa je zbirka zasebna (Vb). Opravka imamo torej z raznovrstno, območno
omejeno, tematsko, študij sko-raziskovalno zasebno numizmatično zbirko.

Oba navedena primera kažeta, kako je mogoče poiskati ustrezne oznake za ka¬
terokoli numizmatično zbirko, hkrati z njimi pa tudi spodbude za njeno dopol¬
njevanje in preoblikovanje.

57

58

Značaj ljubiteljskega zbiranja in proučevanja numizmatičnih predmetov

5. Značaj ljubiteljskega zbiranja in proučevanja
numizmatičnih predmetov

5.1. Načelno o delu, počitku in igri človeka kot numizmatika

Življenje vsakega človeka poteka v treh stalno ponavljajočih se procesih: delu,
počitku in igri. Z delom si ustvarja materialno podlago za svoj obstoj, s počitkom
si obnavlja sile, ki so potrebne za delo, z igro si pa te sile tudi razvija in ne samo
zapolnjuje svoj prosti čas. Medtem ko se nam prvi hip dozdeva, da je značaj po¬
klicnega ukvarjanja z numizmatičnimi predmeti povsem jasen, se nam že od sa¬
mega začetka utegnejo pojavljati dvomi o značaju ljubiteljskega ukvarjanja z
njimi. Ali imamo pri tem opravka z delom? Ali s počitkom? Ali z igro?. Odgovor
ni ravno preprost, saj tudi meje med delom, počitkom in igro niso vedno povsem
jasne. Te procese lahko osvetljujemo z različnih vidikov, nakar prihajamo do ra¬
zličnih sklepov. Brž ko je zadeva takšna, pa ni niti nujno, daje celo prvotna pred¬
stava o značaju poklicnega ukvarjanja z numizmatičnimi predmeti povsem brez
ugovorov.

Najprej se seveda srečujemo z vprašanjem, kaj je razumeti z delom. Na to vpra¬
šanje je mogoče odgovoriti z različnih vidikov. Tako npr. s fiziološkega vidika poj¬
mujemo delo kot porabo telesne energije v zvezi s človekovo dejavnostjo; tu nam
gre za to, kako človek delo subjektivno doživlja, kako se mu javlja v njegovi za¬
vesti v nasprotju s počitkom, a tudi v nasprotju z igro. Medtem ko je vsako ukvar¬
janje z numizmatičnimi predmeti delo s fiziološkega vidika, ni več nujno tudi
delo s psihološkega vidika. Še manj je seveda delo z ekonomskega vidika. Z eko¬
nomskega vidika je delo zavestna, vnaprej premišljena in smotrna človekova de¬
javnost, ki se opravlja za dosego kakih gospodarskih ciljev. Ni torej vsako delo s
psihološkega vidika že delo z ekonomskega vidika. Toda bili bi premalo natančni,
če bi pojmovali delo z ekonomskega vidika kar preprosto kot proizvajanje in pri¬
dobivanje življenjskih potrebščin, saj je lahko usmerjeno npr. tudi zgolj k nasta¬
janju kakih proizvajalnih sredstev, ki šele omogočajo kasnejše proizvajanje in
pridobivanje življenjskih potrebščin, ali je usmerjeno k opravljanju kakih storitev
v okviru celotne družbe, kamor moremo prišteti tudi delo v muzejih in v njihovih
numizmatičnih kabinetih. Bistveno za delo pa je, daje s proizvodi ali opravljenimi

59

Značaj ljubiteljskega zbiranja in proučevanja numizmatičnih predmetov

storitvami kot njegovimi rezultati pridobljen dohodek, ki omogoča posamez¬
nemu delavcu nakup potrebnih življenjskih potrebščin. Delo potemtakem lahko
pojmujemo kot pridobivanje proizvodov ali storitev, ki so prinašalci dohodka.
Ljubiteljsko zbiranje in proučevanje numizmatičnih predmetov pa samo po sebi
brez podaljška v trgovanju s temi predmeti bodisi v čisti obliki ali v povezavi s
sistematičnim investiranjem samodejno ne prinaša dohodka; potemtakem v tej
zvezi z ekonomskega vidika ne moremo govoriti o delu.

Nasprotje dela je gotovo počitek. Toda že spet bi bili premalo natančni, če bi o
počitku videli zanikovanje kakršnekoli dejavnosti. Pri počitku ne gre samo za jesti,
piti, spati, ležati itd., ne gre dalje samo za sproščanje s kramljanjem v družbi ali
nasprotno za oddaljevanje od ljudi v samoto, temveč gre širše, kot pravi dr. Anton
Trstenjak (Psihologija dela in organizacije, Ljubljana 1979, str. 99), za »obnovo
starih sil in s tem vsaj indirektno nabiranje novih...« v prav različnih oblikah. In
še več. Nekateri ljudje navkljub počitku še vedno nekaj »delajo«, pa čeprav to ni
več delo z ekonomskega vidika, temveč le s fiziološkega. »Te vrste počitek večkrat
sploh nič drugega ni, kakor presedlanje iz ene vrste dela v drugo, torej samo spre¬
memba, ki so jo že stari Latinci spoznali ko razveseljivo. To so pač ljudje, ki nikoli
ne morejo biti brez dela. V popolnem brezdelju bi bili nemirni in nervozni, tako
da bi si ne mogli odpočiti, še utrudili bi se...« (cit. delo, str. 65). Kolikor ljubiteljsko
ukvarjanje z numizmatičnimi predmeti omogoča obnavljanje delovne energije, ga
je brez dvoma mogoče obravnavati v okviru počitka. Po tem se seveda razlikuje
od poklicnega ukvarjanja z numizmatičnimi predmeti, ki ga je praviloma treba
obravnavati kot delo.

Prav tako bi nasprotje dela mogli videti v igri. Vendar s fiziološkega vidika spet
ni bistvene razlike med delom in igro. Pač pa se igra od njega razlikuje po namenu.
»Z igro se človek vadi in pripravlja za delo« (cit. delo, str. 94). Smisel igre je prav
v »pripravljanju, vaji funkcionalne strani organov in sposobnosti za poznejše delo
in delovne spretnosti« (cit. delo, str. 142). V počitku se obnavljajo žiljenjske moči,
dokler se ne začno sproščati v igri, ki je »predstopnja pravega dela« (cit. delo, str.
100). Medtem ko je namen počitka v obnavljanju delovne energije, je namen igre
v izboljšanju funkcioniranja ali funkcionalnega poteka dela. Tako je mogoče v
okviru igre v širšem pomenu obravnavati tudi ves vzgojnoizobraževalni proces.
Kolikor ljubiteljsko ukvarjanje z numizmatičnimi predmeti omogoča izboljšanje
funkcioniranja ali funkcionalnega poteka dela, ga je brez dvoma mogoče obrav¬
navati v okviru igre.

60

Značaj ljubiteljskega zbiranja in proučevanja numizmatičnih predmetov

Neposredno psihološko jedro, po katerem se delo javlja v človekovi zavesti, je v
»trudu ali naporu, ki ga človek pri delu doživlja. V tem se delo svojsko psihološko
razlikuje od igre in počitka, ki jima je obema v nasprotju z delom skupno to, da ju
doživljamo kot sproščenje, osvoboditev in odmor od vsakega truda in napora.
Tudi če se človek igra do utrujenosti, tudi če je intenzivna igra fiziološko enako
naporna kakor delo, vendar človek pri tem subjektivno igre ne doživlja kot napor,
trud ali muko, marveč vedno le kot nasprotje vsega tega, marveč prav kot igro...
Tudi če je igra fiziološko še tako utrudljiva, torej naporna, vendar jo subjektivno
doživljamo kot nekaj prijetnega, kar ugaja našim čutom. Isto velja v vsakem po¬
čitku; počitek subjektivno dojemamo vedno kot nekaj prijetnega...« (cit. delo, str.
139). »Kajpada je tudi pri igri in počitku razlika v užitku. Pri počitku gre nepo¬
sredno za telesni, hedonski užitek, ugodje ali prijetnost v nasprotju z neugodjem
ali neprijetnostjo. Pri igri pa gre razen tega užitka še bolj za občutek sproščenosti,
za prijetno doživetje, ki ga imamo...«(cit. delo, str. 100). Igra in počitek sta torej
v svojem zavestno psihološkem doživljajskem jedru vedno pozitivnega značaja in
ju zato vedno spremlja pozitivno čustvo prijetnosti in ugodja...Nasprotno pa velja
o delu. Vsako delo je v tem svojem doživljajskem bistvu kot napor, trud ali muka
čustveno negativno naglašeno« (cit. delo, str. 139). Ker je poklicno zbiranje in
proučevanje numizmatičnih predmetov predvsen delo, ljubiteljsko zbiranje in
proučevanje numizmatičnih predmetov pa predvsem igra in počitek, nam je s psi¬
hološkega vidika povsem razumljiva razlika med njima.

5.2. Igrano delo, delovna igra in delovni počitek v zvezi z numizmatičnimi
predmeti

Ali je poklicno ukvarjanje z numizmatičnimi predmeti res zgolj delo, ljubiteljsko
ukvarjanje z njim pa zgolj nasprotje dela? Če poklicni numizmatik resnično živi s
svojim predmetom zbiranja in proučevanja in ob njem uživa, s psihološkega vidika
svojega dela ne občuti več kot delo; delo se mu spreminja v igro, lahko bi govorili
tudi o igranem delu. Z ekonomskega vidika pa pri vsakem delu pričakujemo nje¬
gove koristne rezultate. Pri poklicnem numizmatiku je rezultate zbiranja numiz¬
matičnih predmetov mogoče videti v njegovem številčnem in kakovostnem
dopolnjevanju, v urejenosti zbirke in v njenem predočanju javnosti, rezultate prou¬
čevanja numizmatičnih predmetov pa v novih znanstvenih spoznanjih, ki so spet
predočena javnosti. Le na tak način se njegovo delo potrjuje kot potrebno in upra¬
vičeno vodi tudi do dohodkovne kompenzacije. Če nasprotno poklicni numizma-

61

Značaj ljubiteljskega zbiranja in proučevanja numizmatičnih predmetov

tik npr. ob študiju nespremenljivih numizmatičnih predmetov zgolj vsrkuje stare
izsledke in jih čuva v sebi, je vprašljivo, ali njegovo delo z ekonomskega vidika
sploh šteje kot delo, čeprav ga tako morda občuti s psihološkega vidika. Njegovo
delovanje v takšnem pogledu je pravzaprav istovetno z izobraževanjem, ki z eko¬
nomskega vidika spada preje v igro in pripravljanje novih sposobnosti kot v delo.
Lahko bi govorili tudi o delovni igri. Kolikor se v okviru svojega delovnega časa
ne ukvarja niti s študijem in niti z urejevanjem zbirke, pa najbrž tudi s psiholo¬
škega vidika ne občuti svojega delovanja kot delo, razen v tem, da mora biti kot
čuvar predmetov fizično prisoten v svoji službi. Tako s psihološkega kot z eko¬
nomskega vidika imamo opravka z nekakšnim počitkom. Razlikovanje med službo
in delom seveda obstaja kot možno pri prav vsakem poklicu; povsod utegnemo
najti delovni počitek ne samo v pomenu odmora med delom, temveč tudi v po¬
menu neustvarjanja pri delu.

5.3. Umetno delo, igrani počitek in umetna igra v zvezi z numizmatičnimi
predmeti

Vsako pravo delo pomeni ustvarjanje nečesa. Pri njem je vedno prisotna njegova
pridobitna stran s številnimi cilji in načrtovanimi učinki. Toda ali se res pri ljubi¬
teljskem zbiranju in proučevanju numizmatičnih predmetov znebimo takšne gla¬
vne značilnosti vsakega pravega dela v nasprotju z igro in počitkom? Ali ne
pomeni ljubiteljsko zbiranje numizmatičnih predmetov ustvarjanje zbirke in s
tem tudi ohranjanje ali celo povečevanje premoženja? In ali ne utegne privesti lju¬
biteljsko proučevanje numizmatičnih predmetov do širjenja določenih znanstve¬
nih spoznanj in celo do njihovega dopolnjevanja? Ljubiteljsko zbiranje in
proučevanje numizmatičnih predmetov res od samega začetka nismo označili kot
delo, temveč smo ga umestili v okvir počitka in igre; v okvir počitka, če želimo s
tem doseči zgolj obnavljanje življenjske energije, in v okvir igre, če želimo s tem
doseči razširjanje znanja in spretnosti. To pa še ne pomeni, da se tisti, ki se ukvarja
z njim, ne ukvarja z znanostjo. Vendar se z njo očitno ne ukvarja na način, ki bi s
psihološkega vidika pomenil delo. Tudi novi znanstveni rezultati, do katerih se
celo utegne dokopati, ne izhajajo iz delovanja, ki bi bilo psihološko občuteno kot
delo, temveč iz delovanja, ki je psihološko občuteno kot igra ali počitek. Preje smo
omenili primer neustvarjajočega poklicnega numizmatika, ki se s psihološkega
vidika ukvarja z delom, z ekonomskega pa imamo opravka z igro (in morda celo s
počitkom), medtem ko imamo sedaj primer ustvarjajočega ljubiteljskega numiz-

62

Značaj ljubiteljskega zbiranja in proučevanja numizmatičnih predmetov

matika, ki se s psihološkega vidika ukvarja z igro (in morda celo s počikom), med¬
tem ko imamo z ekonomskega vidika opravka z delom in otipljivimi rezultati.

Po vsem tem lahko ljubiteljsko zbiranje in proučevanje numizmatičnih predme¬
tov označimo kot umetno delo. Ker pa vsako delo pomeni tudi ustvarjanje ne¬
česa, si podrobneje oglejmo stopnje same ustvarjalnosti. Neko delovanje je v
načelu lahko:

a) neustvarjalno (neproduktivno), če ne vodi do nikakih učinkov;

b) poustvarjalno (reproduktivno), če ponavlja nekdaj nove kvalitete v pogledu
učinkov in njihovega nastajanja;

c) ustvarjalno (kreativno), če vzpostavlja nove kvalitete v pogledu učinkov in
njihovega nastajanja.

Sama ustvarjalnost pa se razteza v tri smeri:

I. tehnično;

II. umetniško;

III. znanstveno.

Kako lahko te stopnje in te smeri zasledujemo pri ljubiteljskem ukvarjanju z
numizmatičnimi predmeti?

Ukvarjanje z numizmatičnimi predmeti med drugim predpostavlja določeno
tehniko, tj. poznavanje in obvladovanje pripomočkov za dosego postavljenega
cilja. Tehnika nikakor ni omejena samo na ohranjevanje teh predmetov, kamor
spada med drugim njihovo čiščenje ali hranjenje. Tehnično neustvarjalni pristop
pri ljubiteljskem ravnanju z numizmatičnim gradivom izražajo npr. zamazani
novci v zbirki, takšni, kakršne je zbiralec prvotno dobil. Ljubiteljsko ukvarjanje z
numizmatičnimi predmeti je navadno povezano s tehničnim poustvarjanjem, kjer
so v uporabi npr. poznane metode čiščenja gradiva ali poznani pripomočki za nje¬
govo hranjenje. Toda le redko je mogoče zaslediti tudi tehnično ustvarjalnost v
zvezi s tem gradivom, ko bi prišlo do kake nove metode čiščenja ali konstrukcije
pripomočkov za hranjenje.

Po drugi strani ljubiteljsko zbiranje numizmatičnih predmetov vodi do numiz¬
matične zbirke. Oblikovanje te zbirke pa v sebi vključuje tudi sposobnost estet¬
skega izražanja, kar že meji na .umetnost. Umetniško neustvarjalni pristop k
urejanju numizmatičnih predmetov izraža npr. zgolj skladiščenje posameznih
predmetov, ki so sicer sestavni del smiselno zaokrožene zbirke, pri čemer ni upo-

63

Značaj ljubiteljskega zbiranja in proučevanja numizmatičnih predmetov

števan nikak estetski učinek. Ljubiteljska zbirka numizmatičnih predmetov je pa
navadno le povezana vsaj z umetniškim poustvarjanjem, saj je na že poznani način
urejena. O umetniški ustvarjalnosti v zvezi z numizmatično zbirko pa bi mogli
govoriti šele v primeru, ko bi bili predmeti brez poprejšnjih vzorov urejeni na kak
nov, estetsko dognani način, a tudi opremljeni z različnimi pojasnili itd.

Ze preje smo ugotovili, da ljubiteljsko proučevanje numizmatičnih predmetov
utegne pomeniti korak v znanost. Z znanstveno še neustvarjalnim pristopom k
proučevanju numizmatičnih predmetov imamo opraviti tedaj, kadar nekdo zgolj
ugotavlja, kam spada posamezni kos in katera zaporedna številka iz kakega po¬
znanega kataloga mu ustreza, a tudi tedaj, kadar ga spodbudi k nadaljnjemu štu¬
diju razpoložljive literature. O znanstveni poustvarjalnosti govorimo tedaj, kadar
kdo na nov način obdela že poznana dognanja o numizmatičnih predmetih, da bi
s tem obvestil druge; bistveno za znanstveno delo namreč ni zgolj usvajanje do¬
ločenih spoznanj, temveč njihovo posredovanje drugim. O znanstveni ustvarjal¬
nosti v zvezi z numizmatičnimi predmeti pa lahko začnemo govoriti šele tedaj,
ko se je nekdo na podlagi svojega proučevanja dokopal do novih spoznanj o njem
in ko je ta spoznanja tudi posredoval javnosti. To je pa pri ljubiteljskih proučeval¬
cih numizmatičnih predmetov sorazmerno redek primer.

V vsakdanjem življenju je seveda ustvarjalnost navadno pojmovana precej širše.
Tako je npr. ustvarjanje mogoče videti že v vzpostavljanju numizmatične zbirke
nasploh. Podobno velja tudi za vzpostavljanje katerekoli druge zbirke. S čustvom
ustvarjalnega zadoščenja pa imamo opraviti vedno, kadar človek ob koncu z ve¬
seljem in zadoščenjem pogleda na uspehe svojega delovanja, pa čeprav je to samo
umetno delo kot npr. ljubiteljsko zbiranje in proučevanje numizmatičnih pred¬
metov. Človek šele v ustvarjalnem delu uresničuje samega sebe, najde sebe. Kot
pravi Anton Trstenjak (Psihologija ustvarjalnosti. Ljubljana 1981, str. 214) »človek
z ustvarjalnim delom ne ustvarja samo materialne kulture zunaj sebe, marveč
tudi duhovno kulturo v sebi, samega sebe kot osebnost«.

V začetku je bil govor o pravem delu, ki je z ekonomskega vidika pogoj za člo¬
vekov obstoj, sedaj smo pa prešli na pojasnjevanje umetnega dela, ki mu je v
ospredju nekaj drugega.Sodobni tehnični in družbeni razvoj čedalje bolj olajšuje
pravo delo ter ga pretvarja v igrano delo, a ga tudi čedalje bolj skrajšuje ter s tem
omogoča več počitka. Toda ob manjšem naporu pri delu je čedalje manjša potreba
po pasivnem počitku; da bi bil človek v počitku čim bolj dejaven, dobi tudi počitek
čedalje več oznak igre. Govorimo torej lahko tudi o igranem počitku. Medtem

64

Značaj ljubiteljskega zbiranja in proučevanja numizmatičnih predmetov

ko je npr. šport igra, pri kateri se sprošča odvečna mehanska energija, je npr. zbi¬
ranje in proučevanje numizmatičnih predmetov igra, pri kateri se sprošča odvečna
umska energija.

Ljubiteljsko ukvarjanje z numizmatičnimi predmeti smo preje označili kot
umetno delo. Sedaj ga pa lahko tudi kot umetno igro, saj je prava igra tesneje
vklopljena v neposredno razvijanje sil, ki so potrebne pri delu. Tu pa nam mno¬
gokrat ne gre za delovanje, ki bi neposredno pripomoglo k boljšemu poklicnemu
delu, temveč za delovanje, ki posredno pripomore k notranji rasti človeka, pred¬
vsem pa bolje zapolnjuje njegov prosti čas.

5.4. Spodbude za ljubiteljsko ukvarjanje z numizmatičnimi predmeti

Pri razmišljanju o ustreznih spodbudah za to kaže izhajati iz individualnega od¬
nosa do prostega časa. Medtem ko se nekateri ljudje zadovolje z bolj pasivno vlogo
v okviru prostega časa in gledajo televizijo, poslušajo radio, berejo knjige itd.,
skratka zasledujejo dogajanje zunaj njih samih, želijo biti drugi aktivni ter se
ukvarjajo s športom, igrajo šah, pišejo članke, obdelujejo vrt ali zbirajo kake stvari,
med drugim tudi numizmatične predmete. Težko je odgovoriti na vprašanje, zakaj
dajejo nekateri prednost pasivni in ne aktivni vlogi v okviru prostega časa, in še
težje je odgovoriti na vprašanje, zakaj se nekateri odločajo ravno za zbiranje in
proučevanje numizmatičnih predmetov in ne za kaj drugega. Gotovo so nekateri
poklici takšni, da utegne pomeniti ljubiteljsko ukvarjanje z numizmatičnimi pred¬
meti v določenem pomenu njihov podaljšek; to velja ne samo za zgodovinarje in
arheologe, temveč tudi za finančne ekonomiste, sociologe kulture ali umetnostne
zgodovinarje. Toda poznano je tudi, da ljudje želijo v svojem prostem času mno¬
gokrat ubežati ravno tistemu, kar je blizu njihovem poklicnem delu. V takšnih
primerih seveda spodbude za ljubiteljsko ukvarjanje z numizmatičnimi predmeti
ne moremo najti ravno v povezavi s poklicnim zanimanjem. Da bi našli vsaj pod¬
lago za iskanje odgovora na vprašanje, zakaj se nekdo začne ukvarjati z numiz¬
matičnimi predmeti, zakaj nato takšno delovanje ohrani in zakaj ga razvija,
moramo poseči spet po psihologiji in po takoimenovanih biofunkcijah pozornosti,
spomina in zavesti.

Psihologi pravijo, da je pozornost dejansko jedro vsake iniciativnosti. Pozor¬
nosti nagonsko ustreza neke vrste »šok«, vzdramitev, vzbujanje, umsko pa je zas¬
novana na »opažanju«. Pozornost je tisto, kar daje organizmu pobudo; prvo, kar
ga vzbudi, prebudi, vzdrami. Pomeni vzrok, začetek, sunek k delovanju. Pozornost

65

Značaj ljubiteljskega zbiranja in proučevanja numizmatičnih predmetov

je potemtakem reakcija organizma v smeri vsega, kar je zanj potrebno, koristno,
zanimivo, vredno in podobno, kar mu ustvarja občutek zadovoljstva. S pozor¬
nostjo se kanalizira delovanje v določeni smeri, hkrati pa zaustavlja delovanje v
druge smeri, ki ni v skladu s prevladujočo usmerjenostjo. Človek opazi nekaj, kar
drugi ne opazijo, za kar pa tudi ne zna podati zavestne utemeljitve in razlage, kako
je do tega prišel. Nekdo spozna nekaj kot zanimivo, vredno itd., drugi spet kaj
drugega. Tako nekdo med drugim postane tudi ljubiteljski zbiralec in proučevalec
numizmatičnih predmetov.

Ce je poseben značaj pozornosti v izviru, vzniku ali pobudi delovanja posamez¬
nega človeka, potem ima spomin svoj poudarek v ohranjevanju tega delovanja.
Človek je rad usmerjen k ponavljanju, obnavljanju in posnemanju samega sebe.
Spomin vključuje namreč prvino, ki je še v pozornosti ni: izkušnjo. Spomin vodi k
vztrajnosti ali konservativnosti pri določenem delovanju, tj. k ubiranju že izhojenih
poti. Kdor je postal ljubiteljski zbiralec in proučevalec numizmatičnih predmetov,
to navadno po tradiciji tudi ostane. Ne moremo pa reči, da spomin in izkušnja sa¬
modejno povzročita, da postane ljubiteljski numizmatik tudi sin in to kar iz pre-
prosteg razloga, ker je bil ljubiteljski numizmatik že njegov oče. V vsakem primeru
se mora pri njem pojaviti pozornost, to je biofuncija, o kateri smo govorih preje.

Zavest je končno edina biofunkcija, ki ni instinktivnega značaja. Zavest je tista
dejavnost, ki vzdržuje človekovo ravnotežje; motnje zavesti so namreč obenem
vzroki motenj v ravnotežju. Zavest pa oživlja in usmerja tudi pozornost in spomin,
torej vse druge biofunkcije. Zavest vodi k naprednosti ali progresivnosti pri dolo¬
čenem delovanju. Če je to ljubiteljsko zbiranje in proučevanje numizmatičnih
predmetov, ga dviguje na višjo stopnjo. Sama po sebi pa seveda ne povzroča, da
bi nekdo postal ljubiteljski numizmatik, niti da bi pri tem bil izviren ali iznajdljiv,
kar je mogoče pripisati le pozornosti kot prvi biofunkciji.

5.5. Učinki ljubiteljskega ukvarjanja z numizmatičnimi predmeti

Te učinke je mogoče iskati:

a) s psihološkega vidika;

b) z vzgojno-izobraževalnega vidika;

c) z ekonomskega vidika.

S psihološkega vidika (pod a) vidimo učinke v naslednjem:

aa) ustvarjanje zunaj poklicnega dela,

66

Značaj ljubiteljskega zbiranja in proučevanja numizmatičnih predmetov

ab) premagovanje dolgočasja v prostem času,

ac) ublaževanje napetosti zaradi življenjskih težav,
ač) samopotrjevanje.

O ustvarjanju (aa) pri delu in ukvarjanju z numizmatičnimi predmeti kot umet¬
nem delu smo že precej govorili. Vendar kaže nekaj misli še dodati. Če kdo v po¬
klicnem delu ne najde pravega zadovoljstva, ga lahko najde v umetnem delu,
potem, ko si je s pravim delom zagotovil svoj materialni obstoj. Za zadovoljstvo
pa je vedno pomembno, da človek nekaj ustvarja. Ne glede na to, ali do takšnega
ustvarjanja prihaja v okviru pravega ali umetnega dela, v njem najde človek tudi
svoje samopotrjevanje (ač). Z umetnim delom, s katerim se ukvarja v prostem
času, premaguje dolgočasje, ki bi se sicer utegnilo pojaviti pri njem (ab). Medtem
ko kakega človeka mnogokrat zadovoljuje spoznanje, da se nekaj dogaja v njego¬
vem okolju in da je informiran o tem, je ljubiteljski zbiralec in proučevalec num¬
izmatičnih predmetov že sam vključen v to dogajanje in ni zgolj pasivni
opazovalec dogajanj v svojem okolju. Zlasti pa takšno umetno delo omogoča beg
iz siceršnje vsakdanjosti, s tem pa ublaževanje napetosti zaradi življenjskih težav
(ac). Človek ima težnjo, da se znebi vsaj za nekaj časa vsega tistega, kar ga vsak
dan obdaja, torej tudi tistih ljudi, s katerimi, ob katerih in s katerimi dela, ter se
zapre sam vase. Ta sprememba človeka veseli, dobro mu dene. Že s to spremembo
se živci v precejšnji meri spočijejo. Prav to pa je tudi odločilno za počitek. Končno
ne smemo pozabiti niti na to, da človek včasih želi uiti stvarnosti z begom v delo
in tudi umetno delo.

Z vzgojno-izobraževalnega vidika (pod b) vidimo učinke ljubiteljskega zbiranja
in proučevanja numizmatičnih predmetov v naslednjem:

ba) razvijanje smisla za natančnost, sistematičnost, vztrajnost in varčnost,
kakor tudi razvijanje spominskih sposobnosti,

bb) poglabljanje znanja o državi ali kraju - izvoru numizmatičnih predmetov,
o podatkih, ki jih nosijo, o tehnologiji njihovega nastajanja,o pogojih nji¬
hovega oblikovanja in o tujem jeziku, ki omogoča njihovo proučevanje.

Končno vidimo z ekonomskega vidika (pod c) učinke ljubiteljskega zbiranja in
proučevanja numizmatičnih predmetov v naslednjem:

ca) ohranjevanje premoženja z nakupom numizmatičnih predmetov (z inve¬
stiranjem)

67

Značaj ljubiteljskega zbiranja in proučevanja numizmatičnih predmetov

cb) dobički in izgube pri nekakšni igri na srečo (hazardiranjem) z numizma¬
tičnimi predmeti,

cc) sorazmerna hitra oskrba s potrebnimi denarnimi sredstvi ob prodaji num¬
izmatičnih predmetov (dezinvestiranje).

Vsi ti vidiki niso enako zastopani v teku posameznih obdobij življenja ljubitelj¬
skega numizmatika, niti niso enako pomembni v njih. Od učinkov, ki smo jih na¬
vedli s psihološkega vidika, je občutek ustvarjanja (aa) prisoten tako v mladosti
kot v zrelih letih in starosti; premagovanje dolgočasja (ab) ima svoje težišče v sta¬
rosti, ublaževanje napetosti (ac) v zrelih letih in samopotrjevanje (ač) že v mla¬
dosti, saj se takrat mlad človek lahko s svojo zbirko in izsledki, ki so vezani na
njo, najhitreje vzporeja s starejšimi. Od učinkov, ki smo jih navedli z vzgojno-iz-
obraževalnega vidika, ima nastajanje določenih osebnostnih značilnosti (ba) in
znanja (bb) svoje težišče v mladosti, prenašanje tega znanja (bb) pa težišče v zrelih
letih in starosti. Od učinkov, ki smo jih navedli z ekonomskega vidika, ima inve¬
stiranje (ca) in hazardiranje (cb) svoje težišče v zrelih letih, sproščanje rezerv z de-
zinvestiranjem (cc) pa v starosti.

Naj končamo razmišljanje z ugotovitvijo, da se pred vsakega ljubiteljskega zbi¬
ralca in raziskovalca numizmatičnih predmetov vedno postavljajo tri zahteve: ob¬
stoj nekaj za ta »konjiček« (hobby) potrebnih denarnih sredstev, primerni okus in
resnični smisel za raziskovanje. Prvo kaže na pomembnost ekonomskega mo¬
menta pri zbiranju teh predmetov, drugo na pomembnost estetskega momenta
pri zbiranju teh predmetov, tretje pa na pomembmnost znanstvenega pristopa
pri proučevanju teh predmetov.

68

Izhodišča za zbiranje in proučevanje numizmatičnih predmetov

6. Izhodišča za zbiranje in proučevanje numizmatičnih
predmetov

6.1. Začetna opredelitev numizmatičnih predmetov z najdbo in prevzeto
količino

Predmet zbiranja in proučevanja so lahko vsi numizmatični predmeti v določeni
najdbi ali prevzeti količini ne glede na to, kje je njihovo trenutno nahajališče
(6.2.) in ali se bodo njihovi kosi kasneje razpršili na različne strani, ne glede na
to, kateremu kulturnemu področju pripadajo (6.3.), v katerem obdobju so nastali
(6.4.), iz katere države izhajajo (6.5.), kateri narod jih šteje kot svoje (6.6.), na ka¬
terem širšem geografskem območju so bili v uporabi (6.7.), kje je njihov proiz-
vodno-tehnični izvor (6.8.), kako je utemeljen njihov pravno-ekonomski izvor
(6.9.), v kakšnih okoliščinah so se pojavili (6.10.), kdo je bil nosilec oblasti v času,
v katerem so nastali (6.11.), iz kakšne so snovi in kakšne so druge njihove vse¬
binske posebnosti (6.12.) ter kakšno sporočilo nosijo oziroma kakšne so njihove
druge vsebinske posebnosti (6.13.). Vse oznake razen začetne pod 6.1. so le po¬
drejene oznake danih numizmatičnih predmetov, ki jih je mogoče upoštevati pri
njihovem razčlenjevanju, v nekem smislu tudi pri oženju obsega njihovega nadalj¬
njega zbiranja in proučevanja, medtem ko je širjenje obsega preko tistega, ki je
dan z začetno oznako, zanimivo le, če daje možnost za primerjavo numizmatičnih
predmetov iz različnih najdb ali prevzemov in če s tem ustvarja boljšo podlago za
oblikovanje sodbe o izhodiščno opredeljenih numizmatičnih predmetih.

Teoretično bi pravkar obravnavano izhodišče za zbiranje in proučevanje num¬
izmatičnih predmetov lahko razdelili na dve podvrsti:

a) pravo najdbo numizmatičnih predmetov, tj. novo odkrite in pridobljene
stvari, ki so bile dalj časa nepoznane in nedostopne; v širšem smislu pa tudi

b) od koga drugega prevzeto količino numizmatičnih predmetov, ki preje še
niso bili niti urejeni in niti teoretično obdelani, npr. pridobljene stvari z
darilom, zapuščino, odkupom itd.

Medtem ko je prava najdba numizmatičnih predmetov (pod a) vedno krajevno
in časovno opredeljena ter omogoča na to vezana spoznanja, ta oznaka pri drugače

69

Izhodišča za zbiranje in proučevanje numizmatičnih predmetov

pridobljenih numizmatičnih predmetih (pod b) odpade, razen če gre za dokumen¬
tacijske primerke iz povsem določenega vira. Za klasično pojmovano numizmatiko
kot pomožno zgodovinsko vedo celo novejše najdbe starejših numizmatičnih pred¬
metov omogočajo bistveno dopolnilo informacij iz drugih virov. Za proučevanje
numizmatičnih predmetov iz zadnjih stoletij pa najdbe niso več tako pomembne,
saj praviloma obstajajo listine, ki numizmatične predmete že vnaprej pojasnjujejo:
najdbe takšnih predmetov so pomembnejše le za oblikovanje novih zbirk. Najdbe
numizmatičnih predmetov iz zadnjih stoletij niso širše zanimive, zato o njih pra¬
viloma ni posebnih poročil niti teoretične obdelave. Odkritje kakih novih tipov ali
tipičnih napak na kovanem ali papirnatem denarju iz tega obdobja namreč ni po¬
gojeno z novimi najdbami numizmatičnih predmetov, temveč z njihovimi novimi
izdajami ali z budnim očesom numizmatika, ki pregleduje običajne numizmatične
predmete, na katerih drugi niso videli nič posebnega. Drugače je z najdbami num¬
izmatičnih predmetov iz starega, a tudi srednjega veka, ki utegnejo oblikovati nova
spoznanja in ne prinašajo samo novega gradiva za oblikovanje zbirk. Zato o njih
obstajajo poročila ali celo daljše razprave v numizmatičnih glasilih, včasih kar knjige
o njih. Naj v tej zvezi omenimo samo monografsko obdelavo rimskih iz najdb v
Centurju pri Kopru (A.Jeločnik: Čenturska zakladna najdba. Situla 12, Ljubljana
1973), najdbe rimskih kovancev leta 1953 v Sisku (A.Jeločnik: Najdba argenteusov
zgodnje tetrarhije v Sisku. Situla 3, Ljubljana 1961), najdbe rimskih kovancev leta
1963 v Beogradu (VKondič: Beogradski nalaz denara i antoninijana. Beograd
1969) ali številne najdbe srednjeveških novcev na Štajerskem ob koncu 19. stoletja
(A.Luschin: Steirische Miinzfunde. Graz 1971).

Najdbo numizmatičnih predmetov (pod a) moremo dalje teoretično označiti še
kot:

aa) posamično najdbo (Einzelfunde), ki obsega samo posamezni kos;

ab) mešano množinsko najdbo (Mischfunde), ki obsega mnogo različnih
kosov;

ac) istovrstno množinsko najdbo (Massenfunde), ki obsega mnogo enakih
kosov.

Vse najdbe, ki izhajajo iz novih izkopov, so pod nadzorom države in pripadajo
muzejem in ne posameznikom, ki so jih izkopali. Če nas zanimajo zgolj starejše
najdbe, naj omenimo, da so tiste, ki obsegajo več kosov, lahko zasejane najdbe
(Streufunde), kamor smiselno spadajo tudi najdbe v grobovih ali v temeljih

70

Izhodišča za zbiranje in proučevanje numizmatičnih predmetov

zgradb, ali zakladne najdbe (Schatzfunde), ki sestoje iz stvari v posebnih spravilih,
zakopanih ali zazidanih v nemirnih časih in nato pozabljenih. Obstajajo tudi za¬
nimive zgodbice o takšnih najdbah ( npr. D.Horkič: Safari s povečalom. Zagreb
1974). Za naš namen pa zadošča, če povzamemo že podano ugotovitev, da so
prave najdbe starejših numizmatičnih predmetov najpomembnejše izhodišče za
njihovo teoretično proučevanje, medtem ko so za njihovo zbiranje navadno le
spodbuda in vir.

Podobno kot pod a) lahko teoretično označimo tudi od koga drugega prevzeto
količino numizmatičnih predmetov (pod b).

6.2. Začetna opredelitev numizmatičnih predmetov z njihovim
nahajališčem

Predmet zbiranja in proučevanja so lahko vsi numizmatični predmeti, ki so opre¬
deljeni z določenim nahajališčem ne glede na to, iz katere najdbe izhajajo ali kako
so bili prevzeti (6.1.), ne glede na to, kateremu kulturnemu področju pripadajo
(6.3.), v katerem obdobju so nastali (6.4.), iz katere države izhajajo (6.5.), kateri
narod jih šteje kot svoje (6.6.), na katerem geografskem območju so bili v uporabi
(6.7.), kje je njih proizvodno-tehnični izvor (6.8.), kako je utemeljen njihov pra-
vno-ekonomski izvor (6.9.), v kakšnih okoliščinah so se pojavili (6.10.), kdo je bil
nosilec oblasti v času, v katerem so nastali (6.11.), iz kakšne so snovi in kakšne so
druge njihove oblikovne posebnosti (6.12.) ter kakšno sporočilo nosijo oziroma
kakšne so njihove druge vsebinske posebnosti (6.13.). Vse oznake razen izhodiščne
pod 6.2. so le podrejene oznake danih numizmatičnih predmetov, ki jih je mogoče
upoštevati pri njihovem razčlenjevanju, v nekem smislu tudi pri oženju obsega nji¬
hovega nadaljnjega zbiranja in proučevanja, medtem ko je širjenje obsega preko ti¬
stega, ki je dan z začetno oznako zanimivo le, če daje možnost za primerjave
numizmatičnih predmetov v različnih nahajališčih in če s tem ustvarja boljšo pod¬
lago za oblikovanje sodbe o izhodiščno opredeljenih numizmatičnih predmetih.

Z nahajališčem je mogoče razumeti:

a) določeno javno inštitucijo, ki poseduje numizmatične predmete, npr.
muzej, banko;

b) kako drugo pravno ali fizično osebo, ki poseduje numizmatične predmete.

Prvi hip je povsem razumljivo, da so numizmatični predmeti, ki imajo določeno
nahajališče, predmet tamkajšnjega proučevanja; manj je razumljivo, kako more

71

Izhodišča za zbiranje in proučevanje numizmatičnih predmetov

biti tudi predmet zbiranja, če tamkaj že obstaja, saj so navsezadnje sami že rezultat
zbiranja. Vendar je treba upoštevati, da mnogokrat numizmatični predmeti, ki jih
poseduje posamezna pravna ali fizična oseba, še niso urejeni, obdelani in prikazani
v zbirki, temveč čakajo nekje v hrambi; z zbiranjem v širšem pomenu pa ne razu¬
memo samo pridobivanje novih numizmatičnih predmetov, temveč tudi urejeva¬
nje, obdelovanje in prikazovanje starih ter njihovo hrambo. Numizmatični
predmeti se lahko v določenem nahajališču sčasoma spreminjajo. Zato je vsako
nahajališče numizmatičnih predmetov treba opredeliti ne samo krajevno in las¬
tninsko, temveč tudi časovno. Kot rezultat zbiranja numizmatičnih predmetov
pri posamezni pravni ali fizični osebi se pojavlja navsezadnje njihov popis v zbirki,
kot rezultat proučevanja numizmatičnih predmetov pri posamezni pravni ali fi¬
zični osebi in zlasti pri določeni javni inštituciji pa se pojavljajo ustrezne razprave
v numizmatičnih glasilih, včasih celo monografije o njih. Naj v tej zvezi navedemo
teoretično obdelavo zbirke rimskega denarja v Narodnem muzeju v Beogradu (
B.Borič-Breškovič: Katalog sistematske zbirke rimskog carskog novca u Narodnom
muzeju u Beogradu. Numizmatičar 1978,1980,1981,1982). V evropskem merilu
so zlasti znameniti prikazi rimskega denarja v Britanskem muzeju (Coins of the
Roman Empire in the British Museum. London 1923,1936,1950,1962) ter ita¬
lijanskih kovancev srednjega in novega veka v zbirki nekdanjega kralja Viktorja
Emanuela III (Corpus Nummorum Italicorum. Rim, 20 zvezkov od leta 1910 do
leta 1943.

Nahajališče numizmatičnih predmetov lahko dalje teoretično opredelimo še
kot:

x) stalno ali

y) občasno.

O stalnem nahajališču (pod x) govorimo tedaj, kadar se kaka pravna ali fizična
oseba trajneje ukvarja s povsem določenimi numizmatičnimi predmeti. To seveda
ne izključuje možnosti, da so njihovi deli kasneje prodani, zamenjani ali kako dru¬
gače odtujeni, kar pomeni, da spremenijo svoje prvotno nahajališče. Prav tako
tudi ne izključuje možnosti, da nahajališče kasneje pri isti pravni ali fizični osebi
spremeni prostor ali celo lastništvo v istem prostoru. Očitno se od stalnega na¬
hajališča razlikuje občasno nahajališče (pod y), za katerega že vnaprej vemo, da
ga bodo dani numizmatični predmeti v najkrajšem času zapustili. To velja npr. za
trgovine z njimi. S tem pa še ni rečeno, da v takšnem primeru ne prihaja v poštev

72

Izhodišča za zbiranje in proučevanje numizmatičnih predmetov

sestavljanje popisa numizmatičnih predmetov ali celo njihova podrobnejša obde¬
lava. Številni avkcijski katalogi so ne samo dokumentacija o ponudenih numiz¬
matičnih predmetih z določenim občasnim nahajališčem, temveč tudi vir
zanimivih informacij, ki pomagajo pri oblikovanju kasnejših zbirk, a tudi pri prou¬
čevanju numizmatičnih predmetov.

Izhodišče za proučevanje so gotovo najprej tisti numizmatični predmeti, ki že
obstajajo na določenem nahajališču, čeprav je raziskave mogoče že od samega za¬
četka dopolnjevati z dognanji v literaturi. Izhodišče za zbiranje numizmatičnih
predmetov pa je njihovo začetno nahajališče pri nastajajočem zbiralcu le, če mu
daje potrebne spodbude, medtem ko kasneje sledijo nove sistematične nabave.

6.3. Začetna opredelitev numizmatičnih predmetov s kulturnim
področjem, ki mu pripadajo

Predmet zbiranja in proučevanja so lahko vsi numizmatični predmeti, ki pripa¬
dajo določenem kulturnem območju ne glede na to, iz katere najdbe izhajajo in
kako so bili prevzeti (6.1.), kje je njihovo trenutno nahajališče (6.2.), v katerem
obdobju so nastali (6.4.), iz katere države izhajajo (6.5.), kateri narod jih šteje kot
svoje (6.6.), na katerem geografskem območju so bili v uporabi (6.7.), kje je njihov
proizvodno-tehnični izvor (6.8.), kako je utemeljen njihov pravno-ekonomski
izvor (6.9.), v kakšnih okoliščinah so se pojavili (6.10.) kdo je bil nosilec oblasti v
času, v katerem so nastali(6.11.), iz kakšne so snovi in kakšne so druge njihove
oblikovne posebnosti (6.12.) ter kakšno sporočilo nosijo oziroma kakšne so nji¬
hove druge vsebinske posebnosti (6.13.). Vse oznake, razen izhodiščne pod 6.3.
so le podrejene oznake danih numizmatičnih predmetov, ki jih je mogoče upošte¬
vati pri njihovem razčlenjevanju, v nekem smislu tudi pri oženju obsega njihovega
nadaljnjega zbiranja in proučevanja, medtem ko je širjenje obsega preko tistega,
ki je dan z izhodiščno oznako, zanimivo le, če daje možnost za primerjave num¬
izmatičnih predmetov iz različnih kulturnih območij in če s tem ustvarja boljšo
podlago za oblikovanje sodbe o izhodiščno opredeljenih numizmatičnih predme¬
tih.

Teoretično bi pravkar obravnavano izhodišče za zbiranje in proučevanje num¬
izmatičnih predmetov lahko razdelili:

a) geografsko, npr. na evropske predmete, daljnjevzhodne predmete itd.;

b) zgodovinsko, na npr. na staroveške predmete, srednjeveške predmete, no¬
voveške predmete.

73

Izhodišča za zbiranje in proučevanje numizmatičnih predmetov

Vzemimo kot primer samo takoimenovani stari grški denar. Z njim ne razu¬
memo samo novce grških držav, temveč tudi vse novce, ki so se v Evropi, Aziji
in Afriki pojavili pod vplivom grške kulture. O grškem denarju v tem smislu niso
bile napisane samo številne razprave v numizmatičnih glasilih, temveč tudi mo¬
nografije in katalogi za najširšo uporabo, vključno takšni s cenikom, ki so zani¬
mivi za oblikovalce ljubiteljskih zbirk ( Npr. H.A.Seaby: Greek Coins and their
Values. London 1975). V njih šteje kot grški denar tudi denar, ki so ga izdajala
npr. razna keltska plemena na ozemlju današnje Francije, Nemčije, Avstrije in
nekdanje Jugoslavije. Pojem grškega denarja potemtakem ni povsem komple¬
mentaren pojmu rimskega denarja, saj je zadnji vezan izključno na Rimsko re¬
publiko in Rimsko cesarstvo, ne zajema pa več niti vzhodnorimskega ali
bizantinskega denarja, ki že pripada drugi državi. Na koncu naj pripomnimo, da
staroveško numizmatično gradivo ni opredeljeno časovno; nekateri štejejo med
njega tudi vse bizantinske novce, novce Gotov in Vandalov. Prav tako je časovno
razmejevanje srednjeveških numizmatičnih predmetov na različnih geografskih
območjih različno.

Kulturno območje kot izhodišče za zbiranje in proučevanje numizmatičnih pred¬
metov lahko dalje razčlenimo še z vidika:

x) načina izdelave numizmatičnih predmetov;

y) stila numizmatičnih predmetov.

Tako moremo v posebno kulturno skupino šteti med drugim tudi breške pfe¬
nige, ki so jih kovali razni fevdalni gospodje za različna geografska območja in za
katera obstaja več znanstveni del, ki jih obravnavajo.

Ne bomo se zadrževali pri podrobnejšem pojasnjevanju oznak kulturnega ob¬
močja kot izhodišča za zbiranje in proučevanje numizmatičnih predmetov. Naj le
opozorimo, da v nasprotju z najdbo ali nahajališčem numizmatičnih predmetov
pomeni izbrano kulturno območje pravzaprav zunanji dejavnik njihovega razi¬
skovanja. Pri tem je proučevanje numizmatičnih predmetov iz določenega kul¬
turnega območja navsezadnje možno tudi brez njihovega istočasnega zbiranja,
zgolj na podlagi primerjalnega proučevanja literature o njem. Seveda pa je možno
tudi njihovo zbiranje brez proučevanja, vendar o tej možnosti v nadaljevanju ne
bomo govorili. Upoštevali bomo le vzporednost zbiranja in proučevanja predme¬
tov, ki pripadajo določenem kulturnem območju, če se že odločimo za takšno iz¬
hodišče.

74

Izhodišča za zbiranje in proučevanje numizmatičnih predmetov

6.4. Začetna opredelitev numizmatičnih predmetov z obdobjem,

v katerem so nastali

Predmet zbiranja in proučevanja so lahko vsi numizmatični predmeti določenega
obdobja ne glede na to, iz katere najdbe izhajajo in kako so bili prevzeti (6.1.), ne
glede na to, kje je njihovo trenutno nahajališče (6.2.), kateremu kulturnemu ob¬
močju pripadajo (6.3.), iz katere države izhajajo (6.5.), kateri narod jih šteje kot
svoje (6.6.), na katerem geografskem območju so bili v uporabi (6.7.), kje je njihov
proizvodno-tehnični izvor (6.8.), kako je utemeljen njihov pravno-ekonomski izvor
(6.9.), v kakšnih okoliščinah so se pojavili (6.10.), kdo je bil nosilec oblasti v času,
v katerem so se pojavili (6.11.), iz kakšne so snovi in kakšne so druge njihove obli¬
kovne posebnosti (6.2.) ter kakšno sporočilo nosijo oziroma kakšne so njihove
druge vsebinske posebnosti (6.13.). Vse oznake razen izhodiščne pod 6.4. so le po¬
drejene oznake danih numizmatičnih predmetov, ki jih je mogoče upoštevati pri
njihovem razčlenjevanju, v nekem smislu tudi pri oženju obsega njihovega nadalj¬
njega zbiranja in proučevanja, medtem ko je širjenje obsega preko tistega, ki je dan
z izhodiščno oznako, zanimivo le, če daje možnost za primerjave numizmatičnih
predmetov iz različnih obdobij in če s tem ustvarja boljšo podlago za oblikovanje
sodbe o izhodiščno opredeljenih numizmatičnih predmetih.

Pri tem je obdobje lahko opredeljeno:

a) od določenega datuma;

b) do določenega datuma;

c) od določenega datuma do določenega datuma.

Znano je, da se večina ljubiteljskih numizmatikov ukvarja le z novejšimi numiz¬
matičnimi predmeti, ki so najbolj dostopni. Zato so tudi najbolj pogosti katalogi,
ki obravnavajo numizmatične predmete 20. stoletja; njim sledijo katalogi za ne¬
koliko starejše obdobje. Nekateri ljubiteljski numizmatiki omejujejo predmet svo¬
jega zbiranja tudi po povsem subjektivno postavljenih datumih, npr. od lastnega
rojstva dalje. Pri tem se omejujejo celo zgolj na numizmatične predmete tistih
držav, v katerih so živeli, ali pa na numizmatične predmete, ki so za njih zaradi
česa drugega zanimivi, omejujejo se lahko tudi ob kombinaciji s kakim drugim iz¬
hodiščem poleg pravkar navedenega.

Ne glede na to, kako je opredeljeno obdobje, kije za posameznega proučevalca in
zbiralca numizmatičnih predmetov zanimivo, je v vsakem primeru treba pojas¬
niti:

75

Izhodišča za zbiranje in proučevanje numizmatičnih predmetov

a) ali so zanimivi le tisti numizmatični predmeti, ki so bili v opredeljenem ob¬
dobju izdani na novo;

b) ali so zanimivi vsi numizmatični predmeti, ki so v opredeljenem obdobju
bili v veljavi.

Numizmatični predmeti pod b) so obsežnejši, saj izhajajo tudi iz prejšnjih ob¬
dobij.

6.5. Začetna opredelitev numizmatičnih predmetov z državo, iz katere
izhajajo

Predmet zbiranja in proučevanja so lahko vsi numizmatični predmeti določene
države ne glede na to, iz katere najdbe izhajajo ali kako so bili prevzeti (6.1.), ne
glede na to, kje je njihovo trenutno nahajališče (6.2.), kateremu kulturnemu po¬
dročju pripadajo (6.3.), iz katerega obdobja izhajajo (6.4.), kateri narod jih šteje
kot svoje (6.6.), na katerem geografskem območju so bili v uporabi (6.7.), kje je
njihov proizvodno-tehnični izvor (6.8.), kako je utemeljen njihov pravno-ekonom-
ski izvor (6.9.), v kakšnih okoliščinah so se pojavili (6.10.), kdo je bil nosilec oblasti
v času, v katerem so nastali (6.11.), iz kakšne so snovi in kakšne so druge njihove
oblikovne posebnosti (6.12) ter kakšno sporočilo nosijo oziroma kakšne so nji¬
hove druge vsebinske posebnosti (6.13.). Vse oznake, razen izhodiščne pod 6.5.
so le podrejene oznake danih numizmatičnih predmetov, ki jih je mogoče upošte¬
vati pri njihovem razčlenjevanju, v nekem smislu tudi pri oženju obsega njihovega
nadaljnjega zbiranja in proučevanja, medtem ko je širjenje obsega preko tistega,
ki je dan z izhodiščno oznako, zanimivo le, če daje možnost za primerjave num¬
izmatičnih predmetov različnih držav in če s tem ustvarja boljšo podlago za obli¬
kovanje sodbe o izhodiščno opredeljenih numizmatičnih predmetih.

Teoretično bi pravkar obravnavano izhodišče za zbiranje in proučevanje num¬
izmatičnih predmetov lahko razdelili na:

a) pravo državo;

b) del države, ki ima avtonomijo v pogledu numizmatičnih predmetov.

Takšno izhodišče za zbiranje in proučevanje numizmatičnih predmetov je naj¬
bolj pogosto. Sledijo mu številne monografije in katalogi. Naj v tej zvezi omenimo
knjige, ki obravnavajo denar rimske republike in cesarstva (npr. D.R.Sear: Roman
Coins and their Values, London 1974; R.Kankelfitz: Romische Miinzen. Miinchen

76

Izhodišča za zbiranje in proučevanje numizmatičnih predmetov

1974), denar bizantinskega cesarstva (npr. D.R.Sear: Byzantine Coins and their
Values, London 1974), denar beneške republike (npr. C.Gamberini di Scarfea:
Prontuario prezzario delle monete, oselle e bolle di Venezia, Bologna 1969) ali
madžarske države (npr. E.Unger: Magyar eremhatarozo I-III, Budapest 1974).
Dele držav pa obravnavajo numizmatične publikacije npr. o kotorskem denarju
(K.Stockert: Die Pragungen von Cattaro unter venezianischem Protektorat,
Num.Zeitschriften, Wien 1916). Velikokrat se seveda pojavlja vprašanje, kaj je
sploh mogoče šteti kot državo in kaj kot del države. To vprašanje, ki spodbuja
nove raziskave, ni zadovoljivo rešeno niti v renomiranih katalogih. Tako npr. celo
G.Schon (VVeltmunzkatalog 20. Jahrhundert, Miinchen 1977) obravnava na enak
način samostojno Veliko Britanijo in nesamostojno Novo Gvinejo ali Južno Ro¬
dezijo itd. Še težja so seveda vprašanja, kaj je v srednjem veku treba šteti kot
državo. V obstoječih katalogih numizmatičnih predmetov nanj ne dobimo zado¬
voljivega odgovora, če upoštevamo tamkaj podano sistemizacijo. Ali šteje npr. Go¬
riška grofija ali Celjska kneževina kot posebna država ali zgolj kot del
Rimsko-nemškega cesarstva?

Če jemljemo kot izhodišče za zbiranje in proučevanje numizmatičnih predmetov
določeno državo, kaže še omeniti, da npr. Francozi štejejo kot posebno državo
prvo, drugo, tretjo itd. republiko. Podobno moremo šteti kot posebno državo Av¬
strijo za časa Habsburške monarhije, prvo republiko in drugo republiko.

6.6. Začetna opredelitev numizmatičnih predmetov z narodom, ki jih
šteje kot svoje

Predmet zbiranja in proučevanja so lahko vsi numizmatični predmeti, ki jih šteje
določen narod kot svoje ne glede na to, iz katere najdbe izhajajo ali kako so bili
prevzeti (6.1.), ne glede na to, kje je njihovo trenutno nahajališče (6.2.), kateremu
kulturnemu področju pripadajo (6.3.), v katerem obdobju so nastali (.6.4.), iz ka¬
tere države izhajajo (6.5.), na katerem geografskem območju so bili v uporabi
(6.7.), kje je njihov proizvodno-tehnični izvor (6.8.), kako je utemeljen njihov pra-
vno-ekonomski izvor (6.9.), v kakšnih okoliščinah so se pojavili (6.10.), kdo je bil
nosilec oblasti v času, v katerem so nastali (6.11.), iz kakšne so snovi in kakšne
so druge njihove oblikovne posebnosti (6.12.) ter kakšno sporočilo nosijo oziroma
kakšne so njihove druge vsebinske posebnosti (6.13.). Vse oznake, razen izhodiš¬
čne pod 6.6., so le podrejene oznake danih numizmatičnih predmetov, ki jih je
mogoče upoštevati pri njihovem razčlenjevanju, v nekem smislu tudi pri oženju

77

Izhodišča za zbiranje in proučevanje numizmatičnih predmetov

obsega njihovega nadaljnjega zbiranja in proučevanja, medtem ko je širjenje ob¬
sega preko tistega, ki je dan z izhodiščno oznako , zanimivo le, če daje možnost
za primerjave numizmatičnih predmetov različnih narodov in če s tem ustvarja
boljšo podlago za oblikovanje sodbe o izhodiščno opredeljenih numizmatičnih
predmetih.

Znano je, da pojem naroda v svetu ni opredeljen na enoten način. Prav tako je
znano, da so se mnogi narodi oblikovali šele v 19. stoletju ali celo kasneje. Zato
moramo tudi pri numizmatičnih predmetih, za katere jemljemo izhodišče zbira¬
nja in proučevanja v določenem narodu, upoštevati:

a) vse, kar se nanaša na določen narod od tedaj dalje, ko je že oblikovan;

b) vse, kar se nanaša tudi na predhodnike tega naroda, tj. skupno deblo, iz
katerega se je oblikoval šele kasneje.

Rešitev pod b) pomeni, da je zgodnejše numizmatične predmete mogoče šteti
kot lastne več narodom v sedanjem pomenu. Vzemimo kot primer samo srednje¬
veške novce, kovane za posamezna območja v Makedoniji ali Črni Gori; moremo
jih šteti tako za srbski denar kot tudi za makedonski ali črnogorski denar.

Ker zlasti v zahodnem svetu navadno mešajo pojma narod in država, kaže opo¬
zoriti še na to, da so numizmatični predmeti, ki jih šteje določen narod kot svoje,
lahko tudi tisti, ki so:

x) nastali zunaj določene države, ker nobene organizirane države tedaj še ni
bilo;

y) nastali v okviru lastne države;

z) nastali v okviru tuje države ali več tujih držav.

Primer pod x) je poznan pri primitivnih narodih, a tudi pri tistih zgodovinskih
narodih, ki v začetku še niso imeli svoje lastne države v pravem pomenu; to velja
med drugim tudi za keltska plemena, ki so imela celo v Sloveniji svojo kovnico
denarja (P.Kos: Keltski novci Slovenije. Situla, Ljubljana 1977). Primer pod y) je
najbolj pogost, vendar kaže ponovno opozoriti, da ni nujno črnogorski denar
samo tisti, ki ga je izdala Črna Gora. Primer pod z) je posebej zanimiv za takšne
narode kot je slovenski. Vse novce, ki so bili kovani od 12. do sredine 14. stoletja
v kovnicah na takrat pretežno slovenskem ozemlju, je treba prištevati v slovensko
numizmatiko. Prav tako sodijo v slovensko numizmatiko novci, ki so jih kovali v
kovnicah zunaj slovenskih meja, če so bili namenjeni strnjenem slovenskem

78

Izhodišča za zbiranje in proučevanje numizmatičnih predmetov

ozemlju, npr. za Goriško. Ko so v začetku 14. stoletja vojvodine Kranjska, Koroška
in Štajerska kot naslednice nekdanje velike Karantanije prišle pod oblast Habs¬
buržanov, v teh deželah ni bilo več kovnic. Toda če imajo ti novci na prednji ali
hrbtni strani grb slovenskih dežel Kranjska ali Goriške oziroma tudi slovenskih
dežel Koroške in Štajerske, pomeni, da so bili kovani za te dežele ter jih je treba
uvrstiti v slovensko numizmatiko. Po najširšem razumevanju pa v slovensko num¬
izmatiko lahko spada celo vse, kar je kadarkoli redno krožilo na sedanjem ali ne¬
kdanjem ozemlju, ki šteje kot slovensko.

Poskusa izdelave kataloga srednjeveškega slovenskega denarja se je lotil A. Po¬
gačnik (npr. Srednjeveške kovnice na Slovenskem. Ljubljana, 2008). Ni pa obdelal
denarja srednjeveškega Trsta, srednjeveškega Ogleja in srednjeveške Goriške, niti
denarja iz novega veka, kije bil kovan za Goriško, denarja kočevskih grofov Auer¬
sperg in ljubljanskih tolarjev škofa Ferdinanda v.Khuenberga.

6.7. Začetna opredelitev numizmatičnih predmetov glede na uporabo na
določenem geografskem območju

Predmet zbiranja in proučevanja so lahko vsi numizmatični predmeti, ki so bili
v uporabi na določenem geografskem območju ne glede na to, iz katere najdbe
izhajajo ali kako so bili prevzeti (6.1.), kje je njihovo trenutno nahajališče (6.2.),
kateremu kulturnemu področju pripadajo (6.3.), v katerem obdobju so nastali
(6.4.), iz katere države izhajajo (6.5.), kateri narod jih šteje kot svoje (6.7.), kje je
njihov proizvodno-tehnični izvor (6.8.), kako je utemeljen njihov pravno-ekonom-
ski izvor (6.9.), v kakšnih okoliščinah so se pojavili (6.10.), kdo je bil nosilec oblasti
v času, v katerem so nastali (6.11.), iz kakšne so snovi in kakšne so druge njihove
oblikovne posebnosti (6.12.) ter kakšno sporočilo nosijo oziroma kakšne so nji¬
hove druge vsebinske posebnosti (6.13.). Vse oznake, razen izhodiščne pod 6.7.,
so le podrejene oznake danih numizmatičnih predmetov, ki jih je mogoče upošte¬
vati pri njihovem razčlenjevanju, v nekem smislu tudi pri oženju obsega njihovega
nadaljnjega zbiranja in proučevanja, medtem ko je širjenje obsega preko tistega,
ki je dan z izhodiščno oznako, zanimivo le, če daje možnost za primerjave num¬
izmatičnih predmetov, ki so bili v uporabi na različnih geografskih območjih, in
če s tem ustvarja boljšo podlago za oblikovanje sodbe o izhodiščno opredeljenih
numizmatičnih predmetih.

Teoretično bi pravkar obravnavano izhodišče za zbiranje in proučevanje num¬
izmatičnih predmetov lahko razdelili na:

79

Izhodišča za zbiranje in proučevanje numizmatičnih predmetov

a) ozemlje s sedanjimi mejami določene države, narodnostne skupnosti ali
ožjega krajevnega območja;

b) ozemlje z nekdanjimi mejami določene države, narodnostne skupnosti ali
ožjega krajevnega območja.

Kot primer knjige, ki obravnava numizmatične predmete na širše zaokroženem
ozemlju naj omenimo knjigo G.Probszt-a (Osterreichische Miinz und Geldgesc-
hichte von den Anfangen bis 1928. Wien 1973), ki ločeno obravnava avstrijsko
ozemlje, kamor spada tudi sedanja Slovenija, češko ozemlje ter madžarsko ozem¬
lje, kamor spada tudi sedanja Hrvaška z Bosno in Hercegovino. Knjiga pa ni pisana
kot katalog.

Ob koncu naj še omenimo, da sedanje izhodišče za zbiranje in proučevanje num¬
izmatičnih predmetov le odpira nekaj novih vprašanj, saj je mogoče razlikovati:

x) numizmatične predmete, ki so na določenem ozemlju normalno krožili ozi¬
roma so bili tamkaj predpisani;

y) numizmatične predmete, ki so na določenem ozemlju krožili med ljudmi,
čeprav niso imeli lastnosti, ki so omenjene pod x).

Do nedavnega so pri nas krožile npr. tudi tuje valute, ki niso štele kot zakonito
plačilno sredstvo. Podobno je mogoče v najdbah srednjeveškega denarja zaslediti
kose, ki so izhajali iz oddaljenih krajev, čeprav niso bili normalno v uporabi na
istem območju.

6.8. Začetna opredelitev numizmatičnih predmetrov z njihovim proiz-
vodno-tehničnim izvorom

Predmet zbiranja in proučevanja so lahko vsi numizmatični predmeti, ki imajo
določen proizvodno-tehnični izvor ne glede na to, iz katere najdbe izhajajo in
kako so bili prevzeti (6.1.), kje je njihovo trenutno nahajališče (6.2.), kateremu
kulturnemu področju pripadajo (6.3.), v katerem obdobju so nastali (6.4.), iz ka¬
tere države izhajajo (6.5.), kateri narod jih šteje kot svoje (6.6.), na katerem geo¬
grafskem območju so bili v uporabi (6.7.), kako je utemeljen njihov
pravno-ekonomski izvor (6.9.), vkakšnih okoliščinah so se pojavili (6.10.), kdo je
bil nosilec oblasti v času, v katerem so nastali (6.11.), iz kakšne so snovi in kakšne
so druge njihove oblikovne posebnosti (6.12.) ter kakšno sporočilo nosijo oziroma
kakšne so njihove druge vsebinske posebnosti (6.13.). Vse oznake, razen izhodiš-

80

Izhodišča za zbiranje in proučevanje numizmatičnih predmetov

čne pod 6.8., so le podrejene oznake danih numizmatičnih predmetov, ki jih je
mogoče upoštevati pri njihovem razčlenjevanju, v nekem smislu tudi pri oženju
obsega njihovega nadaljnjega zbiranja in proučevanja, medtem ko je širjenje ob¬
sega preko tistega, kije dan z izhodiščno oznako, zanimivo le, če daje možnost za
primerjave numizmatičnih predmetov iz različnih proizvodno-tehničnih izvorov
in če s tem ustvarja boljšo podlago za oblikovanje sodbe o izhodiščno opredeljenih
numizmatičnih predmetih.

Teoretično je s proizvodno-tehničnim izvorom mogoče razumeti:

a) določen kraj, v katerem so bili proizvedeni numizmatični predmeti in ki je
lahko vezan tudi na določeno osebo;

b) določeno delavnico v določenem kraju, v kateri so bili proizvedeni numiz¬
matični predmeti.

Vzemimo kot primer samo novce cesarja Justinijana I. Ti so bili kovani v Kon¬
stantinoplu, Nikomediji, Aleksandriji, Rimu, Raveni in v še nekaterih drugih kra¬
jih. Iz istih krajev izhajajo tudi novci njegovih naslednikov in predhodnikov. Tako
utegnejo biti zanimivi npr. vse numizmatični predmeti, ki izhajajo iz določenega
kraja. To je primer za izhodišče pod a). Če vzamemo izhodišče pod b) pa moramo
opozoriti, da so bili novci cesarja Justinijama I v Konstantinoplu kovani v razli¬
čnih delavnicah, od katerih je vsaka pustila na njih svojo oznako, torej utegne biti
izbrana le kaka povsem določena kovnica.

Znano je, da so na območju nekdanje Jugoslavije delovale v starem veku nasled¬
nje kovnice: Sisak, Sremska Mitroviča, Kostolac, v srednjem veku pa npr. v Sloveniji
kovnice v različnih krajih. Posamezna srednjeveška kovnica je lahko kovala za ra¬
zlične fevdalce, toda kdor omejuje svoje zbiranje in proučevanje na določeno kov¬
nico, ga prav nič ne sme motiti vprašanje, za koga je opravljala svoje delo.

6.9. Začetna opredelitev numizmatičnih predmetov glede na njegov pra-
vno-ekonomski izvor

Predmet zbiranja in proučevanja so lahko vsi numizmatični predmeti, ki imajo
določen pravno-ekonomski izvor ne glede na to, iz katere najdbe izhajajo ali
kako so bili prežeti (6.1.), kje je njihovo trenutno nahajališče (6.2.), kateremu kul¬
turnemu področju pripadajo (6.3.), v katerem obdobju so nastali (6.4.), iz katere
države izhajajo (6.5.), kateri narod jih šteje kot svoje (6.6.), na katerem ozemlju
so bili v uporabi (6.7.), kje je njihov proizvodno-tehnični izvor (6.8.), v kakšnih

81

Izhodišča za zbiranje in proučevanje numizmatičnih predmetov

okoliščinah so se pojavili (6.10.), kdo je bil nosilec oblasti v času, v katerem so na¬
stali (6.11.), iz kakšne so snovi in kakšne so druge njihove oblikovne posebnosti
(6.12.) ter kakšno sporočilo nosijo oziroma kakšne so njihove druge vsebinske
posebnosti (6.13.). Vse oznake, razen izhodiščne pod 6.9., so le podrejene oznake
danih numizmatičnih predmetov, ki jih je mogoče upoštevati pri njihovem razč¬
lenjevanju, v nekem smislu tudi pri oženju obsega njihovega nadaljnjega zbiranja
in proučevanja, medtem ko je širjenje obsega preko tistega, kije dan z izhodiščno
oznako zanimivo le, če daje možnost za primerjave numizmatičnih predmetov z
različnim pravno-ekonomskim izvorom in če s tem ustvarja boljšo podlago za
oblikovanje sodbe o izhodiščno opredeljenih numizmatičnih predmetih.

Teoretično je s pravno-ekonomskim izvorom mogoče razumeti:

a) določen državni organ, ki se je lotil izdajanja numizmatičnih predmetov;

b) določeno banko, ki izdaja numizmatične predmete;

c) druge izdajatelje numizmatičnih predmetov.

Čeprav je denar praviloma izdan za določeno državno območje, njegov izdajatelj
ni pretežno kak državni organ. A tudi tedaj, ko je denar izdajala le država, se je
lahko razlikoval njegov konkretni izdajatelj (pod a). Tako je npr. iz časa Rimskega
cesarstva poznano, da je srebrn in zlat denar izdajal vladar sam, medtem ko je ba¬
kreni denar bil izdan s soglasjem senata in je nosil tudi oznako »S.C.« Dandanes
pa se papirnati denar, ki ga je izdal kak državni organ, smatra kot provizorni denar,
medtem ko je glavni izvor denarja ustrezna banka (pod b).

Drugi izdajatelji numizmatičnih predmetov (pod c) se zlasti pojavljajo v prime¬
rih, ko nimamo več opravka s pravim denarjem; pomisliti je treba samo na obvez¬
nice in delnice kot numizmatične predmete, ki v sodobnosti pri ljubiteljih
pridobivajo na veljavi.

Pravno-ekonomski izvor numizmatičnih predmetov moremo razčleniti tudi
glede na upravičenost njihovega izdajanja. V tem pogledu razlikujemo:

x) formalno pridobljeno upravičenost do izdajanja numizmatičnih predmetov;

y) praktično priznano ali prisvojeno dejavnost izdajanja numizmatičnih pred¬
metov.

Za marsikatere numizmatične predmete iz starejše zgodovine ni poznano, v ka¬
tero skupino spadajo. Znano je npr., da sta na srednjeveškem slovenskem ozemlju
imeli grofica Imma in po njej njena hči grofica Ema kovno pravico, a nista kovali

82

Izhodišča za zbiranje in proučevanje numizmatičnih predmetov

ali vsaj ni poznano, da bi kovali denar. Po drugi strani pa za nekatere druge izda¬
jatelje srednjeveškega denarja na tedanjem slovenskem ozemlju ni znano, kako
so sploh prišli do kovne pravice. Kasneje se primer pod y) pojavlja zlasti v zvezi z
zasilnim denarjem.

6.10. Začetna opredelitev numizmatičnih predmetov glede na okoliščine
njihovega nastajanja

Predmet zbiranja in proučevanja so lahko vsi numizmatični predmeti, ki so bili
izdani v določenih okoliščinah ne glede na to, iz katere najdbe izhajajo ali kako so
bili prevzeti (6.1.), kje je njihovo trenutno nahališče (6.2.), kateremu kulturnemu
področju pripadajo (6.3.), iz katerega obdobja so (6.4.), iz katere države izhajajo
(6.5.), kateri narod jih šteje kot svoje (6.6.), na katerem geografskem območju so
bili v uporabi (6.7.), kje je njihov proizvodno-tehnični izvor (6.8.), kako je utemeljen
njihov pravno-ekonomski izvor (6.9.), kdo je bil nosilec oblasti v času, v katerem
so nastali (6.11.), iz kakšne so snovi in kakšne so druge njihove oblikovne poseb¬
nosti (6.12.) ter kakšno sporočilo nosijo oziroma kakšne so njihove druge vsebinske
posebnosti (6.13.). Vse oznake, razen izhodiščne pod 6.10., so le podrejene oznake
teh numizmatičnih predmetov, ki jih je mogoče upoštevati pri njihovem razčlenje¬
vanju, v nekem smislu tudi pri oženju obsega njihovega nadaljnjega zbiranja in
proučevanja, medtem ko je širjenje obsega preko tistega, ki je dan z izhodiščno
oznako, zanimivo le, če daje možnost za primerjave numizmatičnih predmetov, ki
so bili izdani v različnih okoliščinah in če s tem ustvarja boljšo podlago za obliko¬
vanje sodbe o izhodiščno opredeljenih numizmatičnih predmetih.

Teoretično je okoliščine, v katerih prihaja do izdaje numizmatičnih predmetov,
mogoče razčleniti zlasti takole:

a) redna potreba po splošno veljavnem menjalnem in plačilnem sredstvu na
določenem območju;

b) potreba po premagovanju težav v izjemnih okoloiščinah, ko ni na razpolago
splošno veljavno menjalno in plačilno sredstvo;

c) širši interes po označevanju kakega pomembnega dogodka tudi na denarju;

č) komercialni in finančni interes za izdajo numizmatičnih predmetov po¬
sebne vrste.

Včasih meja med posameznimi okoliščinami, ki smo jih pravkat navedli, ni po¬
vsem jasna ali pa se v praksi pojavlja kombinacija več okoliščin. Normalno je se¬
veda le izdajanje numizmatičnih predmetov zato, ker obstajajo potrebe po njih

83

Izhodišča za zbiranje in proučevanje numizmatičnih predmetov

na trgu blaga in storitev (pod a). Izjemne okoliščine (pod b) so privedle zlasti do
takoimenovanega partizanskega denarja ali do zasilnega drobiža po prvi svetovni
vojni v Ljubljani, Mariboru, Zagrebu, Karlovcu, Osijeku, Splitu, Sarajevu in Beo¬
gradu. Komercialni in finančni interes (pod č) pa lahko privede do izdajanja ko¬
mercialnih kovancev, ki niso zakonito plačilno sredstvo ali do nepravih (psevdo)
kovancev, ki sploh niso namenjeni denarnemu obtoku.

Okoliščine, ki privedejo do numizmatičnih predmetov, pa lahko označimo tudi
nekoliko drugače:

x) stremljenje po izdaji kovanega in papirnatega denarja;

y) stremljenje po izdaji sorodnikov novcev, tj. medalj in žetonov;

z) stremljenje po izdaji takšnih denarnih listin kot so obveznice in delnice.

Tako se zunaj pravega denarja pojavlja zlasti izdajanje raznih obveznic in delnic,
ki se v sodobnosti pojavljajo v okviru numizmatičnih predmetov, ker se med dru¬
gim sklicujejo na denarno izražene zneske.

6.11. Začetna opredelitev numizmatičnih predmetov z nosilcem oblasti v
obdobju njihovega nastanka

Predmet zbiranja in proučevanja so lahko vsi numizmatični predmeti, ki se
sklicujejo na določenega nosilca oblasti ne glede na to, iz katere najdbe izhajajo
ali kako so bili prevzeti (6.1.), kje je njihovo trenutno nahajališče (6.2.), kate¬
remu kulturnemu področju pripadajo (6.3.), iz katerega obdobja so (6.4.), iz ka¬
tere države izhajajo (6.5.), kateri narod jih šteje kot svoje (6.6.), na katerem
geografskem območju so bili v uporabi (6.7., kje je njihov proizvodno-tehnični
izvor (6.8.), kako je utemeljen njihov pravno-ekonomski izvor (6.9.), v kakšnih
okoliščinah so se pojavili (6.10), iz kakšne so snovi in kakšne so druge njihove
oblikovne posebnosti (6.12.) ter kakšno sporočilo nosijo oziroma kakšne so nji¬
hove druge vsebinske posebnosti (6.13.). Vse oznake, razen izhodiščne pod
6.11., so le podrejene oznake danih numizmatičnih predmetov, ki jih je mogoče
upoštevati pri njihovem razčlenjevanju, v nekem smislu tudi pri oženju obsega
njihovega nadaljnjega zbiranja in proučevanja, medtem ko je širjenje obsega
preko tistega, ki je dan z izhodiščno oznako, zanimivo le, če daje možnost za
primerjanje numizmatičnih predmetov različnih nosilcev oblasti in če s tem
ustvarja boljšo podlago za oblikovanje sodbe o izhodiščnih numizmatičnih pred¬
metih.

84

Izhodišča za zbiranje in proučevanje numizmatičnih predmetov

Če nosilca oblasti opredelimo najbolj splošno, tipološko, lahko razlikujemo na
državni ravni, ki je zlasti pomembna pri denarju, predvsem:

a) republikanske nosilce oblasti;

b) monarhične nosilce oblasti.

Razdelitev bi utegnila biti sporna le v primerih neizdiferencirane plemenske
ureditve ali v prevratnih dobah, ko tip družbene ureditve še ni jasen. Čeprav ob¬
staja načelna možnost, da bi kdo proučeval zgolj numizmatične predmete repu¬
blikanske družbene ureditve kjerkoli po svetu (pod a) ali zgolj numizmatično
gradivo monarhične ureditve kjerkoli po svetu (pod b), jo moremo označiti kot
nenavadno. Po drugi strani pa je takšen pristop k opredeljevanju zbiranja in prou¬
čevanja numizmatičnih predmetov lahko bolj dojemljiv, če ga povezujemo zgolj z
določeno državo (pod 6.5.), narodom (pod 6.6.) ali območjem (pod 6.7.).

Povsem razumljiv pa je določen nosilec oblasti, če ga opredelimo kot:

ba) določno vladarsko družino;

bb) določenega vladarja ali drugega nosilca oblasti.

Vzemimo kot primer pod ba) Habsburško vladarsko družino, ki se dotika tudi
slovenske zgodovine. V tem primeru niso zanimivi samo numizmatični predmeti,
ki pripadajo Avstro-Ogrski monarhiji, temveč tudi tisti, ki pripadajo Avstrijski Ni¬
zozemski ali Lombardiji itd. Pri še širšem obravnavanju te vladarske družine bi
mogli upoštevati tudi njeno špansko linijo, kije izumrla leta 1700, ali mehiškega
cesarja Maksimilijana, ki je vladal tam v letih 1864 do 1867. Tako zasnovano zbi¬
ranje in proučevanje numizmatičnih predmetov ima nekaj nostalgičnih prizvokov,
ki so značilni zlasti za nekatere Avstrijce. Bolj normalno pa je s pravkar obravna¬
vanega zornega kota izbrati zgolj posameznega vladarja (pod bb). Če vzamemo
primer iz bolj oddaljene zgodovine, je celotno numizmatično gradivo Marije Te¬
rezije za nekatere zanimiv predmet zbiranja in proučevanja, za druge pa morda
takšno gradivo Franca Jožefa I. ali Tita.

6.12. Začetna opredelitev numizmatičnih predmetov z njihovo snovjo in
drugimi oblikovnimi posebnostmi

Predmet zbiranja in proučevanja so lahko vsi numizmatični predmeti, ki so iz

določene snovi ali imajo druge oblikovne posebnosti ne glede na to, iz katere
najdbe izhajajo ali kako so bili prevzeti (6.1.), kje je njihovo trenutno nahajališče

85

Izhodišča za zbiranje in proučevanje numizmatičnih predmetov

(6.2.), kateremu kulturnemu področju pripadajo (6.3.), iz katerega obdobja so
(6.4.), iz katere države izhajajo (6.5.) kateri narod jih šteje kot svoje (6.6.), na ka¬
terem geografskem območju so bili v uporabi (6.7.), kje je njihov proizvodno-teh-
nični izvor (6.8.), kako je utemeljen njihov pravno-ekonomski izvor (6.9.), v
kakšnih okoliščinah so se pojavili (6.10.), kdo je bil nosilec oblasti, ko so nastali
(6.11.) ter kakšno sporočilo nosijo oziroma kakšne so njihove druge vsebinske
posebnosti (8.13.). Vse oznake, razen izhodiščne pod 6.12., so le podrejene oznake
danih numizmatičnih predmetov, ki jih je mogoče upoštevati pri njihovem razč¬
lenjevanju, v nekem smislu tudi pri oženju obsega njihovega nadaljnjega zbiranja
in proučevanja, medtem ko je širjenje obsega preko tistega, ki je dan z izhodiščno
oznako, zanimivo le, če daje možnost za oblikovanje sodbe o izhodiščno oprede¬
ljenih numizmatičn ih  predmetih.

Znano je, daje lahko denar iz naslednjih snovi:

a) zlata;

b) srebra;

c) drugih plemenitih kovin ali njihovih zlitin;

č) manjvrednih kovin;

d) papirja;

e) drugih snovi.

Nato si je mogoče zamisliti, da kdo zbira in proučuje samo zlat denar (pod a),
kar je zagotovo tesno povezano s samim investitorstvom. Celo nekateri katalogi
so usmerjeni zgolj v zlate kovance (npr. H.Schlumberger: Goldmunzkatalog.
Miinchen 1975). Po drugi strani so pogoste zbirke, v katerih se nahaja samo sre¬
brn denar (pod b). Nekateri se pa omejujejo zgolj na zbiranje in proučevanje pa¬
pirnatega denarja (pod e). Od tega ni velik korak do zbiranja in proučevanja
obveznic in delnic, ki niso več denar, pač pa zajemajo izraze v denarni enoti.
Oblikovne posebnosti numizmatičnih predmetov lahko označimo tudi drugače:

x) po velikosti;

y) po obliki;

z) po načinu izdelave.

Če se zaustavimo na velikosti kovancev (pod x), naj omenimo priljubljenost zbi¬
ranja in proučevanja tistih, ki imajo velikost tolarja. Zanje obstaja celo izčrpna li¬
teratura (npr. J.S.Davenport: European Crowns and Talers, London 1964,1965).

86

Izhodišča za zbiranje in proučevanje numizmatičnih predmetov

Zanimivi utegnejo biti tudi kovanci z nenavadnimi oblikami. Vendar se s tako
omejenim področjem ljubiteljskega zbiranja in proučevanja že precej odmikamo
od znanstvenega pristopa k zadevi.

6.13. Začetna opredelitev numizmatičnih predmetov glede na njihovo spo¬
ročilo in druge vsebinske posebnosti

Predmet zbiranja in proučevanja so lahko vsi numizmatični predmeti, ki nosijo
kako izbrano sporočilo ali imajo kake druge izbrane vsebinske posebnosti

ne glede na to, iz katere najdbe izhajajo ali kako so bili prevzeti (6.1.), kje je njihovo
trenutno nahajališče (6.2.), kateremu kulturnemu področju pripadajo (6.3.), iz ka¬
terega obdobja so (6.4.), iz katere države izhajajo (6.5.), kateri narod jih šteje kot
svoje (6.6.), na katerem geografskem območju so bili v uporabi (6.7.), kje je njihov
proizvodno-tehnični izvor (6.8.), kako je utemeljen njihov pravno-ekonomski
izvor (6.9.), v kakšnih okoliščinah so se pojavili (6.10.), kdo je bil nosilec oblasti v
času, v katerem so nastali (6.11.) ter iz kakšne so snovi oziroma kakšne so njihove
druge oblikovne posebnosti (6.12.). Vse oznake, razen izhodiščne pod 6.13., so
le podrejene oznake danih numizmatičnih predmetov, ki jih je mogoče upoštevati
pri njihovem razčlenjevanju, v nekem smislu tudi pri oženju obsega njihovega na¬
daljnjega zbiranja in proučevanja, medtem ko je širjenje obsega preko tistega, ki
je dan z izhodiščno označbo, zanimivo le, če daje primerjava numizmatičnih pred¬
metov z različnim sporočilom oziroma z različnimi vsebinskimi posebnostmi
boljšo podlago za oblikovanje sodbe o izhodiščno opredeljenih numizmatičnih
predmetih.

Vsako denarno telo nosi določeno sporočilo, kije omejeno najmanj na:

a) njegovo vrednost in izdajatelja; pri tem so zlasti zanimive razne okrajšave,
ki označujejo položaj izdajatelja, o čemer obstaja ustrezna literatura (npr.
W.A.Schlickeysen, R.Pallmann: Erklarung der Abkiirzungen auf Munzen.,
Berlin, 1978; W. Rentzmann: Numismatisches Legenden-Lexikon. Berlin,
1977); zanimivi so tudi grbi, ki se prav tako nanašajo na samega izdajatelja
in so prav tako obravnavani v ustrezni literaturi (npr. E.Rentzmann: Nu¬
mismatisches WappenLexikon. Berlin, 1978);

b) druga dejstva ali dogodke. Ravno takšna sporočila utegnejo biti spet zani¬
miva za zbiranje in proučevanje numizmatičnih predmetov, kije omejeno
z njihovo izbiro. Znano je" da so npr. na grških ali rimskih kovancih upod¬
obljena določena božanstva. Potemtakem je mogoče postaviti mejo pri zbi-

87

Izhodišča za zbiranje in proučevanje numizmatičnih predmetov

ranju in proučevanju tudi z izborom določenega izmed njih. Po drugi strani
je sodobni kovani in celo papirnati denar lahko izdan ob določeni priliki ali
v počastitev določene osebe ali dogodka. Tako pridemo še do ravrstitve
numizmatičnih predmetov glede na:

ba) motiv;

bb) temo.

Motiv je določena slikovna predstava na numizmatičnih predmetih, tema se pa
nanaša na določeno idejo, ki jo nosijo numizmatični predmeti. Zlasti ljubiteljski
numizmatiki se v zadnjem času radi odločajo za takšen pristop k numizmatičnim
predmetom. Zato tudi o njem obstaja že nekaj literature (npr. A.Ziegesar: Tier-
motivkatalog, Munchen; W.Muller-Reichau: Schiffsmotivkatalog. Miinchen).

Temelji sistemiziranja razvrstitve numizmatičnih predmetov

7. Temelji sistemiziranja razvrstitve numizmatičnih
predmetov

7.1. Razredi numizmatičnih predmetov

Iz dosedanjih izvajanj o numizmatičnih predmetih jasno izhaja, da imamo
opravka s pojmi, ki jih lahko vključimo v nekakšno hierarhično ureditev, kjer
ima vsak nadrejeni pojem več podrejenih pojmov, nadrejenost in podreje¬
nost pa je mogoče zasledovati na več različnih ravneh. Na najvišji ravni
imamo opravka z razredom ali glavno skupino numizmatičnih predmetov,
vsak razred je nato mogoče označiti s prvo številko šifre, s katero so ozna¬
čevane posamezne postavke. Če povzamemo ugotovitve v 2. poglavju, lahko
kot posebne skupine numizmatičnih predmetov obravnavamo npr. nasled¬
nje:

1. Denarna telesa v blagovni obliki

2. Kovani denar

3. Sorodniki kovanega denarja

4. Nedenarni kovanci

5. Papirnati denar

6. Sorodniki papirnatega denarja

7. Nedenarni »bankovci«

8. Obveznice kot denarno izražene listine

9. Delnice kot denarno izražene listine

Vpostavimo pa lahko še posebno skupino

0. Numizmatična literatura

Vsak razred numizmatičnih predmetov je mogoče dalje razčleniti na skupine,
za njihovo številčno oznako zadošča eno mesto pred prvo piko številčne šifre, če
jih v kateremkoli razredu ni več kot 9. Čeprav v načelu vemo, kaj je mišljeno za
vsakim izrazom, ki se nanaša na'razred, nam jasneje izstopi njegova vsebina šele,
kadar imamo pred očmi skupine, ki mu pripadajo.

89

Temelji sistemiziranja razvrstitve numizmatičnih predmetov

7.2. Skupine numizmatičnih predmetov

Številčno označevanje vsake skupine se začne s številko razreda, ki mu pri¬
pada, in se konča s prvo piko. V okviru omenjenih razredov lahko zasledujemo
npr. naslednje skupine numizmatičnih predmetov, ki se končujejo pred drugo
piko:

1.1. Oglato vliti ploščati denar (aes signatum)

1.2. Okroglo vliti ploščati denar (aes grave)

2.1. Splošno veljavni novci kot kovani denar

2.2. Nepravi novci kot kovani denar

2.3. Komercialni novci kot kovani denar

3.1. Zasilni novci

3.2. Žetoni

3.2. Nadomestni novci

4.1. Medalje

4.2. Nedokončani novci

4.3. Neizdani novci

4.4. Ponarejeni novci

4.5. Fantazijski novci

5.1. Državni papirnati denar

5.2. Bančni papirnati denar

6.1. Zasilni papirnati denar

6.2. Nadomestni papirnati denar

7.1. Nedokončani bankovci

7.2. Neizdani bankovci

7.3. Ponarejeni bankovci

7.4. Fantazijski bankovci

8.1. Državne obveznice

8.2. Lokalne obveznice

90

Temelji sistemiziranja razvrstitve numizmatičnih predmetov

8.3. Obveznice bank

8.4. Obveznice organizacij

9.1. Delnice bank

9.2. Delnice drugih organizacij

Kot vidimo, lahko od blagovnega denarja teoretično obravnavamo kot posebni
skupini le nekdanji liti denar z oblastno vtisnjenim znamenjem, ki nadomešča
preizkušanje njegove čistine in ga ni več treba tehtati (1.1. in 1.2.).

Splošno veljavni novci kot kovani denar (2.1.) so pretežno namenjeni denar¬
nemu obtoku in jih kuje pooblaščeni organ določene države v velikem številu
kosov z enako zunanjo podobo. V sodobnosti imajo značaj zakonitega plačil¬
nega sredstva in jih mora vsakdo sprejemati, če ne prekoračujejo previsokega
zneska in bi jih bilo smotrno nadomestiti z drugačnimi plačili. Neprave novce
kot kovani denar (2.2.) kuje pooblaščeni organ določene države, razglašeni so
kot zakonito plačilno sredstvo, vendar niso namenjeni denarnemu obtoku, saj
je celo njihova začetna izdajateljska cena višja od njihove imenske vrednosti.
Izdelani so kot zlatniki ali srebrniki ali kot drobiž na polirani plošči. Komer¬
cialni novci kot kovani denar (2.3.) niso zakonito plačilno sredstvo in niso
skladni z veljavno denarno enoto, ljudje jih pa kljub temu sprejemajo pri pla¬
čilih.

Zasilni novci (3.1.) niso zakonito plačilno sredstvo, so skladni z veljavno de¬
narno enoto, ne izdaja jih pooblaščeni državni organ, ljudje jih pa sprejemajo pri
plačilih zaradi odsotnosti zakonitih plačilnih sredstev. Žetoni (3.2.) niso zakonito
plačilno sredstvo in nimajo oznake vrednosti, izdajajo jih določene organizacije,
da z njimi uporabniki plačujejo njihove storitve. Nadomestne novce (3.3.) izdajajo
zasebni podjetniki in so v uporabi za evidenco opravljenega dela delavcev v tam¬
kajšnjem okviru do njihovega mesečnega obračuna; označeni so kot »Špani« ali
»plehi«.

Medalje (4.1.) so po obliki podobne novcem, vendar nimajo oznake vrednosti
in se ne uporabljajo kot denar. Nedokončani novci (4.2.) so tisti splošno veljavni
novci, pri katerih se še ni končal proces njihove proizvodnje, vendar so prešli v
zasebne roke ter se ne morejo uporabljati v denarnem obtoku. Neizdani novci
(4.3.) so tisti za redni obtok pripravljeni novci, ki končno le niso bili izdani ter se
ne morejo uporabljati v denarnem obtoku. Ponarejeni novci (4.4.) so špekulativni

91

Temelji sistemiziranja razvrstitve numizmatičnih predmetov

zasebni proizvodi, ki so zunanje podobni veljavnim rednim novcem, da bi zavedli
uporabnike, vendar se ne smejo uporabljati v obtoku. Fantazijski novci (4.5.)
imajo izmišljene državne oznake in izmišljene vrednosti in se ne morejo upora¬
bljati v denarnem obtoku.

Državni papirnati denar (5.1.) izdaja država ne toliko zaradi potreb plačilnega
prometa kot zaradi svojih finančnih potreb. Ima značaj zakonitega plačilnega sred¬
stva. Bančni papirnati denar (5.2.) izdaja izdajateljska banka zaradi potreb plačil¬
nega prometa ter ima značaj zakonitega plačilnega sredstva.

Zasilni papirnati denar (6.1.) ni zakonito plačilno sredstvo, ne izdaja ga pooblaš¬
čeni organ določene države ali banka, vendar ga ljudje sprejemajo pri plačilih ob
odsotnosti zakonitih plačilnih sredstev ali v posebnih okoliščinah, npr. v tabori¬
ščih. Nadomestni papirnati denar (6.2.) izdajajo v obliki koščka kartona zasebni
podjetniki in so v uporabi za dnevno evidenco zaslužkov do mesečnega obračuna;
označeni so tudi kot »balete«.

Nedokončani bankovci (7.1.) so tisti normalno predvideni bankovci, katerih ti¬
skanje še ni bilo dokončano, vendar so prešli v zasebne roke ter se ne morejo upo¬
rabljati v denarnem obtoku . Neizdani bankovci (7.2.) so za redni obtok
pripravljeni bankovci, ki končno le niso bil izdani ter se ne morejo uporabljati v
denarnem obtoku. Ponarejeni bankovci (7.3.) so špekulativni zasebni proizvodi,
ki so zunanje podobni veljavnim bankovcem, da bi zavedli uporabnike, vendar se
ne smejo uporabljati v obtoku. Fantazijski bankovci (7.4.) imajo izmišljene drža¬
vne oznake in izmišljene vrednosti ter se ne morejo uporabljati v denarnem ob¬
toku.

Obveznice (8.1.) so denarno izražene listine, ki dokazujejo dolg in potrebo po
odplačilu z obrestmi. Z njimi je mogoče trgovati na trgu vrednostnic. Delnice (8.2.)
so denarno izražene listine, ki dokazujejo vlogo v lastni kapital kake delniške
družbe ter upravičenje njihovih imetnikov do letnih dividend. Z njimi je mogoče
trgovati na trgu vrednostnic.

Komercialni katalogi ne razlikujejo splošno veljavnih novcev od komercialnih
novcev, čeprav pripadajo bistveno različnim skupinam. V seznamu jugoslovan¬
skega kovanega denarja med obema vojnama (npr. G.Schon: Weltmiinzkatalog)
so mirno med rednimi novci navedeni tudi tisti za 1 dukat in 4 dukate, ki nikakor
nimajo takšnega značaja. V seznamu avstrijskih novcev iz časa cesarja Franca Jo¬
žefa I so med rednimi novci mirno navedeni tudi tisti za 1 dukat in 4 dukate ali
za 4 goldinarje (10 frankov) ter 8 goldinarjev (20 frankov), čeprav niso bili skladni

92

Temelji sistemiziranja razvrstitve numizmatičnih predmetov

z uradno valuto. Komercialni katalogi radi zamenjujejo celo splošno veljavne
novce z nepravimi novci, ki so dejansko izdani samo za ljubiteljske zbiralce in in¬
vestitorje.

7.3. Podskupine numizmatičnih predmetov

Podskupina numizmatičnih predmetov se nanaša na posamezno njihovo izdajo.
Tako je npr. mogoče razlikovati različne izdaje splošno veljavnih rednih novcev,
zlasti pa različne izdaje splošno veljavnih spominskih novcev. Za vsako takšno iz¬
dajo bi kazalo v šifri numizmatičnih predmetov pripraviti prostor za drugo piko,
ki označuje skupino numizmatičnih predmetov. Če ni v katerikoli skupini num¬
izmatičnih predmetov mogoče predvideti več kot 9 različnih izdaj, bi zadoščalo
eno samo mesto, tj. tretje mesto v šifri, ki bi ga končala tretja pika. Če pa bi v ka¬
terikoli skupini bilo treba predvideti več različnih različnih izdaj, bi za označbo
podskupin bilo treba predvideti dve mesti v šifri. Kot primer naj navedemo najprej
razčlenitev splošno veljavnih novcev na podskupine:

2.1.1.Izdaja splošno veljavnih rednih novcev

2.1.2. Prva izdaja splošno veljavnih spominskih novcev

2.1.3. Druga izdaja splošno veljavnih spominskih novcev

2.1.4. Tretja izdaja splošno veljavnih spominskih novcev

Itd.

Pri obveznicah pa je podskupine mogoče povezovati z naslednjim:

8.1.1. Državne obveznice izdaje I

8.1.2. Državne obveznice izdaje II
Itd.

8.2.1. Obveznice občine A

8.2.1. Obveznice občine B
Itd.

Pri delnicah pa:

8.3.1. Delnice gospodarske družbe A

8.3.2. Delnice gospodasrske družbe B
Itd.

93

Temelji sistemiziranja razvrstitve numizmatičnih predmetov

7.4. Vrste numizmatičnih predmetov

Kot posebno vrsto numizmatičnih predmetov je v okviru vsake njihove izdaje
kot podskupine treba upoštevati predvsem njihovo imensko vrednost. Tako se v
okviru vsake izdaje novcev ali papirnatega denarja pojavlja toliko vrst kolikor je
kosov z drugačno označeno vrednostjo. Če v okviru katerekoli izdaje ni mogoče
pričakovati več kot 9 različnih nominal, zadošča eno samo mesto v številčni šifri
po tretji piki, sicer sta pa do četrte pike potrebni dve mesti. Kot primer navedimo
naslednje:

5.1.1.1. Bankovec I. izdaje za 1 din

5.1.1.2. Bankovec I. izdaje za 5 din

5.1.1.3. Bankovec I. izdaje za 10 din

5.1.1.4. Bankovec I. izdaje za 20 din

5.1.1.5. Bankovec I. izdaje za 50 din

5.1.1.6. Bankovec I. izdaje za 100 din

5.1.1.7. Bankovec I. izdaje za 500 din

5.1.1.8. Bankovec I. izdaje za 1.000 din

Pri obveznicah pa kot primer:

8.11.1. Državna obveznica izdaje I za 100 DEM

8.11.2. Državna obveznica izdaje I za 500 DEM

8.11.3. Državna obveznica izdaje I za 1.000 DEM

8.11.4. Državna obveznica izdaje I za 5.000 DEM

8.11.5. Državna obveznica izdaje I za 10.000 DEM

7.5. Podvrste numizmatičnih predmetov

Kot posebno podvrsto vsakega novca z določeno imensko vrednostjo je mo¬
goče šteti letnico njegove izdaje, ki je na njem zabeležena. Tako so se tudi v
Sloveniji pojavljali tolarski novci za vsako leto od leta 1992 dalje, kakor tudi
evrski novci za vsako leto od leta 2007 dalje. Ker je treba računati kar s pre¬
cejšnjim številom različnih let istovrstnih novcev, je treba v številčni šifri za
četrto piko predvideti recimo dve mesti za označitev podvrst. Vemimo kot pri¬
mer, daje s šifro 21.2.5. označena podskupina evrskih novcev, ki krožijo v Slo¬
veniji in s šifro 21.2.51. novec za 1 cent. Kot njegove podvrste se nato
pojavljajo:

94

Temelji sistemiziranja razvrstitve numizmatičnih predmetov

2.1.2.5.1.1. novec za 1 cent iz leta 2007

2.1.2.5.1.2. novec za 1 cent iz leta 2008

2.1.5.2.1.3. novec za 1 cent iz leta 2009

itd.

7.6. Tipi numizmatičnih predmetov

V okviru vsake podvrste se lahko pojavljajo različni tipi izvedbe posameznega
numizmatičnega predmeta. Ti se lahko nanašajo na kako podrobnost v sami njegovi
podobi ali pri njegovi izdelavi. Naj za razumevanje navedemo kot primer, da so ju¬
goslovanski bankovci za 5,10,50 in 100 din iz leta 1955 poznani z dvema tipoma
zaporednih številčnih in črkovnih oznak. Ali pa, da so nemški novci, ki so v času
okupacije krožili na našem ozemlju, izhajali iz kovnic A, B, D, E, F, G in J, kar je bilo
na njih tudi označeno. Pri istovrstnem novcu z isto nominalo imamo torej opravka
z različnimi tipi s tega vidika. Razlike v kovnicah se pa pojavljajo tudi pri nekaterih
jugoslovanskih novcih. Spominski srebrniki in zlatniki iz leta 1968 so bili npr. naj¬
prej kovani v Italiji in nosijo oznako NI, nato pa v Jugoslaviji in so brez takšne
oznake; spet imamo opravka z različnimi tipi. Prvi jugoslovanski papirnati denar za
20,50,100,500 in 1.000 din je bil pravtako izdelan v dveh tiskarnah: v sovjetski in
v domači, kar je mogoče razlikovati po tipih zaporednih številčnih in črkovnih oznak.

Sistemizacijo numizmatičnih predmetov in oblikovanje ustreznih šifer je gotovo
mogoče izpeljati še na kak drug način kot je bil do sedaj pojasnjen, zlasti še, če
upoštevamo značilnosti novcev iz starega in srednjega veka. Za začetek razmišlja¬
nja o sistemiziranju pa naj dosedanji primeri zadoščajo.

7.7. Serije numizmatičnih predmetov

Do sedaj smo se ukvarjali z označevanjem posameznega numizmatičnega pred¬
meta. Ne smemo pa pozabiti, daje mogoče v celoto povezovati tudi različne num¬
izmatične predmete, pri čemer se najprej pojavlja vprašanje njihovih serij.
Obstajajo lahko:

a) serije raznovrstnih dopolnjujočih se kosov;

b) serije istovrstnih dopolnjujočih se kosov

V nobenem primeru serijo ne sestavljajo povsem enaki kosi, toda v prvem pri¬
meru se kosi razlikujejo po svojih vrstah in v drugem po razčlenjevalnih znakih
posamezne vrste.

95

Temelji sistemiziranja razvrstitve numizmatičnih predmetov

Primeri serij pod a) sestavljajo kosi, ki se razlikujejo le po enem izmed znakov,
ki opredeljujejo posamezno vrsto numizmatičnih predmetov, npr.

Serije, ki spadajo v primer pod 1), so pravzaprav tiste, ki jih navadno obravna¬
vamo kot takšne, medtem ko so vse druge rešitve manj običajne, čeprav teoretično
prav tako možne. Naj kot primer navedemo, da serijo prvih slovenskih novcev se¬
stavljajo kosi po 10 centov, 20 centov, 50 centov, 1 tgolar, 2 tolarja in 5 tolarjev iz
posameznega leta. Lahko bi jo imenovali tudi imenska (nominalna) serija razno¬
vrstnih kosov. Primer pod 2) bi lahko imenovali sporočilna serija raznovrstnih
kosov, npr. serija COSII rimskega cesarja Hadrijana z raznimi liki na hrbtni strani.
Primer pod 3) bi lahko imenovali podlagovna serija raznovrstnih kosov, npr. be-
nečanskih soldov za Dalmacijo in Albanijo z dne 9.5.1626,14.7.1684,10.2.1691
in 20.2.1710, ki ob drugih nespremenjenih okoliščinah spreminjajo njihovo težo.
Primer pod 4) bi lahko imenovali oblastniška serija raznovrstnih kosov, npr. serija
tolarskih srebrnikov dunajske kovnice, toda različnih vladarjev. Primer pod 5) bi
lahko imenovali območna serija raznovrstnih kosov, npr. serija tolarje cesarja Leo¬
polda I za različne habsburške dežele.

Serijo pod b) pa sestavljajo istovrstni kosi, ki se razlikujejo le po tistih znakih,
ki sicer dopolnjujejo njihovo vrsto. Tako poznamo npr.:

ba) tipske serije istovrstnih kosov;

bb) časovne serije istovrstnih kosov;

bc) izvorne serije istovrstnih kosov.

Tipsko serijo istovrstnih kosov (ba)sestavljajo kosi iste vrste, ki se razlikujejo le
po tipu; kot primer vzemimo breške kovance z oprsjem škofa na prednji strani in
pročeljem cerkve z dvema zvonikoma na hrbtni strani, ki so v okviru Luschinove
in Pogačnikove številke 6 poznani v velikem številu raznih tipov. Časovno serijo
istovrstnih kosov (bb) sestavljajo kosi iste vrste ki se razlikujejo po letnici izdaje;

96

Temelji sistemiziranja razvrstitve numizmatičnih predmetov

vzemimo italijanske novce za 5 centesimov z letnicami 1919 do 1937. Izvorno
serijo istovrstnih kosov (bc) pa sestavljajo kosi iste vrste, ki se razlikujejo po svo¬
jem izvoru; kot primer vzemimo folij bizantinskega cesarja Justinijana I s pri¬
merki, ki izhajajo iz kovnic v Konstantinoplu, Nikodemiji, Antiohiji, Kartagini,
Raveni in od drugod.

Prehod na višjo stopnjo zbiranja in proučevanja numizmatičnih predmetov po¬
meni hkrati tudi prehod od posameznih kosov na vrsto takšnih celot, ki jih ozna¬
čujemo kot serije. Možnosti za njihovo oblikovanje je zelo veliko in smo nakazali
samo temeljne od njih.

97

98

Značaj državno-pravnih enot kot okvirja izdajanja numizmatičnih predmetov

8. Značaj državno-pravnih enot kot okvirja izdajanja
numizmatičnih predmetov

8.1. Vrste državno-pravnih enot izdajanja numizmatičnih predmetov

Okvir zbiranja in proučevanja numizmatičnih predmetov je najpogosteje podan
z opredelitvijo kake »države« in morda dodatno še s časovnim obdobjem, če je ce¬
lotno obdobje obstoja izbrane »države« preveliko. Na ta način so nato sestavljeni
tudi standardni numizmatični katalogi. Kot smo opozorili v podpoglavju 6.5., pa
so pravzaprav v njih z izrazom »država« označene le nekakšne v pogledu izdajanja
numizmatičnih predmetov zaokrožene enote z večjo ali manjšo denarno avtono¬
mijo, ki ni nujno istovetna s tisto pri državi. Med takšnimi enotami lahko obstaja
hierarhično razmerje, kar pomeni, da obstajajo poleg temeljnih enot tudi višje,
izpeljane, ali obratno. Čeprav je takšna enota največkrat le istovetna z državo, to
ni vedno nujno, saj obstajajo države, ki nimajo lastnih numizmatičnih predmetov,
obstajajo pa tudi primeri numizmatičnih predmetov, ki jih ni mogoče pripisati
preprosto in izključno kaki državi kot celoti. Res se je opredelitev države sčasoma
spreminjala, vendar lahko s sedanjega zornega kota kadarkoli v zgodovini vidimo
državno-pravno enoto izdajanja numizmatičnih predmetov v naslednjih pojmih:

1. Zveza držav

2. Suverena država

3. Odvisna država

4. Nesamoupravni teritorij

5. Del države (ali nesamoupravnega teritorija)

6. Okupirani teritorij

V nadaljevanju si bomo nekoliko podrobneje ogledali značilnosti vsakega od
teh pojmov ob povezavi z numizmatičnimi predmeti.

8.2. Zveza držav kot enota numizmatičnega obravnavanja

Zveza držav prvi hip ni temeljna, temveč prej izpeljana enota numizmatičnega
obravnavanja. Ker je pa opredeljevanje posameznih držav odvisno od opredelje-

99

Značaj državno-pravnih enot kot okvirja izdajanja numizmatičnih predmetov

vanja posameznih vrst zveze držav, smo zvezo držav postavili na prvo mesto.
Kljub temu je že potrebno, da sedaj pojasnimo vsaj izhodiščni pojem države kot
enote numizmatičnega obravnavanja.

Če proučujemo državo z vidika notranjega prava, imamo v mislih predvsem
njeno razmerje do njenih subjektov, ki so ji podrejeni. Z vidika mednarodnega
prava pa državo proučujemo v prvi vrsti v odnosu do drugih držav. S tega vidika
je država »skupnost, ki na določenem območju deluje v obliki najvišje organizacije
pravnega reda in pri tem ni podrejena nobeni drugi organizaciji. Če dopuščamo,
da na istem območju moreta delovati tudi dve organizaciji, vsaka na svojem to¬
rišču, je mogoče tudi enoto v okviru federacije smatrati kot državo« (J..Andrassy:
Medjunarodno pravo. Zagreb 1978, str. 60). Državno ozemlje je prostor, v okviru
katerega obstaja suverena oblast posamezne države. Suverenost državne oblasti
pa se odraža v prevladi državne oblasti nad drugimi oblastmi v okviru države, v
neodvisnosti pri opravljanju svoje notranje misije in svoje funkcije v mednarodnih
odnosih.

Z nazivom zveza držav nato razumemo celoto dveh ali več držav. Njene načelne
vrste so naslednje:

1. Konfederacija (državna zveza)

2. Personalna unija

3. Realna unija.

Konfederacija je »na mednarodni pogodbi zasnovana zveza več držav z name¬
nom skupno uresničiti določene cilje« (J.Andrassy: cit. delo, str. 93). Konfederacija
ni nova država, ker nima svojih zakonodajnih, sodnih in upravnih organov in ne
poseduje neposredno pristojnost nad posameznimi državljani« (SAvramov: Med¬
junarodno javno pravo. Beograd 1973, str. 84). Posamezne države v konfederaciji
ohranjajo suverenost, toda za posle, ki so preneseni na konfederacijo, nastopa
tudi kot subjekt. Cilji, zaradi katerih je ustanovljena konfederacija praviloma niso
povezani z izdajanjem denarja. Zato tudi praviloma ne obstajajo konfederacijski
numizmatični predmeti. V Evropi je npr. bila Švica resnična konfederacija le do
leta 1798 in nato od leta 1815 do 1848. V tem obdobju pri njej ni bilo enotnega
državnega denarja, temveč je obstajal le denar njenih številnih kantonov kot držav.
Čeprav je Švica še po letu 1948 ohranila naziv konfederacija, se je tedaj pravno
razvijala po vzoru ZDA, torej kot federacija, zato je tudi tedaj uvedla enoten švi¬
carski denar. Po drugi strani je imela v Evropi značaj konfederacije Nemška zveza,

100

Značaj državno-pravnih enot kot okvirja izdajanja numizmatičnih predmetov

ki je obstajala od leta 1815 do leta 1848 kot mednarodnopravna združitev 35 su¬
verenih vladarjev in 4 svobodnih mest. Iz tega obdobja ni nikakega enotnega nem¬
škega denarja, temveč obstaja le denar posameznih nemških držav. Končno naj
navedemo še Konfederirane države Amerike, zvezo 11 držav iz južnega dela ZDA,
ki je obstajala v letih 1861 do 1865. Za njene potrebe so nasprotno bili izdani šte¬
vilni bankovci z napisom »Confederate States of America«. Izdaja denarja torej ni
bila prepuščena njenim posameznim državam.

Personalna unija je skupnost dveh ali več popolnoma ločenih držav, ki jih po¬
vezuje osebnost vladarja. Nekateri teoretiki poudarjajo, daje ta skupnost slučajna
in ne namenska; če je namenska in trajnejša, imamo po njihovem mnenju opravka
z realno unijo. Vsaka od držav, ki je v personalni uniji, ohrani svojo popolno neod¬
visnost tako v notranjih kot tudi v zunanjih odnosih. Z vidika notranjega prava
ima vsaka država svojo lastno zakonodajo, sodstvo in svojo upravno organizacijo;
z vidika mednarodnega prava se članice personalne unije pojavljajo kot» posebni
subjekti, imajo svoja posebna diplomatska predstavništva, ločeno sklepajo med¬
narodne pogodbe in vodijo zunanjo politiko vsaka po svoji presoji« (S.Avramov,
cit. delo, str. 83). Obstoj personalne unije praviloma ne povzroči pojav skupnega
denarja v povsem samostojnih državah. Personalna unija Norveške in Švedske
od leta 1814 do 1905 npr. ni v ničemer vplivala na izdajanje skupnega denarja;
vsaka od obeh držav je ohranila svoje samostojno izdajanje kovanega in papirna¬
tega denarja. Vendar obstajajo tudi izjeme. V Evropi je npr. bil Luksemburg kot
velika vojvodina od leta 1815 do 1890 združen v personalni uniji z Nizozemsko.
Toda medtem ko je Nizozemska v vsem obdobju izdajala svoj denar, se je pojavil
posebni kovani denar za Luksemburg šele leta 1854 in papirnati denar leta 1856.
Po drugi strani je bila Finska v personalni uniji z Rusijo od 1809 do 1917, lastni
kovani denar v markah (in ne v rubljih) pa je začela izdajati šele leta 1864 ter pa¬
pirnati denar leta 1897. To pravzaprav pomeni, da v določenih okoliščinah lahko
personalna unija povzroči tudi skupni denar, praviloma denar močnejše države.
To velja pravtako za rešitev v starejših časih. Tako so npr. tudi naše dežele pod
Habsburžani tvorile personalno unijo v okviru Rimsko-nemškega cesarstva, ne
da bi ta njihova povezava v srednjem veku imela ustavno-pravne oblike. Pri vseh
teh deželah pa ne najdemo enak obseg izdajanja lastnega denarja.

Realna unija je skupnost dveh ali več držav, ki je nastala namenoma kot rezultat
soglasnosti držav članic. »Razlika s personalno unijo je v stalnosti zveze po osebi
vladarja, zato pride... tudi do nekaterih skupnih poslov... Države realne unije redno

101

Značaj državno-pravnih enot kot okvirja izdajanja numizmatičnih predmetov

nastopajo navzven kot en pravni subjekt, vendar so to kljub temu ločene medna¬
rodne enote« (J.Andrassy, vit. delo, str. 92-93). »Vsaka država članica ohranja svojo
notranjo avtonomijo, svojo ureditev, zakonodajo in upravo. Toda vodenje zunanjih
poslov, vojske in financ je poverjeno skupnim organom« (S.Avramov, cit. delo, st.
84). Obstoj realne unije lahko dosti preje, kot je to bilo pri personalni uniji, pov¬
zroči pojav skupnega denarja v sicer samostojnih državah, čeprav to ni neizbežno.
Tako sta realno unijo do leta 1918 sestavljali Avstrija in Madžarska, vendar sta
kot ločeni državi imeli tudi ločen kovani denar, čeprav skupni papirnati denar.
Realna unija, ki sta jo sestavljali Hrvaška in Madžarska v svoji zgodovini, pa je le
v srednjem veku še omogočala kovanje posebnega denarja za Slavonijo, medtem
ko je kasneje v celoti ostal madžarski denar kot skupen.

Teoretiki meddržavnega prava niso vedno soglasni o tem, ali imamo v kakem
konkretnem primeru opravka s personalno ali z realno unijo. Vendar to za naš
namen niti ni toliko pomembno. Koristno pa je omeniti, da posebne kombinacije
načelnih vrst zveze držav obstajajo tudi v nekaterih drugih primerih. Taklo je
npr. sedanjo Britansko skupnost narodov (Commonwealth of Nations) mo¬
goče osveljevati po sestavinah personalne unije in konfederacije. »Britanski kralj
simbolično zedinjuje članice BSN, kar spominja na personalno unijo. Po drugi
strani so imperialne konference, ali kakor se danes nazivajo, konference premie-
rov BSN , sestavljene iz predstavnikov vseh članic skupnosti in imajo posveto¬
valni značaj, sprejete odločitve na konferenci ne vežejo neposredno posamezne
države, kar spet spominja na konfederacijo« (S.Avramov, cit. delo, str. 88). Vsaka
članica te skupnosti je popolnoma samostojna pri vodenju svoje notranje in zu¬
nanje politike, samostojno stopa v mednarodne organizacije in sama odgovarja
za svoje mednarodne obveznosti. Zato tudi ne obstaja nikak skupni denar za čla¬
nice te skupnosti. Drugače je seveda bilo pri njenih predhodnikih pred prvo sve¬
tovno vojno. Toda čeprav so bili tedaj celo dominioni podrejeni Veliki Britaniji
in se niso pojavljali kot subjekti mednarodnega prava, so vendar imeli svoj po¬
sebni denar. In ne samo oni. Svoj posebni denar so imele tudi povsem navadne
kolonije. Ker pa takrat še ni bilo mogoče govoriti o ustrezni zvezi držav, tudi
obravnava numizmatičnih predmetov takšnih enot ne spada v sedaj obravnavani
okvir.

Če bi s pravnega vidika podrobneje proučevali zgodovino, bi spoznali, da so zna¬
čilnosti obravnavanih načelnih vrst zveze držav obstajale že v starem in srednjem
veku, npr. celo pri Rimskem imperiju in v dobi njegove delitve na zapadno in

102

Značaj državno-pravnih enot kot okvirja izdajanja numizmatičnih predmetov

vzhodno polovico. In ne samo to. Rimski imperij je obsegal poleg Italije in rimskih
kolonij (civitates stipendiariae) še države, ki so z Rimom sklenile zvezo (civitates
foederatae) ali ki jih je Rim proglasil za svobodne (civitates liberae). Čeprav so bile
zunanjepolitično nesamostojne, takšne države niso plačevale tribute in niso bile
podrejene rimskim namestnikom v provincah. Vse to seveda stavlja v drugačno
luč tudi običajno obravnavo numizmatičnih predmetov, ki je do propada zapad-
norimskega cesarstva navedeno enotno in na enem mestu v ustaljenem časovnem
zaporedju.

Končno naj omenimo, da se kot posebna oblika povezovanja povsem samostoj¬
nih držav pojavlja še vzpostavljanje monetarnih zvez. Tako imajo npr. zapad-
noafriške države Benin (Dahomey), Slonokoščena obala. Mali (do leta 1962),
Mavretanija (do 1973), Niger, Gornja Volta, Senegal in Togo skupni kovani denar
od leta 1961 ter skupni papirnati denar od leta 1958.

Iz vsega navedenega jasno vidimo, da je vsaj del numizmatičnih predmetov
treba obravnavati kot predmete zveze držav in ne kot predmete posamezne
države. V tem smislu se celo zveza držav lahko pojavlja kot izvirna enota numiz¬
matičnega obravnavanja in ne samo kot izpeljana enota, ki povzema v svoj okvir
izdaje posameznih držav.

8.3. Suverena država kot enota numizmatičnega obravnavanja

Suvereno državo smo pravzaprav predstavili že v prejšnjem podpoglavju. Sedaj
kaže dodati le to, da obstajajo naslednje načelne vrste suverenih držav:

1. Unitarna država (enotna država)

2. Federativna država ali federacija (zvezna država)

3. Država v konfederaciji

4. Država v personalnai uniji

5. Država v realni uniji

V sodobnem svetu je mogoče posebej omeniti še državo v Britanski skupnosti
narodov, ki ima, kot smo že nakazali v prejšnjem podpoglavju, mešane značilnosti
več načelnih vrst.

Zgolj suverene države v sedaj obarvanem smislu so lahko članice Organizacije
združenih narodov. V preteklosti najdemo v tem pogledu izjemo le pri Beloruski
SSR in Ukrajinski SSR, ki nista bili suvereni državi, temveč le dela ZSSR kot suve¬
rene države, a sta zaradi drugačnih razlogov postali članici OZN.

103

Značaj državno-pravnih enot kot okvirja izdajanja numizmatičnih predmetov

Unitarna država je najbolj preprosta in tudi najpogostejša načelna vrsta suve¬
rene države. Pri njej obstaja enotna državna organizacija, enotna suverena oblast,
ki je osredotočena v vrhovnih organih, ti pa predstavljajo državo v notranjih in
zunanjih odnosih. Unitarna država je običajno vzeta kot enota numizmatičnega
obravnavanja, pri čemer pa je pozabljeno, da obstajajo tudi druge oblike držav, in
zlasti, da obstajajo tudi druge enote numizmatičnega obravnavanja, ki ne štejejo
kot države. Unitarna država, ki ni v nikaki konfederaciji, v personalni uniji ali v
realni uniji, ima praviloma svoje lastne numizmatične predmete, vsaj v sodobnem
svetu. Vendar moramo tudi tu zaznamovati izjeme. Nekaj smo jih nakazovali že
v prejšnjem podpoglavju pri zahodnoafriških državah - bivših francoskih koloni¬
jah. Druge se pojavljajo zlasti v začetni dobi obstoja kake države, ko na njenem
območju kroži še denar njenih predhodnikov. Tako je npr. predvojna Jugoslavija
kot unitarna država, ki je bila ustanovljena leta 1918, šele leta 1919 začela izdajati
papirnati denar in leta 1920 kovani denar. Črna gora, ki je bila suverena država
od leta 1878 dalje, je šele leta 1906 pristopila k izdajanju lastnega kovanega de¬
narja in leta 1912 k izdajanju lastnega papirnatega denarja. Srbija, ki je bila suve¬
rena država pravtako od leta 1878 dalje, pa je svoj kovani in papirnati denar imela
že od samega začetka. V zgodovini se je kot unitarna država na jadranskem ob¬
močju pojavljala Benečanska republika, ki se je v 11. stoletju otresla nadoblasti
Bizantinskega cesarstva. Kot je znano, je imela svoj kovani denar od srede 12. sto¬
letja dalje do ukinitve leta 1798.

Federacija v nasprotju s konfederacijo, ki je bila omenjena v prejšnjem podpo¬
glavju, ni zasnovana na mednarodni pogodbi, torej na mednarodnem aktu, temveč
na ustavi, torej na notranjem pravnem aktu. Federacija je na državno-pravni pod¬
lagi temelječa skupnost več enot, ki se nazivajo dežele, pokrajine, lahko celo
države, ki pa po svojem značaju niso več suverene. »V konfederaciji se s posredo¬
vanjem skupnega organa vzpostavlja razmerje med suverenimi državami, v fede¬
raciji obstaja neposredno razmerje med zvezno, centralno oblastjo in državljani.
Za razliko od konfederacije, ki kot omenjeno, ne pomeni posebno mednarodno
osebnost, temveč se kot subjekti pojavljajo posamezne države - članice zveze,
predstavlja federacija kot celota subjekt mednarodnega prava. In se v mednarod¬
nem prometu pojavlja kot enotna država. Federalizem je ustavni mehanizem, ki
na zunanjepolitičnem planu nosi oznake unitarne države, toda notranje sesta¬
vljene države zaradi vzporednega obstoja zvezne in republiških državnih organi¬
zacij« (S.Avramov, cit. delo, str. 85).V pogledu numizmatičnih predmetov se

104

Značaj državno-pravnih enot kot okvirja izdajanja numizmatičnih predmetov

federacija pojavlja praviloma na enak način kot unitarna država. Ali z drugimi be¬
sedami, kovani in papirnati denar je izdan praviloma za federacijo kot celoto in
ne za njene dele. V tem pogledu je gotovo razlika s konfederacijo, kjer se pojavlja
kot pravilo izdajanje kovanega in papirnatega denarja pri njenih članih in ne za
celoto. Primer federacije je bila Jugoslavija po II. svetovni vojni. Isto velja za ne¬
kdanjo Zvezo sovjetskih socialističnih republik ali za sedanje Združene države
Amerike, Indijo, Argentino, Brazilijo, Mehiko, tudi Avstrijo in Nemčijo, pri katerih
se prvi hip niti ne zavedamo, da pomenijo pravzaprav federacijo. Pri vseh teh drža¬
vah obstajajo praviloma enotni numizmatični predmeti. Odmike od tega bi lahko
šteli kot izjeme, ki se pojavljajo v času nastajanja teh držav, ko pravno še ni izčiščen
njihov status, ali v drugih posebnih okoliščinah, o katerih bo govor kasneje.

Država v konfederaciji je pravtako suverena država, zato ima praviloma svoje
lastne numizmatične predmete. O konfederaciji smo že govorili v prejšnjem pod¬
poglavju, zato tamkajšnjih ugotovitev ni treba ponavljati. Pač pa je koristno, če
opozorimo na tem mestu na nekaj dodatnih primerov. V času že omenjene Nem¬
ške zveze (od 1815 do 1848) so svoj denar izdajale npr. takšne nemške države
kot so Baden, Bavarska, Braunschweig, Frankfurt, Hamburg, Hannover, Hessen,
Oldenburg, Prusija, Saška, Wiirtemberg in številne druge, vendar na tem denarju
ni nikakih oznak, ki bi kazale na to, da so države v konfederaciji. Kasneje, ko to
niso več bile, a tudi preje, ko bi jih bilo mogoče smatrati zgolj kot odvisne države
fevdalnega tipa in ne kot povsem suverene države, njihovi numizmatični predmeti
ne nakazujejo takšnih sprememb v njihovem pravnem statusu. Nekaj povsem
podobnega utegnemo ugotoviti pri švicarskih kantonih, ki so se pojavljali v vlogi
države v konfederaciji do leta 1798. Iz tega časa so npr. poznani kovanci iz Bazla,
Bellinzone, Berna, Chura, Freiburga, Ženeve itd. Zanimivo pa je, da so tudi v času,
ko so pripadali unitarni švicarski republiki (od 1798 do 1815) nadaljevali s kova¬
njem svojega denarja npr. v Bazlu, Bernu in Ženevi. V tem času potemtakem ne
moremo več govoriti o kantonih kot o državah v konfederaciji, temveč kot o ome¬
jeno avtonomnih delih države, o katerih bo več povedanega kasneje.

Tudi državo v personalni uniji smo že predstavili v prejšnjem podpoglavju.
Zanjo velja kot pravilo, da ima svoje numizmatične predmete,čeprav smo opozorili
tudi na nekatere izjeme. Prav tako smo državo v realni uniji že predstavili in
podobno pravilo v pogledu numizmatičnih predmetov, ki pa ni več tako trdno.
Kljub vsemu pa je jasno, da npr. hi mogoče govoriti o Avstro-Ogrski skot izhodiš¬
čni enoti numizmatičnega obravnavanja, ker se pojavljata Avstrija in Madžarska

105

Značaj državno-pravnih enot kot okvirja izdajanja numizmatičnih predmetov

kot dve suvereni državi. In celo več, Madžarsko kot suvereno državo, čeprav v
realni uniji z Avstrijo, je vedno mogoče smatrati kot izhodiščno enoto numizma¬
tičnega obravnavanja, medtem ko je to za Avstrijo že nekoliko težje trditi. Dolgo
časa je namreč obstajala iz več delov, od katerih lahko vsakega obravnavamo kot
specifično odvisno državo, od 15. stoletja dalje v personalni uniji pod Habsbur¬
žani. Vendar več o tem kasneje.

Posamezna država v sedanji Britanski skupnosti narodov je tudi povsem su¬
verena. Začetne članice te skupnosti so bile Velika Britanija, Avstralija, Kanada,
Nova Zelandija, Indija, Pakistan, Cejlon (od 1.1950), kasneje so postale še Gana,
Malaja (Malezija), Nigerija, Siera Leone, Tanganjika (Tanzanija), Jamajka, Trini-
dad in Tobago, Zapadna Samoa, Uganda, Kenija, Singapur, Malavi, Malta, Zam¬
bija, Gambija, Gvajana, Lesoto, Bocvana, Barbados, Mavricius, Nauru, Svazi, Fidži,
Tonga in Ciper. Vsaka od teh držav ima dandanes svoje numizmatične predmete
kot suverena država. Če jih je imela z izjemo Velike Britanije v preteklosti, pa še
ni rečeno, da so bili vedno tudi numizmatični predmeti suverene države; lahko
so bili zgolj numizmatični predmeti odvisne države, nesamostojnega teritorija ali
dela države. Vendar več o tem kasneje.

8.4. Odvisna država kot enota numizmatičnega obravnavanja

Suverenost odvisnih držav je v večji ali manjši meri omejena s strani ene ali več
drugih držav. Kljub temu takšne enote že štejejo kot države. Obstajajo naslednje
načelne vrste odvisnih držav:

1. Država pod protektoratom

2. Vazalna država

Protektorat je »razmerje med dvema državama, v katerem se šibkejša država
najpogosteje pod pritiskom sile stavlja pod tutorstvo močnejše države. Temelj
tega razmerja je mednarodna pogodba« (S.Avramov, cit. delo, str. 89). Za protek¬
torat je bistvena »dolžnost zaščite in pravica vplivanja na zunanje posle države
pod protektoratom« (J.Andrassy, cit. delo, tr. 99). Pogodba o protektoratu pa lahko
daje državi protektorju tudi vpliv na notranjo politiko in organizacijo države pod
protektoratom. Kljub vsemu država pod protektoratom ni preprosti del države
protektorja, temveč le odvisna država. Obstaja kot pravilo, da ima država pod pro¬
tektoratom svoje numizmatične predmete. Naj navedemo kot primer Tunis pod
Francijo od leta 1891 oziroma 1883 do leta 1956, Kambodžo pod Francijo od leta

106

Značaj državno-pravnih enot kot okvirja izdajanja numizmatičnih predmetov

1863 oziroma 1884 do leta 1953, Maroko pod Francijo od leta 1904 do leta 1956,
Egipt pod Veliko Britanijo od leta 1914 do leta 1922, San Marino pod Cerkveno
državo in kasneje pod Italijo, takoimenovano Neodvisno državo Hrvaško pod Ita¬
lijo v letih 1941 do 1945, Slovaško pod Nemčijo v letih 1939 do 1945 ali Liech¬
tenstein pod Avstro-Ogrsko monarhijo in nato pod Švico. Vendar najdemo tudi
nekatere države pod protektoratom, kjer se lastni numizmatični predmeti poja¬
vljajo zgolj kot izjema. Kot primer naj navedemo Andoro pod Francijo in Španijo.

Protektoratu je podoben mandat A Društva narodov po I. svetovni vojni. De¬
žele pod tem mandatom je že bilo mogoče priznati kot države, vendar ob pogoju,
da dobivajo nasvete in pomoč postavljenega jim mandatarja. Ko je kaka od teh
dežel dosegla zadostno stopnjo razvoja, da je lahko samostojno upravljala svoje
zadeve, je mandat prenehal. Tudi v takšnem primeru imamo očitno državo s svo¬
jimi lastnimi numizmatičnimi predmeti.

Vazalne države so bile precej razširjene v dobi fevdalizma ter je pri njih stopnja
odvisnosti precej večja od tiste pri državah pod protektoratom. »Za razliko od pro¬
tektorata, ki je zasnovan na mednarodni pogodbi, je vazalno razmerje vzposta¬
vljeno najpogosteje na temelju notranjega pravnega akta. Toda vazalne države so
v preteklosti nastajale tudi kot posledica kolektivne odločitve velikih sil: v kon¬
kretni pogodbi s tretjimi državami se država sizeren obvezuje, da bo določenem
teritoriju priznala status vazalne države.« (S.Avramov, cit. delo, str. 90). Razmerja
med sizerenom in vazalom so odvisna od vrste najrazličnejših okoliščin, vendar
vse mednarodne pogodbe, ki jih sklene sizeren ipsi facto vežejo tudi vazalno
državo. Vendar so za nas pomembnejša notranja in ne mednarodna razmerja, ki
imajo svoj vpliv na pojav numizmatičnih predmetov. Nekatere vazalne države na¬
mreč imajo svoje numizmatične predmete, medtem ko jih druge nimajo. V prejš¬
njem stoletju so bile do leta 1878 Romunija, Srbija in Črna Gora, Bolgarija pa celo
do leta 1906, vazalne države pod Turčijo. Te države tedaj niso imele svoj lastni
denar z izjemo v zadnjih letih tega statusa. Srbija je npr. začela kovati svoj denar
leta 1868 in Romunija leta 1877. Drugače je bilo z Egiptom kot vazalno državo
pod Turčijo vletih 1867 do 1914; ta je imel ves čas svoje numizmatične predmete.
Kot turško vazalno državo je mogoče šteti tudi Dubrovnik v letih od 1526 do za¬
četka 19. stoletja, saj je priznal vrhovno oblast turškega sultana in mu plačal letni
davek; vendar je Dubrovnik imel v vsem tem obdobju svoj lastni kovani denar. V
okviru Rimsko-nemškega cesarstva, ki je obstajalo do leta 1806, je prav tako bilo
veliko vazalnih držav. Tako je na našem območju v srednjem veku v večji ali manjši

107

Značaj državno-pravnih enot kot okvirja izdajanja numizmatičnih predmetov

meri mogoče govoriti tudi o tedanjih deželah kot o vazalnih državah; takšen zna¬
čaj so imele Koroška, Štajerska, Kranjska in druge. Celo Celjsko kneževino je mo¬
goče šteti kot vazalno državo. Ostanek vazalne države lahko vidimo še v Goriški
in Gradiščanski do začetka 19. stoletja. Pri tem pa ni rečeno, daje obstajal posebni
kovani denar za vsako od teh dežel. Zlasti vojvodina Kranjska je zaradi specifičnih
okoliščin v tem pogledu zaostala. Seveda se je pa tudi pri drugih deželah skozi
zgodovino spreminjala situacija v pogledu izdajanja lastnega denarja. Kasneje je
pri tistih deželah kot odvisnih državah, ki so sestavljale pod Habsburžani perso¬
nalno unijo, obstajal enotni denar. V začetnem obdobju, ko te dežele še niso bile
dovolj razvite, pa je nasprotno obstajal posebni denar nižjih fevdalnih gospodov
od deželnega kneza. Tak denar pa ni mogoče šteti kot denar vazalnih držav, tem¬
več zgolj kot denar delov države, kar bo obravnavano kasneje.

8.5. Nesamoupravni teritorij kot enota numizmatičnega obravnavanja

Nesamoupravni teritorij ne šteje kot posebna država. Po sodobni opredelitvi je
to teritorij, »ki je pod odgovornim vplivom kake države, toda ni enakopravno
vključen v matično območje te države in po drugi strani nima polno mero samou¬
prave« (J.Andrassy, cit. delo, str. 111). Takšen teritorij je geografsko ločen od
države, pod katere vpliv spada, od nje se pa dandanes razlikuje tudi etnično in
kulturno. V načelu je mogoče razlikovati:

1. Kolonije

2. Dežele pod skrbstvom

3. Sodobne nesamoupravne teritorije

V zadnjih stoletjih je nesamoupravni teritorij bil navadno označen z nazivom
kolonija. Kolonija ni posebna država,toda tudi ni preprosti setavni del matične
države, zato jo je treba obravnavati kot posebno vrsto enote numizmatičnega
obravnavanja, v koliko se seveda pri njej pojavljajo posebni numizmatični pred¬
meti. To pa ni ravno redko. Oglejmo si npr., kako so nastajali numizmatični pred¬
meti na območju britanskih kolonij, iz katerih so se kasneje razvile Združene
države Amerike. Britanski kovani denar nekoč ni bilo dovoljeno pošiljati v te ko¬
lonije. Politika Londona je bila, naj kolonisti dobijo plačilo za izvožene kmetijske
proizvode v britanskih proizvodih. Če so trgovci, ki so prodajali britanskim gar¬
nizonom, prejeli plačilo v britanskih funtih, šilingih in penijih, so se ti novci hitro
vrnili v Britanijo ob plačilu dolgov kolonije. Večina novcev v britanskih kolonijah

108

Značaj državno-pravnih enot kot okvirja izdajanja numizmatičnih predmetov

pa je bila francoskega, španskega in portugalskega izvora, medem ko so bili prid¬
obljeni v trgovini z zahodno Indijo ali pri piratih v kolonialnih pristaniščih, ki so
plenili španske in francoske ladje. Španski denar je bil celo standard za zakoniti
denar, čeprav je bila njegova vrednost navadno izražena v izrazih angleških šilin¬
gov in penijev. V Massachusetsu so leta 1652 poskušali izdati lastne novce, kar
pa je Britanija prepovedala leta 1684. Zato so se kolonisti morali zateči k uporabi
blagovnega denarja. Prvi blagovni denar so bili školjčni biseri (wampum), ki so
jih prevzeli od domačinov. V Massachussetsu je bilo kasneje plačilno sredstvo zla¬
sti žito, v Virginiji tobak, v Južni Karolini riž itd. S takšnim blagovnim denarjem
je bilo mogoče plačevai tudi davke (E.L.Bogart, D.L.Kemmerer: Economic History
of the American People. New York 1947, str. 96 in dalje). Na tej podlagi so se raz¬
vili nekakšni bančni bankovci kot hrambena potrdila. Tako so leta 1727 v Virginiji
uzakonili tobačne bankovce; to so bila hrambena potrdila, ki so jih izdajali državni
nadzorniki za tobak, ki je bil oddan v hrambo v državna skladišča. Tobačni ban¬
kovci so prosto krožili iz rok v roke in so bili bolj pripraven menjalni posrednik
kakor tobak sam. Po drugi strani so se zelo zgodaj pojavili še državni bankovci, ki
so bili izdani zaradi kritja finančnih potreb države v teh kolonijah. Tako je Mas-
sachusets že leta 1690 začel izdajati takšen denar v anticipaciji davčnih prihodkov.
Imel je značaj državne zadolžnice, ki je bila odplačana, ko so bili davki pobrani.
Vendar so kolonisti tudi takšen denar začeli uporabljati kot menjalni posrednik.
Ker pa je izgubljal na vrednosti, je zakon iz leta 1751 prepovedal njegovo izdajanje
v Novi Angliji in leta 1764 še v ostalih kolonijah. Pomanjkanje denarja je seveda
zaviralo trgovino, kar je med drugim pripomoglo k revoluciji in k vzpostavitvi
Združenih držav Amerike.

Da ne bi prišlo do zastoja v trgovanju na območju posameznih kolonij, da pa
hkrati ne bi tamkaj odtekal denar iz metropole, so za lokalne potrebe kasneje za¬
čeli kovati posebni denar. Tako npr. že pred letom 1800 zasledimo redno izdani
kovani denar v naslednjih britanskih kolonijah:  Barbados, Bermudski otoki, Cejlon,
Dominika, Jamajka, Montserrat, Siera Leone, Sv. Lucija, Sv. Vincent, Tobago,
Zlata Obala, toda iz območja kasnejših ZDA le v Virginiji. Prav tako pred letom
1800 zasledimo posebni kovani denar v naslednjih francoskih kolonijah:  Francoska
Indija, Guadeloupe, Mavridus, Santo Domingo, Sv. Evstahij, Sv. Martin; dalje v
naslednjih španskih kolonijah:  Bolivija, Čile, Filipini, Gvatemala, Kolumbija, Mehika
in Peru; dalje v naslednjih portugalskih kolonijah:  Cejlon (do 1795), Curacao in Ni¬
zozemska vzhodna Indija; v Danski zapadni Indiji kot danski koloniji,  sv. Bartolo-

109

Značaj državno-pravnih enot kot okvirja izdajanja numizmatičnih predmetov

meju kot švedski koloniji  itd. V tem sicer nepopolnem seznamu nismo navajali su¬
verenih rržav, ki so pred letom 1800 imele svoj kovani denar, a so kasneje postale
kolonije, npr. Indija, Maldivi, Jemen in Aman; ali odvisnih držav, ki so pred letom
1800 imele svoj kovani denar, a so kasneje izgubile takšen status, npr. Alžir in
Tripoli.

V19. stoletju se je število kolonij, ki so imele svoj kovani denar, čedalje bolj ši¬
rilo. Za kolonije je bil proti koncu 19. stoletja in v 20. stoletju praviloma izdan
tudi posebni papirnati denar. Res pa je bilo mnogokrat izdajanje denarja opra¬
vljeno za skupino kolonij iste države. V takšnem primeru se pojavlja seveda več
nesamoupranih teritorijev skupaj kot enota numizmatičnega obravnavanja. Naj
v tej zvezi omenimo italijanske bankovce iz let 1938/39 v spremenjenih barvah
in z napisom »Serie speciale Africa orientale Italiana«, ki so bili izdani posebej za
vse italijanske kolonije v Afriki. Podobno je tudi Francija od leta 1717 dalje izdajala
kovani denar za vse svoje kolonije v Francoski Kanadi in Zapadni Indiji, ne da bi
bil v uporabi omejen zgolj na posamezno kolonijo. Seveda pa ni rečeno, da je tak¬
šna skupna izdaja denarja za kolonije posamezne države obsegala ves denar. Italija
npr. za vse svoje kolonije skupaj ni izdala tudi kovanega denarja.

Nekaj višji status kot kolonije so imele po I. svetovni vojni dežele pod manda¬
tom B Društva narodov. To so bile dežele, ki niso imele domače neodvisne po¬
litične organizacije, vendar jih je mandatar upravljal posebej z določenimi
omejitvami ter obveznostmi. Takšne dežele še ni mogoče obravnavati kot države,
toda tudi ne zgolj kot sestavne dele matične države mandatarja.

Po II. svetovni vojni so se bivše kolonije postopoma pretvarjale v dežele pod
skrbstvom dokler niso dobile svojo samoupravno in končno popolno neodvis¬
nost. Tako so se spremenile v odvisne države in končno v suverene države. Se
vedno pa ostaja nekaj dežel, pri katerih ta proces ni dokončan.

Kot tipični nesamoupravni teritoriji dandanes štejejo npr. nekatri otoki v
Tihem oceanu, ki pripadajo Veliki Britaniji, Franciji, Avstraliji in Novi Zelandiji; v
večini teh teritorijev ne obstaja njihov posebej izdani kovani ali papirnati denar.

Ob koncu naj omenimo, da rimskih kolonij starega veka ni mogoče obravnavati
kot nesamoupravne teritorije, temveč kot dele Rimske države; nekatere so kovale
svoj denar, kar pomeni, da so nastopale kot posebne enote numizmatičnega
obravnavanja. Nekaj povsem podobnega velja za grške kolonije, pri katerih pa je
bila država, kateri so pripadale, precej ožje opredeljena. Takšne kolonije so obsta¬
jale več stoletij pred našim štetjem tudi na Hvaru, Visu itd. in jih nikakor ni mo-

110

Značaj državno-pravnih enot kot okvirja izdajanja numizmatičnih predmetov

goče obravnavati skupaj s kovanci Ilirskih kraljev kot to navadno zasledimo v ka¬
talogih.

8.6. Deli države (ali nesamoupravnega teritorija) kot enote
numizmatičnega obravnavanja

V glavnem obstajajo trije razlogi, zaradi katerih se utegne pojaviti kovani (in
tudi papirnati denar) ločeno za posamezne dele celotne države:

1. Decentralizacija državne oblasti

2. Geografska odvojenost posameznega dela države od drugih delov

3. Izredne okoliščine pri posameznem delu države.

Primer skrajne decentralizacije državne oblasti, ki je za seboj potegnila tudi
izdajanje kovanega denarja ločeno za posamezne dele države, najdemo zlasti v
zgodnjem fevdalizmu. Tedaj so državno oblast izvajali fevdalci na svojih posestvih
istočasno in nerazdvojno s svojo privatno lastninsko oblastjo. Vsak fevdalec je v
svoji domeni predstavljal skoraj neomejenega vladarja. Fevdalci so bili povezani
z vladarjem države le z neko vrsto pogodbe, s katero so se zavezali, da bodo iz¬
polnjevali določene obveznosti do njega, predvsem, da mu bodo dali pomoč v pri¬
meru vojne in v nekaterih drugih primerih (Fevdalna država. Pravni leksikon,
Beograd, str. 266). To pa se je odražalo tudi pri izdajanju kovanega denarja. Spo¬
četka dejanska, nato le teoretična cesarjeva pravica do kovanja denarja (novčni
regal) je postopoma prehajala v roke nekaterih večjih teritorialnih zemljiških go¬
spodov. V Rimsko-nemškem cesarstvu so »v začetku kovali največ denarja s ce¬
sarsko podobo in imenom, vendar so se hkrati zgodaj pojavljali kot kovni gospodje
vojvode in knezi. Tudi nadškofje in škofje niso hoteli zaostajati za njimi in njim
se je pridružilo še kakih 30 opatij. V tem ko so nekateri izmed njih postavljali na¬
sproti cesarjevemu imenu svoje, so dajali drugi kovati denar povsem avtonomno
z lastno podobo in imenom. Stvar je bila čedalje slabša, cesarjevo pravico kovati
denar so čedalje bolj utesnjevali. Z ene strani se je moral cesar odpovedati kovanju
denarja v kovnicah cerkvenih in posvetnih gospodov in je bil primoran, da jih je
zavaroval pred slehernim vmešavanjem kraljestva, z druge strani pa je število kov¬
nih gospodov naraščalo v nedogled...Naposled je cesar lahko koval denar samo v
svojih dednih deželah. Prehajanje kovnih pravic se je razvijalo na najrazličnejše
načine - brezplačno s podelitvijo; s kupom in zakupom, za zastavo ali za odplačilo
dolgov za določen čas ali neomejeno. Od interregnuma sem so si mnogi mali go¬

lil

Značaj državno-pravnih enot kot okvirja izdajanja numizmatičnih predmetov

spodje kratko in malo prilaščali pravico kovati denar, da so lahko kot drzni pona¬
rejevalci (Beischlager) v svojih zaplotniških kovnicah ponarejali najbolj priljubljene
vrste novcev s kar najmanjšo čistino in si tako pripravili najlažji dobiček« (J.Kuli-
šer: Splošna gospodarska zgodovina srednjega in novega veka. I. del, Ljubljana
1959, str. 406).Tako so tudi na tedanjem slovenskem ozemlju od začetka 12. sto¬
letja dalje do druge polovice 13. stoletja kovali denar salzburški škofje, freisinški
škofje, bamberški škofje, Spanheimi, Babenberžani, Andechs-Meranci in drugi,
ki so imeli tamkaj svoje posesti. To je bil denar za povsem lokalne potrebe in ni
bil enoten niti za vse posesti posameznega visokega fevdalca na tedanjem sloven¬
skem ozemlju. Posest takšnega fevdalca ni mogoče šteti kot posebno državo, pač
pa kot del celotne fevdalne države, katero sta v tistem času odlikovala partikula¬
rnem in patrimonialnost. Šele od 13. stoletja dalje so se začele razvijati dežele
kot posebne držanopravne tvorbe, po svojem knezu neposredno vezane na cen¬
tralno državno oblast. »Tudi dejstvo, da so Habsburžani od leta 1438 dalje s kratko
prekinitvijo v času Marije Terezije... do 1806 sedeli na volilnem cesarskem pre¬
stolu, ne sme zavajati v napačno predstavo, da so kot cesarji izvajali na našem
ozemlju kakršnokoli oblast. Nasprotno jim je njihov položaj dajal polno možnost,
da praktrično izvršujejo vso oblast pri nas kot deželni knezi in da si podrede še
zadnje cerkvene kneze, ki so hoteli tvoriti državo v državi. Naše dežele so prakti¬
čno spadale pod Nemčijo le toliko, koliko so bili Habsburžani navzgor državni
knezi (S.Vilfan: Pravna zgodovina Slovencev, str. 199). To pa pomeni, da v tem
obdobju fevdalizma ne moremo več govoriti o deželah kot o delih države, temveč
že kot o vazalnih državah. Pač pa je v takoimenovanih avtonomnih dalmatinskih
mestih, npr. Splitu ali Šibeniku, ki so v srednjem veku imela svoj kovani denar,
mogoče videti le dele države, h kateri so pripadala, nikakor pa posebnih odvisnih
držav.

O geografski oddvojenosti posameznega dela države kot razlogu za pojav
posebnega kovanega (in tudi papirnatega denarja) govorimo ob predpostavki, da
takšen del ne pomeni kolonije te države ali kak nesamoupravni teritorij, katerega
upravlja posamezna država. Res je pa celo v sodobnosti mnogokrat težka razme¬
jitev enega in drugega pojma. Tako je npr. Portugalska še pred leti označevala svoje
tedanje kolonije zgolj kot svoje prekomorske province. Gotovo je težko utemelje¬
vati, da imamo opravka zgolj z delom države v primeru, ko obstaja ta na povsem
drugem kontinentu. Drugače pa je ravno z Azori, ki niso toliko oddaljeni od Po-
rugalske, da jih ne bi več mogli obravnavati kot njen sestavni del, toda so spet to-

112

Značaj državno-pravnih enot kot okvirja izdajanja numizmatičnih predmetov

liko oddaljeni, da je njihova delna avtonomija povzročila potrebo po posebnem
kovanem denarju že pred letom 1800 ter po posebnem papirnatem denarju leta
1909. Vendar je pred II. svetovno vojno bil na Azorih vpeljan izključno portugalski
denar, izdajanje lastnega denarja pa opuščeno. Podobno je Sibirija kot del Rusije
v letih 1764 do 1781 imela svoj lastni kovani denar. Na jadranskem območju je
pa npr. dolga desetletja Benečanska republika izdajala posebni denar za Dalmacijo
(in Albanijo).

V sodobosti najpogostejši primer, da posamezni del države izdaja svoj denar,
so izredne okoliščine, zlasti še, če dopolnjujejo geografsko oddvojenost takšnega
dela od drugih delov države. Ob ustanovitvi stare Jugoslavije je na območju Slo¬
venije, Hrvaške, Bosne in Hercegovine ter Banata bil v uporabi kar nekaj časa z
jugoslovanskimi žigi in celo markicami opremljen denar bivše Avstroogrske mo¬
narhije, ki lahko šteje kot posebni denar določenega dela države. Tudi ves zasilni
denar, kije bil tedaj izdan v nekaterih mestih, lahko šteje kot denar v določenem
delu države zaradi tamkajšnjih izrednih okoliščin.

8.7. Okupirani teritorij kot enota numizmatičnega obravnavanja.

Okupirani teritorij je del določene države, na katerem izvaja oblast druga država.
Največkrat se pojavlja v zvezi z vojno dneh ali več držav ter obstaja do sklenitve
mirovne pogodbe. Ne moremo ga obravnavati niti kot nesamoupravni teritorij
niti kot preprosti del kake države, čeprav ima značilnosti tako prvega kot tudi
drugega. Na zasedenem teritoriju včasih obstaja kovani in papirnati denar države,
ki ji je pred tem pripadal oziroma katere sestavni del je bil, včasih obstaja lastni
posebni kovani in papirnati denar, včasih pa je na njem uveden kovani in papirnati
denar države, ki je zasedla tak teritorij. Kot posebna enota numizmatičnega obrav¬
navanja se tak zasedeni teritorij pojavlja le v drugem primeru. Tako se npr. v za¬
sedeni Črni Gori v I. svetovni vojni pojavlja dotedanji papirnati denar s pretiskom
»K.u.K.Militar-Generalgouvernement in Montenegro. Kreiskomando...« , leta
1917 pa povsem nova serija papirnatega denarja. To očitno ni denar Črne Gore
kot države, niti denar Avstro-Ogrske kot države, temveč denar po Avstro-Ogrski
zasedenega teritorija Črne Gore. Podobno vse izdaje srbskega denarja v letih
1941-1945 štejejo kot izdaje tedanjih okupacijskih oblasti v njej. Na enak način
je treba obravnavati papirnati denar, ki je bil izdan med Il.svetovno vojno na ob¬
močju Ljubljanske pokrajine. Isto velja seveda za papirnati denar, ki gaje izdala z
letnico 1945 Gospodarska banka za Istro, Reko in Slovensko Primorje. To ni ju-

113

Značaj državno-pravnih enot kot okvirja izdajanja numizmatičnih predmetov

goslovanski denar, temveč denar za po Jugoslaviji zasedeni italijanski teritorij, ki
takrat še ni bil vključen v Jugoslavijo. V katalogih kovanega in papirnatega denarja
pa okupirani teritorij ni obravnavan ločeno kot posebna enota numizmatičnega
obravnavanja, temveč preprosto kot enota okupacijske države.

114

Urejanjedomačega srednjeveškega denarja na slovenskem ozemlju po fevdalnih enotah

9. Urejanje domačega srednjeveškega denarja
na slovenskem ozemlju po fevdalnih enotah

9.1. Domači srednjeveški denar na slovenskem ozemlju

Pojav domačih srednjeveških novcev spovpada z razvojem trgovine na sloven¬
skem ozemlju od začetka 12. stoletja dalje. Dotedanjim kmečkim naseljem,
osamljenim kmetijam, gradovom in cerkvam so se začela pridruževati naselja,
v katerih se je pojavljala trgovina in razvijala samostojna obrt. Gospodarska
oznaka za takšna naselja, da so trgi, je sčasoma postala tudi pravna oznaka za
njihov status. Medtem ko se je razvoj takšnih naselij v 12. stoletju največkrat
zaustavil še na stopnji trga, so se začela v 13. stoletju že omenjati kot mesta z
večjim obsegom svojih pravic. »Kraljevih mest v tem smislu, da bi bila podrejena
neposredno kraljevi jurisdikciji, pri nas ni bilo. Vsa mesta so nastala na zemlji¬
ščih posameznih gospodov, ki so veljali za lastnike mesta in nad njim izvrševali
tudi vso tisto jurisdikcijo, ki so jo sicer imeli kot teritorialni zemljiški gospodje.
V tem smislu je teritorialni zemljiški gospod veljal za mestnega gospoda. Mesta
so svojo ustavo in javno upravo razvijala v sferah privatne lastnine svojega go¬
spoda in njegove jurisdikcije. Tudi če je to ali ono mesto ustanovil krajinski knez
ali vojvoda, ga ni ustanovil v tej svoji oblastni funkciji, marveč kot lastnik svo¬
jega gospostva« (S.Vilfan: Pravna zgodovina Slovencev. Ljubljana 1961, str.
155).

9.2. Srednjeveške kovnice na slovenskem ozemlju

Da bi bila v trgih in kasneje mestih olajšana menjava, so se v nekaterih od njih
začele pojavljati kovnice denarja. V začetku so bili novci morda res izkovani iz¬
ključno za potrebe posameznega trga ali mesta, toda prav kmalu so začeli novce
posameznega trga ali mesta uporabljati tudi v drugih trgih ali mestih, zlasti tistih,
ki niso imeli svoje kovnice, ali tistih, s katerimi so obstajali močnejši trgovinski
stiki. Uglednost nekaterih lokalnih novcev je omogočila, da so sčasoma postali
denar na širših območjih, ki bi jih danes lahko povezovali celo s pojmom medna¬
rodne trgovine. To dokazujejo npr. najdbe novcev, ki so bili izkovani na sloven¬
skem ozemlju, v daljnjem Banatu.

115

Urejanjedomačega srednjeveškega denarja na slovenskem ozemlju po fevdalnih enotah

V tedanjem času so bile kovnice proizvajalni obrati s sorazmerno preprosto
tehnologijo. Skorajda večji problem je bilo priti do potrebnega srebra kot pa iz
njega izkovati novce. Ko je bilo srebro raztopljeno v topilnem loncu ter je bila
zagotovljena potrebna čistina litine, je bilo treba izdelati plošče z ustrezno de¬
belino, jih razrezati ali izsekati na ploščice in iz vsakega takšnega odrezka
(Schrotling) posebej s kovanjem priti do novca. Na takoimenovani spodnji žig
(Unterstempel), ki je bil trdno vključen v klado (Holzblock), je bilo treba položiti
ustrezno odrezano ploščico (Platte), nanjo položiti zgornji žig (Oberstempel) in
na njega večkrat močno udariti s kladivom. Da bi bila slika na novcu jasnejša
oziroma da ne bi prišlo do premaknitve zgornjega žiga, je bil ta vpet v čeljusti
ploščatih klešč.

Literatura najpogosteje navaja, da so v tem času imeli kovnice naslednji kraji:

Na Koroškem:

1. Breže (Friesach): za salzburške nadškofe (med okoli 1125 do 1246)

2. Št. Vid na Glini (St. Veit): za Spanheime (med okoli 1130 do 1256)

3. Beljak (Villach): za bamberške škofe (med okoli 1177 do 1196)

4. Velikovec /Volkermarkt): za Spanheime (med okoli 1202 do 1269) in nato
za Otokarja II. Premisla (med okoli 1270 do 1276)

5. 5. Grebinj (Griffen): za bamberške škofe (med okoli 1258 do 1300).

Na Štajerskem:

1. Gradec (Graz): za Babenberžane (med okoli 1210 do 1222 in 1232 do
1246), nato za madžarskega kralja in bana (med okoli 1254 do 1260), za
Otokarja II. Premisla (med okoli 1260 do 1276) ter za Habsburžane (po
letu 1282).

2. Ptuj (Pettau): za salzburške nadškofe in Babenberžane (med okoli 1222 do
1232).

3. Slovenj Gradec (Windischgratz): za Andechs-Merance (med okoli 1188 do
1248), nato za Spanheime (med okoli 1248 do 11269) in končno za Oto¬
karja II. Premisla (med okoli 1270 do 1276).

4. Brežice (Rann): za salzburške nadškofe (med okoli 1200 do 1246).

5. Rajhenburg (Reichenburg): za salzburške nadškofe (med okoli 1200 do
1246).

6. Celje (Cilli): za Celjske kneze (med okoli 1454 do 1456).

116

Urejanjedomačega srednjeveškega denarja na slovenskem ozemlju po fevdalnih enotah

Na Kranjskem (s Slovensko krajino):

1. Kamnik (Stein): za Andechs-Merance (med okoli 1151 do 1228 in 1243 do
1248), za Babenberžane (med okoli 1230 do 1243) in končno za Spanheime
(med okoli 1248 do 1269).

2. Otok (Gutenwert): za freisinške škofe (med okoli 1188 do 1215), za An¬
dechs-Merance (med okoli 1215 do 1228) in za Babenberžane (med okoli
1229 do 1246).

3. Ljubljana Laibach): za Spanheime (med okoli 1215 do 1256).

4. Čatež (Saaz) pri Brežicah: za Spanheime (med okoli 1215 do 1256).

5. Sv. Križ (Heiligenkreuz): za Spanheime (med okoli 1215 do 1256).

To je gotovo nepopoln pregled kovnic na tedanjem slovenskem ozemlju in fev¬
dalcev, ki so jih uporabljali. Upoštevati namreč moramo dejstvo, da so njihovi
prvotni raziskovalci prišli do svojih ugotovitev na podlagi kasnejših najdišč novcev
ter njihovega značaja, ne pa ustreznih listin, ki niso bile dosegljive, ali pa arheo¬
loških najdb ostankov delavnic.

Iz dosedanjih navedb pa lahko povzamemo, da so kovnice na slovenskem ozem¬
lju kovale na račun fevdalcev, ki so jim pripadale, lahko tudi fevdalcev, ki so bili
zgoljnaročniki njihovega delovanja. Posamezna kovnica je v različnih obdobjih
kovala za različne fevdalce kot upravičence, ker so se zlasti ti kot njeni lastniki
menjali. Tako je kovnica v Gradcu skladno s samo Štajersko prehajala iz rok Ba¬
benberžanov v roke madžarskih kraljev, nato Otokarja II. Premisla in končno v
roke Habsburžanov. Nekateri fevdalci so pa istočasno lahko uporabljali celo več
različnih kovnic, če se podobno kot prvotni raziskovalci opiramo na značaj naj¬
denih novcev. Ob vsem tem je zanimivo le to, da so raziskovalci novcev na Koro¬
škem, Štajerskem in Kranjskem izhajali iz obstoja tamkajšnjih kovnic, medtem
ko so raziskovalci novcev oglejskih patriarhov, tržaških škofov in goriških grofov
nasprotno izhajali vedno od teh upravičencev do kovanja in ne od samih kovnic,
kjer je to upravičenje bilo uresničeno. Menimo, da pri obravnavanju naših sred¬
njeveških novcev ne more biti izhodišče, kje so bili proizvedeni, temveč kdo je bil
sploh upravičen kovati denar oziroma kdo ga je dejanko koval in se pri tem po¬
služeval takšnih ali drugačnih kovnic.

V srednjem veku je denarna suverenost, tj. pravica urejati vse zadeve, ki so po¬
vezane z izdajanjem novcev, pripadala cesarju. V njenem okviru je tudi kovna pra¬
vica, tj. pravica izdelovati kovani denar in ga dajati v promet, izvirno pripadala

117

Urejanjedomačega srednjeveškega denarja na slovenskem ozemlju po fevdalnih enotah

cesarju. Vendar jo je ta pomembnim cerkvenim in posvetnim teritorialnim fev¬
dalcem lahko delegiral, prodal, dal v zakup ali v zastavo. S tem pa je tudi prenašal
kovni regal, tj. s kovno pravico povezano pravico do ustreznega fiskalnega do¬
hodka. Cerkveni in posvetni teritorialni fevdalci so si prizadevali dobiti kovno
pravico ravno zaradi kovnega regala (Munzregall). Njihov interes ni bil v kovanju
denarja kot takšnem, temveč v pridobivanju dohodkov s kovanjem denarja. Zato
so že tedaj pazili, da si kdo ne bi uzurpiral kovne pravice. S pridobljeno kovno pra¬
vico so teritorialni fevdalci postali kovni gospodarji (Mtinzherr), ki so v svojih
kovnicah za potrebe svojega ozemlja ali tudi širše vzpostavili kovanje denarja in
njegovo dajanje v obtok, lahko so pa tudi naročali kovanje denarja v drugih kov¬
nicah. Predstojnik kovnice (Miinzmeister) je nasprotno bil le tehnični vodja kov¬
nice, kije delala za kovnega gospodarja, kateremu je kovnica pripadala.

9.3. Fevdalci s kovno pravico v srednjem veku na slovenskem ozemlju.

Ob vzpostavljanju kovnic na slovenskem ozemlju v 12. stoletju so imele posa¬
mezne dežele še malo skupnega.

Koroška, ki je bila od leta 976 vojvodina, je bila kasneje zmanjšana za Karan¬
tansko, Podravsko (Ptujsko), Savinjsko (Celjsko) in Kranjsko krajino ter je v tako
zmanjšanem obsegu imela v letih 1122 do 1269 kot vojvode člane družine Span-
heim. Utrditev njihove dinastične oblasti je bila zavrta zaradi raztrganosti celote
na večje število ozemelj, ki so pripadala drugim posvetnim in cerkvenim fevdal¬
cem.

Štajerska se je razvila iz prvotne Karantanske krajine, odcepljene iz Koroške
vojvodine, ki se ji je kasneje priključila še Podravska (Ptujska) krajina. V letu 1180
je postala vojvodina ter je imela v letih 1192 do 1246 kot vojvode člane družine
Babenberg. Utrditev njihove dinastične oblasti je bila nekoliko lažja zaradi skle-
njenosti sicer obsežnega ozemlja, kjer se je kot skoraj edina večja ovira v novo
pridobljeni Podravski (Ptujski) krajini pojavljalo ozemlje salzburških nadškofov
okoli Ptuja.

Kranjska, ki se ji je pridružila Savinjska (Celjska) krajina, je bila v letih 1093 do
1282 pod oblastjo oglejskega patriarha kot svetnega gospoda-krajišnika, katerega
namestniki so bili člani družine Andechs-Meranskih. Zaradi raztrganosti na več
ozemelj, ki so pripadala raznim cerkvenim in posvetnim fevdalcem, ni bilo mogoče
vzpostaviti močnejšo osrednjo oblast.

118

Urejanjedomačega srednjeveškega denarja na slovenskem ozemlju po fevdalnih enotah

Istra je bila po letu 1077 pod oglejskim patriarhom, ki je priključil svojemu
vrhovnemu cerkvenemu gospostvu še svetno krajiško; izjemen položaj sije ohra¬
nil le Trst. V praksi so pa bili njeni upravitelji od 1106 do 1173 člani družine Span-
heim, nato člani družine Andechs-Meranskih. Tudi tu se ni mogla razviti
dinastična oblast zaradi razbitosti zemljiške posesti.

Goriška je bila prav tako od leta 1077 dalje pod svetno oblastjo oglejskega pa¬
triarha, medtem ko so bile pomembne zlasti zemljiške posesti Goriških grofov;
njihova moč pa se je okrepila šele v drugi polovici 13. stoletja in je tedaj položila
temelje njihovega deželnega gospostva ob Soči in na Krasu.

V12. In 13. stoletju, tj. ob začetku kovnic na slovenskem ozemlju, niso vzpo¬
stavili kovanje novcev tedanje vojvode na Koroškem in Kranjskem oziroma kra¬
jinski knezi ali deželni grofje nastajajočih drugih dežel. Kovno pravico so imeli
posamezni cerkveni in posvetni fevdalci za svoje posesti in ne zaradi morebitne
širše upravne funkcije v kaki nastajajoči deželi. Toda svoje posesti so imeli v več
nastajajočih deželah isti cerkveni in posvetni fevdalci. Zato kaže uresničevanje
njihove pravice do kovanja novcev obravnavati ne glede na območje posameznih
nastajajočih dežel, temveč preprosto za celoto njihovih posesti na tedanjem slo¬
venskem ozemlju. Pravico do kovanja so si pridobili ne glede na to, v katero na¬
stajajočo deželo je spadala njihova posest in kje so uporabljali kovnice.

Takšna slika se je začela spreminjati ob koncu 13. stoletja. V prehodnem ob¬
dobju se je zgolj kot epizoda pojavila vključitev večine Štajerske v okvir Madžarske
države in nato takorekoč vseh posvetnih posesti na Štajerskem, Koroškem in
Kranjskem pod Otokarjem Premislom v okvir Češke države. Toda potem, ko so
Habsburžani pridobili leta 1282 Štajersko in Kranjsko, leta 1335 Koroško in leta
1363 Tirolsko, so prav hitro poskrbeli za uveljavitev enotnosti posameznih dežel.
Ta se je med drugim začela odražati tudi v pojavu deželnega denarja. Namesto da
bi posamezni cerkveni in posvetni fevdalci vzpostavili kovanje denarja za svoje
posesti, so Habsburžani vzpostavili kovanje denarja za svoje dežele. Vsaka dežela
je imela značaj nekakšne vazalne države v okviru cesarstva. Kot takšno je mogoče
šteti tudi Goriško, ki se je osvobodila oglejske nadoblasti in ki do leta 1500 ni bila
pod Habsburžani, temveč so ji načelovali Goriški grofje, ali Celjsko kneževino, ki
pa je obstajala praktično zunaj habsburških dežel le od leta 1436 do 1456.

Iz navedenega sledi, da je pri numizmatiki slovenskega srednjega veka koristno
razlikovati v prvem obdobju novce različnih cerkvenih in posvetnih fevdalcev, ki
so pridobljeno kovno pravico izrabljali pretežno za potrebe svojih posesti, v dru-

119

Urejanjedomačega srednjeveškega denarja na slovenskem ozemlju po fevdalnih enotah

gem obdobju pa novce posameznih dežel kot nekakšnih državno-pravnih enot.
Poleg tega so se seveda pojavljali na delih slovenskega ozemlja, ki so bili blizu Be¬
neške države ter Madžarske države, še tamkajšnji novci, ki so imeli svoj izvor
zunaj slovenskega ozemlja ter so se na njem pojavljali.

9.4. Posesti cerkvenih fevdalcev na slovenskem ozemlju v srednjem veku

Seznam cerkvenih fevdalcev na slovenskem ozemlju in kovnic, ki so jih upora¬
bljali, je naslednji:

1. Salzburški nadškofje (kovna pravica iz leta 996): kovnica Breže (Friesach)
na Koroškem, Ptuj (Pettau), Brežice (Rann) in Rajhenburg (Reichenburg)
na Štajerskem. Sicer so pa imeli zunaj slovenskega ozemlja še kovnico Lau-
fen na Bavarskem in seveda v samem Salzburgu.

2. Freisinški škofje (ni podatkov o kovni pravici): kovnica Otok (Gutenwert)
na Kranjskem.

3. Bamberški škofje (kovna pravico iz leta 1060): kovnici Beljak (Villach) in
Grebinj (Griffen) na Koroškem.

4. Krški škofje (verjetno uzurpirana kovna pravica): kovnice Krka (Gurk) na
Koroškem, Pilštajn (Peilenstein) na Štajerskem in uslužnostno Sv. Križ
(Heiligenkreuz) na Kranjskem.

5. Oglejski patriarhi (kovna pravica iz leta 1029): kovnice Oglej (Acquileia),
Videm (Udine), Čedad (Cividale) in Gumin (Gemona).

6. Tržaški škofje

7. Briksenški škofje (kovna pravica iz leta 1179): ni znano, ali so to kovno pra¬
vico kdajkoli izrabili na svojem sedežu ali na posestvih, ki so jih imeli na
slovenskem ozemlju (np. Bled).

9.5. Posesti posvetnih fevdalcev na slovenskem ozemlju v srednjem veku

Seznam posvetnih fevdalcev na slovenskem ozemlju in kovnic, ki so jih upora¬
bljali, je naslednji:

1. Spanheimi: kovnice Št. Vid (St. Veit) in Velikovec (Volkermarkt) na Koro¬
škem, Ljubljana (Laibach), Kamnik (Stein), Čatež pri Brežicah (Saaz) in Sv.
Križ (Heiligenkreuz) na Kranjskem ter Slovenj Gradec (Windischgratz) na
Štajerskem.

120

Urejanjedomačega srednjeveškega denarja na slovenskem ozemlju po fevdalnih enotah

2. Babenberžani kovnica Gradec (Graz) in Ptuj (Pettau) na Štajerskem, svojo
kovnico so pa imeli še v Oberzeiring-u ter uporabljali kovnice v Kamniku
(Stein) in Otoku (Gutenwert) na Kranjskem.

3. Andechs-Meranci: kovnice Slovenj Gradec (Windischgratz) na Štajerskem,
Kamnik (Stein) in Otok (Gutemvert) na Kranjskem.

9.6. Vladarji na slovenskem ozemlju v srednjem veku

1. Madžarski kralji na zasedenem Štajerskem: kovnica v Gradcu (Graz) in ver¬
jetno še v Oberzeiringu. Že od samega začetka so pa zaposedali Prekmurje
in ga opremljali z običajnimi novci, ki so bili sicer izdani za Madžarsko.

2. Češki kralj Otokar II. Premisi: kovnice v Gradcu (Graz) in Slovenj Gradcu
Windischgratz na Štajerskem, Kostanjevica (Landestrost) na Kranjskem,
Velikovec (Volkermarkt) na Koroškem

3. Habsburžani po pridobitvi Štajerske leta 1282: kovnica Gradec (Graz) in
Oberzeiring na Štajerskem; po pridobitvi Kranjske leta 1282 in Koroške
leta 1335 je njihova glavna kovnica na Dunaju (Wien), za Tirolsko pa v
Hallu.

4. Goričani: kovnica Lienz na Tirolskem in Obervellach na Koroškem. Od
konca 13. stoletja do leta 1500 jih lahko štejemo kot nosilce oblasti v po¬
sebni državno-pravni enoti, ki ni spadala pod Habsburžane.

5. Celjani: kovnica v Celju med leti 1454 iz 1456. Ker so bili Celjani državni
knezi, jih lahk štejemo kot nosilce oblasti v posebni državno-pravni enoti,
ki ni spadala pod Habsburžane.

121

122

Načelne funkcije denarja z zornega kota uporabe njegovih vrst na slevenskem ozemlju

10. Načelne funkcije denarja z zornega kota uporabe
njegovih vrst na slovenskem ozemlju

10.1. Razumevanje načelnih funkcij denarja

Po spoznanjih ekonomske teorije ima denar več funkcij in ni nujno, da vse te
funkcije na določenem ozemlju in v določenem obdobju opravljajo ista denarna
telesa, ki so zanimiva za numizmatike. Zato si v nadaljevanju najprej oglejmo, ka¬
tere so teoretično glavne funkcije denarja, in nato postopoma, kako je mogoče
opredeliti tiste vrste denarja, ki so uresničevale posamezno funkcijo na sloven¬
skem ozemlju v njegovem zgodovinskem razvoju.

Funkcije denarja so v ekonomski teoriji v glavnem pojasnjene takole:

1. Funkcija splošnega merila vrednosti ali splošnega ekvivalenta; zahvaljujoč
se denarju lahko najrazličnejše vrste blaga med seboj primerjamo, ne da bi
poznali menjalna razmerja med njimi, ker povsem zadošča, da poznamo
menjalna razmerja med blagom in denarjem, tj. ceno.

2. Funkcija menjalnega posrednika ali cirkulacijskega sredstva; zahvaljujoč
se denarju so odpravljene nevšečnosti neposredne ali verižne menjave, ker
povsem zadošča, da ljudje zamenjajo svoje blago za denar, tega pa lahko
spet brez težav zamenjajo za drugo blago.

3. Funkcija plačilnega sredstva; zahvaljujoč se denarju je mogoče plačevati
davke in druge dajatve, dajati darila, dajati posojila in poravnavati dolgove,
kar hkrati pomeni, da je tudi menjavo mogoče opraviti že na podlagi
obljube plačila v denarju in da gre denar od kupca k prodajalcu lahko celo
šele čez čas in ne že ob menjavi blaga. Številni teoretiki denarja takšno
funkcijo denarja ne obravnavajo posebej, temveč kot sestavino funkcije
menjalnega posrednika in govorijo preprosto o plačilnem sredstvu celo
tedaj, ko imajo v mislih zgolj menjalni posrednik. Pravno gledano je denar
res zgolj plačilno sredstvo, medtem ko ima z ekonomskega vidika več funk¬
cij. Pravno gledanje je zastopano tudi pri govoru o zakonitem plačilnem
sredstvu.

4. Funkcija hranilca vrednosti ali zaklada; zahvaljujoč se denarju je mogoče
prekiniti menjavo blaga, in sicer potem, ko je prodajalec prišel do denarja,

123

Načelne funkcije denarja z zornega kota uporabe njegovih vrst na slevenskem ozemlju

kar pomeni, da nekateri želijo denar zgolj zato, da bi v njem hranili prid¬
obljeno vrednost.

Funkcijo splošnega ekvivalenta lahko uresničuje denar, ne da bi bila sploh pri¬
sotna denarna telesa; zadošča spoznanje o njegovem obstoju in o vrednosti de¬
narnih teles, kasneje, ko ni več mogoče govoriti o vrednosti denarnih teles, pa
spoznanje o kupni moči denarja. Za uresničevanje ostalih funkcij pa so vsaj nekdaj
bila denarna telesa neizbežna, tj. kovani in papirnati denar, medtem ko jih v sod¬
obnosti lahko zamenja knjižni denar. Toda celo tedaj, ko so denarna telesa še bila
neizbežna, so bili poznani številni denarni nadomestki, npr. čeki, menice in celo
kratkoročne obveznice, ki so omogočali uresničevati funkcijo menjalnega posred¬
nika ali funkcijo plačilnega sredstva brez prisotnosti pravih denarnih teles, tj. ko¬
vanega ali papirnatega denarja. Prav tako za funkcijo zaklada niso vedno potrebna
ravno denarna telesa, saj jo zlasti v kasnejši dobi lahko uresničujejo tudi knjižni
denar ali vrednostnice kot so obveznice in delnice, če že posebej ne opozarjamo
na različne vrste realnega premoženja.

V sodobnosti je vedno jasno opredeljen denar, ki na določenem območju v do¬
ločenem obdobju nastopa kot zakonito plačilno sredstvo in gaje vsak dolžan vzeti,
medtem ko se drugačen denar jemlje na podlagi običaja in ima samo fiduciaren
značaj. Takšne rešitve so v načelu obstajale tudi v preteklosti, čeprav tedaj ni bilo
vedno mogoče govoriti ravno o pravnem urejevanju ustrezne problematike. Ven¬
dar tisti denar, ki nastopa v določenem obdobju kot nekakšno zakonito plačilno
sredstvo in potemtakem pokriva tudi funkcijo splošnega menjalnega posrednika,
še ne opravlja nujno istočasno tudi funkcijo splošnega ekvivalenta in zlasti ne
nujno funkcijo zaklada. Tako je npr. v času velike inflacije po prvi svetovni vojni
v Nemčiji s funkcijo splošnega ekvivalenta nastopal dolar (ali zlato), vendar se je
plačevalo v markah, kar pomeni, da je bil menjalni posrednik drugačen denar kot
tisti, ki je uresničeval funkcijo splošnega ekvivalenta. Tudi pri nas je v časih, ko
smo imeli še lastno valuto, ki je bila podvržena domači inflaciji, tisti, ki je želel
zavarovati svojo terjatev, to izrazil npr. v nemških markah, toda prejemal je zneske
v domači valuti ob upoštevanju njenega takratnega tečaja z marko. To je spet po¬
menilo, da je v funkciji plačilnega sredstva nastopal drugačen denar kot v funkciji
splošnega ekvivalenta. Primeri so seveda lahko tudi drugačni. Obstaja lahko npr.
dogovor, da so zneski, ki so izraženi v enotah zakonitega plačilnega sredstva, za¬
radi takšnih ali drugačni razlogov izplačani v tuji valuti, kar pomeni, da v kon-

124

Načelne funkcije denarja z zornega kota uporabe njegovih vrst na slevenskem ozemlju

kretnem primeru opravlja domači denar funkcijo splošnega ekvivalenta, medtem
ko tuji denar opravlja funkcijo plačilnega sredstva. Daje funkcija zaklada prepuš¬
čena takšnemu denarju, ki bolje ohranja svojo vrednost kot siceršnje zakonito
plačilno sredstvo, pa je v naših preteklih razmerah nakazoval porast deviznega
varčevanja in zlasti hranjenja tujih plačilnih sredstev v domačih blagajnah. V sod¬
obnosti se pa funkcija zaklada zlasti rada širi v posedovanje povsem varnih ob¬
veznic, ki se celo obrestujejo, kar za hrambe denarnih teles ne velja. Še raje se pa
funkcija zaklada širi v posedovanje delnic, ki ob sicer večjem tveganju lahko omo¬
gočajo še večje oplojevanje zneskov kot zgolj z običajnimi obrestmi.

Ker se ukvarjamo z numizmatiko, kaže še dodati, da so za numizmatiko zani¬
mive le funkcije tistega denarja, ki je opravljal svoje funkcije v preteklosti in ne
tistega, ki opravlja svoje funkcije v sedanjosti. Tudi ljubiteljsko numizmatiko v
sedanjosti npr. ne zanima več sedaj veljavni kovani ali papirnati denar, ker je zanj
po njegovi imenski vrednosti nekaj mogoče kupiti, ali veljavne obveznice in del¬
nice, ker je iz njih mogoče pričakovati kake dohodke ali jih je mogoče prodati na
borzi vrednostnic, temveč jo vsa ta denarna telesa in na denar oprta telesa zani¬
majo le v vlogi nekakšnih zgodovinskih listin z določenim pomenom v preteklosti,
kar ustvarja njihovo ljubiteljsko vrednost.

10.2. Zgodovinski pregled držav na slovenskem ozemlju, katerih denar se
je pojavljal na njem

Če je uporaba denarja na določenem območju večinoma povezana z obstojem
tamkajšnje države, je pač koristno, če si najprej ogledamo, katerim državam je
nekoč pripadalo sedanje slovensko ozemlje. Pri tem bomo na tem mestu zane¬
marili države pred prihodom prednikov Slovencev, kasnejše države na tem ozem¬
lju pa imenovali poenostavljeno in ne s precej daljšimi uradnimi ali opisnimi
nazivi.

Kot je znano, so predniki Slovencev naselili do leta 580 Pomurje, do leta 588
zgornje Posavje, do leta 591 zgornje Podravje in do leta 600 Vipavsko dolino, med¬
tem ko so šele leta 720 naselili Goriška Brda, Beneško Slovenijo in Posočje ter do
leta 811 spodnjo Panonijo (med Dravo in Blatnim jezerom). Od vsega tega ozemlja
zajema sedanja Slovenija le večji del.

Ob naseljevanju je tisto ozemlje, ki ga v nadaljevanju označujemo kot slovensko
ozemlje, v glavnem pripadalo še Bizantinski državi, ki pa na njem ni več mogla
vzdrževati svoje oblasti. To so preprečevali zlasti novi narodi, ki so se priseljevali

125

Načelne funkcije denarja z zornega kota uporabe njegovih vrst na slevenskem ozemlju

in skušali na zasedenem ozemlju vzpostaviti svojo oblast. Tako je tudi do leta 745
poznana Karantanija kot samostojna kneževina, vendar je od slovenskega ozemlja
obsegala le neznatni košček sedanje južne Koroške in zahodne Štajerske. Večina
slovenskega ozemlja je bila tedaj še v okviru Avarske (Obrske) države, jadranski
predel, zahodna Notranjska, Vipavska dolina in Posočje pa v okviru Langobardske
države. Toda že leta 745 je postala Karantanija zgolj avtonomna vazalna plemen¬
ska kneževina v okviru Frankovske države, v začetku posredno prek svoje odvis¬
nosti od Bavarske, leta 788 pa neposredno. Leta 776 je v okvire Frankovske države
prišlo Posočje in leta 788 jadranski predel ter zahodna Notranjska in Prekmurje.
Tako lahko ugotovimo, da je že pred kronanjem Karla Velikega za cesarja Fran¬
kovske države slovensko ozemlje bilo v celoti sestavni del te države.

Leta 817 je prišlo do prve razdelitve Frankovske države, pri čemer je večina slo¬
venskega ozemlja pripadla Vzhodnofrankovski državi, tj. kasnejši Nemški državi,
medtem ko so Srednjefrankovski državi od slovenskega ozemlja pripadli jadranski
predel, zahodna Notranjska, Vipavska dolina in Posočje. Res pa ta razdelitev ni
bila takoj uresničena. Medtem je namreč izbruhnila vstaja Ljudevita Posavskega
, ki je odložila izvedbo delitve. Ko je vstaja propadla, tj. po letu 820, je Karantanija
izgubila značilnost avtonomne vazalne plemenske kneževine ter je postala pre¬
prosta upravna enota Frankovske države in od leta 826 dalje Vzhodnofrankovske
države, kajti šele tedaj je ta prevzela resnično oblast na njej pripadajočem ozemlju
in s tem tudi večino slovenskega ozemlja; na manjšem delu, ki je pripadel Itali¬
janski državi, je oblast bila prevzeta že prej, leta 822. Takšno stanje je obstojalo
do vpada Madžarov. Kocljeva kneževina, ki je od slovenskega ozemlja obsegala
Prekmurje in vzhodno Štajersko, je takorekoč zgolj epizoda; trajala je namreč le
od od leta 869 do leta 874.

Leta 907 je v okvir Madžarske (Ogrske) države ali vsaj pod njeno nadzorstvo
prišlo skoraj celotno slovensko ozemlje, razen južnega dela, ki je ostal v okviru
Srednjefrankovske države. Ta del je prešel v okvir Vzhodnofrankovske države šele
leta 952, med letom 955 in 1000 pa je tudi Madžarska država izgubila slovenska
ozemlja razen Prekmurja. Takšna razdelitev slovenskega ozemlja med Nemško
(oziroma kasnejšo Avstrijsko) državo in Madžarsko državo je v glavnem ostala
nespremenjena do ustanovitve Jugoslavije leta 1918.

Do sprememb pa je prišlo na jadranskem delu slovenskega ozemlja, kjer sta pre¬
šla v okvir Beneške države Koper in Izola leta 1279 ter Piran leta 1283; v tem
okviru so ti kraji ostali do leta 1797. Beneška država pa je širila svoje ozemlje na

126

Načelne funkcije denarja z zornega kota uporabe njegovih vrst na slevenskem ozemlju

račun Nemške države tudi še kasneje; leta 1420 je pridobila Posočje in ga obdržala
do leta 1509. Leta 1797 po propadu Beneške države je jadranski del slovenskega
ozemlja bil vključen v Nemško državo, vendar je leta 1806 pri glavnini slovenskega
ozemlja prišlo do takšne spremembe, da ni več spadalo v okvir Nemške države,
temveč samo v okvir Avstrijske države, ki se je oblikovala formalno že dve leti
preje kot del Nemške države. Pred tem Avstrijske države še ni bilo, temveč so le
več dežel v okviru Nemške države povezovali isti vladarji iz rodbine Habsburža¬
nov. Leta 1711 se je sicer v listinah prvikrat pojavil naziv Avstrijska monarhija,
vendar je bila to le oznaka personalne unije več enot v okviru Nemške države. Od
leta 1806 dalje slovensko ozemlje ni bilo več vključeno v okvir Nemške države. V
letih 1809 do 1813 so pa vsa Kranjska, del Koroške, Goriška in jadranski del slo¬
venskega ozemlja bili sestavni deli Francoske države, v okviru Avstrijske države
je ostala le Štajerska in del Koroške. Po letu 1813 so bili vsi ti deli spet vključeni
v Avstrijsko državo in so v njem ostali do ustanovitve Jugoslavije leta 1918.

Če na kratko povzamemo, ugotovimo, daje slovensko ozemlje do leta 1918 vsaj

Brž ko želimo spoznanja o pripadnosti k posameznim državam povezovati z
ugotovitvami o denarnih telesih, ki so na določenem območju opravljala funkcije
denarja, pa je treba opozoriti na troje dejstev: prvo se nanaša na razumevanje fev¬
dalne države, drugo na pravico kovanja, tretje pa na delno univerzalnost denarja,
ki ga ne ovirajo državne meje.

Fevdalno državo gotovo ni mogoče razumeti tako kot današnjo državo; to velja
zlasti za tako veliko državo kot je bila Frankovska in kasneje Nemška država.

127

Načelne funkcije denarja z zornega kota uporabe njegovih vrst na slevenskem ozemlju

Osrednja oblast je namreč bila v njej močno oslabljena in so določene državne
funkcije bile vezane s teritorialnim zemljiškim gospodstvom. Sele od 13. stoletja
dalje se je kot državnopravni pojem začela kristalizirati dežela, in sicer v tem večji
meri, čim več je obsegala enotnega in neposredno dinastu podložnega ozemlja,
oziroma čim manj je ozemlje dežele bilo raztrgano po velikih imunitetnih okrajih
svetnih in cerkvenih zemljiških gospodov ali po obsežnem lastnem imetju svet¬
nega plemstva. Zemljiškoposestne razmere nam pojasnijo, zakaj se je na Štajer¬
skem in deloma na Koroškem dinastična oblast hitreje razvijala, se na Goriškem
počasi pripravljala, na Kranjskem pa dolgo ni mogla zaživeti. Šele Habsburžani,
ki so od leta 1438 dalje sedeli na volilnem cesarskem prestolu Nemške države, so
dobili polno možnost, da izvršujejo vso oblast pri nas kot deželni knezi in da si
podrede še zadnje cerkvene kneze. Naše dežele so praktično spadale pod Nemško
državo le toliko, kolikor so bili Habsburžani vezani navzgor kot državni knezi.

Če je že denar kot splošni ekvivalent v večji meri vezan na rešitve, ki upoštevajo
obstoj določene države, je denar kot menjalni posrednik, plačilno sredstvo in zlasti
kot zaklad bolj pod vplivom gospodarskih okoliščin. V takšnih funkcijah se je na
slovenskem ozemlju pojavljal tudi denar, ki ni bil v nikaki zvezi z državami, v ka¬
tere je bilo vključeno slovensko ozemlje ali na katere je mejilo. Tu ne mislimo samo
na pritok denarja iz drugih, bolj oddaljenih dežel v okviru Nemške države, temveč
tudi na holandske tolarje, ki so bili kovani za Levant, papeške paole, španske reale
ali poljske groše. Vendar se bomo v nadaljevanju omejili le na temeljne primere.

10.3. Vrste denarja v zgodovini slovenskega ozemlja s funkcijo splošnega
ekvivalenta

V tem primeru nikakor ne smemo obiti bizantinski denarni sistem. V 4. stoletju
je cesar Konstantin uvedel kot izhodišče denarne ureditve zlatnik s težo 1/71
funta (libre); v naši sedanji utežni meri je bil funt enak 327,5 gramom. Vrednost
zlatnika naj bi bila nespremenljiva, od tod tudi njegovo ime »solidus«; spreminja¬
nje vrednosti vseh treh denarnih kovin, tj. zlata, srebra in bakra, naj bi se odražalo
le na količinskih razmerjih srebrnih in bakrenih kovancev do zlatega. Poleg zla¬
tega solida se je uporabljala srebrna silikva, ki je bila enakovredna 1/24 so-
lida. Bakreni denar je imel različne imenske vrednosti, značilni pa so bili težki
foliji. Solid (solidus) z ustreznimi nižjimi denarnimi predstavniki je bil brez dvoma
splošni ekvivalent tudi na tistem delu slovenskega ozemlja, ki je spadal še pod
Langobardsko državo, saj so na njem ostali celo prejšnji rimski državljani, ki so

128

Načelne funkcije denarja z zornega kota uporabe njegovih vrst na slevenskem ozemlju

ga bili vajeni. Za ostali, večinski del tega ozemlja pa tega ne moremo več trditi,
saj so se na njem izmenjali prebivalci.

Kasneje je Karl Veliki v Frankovski državi vpeljal denarno ureditev z izhodiščem
v funtu srebra kot utežni enoti; ni natančno znano, koliko je ta funt znašal v se¬
danji utežni meri, nekateri navajajo 367 gramov. Tako opredeljeni funt (libra) je
bil razdeljen na 20 šilingov (soldov), vsak šiling pa na 12 pfenigov (denari-
čev); funt je torej obsegal 240 pfenigov. Ker so pa več stoletij kovali le pfenige
kot najnižjo denarno enoto, saj kaj več v prevladujočem naturalnem gospodarstvu
s počasi nastajajočimi lokalnimi trgi niti ni bilo potrebno, a prav tako ni bilo na
razpolago večje količine denarne kovine, se je začel pojavljati pfenig kot splošno
merilo vrednosti oziroma vrednost pfeniga kot splošna mera vrednosti. To
pomeni, da sta funt in šiling v začetku nastopala le kot računski enoti, saj zanju
ni bilo nikake predmetne predstave. Funt in šiling sta kot denarni enoti zaživela
šele mnogo kasneje in sta npr. v Veliki Britaniji obstajala celo do pred nekaj leti,
ko je bila tudi tam uvedena nova decimalna ureditev. Za slovensko ozemlje, ki je
spadalo v Nemško državo, lahko rečemo, da so se na njem pfenigi kot splošni
ekvivalent začeli pojavljati z veliko zamudo šele od srede dvanajstega stoletja dalje,
ko so začele delovati domače kovnice. Zaradi trgovine z Bizantinsko državo, ki se
je tedaj ponovno začela razvijati, pa je na vseh območjih, ki so jim bila bliže, tj.
praktično celo v vsej kasnejši Avstrijski državi, pojavljala potreba tudi po večji de¬
narni enoti kot so bili pfenigi. Takšna denarna enota je tedaj v mednarodni trgo¬
vini bil bizantinski solid. Tedanjem vrednostnem razmerju med srebrom in zlatom
je solidu ustrezalo 30 pfenigov. To je povzročilo, da so na teh območjih Nemške
države namesto malega šilinga (solidus brevis), ki je štel samo 12 pfenigov, upo¬
rabljali kot računsko enoto veliki šiling (solidus longus), ki je štel 30 pfenigov.
Funt je potemtakem na tem območju štel le 8 velikih šilingov po 30 pfenigov in
ne 20 malih šilingov po 12 pfenigov, še vedno pa 240 pfenigov. Druga posebnost,
kije bila povezana z dejstvom, da v notranji trgovini ni bilo prave predmetne pred¬
stave za funt in šiling, pa je bila, da so večje zneske v pfenigih izražali ne tako, da
bi te denarne enote šteli, temveč tako, da so jih tehtali. K temu je po svoje pripo¬
moglo tudi postopno zmanjševanje njihove teže zaradi obrabe in z radi špekulacij
pri njihovem kovanju, a tudi pri njihovi uporabi, ko so težji primerki hitro zapustili
plačilni promet ter so se v njem zadrževali le lažji. Vendar se kot utežna enota v
tem času ni več pojavljal funt, temveč marka. Kolnska marka je v 11. stoletju teh¬
tala 233,8 gramov, če jo izrazimo v sedanji merski enoti, in se je z razvojem trgo-

129

Načelne funkcije denarja z zornega kota uporabe njegovih vrst na slevenskem ozemlju

vine v Evropi hitro razširila kot utežna enota. Na različnih območjih in v različnih
obdobjih je sicer imela različno težo. Kupoprodajne pogodbe iz tistega časa na slo¬
venskem območju so dovolj zgovorne. Friderik II. Zovneški, ki se od leta 1322
imenuje Celjski, od leta 1342 pa grof Celjski, je npr. leta 1328 od Ulrika pl. Mon-
preissa kupil grad Smlednik za 1012 srebrnih mark. Leta 1351 pa je od Viljema
pl. Scharffenberga (Svibenjskega) kupil grad Krško za 1300 mark oglejskih pfeni¬
gov (M.Smole: Graščine na nekdanjem Kranjskem. Ljubljana 1982, str. 33). V vseh
teh primerih štejejo marke kot utežna enota, zraven pa je dodana vrsta pfenigov
in s tem tudi čistina tistih kovancev, ki jih je bilo treba stehtati.Toda tehtali se
niso samo pfenigi. V tem obdobju se je torej uveljavljala vrednost teže denarnih
enot kot merilo vrednosti in ne konkretna denarna enota kot merilo vrednosti.

V začetku 13. stoletja so se gospodarske razmere začele popravljati v vseh drža¬
vah, v okvir katerih je spadalo slovensko ozemlje, tj. v Nemški, Madžarski in Be¬
neški državi. Zato so v okviru vzpostavljene denarne ureditve začeli kovati tudi
višje denarne enote in ne samo najnižjo, tj. pfenig, kot so jo imenovali v Nemški
državi, ter denarič, kot so jo imenovali v Madžarski in Beneški državi. Najprej je
v obliki srebrnega denarnega telesa zaživel šiling in sicer leta 1203 v Beneški
državi. Tam so namreč imele tedanje najnižje denarne enote - denariči manjšo
vrednost kot pfenigi v Nemški državi ter so nastopali kot dobiž. Šiling je bil v na¬
sprotju z denaričem (ali pfenigom) označen kot veliki ali debeli denar (grosso), od
koder je prišel naziv »groš«. Ker so bili groši prvotno namenjeni potrebam pri za¬
sedbi Carigrada po križarjih, so se imenvali tudi »matapani«, po rtu Matapan v
južni Grčiji. Kasneje so groše kovali tudi na Tirolskem, vendar tam kot dvajset-
kratnik pernerja, ki se je razvil iz pfeniga, ali na Češkem, kjer je ustrezal 12 par-
vijem, tj. pfenigom. Končno je v obliki denarnega telesa zaživel še zlati funt in
sicer z nazivom »goldinar«, ker so ga pač kovali iz zlata. Ker se je to najprej Geta
1252) zgodilo v Firenci, so ga imenovali tudi florentiner ali »forint«. Kasneje je
postal vzorec za beneški »cekin« ali »dukat«, ki so ga kovali od leta 1284 dalje, in
za podoben zlati denar, ki so ga kovali od leta 1325 na Češkem, od leta 1338 na
Madžarskem, od leta 1339 na Koroškem, od leta 1366 na Solnograškem itd. Ker
so se kasneje o njegovi teži in čistini dogovorili v južni Nemčiji, je zlatnik dobil
naziv »renski goldinar«, vendar se je njegova vrednost že začela odmikati od tiste,
ki jo je imel prvotni forint ali dukat. Funt pa je končno zaživel še v obliki srebrnega
telesa. Ker še vedno ni bilo dovolj zlata v prometu, se je odločil tirolski vojvoda
Sigismund leta 1484 izdati srebrni denar, ki bi bil enakovreden tedanjih zlatim

130

Načelne funkcije denarja z zornega kota uporabe njegovih vrst na slevenskem ozemlju

dukatom; sprva se je imenoval goldinarski groš. Kmalu so začeli kovati take srebr¬
nike še drugi. Grofje Schlick iz Joachimstala (Jachymov) na Češkem so jih kovali
po letu 1517 v velikem številu in so jih za razloček od zlatih goldinarjev imenovali
Joachimstaler Gulden ali na kratko »taler« oziroma slovensko »tolar«. Tako bi v
načelu končno lahko zaživela denarna ureditev Karla Velikega, saj so se v lestvici
funt-šiling-pfenig pojavila vsa potrebna denarna telesa: zlatnik (ali tolar kot srebr¬
nik) - groš - pfenig. Vendar je bil razplet drugačen.

Najprej so se začele težave že s samim pfenigom, ki je več stoletij bil edini fizi¬
čni predstavnik denarja in s tem praktično tudi splošni ekvivalent, čeprav je po¬
menil najnižjo denarno enoto in ne izhodišče, kar bi bilo normalno. Zaradi velike
razcepljenosti pri kovanju pfenigov in zaradi interesov, ki so pri tem obstajali, se
je čedalje bolj manjšala čistina in teža posameznega kovanca, s tem pa tudi nje¬
gova vrednost. Pfenig je torej moral imeti oznako časa in kraja, da je lahko na
povsem omejenem območju odigral vlogo splošnega merila vrednosti. V manj¬
šem obsegu je tudi pri šilingu bilo mogoče zapaziti postopno manjšanje njegove
čistine in teže, zlasti pa razlike v negovi vrednosti, če je izhajal iz različnih ob¬
močij. Tako smo prišli še do funta, ki se je začel pojavljati kot zlati goldinar in
kot srebrni tolar. Obe vrsti denarja sta sicer trajneje ohranjale svojo težo in či¬
stino, čeprav so tudi tu obstajale razlike med različnimi kovnicami in med razli¬
čnimi obdobji. Njun temeljni problem pa je bil v tem, da sta bili pravzaprav dve
vzporedni valuti. Če bi predstavljali isto valuto, bi bilo treba te in one kovance
kovati v enakem utežnem razmerju, da bi imeli kovanci z istim imenom tudi
enako vrednost. Proizvajalni in tržni pogoji so se pa pri zlatu in srebru spremi¬
njali. Zato prvotno določeno kovno razmerje kmalu ni več pomenilo enake vred¬
nosti teh in onih kovancev. Ob vsaki spremembi vrednostnega razmerja med
eno in drugo valuto bi bilo treba dati v promet nove kovance v novem utežnem
razmerju. Ker se to navadno ni zgodilo, se je ob vsaki taki spremembi spremenilo
vrednostno razmerje med kovanci iz ene in druge kovine. Čeprav so imeli še na¬
prej ista imena, so predstavljali v resnici različne vrednostne enote in s tem tudi
različne valute. Zato je bilo treba zmeraj določiti, katera valuta je mišljena kot
splošni ekvivalent.

Do začetka 16. stoletja so Habsburžani uspeli združiti pod svojo oblastjo vse
do tedaj fevdalno razdrobljeno slovensko ozemlje z izjemo jadranskega predela
in Prekmurja. To jim je omogočilo poenotiti denarno ureditev, ki se je do tedaj
precej razlikovala v Dolnjeavstrijskih deželah (skupaj s Štajersko, Koroško, Kranj-

131

Načelne funkcije denarja z zornega kota uporabe njegovih vrst na slevenskem ozemlju

sko, Gorico in Trstom) od tiste na Tirolskem. Cesar Ferdinand I. je v prvi polovici
16. stoletja postopoma uredil denarstvo tako, da je povsem opustil funt pfenigov
in je prešel na goldinarsko valuto. Srebrni goldinarski tolar, praktično srebrni
goldinar, ki je obsegal 60 krajcarjev, je bil vzpostavljen kot računska enota,
razlikoval se je pa od nemškega srebrnega državnega tolarja, praktično tolarja, ki
naj bi bil ekvivalent renskemu zlatemu goldinarju in je obsegal 72 krajcarjev. Med¬
tem ko je srebrni tolar postal ekvalent zlatemu goldinarju in je srebrni goldinar
postal računska enota, so se dukati po svoji vrednosti odmaknili od goldinarske
valute ter se spremenili v komercialni denar. Seveda sta se pa tudi tolar in zlati
goldinar glede na težo in gibanje cen zlata oziroma srebra sčasoma odmaknila od
njune začetne vrednosti v razmerju do goldinarja kot računske enote.Ker so pa
ljudje bili vajeni razmišljati v pfenigih kot splošnem ekvivalentu, jim je vsaj v za¬
četku pomagalo spoznanje, da je krajcar enak štirim pfenigom in da 60 krajcarjev
po 4 pfenige spet daje 240 pfenigov v izhodiščni denarni enoti.

Leta 1526, po bitki Madžarov s Turki pri Mohaču, so Habsburžani razširili svojo
oblast na zahodni del Madžarske, tako da je tudi Prekmurje bilo pod njimi, čeprav
še vedno ni spadalo v okvir Nemške države. Toda habsburška denarna ureditev
se tedaj ni razširila tudi na Madžarsko. Tam so še vedno kot splošni ekvivalent
nastopali dukati, ki so bili razdeljeni na 100 denaričev in torej niso več sledili
karolinški ureditvi, po kateri naj bi funt štel 240 denaričev.

Naj omenimo še, da se je v Beneški državi, ki je tedaj obsegala jadranski del slo¬
venskega ozemlja, iz karolinškega funta (libre) razvil ne samo zlati »cekin« ali
»dukat«, temveč tudi srebrna lira, kar nakazuje že njen naziv (lira iz libre). Vendar
je imela lira že od samega začetka bistveno manjšo težo kot istodobni tolar; v 16.
stoletju je bil v Beneški republiki dukat temeljni denar v funkciji splošnega ekvi¬
valenta, ta pa je obsegal 6,4 lir. Vendar je lira bila dalje razčlenjena na 20 soldov,
kar je še vedno ustrezalo karolinški razčlenitvi.

Kupoprodajne pogodbe iz 16. stoletja na slovenskem območju kažejo, da so se
tedaj večje vrednosti izražale v renskih goldinarjih. Tako sta leta 1590 Krištof in
Andrej p. Auersperg prodala gospostvo Hmeljnik (Hopfenbach) Zidu Salomonu
Zaidlerju za 24.000 renskih goldinarjev (M.Smole, cit. delo, str. 183). Nekoliko
kasneje so se vrednotile nepremičnine samo še v goldinarjih, ker so na tem ob¬
močju renski goldinarji povsem izginili. Zanimivo je pa, da se v pogodbah poleg
zneskov v goldinarjih začno pojavljati klavzule, po katerih se ključarina plača v
dukatih, torej v zlatu. Tako je npr. leta 1672 Franc Albert Kheysell prodal gospo-

132

Načelne funkcije denarja z zornega kota uporabe njegovih vrst na slevenskem ozemlju

stvo in grad Bogenšperg (Wagensberg) Janezu Vajkardu Valvasorju za 20.000 gol¬
dinarjev in 200 dukatov ključarine (M.Smole, cit. delo, str. 89).

V18. stoletju in v začetku 19. stoletja pred ustanovitvijo Ilirskih provinc v po¬
gledu vrednotenja stvari, torej denarja kot splošnega ekvivalenta, ni prišlo do bi¬
stvenih sprememb, čeprav v to obdobje spada denarna reforma Marije Terezije,
po kateri je bilo treba kovati iz kolnske marke 20 srebrnih goldinarjev ali 10 to¬
larjev. Z novo opredelitvijo teže tolarja in goldinarja je še vedno štel prvi 2 goldi¬
narja oziroma 120 krajcarjev, toda ob vzpostavitvi konvencije z drugimi nemškimi
državami je bila tolarju zunanja vrednost zvišana za 20%. Tolar je sicer bil glavni
srebrni kovanec na našem ozemlju, vendar je kot splošni ekvivalent v načinu raz¬
mišljanja še vedno nastopal goldinar ne glede na konkretno vrsto in snov denar¬
nih teles, s katerimi je bil uresničen.

Za časa pripadnosti slovenskega ozemlja Francoski državi je bil vpeljan francoski
denar, največ italijanske izdaje v lirah. Vendar so ljudje še vedno jemali goldinarje
kot splošni ekvivalent in z njimi vrednotili stvari, čeprav je nato plačilno sredstvo
bilo drugačno.

Iz časa ponovne pripadnosti slovenskega ozemlja Avstrijski državi, ki je bila od
leta 1806 kot cesarstvo ločena od Nemške države, naj omenimo, daje ta leta 1857
vpeljala enojno srebrno valuto namesto dotedanje vzporedne zlate in srebrne va¬
lute. Iz pol kilograma čistega srebra je bilo treba izkovati 30 tolarjev ali 45 goldi¬
narjev, goldinar je pa razdeljen na 100 krajcarjev in ne več samo 60. Prišlo je
torej ne samo do spremenjenega razmerja med tolarji in goldinarji, temveč so tudi
avstrijski srebrni goldinarji začeli odstopati od srebrnih goldinarjev konvencijske
veljave in so imeli nekoliko manjšo vrednost (1 goldinar konvencijske veljave je
bil vreden 1,05 goldinarjev avstrijske veljave). Tolarje bil enak samo 1,5 goldinar¬
jem ter ni bil več glavni srebrni novec. Končno so se torej pojavili srebrni goldinarji
kot stvarni in ne samo računski denar, kar pa seveda ni v ničemer vplivalo na do¬
tedanji način razmišljanja o vrednotenju dobrin z goldinarji, temveč le na speci-
ficiranje samega merila vrednosti.

Končno je vpeljala Avstrija leta 1892 enojno zlato valuto s krono, ki je bila
razdeljena na 100 vinarjev. Da je bila krona srebrna, ne sme motiti, saj je za
zlato valuto pomembno le, da je zamenljiva za zlato. Tako je torej prišlo do spre¬
membe splošnega merila vrednosti ali splošnega ekvivalenta. Res se pa ljudje še
do leta 1918 niso povsem naučili mislii v kronah in vinarjih ter so raje mislili še
vedno v goldinarjih in krajcarjih.

133

Načelne funkcije denarja z zornega kota uporabe njegovih vrst na slevenskem ozemlju

10.4. Vrste denarja v zgodovini slovenskega ozemlja s funkcijo
menjalnega posrednika

Za obdobje do konca 13. stoletja velja, da so se na slovenskem ozemlju v vlogi
menjalnega posrednika pojavljali srebrni pfenigi in polovični pfenigi iz različnih
domačih lokalnih kovnic, oglejski srebrni denariči in polovični dinariči ter mad¬
žarski srebrni denariči in polovični denariči, zadnji imenovani tudi oboi, mnogo
redkeje pa še kak kovani denar iz drugih držav. Od konca 13. stoletja dalje na slo¬
venskem ozemlju ni več bilo domačih kovnic, zato so na območju severno od
Drave prevladovali kot menjalni posredniki najprej srebrni graški pfenigi, po letu
1409 pa v čedalje večji meri srebrni dunajski pfenigi, južno od Drave pa najprej
zlasti oglejski denariči in po letu 1445 tudi beneški kovanci raznih vrst poleg ko¬
vancev raznih vrst, ki so semkaj prihajali iz drugih predelov Nemške države in od
drugod. Iz Dunaja sta proti koncu 15. stoletja poleg več vrst srebrnega denarja
prihajali v promet tudi dve vrsti zlatega denarja: dukati in renski goldinarji, iz Ti¬
rolske pa prav tako poleg več novih vrst srebrnega denarja še dve vrsti zlatega de¬
narja: dukati in goldinarji. Tudi iz Madžarske so prihajali v promet kot menjalni
posredniki poleg nekdanjih denaričev še zlati goldinarji, srebrni groši itd. V Be¬
neški državi so prihajali v obtok poleg zlatih dukatov, njihovih polovic in četrtin
še razni drugi kovanci.

V prvi polovici 16. stoletja je prišlo do enotne denarne ureditve v vseh habsbur¬
ških deželah, čeprav se je denar koval v več kovnicah in se je nekoliko razlikoval po
svoji izvedbi za različne habsburške dežele. V tem času je v habsburških deželah
krožil zlati denar (dukati in renski goldinarji), srebrni denar ter drobiž . Drobiž ni
imel polne kovinske vrednosti, zato ga z imensko vrednostjo do 5 krajcarjev nihče
ni bil dolžan vzeti v večjem znesku kot 25 goldinarjev. Zlasti v Kranjski deželi pa
je še vedno kot menjalni posrednik bil pomemben beneški denar. Kranjska trgovina
je namreč bila bolj usmerjena k beneškim pokrajinam kot k notranjim habsburškim
deželam. Da ne bi benečanski denar v večji meri prehajal tudi v druge avstrijske
dežele, so imele benečanske lire v njih manjšo vrednost kot v Kranjski deželi, kjer
so bile skorajda neizogibne. To je bistvo takoimenovane »kranjske valute«. Pet lir
je npr. na Kranjskem, v Gorici in Primorju bilo vrednih 67,5 krajcarjev, medtem
ko je na Koroškem in Štajerskem bilo vrednih samo 60 krajcarjev. Določena količina
beneškega denarja je na Kranjskem bila vredna 1 goldinar, zunaj Kranjskega pa po
nemškm tečaju samo 54 krajcarjev. Tako je 100 goldinarjev kranjske veljave v be¬
neškem denarju bilo enakih 90 goldinarjem nemške veljave. Na Kranjskem je tako

134

Načelne funkcije denarja z zornega kota uporabe njegovih vrst na slevenskem ozemlju

v tistem času obstajal drugačen denar vlogi splošnega ekvivalenta kot v vlogi me¬
njalnega posrednika. V vlogi menjalnega posrednika je pogosto nastopal kar be¬
neški denar. To je vidno tudi iz nekaterih konkretnih listin. Tako je npr. dvorec
Dobravica (Guttenhof) Regina Terezija Nettenhost z desetimi kmetijami vred pro¬
dala leta 1707 kostanjeviškemu samostanu za 4.530 goldinarjev deželne oziroma
3.939 goldinarjev nemške veljave (M.Smole, cit. delo, str. 134).

Po denarni reformi Marije Terezije v 18. stoletju so se od zlatnikov še vedno
kovali dukati, večkratni dukati in delni dukati, od srebrnikov tolarji in delni tolarji,
dvajsetice, sedemnajstice, desetice, sedmice, petice in groši, a tudi bakreni drobiž
od krajcarja navzdol. Krajcar se je delil na 4 pfenige, pfenig na 5 vinarjev. V to
dobo spadajo tudi izdaje bankovcev iz leta 1759,1762,1771,1784,1796,1800
in 1806, dokler ni prišlo do državnega bančnega bankrota leta 1811. Papirnati
denar je bil očitno tudi menjalni posrednik, vendar ne splošni ekvivalent. Naj v
tej zvezi navedemo kot primer, da je leta 1808 Viljem I. knez Auersperg prodal
dvorec Zverinjak, pristavo v Fužinah, ljubljanskemu trgovcu Francu Ksaverju Do-
minianu za 14.000 goldinarjev, ta pa je kupnino poravnal s 500 dukati in 91.150
goldinarji v dunajskih bankovcih. (M.Smole, cit. delo, str. 572).

V času Ilirskih provinc je kot menjalni posrednik prevladoval tedanji italijanski
denar: zlatniki, srebrniki in drobiž. Slovensko ozemlje, ki je bilo tedaj v okviru
Avstrijske države, pa je od leta 1912 dobilo denar nove dunajske veljave. Ta sicer
ni vplivala na dotedanji zlati in veliki srebrni denar, pač pa se je pojavilo več vrst
manjšega srebrnega denarja in bakrenega denarja.

Po letu 1848 so se v glavnem pojavljale ločene serije novcev za Avstrijsko in
Madžarsko državo, ki so obsegale goldinarje in krajcarje. Samo v Avstrijski državi
pa so bili kovani tudi tolarski kosi. Od komercialnega denarja so se ločeno za obe
državi pojavljale razne vrste zlatnikov. Po letu 1892 so se pojavljale ločene serije
kovancev za Avstrijsko in Madžarsko državo, ki so obsegale vrednosti v zlatu, v
srebru ter drobiž. Papirnati denar pa je bil za obe državi skupen, če izvzamemo
razne zasilne izdaje.

10.5. Vrte denarja v zgodovini slovenskega ozemlja s funkcijo plačilnega
sredstva

Denar, ki je na slovenskem ozemlju opravljal funkcijo plačilnega sredstva, se v
glavnem ni razlikoval od denarja, ki je tamkaj v istem času opravljal funkcijo me¬
njalnega posrednika. Vendar so se razlike tudi pojavljale.

135

Načelne funkcije denarja z zornega kota uporabe njegovih vrst na slevenskem ozemlju

Kot nam je poznano iz obravnave denarja kot splošnega ekvivalenta, so na slo¬
venskem ozemlju v 15. stoletju in celo v delu 16. stoletja še vedno obstajala vred¬
notenja in plačila v funtih pfenigov. Primeri kupoprodajnih pogodb za
nepremičnine se šele od sredine 16. stoletja dalje naslanjajo na renske goldinarje
in kasneje goldinarje nasploh. Nasprotno so pa v posojilnih pogodbah že dosti
preje vzpostavljeni zneski v zlatem denarju. Tako sta npr. Elizabeta in Herbert
Auersperg grad Blagovica (Glogowitz) leta 1414 zastavila Ani pl. Schaerfenberg
in njenemu sinu Viljemu za posojilo v znesku 900 cekinov (M. Smole, cit. delo,
str. 84). Imamo pa tudi primer, ko je kot plačilno sredstvo nastopal povsem tuj
denar. Tako je bil npr. Janez Karol Cobenzl kot lastnik gospostev Logatec (Loitsch)
in Jama pri Postojni (Luegg) popolnoma zadolžen. Umrl je kot avstrijski poslanik
na Nizozemskem. Njegov sin Ludvik pa je leta 1779 poravnal očetove dolgove v
znesku 36.000 srebrnih britanskih guldnov (brabantskih goldinarjev), nakar so
mu očetovi upniki izročili alodialno posest (M. Smole, cit. delo, str. 199, 267).

Denar v funkciji plačilnega sredstva lahko zasledujemo tudi v Visoški kroniki
pisatelja Ivana Tavčarja, ki odraža življenje ob koncu 17. stoletja v Poljanski dolini.
Iz nje povzemamo samo to, da je oče Jeremija kot doto svoji hčerki Margareti
obljubil dvesto beneških cekinov, katerim bo priložil še sto beneških kron. Škof
Albert Sigismund je obsodil vsakega podložnika, ki je sodeloval pri pobijanju je¬
lenov na plačilo sto in dvajset tolarjev. Loški škof Vid Adam je zastavil Polikarpu
Khallanu dve lepi kmetiji na Visokem za dva tisoč nemških goldinarjev in dal mla¬
demu proštu od sv. Jakoba za namene novega samostana deset renskih goldinar¬
jev itd. Šele potem, ko poznamo zgodovinski razvoj denarja na našem ozemlju,
lahko prav razumemo celo takšne navedbe v našem leposlovju.

10.6. Vrste denarja v zgodovini slovenskega ozemlja s funkcijo zaklada

Predvsem moramo razlikovati denar v takšni funkciji od takoimenovanih za¬
kladnih najdb starega denarja, tj. kasneje odkritih večjih količin starega denarja
na enem samem mestu, za katerega pred tem tamkajšnji ljudje sploh niso vedeli,
ker so ga pač nekdaj vzidali ali zakopali tisti, ki so umrli, ne da bi komurkoli izdali
skrivališča. Denar v funkciji zaklada nasprotno služi ljudem, ki denar prihranijo
in le njegovo uporabo prestavijo na kasnejši čas ali jo zavestno omogočajo svojim
naslednikom. Z današnjega zornega kota je jasno, da najbolje nastopa v funkciji
zaklada le takšen denar, ki ohranja nespremenjeno svojo kupno moč ali jo celo
povečuje, pri čemer ni ravno nujno, da je to enak denar kot sicer doma služi kot

136

Načelne funkcije denarja z zornega kota uporabe njegovih vrst na slevenskem ozemlju

splošni ekvivalent, menjalni posrednik ali plačilno sredstvo. Takšno funkcijo imajo
lahko tudi plemenite kovine.

V zgodnjem srednjem veku tedaj razpoložljivi denar gotovo še ni odigral po¬
membnejšo vlogo kot zaklad. Iz splošne gospodarske zgodovine je poznano, da
so tudi pri tedanjih fevdalcih zakladi večidel sestajali iz luksuzne posode in okra¬
sja. Sicer so si pa raje raje oskrbeli ustrezne nepremičnine, zlasti zgradbe kot da
bi nabirali zlatnike.

V manjvrednih kovancih, ki niso iz plemenitih kovin, gotovo nihče nikoli ni
videl zaklada, pač pa preje v srebrnih in zlasti v zlatih kovancih. Sčasoma se je raz¬
merje med vrednostjo zlata in srebra spreminjalo. V začetku srednjega veka se je,
podobno kot v starem veku, sukalo okoli 1:10, kasneje 1:12, vendar z velikimi
občasnimi odmiki, tudi do 1: 20 (leta 1337). Po odkritju Amerike se je umirilo
okoli 1:15. Relativni dvig vrednosti zlata v primerjavi z vrednostjo srebra je pri¬
pomogel k temu, da so tudi v funkciji zaklada začeli v večji meri nastopati zlati
kovanci, zlasti tiste njihove vrste, ki so bile v dolgi dobi poznane s svojo enako
težo in čistino. To pa je ravno značilnost dukatov, ki so bili predvsem priljubljeni
zaradi znatne čistine 987/1000 in čiste teže 3,4 gramov, ki je nespremenjena
ostala v vseh stoletjih njihovega nastajanja. To pa ne velja npr. za renske goldi¬
narje, ki so imeli leta 1386 čisto težo 3,39 g, leta 1490 2,53 g in leta 1550 2,48 g.
Zato so tudi v Sloveniji ljudje raje hranili npr. madžarske zlate goldinarje in ne
renske; zaradi podobe Marije Device, zaščitnice Madžarske, so jih imenovali
šmarni dukat. V kasnejši dobi so poleg dukatov bili pogosto sredstvo hranjenja
štiridukatni kovanci, iz zadnje dobe Habsburške monarhije pa kronski zlatniki.
Od srebrnega denarja so za manj obsežni zaklad bili zanimivi zlasti tolarji.

V sodobnosti pojav zaklada ni več toliko vezan ravno na denarna telesa. Pojavlja
se najprej v obliki knjižnega denarja, še raje pa v obliki denarnih listin v zvezi z
danimi posojili, ki prinašajo obresti, ali denarnih listin v zvezi z naložbami v del¬
nice, ki prinašajo dividende. Čim večje oplojevanje takšnih »zakladov« je mogoče
pričakovati, tem večje je pa tudi tveganje izgube z njimi.

137

138

Imenska vrednost denarnih in njim sorodnih teles, ki so bila v obtoku na slovenskem ...

11. Imenska vrednost denarnih in njim sorodnih teles,
ki so bila normalno v obtoku na slovenskem
ozemlju v njegovi zgodovini

11.1. Sedanja in nekdanja označba imenske vrednosti denarnih teles

V sedanjosti ima vsako denarno in njemu sorodno telo jasno zapisano svojo
imensko (nominalno) vrednost, ki se sklicuje na določeno osnovno denarno enoto
in njene dele ter na njihovo število. Sedanja domača osnovna denarna enota evro
je razdeljena na 100 centov, kot denarna telesa se pa pojavljajo novci od 1 centa
do 2 evrov ter papirnati denar od 5 evrov do 500 evrov, kar je na njih jasno zapi¬
sano. V starem in srednjem veku, delno pa celo v precejšnjem delu novega veka
so sicer vsako denarno telo imenovali na določen način in je bilo poznano tudi
njegovo razmerje do drugače imenovanega drugega denarnega telesa, vendar na
samih denarnih telesih ni bilo niti ustreznih besednih niti ustreznih številnih na¬
vedb, tako da so se tedanji ljudje morali preprosto navaditi na razumevanje imen¬
ske vrednosti posameznega novca na podlagi njegove kovine, teže, debeline in
oblike, naučiti so se pa tudi morali načelnih številčnih razmerij med različnimi
vrstami denarnih teles, kar ni bilo vedno prav preprosto opravilo. Sedanji ljubi¬
teljski numizmatik si pri tem lahko pomaga z navedbami značilnosti posameznih
denarnih teles v ustreznih katalogih. Da bi bolje razumeli splošno zgodovino na¬
šega sedanjega slovenskega ozemlja, v kateri se med drugim srečujemo tudi z
imeni v določenih obdobjih na njem krožečih denarnih teles, bomo v nadaljevanju
povzeli ugotovitve o tistih novcih in kasneje bankovcih, ki so bili na sedanjem
slovenskem ozemlju normalni in ne tudi o tistih, ki so se na njem pojavljali le bolj
ali manj slučajno. Začeli bomo s časom pred priselitvijo prednikov Slovencev, ker
so že tedanji prebivalci poznali denarna telesa in je koristno kaj več vedeti o njih.

11.2. Imenske vrednosti keltskih novcev na kasnejšem slovenskem ozemlju

Keltski novci so se pojavljali v 1. stoletju pred našim štetjem v okviru takoime-
novane Noriške države. Ureditev vrst keltskih novcev je bila naslonjena na načelno
ureditev grških novcev, kjer so obstajale kot enote stater, drahma in oboi. Stater
je bil kovan iz zlata ali srebra ter je v različnih obdobjih imel različno razmerje do

139

Imenska vrednost denarnih in njim sorodnih teles, ki so bila v obtoku na slovenskem ...

drahme. Za naše ozemlje pa je bolj zanimiva členitev srebrnih drahem, kjer num¬
izmatična literatura navadno ločuje le velike in male noriške srebrnike (P.Kos:
Keltski novci. Ljubljana 1977, str. 18-24). Glede na najdbe na kasneje slovenskem
ozemlju so se pojavljale tedradrahme, didrahme, največ pa »drobiž s približno
dvajsetinskim delom tetradrahme« (P.Kos: Denarništvo v Antiki na Slovenskem.
Ljubljana 1990-1991, str. 115). Ker so bili novci v tedanjem času vrednostno opre¬
deljeni s težo, je potrebno te ugotovitve poglobiti z nadaljnjimi podatki o značil¬
nostih teh novcev (D.R.Sear: Greek Coins and their Values. L London 1975, str.
XXXI), da bi jih lažje razumeli. Glavni primerki tedanjih novcev so imeli naslednje
na njih neoznačene imenske vrednosti:

- 4 drahme ali tedradrahma s težo 17,2 g

- 2 drahmi ali didrahma s težo 8,6 g

-1 drahma (ali 6 obolov) s težo 4,3 g

- 4 oboli ali tetrobol s težo 2,85 g

- 3 oboli ali hemidrahma s težo 2,15 g

- 2 obola ali diobol s težo 1,43 g

-1,5 obola ali trihemiobol s težo 1,07

-1 oboi s težo 0,72 g

11.3. Imenske vrednosti rimskih novcev na kasnejšem slovenskem
ozemlju

Rimska republika skorajda še ni segala do večjega dela kasnejšega slovenskega
ozemlja, zato zadošča predstaviti najprej denarno ureditev, ki jo je uvedel cesar
Avgust leta 23 pred našim štetjem in je veljala več kot 300 let (B.R.Kankelfitz:
Romische Miinzen. Augsburg 1996, str. 21 in dalje):

1 avrej = 25 denarijev po 16 asov ali skupaj 400 asov

Avrej (aureus) je bil zlatnik. Ker je v tedanjem času obstajalo razmerje med vred¬
nostjo zlata in srebra 1: 25, je odpadlo na 1 zlatnik 25 enako težkih srebrnikov,
imenovanih denarij (denarius). Kot novci se pa niso pojavljali samo avreji in de¬
nariji. Obstajal je tudi polovični avrej, označen kot zlati kvinar in v redkih primerih
reprezentančni večkratni avrej, tj. dvakratni avrej ali binij, štirikratni avrej ali kva-
ternij ter osemkratni avrej ali oktonij. Kot srebrnik se je pa poleg denarija pojavljal
še novec za polovico denarija, imenovan srebrni kvinar, od začetka 3. stoletja na¬
šega štetja pa še dvakratni denarij, imenovan antoninijan. Pomemben novec je

140

Imenska vrednost denarnih in njim sorodnih teles, ki so bila v obtoku na slovenskem ...

bil bakreni sesterc, katerega 4 kosi so imeli vrednost 1 denarija in katerega 100
kosov vrednost 1 avreja; kot bakreni novec je obstajal še dvojni sesterc, dalje as
kot četrtina sesterca ali šestnajstina srebrnega denarija, dalje novec za dvakratni
as, imenovan dupondij, za štirikratni as, imenovan sesterc, za polovični as, ime¬
novan semij (semis) in za četrtinski as, imenovan kvadrans (quadrans). Tako so
med poimenovanimi novci obstajala naslednja razmerja:

1 zlati avrej = 2 zlata kvinarja

= 12,5 srebrnih antoninijanov

= 25 srebrnih denarijev

= 50 srebrnih kvinarjev

= 100 sestercev
= 200 dupondijev
= 400 asov
= 800 semijev
= 1.600 kvadransov

1 zlati kvinar = 6,25 srebrnih antoninijanov

= 12,5 srebrnih denarijev
= 25 srebrnih kvinarjev
= 100 dupondijev
= 200 asov
= 400 semijev
= 800 kvadransov

1 srebrni denarij = Vi  srebrnega antonijana
= 2 srebrna kvinarja
= 4 sesterci
= 8 dupondijev
= 16 asov
= 32 semijev

1 srebrni kvinar = Vi  srebrnega denarija
= 2 sesterca
= 4 duporidiji
= 8 asov

141

Imenska vrednost denarnih in njim sorodnih teles, ki so bila v obtoku na slovenskem ...

= 16 semijev
= 32 kvadransov

1 bakreni sesterc = 2 dupondija
= 4 asi
= 8 semijev
= 16 kvadransov

1 bakreni dupondij = 2 asa

= 4 semiji
= 8 kvadransov

1 bakreni as = 2 semija

= 4 kvadransi

1 bakreni semij = 2 kvadransa

Na nobenem od teh novcev ni označbe zgornjih imen ali številčne označbe, ki
bi olajšala razumevanje zgornjih razmerij med različnimi poimenovanimi novci.
Pomembna za razpoznavo je le njihova kovina, teža, debelina in oblika.

Po postopnem poslabšanju čistine kovine, iz katere so bili izdelani novci, s tem
pa tudi njihove vrednosti, saj so denariji in antoninijani iz nekdanjih srebrnikov
postali navadni bakreni denar, je cesar Dioklecijan leta 284 uvedel novo načelno
ureditev (B.R.Kankelfitz, cit. delo, str. 414 in dalje) in sicer:

1 zlati avrej = 25 argentejevpo 8 folijev ali skupaj 200 folijev

Srebrni kovanec se je imenoval argentej (argenteus), obstajal pa je tudi polovični
argentej, medtem ko so vsi drugi novci bili iz bakra. Foliji (folis) so zamenjali raz¬
vrednotene dotedanje bakrene novce, šteli so pa 8 razvrednotenih nekdanjih an-
toninijanov. Poleg folijev so se sčasoma pojavljali še polovični foliji, srednji foliji
in nato čedalje manjši foliji. Obstajala so potemtakem naslednja razmerja med
poimenovanimi novci:

1 zlati avrej = 25 srebrnih argentejev

= 200 bakrenih folijev

= 1.600 bakrenih antoninijanov

142

Imenska vrednost denarnih in njim sorodnih teles, ki so bila v obtoku na slovenskem ...

1 argentej = 8 folij ev

= 64 antoninijanov

1 folij = 8 antoninijanov

Cesar Konstantin pa je leta 312 uvedel novo denarno ureditev (B.R.Kankelfitz,
cit. delo, str. 469):

1 zlati solid = 24 srebrnih silikev

Poleg solida (solidus) se je kot zlatnik pojavljal še polovični solid, označen tudi
kot semis; poleg srebrnih silikev so obstajali še srebrni milijarensi (miliarense) z
večjo vrednostjo, saj je 1 solid bil enak 18 srebrnim milijarensom. Sicer so bili do
leta 346 najpogostejši novci bakreni foliji, srednji foliji, mali foliji in delni foliji, ki
so se razlikovali po premeru in s tem tudi po svoji vrednosti, kar je pa danes težko
opredeliti. Prav tako je težko opredeliti razmerje posamezne njihove vrste do sre¬
brnih silikev ali zlatega solida. Z letom 346 se je dodatno pojavil še bakreni novec,
imenovan majorina (maiorina), dalje polovična majorina, centenionalij (cente-
nionalis) in polcentenionalij.

Denarne reforme se je lotil tudi cesar Konstancij II in sicer leta 356. Literatura
pa ni enotna o tem, kako je bil razčlenjen zlati solid, npr.

1 zlati solid = 12 srebrnih milijarensov.

Negotovo je tudi, kakšna je bila nadaljnja členitev na bakreni drobiž. Omeniti
še kaže, da so se od časa cesarja Julijana II po letu 355 pojavljali bakreni novci, ki
imajo danes oznako velika bronca, srednja bronca, mala bronca in minibronca
(B.R.Kankelfitz, cit. delo, str. 504 in dalje). Do propada zahodnorimskega cesar¬
stva leta 476 pa so svojo kakovost več ali manj ohranjali le zlatniki in srebrniki.

Ob koncu naj opozorimo, da se je vsaka od omenjenih načelnih vrst novcev poja¬
vljala z velikim številom konkretnih vrst novcev, izdanih za vsakega cesarja posebej.

11.4. Imenske vrednosti bizantinskih novcev na kasnejšem slovenskem
ozemlju

V obdobju od šestega do konca osmega stoletja je na kasnejšem slovenskem
ozemlju treba upoštevati denarno ureditev, ki je veljala v Bizantinski državi in je
bila v načelu naslednja (D.R.Sear: Byzantine Coins. London 1974, str. 25):

143

Imenska vrednost denarnih in njim sorodnih teles, ki so bila v obtoku na slovenskem ...

1 zlati solid = 24 srebrnih silikev po 7,5 folijev ali skupaj 180 bakrenih folijev
po 40 numijev

Čeprav so posamezne načelne vrste novcev zadržale enako ime kot so ga imele
prejšne načelne vrste zahodnorimskih novcev, so se začele bistveno razlikovati
od njih. Poleg zlatega solida (solidus) so se kot zlat denar pojavljali še semiji (se-
missis) in tremisiji (tremissis), bakreni foliji so pa zajemali bakrene numije (num-
mus). V celoti so bila tedanja razmerja med imenovanimi novci naslednja:

1 zlati solid = 2 zlata semija

= 3 zlati tremiji

= 12 srebrnih milijarensov

= 24 srebrnih silikev

= 180 bakrenih folijev
= 7.200 bakrenih numijev

1 zlati semisij =

1,5 zlatih tremijev
= 6 srebrnih milijarensov

= 12 srebrnih silikev

= 90 bakrenih folijev

= 3.600 bakrenih numijev

1 zlati tremisij = 4 srebrnih milijarensov

= 8 srebrnih milijarensov

= 60 bakrenih folijev

= 2.600 bakrenih numijev

1 srebrni milijarens = 20 srebrnih silikev
= 15 bakrenih folijev
= 600 bakrenih numijev

1 bakreni folij = 40 bakrenih numijev

Medtem ko na zlatih in srebrnih novcih ni posebnih imenskih in številčnih
oznak, se te pojavljajo pri bakrenem drobižu, kjer je »M« znak za folij, »K« za po¬
lovični folij, »I« za 10 numijev, »E« za 5 numijev, »N« za 1 numij itd.

144

Imenska vrednost denarnih in njim sorodnih teles, ki so bila v obtoku na slovenskem ...

Kot posebno vrsto bizantinskega denarja je v tem času mogoče jemati še za-
hodnogotski, vzhodnogotski in langobardski denar. Vsaka izmed omenjenih na¬
čelnih vrst novcev se je pa seveda pojavljala v velikem številu konkretnih vrst
novcev, izdanih za vsakega cesarja posebej.

11.5. Imenske vrednosti frankovskih in kasneje nemških novcev do konca
15. stoletja na slovenskem ozemlju

Po denarni ureditvi Karla Velikega je v celotni Frankovski državi kot predhodnici
Nemške države, v katero je bila vključena večina slovenskega ozemlja, veljalo na¬
slednje načelno denarno razmerje:

1 funt (libra) srebra = 20 solidov (šilingov) ali po 12 pfenigov (denaričev) ali
skupaj 240 pfenigov (denaričev)

Zaradi okoliščin, ki so se ohranjale skoraj do konca 15. stoletja, je bilo treba naj¬
prej poskrbeti za novce, ki bi ustrezali pfenigom. Če so bili kovani enostransko,
so se imenovali brakteati. Poznani so pa bili tudi polovični pfenigi, imenovani tudi
polovičarji ali mali pfenigi; od pfenigov so se razlikovali po svoji velikosti. Na slo¬
venskem ozemlju so pfenige kovale številne kovnice cerkvenih in posvetnih fev¬
dalcev. Ta načelna vrsta novcev se je potemtakem pojavljala pri nas v obliki
velikega števila različnih konkretnih vrst. Poleg novcev, ki so po letu 1125 izhajali
iz domačih kovnic, so bili kasneje pomembni zlasti tisti, ki so izhajali iz kovnic v
Gradcu, na Dunaju in iz Ogleja, kjer so že v 14. stoletju poznali glede na težo še
četrtinske denariče, imenovane piccolo, ter groše, ki so po teži tedaj ustrezali
dvema denaričema (G.Bernardi: Monetazione del patriarcato di Aquileia. Trieste
1975, str. 102-105,127,131).

Po drugi strani dolgo ni bilo na slovenskem ozemlju nobenega posebnega novca
za šiling in funt. Šele kasneje so iz Tirolske začeli prihajati mnogokratniki pfenigov,
ki naj bi bili vsaj nekoliko bližji zamišljenim solidom ali šilingom; šlo je zlasti za
dvajsetkratne pfenige, kasneje označene tudi kot krajcarji. Pri plačevanju največjih
zneskov pa so bili v uporabi zlatniki in sicer najprej tisti, ki so izhajali iz Bizanca,
nato renski zlati guldeni in beneški dukati ter po letu 1300 celo madžarski zlati
forinti, medtem ko so se pojavili avstrijski zlati goldinarji šele po letu 1360 iz kov¬
nic Judenburg in Lienz ter po letu 1470 iz kovnic Gradec, Dunaj in Dunajsko Novo
mesto (B.Koch: Corpus Nummorum Austriacorum. Wien 1994, Tafel 82-89). Ti
so nekako začeli zapolnjevati načelno mesto na drugi skrajnosti denarne ureditve,

145

Imenska vrednost denarnih in njim sorodnih teles, ki so bila v obtoku na slovenskem ...

ki je ustrezala funtu (libri) srebra. Leta 1484 so iz kovnice Hall na Tirolskem prišli
prvi veliki srebrniki z vrednostjo zlatega goldinarja in zlatega polovičnega goldi¬
narja, ki so predstavljali prve tolarje, čeprav se je takšen njihov naziv pojavil šele
kasneje, v 16. stoletju, ko so v večji količini začeli prihajati iz Joachimstala (H.Ritt-
man: Deutsches Munzsammler-Lexikon. Miinchen 1977, str. 386 in dalje). Čeprav
je celotna denarna ureditev v srednjem veku temeljila na srebru, tedaj le ni obsta¬
jala jasna številčna opredelitev funtov in solidov v njej. Tudi omenjeni tolarji se
niso preprosto vključili v njo.

Vrednost posameznega novca sta v obravnavanem obdobju opredeljevali čistina
kovine, iz katere je bil izdelan, njegova teža, debelina in oblika. Že zgodnji razi¬
skovalci novcev iz tega obdobja (npr. A.Luschin-Ebengreuth: Frisacher Pfennige.
Wien, 1923, str. 124 in dalje) so opozarjali na razlike med njimi, čeprav so pripa¬
dali isti načelni vrsti in istem času nastanka. V še večji meri so se pojavile razlike
v vrednosti novcev različnega izvora in iz različnih obdobij, nakar se ni upošteval
več njihov prevzem po količini, temveč le po opravljenem tehtanju celotne prev¬
zete količine ob predpostavljeni čistini kovine.

Na novcih iz tega obdoba ni nikakih posebnih oznak njihove imenske vredno¬
sti.

11.6. Imenske vrednosti madžarskih novcev do konca 15. stoletja
na slovenskem ozemlju

Ne gre samo za to, da je del slovenskega ozemlja po letu 1000, ko so se pojavli
prvi madžarski novci, spadal v okvir Madžarske države, temveč tudi za to, da so
madžarski novci skladno s trgovino pritekali še na druge slovenske predele. Če¬
prav madžarska denarna ureditev ni bila vezana na karolinški funt, so se podobno
kot na habsburškem oziroma avstrijskem območju od samega začetka pojavljali
(E.Unger: Magyar eremhatarozo. Budapest 1974, str. 69 in dalje):

- denariči in nekoliko kasneje še

- polovični denariči ali oboli, tj. okoli leta 1200 ter

- večkratni denariči ali groši, tj.okoli leta 1350.

Za kroženje tujih zlatnikov na madžarskem območju velja isto kot je bilo pove¬
dano pri avstrijskih novcih istega obdobja, povedano pa je tudi bilo, da so se lastni
madžarski zlati forinti pojavili celo preje kot lastni avstrijski zlati goldinarji. Poznani
so bili tudi dvakratni zlati forinti, trikratni zlati forinti in petkratni zlati forinti.

146

Imenska vrednost denarnih in njim sorodnih teles, ki so bila v obtoku na slovenskem ...

Seveda se je tudi tu vsaka načelna vrsta novcev pojavljala v velikem številu kon¬
kretnih vrst, izdanih v različnih obdobjih za različne kralje. Vendar v nobenem
primeru na njih ni oznak za njihovo imensko vrednost.

11.7. Imenske vrednosti beneških novcev do konca 15. stoletja
na slovenskem ozemlju

Potem, ko so v Beneški državi po letu 1156 začeli kovati svoje novce, so se ti
širili od primorskega dela slovenskega ozemlja v njegovo notranost. Če izha¬
jamo iz beneške verzije načelne karolinške sheme, imamo opravka z razpore¬
ditvijo:

1 libra (lira) = 20 soldov po 12 denaričev ali skupaj 240 denaričev

Tudi v Benetkah so najprej poskrbeli za najmanjše novce, pri čemer so se ti iz
slabšega srebra in kasneje iz bakra pojavili z naslednjmi načelnimi vrstami
(E.Gamberni di Scarfea: Prontuario prezzario delle monete, oselle e bolle di Ve-
nezia. Bologna 1969, str. 19 in dalje):

- denarič, imenovan piccolo in kasneje bagattino

- polovični denarič, imenovan bianco in kasneje doppio quartarolo

- četrtinski denarič, imenovan quartarolo

Sledili so jim mnogokratniki denaričev:

- dvakratni denarič, imenovan tornesello in kasneje doppio bagattino

- šestindvajsetkratni denarič, imenovan grosso ali v slovenščini groš, ki je celo
presegel vrednost solda;

- sold, imenovan soldino, kije imel vrednost 12 denaričev

Po letu 1471 se je pojavila še

- lira, ki zajema 20 soldov in je označena najprej kot trono in kasneje kot mo-
cenigo;

- polovična lira, ki zajema 10 soldov in je označena kasneje kot marcello.

S tem je bila v celoti z novci izpolnjena načelna karoliška shema. Nekoliko zunaj
nje in od slabšanja čistine in teže manjših srebrnih novcev povsem neodvisno se
je po letu 1280 pojavil še

- dukat, tj.zlatnik s čistino 1,000 in s težo 3,56 g.

147

Imenska vrednost denarnih in njim sorodnih teles, ki so bila v obtoku na slovenskem ...

Seveda se je tudi vsaka načelna vrsta beneških novcev pojavljala z velikim šte¬
vilom konkretnih vrst, ki so izhajale ločeno iz vsakokratnega doža. Vendar na no¬
beni ni izrecnih oznak njene imenske vrednosti.

11.8. Imenske vrednosti avstrijskega kovanega in papirnatega denarja
od 16. do 18. stoletja na slovenskem ozemlju

Na slovenskem ozemlju se je v tem obdobju povsem uveljavilo novo načelno iz-
hdišče denarne ureditve (VVinaver: Pregled istorije novca ujugoslovenskim zem¬
ljama. Beograd 1870, str. 87) in sicer:

1 računski goldinar = 60 krajcarjev

V ta okvir je bilo treba razporediti vse vrste novcev, pri čemer priljubljeni srebrni
tolarji in zlati dukati niso bili fiksno vključeni v denarno ureditev ter se je njihovo
razmerje do drugih uradnih novcev pogosto spreminjalo, v glavnem zaradi zmanj¬
ševanja vrednosti drugih srebrnih in zlasti bakrenih novcev. Običaj, da je bilo
zlasti zaradi potreb trgovine na drobno poskrbljeno predvsem za drobiž, se je na¬
daljeval v obravnavanem obdobju. Vendar so po letu 1500 imeli dunajski pfenigi
vrednost četrtine krajcarja, še manjši kovanci so se pa imenovali pfenigi. (H.Ritt-
mann: Deutsches Munzsammler-Lexikon. Miinchen 1977, str. 296). Takšno raz¬
merje je bilo ohranjeno tudi potem, ko so pfenigi v 17. In 18. stoletju postali
bakreni drobiž.

V tem obdobju so novci, ki so se nanašali na krajcarje do četrt tolarja, že začeli
dobivati številčne oznake, ki so se nanašale na njihovo imensko (nominalno) vred¬
nost. Pri večjih srebrnikih in pri zlatnikih pa je bilo treba njihovo imensko vred¬
nost še vedno razpoznati glede na njihovo velikost in debelino. Če proučujemo
kataloške navedbe (L.Herinek: Osterreichische Miinzpragungen von 1592-1657.
Wien 1984), zasledimo v obdobju do 1657 kot normalne naslednje manjše novce
s številčno označeno imensko vrednostjo:

- 75 krajcarjev iz kovnic Dunaj, Gradec in Celovec

- 48 krajcarjev iz kovnic Dunaj, Gradec in Celovec

- 24 krajcarjev iz kovnic Dunaj, Gradec, Celovec in St.Vid

-12 krajcarjev iz kovnice St. Vid

- 3 krajcarji, imenvani tudi groš, iz kovnic Dunaj, Gradec, Celovec

in Št. Vid

- 2 krajcarja iz kovnic Dunaj in Št. Vid

148

Imenska vrednost denarnih in njim sorodnih teles, ki so bila v obtoku na slovenskem ...

- 1 krajcar iz kovnic Dunaj, Gradec, Celovec in Št. Vid

- pol krajcarja ali 2 pfeniga iz kovnic Dunaj, Gradec, Celovec in Št. Vid

- četrt krajcarja ali 1 pfenig iz kovnic Gradec in Št. Vid.

V obdobju od 1657 do 1740 zasledimo v ustreznem katalogu (L.Herinek: Oster-
reischische Miinzpragungen von 1657-1740. Wien 1972) naslednje manjše vrste
novcev s številčno oznako njihove vrednosti:

- 30 krajcarjev, večinoma iz kovnice Dunaj

-15 krajcarjev (označeni kot XV) iz kovnic Dunaj, Št. Vid in Hall

- 6 krajcarjev (označeni kot VI) iz kovnic Dunaj, Št. Vid in Hall

- 3 krajcarji, imenovani tudi groš, iz kovnic Dunaj, Št. Vid in Hall

- 1 krajcar iz kovnic Dunaj, Gradec in Št. Vid

- pol krajcarja (2 pfeniga) iz kovnic Dunaj, Gradec in Št. Vid

- četrt krajcarja (1 pfenig). Npr. iz kovnic Gradec, Št.Vid

V obdobju od 1740 do 1806 zasledimo v ustreznem katalogu (L.Herinek: Oster-
reichische Miinzpragungen 1740 -1806.Wien 1970) naslednje manjše srebrne
novce s številčno oznako njihove vrednosti:

- 30 krajcarjev iz kovnic Dunaj, Gradec in Hall

- 20 krajcarjev iz kovnic Dunaj, Gradec in Hall

-17 krajcarjev (označeni kot XVII) iz kovnic Dunaj, Gradec in Hall
-15 krajcarjev (označeni kot XV) iz kovnic Dunaj, Gradec in Hall
-12 krajcarjev iz kovnic A ali B
-10 krajcarjev iz kovnic Dunaj, Gradec in Hall

- 7 krajcarjev (označeni kot VII) iz kovnic Dunaj, Gradec in Hall

- 6 krajcarjev (označeni kot VI) iz kovnic Dunaj, Gradec in Hall

- 5 kraj carj e v iz kovnice A

- 3 krajcarji, imenovani tudi groš, iz kovnic Dunaj, Gradec in Hall

- 1 krajcar iz kovnic Dunaj, Gradec in Hall

- četrt krajcarja iz kovnice Dunaj in Hall

ter bakrene novce:

-1 krajcar iz kovnice Dunaj, Gradec in Hall

- pol krajcarja iz kovnice Dunaj

- četrt krajcarja iz kovnice Dunaj

149

Imenska vrednost denarnih in njim sorodnih teles, ki so bila v obtoku na slovenskem ...

-1 pfenig (ali četrt krajcarja) iz kovnice Dunaj
-1 heler (ali osmina krajcarja) iz kovnice Dunaj

Za obračunski goldinar v obravnavanem obdobju ni bilo ustreznega novca. So
se pa v celotnem obdobju pojavljali tolarji različnih vrst. Njihov tečaj se je v raz¬
merju do krajcarjev spreminjal, npr. (VVinaver: cit. delo, str 191):

-leta 1573 70 krajcarjev

- leta 1623 90 krajcarjev

- leta 1667 96 krajcarjev

- leta 1683 103 krajcarjev

- leta 1693 120 krajcarjev

Kasneje se je trajno ohranilo razmerje 1 tolar = 2 goldinarja ali 1 goldinar = pol
tolarja. Tako se je končno uredilo vprašanje predstavnika za računski goldinar.

Sicer je pa iz že omenjenih katalogov L.Herinek-a mogoče razbrati, da so v ob¬
dobju do leta 1657 obstajali različno veliki in debeli srebrni novci s precej ustaljeno
težo in čistino, ki pa niso imeli označene nikake imenske (nominalne) vrednosti,
a so predstavljali npr.:

- 5 tolarjev (kovnica Dunaj)

- 4 tolarje (kovnica Dunaj)

- 3 tolarje (kovnici Dunaj in Gradec)

- 2 tolarja (kovnici Dunaj in Gradec)

-1 tolar (kovnice Dunaj, Gradec, Celovec, Št.Vid in Hall)

- pol tolarja (kovnice Dunaj, Gradec in Celovec)

- četrt tolarja (kovnice Dunaj, Gradec in Celovec)

V obdobju Leopolda I, Jožefa I in Karla VI. od leta 1657 do leta 1740 so ob¬
stajali naslednji veliki srebrni novci brez oznake njihove vrednosti, ki so pa pred¬
stavljali:

- 3 tolarje (kovnici Št. Vid in Hall)

- 2 tolarja (kovnice Gradec, Št. Vid in Hall)

-1 tolar (kovnice Dunaj, Gradec, Št. Vid in Hall)

- pol tolarja (kovnice Dunaj, Gradec, Št. Vid in Hall)

- četrt tolarja (kovnice Dunaj, Gradec, Št. Vid in Hall)

- desetinka tolarja (kovnica Hall)

150

Imenska vrednost denarnih in njim sorodnih teles, ki so bila v obtoku na slovenskem ...

Tako smo prišli še do vprašanja novca za najvišjo kategorijo v načelni shemi de¬
narne ureditve, tj. do goldinarja. Kot smo že videli, to nalogo v denarni ureditvi,
temelječi na srebru, dolgo časa ni mogel jasno izpolnjevati srebrni novec, tj. tolar,
iz podobnih razlogov pa tudi ne zlati novec, npr. renski goldinar, tj. zlatnik, ki je
prihajal iz severa, niti dukat, tj. zlatnik, ki je imel svoj izvor na jugu. Dukat je bil
stalno izkovan iz čistega zlata, tj. 24 karatnega zlata ali s čistino 1000/1000 ter s
težo 3,49 g. Njegova vrednost se je v primerjavi s tolarjem spreminjala. Vuk Vinaver
v že omenjeni knjigi (str. 310) navaja naslednje tečaje tega zlatnika v krajcarjih:

Potemtakem je štel od začetnih nekaj manj kot 2 računska goldinarja do nekaj
manj kot 4 računske goldinarje.

Ko so v avstrijskih deželah začeli kovati dukate, so se pojavili še njihovi mno¬
gokratniki in njihovi deli. L. Herinek v svojih že omenjenih katalogih navaja v
letih do 1657 naslednje zlatnike, zanimive za slovensko ozemlje, ki jih je pa spet
treba razlikovati zgolj glede na njihovo velikost in težo, ker imenska (nominalna)
vrednost na njih ni bila označena:

- 20 dukatov (kovnici Gradec in Celovec)

-15 dukatov (kovnica Gradec)

-12 dukatov (kovnici Gradec in Št.Vid)

-10 dukatov (kovnice Dunaj, Gradec in Št. Vid)

- 9 dukatov (kovnica Št. Vid)

- 8 dukatov (kovnica Št.Vid)

- 7 dukatov (kovnica Št. Vid)

- 6 dukatov (kovnice Dunaj, Gradec in Št. Vid)

- 5 dukatov (kovnice Dunaj, Gradec in Št. Vid)

- 4 dukati (kovnici Dunaj in Gradec)

- 3 dukati (kovnica Dunaj)

- 2 dukata (kovnice Dunaj," Gradec in Št. Vid)

- 1 dukat (kovnice Dunaj, Gradec in Št. Vid)

151

Imenska vrednost denarnih in njim sorodnih teles, ki so bila v obtoku na slovenskem ...

V obdobju od leta 1657 dalje so se pojavljali naslednji zlati novci brez številčnih
oznak vrednosti na njih:

- 30 dukatov (kovnica Gradec)

- 24 dukatov (kovnica Hall)

- 20 dukatov (kovnici Dunaj in Gradec)

-12 dukatov (kovnica Dunaj)

-10 dukatov (kovnice Dunaj, Gradec, St. Vid in Hall)

- 9 dukatov (kovnica Hall)

- 6 dukatov (kovnice Dunaj, Gradec in Št. Vid)

- 5 dukatov (kovnice Dunaj, Gradec in Št. Vid)

- 4 dukati (kovnice Dunaj, Gradec in Hall)

- 3 dukati (kovnice Št. Vid in Hall)

- 2 dukata (kovnice Dunaj, Gradec, Št. Vid in Hall)

- 1 dukat (kovnice Dunaj, Gradec, Št. Vid in Hall)

- pol dukata (kovnici Dunaj in Gradec)

- tretjina dukata (kovnici Dunaj in Gradec)

- četrt dukata (kovnici Dunaj in Gradec)

- šestina dukata (kovnica Dunaj)

- osmina dukata (kovnica Dunaj)

- dvanajstina dukata (kovnica Dunaj)

- šestnajstina dukata (kovnica Dunaj)

V času od 1804 do 1806 so se pa pojavljali naslednji zlati novci brez številčnih
oznak vrednosti na njih:

-12 dukatov (kovnica Dunaj)

-10 dukatov kovnica Dunaj)

- 6 dukatov (kovnica Dunaj)

- 5 dukatov (kovnica Dunaj)

- 4 dukati (kovnici Dunaj in Hall)

- 2 dukata (kovnice Dunaj, Gradec in Hall)

- 1 dukat (kovnici Dunaj in Hall)

- pol dukata (kovnice Dunaj, Gradec in Hall)

- četrt dukata (kovnica Dunaj)

152

Imenska vrednost denarnih in njim sorodnih teles, ki so bila v obtoku na slovenskem ...

Seveda so pa bili vsi zlati novci, razen tistega za 1 dukat, v prometu dosti redkejši.
Njihovo višjo vrednost pa je bilo mogoče v glavnem razbrati le zaradi njihove večje
teže, velikosti in debeline, saj so le nekateri imeli že številčne oznake njihove vred¬
nosti.

Vsaka od omenjenih načelnih vrst novcev se je konkretno pojavljala skoraj vsako
leto in nosi oznako letnice.

.Proti koncu 18. stoletja se je pojavil papirnati denar. Gre za dunajske bankovce
(Wiener Banco-Zettel) z datumom 1.7.1762 in imenskimi (nominalnimi) vrednostmi:

- 5 goldinarjev

- 10 goldinarjev

- 25 goldinarjev

- 50 goldinarjev
-100 goldnarjev

Naslednje izdaje bankovcev z datumi 1.7.1771,1.11.1784 in 1.8.1796 so poleg
pravkar omenjenih vrednosti zajemale še bankovce za:

- 500 goldinarjev
-1.000 goldinarjev

V izdaji 1.1.1800 sta se dodatno pojavila še bankovca za:

-1 goldinar

- 2 goldinarja

Nasprotno je izdaja z datumom 1.5.1806 zajemala le bankovce za:

5 goldinarjev

- 10 goldinarjev

- 25 goldinarjev

- 50 goldinarjev
-100 goldinarjev

- 500 goldinarjev

11.9. Imenske vrednosti madžarskih novcev od 16. do 18. stoletja
na slovenskem ozemlju

Na Madžarskem so po letu 1526 vladali Habsburžani kot madžarski kralji, ven¬
dar Madžarska ni štela kot sestavni del Nemške države, zato je tudi v pogledu de-

153

Imenska vrednost denarnih in njim sorodnih teles, ki so bila v obtoku na slovenskem ...

narja ohranila nekaj posebnosti, ki so se razlikovale od rešitev v avstrijskih habs¬
burških deželah. Tako je npr. načelno izhodišče denarne ureditve bilo naslednje:
obračunski godinar = 100 denaričev

Najbolj pogost madžarski srebrni drobiž, ki je zahajal na slovensko ozemlje od
leta 1526 do leta 1657 je bil naslednji:

- debeli denarič

- denarič

- debeli oboi (debeli polovični denarič)

- oboi (polovični denarič)

Na njih ni nikoli bilo posebne navedbe njihove denarne vrednosti, zato jih je
bilo treba presojati glede na njihovo težo, velikost in debelino.

Postopoma od leta 1657 dalje do konca 18. stoletja pa:

-30 krajcarjev
-20 krajcarjev
-15 krajcarjevv
-12 krajcarjev
-10 krajcarjev

- 7 krajcarjev

- 6 krajcarjev

- 3 krajcarji

- 2 krajcarja

- 1,5 krajcarja, imenovan poltura

- 1 krajcar

- pol krajcarja

- četrt krajcarja

- 1 denarič

Pri teh novcih so se pa že postopoma v čedalje večji meri začele uveljavljati šte¬
vilčne oznake njihove vrtednosti.

Na temelju polture (1,5 krajcarja) so bili kovani naslednji srebrni novci:

- 20 poltur (tj. 30 krajcarjev)

-10 poltur (tj. 15 krajcarjev)

- 4 polture (tj. 6 krajcarjev),

154

Imenska vrednost denarnih in njim sorodnih teles, ki so bila v obtoku na slovenskem ...

Na temelju denariča pa v času Marije Terezije:

-10 denaričev

Po letu 1704 se je postopoma pojavljal bakreni denar:

- poltura (1,5 krajcarja)

-1 krajcar

- polovica krajcarja

- četrtina krajcarja

-1 denarič

Kot vidimo, se je madžarski drobiž vsaj formalno čedalje bolj usklajeval z av¬
strijskim drobižem istih vladarjev.

Kar se tiče predstavnikov obračunskega goldinarja, veljajo v obravnavanem ob¬
dobju podobne rešitve kot v avstrijskih habsburških deželah. Na podoben način
so tudi tu odigrali svojo vlogo srebrni tolar in iz njega izpeljani srebrni novci. Iz
kataloga (E.Unger: Magyar eremhatarozo II, Budapest 1976) v obravnavanem ob¬
dobju zasledimo naslednje njegove vrste:

- 4 tolarji

- 3 tolarji

- 2 tolarja

- 1 tolar

- pol tolarja

- četrt tolarja

Zanimivo je, da ti srebrniki praviloma nimajo označenih imenskih vrednosti z
izjemo v času Ferdinanda I (1526 - 1564), ko so bili nekateri tolarji označeni s
številko 72, poltolarji s številko 36 in četrtinski tolarji s številko 18, ko so številke
označevale število krajcarjev, ali v času Leopolda I (1657 -1705), ko so le nekateri
četrttolarski srebrniki nosili številčno oznako %. Imensko vrednost vseh drugih
srebrnikov je bilo treba ugotoviti zgolj na podlagi njihove teže, velikosti in debe¬
line.

Po drugi strani so obstajali tudi še zlati forinti in izpeljanke iz njih brez ustreznih
številčnih vrednostnih oznak in sicer za:

-15 zlatih forintov

-12 zlatih forintov

155

Imenska vrednost denarnih in njim sorodnih teles, ki so bila v obtoku na slovenskem ...

-10 zlatih forintov

- 5 zlatih forintov

- 4 zlate forinte

- 3 zlate forinte

- 2 zlata forinta

- 1 zlati forint

Od leta 1657 dalje pa je bil govor o dukatih in ne več o zlatih forintih, nakar so
se pojavile naslednje izpeljanke iz njih, spet brez številčnih vrednostnih oznak:

-15 dukatov

-10 dukatov

- 8 dukatov

- 6 dukatov

- 5 dukatov

- 4 dukati

- 3 dukati

- 2 dukata

- 1 dukat

- tretjina dukata

- četrtina dukata

- šestina dukata

Seveda so spet prevladovali le zlati novci v vrednosti dukata, včasih so se pojavili
še kosi po 2 dukata, medtem ko so bili drugi primeri redki.

Vuk Vinaver svoji knjigi (Pregled istorije novca u jugoslovenskim zemljama XVI-
XVII vek. Beograd, str. 90 in dalje) pravi, da je v Sloveniji od leta 1526 dalje po
odloku Ferdinanda II postal madžarski denar normalno plačilno sredstvo in da je
100 madžarskih denaričevbilo izenačenih z 9 šilingi nemških pfenigov. Toda kas¬
neje so se še v istem stoletju pojavili ukrepi proti širjenju njihove uporabe.

11.10. Imenske vrednosti beneških novcev od 16. do 18. stoletja
na slovenskem ozemlju

Denarna ureditev v Beneški državi seje oddoža Leonarda Loredan (1501-1521)
dalje držala načelne sheme:

I libra (lira) = 20 soldov po 12 denaričev ali skupaj 240 denaričev

156

Imenska vrednost denarnih in njim sorodnih teles, ki so bila v obtoku na slovenskem ...

Vendar je pri drobižu bil ves poudarek dan na solde, medtem ko so bili denariči
sčasoma povsem pozabljeni. Drobiž, v začetku iz kakovostnega srebra (0,948), so
dolga leta sestavljali naslednji novci, ki jih ločeno po dožih obravnava katalog
(C.Gaberini di Scarfea, cit. delo):

-18 soldov

-16 soldov

-15 soldov

-12 soldov

-10 soldov

- 9 soldov

- 8 soldov

- 6 soldov

- 5 soldov, imenovan trairo

- 4,5 solda

- 4 soldi

- 2 solda

- 1 soldo, imenovan soldino, ki je zajemal 12 denaričev, tedaj imenovanih

bagatini.

Ureditvi se je pridružil še novec iz slabšega srebra za pol solda

Kasneje so se tudi preje imenovani novci iz kakovostnega srebra pričeli pojavljati
le s slabšim srebrom ali celo v bakru. Pridružili so se jim številni novci, ki so od
samega začetka bili kovani le kot bakreni:

- 8 denaričev, imenovan doppio quattrino ali sessino

- 4 denariči, imenovan quattrino

- 2 denariča, imenovan doppio bagattino ali mezzo quattrino

-1 denarič, imenovan bagattino

Vsi ti novci so le izjemoma nosili kako številčno oznako, kije pomagala določiti
njihovo imensko vrednost.

Podobno pestri so v obravnavanem obdobju predstavniki debelega denarja. Od
srebrnih novcev z izhodiščem v libri so se do leta 1521 pojavljali:

- lira, ki je zajemala 20 soldov in je bila označena kot mocenigo

- polovična lira, ki je zajemala 10 soldov in je bila označena kot marcello,

157

Imenska vrednost denarnih in njim sorodnih teles, ki so bila v obtoku na slovenskem ...

medtem ko so se kasneje, npr. leta 1539 pojavljali:

- lira ali mocenigo, ki zajema 24 soldov

- polovična lira ali marcello, ki zajema 12 soldov

Po letu 1570 so se začeli pojavljati:

- srebrni dukat

- srebrni polovični dukat

- srebrni četrtinski dukat

Po letu 1578 zasledimo dalje:

- srebrni skud v vrednosti 8 lir, označen tudi kot Giustina maggiore

- polovinko srebrnega skuda v vrednosti 4 lire

- četrtinko srebrnega skuda v vrednosti 2 liri

- osminko srebrnega skuda v vrednosti 1 lira, delno označena tudi kot
gazetta

- šestnajstinko srebrnega skuda v vrednosti 10 soldov

- dvaintridesetinko srebrnega skuda v vrednosti 5 soldov

ter posebni

-skud v vrednosti 7 lir, označen kot scudo della croce ter
-polovinko skuda v vrednosti 3,5 lir,

kasneje pa še

- srebrni cekin

- polovinko srebrnega cekina

- četrtinko srebrnega cekina

- osminko srebrnega cekina

ter po letu 1623 celo

- srebrni dukat, označen kot DS-Giustina

- polovinko srebrnega dukata

- četrtinko srebrnega dukata

- osminko srebrnega dukata

Leta 1756 se končno pojavi še srebrni tolar (tallero)

158

Imenska vrednost denarnih in njim sorodnih teles, ki so bila v obtoku na slovenskem ...

Pri srebrnem denarju je v glavnem mogoče razbrati njihovo imensko vrednost
le glede na obliko in velikost.

C.J.Krause in C.Mishler v svojem znanem katalogu (Standard Catalog of World
Coins. Iola Wisconsin, 1984, str. 1108 in dalje) navajata naslednje vrednosti be-
nečanskih srebrnih novcev:

-1 dukat (ducatone) s težo 28,103 g in vrednostjo 124 soldov

-1 skud (scudo) s težo 31,329 g in vrednostjo 140 soldov,

njihove izvedenke pa kot sledi:

- polovinka dukata z vrednostjo 62 soldov

- polovinka skuda z vrednostjo 70 soldov

- četrtinka dukata z vrednostjo 31 soldov

- četrtinka skuda z vrednostjo 35 soldov

- osminka skuda z vrednostjo 15,5 soldov

- osminka skuda -17,5 soldov

Če je te novce še bilo mogoče številčno vključiti v celotno denarno ureditev, zas¬
novano na srebru, je bilo drugače z zlatimi novci, ki so imeli trajno čistino 1,000
ter je bilo treba sproti vzpostavljati razmerja do drugih novcev. Do leta 1554 so
bili označeni kot dukati, kasneje kot cekini. Poleg cekina s težo 3,49 so bili poznani
še razni njegovi mnogokratniki do stopetkratnega cekina s težo 367,41g in njegovi
deli do četrtinke cekina s težo 0,87 g. Po letu 1656 so se pojavili zlatniki, ki niso
več bili označeni kot cekini, temveč kot nekakšne izvedenke iz zlatega skuda in
so glede na svojo težo imeli vrednost od 20 cekinov do 2 cekinov, po letu 1732 pa
še zlati sold v vrednosti 1 cekina in s težo 3,42 g ter 10 zlatih soldov v vrednosti
1 cekina in s težo 3,49. Na zlatih novcih ni bilo nikake vključene številčne oznake
o njihovi imenski vrednosti.

11.11. Imenske vrednosti italijanskih novcev do leta 1814 na slovenskem
ozemlju

Po miru v Campoformiju leta 1797 so bila benečanska območja pripojena habs¬
burški posesti, ki je trajala od leta 1798 do 1805. V tem obdobju so bili prekovani
siceršnji avstrijski srebrni novci v vrednosti lire venete in sicer

- pol benečanske lire( z datumom 1800 in 1802)

-1 benečanska lira (z datumom 1800 in 1802)

159

Imenska vrednost denarnih in njim sorodnih teles, ki so bila v obtoku na slovenskem ...

-1,5 benečanske lire (z datumom 1802

- dve benečanski liri (z datumom 1801)

Na vseh teh novcih je jasno označena njihova imenska vrednost.

Po drugi strani so habsburški vladarji od leta 1733 kovali bakrene novce z itali¬
janskimi vrednostmi posebej za Gorico in Gradiško:

- pol solda

-1 sold

- 2 solda

- 3 soldi

ter v srebru:

-15 soldov

Tudi na teh novcih je jasno označena njihova imenska vrednost.

Medtem ko so se vsi ti novci naslanjali v celoti na nekdanjo benečansko denarno
ureditev, je bilo nekoliko drugače z novci, ki so bili v obtoku v času po vključitvi
tega območja v okvir Napoleonove Francije v letih od 1804 do 1814 ali v času ob¬
stoja Ilirskih provinc, ki so od 1809 do 1813 zajemale vso Kranjsko in Goriško.
To niso bili novci Francije, temveč novci kraljevine Italije, kjer je bila denarna ure¬
ditev načelno zasnovana takole:

1 lira = 20 soldov po 5 centesimov ali skupaj 100 centesimov

V tem času so se pojavljali naslednji srebrni kovanci:

- 5 lir

- 2 liri

- Ilira

- 15 soldov

-10 soldov

- 5 soldov

ter bakreni novci za:

-10 centesimov

- 1 sold

- 3 centesime

- lcentesim

160

Imenska vrednost denarnih in njim sorodnih teles, ki so bila v obtoku na slovenskem ...

Od zlatih novcev s podobo Napoleona so tedaj obstajali za:

- 20 lir

-40 lir

Na vseh teh novcih je bilo jasno označena njihova imenska vrednost.

11.12. Imenske vrednosti kovanega in papirnatega denarja Avstrijske
države od leta 1804 do leta 1858 na slovenskem ozemlju

O Avstrijskem cesarstvu začnemo govoriti leta 1804, nakar je dotedanji nemški
cesar Franc II postal avstrijski cesar Franc I. Do leta 1885 je veljala naslednja na¬
čelna denarna ureditev:

1 goldinar (ali pol tolarja) = 60 krajcarjev

V tem obdobju je bil tolar le drugo ime za srebrni novec dveh goldinarjev, vendar
noben novec ni na sebi nosil niti naziv tolar, niti naziv goldinar. Serija vseh novcev
od tistih z najnižjo do tistih z najvišjo vrednostjo je bila sestavljena v obravnava¬
nem obdobju takole:

Bakreni novci:

- četrt krajcarja

-1 krajcar

- 2 krajcarja (po letu 1848)

- 3 krajcarji, medtem ko so v začetku 19. stoletja obstajali tudi novci za 15 in
30 krajcarjev

Srebrni novci:

- 3 krajcarji

- 5 krajcarjev

- 6 krajcarjev

-10 krajcarjev

- 20 krajcarjev, medtem ko so še v začetku 19. stoletja obstajali tudi novci za

7,12 in 24 krajcarjev

Na vseh teh novcih je bila jasrp označena njihova imenska vrednost. To pa ne
velja tudi za večje srebrnike, pri katerih je bilo do leta 1856 mogoče ugotoviti, ali
gre za 1/2 tolarja (tj. za 1 goldinar) ali za 1 tolar (tj. za 2 godinarja) le iz njihove

161

Imenska vrednost denarnih in njim sorodnih teles, ki so bila v obtoku na slovenskem ...

velikosti. Šele od leta 1857 dalje je na srebrnikih za % goldinarja, goldinar in 2
goldinarja jasna številčna oznaka in oznaka valute »FL«.

Po drugi strani so se še vedno pojavljali tudi zlati novci kot komercialni denar,
ki ni bil vključen v siceršnjo denarno ureditev s stalnim vrednostnim mestom:

-1 dukat

- 2 dukata

- 4 dukati

Na novcu za 1 dukat ni bilo nobene številčne oznake, ker je bilo samo po sebi
razumljivo, za kaj gre. Nekoliko večji dvodukatni novci so nosili številčno oznako
»2«, precej večji štiridukatni novci pa številčno oznako »4«.

V tem obdobju so se pojavili bolj številni primerki papirnatega denarja, ki so ga
izdajale razne banke ali državni organi ter so se kot začasna potrdila namesto sre¬
bra celo delno obrestovali. Njihove vrednosti so bile največkrat označene kot:

1 goldinar

2 goldinarja

5 goldinarjev

10 goldinarjev
25 goldinarjev
50 goldinarjev

- 100 goldinarjev

- 500 goldinarjev

-1.000 goldinarjev

Obstajali so tudi nadomestki za drobiž v papirnati obliki in sicer za:

- 6 krajcarjev

-10 krajcarjev

Povsem razumljivo je, daje na papirnem denarju vedno bila zelo jasno predsta¬
vljena njegova imenska vrednost.

11.13. Imenske vrednosti kovanega in papirnatega denarja Madžarske
države od leta 1830 do leta 1858 na slovenskem ozemlju

Zanimivo je, da na Madžarskem v 19. stoletju do leta 1830 niso imeli kakega svo¬
jega posebnega denarja; uporabljal se je isti kovani denar kot ga je madžarski kralj

162

Imenska vrednost denarnih in njim sorodnih teles, ki so bila v obtoku na slovenskem...

Franc (Ferenc) izdajal kot avstrijski cesar Franc I. Šele z letom 1830 se ponovno po¬
javljajo posebni madžarski novci, ki so tesno sledili avstrijski denarni ureditvi:

1 forint (ali pol tolarja) = 60 krajcarjev

Do leta 1848 so bili izdani srebrni novci za:

-10 krajcarjev

- 20 krajcarjev

- pol tolarja (ali 1 forint)

-1 tolar (ali 2 forinta)

ter zlati novci za:

-1 dukat

Leta 1848 se pojavljajo bakreni novci za:

-1 krajcar (označen kot egy krajczar)

- 3 krajcarje (označen kot harom krajczar)

ter srebrni novci za:

- 6 krajcarjev
-10 krajcarjev

Medtem ko je na drobižu vedno jasno navedena njegova imenska vrednost, je
razliko med srebrnim novcem za pol tolarja (1 forint) in za 1 tolar (2 forinta) bilo
do leta 1856 mogoče ugotoviti le na podlagi njune velikosti.

V letih 1848 in 1849 se je pojavil državni papirnati denar z različnimi vrednostmi:
15 krajcarjev
30 krajcarjev

1 goldinar

2 goldinarja
5 goldinarjev

10 goldinarjev

- 100 goldinarjev
-1.000 goldinarjev

Na tem denarju so pa seveda vedno bile jasno označene njegove imenske vrednosti.

163

Imenska vrednost denarnih in njim sorodnih teles, ki so bila v obtoku na slovenskem ...

11.14. Imenske vrednosti kovanega in papirnatega denarja Avstrijske
države od leta 1858 do leta 1892 na slovenskem ozemlju

V tem obdobju je veljala naslednja načelna denarna ureditev:

1 goldinar (forint) = 100 krajcarjev

Tolar ni bil več enak dvema goldinarjema, temveč je takoimenovani sporazumni
tolar (Vereinstaler) štel le 1,5 goldinarjev. Glede na spremembo so bili izdani šte¬
vilni novi bakreni novci in sicer za:

- pol krajcarja (označeni kot 5/10)

-1 krajcar

- 4 krajcarje,

srebrni novci za:

- 5 krajcarjev
-10 krajcarjev

- 20 krajcarjev

- četrt goldinarja (označeno kot % Fl), kar je po novem štelo 25 krajcarjev
-1 goldinar (označen kot 1 Fl)

- 2 goldinarja (označen kot 2 Fl)

-1 sporazumni tolar (1 Vereinstaler) ali 1,5 goldinarjev

- 2 sporazumna tolarja (2 Vereinstaler) ali 3 goldinarji

Na vseh teh novcih so bile jasno označene njihove imenske vrednosti, razen pri
velikih srebrnih novcih prikložnostnega ali spominskega značaja. To pa velja tudi
za zlate novce, ki so obstajali z imensko vrednstjo:

-1 dukat s čistino 0,986 in težo 3,490 g

- 4 dukati s čistino 0,986 in težo 6,980 g

- pol sporazumne krone (1/2 Vereinskrone) s čistino 0,900 in težo 11,110 g
-1 sporazumna krona (1 Vereinskrone) s čistino 0,900 in težo 11,110 g

- 4 zlati goldinarji ali 10 frankov (označeni kot 4 Fl 10 Fr) s čistino 0,900 in
težo 3,225 g

- 8 zlatih goldinarjev ali 20 frankov (označeni kot 8 Fl 20 Fr) s čistino 0,900
in težo 6,450 g

164

Imenska vrednost denarnih in njim sorodnih teles, ki so bila v obtoku na slovenskem ...

Obstajal pa je v čedalje večjem obsegu še papirnati denar. Država je na tak način
skrbela celo za drobiž v obliki papirja, po letu 1866 pa tudi za večje zneske; v celoti
se je pojavil državni papirnati denar z vrednostjo:

-10 krajcarjev

- 1 goldinar

- 5 goldinarjev

- 50 goldinarjev

Privilegirana Avstrijska narodna banka in kasnejša Avstro-Ogrska banka sta za¬
čeli enotno tako za Avstrijo kot za Madžarsko izdajati normalne bankovce z vred¬
nostjo:

1 goldinar
5 goldinarjev
10 goldinarjev

- 100 goldinarjev
-1.000 goldinarjev

Imenska vrednost na vsakem kosu papirnatega denarja je bila v celoti zagoto¬
vljena.

11.15. Imenske vrenosti kovanega in papirnatega denarja Madžarske
države od leta 1858 do leta 1892 na slovenskem ozemlju

Tudi na tem območju je sedaj veljala načelna denarna ureditev:

1 forint = 100 krajcarjev

in njej ustrezna serija novih bakrenih novcev za:

- pol krajcarja (označeno kot 5/10)

-1 krajcar

- 4 krajcarji

in srebrnih novcev za:

-10 krajcarjev

- 20 krajcarjev

-1 forint (označen kot Ft)

165

Imenska vrednost denarnih in njim sorodnih teles, ki so bila v obtoku na slovenskem ...

Seveda so se pojavljali tudi zlati novci za:

-1 dukat

-10 frankov - 4 forinti (označeno kot 10 Fr 4 Ft)

- 20 frankov - 8 forintov (označeno kot 20 Fr 8 Ft)

Papirnati denar pa je bil isti kot je že povedano za Avstrijsko cesarstvo v tem
obdobju. Imenska vrednosti so bile na vsakem kosu denarja zagotovljene.

11.16. Vrste kovanega in papirnatega denarja ter drugih denarnih listin na
slovenskem ozemlju v Avstrijski državi od leta 1892 do leta 1918

V tem obdobju je veljala načelna denarna ureditev:

1 krona = 100 vinarjev (helerjev)

V tem obdobju so obstajali novci iz manjvredne kovine za:

- 1 vinar

- 2 vinarja

-10 vinarjev

- 20 vinarjev,

novci iz srebra za:

-1 krono

- 2 kroni

- 5 kron

ter normalni novci iz zlata za:

- 10 kron

- 20 kron
-100 kron.

Poleg tega so kot komercialni denar bili kovani zlatniki za:

-1 dukat

- 4 dukate

Avstro-ogrska banka je skrbela za papirnati denar z vrednostjo:

1 krona

2 kroni

166

Imenska vrednost denarnih in njim sorodnih teles, ki so bila v obtoku na slovenskem ...

5 kron
10 kron
20 kron
50 kron

- 100 kron
-1.000 kron

Papirnati denar z drugače označenimi zneski, ki je bil izdan leta 1918, ni več
krožil na slovenskem ozemlju.

Naj omenimo še to, da so se v tem obdobju v večji meri začele pojavljati še razne
vrste državnih obveznic in obveznic drugih izdajateljev kot tudi delnic različnih
delniških družb na slovenskem ozemlju kot posebne vrste denarnih listin.

11.17. Vrste kovanega in papirnatega denarja ter drugih denarnih listin na
slovenskem ozemlju v Madžarski državi od leta 1892 do leta 1918

Tudi v Madžarski kraljevini je v obravnavanem obdobju veljala načelna denarna
ureditev:

krona = 100 filerjev

Toda medtem, ko je bil papirnati denar enoten za obe polovici Avstro-Ogrske mo¬
narhije, so bili za madžarski del kovani posebni novci in sicer iz manjvredne kovine za:

- Ifiler

- 2 filerja

-10 filerjev

- 20 filerjev,

Iz srebra za:

-1 krono

- 2 kroni

- 5 kron

ter iz zlata za:

- 10 kron

- 20 kron
-100 kron

167

Imenska vrednost denarnih in njim sorodnih teles, ki so bila v obtoku na slovenskem ...

Tudi tu so se v tem obdobju začele v večji meri pojavljati razne državne obvez¬
nice in obveznice drugih izdajateljev ter seveda delnice raznih delniških družb kot
posebne vrste denarnih listin.

11.18. Vrste kovanega in papirnatega denarja ter drugih denarnih listin
na slovenskem ozemlju v prvi Jugoslovanski državi od leta 1919
do leta 1941

Potem, ko je bil zamenjan dotedanji Avstro-Ogrski denar in denar, ki je krožil
na drugih delih novo nastale kraljevine, v začetku označevane kot Država Srbov,
Hrvatov in Slovencev, in je bil v vmesnem obdobju žigosan in kolkovan, je bila v
veljavi načelna denarna ureditev:

1 dinar (ali nekdanje 4 krone) = 100 par

S tem v zvezi se je pojavljal drobiž iz manjvredne kovine za:

- 5 par

-10 par

- 25 par

- 50 par

-1 dinar

- 2 dinarja

Obstajal je tudi papirnati denar za:
četrt dinarja (25 par)
pol dinarja
1 dinar
5 dinarjev
10 dinarjev
20 dinarjev

- 100 dinarjev

-1.000 dinarjev

Papirnati denar je v začetku izdajala država, kasneje pa Narodna banka; v za¬
četku je bil tudi dodatno pretiskan s kronskimi vrednostmi, ki so znašale štiri-
kratnik dinarske vrednosti.

168

Imenska vrednost denarnih in njim sorodnih teles, ki so bila v obtoku na slovenskem ...

Po letu 1931 se je pojavil denar z oznako Kraljevina Jugoslavija in sicer drobiž
iz manjvredne kovine za:

- 25 par

- 50 par

- 1 dinar

- 2 dinarja

-10 dinarjev (Peter II)

ter slabšega srebra za:

-10 dinarjev (Aleksander)

- 20 dinarjev (Peter II)

- 50 dinarjev (Peter II)

Iz tega časa je tudi komercialni zlati denar in sicer za:

-1 dukat
-4 dukate

Papirnati denar v kroženju pa je zajemal vrednosti različnih izdaj za:

10 dinarjev
50 dinarjev

- 100 dinarjev

- 500 dinarjev
-1.000 dinarjev

Pojavljale so se razne vrste državnih obveznic in obveznic drugih izdajateljev,
kakor tudi delnice raznih delniških družb v Sloveniji kot posebne vrste denarnih
listin.

11.19. Vrste kovanega in papirnatega denarja ter drugih denarnih listin
na slovenskem ozemlju v Italijanski državi od leta 1919 do leta
1945

To je obdobje, ko je pod Italijo spadalo vse slovensko Primorje, v času druge sve¬
tovne vojne pa tudi del tedanje Dravske banovine, tj. Ljubljanska pokrajina. V Ita¬
liji je ves ta čas obstajala načelna denarna ureditev:

1 lira = 100 centesimov

169

Imenska vrednost denarnih in njim sorodnih teles, ki so bila v obtoku na slovenskem ...

V tem času je krožil italijanski drobiž različnih izdaj iz različnih kovin z oznako
denarne vrednosti:

- 1 centesim

- 2 centesima

- 5 centesimov
-10 centesimov

- 20 centesimov

- 50 centesimov

- 1 lira

- 2 liri

- 5 lir
-10 lir

- 20 lir

Uporabljeni papirnati denarje zajemal različne izdaje Banca d Italia z imensko
vrednostjo:

- 25 lir

- 50 lir

- 100 lir

- 500 lir
-1.000 lir,

a tudi državne izdaje za:

- 1 liro

- 2 liri

- 5 lir
-10 lir

11.20. Vrste kovanega in papirnatega denarja ter drugih denarnih listin v
Ljubljanski pokrajini do leta 1945

Ker je Ljubljansko pokrajino okupirala leta 1941 Italija, velja za denar, ki se je
uporabljal na tem ozemlju, isto, kot je rečeno za Italijo. A tudi leta 1943, ko je
na tem ozemlju obstajala nemška oblast, ni prišlo do zamenjave valute, temveč
le so posebnih bankovcev, ki jih je izdala Hranilnica Ljubljanske pokrajine z vred¬
nostjo:

170

Imenska vrednost denarnih in njim sorodnih teles, ki so bila v obtoku na slovenskem ...

pol lire

1 lira

2 liri
5 lir

- 10 lir

- 50 lir

- 100 lir
-1.000 lir

Po drugi strani so se pojavile v vlogi partizanskega denarja razne obveznice in
tudi zgolj potrdila, medtem ko imajo značaj pravega denarja šele leta 1944 izdaje
Denarnega zavoda Slovenije v obliki bankovcev več izdaj z vrednostjo:

1 lira

- 5 lir

- 10 lir
-100 lir

11.21. Vrste kovanega in papirnatega denarja ter drugih denarnih listin
na slovenskem ozemlju, vključenem od leta 1941 do leta 1945 v
Nemško državo

Na Gorenjskem, Štajerskem in Koroškem je v tem obdobju veljala denarna ure¬
ditev:

1 nemška marka = 100 pfenigov

Predstavniki novcev so imeli vrednost:

- 5 pfenigov
-10 pfenigov
-50 pfenigov

- 1 marka

- 2 marki

- 5 mark

Njim so se pridružili bankovci, ki jih je izdala nemška državna banka za:

5 mark

- 10 mark

171

Imenska vrednost denarnih in njim sorodnih teles, ki so bila v obtoku na slovenskem ...

20 mark
50 mark

- 100 mark
-1.000 mark

ter razni drugi izdajatelji, kot so primerki Reichskreditkassenscheine za:

- 50 fenigov

- 1 marko

- 2 marki

- 5 mark

- 20 mark

- 50 mark

Z razvojem partizanskega gibanja so se pojavile tudi razne obveznice in potrdila
v vlogi denarnih listin, izraženih v markah.

11.22. Vrste kovanega in papirnatega denarja na slovenskem ozemlju,
vključenem od leta 1941 do leta 1945 v Madžarsko državo

V okupiranem Prekmurju je v tem obdobju veljala denarna ureditev:

1 peng = 100 filerjev

Pri tem so novci iz različnih kovin in različnih izdaj imeli vrednost:

- lfiler

- 2 filerja

-10 filerjev

- 20 filerjev

- 50 filerjev

- 1 peng

- 2 penga

- 5 pengov,

papirnati denar pa je imel vrednost:

1 peng

2 penga
5 pengov

172

Imenska vrednost denarnih in njim sorodnih teles, ki so bila v obtoku na slovenskem ...

10 pengov
20 pengov
50 pengov

- 100 pengov
-1.000 pengov.

11.22. Vrste kovanega in papirnatega denarja v Slovenskem Primorju do
leta 1954

Dokler slovensko Primorje po drugi svetovni vojni ni bilo vključeno v Republiko
Slovenijo, so na njem bile v obtoku italijanske lire in centesimi, dodatno pa v ne¬
kdanji okupacijski Coni A pod zavezniško upravo vojaški papirnati denar (Allied
Military Currency) z vrednostjo:

1 lira

2 liri
5 lir

- 10 lir

- 50 lir

- 100 lir
-1.000 lir

Obstajale so tudi takoimenovane jugolire, ki jih je leta 1945 izdala Gospodarska
banka za Istro, Reko in Slovensko Primorje po drugi svetovni vojni kot sestavne
dele okupacijske cone B, ki je bila pod upravo jugoslovanske armade. Gre za na¬
slednje bankovce:

173

Imenska vrednost denarnih in njim sorodnih teles, ki so bila v obtoku na slovenskem ...

11.23. Vrste kovanega in papirnatega denarja ter drugih denarnih listin
na slovenskem ozemlju v drugi Jugoslovanski državi od leta 1945
do leta 1991

V tem obdobju je veljala naslednja načelna denarna ureditev:

1 dinar = 100 par

Vendar zaradi inflacijskih okoliščin ni pomenil dinar v vsem tem obdobju isto,
zato je celotno obdobje treba razdeliti na tri ožja obdobja.

Prvo se je začelo po izpeljani zamenjavi okupacijskega in drugega denarja leta
1945 in je trajalo do konca leta 1964. Dinar je sicer tudi v tem obdobju že izgubljal
na svoji vrednosti, vendar so bili v posameznem letu dinarski zneski le seštevljivi
in primerljivi, kar ne moremo več trditi npr. za dinarje leta 1964 s tistimi v letu
1965. V okviru tega podobdobja je Jugoslavija bila do konca leta 1945 označena
kot Demokratska federativna Jugoslavija, nato od leta 1946 do leta 1963 kot Fe¬
derativna ljudska republika Jugoslavija ter od leta 1963 dalje kot Socialistična fe¬
derativna republika Jugoslavija.

V času do leta 1946 imajo novci oznako zgolj Jugoslavija in naslednje vredno¬
sti:

-50 par
-1 din
-2 din
-5 din

Državni papirnati denar ima v tem obdobju oznako Demokratska federativna
Jugoslavija in nazive vseh 6 republik, zajema pa naslednje vrednosti:

174

Imenska vrednost denarnih in njim sorodnih teles, ki so bila v obtoku na slovenskem ...

V času od leta 1953 do leta 1963 imajo novci le srbohrvaški naziv države, tj.
Federativna narodna republika Jugoslavija in naslednje vrednosti:

- 50 par

- 1 din

- 2 din

- 5 din
-10 din

- 20 din

- 50 din

Izdajatelj papirnatega denarja je bila Narodna banka FLRJ. Odleta 1955 do leta
1963 so pri več izdajah zastopane naslednje vrednosti:

50 din

- 100 din

- 500 din
-1.000 din

Z letom 1963 se na novcih pojavi srbohrvaški napis Socijalistička federativna
republika Jugoslavije, zajemajo pa naslednje vrednosti:

- 1 din

- 2 din

- 5 din
-10 din

- 20 din

- 50 din

Narodna banka Jugoslavije je tedaj izdala bankovce za:

- 100 din

- 500 din
-1.000 din

- 5.000 din

Z letom 1965 se začne drugo podobdobje denarne ureditve, saj je začel veljati
novi dinar v razmerju

1 novi dinar = 100 starih dinarjev.

175

Imenska vrednost denarnih in njim sorodnih teles, ki so bila v obtoku na slovenskem ...

Zato je bilo treba spremeniti tudi štetje na vseh novcih in bankovcih. Nato se v
velikem številu po letih različnih izdaj pojavljajo naslednji novci:

- 5 par
-10 par

- 20 par

- 50 par

- 1 din

- 2 din

- 5 din
-10 din,

nato pa postopoma v naslednjih letih še za višje zneske:

- 20 din

- 50 din
-100 din

Narodna banka je začela izdajati bankovce v številnih izdajah po letih z nasled¬
njimi vrednostmi, ki so se postopoma povečevale:

Leta 1990, tj. v začetku tretjega podobdobja, je bil končno dotedanji novih dinar
spremenjen v konvertibilni dinar v razmerju
1 konvertibilni dinar = 10.000 novih dinarjev.

176

Imenska vrednost denarnih in njim sorodnih teles, ki so bila v obtoku na slovenskem ...

V tej zvezi so bili izdani novi novci:

-10 par

- 20 par

- 50 par

- 1 din

- 2 din

- 5 din,

kakor tudi novi bankovci več izdaj z vrednostjo:

10 din
50 din

- 100 din

- 200 din

- 500 din
-1.000 din

- 5.000 din

Od leta 1968 dalje so izhajali še spominski novci za zaznamovanje kakih po¬
sebnih dogodkov, ki so imeli višje vrednosti, zlasti pa so bili izdani kot srebrniki
in zlatniki, ki so ob samem začetku bili prodani po višji ceni od njihove imenske
vrednosti ter kasneje niti niso krožili v prometu.

Končno so se v vsem obdobju po letu 1945 pojavljale še državne obveznice in
obveznice drugih izdajateljev kot posebne vrste denarnih listin.

11.24. Vrste kovanega in papirnatega denarja ter drugih denarnih listin v
samostojni Slovenski državi od leta 1991 dalje

Ob osamosvojitvi je v Sloveniji krožil jugoslovanski denar, če že zanemarimo
sicer pogoste neuradno uporabljene nemške marke in ameriške dolarje. Po zame¬
njavi jugoslovanskega denarja ob koncu leta 1991 v razmerju 1 slovenski tolar =
1 dinar pa je veljala načelna denarna ureditev
1 slovenski tolar (Sit) = 100 stotinov

Temu so ustrezali novci več izdaj po posameznih letih za:

-10 stotinov, ki ni bil v prometu

- 20 stotinov, ki ni bil v prometu

177

Imenska vrednost denarnih in njim sorodnih teles, ki so bila v obtoku na slovenskem ...

- 50 stotinov

- 1 tolar

- 2 tolarja

- 5 tolarjev

- 10 tolarjev

- 20 tolarjev

- 50 tolarjev,

med spominskimi novci, ki so bili v prometu, pa za:

-100 tolarjev

- 500 tolarjev.

Drugi spominski novci v srebru in zlatu so imeli dosti višjo vrednost, vendar
se ob začetku niso prodajali niti po njej, temveč po višji ceni, zato tudi kasneje
niso krožili v prometu.

Papirnati denar je bil ob začetku izdan v obliki bonov v vrednosti:

1 tolar

2 tolarja
5 tolarjev

10 tolarjev
50 tolarjev

- 100 tolarjev

- 200 tolarjev

- 500 tolarjev
-1.000 tolarjev

- 5.000 tolarjev

Ko so bili izdani pravi bankovci, so imeli vrednost:

10 tolarjev
20 tolarjev
50 tolarjev

- 100 tolarjev

- 200 tolarjev

- 500 tolarjev
-1.000 tolarjev

178

Imenska vrednost denarnih in njim sorodnih teles, ki so bila v obtoku na slovenskem ...

- 5.000 tolarjev

-10.000 tolarjev

S l.januarjem leta 2007 je začela veljati nova denarna ureditev:

1 evro = 100 centov

V tej zvezi je bil izdan set novcev s slovenskimi motivi in vrednostjo:

- 1 cent

- 2 centa

- 5 centov

-10 centov

- 20 centov

- 50 centov

- 1 evro

- 2 evra

Bankovci, ki so se začeli uporabljati, so bili isti kot jih uporabljajo druge države,
ki so vpeljale evrsko valuto, in sicer z vrednostjo:

- 5 evrov

- 10 evrov

- 20 evrov

- 50 evrov

-100 evrov

- 200 evrov

- 500 evrov

Vsaka država, kije vpeljala evrsko valuto, izdaja le svoje novce, ki se uporabljajo
na enak način na celotnem evrskem območju.

Z letom 2008 so se pojavili še posebni slovenski spominski novci z vrednostjo
3 evrov, prav tako pa tudi srebrniki za 30 evrov in zlatniki za 100 evrov, ki so se
ob izidu prodajali po višji ceni kot je bila na njih označena vrednost, zato se tudi
niso uporabljali v prometu.

V prvih letih samostojne države Slovenije so se zelo pogosto pojavljale razne
vrste državnih obveznic, občinskih obveznic in obveznic drugih izdajateljev, kot
tudi delnice domačih delniških družb kot posebne denarne listine. Ker se je kas-

179

Imenska vrednost denarnih in njim sorodnih teles, ki so bila v obtoku na slovenskem ...

neje promet z njimi pojavil izključno s pomočjo avtomatiziranega obdelovanja po¬
datkov, niso bile več izdajane v papirni obliki kot listine, tiste, ki so imele v začetku
takšno obliko, so pa iz prometa izginile in se pojavljajo zgolj kot numizmatični
predmeti..

180

Vladarji držav na slovenskem ozemlju, iz časa katerih izhajajo denarna ...

12. Vladarji držav na slovenskem ozemlju, iz časa
katerih izhajajo denarna in njim sorodna telesa
v njem

12.1 Opredelitev vladarjev z zornega kota ljubiteljske numizmatike

Okvir zbiranja in proučevanja numizmatičnih predmetov pri posameznem lju¬
biteljskem numizmatiku je mnogokrat postavljen ne samo z določeno državo, iz
katere izhajajo, ali samo z njihovo imensko vrsto, s katero se pojavljajo, temveč
tudi z obdobjem, ki je v določeni državi povezano z določenim vladarjem. Navse¬
zadnje je na zgodovinskem izhodišču izdajanja denarja bila ravno avtoriteta vla¬
dajoče osebe, ki je vsaj v monarhističnih ureditvah najpogosteje upodobljena na
numizmatičnih predmetih. Številne zasebne numizmatične zbirke so pogosto
ravno zaradi osebnih nagibov rade vezane na kakega izbranega vladarja. Zato je
koristno, če si s tega zornega kota ogledamo tiste države, ki so v zgodovini obsta¬
jale na delu tistem ozemlju, ki po šestem stoletju šteje kot slovensko.

12.2. Noriška država (do 15 pr.n.št.)

To je najstarejša državna tvorba na kasnejšem slovenskem ozemlju. Vzpostavili
so jo Kelti kot zgornja plast tedanjega prebivalstva. Prvi val Keltov je dosegel to
ozemlje ob koncu 3. stol. pr.n.št., nakar je nastala spodbuda za to veliko, čeprav
ohlapno združenje različnih plemen v vzhodnih Alpah. Obsegalo je nekaj časa vse
kasnejše slovensko ozemlje razen tistega najjužnejšega, ki se nadaljuje v Benečijo
in Istro in ki je že tedaj pripadalo Rimski državi. Kasneje se je ozemlje Noriške
države krčilo, dokler ni bila leta 15 pr. n.št. v celoti vključena v Rimsko državo.

Zgodovina je v pogledu Noriške držane še vedno nepopolna in se mora v znatni
meri naslanjati ravno na spoznanja numizmatike kot zanjo pomožne znanosti. V
numizmatiki je že dolgo poznana delitev na zahodnonoriške novce s središčem v
Teurniji ali Magdalenski gori na južnem Koroškem in na vzhodnonoriške novce
s središčem v Celju (G. Probszt: Osterreichische Miinz-und Geldgeschichte. Wien
1973, str. 198), pojavljajo se pa tudi mnenja o savskih novcih (A.Rant: Zakladna
najdba Bevke. Num.vest.1987, str. 207-219). Začetek kovanja novcev v Noriški
državi postavljajo avtorji v obdobje od leta 90 pr.n.št. do leta 7 pr.n.št. (P.Kos:

181

Vladarji držav na slovenskem ozemlju, iz časa katerih izhajajo denarna ...

Keltski novci Slovenije. Ljubljana 1977, str. 20). Vladarji v Noriški državi so znani
le, kolikor so bili označeni na novcih, npr. Atta, Nemet.

12.3. Rimska država (od 178 pr.n.št. do 476 n.š.)

Rimska država se je začela oblikovati od okoli leta 500 pr.n.št. in je do okrog
270 pr.n.št. povezala v celoto že ves Apeninski polotok. Potem ko je bil leta 181
pr.n.št. na obmejnem ozemlju te države ustanovljen Oglej (Aquileia), je leta 178
pr.n.št. osvojila Istro. Zato smo ta datum vzeli kot začetni, ko se je pojavila vsaj
na delu kasnejšega slovenskega ozemlja. Kasneje se je širila tudi na njem in leta
15 pr.n.št. vključila dotedanjo samostojno Noriško državo. Ljubljana (Emona) kot
najstarejše rimsko kolonizirano mesto v Sloveniji je bila ustanovljena leta 14 n.št.,
Celje (Celeia) je dobilo pravice municipija leta 45.n.št., nekoliko kasneje pa še Ne-
viodunum, tj. sedanje Drnovo pri Krškem (B.Grafenauer: Zgodovina slov. naroda.
Ljubljana 1964, str. 140). Ko se je Rimska država leta 395 razdelila na Zahodno¬
rimsko državo in Vzhodnorimsko državo, je bilo celotno kasnejše slovensko ozem¬
lje v prvi, ki je pa leta 476 v prvotnem pomenu prenehala obstajati.

Od vladarjev omenjamo naslednje:

Vladarji držav na slovenskem ozemlju, iz časa katerih izhajajo denarna ...

183

Vladarji držav na slovenskem ozemlju, iz časa katerih izhajajo denarna ...

305 306 sovladar za vzhod
305-306 podvladar za del zahoda

305- 306 podvladar za del vzhoda

306- 307 sovladar za zahod
306-308 sovladar
306-308 sovladar
308-311 sovladar za vzhod

306-311 podvladar in sovladar za vzhod
306-307 podvladar za zahod
306-311 podvladar in sovladar za zahod
312-313 sovladar za vzhod
312-313 sovladar za vzhod
317-324 podsladar za vzhod
317-326 podvladar za zahod
317-337 podvladar za zahod
335-337 podvladar za vzhod
335-337 podvladar za vzhod
335-337 podvladar za zahod
337-340 sovladar za zahod
337-340 sovladar za vzhod
340-350 sovladar za vzhod
350 sovladar

350- 353 vzporedni vladar za zahod

351- 353 vzporedni podvladar na zahodu
351-354 podvladar za vzhod
355-360 podvladar za zahod

364- 375 sovladar za vzhod

365- 366 sovladar za vzhod
367-375 sovladar za zahod
375-378 sovladar za zahod
375-378 sovladar za zahod
379-383 sovladar za vzhod
379-383 sovladar za zahod

184

Vladarji držav na slovenskem ozemlju, iz časa katerih izhajajo denarna ...

Vsi ti vladarji so praviloma upodobljeni na rimskih novcih, včasih pa celo nji¬
hove žene.

Po smrti Teodozija I je z letom 395 postal Arkadij prvi samostojni vladar Bizan¬
tinske države, ki ni imela več skupnega vladarja z Rimsko državo. A tudi vladavina
zadnjih vladarjev Zahodnorimske države na slovenskem ozemlju je že problema¬
tična, saj so Zahodni Gotje (Vizigoti) pod Alarihom iz vzhodne Evrope že leta 401
začasno prodrli v Italijo in leta 409 čakali na odgovor za stalno naselitev celo v
prezimovališču pri Ljubljani. Za časa cesarja Valentinijana II so se pojavili Huni
pod Atilom, ki so prišli iz Azije, dokler niso bili leta 451 poraženi in je leta 453
Atila umrl.

12.4. Vzhodnogotska država (488-547)

Ko je Odoakar, germansko vojskovodja v službi Rimske države, leta 476 odstavil
rimskega cesarja Romula Augustula, si s tem ni pridobil cesarske oblasti, temveč
je vladal Italiji kot barbarski kralj, cesarske vladarske znake je pa poslal v Bizanc.
Da bi se Bizantinska država rešila Vzhodnih Gotov (Ostrogotov) pod vodstvom
Teoderika Velikega, ki so se iz vzhodne Evrope leta 474 naselili na Balkanu, jih je

185

Vladarji držav na slovenskem ozemlju, iz časa katerih izhajajo denarna ...

nagovorila, da bi v Italiji iztrgali oblast iz rok Odoakarja. Tako so se napotili v Ita¬
lijo, zimo v letih 488-489 so prebili na kasnejšem slovenskem ozemlju, nato pa
pričeli osvajati Italijo, kjer so leta 493 zavladali in tudi izdali svoje novce, dokler
ni njihova država leta 555 propadla.

12.5. Langobardska država (547-773)

Bizantinski cesar je v prizadevanjih, da bi preprečil Frankovski državi razširitev
na vzhodnoalpski predel nekdanje Rimske države, podelil leta 547 vso Panonijo
Langobardom pod kraljen Alboinom, ki so tako prišli tudi na kasnejše slovensko
ozemlje, vendar so se leta 568 preselili v Italijo, kjer so imeli svojo državo do leta
773, ko so Franki odstavili zadnjega langobardskega kralja Deziderija.

12.6. Bizantinska država (535-788)

Ta država se je postopoma razvijala iz okvira vzhodnega dela Rimske države.
Čeprav nekateri navajajo kot njenega začetnika Konstantina I, ki je začel zidati
svojo novo prestolnico leta 324, je dejansko od tedaj le začela postopoma prev¬
ladovati nad zahodnim delom Rimske države, medtem ko je še vedno štela kot
njegov del. O samostojni Bizantinski državi začnemo govoriti šele po letu 395.
Za časa Justinijana I. se je začela širiti tudi na območje nekdanjega zahodnega
dela in tako hkrati z Langobardi tudi na dele kasnejšega slovenskega ozemlja,
kjer se je ohranila do leta 788. Cesarji, ki so v tem razdobju vladali, so bili na¬
slednji:

Vsi ti vladarji so praviloma vsaj stilistično upodobljeni na bizantinskih novcih.

186

Vladarji držav na slovenskem ozemlju, iz časa katerih izhajajo denarna ...

12.7. Avarska (obrska) država (568-796)

Ko so se Langobardi leta odpravili v Italijo, so prepustili Avarom (Obrom), ki
so se priselili iz Azije, svoje dotedanje ozemlje v Panoniji in zahodno od nje. Skupaj
z njimi so na to ozemlje prišli predniki Slovencev in se na njem naselili. Tako je
bila po letu 600 v okviru Avarske (Obrske) države večina slovenskega ozemlja,
zunaj te države pa le zahodno območje sedanje Primorske, kije spadalo pod Lan¬
gobardsko državo, ter jadranski del sedanje Primorske, ki je spadal pod Bizantin¬
sko državo. Po letu 626 v okvir te države nista več spadali sedanja Koroška in
zahodna Štajerska, ker seje tu pojavila Karantanska država. Avarska država je bila
plemenska zveza, njeni vodje so se imenovali kagani, medtem ko so plemena
imela plemenske poglavarje. Ni znano, da bi v njej obstajal tudi lastni denar.

12.8. Karantanska država (626-745)

Najkasneje po letu 626 se je Karantanija osvobodila izpod obrske nadoblasti in
se s posebni knezom na čelu pridružila slovanski plemenski zvezi pod Samom.
Prvi karantanski knez je bil Valuk. Po Samovi smrti seje plemenska zveza razkro¬
jila, toda Karantanija je ohranila svojo samostojnost. Obsegala pa je le sedanjo
Koroško in zahodno Štajersko. Toda že leta 745 je postala zgolj avtonomna va¬
zalna plemenska kneževina v okviru Frankovske države, v začetku posredno prek
svoje odvisnosti od Bavarske, leta 788 pa neposredno. Zanimivo je, da znani ka¬
rantanski knezi spadajo že v obdobje, ko ni več mogoče govoriti o samostojni Ka¬
rantanski državi; to velja za Boruta (do 748), Gorazda (749-751) in Hotimirja
(752-761). Ni znano, da bi v tej državi kovali lastni denar.

12.9. Frankovska država (745-843)

Po preselitvi Langobardov v Italijo leta 547 sta si manjši del kasnejšega sloven¬
skega ozemlja delili le Langobardska država in Bizantinska država, večji del pa je
ostal v okviru že omenjene Avarske (Obrske) države. Dvesto let kasneje se je na
to ozemlje začela širiti Frankovska država. Najprej s tem, ko je leta 745 prišla v
njen okvir posredno preko Bavarske tudi dotedanja samostojna Karantanska
država. Čeprav je tedaj obsegala manjši del slovenskega ozemlja, je mogoče šteti
kot kralja Frankovske države na tem ozemlju že Pipina malega, ki je vladal v letih
751-768. Močno se je pa začela širiti Frankovska država na to območje za časa
kralja Karla Velikega (768-800)’. Leta 774 je bila vključena v Frankovsko državo
celotna Langobardska država, nakar je prišel v okvir prve tudi zahodni del slo-

187

Vladarji držav na slovenskem ozemlju, iz časa katerih izhajajo denarna ...

venskega ozemlja. Po končanih bojih z Bizantinsko državo je leta 788 prišel v
okvir Frankovske države jadranski del, po končanih bojih z Avarsko (Obrsko)
državo leta 791 sedanja Gorenjska, Dolenjska in južna Štajerska ter leta 796 se¬
verna Štajerska in Prekmurje. Tako je s tem letom bilo celotno slovensko ozemlje
vključeno v okvir Frankovske države.

Leta 800 je bil Karel Veliki kronan za cesarja, nakar so bili vladarji enotne Frankov¬
ske države cesarji. Vendar je bila ta država leta 817 prvič in leta 843 ponovno razde¬
ljena na tri dele: na Vzhodnofrankovsko državo, iz katere je kasneje nastala Nemška
država, na Zahodnofrankovsko državo, iz katere je kasneje nastala Francoska država,
in na Srednjefrankovsko državo, ki je štela kot začetek Italijanske države. Slovensko
ozemlje je bilo v glavnem v okviru prve, le manjši del je prehodno pripadal tudi tretji.

Iz tega obdobja obstajajo novci, ki so bili kovani za vladarje Frankovske države, a
so za kroženje na slovenskem ozemlju manj pomembni. Vladarji so bili naslednji:
Karel Veliki 768-814

Ludvik Pobožni 814-840

Lotar I 840-843

Po tem letu je Lotar I vladal le v Srednjefrankovski državi. Vsi trije deli Fran¬
kovske države so bili ponovno združeni od leta 884 do leta 887 za časa Karla III.
Vendar bomo po letu 843 obravnavali oba za nas zanimiva dela ločeno.

12.10 Srednjefrankovska država (817-952)

Po delitvi Frankovske države leta 817 je tej državi pripadel od slovenskega ozem¬
lja jadranski del, sedanja zahodna Notranjska, Vipavska dolina in Posočje. Meja
med Srednjefrankovsko državo in Vzhodnofrankovsko državo se je sredi 10. sto¬
letja začela izgubljati, ker je tedaj prva že razpadla v vrsto manjših političnih enot.
Od leta 752 dalje je mogoče šteti, da je tisti del slovenskega ozemlja, ki je bil do
tedaj pod Srednjefrankovsko državo, prešel v okvir Vzhodnofrankovske države.

V obdobju, ki nas na tem mestu zanima, moremo kot posebne vladarje navesti
naslednje:

Lotar 1(849) 843-855 Karel III.Debeli 879-899

Ludvik ILItalijanski 855-877 Arnulf 887-899

Karel Plešasti 875-877

Kroženje njihovega denarja na slovenskem ozemlju je manj pomembno.

188

Vladarji držav na slovenskem ozemlju, iz časa katerih izhajajo denarna ...

Srednjefrankovska država je zajemala poglavitni del karolinške rodbinske po¬
sesti in tudi navedeni vladarji so imeli naziv cesarja ne glede na to, da niso več
vladali celotni Frankovski državi. Res pa zadnja dva štejeta prvenstveno kot vla¬
darja v Vzhodnofrankovski državi.

12.11. Vzhodnofrankovska država (817-962)

Po delitvi celotne Frankovske države leta 817 je tej državi pripadla večina slo¬
venskega ozemlja razen dela, ki je pripadel Srednjefrankovski državi. Toda leta
907 je to ozemlje prišlo pod nadzorstvo Madžarske (Obrske) države, tako da je
po tem letu težko videti v tedanjih vzhodnofrankovskih vladarjih tudi vladarje
na slovenskem območju. Res pa je leta 952 prešel v okvir te države tisti del slo¬
venskega ozemlja, ki je do tedaj štel kot sestavina Srednjefrankovske države.

Za vse vladarje te države je bil kovan posebni denar, ki je pa za slovensko ozem¬
lje manj pomemben. Obdobje smo pa končali z letom 962, ko je bil Oton I. kronan
kot cesar, s čimer se je začelo obdobje »Svete rimske države nemške narodnosti«
ali poenostavljeno, Nemške države. Vladarji, ki so sedaj predmet našega zanima¬
nja, so naslednji:

Ludvik II Nemški 843-576 Konradi 911-918

KarelIII. Debeli 876-887 Henriki 919-936

Arnulf 887-899 Oton I 936-962, kot cesar še do 973

Ludvik Otrok 899-911

12.12. Nemška država do Habsburžanov (962-1437)

Nemška država je naslednica Vzhodnofrankovske države, ki je v svoj okvir ob
začetku dobila tudi ozemlje Srednjefrankovske države. Res pa ob svojem začetku
še ni obsegala večine slovenskega ozemlja, temveč le tisto, ki je prvotno pripadalo
Srednjefrankovski državi. Večino slovenskega ozemlja si je nasprotno pridobila
od Madžarske države šele med leti 955 in 1000 razen sedanjega Prekmurja. Kas¬
neje je iz njenega okvira izpadel le manjši del ob Jadranskem morju, saj sta v okvir
Beneške države prešla Koper in Izola leta 1279 ter Piran leta 1283. Beneška država
se je širila na račun Nemške države tudi kasneje; leta 1420 je pridobila še Posočje.
Za vse vladarje Nemške države je bil kovan posebni denar, ki je pa za slovensko
ozemlje manj pomemben. Obdobje smo končali z letom 1437, kajti tedaj so po¬
stali vladarji te države člani družine Habsburg, kar je imelo poseben vpliv zlasti
na naše območje. Obravnavano obdobje je z numizmatičnega vidika pri nas med

189

Vladarji držav na slovenskem ozemlju, iz časa katerih izhajajo denarna ...

najbolj zanimivimi, saj se v njem pojavljajo predvsem številni novci za ožja teri¬
torialna območja. Vladarji so pa bili naslednji:

Vsi ti vladarji na novcih niso tako očitno upodobljeni kot je bil običaj v času ne¬
kdanjega Rimskega cesarstva.

V sredi 14. stoletja je bila Nemška država sestavljena iz številnih posvenih in
cerkvenih pokrajin. Posvetne pokrajine so bile Kraljevina Češka, Nadvojvodina
Avstrija, 27 vojvodin (med njimi Koroška, Štajerska in Kranjska), 119 grofij (med
njimi Goriška), 3 kneževine, 48 gospostev, 59 državnih ozemelj in Frizijska dežela.
Cerkvene pokrajine so pa bile sestavljene iz 7 nadškofij (med njimi oglejska in
salzburška), 41 škofij (med njimi bamberška, brixenška in freisinška), 16 opatij,
2 proštiji in pokrajine nemškega viteškega reda. (Deutsches Reich. Meyers Lexi-
kon, Leipzig 1925, str. 646-647).

Nemški cesarji so od 10. do 12. stoletja prenašali kovno pravico na številne druge
upravičence na različne načine. Prišlo je celo do tega, da je cesar lahko koval denar
samo še v svojih dednih deželah. Kovanje denarja je pač bilo v tistih časih zelo donosno
opravilo. Zato je bilo uporabljeno načelo, da velja pfenig samo tam, kjer so ga kovali,
medtem ko naj bi denarja drugega izvora ne uporabljali. Vendar so praviloma pripo-
znavali cesarjevim novcem v nasprotju s krajevno omejitvijo fevdalnih novcev le splo¬
šno veljavo. Povsem razumljivo pa je, da so v primeru, ko so bili boljše kakovosti kot
lokalni novci, zelo hitro izginili iz prometa ter so bili predelani v manj vredne.

190

Vladarji držav na slovenskem ozemlju, iz časa katerih izhajajo denarna ...

Kovno pravico so vedno izvajali določeni posvetni in cerkveni fevdalci, med
njimi na slovenskem ozemlju naslednji:

A. Cerkveni fevdalci

1. Salzburški nadškofje

191

Vladarji držav na slovenskem ozemlju, iz časa katerih izhajajo denarna ...

B. Posvetni fevdalci

1. Vojvode Spanheimi:

Engelbert 1124-1135 Bernard 1202-1256

Herman 1161-1181 Ulrik III. 1256-1260

Ulrik II. 1181-1202

Ni znano, ali so kovali denar tudi za časa vojvod Henrika IV, Ulrika I in Henrika V

2. Vojvode Babenberški:

Leopold II. (VI.) 1194-1230

Friderik 1230-1246

Ni znano, ali so kovali denar tudi za časa vojvode Leopolda I. (V.) v času 1192-
1194

3. Knezi Andechs-Meranski:

Bertold III. 1151-1188 Henrik IV 1204-1228

Bertold IV. 1188-1204 Agneza ,143-1248

Kaže, da denar ni bil kovan za časa Otona VIII., medtem ko Bertold V. (1228-
1251 šteje kot oglejski patriarh.

4. Goriški grofje
Majnard II. 1186-1232

Engelbert III. 1186-1218

Majnard III. 1220-1258

Majnard IV. 1258-1271

Albert II. 1271-1304

Henrik II. 1304-1323

Albert IV. 1338-1374

Majnard VIL 1338-1385

Henrik III. 1338-1364

Henrik IV. 1385-1454

Zapazimo vzporedno vladavino nekaterih grofov, prav tako pa tudi časovne
praznine pri izdajanju denarja. Za prvega goričkega grofa Majnarda (1124-1139)
še niso kovali denarja. Isto velja za vdovo Henrika II. Beatriko.

5. Češki kralj

Otokar II. Premisi 1270-1276

192

Vladarji držav na slovenskem ozemlju, iz časa katerih izhajajo denarna ...

6. Goriški grofje kot koroški vojvode

Majnard (v Gorici IV.) 1286-1295
Oton I. 1295-1310

Henrik 1310-1335

7. Habsburžani kot koroški vojvode

Oton Veseli 1335-1339 Rudolf IV. 1358-1365

AlbrehtIL 1339-1358 Leopold III. 1365-1386

8. Habsburžani na drugih območjih pred vzpostavitvijo »Notranje Avstrije«

Albrehti. 1282-1308 Rudolf IV. 1358-1365

Frideriki. Lepi 1308-1330 Albreht III. 1365-1395

Albreht II. 1330-1358

Zapazimo deloma druga in deloma enaka imena kot na Koroškem. Pod vojvodo
Albrehtom III. so bile vse avstrijske dežele za kratko dobo združene. Z letom 1395
je albrehtinska linija Habsburžanov prevzela del Avstrije, v katerem ni bilo slo¬
venskega ozemlja. Tamkajšnji vojvode so npr. bili Albreht IV. (1395-1404), Leo¬
pold IV (1404-1411), Albreht V. (1412-1439) in drugi. Istega leta je leopoldinska
linija Habsbužanov prevzela takoimenovano Notranjo Avstrijo, kamor so spadale
slovenske dežele Štajerska, Koroška in Kranjska.

Habsburžani v »Notranji Avstriji«

Viljem 1395-1406

Ernest Železni 1406-1424

Friderik V. 1424-1440

Friderik V je bil nato v letih 1440-1452 nemški kralj z oznako Friderik IV., v
letih 1452-1457 pa nemški cesar z oznako Friderik III.

12.13. Madžarska (Ogrska) država do Habsburžanov (907-1526)

Glavnina madžarskih plemen se je preselila iz severovzhodne Evrope v Podo¬
navje leta 895, nakar so po bitki.leta 907 med drugim zasedli skoraj vse tedanje
slovensko ozemlje razen Primorske in dela zahodne Štajerske. Šele leta 955 so
bili poraženi, tako da je bila okoli leta 1000 Madžarska država na slovenskem ob-

193

Vladarji držav na slovenskem ozemlju, iz časa katerih izhajajo denarna ...

močju omejena samo še na Prekmurje. Do leta 1526 je imela ta država različne
kralje, nato pa so dobili oblast v njej Habsburžani:

Ti vladarji so sam deloma stilistično upodobljeni na madžarskih novcih.

12.14. Beneška država (1279-1797)

Benetke so prvotno pripadale Bizantinski državi. Vendar so si že od časa Lan¬
gobardske države s pravimi meddržavnimi pogodbami zagotavljale svojo avtono¬
mijo proti vsakokratnim gospodarjem Severne Italije. Težko je reči, od kdaj dalje
je mogoče govoriti o Beneški državi. Gotovo pa je k njeni vzpostavitvi prispevala
slabitev Bizantinske države in jačanje pomorske in trgovinske moči Benetk. Mad¬
žarski vdori v Italijo so npr. tudi istrska mesta napotila, da so se tesneje oprla na
Benetke. Koper je bil začasno v okviru Beneške države že sredi 12. stoletja, vendar
so nadaljnje širjenje te države preprečevali Oglejski patriarhi. Šele ko je njihova
moč sredi 13. stoletja začela upadati, se je Beneška država začela trajneje širiti na
slovensko ozemlje. Ko so se Benetke polastile ozemlja oglejskega patriarha (1420),
so s Tolminsko segle že v območje vzhodno od grofije Gorice, kasneje so se zača-

194

Vladarji držav na slovenskem ozemlju, iz časa katerih izhajajo denarna ...

sno polastile še območja okrog notranjske Reke (1463). Jadranski predel je bil v
okviru Beneške države vse do njene ukinitve leta 1797.

Če kot vladarje navajamo le dože, ki so izdajali denar, pridemo do naslednjega

195

Vladarji držav na slovenskem ozemlju, iz časa katerih izhajajo denarna ...

Doži niso upodobljeni na beneških novcih.

12.15. Nemška država za časa Habsburžanov (1438-1806)

V petnajstem stoletju so v Nemški državi enega izmed Habsburžanov izvolili
za cesarja, da bi imeli po prejšnjih nemirih na tem mestu neškodljivega in brez¬
pomembnega človeka. Vendar je ta položaj postal dejansko deden - samo od leta
1742 do leta 1745 cesar ni bil Habsburžan. Takšno stanje je trajalo do leta 1806,
ko je Napoleon, ki je sam postal cesar, prisilil Franca, da je odpravil »Sveto rimsko
cesarstvo nemške narodnosti«. Seznam vladarjev v obravnavanem obdobju je na¬
slednji:

Vsi ti cesarji so upodobljeni na ustreznih novcih.

Posebej kaže opozoriti, da v spisku ni Marije Terezije, ker ni bila nikoli cesarica
in na čelu Nemške države. V letih 1740 do 1780 je bila le nadvojvodinja Avstrije,
kraljica Češke in Ogrske. Sestavni deli Nemške države po smrti Karla VI. Leta
1740 niso priznale Mariji Tereziji nasledstvo. Za cesarja je bil najprej izvoljen ne-

196

Vladarji držav na slovenskem ozemlju, iz časa katerih izhajajo denarna ...

habsburžan, kar je vodilo do takoimenovane avstrijske nasledstvene vojne. Pač
pa je nato postal cesar njen mož Franc I in nato njen sin Jožef II. O njej torej lahko
govorimo kot o cesarici le, ker je bila poročena s cesarjem.

S tem smo pa že prešli na vprašanje podvladarjev v okviru celotne Nemške države,
ki so vladali na območjih, kamor je spadalo slovensko ozemlje. Le ob začetku tega
obdobja najdemo še dva nepomembna člana Goriške grofije z lastnim denarjem:
Ivan 1454-1462

Lenart 1454-1500

V isti čas spasa tudi napredovanje Celjskih grofov v državne kneze in nato njihov
lastni denar:

Friderik II. 1436-1454

Ulrik II. 1454-1456

Od drugih fevdalcev kaže omeniti kneze Auersperge, ki so leta 1641 pridobili
Kočevje in poskrbeli tam za lasten denar:

Janez Vajkard 1615-1677

Henrik 1713-1783

Viljem 1800-1822

Kar se tiče samih Habsburžanov, pa je treba opozoriti, da so tisti, ki so postali
cesarji Nemške države, pred tem včasih bili kralji te države ob že obstoječem ce¬
sarju, pred tem pa nadvojvode na avstrijskem ozemlju in kralji na češkem in mad¬
žarskem ozemlju. Ko so postali cesarji, so včasih svoje položaje na takšnih ožjih
območjih zadržali. Vendar obstajajo tudi nekateri Habsburžani, ki so imeli oblast
na določenem za nas zanimivem obmnočju, a niso nikoli postali cesarji. Naj v tej
zvezi omenimo še enkrat Marijo Terezijo. Sicer pa naj bolj kot ilustracijo in ne kot
izčrpni seznam navedemo naslednje:

- cesar Friderik III. (1440-1493) je bil vojvoda v avstrijskih deželah že v letih
1424-1440 z oznako Friderik V;

- cesar Karel V. (1519-1556) ni bil deželni knez v avstrijskih deželah, pač pa je
to bil njegov brat Ferdinand (15121-1564), kije šele 1531 postal nemški kralj
ob Karlu kot cesarju, 1556 pa nemški cesar z oznako Ferdinand I.;

- cesar Maksimilijan II. (1564-1576) je imel v skrbi samo Zgornjo in Spodnjo
Avsrijo, medtem ko je njegov brat Ferdnand bil zadolžen za zgornjeavstrijske

197

Vladarji držav na slovenskem ozemlju, iz časa katerih izhajajo denarna ...

dežele, nadvojvoda Karel (1564-1590) pa za Notranjo Avstrijo, tj. med drugim
naše ozemlje;

- cesar Ferdinand II. (1619-1637) je bil nadvojvoda (1592-1618), kralj Češke
(od 1617) in kralj Madžarske (od 1618). Zanj kot nadvojvodo so kovali denar
na Štajerskem in Koroškem do leta 1620:

- cesar Ferdinand III. (1637-1657) je bil kralj Madžarske (od 1625), kralj Češke
(od 1627) in nemški kralj (od 1636) ob cesarju Ferdinandu II.;

- njegov sin Ferdinand IV je bil češki kralj (po 1646), madžarski kralj (po 1647)
in nemški kralj (1653-1654) ob svojem očetu; torej je bil nekakšen splošni
podvladar in ne podvladar za naše ozemlje;

- cesar Jožef I. (1705-1711) je bil madžarski kralj (po 1687) in nemški kralj (po
1690);

- cesar Jožef II. (1765-1790) je bil na habsburških ozemljih do leta 1789 le sov-
ladar ob svoji materi nadvojvodinji in kraljici Mariji Tereziji, šele zadnjih 10
let je bil tudi na teh ozemljih samostojen.

Končno naj se dotaknemo še območja Goriške in Gradiške, ki je po letu 1500
spadalo pod Habsburžane in je zanj bil kovan posebni denar za časa naslednjih
Habsburžanov:

Marija Terezija 1740-1780 Leopold II. 1790-1792

Jožefih 1780-1790 Francih 1792-1904

12.16. Madžarska država za časa Habsburžanov (1526-1867)

Zaradi širjenja in napadov Turške države je prišlo leta 1526 do bitke pri Mohaču,
v kateri

je bila uničena madžarska vojska in po kateri je umrl tedanji madžarski kralj.
Njegova smrt je sprožila odkrito državljansko vojno na Madžarskem, v kateri je
Turška država podpirala Ivana Zapoljo, medtem ko so Habsbužani spravili pod
svojo oblast del zahodne Madžarske in s tem tudi naše Prekmurje. Kasneje se je
sicer Madžarska država s kralji iz družine Habsburg ponovno širila na vzhod, ven¬
dar to ni več vplivalo na državno pripadnost Prekmurja. Seznam vladarjev kon¬
čujemo z letom 1867, ko je bila vzpostavljena Avstro-ogrska država:

Ferdinand I.
Maksimilijan

1526-1564
1564 -1576
1608-1619
1619-1637

Karel III.

1711-1740

1740-1780

1780-1790

1790-1792

Marija Terezija

Rudolf
Matija II.

Jožef II.
Leopold II.

198

Vladarji držav na slovenskem ozemlju, iz časa katerih izhajajo denarna ...

Jožef I.

Ferdinand II.
Leopold I.

1637-1657

1657-1705

1705-1711

Franc

Ferdinand V.
Franc Jožef

1792-1835
1835-1848
1848 in dalje

Ob primerjavi s habsburškimi vladarji v Nemški državi zapazimo nekatera druga
imena (npr. Marijo Terezijo), pri istih imenih pa različne številčne oznake, ker so
se te ravnale po madžarskih in ne nemških sodilih (npr. Maksimilijan in ne Mak¬
similijan II, Rudolf i in ne Rudolf II, Karel III. In ne Karel VI.). Nekaterih vladarjev
ne najdemo, npr. Franca L, čeprav so tudi zanj na Madžarskem kovali denar, ven¬
dar je nastopal le kot mož tamkajšnje kraljice Marije Terezije. Pri istih vladarjih
so letnice v obeh primerih nekoliko različne (npr. pri Ferdinandu 1.1526-1564 in
ne 1556-1564, pri Matiji II. 1608-1619 in ne 1612-1619, pri Jožefu II. 1780-
1790 in ne 1765-1790).

Končno naj še omenimo, da je v spisku vladarjev izpuščen Franc Rakoczi (1703-
1711) kot vzporedna osebnost k habsburškim vladarjem, ki pa z vidika našega
ozemlja ni pomemben.

Madžarska v obravnavanem obdobju pod Habsburžani ni bila sestavni del Nem¬
ške države, kije obstajala do leta 1806. Isti vladarji so torej vladali različnim drža¬
vam. Vsi so upodobljeni na novcih Madžarske države.

12.17. Napoleonova Francoska država (1809-1813)

Francoska vojska je prvič prišla na slovensko ozemlje leta 1797. Po mirovni
pogodbi iz istega leta pa še ni nikak njegov del spadal pod Francosko državo.
Nasprotno je po ukinitvi Beneške države v okvir Nemške države prišlo celo naše
jadransko območje. Drugič je francoska vojska prišla na naša tla leta 1805. Po
mirovni pogodbi iz istega leta je bilo naše jadransko ozemlje priključeno Itali¬
janski državi kot satelitski državi Francoske države. Tretjič je francoska vojska
prišla na naša tla leta 1809. Po mirovni pogodbi iz istega leta so v okviru Fran¬
coske države bile oblikovane Ilirske province, ki so obsegale od slovenskega
ozemlja vso Goriško, Kranjsko, polovico Koroške, Trst, nato se pa širile dalje po
Jadranu. Meja z Italijansko državo je bila urejena po Soči od izvira do izliva. To
pomeni, da je naše jadransko območje spet zapustilo okvir Italijanske države.
Napoleon je postal cesar leta 1804 ter je vladal na našem območju do leta 1813.
Upodobljen je na novcih italijanske države, ki so krožili na slovenskem ozem¬

lju.

199

Vladarji držav na slovenskem ozemlju, iz časa katerih izhajajo denarna ...

12.18. Avstrijska država (1804-1867)

Ko se je leta 1804 Napoleon proglasil na francoskega cesarja, si je dotedanji
nemški cesar Franc II. nadel za vse habsburške posesti naslov avstrijskega cesarja,
nakar je po mirovni pogodbi iz leta 1806 odložil naziv nemškega cesarja. Ker se
je s tem spremenilo štetje posameznih vladarjev, je iz Franca II. postal Franc I.
Avstrijska država se je torej pojavila kot nasprotje Nemški državi in ne več kot
njen sestavni del. Res pa je nastajala postopoma. Zgodovinarji pravijo, da je Marija
Terezija bila njena resnična začetnica. S tem, ko je svoje reforme ustavljala ob
madžarski meji, je osnovala tudi dualizem. Vladarji v Avstrijski državi so bili:
Franc I. 1804-1835

Ferdinand I. 1835-1848

Franc Jožef I. 1848 in dalje

Vsi ti vladarji so upodobljeni na novcih Avstrijske države.

12.19. Avstro-ogrska država (1867-1848)

To je pravzaprav le posebno nadaljevanje habsburške Avstrijske države in habs¬
burške Madžarske države. Pač pa je sedaj habsburška monarhija bila na nov način
razdeljena na obe polovici. Oba dela monarhije sta vezala personalna in realna
unija, cesarjeva oseba, skupna ministrstva za zunanje zadeve, za vojsko in za fi¬
nance. Na znotraj pa je bila vsaka polovica popolnoma samostojna država s svojo
ustavno ureditvijo. Obstajala je do 1918 z dvema vladarjema:

Franc Jožef I. do 1916

Karel I. 1916-1918

Oba vladarja sta upodobljena na novcih Avstro-Ogrske države.

12.20. Prva Jugoslovanska država (1928-1941)

Ob propadu Avstro-Ogrske države je v okvir Jugoslovanske države, ki se je ime¬
novala najprej Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev, prišla večina slovenskega
ozemlja z izjemo zahodne Notranjske (Postojna, Idrija), Primorske in jadranskega
območja. Na novcih upodobljeni vladarji so pa bili naslednji:

Peter I. 1918-1921

Aleksander I. 1921-1934

Peter II. 1934-1941

200

Vladarji držav na slovenskem ozemlju, iz časa katerih izhajajo denarna ...

Zaradi mladoletnosti je namesto Petra II. imelo oblast kraljevo namestništvo,
ki gaje vodil Pavle Karadjordjevič, medtem ko je sam prevzel oblast šele leta 1941
in jo tedaj tudi praktično izgubil. Na denarju je pa kljub temu upodobljen že od
leta 1935 dalje.

12.21. Italijanska država (1918-1943)

Po prvi svetovni vojni so prišle v okvir tedanje Italijanske države zahodna No¬
tranjska, vsa Primorska in jadransko območje. Leta 1941 je dodatno prišla v ta
okvir tudi Ljubljanska pokrajina, tj. Dolenjska in vzhodni del Notranjske. Njen
vladar je bil Viktor Emanuel III. (na našem ozemlju 1918-1943), ki je lepo upod¬
obljen na italijanskih novcih. Po kapitulaciji Italije je vse to ozemlje bilo dejansko
okupirano s strani nemške vojske, kolikor ni bilo osvobojeno s partizanskimi eno¬
tami.

12.22. Nemška država (1941-1945)

Nemška država pod vodstvom Adolfa Hitlerja kot predsednika je leta 1941 po
vojni z Jugoslavijo okupirala spodnjo Štajersko, Gorenjsko in vzhodni del Koroške
ter po kapitulaciji Italije leta 1943 še Ljubljansko pokrajino. Na novcih Nemške
države ne najdemo podobe Hitlerja.

12.23. Madžarska država (1941-1945)

Za časa druge svetovne vojne je Madžarska država pod vodstvom admirala M.
Horthyja okupirala Prekmurje. Na novcih Madžarske države ne najdemo podobe
Hortyja.

12.24 Druga Jugoslovanska država (1945-1991)

Takoj po koncu vojne leta 1945 je od slovenskega ozemlja vstopilo v okvir nove
Jugoslovanske države vse ozemlje, kije pred vojno bilo v okviru tedanje Dravske
banovine, po mirovni pogodbi z Italijo leta 1947 Primorska ter po ukinitvi Svo¬
bodnega tržaškega ozemlja še jadransko slovensko območje. Vodja te države je bil
maršal Josip Broz Tito. Po njegovi smrti leta 1980 so se pa začele uresničevati na¬
povedi britanskega zgodovinarja A.J.P.Taylor-ja, ki je v svoji knjigi (Habsburška
dinastija, Ljubljana 1956, str. 299) dosti pred časom napisal: »Maršal Tito je bil
poslednji izmed Habsburžanov; kot vladar nad osmimi različnimi narodi jim je
dal kulturno avtonomijo in obrzdal njihovo nacionalistično sovražnost. Maršal

201

Vladarji držav na slovenskem ozemlju, iz časa katerih izhajajo denarna ...

Tito je bil srečnejši od Habsburžanov, našel je idejo. Samo čas bo pokazal, ali mo¬
reta družbena revolucija in gospodarsko izboljšanje pomiriti narodne spore in ali
bo marksizmu bolj kot protirevolucionarnemu dinasticizmu uspelo, da bo dal
srednji Evropi skupno zvestobo«. Zanimivo je, da je na nekaterih jugoslovanskih
novcih mogoče najti tudi podobo Tita, čeprav ni bil monarh.

Tako smo prišli do

12.25 Slovenske države (1991 in dalje),

ki je postala nato leta 2004 članica Evropske unije ter leta 2007 prevzela kot
svojo novo valuto evro, medtem ko je njena prvotna valuta imela naziv tolar. Ker
je republika, njeni predsedniki nimajo enako vlogo kot vladarji v monarhističnih
državah, a tudi nimajo takšnega ugleda kot ga je nekoč imel npr. Tito. Zato si
sploh ni mogoče zamisliti, da bi se kdaj lahko pojavila njihova podoba na novcih.

202

Numizmatična zbirka kot avtorsko delo

13. Numizmatična zbirka kot avtorsko delo

Numizmatično zbirko sestavljajo numizmatični predmeti, ki so sistematično
urejeni in po izbranem združujočem vidiku povezani v zaokroženo celoto, ki pred¬
stavlja določeno zamisel. Numizmatični predmeti so lahko:

a) novci, tj. kovani denar;

b) bankovci, tj. papirnati denar;

c) izpeljanke iz njih, vključno obveznice in delnice.

Ce izhajamo iz dejstva, da so novci, ki imajo funkcijo denarja, podobni drugim
kovancem, npr. medaljam, žetonom ali fantazijskem denarju, ki nimajo funkcije
denarja, pridemo do prve možnosti širitve v zbirki upoštevanih predmetov. Če
izhajamo iz dejstva, da so bankovci, ki imajo funkcijo denarja, po svojem bistvu
vrednostnice, takšne so pa po drugi strani tudi obveznice in celo delnice, pridemo
še do druge možnosti širitve v zbirki upoštevanih numizmatičnih predmetov.
Zbirka se seveda vedno omejuje na povsem določeno vrsto numizmatičnih pred¬
metov. Je rezultat zbiranja in proučevanja izbrane vrste numizmatičnih predme¬
tov. Zbiranje je prizadevanje po pridobitvi in ohranitvi tistih predmetov, ki
vstopajo v zbirko. Proučevanje je pa s sistematičnim opazovanjem povezano spo¬
znavanje bistvenih značilnosti teh predmetov. Proučevanje numizmatičnih pred¬
metov izhaja iz zbiranja teh numizmatičnih predmetov in tudi vpliva nanj. Izsledki
proučevanja so med drugim objavljena spoznanja v obliki razprav, knjig in kata¬
logov. Takšna spoznanja so gotovo lahko podlaga za dopolnjevanje že obstoječe
zbirke in za oblikovanje novih zbirk. Vprašanje, ki si ga sedaj zastavljamo, pa je,
v katerih primerih in ob kakšnih pogojih je mogoče samo numizmatično zbirko
šteti kot avtorsko delo.

Pojem avtorskega delaje tesno povezan z razumevanjem ustvarjalnosti pri delu,
ki pomeni vzpostavljanje nove kakovosti glede učinkov in njihovega nastajanja.
Znanstvena ustvarjalnost začenja s prodiranjem skozi površinsko dano stvarnost
in gre v smeri spreminjanja njene miselne podobe ter ob spoznavanju skritih silnic
in zakonitosti v nova odkritja. Umetniška ustvarjalnost začenja z izhodiščnim
opazovanjem pojavov in gre v smeri njihovega umetniškega preoblikovanja, pre-

203

Numizmatična zbirka kot avtorsko delo

oboževanja in tako v nove stvaritve. 0 znanstveni in umetniški ustvarjalnosti bi
lahko govorili tudi kot o avtorstvu in o samem znanstvenem oziroma umetniškem
ustvarjalcu kot o avtorju.

Avtorska dela so individualnosti na področju znanosti in umetnosti, ki se razli¬
kujejo od vsakdanje možnosti pojavov na teh ali drugih področjih. Avtorsko delo
je duhovna stvaritev (animus), ki je na zunaj zaznavno izražena (corpus). Avtorska
stvaritev nam vedno predstavlja zamisel v določeni obliki. Tako smo se dokopali
do izhodiščnih spoznanj, ki jih potrebujemo pri presojanju rezultatov zbiranja in
proučevanja numizmatičnih predmetov s tega vidika. Gotovo ne obstajajo bi¬
stvene težave pri označevanju izsledka proučevanja teh predmetov kot avtorskega
dela, če se kaže v obliki razprave, knjige ali kataloga. O pismenem delu ne moremo
govoriti kot o avtorskem delu zgolj tedaj, ko ga je kdo nepredelanega ali premalo
predelanega preprosto prevzel od koga drugega in ga predstavil pod svojim ime¬
nom. Ko želimo označiti rezultat zbiranja numizmatičnih predmetov kot avtorsko
delo, se pa srečujemo z vrsto načelnih vprašanj. Navadno nam niti ne pride na
misel, da bi kako numizmatično zbirko sploh označili kot avtorsko delo, čeprav je
včasih močno individualizirana in celo nosi ime po svojem oblikovalcu, ki je hkrati
njen lastnik. Res pa je njena individualizacija in njeno ime povezano z numizma¬
tično zbirko kot stvarjo in ne z numizmatično zbirko kot zamislijo. Zato si mo¬
ramo nekoliko podrobneje ogledati zahteve, ki morajo biti uresničene, da bi
numizmatično zbirko lahko šteli kot avtorsko delo.

Iz avtorskega prava lahko razberemo:

a) da kot avtorsko delo lahko šteje tudi zbirka stvari, ki same po sebi niso av¬
torska dela,

b) da avtorstvo takšne zbirke utemeljujejo izbor, razporeditev in način poda¬
janja teh stvari,

c) da avtorsko ustvarjanje pomeni nastajanje intelektualnega izdelka, s kate¬
rim niso nujno povezani materialni predmeti.

Če naj sedaj v zvezi z numizmatično zbirko govorimo o avtorskem delu, moramo
najprej opozoriti na potrebo po njeni izvirnosti, individualnosti. Če je sestavljena
preprosto na podlagi obstoječega kataloga ali posnema kako drugo že obstoječo
zbirko, ne more biti govor o avtorskem delu, pa čeprav zajema tudi kake izredne
predmete. Sestavljanje in dopolnjevanje takšne zbirke ni avtorsko, temveč rutin¬
sko, uradniško delo. Drugo, na kar je treba opozoriti, pa je, da to, kar utegne num-

204

Numizmatična zbirka kot avtorsko delo

izmatično zbirko označevati kot avtorsko delo, niso numizmatični predmeti kot
takšni, temveč zamisel, po kateri so bili izbrani, razporejeni in nato predstavljeni.
Gotovo sestavlja prvo stopnjo avtorskega ustvarjanja izbira zamisli. V zvezi z num¬
izmatično zbirko je tu še vprašanje izhodišča za njeno oblikovanje skupaj z njenim
obsegom, urejenostjo, namenom in dostopnostjo. Razrešitev tega vprašanja se¬
veda ne sme pomeniti ponavljanja že znane njegove razrešitve. Drugo stopnjo av¬
torskega ustvarjanja pomeni konkretna razporeditev izbrane zamisli, njena
razdelava. Tretjo stopnjo avtorskega ustvarjanja pa sestavlja fizično izražanje iz¬
brane zamisli, razdelava zamisli, kjer je poleg samih numizmatičnih predmetov
potrebno še ustrezno besedilo. Če torej govorimo o numizmatični zbirki kot o av¬
torskem delu, mislimo na duhovni proizvod, ki je odvisen od materije, na kateri
ali s katero je zamisel uresničena.

Numizmatični predmeti nam posredujejo zamisel duhovne stvaritve v določeni
obliki. Avtorsko delo samo po sebi ne more imeti značaja stvari, tj. numizmatičnih
predmetov, zbranih v zbirki. Povsem jasno je, da avtor numizmatične zbirke ne
more povsem svobodno ustvarjati, saj je pri ustvarjanju bolj ali manj vezan na
splošni zaklad znanja, ki je bil ustvarjen pred njim. V že obstoječih okvirih mora
avtor najti individualnost svoje avtorske stvaritve. Toda po drugi strani nosi vsaka
avtorska stvaritev v sebi tudi težnjo, da postane last skupnosti. To se pri avtor¬
skem delu zgodi z njegovo objavo.

Pri avtorskem označevanju numizmatične zbirke je glavna teža v znanstveni
ustvarjalnosti, bodisi tisti, ki jo označujemo kot osnovno (bazično) in pri kateri
nam gre za nova dognanja ne glede na to, ali se jih bo dalo kdaj praktično uporabiti
ali ne, ali tisti, ki jo označujemo kot usmerjeno (aplikativno), in pri kateri imamo
pred očmi konkretno praktično uporabo izsledkov. Z vidika znanstvene ustvar¬
jalnosti je numizmatična zbirka kot avtorsko delo že zelo blizu pismenemu delu
o numizmatičnih predmetih kot avtorskem delu. Znanstvena spoznanja, ki so za¬
jeta v oblikovanje takšne zbirke, je vedno mogoče pretopiti v obliko znanstvene
razprave, knjige, a tudi kataloga, kjer njihov avtorski značaj ni nikoli toliko sporen.
Naj omenimo, daje znanstvena ustvarjalnost usmerjenega (aplikativnega) značaja
zlasti odprta na področju narodnostno, teritorialno, motivno in tematsko opre¬
deljenih zbirk numizmatičnih predmetov, medtem ko je znanstvena ustvarjalnost
osnovnega (bazičnega) značaja zlasti odprta na področju specialistično pogloblje¬
nih zbirk z raznimi tehničnimi in drugimi podrobnostmi. V prvem primeru
imamo opravka opravka z numizmatičnimi predmeti kot nosilci sporočil, kjer nas

205

Numizmatična zbirka kot avtorsko delo

zanima njihova izrazna moč, v drugem primeru pa z numizmatičnimi predmeti
kot snovjo, kjer nas zanimajo legura, teža, oblika in tudi manjše razlike v sami iz¬
vedbi.

Kjerkoli imamo opravka z avtorskim delom, je potrebno varstvo stvariteljstva
in z njim povezanih pravnih posledic v takšnem obsegu, kot jih priznava pravni
red. Avtorsko pravo varuje avtorjev pravni položaj kot stvaritelja, duhovnega
ustvarjalca, ne pa kot lastnika, v našem primeru lastnika numizmatične zbirke,
ki jo je izvirno oblikoval in jo individualiziral. Avtorska pravica nasploh obsega
vrsto materialnih in moralnih avtorskih pravic. Prve so v našem primeru navadno
omejene na nagrade, ki so priznane zbirki na razstavah. Cim bolj kako zbirko odli¬
kuje znanstvena in umetniška ustvarjalnost, tem višjo nagrado ji je v konkurenci
z drugimi zbirkami mogoče priznati. Pravila pri razstavljanju včasih ne omogočajo
večkratnega predstavljanja iste zbirke, kar pomeni, da so materialne avtorske pra¬
vice pri zbirki lahko omejene. Nekoliko drugače je že s katalogom zbirke, ki zrcali
vse znanstvene dosežke te zbirke kot avtorskega dela in je lahko izdan večkrat, če
je za to dovolj zanimanja. S tem pa tudi postane zamisel zbirke nekaj, kar vstopa
v splošni kulturni zaklad civilizacije in je varovano le še kot pismeno avtorsko
delo. Moralne avtorske pravice v zvezi s takšnim pismenim delom so jasne. Opo¬
zoriti pa kaže, da obstajajo tudi, če numizmatična zbirka ne vodi do posebnega
kataloga. Nihče ne more ponoviti enake zbirke, da bi jo predstavil pod svojim ime¬
nom kot avtorsko delo. Če jo sestavi na podlagi kataloga, je pa povsem jasno, da
tu ne gre več za avtorsko delo. Takšna zbirka tudi ne more biti predlagana za na¬
grado, brž ko se nagrajuje zamisel in ne gradivo, s katerim je zamisel predsta¬
vljena.

Avtor numizmatične zbirke je navadno tisti, ki je to zbirko sestavil, čeprav ni
povsem izključena možnost, da sta avtor in fizični sestavljalec dve različni osebi.
Če je avtor sestavil zbirko iz lastnih numizmatičnih predmetov, jo seveda kasneje
lahko tudi proda. Pri tem pa nastane vprašanje, ali proda le numizmatične pred¬
mete ali tudi svojo avtorsko pravico do zamisli zbirke. Če proda le numizmatične
predmete, lahko njihov novi lastnik poljubno preoblikuje zbirko in iz dobljenih
numizmatičnih predmetov sestavi novo zbirko. Toda če je prvotna zbirka indivi¬
dualizirana kot avtorsko delo, je novi lastnik ne more več predstavljati kot svoje
avtorsko delo. To pomeni, da praviloma z njo ne more več na razstave in zato tudi
ne pričakovati zanjo nagrade. Materialne in moralne avtorske pravice do takšne
zbirke še vedno ohrani njen začetnik, čeprav numizmatični predmeti, ki so jo

206

Numizmatična zbirka kot avtorsko delo

prvotno sestavljali, ob prehodu na novega lastnika ne nosijo več imena prvotnega
lastnika - avtorja. Tako lahko prvotni lastnik iz novih numizmatičnih predmetov
reproducira prvotno zbirko in jo predstavlja kot svoje avtorsko delo. Drugače je,
če prvotni sestavljalec in avtor numizmatične zbirke proda individualizirano
zbirko in ne samo numizmatične predmete, ki jo sestavljajo. V takšnem primeru
prvotna zbirka ohrani ime njenega avtorja, čeprav so numizmatični predmeti, iz
katerih je sestavljena, že v novem lastništvu. Novi lastnik lahko predstavlja takšno
zbirko le pod imenom njenega prvotnega avtorja, kar pomeni, da z njo že spet ne
more nastopati sam kot s svojim avtorskim delom in pričakovati na razstavah
zanj nagrade.

Na koncu naj še poudarimo, da je avtorska pravica povezana z osebo ustvarjalca.
Pravna oseba ne more duhovno ustvarjati. Zaradi tega lahko pravna oseba pridobi
samo izvedeno (derivativno) avtorsko pravico pri numizmatični zbirki. Za samo
naravo avtorskega dela ni pomembno, ali je rezultat svobodne avtorjeve dejavnosti
ali je bilo ustvarjeno v službi ali po naročilu. Ne bomo se spuščali v pravna vpra¬
šanja avtorskih razmerij med ustvarjalcem in pravno osebo. Opozorimo naj le na
podobnost numizmatične zbirke kot avtorskega dela in kakega znanstvenega dela.
Ob vseh pravicah, ki jih avtorju priznava zakon, so le njegove znanstvene zamisli
proste v pogledu uporabe, za uporabo znanstvenih zamisli, denimo v proizvodnji,
znanstvenik ne dobi odškodnine, kar je torej razlika od zaščitenih iznajditeljskih
(tehničnih) rešitev. Druge osebe so le pri predstavljanju avtorjevega dela naprej
omejene z določenimi pogoji. Nekaj podobnega je z zamislimi, ki so zajete v obli¬
kovanje numizmatične zbirke. Tudi te zamisli so proste v pogledu uporabe, le kot
svoje jih ne more predstavljati nihče drug kot tisti, ki se je do njih dokopal. V do¬
ločenem smislu si znajo zagotoviti odškodnino za uporabo svojih spoznanj in za¬
misli le tisti, ki nastopajo kot komercialni ponudniki ustreznih numizmatičnih
predmetov. Če zaradi splošne dostopnosti teh spoznanj in zamisli spodbudijo za¬
nimanje za določene numizmatične predmete, ki so si jih pred tem sami zagotovili
v zadostnih količinah, lahko nastopajo kot njihov takorekoč izključni dobavitelj
in so z razliko v ceni nagrajeni tudi za avtorstvo.

207

208

Izrazoslovne priloge

Izrazoslovne priloge

A. O novcu, kovancu in še o čem

Ali je nemški izraz »Miinze« in angleški izraz »coin« treba prevajati kot novec
ali kot kovanec? Po obstoječih slovarjih sta možna oba prevoda, kateri je pravilen,
pa je odvisno od tega, s katerega zornega kota osvetljujemo besedilo. Če ga osve-
ljujemo z ekonomskega zornega kota, je mišljen novec, če ga osveljujemo s tehni¬
čnega zornega kota, pa kovanec. Vsebinsko gre za dva bistveno različna pojma.

Novec je vedno snovni ali stvarni denar (Sachgeld, Stoffgeld; solid money, full-
bodies money) v posebni priročni obliki, ki je prikladna za njegovo kroženje;
pojem potemtakem izključuje blagovni denar (Warengeld; commodity money) in
seveda tudi papirnati denar (Papiergeld; paper money). Kadar govorimo o novcu,
ne mislimo najprej na njegovo snov in na tehnološki postopek njegovega nasta¬
janja, temveč na njegovo menjalno sposobnost. O novcu govorimo pretežno z
ekonomskega vidika. Res pa je glede na njegovo snov mogoče razlikovati kovinski
novec ali novec iz kakega drugega materiala in glede na tehnološki postopek nje¬
govega nastajanja še liti novec, kovani novec in druge.

Kovanec je nasprotno vedno izdelek kovanja, ki ima menjalno ali kako drugo
pripisano vrednost, ne pa neposredno uporabno vrednost kot običajni kovaški iz¬
delki. Kadar govorimo o kovancu, mislimo najprej na njegovo snov, tj. na kovino,
na tehnološki postopek njegovega nastajanja, tj. na kovanje, in šele na koncu tudi
na njegov namen, ki je povezan z določeno protistoritvijo. V širšem pomenu s ko¬
vancem ne razumemo zgolj kovani denar, temveč tudi druge reliefne izdelke,
pridobljene na enak tehnološki način, kot so npr. kovane medalje, ki jih prav tako
nekdo daje ali prejema kot protistoritev. Seveda ves kovinski denar ni nujno ko¬
vani denar, obstaja tudi npr. liti denar. Prav tako si je mogoče zamisliti medalje,
ki so izdelane iz kakega drugačnega materiala in ne iz kovine, ali s pomočjo kakega
drugačnega tehnološkega postopka in ne s kovanjem. Res pa navadno obravna¬
vamo kovanec v ožjem pomenu, nakar istovetimo kovanec in kovani denar, med¬
tem ko med kovanci zanemarjamo kovane medalje, o katerih govorimo kvečjemu
kot o sorodnikih novcev. Po drugi strani pa radi napačno širimo izraz kovanec na
ves kovinski denar, torej tudi na tistega, ki je samo lit in ne kovan.

209

Izrazoslovne priloge

Vidimo torej, da novec ni nujno isto kot kovanec. Utegne se pojaviti novec, ki
ni kovanec, in kovanec, ki ni novec. Če omejimo kovanec samo na kovani denar
in zanemarimo dejstvo, da se utegne pojaviti tudi novec, ki ni kovani denar, pri¬
demo do poenostavljenega istovetenja kovanca z novcem. Napaka pri takšnem
istovetenju kovanca z novcem pa v sodobnem svetu ni več velika, saj si novcev
zunaj kovanega denarja skorajda ne predstavljamo več. Tako pridemo do prevla¬
dujoče prakse, da nemški izraz »Miinze« in angleški izraz »coin« preprosto slove¬
nimo kar kot kovanec; le kadar želimo posebej poudariti njegove ekonomske
razsežnosti, govorimo o novcu ali celo širše o denarju. Takšen pristop k slovenje¬
nju obeh izrazov je običajen nato še pri nekaterih izpeljankah. Naj na tem mestu
navedemo samo dva primera. »Miinzfuss« ali »mintprice«, tj. razmerje med šte¬
vilom kovancev in utežno mero, iz katere so jih izkovali, slovenimo kot »kovno
stopnjo« (in ne kot »novčno mero«), ker je v ospredju tehnični vidik problema.
Toda »Miinzeinheit«, tj. denarni kos, ki ima vrednost merske enote, npr. dinar,
dolar, marka, slovenimo kot »novčno enoto« ali še bolje kot »denarno enoto« (in
ne kot »kovno enoto«), ker je v odpredju ekonomski vidik problema.

Razlog, da želi slovenska literatura zamenjati izraz »novec« z izrazom »kovanec«
je v nekaterih jezikovnih omejitvah. V slovenščini ni možnosti, da bi iz izraza
»novec« izpeljali izraze, ki bi nakazovali proces nastajanja teh stvari ali njihove iz¬
vorne posebnosti; nasprotno pozna nemščina ne samo samostalnik »Miinze«,
temveč tudi glagol »Miinzen«, dalje govori o tem, daje nekaj »gemiinzt« itd. Tak¬
šne možnosti izpeljav v slovenščini omogoča le uporaba izraza »kovanec«, saj je
mogoče govoriti tudi o »kovanju« ali o tem, da je nekaj »kovano« itd. Brž ko se
odločimo za takšno, sicer manj natančno slovensko jezikovno družino za ozna¬
čevanje ekonomskih pojmov, ki nas sedaj zanimajo, pa zadenemo na nov problem,
ki ga nemščina in angleščina ne poznata. Mislimo namreč na to, da v obeh jezikih
razlikujejo izraze v zvezi s kovanjem nasploh (npr. schmieden, hammern; forge,
hammer) od tistih v zvezi s kovanjem denarja (npr. pragen, miinzen; mint, coin).
V slovenščini pa so začetni izrazi na obeh področjih skupni in šele na določeni
točki začnemo izrazoslovno odvajati tisto, kar je v zvezi z novcem od tistega, kar
je usmerjeno k izdelavi drugih praktičnih predmetov s kovanjem. Zato si v nada¬
ljevanju oglejmo najpomembnejše člane besedne družine, v katero spada tudi
izraz kovanec!

S kovancem v ožjem pomenu razumemo preprosto denar (Geld; money), ki je
kovan (gepragt, gemiinzt; minted, coined), tj. izdelan s kovanjem; izdelan pa je

210

Izrazoslovne priloge

iz materiala, ki je koven, tj. ki se da kovati, in ima kovnost, tj. lastnost, da se da
kovati. Očitno je kovanec posebne vrste kovek, tj. določen izdelek, npr. izkovek,
odkovek, prekovek, razkovek, in s tem rezultat kova ali kovanja (Pragung, Ge-
prage, Miinpragung; mintage, coinage), tj. procesa njegovega nastajanja. Pri tem
pomeni kovati (pragen, miinzen; mint, coin) kovino oblikovati z udarci kladiva
ali na strojih s sunkovitim stiskanjem, samo kovanje pa je lahko ročno, če delavec
sam tolče s kladivom, ali pa strojno, če kovalo stroja, ki ga uravnava delavec, tolče
po predmetu obdelave. Pri tem se srečujemo še s kovalnim orodjem, tj. z orod¬
jem, s katerim oblikujemo kovanec, in tudi s kovalnikom, tj. s strojem za kovanje,
pri čemer je kovalo orodje oziroma del kovalnega stroja, ki rabi kot kladivo. Od
tu dalje pa je besedna družina razdeljena v dve vzporedni veji.

Razlikovati je treba kovnico (Munzamt, Prageanstalt, Miinze, Prage; mint).tj.
delavnico ali tovarno, v kateri kujejo denar ali druge reliefne izdelke, od kovačnice,
tj. delavnice, v kateri izdelujejo druge uporabne izdelke. Prav tako je treba razli¬
kovati kovalca (Prager; minter), tj. delavca, ki kuje denar ali druge reliefne izdelke,
od kovača,  tj. delavca, ki je vešč kovanja drugih uporabnih kovaških izdelkov.V li¬
teraturi je sicer največkrat kovalec predstavljen kot kovničar. Brž ko vpeljemo
novejši in v splošnem tehniškem slovarju utemeljeni izraz kovalec, je izraz kov¬
ničar sproščen in ga moremo uporabiti namesto starejšega izraza kovni mojster
(Miinzmeister); po tej spremembi pomeni torej tehničnega vodjo kovnice in v
srednjem veku tudi podjetnika, ki je upravljal kovnico ali vzdrževal samostojno
in na lasten račun kovniški obrat. Podobno je treba razlikovati kovništvo, tj. ve¬
ščino ali obrt kovanja denarja ali drugih reliefnih izdelkov, od kovaštva,  tj. veščine
ali obrti kovanja drugih uporabnih kovaških izdelkov. Dalje je treba razlikovati še
tisto, kar je kovniško, tj. kar se nanaša na kovništvo in kovanje denarja ali drugih
reliefnih izdelkov(npr. kovniški material), od tistega, kar je kovaško, tj. ki se na¬
naša na kovaštvo in kovanje drugih uporabnih izdelkov (npr. kovaški material).
Kovniško pa spet ni isto kot kovnično, tj. tisto, kar se nanaša na kovnico (npr.
kovnično znamenje ali nemško Miinzzeichen). Končno je treba razlikovati še tisto,
kar je kovalčevo, tj. ki se nanaša na kovalca, od tistega, kar je kovačevo,  tj., ki se
nanaša na kovača. Kovalčevo pa spet ni isto kot kovničarjevo, saj s tem razumemo
tisto, kar se nanaša na kovničarja (npr. kovničarjevo znamenje ali nemško Mtinz-
meisterzeichen).

S temi pojasnili je predstavljen splošni ključ za gradnjo podrobnejšega izrazo¬
slovja, vezanega na izraz kovanec.

211

Izrazoslovne priloge

B. Slovenski nazivi za snov, iz katere je kovanec

Snov, iz katere je kovanec, ali kratko, kovančeva snov (Munzwerkstoff), pra¬
viloma sestavljajo določene kovine (Metalle; metals), tj. kemične prvine, ki so pri
navadni temperaturi trdne (z izjemo živega srebra), ki imajo kovinski sijaj in so
dobri prevodniki toplote in elektrike. Kovine, ki sestavljajo kovančevo snov, so
lahko:

a) žlahtne kovine (Edelmetalle; predous metals), tj. zlato (Gold; gold), srebro
(Silber; silver), platina (Platin; platinum) ali

b) nežlahtne kovine (unedle Metalle; base metals), npr. baker (Kupfer; cop-
per), nikelj (Nickel; nickel), cin (Zinn; tin) železo (Eisen; iron), aluminij
(Aluminium; aluminium) itd.

Le redko kovančeva snov sestoji iz ene same kovine. Praviloma imamo opravka
z zlitino (Legierung; alloy), tj. s taljenjem pridobljeno zmesjo dveh ali več kovin
ali kovin z nekovinami. Z dodatki je namreč mogoče izboljšati določene lastnosti
temeljne kovine ali zasledovati kake druge gospodarske koristi.

Kovanec iz zlata ima naziv zlatnik (Goldmiinze; gold coin), kovanec iz srebra
pa naziv srebrnik (silver coin). Le če želimo posebej poudariti, da imamo v mislih
denar iz te snovi, govorimo o zlatem novcu in srebrnem novcu. Kovanec in s
tem zlatnik in srebrnik namreč še nista nujno tudi kovani denar. Zlatniki so po¬
sebna vrsta zlatnine, tj. izdelkov iz zlata, srebrniki pa posebna vrsta srebrnine, tj.
izdelkov iz srebra. Vendar v primeru zlatnikov in srebrnikov nimamo opravka s
čistim zlatom oziroma srebrom kot kovino, temveč z žlahtnokovinsko zlitino
(Edelmetallegierung), v kateri prevladuje kovina, po kateri je dobila naziv. Zato
je pri kovancih iz žlahtnih kovin treba označiti njihovo čistino (Feingehalt, Feine;
fineness) z utežno udeležbo čiste žlahtne kovine ali z utežnim razmerjem žlahtne
kovine proti drugim kovinam. Čistina zlate zlitine je bila nekoč označena s karati,
pri čemer je čisto zlato štelo kot 24 karatno. Sedaj je čistina zlate zlitine označena
s tisočinkami, pri čemer čisto zlato šteje 1000/1000. Potemtakem je mogoče 18
karatno zlato označiti tudi s številom 750, ker pomeni 18/24 isto kot 750/1000.

Kot posebna zlata zlitina se pojavlja takoimenovano rdeče zlato (Rotgold), ki
ga zaradi dodatka bakra lahko imenujemo tudi bakrovito zlato. Prav tako se po¬
javlja takoimenovano belo zlato (Weissgold), kjer je zlatu dodano srebro ali platina,
zato bi lahko v prvem primeru govorili tudi o srebrovitem zlatu, ki pa še vedno
šteje kot »zlato«. Drugače je bilo z antičnim elektronom (Elektron; electrum), tj.

212

Izrazoslovne priloge

z naravno zlitino zlata in srebra, v kateri je udeležba zlata lahko padla tudi do 30%,
kar pomeni, da ga ni bilo več mogoče šteti kot »zlato« in tudi ne kot izboljšano
»srebro«, temveč kot nekaj svojevrstnega. Zlato kovino, iz katere je zlatnik, je mo¬
goče označevati še po znanih kovancih; tako velja za sodobno dukatno zlato, da
ima čistino 986/1000, za goldinarsko zlato, da ima čistino 900/1000 itd.
Srebrne zlitine so imele do leta 1914 praviloma čistino 900/1000. V novejšem
času se pa pojavljajo npr. spominski srebrniki s čistino 800/1000 ali celo
625/1000. Če je srebru dodan cink, bi lahko govorili tudi o cinkovitem srebru,
če mu je dodan baker, pa o bakrovitem srebru. Kovanec iz žlahtnokovinske zli¬
tine bi lahko označili tudi s privzemom naziva dodatne kovine, npr. bakroviti
zlatnik, srebroviti zlatnik, cinkoviti srebrnik in bakroviti srebrnik.
Kovanec iz bakra ima največkrat naziv bakreni kovanec (Kupfermiinze; copper
coin), medtem ko pomeni bakrenim  izdelke iz bakra. Če želimo posebej poudariti,
da imamo v mislih denar iz te kovine, govorimo o bakrenem novcu. Opozoriti
pa kaže, da ne obstajajo kovanci iz bakrovine,  tj. čiste bakrene kovine, temveč iz
številnih bakrovin zlitin (Kupferlegierungen; copper alloy). Le če se zgledujemo
po zlatih in srebrnih zlitinah, ki vedno štejejo kot »zlato« ali »srebro« z določeno
čistino, lahko tudi sedaj govorimo o »bakru«, čeprav mislimo samo na zlitine, v
katerih prevladuje baker. Takšne rešitve prevladujejo v numizmatični literaturi,
pojavile so se pa zaradi nepoznavanja snovi. Bakrove zlitine imajo namreč v me¬
talurgiji svoje posebne nazive glede na to, kaj je glavni dodatek bakru v njih. Ra¬
zlikujemo:

a) bron (Bronze; Bronze), tj. dvojno ali trojno zlitino z najmanj 60% bakra,
pri čemer cink ni glavna dodatna kovina;

b) med (Messing; brass), tj. dvojno ali trojno zlitino z najmanj 55% bakra, pri
čemer je cink glavna dodatna kovina.

Obstaja več vrst brona, ki so označene s simboli po padajočem vrstnem redu za¬
stopani kovin, medtem ko je njihov naziv praviloma sestavljen po rastočem
vrstnem redu zastopanih kovin, tako da je na prvem mestu z odstotki najmanj
zastopana kovina in na zadnjem mestu najpomembnejša, npr.

aa) dnov bron (Zinn-Bronze) zlitina bakra s činom in manjšimi dodatki dru¬
gih prvin kot so aluminij, svinec, mangan, berilij, volfram, cink, a tudi fos¬
for in silicij; bron za izdelavo kovancev ima do 4% cina; kadar je govor o
bronu v ožjem smislu, je mišljen dnov bron;

213

Izrazoslovne priloge

ab) nikljev bron (Kupfernickel), zlitina bakra z nikljem, kjer je nikelj navadno
zastopan s 25%; kot njegova podvrsta šteje tudi cinkov nikljev bron, kjer
je odstotek niklja večji od odstotka cinka, in ki sicer že spada v okvir zlitin,
označenih kot novo srebro (Neusilber, deutsches Silber, Argentan, Al¬
paka):

ac) srebrov bron, zlitina bakra s srebrom in manjšimi dodatki drugih prvin,
ki ima v numizmatični literaturi naziv bilon (tj. novec iz »slabega srebra);

ač) aluminijev bron (Aluminiumbronze), zlitina bakra z aluminijem, kjer je
aluminij najpogosteje zastopan z 8,5%; njegove podvrste so železov alu¬
minijev bron, železov nikljev bron itd.

Podobno obstaja več vrst medi, kjer je pa že v samem izrazu »med« opozorilo,
da je poleg bakra kot druga najpomembnejša sestavina cink, npr.:

ba) nikljeva med (Nickelmessing), zlitina bakra, cinka in niklja, iz katere so
npr. jugoslovanski kovanci po 1, 2, 5 in 10 din. Odstotek niklja v nikljevi
medi je lahko različen; njena podvrsta je navsezadnje tudi tisto novo sre¬
bro, v katerem je odstotek niklja manjši od odstotka cinka;

bb) manganova med, zlitina bakra, cinka in mangana; iz take zlitine so npr.
jugoslovanski kovanci po 25 in 50 par;

bc) aluminijeva med, zlitina bakra, cinka in aluminija; iz takšne zlitine so
bili npr. jugoslovanski kovanci po 5,10, 20 in 50 par do leta 1981

Dalje označujemo kovanec iz niklja kot nikljasti kovanec, kovanec iz cina kot
cinasti kovanec, kovanec iz aluminija kot aluminijasti kovanec. Če želimo
posebej poudariti, da imamo v mislih denar iz teh kovin, govorimo o nikljastem,
cinastem in aluminijastem novcu. Vendar je spet le redko kovančeva snov samo
iz niklja ali samo iz cina ali samo iz aluminija. Navadno je iz nikljevih, cinovih ali
aluminijevih zlitin. Brž ko je v teh zlitinah nad 60% bakra, pa že začnemo govoriti
o bronu, torej o nikljevem bronu, cinovem bronu in aluminijevem bronu. Dej¬
stvo, da z legiranjem ni bistveno spremenjena barva, nas ne sme zavesti, da bi go¬
vorili o nikljastem kovancu še tedaj, ko imamo opravka že z nikljevo bronenim
kovancem

Končno naj opozorimo še na omejitve izraza železni kovanec oziroma izraza
železni novec, če želimo poudariti, da mislimo na denar iz železa (Eisen, iron).
Kovancev iz čistega železa ni, saj so lahko le iz zlitin železa z drugimi prvinami,
npr. iz ogljikovega železa. Bolj pogosti so pa kovanci iz jekla (Stahl; Steel), kjer kot

214

Izrazoslovne priloge

jeklo šteje zlitina železa z manj kakor 17% ogljika ali do 2,2% ogljika ter še z dru¬
gimi legirnimi elementi. Opravka imamo torej samo z jeklenimi kovanci oziroma
jeklenimi novci, če želimo poudariti, da mislimo na denar iz te kovine.

Površina kovanca ni nujno istovetna z osnovno kovino. Osnovna kovina je mno¬
gokrat preoblečena z drugo kovino, da bi s tem bila dosežena večja odpornost
pred korozijo, dosežena boljši videz ali druga lastnost kovanca. V takšnem pri¬
meru govorimo o prevlečenem kovancu (plattierte Miinze; plated coin). Oznako
osnovne kovine je v takšnem primeru seveda treba dopolniti z oznako prevleke.
Tako npr. obstaja s srebrom prevlečeni bakreni kovanec, glede na uporabljeni
tehnološki postopek pa poznamo tudi posrebreni kovanec, pozlačeni kovanec
itd.

C. Slovenski nazivi za oblikovne lastnosti kovanca

Z obliko (shape; form) je mogoče razumeti določen videz, ki ga ima kaka stvar
v prostoru. Če torej govorimo o oblikovnih lastnostih kovanca, mislimo najprej
na njegov geometrijski lik (geometrische Form; geometrical form). Navadno je
kovanec okrogel (kreisformig, rund; circular), lahko pa je tudi mnogokoten (vie-
leckig; polygonal), zlasti štirikoten (viereckig; square), šesterokoten (sechseckig;
hexagonal) in osmerokoten (achteckig; octagonal). Štirikoten kovanec je kva¬
draten (quadratisch; square) ali pravokoten (rechteckig; rectangular).

Nadaljnja oblikovna lastnost kovanca je njegova razsežnost (Grosse, Format;
dimensions, size), kije označena z njegovo dolžino (Lange; lenght), širino (Breite;
breadth, width) in debelino (Dicke; thickeness). Pri okroglih kovancih je namesto
o dolžini in širini mogoče govoriti o premeru (Durchmesser; diameter). Velikost
kovanca je mogoče izražati tudi z njegovim obsegom (Umfang; circumference).
Pri pravokotnih kovancih je mogoče govoriti še o njihovi pokončni obliki (Hoch-
format; vertical size) in prečni obliki (Querformat; horizontal size). Sicer pa je
mogoče po razsežnosti razlikovati še velike (grossformatig; large sized) in male
(kleinformatig; small sized). Prav tako je mogoče govoriti o dejanski velikosti
(nattirliche Grosse; actual size) kakega kovanca in če je pri njem opredeljena
prvotna velikost, še o zmanjšani velikosti (verkleinertes Format; reduced size)
in povečani velikosti (vergrossertes Format; enlarged size).

Nadaljnja oblikovna lastnost kovanca je povezana z natančnostjo njegove izde¬
lave. V tej zvezi lahko govorimo o tem, da je kak kovanec usredinjen ali centriran
(zentriert; centered), medtem ko šteje kot pomanjkljiv tisti, ki je neusredinjen

215

Izrazoslovne priloge

ali decentriran (dezentriert; off-center). Kot napaka pri kovanju šteje dvojni kov
(Doppelpragung, Doppelschlag; double strike) in negativni kov (inkuse Miinze,
eingeschlagene Miinze); zadnji primer se pojavi, kadar kovanec ostane na spod¬
njem delu kovne naprave in svojo prednjo stran odtisne na hrbtno stran nasled¬
njega kovanca ali obratno. Vse takšne napake so posledice zakovanja
(Verpragung, mis-strike), ki se pojavlja ne samo pri starejših ročnih tehnikah ko¬
vanja, temveč tudi pri modernem kovanju na kovnih strojih, čeprav pri njih redko.
Kovanci so praviloma kovani dvostransko (beiderseitig; on both sides). Nekateri
starejši so pa kovani zgolj enostransko (einseitig; unifaced), kar pa pri njih ne
šteje kot napaka, temveč kot posebna oblika izvedbe.

Končno so oblikovne lastnosti kovanca povezane še z njegovo ohranjenostjo,
ki pripomore, da je kovanec zbirljiv (sammelwurdig, collectable) tudi, če ni več
nerabljen (ungebraucht; unused), ali če je že rabljen (gebraucht; used), vendar
ne toliko obrabljen (abgenutzt; worn), da bi bil napis nečitljiv (unleserlich; ille-
gible). Seveda pa na njegovo vrednost bistveno vpliva to, ali je na kakršenkoli
način poškodovan (beschadigt; impaired), npr. udarjen (geschlagen; štručk),
razpraskan (zerkratzt; scratched), obdrgnjen, »izlizan« (beriebt; rub-off), pre¬
luknjan (gelocht; holed, punched), zamašen (gestopft; plugged), če je bil obešen
(gehenkelt; with loop. with monting) itd.

C. Slovenski izrazi za opis slike na kovancu

Kovanec prinaša svoje sporočilo s podobo (Miinzbild, Bild, Darstellung; design,
feature, picture), ki jo vsebuje; z njo razumemo iz grba ali emblema, osebe, stvari,
simbola, napisa in okraskov sestavljeno likovno celoto. Podoba osebe je potem¬
takem le del celotne podobe m kovancu.  Ne bi pa bilo prav, če bi govorili o podobi
kovanca,  ker bi v takšnem primeru mislili na kovanec kot tak in ne na tisto, kar je
predstavljeno na njem.

Pri opisovanju podobe osebe gotovo ni nikakih težav, kadar pravimo, daje nekaj
zgoraj (oben, at the top) ali spodaj (unten; below), v sredi (Mitte; center, middle)
ali na robu (Rand; edge), da poteka navpično (senkrecht; vertical) ali vodorano
(waagerecht; horizontal). Nesporazumi se pa utegnejo pojaviti, kadar opisujemo,
kaj je levo (links; left) ali desno (rechts; right). Obstajajo namreč razlike, če opre¬
deljujemo levo ali desno stran z vidika opazovalca ali z vidika podobe. V prvem
primeru bi morali govoriti o levi ali o desni strani kovanca in v drugem primeru
o levi ali o desni strani tistega, kar je na podobi. Pri soočanju predmeta in opazo-

216

Izrazoslovne priloge

valca je leva stran tistega, kar je na podobi, na desni strani kovanca, desna stran
tistega, kar je na podobi, pa na levi strani kovanca. Leva stran obraza osebe na
kovancu je npr. na desni strani kovanca, desno oko osebe na levi strani kovanca
itd. Praviloma pa je treba opisovati obraz z zornega kota osebe, ki mu pripada, in
ne z zornega kota njenega opazovalca. V tej zvezi naj omenimo, da je v zahodnoe¬
vropskih jezikih za heraldično »desno« uporabljen tudi izraz »dextre« (francosko)
ali »dexter (angleško) ter za levo izraz »senestre« oziroma »sinister, da bi se bilo
mogoče izogniti nesporazumom.

Podoba osebe ima lahko različno razsežnost. Omejena je lahko na podobo glave
(Kopfbild, Kopf; head) ali se pojavlja kot doprsna podoba (Brustbild; bust), do-
kolčna podoba (Hiipfbild; half-lenght figure), dokolenčna podoba (Kniebild;
three-quarter lenght figure) ali popolna podobna (Ganzbild; to tal figure).

Glava je včasih predstavljena od spredaj (von vorn; facing), največkrat pa s
strani (Profil; profile), tj. z desne strani, če gleda na levo ali z leve strani, če gleda
na desno. Glava je ovenčana (bekranzt; with wreathe), tj. opremljena z vencem
(Kranz; wreath). Če je venec iz lovorovih listov, torej lovorov venec, pravimo, da
je glava olovoričena (belorbert; laureled). Če je na glavi krona (Krone, crown),
pravimo, daje okronana (gekront; crowned), če je na njej čelada, pa, daje očela-
dena (behelmt; helmeted).

Oprsje (Brust; bust) je lahko ogrnjeno (bemantelt; mantled), tj. prekrito s tež¬
jim oblačilom, dalje otančičeno (verschleiert; veiled), tj. prekrito s tančico ali paj¬
čolanom. Oblačilo na prsih je lahko nagubljeno (drapiert; draped), tj. na robovih
nabrano v gube, lahko pa je tudi oprsje v oklepu (gepanzert, armored).

Celotna postava osebe je lahko stoječa (stehend; standig), sedeča (sitzend; sit-
ting), hodeča (schreitend; walking) ali jahajoča (beritten; horseback).

Oseba, na katero se nanaša posoba, je največkrat vladar (Herrscher; ruler). Zato
podoba pogosto vsebuje tudi razna vladarska znamenja (Insignie; insignia), tj.
znamenja stanu, časti ali oblasti. Med njimi gotovo ni samo krona, temveč tudi
»vladarsko jabolko« ali zemeljska obla s križem (Reichsapfel; imperial orb) in
žezlo (Zepter; scepter). Pri drugih osebah se v tej zvezi lahko pojavljajo le različna
odlikovanja (Ehrenzeichen; badge of honor, medal).

D. Slovenski izrazi za utežne lastnosti kovanca

Vsak kovanec ima določeno težo (Gewicht; weight). V tej zvezi lahko govorimo
tudi o kovančevi teži (Mtinzgewicht; coin weight). Poznavanje kovančeve teže je

217

Izrazoslovne priloge

npr. pri starejših grških in rimskih kovancih odločilno celo za določanje njihove
imenske vrednosti in pristnosti. Dokler so imeli kovanci polno blagovno vrednost,
je bila njihova imenska vrednost odvisna od vrednosti njihove snovi in teže. Ko¬
vanec lahko izgublja del svoje teže zaradi obrabe (Abnutzung; wear), tj. izgube
svoje snovi, do česar prihaja ob njegovi uporabi. Kovanec, ki je dosegel določeno
mejo obrabe (Abnutzungsgrenze; wear limit), ne more in/ali ne sme biti več v
obtoku; medtem ko je pri starejših kovancih bila meja obrabe opredeljena izklju¬
čno glede na težo, je pri novejših odvisna bolj od njihove razpoznavnosti. O ko-
vančevi teži govorimo vedno kot o njegovi dejanski teži. Ta se potemtakem utegne
razlikovati od njegove standardne teže (Normalgewicht; standard weight). Nje¬
gova dopustna teža (Passiergewicht; limit of tolerance) pa je tista najmanjša teža,
do katere še ni bilo mogoče odkloniti njegovega prejema po prvotni imenski vred¬
nosti. Vendar do manjše kovančeve teže ne prihaja samo zaradi obrabe, temveč
tudi zaradi razlogov v sami njegovi proizvodnji. Ker se tehnično ne da doseči po¬
vsem natančna teža in čistina, se pri kovancih dopušča majhen odstopek, to je
razlika v teži ali čistini navzdol ali navzor. Ta odstopek se imenuje remedij ali to¬
leranca (Remedium, Toleranz; remedy, deviation). Zaradi nenatančnosti pri iz¬
delavi lahko znaša pri teži zlatih kovancev 2,5 promila in pri čistini zlatih kovancev
2 promila. Dopustna teža obrabljenega kovanca je zato lahko manjša kot je za re¬
medij ali za toleranco zmanjšana njegova standardna teža. Teža novo izdelanega
kovanca je odvisna že od kovne ploščice (Schrotling, Platte; planchet, disc), tj.
za kovanje pripravljene kovinske ploščice. S pomočjo kontrole zagotovljeno izde¬
lovanje kovnih ploščic z ustrezno težo ima strokovni naziv justiranje (Justierung,
adjustment).To je bilo nekoč izvedeno po skupni teži (al marco), ko je le določeno
število kovnih ploščic skupaj moralo imeti predpisano povprečno težo, ne pa tudi
posamezen kos, kasneje pa po kosu (al pezzo), ko je bil kontroliran vsak kos po¬
sebej. V prvem primeru so se pojavljali istovrstni kovanci že ob svojem nastanku
z različno težo kot jo je dopuščal remedij ali toleranca. To je vodilo do tega, da so
zaradi večje vrednosti snovi zelo hitro izginili iz prometa kovanci z večjo težo od
standardne, ker so jih ljudje radi pretapljali (seigern; saigern), medtem ko so se
v prometu zadrževali le kovanci z manjšo težo od standardne. Pripomoček, ki
omogoča kontrolo teže kovanca ob njegovem nastajanju (pri justiranju), a tudi
kovanca v obtoku, je tehtnica za kovance (Miinzvvage, coin scale).

Do sedaj obravnavana kovančeva teža je bila mišljena kot njegova celotna teža,
ki jo lahko označimo tudi kot kosmata ali bruto teža (Vollgewicht, full weight); v

218

Izrazoslovne priloge

starejši slovenski literaturi ima naziv robelj (Schrott), ki ga je mogoče povsem
opustiti. Pri kovancih iz žlahtnokovinskih zlitin je potrebno poznati tudi težo
žlahtne kovine v samem kovancu; v tej zvezi govorimo o njegovi čisti teži, ki jo
lahko označimo tudi kot neto teža (Feingewicht; fine weight).

Kovna stopnja (Miinzfuss; monetary standard) je razmerje med utežno enoto
in številom kovancev, ki so iz nje izkovani. Tako so npr. nekoč izkovali iz enega
kilograma zlata 3444,4 frankov ali 664,62 dolarjev. Ta števila so kovne stopnje
za ti dve veljavi (Valuta; currency). Na podlagi kovnih stopenj posameznih veljav
je mogoče obračunati medsebojno kovno razmerje (Miinzparitat; mint parity).
Tako je bilo nekoč kovno razmerje med frankom in dolarjem 3444,4 proti 664,62
ali 5,18 frankov za 1 dolar ali 19,3 dolarja za 100 frankov.

E. Slovenski izrazi za površinske lastnosti kovanca

Kadar v zvezi s kovancem govorimo o njegovi površini (Oberflache; surface),
mislimo na njegov zunanji, vrhnji del. V odvisnosti od tehnologije njegovega iz¬
delovanja je ta površina lahko čista (rein; pure), motna (mattiert; frosted) ali le-
skeča (glanzend; lustrous), Lesk (Glanz, lustre) je videz, ki ga daje površini
odbijanje svelobe. Če ga kovanec nima, pravimo, da je brez leska (glanzloss; matt).
Od takšne površine, ki jo dobi kovanec na kemični ali mehanični podlagi ob času
izdelovanja, je treba razlikovati njegovo kasnejše glajenje (Polieren; polishing) s
kemičnimi ali mehaničnimi sredstvi, da bi ga s tem olepšali za numizmatične po¬
trebe, tj. zgladili praske (Kratzer; scratch), odstranili umazanost (Verschmut-
zung, dirtiness) ali razbarvanost (Verfarbung; discoloration). V takšnem primeru
imamo opravka le z močno očiščenim (scharf gereinigt; sharp cleaned) kosom,
pravzaprav obdrgnjenim kosom. Zglajeni kovanec potemtakem ni posebna
vrsta kovanca glede na njegovo površino, temveč posebna vrsta glede na njegovo
ohranjenost. V vsakem primeru pa gaje treba razlikovati od kovanca s polirano
ploščo (poliere Platte; proof), ki ima najvišjo stopnjo leska.

Bistvena površinska lastnost kovanca je tudi njegova barva (Farbe; colour). Ta je
odvisna v temelju od zlitine, iz katere je kovanec. Že manjša različica v barvi utegne
povzročiti barvno različico (Farbenvariante; colour variety) ali barvni odtenek
(Farbentonung; colour shade). Snov kovanca j e pa razen v primeru zlata podvržena
oksidiranju (Oxydazion; oxidation). Po barvi spremenjeno površinsko plast ozna¬
čujemo kot patino (Patina, patina). Medtem ko srebro sčasoma le potemni (ge-
dunkelt; darken), razlikujemo pri rimskih kovancih še različne druge barve patine

219

Izrazoslovne priloge

(Patina-Farbungen; patina colour), npr. svelozeleno, modrozeleno, modrosivo, ru¬
menkasto, motnorjavo, rdečerjavo in črno. Kovanec s patino je patiniran kovanec.
Seveda pa je od naravno nastale patine treba razlikovati umetno naneseno, ki je re¬
zultat patiniranja kot proizvajalnega procesa. Medtem ko patina praviloma varuje
kovino, jo različne oblike oksidiranja lahko tudi uničujejo. To velja za rjo (Rost; rust).
Zarjaveli kovanec je redkokdaj še mogoče rešiti. Od sprememb celotne površine
kovanca pod vplivom okoliščin je treba razlikovati še madeže (Fleck; spot), ki zaje¬
majo le del njegove površine. Takšni so zlasti rjasti madeži. Za kovanec, ki ima ma¬
deže, rečeno tudi, daje pegast (fleckig; spotted). Pegaste kovance je treba razlikovati
od umazanih (verschmutzt; soiled). Vendar kaže tako prve kot druge očistiti. Re¬
zultat je očiščen (gereinigt; cleaned) kovanec. Da bi bil bolje zavarovan pred vplivom
okolja, ga je mogoče prevleči z lakom, nakar pravimo, da je lakiran (lackiert; lac-
quered). Lakasta prevleka (Lackiiberzug; lacquer coated) je navadno iz takoime-
novanega capon laka, zato pravimo tudi, da je kovanec caponiran.

F. Slovenski nazivi za vrednostne lastnosti kovanca

Če je kovanec tudi novec, ima določeno imensko vrednost (Nennwert, Nomi-
nalwert; face value, nominal value), ki ustreza njegovi vrednostni označbi (Wert-
bezeichnung, denomination) ob izdaji. Dokler so v srednjem veku kovali le
pfenige, vrednostne označbe kovanca niso bile potrebne. Kljub temu, da nekoč ni
bilo na kovancu vrednostne označbe, je le imel poznano imensko vrednost. Njo
pa je treba razlikovati od njegove kovinske vrednosti (Metallwert; metal value),
tj. od vrednosti kovine, iz katere je kovanec. Ker so že dolgo kovanci z izjemo zlat¬
nikov in srebrnikov izdelani iz manj vrednih kovin, je praviloma njihova kovinska
vrednost manjša od nominalne vrednosti. Tečajna vrednost (Kurswert; rate of
exchange) je menjalna vrednost kovanca, ki je še v obtoku, ob primerjavi s kovanci
drugih vrst. Pri kovancih, ki niso več v obtoku in so zanimivi le za ljubiteljske zbi¬
ralce, govorimo o njihovi tržni vrednosti (Marktwert; market value), ki je odvisna
od ponudbe in povpraševanja, stopnje ohranjenosti itd. Kot predmet ljubiteljskega
zbiranja ima kovanec še svojo zbirateljsko vrednost (Sammlerwert; collectors
value). Tržno vrednost posameznega kovanca nakazuje njegova objavljena kata¬
loška vrednost (Katalogwert; catalog value) in sicer ločeno za različne stopnje
ohranjenosti. Če so kataloške postavke opredeljene po bruto načelu, dajejo pravi¬
loma od njih različni prodajalci različne popuste; dejanska tržna vrednost je po¬
temtakem praviloma manjša od kataloške vrednosti. Kataloška vrednost pa tudi

220

Izrazoslovne priloge

ni istovetna s konkretno prodajno ceno, ki jo je dosegel trgovec pri posameznem
kupo-prodajnem poslu v zvezi s starim kovancem. Povsem razumljivo je tudi, da
je trgovčeva nakupna cena za enak kovanec precej nižja, saj sicer trgovec ne bi
imel zaslužka z njim.

Če je cena posameznega kovanca v trgovini postavljena brez možnosti spre¬
membe, je označena kot stalna cena (Festpreis; fixed priče). Če je cena navedena
v trgovinskem ceniku, je označena kot cena po ceniku (Listenpreis; list priče).
Takoimenovana ljubiteljska cena (Liebhaberpreis; fancy priče) pa ni konkretna
cena v trgovini, temveč le oznaka, da ni mogoče vnaprej predvideti ceno za dolo¬
čen kovanec ter je vse odvisno le od kupca, koliko bo pripravljen ponuditi, da bi
si kovanec pridobil. Kovanec, ki je ponujen na javni dražbi, je v ustreznem kata¬
logu označen z izklicno ceno (Ausrufpreis; initial priče),tj. z najnižjo ceno, ki jo
lahko kupec ponudi, medtem ko je končno dosežena cena lahko že bistveno višja
od nje ali pa kovanec sploh ni prodan.

G. Opis sestavnih delov kovanca s slovenskimi izrazi

Temeljni sestavni deli kovanca so naslednji:

1. Sprednja stran (Hauptseite, Vorderseite, Avers; fron, face, obverse) - držav-
nopravno pomembnejša stran, ki vsebuje uradno potrdilo kovnega upravi¬
čenca za pristnost kovancev in obsega: a) grb ali emblem (če je grb na obeh
straneh, je na prednji strani grb nadrejenega oblastnika); če tega ni, b) por¬
tret vladarja; če tega ni, pa c) ime in monogram vladarja. Sprednja stran ni
nujno tudi vrednostna stran, na kateri je oznaka imenske vrednosti.

2. Hrbtna stran (Riickseite, Kehrseite, Revers; reverse) - v nasprotju s spred¬
njo stranjo državnopravno manj pomembna stran. Tudi hrbtna stran ni
nujno vrednostna stran, na kateri je oznaka imenske vrednosti.

3. Rob (Rand; edge) - stranica, ki povezuje sprednjo in hrbtno stran.

4. Polje (Feld; field) - na sprednji ali hrbtni strani gladek, s podobo nedota¬
knjen del površine ali najglobji del posamezne strani.

5. Podoba (Bild, Darstellung; design, feature, picture) - na sprednji ali hrbtni
strani iz grba, emblema, osebe, stvari ali simbola, napisa in okraskov se¬
stavljena likovna celota, ki nosi določeno sporočilo. Pri tem napisu (Besc-
hriftung, inscription; lettering) je mogoče razlikovati:

a) Osrednji napis (Inschrift; legend) - iz ene ali več vrst nad, poleg ali pod
ostalimi likovnimi rešitvami

221

Izrazoslovne priloge

a) Okolni napis (Umschrift; legend) - napis, ki poteka ob okviru kovanca
in je lahko:

- na znotraj obrnjen (nach innen gekehrt),

- navzven obrnjen (nach aussen gekehrt),

- desno potekajoč (rechtslaufig),

- levo potekajoč (linkslaufig) ter v primeru, ko obstajata dva napisa na
isti strani, še

- zunanji (aussere Umschrift) ali

- notranji (innere Umschrift)

c) Okolni okras - namesto okolnega napisa ali dodatno k njemu; sestavljen
je iz stiliziranih listov ali drugih likovnih rešitev.

č) Luknja (Loch, Zentrumsloch; hole, center hole)

d) Okrasni okvir (Zierrahmen; ornamenta! frame) - pri okroglih kovancih
najpogosteje kot biserna krožnica (Perlkreis, beaded boarder) iz polkro-
gel sestavljen okrasni krog, ki obdaja podobo na vseh straneh, ali pa ne¬
prekinjena, prekinjena ali črtkasta krožnica

e) Ščitni okvir (Randstab, Stabchen; knife edg, vdre edge) - neprekinjeni
trak, ki pri kovancih nove dobe zaključuje podobo pred robom in zaradi
dvignjenosti nad poljem varuje podobo ped poškodbami.

Rob (pod 3) je po svoji vsebini lahko:

a) Neobdelan rob - le pri starejših kovancih

b) Nabrazdani rob (Riffelrand, Kerbrand; reeded edge, milled edge, engrailed
edge)

c) Gladki rob (glatter Rand; plaim edge)

č) Rob s poglobljenimi znaki (Rand mit vertieften Zeichen), ki zajemajo
tako robni napis kot robni okras

d) Rob z izbočenimi znaki (Rand mit erhabenen Zeichen), ki zajemajo tako
robni napis kot robni okras

H. Označevanje stopnje ohranjenosti kovancev in papirnatega denarja s slo¬
venskimi izrazi
A. Pri kovancih:

1. Kovno nov (stempelglanz, stempelfrisch; uncirculated, mint State) - ni bil
v obtoku in ima kovni sijaj

222

Izrazoslovne priloge

2. Odličen (vorziiglich; extremely fine) - brez očitnih sledov obrabe, čeprav
je bil v obtoku

3. Zelo lep (sehr schon, very fine)- z manjšimi sledovi obrabe, toda v zbirki
zaželen kos

4. Lep (schon; fine)- z očitnejšimi sledovi obrabe, pri novejših kovancih komaj
še priporočljiv za zbirko

5. Slabše ohranjen (sehr gut erhalten; very good) - z močnimi sledovi
obrabe, pri novejših kosih za zbirko nepriporočljiv

6. Slabo ohranjen (gut erhalten; good)- s komaj še jasno sliko in napisom,
za zbirko nepriporočljiv

Zunaj stopenj še s polirano ploščo (polierte Platte; proof)

B. Pri papirnatem denarju:

1. Tiskovno nov (uncirculated) - ni bil v obtoku

2. Odličen (extremely fine) - brez očitnih sledov obrabe, čeprav je bil v ob¬
toku

3. Zelo lep (very fine)- z manjšimi sledovi obrabe, z manjšimi madeži in blago
prepognjen

4.  Lep (fine) - z očitnejšimi sledovi obrabe, z večjimi madeži in večkrat pre¬
pognjen

5.  Slabše ohranjen (very good) - z močnimi sledovi obrabe, veliki madeži,
zmečkan z delno manjkajočimi robovi - ni več za zbirko

6. Slabo ohranjen (good) - močno poškovan in zatrgan, vendar še z ohra¬
njeno podobo -ni več za zbirko

I. Slovenski izrazi v zvezi s ponarejanjem denarja
Ponarejanje (Falschung) pomeni natančno posnemanje nečesa z namenom go¬
ljufanja. Goljufa tisti, ki se okorišča z oškodovanjem koga. Pri tem pomeni oko¬
riščanje pridobivanje zlasti gmotnih koristi, oškodovanje pa povzročanje, da kdo
ne dobi česa, kar bi moral dobiti. Predmet ponarejanja je lahko tako kovani kot
tudi papirnati denar. Vendar je treba razlikovati ponarejanje veljavnega denarja
od ponarejanja zbirateljskega denarja. V prvem primeru imamo opravka z neu¬
pravičenim in kaznivim posnemanjem denarja v obtoku v škodo izdajatelja, v dru¬
gem primeru pa z neupravičenim in kaznivim posnemanjem denarja, ki ni več v

223

Izrazoslovne priloge

obtoku, ne več v škodo izdajatelja, pač pa v škodo zbiralca. V vsakem primeru
imamo lahko opravka s popolnim ponarejanjem (Vollfalschung) ali zgolj z del¬
nim ponarejanjem (Teilfalschung). V prvem primeru je denar v vseh svojih se¬
stavnih delih ponarejen; pri kovancih velja to npr. za kovno ploščico (Schrotling)
kot za samo kovno orodje. V drugem primeru je le kak sestavni del denarja pona¬
rejen, npr. pri kovancih na pristno, a neuporabljeno kovno ploščico uporabljeno
ponarejeno kovno orodje. Posebna vrsta delnega ponarejanja je prenarejanje
(Verfalschung), kjer se z delnim preoblikovanjem vzbuja napačno predstavo o
večji vrednosti kot je resnična vrednost. Tako je npr. z nepooblaščenim posegom
mogoče spremeniti kako podrobnost kovanca, kot je letnica ali oznaka kovnice.
V isto skupino pa spada tudi posrebrenje bakrenih novcev ali pozlačenje srebrnih
novcev, ki so zanimivi samo za zbiralce.

Rezultat ponarejanja denarja je ponarejeni denar (Falschgeld).

224

Slikovna priloga

Slikovna priloga

a. Splošno veljavni novci

Od slovenskih evrov in tolarjev nazaj k jugoslovanskim dinarjem po vojni in pred
vojno, avstrijskim kronam in goldinarjem ter tolarjem Marije Terezije

b. Nepravi novci

Zlatniki v povojni Jugoslaviji in Sloveniji

225

Slikovna priloga

c. Komercialni novci

Avstrijski dukati in četvorni dukati, polkronski in kronski zlatniki

č. Zasilni novci

Žetoni v Ljubljani za mestni promet, telefone, parkirišče in Daj-Dam

d. Zasebni nadomestni novci

Špani v Železnikih, Preboldu in Ribnici na Pohorju

226

Slikovna priloga

e. Medalje

Medalja Jakoba-Gallusa - Petelina, Matije Gubca in generala Maistra

f. Fantazijski novci

Kostanjeviške ježice, Kostanji in Hamurabijeve lipe

g. Neizdani novci

1 dinar in 2 dinarja v Srbiji 1890 in 1892

227

Slikovna priloga

h. Papirnati denar

Slovenija 1000 tolarjev in Jugoslavija 500 milijard din

i. Komercialni nadomestek papirnatega denarja

Plačilna kartica Urbana v Ljubljani in telefonska kartica v Sloveniji

228

France Prešeren 1800-1849

Slikovna priloga

[.H,O  glavno

L JAM A

MESINA BLAGAJNA IZPLAČA »ATA
ki» LIST ZAKONITO »RONSKO VREONOS

ji;' VtHflRIEV VINAfcT'

$ '  uoBu&n*a^i«oTOKft 1919 $

j. Zasilni papirnati denar

Papirnati drobiž v Ljubljani in Mariboru po I. svetovni vojni

k. Zasebni papirnati denar

Balete iz Velenja, Vranskega in Prebolda

1. Fantazijski papirnati denar,

Špekulativno tiskani bankovec Tita

229

Slikovna priloga

NARODNA BANKA

FEDERATIVNE NARODNE
REPUBLIKI-:

Jugoslavije

PLAČA PONOSIDCV

flHHAPA

HHHAPH

DINARA

DINAR1EV

m. Neizdani papirnati denar

Pripravljeni bankovec Jugoslavije iz časa »Informbiroja«

in be!M 3J tat* wiLjOi Fo»*iLWi*ttn*?SE»p očlks

SclntUSccrscbreibuno,

' (Snloen <5. J

Die Landeshauptsiadt Laibach.

6 , 738 =

Sse&& faaeai

acbcE BMžert dfJissii acM.

n. Obveznice

Obveznica Ljubljane iz 1879

230

Slikovna priloga

»vica opcije

DBih.CA

’0j0s  ,, IJO Bld AN5l(B RjlBP iT/N & Ba

Y  „ JAIBACMBR (^riPlTBA.^Kj

400 K.Reci:

ŠTIRISTO KROM. S KATERO SB Z
IMBTftbdl) VSB PRAVICE PO PR
FTŽEMOŽBNUA IM P O BIČKA, IC
SMISLU PRAVIL VSAKEMU PBI
PRI P A P ATA

V IdU BldAMI. wt£ / .jy

PURCH WBLCHB PBM IM-
PBM 655»WVBRM6fiEM
SSBM D&R
, VVBLCHD L

m  Acno/ ’

HABER A]L£ RB(HTB
JJNP AM DEM BlfltoŠCK
ZOGESICnBRT WBRP^
SMuraH  ^

Iaibach.  po«/
'iTma Banka
spiTbank

£OKOMJ*\RM.

imdANSK

AtSACHl

pc

* 43 0S0.'a

;*'U*

o. Delnice

Delnica Ljubljanske kreditne banke iz 1900

231

232

NARODNA IN UNIVERZITETNA KNJIŽNICA

GS

I 733 750

Ivan Turk, rojen 1930, je doktor ekonomskih znanosti z leta
1961 opravljeno podoktorsko specializacijo “na znameniti har¬
vardski univerzi v ZDA”. Po upokojitvi kot redni univerzitetni
profesor Ekonomske fakultete v Ljubljani je od leta 1992 dalje
nosilec naziva zaslužni profesor Univerze v Ljubljani, ker je v Slo¬
veniji izvirno razvil znanstvena področja poslovne ekonomike in
računovodstva. Njegove številne vplivne knjige in razprave iz teh
področij so izšle v 11 jezikih in 16 državah. Za svoje ustvarjanje
prejel že leta 1970 Kraigherjevo nagrado GZS za izjemne dosežke
v gospodarstvu, leta 1996 državno priznanje ambasador Repu¬
blike Slovenije v znanosti in leta 2000 državno odlikovanje častni
znak svobode Republike Slovenije

V Numizmatično društvo Slovenije je vstopil leta 1978. »Vrsto
let je bil član terminološke komisije, častnega razsodišča, Uprav¬
nega odbora društva in njegov podpredsednik. Za svoje aktivno
delo v Numizmatičnem društvu Slovenije je leta 1986 prejel bro¬
nasto plaketo, 1993 srebrno plaketo in 2010 častno članstvo
društva s pozlačeno plaketo.«