Poltnina platana v gotovini. GEOGRAFSKI VESTNIK BULLETIN DE LA SOCIETE DE GEOGRAPHIE DE LJUBLJANA LETNIK XV. ŠT. 1-4 ANNÜE XV*, N™ 1-4 1939 VSEBINA — TABLE DE MATIfeRES: Oskar Reya (Ljubljana): Najnižje in na j višje temperature v Sloveniji — Les temperatures extremes en Slovenie.......... Borivoje Ž. Milojevič (Beograd): Privreda i naselja u dolini Vrbasa — Žconomie et habitats de la vallee du Vrbas..... Svetozar Ilešič (Ljubljana): Banja Luka — Banja Luka. £tude de geographic urbaine....................................... Ivo Rubic (Split): Podmorski mlinovi — t)ber unterseeische Mühlen . . Franc Kolarič (Ljubljana): Vinogradna posest v Slovenskih goricah — Les proprietaires des vignobles dans les Slovenske Gorice (Slovenie du NE)..................................... Mirko Novak (Ljubljana): Razmestitev industrije v Sloveniji — La repartition de 1’industrie en Slovčnie............... Ivan Rakovec (Ljubljana): Prispevki k tektoniki in morfogemezi Loških hribov in Polhograjskih dolomitov — Beiträge zur Tektonik und Morphogenese des Berglandes von Škofja Loka und Polhov gradeč Šolska geografija. — L’enseignement geographique... Obzornik. — Chroniquc.............................. Književnost. — Bibliographie....................... S SODELOVANJEM PROSV. INSP. PROF. S KRANJCA (ZA ŠOLSKO GEOGRAFIJO) IN S. ILEŠIČA (ZA KNJIŽEVNOST) UREDIL ANTON MELIK IZDAJA IN ZALAGA GEOGRAFSKO DRUŠTVO V LJUBLJANI LJUBLJANA 1939 26 56 5A 58 69 99 121 128 IH GEOGRAFSKO DRUŠTVO V LJUBLJANI Na 21. rednem občnem zboru 20. januarja 1939 je bil izvoljen naslednji odbor: univ. prof. dr. Anton Melik, predsednik: prosv. inšpektor prof. Silvo Kranjec, podpredsednik; prof. Jože Kosmatin, I. tajnik; šolski svetnik prof. France Planina, II. tajnik: prof. Rajko Kanduč, blagajnik: priv. doc, dr. Valter Bohinec, gospodar; univ. asist. dr. Svetozar Ilešič, knjižničar; notar Mate Hafner, ravn. Josip Breznik in bibliotekar dr. Jože Rus, revizorji; 51. marca je bil v odibor kooptiran še prof. Zvone Hočevar, odnosno po njegovem odhodu iz Ljubljane 27. okt. prof. Slava Lipoglavšek. — V preteklem letu so društvu naklonili podpore: prosvetno ministrstvo, kr. banska uprava dravske banovine in Mestna občina ljubljanska. Za podpore se Geografsko društvo ponovno tudi na tem mestu najlepše zahvaljuje. Število knjig v društveni knjižnici je naraslo od 582 na 616, revij od 189 na 198. Na novo dobivamo v zameno še naslednje publikacije (prim. Geografski vestnik X, XI. XII—XIII, XIV): 159. Ljubljana. Čas; 160. Maribor, Obzorja; 161. Maribor, Gozdarski vestnik; 162. Milano, Geopolitica; 163. Rio de Janeiro, Revista Bra-sileira de Geografia: 164. Ljubljana, Mali gospodar; 165. Beograd, Jugoslo-venski Istoriski Časopis; 166. Postojna, Le grotte d’Italia; 167. Postojna. Me-morie deli’ Istituto italiano di speleologia. „GEOGRAFSKI VESTNIK“ izhaja v Ljubljani letno v 4 zvezkih, ki se morejo začasno izdajati v eni knjigi. Rokopisi, časopisi v zameno in knjige v oceno naj se pošiljajo na uredništvo v Ljubljani, Geografski institut, Univerza. Gg. avtorje prosimo, da prilože svojim člankom kratek izvleček v kakem svetovnem jeziku. Za znanstveno vsebino člankov so odgovorni gg. avtorji sami. Ponatis člankov in slik je mogoč samo z dovoljenjem uredništva ter z navedbo vira. — Denarne pošiljke je nasloviti na poštni čekovni račun št. 13.595 (Geografsko društvo, Ljubljana). „Geografski vestnik“ stane za člane 50 din, v knjigotržni prodaji 70 din. GEOGRAFSKI VESTNIK Časopis ZA GEOGRAFIJO IN SORODNE VEDE BULLETIN DE LA SOCIETE DE GEOGRAPHIE DE LJUBLJANA S SODELOVANJEM PROSV. INSP. PROF. S. KRANJCA (ZA ŠOLSKO GEOGRAFIJO) IN S. ILEŠIČA (ZA KNJIŽEVNOST) UREDIL ANTON MELIK LETNIK XV - 1939 ANNČE LJUBLJANA 1939 IZDALO IN ZALOŽILO GEOGRAFSKO DRUŠTVO V LJUBLJANI 42699 natisnili J. BLASN1KA NASL., UNIVERZITETNA TISKARNA IN LITOGRAFIJA O D V LJUBLJANI ' ' ODGOVOREN L. MIKUŠ 0 hoo GZS GEOGRAFSKI VESTNIK 1939 — ŠT. 1-4 Reya Oskar: Najnižje in najvišje temperature v Sloveniji. temperaturnih razmerah v. Sloveniji ali v njenih posa- meznih delih se je že mnogo pisalo.1 Vendar povojna opazovanja od leta 1919. dalje leže še neobdelana v arhivu Zavoda za Meteorologijo na univerzi v Ljubljani. V dobi 20 let 1919—1938 se je meteorološka mreža v vseh delih Slovenije, to je v Dravski banovini, na Koroškem v sosednji Nemčiji in v Julijski Krajini sosednje Italije, zelo izpopolnila kakor tudi oprema z instrumenti na postajah. Nas zanima v tej razpravi samo temperatura zraka-. Do leta 1924. so opazovali temperaturo z maksimalnim in minimalnim termometrom samo na postajah v Trstu, Gorici, Ljubljani, Mariboru in na 4 koroških postajah, v Celovcu, Beljaku, Št. Pavlu v Labudski dolini in na Obirju. V tabeli 1., ki predstavlja „Pregled srednjih ekstremov v Sloveniji“, je poleg vsake postaje označena letnica začetka opazovanj z minimalnim in maksimalnim termometrom. Šele z letom 1925. so v Dravski banovini pričeli ustanavljati postaje z ekstremnimi termometri. Podobno se je zgodilo tudi v Julijski Krajini. Odločil sem se, da vzamem v obdelavo samo take postaje, ki obsegajo najmanj 10 let točnega opazovanja. V Julijski Krajini pride zato samo 9 dobrih postaj v poštev in sicer Reka. Opatija, Učka, Pazin, Trst, Opčine, Gorica, Postojna in nekdaj koroška postaja Trbiž. Ker pa je za obravnavanje temperaturni h razmer vse dežele 9 postaj premalo, sem pritegnil še nekatere postaje z manjšim številom let, toda samo za proučavanje srednjih razmer. Te postaje so še Gradež ob morju, dve postaji iz Beneške Slovenije, vas Matajur pod istoimenskim vrhom in vas Njivice, ki leže v izvirju reke Ter nad Trcintom, dalje postajo Gomanjče, ki leži pod Snežnikom (lovska koča, za Avstrije ime- 1 Glej literaturo na koncil razprave. Podatki in računanje srednjih vrednosti. novana Hermsburg, danes Casa di caccia). Goman jče je stara postaja, toda bila je prekinjena in je začela delovati zopet leta 1931. Enako ime, Casa di caccia, ima neka lovska koča, ki leži v izvirju reke Idrijce nad Idrijo. In končno je prav dobra postaja na prelazu Predil, ki deluje od leta 1927. dalje. V Dravski banovini je dobrih postaj z opazovanji nad 10 let 21. Za srednje temperature sem pritegnil še postaje Žiri, Golnik, Bele vode nad Šoštanjem, Št. Jošt na Kozjaku pri Velenju in Rakičan pri Murski Soboti. Te postaje ne obsegajo polnih 10 let, ker so bile prekinjene, razen Golnika, ki je začel opazovati šele leta 1930. Glede srednjih vrednosti moram sledeče pripomniti. V tabeli 1. predstavljajo števila srednje minime in maksime za število let, ki je poleg postaje naznačeno. Pravilno, bi morale vse postaje imeti enako število let iz iste dobe. Toda računanje srednjih vrednosti z raznim številom let in iz različnih dob pokaže, da se tako dobljene srednje temperature prav malo razlikujejo med seboj. V večini primerov je razlika samo za par desetink, največ za pol stopinje in silno redkokdaj za več, zlasti če postaja obsega vsaj deset let opazovanja. Vzemimo na primer Trst, kjer sem slučajno zaradi tehničnih ovir moral dobo 1919—1938 razdeliti v dva dela, 1919—1927 in 1928—1938. V prvem delu, ki obsega 9 let, znaša srednji minimum v januarju 3'9°, v drugem delu z 11 leti znaša 3*3°, povpreček vse dobe za 20 let pa znaša 3‘6°. Vidimo, da je poprava samo v desetinkah stopinje, nikdar v stopinji sami. Pri risanju kart, kjer se vzamejo v poštev samo cele stopinje, se ta poprava popolnoma porazgubi. Iz tega razloga sem srednje vrednosti, ki odgovarjajo faktični opazovalni dobi, pustil nespremenjene in jih smatram kot končnoveljavne. Redukcija na isto dobo s pomočjo sosednjih postaj, bi privedla samo do poprave v desetinkah, kar nima praktične vrednosti. V zadnjem času se računajo srednje mesečne in letne temperature s pomočjo minimov in maksimov, zlasti za manjše postaje na deželi. To se izvaja predvsem v Julijski Krajini in ta način računanja sem izvršil tudi za postaje v Dravski banovini. V tabeli 1. so v zadnjih treh kolonah podani srednji leti minimi in maksimi. Vsota teh dveh in razdeljena z dve pa mi da srednjo letno temperaturo, ki je prav tako dobra kakor s formulo (7 + 14 -(- 2 X 21) : 4. Dolgoletna srednja temperatura za Ljubljano znaša po Fesslerju (2) za dobo 1896—1911 (16 let) po gornji formuli 9‘4°. Polovica srednjih letnih minimov in maksimov za dobo 1921—1938 (18 let) pa znaša 9*6°. Vidimo tedaj, da se tudi na ta lažji način pride do prav dobrih dolgoletnih srednjih letnih temperatur. To prakso so začeli izvajati za manjše postaje na deželi zaradi tega, ker je zelo težko dobiti človeka, ki bi z zanimanjem in točno opazoval trikrat na dan. Zato so v julijski Krajini in na nekaterih postajah tudi pri nas uvedli opazovanje enkrat na dan in sicer zjutraj med 8. in 9. uro, seveda samo kar se temperaturnih ekstremov tiče. Opazuje se maksimum prejšnjega dne in minimum dotičnega dne. Srednji januarski minimum. Za lokalno klimo kakega kraja je glede temperature najvažneje vedeti, katero najnižjo in katero najvišjo temperaturo je dosegel. Zato sta v pregledu srednjih ekstremov v tabeli 1. najvažnejša srednji minimum v januarju in srednji maksimum v juliju. Ti dve vrednosti sem za vso Slovenijo podal tudi na kartah v sliki 1. in 2. Slika i. nam predstavlja: geografski razpored mmL-jAtmsKL MINIMUM ‘ Karta 1. srednjega januarskega jminima. Piri risanju teh kart se je pojavila težava v tem, da leže postaje v različnih nadmorskih višinah. Ker se temperatura zraka z večajočo se nadmorsko višino menja, navadno se manjša, v primerih temperaturnih obratov veča, bi moral pri risanju izoterm na vse to paziti. To pa je tehnično nemogoče, ker je merilo karte premajhno in ker je tudi število postaj premajhno. Ker sem hotel kljub tem težavam podati faktične temperature, ne reducirane na morski nivo, sem izpustil vse višinske postaje kakor Predil, Jezersko, Šmarno goro, Primskovo in še nekatere druge. Karta predstavlja tedaj temperature krajev, ki leže v ravninah, dolinah, položnih pobočjih in visokih kotlinah, kakor Rakitna ali Babno polje nad Starim trgom. Če s tega stališča motrimo srednji januarski minimum, vidimo, da je najnižji v kotlini Babnega polja (756 m). Na postaji Babno polje je srednji januarski minimum najnižji in znaša —7’9°. Če z označenega stališča motrimo januarski minimum, tedaj je za kraje, ki leže pod 1000 m absolutne višine, Babno polje najmrzlejši kraj v Sloveniji. Tu je bila do sedaj opazovana tudi najnižja temperatura v Sloveniji. V mrzli zimi 1932 so tu 13. fe-februarja zabeležili —52'8°, kar je dosedanji absolutni minimum vse Slovenije. Celo na Obirju v višini 2044 m niso v dotični zimi zabeležili tako nizke temperature. 12. februarja 1952 so zaznamovali —29'6°. Tudi srednja temperatura v februarju 1932 je v Babnem polju (—15'6°) nižja kot na Obirju (—13'9°). Vendar pa je dolgoletni januarski minimum na Obirju (—8*5°) nižji kot v Babnem polju (—7*9°). Nadaljnji zelo mrzel predel Slovenije z vidika januarskega minima je alpska dolina okrog Trbiža, kjer pade srednji minimum do —7*1°. Tudi ta dolina leži skoraj v enaki nadmorski višini (751 m) kakor Babno polje (756 m). Podobni nizek januarski minimum najdemo v visoki gorski dolini na Jezerskem (890 m), kjer znaša —6'8°. Iz teh treh podatkov smemo zaključiti mnenje, da so najmrzlejši kraji visoke kotline, ki leže v absolutnih višinah 700—800 m in ki so krog in krog obdane s hribovjem. V takih širokih gorskih kotlinah sta dva vzroka nizkih temperatur. Prvič deluje na to že absolutna višina sama in drugič nabiranje mrzlega zraka na dnu kotline, ki se je močno ohlajen spustil z okolnih pobočij na dno kotline. V gorskih kotlinah, višjih od 800 m, pa pride do veljave že zimski temperaturni obrat. Na Koprivniku nad Bohinjem (980 m) paide srednji januarski minimum še samo do —5'4°. Najvišja postaja v tabeli 1. je za Obirjem Predil (1162 m), kjer znaša januarski minimum samo —5‘0°. Če primerjamo minime med Predi-lom in Trbižem v raznih mesecih, vidimo, da vlada temperaturni obrat med obema postajama od decembra do marca. Nadaljnji postaji nad 1000 m sta v Dravski banovini Št. Jošt na Kozjaku pri Velenju (1064 m) in Št. Jernej nad Muto na Kozjaku severno od Drave (1041 m). Na Št. Joštu ne pade januarski minimum kljub visoki višini prav nizko (—6’0°), še manj seveda na Št. Jerneju (—5’7°). Temperaturni obrat pride predvsem do veljave na postajali, ki leže na osamljenih nižjih vrhovih, kakor so Šmarna gora (667 m) ali Primskovo na Dolenjskem (592 m). Primerjamo obe postaji z Ljubljano (288 m), tedaj vidimo, da je temperaturni obrat razvit v vseh treh zimskih mesecih. Čim bolj se v sliki 1. oddaljujemo od obeh mrzlih središč, babnopoljskega in trbiškega, tem bolj visoki postajajo januarski minimi, bodisi proti vzhodni Sloveniji in zlasti proti jugu. Skrajni postaji na vzhodu sta Brežice (165 m) in Lendava (163 m). Na prvi pade januarski minimum samo še do —3‘7°, na drugi do —3'5°. Pojemanje mraza proti vzhodu ima svoj vzrok prvič pač v nižjih absolutnih višinah in drugič v dejstvu, da je ta stran Slovenije odprta proti široki Panonski ravnini. Silno oster skok ima januarski minimum proti jugu proti Jadranski obali. Najvišji januarski minimum beleži postaja na Reki, kjer znaša 4‘3° nad ničlo. Čim prekoračimo z mrzlega središča na Babnem polju Snežnikovo gorsko skupino, že smo v območju toplega Jadranskega morja. Na postaji Gomanjče (937 m), ki leži na južni strani Snežnika celo 181 m više kot Babno polje, se zniža januarski minimum samo še do —3M°. Če primerjamo višino in temperaturo med Gomanjčami in Reko, lahko izračunamo, da poteka izo-terma 0° na pobočjih v ozadju Kvarnera nekako v absolutni višini 500 m. Saj še celo postaja Učka v višini 950 m beleži za januarski minimum samo —1'9°. Čim pa postane svet planotaist, se temperature znižajo. Postaja Opčine na tržaškem Krasu v višini samo 320 m ima januarski minimum že pod 0° in sicer —0’7°. Na Goriškem, kjer je Alpsko vznožje ločeno od jadranske obale po visoki furlanski ravnini, poteka izoterma 0° januarskega minima dokaj niže kot v ozadju Kvarnera. Če primerjajmo višino in temperature Gorice ter postaje v lovski koči pri Idriji, lahko izračunamo, da poteka izoterma 0° nekako v višini 220 m. Ta višina je silno važnega pomena za kmetijstvo na Goriškem. Nad to višino pričenjajo padati januarski minimi pod 0°, kar zelo škodi tako zvanemu južnemu sadju in občutljivejši vinski trti. Nad to višino piično na Goriškem ponehavati bujni sadonosniki smokev in breskev ler boljši vinogradi. Isto velja za obrobne gorice v Beneški Sloveniji. Globlje v notranjosti alpskih dolin, ki so zaradi ovinkov tudi zaprte proti Furlanski nižini, se zopet pojavlja temperaturni obrat. Tako znaša januarski minimum na postaji Matajur (954 m) —1'5°, na postaji Njivice, ki leži v sosednji dolini Tera dokaj niže (320 m), pa —3‘4°. S tem bi bile razmere januarskega minima v Sloveniji obdelane. Pripomniti moramo samo še dejstvo, da v tabeli 1. ni na vseh postajah januarski minimum najnižja temperaturna vrednost. Na mnogih postajah opazimo, da je februarski minimum nižji, zlasti na postajah, ki imajo manjše število let, kakor Matajur, Gradež, Opčine, Kočevje, Rakitna ter Koprivnik. Vzrok je v dejstvu, da padeta v opazovalno dobo teh postaj izredno mrzla februarja v letih 1929 in 1932, med tem ko prvih povojnih let, ki so imele toplejše februarje, opazovalne dobe ne vsebujejo. Vendar pa ta razlika pri relativnem obravnavanju zimskih mi-nimov, ne izpremeni nič na ugotovljenih dejstvih. Srednji julijski maksimum. Slika 2. predstavlja srednji julijski maksimum v Sloveniji. Izdelana je po istih principih kakor za januarski minimum. Tudi na tej karti opazimo dejstvo, da je julijski maksimum najnižji na črti Trbiž—Babno polje, tedaj v goratih predelih Slovenije. Ob času temperaturnega maksima izpade temperaturni obrat in se temperatura manjša z večajočo se nadmorsko višino. Najnižji julijski maksimum najdemo v najvišji absolutni višini. Na Obirju (2044 m) znaša samo še 13‘0°. Bolj zanimive so njegove najvišje vrednosti. V tabeli 1. ima najvišjo vrednost obmorsko mestece Gradež (29'8°). Vendar pa zaradi majhnega števila let (7) dvomim v ta podatek. Bližnji Trst, čigar podatki so gotovo zanesljivi, ima samo 27'5°, na Reki doseže 28‘5°, v Gorici 28’6°. Da so se najvišji maksimi osredotočili na Jadransko Primorje je zaradi nizkih absolutnih višin umljivo. Vendar pa govori bližina morja za ublažitev poletnih visokih temperatur. Kajti čim bolj se oddaljujemo od morja, moramo pri približno enaki geografski višini in nadmorski višini doživljati višje temperature za časa poletnih maksimov. Podatki Trsta in Gorice to pravilo potrjujejo, Trst 27'5°, Gorica 28'5°. Tudi med Trstom in Pazinom je nasprotje med morskim in celinskim vplivom razvidno. Pazin v absolutni višini 275 m ima skoraj enako temperaturo (27'2°) kakor Trst (27'5°). Podobne maksime kakor v Primorju najdemo tudi na skrajnem severovzhodu Slovenije, v Prekmurju. Srednji julijski maksimum v Lendavi doseže 29'2°, tedaj malo manj kakor v Gradežu (29‘8°). Zdi se, da so podatki Lendave verjetni, ker so zabeleženi s termografom, ki je nameščen v angleški hišici. Tudi druge postaje iz tega predela Slovenije imajo visok julijski maksimum, tako Veržej (28‘1°), kmetijska šola v Rakičanu pri Mursiki Soboti (27*9°), tedaj povsod višji maksimum kot v Trstu. Na teh postajah pride vpliv celinskega podnebja, kljub višjim absolutnim višinam (Rakičan 186 m), prav do veljave. Še bolj pride do izraza ta vpliv pri absolutnih ekstremih v tabeli 2. Medtem ko je dosegla temperatura v Trstu absolutno največ 36 7°, na Reki 36'2°, je dosegla v Lendavi že 38° in Veržej 36'4°. Srednja letna amplituda. Nasprotje med primorsko in celinsko klimo se ne izraža toliko v srednjih in absolutnih temperaturah, kolikor v dnevnem in letnem temperaturnem kolebanju. Slika 3. nam predstavlja amplitudo med srednjim januarskim minimom in srednjim julijskim majksimom. Največje amplitude imajo kraji v celinski Sloveniji. Po tabeli 1. ima največjo amplitudo postaja v Kočevju (32'9°), sledi takoj Babno polje (32'8°) in nato Trbiž 32‘3°. Amplitudo nad 32° ima še Lendava (32'7°). Takoj opazimo dejstvo, da imajo največjo amplitudo tisti kraji, ki izkazujejo najnižje januarske minime. Temperatura ima tedaj naj večje kolebanje v zaprtih kotlinah in dolinah v absolutnih višinah 500—700 m. Nižje višine imajo nekoliko manjšo amplitudo, toda še vedno veliko, ne toliko radi nizkih minimov kolikor visokih maksimov. \ Lendavi (163 m) znaša januarski minimum samo —3’5°, zato se atft AMPLITUDA MED SRED. JAN. MINIM0M IJL SRED. JUL. MAKSIMOM Karta 3. julijski maksimum povzpne na 29'2i°. V Babnem polju (756 m) znaša julijski maksimum samo 21*9°, zato pa pade januarski minimum na —7'9°. Največje temperaturno nihanje je v Sloveniji v njenih jugovzhodnih in vzhodnih predelih, tedaj na Kočevskem, v Beli Krajini in v Prekmurju. Amplitudo nad 31° ima tudi Koroška kotlina. V Ljubljani znaša 30‘8°. Čim bolj se iz teh pokrajin bližamo goratim predelom Slovenije nad 700—800 m, tem bolj se amplituda manjša. Na Jezerskem (890 m) znaša še 31‘9°, na Št. Joštu pri Velenju (1064 m) še 27.9°, na Predilu (1162 m) samo še 23'9U. Do Obirja (2044 m) je amplituda že padla na 18‘5°. Obir ima sicer nizek januarski minimum (—8'5°), zato pa se julijski maksimum povzpne komaj do 13‘0°. Amplituda v višjih višinah pojema predvsem zaradi nizkih maksimov. Na nižjih vrhovih. ki mole prosto iz ravnin, so amplitude tudi majhne in sicer zaradi visokih minihiov, ki zaradi temperature inverzije ne morejo prav nizko pasti. Amplituda na Primskovem (592 m) znaša komaj 2?'8°, januarski minimum (—3'5°), julijski maksimum (24'5°). Podobne razmere so na Šmarni gori (667 m), kjer znaša amplituda samo 27‘5°, januarski minimum —3‘4°, julijski maksimum 24'1°. Na obeh postajah ne pada januarski minimum zaradi temperaturnega obrata prav nizko, zaradi višjih absolutnih višin pa se tudi julijski maksimum ne more povzpeti previsoko, kar oboje da majhno amplitudo. Popolnoma drugačne pa so razmere v Primorju. Na karti 3. opazimo, da imajo obmorska mesta majhno amplitudo, Trst 23'9U, Opatija 23‘2°, Reka 24*12°. Podatki Giadeža dado amplitudo 27‘7°. Z ozirom na bližnji Trst je ta amplituda na vsak način prevelika. Pričakovali bi, da bi Gradež imel celo manjšo amplitudo, ker je to mesto krog in krog obdano z morjem. Že prej sem omenil, da se mi zdi julijski maksimum v Gradežu previsok (29'8°), Trst 27'5°. Podatki za Gradež obsegajo 7 let (1932—1938). Omenil sem, da je julijski maksimum zato previsok, ker morda ni zadostno število let. Kajti zadnja leta so bila zelo topla, saj smo junija 1935 doživljali v Sloveniji absolutne maksime (Ljubljana 38'0°). Če zračunamo srednji julijski maksimum za Trst za dobo 1932—1938, dobimo 27‘3°, tedaj praktično nobene razlike med dobo 1919—1938, v katero znaša 27'5°. Najbrž je v Gradežu slab termometer ali pa slabo postavljen, tako da kaže previsoke maksime. Pri risanju izoamplitud v karti 3. Gradeža nisem upošteval. Tudi na karti 2. je izoterma 29° najbrže odveč. Čim bolj se odmikamo od obale proti notranjosti, tem bolj se amplitude večajo. Na Opčinah, ki so od obale oddaljene v zračni črti samo 4 km, se amplituda poveča že na 28'9°. Zaradi majhne karte nisem mogel med Trstom in Opčinami izoampli-tude pravilno vrisati. Prostor med amplitudami 24° in 29° je na tem mestu nekoliko preširok, tako da leže Opčine nepravilno med amplitudama 25° in 26°, namesto med 28° in 29°. Na karti je tudi lepo razvidno, kako se amplitude večajo od obeh obalnih strani Istre proti njeni notranjosti. V Pazinu znaša amplituda že 28'3°. Od reke se amplitude nazaj v ozadje po pobočju Snežniške gorske skupine kljub višjim absolutnim višinam večajo. V Gomanjčah (937 m) se je amplituda povečala že na 26'9°. Zdi se, da se amplitude od te višine še nadalje večajo nekako do 29°, toda od neke določene višine dalje se proti vrhu Snežnika (1688 m) zopet manjšajo. Snežnikovo glavo sem omejil samo z amplitudo 28°, dasiravno je na njegovem vrhu kolebanje tem- perature znatno nižje. Med tem ko se amplitude z vrha Snežnika navzdol na južni strani najprej večajo nekako do 29° in nato zopet manjšajo (Reka 24°), se na severni strani nevzdržno večajo in dosežejo v Babnem polju 32'8°. Z obmorskega območja, kjer vladajo zaradi morskega vpliva majhne amplitude, pridemo preko Snežnikove gorske skupine, takoj v kraje, kjer vladajo velike amplitude, največje v Sloveniji. Zanimivo je primerjati amplitudo med Opatijo (11 m) na obali in bližnjo goro Učko (950 m). V Opatiji znaša amplituda 23‘2° (26‘5°, 3'3°), na Učki pa 24‘6° (22'7,—1*9). Tu lepo vidimo vpliv morja na manjšo amplitudo v Opatiji. Toplo morje ne dovoljuje, da bi januarski minimi prenizko padli. Največjo amplitudo od primorskih postaj ima Gorica (29'6°). Od morja se preko Furlanske nižine do alpskega vznožja amplitude stalno večajo. Čim pa se prične svet dvigati, se amplitude manjšajo in zdi se, da se od morja do Gorice ne zvečajo nad 29°—30°. Postaja v lovski koči pri Idriji (677 m) ima samo 25'9°. in vas Matajur (954 m) samo še 23'1°. Teh amplitud na karti nisem več vrisal, temveč samo omejil alpsko pobočje z almplitudama 28° in 27°. Isto, kar smo spoznali pri prekoračenju Snežnika, doživimo pri prekoračenju Julijskih Alp. Na njihovi južni strani se amplituda, spuščajoč se z vrhov navzdol, najprej večajo do 29° in nato zopet manjšajo do 24°, na severni strani pa se stalno večajo in dosežejo na pr. v Trbižu 32‘3°. Absolutni minimi. Poleg srednjih vrednosti, iz katerih se zrcali predvsem lokalni vpliv na potek temperature kakega kraja, je zanimivo in važno vedeti dolnjo in gornjo mejo, med katerima more temperatura absolutno kolebati. Zato sem v karti 4 podal geografski razpored najnižjih do sedaj doseženih temperaturnih minimov. V periodi 1919—1938 se je temperatura dvakrat znižala do do-6edaj najnižje stopnje v Sloveniji. Zgodilo se je to 3. februarja 1929 in 12. februarja 1932. V tabeli 2. je podan pregled absolutnih minimov in maksimov nekaj izbranih postaj. Izbral sem same take zanesljive opazovalnice, ki obsegajo tudi leto 1929, kajti v letih pred 1929 ni bilo še nižjih minimov, kar dokazujejo postaje Trst, Gorica, Ljubljana, Maribor in Celovec, ki imajo skoraj vse opazovanja od 1919 dalje. Absolutni maksimum je bil zabeležen 28. junija 1935. Karta 4 nam tedaj predstavlja primer, kako je Slovenija pokrita z mrzlim zrakom v primeru naj hujšega mraza. Karta predstavlja temperaturno stanje 3. februarja 1929 ob času jutranjega minima. Edino za Babno polje sem vzel podatek od 12. februarja 1932, ker je bil tega dne minimum še nižji (—32'8°) kot 3. febr. 1929 (—30'2°). Oglejmo si na karti najprej centre najhujšega mraza. Takoj zbode v oči visoka kotlina Babnega polja. Omenil sem že, da je ta postaja zaznamovala do sedaj najnižji absolutni minimum v Sloveniji. Enak absolutni minimum so ABSOLUTNI MINIMI > SLOVENIJI r DOB, f 1919-1958. Karta 4. opazovali tudi v Št. Pavlu v Labudski dolini. V Trbižu, ki predstavlja na karti 1. pni srednjem januarskem minimu tudi leglo mrzlega zraka, je temperatura padla najnižje samo do —23'0°. Celovec je tega dne zabeležil —25'8°, Beljak —27'0°. Pod —30° je temperatura padla tudi v Celju (—31'0°). V Mariboru se je znižala samo do —24'0°, medtem ko je Lendava opazovala —28‘4°. V Ljubljani smo imeli — 25‘6°, v Kočevju celo —27‘2°. Dne 3. februarja 1929 je pokrival vso vzhodno in Srednjo Evropo anticiklon, ki je prodrl v prejšnjih dneh iz Sibirije preko Rusije k mam. Imeli smo severovzhodne vetrove, a zemlja je bila pokrita s snegom, o katerem je znano, da zelo izžareva toploto. Zračni pritisk še ni bil niiti tako visok, v Ljubljani (308 m) 744 mm (srednje stanje 735 mm). Vremenska situacija je bila tedaj taka, da so se povsod v zaprtih kotlinah in dolinah stvorila prava legla mrzlega zraka. V višjih absolutnih višinah pa je bil temperaturni obrat zelo razvit. Na ta način lahko razložimo razliko med Št. Pavlom in Trbižem na Koroškem. Št. Pavel leži v razmeroma zaprti Labudski dolini v višini 376 m, medtem ko leži Trbiž više (751 m), kjer se je gotovo že poznal vpliv temperaturnega obrata. Dalje je Trbiž bolj podvržen vplivom z juga kot Št. Pavel, deloma po Kanalski dolini in deloma tudi preko Prediila. Na Predilu so tega dne zabeležili kot minimum samo —8°. Pri Št. Jerneju nad Muto (1041 m), kjer se je takrat nahajala postaja niže (750 'm) kot danes, je znašal minimum —19'5°. Sv. Jernej ni daleč od Št. Pavla. Vidimo tedaj, da je bil temperaturni obrat zelo razvit. Na Obirju (2044 m) je znašal minimum tega dne —24*0°, na Sonnblicku (3106 m) —25‘8°. Niti v višinah nad 3000 m niso padle temperature pod 30°. Pri risanju izoterm v karti 4. nisem pazil na gorske postaje, kakor na primer Predil, kjer so zabeležili samo —8°, kar se mi zdi malo verjetno, temveč sem na primorski strani Slovenije risal padanje temperature z višino do izoterme —-25°, nato označil temperaturnih obrat z izotermo —-22° na celinski strani Slovenije pa strnjen temperaturni obrat do izoterme —22°. Posebno poglavje tvori Celjska kotlina. Že v svoji razpravi „Navali hladnega in toplega zraka v Dravsko banovino“2 sem na str. 82—83 omenil, da se v tej kotlini temperatura po dokončanem hladnem navalu zelo rada še nadalje niža. Topli navali vdirajo v Slovenijo z dveh strani, navadno z jugozapadne, z Jadranskega morja, a tudi od severozapada z Atlantskega oceana. Proti obema prodoroma je Celjska kotlina nekako zaščitena, od severozapadne strani po zadnjih izrastkih Kamniških planin in po Pohorju, od jugozapadne strani po Zasavskem hribovju. Spričo tega se zrak v Celjski kotlini po izžarevanje še nadalje ohlaja, medtem ko so se bodisi v Koroški ali Ljubljanski kotlini že pojavili topli navali. Zato je srednji januarski minimum v Celju tudi nižji (—4'7°) kot v Ljubljani (—4'1°). V Št. Pavlu (—6'1°) in v Celovcu (—6'5°) pa je nižji kot v Celju. Celjska kotlina je tedaj mrzlejša kot ljubljanska. Zanimivo je vedeti, kako nizko padejo temperaiturni minimi v primorski Sloveniji. Kot dosedaj najnižjo temperaturo so zabeležili na Reki —14'6°, v Opatiji —13'0°, v Trstu —14‘3 in v Gorici —13'4°. Na karti vidimo, da je najmrzlejši kraj Slovenije 2 Geografski Vestnik X, 1934. relativno malo oddaljen od naj toplejših predelov. Zračna razdalja med Reko in Babni in poljem znaša komaj 40 km. Od Reke navzgor proti Snežniku se absolutni minimi večajo, prvič zaradi zmanjševanja morskega vpliva in drugič zaradi višjih absolutnih višin. V Gomanjčah (937 m) je znašal minimum v februarju 1932 že —18°. V Mašunu (1003 m) še na južni strani Snežnika —22°. Z vrha Snežnika navzdol proti Babnemu polju se absolutni minimi zaradi temperaturnega obrata še nadalje nižajo. Tudi od Trsta navzgor proti Opčinam se absolutni minimi hitro nižajo. Na Opčinah so že opazovali —20°. Enako se večajo minimi tudi v notranjosti Istre. V Pazinu so že imeli —19'1°. Na Učki, 950 m nad Opatijo, se absolutni minimum zniža od —13'0° na —20’0°. Enak padec je tudi v 6meird od Gorice pireko Vipavske doline do Postojne. V Beneški Sloveniji so v vasi Matajur beležili februarja 1932 samo —14°, v Njivicah pa se je februarja 1929 temperatura znižala celo do —24°, leta 1932. do —21°. Enako kakor med Reko in Snežnikom se minimi tudi ob južnem pobočju Julijskih Alp z vrhov navzdol večajo, ob severnem pobočju navzdol proti Trbižu in dalje v Koroško kotlino pa nižajo zaradi temperaturnega obrata. Sodeč po bližnjemu Obirju se najnižje temperiature na Triglavu gibljejo največ krog —30°. Omenim naj še vremensko situacijo 13. februarja 1932, ki je povzročila zelo hud mraz po vsej Sloveniji, na nekaterih mestih kakor v Babnem polju celo nižje minime nego 3. februarja 1929. Tudi 13. februarja 1932 smo imeli anticiklon, ki pa je v prejšnjih dneh prodrl nad Evropo z Grönlandije. Pred prihodom tega anticiklona je pri nas snežilo lin je 13. februarja bilo v Ljubljani 45 cm snega. Pri severnih vetrovih in zračnem pritisku 740 mm je v Ljubljani temperatura padla 13. febr. na —23’0°, 14. febr. na —23'5°, v Babnem polju prvega dne na —32’8°, naslednjega dne —318°. Najnižji minimi so vedno takrat, kadar prodre k nam severni polarni anticiklon in če je zemlja pokrita s snegom. Absolutni maksimi. Karta v sliki 5. nam predstavlja geografsko najvišje do sedaj zabeležene temperaturne maksime v Sloveniji. Če primerjamo to karto s karto absolutnih minimov v prejšnji sliki, vidimo takoj, da izoterme maksimov ne potekajo tako na gosto kakor izoterme minimov. Kontrast med najnižjimi in najvišjimi maksimi na dolinskih postajah, saj samo za te velja karta, ni tako velik kakor med najnižjimi in najvišjimi minimi. Poleti m temperature po Sloveniji bol j izenačene kakor pozimi. Najvišje temperature so bile zabeležene v vzhodni Sloveniji. Najvišji maksimum imajo Brežice, kjer je bilo 28. junija 1935 zabeleženo 38’2°. Istega dne je imela 38'0° tudi Lendava in Ljubljana. Enake temperature so morale biti opazovane tudi v Beli Krajini, kjer je postaja Radoviča nad Metliko zaznamovala celo 40‘5°. Vendar pa ta vrednost najbrž ne bo verjetna, ker je bil termometer ravno tega leta brez kontrole prestavljen. Na- cujt ABSOLUTNI MAKSIMI r SLOVENIJI t DOBI 1919 - 1938 Karta 5. hajal se je sicer v senci, vendar pa tik pod streho opazovalčeve nizke hiše. Močno razgreta streha je gotovo vplivala, da se je temperatura termometra tako visoko dvignila. Kasneje smo termometer premestili. Na vsak način pa je temperatura dosegla 38°. Najvišje temperature dosežejo tedaj kraji, ki leže v ravninah Panonske Slovenije, tedaj v Beli Krajini, na Brežiškem polju in v Prekmurski ravnini. Tudi v Ljubljanski kotlini se je temperatura povzpela že do 38°, vendar pa v srednjem julijskem maksimu Ljubljana daleč zaostaja za Prekmursko ravnico, Ljubljana 26‘7°, Lendava 29‘2°. Nadaljnji predel, kjer se temperatura tudi dvigne do 38“, je Goriška ravan. 28. junija 1935 je maksimum v Gorici znašal samo 37'7°, vendar pa so 17. julija 1928 že opazovali 381 °. Čim bolj se bližamo z Goriške ravnine morju, tem manjši postajajo absolutni maksimi. V Trstu so v juliju 1921 opazovali 367° in je to najvišji maksimum v dobi 1919—1938. V juliju 1928 so imeli v Trstu samo 36'0° in v juniju 1935 celo samo 34'2°. Nasprotje med celinskim podnebjem Gorice in morskim v Trstu pride v teh številkah prav lepo do izraza. Še večje je seveda nasprotje med l rstom in Brežicami odnosno Lendavo. Na Reki znaša absolutni maksimum 36'2° in je bil opazovan tudi v juliju 1928. Čim se vzpnemo z Reke po hribovitem pobočju v ozadju navzgor, postajajo maksimi zaradi višjih absolutnih višin miaoijši. V Gomanjčali je znašal junija 1935 samo še 34°. Enako se manjša tudi na pobočjih Alp v Beneški Sloveniji. V Njivicah je dosegel samo še 35°, v vasi Matajur 52°. V Postojni so imeli do sedaj tudi samo 34°. Visoke maksime doživljajo tudi v Koroški kotlini. Dne 28. junija 1935 so opazovali v Vrbi ob jezeru 37°, ravno toliko tudi v Trbižu. V Celovcu so tega dne opaizovali samo 33‘2°. Ti podatki so vzeti iz vremenskih telegramov na vremenskih kartah. ker drugih podatkov nimam na razpolago.” Z večajočo se nadmorsko višino se manjšajo absolutni maksimi. Na Učki nad Opatijo so dosegli samo še 33°, Šmarna gora 35'4°, Jezersko celo 35‘4° in po mrazu slovito Babno polje 337°. iNa Koprivniku v Bohinju se je temperatura povzpela že na 30'3". pri Sv. Jerneju nad Muto na 32'9‘'. Vsi ti podatki so bili opazovani 28. junija 1935. Istega dne je znašal maksimum na Obirju 22'9°, na Sonnblicku pa samo 12‘8°. Izredno visoki temperaturni maksimi nastanejo poleti vedno takrat, kadar prodre z juga nad Evropo tropski anticiklon, v katerem se spušča zrak z višine proti zemeljskemu površju, pri čemer se adiabatično segreje na vsakih 100 m spusta za 1°. Ker je nebo jasno, je tudi direktno sončno žarevanje močno. Oba momenta povzročata visok dvig temperature tik nad zemeljskim površjem. Če pomislimo še, da je izvor teh vročih mas na jugu v tropičnih širinah, so nam vzroki izredno visokih temperatur jasni. V obeh primerih je ležal nad vso srednjo Evropo anticiklon tropskega izvora. V Ljubljani je znašal zračni pritisk 28. junija 1935 ob 2h popoldne 739'1 mm, nebo je bilo deloma pokrito s tenkimi ciri in vladal je močan zapadni veter — Z,„ Dne 17. julija 1928, ko je temperatura zlasti na primorskih postajah 8 Publikacije „Jahrbücher der Zentralanstalt für Meteorologie“ z Dunaja objavljajo samo absolutne minime, ne pa niaksiniov. dosegla svoj absolutni maksimum (Gorica 38'° 1), je tudi ležal nad zapadno in srednjo Evropo anticiklon tropskega izvora. V Ljubljani je znašal pritisk tega dne ob 2h popoldne 735'9mm, nebo je bilo popolnoma jasno in vladal je tudi to pot močan zapad — Z0. V Ljubljani je tega znašal maksimum samo 33‘6n. V tabeli 2. je na nekaterih postajah nekaj ekstremov izpuščenih, ker se mi niso zdeli verjetni. Tako je na primer Kranj beležil temperature nad 40°. Termometer je sicer visel v meteorološki hišici, vendar so sončni žarki udarjali v steno in jo močno segreli, kar je vplivalo tudi na termometer. Zato smo pričeli opuščati navado, da postavljamo meteorološke hišice na okno na severni steni poslopja. Pogostoma je težko dobiti tako okno. kakor je bilo na pr. v Kranju. Sedaj postavljamo izključno samo „angleške“ hišice v sredini kakega vrta. Ta način postavljanja termometrov na manjših postajah so uvedli tudi v Julijski Krajini. Zadnji pomladni in prvi jesenski minimi pod 0°. Dosedaj smo govorili samo o srednjih januarskih in julijskih ter absolutnih zimskih in poletnih maksimih in minimih. Tabeli 1. in 2. pa nam nudita te vrednosti za vsak mesec v letu. Predaleč bi prišli, če bi s tega vidika obravnavali vsak mesec posebej. Vendar pa je važno vedeti, kdaj in kje prenehajo poslednjič spomladi in se pojavijo najprej jeseni absolutni minimi pod temperaturo 0°. Absolutni minimi v tabeli 2. nam dajo odgovor na to vprašanje. Vidimo, da sta doživeli še v juniju minimum pod 0" postaji Babno polje (—0‘9°) in Jezersko (—0‘6°). Zgodilo se je to 18. junija 1928. Na Jezerskem je še enkrat kasneje, 19. junija 1933, padla temperatura tako nizko (—0‘6°), medtem ko se je tega dne znižala temperatura v Babnem polju samo na 0'6°. V juniju se je temperatura znižala točno na 0° tudi v Trbižu. Na nekaterih drugih postajah pa je padla prav malo nad 0°, tako je še v juniju zaznamovala Rakitna 0‘1°, Kočevje 0’2°, Koprivnik v Bohinju 0’4° in Št. IIj pod Turjakom v Mislinjski dolini 0‘6°. Najnižji minimum v Ljubljani znaša v juniju 1' 1 °, (ki je bil zabeležen 23. junija 1921. Gotovo je bil v Babnem polju tudi tega dne dosežen minimum pod 0°, a koliko — ne vemo, ker je postaja pričela delovati šele leta 1925. V Ljubljani je bilo junija 1928 opazovano 3'7°, in v juniju 1933 samo 5’2°. V mesecu juliju ni bila nikjer po Sloveniji, če izvzamemo visokogorske postaje, zaznamovana temperatura pod 0°. Najnižji julijski minimum ima zopet Babno polje (0'6°) in Jezersko (0'6°). V mesecu maju so skoraj že vse postaje v Sloveniji doživele minimum pod 0°, irazven nekaterih tik ob morju. Najnižji padec temperature je bil 2. in 3. maja 1935. Najbolj se je znižala temperatura na Jezerskem (—6'2") in v Babnem polju (—5'6°). Celo v Postojni je padla na —6'0°. V Ljubljani je bilo opazovano 2. maja — 1*8°. Hladni naval 2. in 3. maja 1935 je povzročil po vsej Sloveniji občutno škodo. Pomrznili so vsi mladi poganjki sadnega drevja in vinogradov. V nižjih legah na Prilmorskem temperatura ni segla pod 0°. V Njivicah v Beneški Sloveniji je dosegla točno 0° in v Opčinah komaj 1°. Trst je imel 5’9°, Reka 4*8°, Gorica 37°, v Pazinu pa že —1'2°. Tudi v aprilu na nekaterih obmoriskih postajah temperatura še ni dosegla 0°. Absolutni minimum v aprilu je v Trstu dosegel 07°, na Reki 0'9°, v Opatiji 0'0°, v Gornici pa že — 1‘5°. Nasprotno pa morejo v notranjosti Slovenije aprilski minimi pasti že zelo nizko. Na jezerskem so že dosegli — 14'6°, na Rakitni — 14'4°, v Babnem polju — 13'4° in celo v Postojni — 10°. V marcu ni nobene postaje v Sloveniji brez minima pod 0°. Celo na Reki so že beležili —7’2° in v Trstu —5’4°. Na Rakitni so doživeli kar — 23°. Vzroki teh nizkih padcev temperature v pozni pomladi, segajočih celo v začetek poletja, so isti, kakor pri absolutnih minimih pozimi. Na primer do 3. maja 1935 so zračne mase imele sledeči potek. Do 1. maja je vladala nad Evropo depresija, ki nam je dai-jala stalno dež. Že 29. in 30. aprila se je nad Severnim morjem, med Grönlandijo in Spitzbergi, pojavil polarni anticiklon, ki je 2. maja že stal nad Evropo in povzročil nizke temperature. Dne 3. maja zjutraj je bilo nebo jasno, Ljubljanska kotlina je bila brez megle, vladali so vzhodni vetrovi in zračni pritisk v Ljubljani je znašal 741‘3 mm. Tedaj zelo podobna situacija kakor pri absolutnih zimskih minimih. Vendar pa niso vedno samo polarni anticikloni vzrok nizkim temperaturam. Pogostoma jih povzroči tudi tropski anticiklon iznad Azorov. Ta potuje nekaj časa po Atlantskem oceanu naravnost proti severu in doseže Škotsko. Nato se od tod vrne nad Evropo kot polarno-mairitimna zračna masa v zadnjem delu odhajajoče depresije. Tak primer je bil 25. julija 1939. Preidemo k jesenskim padcem temperature pod 0°. Že v avgustu morejo minimi doseči 0°, kakor se je dogodilo v Trbižu 6. avgusta leta 1931. Takrat se je v Baibnem polju toplina znižala samo do 1°, na Jezerskem na 1’4°. V septembru je že več postaj z minimom pod 0°. Rekord odnese seveda zopet Babno polje z — 5°. Septembrski minimi pod 0° so se omejili samo na visoke kotline, ki so znane po mrazili. Po Dolenjski in v Beli Kraji ni jih še ni in tudi na Gorenjskem še ne, Kram j 0‘9°, Bled 0'0°. Pač pa se pojavljajo že v severni Sloveniji, Maribor —1°, Veržej —0 1°. Sploh je severna Slovenija bolj podvržena pomladanskim in jesenskim minitaom pod 0° kot njeni ostali deli. Saj prodirajo hladni navali vedno s severne strani. Primorske postaje beležijo v septembru še visoke minime nad 0°, Trst 7,8°. Reka 7‘0°, Gorica 4‘0°, vend ar pa so na Opčinah že imeli samo 1° in v Postojni že —2°. V oktobru pa so tudi že na primorskih postajali minimi pod 0°. Dne 31. oktobra 1920 so v I rstu opazovali že —1'6°. Ostale primorske postaje v tabeli 2. nimajo tako nizkih minimov, ker v telm letu še niso opazovale, f udi za Gorico manjka oktober 1920. Najnižjo temperaturo v oktobru ima Babno polje (—13°) (opazovana leta 1934.. 19. oktobra). V tem letu je imel Trst samo 5'8", tedaj je moral biti absolutni minimum v Babnem polju leta 1920. mnogo nižji kot — 13°. Podobno se dogaja v novembru. Dne 18. novembra 1919 so v Trstu imeli 0'0n. Reka je imela leta 1932. minimum 1°. Trst v tem letu 2’8° in Gorica —2’4°. Še nižji minimum (—3‘5°) je imela Gorica v letu 1925., in Trst v tem letu 0‘5°. Najnižji minimum v novembru ima zopet Babno polje (—27'4°), zabeležen leta 1925. in sicer 30. novembra. Absolutni zimski maksimi. končno nas zanimajo še najvišje temperature, ki so bile pozimi opazovane v Sloveniji. V tabeli 2. ima najvišji maksimum v januarju Pazin (18‘7°), zabeležen 29. januarja 1932. Istega dne je imel Trst 18’2°, Reka 17'7°, Gorica 17*5°. To so najvišje zimske temperature v Sloveniji. Čim l>olj se oddaljujemo od morja in čim više se nahajamo, tam nižji so maksimi. Vendair pa je imel Maribor še vedno 17‘9°. kar je bilo zabeleženo 13. januarja 1920. Dne 29. januarja 1932 je imel Maribor kot maksimum samo 6’8°. Zdi se tedaj, da v Sloveniji absolutni maksimi pozimi niso zabeleženi istočasno. Tudi v Ljubljani ni bil absolutni maksimum opazovan 29. januarja 1932, ko je znašal samo 2'3°. Najvišji januarski maksimum v Ljubljani je bil 5. januarja 1931 (13'6°). Leta 1920. v Ljubljani še niso opazovali z maksimalnim termometrom. Da spoznamo razliko v nastajanju različnih maksimov v Primorju in v Ljubljanski kotlini, primerjajmo obe vremenski situaciji v januarjih 1931 in 1932. Dne 29. januarja 1932 je ležal naid vso Srednjo in južno Evropo tropski anticiklon, čigar zračni pritisk je segal v naših kra j ih nad 780 mm (reduciran na morski nivo). Ta situacija je vladala nad Evropo vso drugo polovico januarja. Zaradi morskega vpliva temperatura v Primorju ponoči ne pade prav nizko, podnevi pa se ob talkem anticiklonskem vremenu more relativno visoko dvigniti, zlasti na postajah, ki so nekoliko oddaljene od morja. Zato je dosegla temperatura v centralni Istri v Pazinu 187*. V notranjosti Slovenije, zlasti v zaprtih kotlinah kakor je Ljubljanska, pa zaradi močnega nočnega izžarevanja temperatura nizko pade. V Ljubljani je znašal 29. januarja 1932 minimum —6'8°, v Pazinu —3°, v Trstu samo 5'8°. Zaradi nizkega padca temperature pride do zgostitve vodnih hlapov in kotline se pokrijejo z meglo, ki v dopoldanskih urali brani dostop sončnim žarkom. In končno moramo še vpoštevati, da je notranjost Slovenije v januarju lahko pokrita s snegom, ki sončne žarke deloma odbija, deloma pa vporaiblja za topljenje. Ljubljanska kotlina je bila do 28. januarja pokrita s sne-gdm. Radi teh vzrokov se temperatura v kotlinah v notranjosti Slovenije ne more ob času dnevnega maksima prav visoko dvigniti, medtem ko se v Primorju, kjer ni niti megle niti snega in so minimi že itak visoki, dvigne lahko nad 18H. Popolnoma drugačna je bila vremenska situacija 5. januarja 1931, ko je bil v Ljubljani dosežen najvišji januarski maksimum (13'6°). Tega dne je bila vsa severna in jugovzhodna Evropa v depresijskem stanju. Nad gornjo Italijo južno od Alp je ležala sekundarna depresija. Dne 4. in 5. januarja do 5. ure popoldne smo se nahajali v toplem sektorju severne depresije, v katerem so pihali južni vetrovi. Ti so tedaj zvišali v Ljubljani temperaturo na 13'6°. V Mariboru se je že 4. januarja temperatura zvišala na 12'6°. V Ljubljani je 5. januarja do 8. ure deževalo, nato snežilo. Ob 5. uri popoldne je dosegla Ljubljano mrzla fronta sekundarne depresije. Preko Maribora je šla seveda že prej, kajti maksimum tega dne je znašal v Mariboru samo 2’4°. Tudi v Ljubljani je maksimum naslednjega dne znašal samo 1*8°. Vidimo tedaj, da zvišajo temperaturo pozimi v notranjosti Slovenije južne tople zračne mase v toplem sektorju depresij, v Primorju pa so posledice močnega žarevanja pri anticiklonal-nih situacijah. Srednje letne temperature. Že v začetku irazprave sem omenil, da dobimo tudi sarmo s podatki ekstremnih termometrov prav dobre srednje letne temperature. V tabeli 1. sem podal v zadnjih treh kolonah srednje letne minime in maksime in iz teh dveh vrednosti sem stvoril srednjo letno temperaturo v zadnji koloni. Te vrednosti sem prikazal tudi kartografsko v sliki 6. Karta nam ne pove nič novega. V njej vidimo dva osnovna principa padanja srednje letne temperature, namreč oddaljenost od morja in večanje nadmorske višine. Naj višjo srednjo letno temperaturo ima Reka (14'9°), nato Trst (14'3°) in Gradež (14'4°). Od obale proti notranjosti se temperatura manjša in doseže v Gorici 13'4°, na Opčinah že 12‘1° in v Pazinu 11‘8°. Zanimiva je izoterma 10°, ki poteka tudi že v ' SREDN/E LETNE TEMPERATURE Karta 6. kontinentalni Sloveniji. Nad 1()° srednje letne temperature najdemo v vsej Panonski ravnini, Brežice in Lendava 10‘8°, Veržej 10'4°. Čim višji postaja svet, tem bolj pada temperatura, tako v Primorju kakor v vzhodni Sloveniji, vendar pa srečamo v Primorju izotermo 9° že mnogo više nego na vzhodu. Tako ima vas Matajur (954lm) 9‘c2°, toda Postojna, ki je bolj odrezana od morja v nižji nadmorski višini (501) ima samo 8"5°. V Ljubljani (288 m) znaša srednja letna temperatura 9‘6° in ravno toliko v Mariboru (270 m) in na Bledu (501 m). Na Šmarni gori (667 m) znaša 8‘8°, vendar je v minimih zaradi temperaturnega obrata ta gora toplejša (5'4°), kakor Ljubljana (4'9Ü). V tem pogledu je tudi Primskovo (5'7°) toplejše od Ljubljane. V visokih kotliniaih pade temperatura že na 7°, Rakitna (789 m) 7'5°, Babno polje (756 m) 7° dn Jezersko (890 m) 7°. Na Koprivniku v Bohinju (980 im) se že zniža na 6'7° in na Predilu (1162 m) na 5'2°. V Koroški kotlini v Celovcu (450 m) znaša 8‘4°. na Obirju (2044 m) pa je padla na 0‘8°. Če vzamemo kot temperaturni padec 0'6° na 100 m in če računamo s pomočjo Obirja, bi srednja letna temperatura na vrhu Triglava (2863 m) znašala —4’1°, tedaj okroglo —4°. Na Sonnblicku (3106 m) znaša —6‘4\ Po F. Steinhäuser ju, Die Meteorologie des Sonnbilcks.(4) Dosedanja literatura. Obširno se je že bavil s temperaturnimi razmerami na Kranjskem prof. F. Seidl v svojem delu „Das Klima von Krain“.(*) Njegova doba obsega 1851—1880. Žal, da v tej dobi še niso opazovali na Kranjskem temperature z ekstremnimi termometri. V Ljubljani se je to pričelo šele s 1. majem 1878. Naslednji, ki je obravnaval temperaturne razmere, vendar pa samo za Ljubljano, je bil prof. Dr. A. Fessler v svojem delu „Die klimatischen Verhältnisse von Laibach“. (2) Doba njegovih absolutnih ekstremov obsega leta 1879.—1912. V tej dobi je znašal absolutni maksimum 3. julija 1905 točno 36°, absolutni mini-tmum 11. decembra 1879 pa —26’4°. Če smemo tej vrednosti verjeti, je ta absolutni minimum nižji kot oni, ki je bil opazovan 3. februarja 1929 (—25'6°). V Seidlovem delu(1) pa čitamo na strani 546., da so v Ljubljani privatno že opazovali temperaturo — 28’8° in sicer 2. februarja 1830. Oficielno so se meteorološka opazovanja v Ljubljani pričela šele 20. marca 1850. Za Koroško kotlino imamo na razpolago novo obširno delo F. Lauscherja „Neue klimatische Normalwerte für Österreich.'“(3) Absolutni ekstremi temperature obsegajo dobo 1901—1930. Na str. 9. najdemo, da je dosegel v Celovcu absolutni maksimum v tej dobi 34'2° in sicer v juliju. Žal, tabela ne pove dneva in letnice. Na str. 11. najdebno absolutni minimum —25'8°, ki je identičen z našim 3. febr. 1929. Na Obirju je znašal abs. maksimum julija meseca že 23'5°, abs. minimum meseca januarja —27'3°. Po F. Steinhauser-ju(4) zmaša na Sonnblicku v dobi 1887 do 1936 absolutni minimum —37'2° (januar 1905), absolutni maksimum 13‘8° (junij 1935). Podatke za starejšo dobo v Koroški kotlini je zbral Dr. V. Conrad: Klimatograiphie von Kärnten.(5) V tem delu na str. 10. citira Conrad drugo delo J. Prettner: Klima und Witterung von Klagenfurt,(6) ki obsega leta 1813.—1900. V tej dobi so imeli v Celovcu 18. julija 1852 že 37'1° in kot najnižjo temperaturo 29. januarja 1855 že — 30‘6°. Za bivši štajerski del Slovenije imamo na razpolago delo Dr. Robert Klein: Klimatographie von Steiermark.(7) Na strani 142. najdemo temperaturne ekstreme za nekaj krajev bivše Spodnje Štajerske. Tudi po teh podatkih je najmrzlejši kraj Celje. V decembru 1870 so tu merili —30'0°, v Mariboru pa je temperatura padla samo do —23'1° in to v januarju 1888. Najvišje temperature v obeh teh krajih so znašale v Celju 34'5° julija 1865 in 1866, v Mariboru 37'0° v juliju 1866. V Laškem je dosegel maksimum celo 38'5° v juniju 1867. v Gornjelm gradu 38‘4° v juliju 1905. Za Primorje je napisal Dr. Erwin Biel: Klimatographie des KiLstenlandes.(8) Žal ne navaja v svojem obširnem delu absolutnih ekstremov. Na str. 146. sicer navaja ekstreme, ki pa so vzeti samo iz terminskih opazovanj. Pač pa je za Trst objavil Eduard Ma-/.elle: Klimatographie des österr. Küstenlandes, A. Triest,(°) ekstremne podatke. Na str. 13. pravi, da so v Trstu 9. febr. 1870 imeli — 10'0°, in 31. julija 1873 že 37‘5n. Po vojni ni izšlo v Italiji nobeno klimatološko delo, ki bi se nanašalo na Julijsko krajino. Pregledal sem tozadevno bibliografijo (10) za leta 1929.—1938. 0) F. Seidl: Das Klima von Krain, Mitteilungen des Museal verein e« für Krain, Ljubljana 189t —1902. (2) A. F e s s 1 e r : Die klimatischen Verhältnisse von Laibach, Jahresbericht der Oberrealschule, Ljubljana 1913. (3) F. Lauscher: Neue klimatische Normalwerte für Österreich, Beihefte zu den Jahrbüchern der Zentralanstalt für Meteorologie und Geodynamik, Wien 1938. (J) F. Steinhäuser: Die Meteorologie des Sonnblicks, herausgegeben vom Sonnblick-Verein, Wien 1938. (5) V. Conrad : Klimatographie von Kärnten, Zentralanstalt für Met. u. Geod., Wien 1913. (6) J. Preit« er : Klima uind Witterung von Klagenfurt, Jahrbuch des naturhistorischen Landesmuseum von Kärnten. Bd. VII., Klagenfurt 1865. (7) R. Klein : Klimatographie von Steiermark, Zentralanstallt für. Met. H. Geod., WHen 1909. (8) E. Brief: Klimatographie des Küstenlandes, Denkschriften der Akademie des Wissenschaften, mathem.-naturw. klasse, 101. Band, Wien 1927. (9) E. M a z e 11 e : Klimatographie des Küstenlandes. A. Triest, Zentral 1-anstalt f. Met. u. Geod., Wien 19€8. (10) Bolletino della R. Societa Geografica Italiana, Anno VIII—XVII. Roma 1929—1938. (u) O. R e y a : Dnevna amplituda zračne temperature na Slovenstkeni in njen letni tok, Geografski Vestnik. Ljubljana 1928. TABELA 1. SREDNJI EKSTREMI K raj - 2 "C >« CS "T £ Začetek opazo- vanja Januar Februar Marec April Maj Junij Julij Avgust September Oktober November I )ecember Leto « fc =•« a -= s e 4/ V V c/5“"" min. mak. min. mak. min. mak. min. mak. min. mak. min. mak. min. mak. inin. mak. min. mak. min. mak. min. mak. . min. mak. min. ; mak. Reka (Fiume) 5 1927 43 93 31 9-2 67 12-3 96 159 141 210 18-3 23-5 20-7 285 204 280 170 241 12 6 18-9 94 15-9 4-9 10-2 118 181 14 9 Opatija (Abbazia) 11 1926 3-3 8 6 2-8 8-9 5-8 118 89 151 131 195 16-8 238 19-2 265 17-9 26-4 161 23 1 114 17 1 8-6 13 3 4-4 9-3 10-7 170 13-8 Učka (Monte Maggiore) . . . 950 1926 1-9 2-8 -31 23 0-4 60 37 100 78 147 119 19-4 14-3 227 13-9 224 10-6 177 6-4 121 34 7 5 10 32 5-5 11-7 86 Pazin (Pisino) 275 1925 -11 73 - 1-6 7-8 2-1 115 5 6 151 97 19-8 13 2 24-6 150 27-2 14 6 270 11-8 230 7-5 17-4 4-5 12-8 0-3 7-9 6 8 16-8 118 Trst (Trieste) 18 1919 36 75 32 8-0 6-5 121 9-8 15 8 14-3 210 17 6 24-5 20-3 27 5 19-9 273 17 1 23-5 12-7 ! 17 6 8 5 12 7 45 8-3 11-5 172 14.3 Opčine (Opicina) 320 1928 -0-7 5-3 -1-2 5-8 3 3 111 65 151 10-9 204 150 249 168 282 16 5 27 3 13-2 228 8-4 165 51 11-6 0-8 65 8 0 16 3 12-1 Gradež (Grado) 2 1932 21 81 16 90 5 7 132 90 170 13 2 228 16-7 271 188 29 8 18-5 295 160 25-3 117 18-8 71 131 3-7 87 10-3 18-5 14 4 Gorica (Gorizia) 86 1920 10 7 3 1-3 88 4*7 129 8-1 16 4 12-4 21 7 15-5 25 5 17 9 28-6 17 3 27-7 14-6 231 101 17 9 63 12 5 18 7*9 9-3 17 5 13 4 Matajur (Monte Maggiore) . . 954 1930 - 1-5 45 -23 47 0-7 7-5 3-7 98 8-3 14 6 124 19 5 14-6 216 141 21-8 116 181 7 4 134 32 8-3 -01 60 60 12-5 92 Njivice (Vedronza) 320 1926 -3-4 5-5 -31 67 0-8 106 45 13 9 8-3 18 5 117 23 1 13,3 23-8 125 249 103 20-9 54 15-3 2-8 110 17 64 51 151 101 Gomanjče (Ca di (accia) ■ . 937 1931 -31 2-6 -48 21 -1-4 58 1-7 9-6 65 164 9-6 20-4 10-9 23-8 10 4 23 6 79 18-6 4 2 12 3 11 70 2-6 3-3 3 4 1 121 7-7 Postojna (Postumia) .... 501 1926 -37 1-7 -41 3-1 -0-8 69 21 112 7-0 17 2 10 5 225 121 25 2 111 24-1 8-6 188 50 12 5 19 78 3 0 24 39 12 8 83 Lovska koča (Ca di ( accia Idria) 677 1930 -2-8 20 -2-8 28 0-7 6-9 39 10 7 8-7 16-4 121 207 161 231 13 7 21-9 11-0 18 0 63 119 1-7 6-5 -22 1-9 55 119 8-7 Predil 1162 1927 -5-0 -11 -39 1-3 -04 47 14 62 50 11*3 88 16-4 10-5 18-9 97 172 7-4 140 33 82 -10 33 -46 -12 26 83 5-2 Trbiž 751 1926 -71 11 -6-4 3-8 - 20 7-9 15 12 3 60 180 93 23-2 111 25-2 10-7 238 8-5 200 35 13 4 0-2 7 0 -54 1-6 2-5 131 78 1925 79 1-8 -7-8 27 -2-7 71 11 120 50 17-4 78 21 9 94 247 8-1 233 6 5 18 3 2-9 12 6 01 7-7 — 5 7 23 1-4 12 7 70 Kočevje 473 1926 -55 1-9 - 6-0 4-2 -10 9-7 22 136 6-8 19 9 97 24-6 11-4 27 4 108 25-7 82 20-9 43 146 14 89 -3-6 25 3-2 145 8-8 Primskovo 592 1925 -3-3 1-6 -27 36 0-2 87 44 13 6 92 18 0 128 21 7 14 9 245 144 237 114 198 6-5 137 29 81 -24 20 5 7 13 3 9 5 Rakitna 789 1927 - 5-3 04 -6-0 10 -12 59 2-5 101 7-5 158 111 20-8 12-8 233 114 22 3 83 17 1 4 8 119 0-9 69 -3-8 1-4 3-6 114 75 Ljubljana 288 1921 -41 1-7 -4-0 46 04 102 41 142 8-7 201 118 23 5 13-5 26-7 12 7 25 7 101 211 5-8 15-0 2-2 8-1 -2-5 2-2 4-9 14-4 9-6 Šmarna gora 667 1927 -34 10 - 3-6 2-4 0-6 7-9 3 9 119 8-9 17 5 12 4 21 6 14 5 241 139 225 111 17-9 62 12 0 2-4 6-6 -2-4 1-4 5 4 12 2 88 Kranj 385 1926 -42 2-4 -40 5-0 0-3 11-0 41 15 7 85 21-4 116 261 134 291 12 4 279 101 230 5-6 16-4 28 9-5 -2-4 23 4 9 15-8 10 3 fezersko 890 1925 -68 1-6 -67 38 -34 7-8 01 118 4-2 17 3 7-4 220 89 250 85 239 6-2 190 2-2 129 -0-7 68 — 5 7 1-8 1-2 12-8 70 Žiri 480 1927 -5-9 1-9 -4-7 55 -0-2 103 2-9 13 5 7-2 18 5 105 22-8 12-2 25-4 11-2 24 7 92 224 4-8 14 3 08 i 8-0 -3-6 20 3 7 141 8-9 1926 -44 1-7 -42 51 04 10 3 3-8 141 90 194 12-2 23 4 13 8 26 0 132 248 10 6 21 3 58 14-9 25 84 -29 2-0 50 14 3 96 500 1930 -3 2 20 -29 40 0-8 8-7 42 12 6 90 187 12 3 22 6 13-7 24-7 13 3 23-3 104 187 61 13 2 22 70 -2-6 21 5-3 131 92 Koprivnik (Boli.) 980 1926 -54 01 -62 1-9 -21 56 1-4 96 59 151 91 19 8 112 21 4 110 20-8 8-5 16 7 39 10-8 0-0 55 -42 1-2 2 8 10-7 6 7 Brežice 165 1927 -37 26 28 54 1-7 10-7 55 161 101 215 13 3 259 148 264 145 269 117 220 66 15-5 2 9 , 9-4 -10 4 1 61 15 5 10-8 Celje 241 1926 -47 1-8 -4-7 43 0-3 98 43 14-4 91 197 12 4 241 14 0 263 134 248 10-4 20-6 6-1 14 5 20 1 8-9 -30 2-5 50 143 9-6 Gornji grad 428 1927 -41 2-6 -45 51 07 10-6 44 142 86 19-7 12 3 244 13-7 270 13-6 256 10 6 21 7 5-9 14 6 25 88 -2-9 30 51 14 8 99 Rogaška Slatina 230 1927 -4-4 1-2 -49 32 0-5 89 43 135 91 189 128 23 2 14-4 249 139 23 7' 10-5 19 6 61 13 3 21 81 - 25 2-2 5-2 13-4 93 Kostrivnica 295 1928 -40 26 -39 45 0-4 99 42 141 86 203 121 24-2 13 5 261 131 24-7 99 20-7 5-9 148 2 3 8 9 1-9 33 50 145 97 Bele vode 797 1924 -3-6 1-8 -43 28 - 13 68 27 11-4 7-6 17 4 110 21-7 128 235 120 22 0 100 18-3 50 12-3 1-2 72 -36 20 41 123 82 Št. Jošt (Kozjak) 1064 1925 -60 -10 -6-0 01 -24 3-9 0-5 78 4-9 14-1 90 18 5 111 21 2 106 19 0 79 151 2-8 9-0 01 4*9 -51 -0-4 2 3 9-4 58 Št. Ilj (Turjak) . 593 1925 -5-7 13 - 5-3 34 14 8-0 2-5 131 68 181 9-7 21 8 116 241 111 23 0 8-5 192 4-0 130 0-8 70 -4-7 1-4 32 12-8 80 Maribor 270 1919 -3-8 2-8 -3-9 4-8 0-6 105 43 14 3 91 19-9 120 230 13 9 25-3 13 6 24 0 10-4 20-2 5 6 147 14 80 -2-9 30 50 14 2 9-6 Ribnica (Poli.) 715 1925 -4-8 09 -42 29 -0-7 7-5 29 12 9 8-0 18 5 112 22-7 13-4 25 3 12 9 239 99 196 51 126 1-3 68 -38 1-2 4-3 12-9 8-6 Št. Jernej (Muta) 1041 1925 - 55 0-8 -5*1 19 -21 55 1-9 96 72 14 3 10 6 18 9 12 3 20-8 118 19-8 91 16 3 43 114 0-5 65 -4-6 12 3 4 10-6 70 Veržej 176 1926 -45 2-3 -30 47 05 104 50 15 8 96 215 130 25-6 13 6 28-1 13 4 264 99 22 2 5-7 15-7 27 98 -26 30 53 15 5 10 4 Rakičan 186 1928 -43 23 - 3 0 4-6 0-2 100 40 150 88 21 2 122 255 137 279 13 5 i 25 9 9-6 208 5-8 14-5 20 83 -29 2-6 50 14-9 99 Lendava 163 5927 - 3-5 15 -3-6 37 1-5 10 5 58 16 0 10-7 21 9 140 267 15-9 29-2 151 26-8 117 22 3 71 151 33 8-9 1-9 25 63 154 108 Št. Pavel (Labud) 376 1919 -61 06 -59 43 -0-9 110 2-7 15-0 6-8 202 100 231 120 25-6 112 241 8-8 20 1 4 1 139 01 69 -55 10 31 13-8 8-5 L^elovcc 450 1919 65 -1-2 -59 22 -06 83 3 9 13 6 8-8 19 5 12-4 22-6 140 248 133 234 104 19-2 5-0 12 7 10 5-9 -43 -01 4 3 12-6 8-4 Beljak 1924 -7 3 0-5 -6-3 39 -12 93 2-9 140 7-7 190 110 22 6 12-7 24-6 11-9 23 8 93 i 20*0 4 4 139 0-6 6-9 -51 09 3 4 13 3 84 Obir 2044 1919 -8-5 -42 -94 -4-6 -68 -20 -3-9 0-8 09 61 3-8 100 6-4 130 61 12 5 38 89 - 05 4-2 -42 -0-2 -7-6 -3-5 - 1-7 34 08 TABELA 2. ABSOLUTNI EKSTREMI Kraj Januar Februar Marec April Maj Junij Julij Avgust September Oktober November December Leto min. mak. min. mak. min. mak. min. mak. min. mak. min. mak. min. mak. min. mak. min. mak. min. mak. min. mak. min. mak. min. mak. Reka - 70 17 7 - 14 6 173 - 7-2 208 0-9 25-7 4-8 304 9-4 340 143 36-2 13-0 350 70 342 4-8 270 10 22-8 - 7-7 18-2 -14-6 36-2 Opatija - 70 160 -130 140 - 50 250 o-o 250 3-0 280 100 320 120 340 70 340 7-0 330 40 24-0 10 19-0 - 60 160 -130 34-0 Učka -150 140 -20-0 12-0 -120 190 - 70 200 — 20 260 40 ; 310 7-0 320 80 330 — 1-0 320 - 20 230 - 50 180 -140 140 -200 330 Pazin -13-6 187 -191 164 - 81 206 - 5-4 25-7 — 1-2 28-6 60 356 74 355 7-2 33-6 25 321 - 13 26-1 65 210 -10 9 160 -191 356 Trst - 66 18-2 -14-3 16-4 - 54 207 0-7 252 59 309 7-9 34-2 14-0 36-7 138 351 7-8 336 - 16 261 00 220 - 68 17-4 -143 36-7 Opčine -110 160 -200 15-0 - 50 200 - 3-0 — 1-0 — 8-0 360 90 370 7-0 350 1-0 320 00 25-0 - 60 20 0 - 90 150 -20 0 370 Gorica ...... -13 6 17-5 -13-4 189 - 6-3 233 - 1-5 264 37 310 7-6 377 119 381 10-8 361 4-0 32-8 05 284 - 35 23-8 - 81 15-6 -13-4 381 Postojna -17-0 13-0 130 — 16-0 -100 260 — 60 29-0 30 320 20 340 20 33 0 — 20 290 - 70 240 - 90 190 -170 170 — 340 Trbiž -170 140 -230 150 -150 20-0 - 90 240 — 30 300 o-o 370 30 360 00 330 — 10 290 - 7-0 27-0 -110 180 -19 0 120 -230 370 Babno polje . . . - 29 4 101 -328 137 -19 6 19-8 -13 4 253 — 5-6 309 - 0-9 337 0-6 329 10 32 7 — 5-0 279 -13 0 234 -27-4 17-6 -26 4 131 -32-8 33-7 Kočevje -241 15-2 -27 2 16-6 -16-7 219 - 7-2 272 — 4-4 30-7 02 36-2 4-2 356 4-3 36-2 — 29 310 - 49 25-4 -11-6 196 -213 156 -27 2 362 Primskovo .... -150 107 -22 2 14-7 -12*0 216 - 54 258 — 1-8 273 4-0 326 7-0 342 68 331 0-8 29-2 - 1-4 25-3 - 8-4 226 -15-5 173 -22 2 342 Rakitna -238 92 -250 117 -230 16-7 -14-4 230 — 39 280 01 331 1-9 30-2 27 307 — 37 25-3 -10-7 219 -15-6 17-8 -27 3 64 -250 33-1 Ljubljana -20-7 136 -25-6 171 -14-4 234 - 5-4 27-6 — 1-8 29-9 1-1 380 60 36-2 56 35-2 — 0-8 310 - 3-2 268 -10-6 205 -20-2 14-8 -25-6 380 Šmarna gora -150 10-3 -240 124 -13 0 200 - 62 250 — 1-8 276 50 33-4 68 334 60 326 11 28-4 - 34 22-4 - 7-8 18-3 -15-6 126 -240 334 Kranj -180 13-5 -261 190 -140 — - 4-1 — — 1-8 — 43 — 62 — 49 — 0-9 — - 25 — - 99 — -189 137 -261 — Jezersko -21-2 108 -230 128 - 180 222 -14-6 262 — 62 29-0 - 0-6 354 0-6 35-0 1-8 34-2 — 24 300 - 8-6 240 -17 0 18-2 -212 128 -23 0 35-4 Bled -20-8 96 -24-4 154 -144 240 - 60 298 — 0-2 29-6 50 35-7 5-6 325 3-6 35-4 00 32-5 - 22 26-4 - 5-2 20-8 -17-4 11-4 -24-4 357 Koprivnik v Boh. -200 7-3 -24-8 9-9 -15-6 151 - 97 19'7 — 43 24-5 0-4 303 1-4 297 29 294 — 19 245 - 57 198 - 9-8 15-7 -200 9-3 -248 303 Brežice -24-9 15-3 -25-9 18-4 -13-5 234 - 3-7 26-4 — 1-8 321 5‘1 38-2 70 371 5-8 345 06 314 - 22 263 -12 8 225 -13 8 13-7 -259 382 Celje -26-6 140 -31-0 15-0 -16-5 214 - 5-7 25-8 — 10 298 33 35-3 62 33-7 65 334 1-2 28-6 - 40 22-8 -12-5 20 2 -23-6 13-2 -310 353 Gornji grad .... -21-4 140 -260 163 -150 242 - 76 290 — 23 320 2-0 372 58 356 4-8 361 0-8 31-9 - 40 254 -12 0 226 -21-2 14-2 -260 37-2 Rog Slatina .... -22 3 14-2 -260 16-0 -15-6 218 - 51 241 — 36 291 40 33-2 64 34-0 7-0 316 00 308 - 36 240 - 9-8 18-8 -22 8 13-5 -26-0 340 Kostrivnica .... -22-2 140 -245 172 -15-9 207 - 82 26-5 — 37 300 38 356 69 340 52 333 04 308 - 40 258 - 66 186 -19 6 152 -24 5 35-6 Št. lij pod lurjakom -18-2 11-6 -228 124 -15-2 186 - 74 248 — 36 29-8 0-6 32-6 38 33-6 22 31-6 — 10 286 - 48 234 -14-8 168 -170 140 -22-8 336 Maribor -226 179 -240 17-0 -161 226 - 4-8 275 — 32 307 2-7 366 50 35-8 4-6 35-3 — 10 310 -10-5 25-4 -13-6 21-4 -18-8 150 -240 366 Ribnica na Pohorju . -168 12-0 -234 150 -14-4 19-4 - 9-2 26-6 — 32 29-6 24 340 64 364 60 361 — 10 350 - 38 22-6 - 96 172 -160 11-4 -234 364 Sv. Jernej nad Muto -17-3 101 -19-5 145 -15-9 184 - 7-7 20-7 — 51 261 2-5 329 25 288 19 320 — 19 27-9 - 4-1 26-3 - 99 192 -17 7 127 -195 329 Veržej -19 6 144 -273 161 -17-5 23-3 - 51 270 — 30 32 3 31 36-4 68 358 5-7 343 — 01 329 - 31 25-8 - 8-4 220 -200 149 — 273 364 Lendava -220 132 -28-4 16-8 -15 6 220 - 37 306 — 20 33-2 2-4 380 88 37-9 86 360 00 334 - 1-8 26-4 - 5-9 220 -17-8 143 -284 380 Št. Pavel -26 2 130 -328 160 -20 0 230 - 73 27-5 — 30 316 - 0-3 340 4-2 350 40 340 — 40 300 -12 0 25-0 -212 194 -240 130 -32 8 350 Celovec -22-8 10-4 -25*8 140 -150 202 - 5-6 230 — 0-2 294 34 34-0 60 33-2 51 32 5 05 27-2 - 20 262 -13 9 176 -19-8 8-6 -25-8 342 Beljak -23 6 10-6 -270 14-8 -160 21-4 - 68 272 — 30 29-2 24 368 50 330 32 34-2 — 10 299 - 4-2 25-8 -180 200 -216 110 -27 0 368 Obir -22-3 7-2 -280 72 -190 11-2 -14 2 12-7 — 11-4 17-7 - 48 229 - 1-6 220 - 22 220 — 8-1 191 -146 14-8 -180 142 -23 6 80 -280 229 Resume. Sur les temperatures extremes en Slovenie. Dans le memoire ci-dessus 1’auteur etudie les temperatures maxima et minima de l’air en Slovenie. Le tableau 1 represente les maxima moyens pour les differents mois. Dans la premiere colonne se trouvent les altitudes au-dessus du niveau de la mer, tandis qu’on trouvera, dans la deuxieme, l’annee dans laquelle on a commence l’observation ä l’aide du thermometre ü maxima et ä minima. La duree de 1’ observation va de l’annee indiquee dans la deuxieme colonne jnsqu’en 1938. Dans cette etude on n’a tenu compte que des observations faites ä partir de l’an 1919. Les valeurs moyennes se rapportent exclusivement ä la periode d’oibservation, c’est — ä — dire qu’elles ne sont pas ramenees ä la periode 1919—1938. Le tableau 2 contient les maxima absolus enregistres, pour des durees assez longues, par quelques stations meteorologiques choisies. La figure 1 nous montre comment les minima moyens pour les mois de janvier sont repartis entre les differentes regions. L’endroit le plus froid de toute la Slovenie, c’est le cirque de Babno polje ä l’altitude de 756 metres. Tci le minimum moyen de janvier est de —7‘9°. D’autres centres froids se trouvent dans la vallee alpique autouir de Tarvis et dans la vallee encaisseo de Jezersko. Les points les plus froids de la Slovenie se trouvent dans les vallees entourees de montaignes ä l’altitude de 700 ä 800 metres. Au delä de cette altitude, les minima baisserot ä cause de l’inversion de la temperature. Dans les vastes plaines de la Slovenie orientale, qui atteignent 160 metres d’altitude, le minimum moyen de janvier descend ä —3*7°. Les minima les plus eleves se trouvent tout pres de la cöte de l’Adriatique, oü ils ne de-scendent que jusqu’a 4'5°. Tres importante est la marche de l’isotherme du minimum moyen de janvier ä valeur zero. C’est que cette isotherme con-stitue en meine teinps la limite jusqu’ ä laquelle s’etendent les jardins aux fruits du midi et les vignes. La figure 2 represente la repartition par regions du maximum moyen de juilleit. D’une fac;on generale, on voit que les maxdma de la temperature baissent ä mesure que l’altitude absolue angmente. I^es regions du Littoral, se trouvant ä quelque distance de la cöte, et les localites situees dans les vastes plaines de la Slovenie orientale presentent les plus grandes valeurs: Gorice 28'6°, Trieste seulement 27‘5°, tandds que dans l’Est, ä Lendava, le maximum atteint meme 29'2°. La figure 3 represente Famplitude de l’oscillation de la temperature entre le minimum moyen de janvier et le maximum moyen de juillet. Cette amplitude est la plus grande dans les regions oü les minima sont tres bas. respectivement les maxima tres eleves. Ainsi ä Babno polje elle est de 52'8°, et ä Lendava de 32'7°. L’amplitude diminue ä mesure que 1’altitnde absolue augmente. Sur 1’Obir (2044 m), elle n’a plus que 18'5°. La figure 4 nous montre comment la Slovenie est baignee d’air froid au temps du plus grand froid. Cette carte contient presqu’exclusivement les minima du 5 fevrier 1929 et ce n’est que pour Babno polje qu’on a pris le minimum du 12 fevrier 1932, le jour oü le thermometre descendit ä —32'8I>. la plus basse temperature qu’on ait jamais constatee en Slovenie, y oompris les sommets des Alpes. Ainsi sur I’Obir, le minimum absolu n’est que de —28°, tandis que dans le Littoral le thermometre descend tout au plus jusqu' & —13°. La carte de la figure 5 nous montre la repartition des plus grands maxima qui aient ete enregistres jusqu’ä present. C’est le 28 juin 1935 que fut atteint le plus grand maximum de la Slovenie. A Brežice, dans la Slovenie orientale, il etait de 38'2°, mais dans les regions les moins elevees il appro-chait sans aucun doute de 40°. Des maxima depassant 38° ont ete constates aussi dans le Littoral, par ex. ä Gorice, oü Ton a note, le 17 juillet 1928, 38'1°. Sur l’Obir le maximum absolu est de 22'9°. Quant aux autres mois, relevons l’importance des derniers minima du printemps et des premiers minima de l’automne au — dessous de zero. Sauf dans les Alpes, en juillet et en aofit la temperature n’est tombee nulle part en Slovenie au — dessous de zero. A Babno polje on notait en juillet 0‘6°, tandis qu’on y notait en juin —0’9° et —5° en septembre. Dans le tableau 2 on trouvera les donnees pour les autres regions. — Les maxima absolus de janvier ne sont pas moins importants: ä Trieste 18'2°, k Lioubliana 13’6°. Enfin, dans la figure 6, on donne la repartition des moyennes de la temperature annuelle. Pour determiner les resmltats y relatifs, an s’est servi des minima et des maxima annuels contenus dans les trois dernieres colonnes du tableau 1. La carte nous montre que le decroissement de la temperature annuelle est soumis ä deux principes: la distance de la mer et l’altitude. Fiume, avec ses 14'9°, presente le plus grand chiffre, tandis que, de lä vers l’Obir, la temperature descend continuellement pour n’atteindre, sur 1’Obir, que 0'8°. En evaluant la chute de la temperature ä 0‘6° en raison de 100 metres d’altitude, on aurait done sur le Triglave, la plus haute montagne de la Slovenie (2865 m), la moyenne annuelle d’environ —4°. A en juger d’apres les donnees fournies par la station meteorologique d’Obir, la temperature la plus basse est, sur le Triglave, de —30° et la temperature la plus elevee — d’environ 17°. Reya Oskar. Borivoje Ž. Milojevič Privreda i naselja u dolini Vibasa. Dolina Vrbasa se sastoji od kotlina i klisura. Kotline su u njoj sledeče: skopijanska, jajačka, bočačka, krupska i ba-njalučka, a klisure ispod njih: vinačka, bocaöka, grebenska, zveča jska i laktaška. Nizvodno od poslednje klisure, laktaške, na-staje panonska ravan oko Vrbasa, a uzvodno od prve kotline, skopljanske, leži gornji Vrbas. U njemu se izdvajaju jedan deo dinarskog pravca i izvorišni deo, koji se pruža upravno na ovaj dinarski. Biljni svet i privreda. Izvorišni deo Vrbasa sastoji se od takvih stena ko je raspa-danjem daju debiji sloj gline. Ove su stene i nepropustljive te je glina vlažna. Usled toga je biljni pokrivač neprekidan, ali zbog drugih uzroka i dosta raznovrsan. Tako se na terasama i blažim stranama vide njive sa ječmom i zobi, a na strmijim stranama šuma. Ona je takode raznovrsna, i na osojnoj strani Vrbasa, okrenutoj severu, prema selu jelicima četinari se spu-štaju do rečnog korita, do 980 m, dok su na prisojnoj strani, okrenutoj jugu, listopadna drveta. Ali se u izvorištu Vrbasa četinari javljaju i na prisojnoj strani, samo u večoj višini, a niži deo iste strane obrastao je listopadnem šumom. Najzad, na prisojnoj strani blizu sela šuma služi i kao ispaša, te je usled toga zakržljala. U onom delu gornjeg Vrbasa, koji se pruža dinarski, alu-vijalna ravan se navodnjava i sva je pod kulturama, najviše pod kukuruzom i livadama. To se vidi od Voljevca do Dobrošina i pred Gornjim Vakufom. Jugozapadna, krečnjačka strana i severoistočna, takode krečnjačka, ispod Orlišča i Babe obrasle su sitnom, listopadnom šumom. Padine na severoistoku, sastav-ljene od škriljaca, pokrivene su neprekidnom vegetacijom i u nižem delu su pod kulturama, najviše pod žitom, a u višem delu pod listopadnom, sitnom šumom. Iznad sela Mračaja, jugozapa-dno od Vrbasa, kulture se pen ju do višine od 900 m. Do iste višine dopiru i severoistočno od Vrbasa u Vrsima pred Gornjim Vakufom; dalje prema severoistoku sitna šuma penje se do višine od 1800 m, a odatle nastaje travni region. U skopljanskoj kotlini obale Vrbasa obrasle su vrbama, a u prostranoj aluvijalnoj ravni vide se njive sa kukuruzom i livade, njive sa žitima a mestimice i pašnjaci. Na padinama. koje se sastoje od jezerskih naslaga, gaje se iste kulture i zaostalo je listopadno žbunje i šibi je. Krečnjaoke strme strane na jugozapadu obrasle su sitnom, listopadnom šumom, dok na kreč-njačkoj zaravni, visokoj oko 900 m ima i četinara. Mestimice, i to oko sela, i ovde su na nižim i blažim padinama njive. Na ovoj, jugozapadnoj strani od Podgrada do Draževa Dola padina sastavljena od verfenskili škriljaca obradena je do višine od 800 do 900 m, i tek se u višim delovima vidi sitna, listopadna šuma. Na severoistočnoj strani, koja se sastoji najvecim delom od škriljaca, biljni svet je medutim drukčiji i na blažim stranama i terasama su njive, a na str mi j im padinama sitna listopadna šuma. Na ovoj strani u Lužanima njive dopiru do višine od 920, a u Stocu do višine od 1020 m. Na dnu vinačke klisure mestimice su njive sa kukuruzom i livade; strme strane su pod listopadnim šibljem i šumom, a tamo gde su one blaže vide se njive; na okolnim površima, medutim, su njive. Tako su ovde na stranama klisure zaostale šuma i paša, dok su zaravni iznad nje iskrčene i obradene. U jajačkoj kotlini, s pogledom na bil j ni svet, postoji velika suprotnost izmedu visokih okolnih zaravni i dna. Gola Planina na severozapadu i zapadu na pr. pokrivena je sitnom listo-padnom šumom, Dnolučka Planina na jugu i Hramče na istoku obrasli su bukovom i smrčevom šumom, a samo su Podovi na severu pod kulturama. Dok su zaravni uglavnom šumovite, dotle su u samoj kotlini kulture. Ali su i ovde na strmijim stranama mestimice stenoviti otseci, gole padine ili strane pod žbunjem. i samo su na blažim i ravnijim delovima njive, vočnjaci i livade. U ovoj su kotlini razvijene kulture kukuruza, strmnih žita i šljrva i livade. U istočnom delu jajačke kotline oni seljaci koji irnaju više stoke izlaze početkom maja na pianinu Hramče i tamo ostaju do početka septembra. Na planini kupe maslo i sir i seju ječam i zob. Na Dnolučkoj Planini seku se četinarska drveta, prevoze u Turbe kod Travnika i tamo u strugari preraduju. U bočačkoj klisuri klreenjački otseci su skoro goli ili je po njima retko žbunje, dok je na blažim padinama gušče šiblje. Po krečnjačkim podovima vidi se listopadna i četinarska šuma, a po docima njive. Na barevskoj padini i po doljevačkoj udo-lini, koje se sastoje od škriljastih i Laporovitih stena, biljni svet je neprekidan i vide se njive, livade i šume. U bočačkoj kotlini široka aluvijalna ravan je pod kulturama kukuruza. Na dolinskim stranama, koje se sastoje od jezerskih naslaga, više je zaostalo šume, a po padinama izmedu tih strana su njive. Na zapadnoj strani krečnjačka padina je šumovita, a krečnjačka zaravan iznad nje obradena. Obe planine, koje čine okvir ove kotline, obrasle su bukovom šumom, a Čemernica na istoku i jelovom. U aluvijalnoj ravni ranije je bila strugara. U njoj su se preradivala debla koja su se šekla na Čemernici i svozila žičanom železnicom. Strane grebenske klisure obrasle su žbunjem i šumom, a po kršnim zaravnima iznad klisure vide se njive. Do kraja XIX veka šuma je i na stranama i na zaravnima bila mnogo gušča; tada je sagraden put dolinom Vrbasa i posle toga je šuma u velikoj meri isečena i izvezena. Po ravni krupske kotline vide se kulture kukuruza. Na desnoj strani kršni otsek je pod sitnom šumom, dok su na zaravni iznad njega njive. Na levoj strani kotline u jezerskim na-slagama po blažim stranama su njive, a na strmijim mestima je zaostala šuma. U zvečajskoj klisuri biljni svet je prema stenama vrlo raz-ličan: jezerske naslage i krečnjački škriljci pokriveni su gli- nom, te su na njima njive, livade i šuma, dok su krečnjački otseci goli ili sa retkim šibijem i šumom; na zaravnima iznad ovili otseka vide se, medutim, njive i livade. U banjalučkoj kotlini po aluvijalnoj ravni su njive sa ku-kuruzom i livade; u jezerskom pobrdu, na blažim stranama su njive sa žitom i vočnjaci, dok je po strmijim zaostala šuma: i najzad visoki obod kotline obrasto je gustom listopadnom šumom. U laktaškoj klisuri aluvijalna ravan je pod njivama sa kult uruzom i livadama, a na padinama su njive sa žitom, vočnjaci i mestimice šuma. Strma krečnjačka strana obrasla je sitnom šumom, dok su na krečnjačkoj ravni iznad nje kulture. U panonskoj ravni na obalama Vrbasa i na obalama plit-kili suvih udolina vide se vrbe. Ravan je poglavito pod njivama (više sa kukuruzom a manje sa žitom), livadama i voc-njacima. Na blažim delovima padina, koje se sastoje od jezerskih naslaga, takode su njive sa žitom i voenjaci, dok je na njihovim strmijim delovima zaostala šuma. Naselja. Sela. — U izvorišnom delu Vrbasa, koji se pruža od se-veroistoka prema jugozapadu, Jeliči, Crkvice i Sviliči leže na prisojno j strani, okrenuti jugu. Sem toga ova su sela na mestima gde se sa dolinom Vrbasa sastaju sporedne, uz koje se izlazi na pianinu. Seferoviči i Zastinje leže na terasama. Sva su ova sela zbijena. Kuče su u njima od čatme, a krovovi od drveta. U onom delu gornjeg Vrbasa, koji se pruža dinarski, sela su najviše u vrhu plavina; to je slučaj sa Voljevcem, Boljkov-cem i Dobrošinom, a samo je Mračaj u vrhu jedne doline. Ždrilice su u udolini, a Vrsi na padini od škriljaca. Sva su ova sela na dodiru izmedu njiva i šume, koja im služi i kao ispaša. 1 ova su sela zbijena. Kuče su u njima od šepera, a krovovi od drveta. U skopljanskoj kotlini po aluvijalnoj ravni mali je broj sela. Severozapadno od Bugojna takva su: Curčiča Lug, Vedro Polje i Čaušlije. a jugoistočno Kučiče; severozapadno od Gornjeg Vakufa u takva sela spada Volare (na karti Volj ari). Neka sela leže delom oko puta, kao Podgrade, Tihomišlje (na karti Paviča Polje) i Gračanica; to su mala drumska naselja sa kafanama i trgovinama. Podgrade je i industrisko naselje i u njemu je strugara preduzeča Ugar, iz Turbeta kod Travnika. Debla se dovoze sa severoistoka dolinom Bistrice i strugara radi pomocu vodene snage. Njen če rad ojačati kada se dovrši železnica od Bugojna do Gornjeg Vakufa. U skopljanskoj kotlini cesta su sela na granici izmedu ravni i padina; tako se iz njih lako iskoriščuju i ravan za zem-ljoradnju i padine za stočarstvo. Na jugozapadnoj strani u ta-kvom su položaju: Podgrade, Ploče, Gračanica i Vrbanja, a na severoistoonoj: Bučipolje, Kandija, Golo Brdo i Gaj. Ali je naj-veči broj sela na samim padinama i to na terasama ili blažim stranama uopšte. Jugozapadno tako leže: Uri ja, Ugurlije, Ko-tezi, Karadžiči, Čipuljici, Vrhpeč, Črnice, Zlovast, Gračanica, Osojnica, Moščani i Paloč, a severoistočno Rajiči, Hrasnica, Ra-lica, Rosulja, Lužani, Golo Brdo, Glavice itd. U svima ovim se-lima oko kuča su njive. Druga su sela na dodiru jezerskog po-brda i krečnjačkog otseka, kao: Prusac, Ždraloviči, Poriče i Gračiči na jugozapadu i Ljubmič na severoistoku. Najzad ima sela i u dolinama; to su Duratbegov Dolac i Dražev Do. Sela u aluvijalnoj ravni, oko puta i na dnu sporednih dolina po tipu su drumska; sela po obodu ravni a ispod padine su nizna, dok su na samim padinama razredena. Ova je razrede-nost pojačana kad sela leže na više terasa, kao što je slučaj sa Ilrasnicom. Kuče pokrivene crepom vide se samo u dva sela, u Paloču u Kandiji. Nizvodno od skopljanske kotline sela leže na visokim za-ravnima iznad vinačke klisure, kao Novo Selo, Sandžak, Brdo i Dobro Brdo na severoistoku i Semin, Vukovo i Selište na jugozapadu. Ima sela i na blažim stranama u samoj klisuri (Ra-savci i Džihaniči) a vrlo su retka u ravni (Babino Polje). Ovo poslednje selo zasnovano je početkom XIX veka, dok su pome-nuta sela na visoravnima stara. U jajačkoj kotlini po položaju i umnogom po tipu sela su dvojaka: jedna leže na dodiru krečnjačkih strana i padina, sa-stavljenih od jezerskih naslaga, a druga na ovim padinama. Zapadno od Vrbasa u prvu grupu spadaju: Ševnik i Dobrig, a istočno: Kuprešani, Bistrica, Doribaba, Lendiči, Bučiči, Kru-ščica, Šibenica i Buliči. Iz svih ovih sela iskoriščuju se s jedne strane niže padine za zemljoradnju, a s druge kršne strane za pašnjake. U pojedinostima ona se svojim položajem razlikuju, jer su Bistrica i Lendiči u dolinama, Kruščica na plavini a Šibenica i Buliči na stranama. Izuzev dva poslednja sela koja su razredena, sva su ostala zbijena. Druga sela, kao što je rečeno, leže u samo j kotlini na rav-nijim delovima strana koje se sastoje od jezerskih naslaga. Levo od Vrbasa takva su sela: Prudi, Peratovci i Carevo Polje, a desno Podmilače i Bare. Sva su ova sela izdeljena na manje grupe, ali se na pojedinim zaravnima vide i manja sela, pret-stavljena po jednom grupom kuča. Takva su na zapadu K1 i -menta, a na istoku Magarovci, Divičani i Gornja i Donja Lu-pnica. U svima ovim selima krovovi u kuča su od drveta, a zidovi od dasaka i debala a vrlo retko od kamena. U bočačkoj klisuri sela su po položaju dvojaka. Doljevac leži u udolini od krečnjačkih skriljaca, a Barevo na padini od laporovitih stena; kuče su u njima razredene. U krečnjačkim delovima klisure, medutim, nema naselja izuzev koju kafanu ili gostionicu pokraj puta. Ali su sela na krečnjačkim zaravnima iznad klisure, kao Vlasinje i Dreuša jugozapadno i Bri-jegovi i Baljevine severoistočno. Njive su u ovim selima po dnu vrtača. U bočačkoj kotlini s desne, istočne strane po padini od je-jerskih naslaga leže grupe porodičkih kuča ili pojedine kuče i sela su razredena. Na levoj zapadnoj strani, medutim, sela su na površi iznad strme strane i po tipu su zbijena; takvo je na primer selo Surjan. Grebenska klisura je nenaseljena, a sela su iznad nje na zaravnima s obe ju strana. U njima su njive po vrtačama, a paša po kršu oko kuča. Na desnoj strani u takvom su položaju Agiči i Sijena, a na levoj Pavloviči i Andiči. U krupskoj kotlini na levoj, zapadnoj strani, po blažim padinama od jezerskih naslaga leže pojedine grupe kuča okru-žene njivama. Na desnoj, istočnoj strani kotline, medutim, selo Krmine je na krečnjačkoj površi visokoj 450 m; njive su ovde u „dooima“, a ispaša po kršu oko kuča. U zvečajskoj klisuri sela su po položaju različna: u gli-novitim stenama ona su na blagim padinama, a u krečnjačkim stenama leže na zaravnima iznad klisure. Ali se u oba slučaja sela sastoje od grupa porodičnih kuča. U banjalučkoj kotlini po aluvijalnoj ravni su drumska sela, kao Budžak, a na padinama od jezerskih naslaga leže razredena sela, kao Petričevac, Drakuliči i Šargovac na sevelroza-padnoj strani kotline. U širokoj laktaškoj klisuri, u Trnu i delom u Jakupovcima ima kuča u ravni oko puta; samo one nisu poredane jedna do druge, več su rastavljene njivama. One su od cigle i pokrivene crepom. Druga sela u ovoj klisuri leže obodom izmedu ravni i padina i na samim padinama. Takvog su položaja Glamocani na severozapadu i šušnjari na jugoistoku. Kuce su u svim selima razredene. U panonskoj ravni sela su po položaju trojaka. Jedna leže u samoj ravni (Laktaši, Petoševci, Kukulje, Sredani, Razboj, Bajnici, Brezovača, Prebjezi itd.), druga na dodiiru ravni i strane (Papazani, Kriškovci i Gornji Brezovljani) i treca na strani (Miloševci. Milosavci, Martinac, Brdani, Selište i dr.). Sva su ova sela razredena. J edino su u Laktašima i Razboju oko puta manja naselja sa kafanama i trgovinama, a sela na dodiru ravni i strane delom su nizna. Kolibe. — U izvorišnom delu Vrbasa, ko ji se pruža od severoistoka prema jugozapadu, vide se i privremena letnja naselja. Tako seljaci iz Sviliča imaju kolibe na Vardi i Javoru, iz Seferoviča na Jelici itd. Oni se kod koliba bave preko leta, od Durdev-dana do Mitrov-dana, kupe beli mrs, gaje žito i kose livade. Zimi jedni čobani ostaju kod koliba i tu ishranjuju stoku, a drugi se spuštaju u sela i stoku drže u štalama oko kuca. U gornjem delu Vrbasa, koji je dinarskog pravca, po višem zemljištu takode su privremena letnja naselja. Seljaci iz Bolj-kovca imaju kolibe na Šciru, u višini oko 1800 m, gde se jula i avgusta bave sa stokom. Jesenje mesece oni provode na Crnom Vrhu, jugozapadno od Vrbasa, u višini od 1100m, gde im stoka pase po koševini, a krajem jeseni silaze u selo. I u ostalom delu Vrbasa oni seljaci koji drže više stoke imaju iznad kuca staje. To su drvene zgrade gde se preko zime drži seno i stoka ishranjuje. Pu te vi. — Put dolinom Vrbasa sagraden je u skopljan-skoj kotlini 1888 godine. Od Lašve iz doline Bosne do Donjeg Vakufa i odatle niz Vrbas do Jajca i uz Vrbas do Bugojna podignuta je 1894 godine železnica uskog koloseka. Te je godine sagraden i put od Jajca do Banja Luke. Dok on ide klisurama i kotlinama, dotle je stari put obilazio klisure i od Gornjeg Šehera iznad Banja Luke vodio prema jugu na lian Kola. Sit-nicu, Mrkonjic-Grad i Jajce. U grebensko j ki i suri Vrbasa sa visokih po vrši na desnoj strani spuštaju se niz točila balvani i plove rekom. Gradovi. — U skopljanskoj kotlini su tri grada: Gornji Vakuf, Bugojno i Donji Vakuf. Gornji Vakuf leži u vrhu kotline, na mestu gde se dolina proširuje u kotlinu. On je drumsko naselje, sa trgovinama i za- natskim radnjama. U gornjem, muslimanskom delu pored puta su štale, dok su kuče u dvorištu. Zgrade su od šepera, a krov im je od drveta. Bugojno leži skoro u sredini skopljanske kotline, na mestu gde na vrbaski put, pravca jug-sever, izbija put što dolazi sa zapada. Ovde su i za turskog doba bili hanovi, male trgovine i zanatske radnje. Posle okupacije Bugojno je počelo jače napredovati. Ono je najpre postalo upravno središte, a zatim je do njega podignuta i železnica. Preko Bugojna je išao promet izmedu niških plodnih krajeva na istoku i visokih, kršnih polja na zapadu. Od kako je sagradena lička železnica, ova su polja jače 'uvučena u saobračajnu sferu Splita, te Bugojno usled toga opada. Trgovci i zanatlije. koji u njemu žive, bave se uzgredno i zemljoradnjom. Donji Vakuf leži na mestu gde se kotlina sužava i prelazi u klisuru. Ovde na vrbaski put izbija put koji dolazi sa se-veroistoka preko sedla Komarana. visokog 927 m. Donji Yakut je drumsko naselje i ima dve glavne ulice, razvijene oko dva po-menuta puta. On pretstavlja manje privredno središte, a za turskog doba u njemu su bile i upravne vlasti. Tada je Donji Vakuf' bio značajniji od Bugojna. U njemu se i danas održalo mnogo više ori jentalskih črta nego u ovoj poslednjoj varoši. Jugoistočno od Jajca bigrena terasa pada otsekom 11 kanjon Vrbasa i pretstavlja prirodnu zaštitu na toj strani. Se-verozapadno se diže glavica od jezerskih konglomerata na kojoj leži utvrdenje. Od njega vode prema jugoistoku, ka pomenutoj terasi i otseku, gradska platna, zatvarajuči grad. Jajce je, dakle. imalo umnogom od prirode zaštičen položaj, i ta je zaštita do-punjena gradenjen uitvrdenja i zidova. Ali je ono bilo i u po-voljnom saobračajnom položaju: sa putem pravca J—S. što vodi dolinom Vrbasa, ovde se ukršta put pravca JZ—SI, koji se drži doline Plive i ide prema Skender-Vakufu. Ona j deo jajca, što je opkoljen zidovima, deli se na čar-šiju oko puta i mahale na padimi, prema tvrdavi. U čaršiji su dučani prizemni, od drveta, a u mahalama su kuce za stanovanje na sprat, sa drvenim krovom. Van gradskih zidova se-veroistočno niz Vrbas i severozapadno uz Plivu leže novi ji de-lovi jajca: kuče su u njima od cigle i crepa i na jedan ili dva sprata. Tu su trgovine, gostionice, crkve, škole itd. I na desnoj jugoistočno j strani Vrbasa leži jedna mahala. Južno od Jajca podignuta su industriska postrojenja, fa-brike karbida i strugare. One rade pomoču električne energije koju daje Plivin vodopad. Banja Luka, kao trgovinsko i saobračajno naselje, leži na mestu gde se ukrštaju dva puta: jedan je pravca JZ—SI, i ide kotlinama i klisurama Vrbasa, a drugi je dinarskog pravca 1 vodi prema severozapadu u prijedorsku kotlinu i dolinu Sane, a prema jugoistoku u dolinu Vrbanje. Sem toga, Banja Luka je na mestu gde u slivu Vrbasa prestaju viši i nastaju niži krajevi. I najzad ona je središte prostranije kotline. Sem saoibračajnog, Banja Luka je i u povoljnom topograf-skom položaju. Njen najstariji deo leži u uglu izmedu dve ju reka: Vrbasa na jugoistoku i potoka Crkvine, koji teče dinarski na severoistoku. Tako je Banja Luka bila uranogom od prirode zaštičena. U ovom uglu je najstariji deo grada. Tu su utvrdenje i čaršija, koja ima orijentalske črte i čiji je jedan deo pokriven; maliale su zapadno od čaršije, po nižim terasama. Iz ovog jezgra Banja Luka se širila oko puteva, tako da sada ima karakter drumskog naselja. Ona se prostire više u pravcu Vrba-sove doline, tj. od jugozapada ka severoistoku a manje u dinar-skom pravcu. Sem toga, u prvom pravcu Banja Luka je sužena na jugozapadu, gde se sastoji od jedne duge ulice, dok je prostrani ja ti kotlini na severoistoku: ovde je nekoliko dužih ulica, paralelnih s Vrbasom i znatno više kračih, upravnih na Vrbas. Najglavnija i najduža ulica ide prema SS1 i od njenog donjeg kraja polaze dva puta: jedan niz Vrbas, ka severoistoku. i drugi prema dolini Sane, ka severozapadu. Ova glavna ulica, kao i druge oko nje, široka je. Tako je Banja Luka dvojakog tipa: u središnom, starijem delu više orijentalskog, a u ivičnim, novijim krajevima više panonskog. Stare tvrdave. — Sem utvrdenja za zaštitu Jajca i Banja Luke, u 6vakoj vrbaskoj klisuri bila je podignuta po jedna tvrdava, koja je imala da sprečava prodiranje ovom do-linom. Prolaz klisurom izmedu jajačke i skopljanske kotline branila je tvrdava Vinac. Ulaz u bočačku klisuru izmedu bo-čačke i jajačke kotline, zatvarala je sa severa tvrdava Bočac, koja leži na grebenu visokom 345 m, u severnom delu klisure; od Grebena prema istoku do korita Vrbasa spuštaju se kule i platno. Ulaz u grebensku klisuru, izmedu krupske i bočačke kotline, štitila je sa severa tvrdava Greben. I najzad, prolaz zvečajskom klisurom, izmedu banjalučke i krupske kotline, branjen je iz tvrdave Zvečaja. Jedino nije bilo utvrdenja u širokoj laktaškoj klisuri, koja spaja panonsku ravan sa banja-lučkom kotlinom. Resume. Economie et habitats de la vallee du Vrbas. Les differences lithologiques, qu’oji constate dans la vallee du Vrbas, influent sur la repartition du monde vegetal. Les regions composees de roches impermeables avec une argile superficielle assez epaisse et humide, sont couvertes d’une vegetation dense, tandis que les calcaires nus et secs possedent un monde vegetal clairseme. Mais, le relief intervient aussi pour faire la couverture vegetale plus diversifiee: e’est ainsi que les parois calcaires sont presque nues et les versants composes de roches impermeables et ayant une pente raide boises, tandis que les terrasses et les plate-formes, ainsi que les versants ä pente douce sont couvertes de champs d’orge, d’avoine et de ble, de pruniers, de pres etc. Le monde vegetal sous 1’influence des conditions climatiques et hydrographiques est reparti en etages. C’est ainsi que dans les plaines alluviales on voit les champs de mai's et les pres, irriges pendant la secheresse d’ete, sur les versants plus bas les champs de froment et les pruniers et sur les hauteurs la foret de feuillus et les co-niferes. Dans le cours superieur du Vrbas, ayant la direction NE—SO le cote en ubac est couvert de coniferes et le cote oppose, en adret, de forets de feuillus. Les villages sont nombreux dans les bassins d’effondrement. Ils sont situes dans les plaines, sur les points de contact des plaines et des versants, sur les versants ä pente douce et sur les terrasses, sur les versants des vallees secondaires et sur les lignes de contact entre les cretes, represen-tant les fonds lacustres et les versants des bassins composes des roches plus anciennes. Les fonds et les versants des defiles sont cependant inhabites, tandis qu’on voit des villages au-dessus des defiles sur les plate-formes vastes et cultivees. Les villages sont ä maisons dispersees et les maisons sont en torchis avec les toits de bois ou en briques avec les toits en tuiles. Dans le cours sup6rieuir du Vrbas au-dessus des villages on voit des cabanes ou les pasteurs passent l’etč avec leur betail. La nouvelle route conduisant par les bassins et les defiles est con-struite ä la fin du 19 siecle, tandis que l’ancienne route menait ä l’ouest du Vrbas, en evitant les defiles. Dans le vaste bassin d’Uskoplje il y a trois petites villes: Gornji Va-kuf, Bugojno et Donji Vakuf. Bugojno est situee au centre, Gornji Vakuf au bord superieur et Donji Vakuf au bord inferieur du bassin. La vieille ville de Jajce possede une position favorisee par la nature pour la defense, mais elle est situee aussi sur le croisement des routes. La ville de Banja Luka represente le centre d’un bassin vaste et fertile et en meme temps le carrefour de routes. Son ancienne partie garde toujours le caractere oriental et ses nouvelles rues se sont developpees sous l’influence venant du cöte panonnien. Dans tous les defiles du Vrbas on voit les mines de forteresses qui etaient destinees ä defendre la penetration. . Bonvoje Ž. Milojevič. Svetozar Ilešič Banja Luka. Položaj in zemljišče. Banja Luka, sedež Vrbaske banovine in drugo največje mesto nekdanje Bosne in Hercegovine, je vzrasla na mestu, ki ima vse prirodne predpogoje za večje lokalno gospodarsko in prometno središče. Vrbas, ki se od Jajca navzdol prebija v slikovitih tesneh in debreh skozi dosti visoko apniško hribovje, preide pri Banji Luki na področje nizkega terciarnega gričevja, od koder mu ni težak prehod skozi kredne peščence Kozare v široko Posavino in s tem v veliko Panonsko kotlino. Tu na prehodu iz apniških gora v terciarno flišno gričevje je nastala širša kotlina; njen najobsežnejši osrednji del je precej široka ravnina (Banja lučko polje), ki se pod Kozaro nekoliko zoži, ali se kmalu zopet odpre v ravnino ob dolnjem toku Vrbasa (L i-jevče pol je), ki je že sestavni del Posavine. Na Banjaluško polje se z jugozapada odpira obsežna in gospodarsko važna dolina Vrbanje, ki še stopnjuje prometno pomembnost plodne ravnine sredi terciarnega gričevja. Na južnem robu te ravnine leži ob Vrbasu Banja Luka. Njen gornji in najstarejši del. Gornji Šeher (šeher = mesto), leži ravno še v Vr basovi klisuri. Tu segajo vse do mesta visoka slemena, zgrajena iz pestrih, često lapornatih pločastih apnencev, katerih starost še ni dokončno ugotovljena, ali so verjetneje kredni nego jurski.1 Na zapadni strani segajo ti apnenci vse do brda Lauš-a (383 m) južnozapadno od mesta; v nje je vrezana tudi klisura Sutorlije, levega pritoka Vrbasa. Na južnovzhodni strani tvorijo apniški hribi na Ponijeru nedaleč od Banje Luke še pravo k raško planoto, pa se zatem končujejo tik nad ravnino z značilnim vrhom Šehitluci (403 m) nad Gornjim Šeherom in s Starčevico (433 m), bolj proti vzhodu. Ravno pri Gornjem Šeheru se prične na dislokaciji, ki prihaja do izraza v znamenitih žveplenih toplih vrelcih, pas terciarnih plasti, odnosno diluvialno-aluvialna (ravnina Banjalu-škega polja. Terciarne plasti se pojavijo najprej na vzhodnih in 1 Za geologijo Banje Luke in okolice prim. Katze r-jevo Geološko pregledno karto Bosne in Herc., III.: Banja Luka, Izdanje Zem. Geol. Zavoda n Sarajevu 1921, Izradjeno ;u Austrijskom Vojnogeogr. Inst. u Beču. — Dalje: K atze r Fr., Geologischer Führer durch Bosnien und Hercegovina, Sarajevo 1903; Katz er, Die Brauakohlenablagerung von Banja Luka in Bosnien, Wien 1913; St. Pa vičič, Tercijarna zavala Yrbasa kod Banje Luke i njene terase. Glasnik Zem. muzeja u Bosni i Herc. XXX, 1918. severnih pobočjih Lauša ter zavzemajo nizko gričevje ob za-padnem robu Banjaluške kotline vse do Kozare. Tudi vzhodno od mesta se pojavijo na nizkem Vlaškem Brijegu med Vrbasom in njegovim desnim pritokom Vrbanjo, ter omejujejo na vzhodu ravnico med Vrbanjo in trapistovskim samostanom. Vse to so sladkovodni apnenci, lapori in gline, ki pripadajo po K atze r-jevih ugotovitvah stopnji starejših oligomiocenskih kongerij, a ne pliocenu, kakor trdi P a v i č i c.2 To je ista formacija kot v vseli ostalih terciarnih kotlinah severne Bosne; značilna so za njo slojišča rjavega premoga, ki jih poznamo n. pr. iz Maslo-varov pri Kotor-Varoši, osobito pa tudi s samega banjaluškega področja. Od hiš, pripadajočih teritoriju mestne občine, jih je le malo raztresenih po teh terciarnih gričih, a še manj po apniških pobočjih na jugu. Nekaj več so naseljena brda na severovzhodu pri Petričevcu, na najnižjih in najširših terasah v višini od 200 do 300 m, ali to so že vasi izven mestnega področja. Mesto samo pa leži že na nasipini Vrbasa, izvzemši večji del Gornjega Še-liera in Novoselije, ki ležita še v Vrbasovi dolini, vrezani v živo skalo. Diluvialno-aluvialno zemljišče, ki tvori osnovo ogromni večini današnje Banje Luke (t. j. Donjemu Šeheru, Varoši in Pred-gradju) sestavlja precej debel, pretežno apniški prod, ki je tu več, tam manj sprijet v konglomerat, posebno ob Vrbasu pod samim mestom. Prodne plasti se pričnejo takoj pod gornje-še-herskim mostom, ali so redkokje na mestnem zemljišču debelejše kot 5 do 5 m. Pod njimi se kmalu pojavijo terciarne kongerijske plasti. Iz njih je prebivalstvo že oddavna pridobivalo nekaj premoga, posebno ob strugi Vrbasa. O bližini terciarnega laporja pričajo tudi številni studenci ob Vrbasu. Prodne in peščene plasti so pokrite v bližini reke samo z zelo tanko odejo prepereline, dočim se na zapadu pojavijo mnogo znatnejše plasti gline, ki jih je prinesla voda z bližnjih terciarnih gričev. Glina seže ponekod celo do 5 m globoko, posebno v predelu med Laušem in Petričevcem, kjer je povzročila mnogo vlažnejši svet („Bare“); to zemljišče je manj ugodno za kulture in za zazidavo, kakor pa ono prodnato-peščeno, ki se širi od Vrbasovega okljuka proti severu in kjer zaradi tega naletimo na značilna ijmena kot so Kumsale (predmestni del pri veliki žagi, kum = pesek) in Pjesak (od samostana na Petričevcu proti severu). 2 P a v i č i c , o. c., str. 105 ff. /'la d Žil IZtst 'Predgradji Up# vssMA/arosX MmW Kumsdfe-,'dy Cif luk ||§ vv'/’ec/h« T-N \^C\\\X\So \\TÄ^\viv\ Tabaci^ Starčerica W\^\\ ■v5e/)er\M v,Sphitliici' ■Novoselija Banja Luka. Gosto črtkamo pomeni mestno naselje Banjo Luko, redko črtkano hribovje in gričevje. V morfološkem pogledu tvori banjaluško zemljišče obsežen vršaj, ki ga je bil nasul Vrbas pri vstopu v ravnino. Podolžna os vršaja z največjimi višinami poteka nekako v smeri današnjega Vrbasovega toka; a tam, kjer se stika z manjšim vršajem levega pritoka Crkvene, blizu Ferhadije džamije, ima svojo najvišjo točko (167 m), za dva, tri metre nad višino modernega mestnega središča pri banskih dvorih (164 m) in precej nad ravnino se- verne mestne periferije (Bojič lian ob Kraljevem druimu proti Gradiški 161 m, isto višino ima kota pri spomeniku nad vojaškim vežbališčetm). Vsa ta ravnina z večjim delom banjaluškega naselja se dviga v obliki terase za več metrov nad najmlajšo ravnico ob reki. Rob terase je lepo izražen že v središču mesta pri ustju Crkvene v Vrbas, kjer se je ob Crkveni stvorila nižja ravnica, banjaluški „vašar“ (semenj), dočim stoji na terasi nad njo z ene strani Kastel, stara banjaluška trdnjava, a z druge gimnazija. Dalje proti seveTovzhodu moremo teraso dobro opazovati pod omenjenim spoimenikom v smeri proti petričevskem u samostanu, kjer se lepo vidi njena prodna osnova, pa dalje nad železniško postajo Banja Luka Predgradje proti severu. Nad to glavno banjaluško teraso se dviga na zapadu še ena, precej široka, ki se prične takoj pod Gornjim Šelierom, kakih 20 m nad ravnino, ter se nadaljuje severno od Crkvene v široki terasi, na kateri stoji frančiškanski samostan Petričevac. Osnovo ji tvori debela glina, pa so se zato na njej naselile vse banjaluške opekarne. Kompaktno naseljena je vendar le v južnem delu, zapadno od glavne ceste med Gornjim in Donjim Šeherom. Kar se tiče voda na banjaluškem področju, je na prvem mestu V/rbas, bistra in brza gorska reka, vrezana v mestu povsod v globoko korito, katerega zapadna stran pa je v glavnem povsod višja in strmejša, ker je lateralna erozija reke tod usmerjena predvseim v levi breg. Drugačne so razmere niže pod starim mestom, kjer napravi Vrbas velik okljuk proti vzhodu, potem ko se je bil obrnil v to smer že sredi mesta, pod Kastelom. Od tod dalje je skoraj povsod desni breg strmejši: tako pod visoko teraso Vlaškega Brijega p*ri Rebrovcu, kakor tudi pri samostanu trapistov in povsod izpod gričevja, ki se po tem samostanu naziva Trapistska šuma. Na samem ozemlju Banje Luke ne prejme Vrbas z desne nobenega znatnejšega pritoka: Vrbanja, mnogo toplejša in mot-nejša reka, se izliva vanj šele na skrajni vzhodni periferiji. V mestu samem doteka le več jmanjših potokov izpod Starčevice in Ponijera (Cerinac, Pločati Potok, Ularac), ki pa vendar povzročajo, poleg talne vode, da so mestni deli na desnem bregu precej bogati na vodi. Z leve priteka Vrbasu še v klisuri pri Gornjem Šeheru znaten gorski pritok Sutorlija, nato več manjših voda z Lauša, končno pa predvsem Crkvena (ime od nekdanje katoliške cerkvice pod Laušem), ki teče skozi mestno jedro, skoraj suha poleti, a močna v času spomladanskega in jesenskega deževja. Pri svojem ustju v Vrbas je ustvarila že omenjeno va- šarsko ravnico, nekdaj močvirno, in izpostavljeno poplavam, zdaj, po regulaciji Crkvene in tlakovanju vašarskega trga, suho. Na pomolu med Vrtbaisom in Crkveno stoji stara banjaluška trdnjava, utirjena na ta način od dveh strani že po prirodi. Nastanek in razvoj. Da je banjaluški Kastel res na onem mestu, kjer so stale trdnjave že v rimski dobi in v srednjem veku, kakor se običajno smatra,3 ni z ničimer dokazano. Nasprotno, večina znakov rimskega in srednjeveškega naselja kažejo na to, da nam je smatrati Gornji Šeher kot najstarejši del Banje Luke. Že od najdb iz rimske dobe so bolj bogate one iz Gornjega Šehera, kjer se je našel rimski denar ter se omenjajo ta mošnji žvepleni vrelci, ali tudi pod mostom preko Crkvene v Donjem Šeheru so odkrili rimski žritvenik. Najverjetneje je, da je tu nekje stala rimska naselbina Castra, ki jo navaja Tabula Peutin-geriana, dočim je pri selu Trn severno od Banje Luke stalo važno obmejno naselje na meji med provincama Dalmacijo in Gornjo Panonijo, ki se v Tabuli naziva Ad Fines, a v Antoni riškem itinerariju Ad Ladios.4 Tudi v srednjem veku je prišel do izraza strateški in prometni pomen tega položaja ob izstopu Vrbasa iz hribovja. Skozi vso to dobo do Turkov se omenja na tem mestu Vrbaški grad („castrum Vrbas“ ali „Orbas“) in to precej zgodaj, prvič 1. 1295. kot posest nekega bana Radislava/' Spadal je v področje, na-zvano Donji Kraji, ter je po padcu bosanskega kraljestva (146") prišel pod oblast Madžarov. V tej dolbi se še ne omenja naselje pod gradom, a o imenu Banja Luka ni še niti sledu. Doslej se je, brez pravega razloga, mislilo, da je bil Vrbaški grad neposredni predhodnik kasnejše turške trdnjave, današnjega Kastela. Ali zdi se, da je treba iskati srednjeveški grad in eventuelno naselje v Gornjem Šeheru, torej v kontinuiteti z znatnejšim rimskim naseljem. Strateškim potrebam srednjeveške trdnjave mnogo bolj odgovarja položaj nad Gornjim Šeherom kakor oni v ravnini ob 3 Prim. Baco Tny ui au, Eatt.a JlyKa, Glasnik Jugoslov. Prof. Društva XIV, 10—12, Beograd 1954, str. 882. 4 Prim. W. Tomaschek, Die vor-slavische Topographie der Bosna, Herzegovina, Crna Gora und der angrenzenden Gebiete, Mitt. Geogr. Ges. Wien 1880, str. 512 ff; W. Radimsky, Archäologische Tagebuchblätter, Wiss. Mitt. Bosn. u. Herz. II., 1894, str. 62; C. Patsch, Archäol.-epigr. Untersuchungen zur Geschichte der röm. Provinz Dalmatien, Wiss. Mitt. V., 1897, str. 228 ff; V. Kl aic, Poviest Bosne, str. 37. 5 B. T;iymaii, o. c„ str. 882. vodi. Videli bomo, da se je tudi najstarejše naselje iz turške dobe razvilo na področju Gornjega Šehera, dočim se je Don ji Šeher, okoli današnje trdnjave, razvil v glavnem šele v drugi polovici 16. stol., v dobi Ferhad paše Sokoloviča." Viri iz turške dobe, ki govore o banjaluški trdnjavi, nikjer ne navajajo, da je na istem mestu stal tudi predturški grad. Zdi se celo, da je šele Ferhad paša zgradil donje-šehersko trdnjavo in sicer na mestu, kjer je dotlej stala topliana (arsenal).' Prav tako stavlja tradicija trdnjavo iz dobe bosanskih kraljev in iz prvih let turške vladavine (verjetno do Ferhad-paše) na hrib Grad nad čar-šijo v Gornjem Šeheru.8 Tudi iz opisa Banje Luke od Atanasija Djordjiča (Athanasio Georgiceo) iz 1. 1626. se vidi, da so bile tedaj še ohranjene razvaline gradu, verjetno v Gornjem Šeheru.’ Dva grada, zgornji in spodnji, se izrecno omenjata tudi v opisu beglerbegluka Bosne od Hadži Kalfe iz začetka 17. stoletja.1" V Gornjem Šeheru je bilo središče življenja tudi v začetku turške dobe. Tam je bila takoj po zavzetju mesta 1. 1528 zgrajena najstarejša, še danes najvažnejša Careva džamija, na-zvana tudi Stara džamija, in sicer na mestu, kjer je bilo nedvomno tudi središče srednjeveškega naselja, kakor se tudi še danes tu nahaja gomješeherska čaršija (I lunkarija), med mostom na Sutorliji in velikim mostom na Vrbasu (t. j. Veliko, nekdanjo Carevo čuprijo). Takoj od Hunkarije ob cesti proti Donjemu Šeheru se je razvila prav tako že sredi 16. stoletja mahala (t. j. mestni del) Tabaci (Gornji in Don ji). Tudi prva znana osebnost turškega življenja v Banji Luki, namestnik Sofi Mehmed paša, se je omejil s svojimi zadužbinami na Gornji Šeher, kjer je 1. 1554. zgradil veliko džamijo na desnem bregu Vr-basa. Tudi o tej džamiji se omenja, da je zgrajena blizu srednjeveške trdnjave, ki torej nikakor ni mogla stati v današnjem Do-njem Šeheru.” V tej dobi so vzrasle tudi lepe turške kopališke zgradbe na žveplenih vrelcih. 6 Prim. H. H r e š e v 1 j a k o v i c , Banja Luka u XVI. i XVII. stoljecu. Glasnik Jug. Prof. Društva, XIV, 10—12, str. 89) ff. 7 Hreševljakovid, o. c. str. 898. 8 U n n p a Opatt>o, M3 napoaHe TpaamiHje 6an>a;iyliKe, IIIkcuickh BjecnHK, Ca-pajeBo 1906, str. 618. 9 „— nel stretto delle Montague, dove supra ima collina sono ancora muraglie d’un vecchio Castello, che nella preša di questa cittä fu destrutto" (M. N. Bati nič, Njekoliko priloga k bosanskoj crkvenoj povi jesti, Starine Jug. Akad. XVII, str. 126). 10 Ct. HoBaKOBHh, X a n n K a Tuf) a hjih fiaTHo 4ejie6nja, Citomchuk Cpn. Kpa^j. Aicaa. XVIII, str. 82. 11 Hreševljakovic, o. c. str. 895. Težišče banjaluškega naselja se je torej pomaknilo proti severu šele v drugi polovici 16. stol., ko je Ferhad-paša prenesel iz Traivnika sem sedež bosanskega pašaluka, kar je Banja Luka ostala vse do 1639. 1. Tako se more šele to razdobje smatrati za začetek Donjega Še h era, s središčem med Crkveno in Vrbasom, kjer so tedaj zgradili trdnjavo, pa glavno banjaluško džamijo Ferhadijo s pripadajočimi zgradbami, tlakovali glavne ulice, zgradili mostove čez Crkveno in Vrbas, postavili velik be-zistan (t. j. pokrito tržnico), ter ustanovili vakufsko zemljišče (zemljišče muslimanske verske zajednice), ki je ostalo osnova zelo krepkega banjaluškega vakufa vse do danes. V tej dobi, v sredi 16. stoletja, se pojavi tudi ime Banja Luka, ki se prvič omenja 1. 1554.12 Sestavljeno iz občnega imena „luka“ (loka, ravnica ob vodi) in pridevnika od besede „ban“, se je to ime sprva uporabljalo bržkone za vse polje pod Vrba-škim gradom, pa je prišlo do izraza kot ime naselja šele ko se je slednje razširilo na ravno zemljišče današnjega Donjega Šeliera. Tudi na osnovi virov se zdi, da je ime Banja Luka bilo spočetka regionalni naziv, ker se še 1. 15%. omenjajo „li confini di Ba-gnaluga“, a 1. 1600. „la terra Bagnaluca“.13 Koncem 16. in v 17. stol. je bila turška Banja Luka na višku razvoja. Tedaj se je razširil Don ji Šeher tudi na desni breg Vr-basa, pa na zapad do znožja Lauša. Skoraj vse glavne džamije v Don jem Šeheru, ki se jiim more sploh ugotoviti datum nastanka, so zgrajene v tej dobi.14 To so na levem bregu: Ašardi-pašina džamija (1595), Defterdarija pod Laušem, Šefer-Begova na Pečinah, Hadži-Babina (1617); na desnem bregu: Kazanferija (1594/95) in Hadži-Parvis ali Potok-džamija, zgrajena 1. 1630. v okraju, ki se je tedaj zval Nova mahala. Zdi se, da se je preko Crkvene proti severu mesto tedaj razširilo le še v mali meri, in sicer ob glavni cesti proti Gradiški, do starega Bojiča liana, katerega ime se še danes uporablja za mestni del ob cesti med vojno bolnico in Petričevcem. Pač pa 6e je na novo, očividno nekaj kasneje, razvila od Gornjega Šehera proti jugu Novoselija, ki se prvič omenja šele začetkom 12 Barabäs Sz., Codex epistolaris et diplomaticus comitis Nicolai de Zrinio II. 637. 13 Horvat Karlo, Novi historijski spomenici za povjest Bosne i susjednih zemalja, Glasnik Zem. Muz. 1909, str. 53 i 72. — O pomenu imena Banja Luka prim. M. M am die, Banja Luka i njena okolica, škol&ki Vjesnik, Sarajevo 1905. 14 II r e š e v 1 j a k o v i c , o. c. str. 899 ff. 18. stoletja.15 Po narodni tradiciji so ustanovili to naselje prebivalci vasi Trna, severno od Banje Luke, na begu pred kugo. Razumljivo je, da imamo baš iz prve polovice 17. stol. največ opisov in vesti o tedanji Banji Luki. Skoraj vsi jo opisujejo kot veliko in napredno mesto, po vsej priliki večje od onega, ki ga je našla avstrijska okupacija. Iz začetka 17. stol. imamo razen že omenjenega opisa turškega geografa Hadži Kalfe10 in anonimnega italijanskega opisa, kjer se omenjata „Bagnaluca su-periore e inferiore“ ter okoli njiju „la terra, che pur si chiama Bagnialuca“,17 še tudi že omenjeni opis Atanasia Georgicea.18 Po italijanskem opisu je mesto štelo 3000 hiš, a po Georgiceu 4000. od tega 200 katoliških in 50 pravoslavnih. Obširno poročilo turškega potopisca Evlije Čelebije iz 1. 1652. omenja celo 13.700 hiš. kar pa je vsekakor netočno.19 Iz iste dobe (1655) imamo namreč tudi poročilo bosanskega škofa M. Maraviča, ki omenja 2000 turških in okoli 100 krščanskih hiš.20 Tudi nemški opis iz začetka 18. stoletja navaja 3000 hiš,21 torej več kot jih je danes. Vsekakor pomeni že druga polovica 17. stoletja pričetek nazadovanja Banje Luke. Prenehala je biti sedež beglerbega, mnogo škode pa so ji povzročile tudi turške vojne po 1. 1683. in ž njimi združene lakote in bolezni. V pričetku 19. stol. so se k temu pridružili še upori, tako banjaluških kristjanov, kakor tudi muslimanov proti osrednji oblasti.22 Začetek razvoja moderne Banje Luke pada že v zadnja leta pred avstro-ogrsko okupacijo. Prvi pojav je ustanovitev trapistovskega manastira Marija Zvezda, na desnem bregu Vr~ basa, severnovzhodno od mesta (1. 1869.). Četudi že izven področja mestne občine, je bil vendar ta samostan že od početka bistvene važnosti za gospodarsko življenje severne mestne periferije. Drugi moment je bila prva bosanska železniška proga Banja Luka-Dobrljin (1872), ki je še okrepila tendenco razvoja mesta na levem bregu Crkvene proti severu, zlasti s svojo predmestno postajo Predgradje. L. 1873. je bil zgrajen tudi frančiškanski samostan Petričevac. 16 G. Bodenstein, Povijest naselja u Posavini gx>d. 1718—1739, Glasnik Zem. muzeja 1908, str. 101. 16 Ct. HoBaKOBah, CnoMeHHK Cpn. Kpa*. Aicaa. XVIII. 17 Fr. Rački, Priloži za geogr.-stat. opis Bos. pašalika, Starine Jug. Akad. XIV, str. 189. 18 M. N. B a t i n i č , Starine XVII. 19 Glasnik Zem. Muzeja 1908, str. 294. 20 Acta Bosnae 476. 21 Bodenstein, o. c. str. 101. 22 Prim. Baco F^ymau, o. c. str. 886 ff. V tej smeri se je mesto posebno hitro razvijalo po avstro-ogrski okupaciji. Dočim sta Gornji in pravi Donji Šeher ostala v glavnem nespremenjena vse do danes, se je razvilo med Crk-veno, Vrbasom in železnico novo, krščansko anesto, ki je splošni naziv Varoš ohranilo tudi v dejanski uporabi. Varoš je dalje proti severu, ob cesti proti Gradiški, proti Trapistom in proti Petričevcu poslala svoje prve odcepke, zasnovo današnjega Predgradja. Ob cesti so 1. 1888. zgradili tobačno tvornico, kasneje vojno bolnico, katoliško katedralo ter celo vrsto vil, ob Vrbas-aleji proti tako zvanemu „Logoru“ ob Vrbasu pa vojaške objökte. S tem se je pričel pospešeni razvoj moderne Banje Luke. Današnja slika banjaluškega naselja. Po svojem današnjem licu izraža Banja Luka nenavadno lepo vse faze svojega zgoraj opisanega razvoja. Njena glavna karakteristika je v dolgi razvlečenosti naselja, ki ga druži v celoto samo glavna prometna žila na levem bregu Vrbasa, to je cesta od Jajca proti Gradiški. Proti tej cesti, nekdanjemu Carskemu drumu, ki se danes naziva med Gornjim in Donjim Še-herom Karadjordjev drum, v centru mesta Bulvar Kralja Aleksandra in dalje proti severu Kraljev drum (Kralja Petra drum), so orientirani vsi različni deli Banje Luke od juga proti severu: Novoseli ja, Gornji Šeher, Donji Šeher, Varoš in Pred-gradje. Kar se tiče gradbene strukture in tipa, je značilno za vso staro Banjo Luko, da je zgrajena nenavadno na široko, z obsežnimi vrtovi in celo njivami med hišami, zato tudi z izredno mnogo zelenja in z zelo malo prave urbanske vnanjosti. Tipičnega bosanskega muslimanskega mesta z ozkimi sokaki (ulicami), skoraj ni; ulice so tudi v starih mestnih delih prilično široke in neredko zasajene z drevoredi. Tu se torej kaže v nekem smislu že panonski mestni tip. Ta način zazidave daje Banji Luki zelo prijeten videz, pa se omenja že v starih potopisih. Celo v modernem delu mesta ni prave tendence za kompaktno zazidavo, temveč so tudi tu vrtovi in drevoredi zelo značilna poteza. Vse to odlično ilustrira tudi gostota prebivalstva, ki je znašala 1. 1951. 4-61 prebivalcev na km2, a 1. 1885. je znašala celo le 236; po teritoriju mnogo večja od Sarajeva (48 proti 13 km2), je Banja Luka po številu hiš (2997) in prebivalcev (22.165) mnogo manjše mesto. Najjužnejši del mesta, N o v o s e 1 i j a , skoraj oddvojeno, po večini poljedelsko in muslimansko naselje, ima tipičen videz velikih muslimanskih vasi s hišami turško-vzhodnjaškega tipa in z mnogimi, marsikje še lesenimi minaireti. Sestavlja ga 5 mahal, ki imajo imena po ustanoviteljih njihovih džamij: Hadži Firuz, Hadži Kurt. Hadži Mustaj paša, Hadži Šaban aga, Hadži Zulfikar. Drugi del, na izhodu iz klisure, Gornji šeher, najstarejše jedro Banje Luke, ima še prav tako vnanjost z nekaj krepkejšo uihansko komponento; stare obrti, osredotočene v osrednji čaršiji (Hunkarija) mu dajejo značaj tipičnega starega bosanskega tržišča. Celo način zazidave je radi tesnih morfoloških prilik kompaktnejši kot v mlajšem Don jem Šeheru. Danes šteje Gornji Šeher 11 mahal, razen obeh čaršijskih (Hunkarije s Carevo džamijo na levem in Sofi Mehlmed pašine na- desnem bregu) še mahale: Džafer aga, Hadži beg Zade, Ilidže (pri žveplenih vrelcih), Kalendarija, Kuhat. Osman Šah (na desnem bregu). Tabakija (Gornji i Don ji Tabaci, na levem bregu proti Donjemu Šeheru), Sitarija (na desni strani Vrbasa ob vzporedni poti proti D. Šeheru) in Grab (ob stari gornji cesti proti Jajcu, pod t. zv. Jajačko Stijeno). Ob Karadjordjevem drumu proti Donjemu Šeheru se razprostira naselje Gornjega Šehera vse to t. zv. Hali-pašinega turbeta (= nagrobnika). Ali spoj med obema Šeheroma je zelo rahel. Vežejo ju samo posamezne hiše ob glavni cesti, ki «e jim v ostalem v najnovejši dobi pridružujejo nove. Zdi se. da je ta mrtvi pas imed obema starima mestnima središčima prihajal nekdaj manj do izraza: ves ta predel od Vrbasa pa preko visoke terase navzgor je namreč zavzemala svoj čas gosto naseljena Bečiča mahala, ki je opustela in deloma zgorela po kugi v 1. 1802.23 D on j i Šeher, ležeč že docela v ravnini, je najbolj ii-pičen del predokupacijske Banje Luke, z ravnimi in širokimi ulicami na obeh straneh reke, s starimi lesenimi bosanskimi hišami, z zaprtimi avlijami in s prostornimi vrtovi. Središče Do-njega Šehera na levem bregu je mahala Ferhadija z omenjeno največjo banjaluško džamijo ter z nekdanjim pokritim bezista-nom, ohranjenim deloma še danes v t. zv. Sarajski ulici, z va-šarskim prostorom in s Kastelom. Ta del Donjega Šeheira je od okupacije do danes v veliki meri moderniziran ter tvori najjužnejši odcepek modernega mestnega središča ter njegov, v pa-zarnih (tržnih) dneh najživahnejši del. Ostale mahale Donjega Šehera so: na levem bregu Gornja i Donja Hiseta (zapadno od ceste proti Gor. Šeheru), Daudija (vzhodno od iste ceste), Ajardi 23 Fejzo Čavkic, O Banjojluci i njenoj okolici, Školski Vjesnik. Sarajevo 1903, sir. 775. Mustafa pašina, Iladži Babina, Hadži Omerova, Pasica, Sijamija. Simidija, Pečine (Šefer-begova džamija, pod Laušem), Pabrdje (na pobočjih Lauša), Defterdarija (severnozapadno od Ferhadije pod Laušem), Polje in Ciganluk (na levi strani Crkvene, najsevernejša mahala starega Donjega Šehera s poslednjimi džamijami proti severu). Na desnem bregu Vrbasu, takoj onstran mosta, se razprostira Mala Čaršija (lokalen trgovski in obrtni center), pa mahale: Kazanferija od Vrbasu z najlepšo džamijo na desnem bregu, Potok (Hadži-Pervis džamija), Kolauzija, Kul, Mehdi Begova, Mejdan i Tekija (pod Starčevioo). Na tej strani se je mesto v novi dobi zelo malo razvilo, vzrasle so samo dve, tri moderne zgradbe (med njimi trgovska akademija) ter siromašne delavske hišice ob ces>ti proti vasi Rebrovcu, odnosno proti Kotor-Vairoši. Severno od Crkvene se je razvila v že označeni smeri moderna V a r o š. Že 1. 1895. so obstajale vse njene glavne ulice. Ali njen najživahnejši del ni bil sam Carski drum, temveč vzporedna Gospodska ulica (danes Kralja Alfonza), kjer so se naselile sprva skoraj vse modeme trgovine in lokali. Razen tega so bile tedaj zazidane še ulice Andjeoska (današnja Jukiceva), Gi-zela (današnja Pelagičeva), Marija Valerija (današnja Beograd-ska), Salvator (današnja Fra. Grge Martiča). Nekaj mlajši je mestni del zapadno od glavnega bulvara, kjer je urbanistični razvoj vodil težko borbo s predsodki v zvezi z vakufskim zemljiščem, pa je današnji veliki park bil še nedavno muslimansko pokopališče, a kneza Arsena ulica, za njim, je bila trasirana tako rekoč skrivaj, čez noč. S kakšnimi težavami se je bilo treba boriti, nam ilusitrira način, kako je bila, še po okupaciji, zgrajena v posmeh vsem gradbenim načrtom muslimanska čitalnica (kiraethana) poleg Ferhadije džamije, zapirajoč skoro do polovice sicer dovolj široki glavni drum in tvoreč prometno oviro prve vrste; porušena je mogla biti šele v najnovejši dobi. Najmočneje pa je moderna Banja Luka spremenila svoje lice po svetovni vojni, osobito po 1. 1929., ko je postala sedež Vrbaske banovine. Središče mesta se je v teh kratkih letih povsem moderniziralo. Na mestu deloma porušenih hiš iz dobe po okupaciji so zgradili velike reprezentativne banske dvore z osrednjim trgom in s pravoslavno katedralo; na mesrtu nekdanjih čaršijskih prodajalnic sito ji veliki Hotel Palace. Omenili smo že novi park; za njim in poleg njega pa se grade nove palače sredi enoličnih eno- in dvonadstropnic iz predvojne dobe. Zgrajen je sokolski dom, nova bolnica, velika vakufska palača itd. V tem delu me- sta, med glavnim kolodvorom, Crkveno in Laušem, je vzraslo tudi največ povojnih stanovanjskih hiš in vil. Moderna Banja Luka se je razširila v poslednjih letih preteklega stoletja tudi dalje na severno periferijo. Tako je nastala onstran železnice med glavnim kolodvorom, Bojic hanom in Petričevcem Nova Varoš s tipičnim licem predmestne kolonije, pa slično naselje K u m s a 1 e med Logorom in Bojic hanom, pri veliki parni žagi. Tudi pod petričevskim samostanom se množe hiše naselja Petričevca na ozemlju mestne ob-čine, a od Bojiča liana proti severu se vedno bolj zazidava Predgradje, kjer so se razen že omen jenega trapistovskega samostana z njegovimi industrijskimi podjetji ter železniške postaje Banja Luka Predgradje naselile tudi nove industrije. Vse to je periferija delavsko-industrijskega ter deloma prometnega (železničarskega) značaja, z redko, nedovršeno zazidavo, z malimi hišicami brezizraznega, sodobnega tipa, s pretežno alohtonim krščanskim prebivalstvom, pravi kontrast enakdmerni stari, skoraj izključno muslimanski ter v veliki meri poljedelski in obrtni naseljenosti v južnem delu Banje Luke in njene periferije. Posebno značilen je tudi veliki nenaseljeni prostor z vojaškim vežbališčem, aerodromom in stadionom. Funkcija mesta in njegovega prebivalstva. Banja Luka se ima zahvaliti za svoj nastanek in raizvoj svojemu odličnemu prometnemu položaju. In dočim je bil srednjeveški Vrbaški grad predvsem važna strateška točka, je v turški dobi Banja Luka postala središče trgovine, obrti in prometa, razen tega upravno središče višje stopnje ter, kakor vsa mesta v Bosni in Hercegovini, otok muslimanskega mestnega življa sredi krščanske kmetske okolice. Prometno važnost Banje Luke poudarjajo že vsi omenjeni viri iz 16. in 17. stol. Omenjajo pa tudi zelo razvito trgovino in obrt. Posebno se omenja krznarska in kožarska obrt, ki je bila doma v Gornjem Šeheru (od tod ime mahale Tabakija, ta-bački obrt = kožarstvo). Razen tega je bila vse do danes močno razvita domača volnena in svilena obrt, isto tako v Gornjem Šeheru. Vsi ti obrtniki so bili seveda tudi v Banji Luki organizirani v esnafih (cehih). Veliko vlogo je igralo že od nekdaj tudi mlinarstvo; karakteristični stari mlini na Vrbasu od Gornjega Šehera navzdol se omenjajo tudi že v 16. stoletju. V drugi polovici 19. stol. pa se prične razvoj v sjmeri moderne obrti in industrije. Stare obrti deloma propadajo in celo izumirajo za- radi tuje konkurence, ki jo prinese železnica, ali zato nastajajo nova, večja podjetja. Trapisti ustanove 1. 1869. samostan, poleg njega poljedelsko ekonomijo, 1. 1872. veliki mlin, 1. 1876. pivovarno, 1. 1877. opekarno, 1. 1878. tkalnico sukna. Vsa ta podjetja so kasneje modernizirali, a pridruži se jim velika sirarna, tvor-n.ica testenin, ter med 1. 1899. in 1902. velika električna hidro-centrala, ki še danes oskrbuje z električnim tokom razen trapi-stovske naselbine tudi večino mesta. Nekatera trapistovska podjetja so postala kasneje samostojna delniška društva kot n. pr. tvor ni ca sukna in tkanine. Drugo večje podjetje je premogovnik na Laušu, v eksploataciji z večjimi ali manjšimi presledki od otkupacije dalje, od 1. 1902. pa v državni režiji. Sloj dosti dobrega rjavega premoga, s 4500—4800 kalorijami, z debelino 6 m se izrablja precej primitivno, z dnevno produkcijo 100—120 ton. Rudnik veže lastna proga z ban jaluško železnico, a v naj novejši dobi je dobil tudi lastno kalorično centralo, ki deloma oskrbuje s tokom tudi samo mesto. Tretja velika banjaluška industrija je velika žaga Bosanskega delniškega društva za izkoriščanje lesa („jugo Boa“) na Kumsalah, last zagrebškega kapitala, osnovana 1. 1914. iz že obstoječih šumskih podjetij. Podjetje eksploatira veliko gozdno področje ob gornji Vrbanji z okoli 11.000 ha iglastih gozdov ter proizvaja letno čez 60.000 m3 rezanega mehkega lesa in 25.000 m’ bukovine. Ima svojo lastno železniško progo na Kotor-Varoš in Si prage ob gornji Vrbam ji. Od ostalih industrij je treba omeniti več opekarn v zapad-nem delu mesta, med katerimi je naj večja ona Husegjinoviča ilamzage na Hiseti, ter ona za glavnim kolodvorom. Nova žele-zolivarna jelšin grad pri železniški postaji v Predgradjn je pravkar zgrajena. Tobačno tvornico smo že omenili. Pomen banjaluške industrije in obrti se vidi iz statistike o poklicu prebivalstva. Že 1. 1910. je živelo od obrti in industrije 33'1 % vsega banjaluškega prebivalstva, od čegar odpade velik del seveda na stare ročne obrti. To število se je v 1. 1931. dvignilo na 37'1%, t. j. 8232 ljudi, od tega je živelo od oblačilne industrije 1690 (v glavnem obrti), od industrije živil in pijač 1575, od lesne industrije 1321, od gradbene 785, od rudarstva 739, od kovinske industrije in obrti 646 ljudi. Aktivnih zaposlencev ima samo žaga okTog 900, rudnik Lauš 200—300. tobačna tvornica 350—400. Trgovina je bila od nekdaj eden glavnih temeljev ba-ujaluškega gospodarstva. Že Evlija Čelebija omenjia 300 trgovin in veliki bezisten. Tudi danes je Banja Luka eno glavnih bosanskih tržišč. Dva velika letna vašara (-semnja), o pravoslavnih Binkoštih in na Mitrov dan, spadata med največje v Bosni. Tudi tedenski vašar vsak torek je zelo obiskovan in znan po nenavadno nizkih cenah. Najvažnejši proizvodi trgovanja so živina, perutnina, jajca, kože, pa sadje in žito. Nagli razvoj moderne Banje Luke je pospešil tudi konsum vnanjih industrijskih in luksuznih izdelkov ter povzročil nastanek velikih modernih trgovin in trgovskih hiš. Od trgovine živi 1758 (7*9%) Banjalučanov. Pri vsem tem je Banja Luka v veliki meri, zlasti v južnem delu, ohranila še agrarni značaj. Veliki vrtovi in polja s koruzo in zelenjavo so stara karakteristika tega mesta, kakor smo videli že iz najstarejših opisov. V teh virih se cesto navajajo tudi vinogradi, ki so bili v 16. in 17. stoletju očividno še dosti razširjeni okrog Banje Luke, dočim so danes omejeni le na posamezna poskusna mesta kot n. pr. na Laušu. Agrarni značaj so dajali muslimanskim delom mesta tudi begi, gospodarji krščanskih tlačanov („kmetov“) iz okoliških vasi, živeči v mestu, slično kot po vseh bosanskih mestih in mestecih. L. 1910. je bilo v Banji Luki še 366 muslimanskih in 6 krščanskih veleposestnikov s „kmeti“, a je teh kmetov bilo samo 30 na mestnem področju. V celoti je kmetijstvo bilo 1. 1895. glavni poklic še 2302 prebivalcem (16'9%), a 1. 1931. 2446 (11%). V oči zbode, da je 1. 1895. živelo od kmetijstva v Novoseli ji še 60% prebivalstva, v Gornjem Šeheru 40%, v Donjem Šeheru 15%, a v Varoši in Bred-gradju skoraj nič. Prometno vlogo Banje Luke označuje od začetka dejstvo, da se tu združujejo stare poti iz dolin Vrbasa in Vrbainje v eno samo pot proti Gradiški ob Savi. Treba pa je podčrtati dve važni spremembi v moderni dobi. Današnja, v gospodarskem in turističnem pogledu pomembna pot skozi Vrbaško klisuro proti Jajcu in Bugojnu je zavzela vodilno mesto šele v drugi polovici preteklega stoletja, po zgraditvi imodeme ceste. Stara cesta je namreč krenila takoj nad Gornjim Šeherom v hribe proti Mrkonjič Gradu (tedanjem Varcar-Vakufu), da se je izognila tesnem. Ta cesta je danes podrejenega pomena, ali vendar ni povsem izumrla, ker se po njej dovaža mnogo lesa. Tudi cesta proti Gradiški je po zgraditvi železnice izgubila na pomenu; ali po vojni, ko banjaluška železnica ne more več vzdržati močno poraslega prometa, in ko v novi državi Banja Luka kot banovinsko središče potrebuje čim hitrejšega in krajšega dostopa na glavno progo proti Beogradu, je posavska cesta zopet močno frekventirana, tako v osebnem kot v tovornem prometu, posebno v prevoizu lesa, ki nadaljuje nato pot po Savi na vzhod. Razumljivo je torej, da se ta cesta ravno v zadnji dobi intenzivno obnavlja. Banjaluška železnica (Banja Luka — Novi — Dobrljin) je bila zgrajena že 1. 1872. kot del velikega avstro-turškega železniškega načrta. Ta prva bosanska proga sicer pred okupacijo ni igrala nikake vloge izvzelmši vojaško, ali je vendar pozneje, po dograditvi zveze na lirvatski strani od Sunje do Dobrljina (1. 1882.), navezala Banjo Luko v prometnem pogledu na severo-zapad. Ali danes se vedno bolj občuti neobhodna potreba po novi zvezi v smeri proti Doboju, ki je blizu realizacije; zdi se, da bo ta nova proga še povečala pomen železniške postaje Pred-gradje in s tem pospešila razvoj mesta proti severu. Današnji glavni kolodvor je itak za tovorni promet neznatnega pomena. Razen glavne normalnotirne proge ima Banja Luka še ozkotirno zvezo svoje lesne industrije do Kotor-Vairoši, ki oskrbuje tudi osebni promet. Za promet skrbe tudi redne avtobusne linije na Jajce, na Gradiško-Okuoane (na progi Zagreb-Beograd), na Der-vento ter preko Bori je na Teslič, dočim se sezonski jadran-Ex-pres (Okučani-Split) ni mogel vzdržati. Zaradi nenavadne dolžine samega mesta je uveden tudi redni avtobusni promet med Gornjim Šeherottn in Trapisti. Lokalnemu prometu služi tudi serija lokalnih vlakov med postajama Banja Luka Grad in Banja Luka Predgradje z vmesno pomožno postajo Kraljev drum. Skupno živi od prometnih naprav 1091 (4'9%) prebivalcev. Končno je treba poudariti še današnjo najvažnejšo funkcijo Banje Luke, to je njeno administrativno funkcijo. Že v turški dobi nekaj časa, sedež begler-bega, je postala po okupaciji sedež okrožja, a po vojni najprej sedež oblasti, 1. 1929. pa sedež Vrbaske banovine. Razen tega je v mestu sedež divizije, sreza, okrožnega sodišča;, pravoslavne mitropolije, katoliškega episkopata in muslimanskega muftije. Tudi vse ekonomsko in kulturno življenje Bosanske Krajine je osredotočeno več ali manj v Banji Luki: tu imamo razen ekonomskih in kulturnih organizacij mnogo šol, med njimi gimnazijo, učiteljsko šolo, trgovsko akademijo, kmetijsko šolo, obrtno šolo, banovinsko gledališče in muzej. Ni čuda torej, da pride v statistiki poklicev takoj za obrtjo in industrijo kategorija javne službe in svobodnih poklicev s 3814 osebami (17'2%), ki se ji pridruži še močni delež vojske s 1765 ljudmi (7'9%). Število prebivalstva Banje Luke je od 16. stol. do okupacije brez dvoma močno nazadovalo. Ker se omenja v virih iz 16. in 17. stol. število hiš od 2000—4000, bi mogli tedanje prebivalstvo ceniti na 10.000—20.000. Ali 1. 1879. je mesto štelo p« morda nekoliko prenizkih podatkih le 1741 hiš z 9560 prebivalci. Po okupaciji prebivalstvo stalno narašča. L. 1885. je doseglo 11.357, 1. 1895. 15.566, 1. 1910. 14.800 (brez vojske), 1. 1921. 18.00! (z vojsko), a 1. 1931. 20.400 brez vojske, 22.165 z vojsko. Civilno prebivalstvo je torej narastlo od 1. 1885. do 1. 1931. za 79'6%. V tej dobi se je znatno spremenila tudi sestava prebivalstva po konfesijah. Po opisih iz 16. in 17. stoletja je bilo samo 5% banjaluških hiš krščanskih in to večidel katoliških. L. 1885. je bilo muslimanov še b0'75%, pravoslavnih 19'74%, katolikov 1662%. Od tedaj muslimani stalno nazadujejo, kar se tiče relativnega deleža ter so padli pod polovico celotnega prebivalstva (1. 1895. 55’46%, 1910 44‘5%, 1921 40%, 1931 36’2%), pa tudi njihovo absolutno število le neznatno raste (od 7524 v 1. 1895. na 8039 v 1. 1931.). Vzrok je v splošni oslabitvi njihove ekonotm-ske moči, v slabem zdravstvenem in higienskem stanju ter v dejstvu, da je široka okolica Banje Luke na vzhodu in jugu povsem pravoslavna, na severu pa katoliška, pa manjka zato pritoka muslimanskega prebivalstva v mesto. Pravoslavni so narasli od 19'47% v 1. 1885. na 20'46% v 1. 1895., na 24'9% v 1. 1910. in na 30'5% v 1. 1931. Kaitoliki naraščajo malo počasneje: 1. 1885. jih je bilo 166%, 1. 1895. 21'2%, 1. 1910. 26*5%, a 1. 1931. 29'2%. Židov je bilo 1. 1885. 327 (2'8%), a 1. 1931. 364 (P6%), o c=> cn .a 3446 3446| C3 rH o <=> co -C 2027 2027 c=> C3 rH -C C3 o- o cz> co 1158 3357 S ca rH Iß Iß Iß CZ5 C3 rH co rH Iß CD *5 o «=> <=> 1 _Q 3502 646 608 CD Iß o »o c3 CD rH rH 00 N 0> e m 272 349 737 439 302 4349 2093 00 Iß 00 1 598: 05 05 05 csj rH ca rH rH ca rH CO Cl Cl 00 Cl cd O a O Iß ca i #JQ Iß iß rH 1377 425 957 549 O rH rH 4228 730 1277 599 234 299 1 384 1 2330 Iß CD CO rH o rH C3 rH 05 CO CO CO rH 25 Iß 00 Cl CO rH 00 00 •M TJ 8 rH I -O 134 920 320 186 co 00 co 390 932 421 648 422 CO rH 263 128 CO CO CO ca rH CO 00 O. V c fc£ rH uO c3 ca ca rH Iß co Iß CO CO rH CD O rH CO C3 d CO Cl Cl rH O lO 1 pQ 218 544 593 134 293 438 932 335 1002 450 27 379 CO rH 315 195 CO 05 O Cl |8079 0> "cS T-H ca C3 00 CO rH 05 rH CO 05 CO rH 28 10 rH co rH rH Cl Iß O T-< CO I> CD 252 -20 -C O co rH 96 446 co 65 270 rH ca co 335 653 186 23 00 l> rH oa iß rH 97 05 Cl CM Cl Cl T—< rH «3 GO CO ca T* 05 rH 22 25 46 CM ca Cl rH rH rH rH [> CO 00 292 -10 I 58 174 809 co rH 57 478 00 rH 765 977 78 92 472 co rH rH 06 Cl Iß X r>- Cl iß Iß C3 GO 26 123 ca 00 77 CD ca ca 3 rH oa rH iß rH 76 05 Iß CO rH Iß Cl s ft i> ■4 r-t co Iß dj5 4 <5 cA oi CD c£> Cl t'* rH CO Iß ca 5 CD rH TH rH 05 Iß rH rH CO rH iß rH co Iß rH Iß CO rH 30 GO Cl 00 rH o CO r* >o Iß 155 230 1153 349 465 439 302 1173 co 00 344t; 00 CO i>- ca 234 175 169 r~ i> ca rH CO CD 3 CO •S ca Iß rH O rH 05 CO 05 ca rH 00 05 05 05 00 05 GO -d rH ca T* CO ca co ['• ca CO O Cl CO o OI o O rH O o Iß rH o <=> f CO 695 3111 1430 2942 2058 1786 1988 17802 2586 $ CO CO 2593 142 1400 rH Iß 646 12281 608 o rH Iß CO Cl *** o rH 65825 GO ► 00 CO CO ca rH CO CO CO rH 00 O co CO co Cl rH ca r^ co 8 CD O s CO o 00 CO oa o t* ■*» O rH rH rH t'- 00 O rH 2 CO rH CD rH O Cl o rH oa e=> dH rH ca 70 OI 182 00 rH 30 C'* 135 167 Cl Iß 50 00 rH H rH 31 rH 28 o CO o to e S C3 - O -P CD TJ C C c3 C3 c OJ a « O c/} -h (N K\ C3 u X 3 •J. J3 T3 C e3 . c CD C I— ’S- C3 *5* es CD a S3 in sd M V § £ •? lig« ^ « -3 s .5 ^a g cS Ö _ " c ^ S s £3 ca :p — c «3 9 5 -o s c tl, C3 a KJ — 2 xy E •= s * ► S .9 o ^ S «3 -UJ C C •" E* :E* 3 g . a Xv — cd cd >o t p s es a —■ TS TJ *Q -* c c o .2 o C C s CO lAsorv.Goa'O — ooo' C3 * • —i t- o a a — J2 •*” jj a X a >■ C3 CD število vseh podjetij 4: delež v °/0 vseh delavcev 5—10, 11—20 itd.: število delavcev •/, od skupnega števila podjetij 5: največje podj. po številu delavcev kolone pod a pomenijo število podjetij vseh industrij 6: povprečno pride na podj. delavcev kolone pod b pomenijo število delavcev, skupno število delavcev Po stanju iz septembra 1. 1938. katere se je pozneje rekrutirala za nastajajočo industrijo potrebna delovna moč. Naša tri največja mesta so močni atirakcijski centri za industrijo, to posebno Maribor in Celje, medtem ko je bila Ljubljana že od nekdaj bolj trgovskega in administrativnega značaja. Največji slovenski premogovniki v Trbovljah, Hrastniku in Zagorju igrajo prav gotovo veliko vlogo. Po vojni, ko je nova carinska razmejitev omejila uvoz in konkurenco kvalitetnega črnega premoga iz tujine (v omenjenih treh rudnikih se koplje rjavi premog!), so ti trije premogovniki postali še važnejši. Gorenjska železnica sicer ne spada med najstarejše na Slovenskem, vendar tudi ona pelje po stairi in važni naravni po CD CD co O M LO ^ co CM CD >u v > 51— 500 3219 972 259 339 302 796 00 00 LO CM 00 CO rH rH rH CM CD ’c? m 1 o »H lO O CM rH co s CM 2815 507 982 171 00 rH O ► 15 CM CO rH £> -*-> 0) 8 rH 1 1228 2470 363 582 76 369 89 I> t> rH LO T5 O LO 17 36 CD 00 rH lO rH O ft 23 05 LO CD O b£ 21 46 77 O T—< 00 CM CO rH t> rH "a M -20 677 1295 220 265 53 51 79 O s CM rH rH 45 89 CD rH 19 CO CO lO O 00 rH -10 748 1533 CM CM 325 79 96 LO 38 2946 lO 011 227 05 rH rH LO CM rH 14 rH CD 1 o cd 00 rH CD 10 26,8 89,5 00 195,2 76,5 j 444,5 1 68,3 47,2 TJ I> 2027 646 1169 1240 3446 1173 1158 438 3446 2 CD 20,9 00 rH O 00 6,0 5,7 3,2 2,0 1,6 65,8 O KJ o lO 13755 12185 5280 05 CD 05 CO 3709 2065 1334 1025 43343 > N *C? 15,3 28,5 3,7 5,9 1.3 rH 0,2 0,9 o' LO l> LO J* co 245 454 59 95 19 27 CO 15 00 rH 05 co M co S T3 a CM 28,7 rH 1o rH 86,8 23,0 72,7 00 05 LO LO O LO 00~ co - 48.008 80.876 00 t> O CD 17.255 O 05 O LO o lO **! co CM 05 CM CO o CD CD CM cd M M o a S 'J M U £ ‘S >o >N tH H riž *5 S ca a p (n o ft 0) J? > 0 o W) Ü o TJ 2 -s ’> O -2 CM KO 1 O ^ P, o a> ▼-» j i "° \T\ > a> (j .2, % 1 ° ^ *> 5 OJ -*-• -M >co KO a a i3° - ö «s bß £. p f-t t- P* TJ 00 O' -Q S a> a V a; 'ÖJ 3 S 'S -Od ÖTJ 3 o > >■ a) cd >2 cd O T3 0) O Ph -2 > rs a> S >w >co O o °-ft #a> "S « “5 •>-» o "O ft O ft O o »g >£ £ s a cs O a ft »A sO N 00 O > ^ c« •*H Os .C, — A . — Ut ft 0) ^ 3 TJ a; a ► Ö O S S :& "3 73 :=, S *” "° 'S > 3-S « c ^ n l-i O ■*-, ■a u a 'S ‘C? lir» O g O "O — c ~ ° > g t> ft Ü § " a >CO M >C/J -«-» o ft cd -Q ► cd TJ S H posamezne industrije. Ker smo pa to posamič za vsako industrijo obdelali že v prejšnjem poglavju, bomo tu obračali pažnjo le na celotno sliko. Ako se ozremo na število podjetij in delavcev ter na velikost posameznih obratov v zgoraj navedenih osmih centrih, vidimo takoj, da ima Ljubljana podjetij in seveda tudi delavcev kategorij nad 250 delavcev tako relativno kot absolutno najmanj. Kakor odgovarja mestni funkciiji Ljubljane, se to razmerje v nižjih kategorijah izpreminja. Najbolj nazorno bomo to pokazali v primerjavi Ljubljane z Mariborom (glej karte). Podjetij z nad 500 delavci ima Maribor 4 (5 tekstilne in del. drž. žel.) s skupno 3767 delavci, Ljubljana pa samo eno s 646 delavci (tobačna tovarna). Kategorija podjetij z 250—500 delavcev je zastopana v Mariboru z 8 obrati, ki zaposlujejo 5219 delavcev (7 tekstilnih, 1 kovinsko), v Ljubljani z enim podjetjem in 574 delavci (tov. pločevinastih izdelkov). Podjetij kategorije 100—250 delavcev ima Maribor 11 (7 tekstilnih, 2 kovinski, 1 opekarna in tov. čokolade) z 2028 delavci, Ljubljana tudi 11 (3 tekstilne, 2 kemični, l opekama, 3 tiskarne, pivovarna in ena kartonažna tovarna) s 1466 delavci, torej še vedno znatno manj kot Maribor. (Primerjaj, kako je piroti Mariboru ljubljanska industrija diferencirana!) Šele pri naslednji skupini (podjetja z 50—100 delavci) je Ljubljana (19 podjetij in 1179 delavcev) močnejša od Maribora (13 pod j. in 932 delavcev). V zadnjih dveh kategorijah prihaja to še bolj do izraza. Razlika med Ljubljano in Mariborom se zlasti močno odraža v stavbinski industriji, kakor smo to že videli. Kako so v osmih največjih obrtnoindustrijskih središčih Slovenije zastopane posamezne vrste industrije, smo podrobno videli že v prejšnjem poglavju. Ako jih na kratko naznačimo še v celoti, se nam nudi sledeča slika: Maribor, Kranj in Tržič so izrazito tekstilni centri. V Mariboru odpade na tekstilno industrijo 46,7% vsega delavstva, v Kranju 69% in v Tržiču 57%. V Mariboru pride poleg tega močno do veljave še kovinska industrija, ki zavzema 25,1 % vsega delavstva v tem mestu. Na tovarno gumijastih izdelkov v Kranju odpade 11,5% vseh delavcev. V Tržiču je močno zastopana tudi čevljarska (24,7% vsega delavstva), v manjši meri z njo povezana usnjarska industrija (5,3%). Jesenice karakterizirajo njene železarne, na katere odpade 92,9% vseh jeseniških delavcev, na celotno kovinsko in strojno industrijo na Jesenicah pa celo 96,9%. Močno središče kovinske in strojne industrije je tudi Celje, kjeir odpade nanjo 47,3% v tem mestu zaposlenega delavstva. Hrastniku je vtisnila pečat steklarna (86,8% vseh delavcev), v primeri z njo v majhni meri tudi kemična tovarna, Kamniku pa tovarna smodnika 42,7% delavstva) in tovarna kovinskih izdelkov (34,9% delavcev). Največjo razinolikost pa kaže Ljubljana, kjer se poleg zgoraj omenjenih močno uveljavlja mestna industrija. Viri in literatura. 1. Statistični podatki Okrožnega urada za zav. del. v Ljubljani za 1. 1938. 2. Statistični podatki Bratovske skladnice v Ljubljani za leto 1938. 3. Anton Melik: Slovenija I. 2., Ljubljana 1936. 4. Krajevni leksikon dravsike bainoviine, Ljubljana 1937. 5. Joso Lakatoš: Industrija Slovenije, Zagreb 1922. 6. Joso Lakatoš: Privredni almanah Jugoslovenskog Lloyda, Zagreb 1929. 7. Milivoje M. Savič: Naša industrija i zanati, IX knjiga II. deo: Privredno stanje dravske banovine, Sarajevo 1931. 8. Gospodarska struiktura Slovenije v luči poklicne statistike in delavskega zavarovanja. Socialno ekonomski institut v Ljubi jami. Zbirka študij št. 5. Ljubljana 1939. 9. Zvone Hočevar: Industrija v Sloveniji (seminarska naloga nagrajena s sv etosa vsko nagrado). 10. Naši gozdovi in žage, Delavska zbornica, Ljubljana 1939. 11. Gozdarski vestnik, Maribor. Letnik I., 1938. 12. Anton šivic: Gozdarstvo v Sloveniji, Ljubljana 1922. 13. Janez Muzlovič: Lesna industrija v Sloveniji (seminar, naloga). 14-, Dr. Rudolf Andrejka: Kropa in Kamna gorica, Ljubljana 1924. 15. Razne publikacije Delavske zbornice v Ljubljani. 16. Razni članki v „Tehniki in gospodarstvu“. 17. Za metodični ikažipot je služila v glavnem sledeča literatura: a) Dr. Karl Sapper: Allgemeine Wirtschafts- und Verkehrsgeographie, Berlin 1930 (zweite Auflage). t>) La local izzazione delle Industrie in Italia, Consiglio nazianale delle ricerche, Comitato nazianale per la geografia, Roma 1937 (sodeluje več avtorjev). c) Comptes rendus du Congres international de Geographie, Paris 1931 p.: 317—414): Question 23: Localisation des industries. d) Comptes rendus du Congres international de Geographie, Varsovie 1934 (p.: 263—364): Question: La localisation des industries; les lois geographiques de leur repartition. Resume. La repartition de l’industrie en Slovenie. Cette recherche, comprenant les entreprises industrielles qui emploient cinq ou plus de cinq ouvriers, est ibasee sur les donnees des Offices d’assu-rance des ouvriers. D’abord, l’auteur presente la repartition des industries, branche par branche, en deorivant leur origine et leur develappement ainsi que les faits historiques et geographiques qui y exerceaient I’in-fluence determinante. L’industrie en Slovenie est peu liee au sol. Les rares branches que le pays peut approvisionner en matieres premieres sont memo !e mains developpees. C’est le cas de l'industrie du bois. Le nombre des scieries surpasse il est vrais largement les possihilites du pays et exploite les richesses naturelles sans compter. Mais l’industrie du bois proprement dite, au contraire, produisant des articles du finissage, ne demontre pas jusqu’ ä present une eclosion satisfaisante. La fabrication du papier elle aussi n’est pas tres avancee. D’autre part, quelques branches industrielles qui doivent importer leur matiere premiere sont fortement developpees. C’est surtout l’industrie textile qui a depasse pendant peu d’annees d’apres- guerre toutes les autres branches de 1’industrie en Slovenie. L’imdustrie metallurgdque est en grande partie fondee sur la tradition. En general, l’industrie Slovene s’appuie sur la force-motrice, la main - doeuvre et le marche. Cependant, toutes cettes circonstances quoique offrant des grandes possibility's pour le developpement industriel ne sont exploitces que dans ime faible mesure. Cest surtout le cas de la houille blanche. Quant ä la localisation de l’industrie, on a pu constater la forte concentration ä la proximite des chemins de fer. Toutes les usines employant plus de cent ouvriers. sont emplacees aupres des voies ferrees, surtout le long des chemins de fer qui menent par des anciennes routes commerciales. F une liant l’Europe Centrale avec la Mer Adriatique (direction Maribor— Ljubljana), 1’ autre les regions industrielles de Jesenice et Kamnik avec les regions sudorientales de la Yougoslavie. Parmi les industries occupant plus de mille ouvriers, la plupart est concentree dans les villes for temen t indu-slrialisees (Maribor, Celje, Kranj, Tržič) et dans les regions industrielles proprement dites (Jesenice, Hrastnik), pendant que la ville de Ljubljana, centre administrativ culturel et commercial de la Slovenie ne montre qu’ une activite industrielle mediocre. Mirko Novak. Ivan Rakovec: Prispevki k tektoniki in morfogenezi Loških hribov in Polhograjskih dolomitov. V Loških hribih in Polhograjskih dolomitih5 prihajajo na površje skladi, ki se začenjajo s hochwipfelskim karbonom2 in segajo do spodnje jure. Zgornji oligocen je omejen le na vzhodno obrobje tega področja. Karbon zavzema velik del ozemlja in je zastopan tako v najnižjih kakor tudi v najviše ležečih predelih. Po rastlinskih ostankih, ki so jih našli v teh skladih že na več krajih, pa tudi po 1 K Loškim hribom (isvojčas sem uporabljal maziv „škofjeloško Jrribovje“. vendar se mi zdi pravilnejši prvi, ker ga rabi ljudstvo) prišteva Ilešič vse ozemlje, ki pripada porečju Selake in Poljanske Sore (1938, p. 48). Ostalo ozemlje, ki se razteza proti vzhodu do Ljubljane in leži med Ljubljansko kotlino ter Barjem, pripada Polhograjskim dolomitom. Badjura pa prišteva k slednji skupini vse gorovje med Žirmi in Ljubljano, Škofjo Loko in Vrhniko (Sto izletov, 1930, p. 106). 2 Sericitne skrilavce in drobnike ter spremljajoče pasovirte apnence je Kossmat, ki j im na svoji geološki specialki Škofja Loka—Idrija še pripisuje silurstko starost, pozneje (1913, pp. 79—80) uvrstil v triado. Pasoviiti apnenci bi po njegovem mnenju pripadali kasijanskim skladom, skrilavci in drobniki pa bi bili vsaj v svojem zgornjemi delu identični s psevdoziljskimi tvorbami, ki so transgredirale na starejšo, verjetno paleazojsko podlago (cf. Winkler, 1924, pp. 44—45). Morda prihaja slednja zaradi intenzivnega gubanja skladov v tem predelu tu pa tam tudi do površja. favni, ki je tod sicer zelo pičlo zastopana (cf. K o s s m a t, 1910, pp. 22—23), smemo sklepati na pribrežno morsko tvorijo. V višjem oddelku zgornjega karbona in v spodnjem permu je bila sedimentacija na našem ozemlju prekinjena. Začela se je šele v srednjem permu z grödenskim peščenjakom. Da je bila v tem presledku doba denudacije daljša, dokazuje K o s s m a t o v a ugotovitev (1. c., p. 24), da transgredira grödenski peščenjak ponekod na kremenove peščenjake in konglomerate, ki predstavljajo že višji horizont karbona, ponekod pa na glinaste skrilavce spodnjega horizonta. Poleg tega vsebuje ta permski peščenjak tu pii tam tudi še drobce karbonskih glinastih skrilavcev. Grödenski peščenjak predstavlja izrazito kontinentalno tvorbo. Ta nam kaže, da je bilo v srednjem permu naše ozemlje sicer kopno, ki zaradi prevladujoče sedimentacije takrat ni bilo izpostavljeno denudaciji. Morska sedimentacija se je začela šele v zgornjem permu z belerofonskim apnencem in ni segala več tako daleč proti vzhodu kakor karbonska. Najvzhodnejši ostanek belerofonskega apnenca na našem ozemlju najdemo na levi strani Ločnice pod Osolnikom. Na jugu segajo ostanki tega apnenca domala do Horjula. V posavskih gubah vzhodno od Ljubljane pa tudi na Dolenjskem Krasu ta oddelek perma ni nikjer več zastopan. Po triadnih sedimentih sodeč je bilo na našem ozemlju morje večinoma plitvo. Pred sedimentacijo wengenskih skladov je nastopila doba denudacije, pri čemer je bil školjkoviti apnenec v precejšnji meri odnesen. Wengenski skladi se začenjajo namreč v zahodnem delu Polhograjskih dolomitov z bazalnim konglomeratom (K o s s m a t, 1910, p. 35). V wengenskem oddelku je vdrlo morje tudi v severni del Loških hribov, ki je bil do takrat kopno, in sicer s severa proti jugu (W inkier, 1924, pp. 44—45). To morje, ki je bilo pretežno plitvo, je preplavilo predvsem metamorfne skrilavce in drobnike. Globlje je bilo tedaj edinole v vzhodnem delu Loških hribov, kar izpričujejo škofjeloški ploščasti apnenci z roženci.3 V zgornji triadi je postajalo to morje globlje, vendar kažejo dolomiti Blegaša in sosednjih predelov na bližino obrežja. V začetku jure je segalo morje le še v razmeroma ozkem pasu v naše ozemlje in se je nato umaknilo proti zahodu ozi- 3 Na škofjeloški specialki uvršča K o s s m a t škofjeloške ploščaste apnence prav tako kakor (psevdoziljske) skrilavce še v anizično stopnjo (1910, p. 32), medtem ko jih na pregledni geološki karti iz leta 1913. prišteva že k ladinu (primerjaj tudi Winkler jeva izvajanja, 1924, p. 203). roma jugozahodu. Šele v oligocenu, ko je vdrlo morje v ugrez-njene dele na Gorenjskem, je transgrediralo tudi na obrobne dele Loških hribov in Polhograjskih dolomitov. Na severno pobočje Breznika (639 m) segajo oligocenski sedimenti najviše. Tu leže, kakor sem dognal pri geološkem kartiranju tega predela, celo 520 m visoko (1937, p. 42). Miocenske plasti so omejene le na Ljubljansko kotlino, vendar na koncu sarm ata tudi tod izginejo, ker se je umaknilo takrat morje daleč nazaj proti vzhodu. Tako torej lahko rečemo, da je predstavljalo vse ozemlje nekako od srednje jure, pretežni del njegov pa že od konca triade dalje nepretrgoma do danes kopno, na katerem se je razvijal relief prav tako kakor dandanes, le da so na genezo večkrat močno vplivali silni tektonski procesi. V koliko je bilo ozemlje do zgornjega oligocena denudirano, moremo vsaj v neko-likšni meri sklepati iz oligocenskih bazalnih konglomeratov. Konglomerat v Kamnitniku pri Škofji Loki in v strugi Sore pri Goričanah (starejši domačini jih imenujejo le Goriče) sestoji skoraj izključno iz prodovcev triadnega apnenca. Današnja Sora pa odlaga pri papirnici v Goričanah le prod, ki sestoji pretežno iz skrilavcev in peščenjakov (Kossmat, 1910, p. 67; Rakovec, 1937, p. 43). V bližini Goričan in pri Seničici je našel Kossmat (1905, p. 80) konglomerate in grobe peščenjake, ki sestoje iz karbonskih glinastih skrilavcev, grödenskih peščenjakov in triadnih apnencev, medtem ko sem sam našel enake konglomerate tudi na več krajih za Presko (1937, p. 35). Vendar so to osamljeni primeri, kajti tudi v teh krajih prevladujejo apnenčevi konglomerati; prav tako so peščenjaki večjidel apnenčevi. Iz tega bi sledilo, da je bila triadna odeja na našem ozemlju do zgornjega oligocena še po večini ohranjena. O tektonskih dogajanjih v Loških hribih in na sosednjem ozemlju sta razpravljala predvsem Kossmat in W inkier. Kossmat je geološko kartiral ozemlje, ki je obseženo na škofjeloški in ljubljanski specialki (slednjo je sicer že dovršil, a je žal ni objavil) in pri tem ugotovil, da je vse področje razkosano po številnih dislokacijah, ob katerih so se posamezni deli premaknili v različne smeri. Na podlagi tega deli Kossmat ozemlje (ki je predočeno predvsem na prvi specialki) v več tektonskih enot (1910, pp. 75—98). Eno takih enot predstavlja žirovsko-idrijska zona, ki sestoji iz karbonskih, permskih, triadnih, jurskih in krednih skladov. V severovzhodnem delu so zastopani najstarejši skladi, potem pa se vrste proti jugozahodu čedalje mlajši skladi. Na vzhodu in severu omejuje to enoto dislokacija, ki se vleče od Logaškega polja mimo Smrečja ob vzhodnem vznožju Žirov-skega vrha do I rate, dalje mimo Stare Oslice, Novakov in Cerknega proti Grahovemu. Gb njej je idrijsko-žirovski kompleks narinjen na pogreznjene poljiamsko-vrhniške nize, ki predstavljajo naslednjo tektonsko enoto. Omenjeni nizi sestoje iz številnih ozkih gub, ki se pa proti severu precej razširijo. Gube so zgrajene po večini iz triadnih skladov. Onstran Poljanske doline se ta tektonska enota nadaljuje v strino nagnjenem glavnem dolomitu na obeli straneh Kopačnice in v Blegašu. Nadaljnja tektonska enota, škofjeloško-polhograjsko ozemlje, se začenjia ob diislokaciji, ki poteka od severnega roba Barja mimo Loškega vrha (4% m) in severno od Horjula čez Gorenjo vas in še dalje naprej mimo Hotavelj, Javorja, Dolenje vasi pri Selcah proti severovzhodu. Na seveTu meji na Sorško in Ljubljansko polje, proti vzliodu pa sega do Ljubljane. Tako torej zavzema ta enota ves vzhodni del Loških hribov in pretežni del Polhograjskih dolomitov. V Loških hribih, v kolikor pripadajo tej tektonski enoti, prevladujejo na zahodu karbonski skladi, na katerih so le še tu pa tam denudacijski ostanki triade, na vzhodu se jim pa priključujejo čedalje mlajši skladi. Triadni del te enote se je ob črti Velika Hrasta—Zminec—Praprotno pogreznil, tako da meje irazlično stari triadni skladi na grö-denske peščenjake. V Polhograjskih dolomitih, predvsem v njihovem vzhodnem delu, prevladuje srednjetriadni (mendolski) dolomit. Vse to ozemlje je na jugu narinjeno na poljansko-vrhniške nize, na severu oziroma severozahodu pa na drobniško zono, ki predstavlja posebno tektonsko enoto, obsegajočo predel okoli zgornje Selške doline. Slednja zona obsega večkrat nagubano sinklinalo triadnih (verjetno kasijanskih) apnencev in liad-nih skrilavcev, ki tvorijo jedro sinklinale. Proti jugozahodu je drobniška zona narinjena na idrijsko-žirovski kompleks, na ju-žnovzhodni strani pa je potisnjena nad poljansko-vrhniške nize. !Va drobniško zono in idrijsko-žirovsko tektonsko enoto je na severozahodu narinjen še porezenski pas, ki predstavlja posebno tektonsko enoto. S severa so na posamezne tektonske dele na-rinjeni dachsteinski apnenci Jelovice, ki pripadajo že Julijskim Alpam. Drobniška zona zavzema med vsemi navedenimi tektonskimi enotami poiseben položaj, ker predstavlja vmesno zono med Julijskimi Alpami in njihovim predgorjem, posavskimi gubami. Winkler jo ima zato za posebno enoto višjega reda» ki jo imenuje julijsko zunanjo zono. Prvotno je bila to sinkli-nala, ki se je raztezala v glavnem od vzhoda proti zahodu (cf. Winkleir, 1924, ipp. 68—70). Pozneje, ko so bile Julijske Alpe potisnjene proti jugu in je bila pri tem Jelovica nari-nfena nad drobniško zono in nad ostale dele Loških hribov, ta sinklinala ni bila samo močno stisnjena (v zgornji Selški dolini se je še kolikor toliko ohranila), marveč tudi prevržena. Poleg teh glavnih narivnih dislokacij je še mnogo večjih in manjših. Med njimi je najvažnejša prelomna črta, ki se vleče od Drenovega griča mimo Hoirjula proti severovzhodu in nekoliko dalje proti severoseverozahodu, kjer izgine pri Ostrežu (920 m). Ob tem prečnem prelomu se je vzhodno krilo pogreznilo. Pri tem je bila pretrgana narivna ploskev, ob kateri je ško-f jeloško-polhograjska enota potisnjena na poljansko-vrhniške nize; prelom je torej mlajši od narivne ploskve. V vzhodnem delu Polhograjskih dolomitov poteka severno od Tošča približno v enaki smeri s prejšnjo nadaljnja disloka-cija, ob kateri se je pogireznilo severovzhodno krilo. Važna prelomna črta se vleče tudi po dolini Ločnice od Sore na severu pa mimo Knapovž na jugu, kjer se nato obrne proti zahodu (cf. Rakovec, 1938 a, p. 99). Naslednja dislokaicija poteka ob Uovem vrhu (na avstrijski specialki Iva vrh) v smeri severovzhod—jugozahod. Verjetno je, da sega njeno nadaljevanje v dolino med Golim brdom in sosednjim zahodnim slemenom, kjer se pokaže na dnu ozka progai grödenskega peščenjaka v sredi sirednjetriadnega dolomita. Da so se tudi v vzhodnem delu Polhograjskih dolomitov vršili narivi, dokazuje dejstvo, da leži, kakor je dognal že Kossmat (1904, p. 516), karbon na severnem obrobju Barja na glavnem dolomitu. Pri geološkem kartiranju sem ugotovil, da imamo tudi pri Peržanju karbon na mlajši podlagi, in sicer na grödenskem peščenjaku, medtem ko leži nedaleč odtod pri Glincah celo na triadnem apnencu. Nauivanje se je vršilo v tem delu Polhograjskih dolomitov v smeri proti jugu, v Loških hribih pa proti zahodu oziroma severozahodu. Verjetno je, da so pod vplivom tega nar i van ja, ki se je vršilo v različnih smereh, nastale pravkar omenjene dislokacije v vzhodnem delu Polhograjskih dolomitov. Intenzivnost narivanja ni bila v tem delu skoraj nič manjša kakor v Loških hribih. Kossmat domneva, da se je narivanje vršilo na daljavo 6V2 km (1904 a, p. 518), medtem ko ceni Winkler narivno daljavo na 20 km (1924, p. 182). če v vzhodnem delu Polhograjskih dolomitov računamo razda- ljo med severnim robom normalno nastopajoče triade in južnim robom karbona, pridemo do skoraj enakega zaključka kakor Winkler. Winkleirjevo pojmovanje se glede tektonske zgradbe vsega tega ozemlja sicer v bistvu krije s K o s s m a t o v i m , loči pa se od njega v tem, da šteje W inkier Trnovsko grudo (to je idrijssko-žirovski kompleks po K o s s m a t u) z ozirom na enake sklade še k posavskim gubam, čeprav je v teku geoloških dob bila podvržena drugačnim tektonskim dogajanjem kakor škofjeloško-polhograjska enota (1924, pp. 152—195). Na podlagi tega ima Winkler poljansko-vrhniške nize in njihov podaljšek (Blegaš) za tektonsko okno. Narivne ploskve so zato seveda zadoibile mnogo večji obseg. Najstarejša premikanja, ki jih moremo v našem ozemlju še ugotoviti, segajo v mlajši paleozoik. Med zgornjim karbonom in srednjim permom se je vršilo znatno dviganje, pri katerem se je ozemlje dvignilo iz morja in je nato zapadlo denu-daciji. Ozemlje se je ponovno dvignilo iz morja, v srednji triadi pred wengenskim oddelkom, vendar za razmeroma kratko dobo, Po spodnji juiri je postalo ozemlje zopet kopno, kar je pripisati bržkone dviganju terena. Orogenetska premikanja se dajo ugotoviti šele za terciarno dobo. Po W i n k 1 e r j u so se gubanja vršila pred srednjim eocenom, narivanja pa po srednjem eocenu, in to verjetno med zgornjim eocenom in spodnjim oli-goeenom (1924, pp. 198—199; 1936, pp. 244—245). Na gubanje med srednjim in zgornjim oligocenom opozarja že Kossmat (1916, pp. 600—601). Nagubani zgornji oligocen, ki transgredira na obrobju Loških hribov in Polhograjskih dolomitov na starejše sklade, kaže na postoligocenska gubanja (cf. Kossmat, 1904 a, p. 509), ki so bila, če smemo soditi po diskordanci, ugotovljeni v vzhodnem delu posavskih gub, zaključena prejk-one že v zgodnjem miocenu. W inkier omenja (1924, p. 201), da so se vršila tudi še mlajša, miocenska, in postmiocenska premikanja; ki se dajo v vzhodnem delu posavskih gub še zanesljivo ugotoviti. Ker nam zavoljo pomanjkanja mlajših sedimentov strati-grafske metode na tem ozemlju popolnoma odpovedo, si bomö tektonska premikanja v mlajšem terciarju in kvartarju in njihov obseg pojasnili s pomočjo marfogeneze. Z morfologijo vsega tega ozemlja se je prvi ukvarjal Kossmat (1916), ko je na podlagi svojih geoloških študij zasledoval razvoj jadranskega razvodja. Sosednje ozemlje na zahodu je morfološko preučeval Winkler (1922), Walter Penck pa se je (1924) ukvarjal z morfogenezo našega področja, da tudi na tem primeru preizkusi svojo morfološko analizo. V na j novejšem času je Ilešič (1958) v svoji geografski monografiji „škofjeloško hribovje“ izčrpno popisal vse nivoje in terase, ki jih je ugotovil na ozemlju Loških hribov in zahodnega dela Polhograjskih dolomitov, in je prišel na podlagi svojih dognanj do zanimivih zaključkov. Namen pričujočih vrstic je dopolniti dosedanje ugotovitve, predvsem z geološkega vidika, in raztegniti morfološko preučevanje tudi še na vzhodni del Polhograjskih dolomitov, da dobimo tako nepretrgano zvezo med raziskanimi Julijskimi Alpami in vzhodnim delom posavskih gub. Vsi dosedanji raziskovalci poudarjajo, da so v Loških hribih nivoji po večini zelo slabo ohranjeni. Kossmat celo meni. da so nivoji (v mislih ima predvsem panonske planote) razviti na južni strani Poljanske Sore (1916, p. 658). Mnenja je, da je bila temu vzrok neposredna bližina razvodja. Po njegovem na-ziranju je bilo v skrajnem zahodnem delu Loških hribov za časa panonske izravnave jadransko razvodje. Gričevje se je tod dvigalo, tako sodi, 700—800 m nad takratnim dolinskim dnom in se zato ostanki panonskega nivoja niso mogli ohraniti (1. c., pp. 658—659). Do te tirditve pa je prišel Kossmat gotovo le zaradi tega, ker je imel pri zasledovanju nivoja pred očmi samo večje planote. Spričo dejstva, da stopijo v Loških hribih, predvsem severno od Poljanske Sore, apnenčevi skladi precej v ozadje, jih seveda ni mogel najti. To še ne izključuje možnosti, da se je panonski nivo tu pa tam vendarle še ohranil. Da je pa pokrajina v neposredni bližini dalj časa trajajočega razvodja bila tudi podvržena izravnavi, dokazuje med drugim jelenska planota, ki leži tik tedanjega razvodja. Kakor bomo videli iz naslednjega, nastopajo nivoji na severni strani Poljanske Sore (pa tudi marsikje drugod na obravnavanem ozemlju) sicer res bolj poredko in tudi po svoji razsežnosti zelo zaostajajo za onimi v sosedstvu, kar je v prvi vrsti pripisati manjši odponnosti skladov. Kljub temu si moremo z njihovo pomočjo rekonstruirati vsaj približno sliko morfološkega razvoja pokrajine. K naj starejšemu nivoju v Loških hribih prišteval Walter Penck Porezen in Blegaš (1924, p. 194). Tudi iz Kossma-tovili izvajanj (1916, pp. 658—659) jasno izhaja, da sta imenovana vrhova poleg še nekaterih drugih (n. pr. Jelenk 1106 m) bila znatno nad nivojem panonskih dolin. Ilešič uvršča v ta nivo razen grebena, ki 6e vleče od Porezna čez Črni vrh (1288 m), Blegaš, Koprivnik, Stari in Mladi vrh, čez sopotniški Črni vrh ija do Lubnika (1024 m) in poleg Jelenka tudi še Bevk in Plu-žemjsko goro (1050 m), Vrhovec (1047 m), Ermanovec (1026 m) ter Makovico (918 m). Na ozemlju južno od Poljanske Sore pa prišteva k temu nivoju še Tošč (1021 m) in Pasjo ravan (1031 m). Vse te vrhove oziroma slemena ima za ostanke miocenske pokrajine, ki se je v razvodnih pasovih odtegnila panonski izravnavi. Edinole v Blegaševem virhu in v planotastem Ermanovcu vidi Ilešič še ostanek zgorn jemiocenskega nivoja (1958, p. 58). Na grebenu Porezen—Blegaš je nekako v višini 1280 do 1550 m planotast teren, ki je proti severu razmeroma močno nagnjen, na južni strani pa je 6trmo odrezan. O njem moremo trditi, da je ostanek pravega miocenskega površja. Ostali izolirani vrhovi so deloma ostanki gričev, ki so se dvigali nad takratnim ravnikom in so kot taki tudi del tedanjega površja, deloma pa teh ostankov zaradi znatne denudacije več ne predstavljajo. Nekateri vrhovi so bili celo tako znižani, da segajo s svojo današnjo višino daleč pod nivo miocenskega ravnika. Planotasti vrhovi v apnenčevem ali celo dolomitnem ozemlju kažejo nedvomno na nekdanji nivo, medtem ko enake oblike v skrila-vem ali peščenem ozemlju v tem oziru niso več tako zanesljiv kažipot. Četudi predstavljajo posamezni vrhovi že močno denu-diran miocenski nivo, vendarle panonski izravnavi večinoma niso bili več podvrženi. Glede starosti tega najstarejšega površja nimamo v obravnavanem ozemlju samem nikjer nobene opore. Ne kaže nam drugega, kakor da se ozremo na sosednje ozemlje, predvsem na Trnovsko planoto in v Julijske Alpe. Kossmat (1916, p. 668) in Winkler (1922, pp. 23, 25) pripisujeta predpanonskemu površju v sosedstvu miocensko slarost brez natančnejše navedbe. Walter Penck sicer meni, da je nastalo najstarejše še ohranjeno poviršje v Julijskih Alpah in v porečju obeh Sor v starejšem oligocenu (1924, p. 195), kar je pa povsem neutemeljeno. V Julijskih Alpah sem uvrstil (1937, p. 72) to površje v torton, kar se mi zdi z ozirom na geološke razmere v zgornjem savskem porečju še najverjetneje. Ker pripada tudi naše ozemlje že ves čas v glavnem istemu porečju, so te starosti tudi najstarejši ostanki v Loških hribih. Pri ugotavljanju naslednjega nivoja naj nam služijo za izhodišče panonske planote na sosednjem ozemlju, ki so spričo razsežnih apnenčevih tal zelo dobro ohranjene. Od vseh sosednjih panonskih ravnikov je naj razsežnejša jelovška planota. Na njej je več manjših nivojev, ki obsegajo višine 940—1660 m. Na zahodu leži šentviškogorska planota v višini 650—700 m, ki jo prištevata K o s s m a t (1916, pp. 649, 663) in W inkier (1922, p. 26) med najlepše ohranjene panonske ravnike. Proti jugovzhodu se nadaljuje ta ravnik v šebreljski planoti, ki je v svojem severnem delu 650 m visoka, v južnem se pa dvigne na 800 m. Če zasledujemo panonski nivo od tod proti jugovzhoda, zapazimo, da se v jelenski planoti skoraj praiv tako zviša kakoir v smeri proti jugu, v planoti z Vojskim. Sosednja ledinska planota je nekaj nad 800 m visoka (K o s s m a t, 1916, pp. 650, 663), in prehaja na desni strani Osojnice v manj obsežne planote z vasmi Gornji Vresnik in Breznica. V teh doseže panonski nivo le še višino 740—790 m (Ilešič, 1. c., p. 57). Planota jugovzhodno od tod dosega komaj višino 650 m. Pač pa se dvigne nivo na drugi strani Sore v manjši planoti in slemenu nad dolino Raičeve zopet na 750—770 m (Ilešič, 1. c., p. 57). Oglejmo si sedaj še druge ostanke panonskega nivoja, ki so zaradi manj odpornih kamenin (pretežno so to finozrnati peščenjaki in glinasti skrilavci), in kakor bomo pozneje videli, še iz drugih razlogov ohranjeni precej slabše; njih zasledovanje pa nam bo s pomočjo pravkar omenjenih ravnikov precej olajšano. Panonski nivo je v močno razrezani pokrajini, kot so Loški hribi in Polhograjski dolomiti, iskati edinole še v bolj ali manj planotastih slemenih in vrhovih, ki naj predstavljajo ostanek nekdanje razsežne planote. Priznati je seveda treba, da so planotasti vrhovi in slemena pri manj odpornih kameninah bolj pogostni kot sicer im da zato nimajo take veljave kakor drugod. Pri presojanju nivoja nam more služiti kot nekako merilo približno enaka višina v slemenu, oziroma pri vrhovih, ki se pa seveda lahko nagiblje v eno ali drugo smer. Na levi strani Selške Sore prišteva Ilešič (1. c., pp. 62 do 63) k panonskemu nivoju terase pri Zgornjih Danjah in Zabrdu pod Ratitovcem in nad Zalim logom v višini 1100—1200 m, ki predstavljajo zgornjo stopnjo. K nižji stopnji pa šteje slemena nad Prtovčem in Železniki v višini 1000—1100 m. K ostankom panonskega površja prišteva nadalje hribe med Rudnim in Selcami (850—890 m), terase z Dražgošami (830—850 m), višine okoli Sv. Mohorja in Hrastnik (802 m). Poleg sv. Primoža (834 m) bi štel sem še Mladi vrh (811 m) in na skrajnem vzhodu vrh Sv. Jošta (845 m). Na ozemlju med obema Soirama spadajo po Ilešiču k temu nivoju davške planote in terase, ki leže v višini 1080 do 1120 m. Vzhodno od tod najdemo nadaljevanje nivoja v Mrzlem vrhu (1057 m), Martinjem vrhu v višini 954—1005 m in v Van-covcu v višini 1020—1070 m. Nad Rovtami se nivo zniža na višino 970—1000 m. Vzhodno od tod doseže v Krivem brdu le še višine 885 m, 890 m in 950 m. Končno je omenjeni nivo ohranjen v višini 940—950 m. Na južni strani grebena Porezen—Blegaš prišteva Ilešič (1. c., pp. 57—58) k panonskemu nivoju višine 850—900 m okoli Leskovice. Zato bi prištel tudi Makovico (918 m), ki leži južno od Leskovice k temu nivoju in ne k starejšemu. Prav tako pripada k ostankom panonskega površja sleme z virhom Škofje (974 m). Južno od tod je nivo ohranjen v slemenu, katerega višina se giblje med 950—1000 m. Vrhovec (1047 m) in Ermanovec (1026 m) sta morda le oistarika gričev, ki so se dvigali iznad takratne pokrajine. Pluženjsko goro (1010 m) in Bevk (1050 m) bi bilo z ozirom na to, da so nedaleč od tod, v jelenski planoti, zastopane približno enake višine, tudi prišteti k ostankom panonskega površja. Ob Kopačnici je ugotovil Ilešič nivo v Vranškovem griču (908 m) in v sosednjih slemenih ter virhovih južno od Ko-pačnice, ki ne dosegajo več višine 900 m. Na južni strani Koprivnika (1589 m) leži nivo ca. 1080m visoko, nižja faza pa le 1000 m. Južnovzhodno od Blegaša ugotavlja Ilešič ta nivo zopet z dvema fazama, in sicer pri zaselku Jelovica (882 m) in nad njim v približni višini 955 m. Nadalje šteje sem terase z vasema Pod-vrh in Četena ravan v približni višini 860 m ter višjo teraso v višini 915—960 m. Proti vzhodu pa šteje v ta nivo Črni vrh (945 m). Južno od njega doseže nivo celo višino 960 m. Gabrško goro (826 m), ki leži nedaleč od tod, štejem že k nižjemu nivoju. . Na desni strani Poljanske Sore je po Kossmatu (1916, p. 658) ohranjen panonski nivo v višini 800—900 m. To je nekdanja planota, ki je z ozirom na številne in globoke dolinske zareze že povsem izgubila svoj prvotni značaj. Ilešič podrobneje navaja ostanke tega nivoja (1. c., p. 58). Prav na jugu je panonsko površje ohranjeno v slemenu Žirovskega vrha v višini 800—900 m; nadaljuje se potem proti vzhodu, kjer se v manjših planotah dvigne na 680—750 m in končno celo na 760 m. Pri Samotorici doseže nivo v Kožljeku višino 788 m, okrog Korene pa se zniža na 720 in nato na 700 m. lo planoto omenja tudi Melik v svoji knjigi „Slovenija“, kjer prinaša njeno sliko (1955, p. 107). Piroti severu se nivo močno dvigne, in to sprva na 750 do 800 m, naito pa še više. Ilešič vidi nadaljevanje nivoja v višinah 820—840 m okoli Ovčjega hriba in Črnega vrha, ki pTipa- dajo po mojem mnenju že mlajšemu nivoju. Višji nivo, ki je tod okoli razmeroma dobro zastopan in ki po svojem nastanku ne more segati v predpanonsko dobo, je najti v slemenu, ki poteka od Pasje ravni (1030 m) proti jugu do zaselka Omejec in ki je povprečno 990 m visoko, ter še dalje proti jugu do Ovčjega hriba v višini 880—900 m, severozahodno od tod pa 920 m visoko. V plano'tastem slemenu na severni strani Črnega vrha (862 m) se razteza ta nivo proti severu v višini 900—950 m. Bukov vrh (832), sleme s kmetijo Skobel (849 m) in preval Kuzovec (858 m) je treba torej prištevati že k nižjemu nivoju. Ob Hrastnici pripadajo panonskemu površju, kakor navaja Ilešič (1. c., p. 58), še Kopačev vrh (879 m), Sv. Ožbolt (860 m) in sleme Igale, ki se vleče na levi strani Ločnice v višini 880 do 900 m. Severno od tod imamo ostanek tega nivoja še v vrhu Osolnika (857 m). Ob povirju Ločnice predstavlja nadaljevanje panonskega površja greben, ki se razteza od Grmade (898 m) do Goljeka (809 m). Spričo krušljivega in plazovitega dolomitnega sveta je nekdanje površje tu razmeroma slabo ohranjeno. Onstran Ločnice najdemo ostanke tega nivoja v vrhu Sv. Jakoba (806m), v Rogu (800 m), ki se dviga nad Sv. Katarino oziroma Topolom, in v Jeterbenku (772 m). Na vzhodu leži prav lepo ohranjen panonski ravnik v planoti Toškega čela, ki se razteza v višini 550 do 600 m in še čez. Če zasledujemo nivoje od Roga proti jugovzhodu, se zdi, da pripada planota Toškega čela mnogo nižjemu oziroma mlajšemu nivoju. Planotasti značaj tega dela in njegov precejšnji obseg pa govori za to, da imamo tu opraviti s pravim ravnikom, kakršen ne bi mogel nastati v postpanonski dobi, iz katere imamo tudi na apnenčevem ozemlju le terase manjšega obsega. V Ilo-vem vrhu (721 m) se panonsko površje zniža z ozirom na Rog za ca. 80 m. V planoti Toškega čela pa, če vzamemo v poštev njeno najvišjo lego 659 m, za ca. 60 m. Na planoti sami, ki se imenuje tudi Ravnik, razlikujemo več manjših faz, ki kažejo, da se je tu še v panonu in v začetku postpanona živahno udejstvovala erozija. Poleg najvišje faze v višini 660 m, imamo še nižjo v višini 620—650 m; nadaljnja laza v višini 600—610 m se proti vzhodu zniža na 580 m, proti severovzhodu pa celo na 570 m. Slednja faza je zastopana tudi v slemenu vzhodno od Toškega čela. Naslednja, to je še nižja faza, ki je izražena v zahodnem delu planote v višini 580 m, v vzhodnem delu pa v višini 520—540 m, pripada že postpanonskemu dolinskemu nivoju. Že potek obeh suhih dolin kaže, da visi planota močno proti severur a da je obenem tudi proti vzhodu precej nagnjena. Na južni strani Gradaščice je panonski nivo ohranjen le v glavnem, oziroma najvišjem slemenu, ki je na vzhodu visok nad 600 m, proti zahodu pa se polagoma zniža na 570 m, oziroma celo na 550 m (cf. Rakovec, 1958 b, p. 7). Na Debelem hribu leži ta nivo 550 m visoko (1. c., p. 7). Mlajših postpanonskih nivojev je ugotovil Ilešič v Poljanski dolini devet (1. c., pp. 58—62). Izmed teh leži najvišji postpanonski nivo (1) 800—720 m visoko, naslednji (II) v višini 740—650 m, nadaljnji (III) v višini 682—620 m, nivo IV v višini 650—580 m, nivo V v višini 570—520 m, nivo VI v višini 520 do 480 m, nivo VII v višini 560—420 m. Terase nivoja VIII so izdelane že v dolinskem dnu in leže 500—440 m visoko. Najnižji nivo (IX) je dognal Ilešič v terasah 6 Trato in Dolenjo Dobravo ter pri sotočju Ilrastnice nad Škofjo Loko. Terase in planotasta slemena, ki sem jih pri gornjem opisovanju panonskega površja izločil, pa bi prištel kot naj starejši postpanonski nivo k navedenim nivojem. Na ta način bi bilo v Poljanski dolini deset nivojev. Najnižja nivoja v tej dolini sta po Mešičevem mnenju že iz kvartarne dobe. Iz Selške doline, kjer je naštel pet postpanonskih nivojev, navaja podrobneje le terase I. in II. nivoja (1. c., pp. 62 do 64). Prve leže 890—700 m visoko, slednje 840—660 m visoko. Od nižjih nivojev omenja1 samo terase pod Stirpnikom in pod Sv. Tomažem v višini 610—620 m ter terase nad Ševl jami v višini 530 do 560 m. Najnižji nivoji (VI—IX) po njegovem mnenju (tu sploh niso razviti. Kossmat pa navaja, da diluvialne prodne terase niso ohranjene samo v Poljanski, marveč tudi v Selški dolini (1910, p. 69). Te leže med Dolenjo vasjo in Praprotnim. V dolini Ločnice so predvsem više ležeči nivoji mlajšega pliocena razmeroma dobro ohranjeni. Najvišji nivo (I) leži prav na jugu tako v glavnem grebenu, ki se vleče od Grmade proti Sv. Katarini, kakor tudi v stranskih slemenih, ki se cepijo od njega, 720—740 m visoko. Nadaljevanje tega nivoja najdemo v 758 m visoki terasi, na kateri leži zgornji del vasi Topol. Če gremo od tod dalje proti severu, zapazimo ob grebenu Sv. Jakob—Martinj hrib izrazite terase najprej v višini 740—750 m. na tej terasi leži vas Brezovica, potem v višini 758 m in še nekoliko dalje proti severu v višini 720 m. V Martinjem hribu doseže ta nivo višino 714 m oziroma 702 m. Na levi strani doline je nivo prav na jugu visok sprva ca. 810 m, od tod proti severu se dvigne na 830 m, potem se zniža na 800 m, nato pa se postopoma znižuje na 770 m in končno na 740 m. V whu Homa imamo zastopano le še višino 717 m. Nižji nivo (JI) je prav na jugu (na Grapcih) 660—670 m visok. Na desni strani Ločnice se ta nivo nadaljuje v 680 m visoki terasi. Približno v tej višini leži vas Suše. Od tu proti severu najdemo nadaljevanje nivoja pri Tehovcu, kjer je greben 685 m visok. V terasi na severni strani Martinjega hriba je dosežena višina 688 m. Virh Breznika (659 m) predstavlja zadnji ostanek tega nivoja. Na levi strani Ločnice je na jugu nivo izražen v manjših terasah, ki so visoke sprva 750 m, potem 720 m, nato 700 m, 670 m in 660—650 m (Govejek). Tudi planotasto sleme med Osolnikom in Homom leži približno 660—650 m visoko, le na nekaterih mestih se dvigne nad 670 m. Nadaljnji nivo (III) leži na desnem bregu doline v višini 636 m in se polagoma zniža na 627 m. Ohranjen je nato v 629 m visoki terasi in v planotastem vrhu Kosovega hriba (617 m). Proti severu se nivo zniža na 600 m. Na levem bregu doline ga imamo ohranjenega v terasah, ki so sprva 650m visoke, «e pa polagoma znižajo na 620 m. Nižji nivo (IV) je ohranjen na desni strani doline na jugu v višini 610 m. Terase tega nivoja se potem znižajo polagoma na 580—600 m, končno pa na 560 m. Na levem bregu Ločnice je zastopan ta nivo v začetku doline prav tako v višini 610 m, potem pa se zniža na 580 m, nalkar se zopet dvigne na 600 m; proti izhodu doline se polagoma zniža na 580 m, končno pa na 560 m. Naslednji nivo (V) je na desnem bregu Ločnice zastopan v terasah v višini 560 m, nato 550 m, 520 m in končno 510 m. Na levi strani doline leži nivo najprej 550 m visoko, nakar se zniža na 540 m in končno na 520 m višine. Nižji nivo (VI) je ohranjen na desni strani Ločnice v višini 500 m, a se potem zniža na 480 m in končno na 440 m višine. Na nasprotnem bregu leži ta nivo pri Knapovžah v višini 500 m in se proti severu zniža na 440 m. Nadaljnji nivo (Vil) leži sprva 450 m visoko, potem v višini 440 m in končno na severu le še 580—560 m visoko. Na Sorškem polju odgovarja naslednjemu nižjemu nivoju terasa pri Goričanah (547 m), ki jo Ilešič prišteva III. nivoju ravninskih teras (1935, pp. 156—158). Še nižji nivo predstavljajo terasa med Drago, vasjo Soro in Dolom, terasi z Vašami in Presko (332 m) ter medanski klanec (324 m). Ilešič jih šteje k nivoju IV (1. c.). Nadaljnjemu nivoju pripada terasa pod Dolonu ki je za nekaj metrov nižja od prejšnje in pa 320 m visoka terasa pri Rakovniku. Najnižjemu nivoju odgovarja končno ravnina, ki leži ob Sori v višini 315 m. V Grabnu (tako imenujejo domačini dolino, ki se vleče od Preske proti Babnemu dolu) in v stranskih dolinah so posamezni nivoji mnogo bolje ohranjeni ka'kor v dolini Ločnice. Najvišji postpanonski nivo (I), ki je še bolj slabo zastopan, je ohranjen med Rogom in Jeterbenkom v višini ca. 740 m, vzhodno od slednjega pa v višini 720 m. Proti severu ga najdemo le še v 710 m visoki terasi. Nižji nivo (II) je ohranjen med Rogom in Jeterbenkom v višini 680—715 m in predstavlja kot preval dolinski nivo. Na vzhodni strani grebena Sv. Jakob—Martinj hrib se nadaljuje v 650 m visokih terasah. Na teh ležita zaselka Kozamernik in Ma-movec. Severno od Jeterbenka je nivo zastopan v ca. 640 m visokih terasah. Nad Sv. Jakobom na Petelincu pa imamo teraso v višini 620 m. Piroti severu in proti vzhodu se nivo zniža na 600 m. Na planoti Toškega čela pripadata temu nivoju obe suhi dolini; dolina v zahodnem delu planote leži v višini 580m in je lahno nagnjena proti severu, druga leži v vzhodnem delu 520 do 540 m visoko in se prav tako nagiba proti severu. V približno enaki višini (520—500 m) je nivo razvit tudi na Perci.4 Na Medanskem hribu najdemo nadaljevanje nivoja v višini 514 m (Velika trata). Terase nadaljnjega nivoja (III) leže prav na jugu v višini 640 m, proti severu pa se polagoma znižajo na 620—630 m, 600 m in končno na 580 m. Naslednji nivo (IV) je zastopan v ca. 560 m visokih terasah, ki se pri Studenčah (tako imenujejo domačini kraj, ki je na karti označen kot Studenčiče) znižajo na 540 m. Proti vzhodu se nivo zniža na 550—540 m, proti severovzhodu pa celo na 500 m. Na severnem pobočju Ravnika je ohranjen v 520 m visokih terasah. Na Perci leže terase tega nivoja v višini 480—490 m. Nadaljevanje nivoja najdemo v Črnem vrhu (482 m) in v 475 do 480 m visokih terasah okoli Velike trate. Na ozemlju okoli Žlebov, pod Sv. Jakobom (806 m) in Jeterbenkom, ki ga imenuje ljudstvo Podkraj, je ohuanjen nadaljnji nivo (V) v terasah, ki leže sprva 530 m visoko, nato pa se proti severu znižajo na 520 m in končno na 480—470 m. Proti 4 To iime je med domačini splošno v rabi. Razen tega sem slišal večkrat tudi naziv Pirčev hrib. Na jugoslovanski specialki je ta predel zaznamovan kot Bercetov hrib. vzhodu se nivo zniža na 460 m. Na severni strani Toškega čela so ohranjene terase tega nivoja v višini 450—460 m. V enaki višini je zastopan nivo na severnem pobočju Perce. Na Medanskem hribu nastopa v 450—460 m visokem slemenu. Naslednji nivo (VI) je v podkrajskem predelu zastopan v terasah, ki so sprva, to je na jugu 440 m visoke, proti severu pa se polagoma znižajo na 430 m, 420 m in končno na 400 m, oziroma celo na 390 m. Številni so vrhovi nad Presko v višini 390 do 400 m. Na pobočju Golega brda ustrezajo temu nivoju terase v višini 380—420 m. Na severni strani Toškega čela1 je ohranjen v 410—420 m visokih terasah, prav tako tudi na Perci. Na slemenu Medanskega hriba leže terase in prevali tega nivoja v višini 420—430 m, prav na severu pa je nivo ohranjen v okrog 400 m visokem slemenu. Nadaljnji nivo (Vil) je zastopan v terasah, ki so 400 m visoke in ki se znižajo proti severu na 370—380 m. Nad Presko imamo v tej višini poleg teras tudi prevale med višjimi nivoji. Na severni strani Toškega čela je nivo ohranjen v 400—410 m visoki terasi, medtem ko je na Perci terasa tega nivoja 360 m visoka. Na zahodnem pobočju Medanskega hriba so terase v višini 350—360 m bolj slabo zastopane. V 6evernem delu tega hriba pa leže na njegovem slemenu v višini 370—380 m prevali, ki jih je tudi uvrstiti v ta nivo. Terase nižjega nivoja predstavljajo že dolinsko dno v Grabnu, ki je na jugu 357 m visoko, proti severu pa se zniža na 343 m, 329 m in 319 m. Najnižjemu nivoju pripada ravnina ob Mavlovšici (na avstrijski originalki in na jugoslovanski specialki je ta voda označena kot Babišnica), ki je za nekaj metrov nižja od prej omenjenega nivoja. Končno je treba vzeti v razmotrivanje tudi še terase na vzhodnem pobočju Loških hribov, ki se spušča proti Sorškemu polju, ter na severnem in vzhodnem pobočju Polhograjskih dolomitov, ki visi proti Sorškemu in Ljubljanskemu polju. Te so v glavnem izdelek erozivne sile Save. Šele na ta način dobimo namreč zvezo s posameznimi terasami ostalih dolin in tako boljši vpogled v celotno morfogenezo, ki se je odigravala v postpanonu. Najvišji postpanonski nivo (I) leži pod Sv. Joštom v 790 do 810 m visokih terasah. Med Lavtarskim vrhom in Križno goro ima v ozkem slemenu višino 760—770 m. Na pobočju Lubnika se nadaljuje v višini 780 m. Pod Osolnikom je zastopan v 740 m visoki terasi, ki se zniža na 717 m v vrhu Homa. V Martinjem hribu onstran Ločnice pa doseže ta nivo le še višino 714 m. g Naslednji nivo (II) leži v višini ca. 720 m nad vasjo Javornik. Terase približno enake višine je najti tudi še dalje proti jugu. Nivo je dobro zastopan v Lavtarskem vrhu (723 m) in v planotasti Križni gori, kjer se zniža od 720 m na 700 m. Okrog Osolnika ga zasledimo v terasah in planotastih slemenih, ki so 650—690 m visoka, na desni strani Ločnice pa v vrhu Breznika (639 m). Nižji nivo (III) je severno in južno od Sv. Jošta ohranjen v terasah, visokih 640—(>80 m, na katerih leže vasi Pševo (zgornji del vasi), Javornik in Čepulje. Tudi vrh Šmairjetne gore (651 m) pripada temu nivoju. Na vzhodnem pobočju Križne gore je nivo ohranjen v višini 640—650—660 m. Nad Škofjo Loko je zastopan v 650 m visoki terasi, kjer leži vas Gabrovo. Okrog Osolnika, predvsem pa vzhodno in zahodno od njega, ga najdemo v 620 m visokih terasah, na severni strani Breznika pa v višini 600 m. Terase nadaljnjega nivoja (IV) so severno in južno od Sv. Jošta ohranjene v višini 590—(>00 m. Južno od tu najdemo na pobočju Križne gore nadaljevanje tega nivoja v višini 580 do 600 m. Zahodno od Škofje Loke je ohranjen v enaki višini. Severno in severovzhodno od Osolnika je nivo zastopan v 560 do 580 m visokih terasah, na severnem pobočju Breznika pa v višini 560 m. Na vzhodnem pobočju Medanskega hriba imamo nivo ohranjen v terasah, visokih 475—480 m. Naslednji nivo (V) nastopa južno od Sv. Jošta v višini 560 m. V tej višini leži tudi sedlo na Šmarjetni gori, ki deli glavni vrh (651 m) od stranskega vtrha, imenovanega Gradišče (592 m). Na vzhodnem pobočju Križne gore je izražen v višini 510—520m. Vzhodno od Škofje Loke so terase tega nivoja prav tako slabo ohranjene. Nad Suho se nadaljuje nivo v 540 m visokih terasah, severovzhodno od Osolnika pa leže terase v višini 520 m. Na severnem pobočju Breznika se nadaljuje nivo v višini 480—510 m, na Medanskem hribu pa je ohranjen v 450—460 m visokih terasah. Nadaljnji nivo (VI) je razvit južno od Sv. Jošta v 470 do 480 m visokih te/rasah. Na vzhodnem pobočju Križne gore je ohranjen v višini ca. 440—460 m. Vzhodno od Škofje Loke najdemo nadaljevanje tega nivoja v 460 m visokih terasah. Južno od Suhe se nadaljuje v terasah, ki leže na severnem pobočju Velike Hraste 450 m visoko. Severovzhodno od Osolnika leže terase v višini 440—450 m, prav tako na severnem pobočju Breznika. Na Medanskem hribu leži nivo ca. 400 m visoko. Terase še nižjega nivoja (VII) so razvite vzhodno in južno od Sv. Jošta v višini 420—440 m. Približno 430 m visoko leži se- dlo med Sv. Joštom in Šmarjetno goro. Na vzhodnem vznožju Križne goire leži ta nivo ca. 420 m visoko. V Kamnitniku je le še ca. 410 m visok. Zahodno od Škofje Loke je nivo ohranjen v višini 400 m. Na pobočju nad Gostečami, Drago in vasjo Saro je zastopan v višini 380—390 m, na sev. pobočju Breznika pa se nadaljuje v višini 360 m. Na vzhodnem pobočju Medanskega hriba so terase tega nivoja v višini 350—360 m razmeroma slabo ohranjene. Naslednji nižji nivoji pripadajo že ravnini Sorškega polja. Sorško polje (kot najširši ravninski nivo) se zniža od približno 400 m ob južnem vznožju pod Šmair jetno goro na 348 m pri Gorenji vasi. Hkrati je ravnina nagnjena v precejšnji meri proti vzhodu. Nad njo se dvigajo ostanki še višje terase, ki jo predstavljata Velika Dobrava in Smrekova Dobrava, ki se pa morfološko danes le slabo odražata od ostale ravnine. Temu naj-starejšemu ravninsJkemu nivoju odgovarja višina 384 m na Kam-nitniku. Če izvzamemo manjšo teraso, ki je razvita le nad Retečami in pod Gorenjo vasjo, sledi pod najširšim ravninskim nivojem takoj razsežnejša terasa, na kateri leže Stara Loka, Gode-šiče in Reteče. Ta terasa ima izredno strmo ježo med Godešičami in Zgornjo Senico. Pod Retečami moremo prav dobro videti, da sestoji ta terasa iz trdno sprijetega konglomerata, ki leži direktno na terciarni (oligomiocenski) sivici.5 Ježa je tu nad 20 m visoka. Drugje ta ježa ni tako visoka, ker nastopa vmes še nižja terasa. Na tej stoji na primer cerkev v Suhi. Onstran Sore je pod Gostečami, Dolom in vasjo Soro še nekoliko nižja terasa. Vsi ti ravninski nivoji so diluvialne starosti, medtem ko pripadajo ostali še nižji nivoji ob Sori že aluviju. Miocensko površje je sicer slabo ohranjeno, vendar nam v zadostni meri kaže, da je bilo podvrženo precej neenakomernemu dviganju. Sklepati tudi moremo, da predstavlja greben Porezen—Rlegaš zono najmočnejšega dviganja. Planotaisti teren v višini 1280—1350 m je od tu proti severu močno nagnjen. Pičli ostanki tega površja južno od tod (n. pr. Jelenk 1106 m) so znatno nižji, prav tako v skrajnem vzhodnem delu Loških hribov, čeprav upoštevamo pri slednjem tudi še primeren strmec. Višinska razlika med miocenskim in panonskim površjem je ob grebenu Porezen—Rlegaš največja; tu znaša ca. 250 m. Južno od tod na jelenski planoti doseže ta razlika komaj 100 m, v vzhodnem delu Loških hribov pa niti toliko ne. To dokazuje, da je bilo ozemlje podvrženo neenakomernemu dviganju že preti panonsko iziravnavo. 6 Natančnejša starost sivice še ni znana. Številne foraminifere, ki sem jih v njej našel, določuje prof. Liebus v Pragi. Ostanki panonskega površja leže na severu v jelovški planoti najviše. Kot sem ugotovil že pred leti, je planota tu po dveh prelomili razdeljena v tri dele, ki so bili različno visoko dvignjeni. Vzhodni in srednji del sta bila najviše dvignjena na severu, zahodni del pa na jugu (1937, p. 87). Južno od tod, v območju Selške doline, je panonsko površje mnogo nižje. V zgornjem delu doline je višinska razlika med njim in onim na jelovški planoti znatno večja kakor v spodnjem delu. To je pripisati pred višem dejstvu, da se je Jelovica ob prelomih tako neenakomerno dvignila. Pod vzhodnim irobom Jelovice leže ostanki panonskega površja 250—300 m niže. Pod tem robom poteka dislokacija, ob' kateri je vzhodno ležeči predel zastajal v dviganju. Zaradi manj odpornih kamenin (pretežno psevdoziljskih skrilavcev in peščenjakov) je bilo to površje v postpanonu razmeroma hitro razrezano po dolinah, tako da danes z ozirom na dobro ohranjeno in mnogo više ležeče poviršje na Jelovici niti malo ne vzbuja vtisa, da bi pripadalo v panonski dobi istemu površju. Med oljema Sorama je panonsko površje prav tako kakor miocensko najvišje ob grebenu Porezen—Blegaš, vendar sega na njegovi severni strani za dobrih 100 m više kot na južni. Proti vzhodu se površje polagoma zniža tako, da doseže na obeh straneh grebena, oziroma njegovega podaljška približno enako višino. Če zasledujemo panonsko površje proti zahodu, zapazimo, da se v šentviškogorski in sosednji šebreljski planoti zniža za skoraj 300 m. Od šentviškogorske planote se površje dvigne proti jelenski za okrog 300 m, nato se vzhodno od tod zniža v ledinski za približno 200 m, v slemenu Žirov^kega vrha pa se dvigne za dobrih 100 m. Šele severovzhodno od tod ostaja panonsko površje na večje razdalje v enaki višini. Sprva leže njegovi ostanki v višini 700 m, nato se polagoma dvignejo na 800 m in končno dosežejo nad 900 m višine. Do Ločnice se ta višina le za malenkost ziniža. Vzhodno od Ločnice in proti jugu pa se pričenja površje razmeroma naglo zniževati. V samotorski planoti doseže ponovno višino 700 m, v planoti Toškega čela 570 m, v Debelem vrhu pa samo še višino 530 m. Na podlagi tega moremo reči, da je postajalo dviganje od severa proti jugu in jugovzhodu čedalje slabotnejše. Večje višinske razlike na manjše razdalje se pojavijo le tedaj, če so se grude ob že obstoječih prelomih različno visoko dvignile. Predvsem velja to za sosednje ozemlje na zahodu in pa za predel od tu proti jugovzhodu, kjer imamo ohranjene večje planote. Če primerjamo nivoje na obeh straneh Ločnice, ne vidimo samo, da so na desnem bregu vsi znatno višji od enako starih na nasprotni strani reke, ampak tudi, da se ieti nivo na obeh straneh Ločnice nekako v sredi doline najbolj dvigne, potem pa polagoma pada proti izhodu doline. Višinska razlika med dvema nivojema je pri starejših nivojih mnogo večja kakor pri mlajših, medtem ko je pri najmlajših komaj še zaznavna. Kot je že uvodoma omenjeno, poteka po dolini Ločnice prelom. Ob njem je vzhodna stran zastajala v dviganju. Neenakomernost v dviganju pa se je javljala tudi v tem, da je bilo dviganje približno v sredi doline najmočnejše. Podobno opazimo tudi pri primerjavi nivojev na obeh straneh Mavlovšice in njenih pritokov, le da tu spričo večjega števila pritokov oziroma nivojev ob njihovih dolinah razmere na prvi pogled niso tako jasne. Tudi tu poteka, kakor je že zgoraj navedeno, prelom, ob katerem so planota Toškega čela in predel severovzhodno in vzhodno od nje v dviganju zastajali z ozirom na zahodu ležeče ozemlje. Pri tem nastane vprašanje, ali se je vršilo na našem ozemlju, ki ga križajo številne dislokacije, pravo dviganje, ali pa imamo opraviti tu morda le s premikanjem ob že obstoječih, poševno nagnjenih dislokacijskih ploskvah, kar bi pomenilo, da se je narivanje vršilo tod tudi še v najmlajših dobah. Pričakovali bi, da bo ozemlje najbolj dvignjeno v tistih predelih, kjer se je gruda po močno nagnjeni dislokacijski ploskvi narinila najviše nad sosednjo grudo. Predvsem bi bilo to ob črtah, kjer so dislo-kacijske ploskve odrezane od površja. Morda bi se dala na ta način, upoštevajoč tudi še zgoraj navedena dejstva, razložiti znatno višja lega jelov§ke planote od enako starega površja v območju Selške doline. Da pa imamo nedvomno opraviti tudi s pravim dviganjem (ki se je vršilo ob bolj ali manj navpičnih prelomih ali pa se je javljalo v obliki vzbočenja), nam dokazujejo številne globoko vrezane doline, kjer so pobočja na obeh straneh skoraj enako strma. Kolikor moremo presoditi po višinskih razlikah med posameznimi nivoji, je bilo dviganje v srednjem pliocenu najmočnejše, potem pa je polagoma pojenjalo. Ker je v Selški dolini razrvitih manj nivojev kot v Poljanski dolini, lahko sklepamo, da se je severni del Loških hribov dvigal skoraj zdržema, v kolikor pa je bilo tu dviganje prekinjeno po vmesnih fazah mirovanja, so bile slednje razmeroma kratke. Dviganju je bila podvržena tudi Ljubljanska kotlina (v našem primeru predvsem Sorško polje), le da je za dviganjem Loških hribov precej zastajala. To nam dokazuje dejstvo, da leži pri Retečah (pa tudi ob Savi v bližini smleškega mostu) na terciarni sivici diskordantno trdno sprijet konglomerat. Do začetka njegove sedimentacije je prevladovala tu denudacija, povzročena po dviganju ozemlja. Šele nato ise je, morda že proti koncu zgornjega pliocena, pričelo izdatno grezanje, nakar kažejo predvsem na debelo odloženi diluvialni sedimenti, starejši in mlajši zasip. Terase, ki sta jih v slednjem materialu izdelali Sava in Sora, pa nadalje dokazujejo, da se je v mlajšem diluviju pričelo ponovno dviganje, ki je bilo po vmesnih fazah mirovanja večkrat prekinjeno. O razvoju porečja v Loških hribih govori na podlagi morfoloških ugotovitev že Ilešič (1938, pp. 53, 56, 57, 63). V naslednjem razpravljam le o spremembah rečnega sistema, ki se nanašajo na vzhodni in jugovzhodni del obravnavanega ozemlja. Sklepati moremo, da je Sava v srednjem in precej časa tudi še v zgornjem pliocenu tekla od Podnarta naravnost proti jugu. Ostanek njene takratne doline je ohranjen še v sedlu med Sv. Joštom in Šmarjetno goro (ca. 430 m visoko). Terase na pobočju Loških hribov, ki ise spuščajo proti Sorškemu polju, so prav tako ostanki njene nekdanje struge. Seveda se Sora takrat ni izlivala v Savo na tistem kraju, kjer leže danes Medvode, ampak že v bližini današnje Škofje Loke. Verjetno je, da se je tu nekje izlivala v Savo sprva samo Poljanska Sora, medtem ko je Selščica tekla v srednjem pliocenu še naravnost proti vzhodu čez Križno goro in se je bržkone direktno izlivala v Savo. Nivoji na Križni goni izpričujejo, da je bila Selščica kmalu nato, še v srednjem pliocenu, najbrž po kakem sosednjem savskem pritoku, pretočena v Savo, pri čemer je začela ustvarjati Sotesko. Poljanščica se je priključila Selški Soiri v Škofji Loki, kjer se spaja z njo danes, verjetno šele pozneje, proti koncu pliocena. Nivoji nad Puštalom namreč kažejo, da je tekla Poljanska Sora poprej tudi naravnost proti vzhodu in se je tako izlivala v Savo precej daleč pod Škofjo Loko. Pod vplivom močneje poglabljajoče Kokre je bila Sava v najmlajšem pliocenu neposredno ali posredno preusmerjena proti vzhodu in je tako opustila svojo dotedanjo strugo. Njena naslednica je danes neznaten potok, ki teče skozi Bitenj in Žabnieo naravnost proti jugu v Soro. Ko je v diluviju Sava nanašala prod in ustvarjala s tem ravnino današnjega Sorškega polja, se je verjetno ponovno približala vzhodnemu obronku Loških hribov, a se je zopet kmalu umaknila proti vzhodu. To nam dokazuje v isto smer močno nagnjena ravnina Sorškega polja, predvsem pa diluvialna ilovica, ki je bila z vzhodnega pobočja Loških hribov naplavljena na njihovo vznožje v razmeroma širokem pasu od Škofje Loke pa skoraj do Stražišča. Če bi bila Sava obdržala svoj tek ob vznožju Loških hribov dalj časa, bi bila omenjeno diluvialno ilovico nedvomno odplavila, medtem ko je njena naslednica mogla vrezati vanjo komaj svojo strugo. Od mlajšega diluvija pa do danes je ostala Sava ujeta v svoji, ponekod do 50 m globoki debri. V vzhodnem delu Polhograjskih dolomitov vzbujajo pod-krajske vode pozornost s tem, da so v svojem zgornjem teku pretežno usmerjene proti vzhodu in se šele pozneje obrnejo proti severu, kjer se združene po več skupaj izlivajo v Savo. Številni prevali na Medanskem hribu pričajo, da so te vode tekle prvotno, to je v mlajšem pliocenu preko tega hriba naravnost proti vzhodu in se tam nekje izlivale v Savo. Pod vplivom neenakomernega dviganja, ki je bilo na jugu najmočnejše, proti severu pa čedalje slabše, so te vode deloma obrnile svojo smer proti severovzhodu in severu, deloma pa so jih pretočile vase in jih s tem tudi preusmerile močnejše vode. Predvsem naj omenim glavni potok v Grabnu, Mavlovšico, ki je imela v zgodnjem postpanonu svoj zgornji tek (morda celo izvir) še na planoti Toškega čela. Ni izključeno, da je bila takrait še pritok ene izmed voda, tekočih proti vzhodu. Ko je postala v mlajšem pliocenu močnejša, je polagoma pretočila vase druge vode in jih preusmerila proti severu. Po tako nastalem Grabnu se je Medanski hrib v precejšnji meri odcepil od ostalega dela Polhograjskih dolomitov. Graben je torej po svojem nastanku dosti mlajši od vzporedne doline, ki jo je ustvarila Ločnica in ki je tektonskega nastanka. Literatura. S. Ilešič, 1935, Terase na Gorenjski ravnini. Geogr, vestnik, 11. S. Ilešič, 1938. škofjeloško hribovje. Geogr, vestnik, 14. I'. Kos s mat, 1904 a, Überschiebungen im Randgebiete des Laibacher Moores. Comptes Rendus IX. Congr. geol. internat, de Vienne 1903, Wien, f. Kossmat, 1904b, Die paläozoischen Schichten der Umgebung von Eisnern und Pölland (Kraiin). Yhdl. geol. R. A. Wien. F. Kossmat, 1905, Uber die tektonische Stellung der Laibacher Ebene. Yhdl. geol. R. A. Wien. F. Kossmat, 1906, Das Gebiet zwischen dem Karst und dem Zuge der Ju-lischen Alpen. Jb. geol. R. A. Wien, 56. F. Kossmat, 1909, Das tektonische Verhältnis zwischen Alpen und Karst. Mitt. Geol. Ges. Wien, 2. I'. Kossmat, 1909, Der küstenländische Hochkarst und seine tektonische Stellung. Vhdl. geol. R. A. Wien. F. Kossmat, 1910, Erläuterungen zur geologischem Karte... Bischoflack und Idria. Wien. F. Kossmat, 1915, Die adriatische Umrandung in der alpinen F'altenre-gion. Mitt. Geol. Ges. Wien, 6. F. Kossmat, 1916, Die morphologische Entwicklung der Gebirge im Isonzo-und oberen Savegeibiet. Z. Ges. Erdkde. zu Berlin. N. Krebs, 1913, Länderkunde der österreichischen Ostalpen. Stuttgart. 1928, Die Ostalpen und das heutige Österreich. Stuttgart. M. Y. Lipoid, 1857, Bericht über die geologischen Aufnahmen in Ober-krain im Jahre 1856. Jb. geol. R. A. Wien, 8. W. P e n c k , 1924, Die morphologische Analyse. Stuttgart. I. Rakovec, 1957, Raizvoj terciarja pri Medvodah. Vesnik Geol. inst, kf-Jugoslavije, 5, Beograd. T. Rakovec, 1958 a, Izvest je o geološkem kartiranju lista „Ljubljana“ (1 : 75.000). Godišnjak Geol. inst. kr. Jugoslavije, Beograd. I. Rakovec, 1958 b, K nastanku Ljubljanskega barja. Geogr, vestnik, 14. A. Winkler, 1922, Geomorphologische Studien in mittleren Isomzo- und im unteren Idricatale. Jb. geol. B. A. Wien, 72. A. Winkler, 1924, Uber den Bau der östlichen Südalpen. Mitt. Geol. Ges. Wien, 16, 1925. A. Winkler-Hexmaden, 1956, Neuere Forschungsergebnisse über Schichtfolge’ und Bau der östlichen Südalpen. Geol. Rundschau, 27. Zusammenfassung. Beiträge zur Tektonik und Morphogenese des Berglandes von Škofja Loka und Polhov gradeč. In der vorliegenden Abhandlung befaßt sich der Verfasser mit der Erforschung des Gebietes, daß sich vom Jelovicaplateau bis zur Stadt Ljubljana (Laibach) erstreckt und im Norden -vom Ljubljanaer Becken, im Süden aber vom Ternowaner - Idrianer Bergland und vom Ljubljanaer Moor begrenzt ist. Der westliche Teil des Gebietes, das Bergland von Škofja Loka, deckt sich mit dem Flußgebiete der beiden Sora (Zeiern). Das erforschte Gebiet war seit dem Mitteljura, der größere Teil dessen schon seit Ende der Trias trockenes Land. Inwieweit dieses Gebiet bis zum Oberoligozän denudiert wurde, können wir einigermaßen aus den am Ostrande des behandelten Gebietes an mehreren Stellen noch erhaltenen oberoligozänen Basalkonglomeraten schließen. Diese bestehen fast überall, wo sie Vorkommen, aus Kalkgeröllen. Auch die gleichaltrigen Sandsteine sind vorwiegend kalkig. Es kann deshalb behauptet werden, daß die triassische Decke unseres Gebietes bis zum Oberoligozän größtenteils noch erhalten war. Auf Grund morphologischer Befunde konnte man feststellen, daß die miozäne Oberfläche einer ungleichmäßigen Hebung, die sich schon vor der pannonischen Verebnung vollzog, unterworfen war. Die stärkste Hebung fand im Kamme statt, der sich vcxm Porezen bis zum Blegaš erstreckt. Die Hebung des Gebietes im Postpannon wurde in der Richtung von Norden gegen Süden und Südosten allmählich schwächer. Die großen Höhenunter- schiede zwischen der pannonischen Fläche Jelovica und den gleichaltrigen Verebnungsresten im Bereiche der Selška Sora (Selzacher Zeier) sind vor allem der Tatsache zuzuschreiben, daß das Jelovicaplateau an den Verwerfungen ungleichmäßig gehoben wurde. Die um 250—300 m tiefer liegenden pannonischeji Verebnungsreste unter dem Ostrande des letztgennan-ten Plateaus sind mit der zurückgebliebenen Hebung dieses Gebietes /.u erklären. Wie man aus der Lage und dem Verlaufe der einzelnen Niveaus und Terrassen schließen kann, war die Hebung im Mdttelpliozän am stärksten, später begann sie abzuflauen. Da im Selzacher Tal wenigere Niveaus als im benachbarten Pöllander Tale entwickelt sind, kann man annehimen, daß die Hebung im nördlichen Teile des behandelten Gebietes beinahe ununterbrochen war. Sogar die sie unterbrechenden Ruhephasen waTen verhältnismäßig kurz. Auch das Ljubljanaer Becken war der Hebung unterworfen, die jedoch bedeutend schwächer war als jene des untersuchten Berglandes. Dafür spricht die diskordante Lage des festverkitteten altdiluvialen (an der Basis möglicherweise schon oberpliozänen) Konglomerates auf stark denudiertem tertiären Tegel bei Reteče und bei Smlednik. Bis zu seiner Sedimentation herrschte hier die Denudation vor, die durch die Hebung des Gebietes verursacht wurde. Erst später, vielleicht schon gegen Ende des Oberpliozäns, begann die Senkung, worauf mächtige diluviale Ablagerungen (unter anderem das obenerwähnte Konglomerat) hindeuten. Die von der Save und der Sora in diluviale Ablagerungen eingeschnittenen Terrassen weisen darauf hin, daß im jüngeren Diluvium wieder eine Hebung begann, die abermals von Ruhephasen unterbrochen wurde. Schließlich wird die Entwicklung des F'lußsystemes im östlichen und südöstlichen Teile des erforschten Gebietes verfolgt. Šolska geografija. Silvo Kranjec: Geografija v seminarskih vajah lanskega šolskega leta. V preteklem šolskem letu 1958/39 so bile za poskus uvedene seminarske vaje v VII. in VIII. razredu naših srednjih šol. Po doslej objavljenih poročilih lahko rečemo, da se je ta poskus kljub raznim pomislekom in oviram tako drugod, kot tudi pri nas dobro obnesel.1 Razumljivo in prav je, da je bila pri vajah povsod bolj ali manj v ospredju materinščina ter domača literarna, kulturna in politična zgodovina. Precejšnjega zanimanja je bila deležna tudi geografija. Vsakega geografa bo zanimalo, koliko in kako se je pri novih seminarskih vajah obravnavala njegova stroka, pri čemer je seveda upoštevati, da so mnoge teme posegale v različna področja in se ne dajo šablonsko uvrstiti v to ali ono stroko. Od 14 popolnih ozir. višjih gimnazij v Sloveniji, na katerih so bile seminarske vaje, samo na petih zavodih geografija ni bila nič udeležena; od 1 I. Mamuzič, Seminarske vežbe u polugodišnjim izveštajima direktora srednjih škola. Glasnik Jugoslov. Prof. dr. XIX, 649 sl. teh so trije v Ljubljani in dva v Mariboru. Izmed ostalih zavodov so 4 objavili poročila o seminarskih vajah v letnem. Izvestju, z drugih — razen enega — pa sem dobil neposredna poročila, za kar se dotičnim gg. kolegom na tem mestu najlepše zahvaljujem. Razveseljivo je, da je bilo pri vajah skoraj povsod v ospredju „neposredno doživljanje in samostojno delo učenčevo“, kot to zahtevajo tudi uradna Pravila o seminarskih vajah. Zato so vaje začenjale „s prirodnim in kulturnim krogom šole“ in obravnavale geografske in etnografske, gospodarske in socialne razmere domače pokrajine. Pogosto so bile združene z ogledi in izleti; ves seminar se je n. pr. s kolesi podal v dotični kraj, kjer je referent na mestu obravnaval razne podrobnosti. Za literarno podlago seminarskemu delu je navadno služila Melikova Slovenija, dalje so se uporabljale zlasti publikacije Socialno-ekonomskega instituta pa tudi Cvijičeva dela. Splošnih tem, oziroma tem, ki bi se nanašale na večje ozemlje, je bilo primeroma malo. Taki so bili n. pr. referati o alpinizmu, o naši obali in našem morju, o vasi na Balkanu, o klimi -v Sloveniji, o državnih rudarskih podjetjih in nekatera poročila o počitniških potovanjih po Jugoslaviji. Na nekem zavodu so obravnavali „Slovenijo v kartah od najstarejših časov do danes“; značilno aktualen je bil nekje referat o „naših rasah s posebnim ozirom na Srednjo Evropo". Zelo velik del seminarskih vaj je bil posvečen zgodovinsko-zemlje-pisnim monografijam posameznih krajev in pa etnografskemu proučavanju domačega okoliša in njegovih prebivalcev. Tako so učenci nabirali ledinska imena, zapisovali oznake za razno orodje, pripravili referate o .posameznih tipih naših kmečkih hiš in naselbin, o poljskem in gozdnem delu in orodju, o žagah in sirarstvu, o domačem obrtu, o narodni noši in ornamentu. Vse to so ponekod tudi ilustrirali s slikami in risbami in taki izdelki so se potem shranili v šolskem arhivu. Zanimivo je, da so se na nekem zavodu celo vadili v izdelovanju pisanic. Da so bile seminarske vaje res sodobne in življenjske, dokazuje veliko število referatov, ki so obravnavali domače socialne in gospodarske razmere. Sean spadajo n. pr. vaje s katastrskimi mapami, zlasti pa referati o agrarnem vprašanju in agrarni reformi, o izseljenstvu, o zemljiški posesti in problemih komasacije, o naraščanju prebivalstva in njega posledicah itd. V tej zvezi je značilen 'referat nekega učenca o „raziskavanju vasi X. v velikih počitnicah 1. 1938.“ Mnogi od teh referatov so se tikali krajev na naši severni meji in v narodnostno mešanem ozemlju in tako segali v tretjo glavno skupino vprašanj, ki so se obravnavala v lanskih seminarskih vajah. To so vprašanja naše narodne obrambe in maših narodnih manjšin onstran državne meje. Posebni referati so bili posvečeni n. pr. koroškim in rabskim Slovencem, kočevskemu ozemlju, narodnoobrambnemu delu v Prekmurju itd. Na neki ljubljanski gimnaziji so sistematično proučavali Prekmurje, kar je bila priprava za večjo počitniško ekskurzijo. Ta bežen pregled nam dokazuje, da so naši sedmo- in osmošolci že v prvem letu seminarskih vaj tudi na geografskem področju opravili dokaj resnega dela. Po pravici smemo upati, da bo nova ustanova vedno koristneje poživila pouk v naši srednji šoli; ravno geografski pouk v višjih razredih je tega morda bolj potreben kot kateri koli drugi. L u d o v i k Vazaz: O pouku matematične geografije v 5. razredu srednjih šol. Pouk matematične geografije je kakor v 1. razredu, tako na višji stopnji, v 5. razredu, najtežji. Težave niso samo v težki snovi in v metodični obravnavi, ampak tudi v tem, da učenci nimajo vedno dovolj jasnih, ali vsaj ne dovolj utrjenih matematičnih (geometrijskih) in fizikalnih pojmov, ki so pa neobhodno potrebni za razumevanje „matematične“ geografije. Pridružijo se še pomanjkljivosti besedila in slik v učbeniku, tako da mora učitelj pri nekaterih učnih enotah ubrati čisto svojo pot, brez ozira na učbenik. Iz lastne šolske prakse hočem navesti nekaj primerov, ob katerih sem naletel na največje težave, ter pokazati, kako se (po mojem) dajo premagati. 1. Oblika zemlje je krogla. — Ukrivljenosti zemlje v meridianu učenec samo po tekstu v učbeniku (str. I)1 ne more razumeti, posebno še, ker ni povedano, da je treba zvezde opazovati ob kulminaciji. Govoriti bi morali o premikanju kulminacijskih točk opazovanih zvezd z ozirom na zenit ali na horizont, ne pa kar tako o „premikanju zvezd“, ker pri tem pač najprej mislimo na vsakdanje premikanje po nebesnem svodu. Zato je najbolje, če opazujemo severnico oizir. severni tečaj in pokažemo z risbo, da bi bila tečajna višina ob potovanju proti severu ali jugu vedno enaka, če bi bil meridian premica, da pa se na ukrivljenem meridianu proti severu veča, proti jugu pa manjša.2 Tako je šele razvidno, da mora biti krivina enakomerna, če enakim razdaljam na meridianu odgovarjajo enake spremembe tečajne višine. Tako dokazovanje je tudi zato priporočljivo, ker bo učenec pozneje laže razumel dokaz, da je zemljepisna širina enaka tečajni višini. Podobno je treba tudi z risbo pokazati, kako bi padali sončni žarki na zemljo, če bi bila ravna plošča, in kako nastane razlika v času, ker kroži sonce okoli zemeljske krogle. (Risba naj predstavlja prerez zemlje v ekvatorju, torej sončno pot ob ekvinokciju.) Šele s pomočjo slike se da pokazati, da je ukrivljenost v vzhodno-zahodni smeri enakomerna, če enakim potem odgovarjajo enake razlike v času. 2. Dokaz za sfero id n o obliko zemlje. — Analiza naloge pokaže, da je treba dokazovati najprej na mirujoči, potem pa na vrteči se popolni krogli; kajti iz samega dejstva, da je zaradi pojava sredo-bežne sile težnost na ekvatorju manjša kot na tečaju, še nikakor ne sledi „nujno“ (gl. učb. str. 2), da je zemlja siploščena, kajti isto bi opazovali tudi. če bi bila zemlja vrteča se krogla. Po mojem je treba postopati takole: Najprej pokažemo, da bi morala biti na zemeljski površini, če bi bila zemlja popolna mirujoča krogla, jakost težnosti, ki se meri z nihalom, povsod enaka, ker so vse točke enako oddaljene od težišča v središču zemlje, in da bi bila smer težnosti, ki jo določamo s svinčnico, povsod natančno radialna. Nato si mislimo kroglo v rotaciji in opazujemo pojav sredobežne sile, ki deluje težnosti nasproti in jo torej zmanjšuje, in sicer na ekvatorju s celotno jakostjo, na točkah med njim in tečajema pa z radialnimi komponentami, ki se do tečajev enakomerno zmanjšujejo na nič, tako da je tam težnost nezmanjšana. Jasno je torej, da se mora na vrteči se krogli zaradi enakomernega naraščanja težnosti od ekvatorja 1 Bohinec-Kranjec-Savnik, Občni zemljepis za viš. r. sr. š. 2 Seveda je treba prej pojasniti, da padajo svetlobni žarki iz neskončne daljave vzporedno med seboj na zemljo. do tečaja sekundno nihalo enakomerno daljšati. Sedaj pa pride ugotovitev» da so natančna merjenja s sekundnim nihalom pokazala, da je to naraščanje težnosti ozir. daljšanje sekundnega nihala večje, kakor so to preračunali za kroglo; torej mora biti še drug vzrok. Ta vzrok je v tem, da smo na tečaju bliže središču zemlje kot na ekvatorju; meridian torej ne more biti krog, ampak elipsa, kakor nam to kaže sl. 1 v učbeniku. (Na sliki je treba pod R označiti presečišče med elipso in polume-rom n. pr. z B, da lahko pokažemo BS < MA.) Obliko zemlje si predstavljamo geometrijsko nastalo kot rotacijski elipsoid, čigar prerezi skoz krajšo os, t. j. meridiani so elipse, ne pa krogi. Skrajšanje nihala za celih 5,2 mm pa je vsota dveh komponent (3,4 mm + 1,8 mm). Šele nato vzamemo nalogo čisto fizikalno in spomnimo na poizkus z obročem na centrifugalnem stroju. Ko je zemlja bila še dovolj plastična, se je zaradi sredobežne sile sploščila podobno kakor obroč. 3. Prava oblika zemlje je geoid. Po mojem izkustvu se geoid učencem na tej stopnji sploh ne da dobro razložiti samo z govorjenjem o kopičenju iin defektu mas, z različno gostoto plasti itd., ker je za to potrebno globlje poznavanje geofizike. Zato mislim, da se naj geoid sploh izpusti, saj so tudi njegove razlike od sferoida tako malenkostne, da pridejo v poštev samo pri najnatančnejšem merjenju meridianov in paralelov, kar pa za nestrokovnjaka nima pomena. Če pa že moramo radi popolnosti obravnavati tudi geoid, tedaj se omejimo samo na definicijo geoida kot ploskve, na kateri stoji smer težnosti povsod pravokotno, ter na njegovo ponazoritev s sliko (sl. 2 v učb.); v pojasnilo samo navedimo (brez nadaljnje razlage) nepravilno porazdelitev težnosti po zemeljski površini, ki ima svoj vzrok pač v neenaki porazdelitvi bolj ali manj gostih mas v notranjosti zemlje. 4. Merjenje velikosti zemlje. — Če hočemo razložiti, kako se meri velikost zemlje, moramo najprej ugotoviti, da zadostuje, če izmerimo samo meridianski lok ene širinske stopinje (princip „merjenja širinske stopinje“). Treba je torej vedeti, kako daleč od začetne točke merjenja sega na krajevnem meridianu 1 šir. stopinja. Tu je neobhodno potrebno s primerno risbo dokazati, da je zemljepisna širina enaka višini tečaja in da torej odgovarja eni širinski stopinji ena stopinja razlike v tečajni višini. Na ljuiblj-anskem meridianu sega 1° šir. v zračni črti od Ljubljane do blizu mesta Krka na otoku Krku. Če učencu to predočim, tedaj bo šele dobro razumel princip merjenja, ki mu ga z Eratostenovim merjenjem ne morem pojasniti. Spoznal pa bo tudi težave takega merjenja, ker je treba meriti nad 100 km dolgo zračno črto, kar se da najbolje izvršiti v kolikor toliko ravnem terenu (zato prvo merjenje Paris—Amiens) in sicer z uporabo natančnih geodetskih instrumentov ter s posebno metodo triangulacije. Če dobi učenec tako nekaj pojma o triangulacijskem merjenju zemeljske pow&i-ne sploh (triangulacij-ska znamenja!), je to več vredno, kakor pa če mu razlagamo Eratostenovo merjenje, ki je samo zgodovinskega pomena in se lahko sploh izpusti, zla-ßti še, ker v učbeniku (str. 4 in 5) tekst ne odgovarja popolnoma sliki in ne podaja razlage gnomona (kotov x in x' na sliki sploh ni označenih). Sedaj je treba z risbo meridianske elipse še pokazaiti, da morajo biti širinske stopinje bliže tečaju daljše, ker je tam ukrivljenost elipse manjša, bliže ekvatorju pa krajša, ker je tam ukrivljenost večja. S tem se skladajo tudi meritve. Če nismo tega prej razložili, nima smisla tabelarično navajati različne dolžine poldnevniških stopinj, kakor dela to učbenik na str. 5. Pri tej pri- liki še opozorim na tabelo vzporedniških stopinj istotam, kjer bi se naj navedla še dolžina stopinje na 60. vzporedniku, ker je enaika ravno polovici ekvatorske stopinje (učenec pričakuje to na srednjem, 45. vzporedniku). Če smo obravnavali geoid, je treba vsaj opozoriti, da se s tem merjenje zemlje še posebno komplicira in oteži, ker ne meridiani ne paraleli niso več geometrijsko določljive krivulje. Mislim, da se s takim obravnavanjem težke snovi, kakor sem ga skušal pokazati na nekaterih primerih, izognemo nevarnosti praznega verbalizma. Tej nevarnosti povprečni učenec le prerad podleže in skuša potem z naučeno besedo nadomestiti resnično razumevanje. Mislim pa tudi, da je bolje, to ali ono preveč težko stvar sploh izpustiti, kakor pa jo obravnavati le nepopolno. Tudi pri tej priliki ne smemo prezreti težav, ki jih povzroča učni načrt za geografijo v višjih razredih. Ta predvideva matematično geografijo, s katero bi se moral pouk v obči geografiji začeti, šele naknadno za VI. r. v zvezi s kozmografijo. Za V. r. pa zahteva učni načrt le nekaj osnovnih podatkov kot nekak površen uvod v občo geografijo. Ta tesni okvir je naš učbenik že sam prekoračil, očividno z namenom, da bi podal čim bolj zaokroženo sliko. France Planina: Zemljepisne učne knjige v slovenskih meščanskih šolah. Za pregled o zemljepisnih učnih knjigah sem izmed 51 državnih in zasebnih slovenskih meščanskih šol lahko upošteval 48 šol. Med njimi je nekaj takih, ki so bile ustanovljene v zadnjem času in imajo šele po en razred ali dva. Vsi podatki veljajo za sedanje šolsko leto 1939./40. V I. razredu uporablja letos 29 meščanskih šol novi Zavrlov Zemljepis za I. razred meščanskih šol. Na splošno je ta knjiga dobro sestavljena in se odlikuje po nazornosti in preglednosti. Slik in skic ima mnogo več (119) kot podobna Kranjčeva in Vazazova knjiga za srednje šole (73). Snov je zadostno in razumljivo obdelana ter lepo razvrščena. Ob odstavkih je na robu označena vsebina, strokovni izrazi in imena v besedilu pa so debelo tiskana. Na začetku poglavij in odstavkov so različna vprašanja, ki navajajo učenca na samostojno opazovanje in premišljevanje. Ponekod Sikuša knjiga tudi vzgojno vplivati, n. pr. v odstavku o povezanosti človeškega dela. Knjiga ima pa tudi več pomanjkljivosti. Tu in tam omenja pojave, ki jih pusti brez razlage, n. pr. da je med smerjo kompasove igle in poldnevnice razlika, ki se celo menja po krajih in času. Take nerazložene ugotovitve učenca samo begajo in izzivajo nepotrebna vprašanja. Isto velja za opozorilo, da imata lunina krajca obliko D in C. Če knjiga še dalje mnemotehnično ne pomaga, je to opozorilo za učenca brez haska, saj D in C ravno tako lahko zamenja kot desno in levo osvetljeno četrtino. Pojem podnebja omenja knjiga na več mestih (podnebni pasovi, pogoji za življenje živalstva), nikjer pa ne pove, kaj je podnebje. Poglavje o klimatologiji namreč ni v učnem programu za I. razred meščanskih šol. Nekatere definicije niso pripravno podane, n. pr. „ako povemo, koliko stopinj je kraj oddaljen od ekvatorja, smo določili zemljepisno širino“. Definicije naj učna knjiga tako podaja, da jih učenec takoj lahko uporabi za odgovor na vprašanje, kaj je to in to! Pri kartografiji knjiga sicer našteva najvažnejše projekcije, nikjer pa ne opozori učenca, da je začetek in osnova za risanje zemljevida geografska mreža. V odstavku: „Kako se rišejo zemljevidi“ omenja le različne barve. Kartografija tudi ni uvrščena na pravem mestu, ker pride na vrsto šele po oro- in hidrografiji. Logično je, da naj učenec že pozina zemljevid, ko ga mora uporabljati. Saj tudi učni načrt predvideva kartografijo med matematičnim delom in poglavjem o oblikovitosti celin. V odstavku o pogojih rastlinskega življenja so našteti svetloba, toplota, vlaga, tla in veter, vrh tega pa še nadmorska višina. Različne višine vplivajo na rastline le zaradi spremembe prej navedenih činiteljev. — Pri opisu človeštva se drži knjiga razdelit-ve na pet glavnih plemen. Slike so tehnično zelo različno izdelane. Nekatere so črtkane, druge punktirane, tretje pa pokrite ploskovno. Kontinenti, ki so punktirani in brez vsake črte (sl. 87. in 88.), niso videti zaključeni in kompaktni. Na sliki obzora med gorovji se ne da spoznati, da pogled obseže tudi del gorovij. — Precej primitivna je sl. 11., kjer opazovalec določa po senci severno točko obzora, gleda pri tem skozi ušesa dveh razmaknjenih šivank, iz hribovske cerkve pa prihaja glas opoldanskega zvonenja. Podobno je tudi na sl. 5. — Slika 13. kaže sončne loke tako, da ni videti prostorne globine in se zdi, da se loki sečejo. Boljša je slika sončnih vzhajališč, a tudi na njej sončni loki niso vzporedni. — 15. slika „Tako se vidi z obale prihod ladje“ je napačna. Srednja ladja, ki se vidi (po veliki razdaj ji med jamboroma) v precejšnji bližini, ima viden le sprednji del, medtem ko je njen zadnji del pod obzorom. Tako bi se ladja videla, če bi se morska površina dvigala v nekako sleme in hi se ladja vzpenjala ravno čez to sleme. — Sončni žarki so na mnogih slikah narisani zelo masivni, povratniki in tečajniki celo kot pasovi (sl. 18.—20., 29. —32.) — Pod sl. 22. „Če bi stala zemeljska os pravokotnostoji opombar „vse leto bi imeli pomlad.“ Kdo? Ali tudi kraji na ekvatorju? Ali je sploh mogoče govoriti o pomladi, če ,ne bi bilo nobenih sprememb v letnih časih? — Sliki 75. in 76. kažeta donavsko rečje in porečje. Če je rečje narisano brez ozemlja, naj bi bilo porečje narisano brez vodovja. Tako bi učenec res že po slikah bistveno ločil ta dva pojma. Namesto „rečje“ bi bilo bolje uvesti izraz „rečna mreža“, da bi učenci podobnih izrazov ne zamenjavali. — Nekatere slike so pa dobre in zelo povečajo vrednost knjige (vrste izlivov, primerjave najvišjih gora, oblike kopnega, vzpetosti itd.). Knjiga ima tudi nedoslednosti v izrazih in jezikovne nepravilnosti. Poleg „stopinje“ piše n. pr. „stopnjo“. Pri pogojih za razširjanje živalstva govori o temperaturi ( = toplini!), pri rastlinstvu pa o toploti. Uporablja izraze: tekom, postal, povprečnica (=poprečnica), na šoli (=v šoli), proti Zapadu itd. „Po postanku so jezera različnega izvora“ je pleonazem — Vsak pisec učne knjige bi moral dati rokopis pregledati kakemu dobremu stilistu in slovničarju ali pa naj bi prosvetni svet določal posebne ocenjevalce tudi za jezikovno stran knjige. Kajti čudna neskladnost pouka je, če se učitelj slovenščine trudi, da bi učence odvadil napačnih izrazov (n. pr. „tekom“), v učnih knjigah drugih predmetov pa stoje taki izrazi celo debelo tiskani v naslovih! V 16 šolah so v rabi Radivojevičevi Osnovni pojmi zemljepisa za I. razred meščanskih šol. Slovensko besedilo te knjige je priredil P. Flere, izšla je v založbi Jovanovičeve knjigarne v Beogradu 1. 1937. Zelo je podobna Radivojevičevi knjigi za srednje šole, ki jo je prevedel K. Prijatelj in je bila nekaj let v rabi skoraj na vseh slovenskih gimnazijah. Razen malega obsega in mnogih ilustracij nima Radivojevičeva knjiga nobenih posebnih odlik. Pomanjkljiva je pa v več ozirih. Z novimi zemljepisnimi pojmi učenca ne seznanja ob bližnjih zgledih, ampak ob oddaljenih, kar ni čudno, ker je knjiga le prevod. Kot prvi zgled za gorovje je naslikam Prenj, za sotesko Sičevačka soteska, za močen izvir je zgled pobran celo v Skalnem gorovju. Tudi z izrazi ne more biti slovenski učenec zadovoljen. Tu in tam stoje tuj!ke brez domačega izraza (erupcija, erozija, mineral), čeprav prvošolcem meščanskih šol še ne morejo biti znane. Nekaterim besedam se pozna srbski izvor (oddvojen, Židje so mojzijervci itd.). Na idealiziranem zemljevidu, ki naj pokaže različne situacijske znake, stoje napisi: grad, varoš, varošica, trgovište, selo, zaselak in more. Mnogim jezikovnim napakam je vzrok stavčevo neznanje slovenščine, n. pr. ožima nam. ožina, kralj nam. kraji, atlanski, globje, milionov, pod pianinom itd. Slike so večji del zelo preproste in neprimerne za današnji čas, ko so tudi dijaku dostopne različne lepe ilustracije iz domačih in tujih dežel. Knjižica tudi ni brez stvarnih in metodičnih napak. Tako n. pr. govori o „belcu ali indoevropejcu“, kot bi bila to dva izraza za isti pojem. Državnih oblik in razdelitve države nikjer ne razloži, kljub temu pa navaja prebivalstvo naše države po banovinah. V II. razredu uporablja 29 meščanskih šol Fleretov prevod Radivo-jevičeve knjige: Izvenevropski kontinenti, ki je izšla istega leta in pri isti založbi kot ona za I. razred. Ilustracije so pa v tej knjigi lepe in bolj sodobne. Tudi omenjenih pomanjkljivosti ima manj, ker so pač v njej opisane čisto tuje dežele. Tudi za III. in IV. razred meščanskih šol je R a d i v o j e v i c izdal knjigi: Zemljepis Evrope od n. Kraljevine Jugoslavije, a v slovenščino nista bili prevedeni. Vendar ju letos uporabljajo tudi slovenske meščanske šole (7 odn. 3), ker sta pač odobreni za vso državo. Kako se učenec doma uči iz take knjige, ko ne pozna niti pomena vseh izrazov, pa menda nekaterim učiteljem ni mar. V prvih treh razredih je ostal kot pomožna knjiga tudi Finkov Zemljepis za meščanske šole. Izšel je 1. 1929. v Mariboru in je imel še v lanskem šolskem letu veljavno odobrenje, ne ujema se pa več z učnim programom. Kot posebnost naj še omenim, da je neka slovenska meščanska šola za II. in III. razred predpisala Ratkovičev Zemljopis za II. odn. III. razred gradanskih škola. Druge šole, ki ne uporabljajo omenjenih knjig, napisanih posebej za meščanske šole, si pomagajo s knjigami za srednje šole (Kran jec-Vaz-zaz: Osnovni pojmi — 1 šola, Bohinec-Savnik: Izvenev-ropski kontinenti — 13 šol, Prijatelj-Bohinec-Savnik: Evropa — 30 šol, Bohinec-Miklavčič-Savnik: Kraljevina Jugoslavija — 21 šol, Orožen: Zemljepis kraljevine Jugoslavije — 20 šol.) Zemljepisna snov v meščanskih šolah se namreč zelo ujema s snovjo, ki je predpisana za nižje razrede srednjih šol. Tudi ministrski razpis P. Št. 36930 od 17. septemlbra 1932 je dovoljeval, da se uporabljajo v meščanskih šolah učbeniki, ki jih je ministrstvo prosvete odobrilo za srednje šole, če le ustrezajo učnemu načrtu meščanskih šol. Toda že 17. februarja 1933 je bilo to dovoljenje razveljavljeno z novim razpisom P. št. 42.891. Novi „postopek pri odločanju o učbenikih“ (IV. št. 5078 od 11. maja 1939) pa spet izrecno poudarja, da se smejo uporabljati samo oni učbeniki, ki jih odobri ministrstvo prosvete za uporabo v tisti šoli. Po teh določilih je torej srednješolskim zemljepisnim učbenikom, ki so sicer dobri in ustre- zajo tudi meščanskim šolam, usojeno, da se umaknejo iz meščanskih šol, če ne dobe za te šole posebnega odobrenja. Ali je taka specializacija iz peda-goško-didaktičnih razlogov res potrebna, je veliko vprašam je. Vsekakor bi skupne učne knjige za sorodne vrste šol omogočile večjo naklado in s tem lepšo in sodobnejšo opremo, obenem pa še nižjo ceno posamezne knjige, kar bi zlasti starši z veseljem pozdravili. Obzornik. Obrh Kolpe. Društvo za raziskavanje jam v Ljubljani je napravilo v juliju 1958. izlet k izviru Kolpe pri Osilnici. Prof. dr. Brodarju, ki je dal pobudo za ta izlet in se ga tudi udeležil, je nekdo pripovedoval, da je videl pred 50 leti v jami tik nad izvirom Kolpe risbo slona. Za to risbo je dr. Brodar do- Društvo za raziskavanje iam w a) Tločrt b) Prerez Vrelo Kolpe pri Osilnici. mneval, da bi mogla biti prahistorična slika mamuta. Omenjene jame in seveda tudi slike nismo našli. Vendar izlet ni bil brez uspeha, ker je bil pri tej priliki raziskan izvir Kolpe. Kolpa izvira 4 km južno od Osilnice, v višini 313 m na levi strani velike doline, ki se vleče od izvira še 4 km dalje proti jugu. V levi rob te doline je vrezana do 200 m dolga zagatna dolina, ki jo na koncu v polkrogu zapirajo nad 150 m visoke stene. V tem kotlu leži malo jezerce, iz katerega izvira Kolpa. Jezerce je do 5 m globoka okroglasta kotanja s premerom 40 m. V sredi prozorne, lepo zelene vode sta dva temna, skoro črna tolmuna. Zahodni tolmun je podolgovat v dinarski smeri ter meri po daljši osi 25 m, širok pa je 7 m. Drugi tolmun v sredi jezera je nepravilne okroglaste oblike s premerom 25 m. Oba tolmuna sta silno globoka. V prvem je doseglo grezilo dno šele v globini 67 in 75 m, v drugem pa iried 55 in 57 m. Globino smo merili na 20 mestih z vrvico, ki ima značke na vsakih 5 m tako, da napaka ne more biti večja kot 1 m. Stene obeh tolmunov so do iglobine 15 m, kolikor je bilo videti, navpične ali pa celo previsne. Pa tudi v globini so vsaj navpične, ker se ni grezilo do dna nikjer zataknilo. Oba tolmuna ali pravilneje ogromna vodnjaka sta verjetno v globini v zvezi, kar pa ni mogoče ugotoviti. Vidnega toka vode ni bilo; vendar bi se moglo po komaj opaznem zanašanju čolna h kraju sklepati, da se voda v obeh vodnjakih prav polagoma dviga iz globine. Za časa povodnji pa vre po pripovedovanju domačinov s kupom iz obeh tolmunov, posebno iz zahodnega. To izredno globino Kolpinega obrha (Vaucluse v Franciji je globok le 50 m), je mogoče razložiti le z geološkimi in tektonskimi razmerami tega predela. Dno velike antiklinalne doline južno od Osilnice tvorijo nepropustni karbonski skladi, ki vpadajo na obeh straneh pod robovi visokih kraških planot v globino. Hidrografsko zaledje Kolpinega obrha je skoro gotovo 900 m visoka kraška planota, ki se vleče do Risnjaka. Vodne množine s tega področja so torej dovolj velike in imajo tak hidrostatski pritisk, da so pri dviganju ob nepropustni karbonski steni izoblikovale vodnjake tolikih dimenzij. Šerko. Toplica v jami. Poleti 1936. so bili člani društva za raziskavanje jam v Ljubljani povabljeni na grajščino Klevevž pri Zbu,rah na Dolenjskem. Gospodar je namreč opazil, da ima na žagi pod gradom, ki jo žene potok Radulja, zadnjih 15 let vedno manj vode. Hotel je vedeti, kaj se bi zgodilo, če bi zazidal jamo pri žagi, iz katere teče voda, ki uhaja više v zemljo. Raziskavanje zanimivih hidrografskih prilik ni imelo sicer nobenega praktičnega uspeha, pač pa so bili pri tej priliki odkriti topli izviri v jami pod gradom. Potok Radulja začne izginjati že en kilometer nad Klevevžem v razpokah apnenca v strugi ter teče le v višji vodi skozi ozko in strmo sotesko zapadno od gradu na ravnino proti Zburam. Tudi potoček, ki priteče s severa od Celevca, ponikne v aluvijalnih ponorih kakih 800 in severno od gradu. Čeprav je na kartah vrisano nadaljevanje tega potočka do Radulje, ni pod ponori niti suhe struge! Na zapadni strani pod gradom je prav kratka pa divja soteska, skozi katero teče v visoki vodi Radulja. Tam, kjer se odpre soteska nad ravnico, sta v levem bregu dve jami druga nad drugo. Zgornja je do 3 m visoka in do 2 m široka suha razpoka, ki vodi 80 m daleč proti severu. Pod njo je večja jama, iz katere teče močan potok v strugo Radulje. Par metrov od vhoda je v jami malo jezerce, čigar gladina je 8,5 m pod dnom zgornje jame. Voda priteka skozi nedostopen sifon pod steno na desni strani jame, odteka pa v Raduljo skozi skalovje, ki deloma zapira vhod v jamo. Temperatura votle je bila pri izlivu iz jezerca 16,3° C, pri sifonu pa 16,6° C, ikar je za podzemne vode nenavadno mnogo. Na drugi strani podzemskega potoka in jezerca, ki zavzema celo širino jame, je krateh suh rov, ki se deli v več z ilovico zadelanih razpok. Tukaj, 60 m od vhoda v jamo, je par luž tople vode, ki pritoka s pritiskom skozi luknje v steni in v ilovici ter odteka skozi neprehodne razpoke proti izhodu jame. Temperatura vode je bila 21,2° C. Skoro gotovo priteče voda dz Radulje in Celevca v jami zopet na dan. kjer se v nedostopnih rovih meša s toplico, ki izvira na koncu jame. S tem je .pojasnjena tudi nenavadna toplina vode v jezercu. Kraški izvir v Kle-vevžki jami je torej zelo nenavaden primer obrha in toplice hkrati. Kakih 100 m južno od toplice v jami je na desnem bregu, ravno nasproti obeh jam, obzidan izvir tople vode s temp. 21° C. Obe toplici sta verjetno v neposredni medsebojni zvezi, s šmarješkimi toplicami, ki leže 4,5 km južneje, pa imata morda isto tektonsko zasnovo. Šerko. t Franz Kossmat, geolog in paleontolog, ki je bil po svojih številnih in temeljitih delih znan malone po vsem svetu, je po daljši bolezni umrl t Leipzigu 1. decembra 1958. Ker pri študiju geologije slovenskega ozemlja znova in znova naletimo na njegovo ime, je prav, da se z njegovim življenjem in delom podrobneje seznanimo. Bil je sicer po rodu tujec, vendar je njegovo ime zaradi številnih razprav z našega ozemlja pri nas že zdavnaj udomačeno. Rojen je bil 22. avgusta 1871 na Dunaju, kjer je obiskoval ljudsko šolo, realno gimnazijo in univerzo. Na slednji je poslušal najprej zgodovino in geografijo (pri A. Pencku), v drugem letu pa se je posvetil naravoslovju, predvsem geologiji in paleontologiji. Njegovi učitelji so bili tedaj E. Suess, Reyer, Wähner in Waagen. Leta 1894. je bil promoviran in je takoj nato postal Suessov asistent v geološkem institutu dunajske univerze. V naslednjih letih je sodeloval kot volonter tudi pri geološkem kartiranju, ki ga je vodil državni geološki zavod. Leta 1897. je bil nastavljen pri slednjem kot sekcijski geolog, in sicer v svojstvu praktikanta, 1899 so ga imenovali za asistenta pri zavodu, 1901 pa za adjunkta. V naslednjem letu se je habilitiral na dunajski univerzi za geologijo in je postal privatni docent. Od leta 1905. dalje je predaval tudi na visoki šoli za poljedelstvo. Leta 1909. je dobil naslov izrednega profesorja. Medtem pa je seveda vršil še vedno svojo redno službo v državnem geološkem zavodu. Leta 1911. je bil poklican za rednega profesorja za mineralogijo in geologijo na tehniško visoko šolo v Gradcu. Ko je dobil dve leti pozneje vabilo, da prevzame redno profesuro za geologijo in paleontologijo na graški univerzi in enako mesto na univerzi v Leipzigu, se je odločil za slednje. Istočasno je postal ravnatelj saškega deželnega geološkega zavoda, kjer je vodil kartiranje Rudogorja in ga tudi zaključil po povsem modernih smernicah. Vsega njegovega dela tu podrobno ne moremo opisovati, omenimo naj le ono, kar se nanaša na naše kraje. Kot član državnega geološkega zavoda na Dunaju je bil najprej dodeljen geološki sekciji, ki jo je vodil takratni ravnatelj zavoda G. Stache. Ta je tedaj kartiral severno Istro in tržaško okolico. \ poletju 1895. je Kossmata pripravljal na geološko kartiranje v kraškem in flišnem terenu na skupnih ekskurzijah v okolici Sežane, Razdrtega in Vipave. Ker je mladi volonter že v začetku pokazal izredno sposobnost, mu je Stache še isto poletje poveril geološko kartiranje specialke Ajdovščina — Postojna, ki ga je v naslednjih poletjih nadaljeval in zaključil 1898. O svojem zanimivem delu je javnost sproti obveščal (Vorläufige Bemerkungen über die Geologie des Nanosgebietes. Vhdl. geol. R. A Wien. 1896; Uber die geologischen Verhältnisse der Umgebung von Adelsberg und Planina. Ibidem, 1897; Die Triasbildungen der Umgebung von Idria und Gereuth. Ibidem 1898; Uber die geologischen Aufnahmen im Tarnowaner Wald. Ibidem, 1897; Erläuterungen zur geologischen Karte d. SW-—Gruppe, Nr. 96, Haidenschaft — Adelsberg, Wien, 1905). Ko je zaključil svoje prvo kartiranje, se je še istega leta posvetil podrobnemu raziskovanju idrijske okolice, ki ga je zavoljo znamenitega živo-srebrnega rudnika posebno zamikala (Uber die geologischen Verhältnisse dos Bergbaues von Idria. Jb. ^eol. R. A. Wien, 94, 1899). Že naslednjega leta (1899) mu je bilo poverjeno geološko kartiranje specialke Škofja Loka— Idrija, ki ga je dokončal v poletju 1903. Tu je naletel na še težavnejše probleme, ki jih je prav tako uspešno obravnaval v številnih razpravah (Das Gebirge zwischen Idria und Tribuša. Vhdl. geol. R. A. -Wien, 1900; Geologisches aus dem Bačatale im Küstenlande. Ibidem, 1901; Das Gebirge zwischen dem Bačatale und der Wocheiner Save. Ibidem, 1905; Die paläozoischen Schichten der Umgebung von Eisnern und Pölland in Krain. Ibidem, 1904; Das Gebiet zwischen dem Karst und dem Zuge der Julischen Alpen. Jb. geol. R. A. Wien, 56, 1906; Erläuterungen zur geologischen Karte d. SW— Gruppe, Nr. 91, Bischoflack—Idria, Wien, 1910). V poletju 1903 je začel s kartiranjem ljubljanske specialke, ki ga je že v letu 1905. dovršil. Tega leta je raziskal tudi južno obrobje Barja. Žal pa te karte, ki bi jo še najbolj potrebovali, ni objavil. Kot mi je leta 1929. sam pravil, bi bil potreboval v ta namen še nekaj revizijskih ekskurzij, ki jih je bil na mojo prošnjo voljan že naslednjega leta napraviti. Ovire, ki so se kmalu nato pojavile, pa so njegovo namero preprečile. Vendar imamo tudi o tem ozemlju več zanimivih razprav (Überschiebungen im Randgebiete des Laibacher Moores. Comptes Rendus IX. Congr. geol. internat. Vienne 1903. Wien 1904; Uber die tektonische Stellung der Laibacher Ebene. Vhdl. geol. R. A. Wien, 1905; Über die Lagerungsverhältnisse der kohlenführenden Raiblerschichten von Oberlaibach. Ibidem, 1902). V letih 1906.—1912. je Kossmat geološko kartiral specialko Tolmin in deloma tudi že Bovec. Po Tellerjevi smrti (1913) je nadaljeval njegovo kartiranje na specialki Radovljica, ki jo je kmalu dovršil (Reisebericht aus dem Triglavgebiet in Krain. Vhdl. geol. R. A. Wien, 1913). Medtem ko je bila tolminska specialka natisnjena, je radovljiška izšla le kot manuskriptna karta. Ko so delali bohinjsko železnico, je pri zgradbi bohinjskega predora dunajska vlada poklicala Kossmata, da kot geolog poda svoje strokovno mnenje. Njegovo izčrpno poročilo, ki ne obsega samo tehnično važnih podatkov, ampak je hkratu tudi geološka monografija o Bohinjskem grebenu in okolici, je izšlo pod naslovom: Geologie des Wocheiner Tunnels und der südlichen Anschlußlinie. Denkschr. d. Ak. d. Wiss., 82, Wien, 1907. Za mednarodni geološki kongres na Dunaju (1903) je sestavil poleg že zgoraj omenjene razprave o narivih na severnem obrobju Barja tudi še geološki vodnik po okolici Rablja, ki je bila za geologe in paleontologe tistega časa posebno privlačna (Umgebung von Raibl, Kärnten. Exkursionsführer des IX. intern. Geol. Kongresses, Wien, 1903). Približno v tem času je začela padati produkcija v živosrebrnem rudniku v Idriji. Zdelo se je, da bodo nekdaj tako bogate zaloge cinabarita polagoma izčrpane. Zato je vlada Kossmatu naročila, da znanstveno preišče vse ozemlje in v zadevi poda svoje strokovno mnenje. Kossmat je kartiral idrijsko okolico v večjem merilu, da je lahko upošteval čim več podrobnosti. Pri tem je ugotovil luska sto zgradbo raziskanega ozemlja. V svojem strokovnem poročilu je predlagal, kje naj se iščejo nove rudne žile. Po njegovih navo- ö* dilih so te res v razmeroma kratkem času našli. S tem je bila produkcija živega srebra zagotovljena zopet za dolgo dobo (Geologie des Idrianer Quecksilberbergbaues. Jb. geol. R. A. Wien, 1911; Die Arbeit von Kropač: Über die Lagerungsverhältnisse des Bergbaues von Idria. Yhdl. geol. R. A. Wien, 1913). Poleg tega je objavil še mnogo drugih razprav, v katerih je sicer upošteval izsledke, ki jih je dobil pri svojih kartiranjih, a jih je podal z zrelejšega in modernejšega stališča (Beobachtungen über den Gebirgsbau des mittleren Isonzogebiptes. Yhdl. geol. R. A. Wien, 1908; Der küstenländische Hochkarst und seine tektonische Stellung. Ibidem, 1909; Uber das tektonische Verhältnis zwischen Alpen und Karst. Mitt. Geol. Ges. Wien, 2, 1909; Die tektonischen Probleme des nördlichen Karstes. Vhdl. geol. R. A. Wien, 1910; Der Triester Karst und seine Gewässer. VII. Jahrg. Ber. d. Freiberger geol. Ges., 1914). Z Dienerjem skupaj je objavil delo: Die Bellerophonkalke von Oberkrain und ihre Brachiopodenfauna. Jb. geol. R. A. Wien, 1915. Zaključek njegovega geološkega udejstvovanja pri nas predstavlja obširno delo „Die adriatische Umrandung in der alpinen Faltenregion“ (Mitt. Geol. Ges. V ien, 1913), s katerim je vzbudil veliko pozornost po znanstvenem svetu. V poznejših letih, ko je že imel opravka na drugih krajih Srednje Evrope, se je v svojih razpravah še večkrat povrnil na naše ozemlje, ki ga je motril zdaj z morfološkega, zdaj s tektonskega stališča (Die morphologische Entwicklung der Gebirge im Isonzo- und oberen Savegebiet. Zeitschr. d. Ges. f. Evdkde zu Berlin, 1916; Beziehungen des südosteuropäischen Ge-birgsbaues zur Alpentektonik. Geol. Rundschau, 15, 1924; Bemerkungen zur Entwicklung des Dinaridenproblems. Ibidem, 1924). Mod svetovno vojno je bil kot stotnik in pozneje kot major z drugimi strokovnjaki vred poslan v Severno in Južno Srbijo, da geološko preuči takrat okupirano ozemlje. Kot plod tega raziskavainja je objavil naslednje razprave: Bericht über eine geologische Studienreise in den Kreisen Mitroviča, Novipazar und Prijepolje (Altserbien). Ber. d. Sächs. Ak. d. Wiss., Leipzig, 68, 1916; Gebirgsbau und Landschaft im Umkreise von Novibazar. Zeitschr. d. Ges. f. Erdkde zu Berlin, 1917; Mitteilungen über den geologischen Bau von Mittelmazedonien. Ber. d. Sächs. Ak. d. Wiss., Leipzig, 70, 1918. Kot zaključek tega dela je izdal knjigo: Geologie der zentralen Balkanhalbinsel, Berlin, 1924, kjer po popolnoma novih vidikih opisuje med drugim tudi tektonsko zgradbo vsega Dinarskega gorovja. Proti koncu vojne je bil poslan na francosko fronto, kjer se je udejstvoval kot vojaški geolog na raznih krajih severne Francije. Udeležil se je raznih znanstvenih ekspedicij, pa tudi sam je mnogo potoval po Evropi in Aziji. Po povratku iz Turkestana 1928 je težko obolel in si od tedaj ni več prav opomogel. Ker se je njegovo zdravstveno stanje slabšalo, je 1934 stopil v pokoj. Toda tudi sedaj ni počival; neumorno je pisal vse do svoje smrti. Leta 1936. je izdal obširno knjigo „Paläogeographie und Tektonik“, ki predstavlja sintezo dognanj, do katerih je prišel pri svojem geološkem udejstvovanju. Od ostalih poznejših razprav naj omenim samo še: Der ophiolithische Magmagürtel in den Kettengebirgen des mediterranen Systems. Abh. d. Preuß. Ak. d. Wiss., 24, Berlin, 1937, kjer obravnava tudi nekatere dele naše države. Resnemu znanstveniku, ki se je v zadnjih letih življenja še vedno z 'veseljem spominjal naših krajev, kjer se je začela njegova znanstvena pot, bomo ohranili časten spomin. I. Rakovec. Edouard Alfred Martel (1859.—1938.). Lani, 3. junija 1938., je umrl znani francoski speleolog E. A. Martel, častni predsednik Geografskega dru-: štva, star 79 let. Martela moramo prištevati k velikim predstavnikom francoskega pri-rodoznanstva, čeprav je bil po izobrazbi in poklicu jurist. Otroški spomini in vtis, ki ga je napravila nanj 1879. Postojnska jama, so vzbudili v njem, kot 'sam pripoveduje, zanimanje za jame in za kras. V svojem prostem času se je začel baviti z geološkimi in drugimi študijami ter raziskoval kraško pokrajino Gausses v južni Francoski. Leta 1896. pa je popolnoma opustil svoj pravniški poklic ter se posvetil speleologiji, ki ji je ostal zvest do konca. Ni se omejil le na Francijo, ampak je raziskoval vse večje kraške pokrajine v Evropi. Pri svojem delu je kmalu uvidel, da je mogoče rešiti tako veliko nalogo, kot si jo je zastavil, le s kolektivnim delom. L. 1894 je ustanovil Speleološko društvo v Parizu, ki je začelo izdajati revijo Spelunca, osrednje žarišče speleologije v Franciji. Prvo njegovo delo „Les Cevennes“ je izšlo 1. 1889. V njem lagodno pripoveduje svoje uspehe in doživljaje pod zemljo v Sevenih. Pet let kasneje pa je izdal obširno in važno knjigo „Les Abimes“. V uvodn očrta naloge in metode raziskavanja jam, pri čemer se ne omeji le na geologijo in hidrografijo, ampak pritegne k temu še zoologijo, botaniko, paleontologijo in prehistorijo. Od ostalih poglavij v tej knjigi je velikega teoretičnega pomena vzorni opis kraškega izvira Vauoluse ter poglavja o kraški hidrografiji in o nastanku jam in brezen. Tu opozori Martel tudi na praktični pomen raziskavanja jam za melioracijska dela in za preskrbo pitne vode na krasu. S tem svojim delom je položil temelj speleologiji kot posebni panogi naravoslovnih ved. Ker je v knjigi „Les Abimes“ poleg opisov francoskega, belgijskega in grškega krasa tudi veliko poglavje o dinarskem krasu od Notranjske pa do Črne gore, ima knjiga za nas neposreden pomen. Od njegovih številnih razprav in del sta važni „La France ignoree“ in „Nouveau traite des Eaux souterraines“, ki sta pregled njegovega dela in uspehov. Na večer svojega življenja pa se je vrnil zopet tja, kjer je začel, v pokrajino Gausses ter objavil 1936. svoje zadnje delo „Les Causses majeurs“. Šerko. Veliki Celovec. Nedavno so se priključile celovški mestni občini občine Šentrupert, šentpeter in Annabichl ter še deli nekaterih drugih občin in povišale obseg Celovca od dosedanjih 6'2 km2 na 58 km2 ter število prebivalstva od okr. 30.000 na okr. 56.000. Celovška občina obsega sedaj obalo Vrbskega jezera z delom jezera samega, višine od Vrhovca nad jezerom do t. zv. Kreuzbergla, področja okrog Vavčje vasi in Važenša, nadalje Anna-bichla z velikim delom Gosposvetske Gore ter velik del ravnine vse do Glinice na jugu. Prebivalstvo Sovjetske Rusije znaša po predhodnih rezultatih štetja z dne 17. januarja 1939. 1. 170,467.186, za 23,4.39.271 več kot 1. 1926., kar pomeni 15’9% prirastka ali 1'23% prirastka na leto. Značilen je veliki porast mestnega prebivalstva (od 17‘6 na 32'8%). Mest z več kot 50.000 preb. je 174, z več kot 100.000 preb. 82 in z več kot 500.000 preb. 11. Moskva je narastla od 2,029.425 na 4,137.018 (za 104%), Leningrad od 1,690.065 na 3,191.304 (za 89%). Priključitev Hatay-a k Turčiji. Pokrajina ob Antiohijskem in Aleksan-dretskem zalivu, ki je pred svetovno vojno pripadala turški Siriji, po fran-cosko-turškem sporazumu iz 1. 1921. pa francoskemu mandatu v Siriji kot t. zv. sandžak Aleksandreta s posebnim administrativnim režimom in s turškim uradnim jezikom, ni nikdar prenehala biti predmet živahnih turških aspiracij, opirajočih se na turške narodnostne in gospodarske interese. Turčija je bila radi nje skorajda v stalnem diplomatskem sporu s Francijo. L. 1937. je bil v Društvu narodov sprejet poseben statut, ki je skoro povsem ugodil turškim težnjam. Ali že v juliju 1938 sta Francija in Turčija sklenili sporazum, s katerim se je sandžak odcepil od Sirije, proglasil za neodvisnega, spremenil kmalu nato svoje ime v Hatav in preložil svojo prestolnico iz Iskenderuna v Antiohijo. Toda tudi to stanje ni dolgo trajalo: že v juniju 1939 se je Ilatay v sporazumu s Francijo priključil Turčiji, le da je nekdanja hatajsko-sirska meja na treh mestih doživela neznatne korekture. S tem je Turčija pridobila ozemlje 4700 km2 s 187.430 prebivalci (po štetju iz 1. 1933), od tega 94.180 muslimanov sunitov, 54.874 muslimanov alavitov in izmajlitov, 37.936 kristjanov in 440 Židov, a po narodnosti okrog 90.000 Arabcev, okrog 71.000 Turkov, 23.500 Armencev in 1810 Kurdov. Turki zavzemajo sklenjeno predvsem severni del pokrajine. Približno četrtina vsega prebivalstva živi v obeh največjih mestih, Antiohiji in Aleksandreti. Antiohija šteje okr. 50.000 prebivalcev s turško večino, dočim ima Aleksandreta armensko večino. — Problem Hataya je v veliki meri tudi gospodarskega značaja, saj nudi najugodnejši dostop na morje za Sirijo. V tem pogledu je posebno važna vloga mesta Aleksandreta, kamor vodi odcepek velike bagdadske železnice. Priključitev Ilataya k Turčiji je močno prizadela gospodarstvo Sirije, ki nujno potrebuje to okno v svet; prav tako pa se Ilatay gospodarsko ne more odreči sirskemu zaledju: carinska meja med Sirijo in Hatayem, ki jo je ustvarila proglasitev samostojnosti Hataya 1. 1938., je pod silo razmer izginila že v novembru istega leta. Kako bo Turčija znala urediti gospodarsko življenje te svoje pokrajine, ki si jo je skušala pridobiti predvsem iz strateških razlogov, je vprašanje bodočnosti. Književnost. Vinko Möderndorfer, Slovenska vas na Dolenjskem, I. št. Jurij pod Kumom. Slike izvršil Franjo Stiplovšek. 1938. Natisnila tiskarna Merkur d. d. v Ljubljani. Str. 172. Pričujočo študijo gospodarske, sociailne in duševne strukture vasi Šent-juTija pod Kumom je Vinko Mördendorfer napisal—■ sodeč po datumu uvoda — v času, ko je bila zadnja gospodarska kriza tudi naše kmečko gospodarstvo že zelo omajala (1. 1933.). Na svetlo pa je prišlo delo šele v jeseni 1938, torej že v času ugodnejših gospodarskih prilik. Vendar niso zato podatki, nabrani v tej prvi tovrstni slovenski razpravi, nič manj zanimivi in ni reševanje zastavljenega problema nič manj pereče. Knjiga je okusno opremljena in poživljena s fotografskimi posnetki, reprodukcijami listin, z dvema diagramoma ter z mnogimi razpredelnicami (po številu jih je 32), ki bralcu nazorno in podrobno prikazujejo obdelano snov. Avtor je vso snov razdelil v pet poglavij, katerih vsakega je razčlenil v več oddelkov odnosno pododdelkov. V prvem poglavju nam avtor predoči zgodovinske zapiske in zemljepisno lego proučevanega kraja, govori o šolstvu in o občinski upravi. Pod naslovom „Iz zgodovine naše vasi“, govori o nekdanji zemljiški gosposki, o podložnikih ter o njih dajatvah. Končno prinaša izčrpen seznam ledinskih imen ter imen vasi in naselij; zanimivo gradivo tako za geografa kakor tudi za jezikoslovca. Drugo poglavje študije nas seznani s .posebnostmi v značaju našega kmeta. Avtor, ki je podal tu izčrpno, zanimivo in bogato etnografsko gradivo, pa ni snovi le kot takšne zajel, temveč je hotel prikazati z zbirko vaških pripovedk in vraž tudi nizko kulturno stopnjo vaškega prebivalstva, ki mu treba še mnogo prosvetljenja. V tretjem poglavju je na osnovi številnih razpredelnic podano ljudsko gibanje, zdravstvene in prehranjevalne razmere našega ljudstva ter telesni razvoj otroka. Četrto poglavje govori o posestnih razmerah in kmetijskem pridelovanju, o splošnem stanju in o bilanci kmečkega gospodarstva, pa tudi o zadolžitvi šentjurskih občanov. V kratkih potezah naznači, kaj bi bilo storiti, da se kmetovo stanje izboljša. V zadnjem poglavju podaja avtor smernice in pogoje za izhod iz današnje krize. Ugotavlja, da se temelji našega kmetovstva majejo in da s »redstvi in možnostmi v okvirju sedanjih razmer tega propadanja zaustaviti ne bomo mogli. Dvigniti je treba ceno kmetovih produktov, znižati njegove — zlasti posredne — davščine ter zaščititi male kmetije pred rubitvijo. Radi »mej011 e tiskovne svobode avtor žal ni mogel razviti tu vseh svojih misli. V svoji študiji nam' je podal skrbno in vestno zbrano večletno delo in nam s tem pirikazal žitje in bitje slovenskega kmeta na Dolenjskem. Iz te edine študije sicer nismo dobili vpogleda v splošno stanje dolenjskega kmeta, kakor bi si morda kdo razlagal iz naslova študije. Z ugotovljenim dejanskim stanjem ene same vasi še ne moremo sklepati na razmere celotne pokrajine. Takega mnenja je tudi avtor, saj pravi sam v uvodu, da bi bile potrebne enaike študije tudi v drugih krajih Slovenije. Delo je v splošnem visoko kvalitativno in so zaključki s statističnim gradivom dobro argumentirani. Žal je bilo to gradivo še premalo pregledno obdelano (razpredelnici IV. 5. in 4. bi se dali pač združiti z razpredelnico IV. 7.) in so nekatere številnih objavljenih razpredelnic preveč natrpane, precej nejasne in težko razumljive (razpredelnica XX.). Tu in tam bi si v njih želeli bodisi k procentualni vrednosti še absolutna števila v ocenitev njihove povprečnosti, bodisi k njihovim absolutnim številkam redukcijo na specifične vrednosti (n. pr. razpredelnica XIII.), bodisi k specifičnim vrednostim primerjalne vrednosti za druge, naše in tuje kraje (n. pr. razpredelnica VI.). Nekatere statistične ugotovitve vzbujajo dvom v zanesljivost podatkov, ker so bodisi med seboj (glej razpredelnico V. 1. pod rubriko: krompir), bodisi nasproti sličnim statističnim ugotovitvam (glej razpredelnico V. i. pod rubriko: krušna moka v zvezi z obstoječo drž. stat.) v preočitem nasprotju. Zdi se, da se včasih avtor vendarle pri svojih izvajanjih ne oslanja samo na ugotovljene številke, ampak si včasih kroji zaključke prepovršno po svojem osebnem prepričanju in gledanju (primerjaj zaključek o potrebi opustitve prašičjereje na str. 114.). Drugič rezultate preozkega statističnega gradiva posplošuje, kar more nepazljivega bralca zavesti do napačnih sodb (primerjaj n. pr. razpredelnico IV. 2.; primerjaj preračun povprečne ,porabe krušne moke v Sloveniji iz podatkov za šentjurij v razpredelnici V. 2.). Mimo teh in podobnih malih nedostatkov je Möderndorferjeva knjiga o „Slovenski vasi na Dolenjskem“ važno pionirsko delo, ki zasluži posnemanja, nadaljevanja in izpopolnitve. Čeprav je izšla šele pet let potem, ko je bila napisana, in so se prilike ta čas nekoliko izpremenile, je vendar še vedno živo svarilo in pravi kažipot; saj se kriza našega kmeta z začasno splošno gospodarsko konjunkturo v svojem bistvu še ni premaknila z mrtve točke. Šuklje M. Socialni problemi slovenske vasi, I. in II. zv., Zbirka Študij št. 2/3. So-cialno-ekonomski institut v Ljubljani, Ljubljana, 1938, str. 127 + 130. V dveh zaporednih publikacijah je izdal SEI zbirko petih študij, ki vsebujejo razmotrivanje različnih vprašanj o socialnem stanju kmetskega prebivalstva na Slovenskem. Te študije so: Dr. I. Pare „Asanacija naselja“, isti avtor „Prehrana prebivalstva“, F. Baš „Življenjski nivo kmeta“, F. Uratnik „Poljedelsko delavstvo v Sloveniji“, H. Maister „Zaposlitev kmetskega prebivalstva“. Dr. Pirc je sestavil svoje delo na temelju proučevanj in statističnega gradiva o zdravstvenem ter higienskem stanju na slovenskem podeželju. Glavno vprašanje asanacije vasi je preskrba z dobro pitno vodo. Leta 1936. je imelo komaj 15% vseh gospodinjstev na deželi zdravo vodo. Odstotku preskrbe z vodo po posameznih okrajih se korelativno prilega morbiditeta na tifusu in griži. Posebno poglavje zavzema vprašanje človeških in žival-skih bivališč na kmetih, ki v splošnem zahtevajo temeljitih izboljšanj. Na koncu razprave objavlja avtor kratek pregled higienskih prilik po okrajih. V drugem sestavku o prehrani prebivalstva, se je moral avtor omejiti le na splošnejše ugotovitve; kajti razen neznatnih izjem, doslej še nimamo za posamezne kraje natančnejše raziskave o načinu prehranjevanja, kar bi omogočilo primerjavo in pravilno predstavo o življenjski ravni kmetskega prebivalstva. Važni so podatki o pridelku žitaric po okrajih; v polovici le-teh znese primanjkljaj nad 20%. Pridelek krompirja pa izkazuje» skoro povsod prebitek, število klavne živine se manjša. Z ozirom na zemljiško posest in eksistenčni minimum kmetskega prebivalstva pride avtor do zaključka, da je K tega prebivalstva (posest znaša pod 5 ha) navezana na stranski zaslužek, druga četrtma pa živi od posestev (5—12 ha), ki morejo stalno odpovedati zmožnost prehrane. F. Baševa študija o življenjskem nivoju kmeta se tesno navezuje na poglavje o prehrani in je poglobljena še s posebnim zgodovinskim pogledom. Dasi kratka po obsegu, nam nudi zelo dragoceno analizo civilizacijskega nivoja našega kmeta na osnovi historičnih virov (unbarialnih dajatev itd.), in na osnovi osebnih avtorjevih anket. Zelo nazorno nam slika razlike med našim starim, patriarhalnim kmetom in med t. zv. pomeščanjenini kmetom. To sliko bodo brez dvoma v mnogočem potrdile in izpopolnile podrobne študije po sličnih metodah. Baševa študija je zato tudi velikega po-mecft kot dragocena iniciativa. F. U r a t n i k je svoj sestavek o poljedelskem delavstvu v Sloveniji izdelal na osnovi uradnega in deloma privatno ter po strokovnih organizacijah zbranega statističnega gradiva. Dognal je, da odpade od 60% v poljedelstvu aktivno zaposlenih oseb v Sloveniji 20% na poljedelske delavce. Posebej se avtor natančneje bavi s vprašanji vinogradniškega delavstva in se- zonskega izseljevanja. Zelo pestra je statistična priloga, ki dopolnjuje študijo. Vsebuje izčrpne podatke o gibanju kmetskega prebivalstva od predvojne dobe do danes, o številu in značaju poljedelskih obratov ter njihovem donosu, dalje o številu in razdelitvi kmetskih delavcev pred in po vojni, o njihovih zaslužkih ter izdatkih, posebej še za vinogradniško delavstvo i. dr. Zanimive, čeprav ne povsem eksaktno točne so ugotovitve II. Maistra v študiji o zaposlitvi kmetskega prebivalstva. Njegova izvajanja segajo sicer izključno na področje politične ekonomije, vendar dobimo tudi v njih marsikatero geografsko važno ugotovitev. Avtor je izračunal, da znaša pri nas „rezervna armada“ v poljedelstvu poleti 8%, pozimi pa celo 37% delovnih moči kmetskega prebivalstva. Ta rezerva učinkuje poleg drugega tudi tako. da „tišči na delovne trge v industrijskih središčih in mestih in daje glavni kontingent izseljencev preko meja Slovenije in države“. Ko bomo dobili podrobnejše podatke o posestnih razmerah na Slovenskem in o rentabiliteti kmetskih obratov po posameznih sektorjih, bodo te študije dobile še prav posebno veljavo. Že sedaj pa nudijo kažipot k nadaljnjemu izpopolnjevanju gospodarske in socialne slike slovenske vasi. Malovrh C. Jože Kerenčič, Zemljiški odnosi v Jeruzalemskih goricah. Ponatis iz revije „Obzorja“, letnik 1938, številk i—12. Maribor 1939. Str. 47. Po Žgečevih „Halozah“ se preučevanje posestnih razmer v naših vinorodnih predelih nadaljuje. Tako je J. Kerenčič objavil v reviji „Obzorja“ razpravo o posestnih razmerah v Jeruzalemskih goricah, torej na onem področju, kjer dajejo vinogradi osnovni značaj zemljiško-gospodarski strukturi. Do sedaj je skoraj vsak poznal Jeruzalemske gorice le po vinu in naravnih krasotah in zelo redki so bili oni, ki so se zavedali, da ljudstvo v Jeruzalemskih goricah nima pogojev za preživljanje, da iz roda v rod životari in da kljub krčevitemu prizadevanju za ohranitev počasi propada. Vzrokov za to stanje je mnogo, a najvažnejši so zemljiško-lastninski odnosi, ki so po eni strani v genetični zvezi s posebnimi svojstvi vinogradniškega gospodarstva, pa drugi strani pa posledica večstoletnega tujega gospostva ter obmejne lege tega vinogradnega ozemlja. Mogoče bo kdo, ki bo to razpravo prečital, trdil, da je Kerenčič preveč uporabljal številke, oziroma, da ni imel čuta za pravo statistično metodo. Res bi marsikatera razpredelnica lahko bila bolje grafično ponazorjena in manj natrpana s številkami. Vendar pa nam razpredelnice marsikaj povedo. Iz njih izvemo, da je v Jeruzalemskih goricah 1417 zemljiških gospodarstev, od katerih prebiva le 733 posestnikov (51’69%) v Jeruzalemskih goricah, 684 posestnikov (48'31 %) pa izven njih. Od 6297 ha odpade na lastnike izven njih 2730'9 ha ali 43’37% celotne produktivne površine. Saj jim pripada njiv 23’64%, travnikov 31’36%, vrtov 51'03%, vinogradov 69'51%, pašnikov 41'15%, gozdov 46'06% in stavbišč 38‘55% površine. Teh 43'37°/o površine je razdeljene med posestnike izven Jeruzalemskih goric sledeče: 468 posestnikov iz sosednjih kmečkih predelov (Mursko in Ptujsko polje, ostale Slovenske gorice in Medjimurje) ima 14’22% površine; 98 posestnikov iz Ormoža in Ljutomera ima 14'32%; 61 posestnikov iz ostale Slovenije 4'36°/o; 16 posestnikov iz ostalih predelov države 0'99% in 41 inozemcev 9'48% površine. Pri vinogradih, ki zahtevajo najintenzivnejšo obdelavo, so posestne razmere sledeče: 569 posestnikov iz Jeruzalemskih goric ima 30'49% vinogradov. 407 posestnikov iz sosednjih kmečkih naselij ima 24'69%; 85 meščanov iz Or- moža in Ljutomera ima 19'14%; 54 posestnikov iz ostale Slovenije ima 7'14°/o; 13 posestnikov iz ostalih predelov države ima 1'41% in 40 posestnikov ino-zemcev ima 17‘13% vinogradov. Ker pa je med posestniki iz Jeruzalemskih goric všteta tudi tam bivajoča gospoda, se razmerje še poslabša na škodo domačinov, tako da ima vsa zemljiška gospoda 36'82% vse produktivne površine v rokah. Ta gospoda ima 781'8 ha vinogradov ali 57'36°/o. Okoliške kmečke družine imajo 19'62%; kmečke družine iz Jeruzalemskih goric pa 23'02% vseh vinogradov. Avtor obravnava v nadaljnjem tudi gospodarski položaj posestnikov in socialno stanje viničarjev. Ob tej razpravi se človeku nehote vrine misel, ali bo treba črno sliko, ki sta jo narisala Fr. 2geč in J. Kerenčič, res posplošiti na vse slovenske vinorodne predele. Zdi se, da so Kerenčičevi zaključki na koncu opravičeni, čeprav mogoče posegajo izven okvira razprave. Škoda je, da pisatelj ni dodal nikake karte, s pomočjo katere bi se brez dvoma dali pokazati zemljiški odnosi mnogo bolj ilustrativno; kajti skica, ki je priložena, dejansko ne pomeni dosti. Franc Kolarič. Zdravje v Sloveniji, I. knjiga: Dr. Bojan Pirc in Dr. Ivo Pirc, življenjska bilanca Slovenije v letih 1921.—1935., Higijenski zavod v Ljubljani, Ljubljana 1937, str. 92. II. knjiga: Dr. Ivo Pirc, Zdravstvene prilike in delo higijenske organizacije v Sloveniji 1922—1936, Higijenski zavod v Ljubljani, Ljubljana, 1938. str. 743. Nas zanima predvsem prva knjiga, ki se bavi z vprašanjem o gibanju prebivalstva v letih 1921.—1935. Dejanski prirastek prebivalstva v Sloveniji stoji za prirodnim. Rodnost se občutno manjša in je padla od 50,2%o 1. 1921. na 23,2%o I. 1935. Od ostalih delov Jugoslavije je na slabšem le Beograd. V Sloveniji imajo najmanj rojstev okraji, v katerih je napredovala urbanizacija. Vzporedno s temi pojavi je šel v povojnih letih padec mortalitete. Ta je padla od 22%o 1. 1921. na 14.8%o 1. 1935. V predelih s številnim kmetskim proletariatom je umrljivost mnogo večja kot v urbaniziranih okrajih. Vitalni indeks je narastel v Sloveniji od 160 v letih 1921.—1925. na 164 v letih 1931.—1935. Naše razmnoževanje gre torej največ na račun zmanjšanja umrljivosti. Vsebino knjige dopolnjujejo številne tabele in diagrami, ki se nanašajo na prirodno nihanje števila prebivalstva po posameznih okrajih. Malovrh C. Dolenjska. Izdala in založila tiskarna Merkur d. d. v Ljubljani. 1938. 242 str. V knjigi je objavljenih 45 člankov različnih avtorjev. Kot pomembnejše prispevke naj omenim p. Janeza „Nekoliko iz geologije Dolenjske“, V. Petkovška „Dolenjski cvetnik“, B. Rudolfa „Pogled na favno Dolenjske“, tri pomembne članke dr. J. Rusa („Kratek zemljepisni pregled Dolenjske" razlikuje in označuje posamezne sestavne dele Dolenjske; „Dolenjci v luči statistike“ navaja zelo zanimiva dejstva za naraščanje in padanje populacije; „Dolenjsko vinstvo pred 100 leti“ pa navaja podatke iz Hlubekovega rokopisnega dela o gospodarskih razmerah na Kranjskem), članek J. Jarca „Iz zgodovine dolenjskih mest“, poskus arhitekta M. Mušiča „Študija o razvoju Novega mesta“, temeljita članka J. Gregoriča „Umetnost Dolenjske“ in „Umetnostni spomeniki Novega mesta“, članek M. Vardjana „Slika Dolenjske po poklicih“, ki pritegne tudi vso Notranjsko, in članke dr. M. Malneriča in Poldke Bavdekove o Beli Krajini in njenih domačih obrtih. Drugi prispevki se tičejo posameznih gospodarskih in podobnih področij in posameznih krajev; nekateri od njih so anonimni; preveden, oz. ponatisnjen je tudi po en sestavek Valvasorja in Trdine. V nekaterih člankih najdemo nove trditve in podatke, ki bodo zanimali tudi strokovnjake. Večina avtorjev je hotela pa samo na popularen način podati rezultate, ki jih širša javnost ne išče v težko dostopnih strokovnih publikacijah. Bibliografskih podatkov ne navaja — zaradi popularnega namena knjige — skoraj noben avtor. Sistematik, ki želi dobiti iz knjige kar najbolj zaokroženo sliko o dolenjski pokrajini in njenem prebivalstvu, more ugotoviti več vrzeli; tako niso opisane n. pr. klimatične razmere, geografija agrarnih naselij in zemljiške razdelitve ter meščanskih naselij (članek M. Mušiča se tu dotika le Novega mesta); poleg članka o zgodovini dolenjskih mest bi si želeli kratek opis celotne zgodovine Dolenjske; bolj specialni, a zato nič manj važni bi bili članki o agrarni strukturi Dolenjske v preteklosti in o posestnih razmerah v sedanjosti. Toda prireditelji knjige, ki so morali upoštevati omejitve glede njenega obsega in časa izdaje ter so mogli računati le s primeroma majhnim krogom sotrudnikov, niso stremeli za tako izčrpnostjo; njihova publikacija bo tudi v tej obliki dosegla svoj namen. Fran Zwitter. Kočevski zbornik. Razprave o Kočevski in njenih ljudeh. Ljubljana 1939. Izdala in založila Družba sv. Cirila in Metoda v Ljubljani. Str. 382 -tf 8 strani fotografskih posnetkov in 5 zemljevidi v posebnih prilogah. Kočevskemu ozemlju in še bolj njegovim ljudem so posvečali Nemci od nekdaj izredno pozornost. To dokazuje njihova kaj obsežna literatura o tej zemlji. Res je sicer večidel tendenčna, obsega pa tudi nekaj resnih znanstvenih razprav, ki so vsega vpoštevanja vredne. Slovenska literatura o Kočevski je nasprotno zelo skopa in se je do nedavnega omejevala skoraj na sama časopisna poročila in nekatere članke po revijah. Le ena slovenska knjiga je bila doslej posvečena Kočevskemu, Begova „Slovensko-namška meja na Kočevskem“, ki je izšla sicer že 1. 1911, a je še danes aktualna. Ob takem premišljevanju nas more zbornik kočevskih razprav, ki ga je letos oskrbela Družba sv. Cirila in Metoda, tem prijetneje iznenaditi. Zbornik namreč zavzema napram nemškim knjigam slovensko znanstveno stališče, ki pa lioče služiti zgolj objektivni resnici. Zato na eni strani korigira zaključke resnejših nemških razprav in jih prav tako po potrebi overovlja, obenem pa nakazuje toliko novih problemov, da ne bo mogel mimo te knjige nihče, ki mu je cilj dela iskanje resnice. Zbornik vsebuje devet razprav, ki obravnavajo kočevski problem z različnih vidikov. V obilni meri je zastopana geografija. Napisala sta jo Ivan Simonič in Joža Rus, oba dobra poznavalca Kočevske, s.aj sta v soseščini doma in sta o njej izdala že več razprav. Simonič je prispeval Geografski pregled jezikovno mešanega kočevskega ozemlja. Uvodoma ugotavlja, da ni to nikaka geografska enota, na kar nas seznanja z geologijo (po podatkih prof. Fr. Uršiča), morfologijo, hidrografijo, biogeografijo in antropo-geografijo tega ozemlja. Njegova študija je zelo izčrpna in celo precej presega geografski okvir, ker zaide v drugem delu v čisto etnografijo, kar pa prav nič ne moti. Bistvena hiba razprave je — ako izvzamemo to, da nikjer ne podaja meje kočevskega ozemlja — čisto tehničnega značaja. Avtor je namreč zašel s podrobnim naštevanjem predaleč in je zato marsikje docela zabrisana preglednost. Moti preobilica številk, saj je na nekaterih straneh (gl. str. 16, 17, 19) kar po 30 do 40 višinskih podatkov, ki se poslavljajo za isti kraj ne le na raznih mestih razprave, ampak celo na isti strani po večkrat (za Šibje pri Mozlju n. pr. je navedena višina petkrat, od tega zgolj na strani 18 trikrat). Slediti je razpravi tem teže, ker nL dodana zborniku prepotrebna topografska karta Kočevske. Pa niti avtor sam nima v svoji razpravi najboljšega pregleda; sicer ne bi večkrat ponavljal istih misli in celo napisal istih stavkov (prim. str. 16 in 22, 54 in 35). Še važnejša od Simoničeve razprave je razprava Jože Rusa, ki je svojo do najmanjših odtenkov dognano študijo opravičeno naslovil za „Jedro kočevskega vprašanja". Njegovi izsledki ponekod dopoln jujejo Simoniča-(n. pr. ugotovitev slovenske naselitve na Kočevskem pred prihodom Nemcev), sicer pa iščejo utemeljitev ne le v geografiji, ampak tudi v zgodovini. Rus je tako jasno in logično nanizal ves pretekli razvoj kolonizacije, mešanje prebivalstva, germanizacije, izseljevanja Nemcev in v zvezi s tem nazadovanja vseh panog gospodarstva, da nam je kočevski problem pokazal v vsej njegovi aktualnosti: Nemci so se izseljevali ne zaradi revščine (gl. poučne podatke na str. 149), ampak zato, ker niso na zemljo navezani, posledica je 999 praznih hiš, dve tretjini neobdelanih njiv, ki samo čakajo pridnih rok slovenskih kmetov. Rusova razprava je obenem tako prijetno napisana in aktualna, da lahko služi za vzor podobnim razmotrivanjem. Tekst se ponekod opira na statistične tabele, ki so z eno izjemo skrbno pripravljene (prim. tabelo na str. 147, kjer obstajajo zlasti v procentih stvarne netočnosti!). Za celotno delo smo hvaležni založnici, ki je pokazala svoje razumevanje za znanstveno delo, nič manj pa tudi avtorjem za njihovo objektivno resnicoljubnost. Za kočevsko ozemlje imamo po njihovi zaslugi tako delo, kakršnega ne premoremo še za noben drug kos slovenske zemlje. R. Savnik. Milica Stnpan, Slovensko ozemlje. Zemljepisni pregled za učiteljstvo. Ljubljana 1958. Izdala Banovinska zaloga šolskih knjig in učil. Str. 257. Pisateljica je priredila ta zemljepisni pregled z vidika potreb osnovnošolskega učiteljstva. Snov je razdelila na 47 poglavij. Vsako obravnava zaokrožen del naše zemlje v obliki potovanja, ki mu redno sledi še zelo nazoren oris do-tičnega predela. Knjiga se ne omejuje le na opisovanje zemljepisnih razmer, ampak navaja tudi kratko zgodovino posameznih krajev. Vsa Slovenija je enakomerno opisana; vpoštevano je tudi celotno ozemlje izven meja naše države in celo našim izseljencem je posvečeno posebno poglavje. Vsi sestavki so podani stvarno, obenem pa poljudno in zanimivo. Avtorici je treba priznati, da je knjigo pisala ne le s potrebnim znanjem, ampak tudi s posebno ljubeznijo. Netočnosti je malo, nekaj več jih ima poglavje o Prekmurju. Neumestno pa je vsiljevanje papirnih geografskih imen, ki jih narod ne pozna in jih žal še danes goje naše ljudske šole. Tu mislim na Kanalsko. Trebanjsko, Mokronoško, Šmarsko, Slovenjebistriško, Trboveljsko gričevje in na Fridrihštajnsko, Moravško in Laško hribovje, ki „se pričenja že ob Savi pri Medvodah“ in mu je „zadnji vrh Rudenca ob Sotli“ (str. 92). Avtorica šteje Storžič h Karavankam (151), Ojstrica ji je najvišji vrh v vzhodnem delu Savinjskih Alp (88), Uršla gora „najvišji vrh mogočnega velegorja Plešivca“ (44). Knjiga bo svojemu namenu dobro služila, nima pa žal nobene ilustracije. R. Savnik. Rus Jože, Vaške table in vaška imena. Geografsko društvo v Ljubljani, izredna publikacija 1938. Str. 8. Kratki, a tehtni Rusov članek je neobhodno potrebno opozorilo oblastem, uradom in podeželski inteligenci, naj se uradna imena spravijo v sklad z ljudskim govorom, kajti krajevna imena „je treba šteti med najstarejše vire zgodovine kakega kraja“. Avtor navaja vrsto najbolj kričečih primerov, kako je uradna raba popačila pravi ljudski naziv. V vseh teh in takih primerih je nujno treba ugoditi Rusovim zahtevam. Izjeme so le redke, kot n. pr. pri imenu Trbovlje, ki ga bo pač v praksi težko nadomestiti zN imenom Trebovlje, ali pa pri imenu gorenjske božje poti Brezje, ki se sicer v starih virih omenja v edninski obliki (v 11. stol.: „Na-brezi“, Kos, Gradivo III., št. 169), a se danes dejansko sklanja v množini, očividno kot skrajšano stanovniško ime (iz Brezjane), na kar kaže tudi nemška oblika Bresiach (kakor Gorje — Gorjane — Göriach). S. Ilešič. Dr. Julius Kugy, Fünf Jahrhunderte Triglav. Mit 48 Bildern in Kupfertiefdruck. 1938. Graz. Str. 378. Znani alpinist in alpinistični, pisatelj Julius Kugy je uredil to knjigo, napisal sam zanjo velik del ter ji dal naslov: „Pet sto let Triglava“. Delo vsebuje zgodovinski opis pohodov na Triglav, znanstvenih, turističnih in plezalskih, v raznih dobah in smereh. Pri tem obstane človek s pomislekom ob naslovu. Zakaj prva tura na Triglav je popisana iz leta 1777., ko je B. Hacquet skušal doseči najvišji vrh Julijsikih Alp odn. iz 1. 1778., ko ga je I. Willonitzer zares dosegel skupaj z dvema bohinjskima lovcema. Valvasor Triglava ne omenja. O pojavu njegovega imena na kartah in v zapisih je sestavil pregled Adolf Gstirner iz Gradca in njegov članek je uvrščen pod imenom „Der Name Triglav mul seine Geschichte“ na vodilnem mestu v knjigi. Tu beremo, da se pojav^. »lE'JiVfiplav prvikrat na Florijančičevi stenski karti Kranjskega 1. 1744., a ^fvič ? fistinah leta 1573., in sicer v nekem opisu meje posestnih področij; avtor sklepa, da se je moral enak opis nahajati že v 1. 1452., ki pa se je izgubil. To naj bi pomenilo 500 letno zgodovino imena in s tem osnovo za poimenovanje knjige. Kugy je v svojem delu zbral opise Triglava iz dobe od 1. 1777. do sedaj, priobčil nekatere v celoti ali v izvlečku, druge v prevodu, dočim so mu ne>-katere moderne prispevali mlajši alpinisti sami (Potočnik, Debelakova, Chersi). Tu imaimo tedaj zbrano gradivo, ki nudi zelo poučen vpogled v razvoj odnošaja med meščanskim človekom in gorami, v razvoj turistike od starih naskokov na gore, ki jih je vodila največ znanstvena vnema posameznikov, do moderne mmožestvene turistike ter najmodernejše plezalske alpinistike in smučarske podjetnosti. Tudi za geografa je v tej zbirki obilo zelo poučnega, a ne novega, dasi se moramo seveda zavedati, da nas knjiga ne more odvezati dolžnosti, da pripravimo opis one vloge, ki jo je imel Triglav skozi stoletja in jo ima še dandanes v delovnem življenju človeka, ki ga vsakdanje delo na polju, travniku in zlasti planinskem pašniku, pa v gozdih, v rudarstvu, ogljarstvu ter na lovu, dovoljenem in nedovoljenem, privaja v obližje prvaka naš-ih gora. Pozornost obrača geograf tudi k prvemu sestavku, ki ga je J. Kugy uvrstil kot uvodno poglavje, k spisu Adolfa Gstir-nerja iz Gradca. „Der Name Triglav und seine Geschichte“, je naslov temu poglavju, kjer se obravnava arhivalno gradivo o mejnih opisih glede imena ter nadalje raziskuje, kako kesno se šele to ime uveljavi tudi v zemljividih ter v knjigah. Brez potrebe in stvarno neutemeljeno se tu Gstirner vedno znova ustavlja ob razliki med „staro“ pisavo Terglou in sodobno v književni obliki podano pisavo Triglav. V zaključnem delu se Gstirner ustavi še ob vprašanju, kaj bi bil izvor imena. Nagiblje k mnenju, da izvira od označbe za staro slovansko božanstvo, pri čemer neutemeljeno oporeka, da bi moglo ime izvirati od oblike, češ da se tri glave dejansko od nikjer ne vidijo, pa da jih dejansko sploh ni. Nasprotno: tri glave se od bohinjske strani, kjer imamo sledove najstarejše obljudenosti, prav dobro vidijo, posebno od Velega polja, kjer so bile od nekdaj velike bohinjske planine (prim. posnetek Triglav s Tosca, Cveto Švigelj str. 11 v isti knjigi). Prav tako se tri glave jako dobro vidijo iz osrednje Slovenije, vzemimo iz okolice Ljubljane. Gstirmer sam je zapisal (str. 21.), da bi bilo razpravo o imenu mogoče razširiti, zlasti s pomočjo boljšega poznavalca slovenske literature; res je taiko, saj prihaja nemška književnost tu neprimerno bolj do veljave, nego dosedanji slovenski tiskani zapiski in spisi. Knjiga je opremljena z zelo številnimi, po veliki večini jako lepimi slikami raznh turističnih fotografov, med njimi tudi obilo takih iz Ljubljane, Zagreba, Jesenic itd. (Cveto Švigelj, Slavko Smolej, dr. Mirko Kajzelj). A. Melik. . V' . . ' M Dolar-Mantuani, L.: Piračiški tufi. (Nemški rezime, 8 slik, 1 geol. skica.) Vesnik Geol. Instituta Kralj. Jugosl., Beograd 1937, knj. 5, 123—168. Ozemlje ob Piračici severno od Brezij na Gorenjskem sestoji iz svetlo zelenkastih, finozrnatih andezitnih tufov (grohov). Na podlagi detajlnih mikroskopskih preiskavanj je mogoče ločiti posamezne različke, in sicer steklaste tufe, ki so značilni po nastopanju številnih krivih odlomkov vulkanskega stekla, ki pa je sedaj večinoma že prekristalizirano. Nato kristalaste tufe s posebno veliko množino razmeroma večjih zrn plagioklazov in bivših femičnih mineralov. Slednji so popolnoma drugotno spremenjeni, pretežno hloritizirani. Litoidni tufi nadalje vsebujejo nekoliko večje, megaskopskrr pogosto raznovrstno obarvane delce kamnine, pri katerih spoznamo pod mikroskopom, da je deloma njihov sestav različen (lahko so posebno bogati na hloritu), ali pa da imajo različno strukturo. Zato spominjajo enako kakor kristalasti tufi na oko na peščenjake. Tufske brečije vsebujejo končno večje zelene ali modrikastoželene delce, ki so dostikrat močno sploščeni ter prehajajo mestoma v steklaste tufe. Pogosti so tudi prehodi naj fine je zrnatih steklastih tufov v tufite (tufske skriljavce), ki imajo primešanega že mnogo materiala značilnih usedlin. V omenjenih tufskih različkih ni -bilo opazovati kakšne razlike v sestavu glavnih vtrošnikov, in sicer plagioklazov, ki pripadajo v vsej skupini vrsti andezina. Kot jako razširjene drugotne spremembe je mogoče navesti razen hloritizacije še silifikaoijo — obogatenje s kremenico, ki nastopa v prvi vrsti v bivših steklastih delih, ter v močno spremenjenih delih kamnin karbonatizacijo, ki pa se širi v glavnem po bivših luknjicah in razpokah. Tudi iz priložene kemične analize je razvidna izrazita silifikaoija zlasti steklastih tufov, tako da je zaradi nje popolnoma zabrisan sestav prvotne magmatične kamnine. Nasprotno pa se je dalo s preračunavanjem analiznih podatkov za kristalaste različke ugotoviti, da pripadajo piračiške kamnine prehodnemu tipu med andezitnimi in dacitnimi tufi (kar velja tudi za bližnje glavno magmatično ozemlje — Smrekovec), da se pa po majhni množini kalijevega ter odgovarjajoče veliki količini železovega in magnezijevega oksida vendar tako približujejo prvim, da jih lahko smatramo za ande-zitne tufe. Razširjenost teh tvorb je razvidna iz priložene geološke karte, napravljene od ing. J. Duhovnika, ki je preiskal tudi del obrusov s Fedorovljev» metodo. V ozemlju prevladujejo steklasti tufi, in so, kolikor se da sklepati po razmerah v okolici Černivca, tufski skriljavci oziroma njihovi prehodi k steklastim tufom osredotočeni v višjih legah terena. Med plastmi različnih vrst tufov, ki so vidni v nezaraslem delu ob slapu iPiračice, nastopata dva sloja koimpaktne gline, ki kažeta, da so se dobe odlaganja tufskega materiala ponavljale. Vprašanje o pogostem menjavanju tufskih plasti z onimi tufskih skriljavcev ali celo navadnih usedlin, kakor je to opisano za ozemlje Smrekovca, pa ostane za območje Piračice še zaenkrat odprto. Zanimivo je da v 28 preiskanih obrusih ni bilo najti prav nobenih fosilov, kar vzbuja dvom. cli so bile te tvorbe res sedimentirane v morju. — Kot dodatek sledi še detajlni popis rjavkastordečega keratofirja iz soseščine piračiških tufov, ki kaže analogični sestav kakor keratofirji iz Rateč, Kamnika in Kokre. Referat avtorja. Dolar-Mantuani, L.; Die Porphyrgesteine des -westlichen Pohorje. (Srbski rezime. 8 slik, 7 tabel, 1 top. karta.) Geol. Anali Balik. poluostr. Beograd 1938. str. 281—4U. Kakor je že Teller označil 1. 1898. na geološki krati „Mozirje“, zamenjajo zapadno od Ribniškega sedla fanerokristalne tonalide porfirske kamnine, ki nastopajo v obliki žil ali številnih čokom sličnih intruzij v bližini zemeljske površine. Prve nastopajo tudi v samih tonalitih, posebno na njihovem zapadnem robu, v okolici Ribnice. Na nekaterih mestih (v Vuhreškem jarku, pri Senjorjevem domu) se vrši prehod med tonalitom in porfirskimi dioritporfiriti (v razpravi označeni kot porfiriti) postopoma, da jih lahko imenujemo tonalitne dioritporfirite. Bolj proti zapadu (v splošnem od črte Razborca—Velika Kopa) pa postane porfirska struktura še karakterističnejša, da zamenjajo dioritporfirite daciti, ki predstavljajo mestoma že tipične ekstru-zije, spremljane po razvoju tufov (kakor na pr. komad iz Požarjevega jarka, ki sestoji v enem delu iz dacita, v drugem pa iz njegovega steklastega tufa). Prehod od tonalitov (Slov. Kalvarija pri Mariboru) do dioritporfiritov (Fala, Sv. Lovrenc) in dacitov (Vuhred, Vuzenica, Trbonje) opazujemo tudi v posameznih intruzijah Dravske doline. Porfirske kamnine so v splošnem svetlosive, razven zelenkastih ro-govačnih dioritporfiritov. Od vtrošnikov so vedno navzoči kalcijevo-alkalij-ski plagioklazi (andezin), v dacitih še kremen, od mafitov pa biotit — ponekod hloritiziran in večkrat rogovača. Po vtrošnikih in stopnji kristalizacije osnove ločimo sledeče različke: biotitove, biotit-rogovačne dacite, andezitne dacite (z andezinom in rogovačo kot vtrošnikoma, brez kremena — Jesenkov vrh), nato kremenove, biotitove, biotitrogovačne in rogovačne dioritporfirite. Slednji prehajajo v temno zelenkastosive lamprofirske žilovine — malhi te z močno zonarnimi plagioklazi (oglioklaz-bitovnit), rogovačo, nekaj bio-tita in kremena. Malhiti so mnogo redkejši od dioritporfiritov ali celo dacitov in nastopajo predvsem v Mislinjskem jarku ter posamič v Razborci-Zanimivo je, da ne opazujemo ob kontaktu dioritporfiritov s tonaliti, amfi-boliti ali gnajsi tvorbe tipičnih kontaktnih mineralov, temveč navadno le povečanje količine mafitov in posebno finozrnatost osnorve. Po kemični analizi, njenih preračunavanjih v standardne minerale in ponazoritvah v diagramih je razvidno, da so daciti (primer iz Vrhnika) prav tipični; pri malhitih pa, ki predstavljajo značilni bolj bazični dotok tonalitne magme, je zanimivo njihovo bližnje sorodstvo z onimi malhiti, ki nastopajo v okolici Cezlaka kot reakcijski rob med melanokratniim čizlakitom in tonalitom. Splošni pregled pohorskih magmatskih kamnin kaže, da jih po sestavi lahko razvrstimo v dve bolj bazični vrsti (biotitdaoiti — rogovačni ande-zitni daciti m biotitovi dioritporfirdti preiko malhitov do čizlakita) in eno kislejšo (tonaliti — kremenovi monzoniti — apliti). Sledi še splošna karakteristika magmatskih kamnin po njihovi mineraloški sestavi in točnejši popis razvrstitve porfirskih .kamnin na Pohorju. Referat avtorja. Geografija v spominskih publikacijah ob dvajsetletnici Jugoslavije. Ob priliki dvajsetletnice naše države so izšle publikacije, ki naj bi nekako pokazale bilanco vsega našega dela v 20 letih naše svobode. V teh publikacijah je marsikak prispevek, ki nujno zanima tudi geografa. Kot prva je izšla pod naslovom „Ob dvajsetletnici Jugoslavije“ jubilejna številka revije „Misel in delo“ pod uredništvom Dr. Br. Vrčona, obsegajoča 370 strani. Iz bogate vsebine nam je tu omeniti predvsem tri temeljite razprave. Prva je študija L. Čermelja „Bilanca našega naroda za mejami“, ki podaja demografski pregled naših manjšin v Italiji in Nemčiji na osnovi kritične presoje vsega statističnega gradiva. Kot najboljši poznavalec tega gradiva je bil Čermelj pač najbolj poklican, da nam predoči to sintetično sliko. — Bilanco naših notranjih populacijskih in kolonizacijskih problemov nam podaja A. Melik v razpravi „Populacijski problemi Jugoslavije v dobi 1918—1938“, kjer analizira razliko v prirodnem gibanju prebivalstva zlasti med balkanskimi našimi deželami in našimi kraji severno od Save in Drave, poudarja slabo rast Slovencev, veliko vlogo izseljevanja in notranjih selitev, med katerimi je najznačilnejši beg s kmetov. Na zaključku oriše nenavadno slabo bilanco našega dela na polju kmetske kolonizacije ter analizira razmerje do narodnih manjšin. — Obsežna in izčrpna je študija Črt. Nagodeta „Naša komunikacijska mreža, nje razvoj in dopolnitev“, v kateri nam avtor na osnovi svojih dolgoletnih samostojnih proučitev podaja historiat naše prometne mreže, zlasti pa tudi smernice za njeno nadaljnjo izpopolnitev, ki naj bi šla predvsem v smeri izgradnje longitudinalnih zvez od SZ na JV, kar tvori edino gospodarsko možnost posebno za Slovenijo. Številne skice in diagrami, ki so razpravi priložene, so žal objavljene v premajhni obliki in delajo vtis prenatrpanosti in nepreglednosti, kar je pri širšem krogu čitateljev, ki jim je razprava namenjena, še posebno neugodno. Kot druga je izšla pod pokroviteljstvom bana g. dr. M. Natlačena velika reprezentativna poluradna publikacija: Spominski zbornik Slovenije ob dvajsetletnici Kraljevine Jugoslavije. Izdala založba „Jubilej“, Ljubljana 1939. Predstavnik: Dr. Jože Kovačič, Uredništvo: Dr. Jože Lavrič, dr. Josip Mal, dr. France Stele. Iz nje nas zanima takoj na uvodnem mestu članek V. Bohinca „Kje smo in kako smo“, pregleden oris geografskega položaja naše zemlje in našega človeka. S. Kranjčevi zgodovinski študiji „Slovenci na potu v Jugoslavijo“ in „Slovenci v Jugoslaviji“ nam nudita med drugim historiat borbe za naše meje. Od ostalih člankov, ki jih je vestno uredništvo poskušalo zbrati s prav vseh področij ter jih razvrstilo v tri skupine (I. Upravnopolitični razvoj; II. Kultura; III. Gospodarstvo in socialna politika) so za nas važni posebno oni iz tretje skupine, ki sicer po večini ne prinašajo bistveno novega ali še neobjavljenega, pač pa nam v svoji celoti nudijo prav lep pregled našega dosedanjega dela in sedanjega stanja v posameznih panogah. Med njimi naj navedemo: Naša kmetska zemlja in gospodarske razmere (iz Kmetijskega oddelka Banske uprave); A. Šivi c, Razvoj gozdarstva in lova v Sloveniji; L. Zupančič, Rudarstvo Slovenije; A. Goli a, Industrija v Sloveniji; J. Traven, Dvajset let razvoja slovenskega obrtništva; Domače obrti v Sloveniji; Fr. Šink, Razvoj trgovine; Ivo Lah, Razvoj zaposlenosti v Sloveniji po svetovni vojni; Črt. N a go de. Naš promet; J. Porenta, Ceste in hidrotehnična dela; Fr. Rueh, Elektrifikacija dravske banovine; I. Pirc, Zdravstveno stanje in demografski podatki; F. Uratnik, Naše delavstvo in naša zakonodaja; A. Kuhar, Naše izseljensko vprašanje, ter končno D. Potočnikov Statistični dodatek, ki je eden najdragocenejših delov knjige. Zbornik je razen številnih fotografij opremljen tudi z nekaterimi shematičnimi kartami. Večji med njimi sta zlasti ona o lesni industriji, katere metoda pa je danes nekam zastarela, ter Nagodetova prometna karta, ki je vsebinsko zelo bogata, celo prebogata in zato preobtežena. Splošni ugodni vtis Zbornika moti zadnji del („Opis nekaterih važnejših kulturnih in gospodarskih ustanov in podjetij“), obsegajoč skoraj petino knjige, ki je sicer pregledno in brezhibno urejen, a ne more zakriti svojega inseratnega značaja. Tega seveda ne moremo pripisovati uredništvu, temveč založbi, ki ne bi smela s tem kvariti resnosti celotnega dela. Svetozar Ilešič. Priročnik za planince. Zbirka zakonitih določil, podatkov in navodil. Zbral in uredil Dr. A. Brilej. Založilo in izdalo Osrednje društvo SPD v Ljubljani 1939. Str. 192. — Slovensko Planinsko društvo nam je v tej priročni, lepo opremljeni in praktično zelo uporabni knjižici hotelo nuditi popolno zbirko vseh praktičnih navodil za naše planince in je ta namen v polni meri doseglo. Tako vsestranskega planinskega priročnika doslej še nismo imeli kljub mnogim „Planinskim koledarjem“ in sličnim izdanjem, ki so hotela služiti več ali manj isti svrhi. Posebej naj omenimo izčrpen seznam planinskih zavetišč, navodila za orientacijo in za najpoved vremena, ter naj pohvalimo solidno in kritično uporabo in pisavo krajevnih imen. S. I. Viktor Paschinger, Landeskunde von Kärnten. Mit 100 Abbildungen im Text. Str. 544. Paschingerjev geografski oris Koroške ni povsem novo in samostojno delo, teimveč več ali manj predelana m dopolnjena istoimenska publikacija, ki jo je 1. 1923. priredil skupaj z Lexom in Wuttejem. Njegova knjiga opisuje vso Koroško, ne oziraje se na državne meje; izjemo dela samo Jezersko, ki se mu je Avstrija po svetovni vojni prostovoljno odrekla. Že to priča, da ima knjiga prikrito tendenco. Avtor utemeljuje to svoje ravnanje sicer s tem, da je Koroška v vsakem oziru nerazdružna celota in svojstvena alpska enota, ki se bistveno loči od sosednjih pokrajin, vendar navaja ponekod za to trditev kaj malo otipljive dokaze. Zanimivo je, da se je v 11. poglavju vendarle odločil podati topografijo dežele z vidika njenih naravnih delov. Ti pa so mestoma kaj čudni. Mežiška dolina n. pr. mu ni kaka mala enota zase, saj jo prišteva k tako zvanemu Karavankengau-u, ,k ozemlju, ki se kot precej ozka proga vleče na zahod preko Železne Kaple skoraj do Golice. Kljub takim stvarnim hibam je knjiga večidel prav dobra. Temeljito in obenem zgoščeno je prikazana geologija in morfologija dežele. Izčrpna so poglavja o vodovju, podnebju in rastlinstvu. Manj dognan pa je drugi antro-pogeografski del knjige. Gospodarska struktura je prikazana še kar zadovoljivo, a poselitev je obdelana pomanjkljivo, narodnostne razmere pa tendenciozno in za znanstvenika malo častno, kajti avtor tu sploh ne zavzame nikake stalne sodbe, ampak obrača trditev, kot mu to trenutno ravno kaže. Samo par primerov! Na str. 16? trdi, da osebna imena na Koroškem o nato rodni pripadnosti ničesar ne povedo, na str. 317 pa ugotavlja poslovenjenje Rožanov, ker ima tu tretjina Slovencev nemška rodbinska imena. Na str. 168 je jezikovna karta Koroške po občinah na podlagi ljudskega štetja iz 1. 1934<., sklicujoč se na to karto, pa trdi P. na str. 169, da leže vsi čisto slovenski in pretežno slovenski predeli južno od Drave (kaj pa Loga ves in okolica?). Par vrst dalje ovrže še to svojo trditev, češ da na Koroškem sploh več ni jezikovne meje. Ni čuda, da smatra zato avtor Koroško tudi v narodnem oziru kot celoto. Saj je vsa dežela po njegovem mnenju nemško kulturno ozemlje, tukajšnja slovenščina pa poseben mešan jezik (das „Windische“ gl. str. 169), ki ga na Kranjskem prav tako težko razumejo kot na Koroškem književno slovenščino. Slednje v resnici drži, namreč v kolikor zadeva Pa-schingerja. Kajti v seznamu deset strani obsegajoče literature, na katero se njegova knjiga sklicuje, najdemo le eno slovensko delo, Melikovo Slovenijo 2. del, pa še iz te je edini podatek popolnoma napačno izpisal. Na str. 465 piše Melik v svoji knjigi: „Kar ima razen tega Dravska banovina še premogovnikov, so vsi prav majhni ter služijo samo krajevnim potrebam; proizvodnja v njih jako koleba, pa se v nekaterih celo prekine. Premogovnik v Lešah je imel nekdaj večji obrat, dokler je še bila železna industrija v bližnjih Prevaljah; končno se je opustil popolnoma. Vsi skupaj ne proizvajajo preko 125.000 ton premoga ter lignita na leto. Nekateri od njih delajo samo v dnevnem kopu, pa se delo v njih čez zimo prekine; domala vsi so le primitivno opremljeni.“ Sklicujoč se na to mesto, povzema Paschinger (str. 304); „Die Förderung aus den Braunkohlenlagern von Liescha ist im letzten Jahr-zent, zum Teil im Tagbau mit winterlicher Unterbrechung betrieben, auf tmehr als 100.0001 gesteigert worden“. Ker gre kn jiga celo mimo nemško pisanih razprav slovenskih znanstvenikov (medtem ko upošteva n. pr. Grossa, ne pozna niti ene Brodarjeve razprave o Potočki zijalki), je avtor z njo storil pač slabo uslugo medsebojnemu spoznavanju in upoštevanju. To gotovo ni v prid tudi znanosti. R. Savnik- Nikola Žic: Istra. I. dio: Zemlja; II. dio: Covjek. Izdanje biblioteke: Hrvati izvan domovine. Zagreb 1936 i 1937 (prvi dio str. 95; drugi dio str. 166). Od geografskih radova o Istri dosad su bile najvažnije monografije N. Krebsa: Die Halbinsel Istrien (Geographische Abhandlungen Bd. X Hft. 2., Leipzig 1907) i C. Battistia: La Venezia Giulia (Novara 1920), kojima se eto pridružuje knjiga Nik. Žica. Krebs je dao presjek kroz sve geografske probleme Istre. Battisti-eva knjiga je izdana u doba žestoke diplomatske borbe izmedu Jugoslavije i Italije; ona ima osobito lijepih karata Istre, ali je u glavnom tendenciozna. Monografija N. Žica po opsegu je največa, po metodi se drži sredine izmedu naučnog i popularnog načina izlaganja, ali za nas je od vrlo velike važnosti s razloga što je fiksirala toponomastiku istarskih krajeva u našem jeziku; što je utvrdila statističko stanje Hrvata i Slovenaca u Istri god. 1918 i što obraduje mnoge antropogeografske probleme s našeg gledišta, koje je u opreci sa onim G Battistia. Time nije rečeno, da knjiga ima pole-mički karakter niti da je u njoj naglašeno pristrano stanovište pred objektivnim istinitim i pravim stanjem antropogeografskih problema Istre, več ovaj dojam dohije ona j čitalac knjige N. Žica, koji pozna je i ostale dvije geografske monografije o Istri, što su ih napisali Nijemac N. Krebs i Talijan C. Battisti. Detaljno promatranje pojedinih poglavlja ove knjige pokazuje nam njezine prednosti i nedostatke. Ta su poglavlja u prvom ddjelu: uvod; pro-llost zemlje; oblici tla; vode; obala; Kvarnerski otoci; podneblje; bilje. U drugom dijelu: teritorij Istra; prošlost stanovništva; današnje narodnosti; 0 privredi; demografske prilike; naselja i zaključak. Po svemu se vidi, da je pisac uložio silan trud i da je godinama radio na geografiji Istre. Knjiga ima tu i tamo manjkavostd i netačnosti, ali uzmu li se u obzir njezine pozitivne strane, kao opširnost gradiva, jasnoča jezika 1 stila, lijepa naučna terminologija, zatim one prednosti, koje sam istakao, onda se ova knjiga može toplo preporučiti. I. Rubic. Josef Prochäzka, Jihoslovane v Italii. Praha 1938. Str. 164. — Pričujoča knjiga izvrstno informira češko javnost o naših rojakih v Italiji. Avtor namreč temeljito pozna vse slovenske in hrvatslce knjige in razprave ter vse pomembnejše tuje publikacije, ki obravnavajo to našo zemljo in njeno ljudstvo. Nadaljnja odlika knjige je njena objektivnost in točnost podatkov, vključno naša krajevna imena, ki so navedena le izjemoma v češki trans-skripciji. Tekst, ki je zaradi boljše preglednosti razdeljen na več glavnih in stranskih poglavij, poživlja 17 slik; ki pa spričo slabega papirja niso posebno jasne. Na komcu je dodan seznam literature o Julijski krajini in zemljevid obmejnega ozemlja z včrtano narodnostno meja Spričo tega, da je glavno težišče knjige zgodovinski oris političnega an kulturnega življenja tukajšnjega ljudstva od prvih početkov do današnjih dni, se bavi z zemljepisnimi razmerami le uvodno poglavje (str. 9—28). Tu je prikazan značaj dežele, njeno gospodarstvo in prebivalstvo, zlasti narodnostne razmere pred in po svetovni vojni. Opozoril bi le na dve napaki: Učka meri 13% m, južno od nje pri Labinu pa ne kopljejo črnega, temveč le boljši rjavi premog. Prochäzki-, ki je s to knjigo potrdil tradicionalno zanimanje in ljubezen češkega naroda do nas, izrekamo na tem mestu prisrčno zahvalo. R. Savnik. BopHBoje H<. MunojeBMh, Bucoxe rmaHkme y Haiuoj Kpa/bCBMHM. Ca 7(1 npo(j)HJia, CKHiia h Kap ara y TeKCTy h 16 (Jicrrorpa^mja y npHjiory. Beorpaji 1937. Str. 459. B. Ž. Milojevič že delj časa sistematično proučuje naša visoka gorovja. Doslej je izdal na raznih mestih rezultate svojih proučevanj: o Črni Prsti, Bjelasici in Peristeru (v Posebnih izdanjih beograjskega Geografskega društva, 1934), o črnogorskih Komih (v Glasniku Geogr, društva XIX), o Treska-vici (v Glasniku Zem. muzeja u Bosni i Herc. 1934), o čvrsnici (v Hrvatskem Geografskem Glasniku 1935) ter o Sinjajevini, Visitoru in Zeletinu (v Geografskem vestniku 1935 in v Glasniku Skopskog Naučnog Društva 1934). V vseh teh opisih nam je nudil izčrpno, na lastnih opazovanjih slonečo regio-nalno-geografsko sliko teh gorovij, obravnavajoč zgradbo in relief, klimo in vode, rastlinske pasove ter kulturo in prebivalstvo. Na isti način je Milojevič zbral svoja opazovanja še za celo vrsto planinskih skupin ter jih je izdal v obsežni pričujoči knjigi. V njej obravnava nekatera alpska gorovja (Triglav, Kamniške Alpe), nekatera dinarska (Bjelašnica, Prenj, Durmitor, severno-vžhodne Prokletije) ter nekaj šarsko-rodopskih (šar planina in Mokra planina). V vseh svojih spisih se je pokazal zopet kot izredno marljiv zbiralec gradiva, kot dober opazovalec in živahen opisovalec, kakor ga poznamo že iz „Dinarskega primorja“. Avtor je obilno snov razdelil v dva dela. Prvi je splošni del, ki predstavlja zanimiv poskus medsebojne regionalno-geografske primerjave naših dokaj različnih planinskih predelov od Triglava do Šar planine. V drugem delu podaja podroben opis posameznih pogorij; pri tem se avtor pogosto ne more izogniti ponavljanjem, kar pa je neizbežno pri vseh takih geografskih monografijah. Za tako delo o naših gorah je bil avtor na osnovi svojih dolgoletnih opazovanj po vseh jugoslovanskih planinah tudi najbolj poklican. Zato je škoda, da se je pri zamisli svojega dela omejil, kakor to omenja v predgovoru, samo na to, da poda rezultate svojih ekskurzij ter je svoje že objavljene opise upošteval samo pri splošnem delu, prav tako pa je škoda, da ni že ob tej priliki izpopolnil svojih proučevanj tudi z dosedanjimi ugotovitvami geografske literature. To se opazi tem bolj, ker pri tem ni postopal dosledno. Glede glacialnega reliefa v Prokletijah n. pr. kritično pretresa C v i j i č - eve ugotovitve, a sploh ne omenja K a y s e r - jevih (dečanske morene i. dr.). Prav tako glede geomorfologije slovenskih Alp ne upošteva številnih novejših domačih študij, dočim n. pr. navaja za gorenjsko lesno industrijo statistične podatke po že zastarelem in le preglednem S a v i č - evem delu iz 1. 1923. Kar se tiče opisa Slovenskih Alp, veljajo zanj iste odlike, kot smo jih navedli na splošno. Vidi se, da je Milojevič dober poznavalec naših gora. Njegova lastna morfološka opažanja ter nekateri vprav pestri opisi gospodarstva so nad vse dragoceni. Ali tu je naša dolžnost, da dostavimo k njegovemu delu nekaj pripomb. Najprej stvarno: koritna dolina („valov“) Kamniške Bistrice ni nikakor 6 km dolga (str. 54), ker tudi ledenik ni segal tako daleč navzdol; o morenah pri Kamni gorici (str. 80) ni konkretnejših navedb, doslej niso bile še ugotovljene. Glede teras med Radovljico in Kranjem avtor ne navaja dosedanjih študij. Zato tudi ni razvidno, zakaj n. pr. na str. 101 vzporeja teraso Radovljiške ravnine (490 m) z očitno starejšo teraso pri Brezjah (488 m). Ni jasno, ali je avtor ugotovil pretočitev Tržiške Bistrice nezavisno od Went z el-a ali ne. — V antropogeografskem delu navaja ponekod močno hipotetične ali vsaj nedokumentirane trditve: da je n. pr. živinoreja v dolini Save Dolinke močno nazadovala zaradi rudarstva in industrije, da so morda svoj čas gnali živino v naše Alpe tudi s Tržaškega Krasa itd. Pri oblikah naselij je težko soglašati z avtorjevim mnenjem, da je Str-ževo pri Kranju „razbijeno“. Pri opisu naseljenosti na severni strani Kamniških Alp bi želeli boljše karakteristike teh tipičnih samotnih kmetij, za katere je izraz „seoca“ vsaj brezbarven, če že ne netočen. Na str. 284 navaja avtor, da so bile današnje vasi v bohinjski Spodnji dolini še do srede 18. stol. „planine“ radovljiških kmetov. Ali te vasi se že davno prej omenjajo v virih; gre morda za zamenjavo s Koprivnikom in Gorjušami, za katere je tak izvor ugotovljen; tudi tu nikakor ne gre za radovljiške planine. Tudi glede krajevnih imen v naših Alpah ne moremo povsod soglašati z avtorjem, dasi ponekod dosledno uporablja prava ljudska imena, ki jim še v Ljubljani s težavo utiramo pot (n. pr. Jermanova vrata za Kamn. sedlo). Tako je z nazivom Staničeve Vrtače pod Triglavom neprikladno prenešemo v toponomastiko ime šele po svetovni vojni prekrščene turistovske koče. Ime Pekel pod Rjavino ne velja za vso strmo stopnjo med Kotom in Staničevo kočo. Ograde niso kraške uvale v višini nad ]500m jugovzhodno od Debelega vrha, temveč vrh severno od tod. Mojstrovka je vrh, preval Mojstrovka je že davno izginil iz naše nomenklature, kamor je pogrešno zašel (prav: Vršič). Za Prisojnik navaja Milojevič brez potreibe v oklepaju ime Priznik (kvečjemu: Prisank). Nad Korošico v Kamniških Alpah se sedlo, navedeno z imenom Baba (224-9 m), prav naziva Škarje, Baba je vrh zapadnood tod. Cirka nad Ravensko Kočno se pogrešno imenujeta Gornje in Spodnje Jezersko, kar je pravo ime za naselja v dolini sami. Cirka se prav imenujeta Gornje in Spodnje Ravne. Med vasmi na Ljubljanskem polju se navajata Joža in Jožica (mesto ježa in Ježica), očividno tiskovna pomota, ki pa nastopa na dveh mestih. Vse navedene pripombe ne zmanjšajo v ničemer vrednosti bogate Milo-jevičeve knjige. Imajo samo namen, da pripomorejo k definitivni izpopolnitvi njegovega dela, zlasti kar se tiče naših Alp. Poudarim naj še vrednost dobrih fotografskih posnetkov, zlasti pa številnih skic, ki često mnogo bolje podčrtajo morfološki značaj pokrajine kot fotografije. Svetozar Ilešič. Branko Maksimovič, Urbanizam n Srbiji. Osnovna ispitivanja i dokumentacija. Sa 95 slika. Beograd 1938. Doktorska disertacija, pod net a Teh-ničikom fakultetu Umiverziteta kralja Aleksandra u Ljubljani. Strani 14-3. Razprava je prav interesanten, izredno poučen donesek k poznavanju naših mest ter pomeni izdatno obogatitev naše mestne geografije. V prvem delu podaja avtor pregled evropskega urbanizma kot posebnega področja tehniškega in umetniškega ustvarjanja ter se pri tem zadrži zlasti ob karakteristiki 19. stoletja. Ta označba služi tako rekoč kot ozadje, ki na njem podaja v naslednjih dveh delih knjige, prvem in drugem, sliko urbanističnih prizadevanj in uveljavljanj v Srbiji, osvobojeni izpod turškega gospostva. Velike spremembe, ki jih je preživljala Srbija v prvi polovici XIX. stoletja, bodisi v političnem kot'v socialinogospodarskem pogledu ter v populaciji, niso mogle ostati brez učinka tudi na mestna naselja. Saj so bila mesta še posebno prizadeta pri tem, zakaj osvobodilni boji sami kakor tudi veliki splošni preobrat, ki ga je imelo za posledico osvobojen je, vse to se je tikalo mest še prav posebno. Turki, dotedanji gospodarji, so zapuščali Srbijo, a vanjo so prihajali tako rekoč neprestano srbski doseljenci iz raznih predelov. Spremenila se je uprava, spremenili so se temelji občega družabnega in kulturnega reda, ko so dotedanji podložniki postali gospodarji. Ni čuda, da so ob tem splošnem prevrednotenju prav mesta doživela posebno temeljito preobliko, saj je domala vse turško prebivalstvo ,poprej bivalo v njih in so postala središča prerojenega srbstva in sedež nove narodne samouprave. V,se te spremembe opisuje avtor v drugem, delu knjige kot temelje nove urbanistike v Srtbiji. podajajoč obenem tudi oblike ter učinek preuredbe v ruralnih naseljih. Na osnovi dosedaj neobjavljenih, iz raznih arhivov skrbno izbranih virov, listin, načrtov, zakonov in drugih upravnih mkrepov je B. Maksimovič sestavil opis, kako so se ustanavljala nova mesta v Srbiji, potem ko so podrli stare turške hiše in odpravili tesne, ukrivljene in nezdrave turške ulice. Za nas geografe je poseibno važna Maksimovieeva ugotovitev, da so oblasti v osvobojeni Srbiji nova mesta ustanavljale povsem na novo, jim vnaprej določale povsem racionalno tločrt, s pravokotno se križajočimi ulicami, z zelo širokimi ravnimi cestami, osobito glavnimi, ter prav tako načrtno izbranim tržnim prostorom. Maksimovieeve ugotovitve, dokumentiraine s še ne objavljenim gradivom iz arhivov, se nanašajo na obilico mest. Za nais posebno zanimiva je iz poglavja o nagibih in vplivih proučitev, kak odnošaj do načrtnih ustanovitev je imela priroda zemljišča. Po večini je šlo za ustanovitve na ravnem ozemlju, a tudi kjer je bil relief krepkeje nagnjen, niso opustili pravokotnega sistema, marveč so ga le pri- lagodili na ta način, da so ulice ene smeri naravnali v pravcu največjega strmca, s tem pa drugi polovici cestnega sistema oskrbeli tako rekoč vodoraven .potek. Maiksimovičevo delo je opremljeno z velikim številom jako dobrih slik, po večini avionsikih posnetkov, odtisnjenih na leipem papirju. Daši je knjiga delo arhitekta, ne bo imela od nje mestna geografija nič manjše koristi, kakor urbanistika sama. Saj se v njej daje odgovor na probleme, ki se z njimi prav geograf neštetokrat bavi, ko je (postavljen pred vprašanje, kako si raztolmačiti tločrt urbansikih naselij, tločrt, ki tako krepko odloča o celotnem značaju mestnih naselbin. Toda dočim imamo vzemimo na Slovenskem opravka s starodavnimi tvorbami, katerih geneza je zavita v temo, spoznavamo tu dogajanje tako rekoč iz polpretekle dobe. A. Melik. rieTap C. JoBaHOBkih, y3flymHM pbhhm npo$HfiH, k>mxobh o6nw4M m cTBa-pahbe. Hob e Merode 3a nojefliraaiHO h ynopejiio rrpoyianathe oöjunca ya/iy-3KHHX po'timx npoffnuia. reorpatfrcico flpymTBO, Beorpaa 1938. 248 str. Podolžni prerezi tekočih voda pridobivajo v najnovejših morfogenet-skih študijah nenavadno mnogo na važnosti, ne samo kot geografski pojav sam na sebi, temveč kot ključ za razumevanje celotnega razvoja pokrajine v predelih normalne erozije, kjer je pač tekoča voda glavni oblikovalec. Naš temeljiti in izkušeni geomorfolog P. S. Jovanovič nam je skušal v pričujoči knjigi na temelju preciznih teoretskih matematičnih in fizikalnih dognanj podati sistem novih metod za proučevanje podolžnih rečnih pTofilov. Izhodišče za to so mu „svedeni profili“, to se pravi, profili z dolžino reducirano na določeno enoto, ki more edina služiti za bazo medsebojnemu primerjanju različno dolgih rek. Za morfološko primerjanje je torej glav.no oblika profila ter medsebojni relativni odnosi njegovih višin, ne pa absolutne dimenzije. Šele to omogoča precizno genetsko analizo razvoja strmca in njegovega razmerja do idealnega ravnotežnega profila, ter točno diferenciranje vplivov posameznih odločilnih geomorfoloških činiteljev, kakor so množina vode, geološka sestava, primarni reljef, tektonske premaknitve, pre-točitve, klimatske spremembe itd. Na osnovi konkretno obdelanih prerezov Vardara, Morave in Timoka nam Jovanovič dokazuje, kako so bile dosedanje geoanorfološke metode v tem tako važnem pogledu pomanjkljive in površne, kako so pretiravale n. pr. važnost geološke zgradbe, zanemarjale pa vpliv vodne množine in tektonike, iz razumljivega razloga, ker slednjih činiteljev niso znale v osnovi zajeti in obdelati. V zaključku podaja avtor rezultate svojih teoretskih izvajanj v razmerju do doslej splošno veljavnih geomorfoloških pravil: poudarja zlasti istočasno delovanje erozije na celotnem profilu reke ter komplicirano medsebojno prepletanje in vplivanje njenega delovanja v posameznih odsekih profila. S tem v zvezi poudarja tudi znova, na kar je (poleg drugih) opozarjal že svoj čas, kako mora namreč biti previden preučevalec rečnih teras pri primerjanju njihovih višin, posebno pa njihovega razmerja do podolžnega prereza današnjega rečnega toka. \ podrobnosti slediti preciznim, marsikje morda še močno hipotetičnim Jovanovičevim dokazom je tu kajpada tudi v glavnih potezah nemogoče. Vsakdo pa, ki se sam bavi z morfogenetskimi preučevanji, mora nujno obogatiti svoje poglede in izpopolniti svoje metode neposredno iz Jovanovičevfe knjige. Svetozar Ilešič. ATJIflC YKPAIHH ft cyMeatHHX Kpa'iB. niH aarajiBHoro penaKnieio ,11-pa Bo-lOSHMnpa KvßiftoBHia, floueHTa flraöJioHCbKoro YHiBt'pcHTeTy. JlBBiB — 1937 — LVIV YKpaiHcbKafl miAabhitiiiiA iH.-THTyT y JIbbobL — HayKOBe TOBa-pHCTBO iM. lÜPBHeHKa. To je atlas, ki je izšel v okrilju Sevčenkove družbe v Lvovu, pripravil pa ga je odbpr strokovnjakov pod vodstvom docenta krakovske univerze, ukrajinskega rojaka Vladimira Kubijoviča. Kakor naslov pove je to atlas ukrajinskega nacionalnega teritorija, z vključitvijo sosednih ozemelj. V njem se obravnava v kartografski ponazoritvi ukrajinsko ozemlje v vseh geo-grafsko-statistienih pogledih in sicer po prirodnih svojstvih, po prebivalstvu z raznih vidikov, po gospodarski strukturi, pridelkih, izdelkih itd. ter končno še stanje Ukrajincev v obsegu Poljske po gospodarskih, prosvetnih in podobnih organizacijah. V celem je snov kartografsko ponazorjena na 66 listih. Toda ta številka še ne da pravega vpogleda v obsežnost atlasa, zakaj glavne karte, z merilom 1 : 5,000.000, imajo razsežnost dveh strani; podčrtati je treba, da je mnogo tako velikih kart, dočim imajo drugi listi po več manjših kart, PL' štiri, osem, pa tudi več, vmes nekaj diagramov, zlasti za klimatografske, s t atist i 6n ogo spod a r s k e podatke itd. Iz tega je mogoče razvideti, da je stvarni obseg atlasa jako obilen in vsebina zelo mnogostranska ter bogata, pač nekako takšna, ikalkor je običajna v podobnih geografsko-statističnih atlasih, ki so jih v povojnih letih izdajale posamezne države za svoje teorije. Predstaviti Ukrajino sebi in svetu, predstaviti njeno prirodo, bogastva, prebivalstvo ter njegovo stanje, to je bil namen pobudnikov tega atlasa, ki je nastal iz nacionalno-znamstvenih nagibov. Izvršiti program je bilo v tem primeru teže, zakaj treba je bilo uporabiti statistične podatke raznovrstnega značaja, take iz Sovjetske umije, iz Poljske, Češkoslovaške in Rumunije, preurediti raznovrstno gradivo, izvirajoče iz štetij in statistik za razna leta, na homogeno osnovo in šele po tem izdelati karte. Ker vrh tega podjetju niso stali na razpolago državni faktorji s svojo upravno, finančno in materialno pomočjo, je treba priznati, da je uspeh tem večji. Zakaj atlas je prav lepo delo in se more zares postaviti ob stran podobnim izdajam drugih narodov. Izdelava kart je dobra in tisk prav tako brezhiben. Pozna se, da si je pridobil Lvov v kartografiji prav lepo mesto, pa da je ta tradicija dobra pobuda za kakovost kartografskih del. V uvodnem delu atlasa je XLVIII strani teksta, ki predstavlja komentar h kartam po zaporednih številkah, navajajoč hkrati tudi statistične, književne in kartografske vire, ki so služili s svojim gradivom kot temelj za izdelavo kart in besedila. Ta tekst, opremljen še z diagrami in statističnimi pregledi ter dodatki, s pridom dopolnjuje atlas. (Pri tem je pripomniti, da je izšla nekako istočasno v Lvovu knjižica: IV. ukrajinskij statističnij ričnik, prav tako izdaja Ševčenkove družbe, ki nudi v majhni priročni obliki obsežne, največ statistične in narodnoobrambne ter prosvetne podatke o ukrajinskem narodnem stanju, bodisi za domače teritorije, kjer biva narod sklenjeno, kakor tudi za razseljence po svetu). Tudi v atlasu so karte, ki ponazorujejo ukrajinske razseljence širom Sovjetske unije. Ves atlas s tekstom je v ukrajinski cirilici. Naslovna stran im glave ter legende v kartah so tudi v angleščini, uvod je le po ukrajinsko. Ukrajinski atlas je vsekakor velik znastven uspeh, ki more biti nanj ponosno tako naučno vodstvo podjetja kakor njegovi narodni pobuditelji. Izšel je v letu 1937., torej tik preden se je začela velika vihra nad Evropo ter zajela tudi ukrajinsko ozemlje. A. Melik. Mori Assunto, Italia, caratteri generali. (Terra e Nazioni, Geografia Universale). F. Vallardi, Milano 1936. 8°, str. XI + 565. —Migliorini Elio, Penisola Balcanica — Romania, ifeid. 1939. 8°, str. X + 332. Kar ustvarja Francozom Geographie Universelle V. de la Blachea in L. Galloisa, kar nudi Nemcem F'. Klutejev Handbuch der geographischen Wissenschaft, to želi dati Italijanom zbirka Terra e Nazioni. Založnik F. Vallardi je za to veliko delo zbral četo odličnih geografov, med katerimi nahajamo tudi nam dobro znana imena Cumin, Gortani, Migliorini, Vercelli, tako da je podjetje vsekakor v dobrih rokah. Različni pogledi avtorjev bodo sicer enako kakor pri francoski in nemški zibirki škodovali njeni enotnosti, čemur se pač ni mogoče izogniti; zdi se, da smatra uredništvo prav iz tega vzroka vsak zvezek za posebno delo, ker se v naslovu zbirke odpoveduje kakršni koli sistematski označbi. Od francoskega in nemškega podjetja se razlikuje tudi način podajanja, ki je preračunan očividno za zelo širok krog bralcev. Oprema s slikami, zemljevidi in diagrami je bogata, vendar tipografsko šibkejša in tudi v izbiri mnogo manj enotna kakor pri francoski in nemški zbirki. Splošni opis Italije, ki ga je uredil A. M o r i, je za znanimi, a danes že močno zastarelimi deli Th. Fischerja in O. Marinellija prvi obsežnejši priročnik geografije Apeninskega polotoka, ki bodo zanj hvaležni ne le italijanski, temveč tudi vsi ostali geografi, saj so tako delo že dolgo pogrešali. Mori sam je napisal uvodno poglavje o legi in o naravnih pa političnih mejah Italije — pri tem prevzema glede vzhodne meje mnenje C. Battistija —, iz njegovega peresa pa so tudi poglavja o naseljih, gospodarstvu, prometu in trgovini. O italijanskih morjih poroča F. Vercelli. morfološki pregled podaja M. Gortani, hidrografijo opisuje A. R. T o -n i o 1 o , podnebje f L. De March i, rastlinstvo G. N e g r i, živalstvo A. Ghigi, antropologijo S. Sergi, jezike in narečja Cl. Merlo, italijansko državo L. F. De Magistris, prebivalstvo U. Giusti, demografsko in kolonialno ekspanzijo Italije F. Virgilii. V poglavjih, ki je v njih govor o Slovanih v Italiji, opažamo precejšnjo objektivnost, čudimo se pa stališču, ki ga zavzema knjiga še vedno glede Dalmacije, ki je tudi na zemljevidu str. 260 enako kakor vsa istrska in liburnijska obala v širokem pasu vrisana kot povsem italijansko narodno ozemlje, kakor da Jugoslovani med Jablancem in Stonom sploh nimajo dostopa do morja. Zanimiva pa je kartica srbohrvatskih naselij v provinciji Campobasso (str. 264). E. Migliorini je v svoji knjigi podal regionalnogeografski opis BaLkanskega polotoka in Romunije. Uporabljal je vestno vire, ki so mu bili dostopni, saj navaja n. pr. v bibliografiji, ki je enako kakor opisom drugih držav dodana tudi opisu Jugoslavije, celo nekaj srbskih in slovenskih del. Slika, ki jo podaja o naši državi, je zato dobro uspela in je to brez dvoma najboljši opis Jugoslavije, kar smo jih doslej brali v italijanskem jeziku. Časih se avtorju pripeti kaka zmota in pomota, n. pr. ko pravi, da je 1. 1843. neki sumnivi hrvatski ban prepovedal ilirsko ime (str. 42), ko imenuje dalmatinsko obalo zagoro (str. 49, vendar pravilno na str. 93!), ko pravi, da se širijo kranjske kraške planote vzhodno od Kapele in Velebita (str. 49), ko meni, da je tok Cetine zelo enakomeren (str. 52), ali ko trdi, da imajo samo štiri jugoslovanska pristanišča železniško zvezo z zaledjem (str. 76). Na str. 62 pripoveduje, da praznujejo slavo tako katoličani kakor tudi pravoslavni, na str. 68 pa, da potujejo pastirji s svojimi čredami iz Zagore proti NE (?) vse do Triglava. Topografski podatki so z izjemo dalmatinske nomenklature na splošno pravilni, ni pa izrabljeno bogastvo naše specialne karte ali tudi le Boškovičeve pregledne karte naše kraljevine; tako je Ljuboten še vedno najvišji vrh Šar planine, Kopaonik še vedno visok 2140 m itd. Število Jugoslovanov v Italiji ceni Migliorini na 400.000, od teh 300.000 Slovencev. Glede Dalmacije se izraža bolj oprezno od Morijeve knjige (str. 63). Ilustrativno gradivo je dokaj dobro izbrano, poučne so tudi številne kartice. Napačna je pod sliko Tamarja v Planici (str. 34) trditev, da je Tamar tip dinarske hiše. V. Bohinec. Lo spopolamento montano in Italia. Indagine geografico-economico-agraria a cura del Comitato per la geografia del Consiglio nationale delle ricerche e dell’Istituto nazionale di economia agraria. V. A. R. T o n i o 1 o -U. G i u s t i, Le Alpi Giulie, Roma 1937, strani 28. — VIII. U. G i u s t i, Re-lazione generale con una introduzione geografica del prof. A. R. T o n i o 1 o , Roma 1938, strani 251. V podnaslovu navedene italijanske institucije so izvedle obširno kolektivno proučitev depopulacije najprej v Alpah in sicer v Ligursko-Pie-montskih (izšlo 1932), v Lombardskih (1935), Tridentinskih (1935), Beneških (1938) in Julijskih (1937), ter nato v Apeninu (1934—1937). Kot zaključni, osmi zvezek je izšel sintetični del, opremljen z instruktivnimi kartami in bogatim tabelaričnim gradivom. Sinteza nam pokaže, da so pojavi depopulacije zelo pogosti v vseh navedenih predelih in sicer najbolj v zapadnih Alpah, manj na vzhodu. Bavi se tudi z demografskim razmerjem med gorovji, predgorji in veliko Padsko nižino, pri čemur prihaja do zelo zanimivih zaključkov. Ali glavni poudarek je na pojavih in vzrokih depopulacije gora. Pri tem ni mišljena samo t. zv. kvantitativna depopulacija, to se pravi dejanski padec števila prebivalstva ali vsaj pojav manjšega dejanskega prirastka v primeri s prirodnim, temveč tudi kvalitativna depopulacija, ki se kaže v manj intenzivnem kmetijstvu, v spreminjanju stalnih naselij v sezonske, v opustelih kmetijah in kulturah, v sezonskem in trajnem izseljevanju ter podobnem, ter celo t. zv. potencialna depopulacija, to se pravi nevzdržna preobljudenost gorskih predelov, ki si še ni poiskala izhoda v svet, temveč se le odraža v nujnem znatnem padcu življenjskega nivoja. Mnogo se razglablja tudi o vzrokih teh pojavov, ki v poslednjih desetletjih tako naraščajo, ne le v Italiji, temveč tudi v njeni gorski soseščini, kakor knjiga pokaže na posameznih primerih: poleg začasnih vzrokov agrarne krize itd. je vplival trajno zlasti nagli razvoj modernega prometa, ki je dal priliko spoznati druge življenjske možnosti in višji življenjski nivo ter s tem ustvaril željo in stremljenje po njih. Zaključna izvajanja knjige obravnavajo tudi možnosti izboljšanja in ozdravitve. Študije „Spopolamento montano“ niso važne za nas samo s splošnega vidika, ker nas opozarjajo na vrsto aktualnih pojavov, ki so pri nas neredko še bolj izraziti, temveč tudi zato, ker segajo z Julijskimi Alpami neposredno na Slovensko. Podrobni rezultati o Jul. Alpah so objavljeni v 5. zvezku, ter izpopolnjeni v zaključni knjigi z rezultati ljudskega štetja iz 1. 1936. Obravnava se Julijsko področje v treh razdelkih: 1. zgornja dolina Soče, 2. Banjška, Trnovska in Idrijska planota ter 3. Tržaške in reške gore s pododdelki: Hrušica, Postojnska kotlina, Zgornja Pivka, Tržaški Kras, Zgornja Reka, Istrski Kras in Liburnija. V celotnem navedenem področju je prebivalstvo sicer v dobi od 1. 1869. do 1936. narastlo manj kot v Beneških, Tridentinskih in Lombardskih Alpah, ali je vendar še narastlo za 13%. Toda v podrobnem kažejo nekateri predeli tudi absolutno nazadovanje v tej dobi: zgornja Soča za 3%, Banjška planota za 5%, Istrski Kras za 1% in Tržaški Kras celo za 31%. Na drugi strani je zabeležen izreden porast v Postojnski kotlini (za 57%), nekaj manjši na Pivki in na Reki, povsod pač v glavnem zaradi obmejne funkcije. V celoti pa označuje študija gore Julijske krajine prav tako za področje izrazite depopulacije, četudi se slednja na zunaj radi industrializacije dolin in državne meje pokaže raizmeroma malo v absolutnem nazadovanju prebivalstva, prav tako malo pa v drugih vnanjih znakih, kot so n. pr. opustele hiše in zanemarjeni pašniki oi> zgornji Soči. Študije o nazadovanju kmetijskega prebivalstva v gorah in o propadanju tamošnjih kmetij nas navajajo k razmišljanju in opozarjajo na nujnost sličnega dela pri nas. Že dosedanje proučitve so bolj mimo grede ugotovile izrazite depopulacijske tendence v škofjeloškem hribovju, v slovenski Ziljski dolini in drugod, marsikje še v mnogo večji meri kot na soški strani Julijskih Alp. Za primer, kakšna pozornost se posveča tem pojavom tudi v nemških Alpah, naj navedem temeljito študijo Fr. Knotzinger, Der Rückgang des Gebirgsbauerntums in Niederösterreich (Berlin - Wien 1938). S francoskega področja je slična razprava L. Souchon, Depeuplement et eoonomie d’une region de la Haute Provence: Le pays de l’Asse, Bull. Soc. Geogr. Marseille XVIII (1938). Svetozar Ilešič. Agatino d'Arrigo, Ricerche sul regime dei litorali nel Mediterraneo (Consiglio nazionale delle ricerche — Comitato per la geografia), Roma, Stabilimento tipografico „Aternum“ 1936. U Italiji postoji nacionalni savjet za ispitivanje zemlje i ljudi. On je podijeljen u nekoliko sekcija. Jedna sekcija koja ispituje nacionalnu geo-grafiju, izdala je dosad brojne publikacije. Medu tima pripada i ova. Ona je tek prvi svezak, uvod u seriju od 25 rasprava, koja ima zadatak, da i°-pituje obale Italije. Urednik je ove serije rasprava univ. prof. u Pisi A. R. Toniolo, direktor instituta opče geografije. Ali pri ispitivanju obala ne sudjeluju samo geografi, več oceanografi i inženjeri. Tako ovu knjigu je napisao inženjer A. D’ Arrigo, koji se broji medu najbolje morfolitologe Italije. Predgovor je u njoj napisao A. R. Toniolo. On veli, da se u Italiji dugo proučavalo more, ali obale tog mora da su se malo proučavale sa strane Italijana. Više su ih proučavali sinovi stranih zemalja. Sada su preuzeli Ta-lijani taj zadatak da prouče obale svoje države. To proučavanje nema samo teoretski, več i praktični zadatak. Ministarstvo javnih radova je dalo poticaj za ovo 'proučavanje. Nakon ovoga uvoda pisac A. D’ Arrigo obrazlaže u opčem dijelu, a na osnovu brojne svjetske i talijanske literature te svojih študija principe litologije. — Litologija je grana morfologije, koja ima ove zadatke, da se bolje upoznaju obale i time da se pomogne tehnici pri gradnji raznih objekata, kao i plovidbi po moru; da dade podatke pri postavljanju i uzdržavanju pomorskih telegrafskih kabela; da pomogne racionalnoj organizaciji ribar-stva, da podupre bolje upoznavanje hidrodinamike. Prije svega treba temeljito upoznati fiziografiju obale, onda djelovanje valova na sublitoralni dio obale, pa djelovanje struja i njihovu prenosnu moč. Te sile pisac pro-učava na osnovu brojne svjetske literature i utvrduje ih formulama. Onda konstatira metode, po kojima se .ispituje morfolitologija. Te metode imaju četiri puta: mehaničku analizu morskog dna, mineralošku analizu, hemijsku analizu i biološku. Na osnovu ovih analiza utvrduje što je to pijesak, muljeviti pije-sak, pjeskoviti mulj i mulj. Pomoču ovih metoda utvrduje izolitološke for- macije, a preko spoznanja ovili formacija mogu se praviti marinske batilito-loške karte. One se razlikuju od običnih batometrijskih karata u tome, Sto batometrijske imaju samo izobate, a ove imaju pored izobata još i označene izolitološke formacije. Nakan toga pisac prelazi na promatranje, kako nastaje evolucija nakog žala (plaže). Žalo prave sedimenti, koji dolaze s kopna, na-ročito ako ih rijeka nanosi, onda valovi, struje te plima i oseka, ali naročito valovi. Francuski oceanograf J. Thoulet je matematičkim putem dokazao po-stanak žala sa svim svojim karakteristikama. Onda pisac ispituje neutralnu liniju batilitologije, koja se nalazi izmedu pojedinih formacija sedimenata. Pomoču tih linija se označuju zone na batilitološkim formacijama. Na osnovu ovih principa se mogu tek početi proučavati formacije ušča. Pisac najprije generalno proučava fiziogeografsku evoluciju obalne platforme i to najprije na stranim obalama, pa prelazi na talijansku obalu stvarajuči stanovite dedukcije. On žali što Italija nije dotad imala dobrih litoloških karata. Nakon opčenitog dijela pisac ispituje detaljno neke dijelove naplavne obale Mediterana i to najprije deltu Nila, zatim deltu rijeke Pada, deltu Rone i Tibera, pa zavalu Taormine, obalu Alžira, poluotok Argentario i na koncu stvara zaključak, što je bitno pri proučavanju žala. U dodatku stavlja opširnu lite-raturu i na koncu krasne batilitološke karte. — Ova knjiga može i nama mnogo koristiti i podučiti nas, kako i mi moramo proučiti našu obalu i žala, naročito onda, kad se na njima ima nešto zidati. I. Rubič. Marescalchi Arturo, II volto agricolo dell’Italia. Volume I. Touring Club Italiano, Milano 1936, 4°, str. 764 V tem lepem, razkošno opremljenem delu se nam predstavljajo Piemont, Ligurija, Lombardija, vse tri Benečije, Emilija in Toskana v skrbno izbranih in dovršeno odtisnjenih slikah, ki so veren dokument napredka severne in srednje Italije v zadnjih letih. Vsako provincijo posebej spremlja izčrpno besedilo A. Marescalchija, ki je med najboljšimi poznavalci italijanskega narodnega gospodarstva. Naše posebno zanimanje velja slikam Lz Julijske krajine, ki so dokaj karakteristične. V. B. XIII Congresso Geografico Italiano, Udine 1937. Guida per 1’escursione A: A. C omel, Regione del Collio e Gorizia; B:M. Gortani, Prealpi e Alpi Giulie; C: D. Feruglio - D. Vianello, Bassa Friulana', D: M. Gortani, Prealpi e Alpi Carniche. Izvlečki iz zbornika „Atti del XIII Congresso Geografico Italiano“, Udine 1937. Kakor je običaj na drugih geografskih kongresih, je tudi XIII. kongres italijanskih geografov priredil za udeležence več ekskurzij in ob tej priliki izdal štiri informativne, s preglednimi zemljevidi opremljene vodiče, ki vsebujejo marsikatero zanimivo podrobnost. Opozarjam zlasti na A. C o m e 1 o v vodič po Goriških brdih in Gorici in na M. Gortani jev vodič po Zahodnih Julijskih Alpah in njihovem predgorju. V. B. Verhandlungen der III. Internationalen Quartär-Konferenz, Wien, September 1936. Redigiert von Gustav Götzinger. Wien 1938. VIII + 393, s številnimi slikami, kartami in profili. V pričujočem zborniku so ponatisnjena predavanja, ki so jih imeli strokovnjaki z raznih področij (geologi, paleontologi, geografi, arheologi, klimatologi itd.) zbrani na III. mednarodni kvartarni konferenci na Dunaju v septembru 1936. Podrobno poročilo o tej konferenci je prinesel Geogr, vestnik že pred dvema letoma (XII—XIII, 1937, str. 208—209). Vseh razprav na tem mestu ne kaže navajati, omenim naj le take, ki so splošnega značaja, obenem pa pomembne tudi za nas. S stratigrafskega stališča je zanimiv Ampfererjev prispevek o kvartarju v Alpah (Uber das Quartär innerhalb der Alpen, str. 57—63). Solch podaja nove smernice s področja glacialne morfologije (Neue Gesichtspunkte zur Glazialmorphologie, str. 64—69). Velike važnosti je za vse, ki se zanimajo za diluvialna vprašanja, Pen c k o v članek „Das Klima der Eiszeit“ (str. 85—97). To predavanje je bilo na kongresu deležno velike pozornosti. Z vprašanjem, kolika poledenitev je bilo na alpskem ozemlju, se ukvarja M a c h a t s c h e k' (Die Gliederung des Eiszeitalters in den Alpen, str. 124—127). Nadalje je zanimiv prispevek, ki ga je podal o poznoglacialni klimi finski geolog S a u r a m o (Über das spätglaziale Klima, str. 221—224). Paleoklimatologu bo dobro služila Kiihneltova razprava „Die quartären Mollusken Österreichs und ihre paläoklimatische Bedeutung“ (str. 254—236). Na zborovanju je vzbudila zanimanje razprava našega rojaka S. Brodarja o Potočki zijalki (Die Potočka-Holile 1700 m, die höchste jungpa-läolithische Station in den Alpen, str. 314—315), kar nam dokazuje, da ni pomembna samo za naše kraje, ampak tudi za zunanji svet. Knjigo zaključujejo izčrpni popisi ekskurzij, ki so se vršile ob času kongresa, nadalje poročila organizacije in življenjepisi umrlih članov kvartarne konference. I. Rakovec. Sbornik na IV. kongres na slavjanskite geografi i etnografi v Sofija, 1936. Sofija 1958. 405 str. Kot rezultat zadnjega slovanskega geografsko-etnografskega kongresa, prireditve, katere bodoča usoda je v novih razmerah neznana (kot sedež prihodnjega kongresa je bila za 1. 1940. določena Bratislava), je izšel zbornik, ki vsebuje poleg aktov kongresa izvlečke velike večine predavanj na kongresu ter nudi zato najrazličnejše dragoceno gradivo za geografijo slovanskih dežel. Iz vsebine naj navedemo le članke, ki obravnavajo jugoslovansko ozemlje in pa najvažnejše referate iz ostalih področij ali one splošnega značaja. To so: Vujevič P„ Sur la duree d’insolation en Yougo-slavie; R e y a O., Nordföhn auf der Südseite der Karawanken (obravnava katastrofalni vihar pod Karavankami dne 4. in 5. febr. 1956); Gavazzi A., O dubinama Jadranskog mora; B our ca rt J., Resultats d’ensemble d’une etude de Quaternaire et du Pliocene marin du littoral atlantique du Maroe et du Portugal; Jaranov D., Les zones morphologiques dans les parties centrales et orientales de la Peninsule Balkanique; Paunkovic D. P.. Tragovi lakustriskog reljefa zapadno od Drine (zanimiva primerjava s Cvi- jičevo jezersko plastiko Šumadije); Milo je vic B. 2., Sur le canon de la Neretva; K ir o v K. T., Les limites des influences climatiques dans la Peninsule Balkanique; Horvat I., Pregled planinske vegetacije zapadnog i središnjeg dijela Balkanskog Poluotoka; Stojanov N., Caractere phyto-geographique du massiv de Rila, des Rhodopes et de Pirine; Pawlowski Si., Sur la geographie politique des pays slaves; Marčič L., Utjecaj populacije mora na gradjevnu aktivnost primorskih naseobina na istočnoj obali Jadranskog Mora (prva študija te vrste pri nas); Roglič J., Antropogeo-grafske osobine i značaj Imotskog Polja; K u char K., Les ports du littoral albanais; Rubič 1., Jadran u narodnom gospodarstvu Jugoslavije; Petrovič P. Ž„ O narodnoj keramici u Jugoslaviji; Vlahovič M. S., O grob- Ijima i nadgrobnini spomenicima poglavito u istočnim krajevima Jugoslavije; Pata I., Etnografskiijat lik na drnešna Lužica; Šiškov St. N., Za narod-nostnija lik na evropeiskija breg na Belo more ot našestvieto na turcite do posledno vreme. S. I. rjiacHMK Teorpa(J)CKor flpyuiTBa, Beorpa/i, cb. XXIV (1938): P. Bom-h> a k , floJiHiia Yue. — M h x a j ji o b h h, Iüiima ÜHpoTa. — M. C. O h ji h -n o b h h, HoMa;;cKH U,inmapH Ha Orpa>i;,n;eiiy. — M. TJ. Pajornesak, Herapu »npHJiHKe« y necMH »IIoTCTaK 6yHe npoTiiB flaxiija«. — A. JI a 3 h h, ETHirace rrpoMene y XoMOJty n SiiiuKay. — reorpaftcKH pa^osa o JyrocJiaBHjn m 1937 ro/lHiie. Hrvatski Geografski Glasnik, br. 8—9—10. Spomenica u čast prof. Dr. Artura Gavazzija prigodom njegove 75 godišnjice života. Zagreb 1939. Str. 260. Jubilejni zbornik vsebuje 27 razprav slavljenčevih bolgarskih, slovenskih, srbskih in hrvatskih prijateljev, kolegov in učencev. Öd njih navajamo posebe: Iv. B a t a k 1 i e v , Novite nasoki v zemedelskoto stopanstvo na Blgarija v vrzka s geografskite i uslovija. — S. P. Boškovič, Značaj aerofotogrametrije za naučna geografska proučava-nja i za kartografiju. — M. Gračanin, Prilog geografiji podzolastih tala Hrvatske. — L j. Hauptmann, Geografska podloga nacionalnog problema u Austro-Ugarskoj monarhiji. — I. Horvat, Prilog poznavanju cretova u Hrvatskom Zagorju. — S. Horvatič-G. Tomažič, Donos k poznavanju flore Slovenije. — S. Ilešič, Prirast stanovništva Savske banovine od 1880. do 1931. god. — D. J a r a n o v , L’dndice d’aridite dans la region mediterra-neenne en rapport avec la morphologie. — K. T. K i r o v, Granicata na planinskija klimat v Blgarija. — M. Kovačevič, Klima Klenovnika. — A. Melik, O kesno-diluvijalnih jezerih v Bohinju. — B. Ž. Milojevič, Geomorfološka pro-matranja u mostarskoj okolini. — S. M. Milojevič, L'abaisseiment et le deplacement des sources karstiques. — O. Oppitz, Verteilung der Niederschlagsintensität auf der Balkanhalbinsel nach den Jahreszeiten. — I. Rakovec, II geologiji in morfologiji Tuhinjske doline. — O. Reya, Neobičajno močna toča v Dravski banovini. — J. R o g 1 i č, Beitrag zur Kenntnis der Karstformen in den dinarischen Dolomiten. — I. R u b i č, Gravitacijske zone važnijih luka na istočnoj obali Jadrana. — P. Vujevič, Podela atmosferskog pritiska u Grčkoj. Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo, Ljubljana, XIX, 3—4 (1938); Ložar R., Rimska najdba iz Polhovega gradca. — Mal J.: Schwabenspie-gel in koroško ustoličenje. Prirodoslovne razprave, Ljubljana, Knj. 3., zv. 11 (1939): Fr. Kos, Die Onychiurinaen der jugoslawischen Ostjulischen Alpen. — Zv. 12—13 (1939): Fr. Mihelčič, Beitrag zur Kenntnis der Tardigrada Jugoslawiens — Tar-digrada der Savinjske Alpe. Časopis za zgodovino in narodopisje, Mari'bor, XXXIII (1938), 3—i: Baš Fr., Doneski k zgodovini Gornjegrajskega. III. Zadrečki lončarji. — Ilešič Fr., Narodna „beseda“ pri Mali Nedelji 1. 1867. — Mišič Fr., O ledinskih in hišnih imenih okoli Solčave. — XXXIV (1939), 1—2: Mušič M., Dva primera hiš v Pekruh pri Mariboru. Proteus, Ljubljana, 1938: C. Šlebinger, Mofete v Slov. goricah. — M. Zalokar, Rastlinske zadruge na jezeru. — P. Grošelj, Spomini s pota. —1939: M. Zalokar, Lehnjak. — M. Karlin, O golubački mušici. — O. Reya, Vpliv klime na človeka. — I. Rakovec, Geološki izprehod na Sv. Katarino. — V. Bohinec, Sredozemlje, njegovo podnebje in nje* gov človek I. Tehnika in gospodarstvo, Ljubljana. V (1939), 1—10; A. Vogelnik, Donesek k stanovanjskemu vprašanju Ljubljane. — C. Nagode, Avto-strade. — A. Bilimovič, Agrarna struktura Jugoslavije in Slovenije v primeri z agrarno strukturo nekaterih drugih dežel. — R. Miklič, Sezonsko izseljevanje. — F. Uratnik, O gospodarskih in socialnih razmerah v slovenskem šumskem gospodarstvu in lesni industriji v razdobju od leta 1927—1937. — B. Plemelj, Gospodarstvo in promet. — L. Dolar-Man^ t u a n i, Prispevek h karakterizaciji tal v južnem predelu mesta Ljubljane. — I. Bratko, Nekmetska in tuja zemljiška posest v Sloveniji. — Č. Nagode, Prometne zgradbe na našem visokem krasu. Etnolog, Ljubljana. Knj. X—XI (1937—1939, ob desetletnici „Etnologa“ in 60letnici N. Županiča)': A. Mrkun, Ljudska medicina v Dobrepoljski dolini. — M. Markič, Še en doprinos k etimologijam „Celovec“, „Hrvat“ i. dr. — I. šašelj, Svetniki in svetnice v slovenskih pregovorih in vremenskih prislovicah. — M. Malnerič, Črnomaljsko kolo. — J. Czekanowski, Antropološka sestava Slovanov v luči izsledkov poljskega proučavanja. — I. T. Franic, Jugoslovjenska žetva. — P. Skok, Bol. — N. Zupanič, Značenje barvnega tributa v imenu „Crvena Hrvat-ska“. — F. Kos, Paleolitske najdbe ofo Nevljici. — W. K 6 č k a , K proučava-nju rasnosti Lužiških Srbov. — Knj. XII (1939): M. Gaspari, O ljudskih slikah na steklo. — I. šašelj, Slovenski pregovori in reki iz rastlinstva. — A. Mrkun, Lov na polhe v Dobrepoljski okolici. — M. Goričar, Doneski k postanku in pisavi rodbinskih priimkov in krajevnih imen med Slovenci. — I. šašelj, Slovenski pregovori iz rudninstva. — V. Steska. Spomin na povodenj v Železni Kapli. — F. K. Kos, Slovenska svatba. Planinski vestnik, Ljubljana, 1939, 1—12: V. Petkovšek, Planinsko cvetje v nižini. — P. J. Žurga, Iz geologije naših Alp (z geološko karto). — M. Čadež, O vzrokih postanka in razvoj neviht. — B. Jordan, Geografski pregled Šarplanine in Koraba. — S. Ilešič, Slovenska Ziljska dolina. Rudarski zbornik, Ljubljana, IV (1939), 1—3: V. Sošič, Globinska dela v svinčenem rudniku Mežica. -— M. Munda, Stratigrafske in tektonske prilike v Rajhenburški terciarni kadunji. Kronika, Ljubljana. V (1938), 1—4: R. Andrejka, Zgodovina kramarskih hišic v Prešernovi ulici. — Zv. Hočevar, Dnevni dotok industrijskega delavstva v Ljubljani. — L. P e 11 a u e r , Imena važnejših starejših gradov na Slovenskem nekdaj in sedaj. — C. Šlebinger, Geologija Maribora. — A. Vogelnik, Gradbena in stanovanjska statistika mesta Ljubljane. Misel in delo, Ljubljana. V (1939), 1—12: N. Radojčic, Uredjenje stare srpske države. — S. Ilešič, Osnove in cilji geopolitike. — Č. Nagode, Načrti prometnih zvez na jugovzhodu Evrope. — S. Ilešič, Iz današnje Dobrudže. — N. Sta>nev, Bolgarija in Dobrudža. — C. Nagode, Naravne osnove smotrne upravne ureditve naše države. Čas, Ljubljana, XXIII (1938/39): Kostanjevec J., Italijanska kolonizacija v Julijski Krajini. Ljubljanski Zvon, Ljubljana, LIX (1959), i—12: Borko B., Zapiski ob Črnem morju. — Ilešič S., Pogled v Alzacijo. — Krajger V., Sodobna Francija. — Tušek B., Posestne razmere in delovne prilike na naših vinskih goricah. Obzorja, Maribor, II (1939), 1—10: I. Bratko, Zunanja trgovina in trgovinska politika Jugoslavije v zadnjih 10 letih. — Fr. Žgeč, Beda haloške dece in nje sociološki vzroki. Gozdarski vestnik, Maribor, I (1938), 1—10: St. Sotošek, Razmišlja-nje o pogozdovanju. — A. Š i v i c, Razvoj gozdarstva in lova v Sloveniji. — A. Št an car, Urejanje hudournikov. — II (1939), 1—9: M. Šušteršič, Problemi našega gozda. TnacHMK ETHorpatJicKor My3eja y beorpafly, XIII (1938): J. EpfleJba-h o b h h, ETHorpa$Hja Kao Haysa. — M. BapjaKTapoBHh, BjemTawi Ha B03H>aBaK.e y okojihhh BepaHa. — M. M h JiasHHOBHh-B. IleTpoBHh, ETHOJiomica rpaJja H3 Pa/ionimiKor y JyacHoj CpönjU. Vesnik Geološkog instituta Kraljevine Jugoslavije, Beograd, knj. VII (1938): M. T. Lukovič, Geološki sastav i tektonika istočnog dela planine Črne Gore. — V. Simič, Geološka grada Banjške i okoline. — B. Milovanovič, O stratigrafiji i tektonskoj strukturi Ovčarsko-Kablarske Kli-sure. — V. čubrilovič, Geološki sastav Vinodola i okoline. Glasnik Zemaljskog muzeja Kraljevine Jugoslavije, Sarajevo, L (1938): Maly K., Die Ravna Planina bei Pale. — Polič A. Nalazište magnezita u Dubnici kod Više-grada. — K a p a h o r h h M., H crop,h c,k o-e-rn orp a<|) ene hi:>thu<> c acynaMa PaMH h Gnonjby. Pregled, časopis za politički i kulturni život, Sarajevo, knj. XV, sv. 186—7, god. XIII (1939): Slovenija i Slovenci. Iz vsebine: A. Melik, Slovenija. — V. Novak, Prekomurski Slovenci. — L. Čermelj: Slovenci i Hrvati pod Italijom. — F. Uratnik, Radništvo u Sloveniji. — I. Bratko. Slovenačko selo u krizi. TnacHMK CnoncKor HayMHor flpywTBa. Kh>. XVIII (1938): 0. T p e 6 e h -ra'in k ob, Bhjbho - reorpa(})CKii nperjieji inyMa y cjiHBy ropih e PazuiKe. — V. Lindtner, Notizen zur Flora von Süd-Serbien. — T. ByicaHOBHh, HaBoflibaBa&e y ßjraoj Penn. — T. MhtpobhH, nHBCKa oBua. — Eji. PoraHOBHh, Yranaj bo^ohmx Tajiora Ha icyjrrypy oimyMCKor MaKa y JyxcHoj CpÖHjH. Izvesti ja na Blgarskoto geografsko družestvo, Sofija, VI (1938): I. Bata k 1 i e v. Razvitie i dnešno sastojanie na blgarskata geografska nauka. — G. G unč e v, Blgarskata geografija do Osvoboždenieto. — B. Angelov Očerki po hidrologijata na baseina na r. Marica. — D. Jaranov, Ostrov Samotraki. — Ig. Penkov, Raspredelenie na selištata i naselenieto u nas v vrzka s nadmorskata visočina. — G. K. Georgiev, Ezerata na Pirin -planina. — K. T. Kirov-N. Genadiev, Toplite poljusi na Blgarija. — B. Stefanov, Losat i razprostranenieto na gorskata rastitelnost v Kraidu-navskata nižina. Sbornik Československe společnosti zemepisne, Praha, 1938, 4—8: V. Š a u e r , Prispevek ku geomorfologii Šumary a Češkobudejovicke pänve. — B. Hrudička, Otazky a metody dynamicke klimatologie. Sbornik Češke společnosti zemepisne, Praha 1939, 1—4: E. Čapova. Kartometricko-morfograficky prispevek ke studio o tizemi Velke Prahy. — V. Švambera, Jezera tena češke strane Sumavy. — V. Šauer, Prispevek ku geomorfologii Karpatske Ukrajiny a vychodmho Slovenska. — J. K r e j -č i, New York City. Przeglijd Geograficzny, Warszawa, XVIII (1938): J. Haliczer, O statošci terytoriöw antropogeograficznych. — W. Rewienska, Rozmiesz-ezenie miast i miasteczek w pölmocno-wschodniej Polsce. — W. Richling-Kondracka, Nowa Ziemia w swietle ostatnich badan. — St. Pietkie-w i c z , Schodowate uklady z row ruin erozyjnych. Badania Geograficzne, Poznan, 1939: R. Btachowski, Proba stra-tygrafii utworow dyluwialnych na prawym brzegu Wisly miqdzy Toru-niem a Modlinem. Wiadomosci Sluzby Geograficznej, Warszawa, 1938, 2—4: O. Jaku-bowski, Nowa granica Polski s Czecho-Slowacjq. — (939, 1: K. Skore-w i c z, Ukraina w kartografii. Annales de Geographie, Paris. No 271—272 (1939): A. Demangeon, Types de peuplement rural en France. — P. Birot, Grands traits de la structure et du relief de 1’ Apennin. — J. Blache, Notes de geographie lorraine. La Geographie, Paris LXX (1938): M. E. de Bonneuil, En Dankalie inexploree. — LXXI (1939): P. Girardin, Nouvelle colonisation interieure en Suisse. — J. de la Roche, Prehistoire oceanienne. Revue de Geographie physique et de Geologie dynamique, Paris. XI (1938): D. Jaranov, La geologie du massif des Rhodopes et son importance a propos de la tectonique de la Peninsule Bulkanique. Revue de Geographie alpine, Grenoble. XXVII (1939): R. Blanchard, Etudes canadiennes III: la plaine de Montreal. — II. On de, L’aeration des massifs montagneux et son evaluation. Bulletin de la Societe de Geographie de Lille, 1938, 9: P. Deffon-taines, Comment au Bresil s'est constitue le reseau des villes. — A. W a-rein. La Yougoslavie. Bulletin de la Societe de Geographie et d’Etudes coloniales, Marseille, XVII (1937): M. Sorre, L’industrie et les villes. — G. Rambert, La nouvelle Rome. — M. R o b 1 i n , Les populations de la Bessarabie. — XVIII (1938): Types d’habitations rurales. — L. Souchon, Depeuplement et economic d’une region de la Haute Provence: Le Pays de l’Asse. The Geographical Journal, London. 1939: G. R. Crone, Inland Waterways of Germany. — Recent coastal changes in South-Eastern England. — E. J. Russel, Agricultural Colonization in the Pontine Marshes. — F. K. Ward, The Irrawaddy Plateau. — Ch. B r e s s e y, Greater London Uingway development survey. Geography, London-Manchester, XXIV (1939): T. II. Holland, The Geography of Minerals. — A. J. Garrett, Geographical Development in North-West London. — I. Batakliev, Viticulture in Bulgaria. Geographical Rewiew, New York, 1939: D. II. Kallner-E. Rosenau, The Geographical Regions of Palestine. — H. de Terra, The Quaternary Terrace System of Southern Asia. — Pr. E. James, Air Masses and Fronts in South America. — 11. R. Platt. Recent Exploration in the Polar Regions. — P. A. Smith, Atlantic Submarine Valleys of the United States. Rolletino della R. Societä Geografica Italiana. Roma. 1939, I —12: E. Migliorini, Un nuovo stato mediterraneo: il llatay. — Br. Franco-lini. La Tunisia e il lavoro italiano. — A. Brusa. Le Hawaii nel tpiadro commerciale e strategico del Pacifico. — U. Tosch i. II Canale di Suez. — P. Land ini, Alcuni aspetti geografici delle grandi eittii negli Stati Uniti. — L. Candida, La coltura del granoturco nelle Tre Venazie. L’Universo, Firenze, XIX (1958), K)—12: E. Giannitrapani, L’Elba. — L. Magnino. La Mongolia e i suoi problemi vitali. — XX (1939), 1—7: F. Sacco. L’AIta Italia durante l’era quaternaria. — S. Sibil i a, II Da-nubio. — G. Sticca. Toponomastica alpina. — L. Magnino. La colo-nizzazione ucraina nell’Asia orientale. — G. Cosmacini. La toponomastica nelle carte e nelle publicazioni militari (obravnava slovenska imena!). G''opolitica, Rassegna mensile di geografia politica. economica, sociale. coloniale (dir. da G. Rolet to ed E. M a s s i), Milano, I (1939): E. M a s s i , Democrazie, colonie e materie prime. — G. P u 1 1 6 , Fattori geografici e razziali nella vita politica Russa. — E. Massi. La nuova situa-zione Adriatica. — G. Fabrizi. Produzione e distribuzione dell’oro. — C. M o v s e s s i a n , II Sangiaccato di Alessandretta. — R. Battaglia. Slavi primitivi e slavi meridionali. Le Grotte d'ltalia. Rivista dell’Istituto Italiano di Speleologia, Postumia (Postojna). Ser. 2a, III (1938): G or tani M.. Per lo studio delle aree carsiche italiane. — Boldori L., Larve di coleotteri in caverne italiane e iugoslave. — De Morton F., Monografia fitogeografica delle voragini e doline nella regione carsica di Postumia. — Finocchiaro C., LAbisso di Leupa nella Rainsizza. — B o e g a n E.. Cavitä naturali di Opacchia sella. Memorie dell'Istituto Italiano di Speleologia, II (Trieste 1938): Bo eg a n E., 11 Timavo, studio sull’idrografia carsica subaerea e sotterranea. — III (Roma 1939): Cres tani G. -Anelli Fr.. Ricerche di meteorologia ipogea nelle Grotte di Postumia. Mitteilungen der Geographischen Gesellschaft in Wien, 1939. t—12: A. Feuerstein. Der Wald in der Forschung und Raumplanung mit besonderer Berücksichtigung seiner oberen Grenze. — K. Ulbrich, Städte und Märkte in Kärnten. — 11. Mikula, Zur Entwicklung des Stadtgrund-und Stadtaufrisses von Olmiitz. Zeitschrift der Gesellschaft für Erdkunde zu Berlin, 1938, 9—10: P en ck A., Die Strahlungstheorie und die geologische Zeitrechnung. — 1939. 1—8: W i s s ni a n n M., Die Klima- und Vegetationsgebiete Eurasiens. — Dietrich G., Das Amerikanische Mittelmeer. — I? ehr mann W.. Fußflächen, Rumpftreppen und Stockwerkbau. — Troll C., Gedanken zur Systematik der Anthropogeographie. — Rogli t- J., Morphologie der Poljen von Kupres und Vukovsko. Petermanns Mitteilungen, Gotha. 1939, 1—12: Obst-Spreitzer- Steinmann-Rink-Prange, Wege und Ergebnisse der I lurforschung im Gebiet der grossen Haufendörfer. — Annaheim H., Die Eiszeit im Rila-Gebirge. — Tochter mann J. G., Die Tataren in Polen. — Troll C.. - Schottenloher R.. Ergebnisse wissenschaftlicher Reisen in Äthio- u pien. — Maehatschek F., Zur Frage der euslatischen Strandverschiebungen. — Sap p e r K., Über die Akklimatisationsfähigkeit der Weißen in den Tropen. Geographische Zeitschrift, Leipzig, 1938, 7—12: N. Krebs, Der Stand der deutschen Geographie. — O. ]. M. Brock, Neuere Strömungen in der amerikanischen Geographie. — R. E. Dickinson, Die gegenwärtigen Strömungen der britischen Geographie. — R. Müsset, Der Stand der Geographie in den Ländern französischer Zunge. — E. Migliorini, Die heutigen neuen Strömungen in der italienischen Geographie. — S. Inouyt, Die japanische Geographie der letzten zehn Jahre. — K. Oes t re ich, Die neueren Strömungen in der niederländischen Geographie. — R. Galon, Die Geographie in Polen. — 11. Ahlmann-N. Friberg. Neue Strömungen in der nordischen geographischen Forschung. — H. R u d o 1 p h i. Sowjetrufiland in Nordasien und der Arktis. — II. Dietzel, Grundfragen der Wirtschaftsorganisation in tropischen Kolonialländern. — 1939, 1—8: II. Hochholzer, Die Kulturschichtung der deutschen Ostmark. — F. M e t z . Das Memelgebiet. — L. G. S c h e i d 1, Die Entwicklung der Bevölkerung des japanischen Reiches seit 186S. — W. Lorch, Neue Methoden der Siedlungsgeschichte. Carinthia I., Celovec, 128 (1938), 1—2: R. Egger, Aus dem römischen Kärnten. — K. Tonggler, Die Arbeiten L. Hauptmanns und ihre Bedeutung für Kärnten besonders in der Edlingerfrage. — M. Wutte, Die Bevölkerungsbewegung in Kärnten 1880—1934. — M. W utte, Die Landesgrenze im Leitertal. Carinthia II., Celovec, 129 (1939): V. Paschin jer, Bericht über die Beobachtungen an der Pasterze in den Jahren 1934—1938. — II. Pasch in-ger. Landwirtschaftsgeographische Studien im Jaunfelde. — Ft. Pehr. Zur Vegetationskunde des unteren Drautales (Spittal - Villach). Deutsches Archiv für Landes- und Volksforschung, Leipzig, II (1938), 4: E. Klebe 1, Gedanken über den Volksaufbau im Südosten während des Mittelalters. — O. U. Isbert, Volks- und Sprachenkarten Mitteleuropas. — III (1939), 1—2: F. S t a n g 1 i c a , Steierdorf im Banat. — J. W e i d I e i n . Mundartliche Ortsnamen in der Schwäbischen Türkei. Nekatere nove knjige, ki smo jih prejeli v oceno in o katerih bomo še poročali: Karlo všek J., Slovenski domovi, Ljubljana 1939. Bilimovič A., Agrarna struktura Jugoslavije in Slovenije v primeri z agrarno strukturo nekaterih drugih dežel. Socialno-Ekonomski institut v Ljubljani, zbirka študij št. 4, Ljubljana 1939. Gospodarska struktura Slovenije v luči poklicne statistike in delavskega zavarovanja. Izdelal Geografski institut na Univerzi Kralja Aleksandra. Socialno-Ekonomski institut v Ljubljani, zbirka študij št. 5. Ljubljana 1939. Naši gozdovi in žage. Izdala Delavska zbornica v Ljubljani. 1939. Du gač ki Z., Geografski razporedaj Hrvata (karta). Tzdanje ..Hrvat-ske Revije“, Zagreb. 1939. Pintar I., Mediko-,kirurški učni zavod v Ljubljani. Ljubljana 1939. Statistični letopis mesta Ljubljane za leto 1938. Vsebina Table des matieres ČLANKI — ARTICLES Reya Oskar (Ljubljana): Najnižje in najvišje temperature v Sloveniji .................................................................. 3 Resume: Sur les temperatures extremes en Slovenie ...... 25 Borivoje Ž. M i 1 o j e v i c (Beograd): Privreda i naselja u dolini Vrbasa.............................................................26 Resume: Economie et habitats de la vallee du Vrbas...............35 Svetozar Ilešič (Ljubljana): Banja Luka................................ 36 Resume: Banja Luka, etude de geographie urbaine.....................52 Ivo R u b i c' (Split): Podmors,ki mlinovi................................5+ Zusammenfassung: Uber unterseeische Mühlen..........................58 Franc Kolarič (Ljubljana): Vinogradna posest v Slovenskih goricah 58 Resume: Les proprietaires des vignobles dans les Slovenske Gorice (Slovenie du NE)....................................................69 Mirko Novak (Ljubljana): Razmestitev industrije v Sloveniji . . 69 Resume: La repartition de 1’industrie en Slovenie...................98 Ivan Rakovec (Ljubljana): Prispevki k tektoniki in morfogenezi Loških hribov in Polhograjskih dolomitov............................99 Zusammenfassung: Beiträge zur Tektonik und Morphogenese des Berglandes von Škofja Loka und Polhov gradeč.......................120 ŠOLSKA GEOGRAFIJA — L’ENSEIGNEMENT G60GRAPHIQUE Silvo Kranjec: Geografija v seminarskih vajah lanskega šolskega leta ..............................................................121 Ludovik Vaza z: O pouku matematične geografije v 5. razredu srednjih šol........................................................123 France Planina: Zemljepisne učne knjige v slovenskih meščanskih šolah...............................................................125 OBZORNIK — CHRONIQUE Obrh Kolpe (Š e r k o)....................................................128 Toplica v jami (Š e r k o)................................................129 f Franz Kossmat (Ivan Rakovec)......................................130 t Edouard Alfred Martel (1859—1938) (Š e r k o).......................133 Veliki Celovec............................................................133 Prebivalstvo Sovjetske Rusije..........................................133 Priključitev Hataya k Turčiji..........................................134 Vinko Möderndorfer, Slovenska vas na Dolenjskem. I. Št. Jurij pod Kumom (Šuklje M.)......................................................13* Socialni problemi slovenske vasi (Malovrh C.)..............................136 Jože Kerenčič, Zemljiški odnosi v Jeruzalemskih goricah (F rane Kolarič) ............................................................137 Zdravje v Sloveniji (Malovrh C.)...........................................138 Dolenjska (Fran Zwitter)...................................................138 Kočevski zbornik (R. S a v n i k)..........................................139 Milica Stupan, Slovensko ozemlje (R. Savni k)..............................1*0 Rus Jože, Vaške table in vaška imena (S. Ilešič)...........................1*0 Dr. Julius Kugy, 1'tinf Jahrhunderte Triglav (A. M e 1 i k)................1*1 Dolar-Mantuani L., Piračiški tufi (Referat avtorja)........................1*2 Dolar-Mantuani L., Die Porphyrgesteine des westlichen Pohorje (Referat avtorja).......................................................1*5 Geografija v spominskih publikacijah ob dvajsetletnici Jugoslavije (Svetozar Ilešič)....................................................I** Priročnik za planince (S. 1.)..............................................1*5 Viktor Paschinger, Landeskunde von Kärnten (R. Savnik) . . . . 1*5 Nikola 2ic, Istra (I. R u b i č)...........................................1*6 Josef Prochäzka. Jihoslovane v Italii (R. Savnik)..........................1*7 BopHBoje JK. Mujiojemih, Bncoice ruiamnie y namoj KpajteBHHH (Svetozar 11 e š i č).....................................................1 *7 Branko Maksimovič, Urbanizam u Srbiji (A. Melik).........................14‘) IleTap C. JoBanoBiih, Y3flyacHH peinra npHe (Svetozar Ilešič)..............................................150 Atjihc yKpai'HH (A. M e 1 i k) ............................................151 Mori Assunto, Ttalia: Miglioriui Elio, Penisola Balcanica—Romania (V. B o h i n e c) ................................................152 Lo spopolamento montano in ltalia (S v e t 02 a r 11 e š i č)..............153 Agatino d’Arrigo. Ricerche sul regime dei litorali mel Mediterraneo (I. R 11 b i č)......................................................15* Marescalchi Arturo, 11 volto agricolo dell’ltalia (V. B.)..................155 XIII Congresso Geografico Italiano (V. B.).................................155 Verhandlungen der III. Internationalen Quartär-Konferenz, Wien, September 1956 (I. R a k o v e c).......................................155 Sbornik na IV. kongres na slavjanskite geografi i etnografi v Sofija 1936 (S. I.).........................................................156 Geografske in sorodne revije; navedbe vsebine (izbor)......................157 Nekatere nove knjige......................................................1(>2 OPOZARJAMO VAS NA KNJIGE: Anton Melik: SLOVENIJA Geografski opis vsega ozemlja, kjer prebivajo Slovenci strnjeno. V dveh obsežnih, bogato ilustriranih delih. I. DEL: (izšel 1. 1936) v dveh vezanih zvezkih, skupaj 710 strani leksikon- skega formata z 215 slikami in 9 prilogami. Stane 320 din, za naročnike „Geografskega vestnika“ samo 268'— din. II. DEL se pripravlja in sprejemamo zanj naročila že zdaj. DALJE PRIPOROČAMO: Dragotin Lončar: Politično življenje Slovencev (1797 — 1919), 177 strani. Bros. 10'— din, vez. 22'— din, Franc Kovačič: Slov. Štajerska in Prekmurje. Zgodovinski opis. 418 strani. Bros. 20’— din, vez. 32’— din. Matko Potočnik: Vojvodina Koroška. V dveh zvezkih. Izšlo 1909, 1910. 342 strani. Bros. 20'— din, vez. 32'— din. Zemljevid slovenskega ozemlja, 1 : 200.000, izdano 1. 1921, v štirih sekcijah. Vsi štirje listi 24’— din, napeti na platnu, zloženi v etui žepnega formata 60'— din. napeti na platnu, stenski zemljevid 80’— din. Zahtevajte naš cenik in naše prospekte! SLOVENSKA MATICA, LJUBLJANA, KONGRESNI TRG 7 (TiajtuxoiiL&Uu zalegli Holškili U ti jitß in ueil a Mjubijati i cStomlUooa ul. IZDAJA IN IMA V ZALOGI: ŠOLSKE KNJIGE - ZEMLJEVIDE - GLOBUSE - UČILA TISKOVINE-SLIKE ITD. ITD. BREZPLAČEN CENIK NA RAZPOLAGO! Qfawa ziilekbii n JZpitblptitti KONGRESNI TRG 19 blizu Univerze KNJIGE: znanstvena literatura, leposlovje, revije. Specialna zaloga potrebščin za tehnike, pisalnega in risalnega orodja, logaritmičnih računal itd. Naročila Iz inozemstva se izvršujejo najtočneje. Mislite na bodočnost in začnite vlagati tudi Vi. Za vse naše obveznosti jamči z vsem premoženjem in davčno močjo D.RAVSKA BANOVINA. Hranilnica dravske banovine Maribor - Ljubljana - Celje ekspozitura Kočevje MESTNA HRANILNICA LJUBLJANSKA JE NAJVEČJI SLOVENSKI PUPILARNOVARNI DENARNI ZAVOD * DOVOLJUJE POSOJILA NA MENICE IN VKNJIŽBE ZA VSE VLOGE IN OBVEZE HRANILNICE JAMČI MESTNA OBČINA LJUBLJANSKA KNJIGARNA KLEINMAYR & BAMBERG LJ UBLJANA MIKLOŠIČEVA CESTA 16 Najstarejša knjigarna v Jugoslaviji (obstoja od leta 1782) se priporoča za dobavo slovenske kakor sploh svetovne literature po originalnih cenah založnikov. Posredovalce ima v vseh večjih mestih sveta. LIBRAIRIE KLEINMAYR & BAMBERG LJUBLJANA YOUGOSLAVIE fondee en 1782, la plus ancienne librairie du Royaume, se recom-mande pour la foumiture des livres et journaux internationaux et you-goslaves aux prix les plus bas. BUCHHANDLUNG KLEINMAYR & BAMBERG LJUBLJANA JUGOSLAWIEN besteht seit ungefähr 160 Jahren am Orte und ist die älteste Buchhandlung im Königreiche. Sie empfiehlt sich zur Besorgung aller in Jugoslawien und sämtlichen Ländern der Welt erschienenen Literaturerzeugnisse. |!IIIWlllll|IIM|lllllliMHII|IHI.UI]llltlHIIIH|l!!ll|inilll|l|ll||||UII|li|l|||||||||tlll||||!UUin|IUIlllllll|llll»11Hl.,|lll|lM