102323 Sveti Pavel, apostol narodov. Spevoigra z deklamacijo in živimi podobami. V Mariboru, 1903. Samozaložba. — Tiskala tiskarna sv. Cirila. JOfrb Ph 102323 Prečastitemu, prevzvišenemu gospodu gospodu dr. Mihaelu Napotnik, ... . .. v; 1 •* ji knezu in škofu, poklanja v znamenje otroške vdanosti in srčne hvaležnosti zavod šolskih sestra pri Sv. Petru niže Maribora. ® i napisi so stali nad pročeljem gledališkega odra, in sicer v ravno istem obrazcu. Pod njim ob obeh straneh pa sveti nadangel Mihael in sveta cerkev. (Pri vsaki podobi na imenovanem mestu, ne kakor kažejo svetlopisi). Sveti nadangel Mihael, voditelj svete čete v nebesih in zaščitnik vojskujoče cerkve na zemlji, je bil v svetlo višnjevi vojni obleki s srebrnim oklepom, mečem in ščitom oborožen, sinje nogavice in črne sandale na nogah, v kodrih pa zlati obroček s križ¬ cem noseč. Sveta cerkev, nevesta Kristusova je imela belo svatovsko oblačilo, zeleni pas upanja okoli ledja, mirtov venec in pajčolan na glavi. Ti dve alegorični osebi sta govorili. Sveta cerkev: Knez svete čete, zmagovalni, Sel kralja vekov, stoj, vnidi! Povej nevesti Njega žalni, Kje ji rešitve soj blesti! Otroke sem vzredila v časti, A, slušaj zemlja, čuj nebo! Zdaj zaničujejo me v strasti, Malikom vence pletejo. Ne marajo za dom Očeta, In ne za živih vir voda, Kako bo kapnica razdrta Tešila žejo njih srca? Glej, skrivajo se luči večni, A v temi tavajo v prepad, Na palce strte se, nesrečni, Upirajo, oj, kakov jad! Človeška srca le hitijo Za slajern zemskim, smrtni tir, Od njega pa plašno bežijo, Ki blaženstva je pravi vir. A, vendar v dušah teh leskeče Presveta kri se Ženina, Za vse bil ranjen je skeleče Na lesu križa strašnega. Sveti Mihael: Pogum, o sveta zaročnica, Miruj na Srcu Jezusa; Saj kmalu bo te, o devica, 4 3811 v 1. podoba. Mati Pavlova prosi Marijo za izpreobrnjenje svojega sina. Jezus se prikaže Savlu na potu v Damask. Ogreval žar vzveličanja. Naj svet zagrinja smrt, puščoba, Naj Izrael gre v Babilon — Pri Bogu večna je zvestoba: »Na skalo njo sezidal bom.« Tja, sursum corda, v nadzvezdišče! Glej, milo tam večernico! Razjasnila bo spet svetišče, Apostol slavni luč bo žarna, Ime mu sveti Pavel bo, Za njim hodila bodeš varna K očetu milemu v nebo. Iliri o ^ko je svetlopisec toliko stisnil, da se komaj pozna. Ona sestoji namreč iz dveh delov: Prvi spredaj predstavlja blaženo Devico Marijo, ka¬ tero užaljena mati Pavlova s spremljevalko prosi za iz- preobrnjenje nesrečnega svojega sina Savla. V ozadju kolikor mogoče vzvišeno nad odrom, prikaže se Zveličar v beli duhovniški albi in z rumenim pasom vstajenja strmečemu Savlu na potu v Damask, kamor je bil namenjen iti preganjat kristjane; ga vrže raz konja in izpreobrne v ravno isti uri, ko njega uboga mati Rebeka priporoča materi usmiljenja v Jeruzalemu. Podoba prikazni se je še le razkrila, ko je začel V Damask. I . podoba. ¥A 8 * nadangel Mihael govoriti, prva pa koj po dokončanem petju, kakor pri ostalih. Pri zadnjih verzih angeljevega predavanja je vsako skupino pojasnila umetna raz¬ svetljava. Petje: Naprej v Damask, naprej, naprej! Smrt Kristusovi čredi vsej! Kaj me preganjaš Saul, zakaj? Ki sem te ljubil vekomaj. Cerkev : Miloba čarna te podobe! — Marija, mati milosti, Spominjaj križa se tesnobe! »Glej, žena, sin tvoj, tvoja hči!« Hči tvoja je nesrečna mati, Nje Benjamin drevi v pogin, Sovraži Njega, ki je h krati Zveličar naš, mož bolečin. Usmili se, presveta, prosi, Razsveti njega naj Gospod, Naj milost svojo na-nj porosi, Na pravo ga privede pot. Saj milo djal na križu sprave Je i za Savla: »Oče, čuj! Glej srčne kapljice krvave, Odpusti vsem, se vseh smiluj!« ¥A 9 * Sveti Mihael: Kdo se zatekal je k Devici, Da ni mu zbrisala solza? Ah, žrtvovala je pravici Ljubljenca svojega srca! O globočina, res, bogastva, Modrosti božje, milosti! Kako neznana vsa so pota In sodbe tvoje, Večni Ti! . . . Pred Jagnjetom leži že v prahu Premagan volk iz Libana. Svetlobe tajne v svetem strahu Blišči posoda zvoljena. »Kdo si Gospod?« Vprašanje kratko. In mil odmev iz visočin: »Tvoj Jezus sem!« Ime presladko! Kaj mi velevaš? Božji Sin?« O, da otroci bi človeški Storili vse, kar Bog želi! Obseval bi jih svit nebeški Že tu v dolini žalosti. Satori krasno se razpeli Bi v senci večnega miru, Se pesmi zopet glas veseli Razlegal bi na Sijonu. ® io m Ikonska daritev. 2. podoba. f koli leta 45. po Kristusu je pripotoval sv. Pavel v Ikonij, znamenito mesto Likaonije. Ondijeizpre- 6> obrnil med drugimi petnajstletno devico Teklo, hčer veleveljavnega in zelo bogatega Ikončana, jo krstil in Bogu posvetil. Ta zadnji čin nam predočuje naša podoba. Tekla kleči pred apostolom ter sprejme iz njegove roke Križanega v svoj edini, večni delež, zapustivši zanj vse zemeljske dobrine: nečimerno bogastvo, minljivo čast, prazno veselje in kratko, nestalno ljubezen. V znamenje te velikodušne od- povedbe drži diakonisa Feba sveti pajčolan, v ka¬ terega se hoče nevesta Kristusova pred svetom zakriti, pobožna Evnika pa drži odloženo zlato krono. Na sveto pismo v roki svetega Barnaba, spremljevalca Pavlovega, bo položila desnico, da priseže svojemu božjemu Ženinu večno zvestobo. Sveta sporočila nam pravijo, da je Tekla ostala stanovitna, zvesta svoji obljubi v sredini divjih zveri, v smrtonosnem plamenu, v jami strupenih kač; sploh v raznovrstnih groznih mukah, s katerimi so njeno deviško telo mučili paganski sodniki, nadraženi od razkačenega zaročnika in lastnih, nevernih staršev. Bog jo je iz vseh nevarnosti čudovito otel. Umrla je v tihi samoti smrt njegovih svetih in je bila pokopana v Selevciji pokrajine Izavrije. Tekla se zove prva mučenica, kakor sveti Stefan prvi mučenec svete cerkve. Sv. Pavel sprejme sv. Teklo v cerkveno občino. 2. podoba. * 11 * Petje: Devica misli le na to, Kar sveto je, Gospodovo. On pa, ki se Boga boji, En duh je ž njim, preblaženi. Sveta cerkev: O, veličastvo vere tvoje, Naš Abraham, o Pavel naš! Zapustil si domovje svoje, Da luč nevernikom podaš. Zdaj še daruješ žrtev milo, Svoj biser večnemu Bogu, Naj, kakor peska je število, Se množi zarod Kristusu. A, glej, zvenela bo v plamenu Ikonska žlahtna rožica, Nezvesta svojemu imenu Bo Tekla nežna deklica. Nespamet križa li redila Bo vede željnega duha? Zakaj bi v pajčolan zakrila Čarobni dar Vstvaritelja? Vezij ljubezni pregoreče Zaročenca ne maraš hči, Teptaš sladkost vse zemske sreče, Te angel Tarski to uči? Ne vidiš dete, zveri ljute ® 12 ® Odpreti žrelo že za te? Grmade plapolati krute Okoli tvoje že glave? O čuvaj si življenje žarno! Zalega gadov piha že. Kaj voliš pot tako nevarno? Magister, opraviči se! Sveti Mihael: Naj me ume, komur je dano. — Da bili vsi bi, kot sem jaz In jagnje to zdaj žrtvovano. Zvezde 1 neba, slušajte nas! Presveti križ nam v smrti tvarja Nedolžnost čisto duše le; Že vzhaja likaonska zarja Čez večne gore sijonske. Do konca zvesta, stanovitna V ograji Tekla je srčno, Za venec zmage čudovitna, Zročila mukam je telo. Moč božja — bil je križ devici, Počitje sladko ženina, Odmrla svetu je v resnici, Živela le za Kristusa. O duše Bogu posvečene! V izgled je lepi vsem ljudem Dišava žrtve te ljubljene, 1 Skriv. raz. 1. 16. 3. podoba, Sv. Pavel na areopagu. m 13 ® Prešinjaj vam osrčje vsem. Povelja nimam od Gospoda — A, svet vam dam, izvoljenci, Ostane čista naj — posoda, Svet — tempelj Duha milosti. Duh pa rodi krepost, strpljivost, Ljubezen, čistost, mir, krotkost; Dobroto, milost, zanesljivost, Zvestobo, zdržnost in radost. Kupujte čas, ker božja volja Posvečevanje vaše je, Da bo svetilka polna olja, Ko bliža večni Ženin se. On, ki vas je poklical, dragi, Je zvest, resničen vekomaj. Vaš trud ni prazen, k vsaki zmagi Pridruži krono sveti raj. Na areopagu. 3. podoba. jdravel oznanjuje sveti evangelj v Atenah, glavnem -*- s mestu slavne Grecije, in sicer sredi areopaga J ' ali Martovega griča, kjer je zborovalo najstarejše atensko sodišče. Namenjen je bil počakati dohod svojih dveh milih pomočnikov Sila in Timoteja, a, ko je, sprehajaje se po ulicah, sprevidel silno maliko- vanje mesta, vznevolil se je njegov duh in pričel je z apostolsko gorečnostjo in močjo govoriti o pravem Bogu, začenši z opazko na njih svetišču »Nepozna¬ nemu Bogu.« Prav primerno bi bilo, ko bi se res v ozadju videl oltar z napisom: »Diis ignotis.« Pavlove besede so bile kakor blisk in grom v temni noči, zlasti, ker je končno napovedal vstajenje in sodbo sveta. Marsikateremu njegovih poslušalcev se je to čudno zdelo, da so se celo smejali, a vendar je tudi Kristusu pridobil več blagih, plemenitih duš, kakor: Dionizija areopagita (to je na sliki oni mož, kateri z izredno pazljivostjo in z velikim spoštovanjem Pavla posluša) in bogaboječo ženo Damarido, ki kleči v drugi vrsti, drže svojo majhno hčerkico. Petje: Sedaj ostaja troje še: Ljubezen, vera, upanje. Največja pa je vekomaj Ljubezen, ki sledi nam v raj. Cerkev: Dežela muz, glej modrijana! Pred njim gineva tvoja luč. Besede divnega Taržana So neumljive vede ključ. Akropola krasna, trepeči! Umakni se, olimpski raj! *k 15 m Maliki v brezdno! Pride Večji, Vstvaritelj svetov, Adonaj! Zdaj blagor vam, Helenci verni! Dopolnjene so vse želje. V resnici, sreči neizmerni Kipelo vaše bo srce. Le slušajte klic Pavla, mili, Pastirja vaših duš zares, In kmalu boste zasledili Pot do preblaženih nebes. Pot do nebes in do Očeta Vam nepoznanega Boga, Čigar dobrota, večna, sveta Poslala je Vzveličarja. Glas gromoviti, ti pa kliči, In doni v Babel, v Partenon! Naj stresejo se grešni griči, Propade belialov tron! Sveti Mihael: Aten pogumni vi sinovi! Povzdignite svoje glave! Napočili so srečni dnevi Spoznanja slavne Grecije. Vaš Bog, dozdaj še vam neznani, Čigar oltar se tam blesti, Se razodel bo zdaj med vami Po svojem hlapcu, čujte vsi! On je, ki vstvaril je svetove, m 16 ‘M Gospod neba in zetnskih mej, Ki nadvladuje dol, bregove, Življenje daje stvari vsej. Samo iz enega pomnožil Je rod človeški čudežno. Vsem, čas in kraj, ime določil Po sodbah svojih milostno. Naj iskali bi le Gospoda U duhu in resničnosti, Daši, o blažena usoda! V njem bivamo, živimo vsi. Ne mislite, da vsi bogovi, Enaki kipom vašim so, Pregnal vam bode nauk novi Iz vaših src i zmoto to. Nevednim Bog rad prizanese, Zdaj pa človeštvu govori: »Naj sad pokore vsak prinese, Ce hoče se vzveličati.« Že je pregrozni dan odločil, Ko sodil bo pravično svet Po Sinu, ki ga v smrt izročil, A k veri vsem obudil spet. 4. podoba. Sv. Pavel v ječi. * 17 $ V ® V • ječi. 4. podoba. ^Lveti Pavel je bil večkrat v ječah, kakor sam piše Ps'> v listih do Korinčanov. Nosil je vezi Kristusove p® V 5 J v Filipah, v Jeruzalemu, v Cezareji, končno tudi v Rimu. Ko je bil prvikrat ukovan v spone krutega Nerona leta 60. p. K., je ostal ondi dve leti. Toda vkljub tesni ječi in navzlic težkim verigam ni bila privezana božja beseda. Oznanjeval je božje kra¬ ljestvo in učil, kar je od Gospoda Jezusa Kristusa. Prav tukaj so bili pod vodstvon in vdihom svetega Duha pisani oni listi, s katerimi se je, po besedah svetega Ambrozija, kakor s sladkim mlekom hranila in živila sveta cerkev v zibeli. Vidimo ga tukaj, kako sedi na bornem stolcu poleg majhne mize ter piše, ozirajoč se pogostoma na svojega božjega Učenika, list pobožnemu Filemonu, meščanu v Kološah. Prosi ga z občudovanja vredno ljubeznivostjo odpuščanja in milosti za ubogega sužnja Onezima, ki je bil svo¬ jemu gospodarju ušel, potem pa se izpreobrnil in poboljšal. Pri tej podobi je bilo prizorišče jako temno, le na mizi je brlela majhna lučica. Knez Mihael in sveta cerkev sta stala, kakor je bilo že omenjeno spredaj, ne v tamnici. Glede na čas bi bila to 5. po¬ doba, a radi večje izpremembe v predstavah se je tukaj uvrstila. 2 m 18 $ Petje: Le s križem bom ponašal se, Drevo življenja je za me. Naj v senci tvoji večno spim In v tvojem Jezusu živim. Sveta cerkev: Kako se strinja s črno nočjo Svetlobe polni, beli dan? V temnice pa sedi naročju Sin solnca, demant prekrasan. Bo ljubav tako ti vrnila, Prezvesto, blaženo srce? Bo li bridkostij mučna sila Od Kristusa ločila te? Glej, toli željno, hrepeneče Upira žarne v križ oči! Kot snival bi od rajske sreče In nosil zlate bi vezi. Trpin prečudežni, pokaži Pri luči svete vere nam Spis plamenit, ki te tolaži, Ki si učil ga milo sam. Spis, ki v verigah ti žareva, Ga v solzah tvojih slika bol, Ki v prsih tvojih nam odmeva, Ko s križa govori nizdol. «• 19 te Sveti Mihael: Na križ pribit je z Učenikom, Njegove rane nosi on; Brat zmagoslavnim mučenikom Vesel je Kristusovih spon. Ljubezen močno ga priganja, Mu tare dušo in telo. Cuj vzdih ponižnega spoznanja Premilo tožbo Pavlovo: Postavo drugo, jaz nesrečni, U mojih udih čutim še. Oh, kdo odtrga borbi večni, Otme telesa smrti me? Le milost Njega, ki z višave Je prišel v kraj gorja in zla, Da nas povzdigne iz nižave Gor do neskončnega Boga. O, vsi, ki tukaj ž Njim v trpljenju Se združijo, preblaženi! V prihodnjem, boljšem tam življenju Ž njim bodo nekdaj slavljeni. Oko, zemljan, ni zrlo tvoje, Srce nobeno čutilo, Kar Bog pripravil je za svoje, Ki Njega zvesto ljubijo. 2 20 Sfe Slovo od Mileta. 5. podoba. « o je bil Pavel dovršil svoje tretje misijonsko potovanje, se je vrnil po nagibu svetega Duha v Jeruzalem. Zapustivši cvetoče krščanske ob¬ čine v Greciji in v Mali Aziji je plula njegova ladja čez vode sredozemskega morja mimo otokov Lesba, Kosa in Sama v Milet. V to mesto kliče skrbni pastir prednike efežanske cerkve, da se od njih poslovi, ter jih še enkrat, kakor nekdaj prerok Samuel Izraelce, izpodbudi k zvestobi do Boga in njegove svete postave. Kmalu so se zbrali okoli ljubljenega očeta njegovi zvesti, duhovni sinovi z obilnim šte¬ vilom bogaboječih vernikov. Kazaje na svoje žuljave roke spominjal jih je v pretresljivem -govoru svojega trudapolnega, nesebičnega delovanja med njimi ter jih milo opominjal po njegovem odhodu paziti na sebe in vso čredo Kristusovo. Nato, pravi sveti Lukež, je nastal velik jok in stok med vsemi in objemaje Pavla so ga poljubovali, žalostni najbolj zaradi be¬ sede, da ne bodo več videli njegovega obličja. Evo našo Sliko! Pavel blagoslavlja svojo žalujočo čredo. Timotej, njegov ljubljeni Benjamin, in zvesti Tihik klečita v bridko žalost vtopljena pri Pavlu, kakor bi se ne mogla odtrgati od dragega očetovskega srca. Poleg Timoteja joče Onezifor s svojima hčerkama, na strani Tihika pa efežanska diakonisa in drugi verniki. Slovo od Mileta. 5. podoba. * 21 ta Petje: Oj, oče, ne zapusti nas! Sirotic slušaj mili glas: Brez tebe kdo nas vodil bo Tja v domovino blaženo? Sveta cerkev: Ločitve ura je odbila. — Kdo te tolažil, čreda, bo? Vodilja zvezda tvoja mila Zahaja tužno za goro. Če Pavel pojde, zapuščena Miru bo naselbina spet, Krščanska deva osamljena Bo žrtev B atovih osvet. Dijana efeška 'bo vstala, Galaški vrh bo log z veri j, Kraljica Sabe bo plakala Kot plen pogube in strastij Kaj, more mati zapustiti Dojenca v zibki nežnega? In Pavel mogel bi oditi Iz mesta tako zvestega? Kdo rešiti goloba more Brez Noeta smrtnih voda? Kdo Izrael do svete gore Pripeljal bo brez Mozesa? Timotej dragi, verna skala, ® 22 ® In Tihik, bratec, se solzi, Onezifor in hčerka mala Se v bridki žalosti topi. Ostani tu, pastir ljubljeni! Ne hodi proti Golgoti! Srca so ondi vsa — kameni. Kot Učenik še vmrješ ti. Sveti Mihael: Znam v svetem Duhu, da me ječa In stiska čaka v Sijonu; A vem, da roka mi ljubeča Se kaže v božjem smiljenju. Otroke svoje Bog kaznjuje, Tu, ktere ljubi, tepe on, A pride čas, da njim plačuje, Nad zvezdami pripravi tron. Verujte, bratje zaželeni, Z brhkostjo ločim se od vas, Bolest veliko, preljubljeni, Za duše vaše čutim jaz. Bog naj bo priča te obljube: Odstopil vam bi sveti raj, Za vas se ne bojim pogube, Trpeti hočem vekomaj! Ne zabite solza očeta! O, pomnite, da noč in dan Brezplačno sem tri cela leta, Se trudil, v voljo božjo vdan. - 6. podoba. Sv. Pavel pred Neronom. * 23 * Življenje moje mi ni drago, Nič me na svetu ne skrbi; Da le žrtvujem zadnjo srago, Svoj tek dokončam v milosti. Saj zemlja ni, ni dom naš pravi. Tu naše bivališče ni. Pri Bogu je, v nebeški slavi, Kjer ni solza, ni žalosti. Pred Neronom. 6. podoba. J I postolsko Dejanje nam sicer izrecno ne pripo- veduje, da in kdaj bi bil naš slavljenec, ljubi sveti Pavel pred rimskim vladarjem; a, kot njegov jetnik moral se mu je brezdvomno predstaviti, bodi si že pri sodnijski preiskavi in sklepni obrav¬ navi, na kar se je bil apostol sam sklical v Cezareji, ali da je sploh radovednosti krvoločnega Nerona — veleumnega Izraelca iz Cilicije videti — zadostil. Tu le na sliki vidimo svetega jetnika s povzdignjenimi očmi, težko verigo na roki, znamenje apostolstva sveto razpelo na prsih, stati pred grozovitaežem, ne, da bi se zagovarjal, marveč, kakor bi z nadnaravnim ognjem javil veselo oznanilo vzveličanja, ne meneč * 24 se za življenje in smrt. A divja zver, boječ se Pavlo¬ vega božanstvenega pogleda, ter pozabivši na svoje zlato žezlo in zmagoslavni lavorikov venec na glavi, zre srepo v neznano daljavo. V ozadju pa stojita resnobni, častitljiv starček Seneka, Neronov odgojitelj, in Afranij Burrbus, poveljnik cesarske straže. Ta dva značajna moža sta se seznanila kmalu s Pavlovim duhom ter ga visoko čislala, zlasti modrijan Seneka. Njunemu vplivanju je morda tudi nekoliko pripisati, da je bil blagovestnik po prvem zaporu oproščen. Ona sama pa sta zapadla smrti, kakor tudi lastna cesarjeva mati Agripina, njegova blaga soproga Oktavija, druga žena, malovredna Popea Sabina in mnogoštevilna vrsta kristjanov, tudi sveta prvaka Peter in Pavel. Petje: »Glej, pošljem vas, kot jagnjeta,« Zveličar de, »k volkovom tja.« A, jaz premorem vse zares Po njem, ki krepča me z nebes. Sveta cerkev: Svoj tek je Venera zgrešila. Glej, Salomon se varal je! Tu tvojega pač uma sila Na skalo je zadela le. Res, prej bo solnce se stemnilo, Zastal nevzdržni tok voda, Kot bo se Pavlu posrečilo Vkrotiti leva rimskega. Kaj iščeš le življenje, oče, Tu, kjer kraljuje smrtna noč? O, zbriši naše solze vroče, Od klete zveri beži proč! Saj vidiš, da mu z žezla teče Nedolžna kri izvoljenih, Da slastno v bakle zre goreče Mučencev, bratov ljubljenih. Če se pred materjo ne strese, Marveč izda pogubi njo; Učitelju ne prizanese, Bo tebe sodil milostno? Sveti Mihael: Da se le Kristus oznanjuje, To veseli, tolaži me. Naj on se v meni veličuje Z življenjem, s smrtjo, dobro je. Ko bi ljudem dopadel, čujte, Služabnik Njegov nisem več! Oblast je božji sel, verujte, Zastonj njej ni izročen meč. Saj veste, prikazala, bratje, Se milost je Vzveličarja, Več niste tujci, zdaj ste svatje, Otroci našega Boga. ¥A 26 ® Spoštujte torej, vi podložni, Prav kot Gospoda, prednika; A, oni naj spoznajo složni V vas žive ude Jezusa. Vsi pa od sebe dela teme, Oblecite zdaj Kristusa! Svet mine kakor dim in pene, Le kar je večno, to velja. A vekovečna je edina Ljubezen našega Boga In Jezusa, Ljubezni Sina. Ostalo vse — je plen groba, Ljubezen, ki je dobrotljiva. Veruje, upa, vse strpi, Ne hvali se, ni nevoščljiva, Krivice se ne veseli. Stvarem srca ne navezuje, Si svesta božjega rodu, Pravico' večno zvesto čuje U krilu božjem brez strahu. Z močmi objemi duša vsemi Zveličarja, ne bori svet! Kdor ga ne ljubi, hodi v temi, »Maran atha« — on bo proklet! 7. podoba. Obglavljenje sv. Pavla. @ 27 S# Via Laurentina. 7. podoba. * a večnega spomina vredni 29. dan meseca junija •j-* leta 67. po porodu Device peljali so iz mamer- ® ■ tinske ječe v Rimu dva že sivolasa moža, ne v prostost, marveč v bridko smrt. Peter, glava Kristu¬ sove črede, osemdesetletni starček, je moral za straž¬ niki slediti na hrib Janikul, kjer so ga obsodili na nečastno smrt križa. Pavel pa iz Tarza, mnogoslavni apostol sveta, je bil, oseminšestdeset let star, pri »Treh vrelcih in via Laurentina«, ob cesti v Ostijo z mečem obglavljen. Pobožno izročilo pravi-, da se je od trupla ločena glava trikrat povzdignila od zemlje in da so usta vsetrikrat zaklicala presveto ime Jezus. Na prostorih, kamor je glava padla, so nastali trije studenci, kateri se še dandanes kažejo v srednji, izmed onih treh cerkvic, ki so postavljene na mestu obglavljenja. Na sliki ga vidimo sklonjenega — da z nagnjeno glavo, kakor njegov goreče ljub¬ ljeni, božji Učenik, prejme smrtni udarec in izdihne svojo veliko, plemenito dušo. Rabelj že drži sveto žrtev ter suče meč. Marija, Trifena in Priska pa tužno in plaho čakajo trenotka, da ide Jozua, bla¬ žena duša Pavlova, v obljubljeno deželo, v sveta nebesa. Petje: Kdo nas od tebe ločil bo, Ljubezen Kristusova, kdo? ® 28 K<- Progoni ne, meč, stiska ne, Umreti le želim za te. Sveta cerkev: Stoj, ne dotakni se svetišča, Ne, grozoviti meč, nikar! Da plam iz svetega ognjišča Te rie zapali, v večno kvar. Jehove Angel, ti se kaži, Obhajat zmagoslavja dan! Lastnino svojo pridi, straži, Glej, delež tvoj bo žrtvovan! Saj, »Jezus«, to ime presveto, Na čelu svitlo mu blesti, Ker ga spoznaval je prevneto Pred kralji in med narodi. Iz dna srca, po vsem telesu Ime presladko mu žari, Ker zanj trpel je v svojem mesu Brez mere muk in žalosti. Rad delal z mnogimi solzami Satare si za duše vse; Zdaj kliče kralj ti z nebeščani: »Prostor za te pripravljen je.« Sveti Mihael: Le padi krepko, sablja sveta, Nebeška, zaželena hči! Pozdrav od večnega Očeta, ¥A 29 Sel ljubega, si Pavlu ti. Odpri, odpri mu rajska vrata! Življenje naše je le tam. Zemeljsko, nič, kot — jama blata Sveta apostol piše sam. On piše, res, in neprestano Ter išče, kar tam gori je, Kjer Jagnje božje, nam zaklano, Kraljuje v večni slavi že. O »vivo, autem iam non ego«, Le Kristus v Pavlu še živi. V Njegovih ranah svojo lego On išče v bedi vsakršni. Zveličar bil mu je življenje, Zaklad edini, njega luč; U smrti pa mu bo vstajenje, Dobiček večni, rajski ključ. Glej, tek svoj verno si dopolnil, Boj dobro skončal, mučenik, Obljubo svojo bo izpolnil In večni venčal te Sodnik! Cerkvi: Ti pa, ovčice svoje pasi V svitu žarne zvezde te! In prišli bodo boljši časi Za pokrajine zemeljske. P e t j e. W <2/v£) 1. V Damask. Harmonij ali orgije. < Uglasbil Franc Grabner, kaplan. Allegro moderato. 'ik m f &EE^ P J- J- r f r llfel 32 H Enoglasno. C =!=M /' I Na-prej v Da-mask naprej na - prej! Smrt Kristu- !!l t zh: m c j, f 7 r p • i ^ K 33 ® l Adagio £ 1 ^ ^ -#■ 7 SL J- Z &- *5I -% -Si- W ]> legato % & to=F g-£ fe==j^l Solo tor PE P P Kaj me pre- gan-jaš Saul za- kaj? Ki -si—)-#- I to=g ; to I — 0— PP * 34 m 2. Ikonska daritev. * 35 s>! molto crescendo j pp | ritardando m 36 m i 3. Na areopagu. Introduction. Adagio dolce m 37 na m ±t TT m _ • 1. glas 2. glas 3. glas 4. glas Lento tranquillo ||fetd=3==ll = ^=^ ^=Š=&=i p Se-daj o - sta - ja tro- je še: S 3=£*=g=* ±^-J ' č/ 4— #-#- 0—'—G - 0 —— G- ¥A 38 » —a 2 =t *- Naj-več- ja pa je ve - ko - maj s. 0—0 . m -+ ^ ^ m 39 m 4. V ječi. is Adagio -1==^ q t - 3 » ■»M-75)v -®T nruc •>% j p legato i teJ_ w=* ft V NEEHE E* m f m j ritardando ' J- f =5b :r p Le kri - ža ho čem hva lit -I i # i 9 * K 40 m ® 41 ® - U -j ejj—g- « —°— —g-- ~sp=— £= K— z^EBozzozz ^ r i | | su - ži - vim. 42 ® 5. Slovo od Mileta. K 43 ® crescendo * 44 ® m crescendo P $ rr i u dvoglasno 5* ‘ marca --=N— I I | | I ! I /'/' Oj o- če ne za- pu- sti nas, Si- rr 7 *rr n fr P £-g- . =& SE 3 P si F S5T-T t f = rh? i ro- tic slu- šaj mi - li glas, Brez te- be kdo nas S 1 Tri -i~~f S £ • 0 rr v • I p m ¥A 45 S# 6. Pred Neronom. (3 glasno) ■ (Tutti) Maestoso ""j Solo * 46 S# ® 47 m « 48 * m p • bes, Po ir njem, ki krep - ča -s-^- - -g: r 3 v ^ ^ ritardando 7. Via Laurentina. (3 glasno) « 49 » r i —L -J— m— frr j? , N h i ada g io I g^s^ppf^ii ,v ,v ■ • “r I \> ■ I ! k . v p kdo ? Pro - go-m ne, mec stiska ne, U - mre- ti - crescendo ! * 50 K Kazalo Besedilo. Posvetitev.. Uvod. V Damask. 1. podoba. Ikonska daritev. 2. podoba. Na areopagu. 3. podoba. V ječi. 4. podoba. Slovo od Mileta. 5. podoba. Pred Neronom. 6. podoba. Via Laurentina. 7. podoba. Petje. 1. V Damask. 2. Ikonska daritev. 3. Na areopagu. 4. V ječi. 5. Slovo od Mileta. 6. Pred Neronom .. 7. Via Laurentina. Stran. . 3 . 5 7 . 10 . 13 . 17 . 20 . 23 . 27 31 34 36 39 42 45 48 I W59mmšm