Saša Ličin: Božicna disonanca Zunaj je bril veter in se zaganjal z vso silo ob vežna vrata, da so tu in tam zaječala v tiho vcžo. Snežinke so se podile proti oknu, obstale tu in čisto počasi polzele po šipi. Nekje daleč spodaj so veličastno brneli zvonovi. Samo enkrat v letu je človek res iz srca vesel, samo takrat, ko mora duša domov, med domače, da saj par dni pozabi, pozabi vse. Božič... Sedela je ob peči. Njeni črni lasje so ji uhajali na belo čelo, preko katerega so se vlekle tri drobne, tenke črte. Pred seboj je imela kup zvezkov in popravljala šolske naloge: »Božič.« Skoro ni videla napak, ko je čitala: »... potem pojdemo vsi k polnočnici in po polnočnici nam mati...« Svinčnik v roki ji zatrepeta, nalog ne more več popravljati. Mirno zloži zvezke, poišče kaseto s starimi pismi in jih prebira. Clsto na dnu je očetovo, že orumenelo. Pred tremi leti ga ji je poslal iz tujine: »... Veš, moraš vztrajati  do mature, potem pojdeš v službo in Ti bo bolje. Tu zaslužim ravno toliko, da živim. Moja pljuča ne spadajo v tovarno cementa, a bom storil vse, samo Ti...« Oči so postale vlažne, črke so začele poskakovati na papirju. Ne, ona ne more do mov. Šest mesecev je v službi. Prihrankov bi bilo ravno za pot, a ona vseeno ne more domov. Saj so doma živeli deset let v veri, da jih bo ona podpirala, vsaj za praznike. Ne, domov ne. Vzela je kos papirja in začela trudoma nabirati črke: »Ljubi moji! Tako sem se veselila prvih božičnih praznikov, ko bom kot učiteljica prišla domov s polno košaro. Pa mi gre vse narobe. Tako močno sem se prehladila, da se ne upam v tem snegu in burji na vlak. Če mi bo bolje, pridem mogoče za Štefanovo ...« Ustnice so same ob sebi zatrepetale, glava je počasi lezla med ramena, ki so se krčevito stresala. Nikdar v svojem mladem življenju ni spolzela preko njenih lepo oblikovanih usten — laž. Bilo ji je nekaj ostudnega oddati to neresnico. Moj Bog, doma bodo čitali, bodo v skrbeh radi nje in bolezni. Ne, tako pisati tudi ne sme. Zmečkala je med drobnimi tenkimi prsti pol popisan papir, odprla vratca pri peči in ga vrgla med dogorevajoča polena. Njene oči so strmele v ta papir, ki je na žerjavici potemnel in se zgubal v neko črno gmoto. Čez čas je iz te črne gmote kriknil rumenkast plamen, se lovil po kaminu in zopet ugasnil sam v sebi. Kot v njeni duši. V veži je cvilil veter. Zvonovi v fari so še vedno oznanjali rojstvo čiste Pravice, Res- nice in Ljubezni. Slonela je ob peči, tiho, neslišno so polzele mlade solze po gladkih licih, kot nevidna daritev na oltar Novorojenemu. Mimo okna je šel človek, sključen, sklonjen predse. Njegova postava se je zibala na levo, kot bi mu manjkalo noge. Počasi se je zdramila in dvignila od peči. Oblekla je plašč, zaprla peč, ugasnila luč in skoro bežala iz šole. Mora domov! Veter ji je sušil lica in žvižgal mimo njenih ušes. V snegu je bila še nova gaz. Tam spredaj se je gugal človek, poganjal z zdravo desno nogo in se trudoma vzpenjal v breg. Postalo ji je tesno. Še sto korakov. Spoznala ga je. Bil je šepavi vaški pastir Hanže. »Dober večer in pa vesele praznike, gospodična!« Odzdravila je. Njene ustne so pri »veselih praznikih« čudno zatrepetale. Hanže je nadaljeval: »Tam na oni strani železnice ima brat kočo. Moram domov!« Veter je odnašal komaj izgovorjene besede. Slišala je samo: »Moram domov!« in se z novo voljo pognala v dolino. Še dobro uro in iz megle je stopilo kolodvorsko poslopje. Hitro karto. Uradniki hite, da bi bili prej doma. Zadnji vlak jo jc odpeljal. V vagonu so sedeli spredaj dijaki bolj mirni in tihi kot sicer. V drugem kotu so sedeli žagarji in tesarji, puhali neprestano tobakov dim in dremali. Vse beži domov. Ljudje vstopajo. Izstopajo. Njej jc postalo v duši cudno mehko, da bi poljubila vse te kosmate delavce: »Krist se je rodil!« Kaj, če ni košare! Nasmejana mora vstopiti domov. Potem mora v smehu pripovedovati o snegu, burji, o Hanžetu, o delavcih. Da bi jo kdo motil v govoru, ker nima košare? Ne. Vlak je monotono pel svojo pesem v sveti večer. Le na postajah so ga za trenutek zamenjali zvonovi. Ljudje vstopajo in izstopajo. Konec! Zadnja postaja. Megla. Morje luči. Ljudje se pozdravljajo glasno, stiskajo roke, jemljejo kovčege znancem in hite domov. Nje nihče ne čaka. Sama ostane pod veliko uro na peronu. Deset. Šla je domov. Mimo okrašenih izložb glavne ulice, zavila mimo gradu v predmestje. Luči so postajale mračnejše. Skoro tema. Sedaj bo doma. Treba se bo nasmejati, kot da ne bi pred šestimi urami gorela prva laž, kot da ne bi tudi v njeni duši gorela pritajena bol, le radi doma. Tu je dom. Tam, kjer se vidi razsvetljeno okno. Skozi njega lije luč od božičnih svečic. Njo grabi nekaj za grlo, ko vstopi: »Mama!« »Si prišla!« Oči so polne solz, ki se svetijo kot brilanti. Najhujše je mimo. »Pa zakaj se jočeš, otrok?« Zvonovi bijo polno, veličastno; a v njeni duši je nekaj neizgovorjenega, kar teži.