© Založba ZRC & Društvo za antične in humanistične študije Slovenije Uredniški odbor K'tjetan Gantar (antična kruiževnost), Rajko Bratož (antična zgodovina), Valentin Kalan (antična in srednjeveška filozofija), Stanko Kokole (umetnostna zgodovina), Vladimir Simič (pravna zgodovina), Ma1jeta Šaše! Kos (arheologija), Katja Pavlič Ške1janc (didaktika klasičnih jezikov) , Marko Marinčič, Barbara Šega Čeh, Ignacija]. Fridl, Neža Vilhelm. Glavni urednik Matjaž Babič Odgovorni urednik Matej Hriberšek Oblikovanje in grafična ureditev Milojka Žalik Huzjan Izdajatelj Društvo za antične in humanistične študije Slovenije Založnik Založba ZRC, ZRC SAZU Vollja založništva Vojislav Likar Naslov uredništva Društvo za ant ične in humanistične študij e Slovenije Aškerčeva cesta 2, 1000 Ljubljana Tei (386-1-)241-1416 Fax: (386-1-)241-1421 E-mai 1: rnatej. hribersek@jf.uni-lj.si S ple tn a stran: www.JJ.uni-lj.si/ ldasfilol/ keria.lttm.l Naročanje Založba ZRC, Gosposka ulica 13, 1000 Ljubljana Tel./fax: (386-1-)425-7794 E-mail: zalozba@zrc-sazu.si Tisk Tiskarna Littera picta, Ljubljana Fotografija na ovitku Prizor žrtvovanja pred templj em Marsa Ulto1ja; Relief z olta1ja Ara Pietatis Augustae, 43 po Kr.; Rim, Villa Medici (Vir: Fototeca Unione, A111.erican Jlcademy in Rorne) Cena: l.700 SIT Revija izhaja s jJodboro MINISTRS'IVA ZA KULTURO REl'UllLIKE SI.OVENI.JE MINISTRSTVA ZA ŠOI.S-IVO IN ŠPORT REl'UllLIK" SI.OVENI.JI·: ODDELKA ZA KLAS IČNO FII.01.0GI.J O FILOZOFSKI·: FAKULTETE UNIVERZE V LJUilLJANI ISSN 1580-0261 KERIA STUDIA LATINA ET GRECA Letnik / Annus III • številka / Tomus 1 • 2001 / MMI ZAL€j9ŽBA Z R C STUDIA LATINA ET GRAECA ANNUS III. TOMUS 1. MMI COMMENTARII PERIODICI, QUOS BIS IN ANNO EDIT STUDIA LATINA ET GRAECA III/ 1 2001 KERIA • STUDIA LATINA ETGRAECA Letnik/ Annus III Številka/Tomus l • 2001/MMI Uredila/Ediderunt Matjaž Babič, Matej Hriberšek VSEBINA 1 - ZNANSTVENI IN STROKOVNI ČLANKI Monika Osvald Gemma Augustea kot odsev rimskega kulta cesarja II Maja Sunčič Simbolika postelje v Evripidovi Alkestidi .... „.„ ..... 35 Sonja Capuder Tacit v historiografski in politični literaturi humanizma in renesanse ...................................... 5I II - PEDAGOŠKO-DIDAKTIČNI PRISPEVKI Referati z didaktičnega kolokovija Aleksandra Pirkmajer Slokan Latinščina v osnovni šoli danes, včeraj, jutri ....... 69 Katarina Klakočar Zager Pouk grščine v nematuritetnem modelu ................ 85 Matej Hriberšek Starejši slovenski učbeniki za latinščino ............... 9 I Pedagoško-didaktični prispevki Brane Senegačnik Pouk klasičnih jezikov in vzgoja za realizem ......... 99 Dragica Fabjan Latinitas tota nostra est .................................. I07 III - PREVODI Publius Ovidius Naso Pazifaa (Ars amatoria 1, 253-350) (Prevod Barbara Šega Čeh) .............................. I 11 Mark Tulij Ciceron Pisma bratu Kvintu I, 1 (O upravi province) (Prevod Aleš Maver, Marija Neža Pirc, Mitja Sadek, Miran Sajovic in Nina Vuk) .............................. II 7 Utrinek iz slovenske književnosti Fran Levstik Martin Krpan - Franciscus Levstik: De Martino Krpana (Prevod Matej Hriberšek) ..................... I29 IV - MISCELLANEA Valentin Kalan Nepričakovana najdba (epµawv) Aristotela v Vebrovi zapuščini: grecist Dokler in filozof Veber .. I 33 David Mavrin Satirik in njegov vladar (Pogovor o odnosu med satiro in politiko) .............. I 36 David Mavrin Gaj Valerij Katul (recenzija) ............................ I 44 Matej Hriberšek Umreti ni mogla stara Sibila. Prešeren in antika (recenzija) ..................................................... I47 FRANCE PREŠEREN PERPENDIT VARIE Perpendit varie, quisquis legi,t, versiculos meos: cum laudent aliqui, rursum alii »pro pudor! « eiulant. »Ballatas cane, sis!« admonet hic, ille sonetta amat, odae Pindaricae tertius est, qui f aveat, magi,s. Gazzelae sonitus perplacet huic forsan amabilis, ille aegre patitur, Vodnikium quod renuam sequi; non lasciva satis luxuriae carmina erunt mea, instinctum vetulae me ab Satana conicient piae. Nil optans aliud, noster amor, quam placeam ut tihi, quae lapsi blatiunt mente homines, pro nihilo puto. Prevedel An ton Sovre I ZNANSTVENI IN STROKOVNI ČLANKI Monika OSVALD GEMMAAUGUSTEA KOT ODSEV RIMSKEGA KULTA CESARJA Izvleček Abstract Institucija kulta cesarja se je v Rimu izob- likovala v času vladanja Julija Cezarja in OktavijanaAvgusta. Obsegala je tako čaš­ čenje še živečega cesarja po božje kot apo- teozo umrlega. GemmaAugusteaje moj- strovina umetne obrti iz avgustejskega ob- dobja, ki skozi likovno govorico odslika- va ideološke premise vzpostavljajoče se ce- sarske dinastije. The institution of the rulercult was for- med in Rome during the reigns ofjulius Caesar and Octavian Augustus. It compri- sed worship of emperor as a god whilst living and after apotheosis when dead. The Gemma Augustea is a masterpiece from the Augustan period that express through visual language the ideological premise of the restoration of the julio- claudian dinasty. Prvi del: OSNOVANJE RIMSKE INSTITUCIJE KULTA VLADARJA Postopno oblikovanje kulta osebnosti Julija Cezarja Julij Cezar je na rimsko politično prizorišče vstopil v času nestabilnosti republike in državljanskih vojn, zato je hotel uvesti trajnejšo obliko vlada- vine. Pri tem se je zgledoval po vzhodnih helenističnih kraljevinah; obe- nem je poskušal obnoviti rimsko monarhično tradicijo, kar je bilo vzrok njegovega končnega neuspeha. Toda tudi v tem smislu je bila 'kocka vrže- na' in njegov posvojenec Oktavijanje le nekoliko spretneje in navidez za- držano izpeljal 'očetove' namere. Cezar je temelje nove oblike vladavine, kije bila osnovana na njegovi osebnosti, gradil postopoma in pri tem spretno, po zgledu helenističnih kraljev, izkoristil dane okoliščine: - Kot makedonski dinastije tudi Julij Cezar izhajal iz plemenite rodbine. Člani julijske dinastije so namreč izpeljevali svoj rod iz Eneja, trojanske- ga princa in Venerinega sina. Zato je Cezar v smislu politične propagan- de izbral podobo Venere Genetrix za svoj pečatni prstan in jo dal kasne- je preko novcev v obtok. Keria III - 1 • 2001, 10-34 12 Keria III -1 • 2001 - Od leta 63 pr. Kr. je kot pontifex maximus poosebljal najvišjo oblast v reli- gioznih zadevah. - Po zmagi pri Farzalu leta 48 pr. Kr.je bil deležen herojskih časti s strani grških mest. O tem pričata napisa iz Efeza (theon epiphane kai koinon tou anthropiou biou sotera) 1 in iz Mitilene ( euergeta kai ktista) .2 - V devetih mesecih, kijihje kot intermezzo preživel v Egiptu pri Kleopatri, je na lasti koži okusil sladkosti vzhodne absolutistične vladavine; Kleopa- tra pri izkazovanjih časti ni skoparila. - Po dokončni vrnitvi iz Egipta leta 46 pr. Kr. je bil v Rimu sprejet kot veliki zmagovalec. Zvrstili so se štirje dnevi triumfov: galski, egipčanski, pontski in afriški (ex Gallia, ex Aegypto, ex Ponta, ex Africa). Zadnji dan triumfov je Cezar posvetil tempelj Veneri Genetrix in sicer kot 'materi Julijcev in roditeljici rimskega ljudstva (Aeneadum genetrix) '.3 - Novica o zmagi pri Mundi leta 45 pr. Kr. je dosegla Rim na predvečer parilij, festivala v spomin ustanovitve Rima, in cirkuške igre naslednjega dne so bile posvečene Cezarju, kot bi bil ustanovitelj mesta. Sledila je slavnostna zaobljuba, da ga bodo imenovali Liberator in njegovi Liber- tas postavili svetišče.4 - Kult Cezarjeve osebnosti je dosegel vrhunec leta 44 pr. Kr., ko mu je senat podelil številne honores. Imenovanje bil parens patriaein po zgledu prisege hišnega upravitelja pri geniju gospodarja je bila uvedena prisega pri Cezarjevem geniju. 5 Ustanovili so festival z javnim darovanjem na njegov rojstni dan in štiriletne igre njemu na čast. Vsakemu izmed veli- kih rimskih festivalov so dodali 'Cezarjev dan' in preimenovali mesec Quintilis v Iulius. Istega letaje senat sprejel odlok o Cezarjevi božanskosti, kije predvi- deval tempelj Caesaris et Clementiae in duhovnika po zgledu flamen Dia- lis. Uvedba posebnega svečenika je bila v Rimu znak izjemnih časti, saj so doslej imeli lastne duhovnike lejupiter, Mars in Kvirin; ostalim rimskim bogovom je daroval pontifex maximus. Senat je bil v negotovosti glede nove- 1 CIG 2957 2 IG XII, 2 3 V tem času so postavili na Forum Cezarjev konjeniški spomenik; na Kapitol, pred Jupitrovo podobo, kip Cezarja kot zmagovalca nad oikoumenein njegovo bojno koči­ jo. Pod kapitolski kip so zapisali hemitheos (polbog), vendar je dal Cezar napis od- straniti. 4 Po Cezarjevi vrnitvi maja leta 45 pr. Kr. so mu v templju Kvirina postavili kip z napisom 'Neznanemu bogu'. Njegovo podobo, izdelano v krizelefantinski tehniki, so med igrami v cirkusu nosili v procesiji med ostalimi bogovi. Njegov portret so natisnili na novcih; s tem so rimski novci prvič nosili podobo še živečega. 5 V vsakem rimskem templju so dodali Cezarjev kip; njegov zlati prestol s krono je bil v času iger prinešen v teater med prestoli bogov. Monika Osvald, Gemrna A ugustea kot odsev rimskega kulta cesarja 13 ga Cezarjevega poimenovanja: kolebalje med Divus Iulius ali Jupiter lu- lius.ti Toda sklep o Cezarjevi divinizaciji ni dosegel pravne veljave, ker je bil pred njegovo dokončno potrditvijo naslovljenec na marčeve ide (15. mar- ca) leta 44 pr. Kr. umorjen. Zakaj je prišlo do Cezarjevega umora? K temu dejanju je v veliki meri pripomogla ravno načrtovana divinizacija oziroma Cezarjevo poistovetenje z Jupitrom. V Evhemerovi Sveti zgodovini, kije bila Rimljanom poznana tudi preko Enijevega prevoda, najdemo religiozno- politično razlago, da so bili bogovi sprva kralji, med katerimi se je Jupiter diviniziral kot prvi. Cezarjeva božanskost po zgledu Jupitra7 je bila razum- ljena kot del kraljevskih časti in s tem sredstvo, preko katerega je hotel Cezar uvesti kraljevino. In ravno uvajanju monarhije se je hotela republi- kanska stranka upreti na vsak način, tudi s skrajnimi sredstvi. Cezar sije v zadnjem času svojega vladanja dejansko prizadeval za po- novno uvedbo kraljevine, toda ne elektivne, ampak dedne, božanske obli- ke monarhije, ki se je ohranila na vzhodu in ki jo je okusil med svojem bivanjem v Egiptu. Pri tem se je sicer posluževal zgledov helenističnih kra- ljev, toda Rimje njihove dežele nadvladal, zato je bil Cezarjev pogled us- merjen zlasti na Aleksandra Velikega.8 Lily Ross Taylor9 pronicljivo razloži povezavo med vzhodno obliko mo- narhije, za katero si je prizadeval Cezar, in kultom vladarja: »Ne gre si postavljati vprašanja, če sta bila Cezar in Aleksander preveč razumna mo- ža, da bi se ujela v mrežo hvalisavih ukrepov, ki bi ju poistovetili z Olimpij- ci. Verjetno sta bila. Toda čaščenje po boije je predstavljalo nujno sestavi- no tipa monarhije, ki je bila učinkovita v preteklosti in za katero se je pri- čakovalo, da bo tudi v bodoče. Zaradi idealov o vladanju, ki sta jima sledi- la, sta postala avtorja lastne divinizacije.« Cezarjev pogreb Ob svečanosti Cezarjevega pogreba so na Forumu, pred rostra, postavili baldahin v obliki templja Venere Genetrix. Vanj so na krizelefantinsko ležišče, obdano s škrlatno tkanino, položili telo Julija Cezarja. Pred balda- H Dion Kasij, XLIII, 14; XLIV, 6; Servij, adEcl„ V, 36 7 Zlasti javna uporaba insignij: na novcih iz leta 45 pr. Kr. strela, kasneje Cezarjev kip s strelo in egido, krizelefanstinski prestol, stalna triumfalna oprava. 8 Med obema najdemo številne paralelizme: Cezarjevo uvodno dejanje je bilo posve- titev templja Veneri Genetrix, Aleksandrovo orakelj svetišča Zevsa Amona. Cezar se je identificiral z Jupitrom, Aleksander z Dionizom. Prvemu seje javno postavil po robu Cicero, drugemu Grki. Cezar je nameraval prenesti prestolnico na vzhod, v Ilion ali v Aleksandrijo, mesto, ki ga je njegov veliki vzornik ustanovil. 9 TAYLOR, 1931, str. 76. 14 Keria III -1 • 2001 hin so razvrstili trofeje in okrvavljen Cezarjev plašč. Čast pogrebnega govo- ra je doletela Marka Antonija. Pogled na truplo in trofeje vojskovodje, zlasti pa na okrvavljen plašč je v ljudskih množicah vzbudil čustva spontanega čaščenja. Zato se je Herofil v imenu ljudstva pri rimskih magistratih zavzel za oltar s stebrom (visok 20 pedes) na mestu pogrebne grmade; potekale so že priprave na posvetitev oltarja in na darovanje Cezarju bogu, toda 13. aprilaje Antonij naročil Herofilov umor. Obenem je dal konzul Dolabela križati sužnje in vreči s Tarpejske pečine svobodnjake, ki so se za Cezarjev oltar preveč zavzemali. Tako je bila s silo zatrta spontana divinizacija Julija Cezarja s strani ljudstva, ki jo Lily Ross Taylor10 razlaga takole: »Cezar ni bil za časa življe- nja subjekt ljudskih legend. Vsaj navidez ni bilo nobene zgodbe o njego- vem čudežnem rojstvu ali o znamenjih njegove božanskosti v času mlado- sti. Legenda te vrste je pomemben dejavnik pri ustvarjanju prepričanja o božanskosti. V Cezarjevem primeru je bila njegova smrt, ki so jo zakrivile zločinske roke, tista, ki mu je dodelila mesto med bogovi.« Ludi Victoriae Caesaris in konsekracija Na pobudo konzula Dolabele so, da bi pomirili ljudske množice, organizi- rali Ludi Victoriae Caesaris. Med igrami se je na nebu zasvetil komet, ki so ga interpretirali kot znamenje apoteoze Julija Cezarja in ga zato poimeno- vali sidus Juli um, Caesaris astrum. 11 Cezarjev posvojenec Oktavijan, ki je kot osemnajstletni mladenič vstopil na rimsko politično prizorišče in zahteval zase Cezarjevo dediščino, 12 se je izjemnega dogodka nadvse razveselil in ga obrnil sebi v prid. 13 Nemudoma je dal postaviti Cezarjev kip z zvezdo (z napisom DIVO IUllO) v tempelj Venere Genetrix (Sl. 1) in pridal zvezdo številnim drugim kipom, kijih je ščasoma posvetil 'očetu'. 14 Uradna in dokončna deifikacijaJulija Cezarja, to je konsekracija s strani senata, se je dogodila l. januarja leta 42 pr. Kr. Tedaj so stopile v veljavo vse odredbe, kijihje senat sprejel že leta 44 pr. Kr., vendar zaradi znanih okoliščin niso bile pravnomočne. 15 rn TAYLOR, 1931, str. 78. 11 Vergilij, Ecl., IX, 46 - 49; Horacij, Carmina, 1, 12, 46; Ovidij, Metamorfoze, XV, 847 12 Livij, Epit., CXV 13 Plinij st. (Nat. Hist., II, 93 - 94) je zapisal: »V sebi je pozdravil zvezdo z veseljem, kot znamenje svojega bodočega vzpona.« 14 Servij, ad Aen., VIII, 681: »Nam ideo Augustus omnibus statuis, quas divinitati Caesaris statuit, hanc stellam adiecit. « 15 Julij Cezar je bil z dekretom senata iz leta 42 pr. Kr. uradno sprejet med bogove pod imenom Divus Iulius. Na mestu pogrebne grmade so mu postavili oltar, obenem je postal synnaos s Kvirinom. Namenili so mu tempelj Divi Iulii (Sl. 2) na Forumu, ki }\,!fonika Osvald, Gemma Augustea kot odsev rimskega kulta cesarja 15 Slikal: GemmaAvgustae; Kameja iz sadoniksa; 10-14 po Kr.; Dunaj, Kunsthistorisches Museum pa je bil posvečen šele leta 29 pr. Kr. Po helenističnem zgledu čaščenja diviniziranih personifikacij so bili načrtovani templji Libertatis, Concordiae in Clementiae. Ime- novan je bil poseben duhovnik po zgledu flamen Dialis in kolegij duhovnikov, ime- novanih Luperci Iuliani. Tem uradnim ukrepom so sledile številne druge časti (ki temeljijo na honoresiz leta 44 pr. Kr.). Tako so mesec Quintilis dokončno poime- novali v Iulius. Cezarjeva podoba je bila skupaj s podobo Venere razstav- ljena med igrami v cirkusu, prestol z vencem med teatralnimi tekmova- nji. Na njegov rojstni dan (po Sibi- lini prerokbi 12. namesto 13.julija) so obhajalijavno praznovanje in nje- gove podobe se ni smelo nositi na pogrebu kakega njegovega družin- skega člana (po smrti je bil namreč deležen izključno božanske narave). Slika 2a: Avgust (s dijH1us virtutis iz leta 2.7 pr. Kr.) postavlja zvezdo (sidus Julium iz leta 44 pr. Kr.) nad kip Divi Iulii; dena- rij L. Lentula (Rim, 12 pr. Kr.) Slika 2b: Tempelj Divi Iulii pred izgradnjo: v templju je viden kip zli- tuus, na frontonu sidus Juli um; Oktavijanov zlat- nik (36 pr. Kr.) 16 Keria III - 1 " 2001 Pravni temelji so bili torej postavljeni s Cezarjem, 16 toda izpopolnjena oblika kulta vladarja, tako za časa življenja kot po smrti, kije prežela vse plasti rimskega politično-religioznega in kulturnega življenja, se je izobli- kovala z njegovim naslednikom Oktavijanom. Intermezzo: drugi triumvirat V času drugega triumvirata (med leti 43 in 31 pr. Kr.) sta poskušala oba tabora izkoristiti Cezarjevo deifikacijo sebi v prid. Antonij je bil po zmagi v bitki pri Filipih leta 42 pr. Kr. prvi deležen božanskih časti v Aziji. V času svojega bivanja v Egiptu se je identificiral z Dionizom; tako sta bila Kleopa- tra in Antonij v Aleksandriji poimenovana kot božanski par Izida in Oziris- Dioniz. Ceremonial na aleksandrinskem dvoru je potekal v duhu dionizič­ nega načina življenja. 17 Oktavijan si je v nasprotju z Antonijem izbral Apolona in se zaradi Antonijevega sprejemanja orientalskih navad zatekel k rimski tradiciji. Raz-· širil je legendo o svojem apoliničnem poreklu: njegovo mater Atijo naj bi posedel Apolon v obliki kače. Ko je njegovo hišo zadela strela, jo je posve- til izbranemu bogu in začel z načrtovanjem Apolonovega svetišča na Pala- tinu v sklopu svojega domovanja. Na novcu iz let 43 - 42 pr. Kr. je dal upodobiti trinožnik in lovorjev venec. Kot član duhovniškega kolegija quin- decimviri sacris faciundis je imel v skrbi Sibilinske knjige. 18 Leta 31 pr. Kr.je Oktavijan v bitki pri Akciju in kasneje v Aleksandriji doživel dokončno zmago in rimska zgodovina je ubrala znano smer. Kako bi bilo, ko bi zmagal Antonij? Paul Zanker19 zdramatizira vprašanje in po- nuja preprost odgovor: »Slednji bi verjetno uvedel vladavino, podobno rn Če povzamemo, na Cezarjevo deifikacijo sta vplivala dva odločilna dejavnika: muče­ niška smrt in komet, kije bil vidni dokaz filozofskega prepričanja in obenem ljud- skega verovanja, da se duša velikih mož spremeni v zvezdo. S Cezarjevo konsekraci- jo s strani senata in uradnimi častmi so bili postavljeni temelji pravnega akta apo- teoze cesarja, ki se je odslej odvijala po ustaljenem obrazcu: po slavnostnem, jav- nem pogrebu, kije vedno obsegal pampo funeris, grmado na Marsovem polju, decur- sio in vzpon orla (te ustaljene formule pri Cezarju še ne zasledimo, v polni obliki se je prvič pojavila z Avgustom), se je sestal senat in sprejel uraden sklep o 'vpisu' cesarja med državne bogove. Časti, ki so divinizaciji sledile, so ponavadi obsegale tri pomnike: (1) oltar ali steber na mestu pogrebne grmade; (2) templje ali oltarje v Rimu, Italiji in provincah (tako diviniziranemu cesarju kot personifikacijam); (3) posebnega duhovnika in svečeniški kolegij. 17 ZANKER, 1989, str. 62 - 71. 18 Iz tega časa je ohranjeno tudi pričevanje o Oktavijanovem konjeniškem spomeniku v galopu, ki ga je Cicero (Philippicae, V, 17, 38) primerjal z Aleksandrom. 19 ZANKER, 1989, str. 71. Monika Osvald, Gemma Augustea kot odsev rimskega kulta cesarja 17 vzhodnim kraljevinam, in rimska umetnosti bi ostala helenistična, veliko bolj azijska, brez avgustejskega eklekticizma in klasicizma.« Avgust, sin božanskega Julija Po zmagi pri Akcij uje bil Oktavijan v vzhodnih provincah rimskega cesars- tva deležen božanskih časti. V Egiptu je nasledi Kleopatro in Ptolemajce,20 na grškem vzhodu ostale helenistične dinaste. Takoj po konsekraciji temp- lja Divi Iulii leta 29 pr. Kr. sta mu hoteli provinci Azija in Bitinija21 posvetiti tempelj, toda Oktavijan je bil pri uvajanju kulta lastne osebnosti (iz strahu, da ga ne bi doletela enaka usoda kot Cezarja) previden. Prebivalce pro- vinc je ločil na Rimljane in Helene; glede na pripadnost eni ali drugi sku- pini je dopustil različno obliko kulta. Rimljanom sta bila namenjena temp- lja Romae et Caesaris v Efezu in Nikaji (Nikaia); helenistični Aziati so Ok- tavijanu, po njegovem preimenovanju 13.januarja 27 pr. Kr., posvetili šte- vilne templje Romae et Augusto (RJwme kai Sebasto), med temi svetišči v Pergamonu (za Azijo) in v Nikomediji (za Bitinijo). 22 Oktavijan-Avgust je tako v Aziji dopustil čaščenje lastne osebe po božje, toda le v povezavi z boginjo Romo in pod pogojem, da kultu ne bo prisostvoval noben Rim- ljan. 23 V Rimu so počastili njegovo dokončno zmago s številnimi dekreti se- nata, med katerimi velja izpostaviti zlasti: zaobljube in molitve za Oktavija- novo zdravje, med temi javne na začetku leta; obletnice njegovih zmag (Akcij, Aleksandrija) in datumi vrnitve v Rim po zmagi so bili vpisani v uradni koledar; njegov rojstni dan je bil proglašen za praznik, dela prost dan; libatio čistega vina (obenem z darovanjem rož in kadila) Avgustove- mu geniju na vsakem javnem in privatnem banketu.24 Toda Avgust čašče- 20 Poimenovan je bil Augustus-Soter ali Ptolemaios-Soter. Kot faraon in božji sin je postal synnaos z egipčanskimi bogovi in tempelj Kaisareion, ki gaje Kleopatra načr­ tovala Antoniju,je bil posvečen njemu. Določili so duhovnika z nazivom archiereus Alexandreias kai Aigyptou pases in po zgledu tradicionalnega ptolemajskega čaščenja ustanovili praznovanja, poimenovana hemerai Sebastai. Egipčanska oblika kulta rim- skega cesarja je vsaj v času Oktavijana sledila tradiciji dežele in se ni podredila for- mam tipičnega provincialnega kulta, ki se je sčasoma oblikoval v ostalih provincah rimskega imperija. 21 Dion Kasij, LI, 20, 6 sl. 22 Najpomembnejšega izmed vseh azijskih templjev Avgusta in Rome so postavili leta 25 pr. Kr. v Ankiri (Ancyra) v Galatiji, kjer je bil Avgust poimenovan kot theos(!) Sebastos. 23 Dion Kasij, LI, 20 24 Koncept rimskega genija je soroden grškemu daimonu ali tyche. Lily Ross Taylor (TAYLOR, 1931, str. 109) izpeljuje čaščenje Avgustovega genija ne le iz rimske tra- dicije, ampak zlasti iz čaščenja agathos daimona Aleksandra Velikega in fravashi per- 18 Keria III - 1 e 2001 nja lastnega genija ni priznal kot uradnega in ga ni vključi v državni cere- monial vse do leta 12 pr. Kr„ ko je postal pontifex maximus. V ta čas spadajo prvi pomembni urbanistični posegi in spomeniki,25 ki jih je Oktavijan načrtoval s svojimi sodelavci premišljeno, se pri tem poslu- ževal točno določene ikonograftje in jih postavljal sicer v okras mesta, v dobro njegovih prebivalcev, toda tudi z namenom politične propagande. 2G Eugenie Strong27 izpostavi didaktično-utilitaristično funkcijo avgustejske- ga spomenika: »Pogosto pozabljamo, daje imela v antiki umetnost enako didaktično poslanstvo kot v srednjem veku pred izumom tiska. Njena funk- cija je bila utilitaristična: eden izmed njenih namenov je bil vtisniti v ljudi določeno držo do religije ali politike. Na enega posameznika, ki sta mu bila dostopna Vergilij ali Horacij,jihje bilo na tisoče, ki so na svojih vsak- danjih poteh videli velike spomenike.« Oktavijanje postopoma centraliziral oblast in spreminjal njeno obli- ko, vendar pod pretvezo obnavljanja republikanskih tradicij. Tako je ob cenzusu leta 28 pr. Kr. iz senata izpadlo 200 članov (nekdanjih Antonije- vih pristašev), sam paje postal princeps senatus.28 Toda naslednje leto, na zijskih kraljev. Tudi obredje je bilo sorodno: v Perziji so darovali duhu odsotnega kralja na gostijah, na grškem vzhodu so poznali zdravico Aleksandru in helenistič­ nim kraljem. 25 S prvimi spomeniki Oktavijan ni promoviral svojega čaščenja, ampak zlasti kult svo- jega božanskega očeta Julija in svojega patrona boga Apolona. Tako so na Forumu, na mestu Cezarjeve pogrebne grmade, posvetili tempelj Divi Iulii in zgradili novo Curia Iulia, v katero so postavili oltar boginji Viktoriji (Dion Ka- sij, LI, 22, 1). Taje bila prva iz dolge serije diviniziranih personi- fikacij, katerih kult je bil povezan s cesarjem. Leta 28 pr. Kr. so na Palatinu pos- vetili Apolonov tempelj (Sl. 3). Čeprav je bil zgrajen v sklopu Ok- tavijanovega domovanja, ni bil privatnega, temveč javnega znača­ ja. Svetišče je vključevalo biblio- teko; v portik so postavili kip Apo- lona z Oktavijanovimi potezami. Ob posvetitvi templja so poteka- le petletne igre na čast zmagi pri Akciju, ki je bila ob tej priložno- sti interpretirana kot zmaga Apo- Pl\lam•di UemM~no- Slika 3: Rim, Palatin, Apolonov tempelj in domova- nje Oktavijana-Avgusta lona nad Dionizom. Kasneje so Sibilinske knjige, ki so bile dotlej hranjene v temp- lju Jupitra Maxima Optima, dobile tu svoje novo domovanje. 26 ZANKER 1989. 27 STRONG, 1915, str. 76. 28 Tacit, An na les, I, 1: » Cuncta„. nomine principis sub imperium accepit. « Monika Osvald, Gemma Augustea kot odsev rimskega kulta cesarja 19 januarske ide (13.januarja) leta 27 pr. Kr.,je navidez nepričakovano pre- dal vsa pooblastila ter jih prenesel na senat in rimski narod. Tedaj je na prošnjo senata za deset let sprejel prokonzularni imperij ( imperium procon- sulare) obmejnih provinc, ki so potrebovale stalno vojaško posadko. 29 Ta dan velja za rojstni datum nove oblike rimske vladavine principata, kajti imperium (proconsulare)je bil osnova oblasti tudi vseh kasnejših rimskih ce- sarjev.30 Videli smo, daje že Cezar v zadnjih letih svojega vladanja poskušal v Rimu uvesti novo obliko vladavine - božansko monarhijo po zgledu vzhod- nih kraljevin - toda zaradi negativnih reakcij ob Cezarjevih poskusih, je Oktavijan uvajal novosti postopoma. Dokončna oblika principala je tako zaživela v vsej svoji polnosti šele v zadnjem obdobju njegovega vladanja. Tudi Oktavijanovi nameni glede božanskosti princepsaso se razlikovali od Cezarjevih. Čeprav je izhajal iz rodu z božanskimi predniki in bil celo sin boga (Divi Filius) ,je sebi namenil 'divinizacijo zaradi virtutes' (po zgle- du Romula in Scipiona Afričana) in čaščenje po božje šele po smrti. Ideja 'sic itur ad astra', deifikacija po smrti, je bolj soglašala z duhom časa kot koncept učlovečenega boga na zemlji. Bila je nekakšna republikanska preo- brazba nauka o božanskosti kraljev. Za nov Oktavijanov status je bilo potrebno tudi novo poimenovanje in 16.januarja leta 27 pr. Kr., tri dni po prejemu prokonzularnega imperija, je od senata prejel naziv Augustus.:JI Sam je bil neodločen med imenoma Romulus in Augustus; odločil se je za slednjega, ker zaobjema širši pomenski razpon: 1) augurium se navezuje na Romula; 2) augereje v tesni povezavi z auctoritas; 3) augustus je sinonim za sanctus in divinus ter prevod grškega sebastos. Namesto kraljevskih insignia (krona in žezlo) sije izbral drugačna zna- menja oblasti. Katje sam zapisal v svojem javnem testamentu,32 mu je na dan, ko je prejel prokonzularni imperij, senatus populusque Romanus zaradi restitutio rei publicae sklenil postaviti ob podboje vrat glavnega vhoda v nje- govo domovanje na Palatinu dve lovorjevi drevesi in nad vrata corono civico v obliki hrastovega venca (Sl. 4). Lovorjeve vejice in venci so krasili zmago- valce in kipe Viktorije, zato sta bili lovorjevi drevesi postavljeni ob podboje 2!J Ostale province so pripadale senatu. 3° Cesarska oblast in kompetence so izhajale iz dveh pooblastil: iz že omenjenega im- perija in iz t.i. tribunitia potestas, kije pripadala republikanskim ljudskim tribunom; ti so na komicijih predlagali nove zakone in mogli z vetom zaustaviti odloke senata in magistratov. 31 Celoten Avgustov naslov se je po letu 2 pr. Kr., ko je sprejel zadnji častni naziv pater patriae, glasil: IMP. CAES. AUGUSTUS DIVI FILIUS GOS. TRIE. POT. PONT . .iY.lAX P.P. 32 Monum. Ancyr., 34, 2 20 Slika4: Lovorjevi dreve- si ob podbojih vrat in co- rona civica nad njimi; zlatnik Kaninija Gala (Rim, 12 pr. Kr.) Slika 5: Clipeus virtutis med lovorjevimi drevesi; zlatnik (Španija, 19-18 pr. Kr.) Keria III - 1 "2001 vrat v znak trajnega triumfa. 33 Hrastova corona civica je na vojaškem področju pripadala tistemu, ki je v boju rešil sodržavljana; Avgust si jo je prislužil ob ci- ves servatos, kot rešitelj države. 34 Toda ti dve prvi in- signiji novega tipa sta bili kmalu razširjeni v različ­ nih medijih (novci, reliefi„.), tako da sta sčasoma »lovor in hrastovo listje postala univerzalna avgu- stejska predikata in njun izvorni pomen se je vedno bolj umikal v ozadju.«35 Istega leta so v Kuriji postavili zlat clipeus virtutis in sicer ob kip Viktorije, ki je simbolizirala Oktavija- novo zmago pri Akciju (Sl. 5). Ščiti z napisi ali re- liefne upodobitve so bili v helenističnem svetu raz- širjena oblika izkazovanja časti. Na omenjen klipej so, kot izpričuje ohranjena kopija iz Arlesa (Arles, Musee Lapidaire), izpisali vladarjeve kreposti: VIRTVTIS CLAMENTI.IE IUSTITIAE PIETATISQUE ERGA DEOS PATRIAMQUE. 3li Vse tri omenjene insignije novega tipa kažejo na nov status cesarja, kije potencialno božanski, ven- dar v tem času ni ustanovljen še noben uraden kult njemu na čast. Po diplomatski zmagi nad Parti leta 19 pr. Kr. so Avgustu na Forumu, ob templju Julija Cezarja, postavili slavolok; na njem naj bi stal kip Avgusta na 33 Plinij st., Nat. Hist., XV, 127: »laurus triumphis proprie dicatur, vel gratissima domibus, ianitrix Caesarum pontificumque« Obenem je lovor Apolonu posvečeno drevo. Plinij st. (Nat. Hist., XV, 134) je zapi- sal: »spectissima in monte Parnasa ideoque etiam grata Apollini visa. «Ponavadi je bilo posajeno na svetih krajih (npr. Regia, vestalke). Tu je zaznamovalo svetost Avgusto- vega domovanja. 34 Ovidij, Tristia, III, 1, 47 - 48: »causa superpositae scripto testata coronae / servatos cives indicat huius ope«; Plinij st., Nat. Hist., XVI, 7: »Hinc civicae coronae, militum virtutis insigne clarissimum, iam pridie vero et clementiae imperatorum, postquam civilium bellorum profano merit um coepti vi deri civem non occidere. « Obenem je hrast Jupitrovo drevo (Ovidij, Tristia, III, 1, 35) in na Gemmi Augustei (o kateri bomo spregovorili v drugem delu) sta orel s palmo in corona civica upo- dobljena kot Jupitrova emblema. 35 ZANKER, 1989, str. 102. 3 G » Virtus in iustitia sta za vladarja pričakovani kreposti. Clementia do premaganih so- vražnikov, ki je bila tolikokrat naglašena v času Cezarja, ni niti sedaj, po zmagi pri Akciju in ob restitutio rei publicae, manj aktualna, če le pomislimo na Oktavijanovo krutost do prvih političnih nasprotnikov. Toda zlasti pietas bo postala težišče nove avgustejske kulturne politike.« (ZANKER, 1989, str. 102.) lvl.onika Osvald, Gemma Augustea kot odsev rimskega kulta cesarja 21 kvadrigi. Princeps je triumf sicer zavrnil, toda senat je ob Porta Capena, skozi katera se je cesar vrnil v Rim, postavil oltar Fortune Redux, na kate- rem so ob obletnicah cesarjeve vrnitve (12. oktobra) potekala žrtvovanja pontifices in ves talk. Po naročilu Sibilinskih knjig so leta 17 pr. Kr. potekale Ludi Saeculares, stoletne igre, in sicer v znamenje tega, da se je z Avgustom končalo obdob- je državljanskih razprtij in se je začela nova doba miru in blagostanja. Vo- dili so jih quindecim viri sacris Jaciundis z Avgustom na čelu, ki je opravljal molitve ne le za rimski narod, ampak tudi miki domo familiae. Med igramije bilo posebno mesto namenjeno Apolonu in Diani; pred Apolonovim temp- ljem na Palatinu in na Kapitoluje 27 dečkov in 27 deklic zapelo Horacije- vo Carmen Saeculare. Formacija državnega kulta Doslej je bilo v Rimu čaščenje osredotočeno na božanskega Julija, Apolo- na, Venero Genetrix in Marsa Ultorja, obenem so vedno bolj stopale v ospredje divinizirane abstrakcije Victoria, Fortuna in Pax. 37 Izrecno Avgu- stu je bila, po dekretu senata iz leta 30 pr. Kr., namenjena le libatio njego- vemu geniju, ki pa bo sedaj, v času Avgustovega pontifikata po letu 12 pr. Kr., postala državni kult. Leta 13 pr. Kr.je umrl Lepid, kije bil vse doslej vrhovni svečenik, in 6. marca leta 12 pr. Kr.je Avgust postal pontifex maximus. Ta funkcija je Avgu- stu veliko pomenila, saj je predstavljala religiozno oblast nekdanjih kra- ljev, in datum njegove izvolitve je bil v rimskem koledarju eden izmed naj- pomemnejših datumov rimskega svetega leta. Z Avgustovim nastopom služ- be vrhovnega svečenika je postalo privatno čaščenje Avgustovega genija uraden in državen kult, kateremu je bilo pridano prav tako uradno in dr- žavno čaščenje Lares Augusti.38 37 V rimskem državnem koledarju je bilo precej dni posvečenih princepsu (nekdaj le bogovom); med temi Avgustov rojstni dan, obletnici zmag nad Ilirikom in pri Akci- ju, obletnica Antonijeve smrti, dan Avgustove vrnitve po diplomatski zmagi nad Parti leta 19 pr. Kr., dan posvetitve templja Marsa Ultorja na Kapitolu ter oltarjev Viktorije v Kuriji in Fortune Redux pri Porta Capena. 38 Horacij, Epist., II, 1, 15 - 16: »praesenti tibi maturos largimur honores / iurandasque tuum per numen ponimus aras«; Horacij, Carmina, IV, 5, 34: »et quibusque laribus tuum miscet numen« Lari so bili sprva čaščeni v hišnih lararijih kot duhovi prednikov. Poleg teh so Rim- ljani poznali tudi Lares Compitales na razpotjih kot na splošno duhove umrlih. Avgust je oltarje ob razpotjih (compita) obnovil in razdelil nove kipce: namesto figur splošnih Lares Compitales so na oltarje postavili Lares Augusti in mednje namesto podobe Liber Pater kipec Genius Augusti. Prenova oltarjev je bila izvedena kot del reorganizacije rimskih okrajev (v mestu 22 Keria III - 1 • 2001 Državni kult Avgustovega genija je bila prikrita oblika kulta vladarja in na Avgustov rojstni dan, kije bil glavni praznik genija, so bile organizirane cirkuške igre in žrtvovanje. Tradicionalni rimski kult genija in kasneje za- sebni kult Avgustovega genija sta obsegala le darovanje rož in kadil ter libatio čistega vina. Državni kult Avgustovega genija je vključeval žrtvovanja živali, zlasti bika.39 Drugi važen element čaščenja je bila prisega pri geniju cesarja. 40 Leta 8 pr. Kr. je bil Avgustov rojstni dan proslavljen z enakim festiva- lom, kot je bil namenjen najpomembnejšim bogovom. Tako so na čast Avgustu po zgledu vzhodnih kraljev obhajali dva velika festivala: na rojstni dan ter na rojstni dan njegove moči in oblasti. V procesiji so pred njim nosili sveti ogenj 41 in mesec Sextilis so preimenovali v Augustus. 42 5. februarja leta 2 pr. Kr. je bil imenovan pater patriae. Nov naziv so vpisali v kurijo, v vestibul hiše na Palatinu in na Avgustovo kvadrigo sredi novega, Avgustovega foruma. l. avgusta leta 2 pr. Kr. so v sklopu omenje- nega foruma posvetili nov tempelj Marsa Ultorja;43 ob templju ali vsaj zno- traj novega foruma so postavili oltar Avgustovega genija. Odslej je bil Mar- sov tempelj prizorišče žrtvovanja trenutnemu vladarju (Sl. 6). 44 265 vici) med leti 12 in 7 pr. Kr. Kult !arov je še naprej pripadal zlasti sužnjem in osvobojencem. Vsak vicusje namreč izbral štiri magistre (med osvobojenci) in štiri ministre (med sužnji), ki so pred oltarjem žrtvovali živali: prašiča za !are in bika za genija. Čaščenje Lares Augusti se je poleg oltarjev na križiščih odvijalo tudi v Lara- riju na Palatinu. 30 Genius izhaja iz gignere, zato živali pri polni življenjski moči. V tem obdobju Avgusto- ve vladavine so Julijci poleg božanskih prednikov (Mars, Venera, Divus Iulius) časti­ li tudi prokreativno, generativno moč, ki naj bi zagotovila nadaljevanje njihove hi- še. 40 Horacij, Epist., II, 1, 16: »iurandasque tuum per numen ponirnus aras« 41 Vestin tempelj z večnim ognjem je bil že od leta 12 pr. Kr. vključen v javni del Avgustovega domovanja na Palatinu. 42 Avgust si je izbral Sextilis in ne rojstni mesec September, ker je v onem mesecu leta 43 pr. Kr. prvič prevzel fasces in ker je na Kalendibus Sextilibus leta 30 pr. Kr. vkora- kal v Aleksandrijo ter s tem dosegel dokončno zmago nad Antonijem. 43 M on urn. Ancyr„ 21: »in privato solo Martis Ultoris templum forumque A ugustum ex mani- biis fecit« 44 Iz podanega lahko sklenemo, da sta bila državna kulta Avgustovega genija in Avgu- stovih !arov prikrita oblika kulta vladarja. Kult vladarjevega genijaje obsegal žrtvo- vanja in prisege pri geniju cesarja, kult larov pa žrtvovanja bika in prašiča. Glavni državni obred Avgustovemu geniju se je odvijal na oltarju ob templju Marsa Ultorja na Avgustovem forumu; opravljali so ga pontifices z Avgustom na čelu, kije bil tako najvišji svečenik lastnega kulta. Čaščenje Avgustovih !arov je potekalo pod vods- tvom izbranih magistrov in ministrov ob oltarjih na križpotjih; obenem je izpričan obstoj Lararija na Palatinu. !\II.onika Osvald, Gemma Augustea kot odsev rimskega kulta cesarja Slika 6: Prizor žrtvovanja pred templjem Marsa Ultorja; relief z oltarja iz časa Klavdija; Rim, Villa Medici Institucija kulta vladarja v zahodnih provincah in municipijih 23 Provincialni kult v zahodnih provincah se je oblikoval po zgledu čaščenja cesarja na vzhodu, toda z dvema bistvenima razlikama: ( 1) na zahodu so častili cesarjev genij; (2) še živečemu cesarju so postavljali oltarje (ponava- di skupaj z Romo) in ne templjev(!). Organizacija provincialnega kulta se na vzhodu in zahodu ni bistveno razlikovala: za kult vladarja so skrbeli provincialni shodi (na zahodu poi- menovani concilia, na vzhodu koina), ki so postavljali spomenike in organi- zirali festivale. Na vzhodu jim je predsedoval veliki duhovnik ( archiereus), na zahodu sacerdos ali jlamen province. Avgustu so najprej, med leti 12 in 10 pr. Kr., postavili oltar (Ara Ro- mae et Augusti) v Galiji, v Lugdunu (Lugdunum) .45 Imenovan je bil du- hovnik z nazivom sacerdos Romae et Augusti ad aram ad conjluentes Araris et 40 Dion Kasij, LIV, 25, l; Livij, Epit„ 139: »tumultus qui ob censum exortus in Gallia erat componitur; ara Caesari ad confluentem Araris et Rhodani dedicata, sacerdote creato C. lulio Vercondaridubno Aeduo« 24 Keria III - 1 ° 2001 Rlwdani. Za obe Germaniji so zgradili Ara Ubiorum v Kolnu46 (9 pr. Kr.), za Hispanijo pa oltar v Tarakoni (Taracco) .47 V municipijih se je kult cesarja razširil najprej v pristaniških mestih: v Neaplju (Neapolis) so l. avgusta leta 2 pr. Kr. prvič obhajali Italika Rhoma- ia Sebasta Isolympia, 48 petletne igre na čast Avgustu po zgledu olimpijskih iger in provincialnih festivalov v Aziji (npr. Rhomaia Sebastav Pergamonu); v Pompejih zasledimo jlamenAugustaliskmalu po letu 2 pr. Kr.;49 v Pulju so okoli leta 2 pr. Kr. postavili tempelj Avgustu in Romi; v Kumah (Cumae) so med leti 4 in 14 po Kr. postavili Avgustov tempelj. Čeprav se je kult vladarja v italskih municipijih porodil pod vzhodnim vplivom, so tako kot v Rimu in v zahodnih provincah častili cesarjevega genija.50 Avgustova deifikadja Avgust je umrl leta 14 po Kr. v Noli in sicer po tem, ko je prisostvoval četrtim neapeljskim igram njemu na čast. Njegovo telo so v Rim prenesli senatorji iz municipijev in kolonij: ponoči so ga nosili po Via Appia, pod- nevi je ležalo v baziliki ali glavnem templju vsakega mesta ob poti. V Rimu so ga najprej vitezi prenesli od Bovil (Bovillae, stari dom Julijcev) do hiše na Palatinu, potem so v senatu prebrali njegovo oporoko. Pogreb je bil javen, z dvema govoroma: Druz je deklamiral laudatio funebris z rastra na Avgustovem forumu, Tiberij z govorniškega odra nasproti templja Divi Iu- lii. Slednji je Avgusta primerjal s Herkulom, kije dosegel nesmrtnost zara- di kreposti. 51 Potem so Avgustovo truplo na krizelefanstinskem ležišču, pokrito z voščeno masko, senatorji prenesli na Marsovo polje. V sprevodu so sledile podobe njegovih plemenitih prednikov (razen božankegaJulija) in podo- 40 Tacit, Annales, I, 39; I, 57; napisi na novcih: CLA(udia) ARA. AGRIPP(inensis) IN C(olo- nia) C(laudia) A(ra) A(grippinensis). Duhovnik je bil imenovan sacerdos apud aram Ubiorum. 47 Tacit, Annales, I, 78; Duhovnik je bil imenovan sacerdos Romae et Augusti. 48 IG XN, 748 4 !> CIL X, 890 '' 0 Toda oblike čaščenje se v vseh treh primerih nekoliko razlikujejo: 1) kult Avgustovega genija v municipijih: Zdi se, daje ustaljena oblika Avgustovega čaščenja v italskih minicipijih poseben tempelj (na forumu), imenovan Augusteum. Obrede vodijo flamines ali sacerdotes Augustales. 2) kult Avgustovega genija v Rimu: oltar pri templju Marsa Ultorja (na Avgustovem forumu); pontifices z Avgustom na čelu; 3) kult Avgustovega genija v zahodnih provincah: oltarji; flamen ali sacerdos provin- ce. 51 Dion Kasij, LVI, 42, 3 Monika Osvald, Gemrna Augustea kot odsev rimskega kulta cesarja 25 be slavnih Rimljanov vse do Eneja. Cesarjevo truplo so položili na vrh pyre (v več nadstropjih, okrašena z girlandami, draperijo in kipi, ločenimi s stebri), ki so jo obdali duhovniki. Sledila je decursio konjenice. Ko so priž- gali ogenj, so istočasno spustili orla v znamenje, da se je Avgustova duša dvignila v nebo.52 Skupina z Livijo na čelu je pazila na grmado pet dni, potem so Avgustove kosti prenesli v mavzolej. Tu so bili pokopani že Mar- cel, Agripa, Gaj in Lucij Cezar. Pred zborovanjem senata, da bi glasoval o Avgustovi konsekraciji, je nek rimski senator pod prisego zatrdil, daje videlAvgustovvzpon v nebo.53 Senat je 17. septembra leta 14 po Kr. Avgusta 'vpisal' med državne bogove pod imenom Divus Augustus.54 V Rimu, kjer so sicer že več kot četrt stolet- ja častili njegovega genija, so mu sedaj namenili tempelj,55 posebno du- hovniško službo in številne druge časti.56 Drugi del: GEMMA AUGUSTEA, KAMEJA IZ SARDONIKSA Gemma Augustea je kameja iz sardoniksa, ki je bila izdelana ob koncu Avgustovega vladanja (10 - 14 po Kr.) inje sedaj hranjena v dunajskem Kunsthistorisches Museum. Po kompoziciji je dvodelna. V zgornjem regi- stru sedita v centru Avgust in boginja Roma na dvojnem prestolu. Roma je oblečena v kiton in himation, na glavi ima čelado, v desnici sulico; noge naslanja na oklep. Obrnjena je proti Avgustu in z občudovanjem zre vanj. Avgust drži v desnici lituus, v levici žezlo. Spodnji del telesa je odet v plašč; 52 Dion Kasij, LVI, 42, 3; Svetonij, Avgust, 100 5:i Dion Kasij, LVI, 46; Seneka, Apokolokynthosis, l; Svetonij, Avgust, 100: »ne defuit vir praetorius, qui se ejfigiern crernati euntern in caelurn vidisse iuraret« Podobne prisege so se ponovile tudi pri kasnejših konsekracijah. 54 Tacit, Annales, 1, 11; 1, 42; 1, 43; Svetonij, Avgust, 100; Dion Kasij, LVI, 46 sl. 55 Za izgradnjo templja, ki pa je bil dokončan šele za časa Kaligule, sta bila zadolžena Tiberij in Livija. Dotlej se je čaščenje božanskega Avgusta odvijalo v templju Marsa Ultorja, kamor so postavili zlat kip Avgusta v vpregi. 5 G Kot prej božanskemu Juliju (jlarnen Dialis kolegij Luperci Iulianz) je bil sedaj tudi božanskemu Avgustu namenjen poseben duhovnik. Prvi je funkcijo flarnen Divi Au- gusti sprejel Germanik (obenem je vse do svoje smrti Livija opravljala vlogo duhov- nice). Poleg posebnega duhovnika je bil imenovan sveti kolegij 21 duhovnikov, sodales Augustales, ki so bili izžrebani med najpomebnejšimi rimskimi osebnostmi in so bili še posebej predani Avgustovemu čaščenju. Skrbeli so zlasti za številne festiva- le in med temi omenimo le najpomembnejše: LudiMartiales, LudiAugustales in Ludi Palatini. Slednje so bile vsakoletne posebne igre na Palatinu (od 17. do 19.januar- ja), kijihje ustanovila Livija. 26 Keria III - 1 • 2001 noge, obute v sandale, naslanja na ščit. Orel in hrastov venec, postavljena v osi, izpričujeta (obenem z žezlom) identifikacijo zjupitrom. V sredi med obema figurama je Avgustovo zodiakalno znamenje kozorog v Sončevem disku z žarki. Na levi stopa s kočije, ki jo vodi Viktorija, Tiberij. Oblečen je v tuniko in togo, obut v škornje, na glavi ima lovorjevo krono, v rokah drži sulico. Pred kočijo stoji Germanik (identificiran s pomočjo portretov), v oklepu, plašču in s sandali na nogah. Za Avgustom so upodobljene tri alegorične figure, ki so različno inter- pretirane: - cesarja krona s hrastovim vencem Oikumene, poseljeni svet ( corona turri- ta na glavi in tančica), - bradata moška figura (spodnji del telesa odet v plašč) je Caelus ali Okean, - sedeča ženska figura, odeta v ki ton in plašč, z vencem iz sadja ali vinske trte okoli glave in cornucopia v levici, je Tellus (Terra Mater) ali Italija. V spodnjem registru je na levi prikazano dvigovanje trofej (na ščitu Tiberijevo nebesno znamenje škorpijon); na desni dve personifikaciji pro- vinc (ženska figura morda simbolizira hiberijske čete, moški traške) vleče­ ta k trofeji barbara, verjetno Germana. Provincialni kult Avgusta in Rome Osrednja skupina Avgusta in Rome je odraz provincialnega kulta vladarja, pri katerem so princepsu pridali deificirano personifikacijo Rome in obe- ma posvečali templje ali oltarje. V osrednji del templja so postavili kipar- sko skupino Avgusta in Rome. Kultna podoba Avgusta, vsaj večina sedečih upodobitev, je verjetno sledila zgledu kultne podobe Jupitra Optima Mak- sima, iz časa Sule, v kapitolskem templju v Rimu. Vizualni spomin na ome- njeno podobo sta ohranila denarij iz leta 68 - 69 s posnetkom kipa Jupitra Capitolina in istovrstni kipec iz brona (New York, Metropolitan Museum). Že sama shema, kiparski tip, zlasti pa atributi (žezlo, orel in hrastova krona) kažejo na Avgustovo identifikacijo z Jupitrom; toda Avgust drži v desnici lituus, ukrivljeno avgursko palico, ki jasneje določa njegovo raz- merje s kraljem bogov in s tem tudi njegov status:57 57 Paul Zanker in John Pollini Avgustov status prepričljivo razložita s temi besedami: »Figuralna shema Jupitra« je bila več kot le gola retorična formula v poeziji dvornih pesnikov; ne le na vzhodu in v vojaškem miljeju, ampak tudi v italskih mestih so postavljali kipe v tej figuralni shemi; tako za že umrle principes, kot za še vladajoče. V posebnih primerih velja to tudi za Avgusta, vsaj izven Rima. To ne pomeni, da so ga njegovi občudovalci asimilirali z Jupitrom ali da bi se sam počutil kot novi Jupiter: do teh ekscesov je prišlo šele kasneje z ekstravaganco mla- dega Kaligule, medtem ko je pater patriae ostal zvest, tudi v starosti svojemu slogu Monilw Osvald, Gernrna Augustea kot odsev rirnskega kulta cesarja 27 (a) lituus je atribut Avgusta kot avgura, to je interpreta Jupitrove volje na zemlji in s tem posrednika med bogovi in ljudmi; (b) lituus kot znamenje Avgustovega vrhovnega vojaškega poveljstva (im- perium): Tiberijeve zmage so bile dosežene v vladarjevem imenu in zlasti pod vplivom njegovih auspicia. Tiberijeva zmaga nad Panonci in Dalmati Kameja je verjetno nastala leta 12 ali 13 po Kr. ob dvojnem Tiberijevem triumfu nad Panonci in Dalmati, toda dogodek, katerega ilustracija je, sega par let nazaj. Svetonij"8 sicer poroča, daje Tiberij ob proslavljanju dvojne- ga triumfa, preden se je povzpel na Kapital, stopil s kočije in se poklonil Avgustu. Toda po mnenju Johna Pollinija5\1 Gemma ne upodablja dogod- kov ob proslavljanju Tiberijevega dvojnega triumfa, kajti Tiberj ni upo- dobljen kot triumphator z ornamenta triumphalia: žezlo z orlom in lovorjeva krona, tunica palmata (tunika z vzorcem palmet) in toga picta. Ni na currus triumphalis; Viktorija ga ne krona. Obenem je bila vojaška obleka, kot jo nosi Germanik, na dan triumfa znotraj pomerium mesta prepovedana. Ome- njeni avtorG0 predlaga interpretacijo, ki temelji na pisanju učenjaka in an- tikvarjaAlberta Rubensa, sina znamenitega flamskega slikarja: Gemma ilu- prirnus inter pares. Rimljani so v njem videli pontifexa rnaxirna, senatorji korektnega državnega funkcionarja. 'Figuralne sheme Jupitra' ni izkoristil Avgust sam, ampak njegovi podrejeni, v očeh katerih je le ta predstavljal alegorično podobo njegove moči, univerzalne, zakonite in dokončne, kot je bila moč očeta bogov. Avgust je predstavnik bogov na zemlji. ( ... ) 'Figuralno shemo Jupitra' moramo postaviti v odnos z novim figuralnim jezikom, zlasti s številnimi kipi tipa togatus capite velato, kjer je imperator neke vrste funkcio- nar tako države kot bogov. Njegova moč je izhajala iz dvojne zadolžitve in lituus v rokah Jupitra-Avgusta označuje natančno to vlogo posrednika. Tudi v javnih napi- sih v italskih mestih je ob koncu svojega vladanja označen kot custos irnperii Rornani in praesens totius orbis terrarurn.« (ZANKER, 1989, str. 249 - 250) »Čeprav je bilo pogosto predlagano, daje tu Avgust prikazan kot Jupiter, lituus, ki ga drži v desnici dokazuje njegovo podrejenost vrhovnemu bogu rimskega panteo- na: kratka, ukrivljena avgurska palica definira Avgustovo vlogo kot razlagalca Jupi- trove volje na zemlji in kot posrednika med bogovi in ljudmi. Če bi Avgust moral zgledati kotjupiter, bi verjetno imel v desnici strelo. Odsotnost tega Jupitrovega atributa je dober znak, da je bil Avgust še živ, ko je bila Gemma izdelana. Strela v rokah rimskega princepsa bi, zlasti v tem zgodnjem obdobju, pomenila, daje prešel v kraljestvo božanskega. Avgust zato na Gemmi ni upodobljen namesto Jupitra, am- pak kotjupiter - kar je majhna, vendar zelo pomembna razlika.« (POLLINI, 1993, str. 262) 58 Svetonij, Tiberij, 20 5 ! 1 POLLINI, 1993, str. 269. 60 ibid. O tem KAHLER 1968. 28 Keria III - 1 • 2001 strira Tiberijev prihod v Rim po zmagi nad Iliri leta 10 po Kr., njegov ad- ventus in salutatio. Po pričevanjih naj bi v Rim vstopil oblečen v toga praetex- ta in okronan z lovorjevim vencem, kot je upodobljen na Gemmi. Oba princa, Tiberij, ki stopa pred Avgusta, in Germanik, kije že pri- pravljen na prihodnjo vojaško akcijo, izpričujeta svoji vlogi Avgustovih po- slancev, kajti Avgust ima še vedno v rokah lituus, znamenje vrhovne vojaš- ke moči, in princa delujeta pod njegovim poveljstvom. Avgust je obenem vrhovni vojaški poveljnik in gospodar sveta (personifikacije na desni), zato Roma gleda z občudovanjem njega in ne zmagovalca.ti' Dinastično nasledstvo Avgust je osrednja figura (vsi pogledi uprti vanj, njegova glava v ostrem profilu) in zre v Tiberija. Avgustov direktni pogled in krajše žezlo kažeta na Tiberijev podrejen položaj. Mali rotulus v njegovi desnici zaznamuje imperium, ki ga bo opravil pod Avgustovimi auspicia. Pred Tiberijem stoji Germanik, pripravljen, da mu bo pri izpolnjevanju naloge v pomoč. Postavitev treh figur in vizualna oznaka njihovih medsebojnih odno- sov kažeta na sosledje dinastičnega nasledstva. Avgust je namreč leta 4 po Kr. Tiberija posvojil, zato je ta njegov zakonit naslednik; istega leta je Tibe- rij adaptiral Germanika. Obenem je vizualno sporočilo kameje o zakoni- tem nasledstvu v julijski dinastiji nadgrajeno s političnim konceptom con- cordia Jamiliae, ki je bil jasno izpričan tudi na Ara Pacis in v ikonograftji templja Concordiae Augustae.li2 Victona Avgustea kot temelj miru in blagostanja (Tellus, Okean, Oikoumene) Tri personifikacije za Avgustovim hrbtom so bile najrazličneje interpreti- rane; omenimo zlasti dve razlagi: (a) Caelus predstavlja območje, kamor bo šel imperator po smrti; Terra Mater zaznamuje njegovo zemsko življenje; i;i Toda Gemma ni le iustracija že doseženega zmagoslavja, ampak tudi izraz pričako­ vanja bodočih uspehov. V spodnjem registru je na trofejah izrisano Tiberijevevo zodiakalno znamenje škorpijon in kot se dvigujejo trofeje, tako bo vstala Tiberijeva fortuna. Omenili smo že, da na desni dve personifikaciji provinc vlečeta k trofeji barbara, verjetno Germana: prizor aludira na bodoče, pričakovane zmage Tiberija na severu. 62 Tiberijje tempelj Concordiae Augustae posvetil 16.januarja leta 10 po Kr., tik pre- denje odpotoval v Germanijo. Monika Osvald, Gemma Augustea kot odsev rimskega kulta cesarja 29 (b) Alegorične figure za Avgustovim prestolom (Tellus oz. Italia,63 Okean in Oikoumene) so predstavniki sveta, ki po Avgustovi zaslugi živi v miru in rodovitnosti. Tellus in Okean sta ilustracija latinskega izraza terra marique in Avgust je v svojih Res GestafP4 zapisal: »cum per totum imperium populi Romani terra marique esset parta victoriis pax«. S temi besedami je izrazil enega izmed os- novnih konceptov, na katerihje temeljila avgustejska politična propagan- da: Avgustova victoria, zmaga, je terra marique prinesla pax et felicitas, mir in njegovi posledici: blagostanje in rodovitnost. Zato ga Oikoumene6" krona s hrastovo corono civico: Avgust je njen conservator, custos, benefactor. Avgust kot gospodar sveta (provinci Hispanija in Trakija) V spodnjem registru sta prikazana moška in ženska figura, ki se vizualno ločita ob ostalih likov barbarov in sta po vsej verjetnosti presonifikaciji pro- vinc. titi Moška figura, oblečena v grški exomis in s čelado v obliki petasusa, je personifikacija traških čet. Žensko figuro je težje identificirati. Lase ima spete, obuta je v vojaške škoraje, nad kratkim ki tonom nosi oklep, v rokah dve sulici. Ikonografsko je najbližje personifikaciji Hispanije, ki ponavadi nosi dve sulici (zelo pogosto orožje hiberijskih ljudstev) .m Personifikaciji Trakije in Hispanije izražata bodočo vlogo in pomen vzhodnih in zahodnih pomožnih čet v pričakovani vojni proti Germanom; obenem zaznamujeta Avgustovo nadvlado nad vzhodom in zahodom: Av- G~ Tellus z rogom izobilja je ob~nem personifikacija Italije: (a) Italijaje zaradi vojn pogosto občutila lakoto; šele mirjije prinesel blagostanje; (b) z likom Italije je bodisi podčrtan pomen aristokracije, ki je vladala v italskih municipijih in ki je podpirala Avgusta proti Antoniju, bodisi poudarjena poveza- nost med Rimom in Italijo; ( c) lik Italije je okronan z vencem iz listov vinske trte, kar označuje bogato italsko vinikulturo; bulla okoli vratu je znamenje fecundas, zlasti človeške, zato sta ob perso- nifikaciji dva otroka. i;4 Monum. Ancyr„ 13 ,;,, Plinij st., Nat. Hist., XVI, 8: »coronam ... civicam a genere humano accepit ipse« '"; Na Gemmi Augustei so rimske province, v okviru ohranjenih spomenikov, prvič upodobljene. Paul Zanker (ZANK.ER, 1989, str. 247) pravi: »Medtem ko je figuralni program Avgustovega foruma temeljil izključno na rimskih tradicijah inje bil impe- rij smatran le za območja, ki jih je treba osvojiti, prevzamejo na Gemmi Augustei province aktivno vlogo pri zmagi in pri kultu vladarja.« i;7 Tako podobo Hispanije je ohranil zlatnik iz 68 - 69: speti lasje, vojaški škornji, oblečena v kiton, poleg ostalega nosi tudi dve sulici. Ohranjena upodobitev verjet- no temelji na personifikaciji Hispanije, ki je bila razstavljnena med kipi različnih nationes v avgustejskem Porticus ad Nationes v Rimu (Plinij st., Nat. Hist„ XXXVI, 39; Servij, adAen„ 8, 721). 30 Keria III - 1 • 2001 gustje gospodar celotnega sveta. Vergilijje v Georgi,kz'G8 zapisal: »bisque triumjr hatas utroque ab litore gentes «; Ho racij v Carmina:w » ad ortus / solis ab Hisperio cubile«. Avgust kot zmagovalec nad silami kaosa (barbari, Oikumene, Okean) Zmago nad Panonci in Dalmati so Rimljani razumeli kot zmago nad bar- bari. Črta, ki razmejuje oba registra, je več kot le likovni pripomoček: je simbolna črta razmejitve med racionalnim in urejenim svetom avgustejske države ter perifernim in kaotičnim svetom barbarstva.70 Zmago nad bar- barskim svetom poudarjata tudi figuri Oikoumene, 'udomačene zemlje', in bradati Titan Okean, kije pomagal Jupitru v boju proti gigantom. 71 Da gre za podobo Okeana in ne Caelusa (kot zasledimo v eni izmed zgoraj omenjenih razlag) dokazujeta dva indica: - podobnost s figuro z napisom OKEANOS na frizu Gigantomahije Zevsovega oltarja v Pergamonu; - položaj omenjene figure na skrajnem robu kompozicije: kot vodov- je, ki obkroža svet (postavitev kot atribut). Avgust kot novo Sonce (kozorog v žarkastem Sončevem disku) Med Avgustom in Romo je postavljen zodiakalni znak kozoroga v Sonče­ vem disku z žarki. 72 Kozorog in Sonce sta velikega pomena v Avgustovem Bildprogrammu in nosita v sebi več pomenskih sklopov: (a) Kozorog simbolizira Avgustovo zmago nad Cezarjevimi morilci, Anto- nijem in Kleopatro, ter Parti. Te zmage so mu prinesle gospodstvo nad svetom; obenem je z njimi nastopila napovedana zlata doba pod Apolonovim protektoratom. Zato najdemo kozoroga z globusom, lad- jo in cornucopia na zlatnikih in denarijih, ki so proslavljali uradno pro- glasitev prihoda zlate dobe, t.i. Ludi Saeculares leta 17 pr. Kr. (b) Ob germanski grožnji s severa je kozorog simbol pričakovanih Avgu- stovih zmag nad barbari. (c) Kozorog in Sol sta povezana z Avgustovim rojstvom in napovedano tis Vergilij, Georgi,ka, III, 33 ti!l Horacij, Carmina, IV, 5, 15 - 16 70 Razmejitveno črto najdemo tudi na Grand Camee de France (Kameja iz sardoniksa, 26 - 29 po Kr. oz 50 po Kr.; Paris, Bibliotheque Nationale, Cabinet des Medailles). 71 Figura Okeana je v izobraženemu gledalcu prebudila še drug vsebinski odtenek: Vergilijje v Georgi-ki (IV, 382) zapisal, daje Okean paterrerum, zato prisotnost njego- vega lika na Gemmi poudari vlogo Avgusta kot pater patriae. 72 Ne gre za sidus Iulium, kot so predlagali nekateri interpreti. Monika Osvald, Gernrna Augustea kot odsev rimskega kulta cesarja 31 apoteozo. Po pričevanju Svetonijan je bil kozorog Avgustov rojstni znak, vendar številni pisci menijo, da se je Svetoniju zapisalo in da je bil kozorog znamenje, v katerem je bil Avgust spočet. Toda rimski zgodo- vinar se verjetno ni motil, kajti ob uri Avgustovega rojstva je bila Luna v znamenju kozoroga. Obenem je bil datum Avgustovega rojstva po predjulijskem koledarju 17. december, ko Sonce prvič vstopi v zna- menje kozoroga. Pravilna pa je tudi povezava kozoroga s spočetjem, kajti po julijskem koledarju je 10 mesecev pred Avgustovim rojstvom (23. septembra) vladal kozorog. Po mnenju nekaterih antičnih astro- logov je bila konstelacija ob spočetju in ne ob rojstvu odločujočega pomena za usodo posameznika. 74 Tako je kozorog dvojno ugodno vpli- val na Avgusta in Kameja iz sardoniksa z dvojnim kozorogom, ki nosi Avgustov portret (New York, Metropolitan Museum) je ilustracija te podvojitve. ( d) Kozorog je v antični astrologiji rojstno znamenje Sonca in v Solarni teologiji je Helios kralj zvezd. Tisti, ki so pisali o kraljevski oblasti, so vedno povezovali vladarja idealne države s Heliosom, kot tudi z Ze- vsom. Cicero je v Somnium Scipionis, 75 pod vplivom stoikov, označil Sonce kot »dux et princeps«. V avgustejski dobi je bilo Sonce v tesni povezavi z Apolonom in posle- dično z Avgustom: - Avgustov oče je pred rojstvom sina sanjal, da je iz trebuha Atije vzšlo Sonce.76 - Govorilo seje, daje Apolon, ki se je prikazal Atiji v podobi kače, Avgu- stov božanski roditelj. To ljudsko verovanje izpričuje Steklena kameja iz Kalna z Aplonovo kačo in trinožnikom (Koln, Rom.-Ger. Museum), na kateri je nakazana povezava Apolona in Sonca z Avgustovim rojstvom: kača, kije ovita okoli trinožnika, je vrisana v Sončev nimb. - Ob neki drugi priložnosti je Avgustov oče sanjal, da se mu je sin prikazal s Sončevo žarkovno krono, z Jupitrovimi oblačili in insignijami, na koči­ ji, v katero so bili vpreženi beli konji.77 Relief iz Vienne (Vienne, Musee Lapidaire) upodablja Sonce (s Sončevim diskom in žarki okoli glave), kako vzhaja iz morja. V obrazu razberemo Avgustove poteze. Avgusta enači s Soncem tudi Ho racij: 78 » 'O Sol/ pucher, o Laudande!' canam recepta Caesare felix. « - Po pričevanju Svetonijan je bil Avgust posebno ponosen na svoj pogled, 73 Svetonij, Avgust, 94, 12 74 Vitruvij, De architectura, IX, 6, 2 75 Cicero, Dere puhlica, VI, 17 70 Svetonij, Avgust, 94, 4 77 Svetonij, Avgust, 94, 6 78 Horacij, Carmina, IV, 2, 46 - 48 7 !' Svetonij, Avgust, 79, 2 32 Keria III - 1 • 2001 ker naj bi bil prodoren kot sončni žarek. - V Solarni teologiji je bil Helios simbol nesmrtnosti, kajti božanski mo- narhi so menili, da izhajajo iz Sonca in da se bodo po smrti kot bogovi vrnili na nebes.80 Ta koncept, ki izhaja iz Egipta in antičnega Bližnjega vzhoda, je razumljiv v luči dejstva, da Sonce vsak dan umre in se znova porodi, vstane. Metaforični odnos med Sončnim vzhodom-zahodom in Avgustom razberemo v čudežni zgodbi, da je kot otrok nekega večera izginil iz zibke. Našli so ga šele drugi dan v stolpu, ko je gledal sončni vzhod. 81 Orel ob Avgustovih nogah je bil doslej vedno interpetiran kot emb- lem Jupitra in obenem simbol rimskega imperija. Toda orel je polisemi- čen simbol: - zre v Tiberija kot dinastičnega naslednika in obenem tistega, ki bo razši- ril oblast imperija; - po vzhodni tradiciji je orel ptič Sonca in glavni psihofor82 pri apoteozi. Orel na Gemmi aludira na Avgustovo neizbežno deifikacijo. Tudi glede kozoroga je bilo v povezavi s teologijo apoteoze in Sončevim ponovnim rojstvom ali vstajenjem razširjeno prepričanje, da vodi Sonce iz podzem- nih območij na nebes. Makrobij je v Satumalijah83 zapisal: » Capricomus ab infernis partibus ad supera solem reducens«. Kozorog v Sončevem disku torej aludira tako na Avgustovo spočetje in rojstvo kot, v navezavi z orlom, na njegovo apoteozo in nesmrtnost. Ta simbolizem najde vizualno analogijo v ikonografskem programu Solarium Augusti - Ara Pacis, kjer sta bila rojstvo in nesmrtnost povezana z Avgu- 80 Velej Paterkul, II, 123, 2; Manilij, Astron., 1, 799 - 804 81 Svetonij, Avgust, 94, 6 82 Z izrazom psihofori označujemo različna 'sredstva prehoda' duš ad inferos ali ad superos. Eugenie Strong (STRONG, 1915, str. 125 - 126) zapiše: »Nagrobna umet- nostje že od vsega začetka izražala dva različna pogleda na posmrtno življenje. V prvem primeru je skrbela za pokojnikovo blagostanje po smrti, v drugem je umrle- mu poskušala priskrbeti 'sredstvo', s katerim bi onstranstvo dosegel. Različna poj- movanja in umestitve življenja po smrti, bodisi pod zemljo, ob koncu zemskih meja ali nekje na ne besu, so bile odvisne od načina pokopa. ~er je prevladala inhumaci- ja,je šel umrli pod zemljo; pri inkremacijije ogenj očistil neumrljivo dušo, kije bila potem ponesena na neko območje nadzemnega sveta. Različne poti, po katerihje pokojni dosegel podzemni ali nadzemni svet, so vzbudile bogato domišljijo.« Na Otok blaženih ali preko podzemne reke Stiks so duše prepeljane v čolu ali na sirenah, nereidah, delfinih„. V primeru sideralne apoteoze srečamo v vlogi psiho- fera poleg orla (npr. Sabina na orlu; Hadrijanov zlatnik ob konsekraciji Sabine; za cesarice pogosto pav kot Junonina ptica) tudi krilatega konja (Pegaza), grifona, Sončevo četverovprego, Aeternitas ali Aiona, vetrove ... Viktorijo in Erote-Amorje.„ včasih tudi že omenjene neredide, sirene in zlasti delfine, ki prepeljejo dušo preko nebeških voda. 83 Makrobij, Satutnalia, I, 21, 26 Monika Osvald, Gemrna Augustea kot odsev rirnskega kulta cesarja 33 stom na poseben način, kajti obelisk, ki simbolizira večnost in ki je bil posvečen bogu Soncu po Avgustovi zmagi nad Egiptom, meče senco na center Are Pacis ravno 23. septembra, na uradni datum Avgustovega rojs- tva po julijskem koledarju. John Pollini84 ob tem sklene: »Gemma Augu- stea povzame v 'magnilokvenci' helenističnega panegirika temeljne ideo- loške koncepte kompleksnega ikonografskega programa avgustejskih spo- menikov na severnem delu Marsovega polja.« BIBLIOGRAFIJA Prvi del: BEURLIER, E.: Essai sur le culte rendu aux empereurs rornains. Paris, 1890. BEURLIER, E.: Le culte irnperial, son histoire et son organisation depuis Auguste jusqu'a justinien. Paris, 1891. BOER, W. den (ed.): Le culte des souverains dans l'empire rornain. Geneve, 1972. CERFAUX, L.; TONDRIAU,J.: Un Concurrent du Christianisrne: Le culte des Souverains dans la civilisation greco-rornaine. Tournai, 1957. DREXLER, W.: Kaiserkultus. Roscher II/l, 901 - 919. FEARS,J.R.; KOROL, D.: Herrscherlmlt. RAC XIV, 1047 - 1093. FISHWICK,-\).: The lrnperial Cult in the Latin West: Studies in the Ruler Cult in the Western ProvincesoftheRornanErnpireI/l-II/l. Leiden, 1991 (II/l) in 1993 (I/l). HABICHT, C.: Le culte des souverains dans l'Ernpire rornain. Geneve, 1972. HESBERG, H. von: Archiiologische Denkrniiler zurn rornischen Kaiserkult. ANRW II/16, 2, 911- 995. HERZ, P.: BibliographiezurnrornischenKaiserkult (1955-1975). ANRWII/16, 2, 833-910. HERZOG-HAUSER, G.: Kaiserkult. PW Sup IV, 806 - 853. HILLER von GAERTRINGEN, F.: Apotheosis. PW II/l, 184 - 188. KOEP, L.; HERMANN, A.: Consecratio II (Kaiserapotheose). RAC III, 284 - 294. MAZZARINO, S.: L'irnpero rornano 1-111. Roma - Bari, 1973. L'ORANGE, H.P.: Apoteosi. EAA, 489 - 497. OTTO, W.F.: Genius. PW VII/l, 1155 - 1170. PIPPIDI, D.M.: Recherches sur le culte irnperiale. Paris, 1939. PRICE, S.RF.: Rituals and Power: The Rornan lrnperial Cult in Asia Minor. Cambridge, 1984. Rornischer Kaiserkult. Darmstadt, 1978. SCHILLING, R.; KLAUSER, T.: Genius. RAC X, 52 - 83. STRONG, E.: Apotheosis and After Life. London, 1915. TAEGER, F.: Charisrna: Studien zur Geschichte des antiken Herrscherkultus 1-11. Stuttgart, 1957. TAYLOR, L.R.: The Divinity oj the Rornan Ernperor. Middletown, Connecticut, 1931. WISSOWA, G.: Consecratio. PW IV /1, 896 - 902. WEINSTOCK, S.: Divusjulius. Oxford, 1971. ZANKER, P.: Augustus und die Macht der Bilder. Munchen, 1987. (citirana mesta po italijanskem prevodu ZANKER, P.: Augusto ed ilpoteredelleirnrnagini. Torino, 1989.) 84 POLLINI, 1993, str. 284- 285. 34 Keria III - 1 • 2001 Drugi del: DWYER, E.: Augustus and tke Capricorn. Mitteilungen des Deutschen Archaologischen Instituts, Romische Abteilung 80 (1973), 59 - 67. HOLSCHER, T.: Kaiser Augustus und die verlorene Republik. Mainz, 1988, 371 - 373. KAHLER, H.: Albertus Rubenius: De Gemma A ugustea. Berlin, 1968. KUTHMANN, C.: Zur Gemma Augustea. Archaologischer Anzeiger 65 - 66 (1950 - 1951), 89- 103. POLLINI,J.: Studies in Augustan 'Historical' Reliefs. Berkeley, 1978, 173 - 254. POLLINI,J.: Tke GemrnaAugustea: Ideology, Rketoricalimagery, and tke Creation oj aDyna- stic Narrative. V: Narrative and Event in Ancient Art. Cambridge, 1993, 258 - 298. SIMON, E.: Augustus: Kunst undLeben in Rom um die Zeitenwende. Munchen, 1986, 156 - 161. ZADOKS:JUSEPHUS JITTA, A.N.: Imperial Messages in Agate. Bulletin antieke bescha- ving: Annual Papers on Classical Archaeology 39 (1964), 156 - 161. Gemma Augustea as a Reflection of Roman Cult of the Emperor Summary The rulercult was introduced in Rome after the exemple of the eastern divine monarchies by Julius Caesar. His solemn funeral, accompanied by a comet crossing the sky, and official consecration by the Senate formed the foundation for the rulercult of the roman emperor. With his successor, Octavian Augustus, the final form of this roman institution that compri- sed both the cult of the still living ruler and his indetification with the gods as an apotheosis of the dead and his inclusion in the official pant- heon was crystallised. Important evidences for the establishment of a rulercult are not only preseved in written fontes but also in artistic monuments as, according to Paul Zanker's interpretation of the Augustan period, all art at that tirne served as political propaganda. Due to both wealth of information and irrefutable artistic value, as pars pro toto, we selected a Gemma Augustea (sardonyx cameo, 10 - 14 AD; Vienna, Kunsthistorisches Museum) made at the end of Augustus' reign and representing in visual language the prin- ciple premise of Augustan ideology. The Gemma Augustea is thus whet- her a visual record of a provincial rulercult (in the centre of the composi- tion Augustus sits on the throne beside personified Rome) or a forecast of emperor's sideral apotheosis after death (the eagle atAugustus' feet is not only an attribute ofjupiter but also an allusion to the psychopomp eagle). Naslov: mag. Monika Osvald Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta Aškerčeva 2, SI-1000 Ljubljana e-mail: m_osvald@kotmail.com v v Maja SUNCIC SIMBOLIKA POSTELJE V EVRIPIDOVI ALKESTIDI Izvleček Postelja se v grškem imaginariju izpisuje kot podoba, kije neposredno povezana z različnimi institucijami in s konceptom ženskega. V Evripidovi Alkestidi postelja predstavlja mesto menjave materialnih in simbolnih vrednot. Sistem inverzije moš- kega in ženskega je materializiran v po- stelji in omogoča tako Alkestidi kot Ad- metu, da prestopita tradicionalne meje spolnih vlog. Admetu Alkestidina poste- lja prinaša legitimnost in suverenost v oj- kosu in v polis, medtem ko Alkestidi smrt zaradi postelje omogoča prestop meja oj- kosa ter tako kleos v pesmi in pravico do napisa na nagrobniku. Abstract In the Greek imaginary the concept of bed is associated with various institutions and especially with the feminine. In Eu- ripides' Alcestis bed represents the place of exchange of material and symbolic va- 1 ues. The system of reversals of gender roles is materialized in the bed and al- lows both Alcestis and Admetus to trans- gress the traditional gender roles. Adme- tus bas to recover his sovereignty and aut- hority in oikos and in polis though Alce- stis' bed, whereas with her death in bed Alcestis surpasses the traditional femini- ne role, obtaining kleos in poems and an inscription on her grave. Materializacija simbolnih pomenov Postelja se v grškem imaginariju izpisuje kot podoba, ki je neposredno povezana z različnimi institucijami in praktikami vsakdanjega življenja v stari Grčiji ter predvsem s konceptom ženskega. Prek postelje se vrši »trgo- vina« z ženskami, kajti ženska je za Grke predmet menjave: žensko dobi moški kot nagrado na agonu1, kot bojni plen, darilo ali menjavo med raz- ličnimi družbenimi skupinami2. Ko žensko dobi, jo kot priležnico ali pa kot zakonsko ženo pelje v posteljo. Finley~ je opomnil na potrebo arhaične kulture, da vsako vrednost prevede v materialni predmet: v mitu je poste- 1 Apoll. 1.9.15: v mitu je Alkestida nagrada na poročnem tekmovanju; Eur., Alc. 1025, 1028, 1035: Heraklesjo dobi kot nagrado na atletskem tekmovanju. 2 Benveniste, 1969, str. 239-244; Schaps, 1979, str. 25-60, 74-88; Vernant, 1974a; Gould, 1980; Foley, 1981, str. 129-132; Gernet, 1982;Just, 1989, str. 40-75; Rabinowitz, 1993, str. 3-9; Wohl, 1998, str. xiii-xxxvii. 3 Finley, 19792, str 123. Keria III - 1 • 2001, 35-50 36 Keria III -1 • 2001 lja simbolizirala zakonsko zvezo, pogodbo med možem in ženo, bila preiz- kusni kamen ženske vrline, kos pohištva v osrčju ojkosa - ginajkejonu, me- sto reprodukcije legitimnih državljanov, mesto ženske in tudi moške iden- titete, konzumacije poroke. Podoba postelje je tako neposredno povezana z imaginarijem ženske, ki prek postelje konstruira žensko in moško identi- teto: postelja je ključna podoba, s katero so povezane institucije, ki defini- rajo spolno razliko. Pomen postelje je izražen navzven in navznotraj, kajti postelja definira stabilnost in suverenost ojkosa (notri) in prek tega daje moškemu identiteto v zunanjem svetu. Moški po Odisejevem vzoru s sim- bolom postelje preizkušajo žensko. Postelja je predmet, kos pohištva, ki se nahaja v zadnjem delu hiše, v ženskih prostorih, v sami notranjosti, kamor ne more kdor koli vstopiti ali vdreti. Glede na njeno nepremičnost in cen- tralno pozicijo v hiši lahko posteljo primerjamo tudi s Hestijo4: ženska je varuhinja Hestije, domačega ognjišča, h kateremu se s poroko integrira - integrira pa se prek postelje, torej s poroko. Ob branju Alkestide hitro ugotovimo, da ima postelja pomembno me- sto. Alkestida zapusti svojo posteljo in umre, vendar zaveže Admeta, da mora spoštovati njuno »pogodbo« kljub temu, daje ona mrtva. V roman- tični interpretaciji je Alkestida vzorna žena, da si boljše moški ne more želeti, Admet pa surovi monstrum. Na prvi videz je takšna interpretacija mamljiva, saj bi s tem imeli potrdilo, da je tudi v antiki bil maksimalen dokaz ljubezni v tem, da za nekoga daš svoje življenje (daje tisto, kar je najbolj vredno"). Z demonizacijo Admeta in glorifikacijo Alkestide pa za- nemarimo dejstvo, da po vsej verjetnosti ravnata v prepričanju, dajima bo takšno dejanje prineslo največjo korist6• Ali Alkestida res poskuša s poste- ljo obvladati Admeta, si pridobiti pravico do vstopanja v transakcijsko veri- go menjave uslug in daril, si pridobiti xMoc;, si pridobiti pravico do hoplit- sko-epskega opisa svoje vrline? Admet ima rad življenje in njegova ljubezen do življenja je upraviče­ na7 -vsaj kar se razmerja do materialnega sveta tiče: uživa privilegije (suve- ren, kralj) in naklonjenost bogov-Apolon mu je kot zahvalo za izredno gostoljubnost zagotovil, da mu ni potrebno umreti, če najde koga (nado- mestno truplo, zamenjavo), ki želi/hoče umreti namesto njega. V drami je poudarjenoAlkestidino hotenje, da umre8 (Wt:Aw, 17, 153-155). Alkestida 4 Eur„ Alc. 162. Vernant, 1988a: Hestija (v paru s Hermesom) predstavlja moč stalno- sti in tezavrizacije (str. 197). Hestija kot skupno ognjišče hkrati predstavlja center polisa in simbol enotnosti med državljani. (str. 187); Katz, 1991, str. 180; Gernet, 1982b. 5 Benveniste, 1988, str. 347. Eur„ Alc„ 301. " Glej Postelja in ženska slava. 7 Eur„ Alc. 691, Feres Admetu pravi, da tudi sam rad živi. 8 Koncept lahko povežemo s hoplitskim imperativom »lepe smrti«: Thanatos/Smrt ubija z mečem: Eur„ Alc„ 74-76, 118, 225. Umreti od meča zaznamuje moško smrt, Maja Sunčič, Sirnbolika postelje v Evripidovi Alkestidi 37 je pripravljena umreti namesto njega (np6, 1.mE:p, 7tEpl, &vn!'), vendar ji mora priseči, da se ne bo znova omožil, da ne bo druge ženske pripeljal v njeno posteljo (1055-1056), da otrokom ne bo pripeljal hudobne mačehe (306-311) in da bo njuni otroci (oziroma sin) dediči (305). Admet privoli, vendar se ravno s tem odpove radostim življenja: odpove se tudi glasbi in banketom ( 343-344), ki jih je kot suveren dolžan prirejati, odpove se vese- lju (347), odpove se posteljnim radostim, kjer bo zdaj ležal mrzel pred- met, narejen po Alkestidini podobi (343-353). Ko vztraja pri vdovstvu in nereguliranem žalovanju, pristane na za Grke patološko stanje, celibat, vztrajati mora v zakonu (=sobivanju) z mrtvo Alkestido, namesto da bi se znova poročil in izpolnjeval svojo dolžnost produkcije državljanov v poste- lji. Vprašanja o izpolnitvi prisege Alkestidi so sicer na mestu, vendar na njih ne moremo odgovoriti, ker se Alkestida na Admetovo srečo vrne in ga odveže prisege. Alkestida se vrne kot predmet menjave med gostinskima prijateljema Heraklom in Admetom. Molk še bolj poudari njen status, ko jo Herakles nemo odda (h~ocr~c;) v roko Admetu, kjer gre za simboliko poroke (xdp &nt XO(pnou). Alkestidi postelja (=zakon) prinese smrt, saj se odloči, da bo umrla namesto svojega posteljnega tovariša. Admetu postelja (=zakon) prinese življenje, ki mu ga formalno podari Alkestida, vendar mu to življenje na nek način tudi vzame, saj ga zaveže, da ne bo z nobeno žensko več delil postelje, da ne bo več imel otrok, zanj postelja simbolizira smrt- čeprav bo formalno živ. Drama je napisana kot paradigma moške ~EVlO(, zato lahko »srečen konec« 10 razumemo v tem kontekstu - zdi se, daje zaključek ugo- den za vse. Vsi so postavljeni na svoje mesto: predvsem Alkestida se maksi- malno približa definiciji idealne ženske, saj molči inje predmet menjave, čeprav glas o njej daleč nese, med moškimi akterji pa so utrjeni menjalni odnosi. Vendar vprašanje poraza ali srečnega konca zanemarja celoten spekter interpretacij, ki se med drugim vežejo na vprašanje ženskega, in- stitucij in instrumentalnosti postelje v drami. Proti srečnemu koncu govo- ri tudi Alkestidin molk 11 : Alkes tida bo spregovorila čez tri dni, ko bo konec gledališkega festivala ter bo njen molk simboliziral žensko v vsakdanjem življenju. Loraux, 1985, str. 33, 36. Hkrati je treba poudariti, daje privolitev pogoj za uspešno žrtvovanje. Loraux, 1985; Rabinowitz, 1993, str. 68. " Eur., Alc. 16, 37, 155, 178, 282-283, 284, 433-434, 460-463, 620, 682, 698, 1002. 10 O »Srečnem koncu« glej Burnett, 1971; Halleran, 1982; G. Smith, 1982; Rehm, 1994, str. 95-96. Drugačne interpretacije von Fritz, 1965; Nielson, 1976; Kot, 1974. 11 Riemer, 1989, str. 93-103; Wolf, 1998, str. 150-151, 255, op. 91. 38 Keria III - 1 • 2001 Postelja kot simbol ženskega Simboliko postelje vpelje Homer v Odiseji, kjer igra pomembno vlogo pri Odisejevem povratku - šele prek postelje se vzpostavi njegova vladavina, s tem, da ga Penelopa prek »znaka« na postelji prepozna kot Odiseja, svoje- ga soproga in kralja na Itaki12• Preizkušnja je v tem primeru obojestranska, saj tudi Odisej Penelopo preizkuša s posteljo: nepremičnost postelje mu pomeni Penelopino zvestobo13• Ženska je v grškem imaginariju povezana z idejo nepremičnine 14, zato mora njena zvestoba biti prevedena v nekaj nje- nemu statusu odgovarjajočega -v posteljo 15, kije nihče ne more in ne sme premakniti. Iz Odisejevih besed spoznamo večplastnost postelje, kinika- kor ni zgolj izjemen obrtniški izdelek, ampak je poln simbolnih pomenov. Estetičnost poveča vrednost predmeta, ki je namenjen vsakdanji rabi in hkrati predstavlja »talisman moči« 1 Prim. F. Gilbert: . »II concetto umanistico del principe«; Niccolo Machiavelli e la vita culturale del suo tempo; II Mulino, Bologna 1969). Mnogo humanistov je namreč s svojimi republikanskimi ideali živelo na dvorih italijanskih mogočnežev, kjer so bili nekateri vzgojitelji njihovim otrokom. Nekateri so s kritičnim očesom presojali rav- nanje svojih zaščitnikov, po drugi strani pa so ravno v tistem času nastajali slavospe- vi vladarskim hišam kot na primer la Sforzeide, la Borgeide, ali l'Ercoleide. 56 Keria III - 1 • 2001 darja ločuje od idealiziranih podob humanističnih princev, je njegova vir- tus, kij o Machiaveli vidi kot politično spretnost, ki ji je včasih treba žrtvova- ti lastno dušo. Kot humanista gaje navdihovala veličina antičnih zgledov, vendar so mu lastne politične izkušnje omogočale, daje pri tem ohranjal zdravo mero. V tem smislu mu je bil Tacit lahko za zgled, saj je njegova pripoved zgodovine splet psihološko utemeljenih vzrokov in posledic, ki ne le pripovedujejo, temveč tudi razlagajo. Razmišljanja so prikaz situacije, ki bi morala vladati v državi; Vladarje neposreden odziv na situacijo, kakr- šna je bila. Mediceus !je bil objavljen leta 1515, ko je bil Vladar že v rokah naslov- nika (ali tik pred tem). Rokopis je bil sicer odkrit šest let prej in znano je, da je bil Marcello Virgilio, ki je vedel za ta rokopis že takoj ob odkritju, Machiavellijev prijatelj in da ga je pogosto oskrboval s težko dostopnimi teksti. Ta podatek je Toffaninu zadoščal, daje verjel v vpliv Tiberijevega lika na Vladarja, čeprav delu ne odreka izvirnosti. Tako na primer Machia- vellijev nasvet, daje »y.udem treba ali dobrikati ali jih spraviti s poti«10 primerja s Tiberijevim obnašanjem do Germanika, s katerim je moral, ker ga ni mogel kar tako pospraviti, ravnati v rokavicah, dokler ni prišel njegov čas. 11 Morda je šel Toffanin v iskanju skupnega duha na podlagi podobnosti v ravnanju obeh protagonistov le nekoliko predaleč. Če kaj, potem njun način ravnanja, kije nedvomno skupen brezobzirnim ljudem na položaju, razkriva brezvestnost tiranov v tem in onem času - seveda pod pogojem, da verjamemo Tacitovi sliki Tiberija. Tuje navsezadnje tudi vprašanje slo- ga obeh avtorjev, ki si ne bi mogla biti bolj različna: medtem ko se za Taci- tovim načelom sine ira et studio skriva včasih močno tendenciozno pisanje, Machiavelli z značilno hladnim slogom analitika išče zdravilo za aktualno politično stanje. Ta razlika se je skušala pogosto utemeljiti s Tacitovo pred- krščansko naravo, ki naj bi bila v nasprotju z Machiavellijevim poganstvom. Prva misel se izvaja iz Tacitove stroge moralne drže in skoraj stoične vda- nosti, kakršno najdemo v opisu smrti njegovega tasta Agrikole. Seveda bi se o tem dalo razpravljati, prav tako kakor bi bilo po drugi strani prenag- ljeno Machiavellijev politični realizem označevati kot poganski. Njegova izjava o »dobro uporabljenih okrutnostih«12 najbrž ne bi pretresla poganskih moralistov nič manj kot je krščanske. Tudi če sprejmemo ugotovitev, da obstajajo podobnosti med likoma Machiavellijevega in Tacitovega časa, to še ni dokaz za neposredno navezavo prvega na drugega. Če pustimo ob strani vsa ugibanja, je ta dvom še najbolj utemeljen z dejstvom, da nikjer v Vladarju ne najdemo navezave na Tacito- vih prvih šestih knjig Analov in da se Tacit tam sploh zelo redko navaja. 10 Vladar, III. 11 Toffanin, op.cit., II. poglavje (Il Valentino e Tiberio). 12 Vladar, VIII. Sonja Capuder, Tacit v historiografski in politični literaturi hurnanizrna in renesanse 57 III. Tacitizem v historiografiji Začetki tacitizma Medtem ko so se v Nemčiji na veliko izdajala in brala Tacitova dela, smo v Italiji že priča preobratu v razumevanju Tacita. 13 Prvi namig najde- mo v uvodu, ki gaje milanski pravnikAndreaAlciato napisal k izdaji svoje- ga dela Annotationes in Cornelium Tacitum (1517). Na tem mestu se avtor posveča predvsem zgodovinopisnim vprašanjem, pri tem pa daje nespor- no prednost Tacitu pred Livijem in Salustijem. Vprašanje njegovega jezika in sloga pušča previdno ob strani, sajje bil Ciceronov jezik še vedno norma lepe latinščine. 14 Namesto tega očita predvsem Liviju, da se iz njegove zgo- dovine ne da ničesar naučiti, medtem ko naj bi Tacitova s svojo analitično pripovedjo in izvrstnim psihološkim prikazom ljudem pokazala, kako preži- veti v težkih časih samovlade. Časi so bili v resnici težki ne le za Firence in Machiavellija, temveč tudi za ostalo Italijo in Alciata, ki je živel v Milanu, kjer je bilo svobode, četudi navidezne, pod milanskimi vojvodami še manj. 15 Zanimivo je, da Alciato v Tacitovih spisih še ni videl naukov za vladarje, ampak za ljudi, ki se morajo prilagoditi kočljivi politični situaciji. Njegovo misel je razvil florentinski zgodovinopisec in Machiavellijev prijatelj Francesco Guicciardini. Kakor Machiavelli je bil tudi on zelo deja- ven v politiki svojega mesta, vendar je živel dalj časa, tako da je njegovo 13 Pomembno vlogo pri odkrivanju Tacitovih del (predvsem Gerrnanije) s strani nemš- kih humanistov je imelo pismo Eneja Silvija mainškemu kanclerju Martinu Meyer- ju, v katerem najdemo nekaj odlomkov iz Gerrnanije, s katerimi je želel kardinal poudariti vrednost civilizacijskega in kulturnega prispevka Italije (Rima) k razvoju neomikanega germanskega sveta. Namen pisma je bil odgovoriti na vse bolj glasne očitke o pokvarjenosti in dekadenci cerkvenih ustanov. Vendar pismo milo rečeno ni imelo željenega učinka. Kulturna nadvlada romanskega sveta je imela na predve- čer reformacije priokus moralnega propada in dekadence, s katero je taisti svet že stoletja kvaril zdravo nemško nrav, kot jo opisuje Tacit. »Moralno ogledalo,« ki ga je Tacit pred davnim časom podržal svojim rojakom v svarilo in zgled, je v živo zadelo nemške humaniste v prebujajoči se narodni zavesti, tako da imamo samo v 16. stoletju v Nemčiji več kot petdeset izdaj Gerrnanije (med izdajatelji velja omeniti Conrada Celtisa in njegovo izdajo iz leta 1500, posvečeno cesarju Maksimilijanu). Katastrofa v tevtoburškem gozdu, kjer so bile uničene tri rimske legije, se je spreme- nila v triumf, kije dal tudi narodnega heroja: Arminija. Z istoimenskim dialogom Ulricha von Huttna (Arrninius, 1520) seje začel pravi kult germanskega poglavarja, ki gaje zgodovinopisna tradicija prikazovala le kot krvoločno pošast. 14 Pri stilističnem komentarju se je Alciato omejil na že znane očitke Azinija Poliona, kritika avgustejske dobe, kije Salustiju očital pretirano arhaiziranje, Liviju pa nje- govo patavinitas, za katero je morda Alciato kaj bolje vedel, kaj pomeni, vendar je ni razložil. 1 " Podobno je o Tacitu zapisal Montaigne: »To ni knjiga, ki jo le beremo; treba jo je prouče­ vati in se iz nje učiti; ... in bolj koristi bolni državi v stiski, kakor je naša.« (Eseji III, 8) 58 Keria III - 1 • 2001 navdušenje vedno bolj plahnelo. To je razvidno tudi iz njegovih Spominov, kjer je mogoče zaznati tiho resignacijo zaradi politične situacije, na katero ni mogel več vplivati. Njemu se je ob branju Tacita porodila naslednja misel: »Kornelij Tacit zelo dobro uči tiste, ki živijo pod tirani, kako naj živijo in previdno ravnajo; prav tako pa uči tudi tirane, kako naj uvedejo tiranijo. «Hi No- vost v razumevanju Tacita prinaša predvsem drugi del misli, kije pravza- prav temelj vseh kasnejših tacitističnih spisov. Verjetno gre pri Guicciardi- niju le za osamljen preblisk, saj o Tacitu nikjer več ne govori v tem smislu. Vendar njegovo in Alciatovo razmišljanje kaže, daje bila doba naklonjena takšnim interpretacijam, ki so se s časom le še razrasle. Muret in Aristotel o zgodovini Pod vplivom ciceronianizmaje bil Tacit dolgo zapostavljen ne le kot pisec, ki ne piše lepe latinščine, temveč tudi na področju historiograftje, tako daje nekako ostajal v senci Salustija in celo Livija. Ustaljeni obsodbi seje odločno postavil po robu Marc-Antoine Muret, kije bil sicer tudi uči­ telj retorike in torej precejšnja avtoriteta na tem področju. 17 Med drugim zavrača tudi očitke glede Tacitove obscuritas, s katero se po njegovem pisec odmika od vsakdanjega jezika in kakor s tančico zastira tisto, kar ni dano videti vsakomur. Misel seveda ni nova, le da je bil mistični jezik navadno stvar poezije. Stična točka z njo je morda vodila Mureta v polemiko z Ari- stotelom, ki v Poetiki ( 1451 b) postavlja zgodovino pod poezijo; slednja ima namreč moč, zajeti stvari v celoti in potemtakem v njihovem bistvu, med- tem ko ostane zgodovina pri partikularističnem opazovanju dogodkov ter spregleda tisto, kar bi se lahko zgodilo, pa se ni. Muret niti ne izpodbija lastnosti, kijih našteje Aristotel, poudari pa tisto, za katero se mu zdi, da povzdigne zgodovino nad vse drugo: izkušnjo. Medtem ko vidi Aristotel s svojo filozofsko širino v samem dogodku, ki je neka izkušnja, izključitev vseh ostalih možnosti, izpelje Muret iz tega že znano pragmatično načelo historia magistra vitae, pri čemer izhaja iz predpostavke, da je izkustveni dejavnik najpomembnejši pri vzgoji ljudi in torej najkoristnejši. Kakor Mac- hiavelli in Guicciardini je tudi on pravila zgodovinskega dogajanja navezal na svojo dobo. Le da to ni bil več čas republik, ampak monarhij, zato mu je bil Tacit večji vir navdiha kot Salustij ali Livij. Poleg tega mu je njegova w Spomini, XIII. 17 Leta 1580 je imel predavanja o prvih šestih knjigah Analov, v katerihje pohvalil vse tiste lastnosti Tacitovega sloga, ki še danes zbujajo občudovanje, zlasti njegovo umer- jen in jedrnat slog (sobrietatem, siccam orationem), kjer ni ničesar odveč. Poleg tega se je Muret zavedal dejstva, ki so ga ciceronianci zavestno spregledovali, da jezik sledi svojemu razvoju in da sto petdeset let kasneje ni nič manj »pravilen«. Sonja Capuder, Tacit v historiografski in politični literaturi hurnanizrna in renesanse 59 psihološka prodornost že prinesla sloves pisca, ki zna iz zgodovinskih do- gajanj razbrati skrite vzroke ravnanja vsakega vladarja. 18 Z branjem Tacito- vih del se ljudje ne le naučijo previdno živeti, temveč tudi dobijo vpogled v vladarjeve skrivnosti, arcana principum. Psihološka razsežnost Tacitovega zgodovinopisja je še dokončno pripomogla k njegovi zmagi nad zgodovi- nopisci republikanske dobe. Bodin in nova vloga zgodovine Curionejevo pismo je bilo objavljeno leta 1574, čeprav je bilo napisa- no dosti prej. Nastalo je namreč v okviru novega gledanja zgodovine in njegov začetnik je bil Jean Bodin z delom Methodus ad facilem historiarum cognitionem (1566). V njegovem konceptu zgodovine je Tacit odigral po- membno vlogo, saj je po Rodinovem mnenju najbolj približal zgodovino- pisje politični teoriji. Odgovorov na politična vprašanja, ki sijih je zastav- ljal Bodin, ni našel pri nobenem od modernih historiografov, pri antičnih pa edino pri Tacitu. Vsi ki so sledili Machiavelliju, so veliko pisali o vladar- jih in o tem, kako si pridobijo oblast, premalo pa o sami državi ter skoraj ničesar o tem, kar Tacit imenuje imperii arcana. Ne več principis arcana to- rej, saj Bodin ni imel v mislih psihologije vladanja, temveč nek splošni zakon, ki narekuje dogajanje v državi. Psihološki dejavnik ostaja pomem- ben, vendar se analitično gledanje od vladarjeve osebe preusmeri na samo državo, v kateri ima vladar sicer ključno vlogo, aje kljub temu podrejen njenim mehanizmom. Na tem izrazito političnem gledanju Tacita so si mnogi tacitisti zgradili svoj raison d'etat. rn Tacitova etika Čas, v katerem sta delovala Muret in Bodin, je mineval v znamenju verskih vojn med protestanti in katoličani, ki so izbruhnile po dvajsetih letih neuspešnih pogajanj na tridentinskem koncilu (1542 - 63) in ki so svoj vrh dosegle v krvavi kopeli šentjernejske noči leta 1572. Istega letaje na univerzi v leni nizozemski humanistjoest Lips, bolj znan kot Iustus 18 To priznanje mu je izrekel sicer zvest ciceronianec Celio Curione v pismu De historia legenda sententia (1574). 19 Na Tacita se je oprl tudi v svojem delu Les six livres de la Republique, kjer je zastavil svoj koncept suverenosti. Za podlago je vzel monarhično ureditev in s tako znašel v nasprotju ne le z Machiavellijem, ampak tudi s Polibijem, od kateregaje sicer prev- zel poanto zgodovine kot učiteljice življenja, zavrgel pa je njegov ideal »mešane« ureditve, ki jo je Polibij občudoval pri Rimljanih. 60 Keria III - 1 • 2001 Lipsius, predaval o Tacitu.20 Začel je z uvodnim govorom, v katerem je opozoril na strahotne čase, ki so jim bili priča in v katerih se mu zdi za ranjeno državo najbolj primerno branje in razlaganje Tacitovih del. 21 Ta- cit se mu zdi prijeten za ušesa, vendar se temu pridružuje korist, kij o bra- nje njegovih del prinaša človeški duši, animi utilitas. Lipsius je namreč pri Tacitu odkril ideal moralne pokončnosti ( constantia), ki je bil tako blizu njegovim lastnim stoiškim načelom22 in ki odlikuje lik Tacitovega tasta v Agrikoli ter še nekatere redke svetle figure. Tacit je zanj Jons ipse prudentiae civilis, 23 pri čemer civilis prudentia ne pomeni gole previdnosti v Alciato- vem smislu, temveč držo zunanjega človeka, ki so jo morali, če so hoteli ohraniti notranjega, razviti vsi stoiki od Seneke do Marka Avrelija, ki so kdaj delovali v javnem fojenju. IV. Tacitizem v politiki Antimakiavelizem v času protireformacije Bodin in Lipsius, nekoliko manj Muret, predstavljajo tisto smer taci- tizma, ki je znala ceniti Tacita na tako različnih področjih, kot sta politika in etika, ne da bi mu podtikala Machiavellijeve misli. Bodin mestoma z njim polemizira in Lipsius mu priznava ostrino duha, čeprav se ne strinja z ločnico, ki jo je potegnil med politiko in moralo. V njunih delih Tacit ostaja Tacit in vsakršne primerjave so posledica dejanskih vzporednic med njima. Drugo plat tacitizma predstavljajo spisi političnih teoretikov, ki so de- lovali v duhovnem ozračju protireformacije. Zanje je značilno, da v njih skoraj nikoli ne naletimo na Machiavellija, čigar podoba je bila leta 1559 sežgana, medtem ko so se njegova dela znašla na spisku prepovedanih knjig (Index librorum prohibitorum). Vzrok za to ni bilo nikakršno Machiavellijevo brezboštvo, ki so mu ga pogosto očitali, niti ne kakšno brezglavo sovraštvo 20 Lipsius seje namreč pod Muretovim vplivom »spreobrnil« od ciceronianizma ter v letih od 1576 - 1607 poskrbel za sedem izdaj Tacita, kar mu je prineslo vzdevek sospitator Taciti. 21 »Nihil miki aut vobis aut in his ajjlictae Reipublicae ruinis accomodatius visum /uit, quam ut Cornelii Taciti, accuratissimi scriptoris, Annalium libros puhlice vobis ex hoc loco propone- rem et propositos interpretarer. « (cit. po Schellhase, op.cit., str. 180) 22 Malo pred smrtjo je izšlo njegovo delo Introduzione alla filosofia degli stožci (1604), kjer je združil krščanska načela s stoiško filozoftjo. Zanj je značilen politični pesimi- zem, ki v marsičem spominja na Tacita. 23 Proemij k Politicorum sive civilis doctrinae libri sex (1589). (cit. po Toffanin, op.cit., str. 179) Sonja Capuder, Tacit v historiografski in politični literaturi humanizma in renesanse 61 do Cerkve. Dovolj je bilo to, kar je s prostodušnostjo in natančnostjo ana- litika politične situacije zapisal v Razmišljanjih, kjer trdi, da je Cerkev odgo- vorna za politično razcepljenost Italije, kije ni bila nikoli sposobna združi- ti pod svojo oblastjo, po drugi strani pa se ni mogla do konca ubraniti ambicijam cesarjev in kasneje posameznih mogočnežev.24 Seveda so bili časi že drugi. Po razkolu si cerkvena oblast ni mogla privoščiti tako očitne­ ga izpodbijanja avtoritete na političnem področju in Inkvizicija je opravila svoje. Vendar ni ostalo pri tem. Z ustanovitvijo jezuitskega reda so namreč stopili na prizorišče novi varuhi cerkvene oblasti in ugleda, ki so iz Machia- vellijevih spisov znali izluščiti pravila politične igre injih navezati na novo nastalo situacijo, v kateri seje znašla Cerkev. Mnogi ugledni jezuiti tistega časa, kot na primer A. Possevino, so Machiavelliju priznavali prodornost duha, manjkala pa mu je pietas, drugače povedano, priznavanje cerkvene nadoblasti. In medtem ko je avtorja Vladarja doletela neke vrste damnatio memoriae, so se njegovi nauki širili pod imenom, ki je imelo tedaj veliko avtoriteto in ki se ga moderni verski problemi niso prav nič tikali. Še tako črno Tacitovo prikazovanje Tiberija ni prizadelo nikogar več, briljantna psihološka in politična analiza pa je prevzela vsakogar. Od starih je postal tako Tacit najbolj primerno čtivo za vladarje. 25 Vloga Machiavellija in Tacita v razvoju koncepta raison d'etat Leta 1589 je izšlo delo Ragion di Stato Giovannija Botera, pri čemer je treba takoj povedati, da je bil Botero eden tistih tacitistov, ki so Tacita dolžili, da je Machiavelli dobil od njega navdih za svoj brezbožni raison d'etat. 2n Pomanjkanje pietas, ki so ga očitali Machiavelliju se je odražalo v odsotnosti višje sile, boije Previdnosti, kiji mora biti pokoren vsak vladar in ki se ji mora ukloniti celo državni »prav.« Božjo voljo na zemlji razlaga in izpolnjuje Cerkev, kije zadnja avtoriteta, na katero se mora obrniti vla- dar neke države. Na tem mestu se raison d'etatspremeni v raison d'Eglise, pri čemer je zanimivo, da se to zgodi šele v zadnjem trenutku. Dokler se pisec ukvarja z definicijo koncepta ter našteva primere, ostaja veren učenec Mac- hiavellijeve politične šole, v katerije politika neizogibno vezana na zlo in J9er se državnemu interesu umakne marsikatero etično načelo. Machia- 24 Razmišljanja1,12. 25 Muret na primer zapiše, da je toskanski vovoda Cosimo de'Medici, mož, ki je bil ustvarjen za vladanje, z užitkom prebiral Tacitova dela (»Homo factus ad imperandum Taciti libros in delicias habebat.« (Muret, Opera, cit. po Toffanin, op.cit., str. 129) 2,; Teh je bilo sicer manj. Tacitistijim rečemo zato, ker so Tacita brali z Machiavellije- vimi »političnimi naočniki«, če uporabimo izraz še enega tacitista, Traiana Boccali- nija, ne glede na to, ali so se s tem, kar so prebrali, strinjali ali ne. 62 Keria III - 1 • 2001 vellijev politični realizem se kaže v vsakem stavku, s katerim Botero opisuje lastnosti sposobnega vladarja.27 Kljub temu se ne obotavlja udariti po njem in po Tacitu, ki mu prav tako očita nekakšen politični barbarizem, s kate- rim kvari krščanske vladarje. Morda je v tistih časih kdo rekel, daje imel Botero dober namen na ta način spraviti politiko z moralo, vendar pri njem razlika med dobrim in slabim vladarjem ni v (ne)etičnosti njegovih dejanj, temveč v tem, ali Cerkev ta dejanja opraviči ali ne. Boterovo delo je močno vplivalo na številne politične mislece, ki so se trudili določiti vlogo Cerkve v državi. Tako je do podobnih spoznanj prišel tacitist Scipione Ammirato v svojem delu Discorsi sopra Comelio Tacita, ki so zgleden primer antimakiavelistične literature. Razlika je v tem, da Ammi- rato Tacita občuduje, ga večkrat navaja in vidi v njem nekakšen pozitivni antipod Machiavellija, ki ga ne imenuje nikoli. 28 Ammiratova politična na- ravnanost prav tako temelji na poslušnosti cerkvenim zakonom, ki so odraz vrhovnega, božjega prava. Iz istega vrelca stoiške moralne drže, iz katerega je črpal Lipsius, se zdaj napaja Ammirato, ki mu stoiške kreposti ni težko nadomestiti s krščansko potrpežljivostjo. Zato »zlate« Tacitove besede, ki govorijo o potrpežljivosti pod tirani, primerja z naukom apostola Petra: »Služabniki, z vsem strahom se podrejajte svojim gospodarjem, pa ne le dobrim in prijaznim, ampak tudi osornim.« (1Pt2,18) 29 Ammirato vidi raison d'etatkot nek vesoljni zakon ( legge, imenuje ga tudi ragione), ki uravnava skupno ko- rist in ki so mu podrejeni vsi ostali zakoni oziroma koristi. Seveda se vesolj- nost tega zakona izniči, ko se križa z načeli religije, edine sile, ki je nad njim. V skladu s temi načeli je bratomor, ki ga zagreši Romul, dejanje con- tra religionem, medtem ko se Tiberijevo ravnanje s Sejanem obravnava kot nujno potreben ukrep v dobro države. V resnici gre pri Ammiratu za veli- ko slabši poskus uzakonjanja nasilnih ukrepov, saj je iz njegovih primerov očitno, daje religija tista, ki se prilagaja. Botero skuša postaviti Cerkev za 27 Vse to izpričuje Machiavellijevo uporabnost ne le v obdobju, v katerem je sam živel, temveč tudi v časih, ko so bile na dnevnem redu verske vojne, ki so že zdavnaj izgubile vsako versko podlago. Nobeden od vojskujočih se vladarjev se ni več prizi- va! na papeža, kije bil po razkolu le ena od dveh strani. V Ragjon di stato postavlja Botero Cerkev nad te razprtije inji s tem daje novo legitimnost. 28 Svoje polemike z Machiavellijem niti ne skuša prikriti: najprej v naslovu dela, ki razkriva njegov namen razpravljati o zgodovinopiscu cesarske dobe za razliko od Machiavellija, ki je svoja Razmišljanja posvetil Liviju in s tem republiki. Poleg tega si rad privošči, da izrazi svoje nasprotno mnenje ravno z Machiavellijevimi besedami in tako ustvari kontrast. 2 !' Dobil jih je seveda pri Machiavelliju: »Resnično so zlate tiste Tacitove besede, ki pravijo, da morajo ljudje spoštovati preteklost in ubogati sedanjost ter si želeti dobrih vladarjev, da pa jih morajo prenašati ne glede na to, kako so prišli na oblast.« (Razmišljanja, III,6). Stavek se na naša na mesto v Historijah, IV,8: »Marcellus ... dixit ... uleriora mirari, praesentia sequi; bonos imperatores vato expetere, qualiscumque tolerare.« Sonja Capuder, Tacit v historiografski in politični literaturi hurnanizrna in renesanse 63 razsodnika, ki določi mero nujnega zla v državi; Ammirato to zlo po potre- bi imenuje dobro. 30 Tacit kot učitelj pretvarjanja Umetnost zakrivanja misli ( dissimulatio) je bila najljubši topos taci tis tov. Tacitov opis Tiberijevega pretvarjanja pred senatorji so uzakonili kot pra- vilnik veščine, kije poglavitno sredstvo oblasti, in sicer ne le kot varnostni ukrep, temveč tudi kot nekaj, kar vzbuja v ljudeh osuplost (stupire). 31 V razglabljanju o tem so taci tisti včasih res prekosili sami sebe: tako je bil Muret prepričan, da vedenje vladarjev, ki se pretvarjajo, da so boljši, kot v resnici so, lahko pripelje do tega, da resnično postanejo taki. Za Ammirata je pretvarjanje nujno potrebno, da se ohrani ugled pravičnega krščanske­ ga vladarja, pri čemer je jasno, da ne gre le za prikrivanje misli, temveč konkretno dejanj, ki so sicer nesprejemljiva. Neki drugi italijanski učenjak, Andrea Collodio, je Tiberijevo vedenje, ko je na videz odklonil ponujeno mu oblast,32 utemeljil z neko mislijo iz Aristotela, ki pravi, da se spremem- be v državi dogajajo zelo počasi, ker zakoni ostanejo isti tudi potem, ko so na oblasti tisti, ki so naklonjeni tem spremembam.33 Tiberijje torej obvla- dal svojo ambicijo v korist države, ki bi ji prehiter prenos vse oblasti na enega utegnil škoditi. Pri tem seveda Collodio ni delal prevelike razlike med brzdanjem in prikrivanjem ambicije. Tako seje pogosto zgodilo, daje tacitiste zaneslo v neke moralno sporne zaključke, kar nikakor ni bil aji- hov namen. Želeli so namreč poudariti, kako pomembna je za vladarja drža, skozi katero ljudsko oko ne more prodreti do prepovedanih skriv- nost ( arcana principum). 30 Sočasno so obstajala tudi povsem nasprotna mnenja; omeniti velja zadnjega po- membnejšega italijanskega tacitista Traiana Boccalinija, kije v svojem delu Novice s Parnasa potegnil ostro ločnico ne le med politiko in moralo, ampak kakor v odgo- vor Boteru in Ammiratu tudi med zakonom države in boijimi ter človeškimi zakoni. Raison d 'etat je po njegovem » una legge utile agli Stati, rna in tutto contraria alta legge di Iddio e degli uornini. « ( Centuria II; Ragguagli di Parnasa e Pietra di paragone politico, Scrittori d'Italia VI. Bari, 1934 (str. 290)) 31 Tako Boccalini z očitnim namigom na tridentinski koncil opisuje Zborovanje hi- navcev, kjer je veliko govora o umetnosti pretvarjanja in o krizi, v kateri se je zadnje čase znašla ta veščina (imenuje jo arte). 32 Annales, 1,11. 33 Politika (1292 b). Avgustje imel še dobro pred očmi Cezarjevo usodo in seje z veliko previdnosrjo lotil procesa centralizacije oblasti, kije bil ob nastopu Tiberija pravzaprav že končan. Res pa je šlo tedaj prvič za potrditev novega reda, torej poe- noten prenos pooblastil, ki sijih je Avgust pridobil postopoma. 64 Keria III - 1 • 2001 V. Zaključek Razloge, ki so pripeljali do tako izkrivljenega pogleda na Tacitovo zgodo- vinopisje, najdemo prvič v samem delu, zlasti v Analih in v opisu Tiberijeve vladavine. Ne glede na subjektivnost Tacitovega prikaza Tiberija njegovo ravnanje odraža neusmiljeno logiko, ki ni nič manj značilna za politične sisteme današnje dobe, kot svoj čas za Cesara Borgio, sirakuške tirane ali egipčanske faraone. To le izpričuje večplastnost Tacitovega zgodovinopis- ja. Drugi razlog pa je morda v dvojnosti oziroma razcepljenosti njegovega političnega mišljenja. Nostalgično oziranje na zlate čase rimske republike je moralo biti boleče zanj, kije imel še živo pred očmi »suženjstvo« rimske- ga naroda pod tem ali onim cesarjem. Od tod zastrost njegove misli; Tacit je obscurus ne le v slogu, ampak tudi v razmišljanju. Med mnenji, ki jih izrekajo njegovi liki, je težko prepoznati res njegova. 34 Po drugi strani pa je borba med preteklim idealom in politično resničnostjo zaznamovala tudi Machiavellija, le daje on potegnil mejo med obema. Rezultat je precejšen politični razkorak med Vladarjem in Razmišljanji, čeprav sta obe deli nasta- jali v istem času. To kar še najbolj povezuje Machiavellija in Tacita, je zav- zetost za aktualno (angažiranost) in kot taka sta ostala vzor vsem tistim, ki so se čutili poklicane k delovanju v okviru svojega časa. BIBLIOGRAFIJA BORSSELINO, Nino: Niccolo Machiavelli. LIL 17. Bari, 1981. BURCKHARDT,Jacob: Renesančna kultura v Italiji. Prevedel Bogomil Fa- tur. DZS, Ljubljana, 1963. CHEVALIER,J.:J.: Storia del pensiero politico, vol. I: Dalla citta-stato all'apogeo dello Stato monarchico. Bologna, 11Mulino,1981. MACHIAVELLI, Niccolo: Politika in morala. Ljubljana, Slovenska matica, 1990. MOMIGLIANO, Arnaldo: »Tacitus and The Tacitists Tradition«; Tke Clas- sical foundations oj Modem Historiog;raphy. U niversi ty of California Press. Berkley-Los Angeles-Oxford, 1990. SCHELLHASE, Kenneth C.: Tacitus in tke Renaissance Political Thought. Chi- cago - London: University of Chicago Press, 1976. 34 Več o tem gl. sir Ronald Syme: »The Political Opinions ofTacitus.« Ten Studies in Tacitus. Clavedon Press, Oxford, 1970. Izrazit primer je tudi zlati nauk, ki ga citira Machiavelli o potrpežljivosti pod trdimi vladarji; izreče ga namreč Marcel Eprij, eden od preganjalcev Pajta Trazeje, ki je živel v Neronovem času in ki ga Tacit predstavlja kot branik dostojanstva in svobode. Sonja Capuder, Tacit v historiografski in politični literaturi humanizma in renesanse 65 SENNELART, M.: Les arts de gouvemer: Du »regi,men« mediiual au concept de gouvemement. Paris-Seuil, 1995. STACKELBERG, Jiirgen von: Tacitus in der Romania: Studien zur literarisc- hen Rezeption des Tacitus in Italien und Frankreich. Tiibingen: Max Nie- meyer, 1960. TOFFANIN, Giuseppe: Machiavelli e il » Tacitismo«, la politica storica al tempo della Controriforma. Guida editori, Napoli, 1972 (2 izdaja). Tacite dans la litterature histographique et politique de l'humanisme et la renaissance Res ume I1article ci-present traite du phenomene appele le tacitisme, tel qu'il a appa- ru au cours du XVI"me siecle. Ce phenomene nous montre le celebre histo- riographe d'antiquite dans son role d'homme politique et d' observateur de son temps. Parce cote-la il se prete a de diverses interpretations: au xyeme siecle, par exemple, il va figurer en defenseur de la liberte republicaine; au xvreme, par contre, il apparait comme une reference assez proche de la pensee politique de Machiavel, notemment de son ouvrage capital, Il Prin- cipe. La Contre-Reforme qui a reussi a eclipser Machiavel a mis encore plus en relief Tacite en tant que conseiller politique des princes, en defigurant beaucoup la vraie portee de la pensee du celebre critique des Cesars. Naslov: Sonja Capuder Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta Aškerčeva 2, SI-1000 Ljubljana e-mail: sonja. capuder@JJ.uni-lj.si II PEDAGOŠKO-DIDAKTIČNI PRISPEVKI REFERATI Z DIDAKTIČNEGA KOLOKVIJA Ljubljana, sobota, 25. novembra 2000 Organizator: Društvo za antične in humanistične študije Slovenije Aleksandra PIRKMAJER SLOKAN v v v LATINSCINA V OSNOVNI SOLI v DANES, VCERAJ,JUTRI Danes Osnovna šola je na prehodu iz osemletke v devetletko in na razpotju je tudi osnovnošolski pouk latinščine. Trenutno je zanj značilen, predvsem v Ljub- ljani, velik številčni porast učencev in osnovnih šol s poukom latinščine. Dru- ga novost je, da smo lani začeli za poskusno dobo treh let uvajati v osnovno šolo učbeniški komplet Latinščina za vsakogar. Poleg tegaje tudi že določen status latinščine v devetletki in v skladu z njim sprejet nov učni načrt. Številčni porast Po podatkih, ki so mi jih kot vodji Študijske skupine za latinščino v osnov- ni šoli posredovale šole za leto 2000/01, se latinščino trenutno uči 633 otrok (246, 161, 111, 115) na 15 slovenskih osnovnih šolah (gl. preglednico l),insicervLjubljani435(168,132, 70,65),vMariboru95(19,17,20,39) in v Murski Soboti ter Gornji Radgoni 103 (59, 12, 21, 11). V bodoče bo šol predvidoma še več (OŠ Danile Kumar, OŠ Majde Vrhovnik idr.). Pouk latinščine žal vse prepogosto predstavlja le sredstvo, da se zadrži- jo oz. pridobijo učenci, kajti na šolah je čutiti zmanjševanje števila šoloob- veznih otrok in strožja merila glede menjave šolskega okoliša. Letošnje število učencev (633) je v primerjavi z obdobjem 1976-1986, ko je bilo povprečno letno število učencev latinščine najmanjše ( 184), več kot trikrat večje, kar pa seveda ne zagotavlja tudi kvalitete pouka. Razveseljivo je, da se je pouk latinščine razširil iz Ljubljane ponovno tudi v Maribor in na novo v Mursko Soboto in Gornjo Radgono. Zaželjeno bi bilo, da bi se latinščina poučevala tudi drugod, predvsem v krajih s kla- sično gimnazijo. Kopičenje prevelikega števila šol z latinščino v enem samem kraju ima za posledico premajhne skupine, kar negativno vpliva na kvaliteto pouka. V letih po ukinitvi klasične gimnazije, na primer, ko je bila zavest o pred- nostih humanistične izobrazbe še zelo močna, je Ljubljana imela povpreč­ no le po dva klasična 5. razreda na leto. Keria III - 1 • 2001, 69-84 70 Keria III -1 • 2001 Preglednica 1 ime šole število učencev glede na leto s~upno (v oklepaju je navedeno leto začetka pouka latinščine, učenja latinščine ucencev kot so ga posredovala vodstva šol) l. leto 2. leto 3. leto 4. leto OŠ Prežihovega Voranca, Ljubljana (1958) 42 43 35 26 146 OŠ Toneta Čufarja, Ljubljana (1991) 19 24 16 25 84 OŠ Ledina, Ljubljana (1985) 6 8 2 2 18 OŠ Trnovo, Ljubljana (1989) 40 28 9 4 81 OŠ Mirana Jarca, Ljubljana (1970) 3 5 8 OŠ Šentvid, Ljubljana (1991) 19 10 8 8 45 OŠ Vič, Ljubljana (1990) 9 2 11 OŠ Valentina Vodnika, Ljubljana (1988) 23 12 35 OŠ Vide Pregare, Ljubljana (2000) 7 7 OŠ bratov Polančičev, Maribor (1991) 7 8 17 32 OŠ Slave Klavore, Maribor (1991) 12 17 12 22 63 OŠ I., OŠ II., OŠ III., Murska Sobota (1995) 29 12 21 11 73 OŠ Gornja Radgona (2000) 30 30 Včeraj Osemletka, kije bila hkrati s 4-letno gimnazijo uzakonjena leta 1958, pou- ku latinščine ni prinesla nič dobrega. Medtem ko je zakon za gimnazijo še dopuščal pouk klasičnih jezikov (v 37. členu splošnega zakona o šolstvu je bilo zapisano: Posamezne gimnazije imajo lahko nalogo, da dajo tudi širše znanje iz klasičnih jezikov in poglobijo izobrazbo iz humanističnih znano- sti), se je pouk latinščine v osnovni šoli ohranjal v bistvu mimo zakona (npr. v Ljubljani na OŠ Prežihovega Voranca, v Mariboru na OŠ Bojan Ilich). V naslednjih štirih desetletjih je latinščina v osnovni šoli doživela še nekaj pomembnih sprememb. Mejniki Leta 1962 je latinščina postala v osnovni šoli neobvezen predmet in leta 1975 so bili ukinjeni latinski razredi ter s tem tudi 8-letno učenje latinščine. Leta 1991 je Zavod za šolstvo začel eksperimentalni projekt Pouk latinščine v osnovni šoli. Vodila gaje prof. Katja Pavlič Škerjanc, kije pred tem tudi že poučevala v osnovni šoli (npr. OŠ Prežihovega Voranca, 1975). Glavni cilj projekta je bil poiskati organizacijski model, ki bi postal sistemska rešitev Aleksandra Pirkrnajer Slokan, Latinščina v osnovni šoli danes, včeraj, jutri 71 in bi omogočal kvaliteten pouk ter ponovno vzpostavitev S-letnega učenja. Hkrati naj bi prinesel tudi posodobitve na področju metodike pouka. Pr- votno 4-letni projekt se je podaljšal še za 4 leta in se leta 1999 iztekel. Izrazito negativne posledice prvih dveh ukrepov je čutiti še danes. Glede eksperimentalnega projekta1 iz leta 1991 pa lahko rečemo, daje izpolnil zastavljene cilje (enovit organizacijski model za pouk latinščine v devetlet- ki, posodobljen učni načrt, program nadaljevalne latinščine v gimnaziji idr.). Projekt je decentraliziral pouk latinščine in povzročil velik številčni porast učencev, kar je omogočilo večjo konkurenčnost, saj so nekatere šo- le dosegle dobro kvaliteto pouka, in s tem tudi začetek državnih tekmo- vanj iz znanja latinščine. Za OŠ Prežihovega Voranca pa je imel projekt tudi negativne posledi- ce, saj je šola z njim izgubila več kot 30 let trajajočo vlogo neuradnega področnega latinskega centra. Projekt namreč ni upošteval načela regio- nalnosti inje v Ljubljani vključeval šole, ki so praktično sosede: OŠ Preži- hovega Voranca, OŠ Toneta Čufarja in OŠ Ledina ter neknadno še OŠ Trnovo. Tako se v širšem središču Ljubljane v letošnjem letu uči latinščine kar 329 otrok (107, 103, 62, 57 - glede razporeditve po posameznih šolah gl. preglednico 1), torej več kot polovica vseh slovenskih učencev ( 633). Preglednica 2 ukrep Zavoda za šolstvo 1962 latinščina postane neobvezen predmet (1962-) glavne posledice za stanje pouka v letu 2000/2001 - učenec lahko kadarkoli preneha z učenjem latinščine - ocena iz latinščine ne vpliva na splošni uspeh 1975 latinski razredi so ukinjeni (1975 -) - ure latinščine niso del rednega urnika - pretrgana je S-letna veriga učenja 1991 začne se eksperimentalni projekt Latinščina v osnovni šoli (1991-99) - veliko povečanje števila šol s poukom latinščine - posodobitve na področju metodike Jutri V programu devetletke ima latinščina status drugega, izbirnega jezika od 7. do 9. razreda. Učenje latinščine traja največ 3 leta po 2 uri tedensko (70 ur letno) in ima maksimalen obseg 210 ur. Glede tega med šolami naj ne bi bilo izjem. 1 Evalvacijo projekta hrani Zavod za šolstvo kot njegov nosilec. 72 Keria III - 1 • 2001 Klasična osnovna šola? OŠ Prežihovega Voranca ocenjuje, da obseg pouka latinščine v devet- letki pomeni zmanjševanje standardov, kijihje šola dosegla v času osem- letke, torej korak nazaj. Zato je v aprilu 2000 Ministrstvu za šolstvo poslala predlog (avtorja: Aleksandra Pirkmajer Slokan in Marjan Gorup), da se sprejeti predmetnik za devetletno osnovno šolo modificira tako, da se njej in po potrebi tudi drugim osnovnim šolam v krajih, kjer delujejo klasične gimnazije z nadaljevalnim programom latinščine, odobri poseben status osnovne šole s poudarkom na učenju latinščine, kjer traja učenje latinščine 4 leta, ima minimalni skupni obseg 420 ur ter se nadgrajuje v programu klasične gimnazije s predmetom nadaljevalna latinščina. Predlagani 4-letni program ima dva dela: pripravljalni program (6. raz- red) in program poglobljenega poučevanja latinščine (7., 8. in 9. razred). Oba vsebujeta predmet latinščina ter predmet antična kultura in civilizacija. Pred- met latinščina je v obeh programih obvezen, in sicer v pripravljalnem 2 uri in pozneje 3 ure na teden. Predmet antična kultura in civilizacija poučuje iz- ključno učitelj" latinščine, in sicer v obeh programih po 1 uro na teden, v pri- pravljalnem programu kot obvezen, pozneje pa kot neobvezen predmet. Če bo omenjeni predlog sprejet, se bo latinščina v devetletki poučeva­ la na dva načina: • kot drugi jezik na številnih osnovnih šolah (3 leta po 2 uri tedensko, skupno 210 ur) •kot drugijezik na šolah s poudarkom na učenju latinščine (4 leta po 3 ure tedensko, skupno najmanj 420 ur) Prvi organizacijski model je zelo podoben sedanjemu, kakršen je na večini osnovnih šol, drugi pa modelu, kije bil v veljavi pred letom 1975, a seveda le v organizacijskem smislu. Učenci, ki bi zaključili prvi model, bi se lahko kot do zdaj vpisali sku- paj z začetniki v program klasične gimnazije, učenci z zaključeno osnovno šolo s poudarkom na učenju latinščine pa bi se lahko brez drugih vpisnih pogojev vpisali v klasično gimnazijo z nadaljevalnim programom latinščine. Urejen pouk latinščine na osnovni šoli je predpogoj za ponovno vzpo- stavitev S-letne verige učenja latinščine. Predlagani model, pri katerem ne gre za elitizem, ampak izključno za korist učencev in predmeta, bi poleg boljše kvalitete pouka zagotovil tudi več delovnih mest za učitelje latinščine. Ob tem pa je treba seveda poudariti, da je posebnega pomena prav vsaka oblika pouka latinščine, naj bo skupina še tako majhna. Na področju metodike pouka je bilo v zadnjih letih zelo veliko nareje- nega, na osnovi česar je bil tudi sprejet novi učni načrt. Za to so zaslužni predvsem vsi učitelji latinščine, ki se redno srečujejo na sestankih študijske skupine ter izmenjujejo izkušnje in gradiva. Aleksandra Pirkmajer Slokan, Latinščina v osnovni šoli danes, včeraj, jutri 73 Tudi osnovna šola s poudarkom na učenju latinščine je glede metodike povsem posodobljena. Učni načrt za predmet latinščina je enak novemu, sprejetemu in potrjenemu učnemu načrtu za latinščino v splošni devetlet- ni osnovni šoli v obsegu 210 ur, obogatenemu z jezikovnimi in kulturno- civilizacijskimi vsebinami. Učni načrt za predmet antična kultura in civiliza- cija pa delno temelji tudi na programu interesnih dejavnosti OŠ Prežiho- vega Voranca ( gl. Per vias an tiquas). Zakaj je pobudnica prav OŠ Prežihovega Voranca? OŠ Prežihovega Vorancaje edina slovenska osnovna šola, kjer že de- setletja kontinuirano poteka pouk latinščine. Natančneje, latinščina se v zgradbi sedanje osnovne šole poučuje že dobrih sto let, najprej v okviru klasične gimnazije (1899-1958), nato pa osnovne šole ( 1958-). 4-letno uče­ nje latinščine je v 42 letih zaključilo kar 1.664 učencev (gl. preglednico 3), od katerih so mnogi nadaljevali z učenjem latinščine tudi na gimnaziji. Prvih 20 let svojega obstoja je skupaj s tedanjo Šubičevo in Bežigrajsko gimnazijo ohranjala S-letno učenje latinščine. 2 Preglednica 3 obdobje »latinci«* vsi osmošolci** odstotek »latincev« 1958-1967 598 980 61% 1968-1977 425 826 52% 1978-1987 248 765 33% 1988-1997 329 811 41% 1998-1999 64 133 48% *učenci, ki so uspešno zakijučili štiriletno učenje latinščine **samo v slovenskih oddelkih, saj v srbohrvaških ni bilo pouka latinščine Šola je že od ustanovitve leta 1958 dalje hodila svojo pot in vsem teža- vam navkljub3 ohranjala pouk latinščine ter leta 1987 celo ponovno formi- rala latinski razred, kar je bila v veliki meri zasluga prof. Barbare Šega- Čeh, kije na šoli poučevala od 1980 do 1988. V obdobju 1987-1998je šoli uspelo formirati kar 16 takšnih razredov (gl. preglednico 4). 2 Več o zgodovini pouka latinščine je zapisanega v Zborniku ob 100-letnici šolskega pouka v zgradbi sedanje OŠ Prežihovega Voranca, Ljubljana 1999. 3 Vselitev srbohrvaških razredov (1959), status neobveznega predmeta (1962), raz- pustitev latinskih razredov (1975) in posledična ukinitev S-letnega učenja. 74 Keria III - 1 • 2001 Šola je vztrajala in še vztraja pri svojem starem organizacijskem mode- lu, namreč formiranju latinskih razredov, ki pa je v danih razmerah mogo- če le, če se v 5. razred vpiše dovolj učencev z drugih šol. Žal je iz različnih vzrokov4 ta model v zadnjem času ponovno vse težje izvedljiv. Preglednica 4 leto latinski drugi 5.r. z leto latinski drugi 5.r. z 5. razredi latinščino 5. razredi latinščino 1987/88 5.a 5.b, 5.c 1994/95 5.d 5.a, 5.b, 5.c 1988/89 5.a, 5.b 5.c 1995/96 5.a 5.b, 5.c 1989/90 5.a, 5.b, 5.c 1996/97 5.c 5.a, 5.b 1990/91 5.a 5.b, 5.c 1997/98 5.a, 5.b 1991/92 5.a, 5.b 5.c, 5.d 1998/99 5.c 5.a, 5.b 1992/93 5.a, 5.b 5.c, 5.d 1999/2000 5.a, 5.b, 5.c 1993/94 5.a 5.b, 5.c 2000/01 5.a, 5.b Ko se je po letu 1991 začelo število šol z latinščino večati, smo si zaman obetali, da bomo z združenimi močmi dosegli nujno potrebno tretjo teden- sko uro ter dobili zakonsko osnovo za formiranje latinskih razredov in s tem tudi 8-letno učenje latinščine. OŠ Prežihovega Voranca ima še eno posebnost: v zadnjem času ure latinščine vključuje v redni urnik in nudi tudi možnost dodatnega pouka, kar je posledica notranje organiziranosti. Njena prizadevanja se odražajo predvsem v kvaliteti pouka, saj se v državnem merilu uvršča v sam vrh (gl. preglednico 5). Preglednica 5 Prvih 6 državnih tekmovanj iz znanja latinščine se je udeležilo 298 učencev z 9 osnov- nih šol, ki so dosegli naslednje rezultate: ime šole nad 80%* nad 90%** Sovretove Sovretova OŠ Prežihovega Voranca 50 26 OŠ Toneta Čufarja 8 2 OŠ bratov Polančičev 5 OŠ Trnovo 4 1 OŠ Ledina 3 2 OŠ Mirana Jarca 2 2 *število učencev, ki so dosegli več kot 80% možnih točk **število učencev, ki so dosegli več kot 90% možnih točk pohvale priznanja 32 26 10 1 6 1 4 1 3 2 2 4 Široka ponudba pouka latinščine v Ljubljani; strožja merila glede menjave šolskega Aleksandra Pirkrnajer Slokan, Latinščina v osnovni šoli danes, včeraj, jutri 75 Učitelji latinščine na OŠ Prežihovega Voranca so si ves čas prizadevali za posodobitve na področju metodike pouka. Le tri leta pred ukinitvijo latinskih razredov je izšel za tedanje čase moderen učbenik Fundamenta Latina, katerega prvi del je prof. Ana Šašel sestavila že v šolskem letu 1960/ 61, v času svojega poučevanja na OŠ Prežihovega Voranca (1958-1963). Leta 1991 sem k prvim 1 O lekcijam Fundamenta Latina I izdelala poskusni delovni zvezek, sprva namenjen le za interno uporabo, od 1994 pa so ga uporabljale tudi druge šole. V šolskem letu 1999/2000 smo v osnovni šoli za dobo treh let posku- sno uvedli moj učbeniški komplet Latinščina za vsakogar, kije bil prvotno sicer namenjen v prvi vrsti samoukom, ase glede učnih vsebin v veliki meri sklada z novim učnim načrtom. Tako delajo letošaji 7. in 8. razredi po Fundamtenta Latina I, večina 5. in 6. razredov pa po Latinščina za vsakogar: *Nekateri delno uporabljajo tudi Latinščina za vsakogar, predvsem za kulturno-civilizacijske vsebine. OŠ Prežihovega Voranca poleg tega že od leta 1991 sistematično razvi- ja latinske interesne dejavnosti, ki potekajo pod skupnim imenom Per vias antiquas (gl. Per vias antiquas). Dodatno gradivo za pouk latinščine v osnovni šoli Per vias antiquas Pod tem imenom združujemo na OŠ Prežihovega Voranca vse latinske interesne dejavnosti, kijih sistematično razvijamo od leta 1991. Per vias anti- quas (v nadaljevanju PVA) smo začeli razvijati z namenom, da bi posodobili in obogatili pouk latinščine ter dodatno motivirali in nagradili zainteresira- ne učence. Hkrati smo tako vsaj delno nadoknadili manjkajočo tretjo teden- sko uro latinščine. Pri PVA nam že od samega začetka strokovno pomaga Narodni muzej, finančno pa Oddelek za kulturo in raziskovalno dejavnost Mestne občine Ljubljana. Glede udeležbe posameznih učencev vodimo evidenco, na podla- okoliša; zmanjševanje števila osnovnošolcev; neobveščenost; vpisovanje v l. in ne več v 5. razred; odpor proti menjavi razrednih skupnosti. 76 Keria III - 1 • 2001 gi katere dobijo osmošolci potrdilo, ki ga lahko priložijo prošnji za štipen- dijo. Osnovni podatki o realiziranih PVA naslov: Per vias antiquas izvajalec: OŠ Prežihovega Voranca vodja: Aleksandra Pirkmajer Slokan, prof vsebinski sklop (leto začetka) čas izvajanja Raziskovalni tabori (1991) poletje (5-8 dni) glasilo Rustica Latina (1993) vse leto* projekt Epigrafika (1992) vse leto* Raziskovalne naloge (1995) september- april dramski krožek ((1989)1993) vse leto* ekskurzije (1993) pomlad (1 dan) kraj izvajanja različne lokacije šola šola, muzeji, teren šola, muzeji, teren šola različne smeri *ne enako intenzivno preko vsega leta oz. ne vsi enako intenzivno letno število udeležencev** ok. 35 (5.-8.razred) ok. 10* (7.-8.razred) ok. 20* (7.-8.razred) ok.3 (8. razred) ok. 20 (6.-8.razred) ok. 40 (6.-8.razred) **številka je zelo približna. PVA se udeležuje približno 1/3 vseh učencev latinščine, nekateri redno vsak teden, drugi pa le občasno. Večina se udeleži dveh ali celo več dejavnosti. Glavni cilji: • raziskovati - povezanost naše civilizacije z antično - prisotnost latinščine v današnjem času - interdisciplinarno uporabnost latinskega jezika • širiti - znanje latinščine - splošno razgledanost • spodbujati - samostojno, ustvarjalno mišljenje - delovno samozavest in vedoželjnost • nagrajevati in motivirati Rezultati dela predstavljajo uspešen prenos že obstoječega znanja, hkrati pa prinašajo tudi povsem izvirne rešitve, ki so tudi širše uporabne. Aleksandra Pirkmajer Slokan, Latinščina v osnovni šoli danes, včeraj, jutri 77 Pregled po vsebinskih sklopih Raziskovalni tabori Med PVA so najodmevnejši tabori, ki so hkrati delavnica in vir idej za celoletno šolsko delo. Prvi je nastal pod vplivom šolskega astronomskega tabo- ra leta 1991. Od tedaj smo jih organizirali že 12 v skupnem trajanju 72 dni, in sicer na 5 različnih lokacijah. Skupno se jih je udeležilo 371 mladih raziskovalcev in 44 demonstratorjev-gimnazijcev (klasični program), naših nekdanjih učencev. Program raziskovalnih taborov predvideva na dan najmanj 4 šolske ure jezikovnega dela in prav toliko kulturno-civilizacijskega. Tako se vsak udeleženec ukvarja z vsebinami, povezanimi z latinščino in antiko, v pov- prečju 35 ur več kot učenec, ki se tabora ne udeleži, kar je polovica celoletne- ga števila ur, namenjenega latinščini v osnovni šoli. čas izvajanja I. 17. 9. - 21. 9. 1991 (5 dni) II. 30. 6. - 4. 7. 1992 (5 dni) III. 15.9.-19.9. 1992 (5 dni) IV. 6. 7.-10. 7. 1993 (5 dni) v. 14. 9. - 18. 9.1993 (5 dni) VI. 26. 6. - l. 7. 1994 (6 dni) VII. 27. 6. - 2. 7. 1995 (6 dni) VIII. 24. 6. - 30. 6. 1996 (7 dni) IX. 22. 6. - 28. 6. 1997 (7 dni) X. 19. 6. - 26. 6. 1998 (8 dni) XI. 28. 6. - 3. 7. 1999 (6 dni) XII. 26. 6. - 2. 7. 2000 (7 dni) skupno: 72 dni kraj izvajanja in število udeležencev1 Ilova Gora (opuščena šola) 38, 2, 3 Ilova Gora (opuščena šola) 32, 1, 3 Ilova Gora (opuščena šola) 37, 2, 2 Ilova Gora (opuščena šola) 26, 2, 2 Ilova Gora (opuščena šola) 26, 3, 2 Planina pod Golico (Dom pri Fencu) 39, 3, 3 Zgornje Jezersko (Pension Valerija) 28, 8, 2 Zgornje Jezersko (Pension Valerija) 31, 5, 2 Krašči na Goričkem (Ferencovi) 27, 3, 3 Krašči na Goričkem (Ferencovi) 24, 7, 2 Sevno na Trški gori (Kmetijska šola Grm) 34, 2, 2 Krašči na Goričkem (Ferencovi) 29, 6, 2 5lokacij 371*,44**,28*** mladi raziskovalci, demonstratorji, mentorji *l. in V. : 7.-8. razred; II., IV. VI. in X.: 6.-8. razred; ostali tabori: 5.-8. razred; razen zelo redkih izjem (npr. IV. tabor) vsi učenci OŠ Prežihovega Voranca_ **srednješolci (klasični program), vsi nekdanji učenci OS Prežihovega Voranca ***vsi delavci OŠ Prežihovega Voranca; pomagali so jim številni gostttioči predavatelji Program dela je izrazito interdisciplinaren. Sestavljajo ga 3 vsebinski sklopi: • jezikovne vsebine • kulturno-civilizacijske vsebine • rekreacija in družabno življenje 78 Keria III - 1 • 2001 _Jezikovne vsebine so razporejene v 3 težavnostne stopnje. Delo poteka v delovnih skupinah, kijih sestavljajo 3 ali 4 raziskovalci in demonstrator, ter obsega prevajanje (individualno delo) vsebinsko zaključenih latinskih be- sedil in projektno delo (skupinsko delo), npr. latinščina v naravoslovju, latin- ske besede v našem vsakdanjem življenju, napisi na kamnitih spomenikih, grški alfabet idr. Kulturno-civilizacijske vsebine obsegajo vsebine, povezane z latinščino in an- tično civilizacijo ter spoznavanje novega okoija. Delo poteka v interesnih sku- pinah: dramska, glasbena, likovna in novinarska delavnica. Druge oblike dela predstavljajo strokovno vodeni ogledi naravnih in kulturnih znamenitosti, pogovori z domačini in srečanja z gostujočimi predavatelji. V tretji sklop sodijo pohodi, športne igre, sprehodi, kvizi, natečaji, nasto- pi idr. Natečaj za najboljše insigne, veliki nagradni kviz, zaključna priredi- tev, orientacijski pohod idr. so postali že tradicionalni sestavni deli tabora. Načrti Izdelujemo triletni program latinskih raziskovalnih taborov, ki se bodo ciklično ponavljali na treh lokacijah. Dve sta že izbrani (Zgornje Jezersko in Krašči na Goričkem), za tretjo pa se šele odločamo (predvidoma Do- lenjska ali Kras). Triletni ciklus bomo tudi formalno vključili v našo šolsko ponudbo. Temelji na naslednjih izkušnjah: • najprimernejši čas tabora: proti koncu šolskega leta • najprimernejše trajanje: 7 dni • kraj: lokacija mora zagotavljati čim večjo varnost otrok, dobre bivalne, delovne in rekreativne pogoje ter možnost številnih ogledov • najprimernejša struktura udeležencev: 24 mladih raziskovalcev (5.-8. raz- red), 6 demonstratorjev (gimnazijci-klasični program, nekdanji mladi raziskovalci), 2 ali 3 šolski mentorji ter gostujoči predavatelji • pogoj za udeležbo: uspešno delo in primerno obnašanje med šolskim letom • možnost nagrade: učenci 8. razredov lahko sodelujejo kot pomožni de- monstratorji • način dela: kot doslej • cilji: kot doslej Dramsko-recitacijski krožek Pred letom 1991 smo imeli eno samo prireditev, ki jo lahko primerja- mo z današnjimi interesnimi dejavnostmi, in sicer recital osnovnošolcev Aleksandra Pirkmajer Slokan, Latinščina v osnovni šoli danes, včeraj, jutri 79 ob SO-letnici prof. Silvestra Koprive ( 1989). Dramsko-recitacijski krožek se je razvil šele iz dramske delavnice na 3. taboru. Prvo leto je bil izredno aktiven. Pripravil je celovečerno prireditev, ki je bila uprizorjena v šolski dvorani 12. in 13. maja 1993 (Cezarjev umor- skeč v latinščini, NPQR (Nero populusque Romanus)-skeč v latinščini, Olympus-skeč v angleščini; Aulularia-okrajšana slovenska priredba). Avtorji vseh 3 skečev in priredbe Plavtove komedije so bili učenci sami. Njihove skeče so delno prirejene uprizarjali tudi mlajši učenci. Pozneje smo pripravili še dve samostojni prireditvi: maja 1998 (recita- cije slovenskih pesmi v latinskem prevodu prof. S. Koprive) in marca 2000, ko je sodelovalo kar 40 učencev. Sicer pa učenci nastopijo s posameznimi točkami vsaj enkrat letno, največkrat v šolski dvorani, izjemoma pa tudi drugod (Epicenter DZS, KIC Križanke, CD, arheološki park) in redno sodelujejo na šolskih kulturnih prireditvah. Način dela je sproščen, omogoča improvizacijo in spodbuja kreativ- nost. Sodelujejo lahko vsi, kijih veseli nastopanje ali priprava nastopov. Avtorji ali soavtorji večine skečev, dialogov in pantomim so učenci. Teme se sicer pogosto ponavljajo, a priredbe in izvajalci so vsako leto drugi. Rustica Latina Prva številka je bila predstavljena na latinski prireditvi v šolski dvorani maja 1993 in je hkrati predstavljala gledališki list. Njen osnutek je nastal na 3. taboru na dolenjskem podeželju, od koder tudi njeno ime. Nato je vsako leto sledila po ena številka. Sprva smo glasila fotokopirali in spenjali sami, za 7. številko pa smo dobili sponzorja in smo jo tiskali. Rustica Latina je bila prvotno le taborsko glasilo, pozneje pa se je vse- binsko obogatila. Vsebuje intenjuje, zgodovinske in domišljijske spise, ta- borski dnevnik, novice ter razvedrilno rubriko. Uredniški odbor sestavljajo predvsem učenci 8. razredov. Raziskovalne naloge Povod za prvo projektno nalogo je bil razpis Mestnega muzeja Ljubljana leta 1994, kije hkrati določal tudi naslov, vzrok pa so bile takrat že nekaj- letne izkušnje z raziskovalnimi tabori. Enako je bilo z drugo projektno nalogo, ki je bila pozneje tudi nagrajena. Z obema nalogama smo se vklju- čili v projekt Mestne občine Ljubljana Zaupajmo v lastno ustvarjalnost, kjer od tedaj dalje vsako leto sodelujemo vsaj z eno raziskovalno nalogo. 80 naslov avtorji* leto l. Sodobna Ljubljana in Emona (projektna naloga) 12 1994/95 2. Arheološki spomeniki na fasadah ljubljanskih hiš (projektna naloga) 20 1995/96 3. Med antičnimi latinskimi napisi v lapidariju Narodnega muzeja 3 1996/97 4. Lapidarij Narodnega muzeja včeraj, danes in jutri 3 1996/97 5. Likovna podoba antičnih kamnitih spomenikov v lapidariju NM 3 1997/98 6. Lapidarij za osnovnošolce 3 1998/99 7. Naših prvih deset latinskih raziskovalnih taborov 3 1998/99 8. Latinščina naša vsakdanja 3 1999/00 9. Emona v ljubljanskem tlaku (naloga v nastajanju) 1 2000/01 * učenci 8. razreda, pri 2. nalogi pa tudi 7. razreda **interno nagrajena z enodnevnim izletom v Gardaland Potek raziskovalnega dela : • izdelava delovnega načrta • pregled literature • opredelitev predmeta raziskave* • določitev hipoteze** • izbor metod dela • zbiranje podatkov • analiza zbranih podatkov • dokaz hipoteze in zaključek Keria III -1 • 2001 pohvala, nagrada nagrajena naloga ** nagrajena naloga ** pohvaljena naloga nagrajena naloga nagrajen poster Sledijo tehnična izvedba, oddaja povzetka, izdelava posterja, šolska predstavitev in zagovor naloge. Latinščina kot izrazito interdisciplinaren predmet nudi nešteto možnosti za raziskovalno delo. K raziskovalnemu delu je smiselno pritegniti predvsem učence 8. raz- reda, ki so učno uspešni in jih veseli odkrivanje novega. Izdelava razisko- valne naloge terja veliko ur dodatnega dela tako od mladih raziskovalcev kot od mentorja, saj morajo biti v osnovni šoli vsi koraki raziskave vodeni. Rezultati dela so večinoma izvirni in širše uporabni. Aleksandra Pirkrnajer Slokan, Latinščina v osnovni šoli danes, včeraj, jutri naloga *predmet raziskave l. življenje v Emoni 2. kamniti spomeniki na stolnici in semenišču 3. izbor napisov (poklici, V.S.L.M., napake) **hipoteza Sodobno in antično življenje imata veliko skupnega Prvi ljubljanski lapidarij ni dobro predstavljen Ignoti nulla cupido 4. prenova lapidarija Narodnega muzeja Pomemben je način predstavitve spomenikov 81 5. izbor spomenikov glede na likovno podobo Likovna podoba ima sporočilno moč 6. rimski spomeniki v očeh osnovnošolca Z vodičem vidiš več 7. latinski raziskovalni tabori Tabori-vir in delavnica idej za celoletno šolsko delo 8. latinske besede v našem vsakdanu Latinščina je del našega vsakdana 9. emonski ostanki v ljubljanskem tlaku Označevanje tlorisa ni najprimernejša rešitev Projekt Epigrajika Epigrafska dejavnost je med vsemi morda najpomembnejša za oboga- titev kulturno-civilizacijskih vsebin pri rednem pouku. Napisi na antičnih spomenikih so edino latinsko antično besedilo, ki je učencem dosegljivo v origina- lu. Iz tega smo izhajali, ko smo se leta 1992 odločili za projekt Epigrafika. Poleg tegaje Narodni muzej Slovenije blizu naše šole in njegovi uslužben- ci nas vedno prijazno sprejmejo. Pri epigrafski dejavnosti nam je veliko pomagala dr. Marjeta Šašel Kos kot zunanja mentorica. Končni cilj projekta je izdelava osnovnošolskega vodnika po lapidari- ju Narodnega muzeja Slovenije. Vodnik z delovnim naslovom Lapidarij za osnovnošolce predstavlja zbirko delovnih listov in v letošnjem letu že zače­ nja dobivati svojo končno podobo ter bo predvidoma prvi takšen vodnik v Sloveniji. Projekt Epigrafika se prepleta tudi z vsebinami raziskovalnih taborov. Poleg tega so bile kar 4 od 9 projektnih oz. raziskovalnih nalog s področja epigrafike, ena paje govorila o razvoju lapidarija. V obdobju od 1995 do 1998 sta se torej področji epigrafike in raziskovalnih nalog začasno združili. Učenci, vključeni v epigrafsko dejavnost, so pomagali avtorjem raziskoval- nih nalog z risanjem kamnitih spomenikov, izpolnjevanjem delovnih li- stov, anket idr. Pred letom 1995 pa je projekt potekal samostojno in spet se je osamosvojil po letu 1998. 82 Keria III - 1 • 2001 Program dela obsega poleg spoznavanja epigrafskih osnov, vsebinske in oblikovne razlage napisov, sestavljanja in izpolnjevanja delovnih listov tudi risanje kamnitih spomenikov, predavanja, oglede diapozitivov ter oglede dru- gih lapidarijev v muzejih in na prostem. Epigrafski krožekje pripravil že dve razstavi risb kamnitih spomeni- kov z latinskimi napisi in njihovimi prevodi v slovenščino: • Epigrafska razstava v lapidariju Narodnega muzeja, junij-oktober 1995 • Epigrafska razstava ob 100-letnici šole, november 1999 Strokovne ekskurzije Udeleženci PVA se lahko enkrat letno udeležijo enodnevnega stro- kovnega izleta, seveda opremljeni z delovnimi listi. Do zdaj smo - delno z denarno pomočjo Mestne občine Ljubljana- organizirali naslednje izlete: • Miramare, Akvileja, Gradež,junij 1994 • Po rimski cesti (Lanišče, Hrušica, Ajdovščina), Kostanjevica, maj 1995 • Ptuj z mitreji, april 1996 • Pula, maj 1997 • Mokrice in Zagreb, oktober 1997 • Miramare, Akvileja, Gradež, april 1999 • Benetke, april 2000 Če naštetim ekskurzijam prištejemo še izlete taborskega programa, je očit­ no, da udeleženci PVA spoznajo resnično tudi velik del Slovenije: tabor 1.-V. izleti z ogledi izlet po Rimski cesti, Raščica, Muljava, Stična, Grosuplje, Taborska jama, izvir Krke VI. Vrba, vas Planina, Golica VIL-VIII. Jenkova kasarna (latinski napisi), sv. Ožbolt, Bled, Radovljica, Kropa, partizanska bolnica Krtina, Češka koča, slap Čedca, V. Grintavec IX.-X. XII. Šempeter, Žiče, Celje, Rifnik, Lendava, Murska Sobota, Radenci, Maribor, Ptuj, Ptujska gora, Štatenberg, Dobrna, Grad, Selo, Bogojina, Veržej, Filovci, Ledavsko jezero, Lisičja pot XI. Sevnica, Ajdovski gradec, Krško, Drnovo, Trška gora, Novo mesto, Otočec, Muljava, izvir Krke In tu so še nagradni izleti, namenjeni učencem za posebne dosežke, npr. dobro izdela- no raziskovalno nalogo: Padova in Vicenza (oktober 1996), Gardaland Uunij 1997), Miinchen (2 dni)* (junij 1997), Gardaland (maj 1998), Verona in Gardaland (2 dni)* (maj 2000). *izlet je organizirala Mestna občina Ljubljana. Aleksandra Pirkrnajer Slokan, Latinščina v osnovni šoli danes, včeraj, jutri 83 Pregled interesnih dejavnosti OŠ Prežihovega Voranca naj služi pred- vsem kot spodbuda šolam, naj tudi same začnejo oz. nadaljujejo s svojimi interesnimi dejavnostmi, in kot osnova za medsebojno izmenjavo izkušenj. Vsaka šola ima svojo specifiko in pri interesnih dejavnostih ne more biti enega samega, skupnega modela. Poleg tega na šolah, kjer ni veliko učencev latinščine, interesne dejavnosti težko zaživijo. Predvsem si želimo, da bi naše dosedanje izkušnje lahko služile za bo- gatitev kulturno-civilizacijskih vsebin v programu osnovne šole s poudarkom na učenju latinščine (ki jo lahko poimenujemo tudi »klasična osnovna šola« ali »področni latinski center« ali »magnetna šola za latinščino«, saj je važ- na vsebina in ne ime). Večina naštetih interesnih dejavnosti se bo namreč uspešno razvijala le na takšni šoli, kjer bo poučevalo več učiteljev latinščine, ki bodo lahko hkrati tudi mentorji zainteresiranim učencem. Interesne dejavnosti na- mreč zahtevajo ne le znanje in dober program, ampak tudi veliko časa. So pa hkrati nepogrešljiv sestavni del programa sodobne osnovne šole, o tem ni dvoma. Naslov: Aleksandra Pirkrnajer Slokan OŠ Prežihovega Voranca Prežihova ulica 8 SI-1000 Ljubljana e-rnail: pirkrnajer. s@siol.net Katarina v KLAK O CAR ZAGER POUK GRSCINE V NEMATURITETNEM MODELU Grščino poučujem v 3. letniku in sicer 9 dijakov, ki so si jo izbrali v okviru izbirnih predmetov. Pouk grščine je omejen na dve uri tedensko, kar po- meni 70 ur v celem šolskem letu. Govorimo torej o skrajšani verziji progra- ma za pouk grščine: dve uri v 3. letniku in mogoče! dve uri v 4. letniku, pri čemer je potrebno upoštevati dejstvo, da se večina dijakov v zadnjem letni- ku raje odloči za tisti predmet, ki ga bodo opravljali pri maturi. Najverjet- neje bo naš program obsegal tako le 70 ur. Tu se zastavlja vprašanje, kajje dijakom mogoče ponuditi v tako krat- kem in omejenem času, da bi vendarle lahko kar najbolje spoznali lepoto še drugega klasičnega jezika (latinščine se učijo vsa štiri leta). Zame osebno je prva izkušnja poučevanja grškega jezika zelo zanimi- va, zlasti še, ko jo primerjam s poukom nemščine. Res imam ur nemščine bistveno več, vendar mi priprava nanje vzame manj časa, saj je to jezik, ki ga mi vsi lahko pogosteje slišimo in prihajamo z njim v stik. Pri grščini te možnosti seveda ni. Na vsako posamezno uro grščine se moram bistveno bolj intenzivno pripraviti, da ne bi ura morebiti izzvenela preveč suhopar- no in bi bila le slovnično nasičena. Prvo, kar sem izvedela od dijakov, je bil podatek, da so se odločili za pouk grščine, ker naj bi tu predvsem spoznavali grško mitologijo. Žal pa program ne vključuje 70 ur seznanjanja z grškimi bogovi in junaki in nji- hovimi vsemogočimi dogodivščinami. Drobce tega seveda lahko zelo do- miselno vključimo v posamezno uro kot popestritev. Pred začetkom šolskega leta sem se posvetovala z dr. Babičem, kako bi oblikovala učni načrt za to našo skrajšano verzijo grščine, da bi učenci vendarle dobili tudi nekaj konkretnega jezikovnega znanja. V Sloveniji se za pouk grščine uporablja nemški oz. avstrijski učbenik KcX.v&a.po~, ki sta ga strokovno pregledala dr. Babič in mag. Senegačnik. V celoti obsega 59 lekcij, kar je neskončno več od tistega, kar bi uspeli prede- lati z dijaki v programu dveh ur tedensko v dveh letih ( 140 ur v dveh letih). Tako sva se z dr. Babičem dogovorila, da bi bilo v dveh letih smiselno pre- delati približno 30 lekcij. Eni lekciji se tako lahko posvečamo pet šolskih ur. Omenila pa sem že, da bodo ti dijaki drugo leto namesto grščine naj- verjetneje izbrali maturitetne predmete. Keria III - 1 • 2001, 85-90 86 Keria III -1 • 2001 Ostane nam 70 ur, kar pomeni približno 14 lekcij. V tem primeru se izkaže, da učbenik Kci:v&cx.poc; ni ravno najbolj primeren, je pa edini in se moramo torej zadovoljiti z njim. Snovi je v vsaki posamezni lekciji več kot za pet ur, zato se pri razlagi slovničnih struktur omejujem na najbolj bis- tvene stvari, daleč od ne vem kakšnih izjem in podrobnosti, ker smo se odločili za načelo, da je bolje, da učenci v tem letu spoznajo več stvari in te bolj površno, kot da bi izjemno natančno spoznali (in se seveda tudi nauči­ li) le peščico slovničnih struktur. 10 ur (to časovno ustreza dvema lekcijama) sem na začetku leta posve- tila seznanjanju dijakov s kulturno-civilizacijskimi dosežki Starih Grkov. Edino smiselno se mi zdi, da dijaki spoznajo nek grob okvir zgodovine grškega jezika, ki dejansko je jezikovni fenomen, saj se pisni dokumenti pojavljajo kontinuirano skozi dobo 3000 let. Prav je, da spoznajo glavne grške dialekte, čeprav je jasno, da bodo v tem letu uspeli spoznati le značil­ nosti atiščine (in še teh seveda zelo malo). Prav tako je pomembno, da se seznanijo s časovnimi okviri grške civi- lizacije, da dobijo neko določeno predstavo o tem, kdaj so se odvijali naj- pomembnejši dogodki v grški zgodovini. Poleg tega sem jih kratko seznanila s pregledom grške književnosti. Tu bi rada poudarila, da sem vse dijake dejavno vključila v naštete teme in da bo vsak izdelal v šolskem letu dva referata. Enega npr. s področja arhi- tekture, gospodarskega življenja, športa, religije ... , odvisno pač od njihovega lastnega zanimanja. Drugi referat pa bo obsegal področje književnosti. Vsak dijak bo prebral, v prevodu seveda, odlomek iz dela antičnega grškega avtorja. Predstavil bo vsebino odlomka, literarno zvrst in samega avtorja. S tem bodo tudi povsem konkretno spoznavali originalna dela velikih grš- kih ustvarjalcev in moje predavanje o grški književnosti bo po mojem mne- nju lahko dobilo povsem dejanske temelje. Po teh uvodnih urah smo se lotili opismenjevanja, kar sem si predstav- ljala lažje, kot je dejansko bilo. Nekaj grških črk dijaki seveda že poznajo z drugih področij znanosti (matematika, fizika), večine pa ne, zato to zahte- va od njih precej dela in vaje doma, a ker so v skupini dijaki, ki so se na podlagi lastnega zanimanja odločili za grščino, so pisavo hitro osvojili. Drugačna je zgodba z branjem grške pisave. Temu pogla\ju je potreb- no nameniti kar precej časa, še zlasti, ker sem odkrila, kaj predstavlja najtr- ši oreh mojim dijakom. Tudi drugi kolegi, ki so se že ukvarjali s poučeva­ njem grščine, so potrdili mojo ugotovitev: naglaševanje. Čeprav je beseda točno opremljena z naglasnim znamenjem, dijakom enostavno ne uspe prebrati besede tako, kotje treba. Šele ko jih posebej opozorim, kje stoji naglas, dosežemo zaželjeno. Včasih sama preberem besedo tako, dajo naglasim na različnih me- stih. Dijaki nato sami ugotovijo, kakšna je pravilna zvočna podoba besede. Katarina Klakočar Zager, Pouk grščine v nernaturitetnern rnodelu 87 &v&pwno~ &v&pwno~ &v&pwn6~ Zanimivo je bilo opazovati težavo, ko smo se ukvarjali z deklinacijo samostalnikov. Spoznali smo posamostaljeni pridevnik o crocp6~, kije na- glašen na zadnjem samoglasniku. Samostalnika o cpL'Ao~ in o v6µo~ sta naglašena na predzadnjem, vendar so dijaki velikokrat izgovorili narobe: cpLAO~, voµ6~ (in ne samo v nominativu, tudi v ostalih sklonih). V primeru samostalnika o oup(J(;Vo~je bila slika nekoliko drugačna. Človek bi pričako­ val, da bodo besedo pravilno naglašali na koncu, kot so to počeli v prvem primeru, in to bi bilo tudi prav. Toda tokrat so besedo naglasili oup&vo~, domnevam da zato, ker jim je iz kemije poznan uran, torej naglas na a. Podobno kot v prvem primeru je bilo tudi pri samostalnikih ženskega spo- la: najprej~ Yiux~, nato so tudi~ µ&x'YJ preoblikovali v~ µQ(;X~· Druga težava je pri pisanju pridiha pri samoglasnikih in diftongih na začetku besede. Nanje pogosto pozabijo. Pri temjim povem, da zdaj pač ne vem, ali se beseda izgovori kot »anthropos« ali »hanthropos«, in sami ugotovijo, kaj manjka. Še težje si dijaki zapomnijo, kdaj se pojavlja katero od treh naglasnih znamenj. Glavna pravila so si uspeli nekako zapomniti, ostalo, sem prepričana, pa bodo osvojili tekom leta. Osebno se mi ne zdi najbolj pomembno to, da bi mesec dni vztrajala le pri pravilih pravilnega zapisovanja naglasov, saj je moj namen, da bodo dijaki nekoč znali prebrati kakšen enostaven grški sestavek, morda samo kakšen posamezen stavek in ne, da bodo pisali pisma v grščini. Preden začnemo z obravnavo l. lekcije, je zelo primerno, da dijaki spoznajo čimveč grških besed, ki se kot tujke uporabljajo tudi v sloven- skem jeziku: x6crµo~, cruµ~o'Aov, cr-r&owv, npii~L~, cpL'Ao~, aocpLQ(;, cp6~o~, TEXV'YJ, nAQ(;V~T'YJ~, uowp, v&pxLcrcro~, &pLO"TOXpQ(;TLQ(;, ye:wµe:-rpf.Q(;, epyov, OLtXAoyo~ ... Razložimo pomen besed, kot so npr. biologija, psihologija, geograftja, astronomija ... S tem se njihov besedni zaklad zelo enostavno in zelo hitro poveča z nič na 10 - 20 grških besed. Na pojav grških tujk opozorim vedno, kadar naletimo na besedo, kijo dijaki v določeni povezavi poznajo tudi v slovenščini (in tudi v nemščini). Pri obravnavi 2. ali o-deklinacije tipa -ro Mvopov (neutra) sem jih pri samostalniku -ro epu-rov (rastlina) opozorila na izraze fitogeograftja, fito- medicina. Pri skrajšanem programu grščine je težava ravno v krčenju snovi in omejevanju na poglavitno. Ena teh težav je vsekakor obseg besednega za- klada. V začetku gradimo na besedah, katerih pomen že poznamo iz slo- venščine, dodamo pa vsako uro še nekaj novih, dijakom neznanih besed. 88 Keria III - 1 • 2001 Tako smo v 1. in 2. lekciji spoznali 2. ali o-deklinacijo tipa o cpD„oc; in To Otvopov ter l. ali a-deklinacijo tipa~ tl;ux~· Pri vsaki skupini spoznamo približno pet samostalnikov poleg tistih, ki so jim že znani (m. sp. ~boe;, ~[oc;, x6crµoc;; sr. sp. špyov, ~c\)ov; ž. sp. vLKYJ, TEXVYJ „ .) . Podobno je z glago- li. Dijaki so se naučili spregati glagole na -(J) in spoznali smo jih sedem. S temi besedami delamo različne vaje, da sijih učenci lažje zapomnijo. Naslednji problem so ravno vaje. V učbeniku jih je zelo malo, zato se moram zanesti na svojo izvirnost, res pa je, da mije delo sedaj olajšal de- lovni zvezek KiXv&ixpoc;, ki gaje priredil in poslovenil dr. Babič. Kljub temu mislim iz lastnih izkušenj, da se znanje tujega jezika (kla- sičnega ali modernega) najbolje pridobiva in obnavlja s prevodi iz slovenš- čine v tuje jezike. Tu je namreč zajeto vse znanje, slovnične strukture in besedni zaklad, zato moji dijaki veliko prevajajo (resda enostavne stavke na začetku), definirajo posamezne slovnične strukture, pretvarjajo iz mno- žine v ednino in obratno. Pri tem moram poudariti, da zelo hitro napre- dujejo in osvajajo nova znanja, je pa res, da pri slovnici kakšnih posebnih težav še ne more biti, ker je snov na začetku dokaj enostavna. Še posebej hitro osvojijo strukture, kijih poznajo tudi iz latinščine. Vsa pravila napišem na tablo, vse spregatvene in sklanjatvene vzorce, saj učbenik ne nudi nobenih tovrstnih razpredelnic. Včasih si pomagam tudi z avstrijskim učbenikom Einfiihrung in die griechische Sprache, ki pa služi zgolj kot dopolnilo s svojimi teksti, vajami in preglednicami. Posebno so v njem dobrodošli v vsaki lekciji po težavnostni stopnji zbrani pregovo- ri, ki popestrijo snov in mi omogočajo krajši preskok v najrazličnejše teme. Primer 1: Pri obravnavi 2. deklinacije tipa Otvopov smo spoznali tudi samostalnik TO owpov (darilo) in učencem sem povedala rek E:x&pwv &owpix owpix in od kod izhaja pomen tega, namreč da darila sovražnikov niso no- bena darila. Primer 2: V 2. lekciji najdemo v obravnavanem besedilu štiri stavke, kjer je glagol izpuščen. Skupaj ugotavljamo, kje se tudi v slovenščini pojav- ljajo takšni primeri. To nas pripelje do pregovorov in kot dodatni primer si ogledamo tudi grški pregovor EV oLv<.p &P.~&e:Lix. Dijake postopoma vo- dim do tiste stopnje, ko znajo sami razvozlati pomen stavka: - EV že poznajo in vedo, da pomeni »V«; - ugotovijo, kako se otv oTvoc;; - omenim jim črko fOLvoc;; - razložim jim, da so Grki diftong oL kasneje izgovarjali kot »i« in tako sami ugotovijo, daje nastala glasovna podoba besede »vinos«, kije eti- mološko sorodna latinski besedi vin um in slovenski vino; - iz besed »V vinu« razberejo, da &P.-fi&e:Lix najbrž pomeni »resnica«. Takšen preskok omogoča torej na eni strani obravnava slovnice, na drugi pa tudi branje originalnih besedil iz učbenika, ki so v začetku pred- Katarina Klalwčar Zager, Pouh grščine v nematuritetnern modelu 89 vsem filozofskega značaja, vendar lahko tako svoje dijake seznanjam tudi s tem področjem grškega duha. Nasploh se trudim, da bi ob vsaki najmanjši priložnosti (beri grški besedi) izkoristila asociacijo za popestritev učne ure. Primer 3: Pri pridevniku x.o.:A6c; sem jim na tablo napisala obliko ·6j x.o.:A:Af.cr-r~ (poleg tega smo ravno obravnavali a-deklinacijo) in jim poveda- la o »jabolku spora« med grškimi boginjami in posledicah tega dogodka. Primer 4: Ob besedi cp6~oc; smo poskusili najti kar največ različnih fobij, nato pa sem jim pokazala tudi celoten seznam le-teh iz Cambridgeo- vega Podatkovnika. Posamezne fobije smo razčlenili z grškimi besedami: arahnofobija ( &piiXV"YJ), anemofobija ( &.ve:µoc;), talasofobija (~6.P.o.:crcro.:), pi- rofobija (rcup), tanatofobija (~avo.:-roc;), nekrofobija (ve:x.p6c;), hidrofobija (u~wp) ... Primer 5: V besedilu 2. lekcije smo naleteli na samostalnika o ~Awc; in ~ cre:A~VYJ. Dijakom sem razložila njuno povezavo z grško mitologijo (bog sonca in boginja meseca), nato pa smo si pogledali še najpomembnejše grške bogove. Primer 6: Pri glagolu cpE:pw se kar sama ponuja fraza fP.o.:ux.o.: de; 'A~­ vo.:c; ( cpE:pe:ic;). Frazo samo prevedem, nato pa poskusimo poiskati njen po- men in ga podkrepiti z ustreznim kontekstom. Povem jim tudi nemško različico: Eule nach Athen tragen. Na koncu poiščemo tudi ustrezno frazo v slovenščini: nositi drva v gozd. Podobnih primerov bi lahko našli še veliko več. Dejstvo je, da bi bili brez takšnih stvari ob zahtevanem tempu (5 ur za eno lekcijo ob vseh slov- ničnih zadevah, ki jih posamezna enota obravnava) kaj kmalu lahko po- vsem nasičeni s slovnico. Tako pa program 70 ur zahteva od dijakov, da znajo po enem letu učenja grščine naslednje: - aktivni indikativ in imperativ prezenta tematne konjugacije - aktivni imperfekt tematne konjugacije - medio-pasivni indikativ in imperativ prezenta - medio-pasivni imperfekt - indikativ in imperativ prezenta glagola dµf. - aktivni in medio-pasivni particip prezenta - 1. ali a-deklinacija - 2. ali o-deklinacija - 3. ali konzonantna deklinacija (osnove na gutural tipa cpuAo.:~, na nazal tipa x.uwv, na likvido tipa p~-rwp in na dental tipa rcpiX:yµo.:) - adjektivi a- in o-deklinacije in pravilno stopnjevanje - osebni in oziralni zaimki - konstrukcija akuzativ z infinitivom, nominativ z infinitivom in dativus possessoris - uporaba predlogov EV, ex., rce:pf., ercf., rcp6c; - funkcije genetiva, dativa in akuzativa 90 Keria III - 1 • 2001 Prvi vtisi in prve izkušnje so skoraj preveč obetavni in nepričakovani. Morda imam samo srečo s skupino dijakov. Verjetno bi bilo vse drugače, če bi se dijaki morali učiti grščine ali če bi bili mlajši, toda o tem bi lahko več povedala s področja nemščine in kako velika je razlika med l. in 2. letnikom na isti začetni stopnji. A to je že druga zgodba. Naslov: Katarina Klakočar Zager Gimnazija Poljane Strossmayerjeva ulica 1 SI-1000 Ljubljana e-mail: dj.jure@siol.net ~atej HRIBERSEK STAREJŠI SLOVENSKI UČBENIKI ZA LATINŠČINO Ko se je v zadnjih desetih letih ponovno začelo intenzivnejše ukvarjanje z antiko in klasičnimi jeziki, ko so ti jeziki spet našli pot v šole, ko so se uvajali poskusni oddelki in oblikovali učni programi, se je med vprašanji, povezanimi z vsem naštetim, pojavilo tudi vprašanje uvedbe novega učbe­ nika. Tega se nekateri med vami dobro spomnijo, saj so bili pri tam aktiv- no udeleženi. To je pomenilo zaton južnič-Koprivove vadnice in vseh treh delov učbenika Fundamenta Latina Ane Šašel, ki so bili s svojim tradicional- nim pristopom do poučevanja zaradi vse bolj prodirajočih načel moder- nih pedagoško-didaktičnih pristopov potisnjeni v ozadje. S tem ne želim razvrednotiti pomena teh učbenikov; daleč od tega, saj so še vedno drago- ceno učno pomagalo, sploh pa se je ob njih oblikovalo dosti generacij dobrih latinistov. In prav ob tem vprašanju, ob vprašanju učnega gradiva, se mije zasta- vilo vprašanje slovenske tradicije na tem področju, ki ni zanemarljiva. Pregled te tematike je omejen na učbenike tistega obdobja, ki ga slab- še poznamo, na obdobje približno med leti 1870 do tridesetih let tega stoletja, torej okvirno sedemdeset let (prvi latinski učbenik v slovenščini smo namreč dobili l. 1874, učbenike, ki so nastajali od tridesetih let na- prej, pa poznamo bodisi zaradi uporabe pri dodatnih vajah v srednjih šo- lah bodisi iz študijskih časov). Večina gotovo pozna vsaj nekatere učbenike tega obdobja, vendar končni rezultat po svoji kvantiteti in kvaliteti kljub temu preseneča. Ne morem sicer zagotoviti, da sem uspel najti vse učbeni­ ke in druge priročnike, gotovo pa absolutno večino. Ta tema ni neraziskana: z njo seje ukvarjal že g. Jože Ciperle, kije o učbenikih za klasične jezike pisal v Živi antiki ( 1984), l. 1981 pa je ob od- prtju razstave Učbeniki za pouk klasičnih jezikov pri Slovencih v Slovenskem šolskem muzeju v Ljubljani izdal posebno brošuro z naslovom Klasični jezi- ki in učne ustanove pri Slovencih do leta 1918; v obeh delih so našteti avtorji, ki so pisali učbenike za klasične jezike. Z ovrednotenjem teh učbenikov, njihovo zasnovo in načini podajanja snovi v njih se zaenkrat ni spopadel še nihče, saj bi jih bilo potrebno obravnavati ne le zgolj na osnovi podane snovi, ampak tudi ob natančni preučitvi šolskih programov in pedagoško didaktičnih pristopov tega obdobja; tematiko s tega področja bi bilo zani- Keria III - 1 • 2001, 91-97 92 Keria III - 1 • 2001 mivo obdelati v sklopu specialne didaktike klasičnih jezikov, lahko pa bi ob njej nastala tudi kakšna diplomska naloga. V tej predstavitvi bo podan zgolj sumaren pregled. A.SLOVNICE Prvi latinska slovnica, napisana v slovenščini, je izšla l. 1874; to je bila Latinska slovnica za slovensko mladež, ki jo je napisal Ladislav Hrovat, izšla pa je v Novem mestu. V tej slovnici je zelo viden vpliv nekaterih še starejših latinskih nemških slovnic (Zumpt, Kiihner, Schmidt, Curtius, ... ), ki so jih uporabljali v šolah poprej; marsikatero med njimi še vedno najdemo v slo- venskih knjižnicah. Vpliv je najbolj viden v razporeditvi snovi, kije nekoli- ko drugačna kot smo je sicer vajeni; pri tem imam v mislih razporeditev in obravnavo snovi, kot jo najdemo v Koprivovi slovnici, ki že lep čas zazna- muje predvsem fakultetno raven pouka latinščine. Hrovat je na začetek svoje slovnice postavil dve pravili, ki sicer nista slovnični, bijih pa veljalo zapisati tudi v vsak moderni priročnik: Kvintilijanovo primum est, ut, quod imitaturus est quisque, intelligat, et, quare bonum sit, sciat ter Katonovo rem tene, verba sequentur. Pri tej slovnici velja posebej pohvaliti njeno nazornost: nazorne prikaze posebnosti, označitev dolžin, bogat besednjak, pregledne razlage in tabele in - kar se mi zdi zelo pomembno - zelo lep tisk. Enajst let pozneje, l. 1885 je novo slovnico napisal Valentin Kermav- ner, kije osem let zatem (1893) doživela drugo izdajo. Slovnica je napisa- na zelo pregledno, primerov ni veliko, avtor se zavestno izogiba natančnej­ šim znanstvenim razlagam, saj je prvenstveno namenjena gimnazijcem, po primerih in razdelitvi snovi pa precej spominja na Koprivovo slovnico, če bi ji nekoliko zmanjšali obseg. Leta 1906 smo Slovenci dobili kar dve slovnici: Latinsko slovnico Josipa Tominška ter Latinsko slovnico Josipa Pipenbacherja. Tominškovo slovnico odlikuje velika preglednost: pregleden tisk, krepko tiskane vse bistvene informacije, pregledene in nazorne tabele ter malo opomb pod črto, sicer pa je po razporeditvi snovi podobna ostalim slovnicam. Pipenbacherjeva slovnica pa je bila verjetno najbolj uporabljana med vsemi, saj je nastala na osnovi učnega načrta, po njej pa je avtor napisal še štiri učbenike, ki so jih uporabljali na gimnazijah. Doživela je še dva ponatisa: l. 1913 drugega in l. 1922 tretjega. Za vsak ponatis jo je avtor nekoliko predelal in dopolnil. Če Pipenbacherjevo slovnico primerjamo s slovnico Silvestra Koprive, nam po- stane takoj jasno, katera slovnica je bila Koprivi vzor pri pisanju njegove. Na koncu omenimo še eno delo, ki ga lahko vključimo v skupino slov- nic: to je Kratka latinska stilistika za višje razrede gimnazij in realnih gimnazij, ki jo je l. 1915 napisal Josip Košan. Delo ni izšlo kot samostojna publikaci- Matej Hriberšek, Starejši slovenski učbeniki za latinščino 93 ja, ampak kot privez k Latinskim vadbam za sedmi in osmi razred gimnazij in realnih gimnazij, ki sta jih sestavila Fran Jerovšek in Josip Košan. B. UČBENIKI, VADNICE, ČITANKE, ZBIRKE TEKSTOV Vseh učbenikov, vadnic in zbirk ne bom navajal, ker je za to premalo časa, zato omenimo samo nekatere najvidnejše. Prvi slovenski učbenik so Latinsko-slovenske vaje za I. gimnazijski razred, kijihje l. 1875 napisal Sebastijan Žepič, profesor v Novem mestu. Ta učbe­ nik je najobsežnejši slovenski latinski učbenik, saj obsega kar 549 strani. Vanj je zajeta obravnava oblikoslovja (vseh besednih vrst), ki pa je že pre- pletena s celotno sintakso; večina sintakse (sintaktične konstrukcije, vsi odvisniki, posebnosti idr.) je namreč razložena v opombah, ki nudijo upo- rabniku (torej učencu) takojšnjo informacijo o posamezni slovnični struk- turi. Učbeniku so dodani tudi trije obsežnejši slovarji. V letih 1882-1883 sta mu sledila dva učbenika avtorja Valentina Ker- mavnerja Vadbe v skladnji latinski. Prvi del za tretji in Drugi del za četrti gimna- zijski razred. Oba učbenika, ki skupaj obsegata 264 strani, sta bila v celoti namenjena prevajaaju iz slovenščine v latinščino, namenjena pa sta bila utrjevanju sintakse. Urednik Velikega latinsko-slovenskega slovarja Fran Wiesthaler je deset let pred začetkom dela na slovarju, torej v letih 1885-1886 napisal dva učbenika Latinske vadbe za prvi gimnazijski razred in Latinske vadbe za drugi gimnazijski razred. Pri pisanju in razporejanju snovi se je držal Kermavner- jeve slovnice, oba učbenika pa sta namenjena pouku in utrjevanju obliko- slovja. Petnajst let kasneje je ajegove Vadbe za prvi letnik predelal Josip To- minšek in jih priredil za svojo slovnico. Med številnimi učbeniki, kijihje napisal Josip Pipenbacher, velja še posebej omeniti serijo vadnic, kijihje napisal v skladu z gimnazijskim uč­ nim načrtom, in sicer Latinska vadnica za prvi, drugi, tretji in četrti razred gimnazij in realnih gimnazij, ki so izhajale od 191 O do 1913. Ta serija vadnic je enakomerno in enotno pokrila celotno latinsko slovnico od oblikoslov- ja do skladaje; bila je prilagojena Pipenbacherjevi slovnici (nastali l. 1906), še posebej dragocena pa je (poleg številnih vaj) zaradi številnih pripovedk in zgodbic, ki so vključene vanjo. Latinske vaje za tretji gimnazijski razred iz leta 1896 in Latinske vaje za četrti gimnazijski razred iz leta 1901 izpod peresa dr. Lovra Požarja so drago- ceno pomagalo za učenje in utrjevanje sintakse; zelo privlačne so pred- vsem zaradi številnih zgodb in sklenjenih tekstov (večinoma prirejenih ori- ginalnih tekstov), ki zajemajo številna področja antične zgodovine in kul- ture od npr. bitke pri Maratonu do Cezarjeve vojne z Galci. 94 Keria III - 1 • 2001 Sicer pa so latinske učbenike pisali še: Josip Košan, Franc Jerovšek, oba avtorja Latinskih vadb za sedmi in osmi razred gimnazij in realnih gimnazij, ki so še danes v uporabi kot univerzitetno učno pomagalo za prevajalske vaje; Franc Belec, kije skupaj s Francom Jeretom in Franom Omerzo napi- sal Latinsko vadnico in slovnico za 3. in 4. razred klasične in 7. razred realne gimnazije; Anton Sovre in Ernest Tomec, ki sta l. 1935 napisala zelo pre- gledno Latinsko vadnico in slovnico za prvi razred klasičnih in peti razred realnih gzmnaz9 C. KOMENTARJI Med komentarji velja izpostaviti komentarje, ki jih je sestavil Anton Jeršinovič, in sicer Livijev komentar v dveh delih (prvi del zajema l. knjigo Livijevega dela Ab urhe condita, drugi del pa 21. knjigo) ter Salustijev komen- tar, v katerem komentira Salustijevo Vojno zjugurto (Bellum Iugurthinum). V teh komentarjih je večinoma razložen besednjak oz. pomenske nianse be- sed in besednih zvez. Enak pristop najdemo tudi pri drugem avtorju, An- tonu Doklerju, ki je v obliki slovarja napisal Komentar k Ciceronovim govorom proti Katilini. Č. SLOVARJI Prvi nekoliko obsežnejši slovarček smo Slovenci dobili l. 1882. To je bil Latinsko-slovenski slovnik za tretji in četrti gimnazijski razred. Slovar ni bil izvirno delo, ampak je šlo za predelavo nemškega slovarja, katerega avtor je bilJohannAlexander Rožek, obsegal pa je besede k izbranim poglatjem iz Kornelija Nepota, Cezarjeve Galske vojne, izbranih poglavij iz antične zgodovine in izbora proznih del, ki gaje pripravil omenjeni avtor. Slovar so v slovenščino prevedli in ob obdelavi originalnih tekstov ter pomočjo specialnih slovarjev prevedli profesorji Kermavner, Pleteršnik, Vodušek, Wiesthaler in Žakelj. Gre za žepni slovar tipa Bradačevega Latinsko-sloven- skega slovarja v obsegu ca. 450 strani; besednjak je seveda omejen na izbor besedil. Slovar je nastal z dovoljenjem avtorja, po svoji zasnovi in obdelavi gesel pa že spominja na največji podvig slovenske latinistike, na Wiestha- lerjev Veliki latinsko-slovenski slovar, kije začel nastajati trinajst let pozneje, leta 1995. Delo na tem slovarju je bilo končano l. 1913, sledila je še uredni- kova redakcija ob katerije slovar temeljito pregledal in dopolnil, trajala pa je vse do l. 1923. Prvotni načrt slovarja je sicer predvideval izid dveh slovar- jev: šolskega slovarja in velikega (ročnega) slovarja, vendar je zaradi velikih težav in nezgod, ki so spremljale njegovo njuno nastajanje, izšel samo prvi Matej Hriberšek, Starejši slovenski učbeniki za latinščino 95 del velikega slovarja. Po izidu prvega dela je začel slovar svojo odisejado, ki traja še danes in ki bo-vsaj predvidoma-doživela epilog l. 2005, torej 110 let po začetku dela na njem. Med manjšimi slovarji moramo omeniti Latin- sko-slovenski slovar k latinski čitanki za tretji gimnazijski razred avtorja Josipa Košana ( 106 str., izšel l. 1908), ki obsega besede njegove Čitanke, v katerije izbral odlomke iz Kornelija Nepota in Kvinta Kurcija Rufa. Slovar je obde- lan zelo preprosto, je zelo pregleden in tudi tiskarsko zelo nazoren. Leta 1909 je Anton Dokler napisal Slovar k izbranim Ovidijevim pesmim, ki je na- stal na osnovi že obstoječih nemških slovarčkov in izborov, leta 1912 pa je Josip Pipenbacher (prav tako na osnovi nemške izdaje) napisal Slovarček k izbranim Horacijevim pesmim. Čeprav je naslov Starejši slovenski učbeniki za latinščino, pa vendarle ne morem mimo grščine ter grških učbenikov in priročnikov. Najjih zgolj na kratko naštejem. Poleg Bradačeve Grške slovnice in Grške vadnice moramo omeniti še: a) Grško slovnico in Grško vadnico Josipa Tominška ter njegov Ksenofontov slovar (besede k izbranim poglavjem iz Ksenofonta) b) nekatere slovarčke: in • Besede in rekla za Herodota Franca Jerovška • Slovarček k I spevu Iliade ter Slovarček k Iv, VI, XVIII, XXII in XXIV spevu Iliade Antona Koritnika • Slovarček k I, V, VI, VII, VIII in IX spevu Odiseje Andreja Prebila • Slovarček k I. in III. olintskemu ter III. filipskemu Demostenovemu govoru, ki gaje priredil dr. Josip Pipenbacher c) največji dosežek slovenske grecistike doslej (ob Sovretovem prevodu Ilia- de in Odiseje) - Grško-slovenski slovar Antona Doklerja, kije izšel l. 1915. Mislim, da lanski ponatis tega slovarja (ponatisnila gaje Cankarjeva za- ložba) samo potrjuje njegovo uporabno vrednost. Velja sicer pripomni- ti, da bi bila dobrodošla redakcija celotnega teksta (prvenstveno imam v mislih posodobitev slovenskega besedišča in izločitev ali poprava etimo- logij), vendar smo lahko zadovoljni že s tem, da je slovar sploh ponatis- njen, daje ponatisajen v domovini in s tem tudi dostopen. Kajje skupno starejšim učbenikom za latinščino? V prvi vrsti vezanost na nemško filologijo in na nemške učbenike; v vseh naštetih učbenikih zasledimo vezanost na nemške slovnice in na razporeditev snovi v njih. Tudi sami avtorji v uvodih v učbenike (najsi gre za slovnice, vadnice, slo- varje ali zbirke tekstov) navadno zapišejo, na katere nemške vire ali izdaje so se pri tem naslanjali. To seveda ni naključje, kajti 1) domala vsi slovenski filologi in učitelji klasičnih jezikov tistega časa so študirali na avstrijskih ali nemških univerzah 96 Keria III - 1 • 2001 2) nemški učbeniki, slovnice, izbori tekstov itn. so bili v gimnazijah že uve- ljavljeni 3) nemška filologija je bila na področju učnih pripomočkov vseskozi vodil- na in najbolj produktivna. Ko danes govorimo o originalnih stavkih in primerih iz rimske knji- ževnosti, imamo vedno najprej v mislih primere oz. citate iz Cicerona ali Cezarja. V starejših učbenikih zaradi tesne naslonitve na nemško filologijo daleč prevladujejo primeri iz Cezarja; primeri iz Cicerona so - vsaj v prvih učbenikih - bolj redki. Resje, da so Cezarjeva dela lahko razumljiva,jezi- kovno jasna in nazorna in s tem primerna za pouk, vendar njegove »pre- vlade« ne moremo utemeljevati samo s tem. Morda lahko razloge za to iščemo v Ciceronovi »politični spornosti« in splošni nemški nenaklonje- nosti tistega časa do vsega, kar je prihajalo iz Italije. Cezar kot lik briljant- nega vojskovodje in odločnega politika nasproti Ciceronu, ki so ga v tem obdobju zaznamovale ostre kritike in porazne ocene nekaterih filologov (ki so bile tudi politično motivirane; spomnimo se samo Mommsena), je tako s svojo avtoriteto lahko dominiral tudi v šolstvu. Ali so ti učbeniki in priročniki suhoparni v primerjavi s sodobnimi učbeniki, v katerih se učenje jezika povezuje s splošnim spoznavanjem an- tične kulture in književnosti? Če gledamo nanje z vidika današnjih učnih načel in pristopov, morda res. Vendar pa je treba vedno znova imeti pred očmi obseg in sistem dela v tedanjih gimnazijah. Pouk na klasičnih, pa tudi realnih gimnazijah, je - gledano z današnje perspektive, skozi prizmo sodobnih pedagoško-didaktičnih pogledov - nekaj neverjetnega in nepo- vračljivega. Vendar pa obsegi učbenikov, količina predelane snovi in sam pristop k obravnavi ne presenečajo, če samo pomislimo na število ur, ki so bile odmerjene klasičnim jezikom; v prejšnjem stoletju npr. je učni pro- gram za latinščino za klasične gimnazije predvideval l. leto 8 ur, 2. leto 6 ur, 3. leto 5 ur, 4. leto 6 ur, 5. in 6. leto po 6 ur ter 7. in 8. leto po 5 ur latinščine tedensko. Zato se sploh ne gre čuditi količini in kakovosti pre- delane snovi in osvojenega znanja. Pri takšni intenzivnosti obravnave, s kakršno je potekal pouk klasičnih jezikov, ko je bila slovnica obdelana v treh letih, preostali čas pa je bil namenjen branju, interpretaciji in obrav- navi originalov, utrjevanju snovi, stilistiki ter spoznavanju antične književ- nosti in kulture, o suhoparnosti nikakor ni mogoče govoriti. To velja tudi za učbenike, saj so pisani s tesno naslonitvijo na originalne tekste in so polni primerov in zgodb, skozi katere je bilo mogoče spoznavati tudi širši kulturno-zgodovinski okvir. In v čem je glavni pomen in vrednost starejših učbenikov danes? Ver- jetno lahko odmislimo možnost, da bi kateri izmed učbenikov (spet) pri- šel v rabo kot stalni učni pripomoček za osnovne ali srednje šole; na to pa bi - ob ustrezni posodobitvi in dopolnitvi - sploh ne bilo odveč pomisliti Matej Hriberšek, Starejši slovenski učbeniki za latinščino 97 na fakultetni ravni, kjer je pomanjkanje ustreznih tovrstnih pripomočkov prav vznemirjajoče in že kar kronično. Za srednje in osnovne šole pa pred- stavljajo ti učbeniki neizčrpen vir primerov, bodisi originalnih stavkov bo- disi predelanih originalnih stavkov bodisi zgodbic, anekdot, sestavkov bo- disi izmišljenih stavkov in to za vsa slovnična področja od oblikoslovja do stilistike in tudi na vseh ravneh pouka, od osnovnošolskega do univerzitet- nega. Prav tako utegnejo slovarji in komentarji učiteljem precej olajšati priprave na pouk, dijakom in študentom pa omogočiti hitrejše prevajanje izbranih odlomkov iz posameznih piscev. Zato so lahko ob ustrezni prired- bi in mestoma posodobitvi v veliko pomoč pri oblikovanju in izvajanju uč­ nega procesa. Naslov: mag. Matej Hriberšek Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta Aškerčeva 2, SI-1000 Ljubljana e-mail: matej. hribersek@ff.uni-lj.si PEDAGOŠKO-DIDAKTIČNI PRISPEVKI Brane SENEGAČNIK POUK KLASIČNIH JEZIKOV IN VZGOJA ZA REALIZEM 1. Pouk klasičnih jezikov v socialnem in kulturnem kontekstu današnjega sveta V zadnjih letih oziroma nekaj več kot zadnjem desetletju doživljamo v Slo- veniji sorazmerno velike spremembe v odnosu političnih in kulturnih in- stitucij do klasičnih jezikov in kulture, še zlasti kar zadeva njihov položaj v šolskem sistemu. Od povojnih časov in nastopa totalitarnega komunistič­ nega režima, posebej pa še od leta 1958, ko je bila z ukinitvijo stare grščine kot rednega, obveznega predmeta likvidirana klasična gimnazija, je bila klasična kultura nenehoma v izraziti defenzivi. To pa ne pomeni, da je omika, utemeljena na antičnem izročilu, dosegla najnižjo točko v času zunanje, »administrativne« represije; tedaj, pa še tudi precej let po temje bilo v Sloveniji, razmeroma veliko ljudi, ki so bili deležni prvin te omike in prav takšni ljudje so kljub vsesplošno neugodnemu institucionalnemu ozrač­ ju vendarle vnašali v družbo pomemben element, kije - četudi v skrom- nem oziru - nezanemarljivo povečeval kulturno občutljivost slovenske skup- nosti. Resnična teža tega izbrisa klasične tradicije, ki ga težko imamo za kaj drugega kot za eno od oblik izstopa iz evropske civilizacije, se je začela kazati šele kasneje, v posledicah. Ne bomo jih razgrinjali na dolgo in širo- ko, vsakdo pajihje lahko opazil: od tistih najmanjših, kot je ta, da (razen v knjigah antičnih avtorjev, ki so jih urejali ali prevajali klasični filologi) v slovenskih knjigah skoraj ni bilo grškega citata, ki bi bil pravilno zapisan, še več: bralec je moral s trudom kakega paleografa razbirati grške besede in jih luščiti iz kaotično razraslega diakritičnega ščavja in zablodelih šte- vilk; pa do tistih neprimerno usodnješih, da so z akademskih stolic in iz ust filozofskih gurujev padale v prostor neverjetne puhlice o antični kulturi, zrasle v povsem virtualnem prostoru, brez stika s tradirano resničnostjo starodavne življenske izkušnje. Še huje, čeprav povsem konsekventno, pa je bilo, da so se takšne puhlice dobro, odlično prijele in se bohotno razraš- čale v rastlinjaku sodobne slovenske kulture. Kajti, če uporabim primero po svetu zelo znanega, v Sloveniji pa praktično anonimnega sodobnega slovenskega filozofa Milana Komarja: praznina privlači praznino, kakor luknjice v testu, ki se začnejo med peko kruha širiti in na koncu nastane v Keria III - 1 • 2001, 99-106 100 Keria III - 1 • 2001 hlebcu cel sloj praznine: to je s Komarjevimi besedami koncentracija nuli- tet - izraz, ki opisuje kulturno in civilizacijsko izpraznjenost tako dobro, kot je to sploh mogoče. Ko pa se je trend zasukal in se je začela vračati neka večinoma neref- lektirana, z modo in sprevrženim instinktom spodbujena želja po ponovni vpeljavi latinščine in grščine, ki je seveda zrasla iz splošnih sprememb v družbi, pa so bili civilizacijski in, recimo tako, antropološki pogoji že bis- tveno drugačni kot takrat, ko so obstajale tradicionalne klasične gimnazi- je. Tu seveda ne gre več za specifične ideološke razmere, temveč za najšir- še civilizacijske in kulturne premike, da ne rečem, prelome, do katerih prihaja v celotni zahodni civilizaciji. Izkušnje in spomini na nekdanjo in- stitucijo klasične gimnazije in univerzitetni študij so gotovo dragoceni, saj so neposredna vez s tistim, s čimer želimo vzpostaviti kontinuiteto, vendar ne zadostujejo temeljnih dejstev sveta, v katerem živimo, tudi pri pouku klasičnih jezikov in pri posredovanju antične omike ni mogoče obiti. V tem smo si blizu z narodi, ki so kontinuiteto klasičnih šol ohranili, smo pa vendarle bistveno na slabšem, saj šele začenjamo tako rekoč goli in bosi, medtem, ko so drugi proces preoblikovanja in prilagoditve novim razme- ram lahko že zdavnaj začeli. Temeljni dejstvi, ki neizbežno vplivata tudi na način poučevanja kla- sičnih jezikov, sta spremenjena zasnova šole (oziroma dela v šoli) in spre- menjena vloga šole v družbe. Tako pri nas kot po svetu starejši ljudje (pro- fesorji) zatrjujejo, daje bil v njihovih časih pouk klasičnih jezikov odličen, kolikor lahko presodijo, boljši kot dandanes, pa čeprav ni bilo toliko go- vorjenja o ciljih pouka klasičnih jezikov, didaktičnih posvetov, metodolš- kih razglabljanj in podobnega. A. G. Rampioni1 glede tega pripominja, da ne smemo izpustiti izpred oči neke zelo važne okoliščine: v sorazmerno preprostem svetu, kakršen je bil včerajšnji, so bile vloge posameznikov, institucij in dejavnosti dokaj jasne in predvidljive. Tudi glede pouka so imeli ljudje - pa naj gre za učitelje, učence ali njihove družine - bolj ali manj jasne predstave in pričakovanja. V glavnem je obstajal splošni kon- senz glede znanja in vsebin, ki naj bi bili posredovani v šoli; profesor je to znanje in te vsebine posredoval po modelu, po katerem so bile nekoč po- sredovani njemu: pouk je tako potekal po načelu imitatioin ni bil zapleten v konceptualna, metodološka vprašanja, temveč usmerjen neposredno v delo s predloženo snmjo, torej je bil ves in re. Takšno poučevanje je bilo po mnenju Rampionijeve obrtniško, a zelo funkcionalno. Danes veliko stvari onemogoča preprosto ponavljanje takšnega vzor- ca. Sem je treba prav gotovo prišteti spremenjene paradigme znanosti, 1 Anna Giordano Rampioni, Manuale per l' insegnamento del latino nella scuola del 2000. Dalla didattica alla didassi, Bologna, 1998, str. 13. Brane Senegačnik, Pouk klasičnih jezikov in vzgoja za realizem 101 zlasti družboslovnih; naše vedenje o preteklosti dandanes ne velja več sa- moumevno za gotovo in zanesljivo, ampak prej za vzpostavljeno, celo ideo- loško opredeljeno. Čeprav so takšni pogledi dostikrat pretirani in se uja- mejo v lastno epistemološko past, pa je treba priznati, da so v marsičem upravičeni. Sodobni znanstveni pristop, ki ni obremnjen z idealizacijo, je odkril mnogo realnejšo podobo antičnega sveta v številnih segmentih. Mno- gi klišeji, utemeljeni na zgodovinsko nemogočih ali kako drugače nespre- jemljivih postavkah, so se raztopili. K temu moramo dodati še razvoj psiho- loškega znanja in z njim povezane didaktične znanosti. V sodobni didakti- ki so močne težnje po tem, da se v središče didaktičnega procesa postavi tistega, ki se uči; skladno s tem, didaktični proces ni več toliko »prenašanje znanja« kot odnos med učečim in dijakom (učencem). V ospredje stopa torej pojem komunikacije, kije nekaj drugega kot prenašanje podatkov: v veliki merije odvisna od učiteljeve sposobnosti in pripravljenosti poslušati dijakova vprašanja in mu posredovati res ustrezen odgovor. Sprememba zasnove sodobnega didaktičnega procesa ne pomeni zgolj niti ne v prvi vrsti spremebe v oblikovanju vsebin, ki jih učeči sporoča učencem, ne v kvantiteti, ne v načinih posredovanja (če ga razumemo enosmerno), tem- več pretvorbo enosmernega v dvo- ali večsmerni proces. Prav temeljit razmislek o spremenjenem stanju stvari je najustreznejši način za odkrivanje našemu času primernih metod poučevanja. To velja tudi za poučevanje klasičnih jezikov. Poučevanje je pravzaprav poskus na- praviti neko temo za del našega življenja, za nekaj, kar bo relevantno in zanimivo v svetu, v katerem živimo. Zato nam lako samo takšno soočenje omogoči ustrezno opredelitev vsebin, artikulacijo ciljev, določitev tistih znanstvenih sklopov, ki so relevantni, in tistih, ki so problematični (zlasti z vidika didaktičnega procesa), definiranje razmerja med kognitivno psiho- logijo in problematiko, ki je inherentna posameznemu podoročju, kot pravi Rampionijeva. Še več: takšen premislek nam bo dal najzanesljivejše smer- nice za izbiro »didaktičnih strategij«, od načinov razlage do načinov pre- verjanja. V temje bistvena naloga tako imenovane »disciplinarne didakti- ke«, kamor sodi tudi specialna didaktika klasičnih jezikov. 2. Vzgoja za realizem Temu na rob pa bi vendarle dodal neko v sodobni znanosti bistveno pre- malo opaženo ali morda sploh neopaženo možnost, ki jo poučevanju kla- sičnih jezikov ponuja jedro kanoniziranega izročila antične kulture same. To je vzgoja za realizem. Razumljivo je, da se takšna koncepcija težko prebija skozi modele poučevanja, ki so v bistvu zasnovani na antiki tujem duhu. Čas današnje krize kulturne in civilizacijske paradigme (do prevešanja v 102 Keria III - 1 • 2001 krizo prihaja prav na vrhuncu razvoja) pa vendarle odpira možnost in tako rekoč spodbuja k temu, da bi antično izročilo realistične omike v karseda sprejemljivi (se pravi avtentično doživeti) obliki gojili tudi danes. Najprej: popolnoma jasno je, da če sploh kaj, potem mora šola teme- ljiti na nekem sistemu vrednot. Šola, pa naj gre za izobraževalni ali vzgojni vidik, mora imeti jasno določen smoter, torej nekaj, kar sprejema kot vred- noto, za katero vzgaja in pripravlja mlade ljudi. Ta priprava mora seveda potekati preudarno, primerno psihološkemu in intelektualnemu razvoju učencev, vodena mora biti s posluhom za posebnosti posameznikov in po- dobno, a tu bi rad poudaril predvsem, da mora njen smoter, njen sistem vrednot biti nevprašljiv. V tem ni nikakršne ideologije, to je predpogoj delovanja vsakršne šole (razen če šolo kot tako razlagamo kot ideološki instrument, a takšna skrajnostna stališča nikoli niso bila čisto resno mišlje- na, bodisi da so bila sama uporabljena za razbijaški ideološki manever, bodisi so nastala kot plod umovanja manj resnih ljudi in so bila le sama sebi namen). To je zelo staro spoznanje. Najimenitneje ga ilustrira odlo- mek dialoga med Glavkonom in Sokratom iz 7. knjige Platonove države (538 C - 539 d): - »Vsi imamo že od mladih nog določene poglede na pravičnost in lepoto; in starši so nas vzgojili v pokorščini in spoštovanju do njiju.« - »Tako je.« - »Obstajajo pa tudi drugi, tem nasprotni življenski cilji, ki nam pripravlja- jo veselje, se prilizujejo naši duši in jo vabijo, naj se jim vda. Trdni in zmerni ljudje se ne dajo pregovoriti, temveč cenijo in poslušajo očetov­ ske nasvete.« - »Tako je.« - »Toda če bi bilo takemu človeku postavljeno vprašanje: kajje lepo? - in bi on na to odgovoril tako, kakor učijo zakoni, dialektik pa bi ga zavrnil in mu z mnogimi in raznovrstnimi dokazi vsilil mnenje, daje lepo hkrati lepo in grdo in da isto velja tudi za pravično, dobro in za vse, kar je do zdaj najbolj cenil - ali bo potem po tvojem mnenju ta človek še nadalje gojil spoštovanje in pokorščino do the vrednot?« - »Neogibno bosta pokorščina in spoštovanje popustila.« - »Če teh vrednot ne ceni več injih nima za zrasle s svojo osebo kakor prej in ne odkrije prave resnice o tem, ali se potem lahko preda kakšnemu drugemu življenju kakor uživaško prilizovalskemu - in sicer z vso pravi- co?« - »Samo to mu preostane.« - »In tako zdaj zakone, kijihje prej spoštoval, prezira in krši.« - »Nujno.« - »Ali ni povsem naravno, da do tega pride pri vseh, ki se tako ukvarjajo z dialektiko, in ali zato ne zaslužijo razumevanja in prizanesljivosti?« Brane Senegačnik, Pouk klasičnih jezikov in vzgoja za realizem 103 - In sočutja!«je rekel. - »Da ne bi bilo sočutja treba izkazovati tridesetletnikom, jih moraš skraj- nje previdno previdno uvajaj ti v dialektiko.« - »Vsekakor.« - »Previdno ukrepamo že s tem, da premladim ljudem ne dovoljujemo ukvarjanja z dialektiko. Gotovo nisi prezrl, da se mladi ljudje z dialekti- ko, ko jo prvič okusijo, igrajo, uporabljajo jo za nenehno ugovarjanje, posnemajo podbijanja starejših in tudi sami spodbijajo mnenja drugih; pri tem se veselijo kot mladi psi, če lahko mimoidočezapletajo v pogovo- re ter jih skubejo in trgajo.« - »In še kako se veselijo!« - »In ko se jim posreči spodbiti številna mnenja drugih in ko ti pogosto spodbijajo njihove trditve, zgubijo kmalu in popolnoma vero v vse, kar so prej cenili. In od tod izvira, da so pri drugih ljudeh na slabem glasu in z njimi vse, kar je v zvezi s filozoftjo.« - »Točno.« - »Kdor je starejši, se ne bo spuščal v takšne neumnosti, temveč bo raje posnemal tiste ljudi, ki z dialektiko iščejo resnico, kakor ljudi, ki se šalijo in zaradi zabave spodbijajo sodbe drugih. Tak umerjeni človek bo dia- lektiki spet pripomogel do veljave.« - »Tako je.« - »Tudi naše pred tem iz opreznosti izrečene zahteve so rabile predvsem želji, da bi bil omogočen študij dialektike samo ljudem trdne in uravno- vešene narave in da se ne bi z njo ukvarjal, kakor zdaj, vsakdo, ki se mu zljubi, ne glede na to, ali je zrel zanjo ali ne.« - »Takoje.«2 Sokrat oziroma Platon torej nikakor nima v mislih kake ideološke dre- sure (ali dresure nemški ovčarjev, če uporabim sintagmo, ki jo je pred časom izumil slovenski časnikarski genij); cilj vzgoje je sposobnost dialek- tičnega razpravljanja, vendar ta ni dosegljiv brez sprejetja nevprašljivih vred- not v nekem obdobju; šele ko doseže človek določeno zrelost duha, se lahko odgovorno spusti v negotove vode spraševanja po zadnjih rečeh. Si- cer bi do tja, do resničnih globin življenja sploh ne mogel priti, ker bi se ves čas sukal le okrog najbolj vsakdanjih in banalnih zadev, ob njih dlako- cepil in raztezal harmoniko svojega nezrelega duha, navsezadnje pa bi mo- ralno degeneriral in prišel na slab glas. Trdna zakoreninjenost v nekem redu vrednot je tako psihološki pogoj učinkovitega delovanja šole in nor- malnega duhovnega razvoja osebnosti. Takšne osebnosti edine lahko nosi- jo razvoj kulture,jo ohranjajo in razvijajo. Se pravi, varujejo jo v dveh po- menih: s tem, dajo odpirajo novim izzivom življenja,jo varujejo predjalo- 2 Platon, Država, (prevedel]. Košar), Ljubljana 1976. 104 Keria III -1 • 2001 vo zaprtostjo vase; s tem, ko skrbijo za pravo pot do soočanja s tem izzivi in ne zanemarjajo samoumevnih, vsakdanjih dolžnosti, jo varujejo pred raz- krojem. Po Platonovem nauku se tudi nemirno gibanje dialektičnih replik umiri v končnem cilju: »tedaj ko zrel človek vperi žarek svoje duše navzgor in se zazre v pravir svetlobe«. Te pomiritve pa naš čas ne le ne priznava, temveč je niti noče iskati. Morda pa je tako, daje sploh ne more najti in priznati, ker je noče iskati. Tu trčimo ob stvar, ki je globoko povezana z vprašanjem globinskega življenskega realizma, ne le z banalnim vsakdanom. Pri vsa- kodnevnih opravilih delujemo večinoma rutinsko in se ne sprašujemo po smislu svojega početja. V podzavesti imamo trdno prepričanje (kije mogo- če čisto nereflektirano, a samoumevno pridobljeno z delovanjem), da ima naše početje smoter in da je ta smoter dober. Tudi če bi se odkrito vpraša- li, ali je naše ravnanje smotrno in ali je to dobro, bi najbrž v veliki večini primerov odgovorili pritrdilno. To velja tudi na družbeni ravni glede smo- tra tehnike, znanosti in kulturnih dejavnosti. Če pa se sodobni človek da- nes javno vpraša po smislu vseh teh zapletenih, veličastnih, a vendarle zgolj partikularnih dejavnosti, ali po smislu celote svoje osebe,je to nerazumlji- vo čudaštvo, preživela filozoftja ali pa zasnutek ideološke represije. In ven- dar je popolnoma nesmiselno in nezdružljivo z najbolj vsakdanjo resnič­ nostjo, če humovsko trdimo, da smo zgolj sveženj vlog, ki jih igramo v življenju. V smisel svojih oseb preprosto verujemo, čeprav ga ne znamo in niti ne moremo razložiti v skladu z modeli sodobnih znanosti. Četudi to ne ustreza modelom biološkega in socialnega funkcionalizma niti z njim navdihnjeni psihologiji in filozoftji, velja: izkustveno dejstvo je, da lahko normalno delujemo le s to vero, s tem trdnim prepričanjem. In kakšen smisel ima poimenovati ontološki in psihološki temelj človeka in vsakega njegovega delovanja samoslepilo ali ostanek primitivnih prepričanj? In tu je kleč: sodobni človek ne zna, noče ali se boji postavljati temeljna vpraša- nja. To je prvi vzrok nerealizma naše dobe. In zato se dogaja, da danes v praktičnih etičnih refleksijah pogosto ne verjamemo več niti tega, da ima- jo stvari in dejanja svoje posledice.~ Smoter, h kateremu je naravana šola seveda v nobenem primeru ne more biti povsem odtrgan od t. i. družbene resničnosti, od živih kulturnih tokov in duhovnega stanja v kulturi. V sodobnem svetu velja to še toliko bolj: resničnost je, kot se pogosto reče, razdrobljena, v znanosti in tehniki so posamezna področja življenja osamosvojena, nemogoče je imeti pre- gled nad celoto, vse težje pa je celo ohranjati identiteto. Na drugi strani pa je svet ekonomsko, politično in tudi kulturno mnogo bolj povezan: proce- si globalizacije tečejo na vseh ravneh. Praktično nemogoče je biti izoliran, " To dragoceno spoznanje dolgujem pisatelju Zorku Simčiču. Brane Senegačnik, Pouk klasičnih jezikov in vzgoja za realizem 105 še več: obenem, ko se pojavljajo težave z identiteto, se krči prostor človeko­ ve notranjosti. Ne le da smo zmedeni in razcepljeni, ampak tako rekoč nimamo več nobenega časa in prostora, ko bi zares lahko šli vase, ko bi skozi svojo notranjost stopili v globlje razsežnosti sveta. Takšni ljudje da- nes hodimo v šolo kot učenci ali učitelji. Šola ne more biti nikakršna enklava, dejansko niti v obliki internata ne more ponuditi varstva pred negativnimi vplivi in omogočiti popolnega osredotočenja na nedotaknjeni svet čistega znanja. Tega ne zmore niti dru- žina. Jasno, da imata obe pomembno vlogo pri selekciji vplivov, pri zago- tavljanju relativne varnosti; toda v bistvu je njena usoda enaka kot usoda družbe in posameznikov, ki živimo v razdrobljenem, a vendarle tako ne- ločljivo prepletenem svetu. Prava naloga šole, kije seveda ne more oprav- ljati sama, je ne le posredovati znanje (to je danes pravzaprav vse manj njena bistvena naloga), ampak pomagati mlademu človeku, da bo živel globinsko realistično, to se pravi, da se bo zavedal, da je njegova oseba nekaj več kot pa skupek vlog, ki mu jih odkazuje funkcionalistično struktu- rirano življenje. Na kratko rečeno: šola naj bi učencu pomagala vzpostaviti pozitiven odnos do samega sebe. Kakšna je lahko pri tem vloga klasične šole, torej šole, v kateri se učen­ ci učijo latinščine in stare grščine, in to ne le jezikovnih veščin, temveč oblikujejo svoje mišljenje in duhovno občutljivost ob velikih besedilih an- tičnega izročila? Zakaj bi lahko imela prav vzgoja ob antiki neko posebno vrednost ? Antika je sklenjen svet grško-rimske civilizacije, svet, ki je bil skoraj gotovo manj kompliciran od našega sveta, a vendarle je bil nekaj kompleksnega, bilje celota, ki jo tako kot celoto svojega sveta lahko pre- poznvamo le v obrisih. Navadno naše spoštovanje do antike izvira iz vede- nja, da so v njej korenine sodobnosti; da je tedaj prišlo do izrednega skoka v kvaliteti človekovega mišljenja; da so se tedaj pojavili na odru zgodovine ljudje neponovljive duhovne veličine in umskih sposobnosti in ustvarili podlago vsega napredka. V tej običajni predstavi, ki bi sicer potrebovala dodtane razlage in dopolnil, je zrno resnice, vendar bi bila velika zabloda iskati v antiki neposredne vzore in rešitve za naše probleme (manjša, a vendarle strukturno podobna tisti, ki jo danes množično delajo Evropejci, ko se odpravljajo iskat rešitev na Vzhod, k duhovnosti, kije nastala in obe- nem ustvarjala bistveno drugačen svet od sodobnega zahodnega, ki se vse bolj širi nad vso zemeljsko oblo: ta svet ni le drugačen in manj kompleksen (mordaje v nekaterih ozirih celo bolj), temveč je predvsem socialno in politično popolnoma nezdružljiv z vrednotami, kijih ti isti Evropejci sicer imajo za nekaj samoumevnega). Ključni pomen antike za sodobno šolo je v globinskem realizmu, ki ga odseva korpus »kanoniziranih« besedil kot celota. Tako predstavljeno mišljenje in občutje antičnega človeka je reali- stično v tem smislu, da 106 Keria III - 1 • 2001 a) je v svoji občutljivosti za dialektiko videza in resnice živo zainteresirano za vse sfere življenja: za družbeno in osebno realnost, za naravo in duha, za vidni in za nevidni svet; b) v njem odseva intuicija o neločljivi prepletenosti vseh (aktualiziranih in potencialnih, odkritih in neodkritih) sfer, skratka o celostnosti sveta, ki je sicer ni mogoče spoznati na enak način kot njene dele, obenem pa je ni mogoče zanikati v njenem učinkovanju: razsvetljujejo jo specifični spoz- navni modusi (religiozna, poetična, filozofska intuicija), ki obenem os- mišljajo sestavljanje neskončnega mozaika-s podobo sveta- iz drobcev znanstvenih spoznanj. Velika dela antike nam v tem smislu torej ne služijo kot frustrirajoči zgled tega, kaj so ljudje nekoč zmogli, danes pa ne zmorejo več, temveč so formulacija tiste resnice o enotnosti in celostnosti človeškega življenja, ob katero vsi zadevamo na dnu svojega občutja samega sebe, a v sodobni kul- turi tako težko najdemo pravi izraz zanjo. Naslov: mag. Brane Senegačnik Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta Aškerčeva 2, SI-1_000 Ljubljana e-mail:· branko. snegacnik@guest.arnes.si Dragica FABJAN LATINITAS TOTA NOSTRA EST V šolskem letu 1993/94je v okviru Zavoda Sv. Stanislava pričela delovati Škoftjska klasična gimnazija kot zasebna šola s klasično - humanistično usmeritvijo na temeljih krščanske vzgoje. Program Škoftjske klasične gim- nazije opredeljuje latinski jezik kot obvezni štiriletni predmet, grški jezik pa kot izbirni predmet, za katerega se v zadnjih dveh letih dijaki odločijo že ob vpisu na gimnazijo. Latinščini so po tem programu namenjene tri ure tedensko v prvih treh letih, v četrtem letniku pa dve uri tedensko. Izbirni maturi iz latinskegajezikaje dodanih še 105 ur, kar zagotavlja 490 ur, ki zadostujejo za temeljite priprave na maturo iz latinskega jezika. Kaj vsebinsko pomenijo te številke? Po sedmih letih delovanja Škoftj- ske klasične gimnazije pouk latinščine tu teče po relativno trdnem tiru. Program za vse štiri letnike se giblje v okvirih učnega načrta za latinski jezik, sprejetega s šol.l. 1998/99, ki nam daje jasne smernice in hkrati do- volj svobode, da razširimo in poglabljamo teme, ki so nam bliije ali ljubše. Prvi trije letniki so namenjeni pridobivaaju in utrjevanju jezikovnega znanja. Velika pridobitev sta nova učbenika Veni, vidi, didici 1 in II, ki dajeta možnost, da se jezikovne in kulturno - civilizacijske vsebine preple- tajo in je tako znanje jezika mogoče doseči na nek naraven, neprisiljen način. Ob sprotnem spoznavanju kulture in civilizacije Rima iz konkretne- ga besedila izhaja učenje besed, ki kot mreža povezujejo nove stavčne kon- strukcije. Te dijaki poglabljajo tako, da sami sestavljajo besedila v latinšči­ ni, ki se navezujejo na trenutno obravnavano snov (poglavja iz zgodovine in kulture, mitološke teme ... ). Znanje latinskega jezika pri dijakih zelo hitro napreduje, če se že od vsega začetka, tako rekoč od prvih ur, srečuje­ jo z latinskimi besedili, sprva s prirejenimi, kasneje pa z odlomki v izvirni- ku. Tako najboljše in najimenitnejše dobivajo v majhnih, kasneje pa v vse večjih odmerkih že od vsega začetka in ne omagajo ob zapletenih slovnič­ nih strukturah že po prvih letih učenja, ne da bi sploh kdaj prišli v stik z izvirnim latinskim besedilom. Poznavanje antične civilizacije in kulture poglobijo tudi domača bra- nja, ki so v prvih treh letih slovenski prevodi (l. letnik: mitologija; 2. let- nik: dramatika- Plavt, Terencij; proza - Plinij, Seneka; mitologija: Ovidij; 3. letnik: lirika v izboru, Katul, Ho racij; epika: Vergilij). Branje prevodov Keria III - 1 • 2001, 107-108 108 Keria III - 1 • 2001 dopolnjuje tudi prevajanje krajših odlomkov teh avtorjev iz latinščine v slovenščino. Četrtemu letniku je namenjen pregled celotne rimske knji- ževnosti, kjer posamezne avtorje spoznamo tudi prek krajših izvirnih bese- dil, ki jih prevajamo v šoli ali jih dijaki pripravijo doma. Predavanja iz knji- ževnosti povzemamo iz različnih literarnih zgodovin v tujih jezikih; morda bi kazalo tudi tu kot učbenik prevesti kak pregled latinske književnosti. V tem obsegu se latinščine učijo dijaki v štirih letih, priprave na maturo pa jezikovno znanje razširijo v podrobnostih. Tuje manj časa namenjenega kulturno - civilizacijskim vsebinam, ki jih maturanti skušajo dopolniti sami. Del pouka latinskega jezika na Škofuski klasični gimnaziji so postali tudi latinsko - arheološki tabori (arheološka izkopavanja v Novem mestu, Pompeji, Sicilija, južna Francija - Gallia Narbonensis), ki so pri dijakih priljubljeni in izredno poglobijo njihovo poznavanje antike terjih posred- no navdušijo tudi za učenje jezika. Znanje, pridobljeno pri pouku, dopolnjujejo in širijo tudi literarni večeri (recital rimske lirike; drame: Trahinke, Aulularia). Danes je eden od glavnih ciljev pouka latinskega jezika, kako naj la- tinščina postane jedro ali rdeča nit, s katero se prepletajo vsebine vseh predmetov v gimnaziji, tako družboslovnih kot naravoslovnih. Kaj je vre- snici mogoče tu napraviti in kako? Dejstvo je, da se dijaki velikokrat učijo istih vsebin pri latinščini in drugih predmetih, ne da bi sami našli poveza- vo ali pa so se zmožni celo iste stvari naučiti različno pri različnih predme- tih. Dijake za začetek skušamo spodbuditi, da sami sestavljajo slovarčke strokovnih pojmov pri drugih predmetih in jih pojasnjujejo s pomočjo znanja latinskega in grškega jezika. Najlažje najdejo povezave pri učenju tujih jezikov, zlasti romanskih. Pri naravoslovnih predmetih iščejo dijaki latinske izvore strokovnih terminov. Družboslovje pa zahteva od profesor- ja klasičnih jezikov stalno aktualizacijo dogodkov in pojavov preteklosti. Idealno je, če ima tudi družboslovec osnovno znanje latinščine, saj že pri svojem predmetu opozarja na povezave in laije umesti svojo razlago v kon- tekst znanja, že pridobljenega pri klasičnih jezikih. Vedoželjni dijaki nas dostikrat sami spodbudijo, da iščemo in razjas- njujemo povezave med dogodki preteklosti in sedanjosti. Vsebinska integracija latinščine in drugih predmetov je morda naše skupno vprašanje, ki bi ga kazalo v prihodnje uvrstiti med temeljna. S tem bi hkrati rešili drugo vprašanje: zakaj klasični jeziki? Nanj že predolgo in preskromno odgovarjamo, ne zavedajoč, da nam pripada mesto v središču kroga in ne nekje na mimobežnici. Dragica Fabjan Škofijska klasična gimnazija Štula 23, SI-1000 Ljubijana e-mail: Dragica.Fabjan@guest.arnes.si III PREVODI Publius OVIDIUS PAZIF AA NASO (Ars amatoria 1, 253-350) Prevod Barbara ŠEGA ČEH Kaj bi našteval ti vsa lovišča primerna, kjer ženske rade se družijo? Teh več kot peščenih je zrn. Kaj bi govoril že spet ti o Bajah, o bajski obali, vrelcih, ki zmeraj iz njih para žveplena puhti? Marsikdo z ranjenim srcem dejal je ob svojem odhodu: »Voda ni tukaj tako zdrava, kot glas gre o njej.« Gozdno votlino boginje Diane oglej si v predmestju, z meči si rokaje zla tam priborila oblast. Ker je devica, ker lok in strelice Kupfda sovraži, ranje zadala ljudem tisoč, in nove še bo. Kam po dekle, ki jo ljubiš, in kje naj razpneš svoje mreže, Talija vse ti pove z vprege neskladnih koles. Zdaj pa je čas za veščine, kako naj ujameš izbranko, v pesmi bom lotil se zdaj čisto posebnih veščin. Moški, prisluhnite vsi brez izjeme povsod mi pozorno, zvesto občinstvo naj bo priča že danih obljub. Vbij za začetek si v glavo, da ni je, ki ne bi se ujela; tvoja bo prej ali slej, ti le nastavi pasti. Ptice utihnile prej bi spomladi in črički poleti, prej bi majnalski ovčar zajcu pokazal pete, kakor odbilo dekle zapeljive bi fantove prošnje. Tista celo, ki se zdi res neizprosna, se vda. Skrivna ljubezen je moškemu všeč, enako kot ženski: moški jo stežka taji, ženska se vnema skrivaj. Mimo je čas, ko smo moški klečali pred svojo izbranko; ženska premagana zdaj našo naj vlogo igra. Z mukanjem bika hrabri samica na pašnikih sočnih, žrebca roženih kopit vabi samičin rezget. Zmernejša moška je strast in ni več tako razplamtela; samcem ljubezensko slo zakon narave kroji. Kerialll-1•2001,111-116 112 Keria III -1 • 2001 Kaj naj povem še o Bfblidi, vroče zaljubljeni v brata? Sama za svoj sije greh hrabro sodila z vrvjo. Mira v skrunilski ljubezni močno je vzljubila očeta, zdaj pa jo, skrito očem, skorja uklepa tesno. Njene solze, ki kapljajo z omamno dišečega grma, vtiramo v kožo, po njej nosi dišava ime. Nekdaj v zavetju temačnih dolin gostolistnate Ide bik se je pasel, ponos črede in bel kakor sneg, prav med rogovi imelje neznatno črnikasto liso, madež le samcat, sicer bil mlečno bel je povsod. Knoške, kidonske junice vsevprek so za njim hrepenele v želji, da nekega dne vzpne se na njihov hrbet. Tudi Pazffaa dala bi vse za prešuštvo s tem bikom; krave stasite so v njej zbujale besno zavist. Pojem le to, kar drži; še Kreta s stoterimi mesti to bi priznala, čeprav ve se, da stresa laži. Sama Pazffaa zanj je nabirala mlado vejevje, travo najlepšo baje žela z nespretno roko; s čredo je šla in še mar ji pri tem ni bilo za soproga, Minos poraženje bil, bik pa je zmago požel. Kaj se, Pazffaa, sploh razkazuješ v prekrasnih oblekah? Saj za razkošje je tvoj ljubček popolnoma slep! Kaj ti bo zdaj ogledalo, ko tekaš po hribih za čredo? Kaj si, prismoda, že spet svojo pričesko gladiš? Daj, spametuj se, verjemi zrcalu, da nisijunfca. Ti pa na čelu le par kravjih rogov si želiš! Če tije Minos še všeč, ne skači čez plot brez potrebe, če pa že varaš moža, z moškim prevaraj ga vsaj! Preko gozdov in dobrav je iz spalnice neslo kraljico, kakor ajonski bi bog kakšno bakhantko razvnel. Ah, njen sovražni pogled je pogosto obtičal na kravi, rekla pri sebi je: »Kaj vidi na njej moj gospod? Glej, le kako pred očmi se mu zvira po travniku mehkem! Avša obnaša se res, kot da se to ji poda.« To si je rekla in brž je velela iz črede številne revo prignati, ji vrat sključiti v jarem težak ali pobiti nalašč jo s pretvezo na svetem oltarju; tekmičin drob je nato srečna držala v rokah. Večkrat je s trupli teh tekmic tako tolažila božanstva, z drobom v dlaneh govoreč: »Zdaj ga osvajajte, no!« Publius Ovidius Naso, Pazifaa Enkrat bi rada postala Evropa, zatem pa spet Io. Prva je krava bila, drugo pač nosilje bik. Čredni vodnik jo je končno naskočil, nasedel je lažni kravi iz javora; plod vsem je očeta razkril. Če bi Krečanka bila se odrekla ljubezni s Tiestom, (kdaj pa je ženski en sam moški častilec dovolj!), Fojbus že ne bi voza na sredini poti zaobrnil, konjev zasukal nazaj, vrnil k Avrori se spet. Nizova hčerka lase je škrlatne očetu ukradla, z dimelj in ledij ji pas psov pobesnelih visi. Marsu ubežal Atrid je na kopnem, Neptunu na morju, lastni soprogi pa ne, kruto je bil pogubljen. Kdo ni pretakal solza še nad Kreuzo, Epirko v plamenih, komu krvnica otrok lastnih se smilila ni? Fojniks, Amintorjev sin, skozi slepe oči se je jokal; v kosih kot žrtev je konj plašnih Hipolit končal. Kaj izkopavaš, Finej, očesa nedolžnim sinovom? Kazen enaka visi tudi nad tvojo glavo. Strast je edini povod za vse, kar so ženske počele; moški je manj ognjevit, manj zaslepljeno ravna. Torej ne dvomi o tem, da so tvoje lahko kar po vrsti, ena od tisoč morda rekla odločno bo 'ne'. Naj te uslišijo, naj te zavrnejo, prošnja jim godi. Če ti spodrsne, ga nič nisi polomil zato. Sploh pa še ni spodrsljaj, če nov je užitek pred tabo, mar ne privlači te bolj tisto, kar ni tvoja last? Žetev je zmeraj obilnejša tam, kjer polje ni tvoje, polnejše vime ima čreda sosedovih staj. Quid tibi femineos coetus venatibus aptos enumerem? numero cedet harena meo. Quid referam Baias, praetextaque litora velis, et quae de calido sulpure fumat aqua? Hinc aliquis vulnus referens in pectore dixit: 'Non haec, ut farna est, unda salubris erat.' Ecce suburbanae templum nemorale Dianae partaque per gladios regna nocente manu: illa, quod est virgo, quod tela Cupidinis odit, multa dedit populo vulnera, multa dabit. 113 114 Hactenus, unde legas quod ames, ubi retia ponas, praecipit imparibus vecta Thalea rotis. Nune tihi, quae placuit, quas sit capienda per artes, dicere praecipuae molior artis opus. Quisquis ubique, viri, dociles advertite mentes, pollicitisque favens, vulgus, adeste meis. Prima tuae menti veniat fiducia, cunctas posse capi; capies, tu modo tende plagas. Vere prius volucres taceant, aestate cicadae, Maenalius lepori det sua terga canis, femina quam iuveni blande temptata repugnet: haec quoque, quam poteris credere nolle, volet. Utque viro furtiva venus, sic grata puellae: vir male dissimulat: tectius illa cupit. Conveniat maribus, nequam nos ante rogemus, femina iam partes victa rogantis agat. Mollibus in pratis admugit femina tauro: femina cornipedi semper adhinnit equo. Parcior in nobis nec tam furiosa libido: legitimum finem flamma virilis habet. Byblida quid referam, vetito quae fratris amore arsit et est laqueo fortiter ulta nefas? Myrrha patrem, sed non qua filia debet, amavit, et nune obducto cortice pressa latet: illius lacrimis, quas arbore fundit odora, unguimur, et dominae nomina gutta tenet. Forte suh umbrosis nemorosae vallibus Idae candidus, armenti gloria, taurus erat, signatus tenui media inter cornua nigro: una fuit labes, cetera lactis erant. Illum Cnosiadesque Cydoneaeque iuvencae optarunt tergo sustinuisse suo. Pasiphae fieri gaudebat adultera tauri; invida formosas oderat illa boves. Nota cano: non hoc, centum quae sustinet urbes, quamvis sit mendax, Creta negare potest. Ipsa novas frondes et prata tenerrima tauro fertur inadsueta subsecuisse manu. Keria III -1 • 2001 Publius Ovidius Naso, Pazifaa It comes armentis, nec ituram cura moratur coniugis, et Minos a bove victus erat. Quo tibi, Pasiphae, pretiosas sumere vestes? Ille tuus nullas sentit adulter opes. Quid tibi cum speculo, montana armenta peten ti? Quid totiens positas fingis, inepta, comas? Crede tamen speculo, quod te negat esse iuvencam. Quam cuperes fronti cornua nata tuae! Sive placet Minos, nullus quaeratur adulter: sive virum mavis fallere, falle viro! In nemus et saltus thalamo regina relicto fertur, ut Aonio concita Baccha deo. A, quotiens vaccam vultu spectavit iniquo, et dixit 'domino cur placet ista meo? Aspice, ut ante ipsum teneris exultet in herbis: nec dubito, quin se stulta decere putet.' Dixit, et ingenti iamdudum de grege duci iussit et inmeritam sub iuga curva trahi, aut cadere ante aras commentaque sacra coegit, et tenuit laeta paelicis exta manu. Paelicibus quotiens placavit numina caesis, atque ait, exta tenens 'ite, placete meo!' Et modo se Europen fieri, modo postulat Io, altera quod bos est, altera vecta bove. Hanc tamen implevit, vacca deceptus acerna, dux gregis, et partu proditus auctor erat. Cressa Thyesteo si se abstinuisset amore et quantum est uno posse carere viro? Non medium rupisset iter, curruque retorto Auroram versis Phoebus adisset equis. Filia purpureos Niso furata capillos pube premit rabidos inguinibusque canes. Qui Martem terra, Neptunum effugit in undis, coniugis Atrides victima dira fuit. Cui non defleta est Ephyraeae flamma Creusae, et nece natorum sanguinolenta parens? Flevit Amyntorides per inania lumina Phoenix: Hippolytum pavidi diripuistis equi. Quid fodis inmeritis, Phineu, sua lumina natis? Poena reversura est in caput ista tuum. 115 116 Omnia feminea sunt ista libidine mota; acrior est nostra, plusque furoris habet. Ergo age, ne dubita cunctas sperare puellas; vix erit e multis, quae neget, una, tibi. Keria III - 1 • 2001 Quae dant quaeque negant, gaudent tamen esse rogatae: ut iam fallaris, tuta repulsa tua est. Sed cur fallaris, cum sit nova grata voluptas et capiant animos plus aliena suis? Fertilior seges est alienis semper in agris, vicinumque pecus grandius uber habet. Mark Tulij PISMA BRATU KVINTU 1, 1 CICERON (O upravi province) Prevod Aleš .MA VER, Marija Nefo PIRC, Mitja SADEK, Miran SAJOVIC in Nina VUK1 ( 1) Čeprav ne dvomim, da bodo mnogi glasniki, pa tudi človeške go- vorice same s svojo hitrostjo prehitele to pismo in boš tako že prej od dru- gih slišal, da se je mojemu hrepenenju in tvojemu naporu pridružilo še tretje leto2 , vendar sodim, da ti moram tudi sam prenesti to nadležno no- vico. Kajti v prejšnjih pismih, in to ne v enem, marveč v mnogih, sem ti ohranjal upanje, da se boš mogel kmalu vrniti, čeprav so drugi nad tem že obupali. Tega nisem počel le, da bi te kar najdlje razveseljeval s to prijetno mislijo, marveč tudi zato, ker smo tako jaz kot pretorji vložili toliko napo- ra, da nisem dvomil, da bi se naš namen ne mogel posrečiti. (2) Ker je zdaj tako naneslo, da niso mogli niti pretorji s svojim vplivom niti jaz s svojim prizadevanjem ničesar doseči, je seveda nadvse težavno prenesti zadevo ravnodušno. Pa vendar naju, ki sva se vajena spopadati in se kosati z naj- zahtevnejšimi nalogami, taka nadloga ne sme zlomiti ali potreti. Kakor pa ljudje navadno najteže prenašajo tisto, kar se je zgodilo po njihovi krivdi, je pri tej reči nekaj, kar sam celo teže prenašam kakor ti. Po moji krivdi se je namreč zgodilo tisto, proti čemur si se pri meni zavzemal že, ko si odha- jal, še bolj pa v svojih pismih, da preteklemu letu upravništva ne bi sledilo še eno. Nisem ravnal pametno, ko sem skrbel za dobrobit zaveznikov, ko sem se upiral nesramnosti ne maloštevilnih mešetarjev, ko sem skušal s tvojimi odlikami pomnožiti svojo slavo, zlasti še, ker sem dovolil, dajemo- glo to drugo leto tvoje službe pritegniti še tretje. (3) Ker priznavam, daje to moja napaka, morata tvoja preudarnost in omikanost poskrbeti in narediti, da bo to, kar sem sam nespametno izpe- ljal, popravila tvoja marljivost. Če se boš še silneje spodbujal k temu, da bi se o tebi povsod govorilo le dobro, če boš tekmoval ne kakor z drugimi, marveč kakor s samim seboj, če bo slednjič vso tvojo razumnost, vso skrb in premislek usmerjala želja po odlični hvali v vseh rečeh, bo eno leto, doda- no tvojemu naporu, lahko mi verjameš, dodalo mnoga leta radosti nama obema. Kajti slavo bo prinašalo še najinim potomcem. 1 Prevod je nastal v okviru latinskega seminarja na Oddelku za klasično filologijo FF v zimskem semestru študijskega leta 2000/01. 2 Kvint Tulij Ciceronje po preturi leta 61 pr. Kr. odšel za upravnika v provinco Azijo. Ker so mu upravništvo kar dvakrat podaljšali, je tam ostal vse do 58 pr. Kr. Keria III - 1 • 2001, 117-128 118 Keria III - 1 • 2001 ( 4) Zaradi tega te najprej prosim, da ti ne uplahne ali upade pogum in da ne dovoliš, da bi te obilica opravkov preplavila kakor hudournik, marveč se dvigneš zoper to in se upreš ali greš zadolžitvam celo naproti. Saj vendar ne upravljaš takega dela države, v katerem bi gospodarila uso- da, marveč takega, v katerem največ štejeta razumnost in marljivost. Če bi videl, da bi ti bilo kot upravitelju podaljšano poveljstvo v kakšni siloviti vojni, bi v duši trepetal, saj bi vedel, da je bila sočasno podaljšana oblast usode nad nama. (5) Tako pa tije bil zaupan tisti del države, v katerem nima usoda ali nobene vloge ali prav majhno in za katerega se zdi, da je ves v rokah tvoje krepostnosti in zmernega duha. Ni se nama treba bati, kakor menim, nobe- nih pasti sovražnikov, nikakega vojaškega spopada, nobene izdaje zavezni- kov, ne pomanjkanja denarja ali prehrane, pa tudi ne upora v vojski. Vendar se celo zelo modrim možem pogosto zgodi, da ne zmorejo biti kos udarcem usode, kakor tudi najboljši krmarji niso kos divjanju nevihte. Tebije bil na- klonjen popoln mir, popolna spokojnost, vendar tako, da bi zmogla spečega krmarja celo preplaviti, budnega pa tudi razveseljevati. (6) Znano je namreč, da sestavljajo prebivalstvo te province najprej zavezniki, ki so izmed vseh človeških rodov najbolj omikani3 , ob njih pa taki naši državljani, ki so bodisi kar najtesneje povezani z nama, ker so davčni zakupniki4 , bodisi sodijo, da sem jim jaz kot konzul obvaroval pre- moženje", ker so premožni trgovci. (7) Vendarle med njimi samimi priha- ja do resnih sporov, nastajajo številne krivice, iz njih pa izhajajo veliki pre- piri. Saj govorim, kakor bi mislil, da nimaš nobenega dela! Vem, da je naloga nadvse zahtevna in terja tehten premislek, toda spomni se mojega mnenja, daje ta naloga prej stvar razuma kakor usode. Kaj je namreč take- ga brzdati tiste, kijim načeluješ, če lahko brzdaš samega sebe? To naj bo, kakor tudi je zelo zahtevno, zahtevno in težavno za druge. Zate je bilo to zmeraj nekaj najlažjega inje tako tudi moralo biti za človeka s takšno nara- vo, da se zanjo zdi, da bi mogla biti zmerna celo brez izobrazbe, izobrazba pa, ki si je bil deležen,je tisto, kar bi moglo predrugačiti celo najbolj zakrk- njeno naravo. Ko se boš sam upiral miku denarja, ko se boš upiral nasladi ali vsakovrstnemu poželenju, kakor počneš, bo, mislim, zares nastala ne- varnost, da ne boš zmogel stopiti na prste nepoštenemu trgovcu ali neko- liko prepožrešnemu davčnemu zakupniku! Kajti Grki bodo, ko te bodo videli tako živeti, gotovo menili, da se je spustil v provinco nekdo iz baje- slovne preteklosti ali celo kak polbog iz nebes. 3 Misli seveda na Grke. 4 Ker senatorjem ni bilo dovoljeno, da bi se ukvarjali z denarnimi posli, je velika večina davčnih zakupnikov pripadala stanu vitezov, iz katerega sta izhajala tudi Mark in Tulij Ciceron. 5 Med Katilinovo zaroto je bila ena od zahtev upornikov tudi odpis dolgov, ki bi za mnoge bogataše pomenil pravi finančni polom. Mark Tulij Ciceron, Pisrna bratu Kvintu !, 1 (O upravi province) 119 (8) Tega ne pišem, da bi ti tako delal, marveč zato, da bi se veselil, ker tako že delaš in si delal. Skoraj neverjetno je namreč, da si prebil dve leti v Aziji kot vrhovni poveljnik tako, da te od popolne poštenosti in zmernosti ni odvrnil noben kip, nobena slika, nobena posoda, nobena tkanina, no- ben suženj, niti ne lepota kake ženske, pa celo ne denar, čeprav je vsega naštetega v tej provinci v izobilju. (9) Kaj je namreč moč najti tako izjemnega ali tako zaželenega kakor to, da taka plemenitost, zmernost duha, samoobvladovanje niso skrite ne]8e v temi, marveč so položene na azijsko sonce, pred oči najimenitnejše pro- vince in v ušesa vseh narodov in ljudstev? Da ljudi ni groza tvojih potov, da jih ne izmozgava tvoja potratnost, da jih tvoj prihod ne vrže iz tira? Da vlada, kamor koli prideš, bodisi javno bodisi zasebno, kar največje veselje, ker se zdi, da mesto sprejema varuha in ne trinoga, hiša pa gosta in ne plenilca? (10) Izkušnje so te gotovo naučile, da v teh rečeh nikakor ni dovolj, da imaš sam te kreposti, temveč da se moraš temeljito ozreti okrog, da se bo videlo, da pri upravi province pred zavezniki, državljani in državo ne izsto- paš le ti sam, marveč vsi tvoji podrejeni. Sicer pa imaš za legate take ljudi, lki bodo že sami po sebi skrbeli za tvoj ugled. Med njimi se po časti, ugledu in starosti odlikuje Tuberon