Anton Komar:
Punčka.
i.
Oseinletni Marjetici je uuirla uianiica. Dejali so jo v tako tesen grob, da je Marjetica samo zavoljo te trdosrčnosti jokala. Mamica bi morala ležati v široki dolini, vse zeleni od trave iu beli od cvetja; po bregovih bi morali biti gozdi, da bi mamici ptički peli in grlica grulila. Prostor bi morala imeti, da bi se lahko obrnila in razpela roke, kadar bi se prebudila in hotela pogledati okrog sebe. Pogrebci so drugače naredili. Vendar ni bil ata nič hud, čeprav je jokal, kakor ni jokal še nikoli.
Toda lonček je tudi umrl z mamico, če ga ni mačka ubila. Ni ga več v peči, kadar pride iz šole. Dokler je bila mamica. je bil tudi lonček s kavo, priprayljen za Marjetico, pa še košček belega kruha ali pol žemljice zraven. Marjetica se je poživila in poiskala domače ljudi.
Enkrat se je prišetala ua travuik. Nakladali so seno. Mamica je bila na vozu. \roče ji je bilo, da se je potila. Ata je nalagal z vilami, Francka je grabila. Pa je želela tudi Marjetica na voz. Ata je rekel, da ne, ker bi dol padla, mamica je pa zanjo prosila, in je dovolil. Ampak ata je deval i nanjo velike plasti sena, da bi jo pokril, ako bi ne bila mamica pomagala. Še na vozu ni nič, ako ni na njem tudi mainica.
Drugič.je mamica naročila Marjetici, naj po šoli ua njivi kolačnici bob pobere. Če bo pridna, si bo pridobila čas, da bo prosta do večera. Pobrati pa mora čisto, zakaj šla bo sama gledat, in kolikor strokov bo na.šla, toliko suhih krompirčkov bo morala Marjetica pojesti pri večerji. Kako se je Mar-jetica požurila! Malico jc použila, kakor bi mignil, in liitela je s koškoni na njivo. O jej, bob se je ustavljal, in šlo je počasi, dokler ni spoznala, da se strok rajši navzdol odčcsne. A nič ni prihitela. Ko je bil bob pobran, se je že nočilo. Pritožila se je, da ni bila nič prosta. »Bolje, da si delala.c je rekla mamica, »boš jutri jedla bob.« Da bi Marjetico razveselila, je vzela staro ruto, nabrala iz Franckine šivavnice cunjic in odrezkov, pa naredila punčko: »Na lepo Vidko. bila je na Španskem in je trudna z dolge poti. pa še boba je morala nabrati košek. Zlezi na ognjišče in jo pestuj, zunaj bi postala raračna iu bi zbolela.« Punčka je kmalu zaspančkala z Marjetico.
Davno, že davno je bilo io. Mainica je šla v nebesa in je ne bo več ruiza.j. Ata je tih in pobit hodil okrog liiše. Slednjič je privedel drugo ženo, niačeho, ki je hotela, da ji ne reko mama, ampak mati.
Mačeha ni mogla biti hudobna, ko jo je ata rad imel in ji povsod ustregel. Vendar se je Marjetica s težavo navadila nanjo. Bolelo jo je, da je bila pisana mati tako malo podobna mamici. \ olika je bila, močna žena. rdeča v lica, trdna za težka delo, glasna v besedi, štorkljava in hitra v hoji, brez prave milobe, — ko je bila nasprotno mainica bolehna, nežna, tiha in mehkega srca. Že prvi teden je vzela nase del atovih opravkov. iSama je krmila živino, in videlo se je, da jo to dclo veseli. Atu je bilo všeč.
Marjetica je spoznala, da ji ta podjetna žena ne bo nikoli naredila punčke. A eno nado je skrivaj gojila — nado na lonček. Parkrat je šla po šoli nalašč gledat v peč. Ni ga bilo! Zaihtela je in potožila bolcst soscdo^i Micki. Soseda je to reč povedala niačehi. To je bila huda na Marjctico, da jo po vasi opravlja.
Zapomnila si ,je Marjetica, da ne bo dobro, če bi vse povedala Ijudein, kar  vidi  doma  ali  misli   v  srcu.   Tudi   no  bi  rada  vidcla,  da  ljudje  črtijo
153
ženo, ki jo ima njen ata rad in bi jo tudi sania rada ljubila. Zdelo se ji je, da tudi očenaš in katekizem tako tirjata, torej Bog. Zato je rajši molčala, ko so jo Ijudje izpeljavali, kako ravna z njo mačeha.
Ali kaj hoče Marjetica? Saj se bo zadušila v zagati: ko ji pride včasih tako hudo, a ne more nikomur potožiti. Še Francki ne, ki jo tarejo podobne težave, pa bi ji samo pomnožila nejevoljo. K sreči se je domislila, kako jo je mamica potolažila, kadar ji je naredila punčko. Kdo bi jo zdaj naredil? Mačehe ne prosi, ata ni zatorej, Francka bi se ji pa smejala. Kaj, ko bi poskusila sama? — Poiskala je potrebnih cunjic in sestavila in povezala dovolj čedno punčko; za lep prcdpasnik je pri Francki našla primercn odrezek. Skrivaj je postlala punčki v šupi, prav tam v kotu na slami. Ob tem je vstala nova skrb: kakšno ime naj dobi otrociček. Najboljša je mamica. iNaj bo Mamica!  Dobro se bo godilo Mamici.
II.
Tako je prišla Marjetica do nekakšne mamice. Kadar ji je bil dolgčas ali jo je zadela kakšna bridkost, je šla k Mamici, da se je z ujo pogovorila aK jo vprašala za svet.
Mamica, danes sem žalostna. Mačeha mi je uaročila, naj naberem za prašičke vodenika in kopriv, in ^veliko sem nabrala, da sem komaj nesla. pa mi je rekla: »Kaj si tako malo prinesla?« Vem, da ni mislila hudo. Ona je zelo močna, mene je pa le užalilo. Kajne, Mamica, ti rada vidiš, da potrpim; saj sem čula v cerkvi, da je trpeti še bolje nego moliti.
Ljuba Mamica, ti želiš vedeti, kako se učim v šoli. Tako, tako! Berem crobro, pišem lepo, samo računiti ne znam. Takoj se zmešam. Kajne, ker sem preboječa. Gospodična me ima rada; menda, ker nimam mamice; pa je še rekla, naj bomo veseli otroci, ker takšne otroke ima Bog rad in Ijudje. Ti tudi žcliš, da bi bila jaz vescla. Saj bom.
*
Če kaj molim, bi rada vedela? Kajpak molirn. Vse, kar si me ti naučila. Pa vsak večer tudi zate. Pa vsako nedeljo pri maši tudi zate, pa za ata, pa za. mačeho. Jezus je molil tudi za sovražnike. Jaz bom šla po veliki noči k svetemu obhajilu, pa mi bo Jezus prišel v srce. Oh, to bo lepo! Ko bi mogla ti biti zraven!
Mamica, veš, ata zdaj, ko ni tebe, še bolj skrbi zame. Zelo rada ga imain. Včeraj je rekel mačehi, ki ji pravimo mati, da si želi zelnate solate. Ona mi je dala nož: na, skoči v zelnik po eno glavo! Dež je mrlel, in ata je velel. naj se ogrnera, da se ne prehladim. Pa je rekla mati: Beži, beži. pet minut, in bo nazaj, naj se utrdi! Kaj praviš, mainica, kdo je iniel prav. Kajne, oba. Ampak ata skrbi zame, ima me rad in jaz njega.
*
Snoči nisem bila pridna. Zaspala seni pri rožnern vencu. Mačcha mc je nesla v postelj brez besede. Davi me je pa okregala. da ined molitvijo spim. Meni se je storilo inako. Vcm, ne more mi biti maniica, ampak meni je le hudo, čeprav sem grajo zaslužila. Ti, mamica, si veliko trpela, ko si bila bolna, bom pa še jaz malo.
154
Glej, mamica, jaz imam denar. Po poti iz šole sem pobirala kostanj in sem ga nabrala pet kil. Prodala sem ga Mlakarju za pet dinarjev. Za en dinar sen* kupila čokolade — ti ne veš, kako je dobra! — štiri sem pa izmenjala v dcsetice, da jih bo več. Le glej, kolikšna vrsta jih je, celih štirideset desetic! Vsak dan jih preštejem, ker zdaj znam že bolje računiti. Kam bi s tolikim bogastvorn? \eš kaj, vsako nedeljo bom dala eno desetico v puščico   za  tvojo  dušo.
Dancs pa nekaj veselega, inamica, da se boš tudi ti smejala. — Crcm k Maškovim, da Miciko nekaj vprašam. Pridera v hi.šo. Mrak se je delal. Doma je bila samo stara mati, na pol slepa. »Ali si mi prišla k rokam, porednica,«  je vzela dolgo palico, pa po meni. En čas molče držim, potem
rfi
izpustim jok. »Kdo pa si?« se je prestrašila. »Oh Marjetica si, jaz sem pa hotela našo porednico. Sirota, ubožica, zakaj se nisi oglasila ali vsaj bežala? Jaz uisem vedela, smiliš se mi.« Odprla je skrinjo in mi dala pomarančo: »Na. ne bodi žalostna in mi ne zameri!« Jaz sem bila vesela, da se je tako pripetilo. Kadar boin staro vidcla, jo bom vprašala: Mati, kdaj me boste spet natepli? Kajne, mamica, da se sme malo ponagajati?
*
Toda nastopil je konec obiskom pri punčki. Za Marjetico je stala ma-čeha: »Glejte jo dondo. ali malikuješ? Kaj imaš tukaj? Punčko! Ni ti je treba. dovolj si velika. Pusti to, ki ni nič. Ne misli, da si zapuščena sirota!«
155
Ztlajci se je nekaj zgodilo, česar bi nihče ne pričakoval: Mačeha je deklico k sebi pritisnila in burno zajokala.
Osupnjena Marjetica je čez čas izpregovorila: »Ne jokajte, mati! Saj bom pridna. Ne maram več punčke iz cunj. Rajši se bom z atoin in z vami pogovarjala.«
III.
Slišala je mecl ljudmi Marjetica, da je menda skopa njena mačeha. Pa to ni res. Nikoli ne odpravi siroinaka brez daru. In o kresu, ob največjem delu, je kupila majhno, živo punčko Jožico. Ata je kupil sodček vina, pa so spet ljudje znesli, da bi bil kupil dva, če bi bil fantek. Od sile so ljudjc! Če in bila Marjetica župnik, to bi jih vsako necleljo kregala!
Nihče ni nad novo puučko kazal toliko veselja kot Marjetica. Morali so jo dajati že prve dni vsaj toliko njej v roke, da jo je potcžkala. In se je smejala, ko je punčka tako čudno kremžila obraz, kakor bi se hotela spakovati — gotovo bo šaljivka. Mati je bila bolna en tcden, in je ata vsa dela opravljal. Pa že prej je ata materi branil delo več tednov, du je bil kar hud naiijo, in se je Marjetica bala, da ne bi nastalo incd njiina so-vraštvo. Toda mati ni atu nič zamerila; še kaj boljšega je skuhala, da se je Marjetica čudila, kako je mačeha potrpežljiva in dobra.
Puučka je hitro rastla. Konec drugega meseca se je znala tako lepo trpko nasmehniti, da je šlo Marjetiei v sree in jo je morala poljubiti. Četrti mesee je že gledala za Marjetico, ako se jc v kakšneui kotu oglasila ali se pre-mikala po sobi. Po sedmem mesecu so ji začeli rasti zobki, najprej dva spodaj, potem dva zgoraj, da je bila kakor polh. Mati je zelo rada imela svojo Jožico, ampak razvajala je ni. Kadar je hotela Jožica z jokoin kaj doseči, jo je pustila vznemar, pa tudi Marjetica se je ni smela usmiliti, zato da bi se Jožica ne potrmulila. V devetcm mesecu je bilo dekletce že tako močno,  da  je  za  Marjetico  kobacalo  in  skoro  saino  stalo na  nogah.
Marjetica je punčko rada pestovala in stregla, imela je z njo zabavo in veselje. Toda korist, ki je ni namenoma iskala, je bila zanjo enako velika. Oba, ata in mati, sta Marjetico še bolj vzljubila. Ata jo je često z nekhn zamišljenim genotjem pogledal, ko je tako ljubeznivo in razborito ravnala z otrokom: a mati je sama atu sponinila, cla bi za veliko noč Marjctici napravila lepo novo obleko, češ, zaslužila jo je že s tem, da je niogla ona od otroka na delo. Ob tem takem se je Marjetici spomin na mamico jjo-mekuil v daljo, da ni bil več boleč, ampak tolažljiv kakor mila podoba angela varuha.
Doklcr je bila Jožica zdrava, je šlo vso po volji. Tocla prišla je ])olezen, ospice in še nekaj. Tisto nekaj je bilo nevaruo: dete je imolo napet trcbušček, ni jedlo, ni spalo. Kadar je bilo prej bolno, so pomagali eukrčki za gliste ali kumin v mleku ali čaj iz kamilic. Mati je nesla kazat Jožico zdravniku in se ravnala po ujegovcm navodilu. Toda velika skrb jo je mučila. Rekla je Marjetici:  »Jutri bo cvetni petek, ali bi ti marala iti na Žalostno goro?«
»Zakaj pa ne, prav rada.«
»Dobro, poizvedela bom, kdo pojde iz vasi, da se mu pridružiš. Šla bi jaz, toda ne niorem od bolne  Jožice.«
»Saj vem sarna za pot, bila sem že z mamo gori. Prava reč, dve uri hoda!«
: No dobro,«  je rekla mati.
Drugi dan je vstala Marjetica pred šestemi. Mati ji je skuhala kavo iu ji dala kos kruha na pot. Potem je naročila: sTu imaš sedem dinarjev. Pred deseto mašo pojdi v zakristijo in daj mašniku štiri dinarje za en očenaš za
156
]>olnega otroka, eu dinar vrzi v škrabieo za cerkev, dva bosta pa ostala tebi, da si kaj kupiš. Mislim, da boš prav opravila.«
»Bom že, mati!«
Marjetica je hodila in gledala tuje kraje: Breg, Pako, Kamnik, Prcserje; njene oči so našle marsikaj: tu pri hiši kamen odrivač, drugje sliko svetega gasilca Florijana: loke so bile zelene, pomladno cvetje povsod kakor donia: trobentice, teloh, zvončki, podleski, marjetice; z leske so visele dolge gosenice, češnja je bila popolnoma odeta z belim cvetjem, bukve na Krimu so rjavo žarele v nabreklih osteh še ne razpuščenih popkov. Med Ijudmi je zapazila Marjetica tudi znance. Vendar je rajši hodila sama, ker je bila važna njena zadeva. Svetlo solnce, čisti zrak, oživela zemlja, \se je dihalo vanjo veselo tolažbo in budilo sladko nado, da se ho njeno podjetje dobro izteklo. Po hribu do cerkve so nadlegovali Ijudi berači-kričači, ki so kazali ostudne rane in okrnjene ude. Giiusili so se ji rsi, iu ni marala nobenemu nič dati. Samo stari ženi, ki je tilio scdela pod lipo, je dala dve svoji desetici za uiainičiiio dušo. Ozrla se je še na oba sosedna vrha s cerkvicama sv. Jožefa in sv. Ane, pa je stopila v cerkev pred oltar Žalostne Matere, ki se je kar leske-tal v svoji zlati barvi. Tam je zmolila dvanajst očenašev, ogledala si cerkev in odšla ven, ker je bilo še obilo časa do božje službe. Zunaj na stojnici je kupila za Jožico cukreno punčko v zibki za en dinar, za drugi dinar pa dve podobici v molitvcnik: Marijo s sedmimi meči v srcu in Marjeto z zmajem. ( Potem je lahko postopala okoli in pazila na zakristijo. Ko je zagledala slokega in sivega duhovnika, ga je ustavila in mu dala dcnar za očenaš. Bistro jo je pogledal in pokimal.
Poglavitna skrb je bila z glave. Po govoru na leci, da je Marijina žalost nam začetck vcselja, je mašnik molil očenaše. Skrbno je pazila Marjetica. in ko je molil za bolnega otroka, je tako prisrčno molila, da se je njeu alt razločil med molivci kakor petjc maticc v šumu čebel. Po končani božji službi se je takoj napotila proti domu, kamor je zgodaj popoldne dospela trudna in lačua. Zvedela je clobro novico, da se je Jožici zelo na bolje obrnilo, kcr se je obilno iztrebila in mleka napila, pa zdaj sladko spi. Ko se je dete naspalo, je prinesla Marjetica odpustek z božje poti, in punčka je veselo zahopolcla in objela Marjetico, romarico.
157