STRAN 2
O REVIJI
Leto 1983 se bliža koncu in nasproti nam prihaja leto 1984. Njegovega obiska se veselimo najbrž predvsem zato, ker radi praznujemo in se obdarujemo. Nekateri med nami pa se prihoda novega leta ne veselimo tako zelo brezskrbno, saj so obeti za razvoj kulturnih dejavnosti vse prej kot rožnati. Žepi, tisti veliki in tisti mali, postajajo vse bolj plitki in zato možnosti za izboljšanje zunanje podobe naše revije vse skromnejše. In vendar smo vsi, ki to revijo pomagamo ustvarjati, prepričani, da se s skupnimi močmi da ustreči prenekateri želji, če je leta utemeljena in volja dovolj močna. In ko se soočamo z novim letom, se moramo natančno odločiti tudi o izdajanju naše revije — o njeni obliki in vsebini — pa tudi o denarju, kije zato potreben. O vsem tem pa seveda odločamo skupaj: tisti, ki revijo ustvarjamo, brale:, ki jo prebirate in še vsi tisti, ki denarno pomagajo, da revija ni predraga, to so interesne skupnosti pa papirničarji, tiskarji in še mnogi drugi.
Ker se je na daljavo težko pogovarjati in še težje dogovarjati, si v uredništvu revije GM želimo, da bi nam dedek Mraz prinesel načrt za oblikovanje revije, ki bi ustrezal kar največ pametnim željam in bil obenem uresničljiv. In ker nas večina žal že dolgo ve, da smo dedek Mraz mi sami — eden drugemu — se obračamo na vas bralce. Pomagajte nam in nam pošljite svoje zamisli o tem, kakšno revijo GM bi si želeli. Sodelavci revije pa se bomo skušali vašim predlogom čim bolj približati.
In če bi bil dedek Mraz, bi mu pisali pismo, naj nam pripelje velike zvitke belega papirja, na katerega bi lahko celo leb tiskali našo revijo. Tako pa bomo to pismo napisati slovenski kulturni in izobraževalni skupnosti in držali pesti, da se bo v novem letu pri njiju našel kakšen dinar, ki nam bo pomagal pri tem podvigu!
KAJA ŠIVIC
VIDEO
Festivali so za zdaj še vedno najboljša oblika komunikacije avtorskega in alternativnega videa z vedno širšim občinstvom, ki se vse bolj zanima za nekonvencionalno ustvarjanje. To zanimanje dokazuje tudi podatek, da v Evropi danes rastejo take prireditve kot gobe po dežju. Val te bujnosti je v začetku oktobra pljusnil tudi v Ljubljano, kjer je preplavil katakombe pod Cankarjevim templjem. Ob takih prireditvah organizatorji običajno poberejo kup laskavih priznanj, ponavljajo pa se prigovori na račun preobilnosti programa zaradi preohlapnih meril izbora. To sicer lahko prispeva k informa-tivnosti, a spodkopava splošen vtis
o	kvaliteti produkcije, kar pa vendarle ne pomeni, da taki festivali ne predstavijo nekaj izrednih del. Tu pa smo že pri problemu — kako jih v obilici ponudbe najti in videti...
Videa in televizije očitno ne ločuje tehnologija proizvodnje gibljivih slik, ampak kontekst, v katerem te slike ustvarjajo in posredujejo sprejemnikom. Razlike izhajajo iz povsem različnih na&inov in strategij razvoja obeh medijev. ..Velike" televizije temeljijo na konceptu ali ideologiji, po kateri je TV sredstvo množičnega komuniciranja, video-umetniki oziroma neodvisni videasti pa gledajo na TV-sliko kot na sredstvo ustvarjalnega izražanja. Zal so televizijske ustvarjalce v večini držav mobilizirali iz kadrovski h presežkov filmske industrije in zato so že po logiki začeli imitirati filmski jezik. S tem so le prispevali k'splošnemu prepričanju, da je televizija kot medij manjvredna od filma.
Za pripadnike generacije, ki je bila spočeta že pred katodno cevjo in ki preživlja otroštvo pred vsaj šestimi različnimi kanali, bo nedvomno zanimiv pogled na prve korake video umetnosti.
Video art v pravem pomenu besede seje rodil 4. oktobra 1965v New Vorku, ko je korejsko-kozmopolitski intelektualec in eksperimentator Nam June Paik prvič uporabil Sonnyjevo prenosno video kamero in posnetke še isti večer predvajal v lokalu Caffe A Go-Go v Greenwich Villageu. 2e drugi večer sta bila med obiskovalci tudi John Cage in Merce Cunningham, s katerima je Paik sicer večkrat sodeloval. Paik je s prodorno daljnovidnostjo vnaprej slutil po-
STRAN 3
membnost dejanja, s katerim je odprl docela novo področje izraznosti, odkril nova sredstva in nove materiale. V manifestu, ki ga je ob tej priložnosti delil obiskovalcem, pa je zapisal tudi znameniti stavek: ki pomeni krst video-umetnosti. „Tako kot je tehnika kolaža nadomestila slikanje z oljem, je katodna cev nadomestila platn-
o." Čeprav se je po skoraj dvajsetih letih video globoko zarezal v značaj in eksperimentalno pojavnost sodobne umetnosti, pa je ameriško-korejski pionir še vedno eden najizrazitejših iskalcev v tej smeri.
Zasnova video postopka, sistema za sočasno snemanje slike in zvoka na magnetni trak, sega v začetek petdesetih let Prvič so ga uporabljali v Boeingovih letalskih tovarnah v Seattlu, ZDA, pri nadzorovanju gibov delavcev ob tekočih trakovih. Kasneje so brez večjih uspehov skušali to tehniko prilagoditi za izdelavo kratkih reklamnih vložkov. Po neuspehu tega poskusa s „filmom-resnico reklame" je video postopek nekoliko zamrl, strokovnjaki so se mu odrekli. Takrat se jim je zdelo, da slika ■ preveč migota, da je preveč resnična, Danes pa prav ta dinamična razsežnost gibanja pomeni za profesionalce rock glasbe enega poglavitnih adutov videa.
Video umetnost nudi možnost integracije dveh fizično različnih umetnosti: plastike kot ..umetnosti prostora" in glasbe kot ..umetnosti časa". Tako sta plastika (oziroma
vidna sestavina) in glasba združeni s tehnologijo, ki je najznačilnejši znak.današnje kulture.
Med videom in televizijo obstaja bistvena nebrižnost in podtalna izmenjava. Bistvena nebrižnost je v smotru raziskav in v komuniciranju, video zveličuje ekspresivne možnosti novega medija. Televizija mora kar najhitreje doseči čim več gledalcev. In ker pri tem velja trinoštvo kvantitete, mora nujno trpeti kvaliteta.
Video raziskuje dimenzijo časa, ki ni realen čas televizijskega komuniciranja, marveč je čas konstruiranja podobe. V sedemdesetih letih so video formalno raziskovali na podlagi drugih umetniških oblik izraza. Distribucija in projekcija video trakov je bila omejena na galerije in zelo majhno število uporabnikov. Video osemdesetih let je dobil množično razsežnost zaradi povezave s paralelnim rockov-skim in alternativnim glasbenim dogajanjem (snemanje videokaset glasbenih skupin) in s tem postal sestavni del alternativne mladinske kulture. Video v osemdesetih letih razkrije, da prevlada zvoka ni samo teoretska niti ni mrtvilo za podobe. Video razkrije svojo specifično dimenzijo, ki ni čas, izrezan in znova urejen v filmu (kinematografiji z mnogokrat nadušljivim časom), pa tudi ne počasni tavtološki čas televizije. Čas predstavljanja lahko sovpada s časom videnja in ta s časom poslušanja. Omenili smo podtalne izmenjave. Če se le za trenutek spomnimo na. televizijske programe, se moramo nujno vprašati, od kot prihajajo video glasbene točke. In „glavne", „špice", naslovi rubrik?
Danes se noben jugo TV studio sistematično ne ukvarja z videom,
n
P fT
n
a v veliko oddajah morajo v želji, da bi bile moderne, hočeš nočeš uporabljati video. Zdaj že skoraj vse oddaje o rock glasbi in nekateri prispevki kulturnih redakcij dokaj pogumno vključujejo video, saj jih ustvarjajo novi ljudje, nove osebnosti, ki poznajo ta jezik in ga uporabljajo kot materinščino. Video se je prikradel pri stranskih vratih televizije in si izboril prostor pod soncem. Razlike, ki se trenutno kažejo med videom in televizijo glede izražanja, izvirajo iz dejstva, da se televizija še ni nauči la govoriti lastnega jezika... Nastop mlajših televizijskih režiserjev iz generacije televizije in rock glasbe je v letu 1980 (v Ljubljani in Beogradu) začetek novega TV izraza oziroma začetek jezikovnega premika. Video-rock produkcija si najlažje pribori pot do publike, čeprav neprestano uporablja enake vizualne obrazce (ali pa prav zato). Postalo je jasno, da je v našem okolju rock glasba (vsaj kot izhodišče) najprimernejša podlaga za ustvarjalno delo v TV mediju in da nova TV slika odpira doslej še neslutene prostore (in pasti). Fascinacija nad elektroniko in svojevrstni manirizem sta narav-,na spremljajoča pojava, ki sta najbolj očitna pri komercialnem rock-spotu. Ljubljanska rock produkcija je še vedno odvisna od naročja profesionalne televizije (eden od mejnikov je nedvomno program ..Buldožer", ki ga je leta 1980 podpisal Matjaž Zbontar, in pa oddaja Brez naslova oziroma projekt Me-diozonija avtorja Mihe Vipotnika, katerega varianto smo vicjeli na festivalu pod naslovom Videog-ram. Ta program, ki bo prav tako vstopil v kanale yu tv kot prva specialna video TV oddaja, je bil na sporedu že leta 1979 v okviru rednega programa ljubljanskega studia. Program je toliko pomembnejši, ker ne temelji na rock glasbi. čeprav je očitna rock senzibilnost, ampak na skladbi iz predala sodobne eksperimentalne (elektronske) glasbe in je ob uporabi zapletene elektronske tehnologije pokazatelj spremenjenega odnosa do videa, ki presega prakso sedemdesetih let.
FRANČIŠEK METON
KAJ POČNO NAŠE GLASBENE MLADINE
KRŠKO
V	Krškem je eno tistih občinskih društev GMS, ki je po nekajletnem zatišju spet oživelo in želi svoje delovanje popestriti. Peščica navdušencev v Domu mladih že zdaj organizira predvsem koncerte popularne glasbe; svojo dejavnost pa želijo razširiti na vse starostne stopnje mladih poslušalcev in jih navduševati za različne glasbene zvrsti. Zato so v začetku novembra sklicali delovni posvet, ki so se ga udeležili: predstavniki občinske GM Ivo Ogorevc, Bojan Rabzelj in Vinko Zupančič, ki je hkrati zastopal tudi'OK ZSMS Krško, tajnik Zveze kulturnih organizacij in Kulturne skupnosti Krško Mirko Kus-tec, predstavnica Skupnosti otroškega varstva Vesna 2var, glasbeni pedagoginji z osnovne šole Jurij Dalmatin (Erika Lapuh) in šolskega centra (Nada Požun) ter trije predstavniki GMS.
Zlasti obe pedagoginji, ki sta sodelovali že v ..prejšnjem" društvu, sta predlagali, da bi GM v Krškem nadaljevala z nekaterimi oblikami dejavnosti, ki so se že v preteklosti dobro obnesle, na primer s komentiranimi koncerti za mladino, organiziranimi obiski gjasbeno-kulturnih prireditev v Ljubljani in Zagrebu, nastopi učencev glasbene šole in sodelovanjem Valvasorjeve knjižnice na občinskih kulturnih prireditvah. Poudarili sta poslanstvo Glasbene mladine, ki je tudi v tem, da učencem glasbo približa, jih pripravi na poslušanje in jim daje možnost pogovora z izvajalci. Učenci ta-mkajšjih osnovnih šol so pogosto (mimo občinskega društva GM) sodelovali tudi v kvizih GMS.
Glasbeni mladinci, ki že uspešno prirejajo popularne koncerte ter programe za najmlajše in se pri tem, opirajo predvsem na lastne sile, želijo začeti tudi z vzgojo publike v poslušanju t. i. klasične glasbe. Tu pa jim zmanjkuje moči
STRAN 4
in izkušenj, saj se njihovi mladi glasbeniki, ki doštudirajo, večinoma zaposlujejo v večjih centrih.
Predsednik GMS, Zdravko Hribar je glasbenim mladincem, ki so voljni delati, priporočil, naj glede na izkušnje v drugih občinah pritegnejo v društvo tudi vse druge predstavnike, ki se ukvarjajo z glasbeno dejavnostjo — tu nikakor ne gre obiti glasbene šole in dveh kvalitetnih pihalnih godb tega območja, kjer je veliko mladih, pa tudi starejši lahko pomagajo s svojim mentorskim delom. Jedro gibanja naj bi sestavljali predstavniki posameznih glasbenih zvrsti, ki bi se tudi zadolžili za uresničevanje svojega dela programa. Tako obstaja tudi manj možnosti, da se zaradi odhoda enega člana ustavi delovanje vsega društva, kot se je pred leti zgodilo ravno v Krškem, ko se je predsednica GM preselila v drug kraj.
Tajnik GMS Franc Križnar pa je spregovoril predvsem o drugi plati delovanja, ki je za glasbene navdušence manj privlačna, a nujna za izpeljavo obsežno zastavljenega programa, to je povezava z vsemi tistimi organizacijami, ki v občini združujejo finančna sredstva za te namene. GM v Krškem se doslej ni povezovala z vsebinsko sorodno Zvezo kulturnih organizacij, ni bila v njenem finančnem planu kakor tudi ne na „spisku” občinske kulturne ali katere druge skupnosti. Svoje skromno finančno poslovanje, ki je v glavnem slonelo na denarju od prodanih vstopnic (in na prostovoljnem delu), je opravljala prek Občinske konference ZSMS Na posvetu so sklenili, da bo GM Krško svoj program predstavila kulturni in izobraževalni skupnosti ter skupnosti otroškega varstva, katerih predstavniki (z izjemo odsotne predstavnice izobraževalne skupnosti) so obljubiti svojo pomoč. Prav tako bo morala GM v vse te skupnosti imenovati svoje delegate, ki se bodo na sejah ..borili” za finančna sredstva in pojasnjevali pomen svoje dejavnosti.
Na posvetu so si posamezni delegati 2e razdelili delo v zvezi s kadrovskimi in organizacijskimi nalogami, saj bo pri našem načinu načrtovanja in financiranja potrebno vsaj še leto dni vztrajnega dela, da bi dosegli vse ali vsaj del načrtovanega. Kljub temu pa programska dejavnost teče naprej. Prva naslednja akdja bodo Dnevi kulture mladih decembra letos, kjer bodo ob nastopih gostujočih dijakov in študentov glasbe predstavili kul-
turno dejavnost mladih v lastnem okolju.
DARJA FRELIH
NOVA GORICA
Na svojem prvem letnem občnem zboru so se konec novembra sestali mladinke in mladinci v Novi Gorici. Pestri sezoni, ki je sledila pravno-formalni legalizaciji gibanja Glasbene mladine v Novi Gorici, je sledilo še obširno poročilo.
Vrli novogoriški zanesenjaki so v dobrem letu svojega delovanja z zelo skromnimi finančnimi sredstvi pripravili deset glasbeno-tematskih večerov (poslušanje plošč, prikazovanje diapozitivov s komentarji itd), sedem ..živih" glasbenih večerov (npr. Mateja Koležnik in ansambel Stribor, nastop nagrajencev Tekmovanja glasbenih šol, orgelski koncert itd ) In kar 27 programov glasbene vzgoje (iz programa GMS v organizaciji novogoriškega Kulturnega doma), šest koncertov (npr. Tomaž Pengov, Jani Kovačič, Marko Brecelj itd). O Goriškem kulturnem poletju pa smo £e brali v prvi letošnji številki revije GM. Ker je bil za delovanje Glasbene mladine v Novi Gorici v letih 1982/83 zagotovljen denar le za zadnjih 27 programov glasbene vzgoje, so se mladi iz Nove Gorice na svoje stroške udeležili tečajev v KCMFMO-Grožnjanu (5 članov). Poleg vsega navedenega pa so glasbeni mladinci sodelovali še z lokalno radijsko postajo v Novi Gorici, organizirali območno tekmovanje Kviza GMS 1982—Glasbeni barok in na pobudo GMS z lastno radijsko oddajo sodelovali na prvem programu Radia Ljubljana, priredili brezplačne koncerte Tria Lorenz (posebna akcija GMS in KSS ob ansamblovem 25-letnem umetniškem jubileju) in še in še. 2e doslej so se Novogoričani povezovali s sosednjimi občinskimi društvi GM (Jesenice, Koper in Ajdovščina), navezovali stike z zamejci itd. O delu tega društva res lahko zapišemo vse najlepše — občinsko društvo GM v Novi Gorici predstavlja danes eno naših najbolj delavnih društev GM v Sloveniji.
V	zvezi s pomanjkanjem denarja pa je v Novi Gorici povsem drugače. Za vso opisano dejavnost so mladi od občinske kulturne skupnosti prejeli dobrih 30 starih milijonov in to zgolj za glasbeno-vzgojno dejavnost (za tistih 27
koncertov v realizaciji Kulturnega doma), vse ostalo — do vrednosti realizacije programa prek 50 starih milijonov — pa so novogoriški nadebudneži izvedli prostovoljno ali za prihodkeod komercialne dejavnosti, ki so jih takoj spet vložili v nove ..nekomercialne" programske dejavnosti. Reci in piši so takole v dobrem letu delovanja ..obrnili" (prihodek in odhodek, ki se v bilanci za SDK seštevata) dobrih 100 starih milijonov. Odlično!
Program, ki so ga že sestavili in ponudili v svobodno menjavo dela z občinsko kulturno, izobraževalno in otroško-varstveno skupnostjo za leto 1984, so že sprejeli. Tudi ta je obilen in že vnaprej obljublja vse kvalitete: vse glasbene zvrsti in oblifce delovanja zagotavljajo pestrost, natančna finančna konstrukcija pa uresničljivost načrtov Temu so dodali t. i. ..interni" program, ki ga Novogoričani ponujajo vsem društvom GM v SRS v izmenjavo in pomoč. Upamo, da ga bo strokovna služba GMS lahko naknadno (s posebno podporo predsedstva GMS) posredovala v obravnavo in uresničitev vsem slovenskim občinskim društvom GM
Nazadnje so Branko, Tatjana, Alenka, Bogdan in Vlado (IO OD GM NG) ter Borut in Mojca ponudili udeležencem svojega prvega rednega letnega občnega zbora še popravljeno besedilo Statuta, krepko zasukali sestavo samoupravnih organov in jo dokončno prevzeli v svoje roke (saj drugim v Novi Gorici delo ne diši in jih tudi ni bilo na ta občni zbor: da naštejem samo najpomembnejše: SIS, Zavod za šolstvo, ZKO, osnovnošolski pedagogi itd ). Nakoncu pa so še kritično spregovorili o odnosih z GMS. Ta kritika se je v glavnem nanašala na pasivnost številnih slovenskih občinskih društev GM, ki je glavni vzrok, da tudi v GMS ne teče vse tako, kot bi bilo treba.
FRANC KRIŽNAR
KAJ POČNO NAŠE GLASBENE MLADINE
RAZPIS ZA AVTORJE TEM PRIHODNJIH TEKMOVANJ GMS
Glasbena mladina Slovenije je doslej organizirala že sedem tekmovanj v glasbenem znanju, v katerih je sodelovalo veliko osnovnošolske mladine, ki jo glasbena umetnost zanima in navdušuje. S skrbno izbranimi temami je komisija za program pri predsedstvu GMS skupaj z Zavodom SRS za šolstvo doslej izpeljala kvize o W. A. Mozartu, Ipavcih, Lisinskem in Mokranjcu, Beli Bartoku, Novih akordih, jazzu, slovenski operi in glasbenem baroku. Tema kviza 1984 bo slovenska ljudska glasba — še vedno je čas za naročilo gradiva, katerega avtorica je Mira Omerzel Terlep. Organizatorji pa že premišljajo o tematikah prihodnjih kvizov:
Leta 1986 naj bi steklo tekmovanje na temo GLASBA V NOB, ki naj bi obsegalo predvsem poznavanje slovenske glasbe, z ožjim pogledom v jugoslovansko. Leta 1988 načrtuje Glasbena mladina Slovenije kviz o ROCKU, leta 1990 pa o GLASBI IN PLESU.
Zato Glasbena mladina Slovenije objavlja
RAZPIS za avtorje ali skupine avtorjev gradiva za te tri teme:
1. GLASBA V NOB (gradivo je treba izgotoviti dokonča leta 1984)
2. ROCK (gradivo je treba izgotoviti do konca leta 1985)
3. GLASBA IN PLES (gradivo ie treba izgotoviti do konca leta 1988)
Prijave, ki naj vsebujejo a) krajšo biografijo, b) morebitno bibliografijo in c) strnjen načrt za izdelavo gradiva na 1 tipkani strani, POŠLJITE NA NASLOV Glasbena mladina Slovenije, Kersnikova 4/II, 61000 LJUBLJANA — DO KONCA FEBRUARJA 1984.
Podrobnejše informacije dobite po telefonu (061) 322-570.
SLOVENSKA UUDSKA GLASBA
PRILOŽNOST ZA VSE GLASBENE PROFESIONALCE IN AMATERJE, LJUBITELJE, POZNAVALCE IN ZBIRATELJE
Kot smo že poročali v prvi š tevilki naše revije, je tema množičnega kviza Glasbene mladine Slovenije v letu 1984 Slovenska ljudska glasba. Gradivo, ki ga GMS pripravlja za to akcijo, je primerno za vsakogar, ki ga tematika zanima, zato bralce opozarjamo, da imajo še vedno možnost naročiti gradivo:
POSEBNO TEMATSKO ŠTEVILKO REVIJE GM O SLOVENSKI LJUDSKI GLASBI po 30 din, 2 KASETI ZVOČNIH POSNETKOV po 500 din pa tudi KOMPLETNO METODIČNO—DIDAKTIČNO GRADIVO ZA UČltELJE (1 izvod tematske številke, obe kaseti, natančni napotki z vprašalniki in tretjo kaseto za izpeljavo tekmovanja v razredu in na šoli) po 1000 din.
Naročilnico smo objavili v prvi letošnji številki revije G M, naročilo pa nam lahko sporočite tudi na dopisnici ali po telefonu na naslov GLASBENA MLADINA SLOVENIJE, KERSNIKOVA 4/II, 61000 LJUBLJANA, telefon (061) 322—570. Naročila sprejemamo do konca januarja 1984!
Naročnike 14. letnika revije GM opozarjamo, da tematska številka o slovenski ljudski glasbi ni vključena v redni letnik.
PISMO Z GORENJSKE -KONCERT TOLKAL
17. novembra je bila v naši šoli glasbena prireditev v okviru Glasbene mladine. Priznam, da se ob tej novici nismo razveselili, saj nas prva tovrstna prireditev, glasbeni film, zaradi popačene slike na platnu ni navdušila.
Koncert se je začel. Tokrat so nam igrali dijaki Zavoda za glasbeno in baletno izobraževanje vLju-bljani, vodil jih je tovariš Boris Šurbek, ki je prireditev tudi povezoval. Predstavili so nam različne vrste tolkal. Zvoke timpanov, bobnov, ksilofona, vibrafona in zvončkov smo večinoma že poznali, saj pridno igramo v Orffovem orkestru. Močno smo bili presenečeni nad zahtevnimi skladbami, ki so jih dijaki izvajali, prav tako smo se čudili spretnosti izvajalcev. Ob spremljavi klavirja so nam zaigrali tudi znano skladbo, Turško
koračnico VVolfganga Ama-deusa Mozarta. Večino izvajanih skladb smo slišali prvič. Prenekatero jepravza ta ansambel napisal Jože Privšek, druge pa so bile priredbe. Zvok tolkal nas je navdušil bolj, kot smo sprva mislili. Prvič smo bili priče takšnemu koncertu in celo tisti, ki jih glasba popolnoma nič ne zanima, so prisluhnili in uživali ob skladbah .
Redko katera prireditev nam mine prehitro, tokrat pa so izvajalci lahko končali svoj koncert šele po treh dodatnih skladbah. Tega nastopa se bomo še dolgo spominjali. Nismo si predstavljali, da se iz preprostih, prej ritmičnih kot melodičnih glasbil, lahko izvabi, res da z veliko spretnosti in truda, tako prijetne melodije.
MARJANA DROLC Osnovna Sola Gorenjskega odreda, Žirovnica
kakšen človek si, Ivo (Pogorelič, op p.) je na primer drugačen, on si zapomni vse slabo.
Je zdaj, po učenju pri Rističu, Kalianovu, Rostropoviču, Fallotu, Fournieru in Navarri, študij končan in ostajajo le še koncerti?
Da, zdaj le koncertiram, nikjer stalno ne delam.
Publiko navdušujete ne le z odlično tehniko in interpretacijo, ampak ob tem še posebej z zelo intimnim odnosom do glasbe, kot bi hoteli, vsaj tako se zdi, s poslušalci nesebično deliti vsak občutek, vsako osebno doživetje glasbe, ki jo igrate. V primerjavi s Pogoreličem v vas ni ob isti vrhunski kvaliteti, niti kančka zvezdništva. Kakšen je vaš odnos na eni strani do glasbe; na drugi stranido občinstva in popularnosti, ki postaja vedno bolj ali manj priljubljena sopotnica uspehov?
Z glasbo se ukvarjam zato, ker mi to najbolj ustreza in zdi se mi zelo pomembno, da to glasbo posredujem ljudem,daigram nakoncer-tih za občinstvo. Mislim da obe strani, ki ste jih omenili, ena druge ne motita, zato ker vglavnem vsak človek sam izzove odnos drugih ljudi do sebe. Tudi občinstvo do 'vseh popularnih glasbenikov ni enako. Gotovo imajo poslušalci povsem normalnoposvoji poti brez posebne želje po popularnosti. Mene popularnost ne moti, pa tudi ni še tako hudo, da ne bi mogla v miru na ulico, poznajo rrve predvsem ljubitelji resne glasbe.
Navašem recitalu vokviru Festi-valovega komornega abonmaja in na koncertu z orkestromSIovenske filharmonije je bila očitna vaša naklonjenost sodobni glasbeni literaturi. Imate morda kakšno „ svojo” glasbo?
Za nas, izvajalce, je zelo važno, da nekako pomagamo sodobnim
RAZLIČNA SO POTA SLAVE
Koncertne dvorane, množice poslušalcev, glasba, aplavzi, rože, avtogrami, intervjuji, potovanja, koncertne dvorane..., vedno pravzaprav isto zgodbo, le osebe v njej so različne. Ali pa je tak o le na videz, ljudje smo različni, tudi glasbeniki
—	predpostavimo, da govori mo leo najboljših — prenašajo pezo popularnosti in nomadski način življenja vsak po svoje.
V	Ljubljani;smo v zadnjem času poslušali tri take vrhunske umetnike— dirigenta Leonarda Bernsteina; pianista Iva Pogoreliča in violončelistko Ksenijo Jankovič — prvega na višku svetovne slave, druga dva še na poti na glasbeni Olimp. Pogorelič in Jankovičeva sta po rojstnem datumu le šest dni narazen, pri rosnih petindvajsetih (letih) oba že koncertirata po svetovnih odrih, ovojila (ni)sta nekaj pomembnih mednarodnih nagrad Pa vendar poznajo Pogoreliča mnogi, ki se sploh ne zanimajo za resno glasbo, Jankovičevo pa le pravi glasbeni ljubitelji. Zato najprej njo predstavimo s krajšim pogovorom.
KSENIJA j JANKOVIČ
Kako to, da se šestletno dekletce odloči prav za violončelo?
Prva pomembna stvar na moji glasbeni poti je bi la ta, da sta oče in mama glasbenika, tako da sem od vsega začetka slišala veliko glasbe. Prej sem začela peti kot govoriti in kadar je mama poučevala klavir, sem hotela vedno biti pod n ji m, nikoli na primer v sosednji sobi. Pri štirih letih sem začela igrati klavir, seveda brez poznavanja not. skušala sem tudi ..komponirati",saj sem se že takrat najlaže izražala z glasbo ne na primer z besedo; toje zame ostalo bistveno do danes.
Da sem se pri šestih letih sama odločila za violončelo, je verjetno pripomogel nek družinski prijatelj, violončelist, ki mi je bil zelo všeč. Dosti mi je pripovedoval o violončelu, slišala sem tudi njegov zvok in se v vse skupaj zaljubila. Morda je to naključje, a vseeno mislim da ni, saj res občutim, dami tako zvok kot fizični ustroj instrumenta in igranja nanj zelo ustrezata — mnogo bolj kot na primer violina ali klavir.
Od malega sem tudi čutila neverjetno potrebo po tem, da Igramza nekoga. Tako sem, čeprav
ODMEVI
se sicer nikoli nisem igrala s punčkami, vse svoje:punčke posadila na posteljo in igrala zanje. Zaradi navdušenja nad glasbilom in igranjem mi tudi nikoli ni bilotežko, če so me kdaj doma priganjali, naj vadim. Do enajstega leta, ko sem stanovala v Kragujevcu in se na glasbene ure vozila v Beograd, sem dobila že veliko prvih nagrad na jugoslovanskih tekmovanjih glasbenih šol (sedem prvih, nagrad v letih 1966—.1970, op.p.). Z enajstimi leti pa sem odšla v Moskvo na Centralno specialno srednjo šolo pri Konservatoriju Čajkovski.
Kako ste se pravzaprav znašli— z enajstimi leti v popolnoma novem okolju. Z Ivom Pogoreličem sta prišla istočasno v Moskvo in predstavljala prvo našo tako mlado generacijo na glasbenem šolanju v Moskvi.
Tam je bilo vse drugače, režim je bil zelo strog, veliko smo morali vaditi, tudi raven neglasbenih predmetov je bila zelo visoka, saj so hoteli doseči, da bi se njihovi maturanti kasneje lahko vpisali kamorkoli — na primer na medicino ali matematiko — če bi se premislili in pustili glasbo kot poklic.
Midva z Ivom sva bila takrat res sploh edina tujca in tudi najmlajša. Prej sva se sicer srečevala* na glasbenih tekmovanjih, a se nisva kaj več družila, ker jaz tudi nisem živela v Beogradu. V začetku je bilo res malo težko, spominjam se, da sem se počutila osamljeno in izgubljeno, a na srečo sva vsaj dva prihajala iz podobnega sveta. Ven-; darle so meni ostala tista leta v lepem spominu, saj smo s kolegi v internatu navezali tako pristne stike kot jih ne bi nikoli, če bi živeli pri starših — zelo zgodaj smo se navadili samostojnosti. Seveda so tudi slabi spomini, a slabe stvari se
—	odvisno je od tega,
skladateljem' — ne, to ni le pomoč, to je tudi za nas velika stvar. In ker sem Jugoslovanka čutim potrebo po izvajanju naših skladateljev. To je veliko delo, čeprav ni vedno prav hvaležno, če na primer danes igram Dvorakov koncert, ki ga igram že od svojega desetega leta naprej, to glasbo dosti lažje sprejmetako občinstvo kot orkester
—	v vsakem primerujetozamebolj hvaležna glasba. Mislim pa, da jeza razvoj vsakega umetnika potrebno, da izvaja skladbe zelo različnih skladateljev in med njimi čim več sodobnih. Le tako se lahko spreminja, napreduje, spožnavain razume več glasbenih tokov.
Taka je Ksenija Jankovič — prisrčna, nasmejana, kljub laskavim kritikam, ki ji priznavajo mesto enega najboljših svetovnih mladih violončelistov, skoraj neopazna — iii vražje dobra, ko zazveni njen violončelo. Kljub temu, da bomo zlasti njen recital s pianistko Nado Kecman ob koncu letošnjega koncertne sezone nanizali na ogrlico najboljših koncertov kotenega najlepših biserov, pri nas Jankovičeva s svojim imenom še ne napolni povsem dvorane. Drugače pa je z Ivom Pogoreličem.
IVO POGORELIČ
Za njegove tri solistične koncerte v veliki dvorani Cankarjevega doma so razgrabil i vstopnice. frije večeri — trikrat različna publika; prvi večer — vsa akreditirana kritika, vse pomembno vabljeno občinstvo in večji del tistih, ki so menili,da morajo videti IvaPogore-liča in pokazati sebe, (ne glede na to, koliko jim je resdo glasbe), res, tudi nekaj najbolj zagrizenih iz prvih bo|nih vrst pred blagajno; drugi večer — največ glasbenikov in tisti gledalci, ki so z grenkobo ugotovili, da nj ihove zveze niso bile prvega, ampak šele.drugega reda; tretji večer — največ „na‘vadnih smrtnikov".
Mnoge od prisotnih je verjetno Ivo Pogorelič razočaral — nič ni namreč ostalo od njegovega teatra ličnega nastopa izpred dveh let, bilo ni nobenega škandala, naredil je izjemo in v treh dneh dal novinarjem nekaj daljših intervjujev za naše osrednje časopise in revije (sicer se pred vsako koncertno turnejo odpravi v kraje koncertov, da uredi vse v zvezi s publiciteto), saj za to med koncerti zmanjka časa in moči) — ostala je Je njegova izjemna klavirska igra v skladbah Bacha, Mozarta, Brahmsa in Cho-
ODMEVI
Pina, ki še zdaleč niso pianistično ..postavljaške". Pogorelič je pač znal izkoristiti pravi trenutek, v katerem so se njegovih neustaljenih interpretacijah in nekaterih spremnih dogodkih lomila kopja in se je prelilo mnogo novinarskega črnila; zdaj mu je pot na svetovno odre odprta in nanje lahko stopa s cisto muziko.
LEONARD
BERNSTEIN
Tretji mož (pravzaprav prvi), ki je
v	zadnjem času razburkal naše glasbene vode, pa jebilslavnTame-riški dirigent Leonard Bernstein, ki je prišel v goste s Simfoničnim orkestrom bavarskega radia. Po več tisoč rezervacijah, ki so za koncert prispele v Cankarjev dom iz vse Slovenije, so objavili, da vstopnic ne bo v prodaj i — da jih bodo dobili predvsem tisti, ki se poklicno ukvarjajo z glasbo. Jasno je, da je vsaka razdelitev 1400 vstopnic med več kot 5000 zainteresiranih, lahko oporečna. Vendarle ostaja dvom o doslednem izvajanju dogovorjenega razdeljevanja vstopnic, če po koncertu lahko beremo v časopisu pismoštudentovglasbe, ki do vstopnic niso prišli, na drugi strani pase spomnimo s koncerta zgroženega stikanja glasbenih glav ob neumestnem ploskanj u precejšnjega dela poslušalcev.
Bernstein se je izkazal za dosti bolj pristopnega človeka kot dan poprej v Zagrebu;, dal je sicer le kratko izjavo za radio, zato pa je po koncertu podpisal celo vrsto koncertnih listov inknjig. ..Lahkobi igrali za dva milijona poslušalcev in ne za dva tisoč"., je med drugim z obžalovanjem dejal, saj ni bilo radijskega ali televizijskega prenosa koncerta. Ta izredni televizijski glasbeni animator žal ni vedel kakšen je bil interes menažerjev in koliko smo se na drugi strani potrudili mi. Kakorkoli že, to je bil koncert za izbrance in obenem izjemno glasbeno dejanje izvrstnega orkestra in do zadnjega kotička z glasbo prežetega dirigenta — ki se ie verjetno vse življenje zavedal Balzacove misli, da je slava strup, ki ga je treba jemati v majhnih količinah inji zatoni pustil, da bi v njej Zastrupila Srečne ure ob glasbi.
MOJCAŠUSTER
STRAN 7
KAM HODI NEBO SPAT
„Mami, kam gre nebo spat? Kaj pa ima kamen na sredi?" — se je spraševala deklica Stina na celjski premieri (medtem tudi že v ljubljanskem Cankarjevem domu) ob jubileju (10-letnici) celjskega plesnega gledališča in koreografa Damirja Zlatarja Freya, ki je nekaj ustvarjalnih let posvetil prav celjskim plesnim navdušencem.
Zazveneli so balkanski ritmi z udarci na boben in telesa plesalcev so obvladovala takoimenovani „ balkanski” trening, v drugem delu večera pa se je oglasila Vivaldijeva sončna, radoživa glasba, ki ji je sledila še Belokranjska legenda, v zemljo segajoče in teptajoče kolo
—	ples smrti in življenja.
Sugestivna glasba in vokal —• Jani Kovačič.
Osrednji plesno-dramski dogodek Kam gre nebo spat je v večeru gledalce napolnil s spletom sanj, strahu, glasbe Carla Orffa in Antonia Vivaldija, pa ne kot izključno plesno spodbudo, marveč kot protiutež brezizhodnosti, norosti, verovanju in brezupu. Prav v brezupu človek stori marsikaj nepremišljenega, celo uniči človeško življenje.
Naj verjamem, da je Kam gre nebo spat nekdo nekoč odsan ja Ido pretresljivih potankosti? Začutili smo s plesalci-strah dotik a, iskan je gibanja, pričakovanje. Cisti plesni dogodki so bili lepi, enostavni, bili so tragični, prisrčni ingroteskni. Se pustimo presenetiti v'doživljanju strahu in pomiritve, z upanjem v obvladovanje — česa že? -Sveta?
Sebe? Norosti? Mnogi dogodki utonejo v pozabo,gotovo pa biseo plesno-glasbenem praznovanju celjskega plesnega gledališča moralo reči kaj več. In se tudi je reklo. Začudujoče pozitivno.
Ustvarjalni vzgibi so plesalce v Celju združili že pred desetletjem, za jubilej so medse spet povabili jeznega koreografskega mladeniča. Marljivo sodelovanje mladih ustvarjalcev je po večmesečnem delu oblikovalo novo plesno-dramsko celoto, polno življenjske tekočine in razmišljanja vredne večplastnosti. Ob impresivni solistki plesalki Gordani Stefanovičnaj omenimo ansambel celjskega Plesnega gledališča, pa kostumografa Miroslava Sokolovskege in dramaturga Igorja Likarja. Za sceno je poskrbel Franc Purg, za , luč Bogo Les.
URŠKA ČOP
fotografija BOJAN VIVOD
MARIBORSKA OPERNA PREMIERA - URH, GROF CELJSKI
11. novembra je bila operna premiera v napolnjeni dvorani Slovenskega narodnega gledališča v Mariboru. Letošnja operno-balet-na sezona se je začela s ponovitvami uspešnic prejšnjih sezon, z opero Urh,- grof celjski Viktorja Parme pa je mariborski operni
repertoar bogatejši za delo iz domače operne klasike. Premiera je izzvenela skrbno oblikovano, tako pevsko kot gibno, saj se tri dejanja pletejo med večinoma ansambelskimi prizori tudi s sodelovanjem članov mariborskega baleta. Dirigiral je Boris Švara, režiral Franjo Potočnik, preprosto sceno ter kostume je oblikovala Vlasta Hegedušič, odrski gib jedelo Ika Otrina. Po svojih najboljših močeh so glasbo, ki ima v Parmovi operi Urh, grof celjski libretu podrejeno vlogo, poustvarili člani opernega orkestra. Pohvaliti kaže operni zbor in vse tiste, ki jih na odru vidimo, a so prispevali k uspehu predstave.
Viktor Parma je s svojo opero posegel v 15. stoletje na Slovenskem, ko se je pletla zgodovina celjskih grofov. Kot predloga mu je služilo besedilo Antona Funtka. Najpomembnejšeje morda to, daje prav Parmova opera dokazano prva prava slovenska opera, saj je bila uprizorjena že 1895. leta v Ljubljani, medtem koje Anton Foerster Gorenjskega slavčka v pravo opero prelil šele leto kasneje.
Letošnja mariborska postavitev opere Urh, grof celjski je četrta na obdravskem odru in rekli bi, da si je delo pridobilo nekakšen domicil. Dramaturško bi operi lahko očitali ohlapnost (pričakovali bi nekaj več dramatike) pa tudi premalo izrazitemu dogajanju, ko se rešuje čast slovenskih deklet, odgovarja mestoma preveč lahkotna glasba. Solisti so svoje vloge odpeli korektno, tenorist Janez Lotri<$ kot Ivan doživeto in primernozaljublje-no, Veronika Mihelič v vlogi Marjetice kar pravšnje za nevesto, ob kateri se osmeši celjski grof, ki jo hoče ugrabiti. Seveda nakana zahteva plačilo in tako grof po preobratu celo poplemeniti svoje podložnike. Emil Baronik v vlogi grofa bi moral izžarevati več avtoritete, pa vendar mu je Parma namenil skromno pojavo veljaka, ki se ulovi v past. Posebej moramo pohvaliti Dragico Kovačič v vlogi Jerice, saj se je pevkso in odrsko imenitno uveljavila. Parmova opera Urh, grof celjskivmariborskem gledališču je vredna ogleda predvsem kot dokument operne ustvarjalnosti v prejšnjem stoletju.
URŠKA ČOP
Stlna Gorilč in Gordana Stefanovič v predstavi Kam grenebo spat?
STRAN 8
v tej predstavi ni uspelo povsem uskladiti igre orkestra in solistov. Ta ..neprijetnost" je objektivne narave: dirigent v veliki dvorani MCV namreč stoji tako, da lahko istočasno dirigira orkestru in pevcem na odru le. če je izjemno visoke postave. To pa je praktično tudi edina napaka te dvorane.
Uspeh Čarobne piščali je vsekakor tudi zasluga režiserja Koste Spaica. ene največjih osebnosti gledališkega ustvarjanja v Hrvat-ski. Njegova iskanja pogumnih in sodobnih režiserskih prijemov prihajajo tudi v Čarobni piščali v ospredje.
K čarobnosti celotne predstave pa so prispevali tudi kostumi Marije Žarek iz Splita. Bili so domiselno in razkošno izdelani. Za koreografijo^ poskrbela Jovanka Bjegojevič iz Beograda, libreto sta prevedla Stanislav Binički. in Svetozar Drakulič. Razveseljiva je ugotovitev, da v Čarobni piščali novosadske opere nastopajo mladi pevci V celotnem ansamblu sta izstopala baritonist Branislav Vu-kacovič (študent Akademije umetnosti v Novem Sadu) v vlogi Pa-pagena ter sopranistka Gordana Kojadinovič v vlogi Papagene, ki sta s svojimi pevskimi in igralskimi nastopi vnašala prisrčno šaljivost, ljubkost, zabavnost. Od mlajših so nastopali še Slavoljub Kočič iz Beograda v vlogi Tamina. Prizren-ka Petkovič-Lazin v vlogi Pamine ter Olga Vulič iz Osjeka v vlogi Kraljice noči.
Pohvaliti pa moramo tudi šest deklet — osnovnošolk v vlogah dečkov, ki so s svojimi preciznimi glasovi presenetile vsakega poslušalca.
Čarobna piščal — dve uri pravljičnega sveta v Novem Sadu, mestu, ki trenutno ponuja svojim občanom vse dobrine razen elektrike in vode!
TATJANA GREGORIČ
ODMEVI
svet fantazije, svet lepote, ljubezni, šaljivosti, pravičnosti.
Novosadski operi je s premiero Čarobne piščali uspelo ponuditi pravo pravljičnost in fantastičnost veličastne mozartovske preprostosti, ki pa je bila vendar modernistično obarvana. Z nenavadno scensko postavitvijo Zvonka Sulerja in odlično režijo Koste Spaiča (oba iz Zagreba) so na velikanskem odru MCV ustvarili pravi labirint zvoka, igre, plesa in blišča. Z dobro postavljenim ansamblom številnih gostov in ob vsesplošnih ugodnostih' velike dvorane MCV-ja je premiera Čarobne piščali izzvenela prepričljivo in nepozabno.
Predvsem je izstopala scena Zvonka Šulerja, ki je izrabila vse tehnične zmožnosti dvorane. Ogromen oder (večji kot v milanski Sca-li) ponuja vse potrebno za prikaz globine in oddaljenosti dogajanj. Spuščanje in dviganje posameznih scenskih elementov je domiselno povezovalo dogodke.
Dirigent je bil Mladen Jagušt. eden vodilnih jugoslovanskih dirigentov, ki trenutno dirigira zboru in orkestru RTB. Kljub temu pa mu
di, ki živijo v tej civil izaciji, ki je vendar tako vseobsežna, da se v njej lahko pooolnoma izgubiš, če ne najdeš ustreznih poti za prfeživetje.
Organizatorji v Muzičkem centru Vojvodine (MCV) so svojo pot preživetja današnjega časa, v katerem se kulturi vse slabše piše (finančno), uspeli uspešno dograditi. V program za sezono 1983/84 so vključili najrazličnejše kulturne ponudbe, za katere obstaja stalno in množično zanimanje. V opernem in baletnem repertoarju MCV zasledimo Verdijeve najbolj „pete" opere, Puccinijevo Turandot, opere Rossinija, Gotovca in Donizzeti-ja. Ob tem nekoliko izpetem programu pa se pojavljajo še tri premiere (Mozartova čarobna piščal, balet Lea Delibesa Coppelia in Verdijev Ples v maskah), od katerih je za nas najzanimivejša Čarobna piščal. Če v sedanjem jugoslovanskem postoru že ni mogoče slišati sodobnejše opere, potem prisluhnimo vsaj takšnim nevsak-dan|im ponudbam, kot je Mozartova Čarobna piščal. Res je sicer po vsebini zelo oddaljena našemu času, a preseli človeka za dve uri v
Dj
NOVOSADSKE
OPERE
Veličast ali Mozartovske preprostosti
Godi se kadarkoli v neki pravljični vzhodni deželi."
Ta piavljična dežela je tokrat mesto Novi Sad dva dni pred vsejugoslovanskim praznikom republike. Popisani zidovi novosadskih stavb, ogromni propagandni reklamni napisi na fasadah stolpnic, živobarvne napovedi na trgovskih hišah... Donava in Tvrdava, mostovi. ki obdajajo mesto, katedrale in obiski Iva Pogoreliča, Uriah Heep... Dani srpske narodne muzike, Aida, Čarobna frula in prelepi novi beli marmornati M jzički centar Vojvodine Novi Sad. . Pariz v malem ali bolgarske Atene!
In ob vseh teh kulturnih napovedih še na kilograme banan, razpetih v izložbah novosadskih zelenjavnih trgovin (privatnih!). Človek bi pomislil, da je prispel v Indijo Koromandijo in temu celo verjel, če se ne bi že po treh urah moral soočiti z realnostjo: vsakih nekaj ur tudi tu ..zmanjka' elektrike in vode (čez dan izmenično, ponoči pa eno m drugo) in tako deli prelepega Novega Sada ostanejo v temi — in to je tudi edino, kar te spomni na težke, stabilizacijske čase, v katerih danes živimo.
V ta ..kaos' kulturnih, ekonomskih in materialnih dobrin je prodrla tudi Mozartova glasbena preprostost premiera Čarobne piičali kot uvertura v novosadsko decembrsko glasbeno ponudbo. Najbolj zanimivo pa je naslednje: veliko je mladih, ki spremljajo vse te različne kulturne ponudbe in si tako ustvarjajo kriterije do posameznih umetnostnih zvrsti. Ne ostajajo uniformirani, tradicijo poskušajo navezovati na današnji čas in v njem nastajajoče nove kulture. To naj bi postalo osnovno načelo lju-
ODMEVI
ENAJSTIČ REVOLUCIJA IN GLASBA
Od komornega muziciranja v Slovenj Gradcu (11. 11. 83) v zborovsko prepevanje v Novem mestu (12. 11. 83), od pihalne godbe na Jesenicah (18. 11. 83) v ponovno zbo'rovsko prepevanje Ajdovcev v Ajdovščini (19. 11. 83), pa spet iz vzhodne Slovenije na večeru pesmi in plesa v Ljutomeru (21. 11. 83) in predstavi Taborišče Ravensbruck v Mariboru (22. 11. 83) ter prek ljubljanskega prepevanja Iz težkih dni (23. 11. 83) v Titovo Velenje in Krško, vse do večera simfonične glasbe v osrednjem hramu slovenske kulture in večera pihalnih orkestrov v Zagorju do končne postaje v Novi Gorici z veličastnim zaključnim koncertom simfoničnega orkestra Slovenske filharmonije... je odmevala glasba slovenskih skladateljev, ki že z dejstvom, da pripadajo slovenski deželi in občasno upo(abljajo slovenski melos (?) in besedila, sodijo v tokove revolucionarnosti ali pa so vsaj povezani s tem pojmom.
..Festivalu še vedno poskušamo najti pojasnilo za njegov večsmi-selni pomen. Težimo k naprednosti, ki je bila osnovana na kontinuiteti tradicije, odklanjamo neumetniške kompromise, odganjamo formalizem, vztrajamo pri umetniški nepomirljivosti.' Naslanjamo se na istočasnost preteklih vrednosti in iskanje novega. Ne ta ne oni rriotto noče biti estetska ali ideološka orientacija. Udeleženca festivalskih prireditev lahko spremlja sleherna pomisel..." je v uvodu knjižice Revolucija in glasba zapisal Marijan Gabrijelčič. Ce je torej ta ..pomisel" dovoljena, se gotovo začenja v besedni povezavi dveh pojmov, kot sta revolucija in glasba. Vprašati se moramo, ali gre za revolucijo* v glasbi ali
-STRAN a
zgolj ža revolucijo in glasbo kot dve samostojni postavki, sprašujemo pa se lahko tudi o obstoju revolucionarne glasbe ali celoglasbe-ne revolucionarnosti! Je potemtakem v tej množici vprašanj „več-smiselni pomen” tega festivala?
Obžaključnem stavku uvodnega besedila ..Festival Revolucija in glasba išče še naprej" pa se spet sprašujemo: s čim le kažemo težnjo po novih iskanjih? Zglasbe-nimi deli, ki smo jim prisluhnili na festivalu, najbrž še ne — v teh ni čutiti nikakršnih novatorskih stremljenj, še manj pa revolucionarnost. In da je absurd še večji: festival RiG se konča z Beethovnovo Eroico! Kot da bi bil Beethoven tista pika na i, ki dokončno oznani, da je vsa glasba na festivalu še vedno v domeni njegove revolucionarnosti. Kdaj bomo vendarje prerasli tiste tradicionalne tokove, ki enačijo ..revolucionarnost" .glasbe z Beethovnovo osebnostjo, in revolucijo vztrajno združujejo žgolj z „resno" glasbeno ustvarjalnostjo?
In kje so na tej prireditvi ostali mlajši skladatelji? Zakaj v paleti komponistov ni bilo niti enega mlajšega od štirideset let? Mar to pomeni, da mladi rod ne zna ali noče pisati glasbe, prepojene z revolucionarnim duhom? Ali pa to pomeni celo, da revolucija v tem festivalskem konceptu upošteva le NOB-ejevsko izkušenost skladateljev?
TATJANA GREGORIČ
ČEŠKO LETO GLASBE
Večina evropskih držav se pripravlja na ..evropsko leto glasbe 1985”, Čehi pa so proglasili naslednje leto kot leto ..češke glasbe". Zunanji povod je proslava jubilejev več čeških vodilnih glasbenih osebnosti: to je stota obletnica smrti B. Smetane, utemeljitelja češke glasbe, nadalje 300. obletnica rojstva B. M. Černohorskega, zastopnika češke baročne glasbe. Poleg tega se bodo zvrstile okrogle obletnice rojstva ali smrti A. Dvoraka; J. B. Foersterja, J. Suk‘a, L. Janačka, B. Martinuja in drugih.
Glavni pomen „leta" pa niso zunanje proslave in okrogle obletnice. Leto češke glasbe naj bi postalo slavje češke glasbene kulture, ki naj bi svoje vrednote razširila med široke mpožice poslušalcev in utrdila njihovo mesto v današnji družbi. Leto češke glasbe naj bi
bilo tudi pomembno za nadaljnji razvoj kulturnega življan ja v ČSSR. Leto glasbe se navezuje na „leto češkega gledališča", ki je doseglo svoj vrh v ponovni otvoritvi nacionalnega gledališča, ki so ga po 100 letih popolnoma obnovili in slavnostno odprli novembra letos.
Programi za „leto glasbe" so že pripravljeni in zajemajo tako operna gledališča, radio in televizijo, glasbene založbe in simfonične orkestre. *	.
Že tako bogato glasbeno življenje v ČSSR dobiva s temi akcijami spet nove spodbude in novo širino.
PRIMOŽ KURET
VIDEO ZGODBA GOSPODA PINK FLOYDA
Filmski umotvor, The Wall imenovani, je končno dosegel tudi naše organe vida in ne samo sluha. Vendar je treba priznati, da ne zasluži takšnega pompa, kot ga je bil deležen.
The Wall ali Zid po naše, naj bi bil glasben film, saj je grajen na glasbi, (samo pet stavkov je izrečenih „prozno” in ne kot besedilo pesmi), a ta pa ni prav nič pretresljiva, še standardno ,,floydovska" ni, nič, česar nismo slišali že kje drugje.
Na platnu lahko spremljamo življenje gospoda Pinka Floyda od mladih nog, ko je, rasel brez očetove roke, prek njegovega ponesrečenega zakona, praznega življenja po turnejah (očitno je glasbenik), obdobja apatije, do ,,preobrazbe" v pripadnika totalitarnega vojaškega sistema, (ki, jasno, zelo spominja na določene
pojave iz naše polpretekle zgodovine) ter končno njegovega zloma
—	do čisto človeškega strahu, do čustev, ki jih v sebi ne more zatreti, tako kot to od njega zahteva sistem, kateremu pripada.
Skozi to zgodbo nam odpirajo vprašanja o smiselnosti vojne, izobraževalnega sistema, odnosa mati—sin, ..materialnih dobrin, ki življenju ne morejo dati pomena", absurdnosti kakršnekoli višje ideje, ki misli namesto tebe..., uspe jim natresti toliko stvari, da je najprimernejši izraz za tisto, kar čutiš, ko se film konča — zmedenost.
Ničesar se ne lotijo zares, vse se kot ilustracija glasbe samo pojavi. T oda glasba sama ni dovolj močan vezni material, pa karkoli so že hoteli povedati Zato je treba vizualni plati filma toliko bolj priznati, da je dobro narejena. Kombiniranje risanega filma s filmsko sliko in videom je izkoriščeno do skrajnih možnosti. Kratke sekvence, dinamični in šokantni kadri so tisto, kar odneseš iz kina. Montaža je več kot mojstrska in si je pravzaprav zaradi nje film vredno ogledati.
PETRA MLAKAR
SODOBNIKI O SKLADATELJU
Marij KOGOJ (1895—1956) je bil rojen v Trstu, glasbo je nekaj časa študiral na dunajski visokj šoli za glasbo pri Schrekerju, vendar študija ni dokončal. V Ljubljano se je vrnifsredi prve vojne, kjer je pisal kritike, korepetiral v ljubljanski operi ter seveda ustvarjal. Osrednje delo v Kogojevem opusu je opera črne maske na besedilo Leonida Andrejeva (1924—27), kiješedanes vrhunska operna stvaritev. Tudi njegova druga dela, kot so samospevi, zbori, klavirske skladbe, dokazujejo izjemno nadarjenost, žal pa mu je usoda (huda duševna bolezen) že več kot dvajset let pred smrtjo onemogočila, da bi se do kraja izpel.
Stanko Premrl ob Treh solospevih v Domu in svetu 1920
Kogoj je eden naših najmodernejših mlajših skladateljev. To, da piše v primeroma zelo težkem, pri nas do sedaj razen par izjem nenavadnem slogu, in da se izraža na precej izviren način bodisi po harmonični bodisi po ritmični plati, utegne za nekaj časa pač kolikortoliko zadrževati umevanje, razširjanje in izvajanje njegovih skladb, vendar radi tega ozira njegove skladbe niso nič manj vredne, nič manj umetniške. Gotovo je, da tudi Kogoj poje od srca in še prav posebno. Res pa je tudi, da se na prvi pogled njegovih partitur zdi njegova glasba iskana. In deloma, v gotovem smislu je tudi res iskana, namreč v toliko, v kolikor moderni skladatelj išče in se potrudi, da najde in da vsakemu, tudi najrahlejšemu nihljaju raznih čustvovanj kar moč'primernega, do pičice natančnega izraza. Posebno v tem pogledu so Kogojeve skladbe vobče in tako tudi ti trije samospevi izredno intimne-
STRANIO__________________
ga značaja, so res nekak ..misterij notranjosti”, da rabim besede, kot jih je Kogoj sam napisal nedavno v neki glasbeni oceni in z njimi povedal, kako si on glasbo misli. (...)
Sedaj bo treba utirati pot še drznejšim mojstrom in tudi njih umetnost podajati širšim slogom, da je bodo tudi ti deležni in jo bodoče ne takoj popolnoma — pa vsaj polagoma nekoliko deležni.
Franc Kimovec o Kogojevem koncertu 6. XI. 1920,
DiS, 1920/315
...Ko mi je oko obstalo na prvih taktih ..Istrskega motiva”... sem si dejal: ..Človek, ki je to napisal, mora biti glasbenik."...Pa je navzlic temu koncert učinkoval skoro kot razodetje. Zakaj toliko globokosti, toliko srčne toplote, kot so jo pokazale ta večer, morda nihče ni mislil, da vsebujejo Kogojeve skladbe... Sploh teži Kogoj v prvi vrsti za čim globljim izrazom notranjega občutja. Kako to doseže, z gosto nasičenimi disonancami ali izrazitimi ritmi: z nekaj nizkimi basovskimi postopi, ki jih na izbran način pripravi, ali pa nagrmadi polnih, silnih akordov: s sočnimi, v globoki barve-nosti se prelivajočimi, božajočimi harmonijami ali z
dvema, tremi toni, ki v trpkem, naravnost skelečem odporu drug ob drugega udarjajo: po tem ne vprašuje, za to nima nobenih določenih likov, ampak trenutek živega čustva da umetninam obliko, ki najbolj odgovarja notranjemu doživetju.—
Stanko Vurnik, O Kogojevih Črnih maskah, v članku Nova
slovenska opera, DiS, 1929/207
... Kogoj, po svojem umetnostnem naziranju nagnjen k simbolizmu in ekspresionizmu, je tem rajši segel po_ tej snovi, ker je večkrat v*njej glasba zahtevana. Mogel je tudi dati v takem delu duška svoji težnji po fantastičnem, grotesknem, čudnem in skrivnostnem, ki je lastna ekspresionistom okrog vojne in po vojni. Kogoj uporablja 12-poltonski sistem, ki poteka direktno iz struje, ki jo je zaplodil Wagnerjev Tristan: Mahler, Schreker, Schoen-berg. Tonalne funkcije pri njem še niso zabrisane, nego zgolj silno razširjene in komplicirane, harmonika očituje do skrajnosti stopnjevane zvočnočutne in energetične momente, ki zahtevajo množico navideznih disonantnih tvorb, brez-
brižne možnosti modulacije in barvnih prelivov. Kogoj misli potencirano akordi-čno, toda pri tem rabi pogosto polifonirajoče forme, da gre za neke vrste kontrapunktično prežeto glasbo, ki pa le s poudarkom cilja vedno v zvočni akordični efekt. ...
V bistvu je torej Kogojeva skladba še vedno VVagnerjev operni tip, v kolikor ni razlik v harmoniji, ekstatiki izraza linije in močnejši kontra-punktični prežetosti homo-fonije, dalje razbitju poprej vezane forme v nevezano, kar vse pa bi dejal, je le zadnja konsekvenca, ki jo je na višku romantike izvajal iz VVagnerja tako zvani ekspresionizem. Kogoj je strahotne scene iz „Mask” opremil z glasbo, ki pozna ogromno skalo čustvene sugestije, od erotične lirike, do ekstatičnega patosa, iz skrivnostnosti in fantastične grotesknosti, v katere svrho rabi do skrajnosti potenciran romantični aparat. Če pogledamo njegovo pevsko melodijo, vidimo nekajkrat navaden govor, drugič ritmično vezan govor, tretjič zgolj približno nakazan dvig in pad deklamacije, četrtič pa patetično razgiban za-maVi melodije, ki kljub de-klamatornemu ritmu na ekspresiven način ..pretirava v svrho jačjega duševnega izraza" in posega močno v idealistični stil. Pri tem gre za nenavaden napon melodije silnega tonskega obsega, pri čemer pride izrazna plat do stopnjevane veljave.
Ta opera pomeni delo pri nas doslej nezanena potence, dalje prvi dvig na evropski, dosti napreden nivo, ki ga mora kolikor toliko upoštevati tudi tujina...
Za Slovence pomenijo „Črne maske” energičen skok naprej, skok na evropski višji nivo in moramo biti zanje Kogoju hvaležni.
Zbral PRIM02 KURET
Marij Kogoj	Stanko	Premrl
SPOMINI NA JOŽETA GOSTIČA
Glasba je vrsta harmoničnega jezika.
Gioacchino Rossini
Glasba so električna tla, na katerih duh živi. misli in ustvarja.
Ludvvig van Beethoven
Glasba je brezpomemben hrup, dokler ne doseže sprejemljivega ušesa.
Paul Hindemith
Glasba je edina umetnost, ki vzbuja domotožje za prihodnostjo.
Ned Rorem
Glasba je nerazločna pripoved srca, ki se je ne da izraziti z besedami, ker je neskončna.
Richard Wagner
STRAN 11
Glasba je povsod, če bi jo le ljudje znali slišati.
George Gordon — Lord Byron
Glasba je svobodna umetnost, brez spon, kot so brez spon veter in nebo in morje. Nikoli je ne smemo zapreti in dopustiti, da postane akademska!
Claude Debussy
Glasba je edino področje, v katerem človek spozna sedanjost.
Igor Stravinski
Glasba je disciplina, gospodarica reda in lepih navad, glasba plemeniti ljudi.	Martin	Luther
Glasba združuje ljudske množice.
Lenin
A IZJAVE O GLASBI kV
1900 -1966
Jože Gostič je bil ..junaški” tenor, kar je v opernem jeziku naziv za posebno zvrst pevcev, sposobnih peti ustrezne vloge. Pri prvem srečanju z njim, menda v sezoni 1925/26, ko sem bil še srednješolec, tega nisem mogel slutiti. Tudi odrasti izvedenci ne! Poslušal sem Gostiča na produkciji konservatorija v Filharmoniji, ko je pel arijo Fausta iz istoimenske opere. Njegov tenor je zvenel mehko in lirično; glas je bil droben in nekam nemožat — Kmalu za tem je z lepim uspehom pel vlogo Janka v Smetanovi Prodani nevesti, v kate-fi se je s svojo prirojeno muzi,-kalnostjo in sproščenim gibanjem ha odru (bil je dotlej angažiran kot zborist) izvrstno znašel — Začudili smo se pa, ko nas je po kratkem času presenetil s širokimi, prodornimi toni in povsem spremenjenim registrom glasu. Ko sem ga vprašal med štirimi očmi, kako je prišlo do te spremembe, mi je na kratkok Pojasnil, da so se ga pri vojakih nekoliko nalezli in na ves glas peli, Pri čemer je v svoje lastno začudenje doživel takšen glasovni preobrat.
Ne verjamem, da bi mi bil na-tvezil neresnico, čeprav je znal družbo zabavati s krepkim, samoraslim humorjem in domislicami Včasih smo se mu nasmejali do Solz Okoli leta 1930 so v Mariboru Izvajali Dvorakovo kantato Mrtvaški ženin, glavne vloge pa so peii J. Gostič, lani umrla slovenska sopranistka Anita Meze in basist Pater Kolb Ko smo se razigrane volje vračali na železniško postajo, ie Gostič posadil svoj kovček na 9lavo brez svitka in plesal z njim po
Gostič tako kot mnogi jugoslovanski pevci kljub velikim uspehom v glavnih opernih vlogah še zatekal po nasvete k dunajski pevski pedagoginji Rado — Danieli Tako Življenje opernega pevca je bilo krivo, da smo se čedalje redkeje srečevali. Vendar je še kdaj prišel v goste in pripovedoval o resnih in komičnih doživljajih na spolzkih opernih deskah. Tako se je zgodilo, da so stali na zagrebškem odru kar trije slovenski solisti pri predstavi opere Lakme, Jože Gostič. Marjan Rus in sopranistka 2up-evčeva. Na lepem se Rusu pretrga veriga, ki jo je nosil okoli vratu kot veliki duhoven, jagode pa so padale po tleh „kot kozji bobki. Rus je na glas zaklel po južnjaško, nakar ga je ravnatelj pozval v pisarno in mu naložil denarno kazen •Rus pa mu je gladko odvrnil, da na hrvaškem odru vendar ne more kleti po slovensko... Menda so mu kazen spregledali Ob isti priliki je Gostič trdil, da ga njegova mati še nikdar ni slišala peti v operi Na naše začudeno vprašanje, zakaj ne. je de|al: .. tma kravo doma in ne more je pustiti same. V ložo |e pa tudi ne more vzeti s seboj" Na take prigodne šale smo kajpak pozabili, ko smo ga slišali kot Radamesa v Verdijevi Aidi. kot Othella v istoimenski operi ali kot Lohengnna v VVagnerjevi mojstrovim Zal gaje prezgodai načel rak in z zadnjimi življenjskimi močmi se je oprijel šofiranja. da bi si popestril poslednje mesece Menim, da so priložnostni nekrologi premajhna oddolžitev za take strebre naše glasbene kulture. kakršen je bil Jože Gostič. Bil je vedno neposreden in tovariški kljub veliki karieri.
PAVEL ŠIVIC
tavi določen za Rudolfa, je razpredli pohištvo tako. kot se ga je spominjal iz nekdanjih predstav Trdil je. da m že več kot leto dni pel
v Boheme Vendar je dajal Mezeto-
vi vse napotke, kako se mora sukati po odru. Sedel sem za klavir in odpela in odigrala sta vse solistične nastope in duete ne da bi se bilo komu zataknilo
Gostiča je pot vodila iz Ljubljane v Zagreb odtod pa nagostovaniav Graz. na Dunaj m še drugam v tujino. Njegovih nastopov v dunajski državni operi se pohvalno spomi-n|a tenorist Anton Dermota v svoji knjigi Mein Sangerleben (Moja pevska pot) Ugotavlja, da se je
prazni cesti, ne da bi mu bil zdrknil z glave Pri tem nas je opozoril, da je kot fant moral dnevno s Homca (pri Kamniku), kjer fe očle imel majhno kmetijo, pod hrib po vodo, od koder je prenašal polna vadra na vrh. Zato ga je tako ravno raščen kot stare Grkinje, ki so na ramah prenašala amfore...
Gostič ni bil le zelo muzikalen; tudi izreden spomin je imel. Ko je ravnatelj ljubljanske opere Mirko Polic najel Anito Mezetovo za vlogo Mimi v Puccinijevi Boheme, ji je ponudil le eno orientacijsko skušnjo Pa smo se sešli- pri meni doma m Gostič, ki je bil pri preds-
OPATIJSKI SEJEM
JUGOSLOVANSKE
GLASBE
Dejstvo, da je bila letošnja opatijska Tribuna jubilejna, se ni prav nič odražalo v glasbeni vsebini te prireditve (razen morda deloma v antologijskih koncertih), zato pa je prišlo toliko bolj do izraza na vseh tr%h sestankih t. i. Kluba tribune, v katerem se na festivalu navzoči glasbeni (po)ustvarjalci, kritiki, muzikologi in (verjetno bolj redki) „navadm" poslušalci soočajo s sodobno jugoslovansko glasbo nasploh. Poudarjeni so bili zlasti problemi v zvezi z izborom programa za ta vsakoletni prerez skozi najaktualnejšo jugoslovansko glasbeno ustvarjalnost ter težnje po manjših vsebinskih in izvedbenih spremembah. Tako so na primer omenjali možnost seznanjanja s tujimi sodobnimi glasbenimi dosežki, vključevanje video medija in razširitev programa na glasbeno-scenska dela ipd. Seveda vsaka taka kvalitativna razširitev programa še oteži izbor del, ki naj bi bila na festivalu predstavljena. Vprašanje selekcije je bilo v središču pozornosti tudi v razpravah o smislu predstavitve polpreteklih pomembnejših dosežkov naše glasbene ustvarjalnosti v obliki antologijskih koncertov. Razpravljala na Klubih tribune pa so spregovorili tudi o propagiranju sodobne jugoslovanske glasbe doma in v-tujini.
Nikakor pa ni zgolj naključje, da se je že prvi Klub začel z vprašanjem Kako naprej?, ki se je nato kot rdeča nit vleklo skozi razprave na vseh treh sestankih. To namreč ni bilo le nekakšno vljudnostno retorično vprašanje, ki si ga na: vadno zastavljajo ob jubilejih.
Letošnja Opatija je namreč znova jasno pokazala zastoj, da ne rečemo krizo, v sodobnem glasbenem snovanju (ki - širše gledano-niti ni samo naš, jugoslovanski)in splošen vtis, ki si ga ustvarimo ob poslušanju dosežkov naše sodob-, ne glasbene ustvarjalnosti, res lahko izrazimo z vprašanjem Kako naprej?
Očitno pa si tega vprašanja ne postavljajo prav vsi,' ravno nasprotno — sodeč po rezultatih ustvarjalnega truda nekaterih skladateljev bi lahko dobili občutek, da se sprašujejo bolj Kako nazaj?
Za glasbena dela, izvedena na' letošnji Trjbuni, je značilno zlasti to, da so vsa, brez izjeme, varno zasidrana v okvirih že slišanega in preizkušenega, radikalnejših iskanj novih sredstev in načinov glasbenega izraza ni bilo (tako smo najbolj ..avantgardna" dela lahko slišali ija antologijskih koncer-
STRAN t2
k
tih...). Tudi ob upoštevanju tega dejstva pa se posamezni dosežki bistveno razlikujejo in v grobem bi lahko vso mogočno glasbeno maso letošnje jubilejne Opatije (vključno z antologijskima koncertoma skupaj 21 koncertov z več kot 90 skladbami, od katerih jih je bilo 15 prvič izvedenih) razdelili na tri dele.
Na prvo mesto sodijo poskusi iskanja lastnega izraza ob upoštevanju sredstev, ki so jih prinesla desetletja sodobnejših zvočnih raziskovanj. Tako smo lahko slišali nekaj uspelih dosežkov na osnovi elementov serialne, minimalistične In repeticijske glasbe (recimo Milko Kelemen: Grand Jeu Classi-que, Katarina Miljkovič: Srebrni zvuk, Vuk Kulenovič: Raskovnik ali Stanko Horvat: Ostinati,) tudi elektronsko obarvane (Mladen Miličevič: Piano I) ter inventivno in zrelo skladbo za preparirani klavir (Bor Turel; Trois evenements pour piano)	'
Mnogo več je bilo del, ki so dokaj uspešno združevala rezultate polpreteklih zvočnih iskanj s tradicionalnimi izraznimi sredstvi. Nekaterim avtorjem je uspelo najti značilen ' Jn vsaj deloma izviren ter prepoznaven izraz ter obogatiti zakladnico jugoslovanske glasbene umetnosti z zrelimi in dognanimi deli. Prav te skladbe ,/late sredine” so bile zdravo jedro letošnje Tribune in večina sodi med njene glasbene vrhunce (recimo Lojze Lebič: Štiri Kocbekove pesmi za srednji glas in klavir ali Miroslav štatkič: Passio-nato); nekateri avtorji so si pri tem pomagali s prvinami ljudske glastte (Josip Magdič: Concerto rustico za violinu i orkestar ali Rafet Rudi: Flijimi) ali z elementi eksotike (Rajko Maksimovič; Za mirisom rascvetale trešnje), drugi zopet s poezijo (Marko Ruždjak: Diptih 83), tretji pa so se odločili zaprog-ramsko glasbo (Erno Kiraly: Flora VII).
Končno pa je na Tribuni žal prišla precej do izraza tudi glasba, ki, milo rečeno, prav nič ne prispeva k razvoju ..umetnosti muz". Tako smo lahko slišali brezdušno preigravanje znanih, celo banalnih glasbenih obrazcev (Boris Papan-dopulo: Preludij), pogosto v skrajno sterilni neoklasicistični (Vladimir Trajkovič: Sonata za klavir I violinu u Cis-duru (!)) ali celo debussyjevsko zasanjani proeble-ki (Vladimir Jovanovič: Monet); tudi brezploden umik v enostavnost folklorne idilike (Alojz Srebotnjak; Slovenski ljudski plesi za godala),
Pluralizem glasbenih iskanj ali prodajanje glasbe na sejmu pluralizma.
Opatija — nedoločenost, neprizadetost, lebdenje glasbenih vtisov, neotipljivostglasbein njene vsebine, cjlasba brez ciljev, brez ► hotenosti... sejem je bil prazen!
k.
beg v nekakšen temačen misticizem (Minta Aleksinački: Psalam) ali nasilno ..uglasbljanje" poezije (Predrag Repanič: Hommage a Anton Branko Simič) bi lahko prišteli v to skupino, ki je bila letos kar prevelika...
Delež slovenskih skladateljev letos žal ni bil tako opažen kot mnoga prejšnja leta, ko je bil recimo nastop Slovenske filharmonije velikokrat' glasbeni vrhunec festivala. Med svetlejše1 točke letošnjega slovenskega prispevka in obenem tudi celotnega opatijskega programa bi lahko prišteli vsega tri skladbe: na prvem mestu Le-bičeve štiri Kocbekove pesmi... in pa Turelove Trois evenements..., nato pa še kantato Alojza Ajdiča Taborišče RavensbrUck. Iz programa koncerta Slovenske filharmonije je omembe vredna le skladba Pavla Mihelčiča Slike, ki izginjajo, ki nedvomno sodi med skladateljeve boljše dosežke.
Ker je. kot pravijo, v mladini bodočnost, naj za konec pogledamo še, kaj so k letošnji Opatiji prispevali naši mlajši glasbeni ustvarjalci. Večina jih je ostala v brezizraznem povprečju, nekaj pa je bilo celo izrazito zgrešenih poskusov (recimo Jovanovičev Nonet) ‘
Le redki mladi skladatelji res zavzeto in uspešno iščejo lasten izraz, še manj pa je takih, ki bi si z malce poguma in samozavesti prizadevali bogatiti izrazne možnosti svoje glasbe. Med redke svetle utrinke sodita omenjena Turelova skladba in pa Srebrni zvuk mlade beograjske skladateljice Katarine Miljkovič. Med zanimivejše bi lahko prišteli tudi še skladbi Vladimira Tosiča Mono-hromija in pa Mladena Miličeviča Piano I. Na splošno pa lahko rečemo, da v Opatiji mlajši skladatelji zelo redko navdušijo z ustvarjalnimi iskanji, kar sicer tudi ustreza splošnemu stanju v naši glasbi (za to pa verjetno ni krivo zgolj pomanjkanje ..talentov" ali kak podoben, v oblačke metafizike ovit izgovor, marveč so vzroki bržkone mnogo bolj oprijemljivi...)
Naj zaključimo z malce grenko ugotovitvijo, da je v začetku postavljeno vprašanje letos ostalo brez odgovora, in z iskreno, čeprav mogoče malce preveč optimistično željo, da bi naslednje Tribune poskušale nanj uspešneje in zlasti pogumneje odgovoriti, predvsem z glasbo seveda.
MARKO KRAVOS
LJUBLJANA — LJUBLJANA IN ORATIJA NEKJE VMES. BEETHOVEN — BEETHOVEN IN RESNICA NEKJE VMES.
LAHKO BI TUDI REKEL JAZ — JAZ IN JUBILARNA TRIBINA MUZIČKOG STVARALAŠTVA JUGOSLAVIJE NEGDJE IZMEDU. NE TEGA NE BI REKEL. TO 81 ZAIHTEL.
Ob opatijskem glasbenem sejmu so aktivni in pasivni udeleženci—mladi komponisti spregovorili naslednje:
MINTA ALEKSINAČKI (Beograd, komponist, 36 let, na TMSJ s skladbo Psalam): „Opažam, da se pojavlja enostavnejša glasba, vračanje v srednjeveške tokove, predvsem pri zborovski glasbi. Pojav mračnosti in mističnosti se je ponovil kar pri petih skladbah v enem večeru. Mogoče je to odraz sedanje družbene krize — razgovor s smrtjo. Pri instrumentalni glasbi pa opažam nekatere novosti, kar prav gotovo ponuja možnosti za naprej. Glasba bi morala temeljiti na narodni in cerkveni tradiciji - to pa bi moral današnji komponist povedati na sodoben način."
PREDRAG REPANIČ (Beograd, komponist, 25 let, na TMSJ z Godalnim kvartetom in Hommage a Anton Branko Simič); ..Selekcijski princip je bil glede na kvaliteto letos zelo izenačen — ni bilo toliko slabosti v izboru kot prejšnja leta. Zame je bila to najkvalitetnejša tribuna v zadnjih šestih letih, pogrešam le izstopajoča, večja dela posebnih kvalitet. Letos je prav gotovo izstopalo naslednje: Srdan Hoffman s skladbo Otisci zvučanja ter interpretacija Beograjskega orkestra Dušan Skovran z odlično Eričevo skladbo OFF za kontrabas in 13godalcev. Od mlajših komponistov bi omenil Milovana Filipoviča in Katarino Miljkovič ter Vladimira Jovanoviča."
ZEOIRJA BALLATA (Priština, komponist, 40 let, na TMSJ s skladbama Trio za klarinet, flavto in klavir ter Bir i vendit timeror): ..Letošnja tribuna je uspešnejša od dosedanjih, ker so organizatorji poskrbeli za odličen izbor an-samblovc Zelo uspel je bil izbor godalnih kvartetov v Antologiji, iz katerega lahko ugotovimo, da imamo v Jugoslaviji zelo dobro napisane kvartete, ki bi lahko posegali tudi v repertoarje zunaj Jugoslavije. Uspeh letošnje tribune pa potrjuje tudi večje število poslušalcev, saj so bili vsi koncerti dobro obiskani. Ob tem bi poudaril, kako
pomembno je, da so prav v to polnoštevilno glasbeno sredino prodrli pevci iz Prištine, ki so z izvajanjem sodobnih del veliko prispevali k celotni kosovski kulturi V glasbeni sliki pa opažam, da so se nekateri skladatelji mlajše in srednje generacije oprijeli nove enostavnosti, ki pa ni pri vseh uspela in teh neuspehov posameznikov nikakor ne bi Smeli vključiti v program TMSJ. Kljub temu mislim, da je izbor skladb na TMSJ vsako leto dovolj dober in da je tudi del mladih skladateljev dovolj. Od mlajše generacije bi zlasti pohvalil Draga Bubala in Bora Turela, ki sta z uporabo zanimivih instrumentalnih glasbenih sredstev zapustila še posebno dober vtis."
Taka so bila mnenja treh skladateljev, ki so svoja dela predstavili na letošnji TMSJ. Kaj pa ob vsem tem menijo ljubljanski študentje kompozicije?
BAKI JASHARI (AG Ljubljana,
24	let): „Mislim, da glasba pri nas v zadnjih letih ne kaže vidnejših kvalitetnih premikov, kljub prizadevanju skladateljev in velikemu številu novo nastalih del. Razen pri nekaterih že uveljavljenih skladateljih sem dobil občutek, da pri večini ni prave ustvarjalne motivacije. Premalo pa je tudi želja po iskanju .novega' oziroma novih poti kompozicijskega izraza. Objema nas nekakšen občutek brezizhodnosti in prepričanja, da smo izrabili vse možnosti izraza. Sicer pa osebno globoko verjamem v napredni razvoj glasbe in tudi v bodočnost mlade generacije. In na koncu še -vsa pohvala prizadevnim izvajalcem!"
PAVEL MERLJAK (AG Ljubljana, 24 let): ”
ANDREJ MISSON (AG Ljubljana, 23 let): .!!?"
MITJA REICHENBERG (AG Ljubljana, 21 let): „Lahko bi uvedli Kompromis kot obvezen lik na teh Manifestacijah ali pa ,ne streljajte na pianista' ali pa postanimo bolj Kritični, iz Vežbaonice broj 433 pa zvok dobro uglašenega klavirja ,ob prepevanju' let it be, let it be, oh, let it be..."
Iž sejma glasbe je vse bolj posta: jal sejem mnenj, ocen, kritik...
In tako se pluralizem v kulturi razceplja v pluralizem okusov, mnenj, občutkov, kompozicijskih tehnik, glasbenih stremljenj in iskanj...
Pripravila: TATJANA GREGORIČ Fotografiral: LADO JAKŠA
STRAN 13
m fr n roti
STRAN 14
nakaterem so nastopile še tri ljubljanske hard-core skupine U. B. R., Stres D. A. in Odpadki civilizacije, pa se je po zaslugi krajevnih šišenskih veljakov spremenil v pravcato polomijado. Možje s krajevne skupnosti so v zadnjem trenutku /pogajanja so potekala že veliko prej ob pomoči šišenske mladine/ zaprli organizatorjem vrata dvorane, ti pa so koncertni oder prenesli v kletni prostor šišenskega diska. Tam pa je zvok nemogoč, zrak na meji zadušljivos-ti. prostor bolj primeren za jetniško celico kot pa za koncertno dvorano. Po drugi strani pa drži, da majhen prostor diska z dvema televizorjema in množico nagnetenih teles, ki vsake toliko časa malo ..ponorijo", v mnogočem spominja na punkovske začetke pri nas — disko študent, Stopoteko, — in na daleč simbolno opozarja, da se v petih letih ni „nč spremenil".
Dvojno optiko je potrebno uporabiti tudi pri ocenievanju novih hardcore skupin. U.B.R.. Odpadki civilizacije in Stres D.A. igrajo ortodoksni punk, besedila so temu primerna, a jih na koncertu ne moremo razumeti. Vse tri skupine so si zelo podobne, tako po ..imidžu" kot po nastopu in po tej plati bi zanje veljala že znana opazka: čas se jim je ustavil v letu '77. Bolj kot sama muzika in ..punkov-ski imidž” je pomembno to, da se pojavljajo na sceni. So nekakšna protiutež, bolje rečeno klic v sili, saj se naša domača rockovska muzika vse bolj potaplja v vode ..ipodernega popa", čeprav se od nastopa punka ni ,.nič premaknil" naprej in je na tej ravni punk ostal v zgodovino rock glasbe zapisan le kot eksces.
Punkovsko ..gibanje" pa še zdaleč ni ..ekscesni" posnemovalski dogodek. ampak v našem prostoru ..simptom", ki je skozi muziko razkril tisto, kar je v vsakdanjem življenju zakrito s celo vrsto parol in slepih besed.
LEON MAGDALENO
V ŽIVO
LJUBLJANA
Lahko bi začeli: v Ljubljani nič novega Pomanjkanje ustreznih koncertnih prostorov, kjer bi se stalno dogajali koncerti vseh vrst, je še vednp problem številka ena. Prostori v domu mladih — to je na Kersnikovi še dolgo ne bodo doživeli svojega krsta, če ga sploh bodo. Forum in Skuc začasnogos-tujeta v mladinskem domu Zgornja Šiška in dobivata pod noge vse več polen Cankarjev dom pa se zadov-.oljuje s prirejanjem tretjerazrednih jazzovskih večerov. Skratka, leto '84 je pred durmi negativna utopija pa vse bplj postaja resničnost.* 21. 11 je v SKUC promovirala svojo ..neodvisno" kaseto mariborska skupina Abildungen Variete ,Drugo srečanje z ljubljansko pu-bilko 'prvo |e bilo na Novem rocku/ je v veliki meri razjasnilo odprta vprašanja, ki so se pojavila ob prvem gostovanju te skupine v Ljubljani predvsem v negativni luči.
Abildungen Variete so se lotili kaj ambicioznega načrta, to je, dvigniti svoj nastop na raven ..performanca", odvzeti koncertu enodimenzialnost in ga opremeti s pomočjo diapozitivov in televizijskega ekrana z množico različnih pomejiov. ki bi skupaj ustvarili podobo/imidž koncertnega dogodka V zadnjem času se skuša vse več skupin predstaviti v tej obli-ki/Laibach, Borghesia, Abildungen Variete/, ki pa je lahko uspešna samo takrat, kadar je izvirna, šokantna, dinamična in nepredvi-Ijiva. Performance Abildungen Varieteja pa po eni strani deiuje kot skupek na hitro zmetane ..medijske" ropotije, po drugi strani pa po obliki in učinku ne pa po konceptu — spominja na Laibach. Zanimiva je bila misel, da promoviranje kasete v času, ko Laibach nastopa na Poljskem, ni naključje.
Skuc in Forum sta v soboto, 26. 11. pripravila gostovanje italijanske skupine Ral Punk. Koncert, na
L$TRAN 15
v živo
veano popularen, pa vendar s takšnimi nastopi postaja očitno (glede na reakcije na koncertu) vse manj zanimiv.
Teden -dni pozneje, 25. novembra so nastopili Parlament iz Zagreba. Gotovo eden najstabših koncertov v klubu v zadnjem času. Primerjave z The Police so že kar prebanalne, saj člani skupine tudi sami priznavajo močan vpliv te skupine, ob tenj se čutijo še ostanki jazzrockovskih izhodišč (bobnar in basist ter pevec sta prej imela jazzrock zasedbo Obečanje prolj-eča), v zadnjem času pa tudi nekaj funky'načinov. Nezanimiv, prazen pop z besedili, polnimi fraz in brez kakršnegakoli sporočila, le poskusi nekakšnega izvedbenega per-fekcionizma. Maloštevilni obiskovalci v klubu so tako zapuščaii dvorano in se nagnetli v prostoru s šankom.
Najzanimivejše pa je bilo dogajanje na Dan republike, 29. novembra. Ljubljanskopuljska skupina Borghesia'je predstavila nekonvencionalen multimedialen perfor-mance. Iz prvotnega dua (Dar-io in Aldo), ki je formalno spominjal na načine D. A. F.-ov (militanten) izgled, besedila), se je skupina razširila v nekakšno ..instanco” F V. saj v predstavo vključuje vse 'aspekte Forumovega delovanja-video, glasbo, tudi disco, (izbor skladb v dis-cu pred in po nastopu je bil sestavljen z očitnim namenom podkrepiti nastop skupine.) Nastop so izvedli s pomočjo šestih televizorjev, platna in treh diaprojektorjev ter mikrofona in trakov, s katerih je zvenela glasba Borghe-sie. Tematika predstave je bila nasilje sistema nad posameznikom, totalitarizem kot skrajna oblika te-
ga, mračne, obrobne sfere življenja posameznikov, odrinjenih iz družbe, ki se ima za zdravo (travestiti, perverzneži...), mestne frustracije in sovraštvo, ob tem pa navezava na poc^kulturne oblike manifestnega in simboličnega sporočanja — stil kot protest, itd. Vse to funkcionira tudi kot izziv sterilni, impotentni ustoličeni kulturi, ki se boji soočenja z nekonformisti-čmm, radikalno postavljenim ustvarjanjem. Priča pa tudi o vitalnosti in ustvarjalnosti odrinjene mladinske subkulturne grupacije.
MILKO POŠTRAK
MARIBORSKI KLUB MLADIH DANES
bo in nove obiskovalce, tako da je včasih zaradi prevelikega števila obiskovalcev že kar neprijetno. Ob iskanju rešitve tega problema se odpira tudi možnost razširitve Mladinskega kulturnega centra v Lent.
Še beseda ali dve o hišnem redu in prireditvah. Klub je odprt vsak dan od desetih dopoldan do desetih zvečer. Tu lahko kaj popijete, ne da bi vam bilo treba v gostilno, lahko se pozabavate z družabnimi igrami in (ali) poslušate glasbo. Skoraj vsak večer se lahko udeležite kakšne prireditve. Izbor je pester od glasbenih večerov vseh glasbenih zvrsti, ki jih mladi radi poslušamo, literarnih večerov mladih še neuveljavljenih avtorjev proze in poezije pa do rock, jazz, punk, funck, ska, tehno-pop in podobnih koncertov, diaprojekcij, šahovskih turnirjev in multimedial-nih projektov.
Vsak petek lahko zarajate v dis-cu. ki pa ni klasičen komercialen disco, ampak omogoča pregled sodobnih popularnih struj. V zadnjem času je petkove večere prevzel FV iz Ljubljane, tako da se disco večer pogosto združi z nastopom kake ljubljanske skupine.
Na pohodu je video in tudi mi smo mu odprli vrata. Video programe pogosto združujemo z disco večeri, kak video film pa si lahko tu in tam ogledate tudi samostojno.
Pozabili nismo, niti odrske umetnosti. Vključili smo se v organizacijo Borštnikovega srečanja, v goste pa vabimo tudi mlada alternativna gledališča, kot so Zid (Beograd) in Gledališče Ane Mon-ro (Ljubljana).
Mladinski kulturni center izdaja tudi svoj tedenski informativni bilten NO 1 in občasno neodvisen mladinski časopis Lolipop Preden zaključim, vam moram povedati, da se borimo zoper komercia-lizem, elitizem in etatizem slovenske kulturne dejavnosti. Ce ste z nami, pridite!
ALENKA KAJZER
Maribor
Jesenska koncertna sezona v Matiboru seje obetavno začela. Po dolgih letih mrtvila, kar zadeva rock koncerte, in po lanskih prvih Poskusih oživljanja, je zdaj stvar očitno stekla. Koncerti potekajo dokaj redno v tedenskih razmakih 'n So dobro obiskani.
Po koncertih Marcus5 in Gastar-baitrs so v petek, 18. novembra v klubu mladih nastopili Videosex, •okrat kot štiričlanska zasedba. N? srečo niso imeli takšnih tehničnih Problemov kot na Novem rocku 83, zato so se lahko predstavili v pravi ,uči. Izvedbe standardnega repertoarja (Pinkerton, Videosex, Moja ^ama, Kako bi h voleo.) so bile solidne, scenski nastop skupine pa le bil manj dodelan in'impresiven kot na Novem rocku — temu pa so botrovale tudi objektivne okoliščine (majhen oder, razsvetljava itd ). pevka -je s svojim senzualnim nastopom še vedno v središču dogajanja, mogoče je malo motilo le delno ponavljanje oz. občutek, da le nastop pretirano naštudiran In Premalo spontan. Vsekakor je to ®na najzanimivejših novih slovenskih skupin zaradi usmeritve (dober tehno pop), dodelanosti nastopa ln tudi vsebine glasbe oz. pesmi Naslednji dan, 19. novembra pa so nastopili Marjanov zadnji bend (oz Marjanov zadnji zajec itd.) s Popolnoma drugačno glasbo. Skupno je Sestavil Marko Brecelj, ki je *e na zadnjih samostojnih nasto-izražal želje po ponovnem delu s skupino. Postavlja pa se vprašanje smiselnosti takšnega delovanja. skupina je namreč tehnično-obrtno ^cer dobro podkovana, vendar pa brez kakršnekoli inventivnosti, nakana na nekakšne vzorce „pro-9resivnega rocka" iz sedemdese-
l,h let (z referencami na jazz rock ), ^edtem ko je sorodstvo z Buldože-rl' bolj duhovne narave To je prej ''Pična klubska zasedba za os-wele rockerje kot nekonvencio-nalna skupina, kakršno bi pričako-vali ob Breclju, glede na njegovo ^'nulo delo, seveda. Breclju sicer n® moremo očitati neustvarjalnos-'• ima več novih komadov in na koncertu so odigrali lekakih petže ‘jianih (iz obdobja pred skupino) skladb. Tudi tekstovno ostaja na nivoju, vendar vse bolj očitno dela iz svojega statusa ..enfant terri-a in se zapira v nekakšne odmaknjene vzorce že preživelih na-^'nov. Njegov nastop bi lahko bil I ^''k dogodek za mariborske roc-erie, saj je bil v določenih krogih
Mariborska mladina je ponovno oživila prostore nekdanje banke na Oražnovi 2 (prostori se že šestnajst let imenuiejo Klub mladih). Ti so do lanskega leta počivaii v miru -največ, kar se je lahko v njih zgodilo. je bil kak sestanek ali razstava gob.
Prva uspešna prireditev so bile Vesele počitnice, ko se je v času zimskih počitnic vsak večer v klubu zbralo veliko mladih 2e tedaj pa smo sprevideli, da so prostori neprimerno opremljeni, zato smo se v poletnih mesecih odločili za prenovo. Klub je dobil novo podo-
DAS ORCHESTER FORUM (Vit eška dvorana Križank, 8 november 1983), kakšnih 15 mladih glasbenikov obsegajoča zasedba iz avstrijskega Gradca, ki je nastopila v Ljubljani vorganizacijiŠKUCinob pomoči Festivala, je bila preprosto dobra.
..Menažerija steklenih ušes'1, kakor je naslovljen njihov sedanji program, je dolg, dinamičen m med seboj bolj ali manj trdno povezan niz glasbenih domislic z izrazito ironičrx> ostjo in kulturno kritičnostjo; zato tudi z družbeno kritično poanto. Prisostvovali smo skoraj trem uram glasbenega cirkusa, cirkusa z glasbenimi sredstvi, v katerem so bili ostali spektakelski momenti — igra. gib. situacija, kostumografija, scena, fabula
—	uporabljeni zgolj za komentiranje, ilustriranje in poantiranje. Ironična distanca, ki so jo ves čas nevsiljivo manifestirali in ki je opredeljevala celotno predstavo, ob tem pA sproščeno veselje, s katerim opravljajo Svoje delo, sta vso stvar postavljala na njeno glasbeno nepretenciozno mesto, ob tem pa zamašila tudi marsikatero vrzel, ki se nujno pojavlja pri tako zamišljenem programu, saj ustvarja navidez nezavezujoče vzdušje zabave. Čeprav sodelujoči v zasedbi niso vrhunski glasbeniki, pa izvajalski delež ves čas ostaja na ravni, ki daleč presega vsakršno amatersko, pa tudi marsikatero „visoko" profesionalno glasbeno institucijo. Ob vsem navideznem omalovaževanju glasbe kot take in glasbenega znanja so vsi po vrsti pokazali, dobro obvladajo instrumente, da so se šolali, predvsem pa znajo svoja izvajalska prizadevanja natančno združiti s kontekstom in postaviti v okvir lastnega znanja. To jih je obvarovalo vseh izpadov narcisizma, egocentrizma in eksibicionizma, nevarnih bolezni podobnih, tudi v naših krajih poznanih zasedb. Zlahka pa smo razbrali, da to dosegajo z discipliniranim delom in natanpnoorkest-
ROKE.
slo med
GLASBENI CIRKUS IN POLITIČNI KABARET OB BOKU
racijo, s precizno vključenostjo posameznih domislekov v zvočni tok, in z natančno opredeljenostjo vloge posameznih izvajalcev v vsakem segmentu programa; avtor .posamezne skladbe ali točke namreč vso stvar na samem odru trdno drži v rokah in usmerja dogajanje. Vendar navidez paradoksalno - ta disciplinirani pristop v njčemer ne krni spontanosti nastopa; nasprotno šele pogojuje tako prepričljiv nastop, saj ga skromna sredstva, ki jih uporabljajo ob bolj ali manj poznanem glasbenem materialu, ne omogočajo kar tako.
V	tem pa je tudi ..finta" vse zamisli; ob kolažnem kombiniranju in domiselni predelavi že poznanih tipično žanrskih melodij z vseh glasbenih področij, aranžiranih v bolj ali manj jazzovskem slogu, ki je specifičen še po tem. da se zgleduje po razvpitih zabavnih, plesnih orkestrih in zato v orkestraciji, odmerja pomembno mesto godalni sekciji, je dejansko izpostavljen ideološki pomen posameznih glasbenih domislic. Ker pa te izpostavitve niso le gjasbeno izprevrnjenje posameznih poznanih obrazcev, temveč jih člani zasedbe tudi' glasbeno-avtorsko predelujejo, dopolnjujejo ter jim dodajajo še zunajglasbeno interpretacijo, ponuja vsa zabava tudi čisto glasben užitek.
GLASBE Sl PODAJAJO ROKE. Muziciranje graškega Das Orchester Forum je nihalo med zafrkantskimi in scensko učinkovito izpeljanimi fragmenti kabaretnih „napevov” ter odlično orkestriranimi sodobnimi, jazzovsko obarvanimi skladbami. „Meje med različnimi glasbami" so bile ves čas nastopa mladih glasbenikov /v glavnem študentov graške akademije za glasbo, tako za jazz kot za „klasiko”/ zares odprte, o ozkosti šolskega programa pa ni bilo ne duha ne
c! i ih a	i
Srp ni bil nikoli samo glasbena skupina, ampak je angažirane poante svoje godbe nadgrajeval z ustreznimi besedili m teaterskimi .potezami. V predstavi, uprizorjeni 17. novembra 1983 v Mladinskem gledališču, pa je naredil še korak dalje od poznanega in pričakovanega. To je v tnnogočem prehod v nov ustvarjalni prostor, povsem zapostavljen in neraziskan v naši kulturi, ?.a katerega je še vedno negotovo, ali ga bo Srp zares sposoben ustrezno prekoračiti.
Gre namreč za politični kabaret. Specifika srpovskega glasbenega žongliranja pa je še toliko bolj dopadljiva, ker njegova vsebina premore izrazito levičarsko ost Značilno za to predstavo je, da se je v njej prvič javno prevesilo njeno ravnbtežje iz glasbenega v teater-ski delež. Glasba, ki jo Srp izvaja, vedno bolj služi poantiranju, ilust-riranju ali celo samo spremljanju neglasbenih domislic pevca in ig-
VČASIH JE TREBA PRISLUHNITI TUDI ClSTO PRI TLEH.
Vsi nastopajoči so pokazali visoko stopnjo muzikalnosti in redko zmožnost znajti se v različnih glasbenih stilih. Pri tem pa jih je kljub natančno izdelanim orkestracijam /vmes so imeli kar precej »zvočnega prostora” za svobodne improvizacije/ kar razganjalo od sproščenosti in razigranosti, včasih pa so vloge glasbenikov tudi spretno zamenjali za solidne kabaretne cirkusante.
STRAN ifi
stran 17
_____
potrjujejo splošni vtis. Prostor svoji predstavi pa je skupina bistveno razširila prav v tisti njeni plasti, za katero je pred časom še kazalo, da služi zgolj povezovanju predstave
v	celoto: to je teaterski prostor, ki v povezavi z izbranim glasbenim konceptom nujno pripelje do oblike političnega kabareta. V analizo plasti predstave, pa četudi je bila tokrat bistvena, se ne bomo spuščali — menimo, da je še prezgodaj, saj se mora vsaka predstava s ponovitvami ..uležati" in izčistiti.
Vendar naj omenimo, da je nastop sam vseboval nekatere dramaturške hibe. Majavost dramaturgije je povzročila, da je fante nekajkrat preprosto zaneslo, ali pa jim je zmanjkalo tal pod nogami. To je povzročalo preveliko nihanje v dinamiki nastopa, s tem pa dajalo pozornemu poslušalcu/gledalcu preveč časa za premislek posameznih epizod, iz dobrih domislic pa so se izrodile preveč papirnate, parolarske vrivke in zato ostajale nekako v zraku. Prav tu bi bilo treba spet dati večjo vlogo glasbeni plati predstave, saj bi prav z domiselnimi, predvsem pa premišljenimi in ne zgolj v improvizacijsko sposobnost izvajalcev zaupajočimi rešitvami, takšne plitvine lažje prebrodili.
To bi seveda zahtevalo razširitev glasbenega dela repertoarja. Med manj pomembnimi pomankljivos-tmi pa je bilo opaziti nezadostno uigranost same zasedbe. Kolikor so omenjene gledališke domislice po svoji vsebini in izvedbi radikalizirale prostor, v katerem se giblje dejavnost skupine, pa glasbena plat predstave pravtoliko zaostaja, oziroma ostaja na ravni že preseženih lastnih dosežkov. Zato je še toliko bolj pomembna izvedba srpovskega hita ..Kritična", kakršno smo slišali v Mladinskem gledališču. Četudi ne tako všečna kot originalna verzija je odprla eno od možnih poti. po kateri bi bilo mogoče predstavo tudi glasbeno radikalizirati.
Kakor koli že: SRP še naprej odpira bolj ali manj tabuiziran in še ne osvojen prostor v slovenskem pojmovanju glasbene kulture — pa najsi gre za tradicionalistično ali pa tisto, ki se sklicuje na alternativno množičnost. To počne na za naše razmere zavidljivi glasbenj in spektakelski ravni; dosti višji, kot smo bili tega vajeni iz posameznih poskusov domačih alternativnih skupin (kot primer naj služi boljša med njimi — D’Pravda. Buldožerja
pa omenimo le kot manj prodoren poskus), a morda za nianso premalo kultivirani (če jih npr. primerjamo z nastopom avstrijskega Das Orchester Forum). Vendar pa velja SRP v teh naporih nemnlen-kostno podpreti, kajti angažirane glasbene zabave, ki bi inteligentno vzela za svoj tako aktualen druž-benopolitično-kulturni tranutek kot tudi historične pomene le-tega, v teh krajih prav zares še ne poznamo.
Kot se spodobi za osrednjo slovensko kulturno ustanovo, pa je Cankarjev dom v mesecu novembru na tem glasbenem področju priredil dva glasbeno in vsebinsko popolna fiaska. V istem tednu je omenjena kulturna ustanova poskušala izvesti v svoji veliki dvorani dva nastopa popolnoma neznanih in nepomembnih avstrijskih glasbenikov. Enega od njih ji je čelo uspelo, a žal je — kljub solidnemu zanimanju zanj — po njegovem koncu ostal v ustih kaj plehek okus, saj so nam ponudili povprečen barski program, ne pa tudi ostalih barskih pogojev (pijače in jedače ter vsaj kakšnega vmesnega striptiza in rokohitrcov). To je bil seveda nastop pevke Christine Jones z njenim Jonesmobile — pevke bluesa in tradicionalnejših jazzovskih zvrsti, s katerimi je Cankarjev dom želel potešiti potrebe starejše publike, ki jo očitno podcenjuje še bolj kot mladinsko. Drugi nastop pa je preprosto odpadel, bajezara-di bolezni v ansamblu. Takšna uradna pojasnila pa pogosto služijo za to, da prekrijejo zgrešene programske odločitve, ki se pokažejo v premajhnem številu prodanih vstopnic, da bi neko prireditev sploh lahko izpeljali.
ZORAN PISTOTNIK
ralca; seveda pa še vedno ostaja nosilni medij celotne predstave, *ot se za dober kabaret tudi spodo-Predstavo povezuje v celoto, ji daje Prave razsežnosti in omogoča °bliko koncerta, pa četudi samo "hgi ranega.
Da ne bo nesporazuma: v takšnem razvoju ustvarjanja skupine SRP vidimo same pozitivne poteze jh menimo, da je to edina dosledna Vpeljava zamisli, ki je bila — hote ali nehote — vgrajena že v njihove z9odnje poskuse (spomnimo se
samo zgodnjih verzij Zadnje večerje, Drugovi omladinci, zdravo! ipd ). Glasbeni delež ostaja izvedbeno na zavidljivi ravni, vendar pa se z mnogimi modifikacijami, izpeljavami in dopolnitvami (celo z okrepitvijo zasedbe) giblje znotraj že nekaj časa začrtanih meja.
Glasbeni repertoar, predstavljen na nastopu, so namreč sestavljale skladbe, ki smo jih že ničkolikokrat slišali- drobne izjeme — vključno z naključnim, glasbeno ne ravno briljantno izvedenim reggaejem — le
ČELISTOV POGLED IZPOD ČELA. Scenski učinki /sem je spadala tudi obrazna maska/ so večkrat pomagali, da se je angažirani glasbeni podton slišal dovolj jasno in različno ter, da je vsebinski pomen posamezneskladbetudi „likovno Zazvenel” in tako z več strani naenkrat dosegel Poslušal na—nlf>Halra
 , KI Sl PUSTI DIRIGIRATI. Tisti glasbeniki v
skupini, ki so bili avtorji posameznih skladb, so svoje tudi sami dirigirali in tako natančno skrbeli za celotno 9lasbeno—scensko izvedbo. Tudi pri nas bi si želeli 9lasbeno ustanovo s tako širokim glasbeno—vzgojnim spektrom ali vsaj odprtih ušes za ustvarjalne želje učencev. Te se žal prepogosto zadušijo sredi prašne sivine šolskega '.drilla". Kaj se zgodi, če so ustvarjalni vzgibi mladih glasbenikov obogateni še z visokim nivojem šolsko-obrtniškega znanja, je lepo pokazal nastop graških glasbenikov.
Besedilo In fotografija: LADO JAKŠA
O ČLOVEŠKEM GLASU
Martin Gregor—Dellin je avtor zanimivega ..poskusa o človeškem glasu”. Za naše bralce ga povzemamo v nekoliko skrajšani obliki.
Razvoju človeškega glasu smo doslej posvečali le malo pozornosti. Toda gotovo je bil v teku časa podvržen spremembam, ki jih ne poznamo. Katera znanost bi bilaza razlago najbolj primerna? Toda ali je možno zgodovino človeškega glasu sploh prepustiti samo eni disciplini, pa naj bo to izobrazba pevcev, retorika, akustika ali raziskava jezika7 Brez glasu bi bil svet gluho pokopališče, polno črk. Kajti ..glas je ton, ki ga lahko dajejo od sebe živa bitja", to je ..razlaga notranjega življenja za sluh, kot je gibanje za vid", tako se glasi definicija v Piererjevem ,,Enciklopedičnem besednjaku znanosti, umetnosti in obrti" iz let 1825—34, in tako lepo niso povedali več v nobenem leksikonu.
Seveda natančno vemo, kako glas nastane, kako pride do zvoka: poznamo razvoj govorice, jezika, dialektov, idiomov. Toda to, kar lahko slišimo, skusimo samo čutno, z ušesi. Glasbo sicer lahko reproduciramo iz partitur, ugaslega zvoka glasu pa ne. Naše življenje je časovno omejeno, možnost zapisa zvoka obstaja slabo stoletje. Kako je bilo poprej? Kako so ljudje govorili? Svetlo ali temno, težko ali mehko, počasi ali hitro, visoko ali nizko?
Prvi ohranjeni tonski zapisi, kolikor so sploh dostopni, se slišijo danes do neke mere strašljivo. Če poslušamo na gramofonskih ploščah posnete zgodnje govore iz parlamenta, branje pesnikov ali radijske oddaje iz dvajsetih let, zvenijo glasovi nenaravno visoko in ostro. Tudi če upoštevamo pomanjkljivo tehniko snemanja, ki tem glasovom očitno jemlje basovske frekvence, je vendar čudno slišati, da govori stari Hindenburg z visokim grlnim glasom. Še prvi tonski filmi učinkujejo nenavadno, vse igralke imajo koloraturni so-
pran. Ali se je človeški glas v tem stoletju znižal?
Trditvi, da je število izrednih tenoristov v opernih hišah zdaj bistveno manjše kot število basistov in da je bilo v 19. stol. obratno, bo oporekal komaj kdo od opernih intendantov in glasbenih kritikov. Že omenjeni Pierer je ugotovil, da ..povezujejo basovski glasovi čistost, globino in obseg s polnim ton6m in so redki," o tenorskih pa je dejal: ..Pravzaprav je ravno tenorski glas naravni moški glas v svoji polni izobraženosti " Ali je to danes še kje, razen v Italiji? Ali se ni človeški glasovni obseg premaknil navzdol?
Znanost, ki je hitro pri roki, ko je treba kaj pojasniti, bo dejala, da je smola tenorjev in njihovo številčno zmanjšanje odvisno od spremembe komornega tona Kaj to pomeni? Do 18 stol. je bila glasbena ..uglasitev" za pevce in instrumente različna. Komorni ton, ki se je potem izkazal kot odločilen, je določen ton, po katerem se ravna glasba. To je enočrtani a. Toda tudi tu so razločki. Še v začetku 19. stol. so poznali dunajsko, dresdensko in leipziško uglasitev. Šele 1858 so se v Parizu domenili za povsod veljavni ton a in 1885 so ga na Dunaju utrdili na 870 tresljajev. Toda to je bilo že prepozno.
Komorni ton se je namreč dotlej stalno višal. Ob starih instrumentih ugotavljamo, da se je od časov zgodnjega baroka zvišal kar za dva tona. Ta rast izhaja iz godal in naj bi dala instrumentu in orkestrskemu zvoku več bleska. To pa pomeni, da bi se tudi ..uglasitev" dotlej komponirane glasbe spremenila. Namen, ki sta ga imela Beethoven ali Schubert pri izbiri tonalitete, bi bil docela prevrednoten in danes
poslušamo praktično le transkripcije!
Brez dvoma je bilo zvišanje uglasitve orkestrov za pevce usodno. Morali so peti više. kar ni enostavno Toda ali to vse pojasni?
Pomembna je nedavno odkrita pripomba J. S. Bacha o zborovskin pevcih njegovega časa. Takrat so bili deški zbori drugače sestavljeni kot danes in šo imeli zato tudi drugačno zvočno barvo. Tudi povprečna starost je bila višja kot zdaj. Tako je pelo alt pa tudi sopran „Ž0 do
25	mož", ki so lahko posnemali tudi genske glasove. Torej so ohranili višine dlje kot danes, karverjetno sovpada s poznejšo puberteto. Domnevamo, da v Bachovih časih ni bilo takega znižanja glasu po mutiranju.
Vsekakor so bili falzetisti pred kastrati. V Italiji so poznali kastrate šele od 16 stol. dalje, v Nemčiji, kjer so sopranske in altovske partije peli dečki s falzetom, so prišli še pozneje. Šele ko je bilo falze-tistov vse manj, so očitno potrebovali kaj drugega.
Vsa skrivnost pa vendarle leži v glasilkah, od katerih raztezanja in dolžine sta odvisna višina in globina človeškega glasu. Ne pretiravamo, če jih povežemo s povprečno velikostjo človeškega telesa. Očitno je telesna rast od srednjega veka dalje stalno naraščala. V viteške oprave zgodnjega srednjega veka se danes lahko spravijo samo še otroci. Karel Veliki je bil razmeroma majhen mož in Pipin Mali ni bil izjema. Če torej obstaja odnos med velikostjo telesa in višino glasu, smo v zgodnjem srednjem veku
—	ko smo bili za glavo manjši in smo se lahko spravili v viteške oprave — govorili s finim ptičjim glasom, smo žvrgoleli, kar je mo-
ralo dati ljubezenskim pesmim nekaj neoteženega, nezemeljskega, povsem dematerializiranega. Poznejši kontratenorji in kastrati visoke renesanse zvoku niso bili tako nenavadni in tuji, kot se nam zdi danes.
Od renesanse in zgodnjega baroka dalje so se intervali komponiranih pevskih glasov stalno večali. V času Monteverdija, Schuzta in Handla najdemo pretežno sekunde, terce ali kvarte. V romantiki so intervali vedno večji, v delili Berga ali Pendereckega pa niso redke septime, none, undecime. Ali ima to zvezo samo s kompozicijskimi principi in stilno usmeritvijo? Ali ustreza to tudi raztegnitvi glasilk, razširitvi tonskega obsega?
Drugi fenomen je dejstvo, da se človeški glas s starostjo niža. Ob tem lahko samo nakažemo danes sicer še nepojasnjene zveze med spolom in glasom. Zakajženskene mutirajo? Nedvomno govorijo danes dekleta in žene globlje, kot so govorile še pred desetletji. Ali se tudi ženski glasovi s starostjo znižajo, kot je gotovo za moške? Thomas Mann je bil vzoren govornik, čeprav je v srednjih letih učinkoval z nekoliko vreščečim glasom nemogoče, pa če si ga še tako prevzet poslušal. Pozneje, v 80. letih, ko je govoril npr. o Schillerju pa je dobil njegov glas prijetno globino	•
Kot aktivni akustični potek govorjenja, tako se spreminja tudi pasivni potek, sluh. Starejši človek ne dojema več vrste visokih tonov in alikvotov — bodisi, da ga je narava oborožila s tem kot psihično zaščito, bodisi zato, ker njegova čutila popustijo. Zato je razumljivo, da, denimo, 74-letni dirigent visoke tone klarineta dojema še kot blagoglasne, medtem ko jih 30 do 60-letni glasbenik dojema kotjdeloma presunljive. Glas in posluh sta naravno povezana, akustično resonančni aparat pa služi obema.
Zdi se, da sta raztezanje in dolžina glasilk povezana s starostjo, in če upoštevamo pospešek, s katerim človeštvo v tem stoletju napreduje, smo sredi nove mene glasu. In konec? Če se človeštvo ne bo samo ugonobilo, bo v bodočnosti živelo v svetu basov, momljajočega sveta Fafnerja, katerega smeh basovskb tube je strašil pse.
Prevedel in priredil PRIMOŽ KURET
STRAN 18
Televizija, radio, gramofonske plošče, magnetofonski trak, video kasete itd. postajajo vse popularnejša sredstva javnega komuniciranja, ki dobivajo vse močnejšo vlogo v vsakdanjem življenju in v medčloveških odnosih. Poslušanje glasbe s pomočjo teh priprav je v času tehnične reprodukcije prav gotovo ena najpogostejših oblik zabave in ..zaposlitve” mladega človeka. Vendar: medtem ko ima v nekaterih evropskih državah vsak mlad ljubitelj glasbe svoje lastne aparature za poslušanje in snemanje' glasbe, (ker mu jih družba nudi po njemu dostopnih cenah), pa je marsikje vedno teže prisluhniti kvalitetnemu reproduciranju glasbe. Socialne razlike pa lahko zmanjšamo z organiziranjem družbenih oblik poslušanja glasbe.
V Sloveniji premoremo doslej dve fonoteki, ki nudita obiskovalcem možnost glasbenega izobraževanja s poslušanjem plošč in kaset prek ..družbenih slušalk”.To sta glasbena knjižnica v Tolminu, ustanovljena 1974 in glasbena soba v knjižnici Jožeta Mazovca v Mostah, ki deluje od leta '1979. Medtem ko je tolminska fonoteka ..resnejše” narave s ploščami klasične in jazz glasbe, je fonoteka v Mostah radikalnejša! v svoji zbirki ima 1255 plošč, od katerih je polovica zabavne glasbe, rocka, punka, jazza, druga polovica pa klasične, in ljudske glasbe, pravljic, borbenih in narodnih pesmi. Glasbena knjižnica Jožeta Mazovca pa razpolaga tud iz 220 kasetami (pretežno pravljic), notnim gradivom, ki je zaenkrat omejeno na glasbeno-šol-sko literaturo, jezikovne tečaje, glasbeno literaturo (strokovno, priročnike, biografije) ter glasbene časopise (Ouboks, revija G M, Me-lody Maker, Grlica, Rock.,.). O nakupu glasbenega gradiva se delavci knjižnice posvetujejo s strokovno sodelavko—muzikologinjo, največ pozornosti pri izboru pa posvečajo samim obiskovalcem, saj je namen glasbene sobe ykIjučiti vse glasbene zvrsti in tako privabiti kar največje število ljubiteljev glasbene muze.
Glavna pobudnica za delovanje glasbene sobe v Mostah je Majda Primožič, ki je s svojim entuziaz-mom omogočila, da so v dejavnost celotne knjižnice vključili tudi glasbeni oddelek. Fond za navedeno glasbeno sobo namreč izhaja iz celotnega ,,poslovanja” knjižnice Jožeta Mazovca (po načelu: nekoliko manj knjig in kupiš
POSLUŠATI IN DELATI ANTI (GLASBENOŠOLSKO) GLASBO
Glasbena delavnica nima namena poučevati svoje udeležence,
želi jih le aktivirati in jim omogočiti
kakšno ploščo). Kljub dejstvu, da je vedno manj sredstev in premalo denarja že za nakup knjig (kaj šele za honoriranje iniciatorjev obknji-žnih dejavnosti!), pa delavci v knjižnici stalno razmišljajo o novih oblikah dela z mladimi in podpirajo njihove zamisli. Vglasbeni sobi pripravljalo tematske večere, predavanja, žive nastope gojencev Glasbene šole Moste. Najzanimivejše za glasbene mladince pa je prav gotovo način dela v glasbeni delavnici.
Zamisel za glasbeno delavnico v knjižnici Jožeta Mazovca so dala tri dvanajstletna dekleta, ki so želela uglasbiti svoje pesmi. V glasbeno sobo so prinašale svoje pesmi, ki so jih nato s pomočjo kitare in glasu glasbeno opremile, posnele na kasete in se poslušale. Namen glasbene delavnice je namreč v tem, da se s pomočjo posnetkov študijsko lotiš lastnega glasbene-
ga ustvarjanja, obenem pa skozi lastno aktivnost spoznavaš, svet popevkarstva in ostalega glasbenega prizorišča, na svoji koži občutiš težino ali preprostost prepevanja in igranja na odru in si tako laže izoblikuješ krjterije do glasbenega ustvarjanja.
Glasbena delavnica je zaključena oblika dela z mladimi. Tako je prvi projekt ponudil možnost prepevanja ob instrumetih (kitare, bobnov in električne kitare) ter snemanja. V drugem projektu pa so sodelovali trije fantje, ki so osnovali svoj ansambel LEVIŠ TEN ART. Pripravljajo pa že tretji projekt, v katerega bodo vključili orkester akustičnih instrumentov (otrok iz Most).
lastno glasbeno ustvarjanje ter spoznavanje rock in pop prizorišča današnjega časa. Mladim želi ponuditi drugačno pot glasbenega ustvarjanja, kot jo srečujejo v glasbenih šolah; tu ni nikakršne ..dresure”. Uspeh glasbene delavnice vidijo v trenutku, ko bo ta postala antiglasbenošolska, ko bodo mladi ustvarjali svojo glasbo brez predsodkov in začutili čas, ko ni več pomembna samo kvaliteta temveč lastna aktivnost, angažiranost in prisotnost svoje biti v tej obliki muziciranja. Udeleženci glasbene delavnice naj bi torej ..delali” glasbo, v kateri bi bili sami aktivni in v kateri bi.tudi doživljali sebe.
Poleg glasbene delavnice organizira knjižnica Jožeta Ma*ovca v sodelovanju z gledališko skupino Ane Monro tudi gledališko delavnico Le-ta deluje od oktobra 1983 in se zanjo močno zanimajo predvsem srednješolci. Namen te delavnice je spoznati gledališko delo skozi lastno aktivnost in narediti lastno predstavo ali bolje spektakel, v katerem naj bi združili glasbo, literaturo, besedo in sliko. Vsak četrtek udeleženci gledališke delavnice skupaj predelujejo svoja ali tuja besedila in jih poskušajo prenašati v igro.
Obe delavnici želita predvsem aktivirati mlade v občini Moste. Knjižnica Jožeta Mazovca omogoča najrazličnejše kulturno delovanje, mladih, ki so drugod prepuščeni svoji lastni domiselnosti, kje in kako preživljati prosti čas.
S požrtvovalnostjo delavci v knjižnici Jožeta Mazovca oblikujejo novo podobo slovenske knjižnice, ki v družbi ne opravlja zgolj vlogo „urada za izposojanje knjig", temveč razširja svoje poslanstvo na najrazličnejša umetnostna področja inkar je najvažnejše: skrbi za ' številne mlade, ki jim sama šola ne ponuja dovolj tehtnega samoakti-viranja!
TATJANA GREGORIČ
lastno glasbeno ustvarjanje ter spoznavanje rock in pop prizorišča današnjega časa. Mladim želi ponuditi drugačno pot glasbenega ustvarjanja, kot jo srečujejo v glasbenih šolah, tu ni nikakršne ..dresure”. Uspeh glasbene delavnice vidijo v trenutku, ko bo ta postala antiglasbenošolska, ko bodo mladi ustvarjali svojo glasbo brez predsodkov in začutili čas, ko ni več pomembna samo kvaliteta temveč lastna aktivnost, angažiranost in prisotnost svoje biti v tej obliki muziciranja. Udeleženci glasbene delavnice naj bi torej ..delali” glasbo, v kateri bi bili sami aktivni in v kateri bi.tudi doživljali sebe.
Poleg glasbene delavnice organizira knjižnica Jožeta Ma*ovca v sodelovanju z gledališko skupino Ane Monro tudi gledališko delavnico Le-ta deluje od oktobra 1983 in se zanjo močno zanimajo predvsem srednješolci. Namen te delavnice je spoznati gledališko delo skozi lastno aktivnost in narediti lastno predstavo ali bolje spektakel, v katerem naj bi združili glasbo, literaturo, besedo in sliko. Vsak četrtek udeleženci gledališke delavnice skupaj predelujejo svoja ali tuja besedila in jih poskušajo prenašati v igro.
Obe delavnici želita predvsem aktivirati mlade v občini Moste. Knjižnica Jožeta Mazovca omogoča najrazličnejše kulturno delovanje, mladih, ki so drugod prepuščeni svoji lastni domiselnosti, kje in kako preživljati prosti čas.
S požrtvovalnostjo delavci v knjižnici Jožeta Mazovca oblikujejo novo podobo slovenske knjižnice, ki v družbi ne opravlja zgolj vlogo „urada za izposojanje knjig", temveč razširja svoje poslanstvo na najrazličnejša umetnostna področja in kar je najvažnejše: skrbi za ' številne mlade, ki jim sama šola ne ponuja dovolj tehtnega samoakti-viranja!
TATJANA GREGORIČ
TRIO JAZZ V
PLOŠČE KNJIGE
ANSAMBEL RENESANS-GLASBA STAREGA JADRANA
Dovolj temeljitemu komentarju o skladateljih bi morda veljalo dodati še nekaj o zanimivem instrumenta-riju.
MOJCA ŠUSTER
BACHIANAS BRASILEIRAS NO.1 - OKTET VIOLONČEL
Zanimiya'plošča, tako po izboru skladb kot po sami zasedbi — oktetu violončel. Razveseljivo, je, da je violončelist Miloš Mlejnik navdušeno delo s komornim sestavom svojih študentov (v zasedbi Zdenka Žagar, Ivan Gracar, Mileta Stankovič, Ana Zanini, Andrej Petrač, Ksenija Trotovšek, Božo Sulič in Igor Švare) lahko kronal s posnetkom na vinilu. Taka zasedba je precej redka, zato tudi literature zanjo ni mnogo; mladi violončelisti so naredili posrečen izbor — izvajajo suito brazilskega skladatelja Villa—Lobosa Bachianas Brasileiras No.1 insuitoznanih melodij, od na primer Gershvvinove Summer-time do slovenske ljudske Vsi so venci beli, ki jih je menda pravzata ansambel priredil Vladimir Hrovat.
Trdna skupna igra, intonančna zanesljivost naravno (raziranje prav prekipevajoča radost ob igranju in zato tudi velika izraznost so odlike tega ansambla, ki jih poznamo že z njegovih prvih javnih nastopov, na plošči pa. žal, ta izreden vtis malozabrišesamosne-manje: temni barvi violončel daje prevelik odmev nenaravno votlost. Več doslednosti bi pričakovali od nepodpisanega avtorja komentarja na ovitku, saj govori le o prvi strani plošče — o Villa—Lobosu in Bachianas Brasileiras No 1 — nič pa o drugi strani — o avtorju dobrih priredb znanih melodij in morda celo o odločitvi za tak izbor, kj je za izvajalce tako imenovane resne glasbe kaj nenavaden, vendar, če
BENNY CARTER QU ARTET -SUMMER SERENADE
Plošča tria Miloš Petrovih /klavir, flavta/, Rade Bulatovič /kontrabas električna kitara/ in Nenad Jelič /bobni, tolkala, vokal/ prihaja iz Beograda /izdana pri RTB, producent Saša Habič, snemalec Oorde Petrovič, oblikovalec ovitka plošče Aleksandar Antič/. Poleg ' Ljubljane in Maribora so Beograd, Zagreb in Novi Sad mesta, kjer ima jazzovska glasba največ ljubiteljev tako med poslušalci kot med izvajalci, kjer sem in tja organizirajo tudi kakšen jazzovski koncert ali celo festival.
Vendar pa vse to do sedaj v Beogradu ni rodilo kakšnih posebno izvirnih jazzovskih zasedb, ki bi se oddaljevale od tradicionalno „ mainstreamsko” uglajenega in urejenega jazzy muziciranja. Tako je morda prav delovanje tega tria korak k bolj svobodnemu igranju, muziciranju z vzokom /ne le z nekim utečenim slogom ali z izpe-Ijavanjem neke teme/, k improvizaciji osebnega stila. Vsi trije glasbeniki se na tej plošči/na vsaki strani so po štiri skladbe/ predstavljajo kot dobri instrumentalisti z osebnim zvočnim pristopom, ki ga /kot na plošči pravi sam Miloš Petrovič/ združujejo v ..elementar-no emocionalno povezanost s tonom in ritmom".
Ves čas sicer črpajo zvočno napetost izsvvingajočegaritmizira-nja vseh treh osnovnih glasbil, včasih pa se ga osvobodijo in svobodno zadihajo v pretakanju navdiha skupinske improvizacije.
Nič izjemno radikalnega, a vseeno razveseljiva produkcija sredi sicer redke in predvsem „ staromodne” jazzovske ponudbe naših gramofonskih hiš.
L Al) O JAKŠA
OTOAKI on
Beograjskemu ansamblu Renesans gre v naši glasbeni kulturi posebno mesto, saj se je prvi začel sistematično ukvarjati z izvajanjem stare glasbe — predvsem srednjeveške in renesančne — na izvirnih zgodovinskih glasbilih, njihovih kopijah ali na ljudskih glasbilih tistega časa.
Tokrat so pri založbi RTB izdali posnetke glasbe starega jadrana. med katerimi je največ posvetnih pesmi z instrumentalnospremljavo —frottol, canzonet in madrigalov iz 16. in 17. stoletja; ob njih je na plošči tudi eden prvih ohranjenih primerov umetne instrumentalne glasbe, ustvarjene v Dalmaciji — Sonata prima veronskega skla-datelta Tomasa Cecchinija, ki je večino svojega življenja preživel v Splitu in na Hvaru. Druga posebnost na plošči je izvedba dveh ribiških pesmi, ki ju je leta 1555 zapisal plemič Petar Hektoro-vič in s tem prispeval najstarejši zapis srbohrvaškega ljudskega glasbenega izročila.
Ansambel Renesans izvaja glasbo Franciscusa Bossmensisa, Giaco-ma Gorzanisa, Andrea Antiča de Montona in Marcantonia Romana z velikim žarom in temperamentom ter v večini skladb z restavratorsko doslednjstjo do zgodovinskega glasbenega stila. Tubi prirejevalcu Draganu Mladenoviču, sicer tenoristu v ansamblu, lahko očitali le vključevanje otroškega zbora RTB na treh mestih, sajle-tassvojosicer razumljivo privajenostjo na tempe-riran tonski sistem in s premajhno ritimično okretnostjo jemlje sok pristnemu muziciranju Renesansa.
nismo preveč akademski, prav hvale vreden.
MOJCA ŠUSTER
Svetov je toliko, kolikor je ljudi in še eden več — to je tisti, na katerem vsi stojimo. V glasbenem svetu Bennyja Carterja so vsi dobrodošli in vsakdo se bo v njem počutil kol doma.
Benny seje rodil leta 1907 v NeW Yorku v glasbeni družini V profesionalne vode je zaplul pri sedemnajstih kot altovski saksofonist v velikem orkestru Juna Clarka. 2e od svojih začetkov je izstopal zaradi imenitnih solov. Bil je eden od pionirjev jazzovskega saksofona, predvsem pajeskupajz Johnnyjem Hodgesom predstavljal model vsem altovskim saksofonistom do zmagoslavnega prihoda Charlieja Birda Parkerja v štiridesetih letih-Ob izbruhu swinga (1936) je bil Carter v Londonu aranžer BBCja Med svojim večletnim bivanjem na starem kontinentu je odigral pomembno vlogo v popularizaciji jazza v Evropi Med drugo svetovno vojno se je preselil na zahodno obaloZdruženihdržav, kjerjezačel delovati kot glasbenik, aranžer in skladatelj filmske glasbe v Hol-lywoodu Obenem je vodil veliki orkester mladih glasbenikov, kisov drugi polovici štiridesetih let postali pomembni beboperji — trom-bonist J. J. Johnson, trobentač Miles Davies, bobnar Max Roach ir) altovski saksofonist Art Pepper Bennyjeve aranžmane so izvajali vsi veliki orkestri (Counta Basieja, Duka Ellingtona, Bennyja Goodmana, Glena Millerja) pa tudi Billie Holiday, Lionel Hampton, Ray Charles, Lou Rawls.. Mnoge
STRAN 21
Carterjeve skladbe so postale standard ni deljazzistovega repertoarja Mogoče najbolj slavna je pesem When tights Are Low, ki jo lahko slišimo tudi na plošči Summer Serenade, posneti v nedeljo, 17. Avgusta 1980 v Kopenhagnu, kjer je Benny na altovskem saksofonu ob spremljavi pianistaKennyja Drewa, bobnarja Eda Thipgena in basista Jasperja Lundgarda posnel sedem skladb. Tudi pri triinsedemdesetih ifina Benny enega najlepših in najbolj jasnih zvenov na altovskem saksofonu, ki gapoznado obisti.2 teti se mu je ton malo razširil in z rahlim vibratom vodi izredno prefinjeno melodično i mprovizaci jo. ki Po svoji preciznosti in jasnosti spominja na velike klasične mojstre, • Carter nas s svojimi mlajšimi sodelavci odpelje v svet glasbene domišljije, svet drznih glasbenih raziskovanj. Postavlja ga v trdne, vendar ne toge tradicionalne jazzovske koncepte, kijih iz peljed o Popolnosti. Vse to se dogaja z 2r>ačilno čartersko uglajenostjo, ki Ploščo, polno vročih improvizatorskih akrobacij spremeni v glasben '*delek, primeren za najrazličnejše starosti	poslušalcev in razne
Prožnosti. Plošča z domiselno oblikovanim ovitkom in informativ-nim spremnim besedilom je izšla Pfi Produkciji gramofonskih plošč °TB, ki naše tržišče že desetletja *aiaga s kvalitetnim jazzom in tevilnim	domačim ljubiteljem
lazza vsaj delno približa dogajanja ['a svetovni jazzovski sceni pretek-losti.
PETER AMALIETTI
TRIO LORENZ -DUMKY TRIO
Ob petindvajsetletnici uspešne-9a nastopanja znanega in popularnega klavirskega tria LORENZ, le RTV Ljubljana izdala ploščo s Posnetkom Dvorakovega tria „ Dumky" op. 90 (LD—0878).
Skladba je že vrsto let na stalnem ^perto^arju našega tria, zanjo so
na mešane, moške, ženske (deloma mladinske) in mladinske ter otroške zbore. Katalog, (<i je izšel1’v letošnjem oktobru, prinaša n^d 7.000 naslovov domačih in tujih avtorjev Avtor Kataloga STANE JELOČNIK je seznam zborovskih skladb uredil po abecednem sez1 namu avtorjev in njihovih del, ilustriral pa jih je z ustrezno bibliotečno (nototečno) številko v Knjižnici ZKO Ljubljane. Namen izdaje Kataloga je prav gotovo v pestrejšem programu, bogatejših in zanimivejših koncertih, kvalitetnem ali morda celo stilno urejenem nastopu naših preštevilnih ljubiteljskih pevskih združenj. Tako vezilo daje Katalogu na pot v spremni besedi nestor slovenskih zborovodij, skladatelj in dirigent Radovan Gobec. In prav je tako Saj že nekaj let zapored vsi skupaj ugotavljamo izjemno (kvantitativno) rast slovenskega ljubiteljskega pevstva, kvaliteto pa smo pričeli vsi skupaj kar malce zanemarjati. In ko sem takole prešteval naslove in avtorje v Katalogu in ugotovil, da so po številu najbolje'zastopana dela za mešan pevski zbor (prek 500 skladateljev slovenske in jugoslovanskih narodov in narodnosti, pa še zbori renesanse in romantike ter evropskih narodov), me je prevela velika radost ob možnosti radikalnih premikov v slovenskem petju.
Ali bo temu res tako?
Katalog je uredil Mitja Gobec, tipkopis za offsetno izdajo pa je opravila Irena Strnad. In še najpomembnejša informacija za številne slovenske zborovodje: naslov Knjižnice ZKO Ljubljana (kjer si je moč izposoditi ali pa celo naročili vse navedene naslove v Katalogu):
61000 LJUBLJANA. Krekov trg 2/11, telefon 061—312—900.
FRANC KRIŽNAR
PLOŠČE
KNJIGE
pobrali vrsto priznanj in laskavih ocen domačih in tujih glasbenih kritikov (del tega je objavljen tudi na ovitku plošče, ki ji je komentar napisal Danilo Pokorn) Po pravici je zdaj ta skladba dosegljiva tudi diskofilom. Na eni strani je Dvorakova glasba tako popularna, lahko dojemljiva, da ji bo rad prisluhnil vsakdo(in nesamoljubitelji komorne glasbe), nadrugistrani pa je nova plošča spet .dokaz umetniške in izrazne sile treh domačih glasbenih mojstrov, ki izvajajo „ Dumky” s posebno zavzetim žarom, prepričljivo in doživeto tako da topla Dvorakova glasba, nikjer obtežena, vendar polna najrazličnejših izraznih razpoloženj, občutij in barv, pride do polne veljave. V vrsti plošč tria LORENZ je posnetek spet nov dokaz njegove
■	prepričljive umetniške polnosti, zrele interpretativne pretehtanosti,
I neposrednosti doživljanja in posredovanje tega doživljanja poslušal-cu.
Ploščo je posnel tonski mojster ' Branko Škrinjar letos junija v filharmoniji, izjemno učinkovit ovitek je oblikoval Borut Bučar, foto tria LORENZ je delo V. Vivoda. Plošča je izšla v Redakciji T. Korbarja in s finančno pomočjo Kulturne skupnosti Slovenije
PRIMOŽKURET
CICIBANOVE PESMICE ZA HARMONIKO
, Zbirko kratkih skladbic z naslovom ..Cicibanove pesnice" za , harmefniko je izbrala in priredila Eva Istenič. Vnjej so pesmi Bitenca,
1	Kuharja, Dekleve, VVeingerla, Pavčiča, Cvetka, Luževiča, Kalana in nekaj ljudskih, skupaj 26 skladbic. N aslov že sam pove, k om u so pe^m i namenjene in s tega vidika zbirka nekako opravičuje svoj namen. Na žalost pa je večina skladb zelo suhoparno napisanih ali prirejenih
Podobnih pesmic se ..Ciciban" pa tudi učitelj v zbirki „Mali harmonikar 1." (in še v nekaterih drugih) že zdavnaj ..najesta”
Razvoj instrumenta in tehnika igranja sta v zahodnih deželah že precej napredovala in se otresla „ nategovanja meha" v nedogled, prav tako tudi literatura. Torej je zbirka precej zastarela in neinventivna.
Problem originalne literature je zlasti v Sloveniji velik, v drugih republikah' so npr. že izdali n^kaj zbirk, ki zelo popestrijo učni program. Skladbe Albina VVeingerla v redakciji prol. E Sebastiana, ki so izšle letos pri Državni založbi, so, upajmo, le začetni korak, da tovrstno literaturodobimo na izbiro tudi pri nas.
Izkoriščam torej to priložnost še kot poziv slovenskim skladateljem (zlasti mladim), da se kljub predsodkom o (ne)pomembnosti instrumenta, lotijo pisarija skladb, saj imamo raznih priredb ljudskih že preveč!
DEJAN MESEC
KATALOG ZBOROVSKIH SKLADB
Zvezi kulturnih organizacij Slovenije in mesta Ljubljane sta izdali KATALOG ZBOROVSKIH SKLADB iz Knjižnice (nototeke) mestne' Zveze kulturnih organizacij Ljubljane Bogastvo te naše edinstvene zborovske zbirke kažejo že z naslo-
vi	zborov na 130 straneh. Avtorji in njih zborovska dela so razdeljena
ZMAGA KUMER/
SLOVENSKA LJUDSKA GLASBILA IN GODCI
Po več kot desetih letih je letos izšla druga izdaja knjige Zmage Kumer Slovenska ljudska glasbila in godci. Prva je izšla leta 1972 pri mariborski založbi Obzorja, druga pa pri ljubljanski Slovenski matici.
Uvodno poglavje (A) Načela in pregled raziskovanja glasbil na Slovenskem nam spregovori o izrazih kot sta glasbilo in instrument, o predmetih, ki jih lahko imenujemo glasbila, čeprav niso namenjena le povzročajuzvokov.o razmeiju med ljudsko in umetno glasbo ter razmerju med ljudskimi in umetnimi glasbili, o raziskovanju ljudskih glasbil, terminologiji, er-gologiji (glasbilo kot tehnični pred met), tehniki igranja, o uporabi v vsakdanjem življenju, zgodovini in razširjenosti glasbil ter o virih za raziskovanje. Drugi del knjige (B) ima naslov Glasbila in je razdeljen na štiri poglavja oziroma na štiri skupine glasbil: idiofone — sam-ozvočila (pokalica, pokrovke — činele, cepci, zvonovi — zvonci, ropotulje,..), membranofone — glasbila z opno (boben, lončeni bas, žabice. nunalca),kordofone — strunska glasbila (citre, oprekelj, cimbale, violinske citre, leseni bas, kitara, tamburica, harfa) in aerofo-ne — zrakovna glasbila (bič, orglice, harmonika, piskalo iz trave, brnek, trstenke, lubnate piščali, pr da, klarinet, dvojnice z jezičkom, lajna...). Peto poglavje tega dela obravnava vlogo glasbil in godbe v ljudskem življenju: skozi šege in navade v otroštvu, ob vasovanju, ženitovanju, godu, smrti... ob delu, pa med NOB in še po drugi svetovni vojni. Tretji del knjige (C) Ljudski
KNJIGE PLOŠČE
godci je razdeljen na I Godčevske skupine in II Osebnost godca in njegovo vlogo v ljudskem življenju. Časovno sega knjiga vse od 16. stoletja (čeprav, kot pravi avtorica, lahko šele pri Haccjuetu, ki opisuje' godce v Ziljski dolini in na Kranjskem v 18. stoletju, dobimo zanesljive podatke o godcih na Slovenskem) pa do pojava „ narodno zabavnih" ansamblov v petdesetih letih tega stoletja.
Knjiga nam natančno prikaže posamezna glasbila, izdelavo in način igranja, razloži njihove poimenovanja glede na območje pove, kje so razširjena, kdaj — ofc kakšni priložnosti so bila izdelana ali uporabljena. Obilica podatkov zahteva natančno branje. Pomanjkljivost knjige je v tem, da glasbila niso vizualno predstavljena (oziroma so le nekatera) s fotografijo ali ilustracijo. Zanimive bi bile tudi ilustracije postopkov izdelave. Pri prvi izdaji je bila knjigi dodana tudi gramofonska plošča s kratki mi zvočnimi primeri. Tega pri drugi ni Kljub temu je knjiga izredno dobrodošla in bo dopolnila naše vedenje o SLOVENSKI GLASBI in GLASBILIH, predvsem pa ne samo o ..ljudski"
MILOŠ BAŠIN
PISMA
Dragi bralci,
na temo razmišljanja o glasbi smo tokrat prejeli dva prispevka iz Laškega, kjer je zelo dejaven dopisniški krožek. Od obeh sem za objavo izbral Andrejino razmišljanje z naslovom GLASBA IN Ml, v katerem se mi zdi posrečen predvsem konec, medtem ko sem nekoliko skonstruiran začetni odstavek izpustil. Andreja jedrnato in poučno slika odnos mladih do „ njihove” glasbe, a se obenem zaveda, da bo življenje, ko odsrastejo, drugačno...
GLASBA IN Ml
Danes imamo veliko vrst glasbe: od narodnozabavne, koncertne do disco glasbe, punka in težkome-talnega rocka. Mladi se ne zanimamo za narodnozabavno glasbo, tudi klasika je malokomu všeč, raje poslušamo moderno glasbo.
Na žalost pa starši mislijo, da nas glasba zastruplja. Iz njihovih ust se pogostokrat sliši: „Joj, kako lahko poslušaš takšno bobnanje in kričanje! Utišaj radio in se pojdi učit." Po takšnih besedah se raje umakneš v svojo sobo, kot pa da bi jim razlagal, daje to tvoja najljubša glasba.
Sta rejši pač ne razumejo, kako si srečen, ko ujameš na radijskih valovih glasbo Beatlov, Rolling Stonesov, skupine Kajagoogoo ali Kiss. Na vse možne stene, kar jih premore tvoja soba, ' pa lepiš njihove posterje. Čudovito je tudi na plesu, med neštetimi prepotenimi telesi, ki se zvijajo v ritmu električnih kitar, bobnov in drugih električnih instrumentov.
Glasba, zbiranje posterjev, poslušanje plošč — to je del naše razigrane mladosti. Ko pa bomo odrasli in se zresnili, se bo tudi nam prilegla kakšna umirjena glasba. Celo kakšno polko bomo zaplesali.
Andreja Cajhen, 8. a
dopisniški krožek OŠ Primož Trubar, Laško
Pa tale rubrika tokrat ne bi bila presiromašna, sem . iz predala potegnil še nekoliko zastarelo pismo Dušice Orešnik, članice dopisniškega krožka ljubljanske šole na Brodu. Zapis njenega intervjuja s Pankrti sem skrajšal v tistem delu, ki je zaradi pozne objave postal neaktualen. Intervju pravzaprav ni nič posebnega, saj poznavalcem ne pove nič novega. Kljub temu pa je morda med bralci več takih, ki osnovnihpodatkovoPankrtihšene .poznajo, pa jih bo zanimalo, kako so jih preiskovali cariniki in kdo je njihov idol. Seveda se iz tega nekoliko norčujem, kajti takšnega pisanja s puhlo vsebino je v nekaterih naših revijah in časopisih vse preveč, premalo pa preberemo o glasbenih vrednotah posameznih skupin ali avtorjev. * Priporočam torej dopisniškemu krožku na šoli Ivan Novak^—Očka, naj se kdaj pogovoretudi oglas bi Pankrtov. Pa ne v slogu „meni so všeč" ali „Dule je fini kitarist", temveč skušajte ugotoviti, katere prvine sestavljajo njihovo glasbo in celoten nastop \jn jih skušajte kritično pretresti z glasbenega in idejnega vidika. Ne bo odveč, če vam bo pritem pomagal kak mentor ali drug poznavalec! Prav radoveden sem, kakšno pošto bi dobil od vas v takem primeru.!?
Lep pozdrav,
VAŠ UREDNIK
INTERVJU S PANKRTI
Na naši šoli smo se pri novinarskem krožku pogovarjali o priljubljenem ansamblu punk glasbe
■	„PANKRTI". Izvedli smo celo
anketo, ki je pokazala, da so med nahiizelo priljubljeni. Zastavili smo jim nekaj vprašanj in fantje so nam prijazno odgovorili, kar posre-duiemtudivam. Vodjategaansam-bla Perči LOVŠ IN takole odgovarja:
Kdaj in kako ste začeli igrati?
Vsak posebej je že igral dalj časa, združili pa smo se sredi poletja 1977. Punk nam je dal prvi zalet in kmalu je sledil koncert na gimnaziji Moste, potem so prišleponudbeod drugod. Bili smo povabljeni na predstavitev mlade slovenske kulture v Beogradu, vrstili so se koncerti v Zagrebu, Kranju, Kopru... Tako se je začelo.
Katera je vaša prva plošča?
Prva plošča je mala, s skladbama LUBLANA JE BULANA in LEPI IN PRAZNI. Snemali smo jo v italijanski Gorici prav takrat, ko so naši košarkarji na Filipinih na svetovnem prvenstvu premagali Ruse. Kljub tej zmagi so nas cariniki zadržali na meji skoraj celo noč in nam kitare čisto ..razšraufali". Plošča je izšla povsem neodvisno pri Škucu.
Kje ste nastopali in kje ste bili najlepše sprejeti?
Nastopali smo praktično po vsej Jugoslaviji. Bili pa smo tudi na kra/ši turneji po ZR Nemčiji. Težko je reči, kje so nas najboljesprejeli. V Ljubljani je bilo vedno v redu, zadnjič v Beogradu je bilo zvrstno, kar se tiče punc pa je bilo najbolje na obali (Izola, Koper). Največkrat so nas poklicali na oder v Tiibingenu in moram reči, da so se Nemci nasploh izkazali kot dobri gostitelji.
Kdo komponira skladbe za vas?
Glasbo v glavnem komponira naš solo kitarist Dule ŽIBERNA, aranžiramo pa jo potem na vajah skupaj vsi. Tekste piševa ..jest" (Peter LOVŠIN) in Grega Tomc.
Ali imate svojega idola in kateri ansambel radi poslušate?
Težko je govoritiokakšnihidolih, naštel pa /ih bom nekaj, ki jih radi poslušamo: Lou Reed, New York Dolls, Members, Skids, Clash, Sex Pistols, Ramones, ANL, David Bovv/e, lgy Pop, Kinks, Stones. Dylan, Johny Cash, Sham69, Dead Kennedys, Peter Tosh, ...
Ali boste nastopali tudi na kakem festivalu?
Če misliš take, kot je Slovenska popevka, gotovo ne, drugače pa je vse odvisno od vrste različnih pogojev.
Dušica urešnik, a c. r.
Novinarski krožek OŠ Ivan Novak—Očka Ljubljana—Šentvid
STRAN 22
NAGRADNA KRIŽANKA
Druga letošnja križankaje vsebovala karikaturo zbiralca plošč in rešitev je bila DISKOFIL V POSTELJI. Med reševalci smo izžrebali tri dobitnike velike plošče Akademskega pevskega zbora iz Kranja: STANKA POLJANCA iz Gornje Radgone, KATERINO BABIC iz Šentvida pri Ljubljani ter ANDREJA GORJUPA iz Hrastnika. Tokratna križanka pa je spet nekoliko drugačna. Okvirček na levi vsebuje prvi del misli neznanega avtorja, drugi del te misli pa morate rešiti v križanki na zatemnjenih poljih. Rešitve nam pošljite dokoncategaleta.patudiše kakšen dan v novem letu bomo upoštevali. Trem reševalcem bomo poslali ploščo jazzovskega saksofonista Toneta Janše. Rešitev druge križanke:
(vodoravno) VVankl, Avala, limes, tlaka, aa, N, K, dvor, O.k., aba, ipsi-lon, ras, sol, elan, Ira, Ksantipa, kompot, Ant, AM, efendi, KT, tesnila, kolo, uta, Ljig, vik, resa, iverica, arija, Amadej.
SESTAVIL
IGOR
LONGVKA
VEČJI
ptič
pevec
UTE2NA
MERA
NA VZHODU
15. »m
ČRKA
ABECEDE
JUGOZA-
HODNI
DEL
LJUBLJANE
VH (KO MESTO V ALŽIRIJI
PHt BfVALEC f VROPSKf OA POLOTOKA
MATEMATIKA JE GLASBA UMA...
24. IN 10.
ČRKA
ABECEDE
KRAJ V SRBIJI NAD ZAH MORAVO
——
RUDNINA ALUMO-31 LIKAT, Ki VSEBUJE NATRIJ IN KALCW; NATRIJEV KALIJEV GLlNENEC
SREONjeve-SKO MESTO NA NIZOZEM ZNANO PO SIRU
PAVIE
Ml.HKU
NASPROTJE
ZMAGE
OMAM
LJENOST
STARODAV MESTO PHI ZADRU
IME PISATELJA MURNIKA
PREBIVALCI NAJSEVERNEJŠE POKRA, JINE EVROPE
NAJMANJŠI. KEMIČNO NEDELJIVI DELCI SNOVI
STAREJŠI AMER. PO PEVKAR (ERANKC)
LUKA V IZRAELU
VZDEVEK AM. PRI OS EISKNHOW
SREDSTVO
ZA
VEZANJE
KRfPCtNA
PIJAČA
GERM BOG VOJNE IN MRTVIH (SKANOIN ME)
ZELENICA
V
PUŠČAVI
SLOV
ZGODOVINAR
(VOJESLAV)
NFKOANJA RUSKA UTEŽNA MERA (16.38
tHJELOVA-
LtC
MODELOV
PESEM
HVALNICA
DREVESA~
NMBOU
SLOVANSTVA
Naslovnico je izdelal
lado jakša
.OVČK
naslov uredništva
UREDNIŠKI SVET
UREDNIŠKI ODBOR
Revijo GM izdaja Glasbena
Revija GM, Kersnikova 4, 61000 Ljubljana, telefon (061) 322-367. Račun pri SDK Ljub-Hana, številka 50101-678-49381. Izide osemkrat v šolskim letu, celoletna naročnina za 14. letnik znaša 100 din, posamezen izvod starte 13 din.
>^RAN23
Miloš Bašin (oblikovalec in tehnični urednik), Lado Jakša, dr. Primož Kuret (glavni urednik), Igor Longyka, Mija Lon-gyka (lektorica), Leon Magdalene, Kaja Šivic (odgovorna urednica), Mojca Šuster, Metka Zupančič, Mirjam Žgavec.
V
Dr. Janez	Hoefler	(predsednik), dr.	Marija	Bergamo
(FF-PZE Muzikologija), Igor Dekleva (AG Ljubljana), Gregor Forte (GMS), Nena Hoh-njec (PA Maribor), Jakob Jež (ZKOS),	Marija	Mesarič
(ZDGPS),	Dragica	Cvetko
(GMS), Lovro Sodja	(ZDGPS),
Jože Stabej (DGUS), Dane Škerl (DSS), Mojca Šuster (GMS) in delegacija uredništva (glavni in odgovorni urednik).
mladina Slovenije, grafično jo pripravlja DITC - tozd Grafika Novo mesto, tiska tiskarna Ljudske pravice v Ljubljani.
Revija je oproščena temeljnega davka na promet proizvodov po sklepu Republiškega sekretariata za informacije 421/1-72 z dne 22. oktobra 1973. Sofinancirata jo kulturna skupnost Slovenije ir. Po sebna izobraževalna skupnost za kulturo.
Llnton
A DRUGIČ
—	V kratkem poskusu predstaviti glasbeno zvrst — reggae, smo se v prejšnji številki podrobneje ustavili pri roots rocku, ki je vse od konca šestdesetih let najbolj reprezentativna oblika reggaeja. Tokrat bomo spoznali njegove ostale podvrste, ki temeljijo na vokalno-instrumentalni izvedbi.
Najprej velja omeniti reggae-jaško deejayevstvo, tako imenovani toasting, ki je ob roots rocku prispeval največji delež v popularizaciji reggaeja, vendar večinoma le v krogu črnske publike, še posebej jamajške. Toasting je namreč nastal, se razvijal in se do danes ohranil predvsem v jamaj-ških sound sistemih in disko klubih. „Sound system” je poseben izraz, ki označuje vse elemente specifične vrste zabave na Jamajki. Gre za družabne plese, ki so se razmahnili že na začetku šestdesetih let, organizirali pa so jih podjetni lastniki sound sistemov in producenti. Ti so si nakupili preprosto opremo za predvajanje zvoka, največkrat le gramofon, ojačevalec in nekaj izredno močnih zvočnikov. Z majhnimi tovornjaki so potovali po večjih jamajških mestih.in prirejali zabave, na katerih so vrteli sprva plošče ameriških izvajalcev, kasneje pa so se med seboj kosali, kdo bo v enem večeru predstavil več novih posnetkov z domače, jamajške scene. Seveda so za to potrebovali povezovalce programa, ki so najprej zgolj najavljali posamezne skladbe, vendar so kaj hitro začeli sami oblikovati podobo glasbe, ki so jovrteli. V vokalno-instrumentalne komade so vnašali lastne pripeve, iz česar se je počasi izluščil povsem nov stil petja. Dee-jayi so postajali vse bolj priljubljeni, tako da so začeli producenti, lastniki sound sistemov in študijev, pri čemer je šlo v glavnem za ene in
REGGAE -GLASBA Z JAMAJKE
iste osebe, nasnemavati le instrumentalne dele posameznih skladb, vokalno izvedbo pa so prepustili toasterjem Le-ti so postali ključne figure sound sistemov.
Kasneje, z začetki in razvojem duba, so toasterji za podlago vse pogosteje uporabljali dub izvedbe večjih uspešnic. Peli so o vsem, kar je sestavljalo vsakdanje življenje poprečnih Jamajčanov in ti so bili tudi najštevilnejši obiskovalci teh zabav. Med najbolj uspešne toas-terje stare generacije prištevamo imena, kot so U-Roy, Big Youth, I-Roy, Dillinger, Prince Farl.Tapper Zukie, Prince Hammer,...
Ob koncu sedemdesetih let je klasično toasterstvo postalo stereotipno, neinventivno in zato tudi nezanimivo, saj so se ga ljudje v taki obliki bolj ali manj naveličali. Kazalo je že, da bo ta specifična oblika reggaeja zamrla, toda pred tremi, štirimi leti je na sceno prodrla nova, številna generacija mladih toasterjev, ki so klasične osnove svojih predhodnikov dodobra osvežili. Spremenili so način petja, 'v lastno izvedbo pa so vnesli tudi mnoge zanimive dodatke, razne krike in nenavadno oblikovane zvoke. Osvojili so zabave lačno ja-majško, pa tudi britansko črnsko publiko, vendar v zadnjem času postaja vse bolj jasno, da je njihovo poudarjeno zabavljaštvo samo sebi namen in da zapostavljajo vsebino svojih besedil, seveda na račun naivnega, cenenega veseljačenja, skorajda klovnovs-tva. Tradicije nekdaj družbeno aktualnega, angažiranega toastinga, so se tako izrodile v nepristno samovšečnost, ki pa na Jamajki in med črnosko publikovVeliki Brita-
niji in ZDA, prinaša lepe denarce.
Zavoljo tega postaja za ljubitelje kritičnega, proti obstoječim odnosom na Jamajki, v Angliji in v svetu nasploh nastrojenega reggaeja, vse a ktual nejša a Iternativa toasti n-ga, tako imenovano dub pesništvo. Izraz je „iznašel” Llnton Kvvesl Johnson, prvi pravi ^lub pesnik, kajti prve poskuse v tej smeri poznamo že prej, zlasti pri toasterju Princu Far I. Johnson je združil petje in pripovedovanje besedil svojih pesmi z glasbo, in sicer z duhom. Na svojih ploščah izredno kritično obdeluje nasilje in neenakopravnost črncev v Veliki Britaniji, na Jamajki pa so to vlogo prevzeli mladi pesniki, kot so Michael Smith, Mutabaruka in Oku Onuo-ra. Kako velik trn v peti belih oblastnikov je njihovo delovanje, najlepše dokazuje zverinski umor M ichaela Smitha letos poleti, ko so ga s kamni pokončali vladini plačanci. Tako je trenutno glavni predstavnik dub pesništva ostal Mutabaruka, kritičen in razmi-šljujoč jamajški pesnik, ki je svoje pesmi in ideje predstavil na odličnem prvem albumu z naslovom Check It.
Omeniti moramo še dokaj novo reggaejaško zvrst, ki naj bi bila nekakšna zmes roots rocka in ‘mehkejšega, lahkotnejšega plesnega reggaeja. To je dance hali stylee, katerega trenutno glavni predstavnik je Don Carlos, nekdaj član vokalnega tria Black Uhuru. Carlos je lani in letos izdal lepo število velikih plošč, ki so se vse uvrstile na ssm vrh reggae lestvic, kar govori o navdušenju publike zato smer. V „stilu plesnih dvoran" pa snema tudi vse več roots rocker-
AngleSkl dub pesnik policije
skih izvajalcev in morda bo to iz- x; datneje prispevalo k nadaljnji po-pularizaciji reggaeja.
Na koncu pa.seveda.ne smemo pozabiti najbolj melodične in mehke oblike vokalno-instrumentalrie-ga reggaeja. Grezaloversrock, ljubezenske skladbe, ki so bile na reg-gaejaški sceni vseskozi prisotne in poslušane, venda r ne predstavljajo kakšnih posebej kvalitetnih dosežkov jamajških in angleških reggae-jašev. Izjem je nekaj, zagotovo najboljšo godbo na tem področju pa ustvarja kralj lovers rocka, tako imenovani „hladni vladar" Gregory Isaacs. Isaacs piše kvalitetna besedila, ki jih ob trdi, a melodični roots-rockerski podlagi prepeva z izredno mehkim glasom in odlično izvedbo. Lovers rocka je bilo vedno dovolj In tako bo tudi vnaprej, saj se množično poslušalstvo s (pod)poprečnim okusorh ne more in ne more nasititi romantičnih in srce parajočih ljubezenskih pesmi. Zato se tudi beli izvajaici, ki reggae uporabljajo predvsem iz komercialnih nagibov, najraje poslužujejo lovers-rockerske oblike. Toda le-ta reggaeja ne predstavlja v pravi luči, saj jo bil v svoji zgodovini (in je še danes) vse kaj drugega kot glasba objokanih zaljubljencev.
Lovers rock ni nič originalnega, zato pa so dovolj specifične ostale zvrsti reggaeja. Do sedaj smo jih v glavnem že spoznali, ostala pa nam je še njegova nenavadna instrumentalna inačica — dub. O njej pa kaj več prihodnjič...
BOŠTJAN STRNAD-ZLOBEC
Kvvesl Johnson na govornlikl akciji pred
stavbo oddelka južnolondonske'