POŠTNINA PLAČANA V GOTOVINI.
LJUBLJANA, 10. MAJA 1939.
DIN 1-50
LETO I.
T
List va zazvidcito- <zabcu/o-
IZHAJA PO TRIKRAT NA MESEC. NENAROCENIH SLIK IN ROKOPISOV UREDNIŠTVO NE VRAČA IN NE PREVZEMA ZANJE ODGOVORNOSTI. OGLASI - DOGOVOR.
Mir nam /e zagotovljen
Dva govornika.
(Od našega posebnega poročevalca iz Kozmopolita)
Če dva povesta isto, isto ni — Postavimo: Kadar Francoz o miru govori, dobi besedo tam minister Daladier:
»Nikomur nič francoske ne damo zemlje/« ————
RADIO CiU-Cak V kotlu na Daljnem vzhodu
Tokio (CC). Mir se bliža. Vojašnice so prazne. Vse vojaštvo je bilo pred kratkim poslano — na bojišče.
Mandžukuo (CC). Ruska armada je v popolnem razsulu. Število beguncev stalno narašča. Mand-žurske obmejne čete so pravkar prijele ruskega begunca. Imel je štiri noge. Ko je stopil na tla mandžurske države, je od samega veselja zarigal.
Trebnšnikov zagovor
Med vojno je nekdo ovadil Trebušnika, češ da je rekel:
»Mi ne potrebujemo nobenega cesarja več.«
»Ali ste res rekli, da ne potrebujemo nobenega cesarja več?« ga vpraša pri obravnavi sodnik.
»Seveda,« se odreže Trebušnik, »saj imamo enega dovolj.«
Največji čudež
Dokler je služil pesnik Anton Medved na Gorenjskem za kaplana, je rad zahajal v gostilno tedanjega župana, narodnjaka in šaljivca, sedaj že tudi pokojnega Antona Kržišnika v Žirovnici. (Kržišnika pozna slovenska javnost iz spisov Janka Mlakarja pod imenom Trebušnik.)
Nekoč vpraša pesnik Trebušnika, kdaj se je zgodil največji čudež na svetu.
»Ko se je Elija peljal v gorečem vozu v nebesa in se ni opekel,« se odreže dovtipna gorenjska korenina.
»Zakaj si pa prodal psa, o katerem si pravil, kako je pameten in kako loči poštene ljudi od falo-tov? Vsakega falota si dejal, da brž popade.«
»Seveda. Mrcina ni poznal nobenih izjem in je ondan popadel tudi mene.
P/tedcavtizna,
pomlad zelena!
Dragi Cik-Cak!
Profesor Neroda je ondan hotel obiskati svojega tovariša, profesorja Kljuko v umobolnici. Komaj pa stopi na dvorišče, plane predenj kuštrav orjak in ga žareče premeri z očmi.
Neroda takoj uvidi, da sta tu brez moči opomin in ukor, pa naj bi bil tudi po celokupnem profesorskem zboru. Celo »cvek« in izključitev sta brez veljave.
Profesor Neroda jo zato naglo ucvre po najbližjem stopnjišču, orjak pa za njim. To je tekma za prvenstvo, kakršne si niti naši najboljši športniki ne morejo privoščiti. Profesor dirja, preskakuje ovire in končno ves premočen od potu obstane pred zadnjo oviro, pred vrati v podstrešje. Tu ni več pomoči. Profesor Neroda drgetaje pričakuje svoje usode. Norec že divje sopiha proti njemu. Zdajle ga bo zgrabil in kakor žogo treščil v globino. Adijo ukori, opomini, kljuke in konference, adijo vzpodbudni govori vihravi mladini!
Sebe in mladino še priporoči profesor Neroda Bogu, ko zdajci plane norec k njemu in ga lopne po ramenu:
»Zdaj pa ti loviš!«
Navzgor in navzdol
Vsak človek ima vrat. Vsaka hiša ima vrata. V vsakem hotelu je vratar.
Če vratar ob nepravem času vtakne glavo skozi vrata, mu iznenadeni gost lahko zavije vrat.
—	Včeraj sem jo ženi pošteno zakuril! Take sem ji povedal, da-je kar pihala.
—	In ona?
—	... jo je odkurila in popihala.
Pri fiziki
Profesor: »Kaj je torej luč?«
Študent: »Vse kar vidimo.«
Profesor: »Nesmisel! Ali hočete trditi, da sem tudi jaz luč?«
»Mirno lahko izjavim, da v Evropi ni državnika, ki bi hotel vojno« — je pravkar izjavil romunski zunanji minister GAFENCU.
»Zato se vse države tako vneto obo-rožujejo,« skromno pripominja Cik-Cak.
Med sosedi
Luka: »Nak, kakor mene zadnji čas tepe nesreča! Poleti so mi pocrkale vse svinje, jeseni mi je poginila najlepša krava, pozimi se mi je ubilo par konj, spomladi mi je pogorela hiša, včeraj mi je pa še žena ušla. Kaj bi me moglo zdaj zadeti še hujšega?«
Janez: Zeaa lahko pride nazaj.
LJUBLJANSKI OBRAZI
SEDEMDESETLETNIKU RIHARDU JAKOPIČU
2e sedem križev, osmega načenjaš, ti barvni pesnik naših tal in naših dni, a s križi vedno se še više vzpenjaš k lepoti, ki iz večnosti v življenje ti žari.
Upornik, borec za kulture sveto ceno, si naše zemlje lipa, trš in hrast; kdor res nekoč odgrnil s tebe bo kopreno, pokazal v tebi bo šele vso našo rast.
Tegobe naše bedni, strahopetni Abderiti — kako se, mojster, jim z višin i ' ko smehljaš! Pa vem, da iz zakladov, ki so v tebi skriti, še v osmem križu novib nam jih dosti daš...
Ko križev hudih let se nisi ustrašil, vem, da se tudi drugih ne boš zbal in te noben dogodek ne bo oplašil ter večno boš naš umetnik JAKOPIČ ostal.
PISMO i<z Jlat/tacskiU Aten
Lub moj ledje!
Pr nas je douns lih tak kukr takat u Čenavrh, ka sa črnga ba-ka žajfal. Bel ka sa ga pral, bel je biu črn. Na konc se je že kar svetu.
Mi se klele pa naših goncih vsem ukuop prou iz srca smeje-ma, Prajma: »Kej baš, hudič, jesk akul hlač rejklu, ka ga baš mrbet še krvau nucu, če ne prej, pa na sodn dan?«
»Jejhata,« je djala un dan ta stara Jera, »kab biu muoj Jernač tak, bi pa golih kulenih romala na Trsat, deb' mu še ta druzga spra-sila.«
Vite, baba nuos že šest križu na seb, pa če še jemt varng dedca! Tajk smo mi klele, zatu se pa tud ledi z dougm rakam jen na-gam ana figa bajima.
Sej bi vam še marskatira pa-vedu, kab' čist za gvišn vedu, de ste dol v Jeblan sami fejst ledje. Pa sm šlišu nekaj pavedat, da je tud dost tacih vmes, ka tulje an cejt »Zivje!« an cejt pa »Dol žnim!« Namara b' še prši les jen me nalamil. Nak, tega pa nečem, čeprou imam trde kvasti.
Tud j t. blez nekaj tacih med vam, ka ima je na lahtih dan, de
se nem skojz rekave svet, v glaj pa taka tama, da še apoune na znaje sami hodt.
Pa nakar mi neč na zamerte. Sej na prajm, da je res tak. Mar-bit ste še belj kujnštn kukr Ta-minc ali pa Ribnčanje. Jest dobr vem, de mi nisma nabenm člavek navašliv. Tu pa tud vem, da sma mi kle čist kuontet. Rejke jen najge imama lih za an prou, jesk vsak, kojkr ga nuca, v glaj pa tist, kar mora notr bet, tega pa spet lih tojk, de se na dama za norca jemt jen pa spet tojk, de glave lohk pakonc nuosma.
Nej ba za ta prva rajže dost. Če bam vidu, de zavalj tega pisa-ja na bate preveč huadi name, se bam pa še drujgh puot kej oglasu.
Vas prou lep pazdraule
Srebutou Pepe z Bascajgha griča.
PO LJUBLJANSKO
Zadnjo nedeljo v aprilu je bil v ljubljanskem opernem gledališču pevski nastop mladine s srednjih in učiteljskih šol. Občinstvo je delo mladine počastilo z odlično neudeležbo, ki je nagnila našega poročevalca do tega, da nam je mesto ocene poslal tole opomnjo:
Narod, ki svoje mladine ne ljubi, ni narod, temveč le čreda ovac, ob prvem viharju izročena pogubi.
UMLJIVA NAGLICA
Mož, ki med uradnimi urami ves zbegan prisopiha iz pisarne, že na stopnicah ukazuje:
»Agata, brž prinesi novo perilo, nova čevlje, novo obleko in moj novi klobuk!«
Žena: »Za božjo voljo, kaj se je pa
zgodilo?«
Mož: »Hitro, ti pravim! Nemudoma!«
Žena: »Ali moraš na komisijo?«
Mož: »Hiti, razumeš?! Ali veš, kaj pomeni, če ti pravim, da se mi mudi?!«
Zena: »Ali nemara greš celo k pogrebu?«
Mož: »Ah, nikar no! Samo požuri se, da ne zamudim, sicer je vse izgubljeno! Pomisli, Agata — položaj se je spremenil!«
Nedolžna zabava
— To je lepo, dokler se lahko igrava na svežem zrakul
SKRB ZA MLADI ROD
Zdravstveno stanje našega najmlajšega trgovskega in obrtnega naraščaja
_ vajenk in vajencev — ni posebno ugodno. Saj izhaja ta podmladek
večinoma iz siromašnih slojev. Poklicane ustanove so zato poskrbele vse potrebno, da se zdravstveno stanje te mladine ugotovi in bolnim omogoči zdravljenje. O tem nam ve naš dopisnik poročati tole:
Oče Jože, korenina, tam v OUZD sedi, kakor dahne, kakor zine, se v statistiki poti.
Kar Linee je za cvetice, to je on za vajence, vse v številke je presukal, vsakemu je dal ime.
Koliko je šol za mladež, ki obrti se uči, koliko deklet po budah svojih šefov se boji;
kdaj začno in kdaj končajo, kaj vse vmes se dogodi, kaj je s plačo, kaj z dopustom, — oče Jože v tem živi.
Križev šest na hrbtu nosi, z vajenci pa — milijon, včasih kolne, včasih prosi vzdolž in vprek, navzgor:
»Pardon!«
Naj bo stranka kakor koli, on je večen humanist; šefi, no, seveda šefi mu reko bolj Antikrist.
Vendar se za to ne zmeni, ampak hodi svojo pot, vestno z lučjo vam pretakne vsak najbolj skrivnosten kot.
Celje, Maribor, Ljubljana, Jesenice, Ptuj in Kranj, prav od Prevalj do Metlike angel je mladinskih sanj.
In če kje se kaj narobe mladi duši pripeti, oče Jože kakor vihra v hudi uri završi.
Od desnice do levice in kar vmes je oblasti, da popravil bi krivice, oče Jože obleti.
Shod, sestanek, stavka, tožba, prošnja, spletka in protest, oče Jože za pravico vedno dviga svojo pest.
Brunda, tuhta, premišljuje, kje, odkod, kako in kaj, da na mladih rokah žulje malo omehčal bi vsaj.
Jetika in anemija, vseh bolezni veletok, zraven beda in trdota zgrinja se nad njim v obok.
Le odkod pomoč naj pride, ko je toliko gorja, in odkod naj sonce vzide, če ga OUZD ne da?l
Končno: sen ali resnica — oče Jože kar mezdi: vajencem vzcvete pravica, »jurjev« sto se zablišči.
Kdor bolan je, naj se zdravi na počitnice naj gre, da pri materi naravi se moči mu okrepe.
To vam išče oče Jože z lučjo bolne vajence, neumorno vse od zore pa do trde prav teme.
Dečki, deklice iskreno prosijo sedaj Boga, da za kratkih vsaj šest tednov jim bolezen kakšno da.
To je v srcih vajeniških vneme svete dirindaj, Jože, vajencev dobrotnik, vživa letos srečen maj.
Hai/a industrija
V Ljubljani razstavlja neka tvrdka hranilnik za — sobno dekoracijo.
Skrivnosti, kako spraviti sobno dekoracijo v mali hranilnik, tvrdka ne pove.
Nemara pa bo ta novost le dala pobudo za izdelavo hranilnikov za druge dragocenosti. Nekaj predlogov:
Hranilnik za klepetulje ali kle-vetnike — Hranilnik za ljubosumne ženice (priporočljivo zlasti za bančnike, odvetnike in sploh ože-njene ljudi, ki morajo poslovno imeti opravka z nežnim spolom mlajšega datuma).
Ker se dosedanja industrija seli na jug, je treba vsekakor pravočasno ustanoviti novo. Obad
MED UČITELJICAMI
Mira: »Ali misliš ostati kar samica, Mara? Te nič ne mika zakonski stan?«
Mara: »Ah, pri meni je zmeraj narobe. Dokler je za nas veljal celibat, sem imela ženina, pa se nisem mogla omožiti. Zdaj, ko je celibat odpravljen, pa ženina nimam.«
iz Šolske naloge
»Naša šolska soba« je bil naslov šolski nalogi, v kateri so mlade glavice skušale pokazati vsaka svoj dar opazovanja. Tinček je med drugim zapisal:
»Na desni od katedra je okno, poleg okna pa je na steni pritrjeno — obešalo za gospode profesorje
Tuja radovednost
Izletniki iz tujine obiščejo seveda tudi ljubljanski Grad.
»Krasen razgled,« meni prijazna dama, gospod pa jo spremi na »Šan-ce«, kjer delavci urejajo terase in sprehajališča.
V prividu ali v resnici, kdo ve, zagleda dama desko z napisom MOL in se domisli, da je že nekajkrat videla ta znak, a si ga ne zna razložiti.
»V Jugoslaviji imajo še demokracijo,« pojasnjuje gospod, »in MOL pomeni: Mestna Opozicijska Linija.«
»Kaj pa je potem v Mariboru pomenilo MOM?« želi vedeti dama. »Mestna Opozicijska Mrha,« strumno odvrne gospod.
IDEALEN ZAKON
Milan: »Šele danes sem izvedel, kako si se seznanil s svojo ženo Ko jo je pri kopanju prijel krč, si jo ti s tveganjem lastnega življenja rešil smrti. To mora biti sedaj idealen zakon. Prepričan sem, da ti je žena za tvoj nekdanji korak vedno hvaležna, ali ne Janko?«
Janko: »2e mogoče, toda drugič bi ga pod nobenim pogojem ne ponovil.
IZ OTROŠKIH UST
Orožnikom je prišlo na ušesa, da je Cene iz Žirovnice kot divji lovec že marsikakemu srnjaku in gamsu odpihnil življenje, toda zalotiti divjega
lovca niso mogli in tudi ne najti orožja pri njem. Pa se domisli narednik in vpraša Cenčevega sinčka, naj mu pove, kje imajo oča spravljeno puško.
Mali se odreže:
»če bom cukra dobil, bom pa povedal.«
Zahtevajte »CIK-CAK« po vseh brivnicah, restavracijah in kavarnah;____
ZENA (možu, ki je zašel v hudo finančno stisko): »Če res ne gre drugače, bom prodala svoje bisere. S tem bi nema bilo že malo pomagano.«
MOZ: »Meni prav nič. Tebi pa, no: če prodaš svoje bisere kot prave, lahko dobiš od 3 do 5 let.«
Najljubši šport sedanjosti
PRED KOPALNO SEZONO
Pred kratkim so v umobolnici dogradili nov plavalni bazen.
Bolniki so komaj čakali dne, ko bodo dela dokončana. Brž so se zbrali in jeli z visoke deske skakati v bazen, a vsak se je yrnil iz njega pobit in potolčen.
Končno jo ugane modričina med norci:
»Nak, to pa ne gre! 2e zdaj smo vsi pobiti in potolčeni, kaj pa šele bo, če nam napolnijo bazen z vodo!«
Pred zadnjo postajo
»Trbovlje, kraj nesrečnega imena!« bi zapel Prešeren, ko bi mogel stopiti k nam, mi pa vendar živimo in delamo. Zakaj?
To je tisto, ko se človek ne vpraša, zakaj. Človek se rodi, raste in pričakuje smrti.
»Sto let je dosti, sto let nt nič,
življenje in smrt sta naš večni bič.«
Tako nekam podobno je pred tisočletji zapel kitajski pesnik, čeprav ni poznal Trbovelj. Torej mora biti naša usoda že nekje izdavna zapisana.
Zato pa povsod samo:
CIK-CAKI

Av
€5


fW/



c0

Je
V,
V,
V/


Pravljica izpod Triglava
Naši pesniki v sedanji obliki
Za srečne zakonce
»Ljubezen zvesto najti, kratke sanje, zbežale ste, ko —« eksekutor je pozvonil.
(Prešeren)
Za vnete turiste
»Na goro, na goro, na strme vrhe« pred upniki strumno dolžniki beže.
(Miroslav Vilhai)
Za vinske bratce
»Preljubo veselje, oj kje si doma, povej, kje stanuješ, moj ljubček srca.
Po hribih, dolinah za tabo hitim,« v gostilni te končno pri vincu dobim.
(A. M. Slomšek)
Za zakrknjene samce
»Saj tukaj na sončni višavi le sam sem, le sam gospodar, živejem po pameti zdravi,« za čenče mi babje ni mar.
(Simon Gregorčič)
Za lepotice z vitko linijo
»Grdobe grde paglave, masti ste vredne leskove,« kdor plod svoj lastni zamori, ta je še slabši od zveri.
(Fran Levstik)
Za stremuhe in koritarje
»Kar mož nebesa so poslala, da večnih nas otmo grobov,« vse luč zlata nam je zmešala, čast, frak, fotelj, cilinder nov.
(Simon Gregorčfč)
INTIMNO
»Zaplatar mi je pravil, kako je po pogrebu rajne imel ženo še na sedmini venomer pred očmi. Niti najboljši ljutomerčan mu ni šel v slast.«
»Ali jo je imel tako rad?« . »Brrr, bal se je, da bo stopila predenj in ga nahrulila s pijancem.«
NEVARNE SANJE
»Nocoj sem se vso noč potil v spanju.«
»Pazi, pazi, če nimaš kaj na pljučih!«
»Neumnost! Sanjalo se mi je, da sem se oženil.«
»Očka, kaj prav za prav pomeni beseda Mirt'?«
»Otrok moj, nikar ne vprašuj! Nekoč sem mislil, da jo razumem, pa je nastala iz tega — poroka.*.
Nekoč je živel stric, postal je striček in ddbil je prijeten svoj kotiček: med mladih src smejoči se živ-žav prišel z gorenjskih je dobrav.
Tu pa se pravljica tako začne: Nemirno pač človeško je srce — in Amor večno toplih sanj po vseh stezicah sili vanj.
Kot druge prej, je »strička« ujel in prav prisrčno ga objel, nato pa ko nalašč za stavo odpeljal ga domov v dobravo.
Tam sreče dnevi mu cveto.
Naj bo je več ko za — dva kljunčka,
z ostalimi želi tako
za zakon »stričku« — Cikcak-punčka.
Heeešena uganka
POUK V POLITIKI
Osnovna šola (za vso javnost).'
Politika je umetnost z najvišjo in nikdar mirujočo dinamiko, ki ima nalogo skrbeti za kar
V'*-!
najboljše življenjske pogoje, najlepši razvoj in najvišji uspeh narodov.
Srednja šola (za ožji krog).
Politika je v življenje preliti izraz trenja med različnimi idejami o najboljši ureditvi človeške družbe.
(P. s.: Neuki ljudje po nemarnem imenujejo to delo — boj za korita.)
Visoka šola (samo za res poklicane izbrance).
Politika je življenjsko pravilo: Danes meni, jutri tebi.
Frkulin.
Čas ie zlato
Gost: »Natakar, ali pri vas tudi datum zaračunate, ko je račun tako slan?«
Natakar: »Seveda, gospod, saj je čas vendar — zlato.«
Petošolska
Profesor (petošolcu, ki se mu pri prevajanju latinskega besedila zatakne): »No, ali res ne veste, kaj pomeni besedica ,vera'? To se pravi .resnična', ali ne?«
»Kakor je ime mojemu idealu,« si misli fant in prevaja dalje.
Mesec kasneje isti študent spet stoji pred tablo in prevaja slovensko besedilo v latinščino. Pri tem se mu zatakne ob besedici »resnična«.
»No, saj ni tako dolgo, kar ste imeli ta izraz,« hoče pomagati profesor, fant pa naglo:
»Mira.*
Mi vsi smo, gospoda moja, izključno in samo za konstruktivno politiko.
»Kako je to, da tebe zmeraj žeja?«
»Mene? 2eje sploh ne poznam.« »Čemu potlej vedno piješ?« »Ker nočem spoznati žeje.«
NAROČAJTE IN ČITAJTE
Zgodba o odlikovanju
Detektiv Nurbi, ki je živel dolgo let v Albaniji, vpeljan v kroge odličnikov in dostojanstvenikov, ki je znan kot agilen in iznajdljiv mož, je pravil prav čedno zgodbo o odlikovanjih. Nekoliko s pikrim nasmeškom je opisoval svojo dogodivščino tako-le:
»Prijatelj! Prejel sem nekoč nalog, da moram v kratkem času zbrati točne podatke o nekem gospodu, ki je zavzemal pri nekem važnem oddelku v Albaniji podrejeno mesto, a je veljal za strokovnjaka in dobrega organizatorja. Predlagan je bil v visoko odlikovanje od neke strani, to pa ne po službeni stezi. Kaj sem hotel? Po mojem geslu: cik-cak! sem odjadral kar naravnost do njegovega ne-
posrednega predstojnika in šefa urada. Gospod me je prav vljudno sprejel, nudeč mi sedež je že žurno in resno vprašal: »Kaj želite, gospod Nurbi?« Odgovor: »Gospod načelnik! Oficielne podatke o uradniku Plesniku.«
»Radevolje, takoj!« je sledil odgovor. »Gospod Plesnik je zlata duša, naravnost vzor uradnika. Vesten in strog!«
»Kakšno pa je njegovo življenje in delovanje izven urada?« je bilo drugo moje vprašanje.
»Prav vzoren družinski oče. In kako požrtvovalen organizator našega prosvetnega in gospodarskega življenja? Povsod Je zraven!« se je načelnik veselo odrezal.
»Hvala vam lepa, gospod načelnik!« in Sem vstal. Načelnik pa:
»Prosim, prosim. Oficielni del je končan. Kajne vse je bilo strogo zaupno! In sedaj prosim, neoficielno, toda zaupno, zakaj boste rabili te osebne podatke. Mi lahko neoficielno zaupate?« je načelnik uvedel drugi del najinega razgovora.
»Gospod načelnik! Strogo, strogo zaupno! Od neke strani je Plesnik predlagan v visoko odlikovanje!« je sledil moj odgovor.
Načelnik je debelo pogledal, sesedel se je na svojem stolu in ves bled začel skoraj kričati:
»Pardon, pardon! Zmotil sem se v osebi. Ta človek, ki ga vi mislite, je za-nikrnež. Najslabši uradnik. Krokar, ponočnjak, babjek! Slab družinski oče! Nikjer se ne udejstvuje v javnem življenju.«
Nastal je daljši molk. Nato pa je načelnik držeč križem roke vzdihnil: »Ah, ah! Dal bi celo letno plačo, da bi. jaz, jaz dobil kakšno odlikovanje!«
Ob slovesu pa mi je načelnik prav proseče pristavil: »Gospod! Tudi to bodi strogo zaupno!«	Bc
Angel miru
— Kakorkoli iščem po širokem svetu primernega prostora za pristanek, ga ne najdem. Le kaj mi je začeti.
Gostilna pri »LOVCU«, Ljubljana
vogal
Bleiweisove ceste in Ceste 20. oktobra.
Odlična postrežba — Brezkonku-renčna kakovost pijač in jedil času ustrezajoče solidne cene,
»Ruparjevi se tako nosijo, kakor da so najmanj milijonarji. Pa ni nič posebnega.«
»No, no —«
Res, včeraj sem videla, da sta obe hčerki hkratu igrali na en klavir.«
Prvi dve številki »CIK-CAKA« smo nekaterim poslali na ogled. Prosimo, da opozore na list, ki bo skušal biti vsestransko zanimiv, tudi svoje znance in prijatelje.
Kdor se ne misli naročiti na list, naj ga odstopi znancu, o katerem sodi, da bi se utegnil zanj zanimati.
Kdor nam pridobi vsaj pet novih naročnikov, dobiva za to naš list brezplačno vse dotlej, dokler ti naročniki ostanejo naročeni na »CIK-CAK«.
Vse naročnike in čitatelje opozarjamo na nagrade, razpisane v današnji številki.
Uprava »CIK-CAKA«, Ljubljana, Sv. Petra nasip 53.
Gilaleljem in navcčnihcml
Za rešitev ugank, ki smo jih objavili na 4. stiani prve številke »CIK-CAKA« razpisujemo danes
2C nagrad
v skupni vrednosti okrog 400 din, in sicer 2 knjižni nagradi v vrednosti po 60 din, dve po 20 din, 4 po 10 din ter dvanajst drugih nagrad v vrednosti od 10 do 15 din. Rešitve ugank lahko sporočate po dopisnici na naslov: Uprava »CIK-CAKA«, Ljubljana, Sv. Petra nasip 53. Enako naslavljajte tudi naročila na list. Za naročilo zadostuje navadna poštna dopisnica.
Znak miru, napredka in mednarodnega sodelovanja bo tudi letos — Ljubljanski velesejem, ki se prične 3. junija.
UIumU
2ival ima dober nos za vse, kar pride. Če ta stenica upa, da bo pri nas imela kaj grizti, je to dobro znamenje.
Ljubi maj, krasni maj
Jutri zastonj!
Podeželski gostilničar je izvesil napis: »Danes za denar, Jutri zastonj.«
Tone si privošči dva deci in pride prihodnji dan: »Danes pa liter, ko je zastonj!«
»Ali ne znaš brati,« se zasmeje oštir. »Jutri je šele zastonj!«
Materinski dan
(Pismo nezakonske sirote)
—	Ali se ti ne zdi, kakor da nama vse pozvanja?
—	Joj, dragec, zamaši ušesa z vato! Pomladni prepih je najbolj nevaren, pravi naša mama.
»Kako je bilo v šoli?« »Lepo! Gospod učitelj je rekel, da bi bile lahko vedno počitnice, ko bi bili val učenci ~ noji iwte,t
Deklice pišejo materam, deklice, ki jih imajo, mojega očka in matere pod soncem ljudje ne poznajo.
Mene je mamica skrila ljudem, očka nikdar ni pogledal, niti imena mi svojega v jezi ni mrki povedal.
Glejte, zato, ker tako je bilo, tak je moj delež v življenju, s prstom zdaj kažejo vsi za menoj, ko hiram v brezimnem trpljenju.
Mati — Usoda pretepa me, puli lase in me bije, da vsako noč duša po materi z glasom obupanim vpije:
»Mamica, mamica, tvoj sem otrok, čeprav nezakonski kriče mi, pridi, le enkrat objemi me vsaj, če nočeš podnevi, pa v temi!«
Gluha je noč in temine molče, materi k meni ni pota, tudi na ta materinski dan sem le tp nezakonska suota.
Jfled zaiiuMiettU
Srečata se v mestu dva zaljubljenca. Dolgo sta iskala prostora, kjer bi se prepustila nemoteno svojim ljubezenskim čustvom. Povsod ljudje! Pa skoči njemu v glavo srečna misel: najame avto. Ko sedeta v avto, vpraša šofer gospoda, kam naj ju odpelje. Gospod pogleda skozi okno, in ker se ni mogel takoj spomniti primernega kraja, ukaže, naj zapelje kar za pogrebom, ki je šel mimo njiju. Šofer je ubogal in srečna zaljubljenca sta v objemu kipeče ljubezni pozabila na svet in sebe. Nenadoma avto obstoji. Oba stopita vsa vrtoglava iz avtomobila in gospod se obrne k šoferju, da mu plača. V tem trenutku prihiti do gospoda uslužbenec pogrebnega zavoda misleč, da ima opravka s pogrebci, se globoko prikloni in reče: »Oprostite, gospod, vožnja gre na rodbinske stroške.«
DISKRETNO VPRAŠANJE
Kdo si želi resnega poznanstva z gospodično v zrelih letih, izvrstno gospodinjo, vedre narave in sončnega značaja. — Samo resno mišljene ponudbe naj pošljejo starejši drž. uradniki ali upokojenci pod šifro »Upajoča pomlad 35« na upravo lista.
ZBIRKE STARIH ZNAMK
kupim. — Obširne, po možnosti detajlirane ponudbe pošljite pod šifro »Filatelija« na upravo lista.
Slovenec in Hrvat sta vedno brat in brat, iskreno v čaši vina sta zvesta in edina.
Za to ni treba svinca: Kozarec dalmatinca, kot Bujas toči ga, ta sporazum nam da.
Da je še večja slava,, pridruži se vug-ava: imej ledeno kri, ob njej se razživi!
Priporoča se restavracija
MARTIN BUJAS (liotel Lloy3),
Ljubljana, Sv. Petra cesta.
Udoben salon — Krasen senčnat vrt — Izborna vina — Vedno sveža topla in mrzla jedila po zmernih cenah — Pridite in se prepričajte!
Cik-Cak
izhaja po trikrat na mesec. — Četrtletna naročnina (za 9 številk) je din 12. — Cik-Cak izdaja Vilma TomažilS. — Za uredništvo odgovarja Ivan Albreht, oba v Ljubljani. — Tiska tiskarna Merkur 4. d, T LJubljani .(njen predstavnik 0, Mmalek),