Anton Medved: Sotrudnikom „Dom in Svet"-a. Silvestrova noč. poštne tiskovine. Ker so nekateri poštni uradniki v Celovcu ob sprejemu delali ovire, pritožil se je pri poštnem upraviteljstvu, pri poštnem ravnateljstvu v Gradcu, da, celo pri trgovinskem ministerstvu, in dobil je dovoljnega zadostila in pravice svoji narodnosti. Tudi na potovanju po Slovenskem je na postajah govoril milo materinščino, zato so ga napadali židovski časniki. A ostal je zvest! Vestno je opravljal svoje krščanske dolžnosti in sam — kakor smo slišali — nagibal pa navajal k temu tudi svoje podložnike. Lep dokaz nabožnega mišljenja je, da je podaril cerkvi Matere Božje na Sveti gori pri Gorici ubrane zvončke pri božji službi s svojim vrezanim imenom. Se dandanes se rabijo v tej cerkvi pri velikem oltarju. Kot rojen bližnji sosed te božje poti je rad prihajal v to slavno Mari- jino svetišče, pa tukaj vselej molil prav vspod-budno in se vedel ponižno.1) Vdeleževal se je vseh dobrodelnih naprav in podpiral kot ud mnogo slovenskih družb. Družbi sv. Mohorja je bil dosmrten ud. Andrej Komel pl. Sočebran je umrl dne 12. listopada 1. 1892. v Gradcu za rakom na jetrih, star 64 let. Ostal je bistrega duha in uma do zadnjega trenutka, umrl kot veren katoličan, in 14. listopada so ga pokopali z vojaško svečanostjo, v spremstvu obilo rodoljubov, zapu-stivšega v mnogih, mnogih srcih hvaležen spomin, na pokopališču sv. Petra v Gradcu. V miru počivaj, blagi avstrijski in slovenski vojak! Tvoji vzgledi pa naj vnemajo rojake, da hodijo po Tvojih stopinjah! ') Prim. »Slovenec" štev. 270., 1. 1892. Listek. Sotrudnikom ,,I)om in Svet"-a. F ozdravljeni, bratje po krvi, Sorodni po duhu, po deli, Ki delate zdaj in ki prvi Za list ste se živo razvneli! Pozdravljam te, list plemeniti, razvnet, Ki kažeš nam dom in odpiraš nam svet! „Napredek" — slobodna beseda Odmeva naj v šumnem prepiru! Umetalnost lepa in veda Živita naj v zlogi in miru! Kot zvezdi obzorja sijajta na boj, Sovražnikov hudih odganjajta roj! Veselja zažiga občutek Slovenskega lista mi knjiga; V molitvi rojeni osnutek Do zgradbe velike se dviga, Gospod podeli naj mu rast in oblast, Saj Njemu se dviga in domu na čast! Nikdar do svetišča modrice Vihar se strastij ne pririni, Napuha, zavisti, krivice — Nje pravi boje se naj sini! ljubezen jih vodi in geslo veljaj: Ne sodi, da sojen ne bodeš kedaj! Zašije nam lepša bodočnost, Napočita pokoj in zloga, Saj pridnost, ljubezen, odločnost Sotrudnikov spremlja vsakoga. Zatorej pozdravljam sotrudnikov krog: Za vzvišeno delo nagradi vas Bog! Anton Medved. Silvestrova noč: i o hribih se in dolih bliska sren, Na nebu lunin zre pogled meglen, Po oknih mraz čarobno rože spleta, Obhaja človek noč poslednjo leta. To hipi so svečani. — Živo duh Odpira in zapira vid in sluh; Zavesa se noči pred njim odgrne, Na sliko s čudom se oko obrne. Anton Medved: Silvestrova noč. 7 Na stolu vzvišenem — čegav obraz? O tvoj, vladar stoletij, sivi čas! Kako mu plameni oko globoko, Zakliče in mogočno dvigne roko. Device tri se zgrnejo pred njim. ,Govori, kralj!' „Slušajte, kaj velim! Odkar živi in vlada moje lice, Povsodi zveste meni ste družice. Nagiblje h koncu trudnemu se vek, Zapoje skoro z line zvonov jek; Povejte torej pred menoj, gospodom, Kaj ste storile med človeškim rodom!" Pokloni prva se pred njim tedaj; V očeh leskeče moten ji sijaj, Na bok opira se ji roka leva, Prezirnost usta bleda jej osmeva. ,V početek sem prodrla vseh stvarij, V osrčje zemlje, solnca, lune sij; Življenja moč se vspenja v vednem boji, Razum v najvišjem sveti se razvoji. Osnula sem naukov milijon, Napredna in slobodna tesnih spon. Trudila sem se sama, sebi sami Vsigdar največ zaupala med nami. Kar iz navdihov tajnih se rodi, Ostani v srci, to resnica ni; In česar moja duša ni umela, Da ni resnično, svetu sem velela. Zato me teši zadnji leta dan, Trudila sem se mnogo — ne zaman.' Devica druga se ozre na kralja, Odeva cvetno-pisana jo halja. Po vratu padajo ji kite las, Ohlapno krilo ji objema pas, Razkošna lica nje lepota krije, Oko ji palno, ljubohlepno sije. ,Naslajala srce sem in duha, Poslanka jaz iz višjega sveta. Kar lepega v prirodi sem uzrla, V mamljivem blesku sem očem odstrla. Zemljanom je moj genij posvečen, In vendar sama sebi sem namen. V sedanjost naj, v preteklost davno gledam, Izvora svojega se ne zavedam. Različen mi prisojajo poklic Glasovi krepki mojih dveh družic. Veleva prva mi: „Resnico kaži!" Veleva druga: „Srca dvigaj, blaži!"' Poslednja stopi pred kraljevi stol, Na čelu se pozna ji skrivna bol. Pokriva jo kot zarja svetlo krilo, Na kralja se ozre bolestno — milo. In vendar nosijo nadzemski mir Oči, pogledov najčistejših vir. Na licih se ji zložno menja, čita Zavest odločna, skromnost plemenita. ,Ko je posinil z neba prvi zor, Jaz videla, o kralj, sem tvoj izvor. In ko je prva duša zadrhtela, S plamenom žarnim sem jo jaz razvnela. Kraljestvo dolgih vekov, sinjih dalj Kot meni — dal je tebi večni kralj. Kar ti objemaš, stvorjeno je bilo, Kar jaz, nikdar se v tebi ni rodilo. Z močjo vrojeno vekomaj za Njim, Ki bitja je ustvaril vsa, dehtim, Vsa srca vodim po stezah kreposti K izvoru, koncu src in vse blagosti. A ker je zemlja dol solza in tog, V človeku iskro je zanetil Bog, In rahlo mu srce je v prsi vsadil, Da tudi sam resnico bi si gradil. Bajalna pesem zveni mu na sluh, Po vzorih lepih mu hrepeni duh, In česar svet ne daje mu telesni, To v višji luči čaraj svet nebesni. Družici dve podal mi je v pomoč, Da bi razganjali obup in noč. Če tudi slušno sta obleko slekli, Gospa sem jaz, a oni moji dekli. Ne gane ju slovesni moj ukaz, Podirata skrivaj, kar zidam jaz. Izvor, oholo svoj namen tajita, Ki v večnem stvarniku se jasno svita. Zato krepostij pada svetli grad, Zato obup izliva v srca jad, In še trpela družba bo brezboga, Dokler med nami ne napoči zloga.' Anton Medved: V božični noči. ,0 vanitas!" Na stolu vzvišenem se strese čas, Tema skrbij mu leže na obraz; Na rame vrže osivele kodre, Devicam tihim de besede modre: „Človeški bode zarod prerojen, Vtopite v mojih se besed pomen! Sloboden je le Bog v brezkončnem carstvu, Sloboden, kdor živi v njegovem varstvu." Meglo in noč predrl je žarek čist, Posvetil mi na knjige stare list. Naslova sem besede bral čvetere: Umetalnost in veda v svitu vere. Anton Medved. „»Jlava Bogu na višavah, Mir na zemlji ljudem!" Blažena noč božična, Spet te uživat grem. V božični noči. Tiho, svečano na zemljo Sije zvezda milijon; Milo zapoje v cerkvi Selški polnočni zvon. „Sin? Imela ga nisem. Toda, kaj se mi zdi? Davno že v hladni zemlji Tvoja mati leži. Dvajset je let minilo — Z doma sem hitel — kam? Sreče iskat in kruha, Kaj bi me bilo sram! Kake spomine vzbuja? „Ure mladostne, na vas, Ko sem v čistem veselju Sveti obhajal čas. Urno hiti na grobe! Blizu cerkvenih vrat Siva mati je tvoja Legla na veke spat. Staro sem mater zapustil, Grobni očetov pomnik, Blodil po svetu in zabil Starišev ljubljenih slik. Kočo že gledam pred sabo, V sobi še luč lesketa. Ali po tolikih letih Mati me pač spozna?" Zabila ni te do smrti. Zabil le ti si nje; Vse ti je odpustilo Matere blago srce." Zabil, a ne za vedno, Vračam nocoj se domov Mater pozdravit jokaje, Znance in rodni krov. Starka pri medli sveči Bere iz bukev nocoj. „Tukaj imaš me, mati, Sin se povrnil je tvoj!" Pesem iz cerkve posluša Ptujec na grobu nem: „ Slava Bogu na višavah, Mir na zemlji ljudem!" Anton Medved. „0 vanitas!" K o meni bi vzrastle peroti, Ljudem ne ostal bi na poti, Na kvišku bi vzletel ko misel In v sinjih višavah obvisel. in gledal bi mnoge zarode V oblasti le jedne usode, Ki razne si tvorijo dobe, Iz zibel potujejo v grobe. In gledal iz sinje višave Gore bi, doline, planjave In cvetje suho in zelenje In šumno človeško življenje. Za njimi na kolu bežeča Vrti se pozemeljska sreča, Zdaj onega grli, zdaj tega, In moti zemljane in bega. Na veke v višavah bi visel, Le v jedno zatopil se misel, In misli pošiljal bi jeke: „0 vanitas!"1) svetu na veke. J) T. j. „0 puhlost!" Anton Medved.